7.

Tisto jutro so me prebudili čudni zvoki, ki jih nisem bila vajena.

»Policija!« je zašepetala babica in se vnovič pokrila z odejo. Nasmehnila sem se. Včasih je reagirala zelo nerazumno in povsem človeško, tako da sem jo imela na sumu, da je Džuzepejevo seme v njej še zmeraj povzročaloo kakšne nepredvidene kemične reakcije. Pa kaj potem, če se drugačna policija zapelje mimo najine koče, sem si mislila in se obrnila na drugo stran. Postelja, v kateri sem ležala, je bila mehka in udobna, saj je v letih med 1754 in 1762 v njej spala meni najljubša Katarina Velika. Poznala je Voltaira, Diderota in D’Alemberta.  Po drugi strani pa je bila preračunljiva, izkoriščevalna, oblastna in brezobzirna. Ni bila posebno lepa, ampak je bila šarmantna in pametna, označeval pa jo je močen in drzen značaj, saj je bila daljnovidna in neodvisna vladarica. Nekoč sem nekje prebrala, da je imela le enaindvajset ljubimcev, kar je bila čista laž. V postelji, v kateri sem ležala, se jih je zvrstilo veliko več.  Spominjam se zadnjega med njimi, ime mu je bilo Prince Zibov. Z babico sva ga odkopavali na pokopališču Tihvin, ki stoji blizu samostana Aleksandra Nevskega. Še danes mi ni povsem jasno, kdo je bil kriv, da je Zibova duša ostala v telesu, da jo niso pravočasno prenesli v drugo telo. Mobilnik, ki ga je babica nosila v notranjem žepu dolgega krila, je nenehno zvonil in grožnje, ki jih je pljuval iz sebe nek Drugačni z druge strani, so mi dvigovale lase. Babica je takrat odigrala dobro predstavo, prepričala je policijo, da ni kriva, da so se zgodili zapleti brez njene vednosti. Ko sem nekoč, povsem slučajno, na skriti polički pod mizo, odkrila lutko, kateri je iz vitkega vratu štrlela žica, sva se v trenutku zavedli, da naju opazujejo. Takrat bi babica morala kaj reči, pa ni, le pobledela je, se prijela za prsi in globoko zajela sapo. Potočila sme nekaj krokodiljih solz, navsezadnje sme bila še mlada in neizkušena, sanjalo se mi ni, kakšna kazen nas lahko doleti, če se izneverimo svojemu poslanstvu.

»Imeli sva srečo, da sva se izvlekli brez posledic,« je zašepetala babica in me stisnila k sebi. O tem, kaj je doživela na policiji, kamor so jo dan kasneje odpeljali, ni nikoli govorila, jaz pa sem se je bala vprašati.

 Zibovo dušo sva odnesli s seboj, še danes jo čutim, kako mi je trepetala zadaj za majčko, dotikala se je moje kože, dihala z njo, čeprav se mi je zdelo kot da se hoče pogrezniti vame, se to ni zgodilo. Ravno tisto noč se je v predmestju Ljubljane, nekje na Viču, rodil otrok, in prej, preden je na ves glas zajokal v maminem naročju, se je Zibova duša nežno in varno ugnezdila v njem, z babico se nama je oddahnilo in veliko breme je nama spolzelo z ramen. Seveda sem bila dovolj nora, da sem potem še kdaj postala pred tisto hišo in ko sem od daleč opazovala dečka z velikimi rjavimi očmi, ki se je igral na balkonu, sem nehote pomislila, kako sta si z Zibovim podobna. Celo nasmeh, ki je včasih preletel otrokov obraz, je v sebi skrival skrivnostnosti dotikov, ko so v nekem drugem času vitki prsti počasi drseli po polnem telesu ženske, ki je ležala v spodnjem krilu na postelji, ter čakala, da se bo mladi ljubimec povzpel nanjo, ter jo napolnil z energijo, ki jo je potrebovala bolj kot kruh, ker je vladala strastno in mogočno.

»So že odšli?« se je oglasilo izpod odeje, ki je bila na mnogih mestih scefrana in oguljena.

Tiho sem se dvignila iz postelje in stopila do okna.

V zatišju bližnje goščave je še zmeraj stala črna silhueta. Obraz, ki je spominjal na krokarja, je bil obrnjen proti oknu, za katerim sem stala. Mrzlo me je spreletelo, kajti imela sem občutek, da z ostrimi očmi prodira skozme in pri tem išče nekoliko zabave, kajti pod tanko srajčko sem bila gola in ranljiva. Nenadoma si je  z velikima lopatastima rokama zakril obraz in že naslednji trenutek se je počasi in neslišno spremenil v ulično svetilko, ki je potem, tako kot zmeraj, osvetljevala ulico s svojo medlo svetlobo.

»No, kaj vidiš, povej že enkrat! Je še tam ali ga ni več?«

Babičin glas je zvenel jezno in votlo. Počasi sem se obrnila in se potem scela vrgla na posteljo, ki je zaškripala pod mojo težo. Poskušala sem se umiriti, toda zobje so mi šklepetali od strahu. Tista svetilka pred hišo…koliko časa je že tam? Ne bi vedela. Verjetno že od nekdaj. Ali pa so jo postavili takrat, ko sva se v tej hiši nastanili? Vprašanj, ki so se porajala iz teme, je bilo vedno več, a niti pomislila nisem, da bi jih odpirala pred babico.

Dvignila sem se na komolce in se zazrla na drugo stran sobe: ležala je na desnem boku, spodnjo ustnico je imela rahlo izbočeno naprej, da je zrak, ki je prihajal iz pljuč, ostro zapiskal, ko je zdrsnil iz ust. Roko je skrčila pod glavo, druga pa ji je mirno ležala na odeji. Le prsti so se ji nezavedno stiskali v pest, v pričakovanju neznanega in nevidnega.

Pogosto sem se spraševala, koliko je pravzaprav stara. Milijon, dva milijona let, sto? Prepričana sem, da je vedela, a se je kljub temu pogosto obnašala tako kot da nima pojma. Nekje v hiši je obstajala skrivna soba, v kateri je hranila dragocenosti in dokumente, oboje pa je skrivala tudi pred mano.

»Ni še čas,« mi je govorila, kadar sem pričela sitnariti, medtem ko sem z očmi zaman begala po stenah in stropu, da bi našla skrita vrata.

Medla luč, ki jo je oddajala ulična svetilka, je padala na moj obraz. Nisem odprla oči. Ni bilo treba. Vedela sem, da naju še zmeraj opazujejo…

Drugačna policija je bila del našega življenja že od vekomaj. Sem in tja smo koga pogrešili, kar izginil je, ni ga bilo več, nihče pa si ni drznil pomisliti, da je to njihovo delo. Nekoč, ko je Džuzepe ostal v babičini postelji še vse dopoldne, izza tesno zapahnjenih vrat se ni slišalo ničesar, še dihanja ne, je bila babica zvečer, ko sva sedli na teraso in si privoščili sladek drenov liker, bolj zgovorna kot je bilo v njeni navadi. Morda jo je pijača naredila bolj drzno in vihravo, kdo ve, pričela mi je pripovedovati o tem, kako so nekoč  Enoha, ki je bil eden od najpogumnejših Drugačnih, neke noči zbudili dve visoki, bleščeči bitji. Njuna obraza sta sijala kot sonce, oči so se zdele Enohu kot prižgane svetilke. Iz ust jima je bruhal ogenj. Oblečena sta bila v oblačila podobna perju, imela sta vijoličasta stopala in krila, ki so sijala bolj kot zlato. Ti dve bitji sta vzdignili Enoha in mu iz zraka kazali veliko morje.

»Toliko je še uspel povedati svojim sinovom, preden sta ga bitji odpeljali, naj ga ne iščejo. Dosti pozneje so njegovo truplo odkrili v eni od krst, bilo je brez glave in nog, sinovi so ga spoznali le po znamenju na prsih, ki je ostalo nedotaknjeno. Noč in dan smo se posvetovali, modrovali in se prepirali, kajti nikomur ni bilo jasno, kdo je bil tako mogočen in vseveden, da je lahko usmrtil drugačnega, kajti do takrat smo mislili, da smo neumrljivi. Izbranci. Izvoljenci samega boga.  Potem so se Neznanci še večkrat prikazali, vsaj enkrat ali dvakrat vsako stoletje, zmeraj so koga odpeljali s seboj, bilo je strašno, saj nismo vedeli, kaj se dogaja. Naokoli so prišle govorice, naravnost z Islandije. Naj se pazimo črnih krokarjev. Občasno smo jih videli, da so pričeli prihajati tudi k nam, toda potem…«

Babica se je na pol vzdignila s stola.

»Kdo je tam?« je zavreščala čez nekaj trenutkov in zamahnila z roko v temo.

Nihče se ji ni oglasil.

Otrpnila sem in napela ušesa. Nič ni bilo slišati.

Samo trava je šelestela, mirno in nežno, ker jo je božal nočni veter.

Prijela sem jo za roko, ki je bila hladna in težka. Iz ust ji je smrdelo po alkoholu, sklonila sem glavo, saj sem vedela, da se vsaj kakšen dan, ali dva še ne bo zbudila. Priložnosti, da bi kaj več izvedela o Drugačni policiji in o Tujcih, pa ni bilo več nobene.

ŽIROVSKI KOLESARSKI KROG 2010

Kdaj:    V soboto 28. avgusta 2010

Kako:   Z gorskimi kolesi iz centra Žirov

Start:   Ob 9.00 uri Žirovski krog (55 km)

            Ob 10.00 uri srednja varianta (30 km)

            Ob 11.00 uri družinska varianta (20km)

Opis poti Žirovskega kroga :

Iz centra Žirov (prva kontrolna točka) se bomo s kolesi podali po hribih, ki so obdajali nekdanje žirovsko jezero, zdaj pa obdajajo žirovsko kotlino. Cesto, ki vodi v Logatec bomo kmalu zapustili in se zapeljali skozi vas Sovro po dolini Žirovnice ter se po stari italijanski cesti dvignili na Vrsniško planoto in zatem čez Govejk v Korita. Od tam na 1000 metrov visoki Mrzli vrh mimo znane kmetije, kjer so snemali znani TV šou – kmetija. Vrh Mrzlega vrha nudi prečudovite razglede od Krna do Julijcev, Kamniških Alp, pa vse tja do Snežnika. Spustili se bomo do druge kontrolne točke, kjer se bomo okrepčali ter se zatem spustili po dolgem grebenu in strmi gozdni poti na Selo. Kdor ne bo imel volje za nadaljevanje poti, bo lahko kolesarjenje zaključil in se vrnil v Žiri (2 km).

Ostali pa se bomo prek Zabrežnika dvignili na Žirovski vrh in se mimo neštetih bunkerjev Rupnikove linije pripeljali do koče na Javorču        (903 m/nmv) – tu bo 3. kontrolna točka. Prekolesarili bomo cel Žirovski vrh se nato spustili v Smrečje in se ponovno dvignili na Vrh Sv. Treh Kraljev (884 m) do cerkve, kjer bo naslednja kontrolna točka. Sledil bo spust proti Sedejevi dolini do Goropek in spust v  Žiri pred gasilski dom v starih Žireh, kjer bo tudi zaključek. Tukaj nas bo pričakal topel obrok.

SREDNJA VARIANTA:

Iz centra Žirov se bomo podali po glavni cesti proti Škofji Loki. V naselju Selo pri Žireh bomo pri odcepu za Zabrežnik krenili desno v klanec. Pot nas bo vodila skozi razpotegnjeni Zabrežnik do Javorča, kjer bo za to varianto druga kontrolna in okrepčilna točka. Po grebenu Žirovskega vrha bomo nadaljevali preko Golega vrha, skozi Lavrovec do Smrečja. Iz Smrečja se bomo povzpeli na Vrh Sv. Treh Kraljev, kjer bo za nas tretja okrepčilna točka. Od te točke dalje pa sledi spust po Sedejevi dolini do Goropek in spust do zadnje kontrolne točke v starih Žireh pri gasilskemu domu, kjer nas bo pričakal tudi topel obrok.

DRUŽINSKA VARIANTA:

Iz centra Žirov se bomo podali po dolini Račeve ter se vzpeli do Vrha Sv. Treh Kraljev, kjer bo na vrhu pri cerkvi druga kontrolna točka ter okrepčilo. Sledil bo spust proti Sedejevi dolini do Goropek. Od tu sledi le še spust proti starim Žirem, kjer bo združen zaključek žirovskega kolesarskega kroga pri gasilskemu domu v starih Žireh.

Dolžina poti:            58 km (1500m višinske razlike)  3 – 6 ur

                               33 km (515 m višinske razlike)   2 – 4 ure

                               23 km (413m višinske razlike)    2 – 3 ure

Štartnina: 10 EUR za celoten krog in srednja varianta, 8 EUR družinska varianta ter otroci do 15 leta starosti. Vključuje kartonček za žige, pijačo, hrano ter spominsko darilo.

Varnost:   Vožnja na lastno odgovornost po cestno prometnih predpisih s prilagoditvijo trenutnim cestnim razmeram.

Čelada je obvezna!

Prijave:  Od 8:00 dalje pred pričetkom na parkirišču pred Alpino

Info:

·     Turistična pisarna, tel: 04/ 505 07 10

·     Rok, 031/ 532-798

Zaključek: Topel obrok in družabno srečanje pri gasilskemu domu v starih Žireh.

Vabljeni vsi ljubitelji kolesarjenja, narave in druženja!

Danes popoldne sem- kot po navadi- kolesarila. A sem naredila ovinek in se ustavila pri Petri (njeno pravo ime je drugačno). Nesla sem ji zbirko pesmi Neže Maurer (Od mene k tebi), ker sem imela doma dve, ona pa si jo je zadnjič, ko sva se usedli za mikrofon, zaželela, pa sem ji željo mimogrede(sicer z zamudo) izpolnila.

Petra je bila potrta in žalostna, a ker se premalo poznava, nisem želela vanjo več kot toliko drezati. Potem pa mi le razloži, kaj je razlog njene potrtosti.

»Imam prijateljico Vido, s katero se druživa že vrsto let. Ona je bolj zapečkarska, jaz pa veliko potujem, ker mi to omogoča služba, pa še uživam, ko spoznavam nove kraje. Od kjerkoli sem prišla, sem Vidi zmeraj prinesla darilce. Mogoče res bolj skromno, ker imam že domačih precej, ki jih ne morem zanemarjati… Letos pa zaradi družinskih razlogov (rojstvo novega člana)nisem šla nikamor. Je pa zato odpotovala Vida, ki se je udeležila praznovanja rojstnega dne svoje tete, ki živi v Ameriki. Medtem ko je ni bilo, sem ji zalivala rože na oknih, skratka, poskrbela sem, da stanovanje med njeno odsotnostjo ni bilo videti preveč zapuščeno. Odkrito ti moram reči, da nisem človek, ki bi bil mahnjen na darila, sploh ne, ampak…po tihem sem vseeno pričakovala vsaj kakšno malenkost. Karkoli. Magari kamenček z obale Tihega oceana. A ni bilo nič… Danes pa, povsem slučajno, nanese, da mi omenijo, »presenečenje«, ki ga je Vida prinesla neki gospe, za katero pa je vedno trdila, da »se komaj kaj poznata«…

 Saj vem, da se sliši bedasto, ampak vso pot do doma mi je šlo na jok, saj sem ves čas mislila, da sva res pristni prijateljici, ampak…da pa me je tokrat povsem ignorirala, to mi pa res ni bilo vseeno,« je še dodala Petra.

Nisem vedela, kaj naj ji rečem. Nenazadnje: včasih se tudi meni zgodi, da na koga pozabim, ampak…upam, da kljub temu nisem še nikoli nikogar prizadela…

Petri sem obljubila, da bom njeno zgodbo izpostavila na blogu, ker želi slišati še druga mnenja…Srčno upam, da jih bo precej, ki bodo zapisali ali o svojih lastnih izkušnjah, ali pa bodo Petri le dali kakšen uporaben nasvet….

6.

Moja babica ni nikoli uporabljala besede nesreča. Izognila se ji je kot bi bila kužna. To se mi je zdelo nerazložljivo, saj so se nama nesreče nenehno dogajale. Zaradi tega zlepa nisva izgubljali, in čeprav se mi je zdel njen odpor skrivnosten in nepotreben, sem se nenehno pazila, da je nisem spravljala v slabo voljo. Vedela sem, da je najbolj zadovoljna takrat, kadar se ji je zdelo, da vse niti, s katerimi je upravljala svoje življenje, drži v rokah. Babica je bila nora na kosti za glodanje. Kadar se ji je kakšna znašla med zobmi, je žarela od sreče.

»Ni to bajno, Janina?« se je smejala in me očarano opazovala izpod gostih obrvi, ki si jih je vedno poredkeje urejala.

Najbolje je bilo, da sem bila tiho. Če bi pokazala preveč ali premalo sočutja, bi lahko planila name in me zlasala.

Že sama misel na to, da bi vnovič pulila moje lase, ni bila ravno prijetna.

Nekoč sem uporabila nesrečo v opisovanju nekega smešnega dogodka, pravzaprav celo neumnega, a sem si ga zapomnila, ker so nam gostitelji postregli z gostim napitkom iz rdeče pese, v katerem so plavale na pol razpadle jagode rumenega drena. Ko sem potopila jezik v poln kozarec, se mi je skoraj zaletelo. Bila sem osupla, kajti še nikoli dotlej nisem pila česa tako ogabnega.

»To, da ljudje ne znajo mešati pijač, prinaša nesrečo,« sem doma potarnala babici. Stala je ob oknu in poskušala nekaj prebrati iz velike zelenomodre knjige, ki jo je držala v iztegnjeni roki. Z izrazom rahlo brezizraznega začudenja me je srepo premerila od nog do glave, potem pa so se ji ustnice skrčile v besu, ki je še isti hip zalil celoten obraz, ter ga skrivinčil v želatinasto spako, iz katere so žarele oči, ki so bruhale ogenj in žveplo. Knjiga, ki jo je držala v roki, me je zadela v čelo, ulila se je kri, ki se po vseh pravilih ne bi smela, prekleti Džuzepe, nato pa sem počasi zdrknila na tla, na pol omamljena in brez zavesti, a me je vešče dvignila pokonci, ter me istočasno porinila proti trinožniku, kjer sem obsedela, dokler se njena jeza ni polegla in me je vdano in ljubeče stisnila v objem kot da bi bilo to edino, kar je naju združevalo.

Do večera sem potem morala loviti miši in podgane, jim sekati glave z ukrivljenim nožem, da uboge živalice niso niti pisknile, ko se je ostro rezilo dotaknilo golega vratu. Babica je koristno uporabljala le majcene kožuhe, vse ostalo je vrgla v smeti, zaradi česar je njena soba zaudarjala po krepovini tudi tedaj, ko sva jo prebelili z apnom in razkužili kote, da se ne bi nalezli igličlaste mrzlice, ki so se je bali vsi iz babičinega rodu. Meni menda ne bi prišla do živega, ker, navsezadnje, sem bila le mešane krvi, nekakšen spaček, izmeček, katerega so v svoji sredi prenašali zgolj zato, da se niso zamerili babici, ki je znala biti tudi maščevalna in kruta, če bi preveč drezali vanjo.

Kljub vsemu sem morda le opazila sledi zaprepadenosti v babičinem glasu, kost za glodanje, ki jo je ujela iz mojih rok, ji nikoli ni bila po volji. Počasi se je vzravnala, me rahlo odrinila od mize, vzela v roke nož in potem so nekaj dolgih minut frčale po zraku drobne glavice, iz katerih je mazela kri, dve, tri kapljice so pristale celo na mojem obrazu, a mi ni dovolila, da bi jih pobrisala, stegnila je dlan, njeni prsti pa so kri razmazali tja do ušes.

»Imela boš lepšo kožo,« je zagodrnjala, ne da bi me pogledala.

Stisnila sem ustnice, kajti veliko raje bi si nanesla na obraz kakšno od krem, ki sem jih videla v drogeriji, a če bi to povedala na glas, bi se ji znova utrgalo in kdo ve, kaj bi lahko naredila z menoj. Vse, kar je bilo človeško, ji je smrdelo, lahko bi si celo mislila, da ji zaudarjam tudi jaz, navsezadnje jo moram spominjati na neko davno parjenje s človekom, ki ga je morala vsaj malo ljubiti, da mu je dopustila, da je v njej pustil seme.

Nežne in mehke kožuhe sva potem namakali v raztopini kalijevega sulfata in luminola, da so postali čvrsti in niso nikoli več prepuščali vode.

»Zakaj nas nekateri zamenjujejo z vampirji?« sem jo vprašala, medtem ko me je buška na čelu prenehala skeleti.

»Ker so bedaki. Idioti. Buteljni. Kakšni vampirji, porkaduš!«
Njena jeza je bila pristna, brez slabe vesti je iz sebe bruhala človeške zmerljivke in kletvice, da je v sobi ščemelo od njihove prisotnosti.

»Mi smo izvoljeno ljudstvo. Nikoli nismo bili v raju. Bog nas je ustvaril posebej. Naredil nas je iz sončnih žarkov, cvetov arnike in nam vdihnil večno dušo, žal, šele tedaj, ko se je nalil regratovega vina. A zato smo postali nesmrtni, saj mu pomagamo prenašati duše iz crkovin v nova telesa. To je plemenito delo, žal slabo plačano. A kaj morem? Tako pač je.«
»Kako slabo plačano?«

Ponovila sem vprašanje, čeprav sem odgovor slišala že milijonkrat.

Vključila je ventilator, ki je v hipu dvignil z mize mišje in podganje dlake, pa scefrane koščke kože, ki so ostali, prilepljeni na umazan prt. Ostala sem mirna, to, kar se je dogajalo, ni bilo nič takega. Čistoča pač ni bila ena od odlik, ki bi krasile najin skromni dom. Krhki in nežni kožuščki so, kot bi imeli pritrjena krilca, plapolali v zraku, topel zrak, ki je zavaloval okoli njih, pa je pripomogel, da so se veliko hitreje sušili kot bi se sicer. Babica nikoli ni bila naklonjena novotarijam, le sem in tja je godrnjaje dopustila, da so nama kakšne malenkosti olajšale delo. Nekoč sem povsem slučajno slišala, da tam okoli Frankfurta in Moskve živi kar nekaj naprednih družin našega rodu, a izgovarjati njihova imena je bilo bogokletno, zato sem bila raje tiho.

