Na prvo stran eDnevnika
Vse se zgodi z razlogom ... | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
London ali 10 življenjskih lekcij v malemPočitnice so ponavadi čas sproščanja, uživanja, odkrivanja novih stvari, dogodivščin, skratka počenjanje stvari, za katere med letom ne najdemo časa. Večina se odpravi na morje (morski zrak je pač zdravilen - čeprav ne vem, ali to velja tudi za zrak v Tuniziji ali pa Egiptu, ki je precej onesnažen in sploh ne diši po morju?), nekateri ostanejo doma in uživajo v tišini brez glasnih sosedov (ki so najbrž odšli na morje), nekaj pa se jih odpravi raziskovat tuja mesta in odkrivat novo kulturo na lastno pest (t.j. brez turističnih vodičev, za katerimi hodiš kot mesečnik in slepo gledaš znamenitosti, katere si prej že tako ali tako desetkrat videl v učbenikih ali pa na slikah na koledarju).Že drugo leto sem se s sestrično (tokrat sicer z drugo) odpravila v London na misijo: babysitting. Toda, iskreno povedano, to je vse prej kot babysitting. Ker ta "babysitting stvar" poteka pri znankinih prijateljih (ki so sedaj tudi že moji prijatelji), je vse zelo sproščeno. Za začetek je tukaj že pomembno dejstvo, da sta otroka, ki naj bi ju pazili, stara 8 in 10 let (I think?). To pomeni, da ju ne paziš, ampak se moraš samo veliko ukvarjati z njima. Kot drugo dejstvo se pojavi tukaj njuna polsestra, ki je stara približno toliko kot jaz, morda še več, in je skoraj ves čas doma. Torej, zakaj sva že tukaj? Tretji fakt pa je ta, da naju je družina že takoj vzela za svoji in da bi temu namesto babysitting lahko preprosto rekli obisk pri prijateljih v Lonodonu. Yeah, that's better. Torej, ta obisk pri prijateljih v Londonu še zdaleč ne bi bil tako zanimiv, če se ne bi že takoj na začetku s sestrično (L.) izgubili. Dobro, pretiravam. Pristali sva na pravem letališču. Toda v Londonu nama je uspelo izstopiti na eni postaji prej kot pa bi morali (seveda moram pojasniti, da je vsega kriv šofer in da je skoraj cel avtobus izstopil na napačni postaji) in tako sva morali ob 11h zvečer na podzemno do prave postaje. Kar je za nevrotičnega človeka kot sem jaz precejšen podvig. Že prvi dan (ali bolje rečeno, prvo noč) sva se naučili pomembne življenjske lekcije: VEDNO SPRAŠUJ!!! No, istočasno sva se naučili tudi lekciji: NAJ TE NE BO STRAH SPRAŠEVATI in TRENIRAJ MIŠICE (ker nikoli ne veš, po kakšnih stopnicah vse boš moral prenašati kovčke) :) Kakorkoli že, s pomočjo prijaznih Britancev sva našli postajo in tudi družino, h kateri sva bili namenjeni. Četrto lekcijo sva se naučili naslednji dan: SPOMINSKA KARTICA MORA BITI V FOTOAPARATU, NE DOMA. Ker sem bila že lani v Londonu, sem mislila, da me nič več ne more presenetiti, toda, glej ga, zlomka, vedno se kaj najde. Recimo to, da vedno več ljudi je kosilo iz vrečke (zdaj vem, da se bolj splača kupiti že pripravljeno solato s piščancem kot pa kupovati posamezne sestavine, ker pač pride predrago za uboge študente, kot smo mi. No, ali pa kogarkoli drugega). Peta lekcija: VARČUJ (Ta lekcija je sicer malce težje izvedljiva v nakupovalnih centrih, kjer ti sveže pečene slaščice kar skačejo v naročje in jih moraš obvezno poskusiti). Še eno presenečenje zame so bili pivski podvigi Britancev. Ob 5h popoldne so lepo zasidrani po vseh možnih pubih v svojih sveže zlikanih srajcah in s kozarcem piva v roki. Ko sva z L. iskali primeren kraj za pitje brezalkoholne pijače, sva spoznali, da je to skoraj misija nemogoče. Na eni strani pub (s kopico opitih moških), na drugi restavracije (s kopico lačnih parčkov). Šesta lekcija: PIJ PIVO. Tako ne boš izstopal. Ali pa vsaj vino. Že navajena čudaških oblačil Britank lahko kljub vsemu sem dodam sedmo lekcijo: VEČ POKAŽEŠ, BOLJ SI LONDONČANKA. Osma lekcija: VEDNO IMEJ OSEBNO IZKAZNICO S SABO. Tako lahko sploh kam prideš. Izredno všeč so mi prevozna sredstva po Londonu. Obožujem vlake, tudi podzemna mi je všeč, avtobusi so pa tako ali tako zaščitni znak Londona. No, in taksiji, seveda. V hipu lahko iz enega konca Londona prideš na drugega (če seveda veš, kam moraš priti). Deveta lekcija (naučena že od lani): BERI OBVESTILA. Moja najljubša pa je deseta lekcija: NAJ TE NE BO STRAH POSKUSITI NOVE STVARI. In ni me bilo. Najbolj sem se te lekcije držala seveda pri hrani. Kitajska, italijanska, indijska, afriška, angleška ... Mmmm, še sedaj se mi cedijo sline, ko se spomnim vseh dobrot, od lani in od letos. Njami. Kakorkoli že, ta "babysitting stvar", ki to sploh ni bila, ampak je bil obisk pri prijateljih, je bila nadvse uspešna. Z nekaj malimi spodrsljaji in naučenimi lekcijami. Z lepimi spomini in zamegljenimi fotografijami z mobilnika. S še večjo željo, da se vrnem v London in odkrijem še več novih stvari in se naučim še kakšno lekcijo več.  Ne bom več tiho!!!Vse življenje sem bila pridna punčka. Mama me je učila, da ne smem krasti, oče, da ne smem lagati, babica, da se moram lepo obnašati, dedek, da moram biti prijazna do vseh okoli sebe, teta, da moram biti strpna, stric, da moram spoštovati in ubogati starejše ...Vse nasvete sem pridno upoštevala - no, vsaj v veliki večini; včasih pač nisem vedno ubogala na prvo besedo, toda to še ne pomeni, da sem zaradi tega slab človek. Vse življenje sem se podrejala drugim. Se obremenjevala zaradi drugih. Danes ni več tako. Prišla sem do kritične točke in prestopila mejo. Nihče več me ne bo žalil. Nihče več ne bo hodil po meni. Od danes naprej nisem več samo tiho in si mislim svoje. Nisem samo dekle, ki se prijazno smeji, v mislih pa ti zavije vrat. Povem ti v obraz. 