Ne, ni sprejemljivo!

Sedela sem v pisarni v svoji službi in delala, ko me je zmotilo otroško kričanje in jok. Takšen jezen, krčevit in žalosten jok, ki kar ni utihnil. Vstala sem, stopila do okna in poskušala ugotoviti od kod prihaja. Potem sem ju zagledala. Majhno deklico s poganjalcem, roza čelado in plišastim kužkom v košarici in njenega očeta. Stala je zraven kolesa in jokala, oče pa ji je prav v tistem trenutku primazal še dve zaušnici. In potem še eno. In še eno. Deklica pa je kar jokala in si brisala solze.

Sedla sem nazaj na svoje mesto, precej pretresena in vstala še enkrat. Sta se že peljala naprej. Oče na svojem kolesu in deklica hlipajoče za njim.

Čemu je bilo tega sploh treba? Se štiriletnici stvari res ne bi dalo razložiti in dopovedati drugače kot tako, da jo udariš? Pa nisem pristašica permisivne vzgoje, sploh ne, mi pa pretepanje otrok (in odraslih) nikoli ni bilo jasno. Zakaj bi kdo to počel? Ker si fizično močnejši in si to lahko privoščiš? Mar s tem starš ne kaže svoje siceršnje nemoči? Otroci zelo dobro ločijo med različnimi toni glasu in jim je popolnoma jasno, kdaj starš misli resno in kdaj je kakšna stvar resnično prepovedana. Za to ni treba povzdigniti roke na majhnega človeka. Kako se počuti malček, ki ga tepe tisti, ki ga ima najraje? Ko bi najraje zbežal, pa mu največjo varnost vseeno pomeni tisti, ki sredi ulice kriči nanj.

Večno se pač ne moreš pretvarjati.

Že od nekdaj me je nekaj na njej motilo. Pa tega nisem znala natančno definirati. Ker je del moje druge družine; mogoče tudi zato, ker jo njeni domači tako kujejo v zvezde; ker je "slavna", uspešna, ker je odšla drugam, ker je vse okrog nje v superlativih. Saj ni, ampak tisto se nikoli ne omenja ali pa se vsaj o/upravičuje. Nikoli nisem omenjala tega, da je zame nekaj na njej umetno, drugačno, nepristno. Navsezadnje mi niti ni bilo tako pomembno. Ljudi, ki mi ne ustrezajo, se pač ne trudim vključiti v krog tistih, ki so mi pomembni.

Potem, enkrat, ko so popustile vse zavore, je pokazala svoj resnični jaz. Tisti, ki se čuti velepomembnega, tisti, ki tepta po drugih, tisti, ki ne vidi niti centimeter pred seboj. Tisti, ki prizadane zato, da je sam potem videti pomembnejši. Vseeno ji je bilo, da žali in hodi po tistih, ki ji nesebično pomagajo že leta in leta. Ki ji stojijo ob strani ob vseh, dobrem in slabem, pogumnem in manj pogumnem. Tistim, ki zanjo opravijo vse tisto, česar ne zna ali noče ali ne zmore. Nič ni bilo več pomembno. Le egoizem.

Zdaj je nastal hlad. To, kar mislim, da je prava ona. Vsi nasmeški, objemi, solze in vprašanje ... vse je že od zmeraj bilo zlagano, nepristno. Mogoče zato, ker so ji nekoč v življenju bila odvzeta leta, ko lahko čustva v polnosti kažeš in živiš. Zato so bila prisotna, ker se je spodobilo, da so tam. Vprašanja za nas in njih, na katere odgovore je pozabila v trenutku. Vem, ker je prevečkrat vprašala znova. Enako.

Meni je vseeno. Žal mi je za tiste, ki so verjeli vanjo in jo imeli resnično radi. In jo imajo še, le da zdaj z nekaj grenkobe.

Po enoletni eDnevnik abstinenci ...

Skoraj celo leto me ni bilo tukaj! Kar naenkrat se je v življenju dogajalo preveč, da bi utegnila slediti. Premiki takšni in drugačni, novi družinski člani, načrtovanja in izvajanja ...

Potem sem počasi začela spet kdaj in kdaj klikati po strani, pa nekaj tednov nič in potem spet kakšen dan. Dejstvo je, da je prišel čas za ponovno pisanje. Za spoznavanje vseh, ki so na novo tukaj.