»Draga moja,« je z vedno enakimi besedami pričela razlagati babica. »Duša, naj bo dobra ali slaba, je neumrljiva. Ne da se je uničiti, na noben način. Tisti, ki so to poskušali, so končali v večnem ognju, ki ga zakurimo vsakih 105 let v podzemnih votlinah na ljubljanskem barju.«
Potem je za spoznanje stišala glas in nadaljevala:«Duše so včasih kot drobni metulji, drugič spet so zdrizaste in sluzaste, da me spominjajo na povožene polže, vedno pogosteje pa naletimo na duše, ki so belosive, brez vonja in okusa, ko se jih dotaknemo in iztrgamo iz crkovine, sploh ne zastokajo, kje pa! Preračunljivo in pogoltno mešetarijo, ker mislijo, da jim bo uspelo, da si bodo izborile kakšno pomembno telo, v katerem bodo lahko nadaljevale s sranjem. Pa jim tega ne dovolimo, saj to že sama veš. Če je le mogoče, če nas čas preveč ne baše, vsako dušo za kakšno sekundo potopimo v raztopino alkohola iz kumine in oleandra, s tem dosežemo, da se ta očisti in prične živeti na novo. Vem, vem, kako bedasto ti mora zveneti moja razlaga, a druge nimam. Po enem in istem kopitu se ravnamo od tistega trenutka dalje, ko nas je Bog poslal, da smo v nepregledni goščavi poiskali Adamovo truplo in rešili pogube njegovo dušo, ki je bila na tem, da se spremeni v prah in pepel, kar bi se sicer lahko zgodilo, a smo bili dovolj hitri, to moram reči, da smo preprečili katastrofo.«

 Medtem ko je govorila, sem se zazrla v strop in štela hermine, ki so si tam spletali gnezdeca. Bili so podobni mravljam, le da so imeli večje in malo bolj buckaste glavice, z dolgimi tipalkami, s katerimi so zaznavali šume, ki so se vdirali skozi okenske špranje. Sploh ne vem zakaj sem se prav tedaj spomnila na Wolfganga Amadeusa Mozarta. V trenutku, ko so pred mojimi očmi vnovič oživele njegove roke, ki so se me oklenile in poljubi, s katerimi mi je posul, se je ustavil čas in bolj kot česarkoli drugega sem si zaželela, da bi ga vnovič srečala, v novem telesu me sploh ne bi prepoznal, prepričana, sem, morda pa bi vseeno sedla pred kakšno človeško kavarno in skupaj spila kavo ali čaj, vendar tako, da me nihče od Drugačnih ne bi videl, kajti ženska, ki se zaplete z ljudmi, izgubi čast, razen če je ta ženska moja babica. Tisto noč sem sanjala o Silviju Sardenku  slovenskem pesniku, srečala sva se na poti, ki je vodila do vaške trgovine, drobno je naletaval sneg, on pa je v roki nosil lesen kovček iz katerega so štrleli gosto popisani listi. V trenutku, ko bi se morala prijeti za roke, se je izza vogala prikazala babica, tekla je proti meni in vreščala, da mi bo iztrgala srce ter ga vrgla herminom, da bodo iz njega naredili zdrizasto kačo s katero bodo krmili svoje mladiče, ona pa me bo za zmeraj preklela in me izgnala med ljudi, kjer nesmrtnost nima nobene cene, saj vsi, ki  tam bivajo, nekoč umrejo v mukah in bolečini.

Vsega je bil kriv Džuzepe. Tisti del njega, ki se je pretakal po mojih žilah, bo večno hrepenel po ljubezni in jaz bom zato nenehno razdvojena, žalostna in nesrečna. Bila sem prekleta in s tem sem se morala sprijazniti.

http://www.youtube.com/watch?v=pzz-MywbJlw&feature=related

Ptički brez gnezda

Danes je bil čudovit dan. Nepozaben. Deževalo je in grmelo, vmes je tudi treskalo. Bila sem sama doma (kakšno razkošje), Polde je čemel ob stolu, me, sem in tja, pogledal s svojimi lenimi očmi, v katerih se je zrcalila ena sama samcata misel:«Mili moja, lačeeeeeeeeeeeeen!« Ker tehta enkrat toliko kot bi smel, si lahko le mislimo, da ga ostali družinski člani futrajo (jaz sem neusmiljena!) več kot bi bilo treba…

A ne bi razpredala o edinem bitju moškega spola, s katerim mi je dano preživljati petek 13…

Priznam, jako bi mi bilo ljubo, če bi imel Polde dve nogi namesto štirih, ampak…kaj hočem, je, kakor je…

Danes sem bila pridna. Veste, da smo Slovenci edini narod v Evrope, pa verjetno tudi na celem svetu, ki imamo izraz »priden«. Očitno smo res nekaj posebnega, saj me živ bog (med prijatelji kje zunaj) ne razume, ko hočem razložiti vse podtone te besede.

Skratka, počela sem marsikaj. Zahvaljujoč treskanju sem že navsezgodaj, ko sem bila še v postelji, do konca prebrala Čas duše, čas telesa, Toneta Pavčka. Čeprav ne bom nikoli znala pisati kot on, pa si drznem reči, da ga zaradi besede, ki ji zna vdahniti dušo in večno življenje, ljubim vedno bolj in bolj. Ne vem sicer, kaj bi si mislil, če bi vedel, da je danes ležal skupaj z menoj, rekla pa bi, da morda ne bi imel nič proti. Vsaj zeblo ga ne bi, hehe.

 O ljubezni do ljubice je v tej knjigi, med drugim, napisal:«Ljubezen je sila, sama v sebi sebična, izključujoča, pravzaprav neprištevna; vzame, ne da bi se spraševala o čemerkoli, razen o sreči trenutne strasti, in enako lahko potem, neuresničena, izjedena in spodnesena, sama zavrže dobljeni plen. Vendar: tiste maloštevilne, a večne ure, ure ljubezni, so sončne, sočne in srečne. Dokler ljubezen je, dokler traja, leži kot na mehki blazini pravljice, v postelji so sladkostrastne bežne hipe ekstaze, pa spet na dlani v vseh letnih časih življenja vabeča, zapeljiva….«

Daleč najboljše pa je razmišljanje o tem, kaj mu pomeni materin jezik. Ko sem prebrala knjigo do konca, sem se znova vrnila na začetek-. Na stran sedem. Verjetno se bom vrnila še kdaj. (Rada se vračam, če se imam –kam.)

Potem sem šla v kuhinjo in med bliski, ki so silili skozi okna (žaluzije sem spustila do tal, pa ni nič pomagalo) skuhala kapučino. Dodala dve majhni žlički rjavega sladkorja, požirek ali dva mrzlega mleka, na vrhu pa sem- kot po navadi- potresla še mičkeno kakava. Uživaško.

Potem sem si jo odnesla v posteljo, kakopak. In jo spila tam. Naslonjena na dve blazini, eno sem sunila s kavča v dnevni sobi.

Nihče me ni gledal, zato sem jo pila z zaprtimi očmi in z užitkom. Sem in tja sem si obliznila ustnico, a ne preveč. Ko grmi, je celo moj jezik, boječ kot je, raje lepo na varnem, v ustih, kamor zlepa ne bo treščilo….

Na mp3 se je vrtela glasba…Mar je še kdo drug kot A.Barrios  s svojo Sueno en la Floresta, ki bi bolj sodil v rano jutro?!?

Oči so se mi ustavile na že povsem zguljeni knjigi iz leta 1963. A takrat je bila še lepa, z belimi listi, brezmedežna. Potem pa so mi jo enkrat dobili v roke otroci in jo počečkali. A nič zato. Ptički brez gnezda so še enako živi, enako ljubi in enako prirasli k mojemu srcu kot takrat, ko sem bila še sama otrok…..Čeprav jo znam že malodane na pamet, pa jo že leta in leta, vedno znova, jemljem v roke…Humor, četudi trpek, je tisti, ki me nezadržno privlači. Kot me privlači vse, kar je drugačno in nima nobene zveze s sivo in povsem vsakdanjo realnostjo, ki se razprostira s svojimi drap perutmi povsod, kamor seže oko…

Prazno skodelico sem odnesla nazaj v kuhinjo. Mimogrede sem spravila s tega sveta še dve muhi. Prav jima je, kaj pa sedata tja, kjer ni treba.

Bila sem bosa (je kdo videl moje copate?!), zato je toplota preproge, ki me je grela v podplate, dobro dela. Imela sem čas, zato sem uživala sleherno sekundo ranega jutra. S pogledom sem drsela po knjižnih policah in s prsti božala hrbte številnih knjig, ki so tam pristale. Mnogim, ki so jih napisali slovenski pisatelji obeh spolov, so dodana posvetila. Veliko knjig ima žalostne naslove in še bolj žalostno vsebino. Zlasti poezija. Mrzlično sem se lotila iskanja vedrega in sončnega, pozitivnega in optimističnega….a nisem ničesar našla. Je že dodan verz ali kitica, ki kot slana spomladi pomori še tiste nežne besede, ki so pričele tkati nezadržno veselje do biti in do življenja…

Zamislila sem se.

Se znam, konec koncev, vsaj jaz nezadržno veseliti? Od srca smejati? Mar še znam zamahniti z roko in preganjati oblake? Znam sedeti na nebu, čarati dobro voljo, trositi veselje, božati-nežno in mehko?

Znam vzbujati upanje, prinašati vedrino? Mar si upam pobožati po roki, ne da bi se bala, da bo tej roki ob mojem dotiku nelagodno?

Mar tudi mene kaj zadržuje, da takrat, ko začutim, da moram, ne objamem tistega, ki stoji pred menoj? Si ne upam? Se bojim, kaj bo kdo rekel? Se mi smejal? V sebi in po tihem?

Se oziram okoli sebe, boječ, da me kdo vidi, če se počutim razposajeno in hočem stati na glavi? Prepevati na kolesu? Teči po gozdni poti navzdol, četudi nihče drug tega tam in takrat ne počne?

Pesniki jočejo, pisatelji tarnajo, za povrh pa glavne junake še  spravijo s tega sveta, ker želijo ustreči kritikom, kajti oni so vsemogočni in ljubijo kri, solze in matranje do bridkega konca.

Spomnite me, jaz sem pozabila, je sploh še kdo, ki bi pisal o ljubljenju tako kot H. Lawrence v knjigi Ljubimec lady Chatterley, ko poleže Connie in gozdarja Mellorsa v dišečo travo, kjer ju opaja duh po podrasti? In si vsak, ki ima v glavi vsaj ščepec nore pameti želi podoživljati svete trenutke na podoben način?

Danes je vse drugače. Bogve, kaj bi počela to jutro, če bi me že navsezgodaj prebudile ptice, pa sonce, in delavci, ki pri sosedu ob glasnih dovtipih oblagajo fasado?

Prepričana sem, da bi…kaj bi? Zalivala rožice na vrtu, na oknih, kramljala s sosedo o vremenu, čakala na poštarja, se oblekla in se odpeljala po kruh, se vmes ustavila pri Ambasadi na bureku in kakavu?

Zato, hvala ti nebo, da si bilo drugačno, na videz jezno, turobno in mrko, a tudi tako te imam rada.

Za lahko noč me že čaka drobna knjižica. Visoka pesem.

….navsezgodaj se odpraviva v vinograde gledat, ali že trta poganja, ali se cvetje razpira, ali granatovci cveto. Tam ti podarim svojo ljubezen…..

5.

Zagledala sem jo na drugi strani ulice. Še zmeraj je bila oblečena v isto rdečo obleko in ogrlica okoli njenega vratu, mi je tudi od daleč vzbujala zavist in blazno željo, da si jo nekoč prilastim. Pomislila sem, da mora biti že več kot štirinajst dni, kar sva jo z babico obudili in ji dali novo identiteto. Namrščila sem čelo, kajti nikakor se nisem mogla spomniti, s kakšnim imenom sva jo poslali v svet.

»Roza!« sem poskusila in ji vneto mahala z roko. Ni mi pomahala nazaj, niti ni s čemerkoli pokazala, da se me spomni. S svojimi velikimi mačjimi očmi je strmela skozi mene, tako da sem na koncu bila jaz tista, ki je odmaknila pogled. Počakala sem, da se je na semaforju prižgala zelena luč. Narahlo sem odrinila vstran starejšo žensko, ki je v vsaki roki držala napolnjeno torbo z zelenjavo in stekla preko prehoda za pešce.

Vsa zasopla sem se ustavila pred njo. Bila je višja kot se mi je sprva zdelo, od blizu je bil njen obraz še bolj prosojen in nezemeljski kot obrazi drugih, ki so stali okoli naju in čakali, da pripelje mestni avtobus.

»Oj…?«sem poskusila še enkrat.

»Oj..,« je ponovila čez čas. Njen glas je bil votel in hladen, nehote me je streslo do kosti. Nagonsko sem se pričela spraševati, kaj pa, če sem naredila kaj narobe, morda je bil napoj premočan, kdo ve, drugačnim se sicer kaj takega ne bi smelo zgoditi, ampak moj ded ni bil eden njih, bil je le Džuzepe, imela sem mešano kri, kdo ve, kaj vse sem bila zmožna narediti, kadar nisem bila povsem prepričana vase.

»Rada bi te povabila na sladoled,« sem ji rekla in se nasmehnila. Pustila sem ji nekaj dolgih minut, da je razmišljala.

»Kam?« je končno dejala, potem pa se je umaknila mlajši ženski z otroškim vozičkom, ki je brez besed strmela v naju in čakala, da se ji greva s poti.

Roza (če ji je sploh bilo tako ime) se je z visokimi petami spretno lovila med luknjami, ki so zevale med kamnitimi ploščami, s katerimi je bila prepletena ulica, ki je bila tudi sredi vročega in običajnega dopoldneva natrpana z mimoidočimi.

»Res sem srečna, da te vidim,« sem iskreno pripomnila, vendar ni z ničemer pokazala, da me je slišala.

Usedli sva se pod velik rdeč reklamni dežnik. Za šankom sem s kotičkom očesa opazila še eno crkovino. V novem življenju se je pogosto pojavljal na televiziji, bil pa je tudi eden od najbolj pogostih spremljevalcev novopečenih lepotnih kraljic. V krivini njegove rame, to sem se še dobro spomnila, je tičal majhen delček puščice, ki ga je zadela leta 1223 med obleganjem trdnjave v gozdu Bourne v Surreyju.

Roza je naročila borovničev sladoled s smetano, meni pa so prinesli sveže marelice sesekljane v hladnem mleku.

»Kaj hočeš od mene?« se je nenadoma oglasila Roza in se nagnila nad mizo. Globok izrez je malodane izpustil na svobodo kipeče prsi, ki pa so vendarle ostale sramežljivo skrite radovednim očem, ki so se z vseh strani zastrmele vanje.

Zmedeno sem si popravila pramen las.

»Jaz sem Janina, saj se me spomniš, mar ne?«
Namenila mi je mrk in ocenjujoč pogled.

»Seveda se te spomnim. Ti si tista, ki mi je vlivala v usta nekaj najbolj ogabnega, kar sem kdajkoli okusila.«
Za hip se je stresla in pobledela.

Skušala sme ji razložiti:»Počasi boš na vse pozabila, spoznala boš prijetnega moškega, zaživela bosta skupaj, srečna boš…«

»Nočem biti srečna. Hočem nazaj v grob, v življenju se ne počutim dobro. Ne maram hrupa, avtomobilov, hupanja. Poleg tega mi vse, kar pojem, strašno smrdi.«

»Žal mi je…«

»Zakaj to počnete?«je dejala in v glasu ni mogla skriti radovednosti.

»Kaj?« sem jo nedolžno vprašala.

»To, da obujate mrtve in jih primorate, da ponovno zaživijo.«
»Služba pač…kot vsaka druga. Nekoč mi je babica pripovedovala, da je to delo naše prekletstvo. Sicer pa ne vem, zakaj niso nikomur moteči grobarji, zdravniki, zidarji, zakaj ravno mi?!«

»Zato, ker hočete biti nekakšni bogovi,« je rekla razumno.

»Sploh ne!« sem protestirala in naredila dva požirka osvežujočega mleka.

»O tem, da je duša neumrljiva, piše že v Svetem pismu. Ne vidim prav nobene potrebe, da se potem ljudje zgražajo nad menoj, če počnem stvari, ki so splošno znane.«

Pogledala me je nekoliko presenečeno.

»Mislila sem, da se nikoli ne razburjaš..«
»Saj se ne, vendar me taki pogovori spravljajo ob živce. Poleg tega bi bila rada nekaj povsem drugega, pa mi babica ne dovoli, da bi študirala.«

»Poslušaj, Janina, živiš v 21. stoletju, vsak lahko počne karkoli hoče.«

Žalostno sem povesila glavo.

To, kar je rekla Roza, sploh ni držalo. Če bi babica le slutila, da še kdaj pomislim na to, da bi pisala pesmi, bi me natepla s palico in potem bi si še ves mesec lizala rane.

»Imela si tako preplašene oči, ko si mi vlivala tisto svinjarijo v usta,« je nadaljevala, medtem ko je s kotičkom očesa opazovala ljudi, ki so prihajali in odhajali na teraso.

»Nemogoče. Tega nisi mogla videti. Takrat si bila še mrtva. Crkovina.«
Od vznemirjenja so se mi zatresle roke. Roza mi je govorila o stvareh, o katerih se ni sanjalo niti babici.

»Misliš, da se lažem?!«

 Njen glas je zvenel pritajeno in ostro.

»Ne, ne, seveda se ne lažeš, nisem te nameravala prizadeti. Ampak…učili so me, da prične napoj delovati šele po 3 minutah. Nič prej.«

»Kateri od moških, ki sedijo za mizo v kotu ti je najbolj všeč? Je nenadoma spremenila pogovor, se za spoznanje premaknila na stolu in se odkrito zastrmela v skupino, ki se je o nečem živahno pogovarjala med seboj.

»Nihče,« sem rekla, ne da bi se ozrla.

»Ne bodi taka. Vsaj eden pa bi že moral biti po tvojem okusu.«

V misli mi nenadoma šine podoba Mozarta. Topel dotik kože, trenutek zatem, ko je zadihal in s polnimi pljuči zajel sapo. Pogled poln vdanosti in nežnosti, ki me je za trenutek pobožal, preden se je drobno nasmehnil in vnovič zaprl oči. To, da sem ga lahko čutila v naročju in ga za nekaj kratkih trenutkov objemala in prižemala k sebi, je bilo kot dar.

»Nikoli ni bilo nikogar,« sem vztrajala in ob lažeh, ki so se mi usipale z jezika, nisem čutila nobenega obžalovanja.

Roza se je hripavo zasmejala.

Še enkrat sem začutila zbodljaj nejevolje. Postalo mi je že žal, da sem jo povabila na sladoled.

»Mislim, da ga boš že jutri srečala. Lahko ti celo povem kdaj in kje…«
»Ne, ne, ne, ničesar nočem vedeti. Pusti me pri miru. Nočem!«

Vstala sem in si nervozno popravljala prstan, ki mi je na pol zdrknil s prsta.

Slišala sem, da lahko crkovinarji vidijo v prihodnost, a da bom sama naletela na nekoga, ki bo to počel…Na to možnost pa nisem pomislila.

Na mizo sem položila bankovec za deset evrov.

»Grem,« sem rekla neodločno.

Njen obraz je preplavilo razočaranje.

»Kakor hočeš. Upala sem, da bova prijateljici. Nikogar drugega ne poznam, zato…«

Iz žepa je potegnila zavojček in medtem ko sem dvignila roko v pozdrav, sem z grozo v očeh opazovala, kako je nesla prst, ki je moral nekoč pripadati kakšnemu mrtvecu, v usta in ga pričela počasi in z užitkom žvečiti. Moški v belih flanelastih hlačah, ki je še malo pred tem slonel ob šanku, je prišel bliže in ji nežno položil roko na golo koleno.

4.

Kadar je babica kje v bližini, se nesreče kar same od sebe dogajajo. Med kosilom, ravno sem ji pripravila cvrtke iz štirih mačjih beder, ko sem, žal, prepozno ugotovila, da sem jih preveč posolila in to je bil tudi razlog, da je vstala od mize, prijela prt in ga zalučala v smeti. Ampak to mi je še nekako bilo jasno, nisem pa razumela, zakaj so s police nad kaminom popadali tudi kristalni kozarci, ki so se potem razbili na tisoč koščkov. Luči so se izmenično prižigale in ugašale, morda je bila temu res kriva napaka v napeljavi kot me je zatem poskušala prepričati, vem pa, da sem se je bala in v grozi pred njeno jezo so se mi tresla kolena.

»Po tvojih žilah se pretaka skvarjena laška kri!« je grmela in vedela sem, da jo je moral Džuzepe spraviti ob živce, saj je z vsako besedo, ki ji je priletela iz ust, vnovič preklela tudi svojega nekdanjega ljubimca.

Meni se je zdelo, da povsem po krivici. Ko sva ga obudili od mrtvih, mu nisva vbrizgali Cyclocaprona, zaradi česar se revež ni staral, ampak je ostajal ves čas enak, kar je pomenilo, da je s svojimi dobrimi tridesetimi leti uspešno grel njene par stoletij stare kosti še danes.

Babica je, seveda, za napako krivila mene. Lahko pa ji je bilo tudi nerodno, ker sem videla, kako se je Džuzepe vsako jutro, ko sva prišli domov, naskrivaj izmuznil v njene prostore. Vseeno me je za kazen zvečer privezala za lase in me obesila pod strop, skupaj z netopirji, ki jim prav nič ni bilo všeč, da jim delam družbo.

»Nikoli več ne bom pozabila na Cyclocapron, obljubim,« sem jokala, kar jo je še bolj raztogotilo.

»Če bi bila moje krvi, bi me tudi ti poslala v pičkumaterino,« je zakričala in odšla ven iz sobe.

Jeza se ji je ohladila šele enkrat proti jutru, ko se je naveličala Džusepeja. Z glasnim preklinjanjem ga je zbrcala iz postelje in ga nagnala nazaj na podstreho.

»Na daleč se izogni moškim, ki omagajo že po eni uri,« je sikala, vmes me je še dvakrat klofnila kot da bi bila jaz kriva, ker je tisto noč ostala nepotešena.

Kar pomnim, je iskala primernega fanta tudi zame. Nekoč, bilo je pred davnimi leti, me je na nekem pokopališču sredi Dunaja vprašala, kakšni so mi všeč.

Nepremično je strmela vame in čakala, da ji odgovorim.

Popravila sem si koder las, ki mi je silil na oči in se nasmehnila.

»Igrati bi moral na kitaro,« sem šepnila in globoko zardela.