1.Dober dan. " - " Prosim? "A lahk dobm fhiebfvqphflhf?" Pardon? "A ldmj hdbjhfldhcl" Katere? "MODRE WEST!!!" Ja seveda lahko, če boste pa naslednjič en malček BOLJ RAZLOČNO POVEDALI, jih boste dobili pa še prej! Nasvidenje! "..." 2. Dober dan! "Dober dan, povejte mi nekaj." Ja? "A že imate XYZ?" Ne, žal še ne. Pride pa po tem in tem datumu. "Ja kako nimate, zakaj pa imate reklame za to??? Kako si drznete to organizirat!" Ja, gospod, žal mi je, ampak jaz samo povem, kar nam nadrejeni sporočijo. "Ja kaj pa tole tule? Potem mi pa dajte tale XYZ od tule!" Eee, ne, gospod, tega pa ne smem dat, je razstavni eksponat. "Ja povsod drugod so ga pa že dali!" Ja mi ga pa ne damo, ker je samo za reklamo. "Ja zakaj pa imate reklamo, če nimate zaloge??" Ker nismo mi krivi, da ni zaloge???? "Ja a mi boste dali sedaj ta XYZ?" NE, KER JE SAMO ZA RAZSTAVO. "Kako ste nesramni, drugje so pa dali!" MI PA NE DAMO, ŽAL. "Ja, žal, žal, nič vam ni žal!" (Ne, res mi ni, ampak vam moram tako rečt, ker so nam tako naročili.) Pridte po tem in tem datumu. Nasvidenje! " cdsbchbubvuvb, jdlh ,b." Whatever. Čeprav priznam - se še navajam na to spremembo. Ampak sčasoma ... Sčasoma me nihče več ne bo vrgel s tira. Kako trma pomaga pri hujšanju :)Vse ženske hujšamo. Hujšamo zato, ker nimamo idealne
postave. Hujšamo, ker nismo take kot top modeli na naslovnicah modnih revij.
Hujšamo, ker nimamo dobre samopodobe. Hujšamo, da smo všeč drugim. Hujšamo, da
si dvignemo samozavest. WTF?! Saj skoz jem?? Prijateljice: “Sam stara, ti si pa takoooo shujšala, nič več ti ni prav! Ampak … jošk pa nimaš več tako velikih!” Hvala. Vem. Vse ima svoje dobre in slabe strani. Stara mama: “Ja, lej lej, saj te ni nič več skupaj! Ja kaj bo pa imel fant za primit?” Nič. Ker ga ni. Sosed: “Ja skoraj te nisem spoznal. Si pa kar nekaj kilogramov izgubila, ane? No, saj ne, da si jih prej imela kaj preveč, morda enega ali dva … Ampak a veš, kaj pravijo: treba je hujšat z glavo, se gibat, sploh pa imajo moški raje kej za prijet kot pa da samo kosti ropočejo, ja.” Ja. Hvala. To je sploh smiselno, glede na to, da suhice prej dobijo fanta kot debeluške, mhm. No, in še bi lahko naštevala. In sedaj razmišljam, ali so moji najbližji sploh veseli zame, da sem storila nekaj za svoje zdravje, izgubila par odvečnih kilogramov in da se sedaj počutim veliko bolje kot pa sem se prej. Ker ko poslušam takšne komentarje, imam nenehno občutek, da bi vsi najraje videli, da se spet zredim nazaj in da ne bom imela manj kilogramov kot drugi. Nenehno imam občutek, da mi vsi zavidajo. Zakaj? Če sem lahko jaz storila nekaj zase in se počutim odlično, to še ne pomeni, da tudi ti ne moreš narediti enakega. Samo voljo je treba imeti. Zato vsakič, ko kdo samo omeni, da moram kaj pojesti, da ne bom tako suha in da ne bom več hujšala, rečem ne. Ne, ne bom jedla. Ker imam samokontrolo. In ker delam ravno obratno, kot mi vsi govorijo. Ker jem zdravo,in jem toliko, da je zdravo, in jem toliko, kolikor rabim. In ne, ne hujšam. Samo zdravo živim. In jem, kar sama hočem. In tako lepo hujšam. Zaradi trme. Ljudje so packi. In pika.Že par let zapored med počitnicami opravljam počitniško delo na bencinskem servisu. Ker sem tam med najmlajšimi, sem seveda deklica za vse: polnjenje polic, čiščenje, blagajna, prevzem blaga... to vse je v moji domeni. Se ne pritožujem, tako vsaj mine čas.Danes sem (kot vedno vsako uro) šla pregledat toaleto, ali je zadosti papirja itd. Moški WC: super. Ženski: WTF?!? Skoraj me je kap! Povsod po tleh mokro, poscano, polno papirnatih brisačk vsepovsod, urin na ogledalu, po umivalniku, školjki, ki je bila napolnjena z brisačkami, da se je vse zabilo ... v glavnem - GROZA! In še sedaj mi ni jasno, zakaj?! Toaletnega papirja je bilo zadosti, vse čisto, urejeno ... Sploh pa mi ni jasno, kako je to možno v ženskem stranišču? V redu, na moškem ... smo že navajeni, ampak ženske?? Očitno se je nekdo resnično želel znest nad straniščem, mogoče je to naredil za zabavo?! Naredila? Zakaj je tako zabavno uničevat tuje stvari? Ali pa tako z veseljem umazat sveže oprana tla?? Iz čiste zlobe ... Za zabavo. "Ker tako ali tako ne bom čistil jaz." Pa taka zabava... Packi. Moja usoda ni v mojih rokahNekaj časa se še trudiš. Želiš prelisičiti usodo. Se naprezaš. Upaš. Si optimist. Potem pa enkrat spoznaš, da ni vredno. Se raje posvetiš drugim stvarem. Pustiš usodi, da sama igra tvojo igro. In čakaš, da se zgodi, kar se pač mora. Kar ti je namenjeno. Če ti je. Da. Na ulici se da začeti pogovor z neznancem.Zadnjič sem razmišljala, kako je popolnoma nemogoče kar na ulici začeti pogovor z neznancem.Moje razmišljanje se je izkazalo za napačno. Ko sem se nazadnje sprehajala po naši poletni prestolnici, sem bila prijetno presenečena, kako je vse živahno, in to kljub vročini, v katero je bilo zavito mesto. Vsepovsod je bilo polno turistov, polno skupinic, ki so se sprehajale med znamenitostmi, polno parov, ki so posedali po klopcah, polno družin, ki so se hladile ob sladoledu, polno življenja vsepovsod. Neverjetno! Ker sem (po novem) odločna samostojna ženska (dobro, malce si je treba dvigniti samozavest, ane  ), sem se sama odpravila na potep po mestu - in bilo je odlično. Lepo sem se zlila z vsem tem mrgolenjem in počitniški utrip me je posrkal vase. Privoščila sem si oddih na klopci in uživala na soncu, se ohladila ob sladoledu, pregledala vse ulice, ki ji še nisem poznala in se ob vsem tem imela super. Najbrž je to, da sem se tako dobro počutila, vplivalo tudi na to, da se je na zunaj videlo, da uživam. Ker so me ljudje kar na ulici začeli ogovarjati. Neverjetno! Najprej dva starčka, ki sta se pozanimala, ali je dober sladoled. Seveda je! Potem mlajši moški, ki ga je zanimalo, kako se kaj imam. Super! Nato skupina najstnikov, ki mi je navdušeno trobila z motorji. Ok....  