 Kdaj bom le našla čas, da vsa razmišljanja preteklega leta spravim v črke!?

Vrni se ... nekoč.

Ej, fante, vrni se ... nekoč, ko ugotoviš, da je svet povsod okrogel, da so priložnosti tam, kjer si jih ustvariš, da je vse mogoče. Medtem pa uživaj in živi svoje sanje!

Ko bo neskončnost lepša od sedanjosti ...

... je napisala gdč. sestrica danes nekje. In povedala tisto, o čemer razmišljam že ves dan. Včeraj, dan po tem, ko je babička končno pristala v bolnišnici, ki se je je otepala tako zelo, zelo, sem bila pri njej. Govorila je o operaciji. O tem, da bo zdravnika vprašala, ali ima pri osemdesetih še smisel, da jo matrajo. Ne zato, ker bi bila vdana v usodo, ampak zato, ker ve, da ne bo živela večno. Da si ne želi matranja. Da bi potem raje šla domov. Ni zvenelo neumno, sploh ne. Globoko v sebi sem se zelo strinjala z njo. Čeprav tega nikoli ne bi izrekla na glas. Ne njej. Danes je diagnoza še manj spodbudna, operacija drugačna, prihodnost negotova. Bojim se za njo. Ker vem kakšna je, ko obupa. Ker vem, da jo bo Tista beseda pahnila čez rob, da svetlobe ne bo več. Samo solze in jeza, jok in žalost, obup in navidezno sprijaznjenje. Potem bo rekla, da bi rada šla k njemu, ki ga tako pogreša že odkar je pred leti umrl.

Težko je. Ker kljub stotinam uspešno rešenim primerom, jaz tega ne vidim. Ker ne znam videti mimo prizorov, ki sem jih gledala doma, ki so se odvijali pred mojimi očmi. Tega ne izbrišejo nobene uspešne statistike. Bojim se, da bo spet tako. Pa ne zaradi sebe, svoje deja vuje sem se naučila premagati; bojim se za njo, ker je lahko hudo in prehudo. Predvsem pa nesmiselno. Za dan ali dva, mesec ali dva, leto ali dve.

Ni pravično, da nekdo, ki nikoli ni potreboval zdravnika, svoje življenje konča v bolnišnici. Da ženska, ki je najraje na svetu doma, dneve in tedne preživi med tujimi ljudmi, v tujem kraju, drugje. Vem, česa si želi. Priti domov in biti doma do konca. Počasi umiramo, je rekla pred dnevi, ko ni vedela še nič, morda samo slutila ... prvič ji nisem ugovarjala.

Njen dan

Njen dan je mimo. Že včeraj. 10 let odkar smo trije, namesto štirje. Odkar sva drugačni, ker nimava mame.

Manj kot 10 let odkar lahko o njej govorim z drugimi, odkar lahko o njej sprašujem. Še manj kot to, odkar jo vidim v gdč. sestrici včasih tako jasno, da kar ne morem verjeti. Tudi v sebi. Še manj kot to, odkar vem, da je nova članica naše družine popolnoma drugačna. Pa me ne moti; mogoče včasih le preseneča.

Čas spreminja zadeve. Nekatere jasni, druge zakriva z meglico, tretje postavlja v pravo luč.   

Ko se skoraj dokončno preslepim, da je zdaj OK, da s soljo posute rane ne skelijo več ... samo neskončno prijazen stavek, ki mi sporoča, da za ročno pleteno otroško odejico noče plačila, da bi To sicer namesto mene naredila tvoja mama povozi vse iluzije, prikliče solze v oči in spremeni temo pogovora. Ker bi res in ker bi še vedno rada, da bi. Pa ne bo. Nikoli.

Ginekolog z ugovorom vesti

Že večkrat sem razmišljala o smiselnosti ugovora vesti, ki ga uveljavljajo nekateri ginekologi, ko gre za posamezne vrste kontracepcije ali za opravljanje splavov. Pred dnevi sem prebrala še intervju z eno izmed zdravnic, ki to izvaja. Nekako se ne morem odločiti, če se mi to zdi prav ali ne. Če je to tista "pravica", ki jo je tako samoumevno priznavati nekaterim, ki so se odločili za zdravniški poklic.