»Kaj še?«

Vprašanje je ostro zarezalo v temo, ki je bila polna zloveščih senc in zvokov, ki so prihajali iz vlažnih grobnic, ki so se skrivale na drugi strani topolovega drevoreda.

»Všeč so mi fantje, ki….ki…imajo radi čokoladne bonbone,« sem končno spravila iz sebe.

Na ves glas se je pričela krohotati in se tolči po kolenih.

Potem se je scela usedla na truplo, ki sva ga malo pred tem potegnili iz trohneče krste.

»Janina, nihče od nas, ki smo drugačni, se ne bi nikoli zaljubil v moškega, ki ljubi čokolado. Zapomni si to. Polagam ti na srce: nikoli več mi ne omenjaj kakšnih podobnih neumnosti. Nikoli več.«

Popravila si je krilo in me nerodno pogladila po laseh. Kar pomnim, je bila to prva kretnja, ki je kazala na to, da je v njej ostalo še vsaj malo človeškega.

»Moški, ki si ga boš izbrala, mora v tebi prebujati strast. To in nič drugega. Če me boš ubogala, boš lahko uničila prekletstvo človeškega, ki se drži našega rodu.«

Nato je izginila med spomeniki in mi prepustila, da sem vse delo, tudi loščenje in čiščenje trupla, morala opraviti sama. V meni je še zmeraj tlel nemir in ker sem se ga hotela otresti, sem se z vso pozornostjo posvetila čiščenju nohtov. Bili so res svinjski. A prsti, ki so mi ležali v dlani, so bili dolgi, vitki in sila nežni. Prižgala sem svetilko in si jih pobliže ogledala. Okoli členkov se je še držalo malo mesa, veliko premalo, da bi oživljenje potekalo brez večjih težav.

Pri svojem delu redkokdaj uporabljam termometer za merjenje mrtvečeve temperature. Verjamem, da sem že toliko izkušena, da vem, s kakšno crkovino imam opravka. Običajno sem znala iz najbolj zanikrnega odpadnega materiala spraviti skupaj čudovito, bleščečo in voljno obliko novega osebka, katerega sem potem z novo osebno izkaznico poslala v življenje. Svetlozelena zmes radia in iridija je tokrat vijolično zažarela, kar me je zelo presenetilo. Kaj podobnega se mi ni še nikoli zgodilo. Močno sem stresla z termometrom, mislila sem, da je z njim kaj narobe, potem pa sem ga še enkrat vtaknila v na pol zevajoča usta.

»Matr!«

Polglasno sem zaklela.

Vijolična svetloba se je počasi razlezla po notranjosti skeleta tja do stopal.

Imelo me je, da bi poklicala na pomoč babico, ampak ona je bila tisti trenutek že bogvedi kje.

Pobrskala sem za čarobnim napojem, vendar ga nisem našla. Nikjer ga ni bilo. S tresočimi prsti sem pričela tipati po tleh, vendar zaman.

»Kaj bo pa sedaj?!«

Pri dobavitelju iz edine tovrstne drugačne trgovine v bližini Roussillona v Provansi ni bilo pričakovati nobene pomoči. Račun pri njih je bil odprt na babičino ime, zato se z menoj ne bi hoteli niti pogovarjati, kaj šele, da bi se oglasili na klic in vstali sredi noči, da bi mi postregli.

Poškilila sem na ime, ki je bilo vklesano v nagrobnik: Wolfgang Amadeus Mozart.

Namrščila sem čelo. Ničesar mi ni pomenilo.

Nagonsko sem slutila, da babica ni kar tako izginila in da tudi tip, ki se na merjenje temperature odziva vijoličasto, ni kakšen tepec, ki se je 5. december, 1791 pijan zvrnil pod mizo v kakšni beznici in crknil od dolgega časa.

Postopek oživitve brez čarobnega napoja zahteva silno spretnost in vsaka, najmanjša napaka, je lahko usodna. Celo zame. Navsezadnje še zmeraj nimam potrjene licence za opravljanje tega poslanstva, na babico pa se tudi ne morem zanesti, je preveč muhasta in odvisna od…saj ni važno od česa, pač…odvisna je od tisoč in ene stvari.

Poslinila sem kazalec in ga dvignila v zrak. Na približno 123,34 centimetrih od tal je merjenje vlage najbolj precizno. To ve vsak Drugačnež, pa da jaz ne bi….V žepu sem imela dva čokoladna bonbona, ki mi bosta prišla še kako prav. Zlasti tisti, z jagodovim okusom zna delati čudeže.

Trikrat sem pljunila v dlan, dodala polovičko bonbona, ponovno pomešala, dokler ni bila zmes gladka in voljna. Potem sem ugotovila, da sem vso stvar zajebala. Kako naj z eno roko sežgem šop las? Nemogoče.

Počasi bom še razumela, zakaj babica nenehno preklinja. Enostavno ne gre drugače, če ne delamo po pameti.

Usedla sem se na tla in vtaknila šop med dva nožna prsta. Zadovoljno sem se nasmehnila, tega si ne bi domislil vsak.

Rakun…saj res, potrebujem še rakunovo svežo kri. V skrajnem primeru tudi posušeno ali zmrznjeno. Kdo je že videl rakune na Dunajskem pokopališču?! Nihče.

Namrščila sme čelo, da bi se spomnila, kaj se lahko zgodi, če bi bil napoj nepopoln.

Nič pametnega mi ni padlo na pamet, zdelo se mi je, da sem nekje zasledila, da ima na novo oživljenja oseba občasno lahko hude zobobole.

»To pa ni nič takega,« sem končno sklenila.

Nenadoma me je prešinilo, da poznam nekaj trikov, ki sem se jih izmislila sama. Če bi napoju dodala tri glavice kamilice, pa tri kapljice regratovega mlečka, noht ušesnega masla…

V igri iskanje novega, je vsaka ideja dobrodošla.

Svetilka, ki sem jo vnovič prižgala, je le še medlo brlela. Spreletelo me je, da moram pohiteti, drugače mi bo ugasnila prej, preden bom dokončala začeto delo.

Regratov je bilo tam okoli kolikor hočeš. Kdo pa je danes še tako nor, da bi hodil na pokopališče in pulil plevel?!

Kamilico pa sem odkrila tik za obzidje, pa še to slučajno. Če mi ne bi čez ramo skočila cvileča mačka, ne bi pogledala v tla in vse delo in trud bi bila zaman.

Ura je bila že skoraj pol štirih, ko sem bila gotova. Pokleknila sem pred truplo, ki niti zaudarjalo ni več. Kar je še ostalo mesa, se je že zdavnaj osušilo in postalo podobno pergamentu.

Čutila sem, kako je čarobni napoj, do zadnje kapljice, stekel med štrlečimi zobmi. Kar ga je še ostalo na dlani, sem z užitkom polizala. Omamno dobro, kot zmeraj.

Po navadi smo morali Drugačni oditi takoj, ko je truplo prvič zadihalo. Sklenila sem, da bom tokrat naredila izjemo. Prijela sem za dlan, ki je počasi oživljala, se polnila z mesom in krvjo, postajala vedno bolj topla in mehka, in ko so se prsti prvič zganili, so se mi oči napolnile s solzami, sklonila sem se k obrazu, ki se je belil v mrakobnem jutru, ga poljubila na lice in prav malo mar mi je bilo, če so ga močile moje solze, ki kar niso prenehale polzeti po licu.

»Du mit mir,« mu odgovorim, srečna, da je živ in da se lahko pogovarjava.

»Ποιος Είσαι?«

Zmedla sem se.

»Zakaj kar naenkrat govori po grško?!«

Nič mi ni bilo jasno.

Moški se je počasi usedel in pomigal z zapestjem.

»Sem te zmedel, kajne?« je rekel in se zahihital.

Ošabno sem dvignila glavo in rekla.«Zmedel? Mene že ne! Zakaj bi me le?!«

»Vprašal sem te nekaj po grško, ti pa si naredila tak obraz kot bi priletel z Lune. Res si hecna.«
Govoril je kot dež in bala sem se, da sem v napoj vmešala kakšno kapljico sline preveč.

»Pa kaj še!« bi protestirala babica, če bi bila kje blizu. Nikoli ni priznala, če se je kdaj kje zafrknila.

»Moje ime je Wolfgang Amadeus Mozart, se klanjam mlada gospodična!« je dodal in se zarežal.

Skoraj bi padla v nezavest. »Ne moreš biti Wolfgang Amadeus Mozart! Nikakor!« Skoraj bi se mi zmešalo od skrbi in zlih slutenj, da sem vso stvar resno zamočila.

»Hahaha, seveda sem! Misliš, da sem nor, da ne bi vedel, kdo sem?!«

V roke sem mu porinila dokumente, ki jih je zanj pustila babica, preden je odnesla pete.

»Tukaj piše, da si…da si…Silvij Sardenko, slovenski pesnik in prevajalec…«

»Nisem!«

»Si!«

»Nočem biti pesnik! To so sami kreteni. Hočem biti Wolfgang in nič drugega!«
Počasi me je minevalo potrpljenje. Begala sem z očmi sem in tja in iskala kakšen priročen kamen, da bi ga dvakrat kresnila. Če bi ga na pravem mestu, bi se nemudoma stegnil, jaz pa bi lahko šla domov po pravi čarobni napoj in ga še enkrat spravila v življenje, a po predpisih, kot se spodobi.

Pa mi tega ni bilo treba.

Zagrabil me je okoli pasu in me stisnil v objem. Potem pa se je nagnil nadme, in me brez razmišljanja poljubil na usta. Sicer je še zmeraj smrdel po razpadajočem, ampak…poljub je bil božanski.

»Jebiga,« je rekel,«lahko sem tudi Sveti Peter, všeč si mi…«

Nato me je poljubil še enkrat.

Medtem ko sem mu ovila roki okoli vratu in se z zaprtimi očmi vdajala njegovim objemom, me je prešinilo, da to, da bo kdaj komu omenil, da je Wolfgang Amadeus Mozart v bistvu ni nič takega. En norec več ali manj, kdo bo opazil razliko?!

3.

»Ne vem, zakaj imajo ljudje smrt za banalno?« se je čudila babica, medtem ko me je prisilila, da sem jo spremljala na pokopališču, kjer je ovohavala grobove in iskala najbolj primerno truplo.

»Je še kaj lepšega kot crkovina?« je včasih vzneseno zašepetala, medtem ko je gladila otrplo roko, od katere so že popadali prsti.

Kadar se je slabo počutila in to sploh ni bilo poredko, se je zatekla v mrliško vežico, kjer si je po tleh pogrnila sta obnošen suknjič, se ulegla nanj in meditirala. Včasih se je pogovarjala tudi s pokojnikom, če ji je bil ta, seveda, všeč.

Spominjam se, ko je pobralo Džuzepeja. Med drugo svetovno vojno je bil kuhar na italijanski karavli v Opalah, potem pa mu je farška kuharica zmešala glavo in namesto da bi se leta 1943 skupaj z ostalimi umaknil proti Veroni, je ostal, skrit v nekem seniku. Za skrivališče so vedele tri prijateljice, med njimi je bila tudi moja babica. Sad tega poznanstva je bila moja mama, ki pa je babica ni nikoli marala. Še danes ji reče nehvaležna makaronarka in vsakič, ko kdo omeni hčerkino ime, v divjem loku izpljune najbolj sluzast smrkelj, ki ga menda potegne dol iz  riti.

»Pojdiva,« mi reče osorno in me potegne s peči, kjer sem brala eno zadnjih uspešnic z naslovom Gobova juhica s sesekljanimi nohti.

«Nočem!« sem se uprla. Zunaj je bilo hladno in burja, ki je brila za vogalom, je bila pasje strupena. Poleg tega mi je zlezla pod hlačke in me nespodobno otipavala, čeprav sem se je branila z brcami in zmerjanjem.

Babica me je zagrabila za nogo in me brez besed povlekla na tla. Pri tem sem z glavo udarila ob rob mize, da je votlo zabobnelo. Tiho sem zaječala. Kljub vsemu me je zabolelo(v bistvu me ne bi smelo, če sem odkrita) in kri, ki je pricurljala po licu, je bila sladko-grenka.

»Kdaj se boš naučila ubogati na besedo?«je zarentačila, ko si je skrbno zavezovala vezalke. Leva in desna stran pentlje sta morali biti enako dolgi, drugače je pričela preklinjati, pljuvati in me zmerjati.

Če sem se ji kdaj uprla, me je resno pogledala in rekla:«Nekega dne boš morala odrasti, Janina. Prej ko se bo to zgodilo, bolje zate.«

Ko sva prišli na pokopališče in ko sem prižgala svetilko, da bi babica bolje videla, ko bi izkopavala krsto, me je udarila po roki in rekla:«Tokrat ti ni treba.«
Od začudenja sem pozabila zapreti usta.

Kopala je dolgo, saj je vmes pogosto počivala.

»Prekleti prasec zagamani, svinja, fukač zajebani!« je grozeče dvigovala glas, ne da bi ji bilo količkaj mar, da so jo poslušali vsi, ki so hoteli vleči na ušesa.

»Končno imam tega prasca zunaj!« je zarentačila, ko je ubogega Džuzepeja zvalila iz lesene krste, obložene z rdečim žametom. Surovo ga je brcnila v koleno in stavit sem šla, da se ji bo maščeval takoj, ko bo dobil priložnost.

Babica je iz žepa potegnila nož in ga dvignila v zrak. Lunina svetloba se je zamolklo ujela v rob rezila, da me je hladno spreletelo.

Z enim zamahom  je prerezala hlačnico. Drobna stegna, posejana s svetlimi dlačicami, so se žalostno nastavljala mojim očem.

Še nekaj časa je šarila po pokojnikovem mednožju, jaz pa sem se zdolgočaseno prestopala z ene noge na drugo.

Nenadoma otrpnem od strahu. S svojo močno šapo je zagrabila moški ud, ki je nebogljeno zaštrlel v zrak.

»Babica! Ne stori mu tega. Dobro veš, da bo nama prineslo prekletstvo!«

Planila sem k njej in ji skušala iztrgati nož iz rok. Ruvali sva se toliko časa, dokler slednjič ni popustila in se žalostno sesedla kraj Džuzepeja.

Z glasnim tleskom sem spravila nož nazaj v tulec in ga spustila na dno žepa.

»Naredi, kar je najina dolžnost,« sem ukazala in takrat je bilo prvič in zadnjič, da me je babica ubogala brez besed.

Grobo mu je razprla usta in zaradi tega je Džuzepe v naslednjih letih trpel silne bolečine. Premaknila mu je tudi čeljustne kosti in ko je nekoč obiskal zobozdravnika, da mu vsadi implatante, mu je ta to res storil, a ko je Džuzepe zapustil ordinacijo, se je pokrižal s sveto vodo iz Lurda in zašepetal proti svoji asistentki:«Pizda, ampak temu tipu je pa smrdelo iz ust kot bi bil sto let staro truplo.«
Sanjalo se mu ni, kako blizu resnice je bil.

Džuzepe pa je postal moj zaščitnik. Mojega posredovanja ni nikoli pozabil in vsakič, ko me je srečal, me je hvaležno objel in poljubil na lice. V novem življenju je bil sicer ustavni sodnik, eden glavnih,  a o tem kdaj drugič, če bom še pri volji, da povem kakšno zgodbo. Moram pa reči, da bi z babico naredili bolje, če bi Tonjo pustili lepo pri miru. Prasica je nekje dobila denar in dr. Planinšek ji je naredil povsem nov obraz. Nekemu drugemu truplu je ukradla dolge blond lase in zaradi tega jo je dobrohotna policija preganjala še leta. Za bivše truplo je tudi dokaj dobro fukala, a njen fuk je imel eno samo napako: ni ji bilo kaj dosti mar za moške.

2.

Ne vem, kdo si je izmislil, da je ura strahov med polnočjo in eno.

Kakšna zmota!

Takrat si vampirji komaj umijejo zobe in pridejo izpod tuša. Morda res kdaj koga poberejo pred kakšnim disko klubom, a le zato, da ga potem mečejo v zrak in se naslajajo ob nemočnem vpitju, ko tistemu strahopetnežu lomijo kosti.

Nasploh pa se tega nikomur več ne ljubi, vprašanje je tudi, kako dobiti mularijo, ki še ni zafiksana.

Praktično nemogoče.

Skratka, hočem reči, da ura strahov nastopi ob 03.12 zjutraj. Toliko v vednost.

Tonja Bevk je imela okus za oblačenje. Ni mi sicer jasno, zakaj so truplu nataknili še čevlje z visoko peto, mogoče si je tega zaželela tik pred smrtjo? Ogrlica z rdečimi kamni vseh barv, ki so krasili vrat, mi je bila všeč. Morda jo bom celo obdržala zase, bom še videla.

Previdno in s spoštovanjem sem se dotaknila njene rdeče obleke, ki se ji je ovijala okoli čvrstih bokov. Pod njo so se dvigovale prsi, začuda se še niso polegle in razlezle pod obe podpazduhi. Lasje, na drobno skodrani, so obkrožali obraz, kateremu je prerana smrt zgladila skoraj vse gube. Ostale so tiste, ki so potekale od ustnic pa tja do sredine brade. Nežno in predano sem se dotaknila njenega obraza in ga pobožala. Za trenutek se mi je zdelo, da so se mišice pod dotikom zganile, a to je bil le občutek. Četudi za trenutek strašljiv in celo tuj.

Čarobni napitek sem imela v žepu. V steklenički od jegermajstra. Bila je temno zelene barve, ravno prav velika in priročna, da me ni tiščala ob trebuh.

S palcem in kazalcem sem Tonji narahlo razmaknila ustnici. Morala sem biti previdna, ker če bi ne bila, bi jo lahko poškodovala.

Pravzaprav bi jo najraje pustila spati. Opazovala sme jo v soju svetilke. Lepa ženska. Mikavna. Zanimiva, bi rekla. Kdo ve, če se bo, kdaj pozneje, spomnila, kdo jo je vnovič obudil v življenje.

Glasno sem vzdihnila. Poslanstvo, ki sem ga podedovala po babici po materini strani, mi je bilo občasno povsem odveč. Katero normalno človeško bitje pa se ponoči hoče potikati po pokopališču in odpirati krste!?
»Moraš!« mi je rekla babica trdo in brez milosti, ko sem se, bilo mi je šestnajst let, uprla, da tega ne bom počela.

Pri tem me je prijela za komolec, ne spominjam se več, na kakšen način, toda skozi telo mi je švignila neznosna bolečina, da sem se že čez nekaj trenutkov brez zavesti zgrudila na tla. Od takrat naprej ji nisem nikoli več ugovarjala.

Za mojim hrbtom, skrajno desno, so se slišali pridušeni šumi.

»Spet dva, ki ne moreta biti tiho,« sem zaklela.

Počasi sem odvila zamašek in poduhala. Čarobni napoj je imel nek poseben vonj. Kdo bi lahko celo dejal, da podobno diši parfum Chanel no5, a ne bi dala roke v ogenj.

Preko otrplih, že povsem pobledelih ustnic sem zlila nekaj kapljic. Potem sem čakala. Srce mi je razbijalo kot vsakič, ko sem se opazovala pri delu.

Vračati mrtve v življenje ni bilo enostavno. Prej je bilo treba poskrbeti za novo identiteto, o tem, da sem se tokrat še posebej potrudila, saj mi je Leopold M. (še zmeraj mi je dolžan 12.345 evrov!!!)izdelal novo osebno izkaznico, ne bi govorila.

Ne, ne, tega, kako je vdrl v bazo osebnih podatkov, res ne bom razlagala. Je pa ena finta, ki zmeraj vžge, hihihi, zanjo potrebujemo le pravo kodo. Nič drugega.

Tonja se je pričela prebujati. V lica ji je švignilo nekaj barve, komaj za odtenek,  toliko, da sem jo zaznala.

»Kako preprosto je vse skupaj,« sem pomislila in se nasmehnila.

Narahlo je zganila z ustnicami. Zdelo se mi je kot bi jih želela oblizniti, a to se, seveda, ni zgodilo. Potem je premaknila z roko. Počasi in previdno si jo je položila na prsi, kjer je ponovno obmirovala.

Žila na vratu je zatrepetala in kri, ki se je že skoraj strdila v zasirjeno mleko, se je zbistrila in ponovno stekla po že znanih poteh.

Tako preprosto je to.

»Moje lastne potrebe po izzivih so segale daleč dlje, mnogo dlje kot pri ostalih smrtnikih. Dolgčas me je navdajal z gnusom. Potrebovala sem več. Prostor za mešetarjenje, prefrigano igračkanje z usodami, avanture, izzive in nenehne spremembe.

Življenje.

»Hudič frdamani, je bilo še kaj lepšega kot nekomu, ki je bil mrtev in trd, vnovič podariti ta dar?!«

OČARLJIVOSTI

Včasih je potrebno, da človek mrtvega obudi v življenje.

Vzameš zdravilno vodo iz Bukovniškega jezera, dodaš ščepec himalajske soli, malo pelina, za konico noža zdrobljenih in zmletih brinovih jagod, pomešaš, pustiš stati na hladnem (a ne v hladilniku) čez noč, zjutraj, še navsezgodaj, ko vsi spijo, odideš na pokopališče in pogledaš, koga so pokopali prejšnje popoldne. Ko najdeš (ni pa nujno) sveže nametano zemljo, ki je še rahla in nenavadno diši, prihuljeno pogledaš okoli sebe, za vsak slučaj, potem pa vzameš lopato, malo odkoplješ in moliš, da trupla niso upepelili, ker potem je vse delo zaman in tudi čarovniške besede izgubijo na pomenu.

Ne bi bilo napak, če bi pogosteje brali osmrtnice, ker bi bili potem na tekočem, vedeli bi celo to, kdo so žalujoči in komu izmed sorodnikov se je povsem utrgalo, ko so pisali besedilo, ki je sledilo kakšni iz davnega spomina iztrgani fotografiji, ki tudi tistim, ki so pokojnika poznali, ni govorila o ničemer.

Z obžalovanjem sem ugotovila, da so na oglasni deski, ki je visela tik za bankomatom,  nabili le eno samo osmrtnico. Belo in s sladkim črnim robom, na spodnji strani za spoznanje upognjeno, ker drugače je ne bi mogli poriniti skozi ozko režo, kajti ključ od omarice so tisti, ki bi ga morali imeti, izgubili, zato so osmrtnico stlači za šipo na druge načine.

Umrla je Tonja Bevk, rojena 10. junija 1960.

Pogreb drage pokojnice bo jutri, v ponedeljek, 19. julija ob 16.00 uri.