Da ne govorim o natakarju, ki me je stregel v baru - neverjetno prijazen!No, seveda sem mislila, da je bil to očitno samo takšen dan, ko pač ... kar žariš! Toda izkazalo se je, da je očitno nekaj tistega "žarenja" ostalo še za naslednji dan - na semaforju me je ogovoril moški srednjih let in se prav prijazno začel pogovarjati z mano! Nevsiljivo, prijetno! Očitno se res da pogovarjati z neznanci - čeprav je odvisno, na koga naletiš. Toda če že ne kaj drugega, zdaj vsaj vem, da poskusiti ni greh. Res pa je, da bom rabila še kar nekaj časa, da si bom upala ogovoriti simpatičnega neznanca na ulici. Toda takšna srečanja mi dajejo upanje .Sicer pa, vse se zgodi z razlogom, mar ne? Da boste vedeli, kaj so zares visoki kriteriji :))Menda imamo ženske zelo visoke kriterije, ko iščemo partnerje. Sčasoma menda ti kriteriji tudi upadajo. Na koncu se menda zadovoljimo že samo s tem, da je potencialni moški - moški. Ali pa da ima vsaj denar No, sama še ne mislim opustiti svojih najvišje idealiziranih kriterijev (ker še vedno živim v upanju, da bo nekdo izpolnil vsaj polovico le-teh) in zato jih z vsem ponosom objavljam na svojem blogu. Sedaj pa, narod, smej se In če kdo slučajno pozna kakšnega takšnega osebkota, naj mi to sporoči! Moj fant mora: - imeti posluh, - biti zabaven, - biti visoko izobražen, - biti inteligenten, - biti praktičen, - biti družinski tip, - rad plesati, - biti domač človek, - biti od mene starejši največ pet let, - imeti avto, - imeti denar, - rad nositi srajce, - rad potovati, - rad hoditi na izlete, - biti romantičen, - biti dober v postelji, - biti lep, - biti radodaren, - biti zgovoren, - spoštovati ljudi okoli sebe, - hoditi z mano na vaške veselice, obletnice, na obiske k sorodnikom, - imeti rad morje in gore, - imeti rad pse, - biti vsaj malček ljubosumen, - znati kuhati, - imeti družino, ki me bo z veseljem sprejela medse. A sem zahtevna?  Samo za samske :PBom kar direkt napisala: Kako lahko imajo tako grozne (beri: neprivlačne, grde, zapuščene, zanemarjene ...) ženske partnerja (ki je po vsej verjetnosti še privlačen ali vsaj normalen)?????Ker čez počitnice delam na blagajni, vsak dan srečujem ogromno novih obrazov. In najhujše, kar se mi dogaja, je to, da pride na blagajno privlačen moški, se lepo smehlja, kakšno rečeva itd., v glavnem, v redu tip, nato pa se čez pol minute za njim prikaže ženska, ki mu ne seže niti do pet, in se izkaže, da je to njegovo dekle. Seveda ponavadi mrkega obraza, brez nasmeha, hladna kot led. In moja misel je samo: KAJ ZA VRAGA POČNEŠ Z NJO?! No, dogaja se tudi, da najprej pride samo dekle, ki ji ne bi pripisala niti psa, kaj šele moškega, toda v kratkem se izkaže, da ima noro dobrega tipa, ki je ves pohleven in nor nanjo. WTF?! Kje je finta? Obstaja še ena možnost: Oba prideta skupaj - ne, pardon - on pride, ona pa se ga oklepa kakor klop in ga ne spusti niti za minuto, kakor da ga bo kdo ukradel. No ja, saj potem, ko si jo ogledam, resnično pomislim, da je bolje, da ga ima ves čas na očeh ... Ne, sama nisem lepotica (a očitno tudi preveč grda nisem, ker drugače bi imela hudo dobrega tipa), toda urediti pa se znam. In vem, kdaj se moram obleči elegantno, kdaj lahko izgledam bolj sproščeno, kdaj športno itd. Ne gre se zato, kakšen izgled ima človek po naravi, gre se za to, da obleka (in milo in ličilo in šampon) naredi človeka. Najbolj pa seveda pomaga nasmeh. In pozitivna energija. In sproščenost. Odprtost. Notranjost. Toda kaj ti pomaga čudovita notranjost, če je pa zunanjost takšna, da kar kriči o zapuščeni osebi? Če imaš lepo notranjost, se to izžareva tudi na zunaj. Resnično. Takšna oseba je vsaj simpatična, če že lepa ni. Torej, moje vprašanje: Kje je tu pravica?! Zakaj imajo vse grozne ženske moške, polovica normalnih pa ne?? Kaj vidijo moški na takšnih ženskah?? Pa menda ne samo seks? Denar? Če pa ne že kaj drugega, mi takšne ženske dajejo vsaj upanje za naprej: ČE LAHKO IMA ONA TIPA, GA LAHKO IMAM TUDI JAZ! :) Od danes naprej si ne želim več postati učiteljica. In pika.Mislim, da me je ravno danes, pred kakšno uro, minilo postati učiteljica.No ja ... v bistvu se tolažim samo še s tem, da bom imela možnost učiti tudi kot profesorica na srednjih šolah, ne samo na osnovnih. Ah, seveda, razlog? Ugotovila sem, da me otroci od 5 do12 let ne jemljejo preveč resno. Govorim namreč o otroškem pevskem zboru, ki ga vodim par mesecev. Priznam - sama sem kriva - na začetku sem bila preveč popustljiva. Takrat je bilo še vse lepo in prav, otroci so se me celo bali?! Ampak povem vam, če bi pri tem ostalo, bi bila disciplina na ravni vojaških šol. No, pretiravati ni treba, zato sem jih spodbujala, da smo prijatelji. Navsezadnje, pevske vaje niso