
7.
Tisto jutro so me prebudili čudni zvoki, ki jih nisem bila vajena.
»Policija!« je zašepetala babica in se vnovič pokrila z odejo. Nasmehnila sem se. Včasih je reagirala zelo nerazumno in povsem človeško, tako da sem jo imela na sumu, da je Džuzepejevo seme v njej še zmeraj povzročaloo kakšne nepredvidene kemične reakcije. Pa kaj potem, če se drugačna policija zapelje mimo najine koče, sem si mislila in se obrnila na drugo stran. Postelja, v kateri sem ležala, je bila mehka in udobna, saj je v letih med 1754 in 1762 v njej spala meni najljubša Katarina Velika. Poznala je Voltaira, Diderota in D’Alemberta. Po drugi strani pa je bila preračunljiva, izkoriščevalna, oblastna in brezobzirna. Ni bila posebno lepa, ampak je bila šarmantna in pametna, označeval pa jo je močen in drzen značaj, saj je bila daljnovidna in neodvisna vladarica. Nekoč sem nekje prebrala, da je imela le enaindvajset ljubimcev, kar je bila čista laž. V postelji, v kateri sem ležala, se jih je zvrstilo veliko več. Spominjam se zadnjega med njimi, ime mu je bilo Prince Zibov. Z babico sva ga odkopavali na pokopališču Tihvin, ki stoji blizu samostana Aleksandra Nevskega. Še danes mi ni povsem jasno, kdo je bil kriv, da je Zibova duša ostala v telesu, da jo niso pravočasno prenesli v drugo telo. Mobilnik, ki ga je babica nosila v notranjem žepu dolgega krila, je nenehno zvonil in grožnje, ki jih je pljuval iz sebe nek Drugačni z druge strani, so mi dvigovale lase. Babica je takrat odigrala dobro predstavo, prepričala je policijo, da ni kriva, da so se zgodili zapleti brez njene vednosti. Ko sem nekoč, povsem slučajno, na skriti polički pod mizo, odkrila lutko, kateri je iz vitkega vratu štrlela žica, sva se v trenutku zavedli, da naju opazujejo. Takrat bi babica morala kaj reči, pa ni, le pobledela je, se prijela za prsi in globoko zajela sapo. Potočila sme nekaj krokodiljih solz, navsezadnje sme bila še mlada in neizkušena, sanjalo se mi ni, kakšna kazen nas lahko doleti, če se izneverimo svojemu poslanstvu.
»Imeli sva srečo, da sva se izvlekli brez posledic,« je zašepetala babica in me stisnila k sebi. O tem, kaj je doživela na policiji, kamor so jo dan kasneje odpeljali, ni nikoli govorila, jaz pa sem se je bala vprašati.
Zibovo dušo sva odnesli s seboj, še danes jo čutim, kako mi je trepetala zadaj za majčko, dotikala se je moje kože, dihala z njo, čeprav se mi je zdelo kot da se hoče pogrezniti vame, se to ni zgodilo. Ravno tisto noč se je v predmestju Ljubljane, nekje na Viču, rodil otrok, in prej, preden je na ves glas zajokal v maminem naročju, se je Zibova duša nežno in varno ugnezdila v njem, z babico se nama je oddahnilo in veliko breme je nama spolzelo z ramen. Seveda sem bila dovolj nora, da sem potem še kdaj postala pred tisto hišo in ko sem od daleč opazovala dečka z velikimi rjavimi očmi, ki se je igral na balkonu, sem nehote pomislila, kako sta si z Zibovim podobna. Celo nasmeh, ki je včasih preletel otrokov obraz, je v sebi skrival skrivnostnosti dotikov, ko so v nekem drugem času vitki prsti počasi drseli po polnem telesu ženske, ki je ležala v spodnjem krilu na postelji, ter čakala, da se bo mladi ljubimec povzpel nanjo, ter jo napolnil z energijo, ki jo je potrebovala bolj kot kruh, ker je vladala strastno in mogočno.
»So že odšli?« se je oglasilo izpod odeje, ki je bila na mnogih mestih scefrana in oguljena.
Tiho sem se dvignila iz postelje in stopila do okna.
V zatišju bližnje goščave je še zmeraj stala črna silhueta. Obraz, ki je spominjal na krokarja, je bil obrnjen proti oknu, za katerim sem stala. Mrzlo me je spreletelo, kajti imela sem občutek, da z ostrimi očmi prodira skozme in pri tem išče nekoliko zabave, kajti pod tanko srajčko sem bila gola in ranljiva. Nenadoma si je z velikima lopatastima rokama zakril obraz in že naslednji trenutek se je počasi in neslišno spremenil v ulično svetilko, ki je potem, tako kot zmeraj, osvetljevala ulico s svojo medlo svetlobo.