Na nek način razumem njeno stališče - čeprav ne morem reči, da mi je to stališče blizu - in moje načelo je že od nekdaj, da ima vsakdo pravico do svojega mnenja. Očitno precej verna ženska pač ne verjame, da je umetni splav ena izmed možnih izbir. V redu. Ampak zakaj se je potem odločila za poklic, v katerem se s tem srečuje (verjetno) precej pogosto? Saj razumem, da jo je verjetno ginekologija zanimala zaradi nešteto drugih stvari, ampak si predstavljate mesarja, ki uveljavlja ugovor vesti pri klanju prašičev? Ker so mu prašiči pač bolj ljubi kot druge živali. Ali igralca, ki ne igra homoseksualnih vlog, ker kot pripadnik RKC pač meni, da to ni prav. Ali učitelja, ki pri biologiji ne želi poučevati o Darwinističnem nauku, ker vanj ne verjame. V vsakem poklicu lahko najdeš področja, ki so v nasprotju s tvojim prepričanjem, včasih tudi vestjo.

Ko sem sama izbirala ginekologa, mi niti na misel ni prišlo, da bi preverila ali izbrana ginekologinja uveljavlja ugovor vesti. Kaj če bi čez leto ali dve prišla do nje v stiski, z željo, da opravim splav? Pa naj je to izključno moja želja ali gre pač za medicinske razloge; mogoče zgolj za zavedanje, da ne želim ali ne morem skrbeti za duševno motenega otroka. Verjamem, da je za večino žensk, ki so se s tem soočale, to ena izmed najtežjih odločitev v življenju. Bi bilo pravično, da takrat izvem, da se moja zdravnica s tem kar pavšalno ne strinja in tega ne bo storila? Pravično, da moram takrat kot njena pacientka iskati novega zdravnika, ki ga ne poznam? Ker moja zdravnica, ki v tem primeru poskuša odločati o mojem telesu in mojem življenju, vidi stvari drugače kot jaz sama? In ker je kot strokovnjakinja v položaju, ko ima večjo moč kot jaz. Ker lahko zavrne moje argumente in uveljavi svoje. Obratna smer ni mogoča.

Ne, v resnici ne razumem te pravice. Vem, da lahko vedno izbereš drugega zdravnika ... in to je tudi edina svetla točka. Vse ostalo je Irska.

Intervju iz Družine - Trenutek, ko z ultrazvokom prvič zaznam življenje, je vznemirljiv.

Zdravila, ki bolijo.

Zdravila za dušo. Takšno, ki ne deluje tako, kot bi v tej po pravilih urejeni družbi morala. Zdravila, ki jih ne mara, ker jo delajo zaspano in apatično. Zdravila, ki jih je do nedavnega jemala, ker brez njih stvari postanejo takšne, kot so trenutno. Strah, panika, žalost, drugačno čustvovanje, drugačno dojemanje, nezavedanje in zavedanje hkrati.

Razumem, zakaj se je v nekem trenutku spet odločila, da jih noče več in razumem zakaj se o tem ne bi smela in se ne more odločati sama. Kaj je bolj prav? Da trpi sama ali da trpijo vsi okrog nje? Tisti njeni trije majhni, ki se ne pri teh in ne v mlajših letih še ne bi smeli ukvarjati s tovrstnimi težavami. Tisti njen večno odsotni večji, ki se ne zna in noče spopasti z njimi. Moj iztegnjen kazalec kaže predvsem nanj. Ker ni prav, da se obrneš na peti in odideš. Ker ni prav, da breme prelagaš na otroke, na starše, na vse le nase ne. Predvsem pa ni prav, da ji nalagaš na ramena vse svoje sranje, da počasi niti osnovnega spoštovanja nimaš več. Kako trda so včasih srca ljudi, ki so nekoč obljubljali vse.

Strah me je za njo in njene tri. Obenem ne znam pomagati. Le jezna sem. Žalostna, da ne gre drugače kot spet ubiti iskrico v očeh, da bo duša živela v miru. V skladu s pričakovanji drugih. In Sveta.