obvezne in otrok ne silimo, da hodijo nanje. Zato jim jih želim narediti čim bolj prijetne. No, sedaj pa imam prijatelje, ki ne ubogajo :) Ampak saj ne bi bilo tako hudo, če bi se vsaj zbrali in umirili, ko bi imeli pevske PEVSKE vaje. Torej učenje novih pesmi, vaje, generalko... Ampak ne,tudi ko rečem in prosim za nekaj minut tišine, da razložim novo pesem, ne dajo miru: ko se ena stran umiri, se druga razživi. Eden nekaj reče, se vsi začnejo smejat. Nato celo vsi za sekundo prisluhnejo, kaj jim želim razložit (po možnosti je to postavitev na odru ali pa razpored pesmi), že naslednji trenutek mi nekdo pleše po učilnici, spet drug se plazi po tleh, tretji zafrkava soseda, spet kdo četrti pa si želi biti v središču pozornosti in se nenehno oglaša .... In jaz ostanem brez moči. In glasu. In energije. In veselja. In sedaj vas vprašam: KAJ STORITI?! (P.S: Črne pike ne zaležejo... Aja, pa nekdo mi je enkrat rekel, da jih ne znam dobro motivirati. Kakšna pa naj bi bila še boljša motivacija od nastopa? In nagrad? ...) Ah ja ... Očitno res nisem rojena za učiteljico/vzgojiteljico. Preveč sem prijazna :) MOJ smisel življenjaVčasih se mi zgodi, da začnem razmišljati o smrti - kako bo, ko bom umrla, ali bom kaj čutila, in najhujše vprašanje: Kje bom preživela večnost?! Ali bo kar naenkrat vsega konec, ali bom dobila ponovno priložnost, ali pa bo zame nastala večna tema in tišina? Ob takšnih vprašanjih se mi ponavadi naježi koža, toda ... tu so. In nanje nihče ne ve odgovora.Ko se pomirim od vsega premišljevanja, pa se mi začnejo porajati nova vprašanja, eno najpogostejših pa je seveda: Kaj je smisel življenja? Oh ja, to je res najbolj originalno vprašanje na svetu, kajne? Ampak mislim, da sem našla odgovor. Glede na to, da bomo vsi umrli, glede na to, da nas morda potem nikoli več ne bo, morda se ne bomo nikoli več nikogar spominjali ... prihodnosti pač ne poznamo; toda kar je pomembno, je sedanjost. In smisel življenja mora biti osrečevanje drugih. Sploh se ne zavedamo, kako lahko male geste osrečijo sočloveka. Če je torej pomemben sedanji trenutek, moramo poskusiti osrečiti ljudi okoli sebe - s tem osrečujemo tudi sami sebe. Prav res - pomislite: Imate slab dan, glava vas boli, povsod je gneča, vsi so istih obrazov in čemernih pogledov, nato pa od nekod zasije vesel obraz in vas prijazno ogovori in podari nasmeh. Mar se ne bi počutili mnogo bolje? In gledano iz druge perspektive: Če ste vi ta prijazen obraz, ali vam ni lepo, ko koga spravite iz slabe volje, mu morda vsaj za 5 minut polepšate dan? In če se vam za to kdo celo zahvali ... Potem sta oba srečna. Ne jezite se. Jeza povzroča gubice ;) Bolje nasmeh na obraz in osrečujte ljudi, pa čeprav vam nasmeha morda ne vrnejo nazaj - toda gesta ostane. Morda se že naslednji trenutek v sebi nasmehejo in jim postane toplo pri srcu. In veste kaj? Kmalu bo zopet posijalo sonce! :) Hvala za prijatelje!Ali cenite svoje prijatelje?Jaz jih. In sem hvaležna za vsak nasmeh, vsako spodbudno besedo, vsako iskreno mnenje in nasvet. Pa četudi mi kdaj ni najbolj všeč. Toda za to pa imamo prijatelje - da nam povedo tudi take stvari, ki jih ne želimo slišati, da so z nami, ko nam je hudo in da se z nami veselijo in delijo srečo. Danes si ti tu zame, jutri bom jaz zate.  Ljudje ne znajo uporabljati pločnikov!Imam eno vprašanje: Po kateri strani pločnika hodite?Kadar se sprehajam in mirno pohajkujem po mestu, mi niti na misel ne pade, toda ko hitim na vlak, pa se vedno znova in znova sprašujem: Zakaj ljudje ne znajo uporabljati pločnika? Absurdno vprašanje? Niti ne. Že takoj na začetku vam predlagam, da (če še niste) pojdite v času prometne konice kam peš in pri tem hodite po desni strani pločnika (saj veste, kot vozimo po desni strani ceste, tako velja nenapisano pravilo tudi za pločnike in uličice itd.) in pri tem štejte, koliko ljudem se boste morali umakniti, ker bodo hiteli proti vam po vaši desni (in njihovi levi). Številka ne bo majhna. Ker v življenju težimo k temu, da bi imeli vse čimbolj urejeno in popredalčkano, se čudim, kako nekateri ljudje brez kančka slabe vesti kršijo to sistematizirano urejenost - jaz hodim po svoji desni, ti po svoji, lepo se srečava, nihče se ne umika. Ko me prehitevaš, me po levi strani, kot na avtocesti. Ampak ne, takšna pravila veljajo samo za vožnjo, kot pešci pa si lahko očitno privoščimo marsikaj. Kar ni problematično, če smo na nedeljskem sprehodu. Toda kaj pa tisti, ki se jim (nam) mudi? Takšna urejenost se lepo kaže v Angliji na podzemnih železnicah - na tekočih stopnicah stojijo na eni strani tisti, ki se jim ne mudi, ena vrsta pa je prosta za tiste, ki jih prehitevajo. Urejenost. No, večinoma, razen kadar takšno urejenost uničijo turisti, ki tega ne vedo. Večinoma me takšne stvari razjezijo, kadar grem domov iz Ljubljane in moram pripešačiti do železniške postaje. Ponavadi vsa otovorjena z desetimi nahrbtniki, potovalkami, torbicami lepo sledim toku ljudi, ki se pomikajo po desni strani pločnika, ampak vedno, VEDNO pa se najde par ljudi, ki brezobzirno marširajo proti vsej tej urejeni karavani. In potem se moramo vsi umikati enemu osamelcu, ki gre lepo naprej svojo pot in se sploh ne ozre na to, da je kršil nenapisano pravilo. In da je ustvaril dodatno zmedo. Sicer malo manj moteči, pa vseeno, so sprehajalci po parkih, gozdovih, tekaških poteh. Tudi