Naravnost iz duše naj privre Beseda

dr. FRANCE PREŠEREN SE OBRAČA V GROBU, KULTURA SE ONEGAVI S PSI?

Danes je Dan kulture, ko bi se spodobilo, da bi rekli kakšno besedo tudi o tem, koliko kulture pa je- kljub visokodonečim besedam- še med nami. Ali so proslave tiste, ki nas lahko prepričajo, da kulturo kot tako vendarle imamo? Ali pa je vsebina vsakdana premočna in preveč v nebo vpijoča, ko trdi nasprotno- da je kulture vedno manj? Zlasti tiste- srčne kulture, katere bi pa- vsaj ponekod-  že morali iskati s svetilko ob belem dnevu, pa bi imeli precej težav, preden bi jo našli.

Miran Zupanič, predsednik nacionalnega sveta za kulturo in režiser, se je na včerajšnji Prešernovi proslavi odzval na izjavo Slavoja Žižka, ki je dejal, da bi bilo najbolje, če bi v Cankarjev dom, polnem slovenskih umetnikov, podstavili bombo. Ob teh besedah pa se takrat, ko so bile izrečene, slovenska javnost ni niti za milimeter zganila.

»Ali tišina pomeni, da se Slovenci s tem strinjajo?« se je spraševal Zupanič.

»Ali sploh spoštujemo to, kar danes slavimo?«

 Nato pa je še dodal, da se politična elita na številne, dolgoletne probleme slovenske kulture itak ne odziva in jih ne rešuje. Umetniki ob vsem tem ne bi smeli molčati, a vseeno molčijo, še manj čakati na politiko, a vseeno čakajo prav nanjo. Kajti resničen umetnik je tisti, čigar mesto je na strani svobode, je sklenil Zupanič.

Sanja se mi ne, kaj se je motalo po glavi tistim, ki so sedeli v dvorani, a ker menim, da je bilo med prisotnimi tudi precej politike in tako imenovane slovenske VIP kaste, predvidevam, da so med tem govorom- vsak pri sebi- veselo prepevali tisto pesmico »Kaj nam pa morejo, če smo vesel'«.

Ob zadnjem krvavem dogodku na rob pa bi, navsezadnje, tudi Zupanič že lahko vedel, zakaj tistim, katerim je bil ta del njegovega govora namenjen, dol visi za njegove besede, kajti preveč dela imajo sami s seboj in s tem, da počistijo svinjarijo, ki jo je povzročil- na očeh javnosti- eden izmed njihovih. Tokrat pa se je verjetno- v vsej zgodovini rumenega tiska pri nas- zgodilo prvič, da je bila javnost o nečem obveščena prav zahvaljujoč njim. V nasprotnem primeru bi se vse skupaj pometlo pod preprogo, karavana bi šla dalje, mi, neuki in nevedni, pa bi se z grozo v očeh ponovno zgražali nad psi, namesto nad človekom, ki je vse skupaj zakuhal.

Morda ta primer z bulmastifi, če končno že enkrat odkrito pogledamo resnici v oči, odpira tudi vprašanje o raznovrstnih človeških patologijah, tudi o patoloških odnosih ljudi do živali, ki nimajo nikakršne zveze z ljubeznijo do živali, odpira pa se tudi vprašanje o vplivnih slovenskih posameznikih in neformalnih socialnih omrežjih, ki vedno bolj obvladujejo slovensko politiko. Kajti politika, ki kloni pod tovrstnimi pritiski, pelje v pogubo ne samo posameznika, temveč slej ko prej tudi celotno državo in vse njene državljane.

Ob tem, zadnjem dogodku, ko smo bili vsak trenutek priča, kako so tisti, ki so bili posredno ali neposredno odgovorni za grozljivosti, hoteli le-tega nemudoma pomesti pod preprogo kot da ga ni bilo, obenem pa- kakšna grotesknost!- na vseh možnih in nemožnih TV-soočenjih prelagati odgovornosti drug na drugega. Ob gledanju teh omizij je bilo normalnemu človeku, ki ima še nekaj občutka za spodobnost, slabo in mu je šlo na bruhanje. Obenem pa nehote pomislimo, kaj pa, če so podobno počeli že pred tem, pa se niso ujeli v zanko, v eni sami želji, da bi zaščitili sebe, da bi bile njihove-četudi umazane roke-videti čiste in neomadeževane?

Recimo takrat, ko (še) lovijo novinarje in jih sprašujejo, kdo jim je posredoval podatke o Ultri, namesto da bi raziskovali, kaj se je v resnici dogajalo s krediti?

Po javnomnenjski raziskavi tudi predsednik države ni bil več najbolj priljubljen politik v Sloveniji, in to zato, ker je izročil odlikovanje Tomažu Ertlu. So anketirani s  četrtim mestom, ki so mu ga prisodili, pokazali svoje nestrinjanje?

Še slepi so uvideli, da se Slovenija vedno bolj deli na naše in na vaše: na priviligirance, ki lahko počno vse, kar jih je volja, in na tiste ostale, ki jih, karikirano rečeno, vtaknejo v keho že zaradi ukradene kure.

Ko so leta 2006 bulmastifi zverinsko oklali Megliča, je bil to- tako je včeraj na TV omizju poudarila Svetlana Makarovičeva, le neprijeten dogodek, nekaj pač, kar je bilo treba pomesti pod preprogo in na to pozabiti. In – seveda- najeti odvetnike, tiste naše, potrkati na vrata naše politike, ki so t. i. našim spet vdano šli na roko - in našim se ni zgodilo nič. Meglič ni bil deležen niti enega povsem običajnega opravičila, kaj šele, da bi elita dovolila, da se mu za vse, kar je preživel, izplača odškodnina.

Še več: ko je takratna pasja lastnica Zora Roter jokala in milo prosila, naj ji ne usmrtijo otročičev, so se je milostno usmilili in dali pse v t. i. prevzgojo, kar je stalo bogvedi koliko. In novice o tem, kako postajajo bulmastifi bolj pametni in čustveno bolj normalni, so sem in tja polnile časopisne vrstice, četudi bi ob branju le teh, vsak normalen človek moral vedeti, da živali, ki prvič ugriznejo, ni več moč prevzgojiti. Niti z denarjem, niti z zvezami, niti z odvetniki. Čeprav se  pri nas razmišlja, da pa se to da.

Z ljudmi, ki v sebi čutijo potrebo, da živijo v istih prostorih s tako imenovanimi nevarnimi psi, je nekaj hudo narobe. Da pa imajo te pse ob sebi še za kakšno drugo izživljanje, to pa je sploh pataloško in nedojemljivo. Ko sem v teh dneh obiskala nekatere slovenske internetne erotične strani, sem z grozo v očeh ugotovila, da se je spolni odnos med človekom in psom med nekaterimi Slovenci že dodobra udomačil in da nekaterim tovrstno sožitje pač ni nič takega, kar bi bilo obsojanja vredno.

Očitno je naša družba vedno bolj bolna, pa ne zaradi problemov s psi, ampak zato, ker menimo, da  je z denarjem mogoče kupiti vse. In kot je zapisal Kobilica:«Tokrat je šlo za pse, ki so požrli lastnika, bo naslednjič kakšen zmešan fotr v vrtcu naredil masaker in ker bo odvetnik dosegel, da so vsi, ki so bili zraven, videli narobe, bo lepo odkorakal domov? Variant na to isto temo je še veliko. Kdo je bil kriv v primeru bulmastifov, kdo je dovolil, da se jih lastniku vrne, se da takoj ugotoviti. Glede na to, kar pa se v tem trenutku dogaja, pa se bojim, da se moramo državljani Republike Slovenije bati politikov, ne pa psov.«

ČE ŽELITE IZDATI KNJIGO, OBRNITE SE NA EKSLIBRIS!

Če želite izdati knjigo, obrnite se na

Ekslibris!

                                                                               Avtorica fotografije: Mojca Pišek

Gregor Podobnikar /uredništvo, direktor/ in Jelena Lasan /uredništvo, vodja oblikovanja/ sta mlada in zagnana lastnika prav tako mlade založbe Ekslibris. Nedavno tega smo se srečali ob čaju in pokramljali o tem in onem, besede pa so se ves čas vrtele okoli knjige. Pripovedovala sem jima o težavah, s katerimi sem se soočala, ko so se rojevale moje knjige, skrbno sta prisluhnila in potem v en glas zatrdila, da pa bo pri njima vse drugače.

»S svojo prijateljico Jeleno sva se odločila, da odpreva založbo zato, ker  že lep čas ugotavljava, da so na poti med priznane pesnike in pisatelje prikrajšani zlasti tisti, ki  se z željo po svoji lastni knjigi srečujejo prvič. Odločila sva se, da jim pomagava najprej z nasveti, poiščeva najbolj ugodno ponudbo za tisk, pozneje, ko bo knjiga že na mizi, pa bi organizirala tudi promocijo po medijih, knjižnicah, vključno s predstavitvami in literarnimi večeri. Želela bi, skratka, če bi ustvarjalci tako želeli, pomagati pri celostni podobi knjige. Zavedava se, da je pomoč še kako dobrodošla, nenazadnje je Jelena tudi sama pisateljica, pa tudi ona je bila tista, ki me je navdušila za to delo,« je povedal Gregor.

Tudi sami veliko berete, vas kdaj zamika, da bi o pisatelju radi izvedeli kaj več?

»Pri nas je, žal, tako, da o znanih pisateljih in pesnikih vemo domala vse. Teže pa se je dokopati do podatkov o tistih, ki so pri pisanju šele začetniki. Sklenila sva, da bova zapolnila to vrzel na ta način, da bova o piscih zbrala tudi ustrezno gradivo in ga- v smislu medijske prepoznavnosti- ponudila na več različnih načinov, kakšnih,  pa se bova s pisočim individualno dogovorila.«

Jelena, kdaj ste vi začutili, da morate pisati?
»Od tega je že lep čas. Bila je ljubezen na prvi pogled, ki je sprožila tudi prvi verz. Izdala sem že pesniško zbirko, pred tem pa sem objavljala v literarnih revijah.«

Kakšna je bila vaša pot do knjige?
»Ni bila preveč zapletena, verjetno tudi zato ne, ker sem imela že precej pesmi objavljenih v različnih revijah, kar je opazil tudi založnik, s katerim sem potem z lahkoto našla dogovor.«

Kakšen bo vaš osebni delež pri izdajanju knjig v založbi Ekslibris?

»Sem tudi slikarka, kiparka in grafična oblikovalka, zato bom vesela, če bom lahko knjigam, ki bodo izšle v naši založbi, oblikovala zunanjo podobo, ki bo, vsaj tako si želim, drugačna, sveža, edinstvena. Menim, da prav naslovnici  posvečamo premalo pozornosti, kajti ta je namreč neke vrste platno, ki mora pritegniti tudi s svojo vizualnostjo.«

Kako bodo avtorji, pisatelji in pesniki, ki želijo izdati knjigo, našli pot do vaju?

»Tega, da se spoznamo in da se usedemo za mizo, si želiva najprej. Zavedava se, da bo treba vložiti nemalo truda, a ponujava roko. To bi bilo za začetek dovolj. Ko navežemo stike, si izmenjamo želje in pričakovanja, potem pa bi bil to že prvi korak do knjižne izdaje. Dodala bi še, da želiva spodbujati ustvarjalnost, verjameva, da se veliko talentiranih avtorjev skriva tudi na blogih, kar nekaj sva jih že prebrala in upava si reči, da bi bila vesela, če bi tisti, ki v sebi čutijo željo po knjigi, z nama navezali tudi stike. Vse podatke lahko najdete na naši internetni strani http://www.ekslibris.si/index.php/urednitvo

Milena, vesela pa bova, če objaviš še prvi nagradni natečaj naše mlade založbe Ekslibris.«

Natečaj za najboljšo pesniško zbirko

Založba EKSLIBRIS
objavlja

 natečaj za najbolj izvirno pesniško zbirko.

Sodelujejo lahko vsi avtorji ne glede na starost ali temo, ki pišejo v slovenskem
jeziku in katerih dela, še niso bila natisnjena v knjižni obliki.
Udeleženci natečaja so sami odgovorni za avtorstvo poslanih del.

Vsakemu prispevku naj bo dodano avtorjevo ime, naslov (tudi elektronski), letnica
rojstva in telefonska številka.

Prispela dela bo prebrala tričlanska strokovna žirija Založbe Ekslibris.
Ocenjevala bo vašo drugačnost, izvirnost, ustvarjalno filozofijo
ter celostni umetniški vtis. Odločitev komisije glede zmagovalca bo dokončna in se nanjo ne bo mogoče pritožiti.
Nagrajence bodo objavljeni na spletni strani ekslibris. si

NAGRADA: Najboljša zbirka bo natisnjena v 100 izvodih, predstavljena na
literarnem večeru in aktivno promovirana še 6 mesecev po zaključku
natečaja. Avtor drugo in tretje uvrščene pesniške zbirke prejmeta vsak po en bon za 20 % popust pri vseh naših storitvah. Poslanih prispevkov ne vračamo in svetujemo, da obdržite kopijo.

Prispevke je potrebno poslati do 13. aprila 2010 na naslov:

Založba Ekslibris - literarni natečaj za najboljšo pesniško
zbirko, Št.Jurij 72, 1290 Grosuplje (zaželeno na zgoščenki) ali
po e-pošti na uredništvo@ekslibris.si

Vse aktualne
informacije o natečaju bodo objavljene na spletni strani Založbe
Ekslibris – www.ekslibris.si
Veselimo se vašega rokopisa!

KDAJ S E ŠE KLOVNI NEHAJO SMEJATI

Nekje v Zakajčkovi ulici so zaškripala vrata. Skoznje se je prikazala kuštrava glava.

- Pozdravljene ptice, dobro jutro rože, kako ste prespale noč? je klicalo majhno, boso bitje, ki 

  je skakalo po rosni travi. Sonce se še ni niti dobro zbudilo, ko je zagledalo Blaža.

- Hej, Blaž ali ne moreš spati?

- Ne morem, se je veselo zasmejal deček.

   Zamahnil je z dlanmi.

- Rože cvetijo in trava se umiva v rosi. Ptice pojejo na ves glas in-poglej!  Čebela

   leta s cveta na cvet!

   Dečkov nasmeh se je dvignil v zrak, odplaval po ulici in mimogrede potrkal na okna. Veselo

   je zacingljalo in celo naročje dobre volje in smejočih iskric je napolnilo male spalnice, kjer

   so spali njegovi prijatelji.

- Pa je res lep dan ! je vzkliknil Gašper, ko je pogledal skozi okno.

- Mmm, vsepovsod diši po rožah, je zašepetala Tanja in se nagnila čez okensko polico.

- Hov, hov, je zalajala Kaja in veselo pomigala z repom.

Na njivi se je za hip pokazala drobna, črna glavica. Potem se je hribček zemlje razmaknil in krt je prilezel na plan.

- Poglej, poglej, je rekel, sonce je že visoko, jaz pa sem komaj pričel riti pod zemljo.

- O, la, la , la, so zapele mravlje, sklenile krog in se zavrtele.

- Kje si muren, črni godec?  Pridi in nam zaigraj!

Črni muren je privlekel gosli, zmajal z glavo in rekel:

-          Kdo je že videl, da bi mravlje rajale, plesale in se smejale? Tu nekaj ni v redu.

A vseeno je zaigral najbolj poskočno pesem, kar jih je znal. Mravlje so se zasmejale in delo jim je šlo   veliko hitreje od rok.

- Ti veš, zakaj se radi smejemo? je vprašal Blaž in se obrnil k Tanji.

   Ta je skomignila z rameni.

- Zakaj se smejemo? je pobaral deček brezo, ki je rasla na vrtu. Drevo je sklonilo veje, se

   zamislilo, toda na koncu je ostalo brez besed.

- Mar se smejimo samo takrat, ko smo veseli?  je razglabljal Gašper.

- Moja mama pravi, da včasih hočemo s smehom skriti, če nam je hudo, se je spomnil

   Gašper.

- Kaj res? Tega se pa sama ne bi spomnila, se je oglasila Nika.

- Ampak … zadnjič sem se smejal, ko se je Gašper prevrnil s kolesom. Rečem vam, še danes

  se režim, ko se spomnim, kako se je obrnil v zraku in potem telebnil na tla, je pripomnil

  Blaž in se ponovno začel na ves glas smejati.

- To … to.. to sploh ni bilo smešno, se je razjezila Tanja. Gašperja je takrat zelo bolelo, ker si

  je odrgnil kolena do krvi.

- O, pa je bilo smešno ….. ha, ha, ha, kako se je cmeril …. In kako je motovilil sem in tja … ha,

  ha, ha ….

 - Joj, …. Počil bom od smeha …. Je nadaljeval Blaž in se držal za trebuh

- Sram naj te bo, so ogorčeno vzkliknili prijatelji. Spogledali so se, potem pa so se obrnili in

  odhiteli stran od njega. Iz trgovine z igračami je stopil klovn. Imel je pisana oblačila in velika

  poslikana usta.

Na pločniku je naredil preval in poskok, potem pa je pričel metati v zrak žogice. Mimogrede jih je spretno lovil.

- Kako zabavno, so vzkliknili otroci.

- Prav posrečeno, je začivkal vrabček in priletel bliže, da bi bolje videl.

  Od nekod se je vzel še kodrast bel psiček, se postavil na zadnje noge in zaplesal. Klovn je

  zaigral na orglice, da so otroke zasrbele pete. Zaplesali so in se razposajeno prekopicevali

  sem in tja. Tudi Blaž se je pritihotapil bliže. Skril se je za bližnji vogal in jih opazoval.

  Še zmeraj se je smejal, toda nič več navdušeno kot pred nekaj minutami.

- Nekaj sem ga polomil, si je rekel čez čas. Ampak … kaj morem, če se mi je zdel Gašper v 

  resnici grozno smešen … Kaj pa, če je grdo, kar sem počel … prava reč, bodo že pozabili.

 Toda Tanja, Nika in Gašper niso pozabili. Ko so ga zagledali, kako se jim približuje, so se

 obrnili stran in se delali, kot da ga niso videli.

- Krasen klovn, kaj pravite, je začel Blaž in si vtaknil roki v žep. Pogledal je zdaj enega, zdaj

  drugega. Toda nihče mu ni odgovoril.

-Pa nič, je jezno zarobantil Blaž. Z vso ihto je brcnil  kamen in stekel stran.

  Klovn se je začudeno vzravnal in gledal za njim. Potem se je prijet za trebuh in pričel

  poskakovati okrog otrok, ki so se drenjali okrog njega.

  Otroci so kmalu pozabili na Blaža. Deček pa je tekel na vso moč. Niti enkrat, ko je že

  zdavnaj zavil na polje, se ni ustavil. Po licu so mu pričele teči solze.

- Sem ga pa res polomil, je premišljeval, medtem ko je sunkovito lovil sapo. Pa kaj morem zato, če je bilo videti tako smešno ….

  Ves zadihan se je zvalil na štor, ki je molel iz podrasti. Obraz je zajel med dlani in na tisoče

  misli se mu je pričelo poditi po glavi.