Zakaj me je osmrtnica pritegnila? Ne bi vedela. Nekaj mi je reklo, da je ta oseba še tam, da je zabita v krsto in ne, da bi bila stlačena v kakšno morbidno, grdo in skrivenčeno žaro, polno nenavadnega prahu, ki s pokojnikom nima nobene zveze.

Pobrskala sme po žepu in našla čokoladni bonbon z okusom maline. Stlačila sem ga v usta in počakala, da se je stopil. Potem sem si obliznila ustnice, se nasmehnila in se s hitrimi koraki odpravila naravnost domov.

Ključ od kleti, kjer sem hranila čarobni napoj, ki je oživljal mrtve, sem nosila s seboj. To je bilo še najbolj praktično pa tudi varno. Človek nikoli ne ve, kakšni odtrganci se lahko smukajo okoli hiše…

Iz predala sem vzela okroglo in ob straneh zadebeljeno leseno žlico. Pomešala sem trikrat. Dvakrat na desno in enkrat na levo. Nazadnje sem zmes poskusila še s prstom.

Namrščila sem se.

Še zmeraj je imela okus po smrti.

»Upam, da bo do večera kako drugače,« sem zamrmrala in odhitela v kuhinjo, ker sem si skuhala kavo in pojedla francoski rogljiček z marmelado.

/Rafael Samec pravi/Stari Grki so uporabljali tri izraze za ljubezen. Agape- ljubezen, ki jo ljudje dajejo in sprejemajo v družini..., Eros - seksualna ljubezen in Božjo ljubezen. S tako razvrstitvijo je bilo hitro zaznati, za kaj gre.

V mlajših letih sem se veliko spraševal kaj je ljubezen, veliko se pogovarjal o tej besedi in seveda, vsakič prihajal do različnih zaključkov. Potem sem prebral neko knjigo, ki je v glavnem govorila, kaj ni ljubezen, na koncu pa le malo nakazala, kaj naj bi bila ljubezen. Govorila je o odnosih in ko je avtor prišel do mejnih področij, je zaključil: naprej je Bog. O ljubezni sem zbiral besedila kot dragulje, jih poveličeval in sčasoma zavrgel, ker se mi je zdelo, da sem prišel do boljšega spoznanja. Veliko lepih tekstov sem prebral o ljubezni, vendar mi je besedilo iz Pavlovega pisma Korinčanom ostalo najgloblje zapisano v mojem srcu. Največ mi pove, najbolje potolaži.

»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine!«

(1.    Kor 13, 4-8)

/M.M. odgovarja/Rafael...teoretično je to, kar si napisal o ljubezni, možno... Zakaj pa ne? Izjeme zmeraj potrjujejo pravilo....V praksi pa je, priznaš ali ne- drugače. Morda je bil Pavel pesniška duša, ko je napisal zgornje besede, prizemljen pa vsekakor ni bil. Namreč: že več kot 20 let pišem resnične zgodbe o ljudeh, srečala sem jih že več kot 1000, ki so mi bili pripravljeni povedati o sebi in svojem življenju...In če bi bil- kje tu okoli nas- en sam samcat primer tovrstne ljubezni, ni vrag, da ne bi vsaj na daleč naletela nanj…

Osebno mislim, da ljudem, ki so bolj tenkočutni, senzibilni...tovrstni opisi ljubezni vzamejo še tisto malo tla pod nogami kot so jih imeli....

Pa da ne bom razpredala: ljubezen je čustvo in kot tako definitivno s časom mine. Če je ljubljena oseba nedosegljiva očem in srcu- pa sploh. S tem ne mislim, da izgine, še zdaleč ne, kako drugače pa bi bila v domala vsakemu človeku še zmeraj živa t-. i. "prva ljubezen"?!

A mine žar, tisti, ki načelno vsebuje veliko od tega, kar je bilo že kdajkoli o ljubezni napisanega.

In če že pišem bi-glede na izkušnje več zadnjih zgodb- dodala še tole:nekako so me prepričali, da pa morda - vsaj ne zlahka- res ne mine bolečina, ki jo določeni osebi zada tisti, ki njeno ljubezen izda, potepta, se ji izneveri, jo prevara....

Bolečina, ki nastane ob tem, pa dejansko res lahko žge in vrta - lahko tudi do zadnjega dne. Pa veš zakaj? Zato, ker je bila zadana ljubezni in ne toliko človeku v nas, samo zato.

O tem, koliko je tistih, ki to bolečino nosijo v sebi, verjetno ne bom nikoli vedela, a po številu teh, ki so mi jo vsaj za drobec razkrili, pa se bojim, da jih je veliko, veliko preveč.....

Prosto nadaljevanje:

Ne vem, če sem kot povsem normalno človeško bitje in kot nenehna zapisovalka vsega, kar je v človeku dobrega in slabega, sploh prava oseba, da zgornjemu razmišljanju, ki sva ga imela z Rafaelom lahko še kaj dodam.

Ampak bom, saj ni nujno, da bo kdo bral do konca, kajne?

Odkrito priznam, da t. i. duhovnih knjig, v katerih piše marsikaj, tudi o ljubezni, enostavno ne berem. Zato, ker v tem branju ne vidim nobenega smisla. Mnenja sem namreč, da je merodajno zgolj in samo tisto, kar okusimo na lastni koži in na »živih primerih«, ki jih osebno poznamo- s katerimi pa potem (posredno ali neposredno) podoživljamo določene trenutke, lahko tudi ljubezen, ki je v polnem razcvetu ali pa v kaotičnem razsulu.

In če se osredotočim na to, kaj pomeni ljubezen, sem prepričana, da bom težko našla bralca, ki bi se do zadnje črke strinjal z menoj.

Zakaj?

Zato, ker je ljubezen sila intimno čustvo, vsak izmed nas jo podoživlja skozi sebe in zato ima tudi na milijone različnih odtenkov, variant in obrazov. In če v življenju že kaj iščemo, potem bi morali(?) iskati osebo, ki bi znala ljubiti vsaj približno tako kot mi, ne pa enako.

Žal pa ljudje bolj ali manj pogosto delamo napake.

In če se te napake tičejo naših čustev, lahko vse skupaj vodi v katastrofo, ki se za dotično osebo zlepa ne konča dobro.

Prvi primer:Predstavljajmo si neko osebo iz realnega življenja (tak način kar naprej prakticiram in vsiljujem, pa naj bo še tokrat). Ona, večna iskalka ljubezni, zelo čustvena, ranljiva, v slučajnem trenutku sreča moškega, ki ji je s tem, kar ji je govoril, legel v srce in to tako globoko, da globlje ne bi mogel. Bila je prepričana, da česa lepšega kot je v tistih trenutkih doživljala sama, svet še ni videl. Njena ljubezen je bila približno taka kot je zapisal Pavel (glej zgoraj pri Samcu). Žal pa ni bila slepa in gluha kot je tradicionalno pri doživljanju tovrstne ljubezni, ampak je počasi zaznavala, da ni vse tako kot bi moralo biti. Prvi udarec je doživela takrat, ko se je morala soočiti z resnico o njunem začetku, saj je ugotovila, da ji je – lagal. Počasi je bilo teh spoznanj vedno več, čeprav se je- na videz- zdelo, da je on do nje še zmeraj enak kot prvi dan, ko sta se spoznala. Ljubezen, ki jo je nosila v sebi, pa je bila premočna, da bi mu lahko obrnila hrbet in odšla. Bolečina, ki jo je doživljala zaradi tega, je bila tako močna, da je včasih mislila, da ne bo preživela. Ko je potem, nekega povsem slučajnega dne, odkrila, da ima drugo, je- tako je povedala sama- del nje umrl. Pa ko bi umrla vsaj ljubezen! Ni.

Ona je ostala in edino upanje, ki ga je imela, je bilo, da bo čas naredil svoje in ji pomagal pozabiti.

Drugi primer:ženska, ki prav tako doživi globoko ljubezen ala apostol Pavle, v odnosu do moškega stopa s podobnimi koraki kot v prvem primeru, a je- kljub vsemu- v rahli prednosti: ob moškemu, ki je tak kakršen je, si je s časom izoblikovala izjemno sposobnost, da tistega, kar noče videti, ne vidi, in tistega, kar noče slišati- ne sliši. Zgolj in samo na tak način si je lahko uredila skupno sobivanje v smislu, da iz njega potegne tisto, kar ji za čustveno preživetje – zadošča in ji zagotavlja, da jo kruta realnost zlepa ne bo pokopala pod seboj. Še zmeraj sicer ljubi, a z zadosti stvarnih primesi, da zaradi resničnosti položaja, ne trpi preveč.

Tretji primer:ženska, ki ve, kaj hoče. Ki si je že takrat, ko je začela z iskanjem primernega partnerja, v sebi postavila meje in vzorce o tem, kakšnega moškega bo spustila v svojo bližino in kakšnega – ne. Običajno je njeno iskanje malo bolj dolgotrajno in če ima srečo, res najde osebo, v katero se zaljubi in s katero si potem tudi ustvari skupno življenje. Največkrat pa ji ni nikoli dano (ali pa zelo poredko), da bi svojo ljubezen doživljala na podoben način kot ženska iz prvega primera. Ko (če) pa se to zgodi, pa gre njena nadaljna pot itak v smer kot sem opisala pod št. 1

Četrti primer: v bistvu je teh relativno malo, a če smo pošteni, jim veliko ostalih predstavnic ženskega spola najbolj zavida. Sem sodijo tiste ženske, ki imajo, milo rečeno, srečo. Ni važno ali so malo bolj okrogle, suhice, pametne, neumne, velike, majhne, polne energije, brez nje…kajti v sebi imajo nekaj, kar jih razlikuje od vse ostalih: dar, kako se približati moškemu, ki jim je všeč. Če nagonsko spoznajo, da bodo našle pot do njega s tem, da se naredijo šibke in nebogljene, bodo to storile nemudoma. Če spoznajo, da bi jim v dani situaciji bolj odgovarjalo, da hodijo v hribe, se bodo obnašale, kot da so na vrhu Triglava – doma. Iz moškega znajo v še tako nemogočih situacijah potegniti tisto, kar je zanje najboljše in jim je zelo malo mar, kakšne so (bodo) za koga posledice. To so ženske, ki znajo in ki so uspešne in ki – vsaj ne zaradi moških- nikoli ne trpijo. Prav v ta tip žensk pa se tudi moški najpogosteje brezglavo zaljubljajo in prav te ženske so za marsikoga med njimi tudi zelo usodne. Iz tega predala so ponavadi tudi ženske, na katere naletijo nekateri moški, ki skočijo čez plot. Moški so zaradi njih pripravljeni celo razdreti vse, kar so pred tem vrsto let gradili in čuvali kot punčico svojega očesa.

Seveda bi lahko naštevala še druge primere, a se mi zdi, da ni potrebno, saj se bo večina našla med prvimi tremi, sem in tja pa kakšna tudi v kombinaciji s četrtim primerom.

Predvidevam, da tudi moški doživljajo ljubezen – vsaj nekateri med njimi- na podoben način kot je zapisal apostol Pavel. Ne bi pa dala roke v ogenj, da tudi tako globoko kot se to dogaja ženskam. Pač, Bog je že vedel, kje jo je potrebno najbolj boleče kaznovati za odtrgano jabolko…

Veliko žensk, ki so mi pripovedovale svoje zgodbe o ljubezni, trdi, da moških ne razumejo. Da jih ne dojemajo. Ne do-čutijo.

V bistvu je razumevanje nekaterih dejanj res nemogoče in skregano z vsako žensko logiko. Spominjam se, da sva se nekoč z nekim gospodom pogovarjala o tem, kako pomembno je, da vsak človek – vsaj enkrat v življenju- v sebi začuti globoko in predano ljubezen. Seveda, to bi bilo zelo lepo in prav, da bi se zgodilo, a le v primeru, da bi bili trenutki, ko bi taka ljubezen vzklila- obojestranski.

Žal pa se prepogosto zgodi, da temu ni tako in zato je tistih, ki v sebi nosijo prekletstvo te, t. i. »Pavlove ljubezni« - vedno več…

Nekaj pa bi iz Pavlovih besed o ljubezni morala izpostaviti. To pa je stavek: veseli se resnice.

Mnenja sem namreč, da so prav laži tiste, ki v vsakršni ljubezni naredijo največ hudega, saj najpogosteje ranijo in najpogosteje povzročijo, da se ljubezni tudi tragično končajo. Zaradi laži mnogi čustveno umrejo, kar pomeni, da tudi kasneje, četudi dobijo novo priložnost, niso več sposobni, da bi lahko ljubili. To pa je največje prekletstvo, ki ga lahko zadamo osebi, ki nas je ljubila, mi pa smo njena čustva hote ali nehote poteptali.

Danes sem na FB (povsem slučajno in neodvisno od kramljanja z Rafaelom) zapisala tole misel:

Ko se zaljubi ženska- pa hoče to skriti, si nadene puder in si natakne sončna očala.

Ko izgubi glavo - moški, se, sem in tja, trudi to skriti, a kaj, ko mu zelo očitno piše na nosu, da lahko vidijo vsi, celo tisti, za katere meni, da bi morali biti slepi in gluhi...

Kaj sem z njo želela povedati? Pravzaprav samo to, da se moški sicer redkeje – zelo globoko- zaljubljajo, a ko se jim to zgodi, potem tega nikakor ne morejo in ne znajo skriti. Če se pri tem trudijo, pa še toliko manj.

Zaljubljen moški deluje nebogljeno, srečno, zadovoljeno…zelo drugače kot je v njegovi siceršnji navadi, saj mu ne žarijo le oči, temveč tudi duša. A nedajbože, da se zaljubi v žensko iz t. i. »četrtega primera«, kajti potem se lahko zgodi, da ga bo tovrstna usodnost zaznamovala za vse življenje….

Ljubezen je- vsaj zame- edino čustvo, kjer si ne moremo reči, da jo moramo sprejemati po pameti. Ker če jo dojemamo na tak način, je to že preračunljivost.

Prinaša daleč več tveganja kot hoja po napeti vrvi, pod katero ni nobenega razprtega platna, s katerim bi prestregli in ublažili smrtnonosni padec. Pri nobeni stvari toliko ne tvegamo kot takrat, ko se- na samem začetku- odpremo ljubezni, kajti ne vemo, kaj nam bo ta prinesla, niti ne vemo, kako nas bo spremenila, zapolnila in morda celo prizadela.

Dandanašnji, ko je napisano toliko (preveč?) knjig o ljubezni, se je ljudje vedno bolj bojijo in se je tudi vedno bolj izogibajo, ker enostavno nočejo trpeti. Žal je tudi tako, da  vanjo ne verjamemo niti tedaj, ko je le-ta iskrena in prihaja iz srca.

Pogosto ljubezen zamenjujemo s spolno privlačnostjo. Ko ta mine, ostanejo le milni mehurčki. A o tem kdaj drugič, če bo tako naneslo…

Drži pa tudi, da ljubezen ubira svoja pota. Zadene nas, ko se je najmanj nadejamo, najmanj pričakujemo in ko se je zato enostavno ne moremo ubraniti.

Vse, kar o njej pišejo knjige, pesniki in pisatelji, vse kar o njej zapisujejo tisti, ki so jo doživeli, pa tudi tisti, ki je niso, pa hrepenijo po njej, vse to je res, a s pripisom v drobnem tisku:  

»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine, a le, če je obojestranska!«

Kajti če ni, potem je taka ljubezen neznosno boleča, neusmiljena in si ji nihče, ki je vsaj malo pri zdravi pameti, nikoli ne bi zaželel niti v najbolj drznih sanjah približati.

Mala nočna glasba

»Ubila ga bom!« sem rekla in s pestjo udarila po postelji, na kateri sem sedela, zgrbljena in nemočna. Okoli mene so ležale fotografije, dve ali tri sem v besu že raztrgala, ostale pa so se mi režale kot potuhnjeni paglavci, zasačeni z eno roko v kozarcu z marmelado.

»Ne trapaj!« me je ostro zavrnila Vladka, ki je še zmeraj stala sredi sobe, z rokama uprtima v boke.

Počasi jo je minevalo potrpljenje, želela je oditi domov, ker je bila lačna in sitna, skrb zame pa jo je primorala, da je predčasno odvihrala celo iz službe in se na vrat na nos pripeljala na Vir. Bila je prepričana, da bom res naredila kakšno neumnost, zlasti po tem, ko sem že navsezgodaj, nič hudega sluteč, odprla kuverto, ki jo je nekdo vrgel v poštni nabiralnik. V njej je bil šop fotografij, marsikdo bi ob pogledu nanje celo užival, meni pa ni bilo do smeha.

Na prvi se je Niko objemal z neko plavolasko. V ozadju se je risal gozd, onadva pa sta bila naslonjena na deblu drevesa in njegova dlan je prav nič prijazno ležala na njeni levi dojki.

»Ljubi bog!« sem zajecljala, spustila fotografije, da so spolzele na tla, potem pa sem se prijela za glavo, ker mi jo je hotelo raznesti. Bolečina, ki se je prikradla najprej v vrat, je hipoma zdrsnila v zadnji del glave in to tako silovito, da se mi je zameglilo pred očmi. Pričela sem loviti sapo, kajti nevidna roka me je zagrabila za grlo in me hotela zadaviti. Moralo je miniti nekaj dolgih minut, da sem vsaj malo prišla k sebi. S tresočimi prsti, ki so bili lepljivi od znoja, sem pobrala s tal nekaj preostalih fotografij in se nemo zazrla vanje. Ta, ki sem jo držala v roki, je bila motna, tistemu, ki je fotografiral, pa je nagajala svetloba, saj sta bili osebi, ki sta ležali v postelji, komaj prepoznavni. Kljub temu sem ju takoj prepoznala. Bila sta Niko in skrivnostna ženska, ki ji nisem vedela imena. Na naslednji sta bila ujeta povsem od blizu. Sedela sta v neki restavraciji, bila sta ravno pri večerji in v kotu fotografije sem opazila velik šopek oranžnih vrtnic. Oba sta se smehljala in očitno sta bila dobre volje. Povsem spontano sem jo obrnila in presenečeno opazila, da je na zadnjo stran nekdo nekaj pripisal:«Bila je z njim tudi takrat, ko sem imel rojstni dan!«

Namrščila sem čelo. Vse je kazalo, da me je s fotografijami razveselil moški, ki je moral žensko s fotografije zelo dobro poznati.

Po licu so mi tekle solze in komaj slišno hlipanje se je kot krik trgalo iz mojega grla. Niko in tista neznana ženska sta počela stvari, za katere se meni ni niti sanjalo, da sploh obstajajo. Postalo mi je slabo, kislina, ki je našla pot iz občutljivega želodca, pa mi je s svojim ogabnim okusom zapolnila usta.

»Še ena z rogovi,« sem grenko pomislila, nakar so se mi solze ponovno usule po licu.

Nenadoma se zagledam kamen, v obliki srca. Letos spomladi, ko sva praznovala obletnico poroke,  sem ga podarila Niku.

Bil ga je zelo vesel, med poljubi, ki jih je sipal po mojem žarečem obrazu in vratu, mi je šepetal, da ga bo vedno nosil s seboj. Kot talisman. Za srečo.

Potem ga je spustil v žep in vsakič, ko mi je hlače izročil v pranje, me je še posebej opozoril, naj pazim, da kamna ne vržem skupaj z ostalim perilom v pralni stroj.

 »Nisi ne prva, ne zadnja, ki jo je mož prevaral,« se je iznenada oglasila Vladka. Očitno je ocenila, da je že skrajni čas, da pridem k sebi.

»Pa tako srečna sva bila!« sem nemočno zatulila in se vnovič vrgla na posteljo. Tolkla sem okoli sebe v upanju, da bom pregnala morečo resnico, ki se je kot spolzka kača vtihotapila v mojo dušo, kjer me je hotela zadušiti.

»Ubila bom tudi njo, boš videla, da jo bom!«

Moj glas je bil čudno zategnjen zaradi nemoči in maščevalnih misli, ki jih nisem mogla skriti.

Vladka si je, kljub brezishodnem položaju, ki mu je bila priča, privoščila porogljiv nasmeh.

»Ja s čim jo boš pa fentala, trapa neumna?!« je takoj nato povzdignila glas in ob pogledu name ji je verjetno pošteno vrela kri.

Zagrabila sme prvo fotografijo in jo opazovala z mirnim zadovoljstvom, s kakršnim navadno opazuje kobra svojo žrtev, preden plane nanjo in jo požre.

»Zadavila jo bom,« sem rekla kar se da mirno.

»Aja?«

»Zakaj pa ne? Misliš, da nisem dovolj močna, da bi to storila?«
Z nehoteno kretnjo sem se dotaknila nadlahti in jih pobožala. A mišic, ki bi jih začutila pod posmrkanim rokavom, je bilo bore malo.

Raje razmisli, kako ga boš postavila pred vrata in kje boš na novo zaživela!«

Spet sem planila v histeričen jok.

»Nikoli ga ne bom zapustila! Ljubim ga!«

Že misel, da se bi ob jutrih prebujala sama, mi je bila grozljiva.

»Potem pa zmigaj rit in poišči njenega moža. Morda bosta lahko skupaj skovala kakšno sladko maščevanje…«
Njene besede so obvisele v zraku.

»Misliš resno?« sem rekla čez čas in jo pogledala naravnost v oči.

»Natanko tako kot sem rekla…«

Počasi sem se dvignila s postelje, stopila k njej in jo objela. Tolažeče me je trepljala po hrbtu in medtem ko sem z glavo tiščala v njeno rame, mi je prigovarjala kot otroku:«Manca, boš videla, vse bo še dobro, vse bo še dobro.«

2.

Vladka je pobrala raztresene fotografije in jih odnesla v kuhinjo, kjer jih je stresla na mizo.

»Kdaj sta se s tem kretenom nazadnje ljubila?« me je vprašala, medtem ko je fotografije razporejala kot da bi bile tarok karte.

»Hm…«
Vprašanje se mi je zdelo sila težko, saj se sploh nisem mogla spomniti, kdaj je to bilo.

»Pomisli malo!« je silila vame kot da bi bil odgovoren v tistem trenutku najpomembnejši od vsega, kar se mi je zgodilo.

»Ne vem, ne spomnim se,« sem ji odkrito priznala.

»Za prvi maj, Veliko noč, Novo leto…kdaj?«

Vladka je imela prav. Moj zakon je bil sila klavrn, če se nisem mogla spomniti niti tega, kdaj se me je poželel.

»Hm…mislim, ampak nisem povsem prepričana….bilo je na moj rojstni dan…« sem ji čez čas odgovorila s premislekom.

