Tako govori GOSPOD:

Bog Izraelov, rešitelj.

ki je ustvaril nebo.
On je Bog, ki je upodobil zemljo in jo naredil,
on jo je utrdil.

oznanjam, kar je prav.

ni poleg mene.

»je pravičnost in moč.«

How great thou art - God's greatness and majesty in his creation

Duhovno ricinusovo olje

David Wilkerson

Božja zapoved, da ljubimo svoje sovražnike je lahko kakor grenko, neprijetno zdravilo. Toda kakor ricinusovo olje, katerega sem moral piti v otroštvu, je tudi to zdravilo ki ozdravlja.

Jezus zelo jasno izjavlja:  »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.  Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo« (Mt 5; 43-44).

Ali je Jezus tukaj v protislovju z zakonom? Sploh ne. On je ukinil duh telesa, ki je vstopil v zakon. V tem času so Judje ljubili samo druge Jude. Jud se ni smel rokovati z ne-Judom, niti mu dopustiti, da se njegov plašč dotakne oblačila ne-Juda. Toda to ni bil duh zakona. Zakon je bil svet in je govoril:  »Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti kruha, če je žejen, mu daj piti vode. Tako mu boš zbiral žerjavico na glavo in GOSPOD ti bo povrnil« (Prg 25,21-22).

Lahko sovražimo nemoralna dela tistih na oblasti. Lahko sovražimo greh homoseksualcev, tistih ki izvršujejo abortuse in vseh, ki prezirajo Kristusa. Toda Gospod nam zapoveduje, da jih ljubimo kakor ljudi – ljudi, za katere je Jezus umrl. On nam zapoveduje, da molimo zanje. Če kogarkoli preziram, potem ne predstavljam zares Kristusa.

Na Peti aveniji, tukaj v mestu New York sem gledal parado homoseksualcev. Dvesto petdeset tisoč homoseksualcev, mnogi napol goli, so nosili parole, ki so govorile: »Bog je homoseksualec«. Videl sem jih kako se prebijajo skozi kordon in skačejo v kristjane, ki so nosili transparente: »Bog sovraži vaš greh, toda ljubi vas.«

Od jeze sem postal ves zaripel v obraz. Prepričan sem bil, da bi bilo potrebno priklicati nanje sodomski ogenj. Toda ko sem malo pomislil, sem v svojem srcu rekel: »Jaz sem kot učenci, ki so hoteli priklicati ogenj na tiste, ki so zavrnili Jezusa.«

Pravim vam, homoseksualnost je greh! Prav tako tudi prešuštvo! Prav tako tudi ogorčenost in neodpuščanje.

Ljubiti svoje sovražnike? Ljubiti tiste, ki grešijo pred našim obličjem? Moliti za njih? Blagoslavljati tiste, ki vas preklinjajo?

To je prav to, kar je rekel Jezus!

Torej, delajmo to!

Jesus Loves Me!

Yosh McDowell 

Hrepenel sem po sreči. Hotel sem biti eden najsrečnejših ljudi na vsem svetu. Težil sem po smislu življenja in iskal odgovore na ta vprašanja:

-         Kdo sem?

-         Zakaj sem tukaj?

-         Kam grem?

Mnogo bolj kakor po tem, sem hrepenel po svobodi. Hotel sem biti eden najsvobodnejših ljudi na vsem svetu. Svoboda mi ni pomenila to, da bi lahko delal kar bi si želel – to zmore  skoraj vsak. Svoboda mi je pomenila posedovanje moči, da naredim to, kar bi moral narediti. Večina ljudi namreč ve kaj bi morali narediti, a nimajo moči, da bi to zares naredili.

Začel sem iskati odgovore. Zdelo se mi je, da jih vsi najdejo v neki vrsti religije, zato sem tudi sam naredil najenostavnejšo stvar: odšel sem v cerkev. Po vsej verjetnosti sem prišel v napačno, ker sem se zaradi prebivanja v njej počutil še slabše. Cerkev sem obiskoval zjutraj, opoldne in zvečer, a vse to ni pomagalo. Po naravi sem zelo praktičen, tako da če mi nekaj ne gre, s tem preneham. Tako sem prenehal tudi z religijo.

Vprašal sem se, ali mi nebi mogoče pomagal prestiž. Mogoče bi se bolje počutil kot neke vrste voditelj, ki zastopa neko idejo, se ji ves posveča in zaradi nje postaja popularen. Na univerzi, ki sem jo obiskoval, so imeli študentski voditelji finančne resurse za takšne stvari in bili so zelo pomembni. Zaradi tega sem se odločil, da bom kandidiral za predsednika študentskega združenja, že prvo leto na faksu. Zmagal sem na volitvah. Čudovito je bilo, ker so me vsi poznali, ker sem lahko prinašal odločitve in trošil univerzitetni denar, da sem pripeljal zanimive predavatelje, ki so mi bili všeč. Bilo je super, toda tudi to, kakor vse drugo kar sem poskušal, je kmalu zbledelo. V ponedeljek zjutraj sem se prebudil (običajno z glavobolom od predhodne noči) in pomislil: »O, ne, še en dan!« Preživel sem od ponedeljka do petka, veselil pa sem se petka, sobote in nedelje. Tedaj se je začaran krog ponavljal.

Zdi se mi, da je bilo na fakultetah širom dežele zelo malo ljudi, ki so na tako iskren način poskušali najti smisel, resnico in namen življenja, kakor sem to delal jaz. Tekom tega obdobja sem opazil skupino ljudi: osem študentov in dva profesorja, ki so se po nečem razlikovali od ostalih. Videti je bilo, kakor da vedo zakaj verujejo in to kaj verujejo. Prav tako je bilo videti, kakor da vedo kam gredo in imeli so svoj življenjski cilj.

Ti ljudje niso pripovedovali o ljubezni, temveč so se v tem smislu tudi angažirali. Videti je bilo kakor da so iznad vsakodnevnih pritiskov študentskega življenja. Celo takrat, ko so vsi ostali klonili pod spletom okoliščin, so oni delovali zadovoljno, mirno in neodvisno glede na vsakdanjik. Videti je bilo, kakor da posedujejo notranji, neprestani izvor radosti. Njihova sreča me je opominjala, kajti imeli so nekaj, česar jaz nisem imel. Kakor vsak posvečeni študent, sem si vedno želel to, kar so imeli drugi. Jaz tega, kar so imeli oni nisem imel. Zaradi tega sem sklenil, da se bom z nekaterimi od njih sprijateljil. Dva tedna po tej odločitvi, sem skupaj z njimi sedel za mizo u prostoru mladinske zveze. Bili nas je šest študentov in dva profesorja. Začeli so se pogovarjati o Bogu.

Nenadoma sem ugotovil, da mi gredo strašno na živce, zato sem se obrnil k neki lepi študentki (pred tem sem mislil, da so vse kristjanke grde), se ležerno naslonil (nisem hotel, da bi ostali pomislili, da sem zainteresiran) in rekel: »Povej mi, kaj je vsem vam spremenilo življenje? Zaradi česa so vaša življenja bolj drugačna od življenj vseh ostalih študentov na tem faksu?«

Videti je bilo, da je imela ta študentka zelo trdno prepričanje. Pogledala me je naravnost v oči in izgovorila dve besedi, za kateri nisem niti pomislil, da jih bom na fakulteti slišal kakor del rešitve kakršnegakoli problema: »Jezus Kristus«.

»Daj, no, prosim te!« sem ji rekel. Ni potrebno, da me hraniš s temi smetmi. Poln »kufer« religije, cerkve in Biblije imam. Ne davi me z religijo!«

»Hej, nisem rekla religija. Rekla sem Jezus Kristus!« mi je odločno povedala.

Rekla mi je nekaj, o čemer nisem nikoli prej razmišljal: da krščanstvo ni religija. Religija je pravzaprav način, na katerega ljudje poskušajo priti do Boga, s svojimi dobrimi deli ali z izpolnitvijo obredov. Krščanstvo pa je Bog, ki prihaja k ljudem skozi Jezusa Kristusa in jim ponuja možnost direktnega, osebnega kontakta.

Univerze so po vsej verjetnosti mesta, najbolj naseljena z ljudmi napačnih idej o krščanstvu. Pred nekaj časa sem spoznal nekega asistenta, ki je na predavanju rekel: »Vsak, ki vstopi v cerkev je avtomatično kristjan.« Jaz pa sem mu rekel: » Če vstopite v garažo, ali to avtomatično pomeni, da ste avto?« Rečeno mi je bilo, da je kristjan le tisti, ki resnično veruje v Kristusa.

Medtem, ko sem se tako ukvarjal z mislimi o krščanstvu, so me moji novi prijatelji vzpodbudili k preiskovanju Jezusovega življenja. Odkril sem, da niti Buda, niti Mohamed, niti Konfucij, nikoli niso trdili, da so bogovi, Jezus Kristus pa je trdil, da je Bog. Prijatelji so me vzpodbudili k iskanju dokazov o Jezusovi božanski naravi. Bili so prepričani, da je Jezus Kristus Bog v človeški podobi, da je umrl na križu za grehe človeštva, da je bil pokopan, da je tretji dan vstal in da tudi danes lahko spremeni življenje vsakogar.

Mislil sem si, da je to najobičajnejša farsa. Bil sem prepričan, da so kristjani totalni norci. Nekatere sem tudi poznal. Čakal sem, da bi nekateri od njih začeli govoriti na predavanju in užival v tem, da bi jih intelektualno raztrgal. Smatral sem, da če bi imel kristjan vsaj eno možgansko celico, bi celo ta odmrla od osamljenosti. Oni pa so me znova in znova vzpodbujali k razmišljanju. Končno sem sprejel izziv. Naredil sem to iz ponosa, da bi jim dokazal, da so v zablodi, saj sem bil prepričan, da ne obstaja dejstvo, ki bi lahko podprlo njihove teorije. Predpostavljal sem, da v njihovih trditvah ni nikakršnih dokazov, ki bi se lahko presojali.

Po mnogih mesecih preučevanja, je moj um prišel do zaključka, da je Jezus res to, kar je trdil. To mi je predstavljalo velik problem. Um mi je govoril, da je vse, kar sem prebral resnica, volja pa me je vlekla v drugo smer.

Odkril sem, da je postopek spreminjanja (postajanja) v kristjana poguben za ego. Jezus je direktno izzval mojo voljo, da bi vzveroval Vanj. Parafriziral ga bom: »Poglejte! Stojim pred vrati in neprestano trkam. Če me kdo sliši, da ga kličem in odpre vrata, bom vstopil.« (Razodetje 3,20) Ni mi bilo do Jezusove hoje po vodi in pretvarjanje vode v vino. Preprosto, v svoji bližini nisem hotel nikogar, ki bi mi pokvaril zabavo, krščanstvo pa se mi je zdelo najhitrejša pot za uničevanje vsake dobre zabave. Torej, moj um  mi je govoril, da je krščanstvo resnično, toda moja volja je bežala od tega.

Kadarkoli bi se znašel v bližini teh kristjanov, bi prišlo do konflikta. Če ste bili kdajkoli v bližini srečnih ljudi, medtem ko ste bili sami nesrečni veste, kako vam takšni srečneži lahko dvignejo pritisk. Bili so tako srečni, jaz pa tako ubog, da bi dobesedno vstal in demonstrativno pobegnil iz sobe, v kateri smo se zbrali. Prišlo je do tega, da sem se ulegel v posteljo ob desetih zvečer, a nisem mogel zaspati do štirih zjutraj. Vedel sem, da moram vse to vreči iz uma, preden se mi do konca zmeša!

Toda prišel je dan, ko sta se mi razum in srce povezala. Ta dan je bil 19. december 1959 leta, od 8,30 zvečer. Bil sem v drugem letniku študija in tega dne sem postal kristjan.

V tem večeru sem molil in molil za štiri stvari, da bi vzpostavil odnos z Jezusom Kristusom, ki mi je takrat spremenil življenje.

Najprej sem rekel: »Gospod Jezus, hvala ti, ker si na križu umrl za mene.«

Nato sem rekel: »Izpovedujem ti vse stvari iz mojega življenja, ki ti niso po volji in te prosim, da mi odpustiš in me očistiš.«

Po tem sem rekel: »Sedaj ti na najboljši način, ki ga poznam odpiram vrata svojega srca in svojega življenja in verujem, da si moj Odrešenik in Gospod. Prevzemi kontrolo nad mojim življenjem. Spremeni me od znotraj na ven. Naredi me svobodnega, kakor si me za to tudi ustvaril.«

Na koncu sem še rekel: »Hvala ti, ker si v moje življenje vstopil po veri.« To je bila vera, ki ni bila osnovana na znanju, temveč na dokazih iz zgodovine in Božje Besede.

Prepričan sem, da so vam mnogi ljudje trdili, da so se v takšnih trenutkih počutili, kakor da je skozi njih sinila strela – grom. Ko sem izmolil to svojo molitev, se ni zgodilo nič takšnega. Resnično, nič posebnega. Niso mi zrasla krila.

Po tej odločitvi sem se pravzaprav počutil še slabše. Pravzaprav mi je bilo kar slabo, ko sem pomislil: »O, joj, v kaj si se to spustil?« Resnično sem se počutil kakor da sem počil in prepričan sem, da so nekateri ljudje mislila, da res sem.

Toda po šestih mesecih do nekako enega leta in pol sem dojel, da nisem počil. Življenje se mi je zares spremenilo. Nekoč, v času razprave z načelnikom odseka za zgodovino, sem omenil, da se je moje življenje spremenilo. Profesor me je prekinil z vprašanjem: »McDowell, ali nam poskušate v dvajsetem stoletju povedati, da vam je Bog spremenil življenje? Katera področja vašega življenja je spremenil?« Po treh, štirih urah me je zaustavil z besedami: »V redu, to bi bilo dovolj.« Tu navajam nekaj od teh stvari, ki sem jih tega dne v predavalnici naštel pred vsemi prisotnimi v predavalnici.

Eno od področij v mojem življenju, ki ga je Bog spremenil v mojem življenju, je bil moj nemir. Vedno sem se moral z nečim ukvarjati. Hodil sem po študentskem domu, moja glava pa je bila kakor vihar, polna nasprotujočih se misli. Sedel bi in se poskušal učiti, a se nisem mogel. Nekaj mesecev po tem, ko sem sprejel Jezusa Kristusa, sem razvil neko vrsto mentalnega miru. Ne razumite me napak; nasprotja in konflikti v mojih mislih niso minili. V svojem odnosu z Jezusom nisem našel osvobojenja od tega, temveč sposobnost, da se lahko z njimi soočam. To sposobnost nebi dal za nič na svetu.

Še eno področje je, ki se je spremenilo in to je moja težka narava. Pred tem sem planil samo zato, ker me je nekdo čudno pogledal. Še vedno nosim brazgotine od pretepa v prvem letu faksa, v kateri sem skoraj ubil človeka. Ta moja eksplozivna narava je bila tako močan sestavni del moje osebnosti, da je zavestno nisem niti poskušal spremeniti. Toda ko sem se po svoji odločitvi, da sprejmem Jezusa Kristusa prišel v krizo, v kateri bi običajno izgubil glavo dojel, da moje težke narave več ni. Samo enkrat v štirinajstih letih  sem se močno razjezil.