- Mogoče pa res ni bilo lepo, ker sem se smejal Gašperjevi nesreči, mogoče… Mh, kako neki bi se meni  zdelo, če bi se mi kdo takole smejal.  Ja, premikastil bi ga, častna beseda in niti za trenutek ne bi premišljeval. Ampak Gašper …..bolelo ga je … saj se mi je smilil ne rečem …. Toda…… priznam, da ni bilo lepo ….. pa kaj naj  naredim … naj se postavim na glavo, ali kaj? Tanja, Nika in Gašper me še pogledajo ne … jezni  so name ……  najbolje bo, da še enkrat poskusim ….  Stopil bom k Gašperju in mu rekel, da nisem mislil nič hudega …..  ja, tako bom naredil. Mogoče pa potem ne bo več  jezen name.

Blažu se je globoko oddahnilo. Kar naenkrat se je počutil lažjega. Poskočil je visoko v zrak in se prekopicnil v travi. Potem se je spustil navzdol po hribu, in ves zasopel zavil v Zakajčkovo ulico. Prijatelji so se še zmeraj drenjali okoli klovna in se smejali. Držali so se roke, kot bi se bali, da bi se kdo izmed njih ne izgubil.

Blaž se je pridrenjal bliže. Položil je dlan na Gašperjevo ramo in narahlo stisnil.

- A, ti si, je rekel deček, ko se je za hip ozrl nazaj. Blaž je pokimal. Niti besede ni mogel

  iztisniti iz sebe, in nenadoma se mu je zazdelo, da se mu je naredila v grli ogromna kepa, ki

  se veča in veča.

- Oprosti Gašper, je začel, nisem se ti smejal zanalašč … veš …  kar tako je prišlo … ampak

  …. sedaj … ko sem razmislil …. ja … sedaj sem prepričan, da ni bilo prav … saj mi ne zameriš

  več, kajneda ne?

Gašperju so se zasvetile oči.

- Je že pozabljeno, je vzkliknil in lopnil Blaža po hrbtu. Tanja in Nika sta naredili prosto, da je

  lahko Blaž bolje videl.

- Gremo potem na piškote k teti Mici?  je vprašala Nika.

- Prav, so se strinjali ostali.

   Klovn pa je še zmeraj plesal in risal smeh ter trosil vesele iskrice okrog sebe.

(fotografiji sta z interneta)

LAHKONOČNICE

Kaj ti koristi, če obvladaš deset jezikov

ljubezni, če

pa je tisti, ki mu podarjaš sebe - nepismen?

včasih, ko je takoooo lepo kot da ne bi bilo res, potem ugotovimo,

da res ni bilo res....

Osel gre le enkrat na led, žal kljub vsemu ostaja .......osel

zaenkrat še o ničemer ne razmišljam. Leto 2010 je še zmeraj nepopisan list in moje sive celice se pasejo na sočni travi na oni strani Meseca

(Trije Kondorjevi dnevi leta 1975) Robert Redford reče:«A mislite, da govorite resnico, če vas ne ujamejo na laži?«

Kdor je pozabil »kupiti« božične želje po miru in novoletne obljube, objeme in vse ostalo, pozor: trgovina »Pri teti Mici« bo odprta tudi čez leto. Vi meni prijazen nasmeh- jaz vam 50 % popust pri nakupu že omenjenih »artiklov« Pa srečno in pohitite, da ne zamudite 

Pride trenutek, ko me je strah ob misli, med kakšnimi zombiji živim: (komentar z nekega bloga) Anja pravi, 3.12.2009 ob 09:17 "Rekla bom samo to, da bi rajši mela 10 psov, kot enega otroka. Ker psi so zakon. Froc pa odžira denar in živce, koristi pa nimaš nobene od njega."

Nelly Haynes je nekoč dejala:"Pred ljudmi se redkokdaj umaknem v samoto. To se zgodi edinole v primeru, če me nenehno in neupravičeno kritizirajo, če vse, kar storim zanje, zavrnejo z besedami, da je zanič in ničvredno in če me vlečejo za nos na način, da izpadem neumno.«

Vlada svetuje: Ljubite se......(takrat človek praviloma ni lačen, ker je sit ljubezni)

zelo rada koga razveselim, mi pa paše, če tudi kakšen drug mene

Dokler vzdržujemo mit lastne popolnosti, bomo neprestano v vojni z nepopolnostjo pri drugih.....

Utrinek iz vsakdana: Velikokrat nam je dano, da poslušamo tiste, ki vedo »vse« o tem, kako bi bilo treba živeti, se ljubiti, si izkazovati čustva, dotike, pozornosti, a ko napoči čas za »prakso«, ugotovimo, da je bilo le veliko megle, pa bolj malo (ali nič) praktično otipljivega…..

V čem je pravzaprav poanta:v tem, da vidimo ali v tem, da si zatiskamo oči?

Šele takrat, ko nas življenje- tako ali drugače-pritisne ob zid, nam postane jasno, da smo še včeraj živeli kot v raju, le da tega, žal, nismo znali zadosti ceniti.

kakšen zabaven pregovor: boljša poštena klofuta kot lažen poljub... (nemški)

žal v večini ljudi tiči nekakšno "prekletstvo", ki se podeduje iz roda v rod: mnoge stvari (osebe), ki jih imamo ob sebi, znamo ceniti šele po tistem, ko jih izgubimo....ko nam priložnosti, da bi uživali darove, ki so nam bili- lahko povsem iznenada- podarjeni.....spolzijo iz rok.... In to je ena tistih redkih stvari, ki me zmeraj žalosti.....

Veliko napako naredimo tedaj, ko tiste, ki jih ne bi smeli, podcenjujemo….

ko smo zaljubljeni, vidimo travo rasti…ko zaljubljenost mine, travo pokosimo, jo posušimo na soncu in potem jo pojedo krave za zajtrk

PRŠUT IN SEKS... NAKAR ŠE VLADIMIR BEDRAČ

(fotka je z interneta, drage dame in dragi gospodje)

Ženske so mi govorile, da nisem napačen. Imam svetle lase, modre oči, ravno pravšnji nos, ljubka ušesa in dokaj prijetne poteze obraza. Rad se smejim in takrat se mi na bradi naredi srčkana gubica, Teja, s katero sem hodil lani (ali pa je to bilo že pred dvema letoma?!)se je vsakič spravila name in me poljubljala kot nora, če so se mi usta razlezla od enega ušesa do drugega. Drugače merim 179,5 cm, težak sem 77 kg, ljubezenski tepih je vreden greha, nimam trebuha vsaj zdi se mi, da ga nimam, brijem se vsako jutro in že lep čas uporabljam Witch-hazel po britju.

Če vas zanima -  ženske so nore nanj.

Dopoldan sem stopil v Intersport, iskal sem kolesarsko majico z dolgimi rokavi. Rdeče barve. Komaj sem naredil tri korake po trgovini, že se mi približa prodajalka. Hm, recimo, da je bila letnik 1965 ali 1968, tam vmes, zapeljivo me pogleduje in obrača z očmi, prav bedasta je bila videti. Imela je vsaj 10 kilogramov preveč.

Ogabno.

»Želite, gospod?« je zažgolela.

Razložil sem ji, po kaj sem prišel.

Ne boste verjeli. Ženski se je totalno odpililo. Metala je majice s polic, mi jih nosila v kabino, malo je manjkalo, pa bi mi pričela vleči hlače z riti. Šalim se, toda žensk, ki se mi ponujajo ne maram.

Ponujajo pa se mi na vsakem koraku.

Zadnjič sva šla s Kavčičem na kavo. Ja, ja, saj vem, ne poznate ga. On je moja desna roka, namestnik direktorja(to sem jaz) pravzaprav. Izdelujemo računalniške programe in jih prodajamo trgovskim firmam ter šolam. Kavčič skrbi za finance, jaz vodim trgovsko mrežo.

»Ti si privlačen moški, trgovke ti bodo padale v naročje,« mi je dejal pred leti, ko sva se odločila, da postaneva partnerja.

Kavčič se ni šalil, on je bil zmeraj smrtno resen, verjel sem mu.

Prva, s katero sem navezal stike, je bila Fani z Gorenjskega.

»V našem društvu trgovk in računovodkinj se bodo ženske steple zate, če hočeš, jim bom povedala za imenitne programe, ki jih prodajaš, verjemi, iz roke ti bodo jedle,« mi je dejala koketno.

V njenih očeh so zaplesali metulji in ko je položila svojo mehko dlan v mojo, sem vedel, kakšna bo cena usluge.

Saj niti ni bila napačna. Mogoče deset ali petnajst let prestara za moj okus, ob spuščenih žaluzijah se tega ni videlo. Bila je zelo strastna, lahko bi rekel, da tudi precej pohotna. Komaj da sva še utegnila priti do kavča, ki ga je imela v pisarni, že je vlekla z mene srajco, hlače, gate pa mi je dobesedno strgala s telesa. Nato se mi je zapodila med stegna, nebo mi je priča, tako dobro kot je to počela ona, me ni razveseljevala še nobena pred njo.

Kupčija je prvovrstno uspela. S Kavčičem sva štela denarce, ona pa je imela moškega, ki ji ni upal reči ne.

Z Beti sva se seznanila na neki zabavi, kamor sva bila povabljena z ženo.

»Ne morem iti, glava me boli. Prekleta migrena!« je stokala Cita (moja žena).

»Kar sam pojdi, moraš iti malo med ljudi, to ni dobro, da nenehno tičiš samo v službi,« je še dodala trpeče in me mukoma poljubila na lice.

»Ljubica moja, mar ne bi šla k zdravniku? To ni dobro, ti tvoji glavoboli. Skrbi me zate.«

Sedel sem ob njej in jo narahlo božal po hrbtu roke.

»Vse moje prijateljice, ki so prav tako v meni, imajo podobne težave,« je mukoma spravila iz sebe, ne da bi odprla oči.

Mudilo se mi je že. Na hitrico sem stopil pod tuš (kako sem sovražil tuširanje!), se mimogrede otrl z brisačo in se za hip postavil še pred ogledalo. Z jezikom sem si dvakrat obliznil ustnici, da so delovale bolj polno in rdeče. Dva dni stara brada je delovala seksi. Iz omare sem potegnil črne gate. Tam je bilo nekaj spodnjega perila v beli barvi, a ga nikoli nisem nosil. Izbral sem tudi črn puli, ki se je odlično podal k črnim kavbojkam. Tudi s strani nisem bil napačen. Morda malo trebuha….morda…ne, ne, nočem misliti na to.

Beti je lepotica. Ima dolge svetle lase, visoka je skoraj toliko kot jaz, suha, le prsi, ki ji veselo kipijo izpod izrezane bluze, so sladke in skrivnostne. Skupaj sva trčila za šankom, ko sem prišel po kozarec za mineralno vodo. Glasno je klepetala s tremi ženskami, zaradi hrupa, nisem mogel ujeti, čemu so se sladko smejale.

Najine dlani so se za trenutek dotaknile in zdelo se mi je kot bi me oplazila elektrika. Zmedel sem se, pri tem pa nesrečno butnil v natakarja, ki se je motovil tam okoli.

»Oprostite,«sem rekel nesrečno,«nisem nalašč…«

A natakar je le skomignil z rameni in oddrvel naprej, ona pa se je obrnila in mi podarila enega svojih najlepših nasmehov. Imelo me je, da bi padel pred njo na kolena in jo stisnil v medvedji objem.

Peter Loger je na odru zapel Stranger in the night.

»Vas lahko povabim na ples?« sem zajecljal nebogljeno.

Zvonko se je zasmejala, pomignila svojim prijateljicam ter me odvlekla na plesišče. Objela me je okoli pasu, jaz pa sem ji položil dlani na rame, želel sem se je dotikati, duhati, gnesti… madona, kaj me je vendar pičilo?!

Premikala sva se počasi, tesno drug ob drugem. Enkrat vmes mi je, tik zraven ušesa, šepnila:«Beti sem, pa ti?«

Sklonil sem se k njej in se z ustnicami dotaknil njenih las.

»Vladimir«, sem dejal nežno.

Pomaknila se je bliže k meni.

»Lepo ime,« je dejala, ko sem jo prijel okoli pasu, da sva zaplesala v ritmu salse.

Zaljubljen sem bil točno 10 minut. Noro in brezglavo zaljubljen v Beti. Če bi mi rekla, naj splezam na vrh nebotičnika in se vržem v globino, bi to nemudoma storil.

Začutil sem, da sem srečal žensko svojega življenja.

Noro!

Vsem svetnikom sem se že stopetič zahvalil za ženino migreno.

Malo po polnoči sva odšla, z roko v roki, na teraso. Naslonila sva se na ograjo in gledala zvezde, ki so se bleščale na nebu. Beti mi je naslonila glavo na rame, bila sva tiho, le sem in tja so skozi priprta vrata do naju vdirali objestni glasovi, ki so se prepletali z zvoki ansambla, ki so prav tisti trenutek igrali Sve je nočas za ljubav stvoreno.

Vse, kar se je zgodilo potem, je bilo povsem spontano. Nikoli ne bom povsem prepričan, me je prva poljubila Beti, ali sem se prvi dotaknil njenih sladkih ustnic jaz. Vem le, da se je še močneje privila k meni, potem pa sva se počasi, kot bi se nama nikamor ne mudilo, izgubila  v temi. Iz avta mi je uspelo povleči odejo, ki sva jo razgrnila ob jezeru, in ko me je povlekla nase, sem si želel, da bi tisti trenutek trajal večno. Še nikoli, prisežem, še nikoli se nisem dotikal prsi, ki bi dišale kot njene. Bradavička, ki sem jo srkal do onemoglosti, je bila trda in napeta, in ploski trebuh, ki sem ga raziskoval z nemirnimi prsti, me je vabil, naj se sklonim bliže, ker še zdaleč nisem odkril vseh skrivnosti, ki mi jih je ponujal v svojem vročem naročju. Bila je strastna, zahtevna in vlažna kot trava okoli naju. Poigraval sem se z njo, da je glasno stokala in mi porivala glavo vedno bliže in niže. Najina strast je postajala brezglava in vedno bolj koprneča, tiho je kriknila, ko sem prodrl vanjo, glava mi je omahnila med njene prsi, potopil sem se vanje in obmiroval, še zmeraj trepetajoč in čisto moker od sline in prstov, ki so v svojo mrežo ujeli kapljice potu, ki so mi polzele po obrazu.

»Še nihče me ni tako kot ti,« je dejala čez čas.
Kljub temu, da se je, bodi prekleta, spet oglasila izdajalska bolečina v križu, sem jo obrnil k sebi in jo posul s poljubi. Ko je pričela kričati, da ne more več, sem ji zaprl usta s poljubom in potem sva eksplodirala skupaj, a takrat se je že delal dan, prijazne svetle sence so se pričele plaziti iz temačnih zavetij grmovja, zato sva se nagloma oblekla in se odtihotapila do avtomobila. Mislil sem, da bova za trenutek zaspala, kajti bil sem že utrujen, pa tudi lačen.

»Hočeš, da te zapeljem domov?« sem jo vprašal.

»Ne še,« je zašepetala skrivnostno in se nagnila globoko proti meni. Z roko, ki je bila hladna a nagla, mi je zlezla za pas, hotel sem ji že reči, da raje ne, da se mi ne da več, a sploh nisem utegnil priti do besede. Zajela me je z usti, vešče in lakotno, kaj sem hotel drugega kot da sem se vdal v usodo. V nepozabno, enkratno in neponovljivo usodo.

Z Beti sva se srečevala domala vsak dan. Včasih celo po trikrat ali štirikrat. Dobivala sva se že v ranih jutranjih urah, takoj zatem, ko sem pred Metalko odložil ženo. Še dobro, da je bilo mamino stanovanje v mestu prazno, da sva se imela kam dati. Take ženske kot je Beti še nisem imel. Bila je lepotica, v postelji je bila vroča in ko se je okobalila name, je bruhala ogenj.

Žal sem se je po kakšnih štirinajstih dneh naveličal. Če me vprašate, zakaj, vam ne bi znal odgovoriti.
Nekega sončnega četrtka sem se zapeljal celo do Fani  in ko me je objela in stisnila k sebi, me je imelo, da bi se zjokal. Počutil sem se kot da sem prišel domov. Seks z njo je bil prijazen in nasiten kot dobro nedeljsko kosilo s pečenko in praženim krompirjem.

Kaj sem še hotel več?

Od vseh letnih časov najbolj sovražim jesen. Na živce mi gre tema, ki jo je vedno več. Tudi mraz, ki se potuhnjeno plazi iz vseh kotov, če ne vklopim ogrevanja, mi ni ravno po volji.

Z ženo je v drugi polovici leta še huje. Leži v postelji, mi(jaz in oba sinova) pa hodimo po prstih, da je ne motimo. Če hočem, da ne skačemo nagi po svetu, moram oprati perilo, ga zlikati in zložiti v omare. Tudi kuhanja se lotim. Ni druge rešitve. Naredim odlične palačinke s čokoladno kremo. Dve sem nameraval odnesti Beti, pa sem se premislil. Pojedel sem ju kar v avtu, čeprav nisem imel pri roki nobenega robčka, da bi si obrisal lepljive prste.

Ne vem, če bi vam sploh povedal, sicer pa ni omembe vredno, prejšnji teden sem spoznal  Nejko. Bil sem ravno v Kamniku, pa sem se oglasil še na tamkajšnji šoli.

»Mogoče bi se odločili za naš računalniški program?« sem vprašal ravnateljico, ko me je tajnica spustila v njeno pisarno. Niti pogledala me ni, ko sem vstopil. Bila je zatopljena v papirje in prej preden je dvignila pogled, je minilo nekaj dolgih sekund.

»Še ena grda babnica,« me je prešinilo, ko sva se ujela z očmi.

Bila je bolj okrogla, manjša kot se mi je sprva zdelo, lase je imela pristrižene na kratko (to sem pri ženskah najbolj sovražil), oblečena je bilo športno, zelo klasično in brez kančka domišljije.

Prišla je izza mize in mi ponudila roko.

»Dobrodošli pri nas,« je rekla in se toplo nasmehnila.

Potem me je povabila na teraso, kjer so nama kuharice postregle s kavo. Sploh ne vem, kdaj sta minili dve uri, kar naenkrat je odbila eno, zdelo se mi je nemogoče, ni se še zgodilo, da bi se s kom zaklepetal za tako dolgo časa.

Šele ko sem prišel v avto, sem se spomnil, da mi ni niti z besedico omenila računalniških programov.

Čez dva dni sem zato moral priti še enkrat. Kar mi sploh ni bilo všeč. Tajnica me je pogledala kot da me vidi prvič.

»Kdo ste, pravite?« je dejala sitno. S pogledom sem zdrsel do njene riti, ki je bila podobna tisti od Jennifer Lopez.

Povedal sem ji.

»Počakajte minutko. Ne vem, če bo imela ravnateljica danes kaj časa za vas.«

Usedel sem se na bližnji stol, prekrižal nogi in čakal. Vesel sem bil, da sem se zjutraj obril, Witch-hazel se je še zmeraj čutil na koži, ki je zato prijetno dišala.