»Petnajstega aprila torej,« je počasi ponovila in zmajala z glavo.

»Sploh veš, koliko časa je minilo od takrat?!«

Skomignila sem z rameni. Niko je bil zadnje leto res bolj zadržan kot običajno. Krivdo zato sem pripisovala njegovi naporni službi, saj je, revež ubogi, zadnje čase ostajal v pisarni do poznih večernih ur.

»Pa si ga kdaj obiskala, da veš, da je bil res v pisarni in ne kje drugje?« se je zgrozila Vladka.

Začudeno sem jo pogledala.

»Zakaj le?! Če je rekel, da je v pisarni, potem je moral tam tudi biti.«
»Si pa res trapa!« je še enkrat zaničljivo pljunila Vladka in se za hip odmaknila od mene kot bi bila kužna.

»Vsaka normalna ženska se bi usedla v avto in preverila, če je tisto, kar sliši in v kar dvomi,  resnično,« je nato nadaljevala, njen pogled s katerim me je, sem in tja, oplazila, pa ni obetal nič dobrega.

Počepnila je k meni in me prijela za roko:«Mar ti še zmeraj ni jasno, da te je vlekel za nos? Medtem ko si sedela doma in ga čakala, se je on onegavil s tisto drugo žensko. Rekla bi celo, da sta se dajala dol tudi v njegovi pisarni. Ti pa si verjela, da se je utapljal v delu.«
Nejeverno je stresla s svojimi svetlimi, na kratko pristriženimi lasmi.

»Včasih te imam res poln kufer,« sem potožila.

Nenadoma so me preplavili spomini na zadnje ljubljenje. Bolela me je glava in Niko je bil takoj pripravljen, da me z zeliščno mastjo zmasira po vratu.

»Boš videla, da bo pomagalo,« mi je rekel, ko je stopil iz kopalnice. Na sebi je imel črne spodnjice, v katerih je deloval zelo mladostno in privlačno. Počepnil je na kolena in ko so se njegovi prsti nežno zarili v kožo, sem zastokala od ugodja. S čvrstimi dotiki je vtiral kremo, vmes pa me je spraševal, kje me pravzaprav boli. Z očmi sem sledila mišicam, ki so napenjala njegova stegna. Povsem od blizu sem zaduhala njegovo moškost, ki mi je zastirala pogled na trebuh in obraz. Počasi sem stegnila prste, in se ga nežno dotaknila. Ni se odmaknil. Zaprla sem oči in ko sem z jezikom zdrsnila po vročem mesu, je moje telo zahrepenelo po moški roki, ki bi z vso nežnostjo zašlo v mednožje in ga potešilo. Obrnil me je na hrbet in legel name, čutila sem, kako je rasel med mojimi nogami in vedno bolj trdel, čez glavo mi je potegnil majico, jo vrgel na tla, da se je laže zaril v bradavico, ki se je napenjala in se hotela razpočiti.  Potem pa se je, povsem iznenada, prevalil na hrbet in nepremično obležal. Imelo me je, da bi zagrabila njegovo roko in se podrgnila obnjo, toda nič od tega nisem naredila. Zagrizla sem se v ustnico in otrpla čakala, da bo slast odtekla iz telesa, da se bo koža ohladila in da se bo srce ponovno umirilo.

»Greva pod tuš, morda potem…«

V grlu se mi je naredil velik cmok, zato sem le prikimala. Medtem ko so curki vode polzeli po koži, me je namilil in nežno božal. Počutila sem se kot bi bila otrok, ki se je prevrnil s kolesom in mi domači izpirajo rane ter me tolažijo. Pokleknila sem v kadi in se naslonila na rob. Tisto, kar je bilo še pred pol ure čvrsto in vroče na dotik,  se je skrilo mojim očem in postalo nevidno.

»Oprosti, zadnje čase imam preveč dela in skrbi,« je rekel z zaprtimi očmi. Lebdel je v kadi, v katero sem zlila skoraj polovico steklenice dišečega olja. Počutila sem se celo sokrivo, saj sva pred dnevi postrgala zadnje prihranke, da sva vplačala toyoto RAV4.

»Kupila si bom dildota,« sem mu rekla v šali in ga poljubila na nos. Nebo mi je priča, da se mu je ob mojih besedah vidno oddahnilo.

3.

Pri vhodu je trikrat pozvonilo.

Vprašujoče sem pogledala Vladko. Ta je skomignila z rameni in se namuznila.

»Odpri že enkrat ta prekleta vrata!« je ukazala in me porinila v vežo.

Ničesar nisem razumela.

Pred menoj je stal mlajši moški, imel je na krtačo pristrižene lase, v roki pa je držal  vrtnico.

»Za vas, gospa,« je rekel in se nasmehnil.

Zmedeno sem ga merila od nog do glave, sanjalo se mi ni, kdo bi lahko bil.

»Aldo, moj prijatelj,« ga mi je predstavila Vladka.

Prišleku sem stisnila roko in ga povabila, naj vstopi.

»Od kje se pa vidva poznata?« sem ju vprašala.

Prisegla bi, da je moja prijateljica rahlo zardela.

»Sodelavca sva,« je odvrnila čez nekaj trenutkov, toda prav nič ji nisem verjela.

Medtem ko sta kramljala, sem za vse tri skuhala kavo. Praxiten je še zmeraj deloval, bila sem mirna, sproščena in tudi roki se mi nista tresli.   

»S čim se ukvarjate?« sem vprašala neznanca, ko sem predenj postavila kavo.

Bila je dišeča, omamna in večina, ki jo je že poizkusila, je menila, da kuham najboljšo, kar si je je moč zamisliti.

»Imam izposojevalnico avtomobilov,« je odgovoril in se mi nasmehnil.

V kotičku ust sta se mu naredili jamici in nekaj šegavega in porednega je hušknilo čez njegov obraz, da sem se ob tem, ko sva se ujela z očmi, nehote sprostila in postala boljše volje.

»Potem pa mi lahko malo bolj natančno razložite, kakšne koristi bi lahko imela od vas?« sem nadaljevala lahkotno, a dovolj odrezavo, da se je tudi Vladka namrščila in mu namignila z glavo, naj že nekaj stori, da poteši mojo radovednost.

Aldo je odložil skodelico na mizo in ko je spregovoril, sem v njegovem glasu zaznala rahlo vzvišenost nad situacijo, v katero sta ga pahnili dve nemočni ženski.

»Če želite svojega moža zasledovati, morate imeti avto, ki ga on ne pozna,« je rekel.

»Sveta nebesa! Zakaj bi ga pa zasledovala?!«

Ni se oziral name.

»Moški, ki varajo, so običajno zelo nepazljivi. Mislijo, da jih zunaj njihovega okolja nihče ne pozna in zato se pogosto dogaja, da se tudi na javnih krajih poljubljajo, držijo za roke in počnejo še kup drugih neumnosti. Vi ga boste sledili v avtomobilu, ga fotografirali in si na ta način pridobili dokaze, s katerimi si boste na sodišču laže izborili svobodo.«
»Kdo pa govori o kakšni svobodi?! Besede so glasno odzvanjale v prostoru, ki ga je preplavljalo popoldansko sonce.

»Ne razumem. Mar me niste poklicali zato, ker potrebujete dokaze za ločitev?«

Njegova samozavest je zdrknila pod mizo, zbegano je pogledoval zdaj Vladko, zdaj mene.

Na kratko se je odkašljal.

»Vladka mi je omenila, da vas mož vara, zato sem mislil, da…«

»Seveda me vara, a to ne pomeni, da bom tako neumna, da mu bom olajšala pot do svobode. Mi ne pade na pamet!«

Porinila sem ramena daleč nazaj in ko sem si položila roki čez trebuh, me je od daleč, a zelo prijetno in nežno zaščemelo v prsih.

»Manca, ne nori! Ne moreš še naprej vztrajati ob moškem, ki ti že lep čas natika rogove!«

Vladka je vstala in pričela korakati po sobi.

»Laže ti, vara te, celo v postelji je odpovedal. Ne razumem, kaj te je pičilo?!«

Postavila se je predme in čakala, kaj bom odgovorila.

»Grem po steklenico penine. Pripravila bom sorbet. Bi ga tudi vidva?«

Aldo je prikimal, Vladka pa ni rekla nič.

»Bi bila zadovoljna z Radgonsko penino?« sem se oglasila iz kuhinje.

»Zaradi mene je ne odpiraj, lahko ponudiš tudi kaj cenejšega,« se je oglasila Vladka.

Nisem je ubogala. Imela sem načrt in bila sem trdno odločena, da mu moramo nazdraviti.

4.

Aldo se je izkazal za zelo koristnega, saj je poznal pol Ljubljane. Nasproti stavbe, v kateri je imel moj mož pisarne, je bila nekoč trgovina, ki pa so jo lastniki že pred leti zaprli.

V četrtek, že navsezgodaj, je prišel pome v srebrnosivem Matrixu.

Na srečo mi je uspelo, da sem si lahko izborila teden dni dopusta, prvič v življenju sem čutila, da ga bom zelo koristno porabila.

»Oblecite si kaj lahkega, pa ne pozabite na steklenico vode. Čakanje v avtomobilu utruja,« mi je rekel Aldo, ko me je zagledal v visokih petah in v ozkem krilu, ki mi je lezlo čez kolena.

Imelo me je, da bi  mu zabrusila, naj se briga zase, toda še pravi čas sem se zbrala in ponovno izginila v spalnico, kjer sem se preoblekla v črne pajkice, čez glavo pa sem povlekla zeleno majčko brez rokavov.

V hčerkini omari sem poiskala superge in jih obula.

Aldo je prikimal in mi odvzel torbo, v katero sem stlačila nekaj pijače, robčke in revije.

»Bom jaz nesel,« se je ponudil.

V avtu me je posadil na zadnji sedež.

»Za vsak slučaj. Nočem, da bi šlo karkoli narobe,« je še navrgel, preden je zapeljal na zapuščeno parkirišče, od koder sva lahko gledala vhod v stavbo na drugi strani ceste.

»Vam je omenil, kaj bo danes počel?«

Aldo je gledal skozi daljnogled in bila sem prepričana, da mu ne bi ušla niti mravlja, ki bi se znašla tam, kjer ne bi smela biti.

Skomignila sem z rameni.

»Z menoj se o službi nikoli noče pogovarjati,« sem rekla čez čas.

S tihim hrepenenjem sem pomislila na leta, ko sva se po kosilu ulegla na terasi, pila sok in se pogovarjala. Včasih mi je razkomotil gumbe na bluzi, pokleknil predme in mi zlival hladno pijačo po prsih, da sem narejeno vreščala, medtem ko me je s hrapavim jezikom polizal do zadnje kapljice. To sva počela še do nedavnega, celo takrat, ko sta hčerki bili že na gimnaziji.

Aldu to, da ne vem, kje hodi, ni bilo preveč všeč.

»Potem bova morala imeti srečo, da ne bova čakala celo dopoldne.«

Spodvila sem nogi in odprla revijo. Žal sem doma pozabila očala, tako da sem lahko prebirala le naslove, ki so bili natisnjeni z malo večjimi črkami.

Nekaj minut čez deveto pa se Aldo nenadoma oglasi:

»Mislim, da vaš mož nekam odhaja.«
Postalo mi je vroče in roka, v kateri sem držala revijo, je zadrhtela.

»Vzemite fotoaparat in pritiskajte. Zabeležiti morava vsak korak.«

Njegov glas je bil miren, v njem ni bilo niti sledu o kakšni nestrpnosti in neučakanosti.

Med vožnjo nisva kaj prida govorila. Le sem in tja me je z rezkim in odločnim glasom spomnil, kaj moram narediti. Peljali smo se po Zaloški cesti, zavili na desno in se zapeljali v Jakčevo ulico. Zdelo se mi je kot da nastopam v kakšnem filmu. Ameriškem na primer. Le da so bili tam zasledovalci  bolj nevidni in neopazni kot midva. Mož se je z avtomobilom ustavil pred številko 24.

Pazljivo je zapeljal na parkirišče, midva pa sva mu sledila tik za petami.

Aldo je iz žepa potegnil mobitel in nekoga poklical.

»Miran, živijo. Bodi tako dober in mi pripelji  avto na Jakčevo 24. Ne, ne, pusti ga za tistimi drevesi, ki jih boš opazil takoj za tem, ko boš zavil pred blok. Se vidiva.«

Ničesar nisem razumela.

Aldo se je tiho zasmejal.

»Če bo tvoj mož nadaljeval pot, mu bo nekaj časa sledil moj kolega. Če pa bo ostal tukaj, bova čakala midva.«

Z glavo sem pomignila proti stopnicam. Srce mi je za trenutek otrpnilo v grozi. Pred seboj sem zagledala žensko s fotografije, na kateri jo je moj mož porival na odeji, ki je bila razgrnjena po tleh v nekem meni neznanem stanovanju.

Mož je stopil iz avta in razširil roki. Ženska mu je planila v objem in medtem ko so njegove roke polzele po njenem hrbtu in ga božale, sem se naslonila na sedež in zajokala.

»Daj mi fotoaparat!« je zaukazal Aldo. Z naglo kretnjo mi ga je grobo iztrgal iz rok.

»Prekleta baraba, podlež, svinja!« sem kričala v robec, s katerim sem si mašila usta.

»Oprosti Manca, tudi meni je najteže takrat, ko se stranka na lastne oči sooči s partnerjevim varanjem. Če se ti zdi, da nisi dovolj močna, da nadaljujeva pot, se lahko vrneva k tebi domov.«

Še zmeraj sem hlipala, toda toliko moči sem vendarle imela, da sem odločno odkimala.

»Vozi za njima, lepo te prosim,« sem zajecljala.

5.

Domov sem se vrnila malo pred polnočjo. Še nikoli, niti tedaj, ko mi je umrla babica, se nisem počutila kot bi mi nekdo iztrgal srce in ga razcefral na milijone kosov. Možu in tisti ženski sva sledila do nekega gostišča v bližini Ivančne Gorice.

Ko je Aldo videl, kam zavijata, se je zahihital.

»Slutil sem, da bosta šla tja,« je dejal in me pogledal.

»Zakaj?«

»Gostje, ki tam prenočujejo, imajo lasten vhod in parkirišče, tako da spremljevalk po navadi nihče ne vidi. Na srečo poznam receptorko. Nekoč sem ji naredil veliko uslugo…«

Medtem ko je izginil med vrati, sem se razgledovala po dolini, ki je ležala pred menoj kot na dlani. Če v meni ne bi bilo toliko žalosti, bi ob pogledu, ki se je nudil očem, neznansko uživala.

Vrnil se je šele čez debelo uro.

»Materiala imava kolikor hočeš,« se je pohvalil in pri tem ni prav nič skrival, da je sam s seboj zelo zadovoljen.

»Vem tudi kdo je ona,« je še dodal in se zazrl vame. Gledal me je nepremično kot bi čakal, kako bom reagirala.

Očitno ga nisem razočarala, kajti zlezla sem vase, si pokrila obraz z dlanmi in malo je manjkalo, pa bi vnovič zajokala.

»Nobenih solz več, ne prenesem žensk, ki kar naprej tulijo,« je dejal grobo in me prijel za roko.

Z veliko težavo sem prikimala.

»Tvoj mož je tokrat segel zelo visoko. Njen partner  je poslanec ene od strank koalicije. Gospa Božidara Likar ni kar tako…!«

Otrpnila sem. Minili sta dve mučni minuti, preden sem se zavedla, da je ženska, s katero se onegavi moj Najdražji, dobila ime in priimek.

»Prasica!« sem siknila med zobmi.

»No, no, ne bodite tako ostri,«me je ustavil Aldo.

»Mogoče ji delate krivico…«

Spet je poklical Mirana.

»Poglej na internet, mogoče boš o tej ženski našel kaj podatkov. Ja, ja, bom počakal. Kje si jo našel? Na Facebooku? Netlogu? Krasno. Prav, hvala ti, zaenkrat. Se vidiva, ko se vrnem v Ljubljano. Čao!«

»Težko bo,« je nato dejal in se obrnil k meni in me sočutno pogledal.

Z rdečim nosom in zabuhlimi očmi nisem bila ravno privlačna. Zato sem se obrnila na drugo stran in se zazrla skozi okno.

»Vseeno bi jo rada videla,« sem tiho dejala.

Nekaj je zamrmral v brado, in počasi speljal na stransko pot, ki je vodila nekam v breg. Nato je ostro zavil proti smrekam, ki so zakrivala pogled na lokal, v katerem sta bila moj mož in tista prasica.

»Ko se boste naučili, da je potrebno najboljše stvari, tudi partnerja, deliti z drugimi, bo vse drugače,«je šegavo navrgel Aldo, ko je ustavil in spustil avtomobilski ključ v žep. Grdo sem ga pogledala in če bi pogledi ubijali, bi v hipu obležal mrtev.

Čakanje je bilo ubijajoče. Bilo mi je vroče, da se mi je bluza lepila na kožo, a nič nisem mogla storiti, da bi se lahko vsaj za nekaj minut sprehodila in si pretegnila nogi.

»Ste že razmišljali, da bi stopili k psihologu?« se je nenadoma oglasil Aldo. Očitno se je med čakanjem tudi on dolgočasil.

Zmrdnila sem se. Kaj takega mi ni še nikoli padlo na pamet.

»Neznosnosti, ki jo preživljam, ne bi nihče razumel, še najmanj psihologi,« sem odvrnila, obenem pa požrla tistih nekaj sočnih besed, ki so bile običajno namenjene temu poklicu, o katerem nikoli nisem imela najboljšega mnenja.

»Prekleti hinavec,« sem nato zaklela, spustila okno in pljunila ven.

»Ne tako burno, lepo vas prosim,« me je blago ustavil Aldo.

»Saj še ni vse izgubljeno!«

»Seveda je izgubljeno! Kaj pa mislite! Ta trenutek se onegavi v eni od sob v hiši, pred katero čepiva kot dve kuri na jajcih, natepava eno usrano pičko in ji govori, kako jo ima rad, vi pa pravite, da bo še vse dobro?! Upam, da se ne norčujete iz mene!«

Jeza, ki je vrela v meni, je grozila, da bo vsak čas prekipela čez omajane bregove.

»Pst, odhajata!«je zaustavil mojo ploho besed, zagrabil daljnogled in ga usmeril v eno od oken, kjer so se dvignile zavese.

Za spoznanje sem razprla usta, kajti šok ob pogledu na par, ki se ni mogel zadržati, da se ne bi objemal niti pri oknu, mi je vzel sapo. Prav razločno kot bi stala pred menoj, sem jo videla, ko se je nagnila proti njemu, on pa je z dlanmi zajel njene prsi in jih božal. Narahlo sta se gugala sem in tja ter nemo, a še vedno skupaj in združena, strmela nekam v daljavo.

Aldo je naredil že nekaj deset fotografij.

»Grem in ju ubijem,« sem siknila in se trdno oprijela naslonjala.

Ironično je zategnil usta.

»Kar. A hitro, da bom lahko posnel še vas.«

Skozi odprto okno restavracije so priplavali nežni zvoki Evrybody loves someby…Imelo me je, da bi vzela v roke macolo in z vso močjo tolkla okoli sebe.

Postavi, ki sta še ravnokar zakrivali okno, sta nenadoma izginili.

Aldo je odprl vrata in stekel po stopnicah, ki so bila poraščena s travo.

»Ostanite tukaj, ne želim, da se vmešavate!« je rekel ostro in že ga ni bilo več.

Samo trenutek ali dva sem oklevala, potem pa sem se pognala za njim. Na nosu so mi tičala sončna očala in na zadnjem sedežu sem našla slamnik, ki je bil sicer namenjen moškemu, a meni se je zdel prav priročen, ker sem bila prepričana, da me v njem ne bo nihče prepoznal. Splazila sem se za pregradno steno, ki je prostor z dvema filodendronoma ločevala od miz, kjer so si gostje že privoščili zgodnjo večerjo.

Par je stal ob šanku, naključni opazovalci so lahko dobili vtis, da se sploh ne poznata. Zagledala sem tudi Alda, ki se je motovilil okoli njiju in ko je mož za trenutek žensko objel okoli ramen, ju je ovekovečil na fotografiji.

»Morala bom pričeti piti, drugače tega dne nikoli ne pozabim,« me je prešinilo, ko sta šla mimo mene le korak ali dva vstran.

Sploh ne vem, koliko časa je minilo, preden sem znova prišla k sebi in se odvlekla proti avtomobilu. Alda še zmeraj ni bilo, sanjalo se mi ni, kam je izginil. Naslonila sem se na vrata in zaprla oči. Svet, ki sem ga gradila vrsto let, se je zaradi ene preklete frčafele zrušil v prah.

»Sta se že odpeljala,« je navrgel Aldo, ko se je čez kakšnih dvajset minut iznenada pojavil pred menoj.  Bil je slabe volje in videlo se mu je, da mu je bilo tokratno zasledovanje popolnoma odveč.

»Prekleti pezdeti,« je bentil, ko se je skobacal za volan in se ga oklenil z obema rokama.

»Pa kaj mislijo, mater jim jebem, namesto da bi počel kaj pametnega, se dan za dnem podim za njimi in fotografiram njihove kurce, ki jih vtikajo v  vsako luknjo, ki jim prečka pot.«

Iz aktovke je vzel kuverto v kateri je bil računalniški ključ.

»Na njem so posnetki še iz njune spalnice,« je navrgel še zmeraj ogorčen.

»Če ne bi bili Vladkina prijateljica,  jih ne bi dal, tako pa…«

Fotografije sem mu brez odvečnih besed iztrgala iz rok. Tega, kako je prišel do njih, sploh nisem želela izvedeti. Jasno mi je bilo le, da bo račun za vse zelo visok.

6.

»Pet metrov mornarske vrvi,« sem rekla trgovcu, ki je prišel izza vogala majhne trgovinice, ki se je stiskala med starimi in zanemarjenimi hišami v bližini mestnega obzidja. Vladka, ki je prišla z menoj, se je za nekaj korakov umaknila kot bi se bala, kaj vse mi bo še padlo na pamet.

»V kakšni barvi?« me je vprašal moški z modrim predpasnikom, na katerem je plula jadrnica.

Za trenutek sem se zmedla.

»V beli, kakopak,« sem rekla odločno.
Sicer se mi je zdelo, da se je za trenutek namuznil, a temu nisem polagala večje pozornosti.

»Kaj ti bo vrv, madonca!?«
Vladkin šepetajoči glas je tiho zasikal tik zraven ušesa.