tam se uporablja cesta in tudi tam se orientiramo po pravilu desna in leva stran. No, pa ne vsi. Nekateri sprehajalci so tako "spretni", da zavzamejo celotno cesto (t.j. gozdno/sprehajalno pot), ki sploh ni tako ozka, marveč je vozna tudi za avtomobile, in potem to spretnost še nadgradijo: hodijo cik-cak. Bravo, moram priznati, da to je res ena izmed veščin, ki jih še nisem osvojila. Je izredno uporabna, saj je moteča za nas, tekače. Človek želi prehiteti sprehajalca po (normalno) levi strani in se potem zopet razvrstiti na desni pas, ampak ne, to pač ne gre, ker nikoli ne veš, v katero smer bo sprehajalec pred tabo blagovolil zaviti. Malce manj moteči so tisti, ki pač hodijo samo po sredini, ampak vsaj naravnost hodijo, tistim ob robovih ceste, čeprav na napačni strani, pa že nekako odpustim, ker vsaj vedo, da niso sami na cesti. Še vedno pa so zmagovalci tisti, ki hodijo proti tebi po tvoji strani in se ti ne umaknejo, marveč te, če se jim tudi ti ne umakneš, še naderejo povrhu ali pa ti (milostno) naklonijo samo pogled, ob katerem bi zledenel tudi pekel. Torej, po kateri strani hodite? Da bodo moški razumeli, zakaj ženske vedno govorimo o njihKo je človek (beri: ženska) star tam okoli 20 let, ogromno časa preživi s prijatelji (beri: prijateljicami). Veliko se druži z njimi, se zgleduje po kakšnih pametnih nasvetih ter ogromno razpravlja o vsem mogočem. No, sama sem ugotovila, kaj ta "vse mogoče" predstavlja. Kaj? Saj veste - ženske vedno, ampak res VEDNO, govorimo o moških.Ne, sploh ni pomembno, če se s prijateljico dobita na kavi zato, da bosta izmenjali zapiske ter se pogovorili o prihajajočem izpitu, niti ni pomembno, če gresta s kolegico samo na hitro kosilo, še manj, če se z znanko srečata na avtobusni postaji - vedno bodo glavna tema pogovorov moški. In vse, kar sledi zraven. Primer 1: Prijateljici v kavarni A: Joj, tako me je strah tega izpita, ki ga imam če 1 mesec! B: Ja, ne govori, sploh se ne morem začet učit! To sploh ni logično, kar piše v skripti, to je sama piflarija! A: Itak da je, in potem moramo mi to znat! Halo!? Kdo se še pa danes pifla??? B: Hja, eni se pač moramo, ker nismo tako pametni kot drugi. A veš, kaj mi je včeraj moj fant rekel??? ... in potem sledi obširna tema, ki zajema problematiko odnosov moški-ženska ... (FORMULA: izpit > piflanje > logika> pamet > fant = moški) Primer 2: Cimre A: Uuuu, kaj pa počneš? A boš čaj? B: Učim se. No, naj bi se ... C: Živjoooooo! Kaj počneta? A, B: Živjo! Ma nič, malo se pogovarjava, da bi šle na čaj... C: Jaaaaa, jaz bi tudi. A damo še glasbo gor? A: Jaa, jo bom jaz dala! . . . / Joe Cocker - You can leave your hat on/ A, C začneta izvajati ubijalske plesne gibe. B: Haha, komu je pa to namenjeno? A: Ja to midve vadiva za najina bodoča moška! B: Hahahaha, a sta prepričani, da ne bosta potem ušla? C: Ja itak da ne! Moški majo radi take stvari! ... in potem sledi obširna tema, ki zajema problematiko obnašanja v razmerju in ohranjanja seksualnega poželenja ... (FORMULA: učenje > obisk > čaj > glasba > ples > namigovanje > moški) Primer 3: Prijateljice na kosilu A: Mmmm, tale zrezek je pa res dober, zakaj ga nisi še ti vzela? B: Ma vedno jem meso, danes sem bolj na testeninah. In samo, da vesta, super so. Ne vem, zakaj nimaš tudi ti omake? C: Ne jem gob. Sploh pa nisem pretirano lačna danes ... A: Ti si samo izbirčna, to je ... C: Ne, pa nisem! Samo ne jem vsega! A:Ja pa si! B: Haha, sedaj vem, kako se je včeraj moja kolegica počutila na kosilu z mano in fantom. Sva se skregala včeraj... In sem bila menda tečna ... ... in potem sledi obširna tema, ki zajema problematiko obnašanja parov v javnosti ... (FORMULA: kosilo > različna hrana > izbirčnost > prepir > včerajšnji prepir s fantom = moški) Primer 4: Na faksu A: A imaš knjigo zame? B: Imam, seveda. A: Ojoj, a tako velika je?? Ljudje me bodo spet čudno gledali, koliko tovorim! B: Ja pa sej nimaš tega vedno s sabo? A: Ja no, pa vseeno. Že tako ali tako je povsod toliko čudakov, da ni treba biti še meni ena izmed njih. A veš, da me je danes spet en psiho zijal na vlaku?? Kaj jim ni jasno? In ker ga pogledam, potem misli, da mi je celo všeč?? ... in potem sledi obširna tema, ki zajema problematiko obnašanja neznanih moških v javnosti ... (FORMULA: knjiga > tovor > čudaškost > moški) Primer 5: Sončenje A: Mmmm, kako paše ležati na soncu in delati nič. B: Jaaaaa ... Mmmm ... . . . /2 min uživanja v tišini/ A: Leeeeeej, tega tipa jaz vedno srečam! Pa tako mi je všeeeeeč! Joj, kako je dober, le kako bi ga lahko spoznala??? ...in potem sledi obširna diskusija, ki zajema problematiko spoznavanja moških ... (FORMULA: Dolgčas > moški) Takšnih primerov je na tone, najkrajši bi definitivno bil kakšen takšen: Banana > moški. Toda, če že ne kaj drugega, imamo ženske vedno o čem za govoriti. Nikoli nam ni dolgčas, vedno kaj čebljamo, pa če je smiselno ali ne. No, takšno perspektivo imajo moški. Ženskam se VEDNO zdi vse smiselno, kar povemo. Tudi vsi miselni preskoki in povezave so logične. Ženskam. Moški pa se naj niti ne trudijo razumeti, ker jim to tako ali tako ne bo uspelo. Toliko o ženskem zaupanju v moško razumevanje. Nismo vsi študentje vandali!S prijatelji smo se zvečer, po že končanem slavnem ŠTRAJKU, odpravili na "kraj zločina". Kot tudi ostala množica mimoidočih smo odprtih ust "občudovali" delo peščice