»Kaj vas je ponovno pripeljalo k nam?« me je pozdravila Nejka.

Na sebi je imela zelen puli in dolgočasno sivo jopo, ki se je zapenjala z velikimi neokusnimi gumbi.

»Program, pozabili ste mi povedati, boste naročili računalniški program, ki ga boste potrebovali za vodenje različnih šolskih evidenc,« sem dejal  in si nadel na obraz službeno krinko.

»Seveda, seveda, na vsak način. Oprostite, ker tega že zadnjič nisva uredila,« je dejala in prisegel bi, da je zardela.

Iz kovčka sem potegnil naročilnico in ji jo izročil.

»Tukaj podpišite,« sem ji pokazal s prstom.

Ubogala me je.

»Račun vam bomo plačali v 30 dneh,« je povsem brez potrebe obljubila.

Navajen sem bil, da so mi ženske, s katerimi sem sodeloval, jedle z roke. Pa da mi ona ne bi?!

»Ste morda lačni? Povabim vas na kosilo. Boste videli, da pri nas ne kuhamo slabo,« je dejala in stopila mimo mene.

Ubogljivo sem ji sledil, čeprav nisem imela ravno na pretek časa. Z Beti sva bila dogovorjena, da se srečava ob dveh, pred Opero, kjer je bila zaposlena, potem pa sva nameravala oditi v najino gnezdece. Po vseh grdih babah s katerimi sem se srečeval, je bila Beti pravi balzam za moje oči.

A te prekleta ravnateljska vešča me je s svojo klepetavostjo spet zamotila! Hudič naj jo vzame. Klepetala sva in se smejala, da so naju učenci, ki so prišli na kosilo, začudeno gledali.

Na srečo me je Beti, jezna kot sam vrag, okoli pol tretje poklicala na telefon.

»Že grem miška, že grem,« sem dejal osramočeno, Nejki sem se na hitrico opravičil ter izginil skozi nihajna vhodna vrata kot bi mi gorelo za petami.

Beti zna z moškimi. Nisva še dobro zaprla vrat, že je segla po meni in se me oklenila z nogami. Zagrizla se mi je v ustnice, boleče me je zapeklo, hudič, spet se bom moral lagati doma, da sem se po nesreči ranil z vilicami, a nič hudega, Beti je vredna svojega greha in ko sva kasneje vsa zadihana obležala na preprogi sredi dnevne sobe, sem bil srečen, da jo imam.

Z dlanjo sem se sprehodil po njenem vitkem telesu in ko sem se ustavil pri obeh hribčkih, ki sta štrlela  proti meni, me je imelo, da bi jo nasadil še enkrat. Pa je nisem. Nekako se mi ni ljubilo.

Na knjižnem sejmu sem spet trčil v Nejko. Pripeljala je učence in ko sem se znašel med vreščečimi in sitnimi otroki, se nisem imel kam umakniti.

»Gospod Bedrač? Vladimir Bedrač?« je rekla in mi ponujala roko v pozdrav. Njen stisk je bil krepak in dolg.

»Kako ste?« me je vprašala.

Odgovoril sem ji, da sem dobro.

Tega, da sta me obe moji ženski hkrati dali hkrati na čevelj, ji pač nisem mogel povedati.

Ko sem jo gledal vso nasmejano in dobre volje, me je v hipu prešinilo.

»Kaj pa, če bi….za namočit bi bila dobra…«

Ah, ne, nemogoče. Ne bo šlo. Prisegel sem si, da  se nikoli več ne zapletem z žensko, ki ne bo vsaj malo podobna Beti.

»Zadnjič smo se v zbornici pogovarjali o tem, da bi vnovič organizirali računalniške tečaje. Bi imeli kaj časa za nas?«

Vneto sem prikimal. Za denar sem bil pripravljen storiti vse.

Spomladi je bilo potem samo vprašanje časa, kdaj jo bom položil. Hodila je okoli mene kot mačka okoli vrele kaše. Podkupovala me je s čokoladnim sladoledom, za katerega bi bil pripravljen tudi ubijati. Navadil sem se, da sem se potem, ko smo končali pouk, kar sam povabil v njeno pisarno. Tajnica me je še zmeraj grdo gledala izpod čela in se delala kot da sem zrak. Če je nama slučajno prinesla kavo, jo je vrgla na mizo s tako silovitostjo, da sem se včasih bal, da se bodo skodelice razbile na tisoč koščkov.

Bil je petek, ob pol štirih popoldne, ko je padla trdnjava. Bolje rečeno, ko so se zmehčala Nejkina kolena, da jih je razmaknila za mojega junaka, ki jo je naskočil tako kot je treba. Vse skupaj je bilo precej dolgočasno, njena debela rit pa me je ovirala, da mi ni prišlo tako kot bi mi moralo.

Vseeno sem se ulegel k njej in jo stisnil k sebi.

»Se je bilo lepo ljubiti?« je dejala nežno in me poljubila na lice.

Vzelo mi je sapo.

»Ja, kar dober seks sva imela,« sem se zlagal.

Za trenutek je umolknila in se nehote pokrila z rjuho.

»Želim, da se ljubiš z menoj. Nočem seksa.«
»Mar to ni eno in isto?« sem vztrajal in ji kuštral lase.

»Ne,« je dejala odločno in vstala, da bi se oblekla.

Obrnil sem se vstran. Pogled na njene obline ni bil ravno spodbuden.

Za drobec sekunde se mi je zdelo, da je razumela, zakaj sem odmaknil, glavo, rekla pa ni nič. Nekaj, kar bi lahko bil sram, se je dotaknilo duše.

Iz občutka dolžnosti, ker mi je omogočila dober in hiter zaslužek, sem jo vsak mesec, tja do novega leta, spravil na kavč, kjer je vzdihovala in norela kot zmešana. Več kot toliko moj želodec enostavno ni prenesel.

Zmeraj je imela zame kakšen priboljšek. Prinašala mi je pršut in domačo salamo, verjetno od doma. Spomnim se, da mi je nekoč pripovedovala, da je doma z neke kmetije na  Primorskem.

Navadil sem se, da sem jo poklical, ko sem se vračal s kakšne daljše vožnje. Medtem ko sva kramljala, je čas hitreje mineval.

Poleti, ko sva šla z ženo za teden dni na morje, sem se nekoč, bilo je sredi noči, prebudil. Gledal sem v zrak in razmišljal, zakaj me boli srce.

Potem pa me je prešinilo, da jo pogrešam. Da si jo bolestno želim slišati.

Prekleta Nejka.

Zjutraj, že navsezgodaj, žena je še spala, prejšnji večer je, hvala bogu, vzela Lexaurin, sem se odtihotapil na plažo. Nikjer ni bilo nikogar, le valovi so nežno pljuskali ob skale. Odtipkal sem njeno številko in medtem ko sem čakal, da se mi bo oglasila, mi je roka drhtela v silnem pričakovanju.

»Ljubi moj…« je rekla, ko me je zaslišala.

Ni mi bilo mar zato, da bom zapravil celo premoženje za telefonski klic. Ulegel sem se na obalo, migal s prsti na nogah in bil sem neskončno srečen.

Spet je bila vsega kriva Beti.

Po skoraj več kot pol leta, kar me je zapustila, se je prikazala na vratih moje pisarne v rdeče oprijeti obleki, ki je komaj kaj pokrivala. Prsi so se mi kar same ponujale, in tisti bedak, tam pod mizo, si je hlastno obliznil ustnice, ko jo je zagledal.

Prisežem, da sem ga slišal reči, zahtevno in odločno:«Hočem malo pravega seksa!«

Nisem si dal dvakrat reči. Beti tudi ne.

Ko me je sredi popoldneva poklicala žena in me vprašala, če se lahko pelje z menoj domov, sem se ji zlagal, da se ne more. Da sem v Mariboru. In da ne gre. Da pridem domov šele pozno zvečer ali šele proti jutru.

Ko sem ležal med Betinimi nogami, je telefon pozvonil še enkrat. Vedel sem, da kliče Nejka, pa mi na kraj pameti ni padlo, da bi se oglasil.

Mmmm, Beti je tako lepo dišala kot še dolgo ne.

»Oprosti, ampak telefon sem pozabil doma,« sem se zlagal Nejki, ko sem v petek zjutraj zaslišal njen žalostni glas.

»Oprosti, sinova sem moral peljati na tekmo,« sem se ji zlagal v soboto.

»Oprosti, imel sem dela čez glavo, pa nisem utegnil,« sem se izmotaval v ponedeljek.

»Oprosti, spet me je uščipnilo v križu, pa sem moral k zdravniku,«sem ji govoril v sredo in ji mirno gledal v oči.

Obenem pa se mi je zdelo, da se mi godi krivica, ker mi ne da miru.

Ves užaljen sem se zapeljal k Fani, ki me je prijazno potolažila. Kaj pa drugega.Uf!

Včeraj telefon ni več zazvonil. Nejka je očitno pozabila name.

 Naj se zaradi tega požrtem?

Jebiga, spoznal sem tudi Moniko. Prijetno rdečelasko. Lepotičko, da bi jo pohrustal.

Ampak pršut in domače klobase bom pa vseeno pogrešal, priznam.

Enkrat sredi januarja so me bogovi pustili na cedilu. Beti je imela menstruacijo, Fani je bila na operaciji kolka, Monika se je ravno ločevala od moža, Simona je odšla na potovanje po Irskem, pri Nini sem se izposodil denar, pa je bolje, če ji nekaj časa nisem hodil blizu, zato sem se, povsem spontano, spomnil na Nejko.

Več kot mesec dni nisem niti pomislil nanjo.

»Kako si kaj?« sem zažgolel v telefon, ko se je oglasila na drugi strani.

Slišal sem, kako je zajela sapo, rekla pa ni nič.

»Pogrešam te, » sem ji naložil,«povabim te na kosilo, če imaš čas.«

Potrudil sem se, da je bil  moj glas kar se da zapeljiv.

Prekinila je zvezo, ne da bi mi rekla eno samo besedico.

Kdo bi razumel ženske?!

IZGINULO

Prikazal se je popoldne, ravno je pričelo pršeti. Dež, ki je počasi polzel iz razvlečenih oblakov, je škropil po že itak razmočenih tleh. Le sem in tja je bilo videti kakšno zaplato umazanega snega, pomešanega s peskom in soljo.

Gledala sem skozi okno, z rokami naslonjena na polico in štela kaplje, ki so se ujele na okenski šipi.

Pes je bil star in slaboten. Čeprav ni bilo hladno, se mi je zdelo, da se je tresel od mraza. Po ulici so hodili ljudje, toda nihče se ni niti na za hip ozrl nanj, ko je postopal okoli prehoda za pešce kot da ne bi vedel, kam bi se dal.

Potem je nenadoma prečkal cesto, rep, s katerim je mlahavo opletal sem in tja, je bil od daleč videti smešen in nebogljen. Moški z brado in črnim klobukom je prestrašeno odskočil, ko je pes šel mimo. Nekaj otrok je strmelo vanj, vendar niso imeli več kot toliko časa, da bi se mu posvetili, ker so se igrali z mobilnim telefonom, kričali in eden od fantov je drugemu grozil s pestjo.

Pes se je počasi pomaknil pod balkon, mize in nekaj stolov še zmeraj nisem pospravila v klet, res sem bila nemarna. Utrujeno se je ulegel na razmočen predpražnik, glavo je za trenutek položil na šape, zdelo se mi je, da bo zdaj zdaj zadremal.

»Ničesar mu ne daj jesti,« je rekel Janez, ko je vstopil v sobo in ga opazil skozi balkonska vrata.

»Zakaj ne? Mar ne vidiš, kako ubog je.«

»Ne trapaj. Lahko je bolan. Nevaren. Kaj, če te ugrizne, potem ti bo žal.«

Skomignila sem z rameni.

V tistem trenutku je pes obrnil glavo in me pogledal s svojimi vlažnimi in vdanimi očmi.

Stopila sem v kuhinjo, od kosila je ostalo še nekaj makaronov in mesnega preliva. Vse skupaj sem stresla v plastično posodo, ki sem jo našla v spodnjem predalu, med zajemalkami in lesenimi žlicami.

Videlo se mu je, da je lačen. Zdelo se mi je, da je celo pomahal z repom, a nisem bila preveč prepričana.

Nataknila sem škornje in se zavila v toplo bundo. Poiskala sem šal in si ga ovila okoli vratu.

Previdno sem odprla vrata. Pes me je gledal, a se ni premaknil. Skodelica, ki sem jo držala v roki, se mi je neopazno tresla.

»Kaj pa, če je res nevaren? Tako kot je rekel Janez?«

Ustavila sem se več kot dva metra pred njim. Od blizu je bil videti še bolj klavrno kot iz varnega zavetja sobe. Skodelico sem postavila na tla in jo počasi pomikala proti njemu.

Janez, ki me je opazoval izza vrat, je krilil z rokami in se trkal po čelu.

»Kar naj te šavsne, ampak jaz te ne bom odpeljal k zdravniku, o, ne bom!« so govorile njegove oči, s katerimi je z vsem besom streljal po meni.

Nenadoma se je pes poskušal postaviti na noge. Nagonsko sem izmaknila roko in za trenutek se mi je zdelo, da bom izgubila ravnotežje in se prevalila na tla.

Toda pes se je vnovič sesedel vase, svojega pogleda pa kot da ni želel odmakniti s skodelice. Ne vem od kod sem vzela toliko poguma, nenazadnje je ves svet vedel, da se bojim psov kot hudič križa, skodelico sem mu porinila tik zraven gobca, na pol odpetega, toliko, da se mu je videl tudi jezik, ki je silil preko sprednjih zob.

Zdelo se mi je kot da mi je prikimal. Odobravajoče. Prijazno. Mogoče celo hvaležno, kaj pa vem. S psi še nisem imela dosti opraviti. Previdno je povohal, morda se mi je sanjalo, nisem povsem prepričana, ampak v očeh se mu je nekaj zganilo, kot bi se mu povrnilo življenje.

Nagnil je glavo, povohal še enkrat in potem zagrabil kos mesa, ki je plaval v juhi med rezanci.

Nepremično sem čakala, kaj se bo zgodilo. Bolečine, ki se mi je iz otrple noge selila proti mečem in naprej do kolkov, nisem niti čutila.

»Ubogi pes, nihče ga ne mara…«

Ko sem hotela vstati, je dvignil pogled izza sklede in me vdano gledal. Nikoli nisem povsem razumela tistih, ki so živali nenehno objemali in jih ljubkovali, vendar bi v tistem trenutku, če se bi lahko povsem rešila strahu, stopila do njega, se ga oklenila okoli vratu in stisnila k sebi.

Nasmehnila sem se mu, on pa je za spoznanje dvignil rep, verjetno mi je hotel pomahati in mi reči, naj ne odhajam, da potrebuje le še minuto ali dve časa, da pride k sebi, potem pa bo vse drugače.

Na keramične ploščice pred vrati, ki so vodile na teraso, sem vrgla staro odejo, rdeče vrtnice, ki so nekoč krasile volnene niti, so že zdavnaj zbledele in so bile videti kot razlezene packe.

Napeto sem čakala kaj bo storil.

Janez, ki je stal med kuhinjskimi vrati, je zmajeval z glavo, bentil, da me raje vrže čez prag kot dovoli, da se garjavi pritepenec uleže na odejo.

»Ni garjav,« sem protestirala.

»Seveda je. Garjav, pa tudi umazan. Smrdi. Lahko ima tudi steklino in druge bolezni.«
»Tebi se meša. Nikogar ne maraš, razen sebe, zato gre.«

»Ti si vztrajala, da gre mama v dom. Sebe poglej, avša avšasta.«

»Tvoja mama je morala iti v dom. Doma ni bilo nikogar, ki bi jo lahko negoval.«

»Lahko bi pustila službo, če bi ti bilo kaj zanjo…«

»Ti si nor. Dobro veš, da tega ne bi mogla storiti. Kdo bi pa potem plačeval položnice?«

»A za tega nemarnega cucka ti je pa mar, kaj?!«

Kot da bi pes čutil, da govori o njem, se je vzdignil in se otresel. Slap drobnih kapljic je odneslo po preprogi in po časopisu, ki mi je, medtem ko sem zadremala v ležalniku, padel na tla.

Še zmeraj je bil šibak, kljub temu pa je zmogel toliko moči, da se je trudoma premaknil proti odeji, me še enkrat hvaležno pogledal, nato pa se je počasi ulegel in položil glavo na sprednji šapi.

Narahlo sem se ga dotaknila in ga pobožala. Niti premaknil se ni.

»Samo poglej, same kosti so ga,« sem vzkliknila in pomignila Janezu, naj pride bliže.

»Rekel sem ti, da ga naženi,« se je zadrl iz kuhinje, nato pa je z vso močjo zaloputnil z vrati za seboj.

Pes je potem ostal, kakopak.

Nenehno je hodil za menoj in me spremljal na vsakem koraku.

Ko sem za hip obstala, je obstal tudi on. Včasih se mi je zdelo, da mi bere misli.  

Kot na primer včeraj zvečer.

»Kje so spet moji copati?« sem zaklicala proti vratom, ki so vodila v kuhinjo. Kar je bil pri hiši pes, si je Janez omislil ključavnico in se vsakič, ko je naju zaslišal, zaklenil.

»Briga me. Kamor si jih dala, tam jih še poišči.«

Pes se je dvignil in odšepal proti peči. Z gobcem je razmetal škatle, v katerih sem hranila igrače in ko je našel copate, jih je prinesel predme in jih spustil na tla.

Nasmehnila sem se mu in ga pobožala.

»Priden,« sem zašepetala in ga še kar naprej gladila. Dlaka ni bila več medla in brez življenja, zdelo se mi je, da se je že malo poredil in tudi rebra mu niso štrlela na vse strani.

Popoldan, ko sem se kot po navadi ulegla na ležalnik, da bi malo zadremala, mi je naslonil glavo na kolena in obmiroval.

Nekaj toplega in nežnega je pobožalo mojo dušo. Obrnila sem se vstran in obrisala solze, ki so se nabrale v očeh.

Bil je četrtek, dobro se še spomnim. Vreme se je obrnilo in mrzel piš je sproti odnašal sneg, ki se je vrtinčil okoli grmičevja na vrtu.

»Sosedje se kregajo. Pravijo, da te bodo tožili, ker pes serje na njihovi njivi,« je rekel Janez med kosilom.

»Res? Meni ni nihče ničesar omenjal. Verjetno si narobe slišal.«
»Hočeš reči, da sem že gluh?!Pazi, ženska, kako izbiraš besede…«
»Kaj te je pičilo? Kar je pri hiši pes, si postal neznosen in te je nemogoče prenašati.«

Roka, s katero sem na krožnik nalagala pečen krompir in solato, se mi je tresla.