Hotela sem ji že reči, da se je to ne tiče, a sem le skomignila z rameni. Načrt, ki sem se mu v vseh najmanjših podrobnostih posvetila minulo noč, bom izpeljala do zadnje potankosti.

Prava reč, kaj si bo o njem mislila najboljša prijateljica!

»Greva na sladoled?« se je Vladki oddahnilo, ko sva se končno zdrenjali nazaj v avto.

»Lahko.«

Moj nasmeh je bil sladek in mil, nagonsko sem začutila, da jo je še bolj zmedel kot če bi preklinjala in robantila kot prejšnje dni.

Ko sem zavila proti Trstu, se je sitno presedla na sedežu in se previdno prijela za oprijemalo nad vrati. Vozila sem hitro in drzno kot da mi nihče nič ne more.

»Omejitev je 80 kilometrov na uro,« se je boječe oglasila in stegnila obe nogi. Verjetno je nagonsko hotela pritisniti na zavoro.

»Ne boj se, nič se nama ne bo zgodilo,« sem ji zagotovila, ko sem končno našla parkirno mesto pred lokalom Zampolio. Za trenutek me je zbodlo pri srcu. Še lani sva prihajala sem z Nikom. Oba sva bila nora na borovničev sladoled s sadnim prelivom.

S težavo sva našli prosto mizo in potem sva naročili porcijo omamnih dobrot, ki jih je že čez nekaj minut prinesla na mizo prikupna, malo bolj debelušna natakarica. Brez besed sem poravnala račun, bilo je več kot 18 evrov.

Žličko, na katero sem naložila sladoled, sem vsakič, ko sem jo odnesla v usta, z užitkom oblizala. Počasi, centimeter za centimetrom. Vladka je bila je tiho, zato se je slišalo le najino mlaskanje.

»Manca…kaj, ko bi….?«

Dvignila sem pogled in neprizadeto spustila roki v naročje.

»Ah, nič, pozabi,« je nato nadaljevala.

S stegnjeno dlanjo sem se dotaknila njene rame, ki je bila zaradi pripekajočega sonca vroča in potna.

Ni mi bilo mar, če so mimoidoči buljili vame, stegnila sem roki v zrak in se pretegnila. Prsi so vzvalovale pod napeto majčko in bel obroček, kjer je še včeraj kraljeval poročni prstan, se je žalostno zasvetlikal.

»Greva, da ne bova prepozni,« sem vzkliknila in planila pokonci. Torbico sem obesila čez rame in ko sem stopila na ulico, se nisem niti ozrla. Pravzaprav mi je bilo vseeno, če je Vladka šla za menoj ali ne.

Na Piazza dell'Unità d'Italia, le nekaj deset metrov stran, je stala trgovina s posteljnim perilom. Tam se je našlo marsikaj zelo šik in zelo seksi.

Z naglimi in glasnimi koraki sem stopila čez prostrano preddverje, kjer je bilo komaj kaj kupcev. Dve starejši gospe sta otipavali brisače, očitno le zato, ker sta preganjali dolgčas. Postala sem nemirna kot zmeraj, kadar sem slutila, da bom lahko na policah našla stvari za svojo dušo.

Oddelek s posteljnim perilom je bil ukleščen med štiri ogromna okna, skozi katera je silil hrup z ulice. Naredila sem nekaj korakov, ko so se mi oči ustavile na črni prevleki, obrobljeni z rdečimi vrtnicami. Nagonsko sem vedela in to takoj, da je to tisto, kar sem iskala.

»Kaj boš s tem?« se je zgrozila Vladka, ko je pogledala na ceno. 149,43 evrov. Uf!

Vzela sem dve. Za vsak slučaj.

V trgovini se nisva zamudili niti deset minut. Ko sem našla, kar sem iskala, me vse ostalo sploh ni več brigalo.

Vso pot do doma sem tiho žvižgala napev iz Verdijeve Aide. Vladka, ki ni vedela, kje se je glava drži, me je nenehno opazovala od strani, prepričana, da mi je vročina udarila v glavo in se mi je zmešalo.

»Kdaj se boš pogovorila z Nikom?« je končno zaječala nekaj praktičnega, meneč, da bi to morala že zdavnaj storiti.

»Ne bom,« sem ji na kratko odvrnila.

»Enkrat bo treba. Prej ko boš, bolje bo…«
»To ti misliš!«

Za spoznanje sem dvignila glas, tako da je utihnila, ker je vedela, da se z menoj nima več smisla prepirati.

Poslovila se je na dvorišču. Nenadoma se ji je mudilo domov, razloge za takojšen beg pa je zamomljala tako po tihem, da je sploh nisem razumela. Že iz navade sme jo objela okoli ramen in se z licem naslonila ob njeno. Na tak način sva se poslavljali že od otroštva sem. Kljub vsemu je bila Vladka edina, ki mi je kdajkoli zlezla pod kožo.

»Pazi nase,« je rekla utrujeno. Njene oči, ki so z vso resnostjo zrle vame, so me zmedle.

Spontano sem jo še enkrat objela in prikimala.

»Pripravi kovčke, naslednji vikend greva na morje,« sem zavpila za njo, vendar se je moj glas izgubil v hrupu avtomobilov, ki so si našo ulico izbrali za obvoznico.

Iz Rutarja so mi že včeraj zvečer pripeljali ogromno posteljo, precej fukiš na pogled. Bila je vsa v  zlatem, točno taka kot bi bila vzeta iz kakšnega kataloga, iz katerega črpajo ideje za opremo prostorov v kakšnem kupleraju.

Že lani sem v Ikei kupila samolepilne črne vrtnice, ki so se več kot odlično prilegale mrliško belim stenam. Mansarda, kjer sem želela urediti ljubezensko gnezdece za mojega Nika, je tako počasi spreminjalo svojo podobo in postajalo mesto razvrata.

Drobno sem se zahihitala. Črne prevleke iz Trsta, na katerih so kraljevali krvavo rdeči cvetovi vrtnic, so bile popolne.

O tem, kako se naredijo mornarski vozli sem vedela še iz taborniških časov. Vrv, ki sem jo z vso nežnostjo položila na polico ob postelji, sem narahlo potrepljala podobno kot to naredimo konju, ko ga spravimo v galop.

Velika starinska ura, ki sva jo dobila za deseto obletnico poroke, je odbila sedmo. Odločno sem zagrabila mobilnik in odtipkala Nikovo številko. Bolje bo, da vem, kdaj pride kot da presenečenje spodleti. Dolg obraz in bognedaj kakšen nepotreben izgovor bi težko prenesla.

Pozvonilo je vsaj petkrat, preden se je končno oglasil.

»Prihajaš?«sem ga sladko vprašala.

»Seveda, saj je že čas. Bo danes kaj dobrega za večerjo?«

Nasmehnila sem se.

»Seveda. Še nikoli ni bila večerja tako dobra kot bo danes.«

Tako je hotela usoda.  Tudi prav.

Na hitro sem se stuširala in potem se je pričelo čakanje.

Prišel je šele malo po osmi uri. Od tam, kjer je imel pisarno, do doma, pa je potreboval kvečjemu deset minut. Bila sem prepričana, da se je spotoma ustavil še pri njej.

Bežno me je poljubil na lase in ob njegovem dotiku sem izdajalsko zadrhtela. Vsak dotik, tudi ta, je v meni prebudil nešteto spominov, ki sem jih tokrat z odločno kretnjo odgnala daleč stran. Niti najmanj si nisem želela, da bi srce, ki je bilo še zmeraj osamljeno in željno nežnosti in njegove pozornosti, vztrepetalo in me odvrnilo od skrbno pripravljenega maščevanja.

Pred menoj je bil večer, ki nama bo spremenil življenje. Vsaj Niku, če že meni ne.

Čakanje, da pride iz kopalnice, je bilo hujše od vsega do sedaj. Grabila me je panika, ker nisem vedela, kaj naj storim, če  mi ne bo hotel slediti v zgornje prostore. Medtem ko se je izza na pol odprtih vrat slišalo veselo žvižganje, sem si v kožo skrbno vtrla nekaj dišečega olja. Dišalo je rahlo omamno in vabljivo.

»Greva najprej gor, pod streho, da ti pokažem, kakšno posteljo sem kupila?« sem mu rekla, ko se je prikazal na pragu, ogrnjen le v belo frotirasto haljo.

»Lačen sem,« je zamomljal nejevoljno.

Naredila sem se kot da ga nisem slišala. Zagrabila sem za steklenico polsuhega penečega vina Valvasor, ki sva ga lani kupila pri najinem prijatelju, vinarju Mastnaku.

»Greva?«

Ozrla sem se preko rame, upajoč, da mi sledi.

V mansardi je gorela le ena luč, tista nad oljno sliko gole ženske, ki jo je naslikala najina prijateljica Leila Johnson iz Izraela.

»Kako se ti zdi?« sem rekla dražeče in se trudila, da so mi oči žarele in da je bil glas kar se da zapeljiv in globok.

»Za božjo voljo! Za tole, kar vidim, si morala potrošiti celo bogastvo.«

Nisem mu pokazala, da me je rahlo užali. Prizadel. Če bi bilo med nama tako kot nekoč, bi me brez besed zagrabil in me vrgel na posteljo, kjer bi se, ne meneč za vse okoli naju, ljubila do ranega jutra.

Ta idiot pa se razburja zaradi treh tisoč evrov, kolikor sem odštela za malenkosti, ki so mi pomagale uresničiti zamisli.

Brez besed sem natočila vino v dva kozarca in mu enega ponudila.

»Na zdravje, Niko. Danes je obletnica najinega prvega srečanja. Mar ti ni do tega, da ta datum proslaviva tako kot je nama všeč?«

Za trenutek se je zmedel. Z roko je segel v lase in jih nehote še bolj razmrščil.

»Verjetno se je dal dol že z gospo Likarjevo in se boji, da v drugo ne bo več zmogel…« sem si rekla zlobno, medtem ko sem vzela njegovo dlan med prste in jo počasi gladila.

Počutila sem se kot najbolj poceni kurba v zanikrnem bordelu, a nič zato. Bila sem pripravljena na vse.

 Ampak res…na vse.

»…Drugače sem med potjo govoril s predsednikom vlade. Omenil mi je, da bi se jutri sestala na krajšem pogovoru,« je dejal obotavljaje in čutila sem, kako se vleče vase in išče najmanjšo priložnost, da mi pobegne v svoj kabinet, kjer bi visel na računalniku z izgovorom, da ima delo, pozno v noč.

Popila sem še zadnji požirek vina in položila kozarec na nočno omarico.

»Pridi,« sem rekla tiho, upajoč, da tudi strastno. Pohotno in vabljivo.

»Pa kaj, za vraga, nameravaš?!«

Njegov glas se je izgubil med nežnimi dotiki rdečih vrtnic, med katere sem ga narahlo, a odločno porinila. Potem sem prijela za pas, s katerim si je tesno privezal haljo in ga z enim zamahom potegnila k sebi. Pred menoj je obležal v vsej svoji goloti. Od presenečenja bi skoraj kriknila. Mednožje si je, prasec, po novem bril. Smešno. Imelo me je, da bi zagrabila prazno steklenico vina in mu jo raztreščila na glavi. Na srečo so se prav tedaj po sobi razlegli nežni zvoki kitare, na katero je igral Paco de Lucia.

Niko je bil še zmeraj ves napet in odsoten. Z očmi je begal sem in tja in sploh ga ni mikalo, da bi me pogledal v obraz.

A to mi je bilo hudičevo malo mar. Z jezikom sem našla njegovo občutljivo točko za ušesom. Začutila sem, kako se mu je telo usločilo, medtem ko je skoraj neopazno zadrhtel. S prsti sem nežno gladila vrat, tik pod lasmi. Njegovi prsti, ki so se počasi premaknili na moj hrbet, so zdrseli proti ritnicama. Z dlanjo sem počasi zaokrožila okoli popka in jo nato nežno pomaknila navzdol. Z ustnicami sem utirala pot nagajivi konici jezika, a le toliko, da sem se prepričala, da mi ne bo pobegnil.

»Se res misliš igrati z menoj?« je zašepetal, me zagrabil za lase in me strastno poljubil na usta.

Zaprl mi je sapo. Česa podobnega nisem pričakovala. Zagrizla sem se vanjo, z vso močjo, začutila sme kri, vendar se ni odmaknil. Držal me je v čvrstem objemu in bolj ko je suval proti meni, bolj sem bila prepričana, da je pripravljen na vse…

Počasi sem se izvila iz njegovega primeža in se usedla na njegov trebuh. Razširila sem mu roki, najini prsti so se tesno oklepali med seboj.

»Ljubi moj, bi hotel, da je danes malo drugače?« Z jezikom sem mu vnovič zdrsnila v notranjost ušesa in jo obliznila. Tiho je zaječal.

»Karkoli hočeš, samo nadaljuj..prosim te…«

Stegnila sem se pod odejo, ki sva jo zbrcala na rob postelje in ko je v mojih rokah zagledal vrv, se je nasmehnil.

»Packa!« se je nakremžil in našobil ustnici.

Brez odvečnih besed mi je dovolil, da sem ga privezala ob posteljo. Niti opazil ni, da sem se vozlom posvetila skrbno in z vso pozornostjo.

Pred menoj je ležal razkrečen, poln pričakovanja in ranljiv. Njegov ud je štrlel v zrak kot bi imel vsak čas pobegniti na varno.

»O, ne bo ti uspelo. Tokrat ne!« sem se namuznila in bes, ki je že ves dan pritajeno počival nekje v podzavesti, se je počasi pričel prebujati.

»Kakšne potuhnjene nakane se ti motajo po glavi?« je bil Niko že ves nestrpen.

»Ubijalske,« sem mu odvrnila in ga porinila na hrbet.

Bila sem pripravljena.

V dlan sem zlila nekaj dišečega olja in ga pričela počasi vtirati v notranjo stran stegen. Trudila sem se, da so prsti narahlo in z občutkom drseli po gladki koži, delali kroge in se včasih bolj, včasih manj drzno približevali mednožju. V jezikom sem se dotaknila vsakega nožnega prsta posebej. Na stopalu sem poiskala točko, katera bi še mrtvega spravila pokonci. Vsaj tako je pisalo na neki internetni strani, ki sem jo prebrala po dolgem in počez.

Niko je obračal glavo in stokanje, ki je napolnjevalo prostor, me je sililo, da sem mu skrbno in pozorno prisluhnila. Zavedati sem se morala, da bom morala biti strašno pozorna, če bom hotela še pravočasno zaznati trenutek, preden bo Niko zdrsnil preko roba in bo sproščeno in zadovoljno omahnil na blazino.

»Daj še, še, še, ne odnehaj,« je nenadoma pričel moledovati ter se premetavati kot riba na suhem.

Še dvakrat sem ga obliznila okoli vročega in napetega vrha, potem pa sem se zvalila kraj njega.

»Ne, ne, Manca, ne počni mi tega, prosim te, nadaljuj, jebemti, me slišiš, nadaljuuuuuuuj…!«

Obrnila sem se na bok in mu pokazala hrbet. Niti gledati ga nisem hotela. Zdaj še ne. Morda kdaj pozneje, kdo ve…? Slišala sem, kako se je trudil, da bi pogasil žerjavico, ki sem mu jo stresla v mednožje, a ni mogel. Poskušal se je izviti iz objema trdno zategnjenih vrvi, toda ni mu uspelo.

»Prekleta psica, kaj si mi naredila!« je sikal in videla sem, da bi poklical na pomoč, če mu ne bi bilo nerodno.

Po nekaj dolgih minutah sem se mu zopet približala. Njegov korenjak je bil še zmeraj obrnjen proti stropu, napet, čvrst in razbolen.

»Ubil te bom, boš videla, da te bom ubil,« je zasikal v spoznanju, kaj nameravam.

Vedela sem, da moram biti zelo nežna. Bolj kot kdajkoli doslej. Počutila sme se kot šamanka, ki meša zdravilne zeli, s katerimi je nameravala začarati izdajalskega ljubimca.

Predstavljala sem si, da plezam na vrh, kjer bosa noga previdno išče mesta, da bi se lahko potopila v mehko travo. Glasba, ki se je s svojimi mehkimi toni dotikala prstov, ki so gladili moško telo in iz njega izvabljali grlene glasove, me je za hip vnovič streznila.

Niko se je v slastnem pričakovanju vnovič pričel zvijati pod menoj.

»Ne delaj mi tega, lepo te prosim, nehaj…«

Nič nisem rekla. Kaj tudi bi?!

Zadnjo milijoninko sekunde, ampak res zadnjo, sem odmaknila prste.

Medtem ko je pot lil po njem v potokih, sem ga vnovič poslala k hudiču.

Okoli četrte ure zjutraj, ko se mi je zdelo, da je enkrat celo izgubil zavest, sem odprla novo steklenico vina in si natočila kozarec.

»Malo vode mi daj, prosim,« je zašepetal, ne da bi obrnil glavo proti meni.

Z glasnim cmokom sem popila zadnji požirek.

Zjutraj, ko se je zdanilo, še zmeraj nisva spala. Sončni žarki, ki so se prikradli na posteljo, so prav nesramno razkrili njegovo goloto, ki se je kopala v znoju. Stegenske mišice so mu trepetale kot bi nekdo vanje spustil elektriko.

Trebuh je bil videti kot ogromna pikapolonica, saj je bil prepreden z drobnimi ugrizi. Oba kozarca sta ležala prevrnjena na tleh in tudi druga steklenica je bila že na pol prazna. Niko je imel zaprte oči in videti je bilo kot da počiva.

»Maščeval se ti bom, boš videla, da se ti bom maščeval.«
Besede so z vso težo legle na posteljo, a se me niso dotaknile.

Stopila sem pod tuš in z užitkom dovolila toplemu curku, da je z mene zmil umazanijo pretekle noči.

»Kam greš?« je zavpil Niko, ko je videl, da sem se oblačila.

»V službo, kam drugam?!« sem začudeno odgovorila.
»Kaj mu je bilo, da me tako neumno sprašuje?«

»Manca, samo to mi povej, zakaj si to storila, zakaj?«

Še zmeraj ni dojel, da vse vem.

Stopila sem do omare in iz nje potegnila kuverto s fotografijami.

Nato sem se razkoračila preko njega odprla kuverto, da se je njena vsebina vsula nanj.

Šele tedaj se mu je posvetilo. Na široko je odprl oči in rahla rdečica mu je hušknila preko obraza.

»Moj ljubi bog,« je zašepetal z izsušenimi ustnicami.

»Manca, narobe razmišljaš, ta ženska mi nič ne pomeni, bila je pač…«
Nisem ga več poslušala. Z glavnikom sem si uredila lase in si nanesla šminko. O prečuti noči ni bilo več niti sledu.

»Kam greš?! Ne pusti me vendar samega, prosim te!« je kričal za menoj še potem, ko sem obračala ključ v vhodnih vratih.

Zdelo se mi je, da bi lahko objela ves svet. Pobrskala sem po žepu, našla telefon in zavrtela Vladkino številko.

»Si za to, da greva na morje že danes popoldan?«
»Seveda, zakaj pa ne.« Slišati je bilo kot da se ji je oddahnilo, ko me je zaslišala.

»Kaj pa Niko? Bo ostal kar sam doma?«

Glasno sem se zasmejala.

»Včeraj zvečer je odšel na službeno potovanje. Vrne se šele v nedeljo. Tako kot medve.«

Dan je bil lep in sončen. Bi si človek lahko želel še kaj več?

Odpreti je treba srce in za hip zapreti usta in stisniti umazan jezik za zobe.

Prihaja poletje, ki je običajno tudi čas kislih kumaric,  kar z drugimi besedami pomeni, da različni mediji svojim potrošnikom servirajo različne pikantnosti, na katere med letom, ko je snovi za pisanje več kot dovolj, niti ne pomislijo.

Tako se je, denimo, v soboto zgodila parada ponosa v Ljubljani, ki je imela ob sebi celo močno policijsko zaščito in zaradi 200 aktivistov, ki so tam vzklikali različna gesla, se je naključnemu vesoljcu, če je prisluhnil slovenskim medijem, zdelo, da je jako malo Slovencev, ki ne bi bilo istospolno usmerjeni. Za nameček pa se je najbolj zagretim zgodil še nezaslišan škandal: med parado ni bilo nobenega incidenta in kdo ve, kakšen argument o tem, da so homoseksualci še zmeraj zelooo ogroženi, bodo sedaj potegnili iz rokava?

Še zmeraj smo docela evforični zaradi svetovnega nogometa. Pozabili smo celo na vik in krik, ki so ga nekateri zganjali zaradi še enega nacionalnega športa, ki je med otročaji priljubljen vsak toliko kot med njihovimi starci nogomet: obmetavanje s kruhom.

Zaradi nogometa so se spraznile police s televizorji v vseh trgovinah, življenje pa obstane vsakič, ko je tekma, pa tudi po njej, ko se pred ekrane nalimajo pomembne face, ki menda o nogometu vedo vse. Ne vem pa, zakaj je potrebno, da si za tovrstnega strokovnjaka že malo v letih, siv in bolj kot ne - nešportno trebušast.

V Sloveniji je bilo lani sklenjenih 6542 zakonskih zvez, kar je v primerjavi s 14.000 izpred štirih desetletij skoraj nič, zlasti še, če upoštevamo, da se jih je hkrati ločilo malo manj kot 2300.

Sem in tja- presenečeno- ugotavljam, da s tistimi, ki jim nenehno gre dobro in so srečni ter zadovoljni, ni ravno prijetno sobivati. V svoji objestnosti, ker so "na konju", sploh ne pazijo, kje in kako galopirajo. Zato bi Slovenci že danes potrebovali dohtarje za dušo, kateri bi zdravil opustošenja, ki nastanejo vsakič, ko se do svoje sreče napotimo preko hrbtov drugih, še najraje bližnjih.

Pisala sem že, da je pred nekaj dnevi ta čudni svet, v katerem enostavno ni več mogla živeti, zapustila Vesna. Moški, ki ga je ljubila, ji je strl srce, ga ji izruval iz prsi in poteptal. Tega ni več mogla prenašati, zato je segla po tabletah- in zaspala. O njej niso pisali časopisi, kaj pa, konec koncev, nekomu pomeni usoda brezimne osebe, ki nikoli v življenju ni počela nič takega, kar bi bilo vredno uvrstiti v repertoar magari le vaških opravljivk. Za vse večne čase bo ostala le številka v statistiki, ki vsako leto sproti opozarja, da je poletje tudi čas povečanega števila samomorov. Toda o tem se na glas ne govori, zakaj bi se tudi, nenazadnje Slovence – sodeč po anketi na Siolovi strani, od vsega najbolj zanimajo trači, filmi, glasba, moda, potovanja, razmerja in horoskop.