Pribijanje na križ

Že mesece berem o smrti fantka, ki je ne bi bilo treba. O zdravnici, ki je narobe presodila, se zmotila, naredila vse prav, bila premalo strokovna ... kaj vem kaj vse je že pisalo po časopisih. Gledam objokana starša v črnini, skrušeno zdravnico, ki prihaja po svojo "kazen", modrovanja strokovnjakov, žuganja s prstom sodelavcev ministra, zgroženost javnosti, zagovarjanje stroke.

Ne zagovarjam zdravnice, ki je vedela premalo, da bi obvladala primer. Sploh ne. Še manj sem na strani tistih, ki bi jo radi pribili na zid in ji sodili po principu "zob za zob". Ji odvzeli licenco in ji za vedno prepovedali biti to, za kar se je izobraževala. Ja, njena strokovna napaka je dečka stala življenje. Grozljivo, nepojmljivo, pravzaprav skoraj nepredstavljivo! Verjetno oz. gotovo tudi zanjo, čeprav je tem kontekstu redko omenjena. Ne znam si predstavljati s kakšnim strahom se je po dogodku lotevala novih zdravljenj, s kakšnim dvomom je počela stvari, ki so ji prej predstavljale rutino. Koliko več trudi vloži v to, da je delo opravljeno dobro, da se ne bi "zmotila" še enkrat.

Komu bi koristilo, če bi izgubila licenco za vedno? Bolnikom? Dvomim. Bi bilo dobro za zadoščenje staršev umrlega? Dvomim. Ni je "kazni", ki bi pozdravila zlomljeno srce in ni je kazni, pri kateri bi starš umrlega otroka lahko rekel "Tako, zdaj pa smo si enaki." Bi bili bolniki varni pred njo, ki je nevarna, če ne bi več zdravila? Tudi o tem dvomim. Vsakomur se lahko zgodi takšna napaka, kot se je zgodila njej. Tudi če se v idealnem svetu nezmotljivih in vsevednih zdravnikov ne bi smela. Kdo bi torej imel od tega korist? Krvi lačna javnost morda. Ta ista javnost, ki bo na primer pozabila takoj, ko bo sodnik udaril s kladivom in novica ne bo več na prvi strani časopisov.

Zato se mi zdi "kazen" pravična. Nudi moralno zadoščenje, nudi potrditev, da stroka zmore obsoditi stroko. Njena prava kazen je tako ali tako drugje. Spet stoji na začetku, gradi zaupanje vase - sebe in drugih. Spopadanje s predsodki je huda stvar, hujša kot vse druge kazni sveta. Vzeti nekomu poklic - se komu res zdi pošteno? Četudi je na drugi strani življenje, odvzeto po krivem, vendar ne po lastni želji.

Najboljsladkejših 10!

(minut namreč) je tistih med uro, ko zvoni budilka, in uro, ko je treba res vstati. Ko z napol zlepljenimi očmi pogledam proti svetlečim številkam in vidim, da je mojih 10 minut še na voljo. Za dremuckanje, za razmišljanje o tem kaj obleči, za počasno in bolj prijetno prebujanje v nov dan. Prezgodaj, veliko prezgodaj in nič v skladu z željami, ampak kar se mora, se mora.

Z debatami o tem, zakaj ne nastavim budilke raje 10 minut kasneje in tako dlje spim, sem že zdavnaj opravila. Ne morem vstati takoj in pika. Tudi g. možiček, zgleden primerek jutranjega discipliniranca, se je navadil na to, da on pač vedno vstane malo prej. Tako včasih za nagrado dobim še kavo ;)

Stupidity is not a handicap ...

Všeč so mi takšni znaki in takšni napisi:

Ako si uzeo moje parking mjesto

oćeš uzet i

moju invalidnost?

Mogoče si vsaj zaradi njih kdaj kdo premisli in ne parkira tam, kjer resnično ne bi smel. Nikoli se ne mudi tako zelo in nikoli nisi nazaj "takoj"! In ne, tudi otrok v avtu ni razlog, da parkiraš tam, tudi če ima visoko vročino in zelo rabiš mleko. Ne, ne in ne!

Joj, sploh ne vedo kdo je Palček Smuk!