»Prijavil te bom. Na policijo bom poklical, da si ukradla psa. Boš videla, da bom.«
»Tebi se meša. Sam je prišel. Nebogljen in sestradan. Videl si na lastne oči.«

»Čeprav. Pa bom lagal. Ja, tako bom naredil. Lagal bom. Potem bodo zaprli tebe in psa.«
Jezno je treščil s pestjo po mizi, da sta krožnika zažvenketala in poskočila.

»Nič več ti ni mar zame, kar se je k hiši pritepel ta hudič.«

»Janez, ne bodi tak. Dobro veš, da te imam rada.«

»Nimaš. Vse vidim. Nisem slep. O ne, nisem, ne!«

Roki sta mi nemočno padli v naročje.

Okoli polnoči je pričelo grmeti. Blisk, ki je preparal nebo, je prestrašil psa. Pričel je tiho cviliti, ne preglasno kot bi se bal, da bi me lahko prestrašil.

Stegnila sem roko, samodejno kot že tolikokrat v šestdesetih letih, kar sva si z Janezom delila posteljo.

Ni ga bilo.

Kaj takega! Ne pomnim, da bi ponoči vstajal in motovilil okoli. V temi sem poiskala jopo in si jo ogrnila čez ramena. Tla so bila mrzla, kajti od takrat, ko sem v peč vrgla zadnja polena, je minilo že več ur.

Zagledala sem ju takoj, ko sem narahlo odprla vrata. Sedel je na pručki in gladil psa po hrbtu.

Nič ni govoril, le nežno in previdno je premikal dlan gor in dol. Bil je sklonjen, moj bog, kako star in utrujen je bil videti.

Imelo me je, da bi stekla k njemu in ga objela.

»Bog mi odpusti,« sem zašepetala, ko sem se obrnila in se počasi vrnila v posteljo.

Sneg pa je še kar naprej naletaval in kazalo je, da bo tako vse do jutra.

JE REKEL, DA ME BO STISNIL V OBJEM. PA ME JE RES

Tibetanci imajo zanimiv pregovor«Komur postane ob prvem koraku žal, ker se je odpravil na goro, ta se ne bo povzpel niti do prvega klanca.«

Na prav te besede sem v teh prvih po novoletnih dneh večkrat pomislila, ko je pred nami še 360 snežno belih dni, še nepopisanih in nedoživetih.

Načrte, želje, hotenja in številna upanja, s katerimi bomo te dneve popisali na nam lasten zelo intimen način, smo ob koncu minulega leta oplemenitili z najboljšim, kar premoremo.

Ko jih poslušam, se včasih nehote spomnim na otroška leta, ko sem šla k spovedi, pa sem našemu dragemu in radovednemu župniku žebrala, da ne bom več kradla marmelade, lagala mami in se tepla s sestrico. Dobrosrčno mi je sicer naložil pokoro, a pri tem globoko vzdihnil, vedoč, da se bova ob mesecu osorej videla s podobno »duševno kramo«. Kajti: marmeladi se še danes težko upiram, mama je bila tako grozno stroga, da smo bile sestre prisiljene, da smo ji marsikaj zamolčale(lagale), z eno od mlajših sester, s katero sva spali v eni postelji, sva se pa itak 28 ur na dan pričkali, tako da ni bilo nobene šanse, da bi se ubogi otrok/torej jaz/lahko poboljšal.

Recimo, da si danes – ob novem letu- obljubiš, da na Tv- v bodoče – ne boš več gledal butastega programa. Kako uresničiti že eno tako- povsem nedolžno- obljubo te vprašam*?!

Ali pa: obljubiš si, da boš vsaj letos verjel obljubam, ki jih bodo dali politiki….Zaradi take obljube te lahko še zaprejo v Polje ali na grič v Idrijo.

Obljubiš si, da pa letos- zaprmej- ne boš več jedel nezdrave hrane. Umreš v enem tednu od lakote. Definitivno.

Obljubiš si, da boš več naredil za svoje lastno telo ( v športnem duhu, da te slučajno ne obidejo kakšne druge perverzne misli). Torej: od doma greš že navsezgodaj, vračaš se, ko je večerja že na mizi. Je potem miganje s prsti pred tv ekranom tista rekreacija, ki je tičala v tej, slednji obljubi?

Človek zlepa ni sposoben izraziti toliko iskrenega in dobronamernega- če že ne iz srca pa vsaj z jezika, kot ob prelomu starega v novo leto.

Še tisti, ki v običajnih dneh komaj kdaj stegnejo roko v zdrizast in mlahav stisk, se čez noč spremenijo in nas, za spremembo,čvrsto in toplo objamejo in s tem zapečatijo dobronamerne želje po zdravju, sreči in uspehu.

Danes so novoletne luči dokončno ugasnile, smetarji so pospravili še zadnje odvržene steklenice šampanjca, prijatelji so se že včeraj usedli v avto in se odpeljali domov, z nami in ob nas pa je ostala kruta realnost z vsem dobrim in slabim, kar smo pred dnevi porinili na stran, v dobri veri, da bo tisto, kar nam je povzročalo probleme, čez najdaljšo noč v letu čudežno izginilo.

Pa ni.

Vse je tako kot je bilo.

Enake besede nas zabolijo. Enak pišmeuhovski odnos nas rani. Dobro znana ne-dejanja nas postavijo pred zid in prisilijo, da ponovno razmišljamo o smislu svojega vztrajanja v začaranem krogu.

Tisti, ki so danes stopili na tehtnico in jim je pogled na pridobljene kilograme dodobra pokvaril ponedeljkovo jutro, so verjetno prisegli, da je bilo lani zadnjič, da so se prenažirali. Metali vase vse, kar jim je roka dosegla na krožniku, štedilniku ali na mizi.

Moja soseda Mica je sicer storila nekaj bolj praktičnega: sklenila je namreč, da prične hujšati šele tedaj, ko bo zmanjkalo zadnjega kosa potice in ko v hladilniku ne bo niti ene rezine pršuta več.

»Zakaj bi mučila samo sebe, ko pa vem, da bi lahko zdržala brez hrane komaj uro ali dve, potem pa bi v eni sapi nadoknadila vse, čemur sem se prej odpovedovala?!« je dejala in skomignila z rameni.

Je pač že v tistih letih, ko se zaveda, da se zarečenega kruha poje največ.

Zanima me, kolikokrat je bil minule dni na glas ali po tihem izrečen stavek:«Letos bo vse drugače.« Ali pa:«Začeli bomo znova.« Ali pa:«Ne bomo ponavljali lanskoletnih napak.«

Namreč: dobri sklepi redkokdaj zdržijo več kot teden dni. In to kljub temu, da smo jih izrekli v stiski ali pa na podlagi slabih izkušenj.

Seveda je potrebno računati tudi na slabo vest, ki nas popade vsakič, ko prekršimo kakšno tako novoletno obljubo, ki smo si jo dali. Smetarji, ki za različnimi praznovanji pometajo nesnago, bi prisegli, da se jih že med smetmi valja kar nekaj.

V novem letu bomo bolj strpni na cesti, manj bomo pritiskali na plin, vzeli si bomo čas za bližnje, namesto v blagovne centre, bomo raje zavili v gozd- na sprehod, ne bomo se po nepotrebnem drli nad otroki, nad podrejenimi, nad sosedi, nad vsakim, ki ima to smolo, da pride mimo nas, ko smo slabe volje.

Po tleh se valjajo tudi obljube na višjem nivoju: obljuba po nepolitičnem kadrovanju je, milo rečeno, že skoraj strohnela, pa tako lepa, obetavna, in volivcem prijetno božajoča je bila.

Ob zadnjih volitvah so padale zaobljube o tem, kako bo danes vse drugače, predvsem pa bolj demokratično in lepše. Pa takrat, ko so bile izrečene, sploh ni bilo novo leto, ker bi potem laže razumeli, da so jih tisti, ki so jih izrekli, potacali s čevlji prej, preden so padle v smeti. Sicer pa: nekoč je bilo rečeno, da v t. i. demokraciji vlada svoboda govora. Kakšna neslana šala.

Še pred prijatelji je bolje, če ne govorimo vsega, kar mislimo, kaj šele pred šefi ali na kakšni javni tribuni.

Letos na primer sem si za leto, v katerega smo že zakoračili, zadala en sam samcat cilj: da se bom borila z vsemi štirimi, če mi bodo hoteli prati glavo.

Ker mi je tega, da lajajo name z vseh štirih strani neba, kako bi bilo dobro, da se oblačim drugače, da mislim drugače, da jem drugače, da se smejem drugače, da gledam drugačne tv programe od tistih, ki jih občasno gledam, da poslušam drugačno glasbo kot jo poslušam, zadosti do vrh glave in še čez.

Vsak, ki ima pet minut časa in ki misli, da bo v teh 5 minutah še kaj zaslužil na moj račun, si jemlje pravico, da dreza vame.

Na primer: usedem se k jutranji kavi in pozvoni telefon. Prijazno zdresiran glas me prične prepričevati, naj se zavarujem pri neki xy zavarovalnici. Ko pozvoni drugič, mi glas na drugi strani da jasno vedeti, da bo jutri konec sveta, če ne kupim točno določenih delnic in telefon potem zvoni skozi celo dopoldne v približno enakih intervalih, dokler ga ne izklopim, da imam mir.

V tistih redkih trenutkih prostega časa bom počela tisto, kar bo meni všeč.

Pa če bom magari sedela na tleh in migala s prsti. Zavestno bom poskušala ignorirati gromozanski reklamni stroj, ki nam poskuša vsiliti svoj prav domala na vsakem koraku, ki ga v življenju naredimo.

Poskušala bom biti to, kar v resnici sem. Četudi je sosedi Mici veliko do tega, da si pobarvam lase v rdeče, ker mi bojda to pristoji, se naj obriše pod nosom. Še naprej bom ostala blondinka. Še naprej se bom jezila na tiste, ki mi pridigajo, sami pa z ritjo poderejo tisto, kar stresejo z jezika.

Ne bom razmišljala o tem, da mi bo leto, ki je pred nami, prineslo nakup novega avtomobila, potovanje na Havaje, sanjskega moškega z debelo denarnico in bajno službo, kjer se bi le sedelo, denar pa bi kar sam letel na kup.

Pravzaprav- očitno sem malo trčena, si želim le tega, da bi bil vsak dan posebej napolnjen z obveznostim in delom, da mi ne bi bilo treba nikoli čemeti križem rok, ker vem- iz izkušenj- da drobne radosti prinašajo največ veselja. Če pa so te stkane z delom lastnih rok in niso plod nevemkakšnih novoletnih obljub- pa sploh.

RAZMIŠLJANJA O NEPOPISANEM LISTU 2O10

Pa smo zakoračili vanj – v novo leto 2010, polni upanja in skritih, a še povsem svežih, nedotaknjenih želja, ki smo jih (ali pa tudi ne) ob polnoči izrekli na glas ali si jih zašepetali po tihem v blazino, potem ko smo zaprli oči, zadovoljni, da smo najdaljšo noč preživeli s tistimi, ki jih imamo radi.

Všeč mi je prijazna navada, značilna le za prve minute novega leta, da se pokličemo in si »v živo«, po telefonu rečemo kaj lepega. To so trenutki, ko se slišim tudi s tistimi, ki živijo predaleč, da bi se videvali, pa vendarle vsaj ob tej izjemni priložnosti začutimo, da je prav, da se slišimo. Včasih so pogovori kratki, drugič nabiti s smehom, dobro voljo in porednimi željami. Ne dam sicer roke v ogenj, a zdi se mi, da je tudi spanec na novega leta (tudi zato) najslajši.

Letos- tako kot zmeraj- smo si izrekli veliko dobrih želja. Morda celo več kot običajno. Časi, v katerih živimo so težki, pravijo, da tudi zaradi krize vrednot. A ne bi o tem, za razglabljanje o nekih splošnih problemih bo še dovolj časa….

Ob Božiču pa tudi včeraj sem bila/tako kot tudi danes/ na radiu. Praznični dnevi so mi ljubi tudi zato, ker »šefov« ni, pa tudi zato, ker nas tisti, ki nas redno poslušajo, nenehno kličejo in želijo vse najboljše. Z ljudmi se pa(to itak vsak ve) rada pogovarjam.

Z Anico sva se ob Božiču videli prvič, čeprav se preko etra  »poslušava« že vrsto let. Sodi med tiste, o katerih sem vedela marsikaj, četudi se pred tem  nisva nikoli srečali. Všeč mi je njen optimizem, dobra volja in nenehna želja, da bi iz svojega življenja(stara je okoli 70 let) naredila še »kaj več«. Že v preteklosti so bili trenutki, ko me je prepričala, da prav smeh premaguje najtrše preizkušnje…

Na božični večer, medtem ko sva poskušali potico, ki jo je prinesla s seboj, sva razglabljali tudi o »sprejemanju drugih«, o tem, kako nekateri od nas nenehno želijo, da bi se spremenili, češ, da nas bodo lahko imeli radi šele po tem, ko bomo postali drugačni.

»Naklonjenost ne pozna trgovine. Če nas ne morejo imeti radi take kot smo, potem naj gredo naše poti narazen,« je bila odločna.

Anica namreč trdi, da za našo dušo ni hujšega kot to, da se v imenu neke ljubezni nenehno prilagajamo, spreminjamo, zgolj in samo zato, da bi drugim ugajali, da bi nas imeli- kot spremenjene- radi.

»Nasilno spreminjanje duše je podobno make-upu, ki si ga privoščimo ženske. S pudrom, šminko, maskaro in dobro frizuro res izgledamo lepše, a tudi lepotne »nanose« je potrebno izprati z obraza, če ne prej, ko gremo spat. Takrat pa pridejo gube in pege in vse ostalo še bolj do izraza…«

»Če želimo izgubiti kilograme, moramo to storiti zaradi sebe in dobrega počutja. Tisti, ki ga danes motijo blazinice, se bo jutri zapičil v kriv nos,« je prepričana.

In zato, dragi moji, bom ta pogovor izkoristila kot »odskočno desko«, da bi- ker se mi zdi, da so se vse ostale novoletne želje že izpele- še enkrat ponovila, da bom vesela, če me sprejmete tako kot sem. V tem paketu so napake, so pa- upam- tudi vrline. Eno brez drugega ne gre, ker so imeli bogovi, ko so me ustvarjali, dokaj poredne misli.

Poskušala bom kaj dobrega napisati, biti strpna, čim manjkrat sitna in zoprna, obljubim, da ne pozabim na štrudl party, poskušala pa bom, četudi bo težko, najti več časa za pogovore…itd. itd. A tega ne pišem zaradi tega, ker bi želela komu ugajati, temveč zato, ker tako želim sama.

Zase.

Za mojo lastno dušo.

NAJLJUBŠE BOŽIČNO DARILO

Torek, 4 september 1965

Draga teta Zinka,

Najprej se vam lepo zahvaljujem za vaše pismo, ki sem ga bila zelo vesela. Lepo, da me vabite k sebi v Trst, vendar ne vem, če me bo mama pustila. V šoli imamo veliko učenja, jutri pišemo fiziko, v četrtek pa matematiko. Nočem dobiti slabe ocene, da ne bodo doma jezni. Ko bom velika, bom pisateljica, če pa to ne, bom risala pohištvo. Sedaj pa moram nehati s pisanjem. Čaka me še veliko dela. Lepo vas pozdravljam in se veselim srečanja z vami.

Vaša nečakinja

Alenka

Petek, 20 december

Draga moja Alenka,

Oprosti, ker se ti nisem nič oglasila. Zato pa ti sporočam veselo novico: če mi bodo na konzulatu potrdili neke papirje, pridem v soboto, 26. decembra, na obisk. Prinesla ti bom tudi zlato verižico, ki sem ti jo obljubila. Ves dan bova lahko skupaj,  da bova poklepetali in se lepo imeli. Lahko mi boš tudi pokazala svoje zvezke, če boš želela. Veliko sva si že pisali in zato je prav, da te končno tudi objamem.

En velik objemček in poljub na lice

 ti pošilja tvoja teta Zinka

Četrtek, 24 december

»Mamaaaaaaaa, mamaaaaa, kje si? Oglasi se! Zinka pride, a me slišiš, v soboto pride Zinka! Na obisk! Tralalala, tralala!« sem kričala po stopnicah, mahala s pismom in poskakovala od veselja. Lica so mi žarela in lasje, ki so bili ujeti v dva kratka repka, so se razpustili po vratu.

Mama, ki je ravno mesila potico, se je ozrla čez ramo in jezno zarobantila:
»Pa kaj zganjaš cirkus! Pač, prišla bo in kaj potem?!«
»Mama, ti ne razumeš! Zinka ni samo moja teta, je tudi prijateljica. Saj veš, koliko časa se že dopisujeva. Rada me ima. V vsakem pismu mi to pove. Uf, komaj čakam, da jo spoznam, komaaaaaaaaaaaaaaaaaj!«

Iztrgala sem pismo iz maminih rok in si ga pritisnila k prsim. Potem sem zaplesala po kuhinji in če me mama ne bi tako grdo gledala, bi jo najraje objela in poljubila na lice. Tega sicer še nikoli nisem storila, pa saj bi jo kap, če bi tokrat poskusila.

»Pojdi v svojo sobo in se preobleci. Veliko dela imam, takoj se vrni, da mi boš pomagala.«

Globoko sem vzdihnila. Počasi sem sklonila glavo in se povlekla na podstrešje, kjer sem imela sobo. Sestra Metka je bila še v šoli, zato sem se lahko v miru slekla, ne da bi se bala, da mi bo metala blazine in me ščipala. Strašno rada je to počela, pa ne vem, zakaj.

»Pojdi v klet po premog,« mi je ukazala mama, ko me je zagledala.

»Ne morem sama…« sem poskušala oporekati. Zadnjič mi je zabojček sredi stopnic ušel iz rok in pristal na prstih, kar me je zelo bolelo. Še zmeraj se vidijo modre podplute. Za povrh me je mama še zlasala.

»Ker si tak štor in nisi za nobeno rabo.«

Niti jokati se nisem upala, ker bi me potem še enkrat.

»Tudi cunje bo treba oprati. Ohja, za vse sem sama,« je tarnala in ko me je oplazila s pogledom, sem pogledala vstran ter požrla sem slino. Ni bilo enostavno, če si pri dvanajstih letih kriv za vse težave pri hiši.

Petek, 25 decembra

Zbudila sem se blazno slabe volje. Sanjalo se mi je, da je zapadlo dva metra snega in da je vlak v Sežani iztiril, potnike pa so cariniki nagnali nazaj čez mejo, v Italijo.

V šoli me je čakala kontrolna naloga iz biologije. Spet je bil eden tistih dni, ko se ni splačalo biti živ.

»Si se kaj učila?«

V mislih sem si goreče ponavljala:«Mama, lepo te prosim, vsaj danes me pusti pri miru.«
A to se ni zgodilo.

»Če boš pisala manj kot štiri, ne dobiš niti enega koščka potice. Pa še na polenih boš klečala - za kazen.«

Zadrževala sem se, bog mi je priča, da ji nisem pokazala jezik.

Na stopnicah, pred šolo, sem srečala Marijo. Čeprav je veter z vso močjo zavijal okoli vogalom, je imela na sebi le jopico, ki jo je spletla pri tehničnem pouku.