Kisle kumarice gor ali dol, ljudje si želijo vedno več, vedno bolje, vedno bolj vznemirljivo, atraktivno, pregrešno dobro, unikatno in še bi lahko naštevali. Tisti, ki tržijo določene izdelke, se morajo nenehno prilagajati dotičnim novim zahtevam, kajti potrošniki z nobeno stvarjo niso več zadovoljni. Še celo tisti, ki bi morali skrbeti za duhovni blagor svojih ovčic, gledajo na svet skozi prizmo denarja. Kot da bi bil tak pogled nekaj najlepšega in najbolj duhovno privlačnega.

Mediji se ukvarjajo s tem, kaj je kdo rekel, zlepa pa ne s tistim, kar je bistveno: kdo od govorcev je držal besedo in naredil, kar je obljubil. Informacij, ki jih naša ušesa dnevno sprejemajo, je toliko, da vedno hitreje pozabljamo. In na to dejstvo računajo zlasti politiki, ki se zavedajo, da so njihovi volivci že zdavnaj izbrisali iz spomina obljube, s katerimi so jih pred štirimi leti povlekli na limance.

Prav pozabljanje pa je nekaj, kar mi nikoli ni bilo všeč. Zlasti pa ne maram, da se pozablja na obljube, ki so bile dane. Ker če je temu tako, potem se zdi, da nenehno čvekamo tja v tri dni, besede pa ne rodijo nobenih sadov.

Žal se prepogosto dogaja, da pozabljamo še hujše stvari- tiste, ki nas lahko prizadenejo na povsem osebni in intimni ravni. Mirne duše lahko rečem, da ga ni človeka, ki ga ne bi kdaj ranila krivica in ga potrla. Zlasti še, če je ta- tako imenovana »krivica«, plod različnih namigovanj, klevet in- tudi to se dogaja- argumentov, ki jih servirajo vsega spoštovanja vredni ljudje.

Nikoli ne bom pozabila govoric/ pa tudi ne tistih posameznikov, ki so jih prenašali/, ko je pred 13 leti zbolel moj sin. V tistih strahotnih dneh, ko me je njegova bolezen spravila na kolena, sem morala poslušati bedastoče o tem, da, med drugim, menda uživa tudi mamila.

Žal pa se zgodovina nenehno ponavlja, očitno je namreč, da ima nerazsodna hudobija vsako leto več mladih. A tega se zavemo šele takrat, ko oplazi tudi nas.

Ni hujšega, kot če sprožimo neke nepreverjene novice le na podlagi nekakšnih kvazi osebnih sklepanj, ki pa v resnici nimajo ne repa ne glave. A če bi tovrstna sklepanja, ki mimogrede prerastejo v opravljanje, obdržali zase, še ne bi bilo velike škode.

Žal (še enkrat)pa se prepogosto počutimo merodajni do te mere, da jih raznašamo naprej in še več- o tem, kar se nam dozdeva, čvekamo tudi na glas in celo medijem.

Novinarji pa, ki v času kislih kumaric pograbijo vse, kar se jim ponudi, lahko  že z nekaj nepreverjenimi stavki uničijo življenje nič krivemu posamezniku in njegovi družini.

In če pomislimo, da v svoji bolestni želji po širjenju vaških čvek prizadenemo človeka, ki je za povrh še bolan, potem si lahko predstavljamo, kako lahko primitivni nagoni, ki se skrivajo v nas, ranijo nekoga, ki se ne more niti braniti, kaj šele, da bi se nam postavil po robu.

Strašno bi bila vesela, če bi letošnji, poletno obarvan čas kislih kumaric, prinesel raje kaj dobrega. Prijaznega. Humanega. Če bi tisti, ki prosti čas, ki ga imajo v izobilju, raje zavihali rokave, stopili do bližnjega soseda in mu polepšali dan. Način, kako to storiti, je nič koliko. Odpreti je treba srce in za hip zapreti usta in stisniti umazan jezik za zobe.

Včerajšnji večer, ob predstavitvi nove Blogozije 3, je bil prijeten, zanimiv in nepozaben. Ponovno smo se srečali tisti, ki pišemo, pokramljali smo, rekli kakšno o tem in onem in obenem prisluhnili branju posameznih odlomkov iz še sveže knjige. Spoznali smo se z nekaterimi novimi obrazi, si izmenjali maile…

Po drugem švepsu in po tem, ko se je, zaradi grozečih oblakov, ki so se približevali z vseh strani, pričelo predčasno mračiti, sem odhitela do avta – in domov. Kam pa drugam!

Nevihta me je ujela malo pred Dobrovo. Nebo so parali bliski, grmelo pa je s tolikšno silovitostjo, da se je slišali skozi zaprte šipe. Grmenja me je nasploh strah, zato sem vozila počasi in zelo previdno, ker je bila tudi cesta gladka kot bi bila poledenela. Malo pred Horjulom, takrat, ko so se hudobne vile nad oblaki najbolj razbesnele, pa zazvoni telefon. Neznana številka…Kdo neki se je ob tej uri spomnil name, je bilo vprašanje, ki se ob takih priložnostih  dotakne podzavesti. Oglasim se šele po tretjem ali četrtem zvonjenju. S strahom, kajti pogled na razsvetljeno nebo, ki je bilo prepleteno s ponavljajočimi bliski, ni bil prijeten.

Na drugi strani je bilo nekaj časa tiho. Slišalo se je le hitro dihanje, zdelo se je kot bi nekdo lovil sapo.

»Halo,« se nato oglasi neznan glas.

»Ste vi tista oseba, ki ste pisali o naši mamici?«

Nato mi v nekaj stavkih razloži, kdo je.

Prikimam in čakam, zakaj toliko vprašanj.

»Naše mamice ni več….«

Besede obvisijo v zraku, nekaj grobega, težkega in bolečega se dotakne moje duše. Poskušala sem se spomniti ženske, s katero sva se spoznali preko »Usod«, ki jih pišem za Gorenjski glas. Enkrat lani me je poklicala in mi rekla, da želi, da objavim tudi njeno zgodbo. Ko sva se čez nekaj dni srečali prvič, se mi je zdelo povsem nemogoče, da lahko oseba, ki jo je bil en sam smeh in dobra volja, v sebi tako trpi.

Njena hči, ki je bila na drugi strani telefona, mi je v kratkih stavkih razložila kaj se je zgodilo.

Preostanek vožnje je bil namenjen Vesni. (ime je izmišljeno). Ko sva se slišali nazadnje, mi je rekla, da je vse, kar potrebuje, samo čas, ki ji bo pomagal, da bo pozabila. In pozabiti je imela – preveč.

Tudi včeraj zvečer smo se, sicer le bežno, pogovarjali o medsebojnih odnosih. O zvestobi in varanju. O bolečini, ki jo hote ali pa nehote povzročimo drugemu takrat, ko medsebojne odnose gradimo na lažeh. O varanju sem prebirala v več pismih, ki so jih ženske pisale tudi prijatelju, ki s svojo toplo besedo zna svetovati in stvari postaviti na pravo mesto.

Vesnina zgodba je bila zelo vsakdanja in preprosta. Zaradi grobosti se je od moža odselila na drug konec Slovenije, kjer si je kupila novo stanovanje in živela za otroka, da sta zelo uspešno predihala skozi srednjo šolo. Potem pa je, dobesedno čez noč, spoznala, da je doma vedno bolj pogosto sama, pa da tudi ni pravično pričakovati od potomcev, da staršem delajo družbo. Tako je naneslo, da je spoznala moškega, ki ji je ob prvem srečanju zatajil, da je že oddan. Da ima družino, je izvedela šele takrat, ko je bilo že prepozno: do ušes se je vanj tudi zaljubila. Kot mi je sama pripovedovala, sta si bila ravno prav različna, da je bilo zato njuno druženje zelo živahno in polno intelektualnih izzivov. Zelo sta se ujela tudi v najbolj intimnih trenutkih, skupaj pa sta preživljala domala vsako prosto uro, ki sta jo imela.

Ko je imela hčerka brucovanje, jo prosi, če jo pelje v Ljubljano, ker bi si rada kupila malo bolj odštekano obleko. Dobre volje sta hiteli iz ene trgovine v drugo, potem pa Vesna nenadoma onemi: le nekaj metrov pred seboj zagleda svojega Ljubimca, ki z eno roko poriva voziček, z drugo pa objema neko žensko okoli ramen. Povsem razločno pa je videla tudi njegove nežne prste, ki so, sem in tja, pobožali vrat, ki se je skrival pod malo daljšimi lasmi. O tem, kako je takrat prišla domov, mi ni vedela dosti povedati. Bilo je pa grozno. Naslednji dan, ko se je njen Princ prikazal na vratih, je bila že toliko pri močeh, da ga je vprašala po tej ženski. Zelo nejevoljen ji je končno povedal, da je njegova žena, hitro pa je dodal, da z njo itak nima nič, ker je neumna kot noč. V svojem pripovedovanju je bil tako prepričljiv, da mu je končno verjela.

Rekla mi je, da mu je morala verjeti, ker si ni mogla misliti, da bi lahko ostala brez njega, kajti njena ljubezen je bila brezmejna. Nekaj časa je bil njun odnos še lepši, saj se je tudi on trudil, da bi se stvari vrnile v stare tirnice. Potem pa, ne da bi točno vedela kdaj, se je od nje pričel oddaljevati. Iz rokava je stresal nešteto priročnih izgovorov, s katerimi jo je, na videz, zmeraj prepričal, da je bilo točno tako kot ji je povedal. Trudila se je, da bi mu verjela, da ima v službi vedno več dela, a ni mogla. Sem in tja mu je ušlo, da je takrat, ko je njej rekel, kako gara, počel vse kaj drugega. Ko bi bil le za spoznanje boljši lažnivec kot je bil, bi mu Vesna še zmeraj zaupala...

Nekoč pa se je zgodilo neizbežno: moški je pozabil zakleniti telefon, ker pa ga je nosil v hlačnem žepu, in se je ta, verjetno, povsem spontano sprožil takrat, ko bi bilo najmanj treba: med vožnjo, ko je ob njem sedela neka druga ženska, s katero je(ne vem, kakšen izraz naj uporabim, da ne bo zvenelo smešno)varal ne le ženo, temveč tudi Vesno.

Vesna je bila ravno v službi, ko telefon zazvoni, sprva sploh ni vedela, za kaj gre, potem pa, ko je pričela slišane stavke povezovati med seboj, jo je zmrazilo in ji vzelo dih. Najbolj pa jo je prizadelo, ko je, enkrat vmes, slišala svojega nesojenega Ljubimca, ko je tej ženski pripovedoval celo o njej, a v preteklem času in na dokaj grd način. Odtavala je domov, in prvič po dolgem času, pogoltnila nekaj tablet za pomiritev. Potem se je pogledala v ogledalo in ob tem, kar je videla, je spoznala, da je še nikoli ni bilo tako sram kot tisti trenutek. In še nikoli se ni tako sovražila kot tedaj, ko je točno vedela, s kakšnim človekom ima opravka, a ni imela moči, da bi z njim prekinila. Že sama misel, da ga ne vidi več, se ji je zdela pošastna. Kljub temu, da je ta moški poteptal njeno ljubezen, je molčala, ko je spet prišel. Molčala je, ko jo je vnovič objel. Molčala je in se mu smehljala, samo da ga ne bi izgubila.

Kdo ve, o čem je razmišljala že takrat, ko mi je želela zaupati svojo zgodbo. Nikoli ne bom izvedela.

Ljubezen v resnici ubira čudna pota. Če je ta globoka in brezupna, lahko takrat, ko ji vzamemo smisel, pokoplje pod seboj tistega, ki razmišlja predvsem s srcem.

Pa tako malo bi bilo treba, pa bi bila, morda, Vesna danes še zmeraj živa, le s kakšno izkušnjo več, kateri pa bi čas- prej ali slej -zgladil robove….V takih trenutkih se zavem, kako pomembno je, da smo drug do drugega odkriti vsaj takrat, ko je v igri najpomembnejše, kar nosimo v sebi: čustva.

Kdo ve koliko zgodb bo še potrebno napisati, kdo ve, koliko neprimernih besed bo ob tem potrebno še preslišati…Življenje, ki ga imamo, je eno samo in če že hočemo biti objestni, če mislimo, da nam nihče nič ne more, če se obnašamo kot da lahko počnemo vse, kar nam pade na pamet, bi bilo vseeno dobro, vsaj sem in tja, da se vprašamo, kako bi se počutili sami, če bi bili v koži tistega, ki smo mu ravnokar izmaknili tla pod nogami.

V dveh ljubljanskih osnovnih šolah, Danile Kumar in na Prulah, kjer so učenci za metanje hrane po jedilnici kaznovani z enotedensko prepovedjo kosila, že poteka inšpekcijski nadzor. Inšpektorat za šolstvo namreč ugotavlja, ali so proti- ukrepi, ki jih je uvedlo vodstvo šole za vandalizem skrajne vrste v skladu ali v nasprotju s slovenskimi zakoni.

Ko sem slišala, da se v državi, v kateri naj bi vladala recesija, v kateri sindikati vodijo delavce na cesto, v kateri naj bi že skoraj polovica državljanov živela na robu obupa, dogaja kaj podobnega, sem se zgrozila. In vprašanje, je kaj takega kot je jebiveterski odnos do kruha sploh še mogoč, je ostalo – vsaj zaenkrat – brez odgovora.

Včeraj zvečer sem potem ujela še okroglo mizo na televiziji, kjer so nekateri vidnejši strokovnjaki s področja šolstva kramljali prav o tej temi: o spoštovanju do kruha, o razvadah in stranskih poteh naših otrok in posredno ter neposredno- tudi o njihovih starših.

Prej, preden sploh kaj rečem, naj povem, da me je dogodek, ki je tokrat prišel v javnost, sila razžalostil. Prizadel. Ob njem sem, žal, morala pomisliti, koliko generacij slovenskih državljanov se je učilo in odraščalo ob miselnosti, da je treba kos kruha, ki pade na tla, brcniti in ga vreči v smeti. Kajti to, kar so počeli dotični otroci, so se morali od nekoga naučiti. Nekje videti, nekoga posnemati. Kar z drugimi besedami pomeni-to želimo slišati ali ne: tega, da je kruh za obmetavanje, za zabavo, jih je moral nekdo pokazati, jih naučiti, jih k temu spodbujati.

In v prvi vrsti so jih naučili njihovi starši, bližnji, sorodniki, prijatelji, znanci in vsi tisti brezimni posamezniki, ki so podoben nespoštljiv odnos do kruha že kdaj opazili, pa so se raje obrnili stran in bili tiho kot pa, da bi odprli usta in karkoli čveknili v smislu, da če je kaj, potem je potrebno spoštovati kruh.

A ne ! Tega ni storil nihče, ker se enim zdi to, da so lahko objestni - že samo po sebi umevno, tisti drugi, ki pa imajo še zmeraj vest in vedo, kaj je prav in kaj ne, pa so jo že tolikokrat dobili po buči, da v tem, da opominjajo, žal, ne vidijo več nobenega smisla.

Kakšna ironija, da sedaj vsi, ki imajo pet minut časa za jezikanje, udrihajo po ravnatelju, ki je- v skrajni stiski, posegel po edinem inštrumentu, ki ga je imel na voljo: da je mulariji odvzel orožje-torej kruh- da sebi, staršem in šoli ne delajo več sramote. Kaj neki pa mislijo tisti- tako imenovani strokovnjaki- ki se menda spoznajo na otroke, njihovo psiho in potrebe, ko trdijo, da je bil ukrep ravnatelja neprimeren, pa raje ne razmišljam, ker imam zvezane roke…

Ja, kaj, za božjo voljo, mu /ravnatelju /je pa še ostalo? Ko se- ob obiskih različnih šol- pogovarjam z ravnatelji in učitelji, me postaja strah, ko spoznavam, kam so nas pripeljale najrazličnejše pravice, s katerimi smo napolnili glave tako otrokom kot njihovim staršem. Ko zadnje čase slišim floskule o teh pravicah, se mi dvignejo dlake in ima me, da bi ljudem, ki čvekajo tja v tri dni, izprašila hlače.

Danes se že otroci učijo, da je fizično delo sramota in nekaj, kar počnejo samo tisti, ki so čudaški, kmetavzarski in malo za svetom. Neštetokrat imam priložnost opazovati mlade starše, ki- če so doma- cel ljubi dan posedajo v senci, klepetajo s prijatelji ob steklenici piva, otroci pa se nekontrolirano podijo sem in tja in pri tem, ker jim je seveda dolgčas, uničujejo na milijone igrač, ki ležijo križem kražem, se nič kaj nežno ne suvajo in ne pretepajo med seboj.

Kam, za vraga, so izginili časi, ko smo skupaj z naraščajem kuhali kosilo, ko so nam otroci pomagali pri tem, magari le s pranjem solate, s pometanjem ali da so odnesli smeti v kanto pred hišo. Če smo bili z njimi na vrtu, smo jih že kako zaposlili, tako da so bile potem proste minute neko posebno darilo in ne nočna mora kot je to v navadi dandanašnji.

Nekoč smo jih učili, da je kruh dobrina, da je kos kruha dragocenost, ki jo moramo spoštovati in če v šoli kruha ne moremo pojesti do konca, ga zavijemo in prinesemo domov, kjer smo ga sfutrali kokošim ali pa posušili za drobtine.

Raje si ne predstavljam, v kakšnem stanju bi bila moja rit, če bi oče izvedel, da sem kdajkoli vrgla kos kruha v smeti, kaj šele, da bi z njim ciljala v steno ali v sošolce. Danes pa je to- očitno- povsem normalno in če so bili ob tem, že omenjenem dogodku, starši teh otrok, tako butasto nekritični do svojih potomcev in posredno tudi do svoje bogpomagaj vzgoje, potem me je groza in strah ob misli, kam smo prišli in kam plujemo.

Otroci so v petek prinesli domov spričevala. Med njimi so redki, ki niso utrujeni, naveličani od šole, izmučeni, in ki se ne smilijo sami sebi. In skrbni starši bodo  še prej, preden odidejo na dopust, pisali v časopise protestna pisma, češ, kaj si danes šola in učitelji dovolijo, da do kosti izmozgajo njihovega ubogega otroka, ki bo moral zato, da pride k sebi, cela dva meseca viseti pred računalnikom, kupili mu bodo nov mobitel, da bo laže pošiljal sms-se prijateljem in povišali mu bodo žepnino, da bo imel vsaj za kokakolo in pizo, medtem ko bodo starši, služili svoj vsakdanji kruhek in bentili čez nehumano šolstvo.

Pred 19 leti smo na velikem srčnem slavju, ob katerem smo se mnogi od ganjenosti jokali,  razglasili ustanovitev svoje države. Na njem je tedanji predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan dejal: "Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan!" Redki so bili, ki takrat ne bi verjeli, da se bodo pričakovanja uresničila. Žal so se prav tiste sanje, ki nam dajejo energijo, upanje in vztrajnost v prizadevanju za cilj, za uresničevanje zamišljene prihodnosti, razblinile ob številnih anomalijah, ki so počasi a vztrajno pričele delite državljane na tiste, priviligirane in na one druge, ki to nikoli ne bodo. Da ne obujam bolečih spominov na vse, kar je že bilo, dregnite le v svoj zadnjemesečni spomin, od pasje afere naprej. Ob letošnji proslavi, s katero naj bi vnovič počastili spomin na dogodke izpred 19 let, smo se trpko zavedli, da so nam sanje ubili, upanje pa poteptali z butasto in nobeni stvari podobni burko, ki so jo uprizorili tako imenovani najboljši slovenski komedijanti tipa a si tud ti notr padu. Norčevanje iz vsega je pač dobrodošlo in primerno ter celo zaželeno na predstavi v Špas teatru, nikakor pa ne na proslavi, ki je predvsem simbolnega pomena.

Pa boste vprašali, kakšno zvezo ima obmetavanje s kruhom s proslavo 25. junija? Površno gledano res nobene, a če dobro premislimo, tudi tistim, ki še niso pozabili, kaj pomeni kos kruha, in tudi tistim, ki do države, v kateri živijo, čutijo pripadnost, spoštovanje in če hočete- ljubezen, ob videnem krvavi srce, ker se zavedajo, kako preroške so postale besede »nikoli več ne bo tako kot je bilo«. In kot kaže- res ne bo. Norčevanje iz tistega, kar nam bi moralo biti najdragocenejše, če hočemo preživeti inu obstati je postalo dovoljeno in požegnano od tistih, ki smo jim zaupali, da po pameti in po najboljših močeh vodijo ladjo, na kateri nas sedi več kot dva milijona. Se bomo torej zaradi nespoštovanja kruha in zaradi splošno uveljavljenega norčevanja iz vrednot potopili že za naslednjim ovinkom?

Pride kakšen dan, ki je zaradi naključnega srečanja povsem drugačen kot vsi ostali. Tako je bilo tudi včeraj. Običajne obveznosti, ki so se že od jutra nizale druga na drugo so obetale, da bo četrtek, 10. junija le en vroč dan več, ki bo zaznamoval zgodnje poletje. Ko se pozno popoldne, prijetno utrujena, peljem iz Ljubljane, me malo pred domom preseneti telefonski klic.

»Pohiti,« mi reče sin,« obisk imaš.«

Na terasi me je pričakala ženska, ki je v prvem trenutku sploh nisem prepoznala. Bila je vitka, urejena, nasmejana, postrigla si je lase, tako da je njena fantovska frizura delovala nagajivo in mladostno.

V roki je držala ogromen šopek poljskega cvetja.

»Mateja sem,« reče, nato se objameva in v trenutku sem se spomnila najinega prvega (in edinega) srečanja. Le da je imela takrat vsaj 120 kilogramov, bila je kronično potrta, depresivna in razočarana nad seboj in nad življenjem, ki ga je živela.

V času, ko je snemalec moral narediti še nekaj zunanjih kadrov, sva takrat poklepetali in kmalu je beseda nanesla tudi na bolj intimne probleme. Povedala mi je, da jo mož kar naprej zmerja s prasica debela, da ji nenehno očita napake, da kar naprej išče dlako v jajcu, in tisto, kar najde, ji potem servira na tak način, da jo zmeraj prizadene in rani. Po njegovem ni imela nobene vrline…

»Nekaj boš morala narediti zase,« sem ji takrat rekla.

