Agapi mou Ti si drugo sonce tisočerih lun, v reki pogledov obsijanih lic. Agapi mou Ti si travnik cvetov vseh barv sveta, na blaženi zemlji večnega neba. Agapi mou Ti si zven melodije v čistosti glasu, pod okriljem lepote hrepenečega srca. Agapi mou Ti si pot korakov v mesto sanj, izpolnjenih želja preljubega boga.
Πέρα στο θολό ποτάμι
έσκυψε η νύχτα να λουστεί
Έτσι και η όμορφη Μπελίσα
μ' ένα φιλί θα δροσιστεί
Πάνω στο πέτρινο γεφύρι
κάθεται η νύχτα δροσερή
Έτσι και η όμορφη Μπελίσα
στον κήπο θα τον καρτερεί
Bi bilo kot nositi tvojega sina. Ljubiti tebe bi bil moj poklon svetu, ki te je rodil. Ljubiti tebe bi bilo kot trenutek, ki je že od nekdaj tu. Ljubiti tebe bi bilo kot bivališče vsega bivajočega. Bilo bi kot domovanje, v katerem je vse dom. Ljubiti tebe bi bilo kot spoznanje vsega, kar je čas nosil v kodi. Ljubiti tebe bi bilo edino, po čemer se razlikuješ od mene. Ljubiti tebe, bi bilo kot priznati, da vem, da živim. Ljubiti tebe, bi bilo kot govoriti: ''Ljubiti tebe - je ljubezen.''
Čutim, kakšen okus ima zavedati se. Ker mi brbončice eksplozivnih fantazij končno pojenjajo. Zanimivo, kako lažje je breme kamna realnosti, ko ni več treba iskati utehe v imaginarnih vrabčkih ..., ki se konec koncev raje usedejo na kamen, kot da bi ga pomagali nositi. Polni vsega, mi ničesar ne manjka. In včasih je dovolj že odkloniti presežek, da nevede daruješ drugemu. Zdaj on vidi tisto, kar si ti včasih poželjivo opazoval pri drugih, ne da bi vedel, kako je mogoče. Kako pa je mogoč svet, ko samoomejitev prevzame mesto iskanja meja? Vidiš, tu je svoboda.
Ne vem, zakaj ne spim. In ne sprašujte me neumnosti. Četudi gniloba hitro razširi svoj smrad po celem stanovanju, in še ven kdaj butne, pa sem jaz dobro zračila prostore. In po nekem čudežu sem se znebila gnilega sadeža, ki si mi ga pripisal na veke vekov... Pusti se presenetiti. -Ogledalu. Seveda, da veš, kako stvari stojijo- na tvojem obrazu je bilo že toliko gub, da je koža spet postala gladka. Dober si celo v napovedovanju prihodnosti. A tokrat napaka ni bila tehnične narave. Preprosto si precenil moč vpliva in podcenil moj iz-liv. Morda ti pokažem celo kaj, za kar si mislil, da si že prestar, za kar si mislil, da sem še premlada... Da se ti le trikrat trdnejši svet ne sesuje na račun nepredvidljivosti. V tej sej dobro znajdem. Hudo je namreč, ko ogledalo najdeš tam, kjer si s preperelim prtom pokrival navidez neodstranljivo plast prahu. Kjer ti pričakuješ zavračanje in odpor, raste pravo razumevanje - prvič in zadnjič. Vem, da nisi navajen, a verjemi svojim očem. Kmalu bodo vedele da so v moje prav videle.
Na prvo stran eDnevnika