Obstajalo je še eno področje v mojem življenju, na katerega nisem ponosen, a ga omenjam, ker vem, da je mnogim ljudem potrebna sprememba prav v tem področju življenja. Jaz sem našel izvor spremembe v Jezusu Kristusu. To moje področje je bilo sovraštvo. V sebi sem pred tem nosil mnogo sovraštva. Mnogokrat tega nisem pokazal navzven, bilo je bolj kakor pravimo; škrtanje z zobmi v globini duše. Strahovito so me živcirali ljudje, stvari, problemi.

Nekega človeka sem sovražil bolj kakor vse ostale: svojega očeta. Sovražil sem ga iz dna duše. Bil je mestni alkoholik. Vsi so vedeli, da je bil pijanec. Moji prijatelji so zbijali šale na račun njegove majave in nesigurne hoje po ulicah v centru mesta. Niso pomislili, da bi mi to lahko povzročalo bolečine ali me prizadelo, saj sem se skupaj z njimi smejal njihovim šalam. Toda verjemite mi, v svoji notranjosti sem jokal. Svojo mater sem mnogokrat našel v hlevu, pretepeno tako, da ni mogla niti vstati, medtem ko je ležala v kravjem iztrebku. Kadar so prišli prijatelji, smo odpeljali očeta v hlev, ga tam zvezali, ter parkirali avto pred vrati, da nebi mogel oditi ven. Njegovim  prijateljem pa sem rekel, da je nekam odšel. Mislim, da nikoli nihče ni tako sovražil, kakor sem jaz sovražil svojega očeta. Ko sem se odločil, da sprejmem Jezusa Kristusa, Njegova ljubezen pa je bila tako močna, da je sovraštvo obrnila v nasprotno stran, sem lahko pogledal očeta v oči in mu rekel: »Oče, ljubim te.« Kar pa je najbolje od tega, to sem resnično občutil. Po nekaterih stvareh, ki sem jih naredil, ga je to temeljito pretreslo.

Ko sem se preusmeril na privatno univerzo, sem imel zelo resno prometno nesrečo. Pripeljali so me domov z imobiliziranim vratom. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko je oče prišel v mojo sobo in me vprašal: »Sin, kako lahko ljubiš očeta kakršen sem jaz?« Odgovoril sem mu: »Oče, pred šestimi meseci sem te preziral.« Takrat sem s svojim očetom podelil zaključke do katerih sem prišel, v povezavi s Kristusom. »Oče, Kristusa sem spustil v svoje življenje. Tega ti ne morem popolnoma razložiti, toda zaradi tega odnosa s Kristusom, sem v sebi našel možnost da ljubim in sprejemam, na samo tebe, temveč tudi druge ljudi, takšne, kakršni so.«

Petinštirideset minut kasneje se je zgodila ena najlepših stvari v mojem življenju. Nekdo iz moje družine, nekdo, ki me je poznal tako dobro, da mu nisem mogel ničesar prikrivati, mi je rekel: »Sin moj, če Bog v mojem življenju lahko naredi to, kar sem videl, da je naredil v tvojem življenju, tedaj mu želim dati to priložnost.« Moj oče je bil takoj pripravljen, takoj, skupaj z menoj moliti in vzveroval je v Jezusa Kristusa, prepričan da mu je, ko ga je prosil za odpuščanje, odpustil vse njegove grehe.

Za spremembe je potrebno običajno nekaj dni, tednov, mesecev in mogoče celo nekaj let. Življenje mojega očeta se je spremenilo pred mojimi očmi. Bilo je tako, kakor da mu je nekdo prižgal luč v glavi. Nikoli prej, niti kasneje, nisem videl tako hitre spremembe. Moj oče je od takrat samo enkrat dotaknil viski. Prinesel ga je k ustom, ga obliznil in to je bilo to. Prinesel sem le en, edini zaključek: Odnos z Jezusom Kristusom spreminja človeške odnose in to iz korena.

Lahko se še vedno norčujete iz krščanstva. Lahko se smejete in posmehujete, toda le to funkcionira – deluje. Če vzverujete v Jezusa Kristusa, začnite opazovati svoja stališča in dela, ker jih bo Jezus Kristus spreminjal in spremenil. Kakorkoli, krščanstvo ni nekaj, kar lahko nekoga prisili, da to zaužije na silo. Vse kar lahko naredim je lahko to, da vam povem, kaj sem doživel in kaj sem se naučil. Na koncu koncev, se morate vi s tem korakom soočiti sami.

Mogoče vam bo pomagala molitev, ki sem jo molil: »Gospod Jezus, potrebujem te. Hvala Ti, ker si za mene umrl na križu. Odpusti mi in me očisti. V tem trenutku začenjam verovati, da Si moj Odrešenik in Gospod. Naredi me za osebo, za kakršno si me ustvaril. V imenu Jezusa Kristusa, amen.«

Jaz pa vam pravim:

Ne upirajte se hudobnežu,

ampak če te kdo udari po desnem licu,

mu nastavi še levo.

Mt 5,39.

RAČUNATI S PREGANJANJEM

Ti stihi odkrivajo ponižanje, ki te čaka, če si kristjan. Seveda za ta svet velja, da če  nekdo ne vrne udarca, da je slabič. Če se to jemlje iz duhovne plati, je to manifestacija Božjega Sina v njem. Ko te nekdo prizadene, ni dovolj samo da se zoperstaviš, temveč da v tem vidiš priložnost, da pokažeš Božjega Sina.

Jezusove narave ni mogoče imitirati. Le ta obstaja ali ne obstaja. Za resničnega vernika postaja žalitev priložnost za izkazovanje neizrekljive ljubezni Jezusa Kristusa.

Učenje Pridige na gori se ne glasi: izpolnjuj svojo dolžnost, temveč: naredi to, kar ni tvoja dolžnost. Ni tvoja dolžnost, da prehodiš še drugo miljo ali da nastaviš še drugo lice. Toda Jezus pravi, da če smo njegovi učenci, bomo vedno naredili prav to.

Ne bomo rekli: "Ne morem narediti nič več, ker so me tako napačno razumeli in napačno predstavili." Vsakič, ko zahtevamo svoje pravice, znova ranimo Božjega Sina. Toda, če prevzamem udarec, bom preprečil da bi bil On ranjen. To je pomen izkazovanja tega, da jaz izpolnjujem, kar manjka Kristusovemu trpljenju: "Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev".  (Kol 1,24).

Učenec dojema, da gre za čast njegovega Gospoda skozi njegovo življenje, ne pa za njegovo osebno čast.

Nikoli ne zahtevaj pravice od druge osebe, nikoli pa ne prenehaj biti pravičen. Vedno išči pravičnost. Učenje Pridige na gori glasi: nikoli ne zahtevaj pravice, toda nikoli ne prenehaj izkazovati pravice drugim.

»Blagor ubogim v duhu,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor žalostnim,

kajti potolaženi bodo.

Blagor krotkim,

kajti deželo bodo podedovali.

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,

kajti nasičeni bodo.

Blagor usmiljenim,

kajti usmiljenje bodo dosegli.

Blagor čistim v srcu,

kajti Boga bodo gledali.

Blagor tistim, ki delajo za mir,

kajti imenovani bodo Božji sinovi.

Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali,

preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.

Veselite in radujte se,

kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.

Tako so namreč preganjali že preroke,

ki so bili pred vami.«

Matej 5,3-12

Beautiful Piano Music

Mercy Me

Hčerka je prosila župnika, da bi prišel obiskat njenega bolnega očeta. Ko je župnik prišel, je našel bolnika na postelji, podprtega z dvema blazinama. Ob postelji je bil prazen stol. Duhovnik je takoj pomislil, da so očetu rekli, da ga pride obiskat.

»Kot vidim, ste me že pričakovali,« je dejal župnik.

»Ne, kdo pa ste vi?« je odvrnil oče.

»Novi župnik,« je odgovoril duhovnik. »Ko sem videl prazen stol, sem pomislil, da me čakate.«

»Ah, stol? Da.« Je zavzdihnil oče. »A bi bili tako prijazni in bi zaprli vrata, gospod?«

Župnik je, radoveden kaj bo sledilo, zaprl vrata. »Tega nisem povedal še nikomur doslej, niti moji hčerki,« je dejal mož. »Nikoli v življenju nisem znal moliti. Nisem vedel, kako. Nedeljo za nedeljo sem slišal, kako je duhovnik govoril o molitvi, a so vse pridige šle mimo moje glave. Končno se nisem niti več trudil, da bi se naučil moliti,« je nadaljeval bolnik, »dokler mi ni dober prijatelj pred kakšnimi petimi leti rekel: Jože, moliti je zelo preprosto: prisrčno se bližaj Jezusu. Veš, kaj ti priporočam? Sedi in postavi nasproti sebe prazen stol. Nato si živo predstavljaj, da se je na prazen stol usedel Jezus. To je resnica, saj je dejal, da bo vedno z nami. Potem mu govori in ga poslušaj, tako kot se pogovarjaš sedaj z menoj.«

»Tako, vidite, gospod,« je nadaljeval bolni oče, »sem poskusil moliti na ta način. Molitev se mi je tako priljubila, da sem vsak dan tako molil po več ur. Seveda sem previden. Če bi me hčerka videla govoriti s praznim stolom, bi pomislila, da se mi je zmešalo in bi me spravila v bolnišnico.«

Župnika je bolnikova pripoved ganila. Moža je spodbudil, naj nadaljuje z vsakodnevno molitvijo. Oče je opravil spoved, župnik ga je mazilil in skupaj sta še nekaj časa molila. Ob slovesu sta bila oba zadovoljna.
 
Čez nekaj dni je hčerka navsezgodaj poklicala župnika in mu sporočila, da je prejšnji večer oče umrl. »Se vam zdi, da je mirno umrl?« je vprašal duhovnik.

»Seveda, seveda, gospod,« je odgovorila. »Preden sem šla ven, me je poklical k sebi. Pošalil in nasmejal se je. Potem me je poljubil. Ko sem se čez uro vrnila, sem ga našla že mrtvega.

Toda, gospod, zgodilo se je nekaj nenavadnega, pravzaprav čudnega. Vse kaže, da je oče, preden je umrl, padel, kajti našla sem ga, da je njegova glava počivala na stolu ob postelji.«

Umrl je, kakor je sam verjel, v Jezusovem naročju.

V prvem raziskovanju takšne vrste do sedaj, so znanstveniki na medicinski fakulteti v Pennsylvaniji poskušali dokazati, kaj se pravzaprav dogaja v možganih nekoga, ki govori v drugih jezikih. Psihiater Andrew Newberg in njegovi prijatelji, so v ta namen angažirali pet nanovo rojenih kristjanov.

Vsi so prakticirali govor v jezikih, tako rekoč vsakodnevno, v poslednjih petih letih. Pri raziskovanju so bili kristjani najprej usmerjeni na slavljenje Boga v lastnem jeziku, nato pa namesto petja h govorjenju v drugih jezikih. V tem času so opravili skeniranje glave, da bi dobili slike možganov pri tej dejavnosti.

Iz navedenih slik je bilo mogoče razpoznati dele možganov, skozi katere je bil povečan pretok krvi, kar se razume, da so bili prav ti deli možganov aktivnejši, tj. odgovorni za določeno delo. Iz slik je bilo jasno vidno, da je govor v jezikih pustil izrazito drugačno sled na skenerju, v primerjavi s petjem.

V času govorjenja v jezikih, so bili deli možganov zadolženi za mišljenje, voljo in kontrolo tistega, kar ljudje delajo – torej samokontrole, v zmanjšani aktivnosti. Iz druge strani pa so bile opažene znatno povečane aktivnosti v delu možganov, odgovornem za prejemanje občutljivih dražljajev in ustvarjanja doživljanja samega sebe in tega, kako se posameznik ponaša do zunanjega sveta, torej v delu možganov odgovornemu za vzdrževanje samozavedanja. Navedeni rezultati so samo potrditev tega, kar je že tisočletja znana resnica, ki jo je Bog razkril ljudem v Svetem pismu: »Kdor govori z darom jezika, izgrajuje sam sebe, kdor pa prerokuje, gradi Cerkev. (1 Kor 14,4)

Zanimivo je prav tako tudi to, da ni bilo mogoče dognati, kateri del možganov je bil pobudnik tega dela, glede na to, da v času govora v drugih jezikih niso bili pod kontrolo  običajni centri za govor.  Glede tega je bila v Svetem pismu dana jasna razlaga. Govor ne izhaja iz človeškega uma, temveč iz duha in to po navdihnjenju Božjega Duha. ( 1 Kor 14,4; Apostolska dela 2,4)

»Presenetljivo dejstvo je, da so slike podkrepile krščansko tolmačenje tistega, kar se dogaja,« je rekel dr. Andrew B. Newberg, voditelj tima znanstvenikov, v katerega so bili vključeni Donna Morgan, Nancy Wintering in Mark Waldman.

Opaženo je bilo nekaj sprememb v funkcioniranju možganov. »Naš dokaz o zmanjšanju možganske aktivnosti v čelnem režnju, povzročenem z govorom v drugih jezikih je fascinanten, ker sodelavci pri raziskavah resnično verujejo, da Božji Duh deluje skozi njih in kontrolira njihov govor. Naše raziskave razkrivajo, da pri testirancih v času te aktivnosti niso bili pod kontrolo običajni centri za govor v možganih, kar je dosledno z njihovim opisom pomanjkanja zavestne kontrole, medtem ko govorijo v drugih jezikih.«

Newberg je še razložil: »Ti dokazi bi bili lahko interpretirani tudi na način, če bi bila zavest človeka v poskusu prevzeta z nečem drugim. Iz znanstvenega stališča predpostavljamo, da jo je prevzel drugi del možganov, toda v tej raziskavi nismo mogli dokazati, kje se je to odvijalo. Raziskava je prav tako pokazala nekaj drugih sprememb v možganih, vključujoč področja, ki so odgovorna za emocije in vzpostavljanje zavesti o samemu sebi.«

V nasprotju s tem kar bi lahko bila običajna zaznava, prikazuje ta raziskava, da ljudje, ki govorijo v drugih jezikih redko trpijo zaradi mentalnih problemov. Prav tako prikazuje ena od raziskav narejenih na približno 1000 evangelijskih kristjanih v Angliji, da so bili tisti, ki prakticirajo govor v jezikih, emocionalno stabilnejši od tistih, ki ga niso prakticirali.

Dokazano je tudi to, da so bile nove raziskave v izraziti nasprotnosti s slikami možganov nastalimi v času globokega meditativnega stanja. Za razliko od govora v jezikih, je aktivnost v čelnem režnju rasla, medtem ko se je zmanjšala aktivnost v predelu temena. Oseba je pri meditaciji usmerjena na fokus in ima kontrolo, izgublja pa občutek sebe, medtem ko pri govoru v jezikih raste občutek bližine z Bogom.