»Kaj, ko bi za začetek shujšala? Pa ne zaradi  njega, zaradi sebe?!«

Že ob misli, da bi to res morala narediti, se je zgrozila. Zdelo se ji je nemogoče, saj se je s svojimi kilogrami že sprijaznila, bili pa so tudi njeno zatočišče, kadar je bila povsem na tleh.

»Po tistem srečanju se je v meni nekaj premaknilo,« mi reče včeraj.

»Ko se je mož prvič spravil name in me zaradi kilogramov poniževal ter žalil, sem spoznala, da tako ne morem več živeti. Globoko v sebi sem se odločila, da moram nekaj spremeniti zdaj, ta trenutek. In sem res! Na jedilniku sem pustila samo sadje in zelenjavo, vse ostalo, kar sem prej goltala v ogromnih količinah, pa sem si privoščila le sem in tja. Začela sem tudi kolesariti,  vsak večer sem šla teči, zjutraj, ko je mož odšel v službo, sem telovadila. Vsakič, ko sem se pogledala v ogledalo in sem videla, da se spreminjam, je v meni rasla nova samozavest. Tudi njegova prasica debela je pričela izgubljati na svoji teži. Upala sem, da se bova sedaj, ko sem bila spet suha in pravih oblin, našla vsaj v postelji….Prej mi je nenehno očital tudi to, da mu nisem apetitna in da me zaradi moje debelosti fizično ne »doseže«…..

Žal se tudi »nova posteljna doživetja » niso zgodila….Počasi, ne da bi vedela kdaj, pa je prasico debelo zamenjal s prasico debilno….Takrat se je v meni nekaj zlomilo….Pričela sem se zavedati, da so bili tako moji kilogrami kot vse ostalo le izgovor za njegovo verbalno nasilje in tudi zato, ker mu nisem ničesar več pomenila….«

»Kaj boš naredila sedaj?« jo vprašam.

»Kljub letom (48) sem se vpisala na fakulteto, dokončala bom študij, ki sem ga pri triindvajsetih letih zaradi nosečnosti in poroke prekinila. Oče pa, ki po materini smrti živi sam, bo vesel, da se bom preselila k njemu. Ponudil mi je vso pomoč pri urejanju stanovanja,« je še povedala Mateja.

Bilo je že pozno, ko sva se poslovili.

»Ali lahko objavim vsaj nekaj utrinkov iz tvoje zgodbe?« sem jo vprašala ob slovesu.

Pozneje, ko sem bila sama, sem razmišljala o tem, koliko je še takih žensk kot je Mateja, ki mirno prenašajo, da jih partnerji zaradi takih ali drugačnih  /tudi telesnih/ nepopolnosti nenehno ponižujejo in maltretirajo. Pomislila sem na vse tiste drobne tragedije, ki sem jim že prisluhnila, pa na vse tiste, še zmeraj skrite, za katere, morda, ne bo nikoli nihče ničesar izvedel.

Koliko je žensk, ki se zaradi globoke predanosti in ljubezni še zmeraj oklepajo moških, katerim je zanje hudičevo malo mar….

Koliko je žensk, ki jim moški brezobzirno lažejo, jih vlečejo za nos, obenem pa tudi ponižujejo tam, kjer so najbolj ranljive- v ljubezni do teh moških - ki tega še zdaleč niso vredni? Koliko je žensk, ki so ujete v začaranem krogu čustev, hkrati pa- kar je nedopustno- dovolijo, da se njihovi princi na belem konju poigravajo z njimi?

Ne bom pozabila še neke druge zgodbe. Ona željna nežnosti, ljubezni, pa tudi dotikov, je zaman čakala, da pride »na vrsto«….Čakanje jo je ubijalo, nenehno se je spraševala, zakaj je tako, obtoževala se je, da je sama kriva, ker si je on ne poželi….Naredila je domala vse, da bi jo opazil, a se je to zgodilo sila poredko. Še več: če je le mogel, si jo je tudi on verbalno privoščil točno tam, kjer je vedel, da je najbolj ranljiva. Naneslo pa je, da ji je pot prečkal nekdo drug. Opazila ga je predvsem zaradi oči, ki so bile tople, polne mehkobe in topline. Na začetku, ko sta se pričela sestajati, je bila s srcem še zmeraj pri onem drugem moškem. Pozneje pa, ko je spoznala, kako je lahko lepo in predano, ko jo vzame v objem človek, ki mu je mar zanjo, ki jo je ljubil zato, ker si je tudi on tega želel, ki jo je božal zato, ker se jo je želel dotikati…..in biti z njo…..šele takrat je ona druga podoba v njej pričela bledeti in ko se je (končno) »prebudila«, ter spoznala, koliko sebe je dala v nek odnos, v katerem so res bili tudi lepi trenutki, vendar so bili ti redki, obenem pa prepleteni z lažmi, jo je bilo sram….

Vesela sem, da se je »zgodila Mateja«, ker mi je dala upanje, da ženske zmorejo preseči krog, v katerega so ujete, a to se zgodi šele tedaj, ko ugotovijo, da je potrebno življenje spremeniti NAJPREJ zaradi sebe, šele potem, morda, zaradi drugih.

Teja je tisto jutro vstala z levo nogo.

»Boli me zobček!« je jokala in se stiskala ob mamino krilo.

Njeni mamici se je, tako kot zmeraj, mudilo v službo. Medtem ko je deklico dvignila v naročje, da jo pocrklja, so se urini kazalci z neverjetno hitrostjo pomikali proti sedmi uri.

Dopoldan jo pokliče vzgojiteljica:
»Ne gre drugače, Tejo boste morali odpeljati k zobozdravniku.«

V čakalnici je sedelo že več drugih otrok. Nekateri so tekali sem in tja, drugi pa so se kujali na stolih in mrko gledali predse.

Teji je šlo na jok, robček si je držala čez usta in smrkala.

Mamica jo je gladila po laseh, ker je želela, da bi se pomirila.

Nenadoma se jima približa deček z velikimi modrimi očmi. Na njegovem obrazu je lebdel širok nasmeh. Postavil se je pred Tejo in jo nepremično gledal.

»Božal,« je nenadoma spregovoril in stegnil ročico.

Teja se ji je izmaknila in ga grdo pogledala.

»Božal,« je še enkrat ponovil deček.

Mamica ni vedela kaj bi. Ozirala se je okoli sebe, ker je želela ugotoviti, čigav bi lahko bil otrok.

Nihče ni se zganil, starejši so naveličano zehali, otroci pa se itak niso dali motiti.

»Pojdi stran, grdoba!« je nenadoma zakričala Teja in z vso močjo odrinila modrookega dečka. Ta je padel na tla, a se je hitro pobral, smehljaj, ki mu je lebdel na obrazu, pa še zmeraj ni izginil.

Prej preden je mamica zagrabila Tejo za roko, ga je porinila še enkrat. Po nesreči se je z glavo udaril ob rob stola, da se je ta s treskom prevrnil na tla.

Odrasli so onemeli, Tejina mamica pa se je od sramu želela pogrezniti v tla.

Od nekod je pritekla starejša ženska, ki je opazno šepala.

»Kaj ste storili mojemu Borutu?« je hlipala, ko mu je pomagala, da se je pobral s tal.

Pravili so mi,

da Jaga baba odnaša

sitne otroke v svoj brlog,

kjer jih priveže

za kljuko na vratih

in jih pusti stradati.

Ampak meni to ni bilo mar,

saj sem bila priden otrok.

Le nikogar ni bilo,

ko sem prosila za malo ljubezni,

zato bi bila

tudi z Jago babo zadovoljna.

Potem je prišel on,

saj veste kdo.

Imel je črne lase,

modre oči

in bil je visok točno 187, 5 cm.

Ko sem kričala

in moledovala za ljubezen,

je bral časopis

ali pa odšel na pivo.

Čakala sem pol življenja,

da si prišel ti.

Še sama ne vem,

od kod si se vzel.

Imel si velika ušesa,

bil si plešast,

nosil si očala

z močno dioptrijo.

In ko si mi poklonil svoje srce,

si se nerodno spotaknil

in se komaj ujel za vejo bližnjega grma.

Toda potem je bilo lepo.

Vzel si me v naročje sanj

in svet okoli naju je v trenutku postal drugačen.

Nekoč sem te videla na kolenih.

Iščem ključ,

si rekel

in se nasmehnil.

Grad, ki sva ga zgradila na oblakih

odtlej propada,

ker ni nikogar,

da bi prezračil sobane.

Včeraj te ni bilo.

Malo predolgo.

Slučajno sem se ozrla

skozi okno bifeja

zraven balinišča.

Sedel si s prijatelji

in pil pivo.

OK.

Tudi prav.

Grem pogledat, če se

Jaga baba še skriva pod posteljo.

Ostala mi je samo še ona.

Spoštovani,

Moje ime je Katja, stara sem 42 let. Zaposlena sem na Zavodu za zaposlovanje kot vodja službe za poklicno orientacijo. Sem tudi poročena, imam hči, ki je stara dvanajst let in sina, ki je dopolnil osmo leto. Lansko leto, ko sva imela z možem hudo krizo, sem spoznala moškega, ki mi je že takoj na začetku nudil tisto, kar sem doma pogrešala: veliko razumevanja, pozornosti in časa za pogovor. Žal sem se v njega globoko zaljubila in to kljub temu, da sem že od prvega dne naprej vedela, da najina zveza nima prihodnosti. Prvi meseci so bili nepozabni predvsem zato, ker je bilo vse novo, sveže in polno drugačnih izzivov kot sem jih bila pred tem v odnosu med moškim in žensko vajena. Njegovo občasno duhovno in čustveno odsotnost sem pripisovala obveznostim, ki jih je imel doma, pozneje pa sem, žal, ugotovila, da verjetno nisem edina, ki je deležna tolažbe. Spoznanje je bilo boleče in mučno, a ker se mu nisem želela odreči, sem se obnašala kot da je vse tako kot mora biti. V zadnjem času pa so se stvari drastično spremenile. Osebnim stikom se izogiba, čeprav se pogosto slišiva po telefonu. Zelo sem obupana in ne vem, kaj naj storim. Mi lahko svetujete?

Katja

Odgovor:

Spoštovana Katja, žal mi je, da ste morali na objavo malo počakati. Podobnih pisem kot je vaše, vsak dan dobivam nič koliko. Sočustvujem z vašo bolečino, vendar vam je nihče ne bo mogel izbrisati, če ne boste sami spremenili svojega načina življenja. Če je verjeti statistiki, potem v Sloveniji vsak tretji zakon doživlja podobne preizkušnje kot so vaše. Pomanjkanje časa za medsebojne pogovore in reševanje odprtih problemov in težav je značilno domala za vse generacije. S svojimi odnosi z nasprotnim spolom niso zadovoljni niti najstniki, niti tisti v tako imenovanih srednjih letih. Edini nasvet, ki bi vam ga lahko dal, je zelo preprost in enostaven: čim dlje stran od te osebe, ki vas spreminja v čustvenega odvisnika, da počnete stvari, ki niso vredne človekovega dostojanstva. Ponižujete se za ščepec pozornosti, ki jo ukradete neki drugi osebi. Kateri, v vašem primeru sploh ni bistveno. V prvi vrsti bi morali najprej razčistiti doma, ugotoviti, ali je v odnosu z vašim partnerjem še kaj žerjavice. In če je ni, potem odidite stran, in si poiščite prijatelja, ki vas bo cenil, spoštoval, predvsem pa ljubil. Moški, o katerem pišete, ni sposoben ljubezni. Ker predvidevam, da nad čustvi še nimate pregleda, vam svetujem, da  mi o svojih težavah še pišete. Eventuelno pa naj o svoji plati medalje pove mnenje tudi vaš prijatelj.

Vse dobro, mag. Peter Belič, univ. dipl. psiholog

Spoštovani,

 z velikim veseljem sem sprejela vaše vabilo k pisanju. Opisala vam bom zadnje dneve, ki so bili najbolj značilni za najin odnos.

Smola se me je držala že v četrtek. Ko sem stopila iz avta, je ravno v tistem trenutku mimo pripeljal tovornjak in pljusk luže se je, ne da bi vedela kdaj, stočil po jakni in hlačah. Trije mulci, ki so stali nekaj metrov vstran so staknili glave in se pričeli hihitati. Najraje bi stekla do njih in vsakemu prisolila eno okoli ušes. A sem le globoko vzdihnila, se oklenila torbice, ki mi je mahedrala med prsti in z zaprtim dežnikom pod pazduho počasi odšla čez dolgo dvorišče. Bila sem na smrt utrujena. Že ves teden nisem imela teka, le kakšno kavo sem na hitrico popila, če že ni šlo drugače. Sodelavka Andreja mi je med pavzo za cigareto hotela nekaj reči, a ko je videla moj namrščen obraz, se je sredi besede ugriznila za jezik.

Tako mi je bilo še bolj prav. Iz težav, v katere sem se lani povsem po nepotrebnem zapletla, se bom morala rešiti sama.

Doma sem torbico vrgla na omaro v predsobi in se za trenutek ujela s svojo lastno podobo v ogledalu. Otrpnila sem, ko sem se zagledala v oči, ki so bile prazne in žalostne, brez tistih drobnih iskric, ki so se nekoč vsipale iz njih in spravljale v smeh vsakega, ki mi je prišel blizu. Z utrujeno kretnjo sem si popravila šop las, ki mi je silil na čelo, avtomatično priklopila računalnik, odgrnila zavese in spustila psa, ki se mi je motal pod nogami, na teraso. Toliko sem počakala, da je stekel za brezo in se olajšal, potem pa sem ga prijela za ovratnico in odvlekla nazaj v predsobo, kjer se je ulegel na blazino in vdano počakal, da sem mu pripravila nekaj hrane.

Ko sem šla mimo knjižnih polic, se mi je pogled za trenutek ustavil na kamnu. Bil je bele barve, s sivimi brazgotinami, ki jih je zlizalo morje. Od daleč je bilo videti kot bi morski valovi vrisali vanj drobno srce.

V prsih me je zabolelo in najraje bi na glas zakričala. Ponovno, kot že tisočkrat v zadnjih tednih, me je prešinilo spoznanje, da sem predolgo molčala. Veliko predolgo. Čeprav sem vedela, da me vara, kako smešno, pravzaprav celo noro- vara, haha. Saj me ni varal, kako bi me, nemogoče, poročen je bil z drugo, ne z menoj, za crknt smešno in zamotano. Tudi ona druga, ki je prišla za menoj, je imela moža, poročena sta bila že več kot dvajset let, prav tako kot jaz v dobrem in slabem, predvsem v slabem- tako kot jaz. Vse je bilo enako, le da je bila ona boljša od mene, lepša, popolnejša, bolj zanimiva.

Kaj je v tem narobe, če se zaljubiš, sem se spraševala pred meseci, ko sem spoznala, da do Matica ne čutim le prijateljstva, temveč mnogo več. Poznala sem številne zgodbe svojih prijateljic, ki  so se znašle v podobni situaciji in se niso dobro končale. Meni se kaj takega ne more zgoditi, sem si dopovedovala, ko sem prvič ležala v Maticovem objemu. Dobro se še spomnim, bilo je vroče nedeljsko popoldne, ko me je poklical, če imam čas, da greva na sprehod.

»Žena je šla na obisk k svoji mami,« mi je dejal, medtem ko sem se oblačila in mrzlično iskala izgovore, ki jih bo stresla na mizo, ko me bodo domači vprašali, kam grem.

Uspelo ji je, da sem se kot duh izmuznila iz hiše, nihče ni niti opazil, da me ni. Srce mi je razbijalo kot noro, ko sem prisedla k Maticu.

»Lepo te je videti,« mi je rekel in me pobožal po hrbtu dlani.

Vrnila sem mu nasmeh in se predala glasbi, ki je tiho medlela iz zvočnikov.

»Mozart,« je navrgel  kot da bi vedel, kaj se mi mota po glavi.

Nisva šla na sprehod. Ni bilo časa. Kot tat, ki noče, da ga zalotijo, sem se še jaz vtihotapila v njegovo stanovanje.

»Tukaj sva na varnem,« mi je rekel in me objel okoli ramen. V naslednjih mesecih sem živela kot v snu. Namesto da bi doma reševala probleme, ki so se med nama z možem vedno bolj kopičili, sem se zatekala k Maticu in si domišljala, da je vse lepo in prav. Znal me je potolažiti, objeti, mi prisluhniti in me spodbujati tudi na službenem področju. Na srečo sem bila dovolj razumna vsaj pri otrocih, da ju nisem zanemarjala. To si štejem v dobro.

Trudim se, da bi našla prave besede, s katerimi bi opisala zadnje tedne in mesece, ko se je v meni prebudilo spoznanje, da ni vse tako kot bi moralo biti. Mislim, da so se občutki in dvomi porajali povsem nagonsko. Enako se mi dogaja tudi v službi, kjer moram biti v kontaktu z ljudmi, ki iščejo delo, v nenehni pripravljenosti, da me ne peljejo žejno čez vodo.

Zadnjič, ko pristavim za kavo, stopi do mene kolegica Andreja in mi šepne na uho:«Katja, imaš kaj časa, rada bi ti nekaj povedala?«

Prikimala sem, tiste dneve sem v službi ravno uvajala novo sodelavko, ki pa je bila neverjetno spretna in suverena.

Na mizo sem postavila dva kozarca vode, medtem je kava že zavrela, da sem jo lahko nalila v skodelici.

»Kdo je moški, s katerim si zadnjič nakupovala v Šparu?«

Globoko sem zardela. Na kraj pameti mi ni padlo, da je naju opazil kdo od znancev.

»Prijatelj,«sem ji na kratko odgovorila, vendar je nisem prepričala.

»Če je res samo to, potem ti lahko povem, da ga pogosto videvam, ko prihaja na obisk k moji ginekologinji….«
Na ves glas sem se zasmejala in upala, da ni opazila, kako so me njene besede potrle.

»Tudi danes sta se nekam odpravila….«
»Danes? Nemogoče! Rekel je, da bo…«

Pustila sem, da je stavek obvisel v zraku, ker se nisem želela izdati bolj kot sem se že.

»Katja, bodi previdna, prosim te. Ta ženska h kateri hodi, ni kdor si že bodi. Če bi ju videla in če bi vedela to, kar vem jaz, bi tega moškega ta trenutek izbrisala iz svoje glave…«
Sedela sem kot okamenela. Pred mojimi očmi se je zrušil svet in me pokopal pod seboj.

»Hočeš še en kozarec vode?« me je zaskrbljeno vprašala, verjetno sem bila bela kot stena, ob kateri sem sedela.

Odkimala sem.

»Vse mi povej, kar veš,« sem naposled rekla s trudnim glasom.

Andreja je odkimala.

»Ne morem, pa tudi nočem. V nepremišljenosti bi lahko kaj zinila in potem bi vsi vedeli, da sem ti jaz izčvekala.«

Stegnila sem roko preko mize in jo potrepljala po prstih.

Potem je vstala, me pri vratih še enkrat zaskrbljeno pogledala in izginila.

Obsedela sem kot kup nesreče in nisem vedela, kaj bi. Ko sem prišla toliko k sebi, da sem se dvignila, sem najprej zlila v lijak nepopito kavo, potem sem pospravila po štedilniku in pultu, v košu za smeti zamenjala vrečko, nato pa sem vzela torbico, povedala sodelavkam, da me boli zob in odšla domov.

Toliko.

Lepo vas pozdravljam, Katja

Spoštovani,

Prebral sem vašo izpoved, vendar mi v njej niste povedali nič bistveno novega. Pisali ste o svojem čustvenem pretresu, niste pa navedli nobene rešitve, s pomočjo katere bi se izkopali iz težav. Svetujem vam, da pričnete razmišljati predvsem v to smer.

Vse dobro, mag. Peter Belič, univ. dipl. psiholog

Spoštovani,

Iz vsega srca se vam zahvaljujem za nasvete, ki ste mi jih dali. Z vašo pomočjo sem se postavila nazaj na noge in sedaj počasi okrevam. Ni mi lahko. V srcu je še zmeraj preveč spominov, ki bolijo. Najbolj zdravilno je bilo, ko sem se na lastne oči prepričala, da se Andreja ni lagala. Njegovi telefonski klici so še zmeraj deževali kot da bi bilo med nama vse lepo in prav. Niti enkrat samkrat ni hotel priznati, da ima drugo. Pripravil me je tako daleč, da sem pričela dvomiti v to, kar sem videla na lastne oči. Potem sem zamenjala telefonsko številko in izbrisala mail, kamor mi je pošiljal sporočila. Nekaj dni je bilo pošastno. Tisočkrat sem imela v roki telefon, da ga pokličem. Bila sem hvaležna usodi, da živimo drug mimo drugega, drugače bi mož že zdavnaj opazil, da sem živčna razvalina. A dokler je sit in ima zjutraj na stolu sveže zlikano srajco, toliko časa se mi ni bati. Spoštovani gospod Peter Belič, imam še nekaj vprašanj, vam lahko pišem na mail?

Z lepimi pozdravi, Katja

Draga gospa. Seveda mi lahko pišete na mail. Celo zelo vesel bom, če vam lahko pomagam. Prepričan sem, da ste pozitivna oseba, ki potrebuje ne le dober nasvet, temveč tudi tolažbo.

Moj mail: vrnitev@gmail.com

Vse dobro, vaš Peter Belič

Simon Feder

Pot na Kogoše 4

1000 Ljubljana

Uredniku Zaupnih pomenkov

Zadeva: komentar

Slučajno sem naletel na korespondenco, ki ste jo imeli z ga Katjo. Bil sem neprijetno presenečen, da se kot moški ukvarjate s tovrstnim babjim nakladanjem. V tem ne vidim nobenega smisla, nenazadnje tudi ta oseba dokazuje, da so ženske kure in skromne pameti. Moja teorija je, da so brez moškega itak nula, ampak pustimo to. Že vsak bedak bi videl, da je ženska sama kriva za pizdarijo, v kateri se je znašla. Ji je tisti moški kdaj nakladal kakšne bedastoče o ljubezni in podobno? NI! Vsaj sama ni tega nikjer omenila. Bil je pač z njo, dokler mu je odgovarjala, ko je našel boljšo, jo je dal na čevelj. Jasno kot beli dan. Ne vem, zakaj polemizirat o stvareh, ki so kristalno vsakdanje. Enako kot dotični bi naredil jaz in vsak, ki ga poznam. Nekaj drugega je družina, žena in otroci. To pa je nedotakljivo in take češplje kot je tale ga Katja, so dovolj stare, da bi to morale vedeti.

Prosim vas, da v bodoče ne delate sramote moškemu spolu in upoštevajte dejstvo, da moški pač izbere udobnejši stol, če ima na voljo dva.

Simon F.