neumnih študentov, zaradi katerih smo sedaj vsi ostali v slabi luči. Seveda smo se zgražali nad razbitimi okni na parlamentu, nad svinjarijo, ki so jo ustvarili, nad škodo, ki so jo povzročili. Ne bom razpravljala o tem, kakšne bedarije so počeli, niti o tem, da več kot polovica udeležencev (ki so bili po vsej verjetnosti še večinoma dijaki) na Štrajku sploh ni imela pojma, zakaj so tam, niti o tem, da zakon o malem delu ni tako slab, ali pa o tem, da se je končno pokazalo, iz kakšnega testa je ŠOU.Kar me je razburilo, je to, da nam je, ko smo bili na prizorišču (ali bolje rečeno smetišču-pogorišču), nek starejši moški zabrusil: "Lepo ste naredili! Kakšne bedarije počenjate. Kakšni ste!" In kaj sledi iz tega? Očitno bomo sedaj vsi študentje vrženi v en koš. ŠTUDENT = HULIGAN + POŽIGALEC + VANDAL + DIVJAK Groza, kam smo prišli! Danes je dan, ko nas je prvič sram, da smo študentje! Prvič smo skrivali, da smo generacija študentov. Ker nas pač sedaj vsi mečejo v isti koš. Ker smo menda vsi takšni. No, nismo. Nekateri celo znamo uporabljati lastno glavo in misliti zase, ne pa slediti črednemu nagonu. Nekateri smo za malo delo. Nekateri smo za pravico. Ampak za pravico brez nasilja in vandalizma. Drugi niso. "Zakaj še nimaš otrok??"Zadnje čase se veliko mojih pogovorov z najrazličnejšimi osebami iz mojega življenja vrti okoli otrok. Da. Otrok. Vem, stara sem 22 let pa se moram že pogovarjati o tej temi. Že ali šele? Kakor za koga ...Ko sem se pred dvema letoma spoznala s fantom, sem vsa navdušena začela načrtovati naslednja leta najinega življenja in seveda v pogovorih tudi večkrat omenila, da bi rada še pred 25. rojstnim dnevom imela prvega otroka. Moj dragi je bil zaprepaden in mi je odločno povedal, da se mu zdijo takšne ideje nesprejemljive. Lansko leto sem nekaj časa preživela v Londonu kot "au pair" (čeprav z mnogimi bonusi, ker sem družino spoznala preko prijateljice, ki živi v Angliji) in po tej izkušnji sem prišla domov popolnoma spremenjena. Fantu sem takoj na začetku povedala, da si otrok ne želim vsaj še 15 let ne. Pa s tem spet ni bil zadovoljen. Je rekel, da to pa je malo preveč in da si želi imeti prej otroke. Ah, kako naj moškemu potem ustrežeš?? Ko so se spomini na delo varuške malce polegli, so se polegli tudi moji strahovi pred otroki. Svojo mejo, kdaj bi želela imeti družino, sem znižala/zvišala na 28 let. Neverjetno, ampak fant se je celo strinjal. Približno. Toda pred par dnevi pa je teta kot bombo izstrelila vprašanje, kdaj mislim imet otroke. Seveda sem ji pojasnila, da vsaj pred koncem šolanja še ne. Da okoli 28. leta. Toda ona pa v vik in krik, da to pa je prepozno, da bom svojim otrokom že babica in da sem sedaj v najlepših in najboljših letih, da imam otroka. Seveda upam, da veste, da sem bila šokirana, ker mi nekdo drug "ukazuje", kdaj moram imeti otroke! Da sploh ne govorim o tem, da sem od mame in očeta že pred enim letom dobila blagoslov, da lahko imam otroke, ker da bi pa sedaj onadva imela vnuke. Ehm, kje sem pa tukaj jaz? Ah, pa še ni konec! Še moji sosedje me nagovarjajo, da bi bilo dobro poskrbeti za nov rod. (WTF???). Hvala bogu pa sta vsaj moja babica in dedek razumna, ker me zagovarjata, da "mora dekle najprej šolo dokončati, pa službo dobiti, šele potem pa lahko ima otroka." Oh, kako se strinjam z vama!!! Je pa še en velik faktor prisoten pri vsej tej komediji z otroki: Trenutno mi gredo prav pošteno na živce. Se sliši grozno? Verjamem, mi je zelo žal, toda resnično mi gredo zelo na živce takšni otroci, ki po trgovinah švigajo sem ter tja in se ti mečejo pod noge, da moraš nenehno paziti, da slučajno ne povoziš koga s svojim ogromnim nakupovalnim vozičkom. Da ne govorim o kavarnah: če že niso polne glasnih dijakov ali osnovnošolcev, so pa polne malih otrok, ki (sam bog vedi, kako) zmorejo v petih sekundah preteči celotno kavarno, zraven izvajati akrobacije, ki bi jih zavidali poklicni gimnastiki, ter istočasno še preglasiti celotno godbo na pihala. Multitasking. Hehe, očitno naša rasa res napreduje. Okej. Malo pretiravam. Saj ti mali vrageci niso vedno tako grozni. Ko so tiho in spijo, recimo ;) Ampak resnično, glede na to, kakšne občutke imam trenutno okoli otrok, imam občutek (hehe, da, namerno sem tako napisala), da še nisem pripravljena na njih. Občudujem starše, ki so imeli otroke že pri 18. letih ali prej. Občudujem svoje sošolke in prijateljice, ki jih imajo sedaj. Občudujem vse, ki postanejo starši. Mogoče bom kdaj občudovala tudi sebe. Ljudje se spreminjajo. Očitno upokojenci vedo bolje od mene, kje živim!V zadnjem zapisu sem pisala o tem, kako občudujem starejše ljudi, ki brez težav navezujejo stike kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli. No, v mislih sem imela predvsem pozitivno stran tega. Včeraj pa sem spoznala tudi negativno plat "navezovanja stikov".Zjutraj, ko sva se s fantom odpravljala iz njegovega stanovanja na faks, naju je na stopnišču "pozdravila" starejša soseda (beri: tečna upokojenka brez življenja). Pogovor je izgledal nekako takole: Upokojenka: "A vi živite tukaj?" Jaz: "Ehm, jaz ne, on." Upokojenka: "A vi živite pri njemu?" Jaz: "Ehm, ne, jaz ne živim tukaj." (WTF?!!?) Upokojenka: " Pa sem vas že večkrat videla!" Jaz: "Ja, ker pridem kdaj pa kdaj k njemu na obiske..." Upokojenka: "Ja, in to večkrat!" Jaz: "Eeee, ja, ker je moj