»Kdor namreč govori z darom jezika, ne govori ljudem, temveč Bogu. Nihče ga namreč ne posluša, ampak v Duhu izgovarja skrivnosti«. (1. Korinčanom 14,2)

Kaj naj rečemo na koncu razen slava in hvala Bogu, ker dopušča, da bi bila Njegova dela raziskana, čeprav v tako omejenih okvirih kakor so znanstveni, da bi se tudi na ta način ljudem potrdila resničnost Njegove Besede, ker je pisano, da so dani drugi jeziki kot znak nevernikom. (1. Korinčanom 14,21-22)

1 Kor 14; 21-22

1 Kor 14;1-25

Neverjetno, toda vsega tega do takrat nikoli nisem občutil, niti najmanjše slabe vesti, ker sem kradel svojemu lastnemu očetu, ker sem svoja starša zvlekel v razne boleče situacije zaradi drogiranja, ker sem varal najboljše prijatelje, da sem vsakega, ki mi ni bil všeč hudobno izrešetal s svojim ostrim, okrutnim jezikom. Sedaj pa se je nekaj dogajalo! Ko ponoči nisem mogel spati, po tem, ko sem se nagoltal metadrina ali nekaj tablet amfetamina, sem se začel počutiti nelagodno v zvezi s svojim načinom življenja in se videl bolj kot norec, kakor kot cool najstnik, ter se zgrozil nad tistimi dolgimi nočnimi urami – sam, z občutkom da sem nečist; sam s svojim grehom.

Seveda nisem vedel, da je to kar se mi dogaja "prepričanost o grehu", čudovit proces skozi katerega nam Bog pokaže koliko smo pravzaprav bolni, da nas ozdravi. Te nenadne spremembe svojega stališča, nisem povezoval z molitvami tistih iskrenih kristjanov. Namesto tega sem prinesel odločitev: ne bom več jemal droge, ki me ponoči ohranja budnega. Naslednje tri mesece nisem šel v cerkev.

Ko sem se v novembru končno vrnil, se mi je zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega. To ni bilo tisto kar sem pričakoval! Prvič v svojem življenju sem vzveroval, da je Jezus umrl za mene, z drugimi besedami, da je plačal kazen, katero sem si zaslužil in da je umrl namesto mene ter vstal od mrtvih.

To me ni zadelo kakor neka posebno dobra novica! Kako to lahko rečem? Enostavno. Nekaj je bilo; moji prijatelji so resnično verovali v Jezusa. Na koncu koncev je bil eden metodist, drugi pa ruski pravoslavni vernik. Čeprav sta bila kristjana samo po imenu, mi ni bilo to, da sta postala resnična vernika prav nič velik verski skok. Mislil sem, da so različne kriščanske vere dovolj blizu temu!

Toda kar se tiče mene, nekega Juda, čeprav nereligioznega, kako bi jaz lahko vzveroval  v Jezusa? Prosim vas, spomnite se, da v tistem času nisem vedel da je Njegovo hebrejsko ime Jehošuah in da je bilo hebrejsko ime njegove matere  Mirjam: da Kristus pomeni Mesija in da je prišel na svet da reši judovski narod in da je živel in umrl kakor zvest Jud. Za mene je  bil Jezus samo za nejude.  Morate mi oprostiti moje neznanje!

Toda soočil sem se z mnogo večjim problemom. Če želim slediti Jezusu in prispeti v pravilen odnos z Bogom, je to pomenilo da moram zapustiti svoje grehe. Tega pa nisem želel! V njih je bilo preveč zadovoljstva. Kako sem lahko v istem času znan rock bobnar in dober, čist obiskovalec cerkve? Razen tega sem bil sam preveč ponosen, da bi priznal, da sem v zmoti. Nekateri bi raje umrli kakor priznali, da so v zmoti! Bil sem strašno trdoglav. Kako sem se šele rad prepiral! Na koncu koncev sem bil sin odličnega odvetnika! Kljub vsemu je Bog v svoji dobroti in potrpežljivosti obvladal mojo trdoglavost, ponos, grešne navade in religijske zmote. Konec leta 1971, sem bil nov človek! Nebeški Oče  je v mojem stanju posredoval in mi pomagal da spoznam, da sem v njegovih očeh kriv, prinašajoč na dan pokvarjenost mojega srca in pokazujoč mi novo in boljšo pot.

Kakšne veze ima to z vami? Dovolite mi da vam razložim. Vidite, jaz nisem bil grešnik, ker sem bil na heroinu. Bil sem na heroinu, ker sem bil grešnik. Greh prevzema mnoge oblike. Toda v Božjih očeh smo vsi grešniki. Z drugimi besedami, vsi mi smo v luči Njegovih meril in zakonov krivi.  In globoko v sebi večina prepozna, da so Njegovi zakoni pravilni. Kljub temu jih kršimo. Zakaj? Ker smo po naravi padla rasa. Nikomur ni potrebno, da nas nauči lagati, prešuštvovati, da smo sebični, da sovražimo, da zamerimo in se jezimo, da goljufamo in varamo, da smo pohlepni, da zavidamo. Te stvari nam prihajajo naravno, celo tistim, najboljšim od nas.

Po Pismu je prva in največja zapoved: "Ljubi GOSPODA, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo"! (5 Mojzesova knjiga 6,5). Namesto tega najdemo čas za delo, zadovoljstvo, družino, prijatelje, šport, zabavo, sprostitev, hobije, izobraževanje ali karkoli kar nam je pomembno. Bog pa nam ni tako pomemben! On definitivno ni tisti, okoli katerega se vrtijo naša življenja. Če bi bilo tako bi našli več časa in moči za Njega. On bi moral biti prvi.

Kaj pa je z drugo zapovedjo? Tudi Mojzes in Jezus sta učila, da je druga velika zapoved: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe". (Matej 22,39). In tu nam je spodletelo! Spomnite se vseh morilcev, posiljevalcev, prodajalcev drog, tistih, ki zlorabljajo otroke, vodje band, vodij zločinskih dejanj, lopovov……. popis gre naprej in naprej. Jasno je, da oni ne ljubijo svoje bližnje kakor same sebe. Toda ne bodimo prehitri v obsodbi. Če drvite sto petdeset kilometrov na uro, kjer je dovoljeno samo šestdeset, boste plačali kazen. Toda kazen boste plačali tudi, če drvite osemdeset kilometrov na uro, na istem mestu. V obeh primerih ste krivi. Tudi v vodi globoki deset metrov se lahko utopite, kakor tudi v oceanu. V obeh primerih ste mrtvi.

Prav tako je z Božjimi zakoni. Mogoče niste nikogar ubili, toda ali ste koga sovražili? Potem ste krivi, ker niste ljubili svojega bližnjega, kakor samega sebe! Mogoče niste prešuštvovali z lepo ženo svojega prijatelja ali šefa, toda če se spogledujete z njo, potem ste že prešuštvovali v svojem srcu z njo. V Božjih očeh ste krivi! In kazen za tiste, ki so krivi, ker so prekršili Božje zakone, je smrt.

"V tem primeru", pravite,  "imamo problem! Vsak je kriv". Točno. Zaradi tega je Bog na ta svet poslal svojega Sina. Čeprav si tega nismo zaslužili in čeprav je to več, kot bi lahko kdajkoli zahtevali in si zamislili, je Bog  naredil nekaj neverjetnega. Sveto pismo govori, da je Bog tako ljubil ta svet (to pomeni tudi vas), da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdorkoli veruje vanj ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Evangelij po Janezu 3,16).

Jezus je umrl za vas! Namesto da bi vi ali jaz plačali za svoje grehe in bilo bi popolnoma pošteno, če bi Bog to od nas zahteval, je Jezus plačal ceno zanje. Namesto da bi vi ali jaz trpela kazen smrti, je to pretrpel za nas Jezus. To je tisto kar je mislil, ko je rekel: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje". (Janez 15,13).

Prav tako je rekel: "Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce". (Janez 10,11).

To pa je prav to, kar je judovski prerok Izaija mislil, ko je za Mesijino smrt, stotine let vnaprej zapisal: "On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, GOSPOD pa je naložil nanj krivdo nas vseh". (Izaija 53,5-6).

Ali vidite v tem smisel? Ali razumete zakaj je Jezus umrl na križu? Odnesel je vaše grehe, da jih vam ni več potrebno nositi!

Vrnite se k Bogu in ga prosite, da vam odpusti. Priznajte svojo krivdo in recite: »Bog, bodi mi milostljiv! Zapuščam svoje grešne poti". Prosite Boga, da vas očisti in opere s krvjo, katero je Jezus prelil za nas. Položite svojo vero v Božjega Sina. On je umrl za vas in vstal od mrtvih. Verujte vanj in podredite se mu kakor svojemu Gospodu. Nikoli več ne boste isti! Nikoli vam ne bo žal.

Potters Hand

 To kar je naredil zame – na edinstven in oseben način – lahko naredi tudi za vas. Umrl je da bi vi mogli živeti. Postal je kriv, da bi vi lahko bili svobodni. Prišel je na zemljo, da bi nekega dne vi lahko prišli v nebesa. Toda če ga zavrnete, se bodo vrata zaprla. Umrli boste v svoji krivdi, brez izjeme. Vsemogočni Bog vam bo rekel: "Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom"! (Matej 25,41). Tedaj bo prepozno!

To je razlog zakaj sem si vzel čas, da vam izpovem svojo zgodbo. Ta zgodba lahko postane tudi vaša! Lahko izkusite največjo ljubezen, katero je svet kdajkoli videl. Skozi Jezusa lahko spoznate Boga ki vas je ustvaril.

Tedaj boste zares živeli­ –

v tem svetu in v svetu kateri prihaja.

Služiti Bogu, je vredno vsega tega.

One True God

Michael L. Brown

Michael L. Brown

"Gorim v peklu! Gorim v peklu!"

Bilo je ob pol dveh zjutraj, prvega tedna v septembru leta 1971. Imel sem samo šestnajst let, a sem si že pridobil naziva "Supernarkič" ali "Železni človek". Lahko sem se nafiksal z večjo količino droge od vseh mojih prijateljev in ostal živ, da se hvalim o tem! Ne glede na to ali sem uporabljal heroin ali halucinogenike kakor LSD ali mescaline, je jemanje mega doze droge, postal moj stil življenja. Toda sedaj sem šel predaleč, vzel sem dovolj mescalinea za trideset ljudi. Prijatelji so me naložili na avtobus in me samega poslali domov, da poskrbim zase. Za njih je bila to samo velika šala, dejansko pa je šlo za vprašanje življenja in smrti.

V avtobusu sem ponorel, zato sem sestopil skoraj dva kilometra pred družinsko hišo na Long Islandu, v New Yorku. Medtem ko sem šel počasi proti domu, sem mislil, da se pot ne bo nikoli končala. Nisem se mogel znajti kje sem, ter sem se samo dva bloka od hiše izgubil. V duševnem trpljenju sem se usedel na zemljo misleč, da sem vstopil v labirint iz katerega nikoli ne bom izšel. Mislil sem da sem umrl in odšel v pekel.

Potem pa je v tem poznem času noči, prišel prijatelj mojih staršev, vodeč svojega psa na sprehod. Šokiran je gledal vame, medtem ko sem vpil:  "Gorim v peklu"! A tudi jaz sem bil šokiran. "Zakaj v peklu vodi psa na sprehod"? sem se spraševal.

Takoj ko je odšel, sem se odločil: "Skočil bom pred prvi avto, ki bo prišel mimo. Ne morem še naprej prenašati tega". Izgubljal sem pamet.

V vsega nekaj minutah, je izza vogala prišel avto. Dvignjenih rok sem skočil na cesto, naravnost pred avto. Avto se je cvileč zaustavil, vsega nekaj centimetrov od mojega telesa. Bil je to avto mojih staršev. Človek s psom, globoko pretresen, je odšel do hiše mojih staršev in jim povedal, kaj je videl. Oni pa so me šli iskati. Pripravljeni so se bili ustaviti takoj izza vogala. Če bi bil to katerikoli drug avtomobil, bi ne preživel.

Toda kaj sem sploh delal tam drogiran? Kako se je fin judovski mladenič kakor jaz, tako zapletel? In zakaj sem razmišljal o peklu? Dovolite mi, da vam izpovem zgodbo. Mislim da vas bo zanimalo, kaj se je zgodilo!

Rodil sem se v mestu New York  leta 1955. Moj oče je bil višji odvetnik na Vrhovnem sodišču v New Yorku. On in moja mama sta imela bolj srečen zakon od marsikaterega drugega zakonskega para, ki sem ga poznal. Moje odraščanje je bilo tipično za mnogo konzervativnih judovskih otrok v New Yorku. Odselili smo se na Long Island. V šoli mi je šlo dobro. Ukvarjal sem se z mnogimi športi in kakor vsi moji prijatelji, sem se v bistvu držal stran od problemov. Toda nekaj se je spremenilo. Vse se je začelo popolnoma neškodljivo……

Ko sem imel osem let, sem začel igrati bobne. Moj talent sploh ni bil vprašljiv. Pravzaprav, ko mi je bilo petnajst let, sem že igral na enem albumu. Toda moja najljubša glasba je bila rock in po svojem Bar Mitzvahu leta 1968, sem se začel sam zanimati za igranje v neki skupini. Hotel sem biti rock bobnar, toda vsi moji vzorniki so bili znani po težkem drogiranju, uporništvu in nemoralnosti, ki se je niso sramovali. Hotel sem biti kakor oni!

Ko me je leta 1969, v starosti štirinajstih let nekdo vprašal, če želim poskusiti s kajenjem trave, sem bil presrečen. Kmalu za tem sem poskusil tudi hašiš. Toda niti eden od njih ni imel nek učinek name. In tako sem poskusil težjo drogo, začenši z ups and downs in LSD-jem. "Toda nikoli ne bom poskusil nič težjega od tega", sem mislil. Toda prevaral sem se. Kmalu za tem sem začel koristiti speed, nedolgo za tem pa injekcije speed-a. Seveda sem bil prepričan, da si nikoli ne bom zabodel igle v roko! Nato pa sem dobil priložnost, da dobim heroin. Ljubil sem to! Bilo mi je samo petnajst let.

Ko mi je bilo šestnajst let, so se mi ocene v šoli začele slabšati. Droga, rock glasba in umazano življenje, so postali del mojega vsakdanjika. Moji prijatelji in jaz, smo iz »heca« vdirali v hiše in zdravstvene ordinacije. Eksperimentirali smo z drogo, ki smo jo našli in se skoraj ubili. Toda na koncu koncev, smo bili cool! Delali smo tisto, kar smo hoteli! In nekega dne bomo znane rock zvezde......!

Ni minilo niti eno leto,  jaz pa sem živel za Boga in ljudem, tako Judom, kakor nejudom, govoril o Jezusu, Mesiji in Gospodu. Danes potujem po svetu ter pridigam Evangelij in učim. Imam priložnost govoriti na univerzitetnih kampih  (vključujoč Harvard in Yale), pisati knjige in članke kateri se prevajajo v več kot deset jezikov, razpravljati in pogovarjati se z rabini na radiu in televiziji. Pridobil sem doktorat iz bližnjevzhodnih jezikov in književnosti na Univerzi New York, predavam kakor gostujoči profesor na vodilnih teoloških inštitutih, služim pa tudi kakor predsednik dveh biblijskih kolidžev. Stvarnik vesolja je sedaj moj Oče, Jezus, Mesija je moj najboljši in najpristnejši prijatelj. Svoje življenje živim brez tesnobe in strahu, mir in Božja radost me obnavljata vsak dan.