V nedeljo sem z našima dvema fantičema kolovratila po poti skozi gozdiček in debatirala o vsem možnem. S palicami v rokah in rojem komarjev, ki so se podili za nami ter nam pili kri, smo se smejali in zabavali (in se praskali tam, kjer je kakšnemu krvosesu uspelo priti do malice). Ko nas je pot vodila mimo majhne mlake, sem omenila, da je to ribnik Brbotalnik. In dobila nazaj Kakšen ribnik? Najprej sem mislila, da nista dobro slišala in povedala še enkrat, da je to ribnik Brbotalnik, da tukaj živi palček Smuk. Nobene reakcije, razen Kdo pa je to? Skoraj me je kap! Kako lahko šestletnik in devetletnik ne vesta kdo je palček Smuk?! Seveda ne vesta, ravno zato, ker sta stara šest in devet! :) Ah, kakšna škoda ...

Za tako gosto meglo da bi jo lahko rezal, mogoče pa še malo dlje, leži ribnik Brbotalnik. Čez dan je to čisto navaden ribnik. A ko ga zvečer prekrije črno črna tema, se začnejo tam dogajati čudne reči. V vodi najprej zaklokota, ob bregu zareglja, v bičevju nekaj poči, med vrbami zahrešči in šele potem se prikaže palček Smuk. To je nemiren škrat, radoveden kot miška, ki neučakano opreza tako dolgo, dokler na vodni gladini ne zatrepeta prva zvezda.

Moč pričakovanj.

Spomnim se je iz osnovne šole. Radovedno in bistro dekletce, ki je brez težav dojemalo snov. Odličnjakinja, ki so jo včasih doletele še kakšne štirice, brez težav, z iskrivostjo in iskrenim navdušenjem nad novim znanjem. V srednji šoli so se najine šolske poti razšle. Jaz gimnazijka, ona srednješolka na strokovni šoli. Vedno mi je bilo nenavadno, ko je govorila o tem, da jo bo doletel popravni izpit. Ker to z njo in njeni brihtnostjo ni šlo skupaj. Še bolj nenavadno, ko se je potem do popravnega izpita naučila dovolj. Kar nekako vedela sem, da po vpisu na visoko šolo, te ne bo naredila do konca. Ker zaupanje vase in ambicioznost s katero si postavljaš cilje, v veliki meri pridobiš doma. Pri njih izobrazba nikoli ni bila zelo visoko na prioritetni lestvici.

Nikoli nisem posvečala pozornosti podpori, ki je pri nas doma veljala šoli, študiju ... vse to se mi je zdelo običajno. Zdelo se mi je popolnoma samoumevno, da te starši podprejo v želji, da po končani srednji šoli nadaljuješ študij na fakulteti; še bolj normalno to, da te pustijo na gimnazijo, ker ne veš kaj točno bi rad počel kasneje. Nikoli me ni nihče prepričeval katero srednjo šolo ali študij naj izberem, le predebatirali so z mano moje izbire. Logično je bilo, da bom izbrano fakulteto končala, druge možnost ne v moji glavi ne v njihovih pričakovanjih ni bilo. Če se nečesa lotiš, je to treba narediti do konca. Tudi, ko sem že debelo leto zamujala z diplomo, ker sem vmes čisto resno delala in je nakako zmanjkalo časa za pisarije, je bilo jasno, da bom diplomirala. Ne morda, ampak gotovo. Tako je gotovo, da bo diplomirala tudi gdč. sestrica, ker vsi vemo, da zmore in da se je sama tako odločila. V šole se pač ne hodi poskušat, če ti bo šlo.

Pa to sploh ne pomeni, da morajo vsi na fakulteto. Ljudje smo narejeni za različne stvari in prav je tako. Le o pomenu pričakovanj razmišljam, o motivaciji in podpori, ki ti jo nudi tvoje okolje na poti do želenega. Kako težko mora biti, če od tebe nihče nič ne pričakuje, če lahko mirno obstaneš na poti, ker si dosegel tudi svoja pričakovanja. Kako škoda je ljudi, ki bi lahko počeli več in bolje, pa si nikoli niso upali poskusiti. Ker je bilo dovolj priti do sredine klanca.  

Neznosno veselje do življenja.

So ljudje, iz katerih kljub vsem tegobam življenja, sije zadovoljstvo. Smeh in veselje do življenje. Brez pritoževanja tudi takrat, ko je več kot dovolj razlogov za to. Vse do takrat, ko ne gre več. Ker življenja ni več.