FANT!" Upokojenka: "A veste, to morate prijavit, ne morete kar takole pri nekomu živet..." Jaz: "AMPAK JAZ NE ŽIVIM TUKAJ, AMPAK V ŠTUDENTSKEM DOMU!!!" Upokojenka: "Ja, ja, to je treba prijavit, da dva živita, zaradi stroškov!" Končno se vključi tudi fant: " Aja, kako pa vi veste, da živiva skupaj, a naju opazujete? A imate toliko časa vse opazovat?" Upokojenka: "Ja vaju sem že večkrat videla..." Fant: "Žalostno, da nimate boljšega dela, kot pa da se vtikate v najino privatno življenje in zasebnost. Res žalostno!" Upokojenka: "Ja, glejte, to je treba prij........bla bla bla bla...." In sva šla sredi stavka. Seveda sem bila še ves dan pod vplivom šoka, še najbolj zato, ker sem očitno predmet opazovanja. Pa sem mislila, da se to dogaja samo na vaseh in da je vsaj v mestu malo več zasebnosti. Očitno je tu še slabše. Najbolj pa me jezi to, da nekdo, ki nima popolnoma nič pri tem, trdi nekaj povsem drugega. Meni se zdi, da če bi že živela pri fantu, bi imela vsaj svoj ključ, če pa največ dvakrat na teden prespim pri njemu, to zame še ni živeti tam. Stroški? Prosim vas lepo, toliko vode, kolikor je jaz porabim, ko sem tam, tista starka porabi v 1 uri pri kuhi. Obraba skupnih površin? Kakšnih skupnih površin neki! Skupna so ravno vrata in stopnišče in zaradi mojih petk se vse stopnice še ne bodo zrušile. Zasebnosti danes pač ni več, ko pa je tako zabavno kukati h drugemu skozi kukalo ali okno. Tako da draga Upokojenka: Upam, da si si zapisala uro mojega včerajšnjega ponovnega prihoda in današnjega odhoda. To ti lahko pomaga pri napovedi mojega naslednjega obiska oz. vrnitve v "dom". Da boš seveda vedela, kdaj se postaviti na strateško mesto in opazovati. In tečnariti. In biti zagrenjena starka. Da. Še vikanja si ne zaslužiš več. Navezovanje stikov (še) ni zameObčudujem starejše ljudi. Upokojence. Tiste, ki uživajo zasluženo starost. Imajo namreč nanavadno sposobnost, ki je mi mlajši še ne obvladamo. No, morda je nočemo obvladati ali pa preprosto nimamo časa zanjo. Sposobnost navezovanja stika kadarkoli s komerkoli in to kjerkoli!Samo pomislite: zagotovo vas je že kdaj na kakšni avtobusni postaji ali pa kje drugje ogovorila kakšna babica ali pa starejši možakar. Zagotovo. Mene že večkrat! In vedno znova sem navdušena nad njihovo ravnodušnostjo o tem, kaj si drugi mislijo o njih. Kar je pomembno, je to, da lahko s kom klepetajo, pri tem, s kom govorijo in koga ogovarjajo, pa ne sodeluje noben drug faktor kot pa samo to, da je človek, katerega si izberejo kot svojo "žrtev", sposoben kimati in se občasno nasmejati ter se vsaj delati, kot da posluša človeka, če ga že v resnici ne. Danes na vlaku se je v mojo neposredno bližino zasidrala gruča upokojenk in en upokojenec. Na prvi pogled so delovali kot že dolgo utečena skupina prijateljev, toda tekom njihovega pogovora, ki ga je bilo seveda nemogoče preslišati, sem ugotovila, da se vsi ne poznajo med sabo. Očitno so eno gospo nekje srečali in se začeli pogovarjati in tako so tudi pristali na skupnih sedežih na vlaku. Teme pogovora so bile seveda tipične: družina, cene in pa kuha. Ko sem jih poslušala, sem se zamislila nad sabo. Sama se, kolikor je to mogoče, na vse pretege izogibam stiku z neznanci in šele ko je to zares nujno potrebno in sem prisiljena v to, začnem pogovor (ali pač odgovorim). Ampak zakaj? Zakaj pa se lahko moja babica, ki je glede tega resnično fenomen, pogovarja z vsem živim? Zakaj nima nobenih preprek? Pač uporabi takšen mimobežen "chit-chat". No, dobro, takšen čvekec tudi jaz obvladam, a šele, ko me kdo potisne v to. Da bi sama kar tako z nekom začela pogovor? No, thank you. Očitno sem prava Slovenka. Zaprta in sramežljiva. Ampak še enkrat se mi porajajo ista vprašanja, kot že prejšnjič: Zakaj se tako bojimo spoznavati nove ljudi? Zakaj moramo drug mimo drugega hiteti s sklonjenimi glavami? Zakaj bi me vsak "normalen" človek označil za čudakinjo, če bi se začela med čakanjem na trolo pogovarjati z neznancem? Zakaj ne upam izstopiti iz teh tesnih "družbenih pravil in dogovorov"? Zakaj vedno gledam na to, kaj si drugi mislijo o meni? Očitno bom morala na prakso k babici. Mogoče bom potem bolj samozavestna, vsaj kar se kratkočasnih pogovorov med čakanjem na avtobus tiče. Ker se imam radaKako malo je potrebno, da je ženska dobre volje!Včeraj pred spanjem sem se odločila, da grem danes zjutraj na tržnico. Ko sem odprla oči, je zunaj sijalo čudovito spomladansko sonce in niti malo nisem oklevala, da ne bi šla tja, kamor sem se že prejšnji večer namenila. Želela sem po en cvet. Eno majhno rožico za v vazo. Nekaj zase. Nekaj malega zame. In to sem tudi dobila. Oranžno gerbero, ki me sedaj razveseljuje v moji sončni sobi. Samo en cvet, pa tako veliko veselja! Cvetje dela čudeže.  