"Torej", mogoče boste rekli, "zares si zavozil. Nekaj si iskal. Potrebna ti je bila sprememba".

Želim biti popolnoma iskren, zavozil sem in nekaj iskal, a to ni bil Bog. In definitivno se nisem želel spremeniti. Našel sem svoj stil življenja in v njem užival. Užival sem v svoji glasbi. Užival sem v poželenju telesa. Tisto kar sem iskal je bilo še več grešne zabave in več glasbene popolnosti, kar bi me povedlo do prepoznavanja kot rock bobnarja.

A kar se tiče Jezusa, mi ni bil pomembnejši od kateregakoli drugega verskega lika. Na koncu koncev sem bil Jud. In mislil sem, če Bog resnično obstaja, on ve, da imam globoko v sebi dobro srce. Če obstajajo nebesa, me bodo sigurno sprejela. Navkljub mojim lažem, drogi, opijanjanju, ponosu, uporništvu, kraji, nemorali, umazanemu umu in jeziku, sem mislil da sem povsem dobra oseba. Malo sem takrat vedel o tem, da pravi Sveto pismo: "Človeku se zdi vsaka njegova pot pravilna, GOSPOD pa preizkuša srca. (Prg 21,2). "Marsikatera pot se zdi človekuprava, njen konec pa so poti smrti". (Prg.14,12).

Človeška narava vedno poskuša opravičiti sama sebe!

Tekom pomladi leta 1971, sta začela dva moja prijatelja (člana moje glasbene skupine) obiskovati majhno cerkev, v kateri se je pridigal čisti Evangelij. Zakaj? Ker sta jima bili všeč dekleti, ki so jo obiskovale. Zakaj pa so jo dekleta obiskovale? Ker je bil njun stric pastor, oče pa je molil zanju. Nato pa sem v mesecu avgustu, tudi jaz odšel v to cerkev. Zakaj? Ker sem hotel svoje prijatelje izvleči od tam! Začela sta se spreminjati, to pa mi ni bilo všeč. Nič več nista žurirala kakor nekoč. Moral sem ju zaustaviti preden bo prepozno. In lahko si zamislite, kaj se je zgodilo! Izgubil sem bitko! Ljubezen tistih ljudi je začela lomiti moj trdoglav ponos, njihove molitve pa, kar je bilo meni popolnoma nepoznano, so začele vplivati name. Nekaj mi je začelo prihajati pod kožo! Pravzaprav sem začel čutiti krivdo v zvezi z umazanijo, ki sem jo delal.

Set me Free

Se nadaljuje . . .

»Zato torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam,

tudi vi storite njim!« 

Matej 7,12

Če hočeš, da bi te ljudje spoštovali,

jih prvi začni spoštovati!

Če hočeš, da bi te ljudje ljubili,

jih ljubi!

Če hočeš, da bi te ljudje imeli radi,

jih imej rad!

Če hočeš, da bi te ljudje sprejemali takšnega kakršen si,

jih sprejemaj takšne, kot so!

Če hočeš, da bi ljudje zaupali vate,

jim začni zaupati sam!

Če hočeš, da bi te ljudje spoštovali,

začni prvi spoštovati druge!

Če hočeš imeti zanesljive prijatelje,

postani zanesljiv prijatelj!

Če hočeš, da bi te ljudje ne obsojali,

ne obsojaj!

Če hočeš, da bi te ljudje ne ogovarjali,

ne ogovarjaj!

Če hočeš, da bi te ljudje poslušali,

jih začni poslušati!

Če hočeš, da bi se ljudje lahko zanesli na tebe,

bodi pripravljen zanesti se nanje!

Če hočeš, da bi bili ljudje do tebe pošteni,

postani prvi pošten do njih!

Če hočeš, da bi ti ljudje odpustili,

jim ti prvi odpusti!

Če hočeš, da bi te ljudje ne varali,

prenehaj z varanjem sam!

Če hočeš, da bi imel ljubeče odnose z ljudmi,

postani ljubeč!

Če hočeš imeti mirno vest, biti zdrav in zadovoljen,

predaj vse kar ne želiš več imeti, ali biti, Bogu

in On bo iz tebe naredil tisto, kar je najbolje zate!

Danes je dan, ko lahko postanemo drugačni,

to pa se mora zgoditi v srcu.

Change My Heart like You

Dam vam novo srce

in novega duha denem v vašo notranjost.

Odstranim kamnito srce iz vašega mesa

in vam dam meseno srce.

Ezekiel 36,26.

Osvobojene ptice

Živel je človek z imenom George Thomas. Bil je pastor v neki mali vasici. Na velikonočno jutro se je odpravil proti cerkvi, noseč v roki zarjavelo ptičjo kletko. Ko je prišel v cerkev, jo je položil blizu prižnice.

Verniki so bili zelo presenečeni, ko so to videli. V odgovor na to je pastor začel s pridigo: »Medtem, ko sem se včeraj sprehajal, sem srečal nekega dečka, ki je v roki nosil to kletko. V njej so bili trije majhni ptički. Tresli so se od mraza in strahu.

Zaustavil sem dečka in ga vprašal: »Kaj nosiš, otrok moj?« »Tri stare ptice,« je odgovoril. »Kaj boš z njimi naredil?«, ga vprašam. »Odnesel jih bom domov, da se poigram z njimi«, je odgovoril deček. »Dražil jih bom, jim pulil perje, da se bodo sprle med seboj. Silno se bom zabaval«.

Pastor mu je rekel: »Toda prej ali slej ti bo to postalo dolgočasno. Kaj boš naredil po tem?«

»Imam mačke«, odgovori deček.« Ljubijo ptice. Njim jih bom dal.«

Pastor je za trenutek utihnil, nato pa je rekel: »Koliko zahtevaš za te ptice, sinko?«

»Kaj? Gospod, jih zares želite kupiti? Saj so samo običajne poljske ptice, nič posebnega. Ne pojejo in niti lepe niso!« »Koliko?«, je ponovno vprašal pastor.

Misleč, da je pastor ponorel, mu deček reče: »Deset dolarjev!«

Pastor je iz denarnice potegnil deset dolarjev in jih dal v roke dečku, on pa je kolikor hitro so ga nesle noge, stekel proč.

Pastor je pazljivo vzel kletko in odšel na mesto, kjer je bilo dovolj trave in dreves. Odprl je ptičjo kletko in z radostjo v srcu spustil ptice na svobodo.

In potem je rekel: »To je tolmačenje kletke ob prižnici. Nato pa je začel to pridigo:

Nekega dne sta se Jezus in Satan pogovarjala. Satan se je pravkar vrnil iz Edenskega vrta. Bil je ponosen in napihoval se je s svojo oholostjo.

»Da, Gospod, pravkar sem ulovil celo človeštvo. Uporabil sem past, za katero sem vedel, da bo izvrstna, za vabo pa sem uporabil to, kar sem vedel da bo vžgalo. Vse sem jih ulovil!«

»Kaj boš naredil z njimi,« pravi Jezus. Satan odgovori: »Oh, igral se bom z njimi! Naučil jih bom kako se oženiti nato pa se razvezati; kako se sovražiti in kako narediti drug drugemu zlo; kako piti, kaditi, in preklinjati. Naučil jih bom kako proizvajati orožje za vojskovanje – puške in bombe – in kako se medsebojno ubijati. Zelo zabavno bo!«

Jezus ga vpraša: »In, ko se boš prenehal igrati z njimi in jih vsega tega naučil, kaj boš potem naredil z njimi?« vpraša Jezus.

»Oh, ubil jih bom«, vzklikne Satan ves prevzeten.

»Koliko zahtevaš zanje?« vpraša Jezus.

»Daj no, pa menda ne želiš te uboga reveže kupiti! Saj niso nič vredni! Zelo hudobni so. Če jih vzameš, te bodo sovražili. Opljuvali te bodo, potem pa ubili. Pa menda ne, da jih želiš še vedno kupiti?!«

»Koliko?« ponovno vpraša Jezus. Satan pogleda Jezusa in mu med režanjem reče v obraz: »Vso tvojo kri, vse tvoje solze, in tvoje življenje.«

Jezus reče: »DOGOVORJENO!«

Kdo bo veroval, kar smo slišali,

nad kom se je razodel GOSPODOV laket?

Pognal je kakor mladika pred njim,

kakor korenika iz suhe zemlje.

Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti,

ne zunanjosti, da bi si ga želeli.

Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi,

mož bolečin in znanec bolezni,

kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz,

je bil zaničevan in nismo ga cenili.

V resnici je nosil naše bolezni,

naložil si je naše bolečine,

mi pa smo ga imeli za zadetega,

udarjenega od Boga in ponižanega.

On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,

strt zaradi naših krivd.

Kazen za naš mir je padla nanj,

po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.

Mi vsi smo tavali kakor ovce,

obrnili smo se vsak na svojo pot,

GOSPOD pa je naložil nanj

krivdo nas vseh.

Bil je mučen, a se je uklonil

in ni odprl svojih ust,

kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol,

in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi,

ki jo strižejo,

in ne odpre svojih ust.

Iz zatiranja in iz obsodbe je bil vzet,

kdo premišlja o njegovem rodu?

Kajti bil je odrezan iz dežele živih,

zadet zaradi prestopka mojega ljudstva.

Dali so mu grob pri krivičnih,

gomilo pri bogatem,

čeprav ni storil nobenega nasilja

in ni bilo zvijače v njegovih ustih.

GOSPODU je bilo po volji,

da ga stre z bridkostjo:

če dá svoje življenje v daritev za greh,

bo videl potomce in bo podaljšal svoje dni,

GOSPODOVA volja bo uspevala po njegovi roki.

Za muko svoje duše bo videl luč,

se sitil, s svojim spoznanjem

bo moj pravični služabnik

opravičil številne,

njihove krivde bo naložil nase.

Zato mu bom številne dal v delež,

mogočne bo delil kot plen,

ker je dal svoje življenje v smrt

in bil prištet med prestopnike,

nosil pa je grehe številnih

in prosil za prestopnike.

(sprejel kazen za prestopnike).

Izaija 53,1-12

Isaiah 53

David Wilkerson

Evangelij po Janezu nam govori: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog, ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.«  (Jan 1,6-9)

Luč, ki je tukaj opisana, je Jezus. Rečeno nam je, da je Kristus luč sveta »da bi po njemu vsi verovali.« Potem beremo dalje: »In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela… K svojim pride, a je ne sprejmejo.«  (Jan 1,5-11)

Nevera je vedno žalostila Jezusovo srce. Ko je naš Gospod prišel kot človek na zemljo, je prinesel neverjetno luč na svet. To je bila luč, da bi ljudem odprla oči, toda kljub tej luči, govori Sveto pismo, je bilo ogromno nevere.

Janezov evangelij 12 vsebuje enega od takšnih primerov. Jezus je bil v Betaniji na večerji pri Lazarju, Marti in Mariji. Kristus je pravkar naredil čudež, ko je od mrtvih obudil Lazarja. Sedaj so bili ljudje radovedni, želeli so spoznati  in videti Jezusa. Hoteli so videti človeka, ki je bil imenovan Maziljenec  - Mesija in Lazarja, ki je bil obujen od mrtvih.

V istem poglavju najdemo te iste ljudi, kako mahajo s palmami v pozdrav Jezusu, ki prihaja v Jeruzalem in mu kličejo »Hosana«. Videli so izpolnitev prerokbe, ki so jo poslušali celo življenje, da bo Kralj prijezdil na osličku v mesto Jeruzalem.

Na koncu istega poglavja je napisano, da je prišel glas z neba: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal« je govoril Bog oče. Jezus se je obrnil in  rekel zaprepadenim ljudem: »Ta glas ni prišel zaradi mene, ampak zaradi vas.« (Jan 12,30)

Mogoče niti eno poglavje Svetega Pisma ne dokazuje toliko Jezusovega božanstva, kot to vidimo v poglavju 12. Vidimo, kako je človek vstal od mrtvih, kako je bilo izpolnjeno preroštvo, ki je bilo stoletja prej napovedano in slišimo kako govori glas iz neba.

Jezus jim je rekel: »Le še malo časa je luč med vami. Hodite, dokler imate luč, da vas ne zajame tema…Dokler imate luč, verujte v luč…« (Jan 12, 35-36)

Moramo preučiti resničnost te Jezusove izjave. On je temu ljudstvu razkril svojo močno roko. Delal je čudeže pred njimi. Prinesel je »dobro novico«, ki je bila napovedana že stoletja prej, pa mu niso verjeli.

Luč je zasijala v njihovo temo, ampak njihov zatemnjen um je ni mogel sprejeti. Ti ljudje so dobili resnico, ki spreminja življenja, vendar je niso sprejeli. Oni niso razumeli resnice o Jezusu, ker je niso iskali, da bi jo lahko posredovali.

To jim je Jezus povedal in odšel, ter se skril pred njimi. (Jan 12, 36)

V tej eni vrstici najdemo Božji odnos do nevere. In tako je tudi v tem prizoru. Jezus je enostavno odšel od množice, ki ni verovala. Kot rezultat tega, so ti ljudje zapustili Jeruzalem v temi, ker niso hoteli sprejeti luči, ki se jim je razodela. Zaradi njihove nevere za njih ni več obstajalo upanje v luč.

»Hodite, dokler imate luč, da vas ne zajame tema.« Tema tukaj pomeni duhovno slepoto, zmedenost, izgubo bistrosti, mrak. Iz dneva v dan je ta oblak negotovosti lebdel nad njimi in vplival na stvari, ki so se jim dogajale v vsakdanjem življenju. Ostali so v temi.

KO BEREM TO STRAHOVITO JEZUSOVO OPOZORILO,

MI SVETI DUH GOVORI:

»TO JE ZA MOJE LJUDSTVO DANES .«

Najprej sem okamenel in sem se vprašal: »Tema na ljudeh, ki ljubijo Jezusa? Na teh, ki molijo in preučujejo Njegovo besedo. Kako lahko pride tema na Božji narod?«

Osebno priznavam, da je mene obsijala ta Jezusova luč. V mojih 50 letih službovanja sem bil priča Gospodove moči, ki je dvigala duhovno mrtve. Videl sem mnogo Lazarjev, ki so vstajali iz grobov odvisnosti od droge in alkohola. Moja knjiga »Na življenje in smrt« govori samo o Božji čudoviti sili. Celo svoje življenje sem gledal, kako duhovno mrtvi vstajajo v sili njegovega vstajenja.

Bog danes odkriva svojemu ljudstvu to, kar oči takratnih judov niso mogle videti. Mi ne samo da poznamo Sveto pismo, ampak smo tudi izkusili velike stvari, ki jih je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo. Dobili smo Novo zavezo, da nas o tem pouči. Sprejeli smo tudi Svetega Duha, da nas pouči. Prav tako imamo »boljše obljube «, da bi lahko postali deležni Njegove božanske narave. Dobili smo tudi blagoslovljene učitelje, pastorje, evangeliste in preroke, da bi preplavili naš um z lučjo. Oni nas vodijo v resnico, hranijo s slavnimi obljubami in opominjajo na Božjo zvestobo, da nas bo vedno znova reševal. Vprašam vas, po vseh teh obilnih blagoslovih, kako bi lahko viseli temni oblaki nad vami?