»Boš videla, danes, ko je Božič, bo tovariš spraševal samo tiste, ki hodimo v cerkev.«

Postala sem čisto bleda.

»Misliš?«
Glas mi je zatrepetal. Pa ne od mraza, temveč od strahu.

Pri uri glasbe smo poslušali klasično glasbo. Nekje sem brala, da človeka pomirja, ampak mene ni.

Verjetno bom biologijo pisala kol. Nič nisem znala. Še tisto, kar sem se naučila, sem pozabila.

Petek, 25 decembra popoldan

Ker je bil Božič, smo imeli za kosilo meso. Mama ga je pobrala iz juhe in ga narezala na dva velika in dva majhna kosa.

»Najprej molimo,« je rekla in sklenila roki.

Ata je naredil enako, le da je med molitvijo nekaj mrmral in gledal v mizo.

»Lačna sem. Ali lahko zmolimo samo desetko?« se je oglasila sestra.

»Ne. Kar cel roženvenec. Za kazen, ker jezikaš.«

Sem in tja sem poškilila na uro. Kazalci so se obračali leno in počasi, slina, ki se mi je nabirala v grlu, pa mi je preplavljala želodec.

Pri tretjem očenašu se je oglasil oče.

»Mama, dovolj bo. Punci sta lačni, pa tudi na šihtu nismo ravno počivali.«
Skoraj sem omedlela od hvaležnosti.

Sobota, 26 decembra ob pol petih zjutraj

Celo noč že ne spim. Vsakih pet minut prižgem luč in pogledam na uro. Komaj čakam, da pride teta Zinka. To bo zame najlepši Božič doslej. Zaprla sem oči in si predstavljala, kako me bo objela, ko ji bom odprla vrata. Potem bo na kratko poklepetala z mamo in atom.

»Ker si moja najljubša nečakinja, je moj čas sedaj samo tvoj,« mi bo rekla in nato se bova usedli na peč ter se pogovarjali.

Za trenutek me je oblil val sramu, kajti obenem sem se spomnila tudi na zlato verižico, ki mi jo je obljubila. Ni se mi zdelo prav, da toliko mislim nanjo.

»Vseeno si jo bom takoj pripela okoli vratu. Tudi ko bom šla v ponedeljek v šolo, si je ne bom snela. Mogoče jo bo opazil tudi Vanč in mi bo rekel, da sem lepa…«

Da bi mi čas hitreje minil, sem se izmuznila v dnevno sobo, kjer smo hranili škatlo s fotografijami. Moje slike iz otroštva so bile prava grozljivka, zato sem jih porinila na dno.
Žal imam nos še zmeraj tako velik, da mi zakrije pol obraza.

Teta Zinka je bila na vseh fotografijah lepo oblečena.

»Gara od jutra do večera, zato si lahko kupi kaj posebnega,« jo je zagovarjal ata.

Mama je ob njegovih besedah pomenljivo zavila z očmi, rekla pa ni nič.

Sobota, 26. decembra ob poldne

O Bog, kako lahko boli srce. Od bolečine imam skoraj solzne oči. Trikrat sem že bila na avtobusni postaji: ob desetih, enajstih in pred petimi minutami. Zinke pa ni bilo.

»To imajo v družini. Da ne držijo besede,« se je jezila mama. Iz mesa, ki ga je hranila za nedeljsko kosilo, je naredila rižoto, zato je bila strašno jezna, ker gostje ni bilo. To, da smo ga pojedli mi, je bilo zanjo enako kot če bi ga vrgla v pomije.

»A bomo zaradi ene lajdre metali hrano skozi okno?!« je sikala in z vso močjo loputnila z vrati.

Ata, ki je spal na kavču,  je previdno odprl oči in se dvignil na komolce.

»Mama, a bi lahko nehala? Punci te poslušata!«

»Kar zagovarjaj jo, kaj me briga. Vsi vemo, kakšna je!« se je spet oglasilo iz kuhinje. Potem je nekaj zažvenketalo in zdelo se mi je kot da se je kozarec raztreščil ob tla.

»Saj bo prišla, nič se ne boj. Še zmeraj je.«
Očetova hrapava dlan me je pobožala po laseh, solze, ki so mi stekle po licu, pa sem kot po navadi obrisala z rokavom.

Sobota, 26 decembra ob osmih zvečer

Ni je bilo. Tega ne morem razumeti. Saj mi je obljubila. V vsakem pismu, ki mi ga je prinesel poštar, je pisalo, črno na belem, da komaj čaka, da me vidi. Da me objame in da me nekoč odpelje tudi s seboj v Trst.

Zadnji avtobus, ki se je prebil skozi snežne meteže, je pripeljal z veliko zamudo. Željno sem stegnila glavo iz toplega šala, ki sem si ga ovila okoli vratu.

A je izstopila le Močnikova Mici in me čudno pogledala.

»Otrok božji, kaj pa delaš tako pozno zunaj? A mame ni doma ali kaj?«

Nekaj je še mrmrala pa je nisem ravno dobro razumela.

»Teto Zinko čakam. Obljubila je, da pride. Bila je moja krstna botra, veste.«

»Zinka? Hm, saj je prišla in to že dopoldan. Kovačev Simon jo je pripeljal. Vem, videla sem ju.«

V tistem trenutku sem točno vedela, kako se počuti tisti, ki umre. Ki ga povozi avtobus, ki pade v prepad, ki ga razčetverijo in mu vampirji popijejo kri.

»Kaaaj? Ssssaj se šalite, kajne, da se šalite?«

Še vedno sem bila v šoku. Počutila sem se čisto samo na svetu. Zvezde so ugasnile, luna je padla na zemljo in tovariša Tita je zadela kap.

Mogoče sem pa že mrtva. Kako to človek ve?

Ponedeljek, 28. decembra, ob štirih

Teta Zinka je potrkala na vrata okoli četrte ure. Zunaj se je že pričelo temniti, a ne preveč. Ležala sem na peči in brala knjigo V puščavi in goščavi. Biologijo sem slučajno pisala pet, ne vem po kakšnem čudežu, zato mi je mama dovolila, da lahko eno uro lenarim.

Nenadoma sem zaslišala glasove, vzkliki in oh in sploh so se pomešali med seboj. Srce  mi je bilo kot noro, saj sem upala, da bo teta zdaj zdaj vstopila skozi vrata in se ji bom lahko vrgla v objem. A nič takega se ni zgodilo. Minila je ura, dve, teta pa je še zmeraj sedela z mamo in atom v kuhinji. Slišala sem njihove glasove in smeh.

Tudi mama se je smejala, kar se ne zgodi ravno pogosto.

V naši družini je bilo tudi jokanje nespodobno. Še takrat, ko sem jih dobila s kuhalnico po riti, sem se raje ugriznila v jezik kot da bi jokala.

Spet sem zaslišala korake. Tokrat so šli v nasprotno smer.

»Pa pridi še kdaj,« sem slišala reči mamo.

»Ja, seveda, bom, bom, bom, le časa mi zmeraj zmanjka,« ji je odgovoril zvonki glas.

Dlani so bile potne, kajti bila sem prepričana, da bo teta Zinka pokukala skozi vrata in me vsaj pozdravila.

Vsaj to.

Mogoče mi bo celo rekla, ej, Alenka, kako si kaj, oprosti, ampak nisem utegnila, ni se razšlo.

Dala bi pol življenja za te besede...

Nič takega se ni zgodilo.

Koraki so zamrli, mama in ata pa sta se vrnila nazaj v kuhinjo.

Sestra je v spanju tiho ječala. Imela je visoko vročino, verjetno pljučnico.

Ponedeljek, 28. decembra, ob pol sedmih

Takšna sem. Ko me nekaj prevzame, vedno mislim, da bo trajalo večno.

Najino dopisovanje s teto Zinko, na primer. Nekoč se mi je sanjalo tudi to, da sem dobila Nobelovo nagrado za književnost, ona pa je sedela v prvi vrsti in mi na vso moč ploskala.

Počasi sem odtavala v kopalnico in se zaklenila. S hladno vodo sem se drgnila po obrazu, ker sem upala, da bom lahko izprala solze, ki so kar same tekle in se niso hotele ustaviti.

»Hudič frdamani,« sem zaklela, a potem mi je bilo še huje, kajti pred Božičem sem bila tudi pri spovedi in pred gospodom župnikom Staretom sem trdno sklenila, da ne bom nikoli več preklinjala.

»Pridi v kuhinjo, verižica te čaka na mizi,« se je oglasilo s hodnika. Atov glas je bil vesel, verjetno zato, ker je popil kozarec vina.

Šatulja je bila temno modre barve, zavita pa je bila v prozoren celofan.

»Takoj jutri napiši teti Zinki pismo in se ji lepo zahvali za darilo,« je bila stroga mama.

Prikimala sem in gledala vstran.

»Lahko jo nosiš ti ali kdorkoli drug. Jaz je nočem več,« sem rekla mirno.
Potem smo celo večnost kričali. Pravzaprav je kričala mama in mi očitala nehvaležnost in potuhnjenost. Več kot polovico besed si nisem niti zapomnila.

Nazadnje sem pograbila šatuljo in stekla po stopnicah v svojo sobo.

Vrgla sem jo v predal in po tistem nisem teti Zinki napisala nobenega pisma več.

Pravzaprav se lažem.

Enega sem morala napisati.

Draga teta Zinka,

Hvala ti za darilo, bila sem ga neizmerno vesela. Obljubim ti, da bom verižico nosila le za k maši ali takrat, ko bom v šoli nastopila na kakšni proslavi. Zelo sem ti hvaležna, enako tudi mama in ata. Vsi bomo zelo veseli, če še kdaj prideš na obisk.

Te pozdravlja tvoja nečakinja Alenka.

Pisma nisem nikoli odposlala. Raztrgala sem ga na drobne koščke in jih zmetala v reko.

NE LE DESET ZAPOVEDI, MALO VEČ JIH JE....

ISKRENOSTI

Včasih pa res ne vem, kaj bi sploh pisala, da ne bo godrnjanj (tukaj me je krepko stisnilo ob potvarjanju in tem ... in ko vidim, kaj kdo piše, bi zginila ne le z dnevnika, temveč še dlje, čutim laži, včasih neumnost in kdaj celo hudobijo) - SITA sem tega ... ljudje se golobčkajo, jaz pa sama s svojimi svetlimi mislimi ... z napol ugaslim upanjem v boljši svet .../Ana od srca/

Naneslo je tako, da se bližajo božični prazniki (pa še kakšna druga stvar je imela prste vmes), da sem si zgornje Anine besede še toliko bolj vzela k srcu. Včeraj, ko sem prišla iz Ljubljane, sem celo obsedela pred ekranom in jih večkrat zapored prebrala….

Še dobro, da je noč dolga in da (tudi) ta ni prinesla bogvekoliko sna in je bilo časa za razmišljanje obilo…

Priznam, da sem na svoji življenjski poti prehodila že vrsto različnih postaj, kjer so na stojnicah ponujali to in ono. Ponekod so vabili bleščeči nasmehi, zaviti v celofan, drugod ostre kritike, a brez nežne roke, ki bi zgladila boleče robove, spet drugi so zavijali v razkošne škatle priliznjenost in jo za povrh okrancljali še z rdečimi pentljami. Redkokdaj, če sploh kdaj, pa sem srečala take, ki bi me nagovarjali k odkritem pogovoru, ko človek lahko- tudi brez dlake na jeziku- pove, kar misli in kar čuti. Šele tedaj, ko pa take osebe srečamo, se zavemo, da tudi kritična iskrenost dobro dene….

Z leti se utrjujemo, dobivamo slonjo kožo, se iščemo, brskamo in pravzaprav hrepenimo po tem, da bi našli način neke prave komunikacije, ki bi najbolj odgovarjal našemu srcu in duši. Žal je tako, da četudi nam uspe najti pravo pot, ugotovimo, da  en sam recept potem zlepa ne velja za vse, s katerimi se pogovarjamo.

Prej, preden povemo na glas, kar mislimo(tako menim), je potrebno vzpostaviti zaupanje, treba je splesti tiste drobne, a trdne nitke dobronamernosti in bližine, da se ob tem, ko spregovorimo, nihče ne počuti ogroženega ali, bognedaj, užaljenega in prizadetega.

Ker če je temu tako, je bolje, da molčimo in svoje misli zaklenemo globoko vase…

A to- vsaj zame- ni tisto, kar si želim.

»Igrati« je treba (največkrat) v službi, kjer ne gre, da bi preveč širokogrudno kazali svoje misli, pa med mimobežnimi znanci, za katere vemo, da jih več kot toliko sploh ne zanimamo, pa na ulici, na različnih uradih….Tam bi celo izpadli smešni, če bi bili iskreni in odprti, ker nas nihče ne bi razumel…

Dobronamerna Iskrenost pa ne more obstajati brez pogovora.

Nemogoče.

Kajti v pogovoru lahko potem povemo, razložimo, utemeljimo….svoje misli, četudi so te drugačne kot bi jih druga stran želela slišati. V pogovoru se ne smemo pretvarjati, lagati, nakladati, obtoževati, vleči na dan stare zamere, obračati besede v levo in desno, da s tem dobijo povsem drug pomen.

S pogovorom razčistimo, se očistimo, kamen se odvali od srca in iz njega se moramo roditi prerojeni, zadovoljni in veseli, da smo imeli priložnost, da tisto, kar nam ni bilo všeč, povemo

 na glas… ne da bi nam ta, ki nas je poslušal, potem obrnil hrbet.

Včasih, žal, pozabljamo na to, da je iskrenost dvosmerna cesta. Če nam je resnica dragocena in jo negujemo, potem je potrebno, da na glas tudi pohvalimo, priznamo, da smo se kdaj zmotili, prosimo odpuščanja in tudi sami odpuščamo.

Vsem, tudi meni, se kdaj pa kdaj zgodi, da čakam(o) na lepo besedo, na kakšen objem, stisk roke, ker se nam zdi, da smo si to zaslužili.

Pa tega ni od nikoder…

Nas takrat lahko upravičeno stisne pri srcu, nam je  lahko upravičeno tudi hudo?

In edinole v tem, slednjem, tiči (po moje) past »popolne iskrenosti v kritiki«….

Ker če- po drugi strani- ne znamo (ali pozabimo) kdaj tudi pohvaliti, potem se pričnemo zavedati, da nekaj manjka, da ni tako kot bi moralo biti….

Še huje pa je, če drugim ne priznamo »pravice«, da bi tudi oni kdaj povedali na glas o svojih pomislekih…

Pa če za konec tegale jutranjega razmišljanja dodam še nekaj bolj osebnih besed: vesela sem, če se mi pove, ko in če delam kaj narobe. Morda me (še zmeraj) za trenutek zbode pri srcu, a ne za dolgo.

Tudi jaz potrebujem ogledalo, da se vanj pogledam in poskušam tisto, kar je bilo narejeno narobe, popraviti.

A ker sem čuteče bitje, »diham in živim« tudi od prijaznih besed, od topline, kakšnega objema, ne glede na to, kako se jih branim, želi dobiti tudi te…Pa ni nujno, da si jih zmeraj moram zaslužiti….

Veliko mi pomeni prijaznost….in če vidim, da so tudi drugi srečni v moji bližini, mi to boža dušo….

A v življenju je že tako, da mora biti malo tega in malo onega. Če bi nas samo kritizirali, bi naša duša umrla, a če bi nas samo hvalili, bi se razpočila od napuha…

 Zato si želim, ker je že Božič in vse ostalo, da bi nam vsem (z menoj vred) uspelo najti tisto pravo mero prijazne  kritike in toplih besed, da ne bi nikogar prizadeli, nikogar ranili….Pa da bi vsi razumeli, da eno brez drugega ne gre….da nas ima tisti, ki nam nastavi ogledalo, morda še bolj rad kot oni, ki mu za nas ni mar….

Vseeno pa vam(in sebi) polagam na srce: imamo dve roki, in z eno moramo v vsakem primeru, naj se zgodi kar hoče, objemati…..

ANKETA

http://www.surveymonkey.com/s/spletnopero

spletno pero

je internetna stran za tiste, ki pišejo in iščejo tudi nasvete o pisanju.

Če boste imeli čas, izpolnite anketo. S tem boste ustregli moderatorki Tanji, ki stran ureja.

hvala tudi v njenem imenu.

Milena

BOŽIČNA ZGODBA

»Zdaj nastopijo naši najmlajši,« je zadonelo preko mikrofona in na oder so se usuli otroci iz vrtca. Bili so oblečeni v angele in nekateri so prav nerodno mahali s slabo pritrjenimi krili. Z očmi so iskali vzgojiteljico, ki je stala za zaveso in jim s kretnjami dajala navodila, kaj naj delajo. Končno so se le postavili v vrsto, se prijeli za roke in zapeli.

Veronika je sedela v prvi vrsti. Imela je potne dlani od silnega pričakovanja. Njena Ana bo že v naslednji točki sama zapela pesmico o angelčku, ki je prinesel novorojenemu Jezusu v dar morsko školjko. Bila je ponosna na deklico, ki je odločno odpirala usta in videlo se ji je, da je vajena nastopanja, čeprav ji je bilo komaj štiri leta.

Ludvik se je držal kot pav. S pogledom je drsel po ljudeh in zdelo se je kot da želi vsem povedati, da je Ana njegova vnukinja. Nič ga ni motilo, da so se nekateri spogledovali in se mu posmihali.

Veronikine misli so zaplavale v preteklost.

Še pred dobrimi štirimi leti je bilo povsem drugače. Katarina je prišla domov in s seboj pripeljala Raula za katerega sploh nista vedela, da obstaja.

Za trenutek zaprla oči. Obšla jo je slabost in v grlu jo je dušilo. To se je dogajalo vsakič, kadar so spomini planili na dan.

Ludvik je sosedovemu mulcu ravno popravljal kolo. Zmeraj se je jezil, ko so ga zmotili sredi popoldanskega spanja. Toda otroci, od blizu in od daleč, so vedeli, da je samo siten, nič drugega.

»Popravim vam ga, toda obljubiti mi morate, da mi nikoli več ne boste rabutali malin!« jim je zažugal s prstom, preden so se razbežali.

»Ludvik, ne bodi tak!« mu je Veronika že iz navade očitala.

»Skuhaj mi kavo in bom takoj boljše volje,« ji je odvrnil in še preden se je zasukala na peti, je bil že zatopljen v delo.

Vedela je, da pogreša vnuke. Katarina je bila njun edini otrok. Svojeglava in trmasta je zmeraj dosegla vse, kar si je zapičila v glavo. Ludvik je želel, da bi dokončala ekonomsko šolo, se poročila in se zaposlila v domačem kraju. Toda njej  niti na kraj pameti ni padlo, da bi ga ubogala. Vpisala se je na pravo in se preselila v Ljubljano. Očeta je njena odločitev prizadela, toda še zdaleč ne strla. Čakal je na tiste redke sobote, ko se je prikazala na vratih, mu planila v objem in napolnila sobo s svojim glasnim klepetanjem. Takrat se je Ludvik ponovno razživel. Zafrkaval jo je, da je suha kot prekla, da sploh ni več prava ženska, da je nihče ne bo maral, ker ni na njenih kosteh nobenega mesa.