Vir: http://www.faqs.org/photo-dict/photofiles/list/482/862gerbera.jpg Ni popolnih žensk, še manj je popolnih moškihPo resnično preveč pregledanih epizodah (in celo sezonah) Seksa v mestu v izjemno kratkem času sem se včeraj zavedla, kako zelo takšna nadaljevanka vpliva na moje življenje. Če že ne drugje, se že tukaj trudim (nenamenoma) pisati kot Carrie svoje kolumne. Seveda med nama obstaja ogromna razlika - ona je filmski lik, jaz pa (začuda) nisem. Toda to še ne pomeni, da se v resičnem življenju ne dogajajo takšni in drugačni dogodki kot ženskam v že omenjeni nadaljevanki (ali je to nanizanka?). Kakorkoli že, kar sem ugotovila že po par pregledanih epizodah takoj na začetku tega filmskega maratona, je to, da vse ženske in moški po svetu razmišljamo enako. Dobro, so odstopanja, kdaj pa niso, toda v celoti gledano, so moški v Ameriki lahko enaki bebci kot tu pri nas, prav tako pa pri nas obstajajo enako nespametne ženske kot na drugi celini. In povsod je glavno vodilo: Iščem svojo veliko ljubezen. Kdo je pa ne išče! In pri vsem tem iskanju delamo bolj ali manj enako napake - nikoli nismo popolnoma zadovoljni s tem, kar imamo. Vedno se poraja vprašanje: Kaj pa, če je tam nekje nekdo, ki je popoln in čaka samo name? No, po vsej verjetnosti to ne drži (že čutim udarce po grbi, da si sploh upam reči kaj takega!). V redu, drage romantične duše, zagotovo vas nekje v kakšni razkošni vili čaka moški/ženska vaših sanj, ki vam bo uresničil/-a vse želje in bosta seveda skupaj živela srečno do konca svojih dni. Ampak resnično, bodimo resni! To se ne dogaja, vsak "popoln" moški je samo približek popolnega moškega, ker me ženske vedno najdemo napake, čeprav nenamerno, včasih pa izjemno načrtovano! Popolnih moških ni, prav tako ni popolnih žensk! Ženske imamo tako ali tako shemo v glavi, kakšen mora biti naš moški (in vse se dobro zavedamo, ta kašnega moškega ni, toda še kar naprej naivno verjamemo v to namišljeno pravljico), ampak najbolj absurdno se mi zdi, da imajo moški, ki naj bi bili takšni realisti, še višje standarde za ženske! Dragi moški, ponavljam - idealnih žensk ni! Nihče ni popoln, še najmanj pa ženske (ki se sicer trudimo dokazati nasprotno).Zadnjih par dni me določeni "podatki" (beri govorice) kar malo presenečajo, kako moški sploh razmišljajo. Najbolj smešni se mi zdijo izgovori, zakaj kakšen moški ne želi na zmenek s kakšno žensko. Ker jo sodi po platnicah. Ker posluša neumne pripombe prijatelja, ki govori kar tja v en dan! Ker naj ne bi bila splošno razgledana. Ker je njena prijateljica taka in taka, je tudi ona najbrž enaka, in zato ne želi z njo ven. A dajte no! Pri izgovorih, zakaj ne želite na zmenek, bodite vsaj ali izvirni ali pa iskreni. Ne pa, da se potem dekleta pri obveznih jutranjih kavah ne moremo pogovarjati o ničemer drugem kot pa o moških ter njihovih neumnih izpadih in pripombah. ZDA ali Slovenija - povsod je enako. Vsi iščemo veliko ljubezen ali vsaj nekoga, ki nas bo ob težkih trenutkih stisnil k sebi in nam rekel: Rad/-a te imam! Le da je (vsaj po filmih sodeč) v Ameriki veliko lažje priti do zmenka kakor pa pri nas. Samo predstavljajte si: Greste po Čopovi ulici v Ljubljani in kar naenkrat do vas pristopi moški/ženska, ki vas povabi na kavo, ker se mu zdite privlačni. V New Yorku bi takoj odšli na kavo. Toda mi živimo v Sloveniji, mi smo bolj zaprti. Mi se bojimo novega. Ali pač ne? Kako bi reagirali? Ne maram nedeljskih študentskih avtobusovEna najhujših stvari v študentskem življenju je zame transport - vožnja v Ljubljano in domov. Ljubljana - dom. Ljubljana - dom. Pravzaprav je najhujši del, ko moram v Ljubljano. Kadar grem domov, je v bistvu čisto lepo, saj se večinoma peljem z vlakom, toda v obratno smer? Bog ne daj! Takrat moram na avtobus. Ker smo očitno še vedno v zaostalem delu Slovenije, vlaki ne vozijo ob vikendih (tudi to bi se že lahko počasi uredilo, ane???) in zato sem prisiljena na prevoz z avtobusom (ali pa na osebni prevoz kakšne dobre duše, ki me je pripravljena dostaviti v mesto študija). Toda avtobus??? Neeeee, vsako nedeljo me je groza, ko samo pomislim, da moram na to grozno stvar. Da se razumemo - avtobusi so drugače čisto ok, tukaj je problem v potnikih. Na avtobusu s(m)o ob nedeljah zvečer sami študentje in naša postaja je zadnja pred avtocesto in končnim postajališčem. To pomeni, da je avtobus, ko prispe k nam, že precej poln (beri: vsak potnik ima 2 sedeža). Vse lepo in prav, toda problem nastane, ko morajo tudi novi potniki nekam sesti. Toda kam? Seveda, kamorkoli lahko, saj plačaš za svoj sedež, toda da si "priboriš" svoj sedež, te stane vse pozitivne energije in dobre volje. Prideš na avtobus, nekje na začetku stopiš do prvih sedežev in vprašaš zdolgočaseno sopotnico, če lahko prisedeš. Ona te prezirljivo pogleda in prhne:" Ph....pa dej..." Mhm, to je res tako lepa popestritev dneva ... Hvala za tvojo dobro voljo ... Najhuje je, da ti vsak nameni tisti jezen pogled, češ ZAKAJ RAVNO K MENI?! Ja, zakaj, ker moram nekje sedeti, ddddd???!? Res je grozno, ker se počutiš, kot da si vsakemu v breme, da bi ti najraje odgriznil glavo, ker sediš tam. GROZNO.No, zato ne maram nedeljskih študentskih avtobusov. Zato vedno, če se le da, potujem z vlakom. Kar pa je v eno smer praktično nemogoče. No ja ... morda bi pa morala začet hodit v Ljubljano ob ponedeljkih. Z vlakom. Za manj stresa. { Prejšnja stran } { Stran 1 od 3 } { Naslednja stran } |
Na kratko o meni Urrska.eDnevnik.si
Na prvo stran mojega eDnevnika Osebna stran Arhiv sporočil Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji Moj foto album KategorijeNajnovejša sporočilaLondon ali 10 življenjskih lekcij v malemNe bom več tiho!!! Kako trma pomaga pri hujšanju :) Ljudje so packi. In pika. Moja usoda ni v mojih rokah Moji prijateljiLencymodrival georgheus odsrcadosrca lusi janalumnus Zanimive stranimarushka
Število zadetkov: 17234 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-10 eDnevnik |