Običajno, ko pomislimo na duhovno temo, mislimo na ateizem ali na izmučene, z grehi zasičene grešnike, kateri se utapljajo v žalosti in praznini. Res je, greh je »zemlja teme« in hudič je knez te teme. Apostol Pavel govori o »neplodnih delih teme.«

Ali to ni tista tema o kateri Jezus govori v Janezovem evangeliju 12. Ne, ta tema je oblak zmede, duhovna slepota, dvom, mrak duha in uma, ki prihaja na vernike. Pomembno je vedeti, da Jezus ne daje ta opozorila nevernikom ali odpadnikom. On to govori svetim. On govori o zamračenem stanju, ki prihaja nad kristjane, ki zavračajo, da bi sprejeli Besedo, katero slišijo, skupaj z vero. Oni zavračajo da bi zgrabili, objeli in hodili v luči, ki so jo nekoč sprejeli. In potem se nekega dne zbudijo in dojamejo: »Bog mi več ne govori.«

Sprašujem se, koliko je kristjanov, ki ravno sedaj berejo to sporočilo o oblaku  zmedenosti. Opisuje to tudi vas?

Mogoče ostajajo vaše molitve neodgovorjene.  Neprestano ste na tleh. Soočate se s stvarmi v vašem življenju, ki jih ne morete razumeti. Razočarani ste v svojih situacijah in o ljudeh. Neprestano sumite vase, preplavljeni ste z vprašanji in neprestano sprašujete svoje srce, da ugotovite kje ste naredili napako. Občutite mrak, razočaranje in dvom in nič od tega ne morete stresti s sebe. Mogoče ste zreli vernik in poslušate čisti evangelij. In sedaj sumite v sebe in niste zadovoljni sami s seboj. Ne občutite radosti Gospodove kot nekoč in sprašujete se, ali ima Gospod kaj proti vam.

To je tema na katero Jezus opozarja, da bo prišla na nas, če nenehno ne sprejemamo  in ne hodimo v luči, ki smo jo prejeli. Dopustite mi, da vas vprašam: ali  zaupate v njegove obljube? Ste objeli – sprejeli njegovo dragoceno Besedo? Ali se zoperstavljate  duhovnemu nasprotniku z Besedo, ki ste jo slišali? Ali zanemarjate Gospodovo zvestobo nasproti vam? Ne verujete, da on stoji ob vas in da nadzira vse, kar se v zvezi z vami dogaja. Če je tako, potem ste se odprli temi.

Jezus opisuje osebo, ki živi v temi: »Kdor hodi v temi, ne ve, kam gre.« (12,35) Z drugimi besedami: »Taka oseba je izgubila svojo pot, njeni koraki so nesigurni, dvomi in hodi kot slepa«.

Ko človek hodi v temi zaradi nevere, potem stvari postanejo zmedene. Ne morete slišati jasne besede od Boga. Želite hitre odgovore in kličete k Bogu: »O, Gospod, ne vidim te, niti te ne slišim kot nekoč.« In  na koncu ga prosite, naj bo bolj sočuten in naj ima več razumevanja za vaše stanje.

Prava resnica pa je, da Gospod nima sočutja do odprte nevere. To ga žalosti. On od nas pričakuje, da bomo hodili v luči vere, ki smo jo prejeli. Moramo se zanesti na Njegovo Besedo in se držati Njegovih obljub. Šele, ko se vrnemo do spoznanja Njegove Besede in do pričevanja Svetega Duha, bomo izšli iz mraka.

GLOBOK MRAK PRIHAJA NA TISTE,

KI GLEDAJO LE NA SVOJE LASTNE SLABOSTI IN NEMOČ.

Poznate kristjane, ki kar naprej mrmrajo in se bedasto in slabo počutijo. Kar naprej se omalovažujejo in zmanjšujejo si vrednost. Primerjajo se s tistimi, katere občudujejo in si mislijo: »Jaz nisem kakor oni, za mene ni upanja«.

Morda se spominjate starozavezne zgodbe, ko so si Izraelci ogledovali njim obljubljeno deželo. Govorili so: »Da, to je dežela, v kateri tečeta med in mleko, ampak je tudi polna mogočnežev in utrdb. Ne moremo mi iti proti temu ljudstvu. V primerjavi z njimi, smo mi prave kobilice.«

Ti ljudje niso obtoževali Boga. Nikoli niso rekli: - Bog ne more, ni dovolj močan. Niso si upali glasno izražati nevere, namesto tega so sami sebe dajali v nič in govorili: Mi ne zmoremo, mi smo kot bolhe v očeh teh naših sovražnikov.

To  ni ponižnost in neka nedolžna izjava. Nasprotno, to je žalitev Tistega, ki je luč sveta. Ta luč nam zapoveduje da verujemo: » Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« (Fil. 4, 13)

Vidite, kadar mrmljate in govorite, da niste sposobni in da ste nemočni,  ne ponižujete sami sebe. Vi ponižujete svojega Gospoda. Kako? Ko  ne verjamete Njegovi Besedi in se je ne držite. To je greh proti luči in ta greh prinaša temo.

Izraelci so bili tako prepričani v svoje nesposobnosti, da so se hoteli predati in se celo vrniti v Egipt. Kakšen je bil Božji odgovor na njihov strah in nevero. Tedaj reče Bog Mojzesu: »Doklej me bo to ljudstvo zaničevalo in kako dolgo mi še ne bodo verjeli, kljub vsem znamenjem, ki sem jih storil med njimi.«

Danes Gospod postavlja isto vprašanje svojemu ljudstvu kot Izraelcem: »Kdaj mi boste verjeli kar sem vam obljubil? Rekel sem vam, da bo prišla nad vas moja moč v času vaše slabosti. Ni se vam treba zanašati na vašo moč. Rekel sem vam, da bom uporabil slabe, siromašne in prezrte tega sveta, da osramotim modre. Jaz sem Jahve, večna moč. Jaz vas bom naredil močne s svojo silo in svojim Duhom. Kdaj se boste začeli držati tega? Kdaj boste začeli verjeti temu, kar sem vam rekel in obljubil.«

BOG JE OGORČEN,

KO NJEGOVO LJUDSTVO NE HODI V LUČI

NJEGOVIH OBLJUB

Mi mislimo, da samo sebi škodujemo, ko se ne opiramo na Boga v vseh naših vsakodnevnih situacijah. Mislimo, da smo izpustili samo nekatere od Njegovih blagoslov. Ampak to ni celotna zgodba. Predvsem mi zadajamo bolečino in jezimo našega blagoslovljenega Gospoda. On nas opozarja: »Če se ne boš zanesel na mene, ti bo otrdelo srce.«

V knjigi Hebrejcem beremo: …ne zakrnite svojih src, kakor ob uporu, kakor na dan preizkušnje v puščavi, kjer so me vaši očetje preizkušali, me preverjali, čeprav so štirideset let gledali moja dela. Zato sem težko prenašal ta rod in rekel: » Vedno blodijo  v srcu, niso spoznali mojih poti.« Tako sem prisegel v svoji jezi: »Ne bodo vstopili v moj počitek.« (Heb 3, 8-11)

Kateri je razlog, zakaj Božje ljudstvo ni vstopilo v počitek. Je to prešuštvo, pohlep, pijančevanje? Ne, samo zaradi nevere. To je bilo ljudstvo, ki je bilo 40 let izpostavljeno nadnaravnim čudežem, katere je Bog delal za njih. Niti eno drugo ljudstvo ni bilo toliko ljubljeno in nihče ni za njih tako nežno skrbel. Dobivali so razodetje za razodetjem o dobroti in strogosti Gospodovi. Poslušali so vedno sveže besede, ki jim jih je govoril Mojzes, njihov preroški voditelj.

A nikoli niso jemali teh besed z vero. Zaradi tega jim vse to ni pomagalo. Sredi vseh teh blagoslovov, se še vedno niso zanesli na Boga, da bo zvest svojim obljubam in tako se je v njih ugnezdila nevera. Od tedaj naprej je mrak prekrival njihovo puščavsko potovanje.

Ljubljeni, nevera je korenina otrdelosti srca. Nevera je mati vseh grehov. Je korenina grenkobe, upora in ohladitve. NEVERA JE NAJNEVARNEJŠA, KO JE IZGOVORJENA

Bog je Izraelcem rekel: »Niste verjeli, ko sem vam rekel, da se vam ni treba ničesar bati, da se bom jaz boril za vas. Čisto ste pozabili, da sem vas nosil kot otroke in skrbel za vas. Nikoli niste zaupali meni, čeprav sem hodil pred vami – dal sem vam oblak, da vas je ščitil pred soncem in ponoči ogenj, da vam je osvetljeval pot in dajal sigurnost v temni noči. Namesto tega ste ves čas godrnjali, me ogovarjali in me imeli za lažnivca.«

Janez ponavlja ta slednji stavek v Novi zavezi: »Kdor v Boga ne veruje, ga je naredil za lažnivca.« (Jan 5,10)

Mogoče ste odrešeni, duhovno izpolnjeni in hodite sveto z Bogom, a vseeno nosite krivico nevere. Mogoče mislite: »V meni  ni nevere «. Se  vznemirite, ko stvari ne gredo tako, kot bi vi hoteli? Bojite se, da ste izneverili Boga? Ste vznemerjeni in se bojite prihodnosti?

Vernik, ki ima brezpogojno vero v Božje obljube lahko popolnoma uživa v počitku. Kaj pomeni ta počitek? Popolno in celovito se zanesti na Njegovo obljubljeno Besedo in da jo bo tudi resnično izpolnil. Resnično, počitek je dokaz vere.

Morda se vprašate, kako lahko verniku otrdi srce v neveri? Šokantno sliko vidimo v Marku 6. Učenci so bili v čolnu na poti v Betsajdo in so veslali v mraku. Nenadoma se je pojavil Jezus, ki je hodil po vodi in mislili so, da je duh in so se prestrašili. On pa je začel govoriti z njimi in jim rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se.« Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal.

Naslednja vrstica pove, kaj se je dogajalo v srcih učencev v tem trenutku: »…bili so vsi iz sebe. Niso še doumeli dogodka s hlebi, temveč je bilo njihovo srce zakrnjeno«. Pravkar smo slišali, da so ti ljudje doživeli neverjetni čudež. Videli so Jezusa kako je nahranil 5 tisoč ljudi samo s petimi hlebi kruha in dvemi ribamami (potem so nabrali še 12 košev ostankov). Za to je uporabil dvanajsterico svojih učencev. Oni vsega tega niso doumeli. Če bi to lahko razumeli, bi padli pred Gospoda iz strahospoštovanja in bi ga častili kot Boga.

Povem vam, otrdelost srca pride, ko vzamete besedo »nad« iz nadnaravnega. Ti ljudje niso imeli vere, da bi verjeli tistemu, kar je Jezus pravkar naredil. V 24 urah so pozabili kaj nadnaravnega je naredil, ko je nahranil toliko ljudi, kot da je to čisto naravno. Še vedno so dvomili v Kristusovo nadnaravno silo.

SILA, KI NAS DRŽI V KRISTUSU, JE NADNARAVNA

V Marku 8 je Jezus še enkrat nahranil množico, 4 tisoč ljudi s samo 7 hlebi kruha in nekaj ribami. In ponovno so učenci nabrali nekaj košev ostankov. Medtem je Kristus razbral, da še vedno niso prepoznali njegovo nadnaravno čudežno silo. Zato jih je vprašal: »Kaj še vedno ne razumete in ne vidite? Ali imate srce zakrnjeno?«

Verjamem, da je v središču njihove nevere obstajala še ena stvar. In to je, da ti ljudje enostavno niso mogli verjeti, da jih je sam Bog izbral, da se toliko časa z njimi druži in jih uporablja pri svojem delu.

Prav gotovo so mislili: »To ne more biti res. Če je Jezus resnični Bog, zakaj je ravno nas izbral, da prisostvujemo takšni neverjetni sili. Zakaj je in spi z nami? Mi smo samo ribiči, neizobraženi, nesposobni. Zakaj  vse to ne počenja in ne pokaže  dostojnešim ljudem, pametnim, modrim.«

Prav gotovo se tudi vi sprašujete v zvezi z vami: »Na svetu so milijarde ljudi, zakaj je Bog ravno meni spregovoril. Zakaj je mene izbral?« Povem vam kako: to je bil absolutni čudež.

Vaše spreobrnenje je bilo skrajno nadnaravno. To ni samo ena od nerazložljivih naravnih dogodkov, ki se dogajajo. Ne, v zvezi s spreobrnenjem tu ni nič naravnega. Zakaj? Ker v zvezi s krščanskim življenjem ni nič naravno, tu je vse nadnaravno. To je življenje podvrženo čudežem od vsega začetka. Brez vere v nadnaravno se enostavno ne da živeti.

Razmislite: Angeli, ki so okoli vas so nadnaravni. Sila, ki vas čuva v Kristusu je popolno nadnaravna. Svet živi v mraku, a vi imate luč. Zakaj? Vse to je zato, ker vi živite v področju nadnaravnega. Nič ni naravnega v tem, da je vaše telo tempelj Svetega Duha. Nič ni naravnega v tem, ker ste prebivališče nadnaravnega Boga celotnega vesolja. Ravno tu se dogaja zakrnjenost srca, ker ljudje Božja nadnaravna dela v svojih življenjih pripisujejo kot naravna.

Zelo nevarno je pozabiti na te čudeže. Vsakič, ko odstranite nad iz nadnaravnega, vaše srce še bolj otrdi.

Dragi sveti, to morate enostavno sprejeti v veri: isti nadnaravni Bog, ki je nahranil toliko ljudi, nadnaravno lahko deluje tudi v vaših potrebah. Njegova čudodelna moč vas lahko potegne iz vsakega suženjstva. Ona vam bo dala moč, da hodite v svobodi. On bo uporabil vašo slabost, vaše najnižje stanje, da pokaže svetu svojo čudodelno moč, ki vas lahko ohrani.

Tu se pojavlja naša vera. Vsem, ki sledijo Jezusu so zajamčene težave. Ko pa se te pojavijo, ko smo na tleh, takrat je potrebna čudodelna moč. Z zaupanjem moramo reči: Naredi to ponovno Gospod. Že si naredil čudež v mojem življenju. V zgodovini si svoje služabnike nadnaravno rešil, napravi to ponovno in bodi proslavljen. Naj se tvoja moč pokaže dovršeno v moji slabosti.

God of Wonders

Stephanie Taylor

Jezus rešil striptizeto

To je pričevanje mladega dekleta, ki jo je Jezus rešil iz blišča nočnih klubov. Stephanie Taylor se je v starosti 18 let začela ukvarjati s striptizom. Živela je sama in na ta način poskušala zaslužiti dovolj denarja za življenje.