Veronika ga je poslušala in se mu smejala.

Bili so srečni drug ob drugem kot malokdo v njihovi ulici.

Potem je Katarina diplomirala in se zaposlila.

»No, sedaj bo pa ja pripeljala kakšnega fanta,« je včasih otožno dejal  in pogled mu je splaval skozi okno od koder se je slišal vrišč otrok, ki so se igrali na ulici.

Toda Katarina o fantih sploh ni hotela govoriti.

»Ne zanimajo me,«je vsakič zavrnila mamo, ko jo je previdno spraševala o njih.

Nekega decembrskega večera pa je prišla domov povsem nenapovedano.

Ludvik je na kavču bral, Veronika pa je pekla zvezdice za božično drevo.

»Ja, kaj se je zgodilo?!« je vsa presenečena vzkliknila,ko ji je odklepala vrata.

»Ohja, nič takega, le pogovoriti se moramo,« ji je odvrnila hči in jo objela okoli vratu.

Šele tedaj je Veronika opazila, da je pred vrati stal še nekdo.

»Ojej, ojej, ojej!«
To je bilo vse, kar ji je uspelo izdaviti iz sebe.

Fant, ki je spremljal Katarino, je bil črne polti …

»Mama, prosim te, vsaj ti bodi na moji strani.«
Toda Veronika kot da je ni slišala.

»Moj ljubi Bog, kaj sem ti storila, da si me tako kaznoval?!« so govorile njene oči, ki so se za trenutek ujele s hčerkinimi.

»Raul, rekla sem ti, da obisk pri starših ni rešitev!« se je Katarina jezno obrnila k fantu, ki ju je do sedaj nemo opazoval izza ozadja.

»Ne bodi taka,« jo je zavrnil in se narahlo prerinil skozi vrata, v dnevno sobo.

»Očka, hej, doma sem!« je zaklicala Katarina in planila h kavču.

»Se je kaj zgodilo?« se je začudil Ludvik.

»Oh, ne, le pogovoriti se moramo. Nekaj nujnega,« je hitela Katarina.

»Se nameravaš poročiti?« se je pošali oče in stisnil hčerko k sebi.

»To ravno ne. Vendar…..nekoga bi ti rada predstavila….«

Ludvik se je namrščil.

»Saj nikogar ne vidim !«

»Raul, pridi bliže, oče bi te rad spoznal«.

Katarinin glas se je za spoznanje zatresel.

»Kršenduš!«

V sobi je nastala grobna tišina.

»Kaj dela ta spaka v naši hiši?!« je med preklinjanjem kričal Ludvik in z vso ihto planil proti vratom, kjer je stal črnopolti fant.

»Izgini iz naše hiše, črnuh frdamani!«

»Ampak..oče! On je moj fant. Moj Raul. Ljubim ga. Že pet let živiva skupaj. Želel vaju je spoznati. Oče, prosim te, ne bodi tak. Ne uniči mi življenja!«

Ludvik se je sesedel sredi sobe kot spodsekana smreka.

Skril je obraz med dlani in neutolažljivo zajokal.

»Izgini iz moje hiše. Kuzla! Pokvarjenka! Nikoli več te nočem videti!«

Katarina je stegnila roko, da bi pomagala očetu na noge, toda mamin pogled ji je jasno govoril, naj tega ne stori.

Zato je le stala in čakala, da se starša premislita.

S pogledom je proseče še enkrat  pobožala mamo, a ta se je obrnila stran.

Potem je utrujeno skomignila z rameni, si obrisala solze, zacepetala z nogami in zakričala:
«Prav, sama sta tako hotela. Grem in me ne bosta nikoli več videla! Zapomnita si, kaj sem vama rekla! Nikoli več!«

Z vso močjo je zaloputnila z vrati in izginila v noč.

Veronika je še zmeraj stala kot okamenela. Počutila se je opeharjeno in izigrano. Zdelo se ji je, da ji je hči naredila veliko krivico. Le kako se je mogla zaplesti s tistim peklenščkom?! Mar je nisem vzgajala tako kot je bilo treba? Sem ji bila slaba mama? Kaj sem storila, da mi je zasadila nož v hrbet?

Pridrsela je do okna in za spoznanje odgrnila zaveso. Ulica je bila prazna in tiha, le v bližnjem zvoniku je zvonilo k šesti maši. Pošteno se ji je oddahnilo. O tem, kaj si bi mislili ljudje, če bi videli Katarino z nekim črncem, raje ni razmišljala.

Tisto noč nihče od njiju ni spal. Mož se je premetaval tja do jutra. Dvakrat mu je morala prinesti kozarec vode, ker ga je dušilo. Strašno jo je skrbelo. Hotela je že poklicati zdravnika, toda zmeraj jo je potolažil, da bo že kako.

Nov dan ni prinesel nič dobrega. Ludvik je prvič, od kar ga je poznala, ostal v postelji. S tresočo roko ga je pobožala po čelu.

»Izgini mi izpred oči. Tudi tebe maram videti!« ji je zabrusil, ko je postavila skodelico s čajem na omarico.

Veroniki je vsa kri izginila iz lic.

»Ne muči me Ludvik, saj je meni prav tako hudo kot tebi«, je zajecljala.

Srce jo je bolelo kot še nikoli. Vsa leta je bila prepričana, da je mož  steber družine, na katerega se bo lahko oprla v težkih trenutkih. Mislila je, da zna kljubovati težavam in jih premagovati.

Toda zmotila se je. Ona sama je bila tista, ki je obstala na nogah. Kljub hudemu šoku in  nočnim moram, ki ji niso dovolile mirnega spanca.

Ko se je prvič zalotila, da razmišlja o tem, da to ni nič takega, če Katarina živi z Afričanom, se je pošteno ustrašila. S hitrim pogledom je ošinila moža, ki je sedel v gugalniku in že debelo uro strmel v prazno.

Bala se je, da ji je morda bral misli.

Nič takega se ni zgodilo.

Ludvik je še  zmeraj pestoval svojo užaljenost in zdelo se je, kot bi se mu cel svet zrušil na ramena in ga pokopal pod seboj.

Minilo je leto, dve, tri, o Katarini pa ni bilo nobenega glasu. Veronika se ni upala niti v trgovino, ker se je bala govoric in neprijetnih vprašanj, ki so ji jih postavljale prijateljice.

Nekoč, po maši, jo je ustavil župnik in jo kar naravnost vprašal, če je res, da sta z Ludvikom Katarino postavila pred vrata.

Bilo je kot da bi prav čakala na to vprašanje. Usule so se ji solze in med hlipanjem je izdavila celotno zgodbo.

Župnik je zmajal z glavo in jo povabil v župnišče.

»Potem vam ni znano, kje je vaša hči?«

Njegov glas je bil pomirjajoč in očetovski.

Veronika je neutolažljivo jokala.

Župnik ji je prinesel robčke in kozarec vode. Vendar se je pomirila šele čez nekaj dolgih minut.

»Vam ni nič dolgčas po njej?« je vprašal in se ji strogo zazrl v objokane oči.

»Mož ne dovoli, da bi jo poklicala. Prepovedal mi je vsakršen stik z njo.«

Župnik se je nasmehnil.

»Veronika! Od kdaj pa vi moža tako dosledno ubogate? Nisem vedel, da nimate svoje volje!«

Zardela je.

Zmedeno se je poskušala izmotati iz primeža besed, toda ni ji uspelo.

»Do Božiča imate še dober mesec časa,» je odločno zaključil pogovor župnik.

»Razmislite, če je pametno, da sta z možem raje trmasta kot da bi uživala srečo!«

Veronika ga ni dobro razumela, kaj je hotel reči s temi besedami. Le prikimala je in zapustila župnišče kot bi ji gorelo za petami.

Zvečer, ko sta z možem sedela na kavču in čakala na svojo priljubljeno televizijsko nadaljevanko, mu je zaupala, na kakšen način jo je župnik po maši »spovedal«.

Ludvik je jezno planil pokonci in se postavil sredi sobe:
«Kako se je drznil?! Nima pravice, da se vtika v naše družinske zadeve!«
«Mu bom že povedal svoje, samo da ga srečam!«

Tisto noč se je Veroniki sanjalo o majhni skodrani deklici, ki ji je tekla naproti in vso pot kričala: »Babica, babica, kako rada te imam…«

Kakšen teden pred Božičem je pričelo snežiti. Otroci so se podili po ulici, se smejali in kričali, da je šlo skozi ušesa.

»Kaj jim je tega treba?!« se je jezil Ludvik.

»Ne bodi tak! Zmeraj ti je bilo všeč, če si jih lahko opazoval pri igri.«

Ludvik jo je grdo pogledal, nekaj zamomljal, se obrnil in oddrsal na kavč.

Že več dni sta bila tiho kot da si nimata kaj povedati. Veronika je vse noči prejokala. Tudi božične potice se ji ni zdelo vredno speči. O tem, da bi malo bolj natančno pobrisala prah po kotih, ji ni padlo niti na kraj pameti. Upala je, da bo šel Ludvik po kosilu v gozd in prinesel domov smrečico. Že lani je nista postavila, da je bilo zato v stanovanju še bolj pusto in prazno.

Stala je ob oknu in poskušala moliti.

Zdrava Marija, milosti polna …

Potem se je zmedla in ni vedela, kaj pravzaprav moli.

Na vratih se je oglasil zvonec.

»Če kdo kaj prodaja, nas ni doma,« je zarenčalo s kavča.

Veronika se je naredila, da ga  ni slišala.

S prsti si je že iz navade popravila lase, si pogladila predpasnik in odklenila vrata.

Potem ni več vedela, naj se joče ali naj se smeje.

Pred seboj e zagledala Katarino, Raul jo je objemal okoli ramen in deklica, ki sta jo držala v naročju, je imela prav tak nasmeh kot njena mama, ko je bila še otrok.

Nič ni rekla. Saj ni mogla.

Le na široko je razširila roke in jih objela. Vse tri hkrati.

Brez besed.

Katarini so po licu tekle solze. Zdelo se ji je, da ji srce še nikoli ni tako glasno prepevalo in igralo kot ravno v tistem trenutku.

»Oče...je doma…?«

Besede so obvisele v zraku.

Veronika je stegnila roki in punčko pobožala po licu, otrok pa ji je kar sam zdrsnil v naročje.

Ko sta se dotaknili z lici, se je čas za trenutek ustavil.

»Je to tista sreča, o kateri ljudje sanjajo?« je pomislila Veronika, ko je deklico trdno stiskala k sebi.

Ludvik se je sunkovito obrnil proti vratom, ko je začutil, da v sobi ni več sam. V hipu je prebledel, ko je pred seboj zagledal Katarino. In potem še otroka, ki se je stiskal v  ženinem naročju.

»To ni mogoče…« si je govoril, »to ni mogoče….«

Toda niti besedice ni mogel izdaviti iz sebe.

Hči je naredila prvi korak. Stopila je k očetu, mu ponudila roko, toda on se jo je oklenil okoli ramen in zakopal glavo  v njene prsi.

»Sonček moj, kako sem te pogrešal...«je zašepetal čez čas. Trdno jo je stiskal k sebi kot bi se bal, da bi mu spet ušla.

»Je to vajin otrok?« je nato vprašal, ko je deklica postala glasna in je s polnim grlom pela božično pesem ter plesala po sobi.

»Tvoja vnukinja Ana.«

Ludvik si jo je posadil na kolena, toda Ana ni zdržala dolgo.

»Dedek, pojdiva plesat!« mu je zaklicala in ga povlekla za seboj.

Vsi so se zasmejali.

Toda Ludvik je njeno povabilo vzel resno. Priklonil se ji je in ko sta se prijela za roke in zaplesala, se je zdelo, da je bilo zmeraj tako in nikoli drugače.

»Boš šla z menoj v gozd po smrečico?« jo je vprašal Ludvik.

Deklica je prikimala in na ves glas zaploskala.

Ko je Veronika stopila v kuhinjo po piškote in malinovec, je Katarina prišla za njo. Nežno se je naslonila na njeno ramo.

»Mama, oprosti mi, če sem te prizadela. Toda ljubezen do Raula je bila močnejša.«
Veronika ni vedela, kaj naj odgovori.

»Z očetom sva bila vsa ta leta zelo osamljena. Tebi sva gradila svoje  lastne gradove na oblakih. Mislila sva, da nama boš hvaležna za vse, kar sva ti dala in da naju boš zaradi tega ubogala. Nisva ravnala prav. Veliko sem molila, da bi vsi skupaj pozabili na zamere, toda tri leta je trajalo, da se mi je molitev uresničila. Raula bom sprejela kot da je moj sin. In Ana….takoj sem jo vzljubila.«
Objeli sta se.

V nedeljo so že pri zajtrku sklenili, da bodo šli k maši.

»Ludvik, ali tudi ti greš?«
Veronika kar ni mogla verjeti.

»Nekdo bo moral paziti na Ano, če bo postala nemirna, » je mirno odgovoril  in pobožal deklico, ki  ga je spremljala na vsakem koraku.

Župnik jih je takoj zagledal, ko so se usedli v svojo klop. Namuznil se je in bilo mu je toplo pri srcu.

Le med pridigo si ni mogel kaj, da ne bi spregovoril o zamerah, odpuščanju in o drugačnosti.

Ludvik je globoko sklonil glavo, kajti zdelo se mu je da govori samo njemu.

Potem je presenečeno zazijal, ko sta si Raul in župnik podala roki kot dva stara znanca. Ni mogel verjeti, da se poznata še iz tistih časov, ko je župnika popadla pustolovska žilica in je več kot leto dni preživel v Afriki, pri svojem bratu misijonarju.

»Dobili ste čudovitega zeta,« je dejal Ludviku.

Potem je prišlo kar samo po sebi, da so se dogovorili, da bo Ana nastopila v božični predstavi.

»Kaj nam boš zapela?« jo je vprašal župnik.

»Eno pesmico samo za dedka,« je odvrnila mala navihanka.

In tako sedaj sedita z Ludvikom v dvorani župnišča in oba sta ponosna na vnukinjo, ki poje kot pravi angel. Zavedata se, da ljudje šepetajo in opravljajo, toda to ju ni nič več motilo.

Anin glas je preplavil dvorano in se kot kakšen nežen metulj dotaknil src.

»Še nikoli nisem imela lepših božičnih praznikov,« je zašepetala Veronika in se nagnila k Ludviku.

Ta jo je stisnil za roko in jo je izpustil šele potem, ko so ljudje planili na noge in z vso močjo zaploskali Ani.

NAM JE MAR?

Včeraj, ko sem gledala soočenje nekaterih akterjev iz zgodbe o Boru Nekrepu, sem pogrešala besede o osebni odgovornosti. O tem, da bi moralo biti nekomu mar za tega nesrečnega dečka. O tem, da bi odgovorni v bodoče dali prav tej- osebni odgovornosti- večje in bolj izrazitejše mesto nenazadnje tudi v zdravstvu, kjer očitno marsikaj škriplje in se marsikaj dogaja, kar ni všeč niti zdravnikom, še manj pa bolnikom, ki – hote ali nehote- potegnejo kratko. Mirne duše lahko rečem, da je pišmeuhovstvo v ordinaciji doživel že vsak izmed nas. Nekateri bolj, drugi manj izrazito. Pri nekaterih je tak odnos minil brez posledic, pri drugih se je končal žalostno če že ne tragično. Različni internetni forumi in časopisni predali s pismi bralcev so polni obtožb na račun nekorektnega in vzvišenega odnosa tistih, ki jim v roke izročimo naš strah, našo ranljivost in upanje, da nam bodo pomagali.

Takrat, ko smo bolni, smo drugačni, smo negotovi, boječi, preplašeni. K zdravniku gremo  zato, da bi ponovno mirno spali, gremo zato, da bi dobili pomoč. Da nekaj hudo škriplje v odnosu med zdravniki in bolniki, čutimo zadnje leto. Nezaupanje bolnikov pa je doseglo nekakšen višek v zadnjih tednih, ko je bila na pohodu prašičja gripa, ljudje pa so raje tvega kot da bi se cepili. Zakaj? Zato, ker je v medije pricurljalo cel kup nasprotujočih se izjav, mnenj in polresnic, zato, ker so se tudi sami zdravniki in to javno, izogibali cepljenju kot hudič križu. Zakaj le, če pa je cepivo varno in ne pušča posledic kot se je trdilo?

Tudi Borova starša pravita, da razumeta, da se tudi zdravniki motijo, nenazadnje so tudi oni ljudje, ki so podvrženi napakam. Nikoli pa ne bosta razumela odnosa, pišmeuhovstva, ki so ga pokazali po tistem, ko so ugotovili, da so ga polomili. Primera Bora Nekrepa, to si upam trditi, sploh ne bi bilo, če bi se v najtežjih trenutkih, ki sta jih starša doživljala, našel kdo, ki bi k njima pristopil in ju potolažil in s tem dal tisto moralno oporo, ki jo v težkih trenutkih potrebuje vsak izmed nas. In samo to je tisto, ker boleče manjka v odnosu med slovenskimi zdravniki in bolniki. Človeški odnos. Pa občutek, da bolnik ni nek nebodigatreba, ki trka na vrata zdravstvenih domov zato, ker mu je doma postalo dolgčas. Prijazen pogovor, magari če traja le minuto ali dve, lahko pomaga več kot cela vrečka zdravil, s katerimi se včasih bolniki hvalijo, ko zapuščajo bližnjo lekarno.

Zgodilo se mi je pred dvema letoma, ko po hujši obliki gripe več mesecev nisem in nisem prenehala s kašljanjem. Šla sem na več pregledov in na enem od njih me slučajno vprašajo še po boleznih drugih družinskih članov. Povem, da imamo v družini hujše težave s ščitnico, in ko to zdravnik sliši, zamahne z roko, rekoč, gospa, vam pa nič ni, vas je prignal k nam samo strah. Glede na to, da me potem ni niti pregledal,se sprašujem, kaj bi bilo, če pa bi se vseeno kaj kuhalo v mojem grlu ali pljučih. Pa se na srečo ni. Mar ne bi bilo bolj humano in bolj pošteno, če bi mi, namesto očitne zavrnitve, v dveh stavkih razložil, na kaj moram biti pozorna?