»No, kaj vidiš, povej že enkrat! Je še tam ali ga ni več?«
Babičin glas je zvenel jezno in votlo. Počasi sem se obrnila in se potem scela vrgla na posteljo, ki je zaškripala pod mojo težo. Poskušala sem se umiriti, toda zobje so mi šklepetali od strahu. Tista svetilka pred hišo…koliko časa je že tam? Ne bi vedela. Verjetno že od nekdaj. Ali pa so jo postavili takrat, ko sva se v tej hiši nastanili? Vprašanj, ki so se porajala iz teme, je bilo vedno več, a niti pomislila nisem, da bi jih odpirala pred babico.
Dvignila sem se na komolce in se zazrla na drugo stran sobe: ležala je na desnem boku, spodnjo ustnico je imela rahlo izbočeno naprej, da je zrak, ki je prihajal iz pljuč, ostro zapiskal, ko je zdrsnil iz ust. Roko je skrčila pod glavo, druga pa ji je mirno ležala na odeji. Le prsti so se ji nezavedno stiskali v pest, v pričakovanju neznanega in nevidnega.
Pogosto sem se spraševala, koliko je pravzaprav stara. Milijon, dva milijona let, sto? Prepričana sem, da je vedela, a se je kljub temu pogosto obnašala tako kot da nima pojma. Nekje v hiši je obstajala skrivna soba, v kateri je hranila dragocenosti in dokumente, oboje pa je skrivala tudi pred mano.
»Ni še čas,« mi je govorila, kadar sem pričela sitnariti, medtem ko sem z očmi zaman begala po stenah in stropu, da bi našla skrita vrata.
Medla luč, ki jo je oddajala ulična svetilka, je padala na moj obraz. Nisem odprla oči. Ni bilo treba. Vedela sem, da naju še zmeraj opazujejo…
Drugačna policija je bila del našega življenja že od vekomaj. Sem in tja smo koga pogrešili, kar izginil je, ni ga bilo več, nihče pa si ni drznil pomisliti, da je to njihovo delo. Nekoč, ko je Džuzepe ostal v babičini postelji še vse dopoldne, izza tesno zapahnjenih vrat se ni slišalo ničesar, še dihanja ne, je bila babica zvečer, ko sva sedli na teraso in si privoščili sladek drenov liker, bolj zgovorna kot je bilo v njeni navadi. Morda jo je pijača naredila bolj drzno in vihravo, kdo ve, pričela mi je pripovedovati o tem, kako so nekoč Enoha, ki je bil eden od najpogumnejših Drugačnih, neke noči zbudili dve visoki, bleščeči bitji. Njuna obraza sta sijala kot sonce, oči so se zdele Enohu kot prižgane svetilke. Iz ust jima je bruhal ogenj. Oblečena sta bila v oblačila podobna perju, imela sta vijoličasta stopala in krila, ki so sijala bolj kot zlato. Ti dve bitji sta vzdignili Enoha in mu iz zraka kazali veliko morje.
»Toliko je še uspel povedati svojim sinovom, preden sta ga bitji odpeljali, naj ga ne iščejo. Dosti pozneje so njegovo truplo odkrili v eni od krst, bilo je brez glave in nog, sinovi so ga spoznali le po znamenju na prsih, ki je ostalo nedotaknjeno. Noč in dan smo se posvetovali, modrovali in se prepirali, kajti nikomur ni bilo jasno, kdo je bil tako mogočen in vseveden, da je lahko usmrtil drugačnega, kajti do takrat smo mislili, da smo neumrljivi. Izbranci. Izvoljenci samega boga. Potem so se Neznanci še večkrat prikazali, vsaj enkrat ali dvakrat vsako stoletje, zmeraj so koga odpeljali s seboj, bilo je strašno, saj nismo vedeli, kaj se dogaja. Naokoli so prišle govorice, naravnost z Islandije. Naj se pazimo črnih krokarjev. Občasno smo jih videli, da so pričeli prihajati tudi k nam, toda potem…«
Babica se je na pol vzdignila s stola.
»Kdo je tam?« je zavreščala čez nekaj trenutkov in zamahnila z roko v temo.
Nihče se ji ni oglasil.
Otrpnila sem in napela ušesa. Nič ni bilo slišati.
Samo trava je šelestela, mirno in nežno, ker jo je božal nočni veter.
Prijela sem jo za roko, ki je bila hladna in težka. Iz ust ji je smrdelo po alkoholu, sklonila sem glavo, saj sem vedela, da se vsaj kakšen dan, ali dva še ne bo zbudila. Priložnosti, da bi kaj več izvedela o Drugačni policiji in o Tujcih, pa ni bilo več nobene.
|