Kako je pravzaprav to mlado dekle končalo v stiptiz klubu? Kakor se običajno zgodi, se je vse začelo še v otroštvu. Sam Jezus poudarja, kako pomembno je zdravo otroštvo in pravilen odnos do otrok. On pravi:

»Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme. Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja«. (Matej 18:3-6)

Stephanie je bila od strani članov družine zlorabljena. Mnogokrat so jo za lase vlekli skozi hodnik . . . Vse to so bile rane, ki so pustile neizbrisljivo znamenje na mali Stephanie. Da bi zapolnila praznino v svojem srcu in pozabila na svoje preteklo življenje, je Stephanie v starosti 16 let začela hoditi na rave party-je, ki bi trajali vso noč. Jemali so droge (metamfetamine in ecstazy).

»To, da sem bila na drogah in pila, je resnično iz mojega uma v trenutku odstranilo silno bolečino in vse, kar sem občutila globoko v sebi. Partiranje in druženje z ljudmi je bil lahkoten način, da se izognem soočanju s svojim resničnim življenjem,« pravi danes Stephanie.

Tedaj je Stephanie odšla od doma, se odselila k prijateljem in začela s kariero striptizete. Denar je začel pritekati. Stephanie je mislila, da živi dobro življenje. Toda to se je spremenilo neke noči, ko ji je nek človek sledil do njenega doma.

»Bilo me je zares strah, ker nikogar ni bilo z menoj. Ta človek je močno trkal na moja vrata. Začela sem prositi Boga, da mi pomaga. »Jezus, ne dovoli, da umrem. Začela sem izgovarjati te besede ne da bi takrat vedela česa me je Gospod obvaroval.«

Kasneje je izvedela. Te noči je ta človek, ki ji je sledil, vdrl v drugo stanovanje v njeni zgradbi in napadel, zlorabil in ubil neko ženo. Po tem dogodku je Stephanie prvič odšla v Cerkev. Bog jo je takrat še enkrat nadnaravno dotaknil – skozi pastorico Carol Tate iz »Life Giving« krščanskega centra.  Bog Sveti Duh je skozi njo spregovoril besede, ki so bile namenjene Stephanie. Bog jo je poklical po imenu! Rekel ji je kako jo je poklical iz teme v Njegovo svetlobo za božanski namen. Stephanie se je zavedala, da Gospod trka na vrata njenega srca. Toda ona še ni bila pripravljena. Hudič ne odhaja tako z lahkoto! Pogosto se dogaja, da ko prepoznamo prvi dotik našega Gospoda, pride hudič še z večjimi napadi, pripravljen, da se bori za svoje žrtve.

Tako se je Stephanie navkljub temu za nekaj časa ponovno vrnila k svojemu uničujočemu načinu življenja – svojemu poslu in drogam. Toda sedaj je v tem našla vse manj sreče, zadovoljstva in miru. Nekega dne je začela moliti: »Gospod Jezus, ne želim biti na tem mestu. Ne želim se drogirati. Ne želim biti odvisna od droge. Ne želim živeti takšnega življenja.«

Naš Bog prepoln ljubezni ki sliši vsako naše ječanje usmerjeno k Njemu, je kmalu odgovoril na njene molitve. Stephanie je v svoji sobi prižgala TV in zagledala program, ki se je v tistem trenutku odvijal. Voditelj kakor da je govoril prav njej – o ukvarjanju z določenim poslom in o napačnem življenjskem stilu. Stephanie je vedela, da je poziv namenjen njej, poziv, da se obrne od vsega tega. Verovala je, da je Bog govoril prav njej, toda morala je doumeti resničnost teh besed.

Te noči se je vrnila v striptiz klub in videla nekaj, kar nikoli do takrat ni videla . . . Jezus pravi: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu«. (Lk 4;18-19).

Open my Eyes

Bog je Stephanie v tej noči odprl oči, da je videla duhovno resničnost tega mesta in jo za vedno osvobodi.

Stephanie pravi: »Zastor se je enostavno dvignil in nenadoma sem vsepovsod videla duhovna bitja, ki jih nikoli prej nisem opazila. Sedeli so na stolih, stali ali se sprehajali naokoli. Odlično so se zabavali. Videla sem dekleta v tistem prostoru z drugačnimi očmi kot do tega večera. Videti so bila kakor zombiji. Vedela sem, da mi je Gospod odprl duhovne oči, da mi je pokazal dejansko duhovno stanje, ki se odvija na takšnih, grešnih mestih«.

Po tem večeru je bila prepričana, da sem ne želi nikoli več priti. Odšla je v Cerkev. Po molitvi v Cerkvi je Stephanie v nekem trenutku doživela osvobojenje od grehov svoje preteklosti, vsakega duha in vsake demonske sile, ki ji je s svojim načinom življenja odprla vrata. Sedaj se je Stephanie z vsem srcem odločila za Boga. Ta odločitev je bila resnična in trajna. Njeno življenje je bilo od tega trenutka njene dokončne odločitve za Boga, popolnoma spremenjeno.

Bog je v Stephaniinem življenju izpolnil praznine, ki jih je naredil alkohol droge, denar, ki jih vse to ni moglo nikoli zapolniti. Njegova ljubezen do nje, jo je popolnoma spremenila.

Danes pravi Stephanie: »Dajemo se drugim ljudem, drogam in podobnim svetnim stvarem, Bog pa nas je ustvaril, da bi živeli Zanj. On ti želi pokazati in odkriti kdo On je. On je tvoj Oče in nikoli se ne bo odvrnil od tebe. Njegove roke so odprte, pripravljene da te sprejme.

Aba, Father

"Soon"

Zgodilo se je nekega nedeljskega jutra v letu 1992, ob slavljenju na bogoslužju. Stal sem z dvignjenimi rokami in slavil Gospoda, ko sem bil naenkrat vznesen v nebo ( imel sem vizijo).

                Nisem vedel, na katerem koncu Nebes sem se nahajal, ker še nikoli nisem bil v tako čudovitem kraju. Zdelo se mi je, da diham čisto drugačen zrak. Pred seboj sem videl kristalno čisto reko, kako usklajeno in veličastno teče. Bila je 4-5 metrov široka, kristalno čista in videti je bila, kot bi bila sestavljena iz neskončno velikega števila diamantov. Na drugi strani reke, se je dvigalo veliko mesto, ki je bilo zgrajeno iz visokih in širokih stavb. Vse mesto je bilo razsvetljeno in močna svetloba je prihajala tudi iz notranjosti teh stavb.

Potem sem videl množico ljudi, ali angelov, ne vem točno, ki so hodili noter in ven in vsi so izžarevali svetost. Počutil sem se, kakor da mi nekaj govori in mi potrjuje to doživetje.

Tisoče bitij je hodilo ven in noter in vse se je dogajalo mirno in brez nervoze in jaz sem ob tem občutil nepopisno zadovoljstvo in mir. Še vedno sem imel dvignjene roke in čutil sem, kot da sem usidran v to čudovito svetost.

Nepopisna želja in potreba sta me privlačili v to mesto. Tako sem bil prevzet od te lepote in od tega miru, tako nepopisno zadovoljstvo me je navdajalo, da sem začel jokati. Hotel sem iti v to mesto in tam ostati, toda bil sem zavrnjen. Tako sem občudoval in  užival v tem, kar se je odvijalo pred mojimi očmi, da sem za nekaj časa kar otrpnil. Zdelo se mi je, da se je čas ustavil. Potem se je nebo spet zaprlo. Ne vem, če sem bil tam, ali je nebo prišlo k meni,  skoraj nisem mogel verjeti, da sem doživel del nebes.

To doživetje in hrepenenje je ostalo v meni še dneve in tedne in v tem času koprnenja po tem čudovitem mestu, sem veliko jokal. V Janezovem Razodetju je to mesto opisano in vsakokrat, ko to berem se v meni ponovno vzbudi hrepenenje.

Do današnjega dne tega doživetja nisem zapisal, le nekaterim sem o tem pripovedoval. V mojem srcu je ostalo, kot neko veselje in priprava na to, kar nas čaka.

Ostal je mir in radost s prepričanjem, da če bom izvršil vse naloge in dolžnosti, katere mi je zaupal Gospod Jezus, bom z mnogimi tisoči bratov in sester, preživel večnost na tem čudovitem kraju.

Ne vem zakaj mi je Gospod to pokazal, toda vedno, ko sem bil v kakšni preizkušnji, sem znova in znova mislil na doživeto in pogledal navzgor in znova doumel, da nam je Jezus pripravil prečudovit kraj pri Njemu samem.

"There Will Be A Day"

Novi Jeruzalem (Razodetje 21;9-27 – 22; 1-5)

9 Zatem je prišel eden izmed sedmih angelov, ki so držali sedem čaš, napolnjenih s sedmimi poslednjimi nadlogami, in mi je spregovoril: »Pridi, da ti pokažem zaročenko, Jagnjetovo nevesto!«

10 Nato me je angel v Duhu odnesel na veliko in visoko goro ter mi pokazal sveto mesto Jeruzalem, ki je prihajalo z neba od Boga

11  in je imelo Božje veličastvo. Njegov sijaj je bil podoben najdražjemu kamnu, kamnu, kakor je kristalni jaspis.

12 Mesto je imelo veliko in visoko obzidje, v njem je bilo dvanajst vrat, na vratih je bilo dvanajst angelov in na njem so bila napisana imena, ki so imena dvanajstih rodov Izraelovih sinov.

13 Troje vrat je gledalo proti vzhodu, troje vrat proti severu, troje vrat proti jugu in troje vrat proti zahodu.

14 Obzidje mesta je slonelo na dvanajstih temeljnih kamnih, na njih pa je bilo dvanajst imen dvanajstih Jagnjetovih apostolov.

15 Tisti, ki je govoril z mano, je imel merilo, zlato trstiko, da bi izmeril mesto, njegova vrata in njegovo obzidje.

16 Mesto je bilo zidano na štiri vogale in njegova dolžina je bila tolikšna kakor njegova širina. Angel je s trstiko izmeril mesto: merilo je dvanajst tisoč stadijev. Njegova dolžina, širina in višina so bile enake.

17 Izmeril mu je tudi obzidje: visoko je bilo sto štiriinštirideset komolcev. To je človeška mera, ki je tudi angelova.

18 Gradivo mestnega obzidja je iz jaspisa, mesto pa iz suhega zlata, podobnega čistemu kristalu.

19 Temelji mestnega obzidja so bili okrašeni z vsakovrstnim dragim kamenjem: prvi temeljni kamen je bil jaspis, drugi safir, tretji halkedon, četrti smaragd,

20 peti sardoniks, šesti sardij, sedmi hrizolit, osmi beril, deveti topaz, deseti hrizopraz, enajsti hijacint, dvanajsti ametist.

21  In dvanajst vrat je bilo dvanajst biserov: posamezna vrata so bila iz enega samega bisera. Cesta skozi mesto pa je bila iz suhega zlata kakor prosojen kristal.

22 Svetišča nisem videl v njem, kajti njegovo svetišče je Gospod, Bog, vladar vsega, in Jagnje.

23 Mesto ne potrebuje ne sonca ne lune, da bi mu svetila, kajti razsvetljuje ga Božje veličastvo in njegov svetilnik je Jagnje.

24 Narodi bodo stopali v njegovi svetlobi

in kralji zemlje bodo prinašali vanj svoj sijaj.

25 Njegova vrata se podnevi ne bodo nikdar zapirala, kajti tam noči ne bo.

26 Vanj bodo prinašali slavo in čast narodov.

27 Vanj ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki so vpisani v Jagnjetovi knjigi življenja.

1 Nato mi je pokazal reko žive vode, bleščečo kakor kristal, ki je izvirala od prestola Boga in Jagnjeta.

2 Po sredi njegove ulice in na obeh straneh reke pa raste drevo življenja, ki dvanajstkrat rodi in daje svoj sad vsak mesec. Listje tega drevesa je zdravilo narodom.

3 Nobenega prekletstva ne bo več. V njem bo prestol Boga in Jagnjeta, ki mu bodo služili njegovi služabniki.

4 Gledali bodo njegovo obličje in njegovo ime bo na njihovih čelih.

5 Noči ne bo več in ne bodo potrebovali ne luči svetilke ne sončne luči, kajti razsvetljeval jih bo Gospod Bog in kraljevali bodo na veke vekov.

1 stadij = 185 metrov

12.000 stadijev = 2.220.000 metrov oziroma 2.220 kilometrov.

Dolžina in širina mesta so enake. 

Prevod iz Das Wort und Geist – November 2005

Blaise Pascal

Francoski matematik, fizik, filozof, botanik in pisatelj. Postavil je osnove verjetnostne teorije, spremenil takratno razmišljanje človeštva o Bogu in še bi lahko naštevali. Sledeči citat je le ena izmed mnogih Pascalovih misli o Bogu...

“Od resnične sreče , ki je bila nekoč v človeku,

sta ostali le še sled in praznina,

ki jo človek poskuša zaman zapolniti

s stvarmi iz njegovega okolja…

"V srcu vsakega človeka je prazen prostor,

ki ima obliko Boga.

To praznino lahko zapolni le Bog

po svojem Sinu Jezusu Kristusu."

Robert Jastrow,

ustanovitelj in direktor Gaddard Inštituta (NASA) za proučevanje vesolja, pravi: »Prav gotovo obstaja točna razlaga o eksplozivnem rojstvu našega Vesolja; vendar, če obstaja, je znanost ne more odkriti. Znanstvenikovo iskanje se konča pri trenutku stvarjenja.«

PIERRE SIMON DE LA PLACE,

eden najvidnejših astronomov, je nekoč rekel, da je dokaz o inteligentnem Bogu, ki je vse ustvaril, neprimerno močnejši kot vse druge hipoteze o nastanku sveta; dejal je, da obstaja večja verjetnost, da bi nastala pesnitev, kot je Homerjeva Iliada, če bi pero in črnilo brezbrižno vrgel na papir, kot pa, da je vesolje nastalo iz kakega drugega vzroka in ga ni ustvaril Bog.

Dokaz o tem, da je Bog Stvarnik vesolja, proti hipotezi, da to ni, je v razmerju neskončno proti ena. Pravzaprav je to razmerje, ki ga ni mogoče izmeriti.

PHILIP SCHAFF,

znani zgodovinar pravi:

»Jezus iz Nazareta je brez denarja in orožja premagal več milijonov ljudi, kot pa so jih premagali Aleksander Veliki, Cezar, Mohamed in Napoleon; brez znanosti in učenosti je osvetlil več človeških in Božjih stvari kot vsi učenjaki in filozofi; čeprav se nikoli ni učil govorništva, je izrekel bolj življenjske besede kot kdor koli prej ali kasneje in z njimi ustvaril učinke, ki so pesnikom in govornikom nedosegljivi; ne da bi sam zapisal eno samo besedo, je spodbudil k pisanju več peres, navdihnil več pridig, govorov, diskusij, umetniških del, filozofskih razprav in slavilnih pesmi, kot cela vojska velikih starodavnih in sodobnih mož skupaj.«

 BOG ŽIVLJENJA

Potem ko je Jezus umrl, in s tem dokazal Božjo ljubezen do nas, je Bog dokazal svojo moč nad življenjem ko ga je obudil od mrtvih. To novo življenje sedaj ponuja tudi nam. Takole pravi: »Glej, stojim pred vrati (vašega srca) in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim (njo), on (ona) pa z menoj.« Raz 3,20

Če želite povabiti tega Boga v svoje življenje, lahko to prav zdaj storite. Naslednja molitev vas lahko vodi (pomembna je iskrenost vašega srca).