Osebna odgovornost močno šepa tudi drugje- tam, kjer delamo med ljudmi in za ljudi. Nedolgo nazaj sem se pogovarjala z učiteljico, ki dolgo časa ni vedela, da mama enega od učencev pije in domačim nenehno grozi, da si bo »nekaj naredila«, če ji bodo še naprej skrivali pijačo. Deček, ki je prihajal v šolo, je bil prestrašen, pretirano miren, zaspan in zaprt vase. Učitelji, še celo tisti, ki so vedeli za družinske razmere, so se nad njim pritoževali, ona pa mu je pisala disciplinske ukrepe po tekočem traku, dokler, na srečo, ne pride na govorilne ure otrokoma mati, pijana kot čep. Šele takrat se je učiteljici posvetilo, kako krivična je bila do učenca in koliko hudega mu je naredila tudi sama, namesto da bi se z otrokom pogovorila in odkrila razloge nezainteresiranosti za pouk in za učenje. Seveda je potem svojo napako popravila, aktivirala je tako socialno službo, zdravnika, policijo in še koga, da so družini priskočili na pomoč. S svojim ravnanjem, za katerega, mimogrede, ne bo nikoli dobila nobenega plačila v denarju, niti ne bo dobila povišice pri plači, je rešila fanta pred nadaljnim propadanjem, dregnila pa je tudi v družino samo, da jim je odprla oči, ker so spoznali, da s tem, ko materino početje prikrivajo, škodujejo sebi kot tudi njej.

Neštetokrat se zgodi, da o kakšnem nasilnežu v okolju, kjer živi, kroži na stotine govoric, čvek in drugega materiala s katerim se futrajo opravljivci ob vsakodnevnih kufetih ali kar tako, ker nimajo drugega dela. Redki pa so primeri, ko se okolje zgane in ukrepa, ko ljudje pokažejo, da jim je mar za nesrečno družino, ki mora trpeti nasilno obnašanje. To, da se tako osebo prijavi ustrezni službi, še zdaleč ni zločin, je pa zločin, če obrnemo glavo stran kot da se nas ne tiče.

Ni dolgo nazaj, ko sem pred Konzorcijem v Ljubljani, ustavila žensko, ki si je krilo zavihala tako nesrečno, da je kazala zadnjo plat. Ko jo pocukam in ji to povem, se je skoraj sesedla od sramu, saj je v takem stanju prehodila več trgovin, šla preko tržnice, bila na davčni upravi in še kje, toda nikomur se ni zdelo vredno, da bi jo opozoril na pomanjkljivost.

Ko so delali poizkus s skrito kamero, so ugotovili, da so sprehajalci v parku hodili mimo dekleta, ki je jokalo na klopi domala ves dan, nikomur pa ni bilo mar, da bi pristopil in jo vsaj vprašal, če lahko kaj pomaga.

Bolj ko se bližajo novoletni prazniki, bolj bodo- kot kaže-  pogosta opozorila, da se je neznano kam izgubil ta ali oni: moški, ženska, otrok, starejši, mlajši.

Zakaj?

Zato, ker živimo drug mimo drugega, ker nam nenehno perejo glave, da se ne smemo vtikati v življenja drugih niti na ta način, da bi posredovali, ko tam- čez plot- gre nekaj hudo narobe. Nekoč smo hrepeneli po Ameriki- danes jo živimo. Na ameriških ulicah lahko nekdo pade in obleži, pa ga še pes ne bo povohal. Se enako že dogaja pri nas?

December je poln dobrodelnih prireditev, kjer nam- poleg obilice zabave- ponudijo tudi možnost, da darujemo za neke posameznike, ki jih niti ne poznamo.

A kaj mi storimo?

Odpremo denarnico, vržemo v puščico denar, in smo vsega frej.

»Bodo že oni drugi storili kar je treba,« si rečemo in se počutimo kot po zmoljeni molitvi, ki nam jo naloži spovednik.

Očiščeni.

Mar ne bi bilo bolje, da bi se- samoiniciativno- odločili in v ožjih okoljih, kjer živimo, pristopili drug k drugemu? Če smo že namenjeni delati dobra dela, nam ne bi padla krona z glave.

S tem bi pokazali, da nam je res mar, da nismo brezosebni do drugih, da želimo tej družbi, v kateri živimo, tudi nekaj dati. A če se nam zdi, da s temle namigom zahtevam preveč, potem pa poskusimo na kakšen drug način vzgajati vsaj otroke, da nekoč, čez par let, med njimi ne bo zdravnikov, ki jim ne bo mar, ne bo učiteljev, ki bodo po pikicah zahtevali od učencev, kar je predpisano, ne bo še mnogih drugih poklicev, kjer se bodo posamezniki sklicevali na črko zakona, pri tem, pa jim bo hudičevo malo mar, kdo in kakšen je človek, s katerim imajo opravka. Saj gre samo zato: da bi nam bilo spet mar za sočloveka, za nič drugega.

ONA VISOKA, SVETLOLASA- ON MAJHEN IN DEBEL

Zmečkane rjuhe, mp3

in

recept za bučkino pito

 /veseloigra v 2 dejanjih/

Nastopajoči: Arto Waltari, kriminalist, nekakšen šef

                     Mika Tikkanen, kriminalist, bivši prometni policist

                     Morianne, kr ena tajnica

                     Domen Mikš, novinar

                      Cita Jereb, glavna urednica

I.                  dejanje, pisarna 7. nadstropju Policijske postaje na Kajaanovem trgu, Helsinki

Mika Tikkanen, kriminalist, bivši prometni policist potrka na vrata, narahlo, kajti ura je komaj pol osmih zjutraj.

»Oprostite, da vas motim, gospod Arto Waltari, a zunaj, v čakalnici, vas že pol ure čaka en čuden tip iz Slovakije. Nekaj žlobudra v polomljeni angleščini, a ga nihče ne razume ….«

Arto Waltari:«Vprašaj ga, kaj hoče, danes nisem razpoložen za kakšne zajebancije.«

/Mika se vrne v 3,5 minutah./

Mika:«Rekel je, da prinaša važne dokumente o Patrii…«
/ Arto Waltari nagrbanči čelo in potrka s prstom po mizi/

»P…(neka beseda na p…a ne tista kot si morda mislite), a me ti butasti Slovenclji še ne bodo nehali morit. Kaj, hudiča, a serjejo papirje, ali kaj?!«

/preklinja točno 2 minuti, nato se odkašlja in vnovič pokliče Miko, ki se nemudoma prikaže iz svoje pisarne/
Arto Waltari:«Reci tistemu pezdetu, da sem na kolegiju. Naj čaka še kakšne tri ure, po malici ga pripelji v pisarno.«

Mika:«Takoj gospod. Ali naj vam medtem prinesem mapo, ki vam jo želi izročiti?«

Arto Waltari:«Ni treba, vrh glave imam te govedi. Še lastno rit bi mi servirali na pladnju, če bi ugotovili, da bi od tega imeli koristi.« (pljune po tleh)

(minejo 4 ure in tričetrt)

Mika (vnovič potrka na vrata):«Tisočkrat vas prosim, da mi ne zamerite. Ampak tista sitnoba tam zunaj ne da miru. Vsi smo ga že siti, ker živčno hodi sem in tja in telefonira.«

Arto Waltari(ravno je gledal tajnico Morianne, ki je vneto tapkala po tipkovnici):«P……m…., pesjan mi je zajebal dan. Daj pripelji mi ga, pozneje nimam časa, ker imam nujne opravke.« (Morianne je zardela )

(Vnovič nekdo potrka na vrata)

Domen Mikš:«Good morning, may l enter the room?«
Arto Waltari:«Ja, ja, ja, seveda, zakaj pa ne. Kar naprej, izvolite, dobrodošli.« /se rokujeta/

Domen Mikš:«Upam, da mi ne zamerite, excouse me, really, please, ampak nujno, strašno nujno sem moral priti k vam. Našel sem neke izjemno zaupne dokumente, pa se mi je zdelo, da jih ne morem izročiti nikomur drugemu kot vam…..«(nervozno se prestopa sem in tja, očitno ga je tiščalo lulat ali kaj podobnega)

Arto Waltari:«Kakšne dokumente? Ni mi jasno….razložite mi, prosim…« (pod mizo se počoha med nogami. Morianne to vidi z levim očesom in po vsem telesu jo zaščemi…)

Domen Mikš:«Kot novinar imam zelo dobro razpredeno mrežo vohunov. Enemu, hm…hmja..no, ja..eni je ime Nika in dela v…(pove ime podjetja, ki ga Arto niti pod razno ne razume, še manj pozna). Včeraj, ko sva bila slučajno skupaj (Domen pogleda v tla in Artu se zdi, da se je tip zlagal kot pes teče), mi je pod strogo zaupno izročila pet listov, ki jih je našla v nekem predalu, v njih pa, jasno in glasno, piše, kako je prejšnja vlada polnila svoje bančne račune na račun Patrie…..(Domen moli moškemu za mizo šop papirjev pod nos)

Arto Waltari:«To so resne obtožbe (Arto se muza, toda Domen tega ne opazi, kajti njegovi možgani mrzlično beležijo vsako besedo)

Domen Mikš:«Ali lahko najin pogovor snemam, please!!!!!!« (malo je manjkalo, pa bi padel na kolena, a ni, nikjer pa ni zabeleženo, zakaj ni)

Arto Waltari:«No, no, tega pa ne, najin pogovor bo prijateljski in zelo zaupen. Saj ne boste nikomur povedali niti besedice o tem, o čemer se bova pogovarjala?(vidno se namuzne)

Domen Mikš (vzburjeno in na robu živčnega zloma):«Seveda ne, logično, prisežem vam, častno besedo vam dam. Slovenci smo znani po tem, da nikogar nikoli ne zajebemo….«

(Arto Waltari odločno prikima kot da se strinja. Zelo odločno!)

Arto Waltari:«Se je bivši predsednik že vrnil z medenih tednov? Morda vam je znano, se je imel prijetno?«

Domen Mikš(skoraj bi ga kap):«O, lepo, da spremljate vse, kar se pri nas dogaja…Ne, ne vem, če se je že vrnil…mogoče….ne vem…vprašati bi moral našo glavno urednico, ona je bolj na tekočem….«

(definitivno namiguje, da si jo dopust lahko privoščil le s podkupnino, majkemu!)

Arto Waltari:«Hm..kot vidim, so bili tajni dokumenti, ki ste jih prinesli, napisani v angleškem jeziku. Od kdaj pa slovenščina ni več vaš uradni jezik?(začudenje je iskreno)

Domen Mikš(v nekakšnem vzhičenem stanju, ko ni vedel, kaj naj odgovori):«Pri nas, v naši državi, v naši republiki Sloveniji, pri nas namreč, nekateri tudi sanjamo v angleščini, believe me. Mi, ki smo evropsko usmerjeni, da ne bo pomote! Tisti drugi (hotel je reči kmetavzarji, a se je zadnji trenutek premislil) so pa itak oberkrajnerji in se mečejo na trepalnice za Avseniki.«

(Arto Waltari pogleda tajnico Morianne in ji na skrivaj pomežikne. Menda je izgledalo precej seksy, ker si je dotična dama segla k prsim in jih nehote poravnala v pretesnem modrčku.)

Arto Waltari(vrže papirje na mizo. Tja prfrčijo tako, da se že od daleč vidi žig Tovarne marmelade MOkaSA):«Še minutko časa vam dam, da mi poveste, kaj piše. Moja angleščina ni tako dobra, da bi razumel vse to sranje.(glas postane za spoznanje višji, a drobno nianso začuti edinole Morianne)

Domen Mikš:«Spoštovani..eee….eeee…tukaj piše, da je direktor Franc K., član desnice, tesni prijatelj osebnega stražarja bivšega predsednika,  dobil dne, 14. 09.2008 nakazanih 234.564,00 evrov, moja skrita zveza pa meni, da je ta denar povezan s Patrio…definitivno, druge razlage ni, glede na to, da je recesija in da smo pri nas globoko v riti in tudi Korupcijska komisija, žal še neuradno, tako trdi…!«

(Arto Waltari vneto prikima, misleč, takega bebca pa še ne. Domen skoraj skoprni na stolu, sklepa, da se Arto najmanj 100% strinja z njim, zato korajžno nadaljuje)

Domen Mikš:««S tem denarjem so financirali  nek butast časopis, v katerem so reklamirali svojo marmelado, o bivšem predsedniku pa so tudi večkrat pisali na tak način, ki je mojo glavno urednico razkuril bolj kot sem vam pripravljen izdati….«

Arto Waltari(resno, smrtno resno):«Očitno so vsi, ki so bili povezani z bivšim predsednikom, na račun naše Patrie dobro živeli. Tega pa res še nismo vedeli, še dobro, da so vas poslali k meni…(Morianne se skloni nad tipkovnico in se pritajeno hihita)

Domen Mikš(skrajno razburjeno): »Popolnoma se strinjam, gospod Arto…..popolnoma…tako sem vzburjen(ali je rekel celo razburjen, o tem tudi gospod Arto ni bil povsem prepričan)….strašno me veseli, da sva se srečala….verjemite, pri nas se dogajajo pizdarije…pardon….ampak….ne morem si pomagati….samo vam še zaupam, ker ste resni in ker razumete, da je meni in moji urednici ogromno do tega, da rešiva Slovenijo. Res, častna beseda!«

(Arto je prikimal. Potem je njegov pogled več kot sekundo počival na Morianninih kipečih prsih in povsem nehote mu je šinilo skozi možgane:'Če ta kreten takoj ne odide, mi bo šlo popoldne po zlu!' Vstane in tudi Domen vstane)

Arto Waltari:«Me veseli, da sva se srečala young man. Lepo pozdravite svojo drago domovino, ki jo tako zelo ljubite. Poljubljam roko vaši mični glavni urednici. Sedaj pa se moram, žal, od vas posloviti, čaka me nujno delo.«
(Domen Mikš se prikloni, potem pa se ritensko počasi pomika proti vratom, ki so že na stežaj odprta prav po zaslugi Mika Tikkanena, kriminalista in bivšega prometnega policista.)

Mika Tikkanen, kriminalist, bivši prometni policist (potem ko Domna Mikša ni bilo več, stopi do okna in ga na stežaj odpre):«Kateri idiot je spustil te preklemanske špeckahle v Evropo, majkemu! (zaškrta z zobmi)

Arto Waltari(spravljivo):«No, no dragi kolega, zaradi mene lahko požrejo drug drugega, da le plačajo, kar so naročili…«

Mika Tikkanen(zazija kot tele v nova vrata):«Potemtakem….potemtakem…..«

Mika Tikkanen (se zasmeji in kolego potreplja po ramenu):«Tudi midva morava najprej in predvsem ljubiti domovino, pa naj stane kolikor hoče….«

(medtem pa Morianne iz samo njej znanih razlogov izgine v toaleto v prvem nadstropju, kjer je bil edini bide v celi stavbi)

II. dejanje

Dežuje. Domen Mikš je brez dežnika zato mu kaplje neusmiljeno silijo za ovratnik. V roki drži mobitel znamke Nokia 6120 s črnim ohišjem

Domen Mikš(s povišanim glasom tuli v telefon):«Cita, lepo sem vam rekel, da je vse, kar sem ga vprašal, potrdil, porkasvet!«
(bil je že rahlo lačen, zato mu je tudi krulilo po želodcu)

Cita Jereb(Čevlje z visokimi petami je sezula že pred pol ure, zato je v njeni pisarni rahlo zaudarjalo):«Ali lahko napišeš članek prej, preden greš na letalo?«

Domen Mikš(nasmešek se mu je razlezel po obrazu):«Seveda…logično…normalno….takoj, ko pridem na letališče, bom to storil.«

Cita Jereb(dvomeče):«Pa si si res zapomnil, kar ti je rekel?«

Domen Mikš (odločno, zelo moško odločno):«Zaupajte mi, gospa urednica, ne bom vas razočaral. Članek bo prava bomba, vam rečem. Vaše sovražnike bomo z njim dokončno pokopali…«

Cita Jereb(hitro):«Niso to moji sovražniki, kolega. To so sovražniki naše domovine, ki jo oba neskončno ljubiva, ne pozabi tega.«
(odloži telefon. Nato vzame iz torbice drugega, odtipka štirimestno šifro in v imeniku poišče osebo Modri dirkač. Telefon na drugi strani zazvoni najmanj trikrat, nato zasliši globok moški glas)

Moški glas:«Bodi kratka, samo dejstva, lepo prosim.«
Cita Jereb:«Zajebali jih bomo. Definitivno.«

(Nato z naglo kretnjo skrije telefon v enega od predalom torbice. Nehote izpusti prdec, nato pa se vnovič posveti lakiranju nohtov na levi roki.) 

                                                KONEC

Zastorji padejo, a le na pol droga. ( Podobno kot če bi kdo umrl.)

Vsak, ki bi skušal le z najmanjšim zlonamerom dokazovati, da je zgornji zapis slučajno namigujoč na kakšno resnično zadevico, nima pojma, kako deluje domišljija pri ženski nad cca 50 letom....

PROSIM ZA VAŠO POMOČ..../nič ne bo bolelo/

Prosim za vašo pomoč!

Za decembrsko Tv oddajo (10.12.) bi rada naredila portret nekoga ki živi sam, a mu ta samost ni v breme, temveč si zna poiskati brez števila različnih dejavnosti- tudi dobrodelnih- kar pomeni, da lahko živi polno, bogato in tudi srečno.

Namreč: želela bi razbiti mit, da so tisti, ki živijo sami- že v naprej obsojeni na turobnost, osamljenost, žalost in podobno….

Strašno bi bila vesela, če bi mi lahko predlagali ali sebe ali pa koga, ki ga poznate, da- tako kot pri prispevku o Lucijini knjigi 3 tedne nazaj- naredim kaj dobrega za ta črnogledi svet

Moj mail

zareceno@gmail.com

Res, zelo prijazno vas povabim, da mi pomagate poiskati prave ljudi….

Od srca vam hvala

NE MOREMO TE POKOPATI

»Moral bi jo pogladiti vsaj po laseh,« si rečem, medtem ko mi roka kot mrtva leži ob telesu. Na dotik je bila še zmeraj vlažna in vroča, kajti še pred nekaj minutami sva se ljubila, z dlanjo sem drsel preko njenih prsi vse tja do stegen, ki so se mi ponujala, naj jih posujem s poljubi, a me nekako ni mikalo, niso bila ravna in gladka, z napeto kožo kot sem bil vajen, davno je že tega, pri Aniki.

Andrejkina so bila bela, posuta s pegami, krčnimi žilicami in drobnimi belimi dlačicami, ki so me vsakič, ko sem se dotaknil kože, žgečkala po nosu in me silila h kihanju. Nekoč sem, povsem nehote, celo pomislil, da bi morala za kakšen kilogram shujšati, kajti zdelo se mi je, da me njeno  telo duši, ko se je legla name in ko so njeni prsti gladili lase, iskali ušesno mečico, se je nežno dotikali in ko so prhutajoči poljubi ustnic risali poti preko rame do zapestja, kjer so se za trenutek ustavili in nato nadaljevali vragolije vse do prstov, ki so željno čakali, da se jih nekdo dotakne z jezikom in jih posesa vase.

Šla mi je na živce. Že od prvega dne, ko sem jo spoznal in ko sem se davi, ko sem stal pred ogledalom in se bril, vprašal, zakaj sploh spim z njo, nisem vedel odgovora.