»Bog, priznam, da sem grešil. Hvala ti, da si v podobi Jezusa Kristusa nase vzel vse moje grehe. Želim prejeti tvoje odpuščanje in s teboj začeti iskren, oseben odnos. Prosim te, da vstopiš v moje življenje kot moj Odrešenik in Gospod. Vabim te, da od tega trenutka naprej postaneš moj Bog in, da me narediš takšnega kot ti želiš, da sem. Amen«

Call on Jesus

KAKO IZBRATI SVOJEGA LASTNEGA BOGA

In zakaj sem jaz izbral svojega

Avtor : John Guy

Dandanes obstaja mnogo različnih duhovnih usmeritev. Kako izbrati pravilen duhovni pristop oziroma Boga, ki bi bil pravi? Tu je nekaj predlogov: 

Lahko bi se vprašali: »Kako bi bilo, če bi bil Bog le eden izmed nas; recimo, klošar na cesti, ali pa tujec v avtobusu, ki se vrača domov.« Kako si vi predstavljate Boga?

Izbira Boga je lahko dokaj zahtevna stvar. Nekatere religije pravijo, da obstaja več kot 300.000 bogov, druge spet, da Boga ni. Kako se torej odločiti? Kako se vi odločate?

Nanizal bom nekaj dejavnikov, ki sem jih upošteval pri mojem iskanju Boga, ter razloge za mojo odločitev - izbiro mojega Boga.

SMO LJUDJE BOG?

Brez dvoma lahko rečemo, da je človeštvo skozi zgodovino zelo napredovalo.

Danes vemo mnogo več kot so vedeli naši predniki - do informacij imamo mnogo boljši dostop. Zaradi razvite tehnologije živimo dlje kot so živeli oni, letimo hitreje od zvoka in s pomočjo računalniške tipkovnice vstopamo v svet .

Medtem pa, ko po eni strani napredujemo, po drugi zelo nazadujemo. Razmislite o naslednjem:

1. Od leta 1960 pa do danes sta nasilje in zločin narasla za 560%.  

2. V zadnjih tridesetih letih se je procent otrok, rojenih izven zakona, povečal za 419%.  

3. Ločitve so se povečale trikratno.

4. Trikratno se je povečalo tudi število otrok, ki živijo s samo enim od staršev.  

5. Število najstnikov, ki se odločijo za samomor je zraslo za 200%.

6. Za virusom HIV zboli vsak dan 6.000 ljudi.

7. Vsak peti Američan ima nalezljivo spolno bolezen.  

8. Vsako leto izumre najmanj sto rastlinskih in živalskih vrst.

9. Okoli 750 milijonov ljudi po svetu trpi pomanjkanje hrane.  

Seznam se na žalost tu ne konča. Omeniti moram še grožnjo postopne otoplitve, redčenje ozonskega plašča in rekordno število vojn po vsem svetu – vse to sredi znanstvenega napredka.

Če je človeštvo Bog, potem je videti, da svojega dela ne opravljamo ravno dobro. Če želim torej imeti Boga, ki zmore vse, ga moram po vsej verjetnosti iskati drugje - ne v človeški rasi.

A. IZBERITE BOGA IZVEN ČLOVEŠKE RASE

ALI JE BOG LE NEKA SILA?

Mogoče se vam bo to zdelo domače. Odraščal sem v razbiti družini. Moja starša sta se ločila, ko sem imel dve leti. Od takrat dalje sem živel s svojo mamo.

Kot otrok več let nisem poznal očeta. Živel je na drugem koncu države, zato ga nisem videval. Ko sem dopolnil devet let, sem ga pričel vsako poletje obiskovati. Bilo je zares lepo.

Predstavljajte si, da bi prišel v mesto, kjer je živel moj oče, pa bi mi ljudje govorili: »Tvoj oče je tu, vendar ga ne moreš videti. On je povsod okoli nas, je kot magnetno polje. Ti sicer lahko govoriš z njim, a on ti ne bo odgovoril, ker ne more.«

Jaz si takega očeta ne želim; niti si ne želim takega Boga. Želim Boga s katerim sem lahko povezan, se z njim pogovarjam, ga spoznavam in od njega dobivam smernice.

B. IZBERITE BOGA, KI GA LAHKO OSEBNO POZNATE

ALI OBSTAJA BOG, KI ME LJUBI?

Prav gotovo se zavedate, da veliko stvari delamo zato, ker želimo, da bi nas drugi sprejeli in ljubili. Poskušamo se pravilno obleči, voziti pravi avto in izgledati najbolje. Ponavadi se do ljudi vedemo tako, kot vemo, da jim je všeč - vse z namenom, da bi nas sprejeli.

Človekova osnovna potreba je - biti vreden v očeh drugih. Želimo, da drugi vidijo, da smo nekaj posebnega in da nas spoštujejo.

Čeprav včasih to neradi priznamo, so vendar te stvari za naše življenje zelo pomembne. Če obstaja Bog, ki ga človek lahko pozna osebno, želim da ta Bog zame tudi skrbi. Lahko bi si naredil kip in mu rekel »Bog«, ampak takšen Bog me gotovo ne bi imel rad.

Here I Am Lord

C. IZBERITE BOGA, KI MU JE RES DO VAS

ALI JE BOG VODILNI?

Nekega dne ko sem bil še na fakulteti, sem se hudo urezal v prst. Ko smo prispeli v bolnišnico, so mi hoteli prst, zaradi močnega krvavenja, čimprej zašiti. Najprej so me peljali v sprejemnico, nato do zdravnikovega pomočnika in nazadnje do zdravnika. Ta me je pogledal, mi dal lokalno anestezijo in prst zašil.

Vesel sem, da je tisti večer v bolnišnici veljal utečen red. Ne morem si predstavljati, kaj bi se zgodilo z mojim prstom, če ne bi nihče vedel, kaj storiti. Zares so imeli stvari pod nadzorom.

Kot v tem primeru, želim imeti Boga, ki ima načrt in moč, da ga izpelje. Želim imeti Boga, ki ima rešitev za vsako bolečino, trpljenje in zlo na svetu; Boga, ki bo v vseh okoliščinah, v katerih se znajdem, bedel nad menoj.

D. IZBERITE BOGA, KI IMA VSE STVARI POPOLNOMA POD NADZOROM

ALI LAHKO BOG NAREDI SPREMEMBO?

Pomislite na kakšno pomembno nalogo ali na projekt, ki ste ga morali končati. Ob koncu ste čutili zadoščenje oziroma ste bili celo ponosni na svoj dosežek.

Za vas ne vem, ampak zase si želim, da bi imelo moje življenje smisel. Ko bom umrl, želim, da bi vsi vedeli, da sem naredil nekaj dobrega za človeštvo in za svet.

Prav tako želim najti izpolnitev mojega življenja že zdaj, ko še živim na tem svetu. V meni je žeja, ki mora biti pogašena - ta žeja je spoznanje, da stvari tega sveta (denar, materialne stvari, ljubezenske pustolovščine, zabave) človeka ne zadovoljujejo.

Zato si želim Boga, ki ima načrt, katerega del sem lahko tudi jaz; Boga, ki me lahko izzove k nečemu večjemu od mene in mi pomaga vredno preživeti življenje. Hkrati si želim Boga, ki moji duši lahko da izpolnitev njenega hrepenenja.

E. IZBERITE BOGA, KI BO DAL VAŠEMU ŽIVLJENJU SMISEL IN NAMEN

DOBRA NOVICA : TAKŠEN BOG OBSTAJA

V svojem iskanju Boga sem našel popolnega Boga, ki zadovoljuje vse moje kriterije: Boga, o katerem piše Sveto pismo. V nadaljevanju lahko preberete, zakaj me tak Bog privlači in zakaj sem prav njega izbral, da postane Bog mojega življenja.

Ni del človeške rase. On je Stvarnik vesolja – je nadnaravno, vsevedno, vsemogočno bitje, ki je vedno obstajalo in drži vse stvari skupaj. On pravi: »Kajti jaz sem Bog in drugega ni, Bog, in ni ga kakor jaz.« Iz 46;9

Lahko ga osebno poznamo. Kljub njegovi veličastnosti, ga lahko človek osebno pozna. Ima razum, čustva in osebnost. Z njim imam lahko takšen odnos kot ga ima otrok s svojimi starši. »Tistim pa, ki so  jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.«   Jn 1;12    (Sprejeti Jezusa Kristusa - Besedo).

Resnično skrbi za mene. Ustvaril me je po svoji podobi, in sem kot tak zelo vreden v njegovih očeh. Pravzaprav je svojo skrb zame pokazal z neverjetnim dejanjem: Bog - ». . . Beseda je postala meso in se naselila med nami.«  Jn 1,14
Jezus je jasno dokazal, da je Bog in obenem tudi človek. Bil je lačen, čutil je potrebo po spanju in hrani in je tudi jokal. Šel je skozi vsako težavo s katero se spopadamo in lahko zaradi tega sočustvuje z našimi slabostmi.

On me (nas) tako dobro razume zato, ker je, tu na zemlji, živel ponižno življenje. Rojen je bil v revni družini, fizično ni bil ravno privlačen, soočil se je z mnogimi predsodki in zaničevanji, celo njegovi prijatelji in družina ga niso razumeli, na koncu pa je bil nepravično obsojen. Ni je življenjske okoliščine v kateri bi se mogel znajti, da Bog, opisan v Svetem pismu, ni bil tam že pred menoj in teboj. On ve kako mi je in z menoj sočustvuje. On ni vzvišen, aroganten Bog, ki ne bi vedel kaj doživljam.

Vse ima popolnoma pod nadzorom. Je popolnoma suveren v vsem. To pomeni, da mu lahko zaupam sredi mojih življenjskih okoliščin. Še več, ima načrt za vse čase in je v njegov načrt vključena tudi človekova svobodna volja. Obljubil je, da bo nekega dne izbrisal vse zlo, trpljenje in bolečino.

Mojemu življenju daje smisel, namen in zadoščenje. Ko sem ga spoznal, se je moje iskanje izpolnitve življenja končalo. Rekel je: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« Jn 6,35  Potešil je mojo notranjo žejo, za katero se je zdelo, da je nič ne more potešiti.

In sedaj lahko kot njegov otrok postanem del tega, kar on dela v svetu, to je, da drugim govorim o njem in o tem, da jih on želi spoznati. Ni večjega načrta kot to, da si lahko del tega, da ljudje pridobijo večni odnos z Bogom, ki jih je ustvaril.

KAKŠNEGA BOGA SI ŽELITE?

Upam, da boste skrbno premislili, kakšnega Boga boste izbrali. To je zares pomembno. Ali bi želeli poznati Boga o katerem govori Sveto pismo; njega, ki vas je ustvaril po svoji podobi in ki lahko da vašemu življenju smisel in izpolnitev?

Glavni razlog, zakaj je Jezus Kristus prišel na svet je v tem, da je sam priskrbel rešitev za človekovo  vrnitev k  Bogu. Naši grehi ustvarjajo pregrado med nami in Bogom; z drugimi besedami - naša nepopolnost nas ločuje od Boga, ki je popoln. Sveto pismo pravi, da je kazen za greh smrt. Jezus Kristus je prišel na svet in naredil dejanje zaradi katerega so naši grehi odpuščeni. Za nas je umrl. Bil je »Božje jagnje, ki odvzema greh sveta.«

At the Cross

V veličastni kozmični kupčiji je Bog naše grehe preložil na Jezusa Kristusa in on je za to voljno umrl (namesto nas). To se je zgodilo tako, da je bil križan (starodavna oblika usmrtitve).

Preberite si, kaj Bog pravi o tej veliki kupčiji:

»Mi vsi smo tavali kakor ovce,

obrnili smo se vsak na svojo pot,

Gospod pa je naložil nanj krivdo nas vseh.«

Iz 53,6

»Bog je namreč svet tako ljubil,

da dal svojega edinorojenega Sina,

da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil,

ampak bi imel večno življenje.«

Jn 3,16

Vrnitev astronavta Johna Glenna v vesolje, 36 let po tem, ko je prvič obkrožil zemeljsko orbito, je pomnik neke vrste heroizma, ki sploh omogoča raziskovanje vesolja. Pisatelj Tom Wolfe bi to imenoval »prava stvar«. Kar pa morda še ne veste, je to, da je ta »prava stvar« zgodnjih astronavtov vključevala tudi globoko in močno vero.

Na primer Neil Armstrong in Buzz Aldrin, verjetno najbolj znana astronavta, prva človeka, ki sta stopila na Luno in naredila »ta velik korak za človeštvo«. Toda zelo verjetno še niste slišali, da je Aldrin pred izstopom iz modula odprl Sveto pismo, vzel srebrn kelih ter obredni kruh in vino. Njegovo prvo dejanje tam daleč na Luni je bil spomin zadnje večerje. 

Frank Borman je bil poveljnik prve vesoljske posadke ki je letela izven zemeljske orbite. Gledajoč na 400.000 km oddaljeno Zemljo, je Borman po radijskih valovih poslal sporočilo, citat iz prvega poglavja Geneze: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.«

Kasneje je svoje občutke obrazložil na sledeči način; »Imel sem veličasten občutek, da mora obstajati sila večja od nas. Da Bog je in da je bilo tudi stvarjenje.«

James Irwin, človek, ki je hodil po Luni leta 1971, je kasneje postal evangeličanski misijonar. Mnogokrat je opisoval misijo na Luno kot razodetje; »Nikdar prej nisem tako občutil Božje moči.« 

Charles Duke, ki je spremljal Irwina na tej misiji, je tudi kasneje postal aktiven na misijonarskem polju. Kot je dejal: »Moja pričevanja vam govore o hoji po Luni in hoji s Sinom - Jezusom Kristusom«. Tudi Guy Gardner, astronavt veteran, govori o resničnosti Boga po mnogih cerkvah. 

Kaj je to v vesolju, kar tako močno podžge naše verske občutke?

Pred dvemi stoletji je filozof Immanuel Kant dejal, da sta dve stvari ki »napolnita misli z vedno novim in vedno močnejšim občudovanjem in začudenjem: »zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni.« Prebliski o vseh teh stvareh vodijo naše misli, piše Kant, na razmišljanje o Bogu samem – kot moralnem zakonu, medtem ko nebo razkriva vso Božjo moč. 

Kot je dejal psalmist: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok.« (Ps 19,2)

Ali kot je dejal John Glenn pred časom, ko je ponovno opazoval nebo in Zemljo skozi okna Discoveryja: "opazovati vso to kreacijo in pri tem ne verjeti v Boga je zame nemogoče. Vse to samo še jača mojo vero.« 

Mnogi izmed nas mislijo, da je znanost antagonistično nastrojena proti veri. Toda večina velikih osebnosti, ki so krojile znanstveni razvoj, so bili od samega začetka predani verniki. Ljudje kot Blaise Pascal, človek ki je izumil prvi kalkulator, Isaac Newton, ki je odkril zakon težnosti, James Maxwell, ki je prvi formuliral zakone elektromagnetizma.

Vsi so bili kristjani, ki so dobro čutili, da jim študij narave ne izziva vere pač pa jo samo jača. 

In ravno to je tisto kar raziskovanje vesolja naredi v življenjih ljudi, ki se s tem ukvarjajo. V kolikor gledate misijo Discoveryja z nekrščanskimi prijatelji, izkoristite priložnost in jim obrazložite, kako je vesoljsko raziskovanje skozi desetletja prineslo nepričakovane obresti. Med drugim tudi astronavte ki so z veliko močjo srečali Boga, ki je ustvaril nebo in zemljo.

Jennifer Harris,

nadarjena inženirka,

glasbenica

in atletinja

4. julija 1997 je Nasino vesoljsko plovilo  Mars Pathfinder pristalo na Marsu. Člani posadke so vesoljsko plovilo in robota raziskovalca uspešno spustili na Marsovo površino; bilo je uspešno kljub nezadostnim sredstvom, pomanjkanju časa in posadke. Večje zasluge pri tem uspehu gre pripisovati skupini inženirjev, ki so delali z ramo ob rami - tako pri načrtovanju, razvoju, poskusih in samem delovanju vesoljskega plovila. Če povzamemo besede Nasinega inženirja, je k velikemu uspehu pripomoglo dejstvo, da so člani posadke projekt izvajali kot njihov projekt in so tako bili projektu strastno predani.

Posadko so v glavnem sestavljali mladi člani. Povprečna starost je bila približno 35 let. Za mnoge med njimi je bil Pathfinder prvo izkustvo z vesoljskim plovilom. Med najmlajšimi člani posadke je bila tedaj, ko je Pathfinder pristal na Marsu tudi 28 letna Jennifer Harris. Gospodična Harris je bila direktor poleta prvega dne Pathfinderjevega »bivanja« na Rdečem planetu.

Kot direktor poleta je bila odgovorna za skupino inženirjev, ki so morali, ob pristanku plovila, oceniti začetno stanje in varnost plovila. Gospodična Harris in njena skupina so bili zadolženi za določitev in izvedbo vseh nalog in opravil, ki jih je bilo treba prvi dan opraviti. To so bila opravila kot: fotografiranje Marsa, odklop robota raziskovalca od vesoljskega plovila in njegova namestitev na Marsovo površino, kakor tudi opremljanje robota z navodili za nadaljnje raziskovalno delo.

V naslednjem intervjuju z Jennifer Harris boste spoznali njeno vlogo v posadki vesoljskega plovila Mars Pathfinder, zvedeli boste nekaj o njenem osebnem življenju, njeni filozofiji in o tem, zakaj je prepričana, da je možno delati na najbolj drznem projektu raziskovanja vesolja in hkrati verovati v Boga.

V: Kakšna je bila vaša vloga pri projektu Pathfinder?

O: Pravzaprav sem imela v štirih letih, kolikor je trajal projekt, več vlog. Posadki plovila sem se pridružila v avgustu 1994. Najprej sem delala na podsistemu - Management za odnose in informiranje (AIM) - in sem bila odgovorna za projektiranje in razvoj talnega softwaer-a. Vsekakor sem zaradi zunanjega poskusnega programa veliko časa preživela v laboratoriju - z namenom, da bi se prepričala, da sta software in hardware plovila pravilno delovala.

Med najlepšimi trenutki mojega dela pri projektu je bilo gotovo delo v skupini za montažo, testiranje in delovanje. Ta del projekta je potekal v Cape Canaveralu na Floridi. Tam smo nekega dne pred kosilom s skupino delali zadnje poskuse na plovilu. Po kosilu sem bila imenovana za vodilnega inženirja - odgovorna za dejavnost plovila na Marsovi površini. Vodstvo projekta Pathfinder se je za to odločilo zaradi moje zavzetosti, izkušenj in znanja, ki je bilo vezano na delovanje vesoljskega plovila na površini. Prav to je pogojevalo tudi drugo odločitev managementa, da prevzamem vodenje poleta - torej, da postanem direktor poleta takoj, ko Pathfinder pristane na Marsovi površini. To je preprosto pomenilo, da s tem prevzemam odgovornost, da bo za vse inženirske postopke, ki smo jih za plovilo načrtovali - seveda, za čas, ko bi bilo plovilo na Marsovi površini - sprejeta prava odločitev in bo vsaka operacija pravilno izpeljana.

V: Torej, kaj ste prvi dan, ko je Pathfinder pristal na Marsu, delali?

O: To delo rada opisujem kot »obvladovanje kaosa«. S plovila je nazaj na zemljo prihajalo toliko informacij, da jih je bilo včasih kar težko obvladovati. Tako sem se zavzemala, da smo pregledovali in evaluirali le najpomembnejše. Ko je moja skupina pridobila pravo informacijo, smo morali sprejeti odločitev, kaj bo naslednji korak. Takrat sem se morala sama odločiti in dati povelje; iz našega komandnega studia so bila povelja posredovana plovilu, ki je moralo pravilno odreagirati in izvesti zadano nalogo. Včasih smo morali hkrati reševati štiri ali pet različnih problemov.

Prvi dnevi so bili zame zelo zanimivi, saj pred tem nihče ni natančno vedel, kako se bodo stvari odvijale oziroma kakšno bo okolje na Marsu. Na neznane situacije smo morali hitro reagirati in se odzvati na probleme, ko so se le-ti pojavili. Kakorkoli že, bilo je zelo napeto; prav gotovo je bilo to najbolj navdušujoče in poživljajoče izkustvo v mojem življenju.

V: Kaj vam je pri vašem delu najbolj všeč?

O: Reševanje problemov. Uživam v tem, ko poskušam ugotoviti, kaj je povzročilo, da je plovilo reagiralo na določen, včasih na prav nepričakovan, način. Mnogi problemi s katerimi smo se morali soočiti, so bili majhni in relativno lahki; pojavljali pa so se tudi večji, ki so zahtevali več časa in napora. Uživam v enih in drugih.

Če iskreno pomislim, bi bila celotna odprava Pathfinderja malce dolgočasna, če ne bi bilo veliko majhnih in včasih tudi velikih problemov s katerimi smo se morali ukvarjati. Razlog, zakaj tako uživam v reševanju problemov, je v tem, da imam, ko je problem rešen, občutek, da gre za pomemben dosežek. Sem namreč tip človeka, ki uživa v takih dosežkih.

V: Ali je ta potreba po »pomembnih dosežkih« nekaj, kar je bilo vedno v vas, ali se je pojavila , ko ste delali na projektu o katerem govoriva?

O: Odkar se spominjam je bil v meni neizprosen zagon, da bi nekaj dosegla. Ko sem bila mlajša, sem bila »obremenjena z dosežki« - bila sem nekdo, ki hoče biti v vsem najboljši. Mislila sem, da se je potrebno, na vsakem področju mojega življenja, maksimalno izkazati. Eno izmed področij, kjer sem se odlikovala, je bila glasba. Učila sem se igrati šest glasbenih instrumentov; klasični klavir - med 13 in 17 letom sem tekmovala na klavirskih tekmovanjih. Pela sem v mjuziklih, v času študija pa v univerzitetnem pevskem zboru.

Prav tako sem bila odlična v športu. Igrala sem košarko, softball in odbojko. Na univerzi nisem bila samo članica, ampak tudi namestnica kapitana Akademske Vse-Ameriške odbojkarske ekipe.

Kar zadeva učni uspeh, sem bila na srednji šoli popolna odličnjakinja. Pred vpisom na fakulteto sem dobila mnoge ponudbe za štipendiranje. Odločila sem se za študij - vpisala sem se na Massachusetts Institute of Technology, kjer sem postala članica Častnega zrakoplovnega inženirstva.

Kot lahko vidite iz tega kratkega opisa mojega življenja, sem bila vedno usmerjena v dosežke.

V: So vaši dosežki nekaj, na kar ste osebno ponosni?

O: Ko se sedaj oziram nazaj na vsa ta leta opazim, da sem bila polna ponosa. Iskreno rečeno, na svoje dosežke sem bila mnogo preveč ponosna. O sebi in o tem, kaj zmorem, sem mislila le najboljše. Uživala sem ob misli, da sem najboljša. Poraza nisem mogla prenesti. Mislim, da je bila moja želja - biti najboljši - vodena in pogojevana s tem, da sem vedno hotela na ljudi narediti dober vtis. Vedno sem hotela, da ljudje vedo, kdo sem in, da sem zaradi svojega uspeha pomembna in vredna spoštovanja. Počutila sem se tako kot, da bi to pomenilo, da sem uspešna v očeh vsega sveta.

V: Zdi se kot, da danes niste več tako ponosni na svoje dosežke, kot ste bili takrat. Je to res?

O: Da, res je.

V: Kaj se je zgodilo, da se je to spremenilo?

O: Mislim, da je na moje razmišljanje začela vplivati moja srednješolska odbojkarska trenerka. Bila je zelo predana kristjanka; mene in moje soigralke je vzpodbujala, da naj resno razmislimo o tem, kaj pomeni slediti Kristusu. Ko sem začela premišljevati o Kristusovih besedah, sem se začela hkrati spraševati, če me bodo moji poizkusi, da bi dosegla pomembnost v stvareh sveta, zares izpolnili. Eno izmed področij kjer sem iskala odgovore, je bilo tudi Sveto pismo. Spominjam se, ko sem nekoč prebrala Jezusove besede  iz Evangelija, ko je rekel: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« (Matej 16,26; Narkjo 8,36; Luka 9,25). Vedela sem, da je bilo »pridobiti si ves svet« nekaj, kar sem si zelo želela. Hotela sem doseči uspeh v očeh sveta. Zame je bilo to najpomembnejša stvar v življenju. O možnosti, da, zaradi pridobivanja sveta, v zameno dajem svojo dušo, nisem veliko premišljevala.

Nadaljevala sem z branjem Svetega pisma. Kmalu sem spoznala, da še tako pomemben svetovni uspeh ne more rešiti moje duše. Vidite, mislila sem kako visoki so moji standardi - morala sem biti boljša od drugih. Vendar sem spoznala, da je Božji standard mnogo večji - POPOLNOST V VSEM. Verjeli, ali ne, tudi jaz nisem bila tako arogantna, da bi mislila, da sem v vsem popolna. To je zame pomenilo, da nisem dovolj dobra, da bi rešila mojo dušo, četudi bi si pridobila ves svet.

Sveto pismo je to nepopolnost v mojem življenju poimenovalo »Greh«; hkrati pa me je poučilo, da obstaja rešitev za moj greh. Sveto pismo pojasnjuje, kako je Bog poslal na svet svojega edinega Sina Jezusa, da bi umrl za moje grehe, da bi jaz lahko imela mir z Bogom. Odločila sem se, da je res pomembneje slediti Jezusu in rešiti svojo dušo, kot pa si pridobiti ves svet; pomembneje je zaupati Jezusu, kot samemu sebi.

V: Torej, poleg tega, da ste sedaj malo manj arogantni - kako se je potem, ko ste svoje zaupanje predali Bogu, vaše življenje spremenilo?

O: Bog je spremenil moje življenje na mnogih področjih - tudi glede moje arogance. Postal je Gospodar nad mojo potrebo - biti najboljši; in nad mojim hotenjem - doseči svetovni uspeh. Po mojem delu in s pomočjo mojih življenjskih okoliščin me je veliko naučil o njem in njegovem značaju.

Kar zadeva mojo potrebo - biti najboljši, me je Bog poučil, da je pomembneje ljubiti in biti usmiljen do ljudi, kot pa se nad njimi izživljati v akademskih in drugih aktivnostih. Še vedno imam željo po osebni odličnosti, ampak se sedaj zavedam, da so moji talenti in moje sposobnosti Božji darovi, ki morajo biti uporabljeni za njegovo slavo in ne za mojo. Bog me je tudi poučil o praznosti iskanja izpolnitvelastnih interesov.

Rezultat tega je, da me je on usposobil, da sem za svoje življenje izbrala »njegov zemljevid« namesto mojega, saj bi me moj vodil le k svetovnemu uspehu.

Na primer: pred nekaj leti sem zapustila svojo službo v Jet Propulsion laboratoriju in odšla v Sevastopol v Ukrajini. Tja sem šla, da bi poučevala angleški jezik na srednjih in višjih šolah. Poleg tega pa sem poučevala tudi Sveto pismo; učila sem ljudi, ki še nikoli prej niso slišali, da jih Bog ljubi in da je Jezus zanje umrl na križu. To prav gotovo ni bilo tisto delo, ki bi mi pripomoglo doseči uspeh v zrakoplovni karieri, ali v očeh sveta, ampak sem se za to odločila, ker sem zaupala v Božje vodstvo.

Bog me je tako spremenil, da sem postala bolj pozorna na duhovne potrebe ljudi iz drugih kultur; pri tem sem spoznala, kako so mi moje študije in delo v zrakoplovnem inženiringu pomagale bolje razumeti Božji značaj. Moj študij vesoljske mehanike in fizike mi je jasno predstavil kako je vesolje skrbno načrtovano. Logični zakoni in konstante vesolja so me navduševali. Všeč mi je sistem celovite smiselne ureditve. Ko premišljujem o Bogu, Stvarniku vesolja, se zavem, da je on mnogo večji in močnejši kot vse, kar je ustvaril. To mi pomaga razumeti njegovo veličino.

Pogosto pa se počutim ponižano - mislim, da bi se morali tako počutiti vsi - ko pomislim, da hočem v polnosti razumeti Božjo misel. Verujem v resničnega Boga, ki je vsekakor večji, kot sem jaz sposobna doumeti.

V: Dejstvo, da ste vi izkusili te spremembe v vašem življenju, še ne potrjuje Božjega obstoja. Mnogi ljudje mislijo, da danes znanost človeštvu zagotavlja vse odgovore, ki jih za naše življenje potrebujemo - torej, Boga ne potrebujemo. Kaj vi mislite o tem?

O: Moje delo je raziskovanje in študij vesolja. Znanstveni postopek - torej, postopek hipoteze, preizkusa in razvojne teorije o našem svetu je nuja in nam pomaga, da se o vesolju več naučimo. Sama ne verjamem, da je znanstveni postopek bog. Mislim, da vsega ne more razložiti. Tako znanstveni postopek, kot kateri koli drugi delček vesolja - vse je bilo iz nečesa ustvarjeno. Samo se ni ustvarilo. Jaz verujem, da je vse to načrtoval in ustvaril Bog. Prav tako verujem tudi to, da je ta Bog ustvaril tudi nas, da bi mi z njim imeli prijateljski odnos.

Znameniti francoski fizik Blaise Pascal je rekel: »V vsakem človeku je prazen prostor, ki ne more biti izpolnjen z nobeno ustvarjeno stvarjo, razen z Bogom, ki se nam je razodel po Jezusu Kristusu.« Vsakdo išče način, kako bi izpolnil ta prazen prostor. Sama verujem, da je mene ustvaril Bog, da je ustvaril moje srce, zato je bila odločitev, da svoje zaupanje predam njegovemu Sinu Jezusu Kristusu, da on izpolni to praznini, zame najbolj logična izbira.