Njena glava na moji rami, duh podpazduhe, celo prevelike bradavice, s katerimi se me je dotikala s strani, da sem si, čeprav tega nisem hotel, v duhu predstavljal napete prsi, sicer veliko manjše kot Anikine, a vseeno čvrste in lačne dotika, da bi jih božal in gnetel, dokler ne bi otrdele in ječale od užitka, vse me je motilo. Z Aniko sva se ljubila tudi po petkrat na dan, a z njo…

Takrat, ko sva sedela za mizo ali pa tudi na kavču in se pogovarjala, je še šlo. Bila je iskriva, zabavna in iskrena. Kadar je zardela in to se je dogajalo sila pogosto, ji je postalo nerodno. Všeč mi je bilo, ko sem jo dražil, a ko me je pogledala s svojimi velikimi zelenimi očmi, se v meni ni ničesar zganilo. Počutil sem se kot bi imel sto let in ne osemintrideset.

Že cel mesec, kar se poznava, upam, da me bo zagrabilo in jo bom brez razmisleka odvlekel v posteljo tisti trenutek, ko se bo prikazala na vratih. Kljub zmedi, ki vlada v moji glavi, se trudim, da se ji smehljam, medtem ko se usede kraj mene. Vidim, da je utrujena, a mi tega noče priznati. Boji se, da bi ji rekel, naj odide domov in se spočije.

Ko mi pripoveduje, kaj je doživela čez dan, so njene besede mehke in tople, rad jo poslušam, ob njej mi ni bilo še nikoli dolgčas. Včasih se mi celo zazdi, da bi ji takrat, ko vstane in hoče oditi, najraje zakričal:«Andrejka ne hodi, bodi z menoj, celo noč, če hočeš.«

A tega ne storim.

Ne morem.

Vem, da bi se vdano ulegla kraj mene, me objela s svojimi rokami in me božala toliko časa, da bi se tisti prekleti judež predramil in se povzpel do njenih bokov. Moral bi biti srečen, da je nora name. Pa nisem. Zoprna mi je in trudim se, da ji tega ne pokažem.

 Tone, ki jo pozna, mi jo je celo nevoščljiv. Včeraj mi je dejal, da se še zmeraj žre, ker se je odločila zame in ne zanj. Nisem ga jemal resno, saj sva popila že veliko piva, vmes pa tudi kakšno vodko.

Po svoje sem jo imel rad. V torek sem celo nestrpno pogledoval na uro, obljubila je, da pride ob dveh, a je zmeraj malo zamudila. Že pri vratih se je zaupljivo stisnila k meni in četudi sem se nehote odmaknil za ped, me je objela, nato pa je dvignila obraz, da sem jo moral poljubiti, četudi mi ni bilo do tega.

Nekoč sva se pogovarjala o gibanici. Moja babica, ki je bila doma iz Ljutomera, je pekla božanske. Stopile so se na jeziku in zmeraj, ko je prišla na obisk, mi jih je prinesla cel pladenj.

»Saj ni treba, da mi verjameš, ampak moja gibanica je boljša od njene,« je rekla nagajivo in zardela. S hrbtom je bila naslonjena na blazino, tako da ni mogla videti prezirljivega nasmeška, ki mi je za trenutek zaigral na obrazu.

»Izguba časa, ne boš me prepričala,« sem hudobno pripomnil.

Kar naj se hvali, saj se itak vse ženske hvalijo. Tudi Anika se je, ampak njo sem ljubil in ji tega nisem nikoli zameril.

Bila je sreda, 15. septembra, okoli pete ure popoldan, ko je potrkala na vrata. Namrščil sem se, nisem je pričakoval, zato mi tudi ni bilo prav, da me moti.

Šele ko je pozvonila drugič, sem počasi vstal s kavča, in si godrnjaje nataknil copate ter oddrsal proti vratom.

Besede so se mi zataknile v grlu, nisem se mogel jeziti nanjo, res ne. Stala je pred menoj, oči so ji žarele in nasmeh, se ji je razlezel po vsem obrazu, bila je videti povsem drugačna kot sem jo bil vajen.

»Na, tukaj imaš,« je rekla in mi pomolila v naročje plastično posodo z vijoličastim pokrovom. Nehote sem zajel sapo, omamno je zadišalo, pravzaprav ne pomnim, da bi že kdajkoli prej vohal kaj podobnega. Nestrpno sem dvignil pokrov in ob pogledu na šest velikih kosov prekmurske gibanice mi je zaigralo srce. Sklonil sem glavo in povohal. Bilo je božansko. Nepozabno. Imelo me je, da bi se usedel na prag in se jih lotil z rokami, a sem se zadnji trenutek premislil.

Z naglimi koraki, ne da bi se menil zato, če mi sledi, sem odhitel v kuhinjo, dragoceni zaklad sem odložil na mizo in poiskal krožnik ter žičko, bil sem nestrpen in lačen, hudičevo lačen, če bi bil sam, bi planil na dobrote, ne meneč se za oliko in podobno sranje, z golimi rokami bi jih zbasal v usta, četudi ne bi niti utegnil dihati, prava figa, kajti gibanice so dišale omamno in vabeče.

»Počakaj za trenutek,« je rekla Andrejka in me narahlo porinila na stol. Presenečeno sem odprl usta, prekleto, kaj si upaš, komaj sem se zadrževal, oči so se mi jezno zabliskale, toda še pravočasno sem se ugriznil v jezik, ona pa ni niti opazila, da me je vrglo iz tira, iskala je prt in serviete, a jih ni našla, zato je odtrgala kos papirnate brisače in nanjo narisala rumeno sonce z dolgimi žarki in ogromnimi smejočimi usti.

Nato je vse skupaj položila zraven krožnika, odleglo mi je, ko je previdno stresla predme gibanico, nato se je usedla nasproti in prikimala.

»Jej,«je rekla preprosto.

Najprej sem se je lotil s prstom. Od strani sem odškrtnil košček orehovega namaza, bil je še topel, mehek in ko sem si z jezikom počasi obliznil prst, so se brbončice napele in zadrhtele, zatrepetale so od silne strasti, kajti orehi, pomešani z neznanimi začimbami, so se počasi in radostno stopili na jeziku, zaprl sem oči in užival, kajti tako dobre gibanice v življenju še nisem jedel.

Pogledal sem jo in prikimal.

»Je dobra?«

Njen glas je bil moledujoč in nagonsko sem začutil, da jo moram razveseliti, saj si je to zaslužila, zato sem vstal, stopil na drugo stran mize, jo prijel za brado in nežno poljubil na lice.

»Nikoli ti ne bom dovolil, da odideš od mene,« sem rekel spontano in od srca in besede, ki so se raztopile v njenem nasmehu, so bile iskrene.

»Sedaj pa si jo privošči. Do konca,« je dejala srečno in me pobožala po roki.

Ni mi bilo treba dvakrat reči.

Tisti večer sva se ljubila. Nerodno se je slekla, v njenih gibih ni bilo nobenega pravega ritma. Bil sem sit, zato tudi nisem čutil kakšne posebne lakote po ženskem telesu, opazil sem, da so njeni boki preveč obli in mehki, tudi trebuh ni bil raven kot Anikin, nagnil sem se čeznjo, za spoznanje zastrl luč in potem mi je bilo laže poiskati pot do mednožja, bila je vlažna in polna pričakovanja, hitro sem zlezel vanjo, nekajkrat butnil ob stene maternice, da je zastokala in me za spoznanje stisnila s koleni, ni bilo nobenih skupnih valov, ki bi naju odnašali, njeni so se dvigovali samotni, med tihimi kriki, in ko mi je prišlo, sem vstal in stekel v kopalnico, ne da bi karkoli čutil, še trenutka olajšanja ne, umil sem se in se pogladil po laseh, ona pa je ždela pod rjuho, eno roko si je spodvila pod glavo, nič ni rekla, verjetno se je bala prositi, naj se uležem k njej in jo objamem ter stisnem k sebi.

Po tistem je pričela prihajati pogosteje. Vsakič je imela s seboj gibanico. Nisem imel srca, da bi ji rekel, naj jo pusti na pragu, ne, taka baraba pa spet nisem.

Vsakič, ko sem se najedel, sem ji dejal, naj se sleče, nikoli ji nisem pomagal, da bi ji odpel modrček, na primer. Ali ji počasi in nežno dvignil roki, ter potegnil čeznji majico. Ali jo božal s pogledom, medtem ko bi si sezuvala nogavice. Včasih se je ozrla preko rame in me vprašujoče pogledala. Delila sva si trenutke molka, ki so bili, vsaj meni se je zdelo tako, prazni in hladni.

Res sem bil prasec.

Kadar je ležala pred menoj na tisti rjuhi z velikimi rjavimi rožami, sem ji razprl kolena in vdrl vanjo. Ni mi bilo mar, če jo je bolelo, kdaj pa kdaj se mi je zdelo, da trpi, ampak, prekleto, moral sem se ji oddolžiti za gibanico, na noben način pa je nisem mogel ljubiti.

Ljubil sem samo Aniko. Nobene druge. Niti svoje žene.

Samo njo.

Danes, ko sem zagrnil zavese, na hitrico zmetal s sebe hlače in spodnje perilo, se dotaknil Andrejkinih kolen, me je povsem iznenada spreletelo.

»Prekleti tepec požrešni, pa kaj vendar počneš?! Si se prodal ali kaj?!«

Začutil sem, kako sem mlahavo zlezel vase, to se mi ni še nikoli zgodilo, tudi takrat ne, ko sem nekoč peljal neko rdečelasko za vogal bifeja, kjer smo praznovali  Dan osamosvojitve.

V kotu nad računalnikom sem zagledal pajka in imelo me je, da bi vstal in ga lopnil s copato. Andrejkine dlani so se me medtem nežno oklenile in ko sem nemočno ležal pod njenimi vročimi ustnicami, ki so me grele z vročo sapo, sem preklinjal ves svet, pa ni dosti pomagalo.

»Pusti, danes ne bo šlo,« sem nazadnje zamrmral. Besno. Razočarano.

Nič ni rekla. A sem po tem, kako se je premaknila k meni, vedel, da je razumela. Vseeno mi je, čez minuto ali dve, ko sva šla v kopalnico, namilila hrbet in me nato nežno obrisala po telesu.

Počasi kot ni bilo v njeni navadi, je pomila krožnik, preložila gibanico v drugo posodo in jo odnesla v hladilnik.

Medtem ko si je pri vratih obuvala čevlje, sem gledal skozi okno, na balkonu stavbe čez cesto je neka ženska v oranžni halji obešala perilo.

»Bom kar šla,« je rekla vedro. Poskušala je igrati kot Cameron Diaz, a ji ni uspelo.

Razpotegnil sem ustnice in se nasmehnil.

 »Lepo bodi,« sem dejal z rokami spuščenimi ob telesu.

Nato je zaprla vrata za seboj.

Obrnem se, stopim do hladilnika in na vsem lepem so se mi zašibila kolena.

S prsti sem otipal gibanico in jo povlekel k sebi. Položil sem si jo na kolena in medtem ko so zvoki Male nočne glasbe nežno in božajoče preplavljali sobo, so se prsti dotikali krhkega testa in okušali mak in orehe, zdelo se mi je, da se je čas ustavil in v tistem trenutku se mi je telo napolnilo z nežnostjo, preplavilo me je kot topel sen in že ob prvem grižljaju, ki se je stopil na jeziku, ni bilo več nobenega občutka za čas, šteli so le gibi, ki so sladkosti počasi a tenkočutno odnašali po telesu.

KJE SEM??

KJE, TOREJ, SEM?

Upam, da vprašanje ne bo preprepretežkoooo

KO ŽE RAVNO MIGAM S PRSTI NA NOGAH......

    

NAJ ME ZADENE, PA NE V VIRTUALNEM NAROČJU

Kadar imam čas in se lahko sprehajam po blogih, ugotavljam, da je veliko misli in besed namenjenih prijateljstvu. Sprejemanju. Razumevanju drugega. Pa tudi razočaranju ob spoznanju, da virtualni prijatelj ni to, za kar smo sprva mislili, da je.

Virtualno življenje poteka dosti hitreje kot tisto, ki ga živimo v realnem svetu. Če naletimo na dobrega sogovornika, potem  mu v nekaj urah lahko zaupamo toliko kot nekomu iz običajnega vsakdana ne povemo niti v desetih ali petdesetih letih. Besede, ki vrejo iz nas, nam vzbujajo občutek varnosti in zavetja, zato se velikokrat zgodi, da gremo čez mejo in izrečemo več kot smo sprva hoteli. Udarec ob spoznanju, da je oseba na drugi strani ekrana izrabila srce na dlani, je zmeraj boleč in se le stežka pozdravi.

Pogosto sem- zlasti pri Aniodsrca- pisala, da je internetno prijateljstvo sicer dobrodošlo, obenem pa ni večno. Pa ne le to: je tudi mnogoštevilno. Če pogledamo na Faceboook ugotovimo, da imajo nekateri tudi po več tisoč prijateljev, kar je praktično nemogoče obvladljivo. Imeti že nekaj deset prijateljev presega časovne zmožnosti vsakega posameznika. Osebno sem prepričana, da se je nemogoče posvečati več kot enemu, kvečjemu dvema ali trem.

Kar se tiče tesnejših medsebojnih vezi sem v realnem svetu zelo egoistična. Nemogoče se mi namreč zdi, da bi lahko svoje intimne skrivnosti delila z več kot eno osebo. Ne morem si predstavljati, da bi delček tistega, kar želimo in kar lahko zaupamo prijatelju, razlagala celemu bataljonu le-teh. Verjetno bi se že pri tretjem naveličala, kaj šele pri desetem ali dvajsetem.

Na blogih pogosto zdrsnejo mimo mene spopadi, v katerih se bijejo bitke na pogoriščih prijateljstev, ki to niso več, kajti virtualnost je z vso preciznostjo in požrešnostjo prežvečila objeme,  naklonjenosti in razgaljene zaupljivosti tistih, ki so verjeli, da lahko ekranu izročijo v varstvo najbolj intimne misli in razmišljanja….

Verjamem, da so lahko udarci, ki jih ob spoznanju, da so nas virtualni prijatelji pustili na cedilu, zelo boleči. Verjamem tudi, da ranijo kot bi bili pravi. Kljub temu pa upam, da se je vsak, ki je kaj podobnega že kdaj doživel, iz boleče zavrnitve tudi kaj naučil. Če ne drugega- previdnosti in prizemljenosti.

Pogosto rečem, da imam sicer rada vse ljudi, a to v večini primerov pomeni, da jih sprejemam take kot so, da mi je jasno, da se virtualno lahko skupaj šalimo, smejemo, klepetamo, a se tisti trenutek, ko ugasnemo računalnik, zavemo, da  so okoli nas ljudje iz mesa in krvi, ki jih poznamo že leta in leta in da so oni tisti, katerim se moramo posvečati. In nenazadnje: da so okoli nas domači, katerim  moramo odpirati srce na široko in vsak trenutek.

V letih, kar sem na blogih, sem spoznala- tudi v živo- veliko posameznikov, ki so že bili deležni mojega štrudlja ali pa tudi še ne….Lahko rečem, da se -sem in tja- vprašam, kako naj označim naše poznanstvo, da temu, kar nas povezuje, ne delam krivice. Morala bom izumiti kakšno prikladno besedo, da mi naslednjič ne bo treba hoditi okoli vrele kaše….

Upam in želim, da me vsi, ki so mi virtualno blizu, sprejemajo tako kot sem, a če me ne, vem, da se zaradi tega svet ne bo podrl. Iz tega, če me ali če me ne »ljubijo«, ne delam "doktoratov", ker v tem ne vidim smisla. Povsem logično mi je, da ima vsak izmed njih ob sebi še koga, ki ga ima »virtualno« raje kot mene….. naj se zaradi tega vržem čez most?

Morda zaradi mojega načina življenja, morda zaradi česa drugega, srečujem ogromno ljudi. Povsem samoumevno mi je, da nekateri zdrsnejo mimo, drugi ostanejo za malo dlje časa, redki so, ki ostanejo za zmeraj. Tiste, ki so mi blizu, imam rada in to tudi pokažem. Povem. Na različne načine- včasih bolj pogosto, drugič manj.

Pa da se spet vrnem k virtuali. Prevečkrat se mi je že zgodilo (če dobro premislim), da so se porazgubili prav tisti, ki so mi poklanjali v določenih trenutkih največ pozornosti, objemčkov in podobne šare, ki jo- to že veste- ne maram preveč...Zato grem včasih že sama sebi na živce, ker se bojim, da delujem preveč vzgojno in pokroviteljsko, ko mirim virtualna čustva….Mimogrede: ob misli na objem tu in zdaj, me spreleti drget, ob virtualnem pa se popraskam za ušesom, ker ne vem, kaj naj z njim….

A tako pač je....Zadnja dva dneva sem bila na neki lit. delavnici, nekaj udeležencev sem že poznala, bili smo iskreno srečni, ko smo se vnovič videli in če bi nas kdo gledal, kako si padamo v objem, bi mislil, da je med nami še kaj  "več" kot pa le veselje ob snidenju. A ni bilo. Vladala je le obojestranska naklonjenost, simpatija, toda ko smo spet naložili kovčke v avto in se odpeljali proti domu....hm...ne pomnim, da bi me vmes kdorkoli od njih kdaj poklical, če, seveda, ne bi bilo nujno....

Ampak tega ne vzamem kot nekaj slabega, tako je življenje....

Pred približno dvema letoma s(m)o se na nekem blogu dodobra razgovorili o internetni ljubezni. Spominjam se, ko je nekdo napisal, da je neke zimske sobote povsem slučajno spoznal neko žensko bitje, cel dan sta preživela na MSN-ju, zvečer sta se osebno srečala, in ker sta se  »poznala« že toliko kot bi se srečevala celo življenje, sta zavila med rjuhe in po tednu dni je od njune silne ljubezni ostal le prah in pepel….Izpraznila sta se kot steklenica, ki jo obrnemo narobe…Kdo ve, koliko podobnih »doživetij« je po tistem, vsak izmed njiju, še imel…

Virtuala nam zaradi svoje specifičnosti nenehno ponuja zmaličene podobe nekega sveta, ki so ga uporabniki stkali iz besed, za katere pa ni nujno, da bi zmeraj prihajale iz srca….

V virtualnem svetu bi se morali tudi česa naučiti iz napak, ki jih verjetno vsi kdaj storimo. Vsakega izmed nas so že kdaj vlekli za nos, pa vodili žejnega čez vodo, nam lagali, pihali na dušo ali nam metali polena pod noge. Kje bi se laže naučili ločevati zrno od plevela kot ravno tam, kjer nam je dano doživljati dobro in slabo- a z maskami na obrazu?

Tudi zato nenehno govorim, da je potrebno negovati domače ognjišče, negovati odnose s tistimi, ki so del nas, ki so del naše intime, ki so z nami zraščeni v realnem svetu. Edino TO bi moralo biti neminljivo...vse ostalo je podobno letnim časom....: nekaj časa odnosi cvetijo, so vroči, pa pride jesen, zima.....  in vnovič spet pomlad....In če bomo sprejemali internet kot odskočno desko za morebitno prijateljstvo v realnem svetu, bomo na vse, kar na teh straneh doživljamo, sprejemali drugače- bolj svobodno, bolj sproščeno…