Z nalezljivo dobro voljo, večnim nasmeškom, hudomušnim pomežikom in skoraj neznosnim optimizmom. Z vero v zdravila, ki so zgolj zavlačevala tisto kar se je zdelo neizogibno vsem razen njemu. Z neskončnim upanjem, da mu bo vseeno uspelo.

Pa mu ni moglo. Čez tri ure se poslavlja za zmeraj. Tale bo večno spominjala nanj in na njegov glas, na njegovo zmago pred davnimi leti ...

Ekološka zavest ali kako se da izigrati še tako dobre namene.

Če se lahko doma trudim, da kupujem čim manj plastične embalaže za enkratno uporabo, je to v lokalu, ki ga ima g. ati skorajda nemogoče. Plastična embalaža obvladuje vse "trendi" pijače in marsikatere se v stekleničkah sploh ne da dobiti. Na prošnjo komunalni službi naj nam dostavijo posodo za takšne odpadke smo dobili negativen odgovor - to baje ne gre. V letu 2009 baje ne gre! Prvi ekološki otok je tri kilometre stran. Očitno preblizu, da bi se splačalo postaviti še enega.

Če pogledaš čez polje vidiš carino in Hrvaško. Tam so že pred časom uvedli "povratne plastenke". Če plastenko, pločevinko ali nepovratno stekleničko (*o idiotizmu, da je toliko steklene embalaže nepovratne raje kdaj drugič) vrneš v trgovino, dobiš za vsako 50 lip. Pozitiven ukrep. Dober ukrep. Ekološki, ki nagrajuje in ne kaznuje. Hrvati pravijo, da ima zelo pozitivne učinke, da so marsikatero področje počistili neželenih odpadkov, da navsezadnje veliko ljudi pobira tudi tuje smeti in jih odnese v trgovino. Ko smo se lani potepali po Zagrebu, je bilo videti kar nekaj takšnih, ki so po mestu zbirali plastenke - tudi iz košev za smeti. Mogoče so zato lažje preživeli kakšen dan ... ne vem.

Ampak izigrati se da še tako dobro postavljen sistem. Nek gospod je že pred časom prišel vprašat, če bi lahko zanj v lokalu zbirali plastenke. Namesto, da bi smrdljivo zadevo, ki kaplja in curlja, v avtu vozili tri kilometre daleč, vse skupaj torej tlačimo v velike vreče, gospod pa pride in jih odpelje. Mi nimamo od tega nobene druge koristi kot to, da ločujemo odpadke in da na videz pridelamo veliko manj smeti. On verjetno zasluži precej, ker gotovo nismo edini s katerimi ima tak dogovor. Volk sit in koza cela. S to razliko, da gospodu Hrvati plačujejo za smeti, ki jih pripelje iz druge države ...

Ne znam živeti sama.

Ker se moje začasno bivanje v ednini počasi izteka, lahko zdaj mirno in brez slabe vesti priznam: pojma nimam kako se živi sama! V smislu prehranjevanja; vse ostalo je še nekako šlo. Ampak ta hladilnik ... ko je g. možiček kakšen dan ali dva preživel v mojem začasnem domu v prestolnici, je pred prihodom vedno zavil v kakšno trgovino. V izogib temu, da bi zjutraj ostal brez kruha, mleka, salame, paštete, sira ... česar koli pač bi si zaželel za svoj kraljevski zajtrk. Tudi gdč. sestrica je, ko je moje stanovanje nekoč uporabila za študijski kotiček, kar vedela, da v hladilniku ne bo nič kaj hranljivega.

Ah ne, nič asketska nisem, le nakupovati za enega človeka je silno naporno. Tisti čisto majhni majhni paketki hrane so tako nesramno dragi, da jih že iz principa ne kupujem - poleg tega recimo pol litrsko mleko sploh nima "zapirala", torej se itak takoj pokvari, ker je tudi pol litra za enkratno prehranjevanje preveč. Salame se pokvarijo, ker ne smejo biti dolgo odprte, več kot enkrat na teden pa jih običajno tudi ne jem. Jajca se pokvarijo tudi če jih kupim samo šest, ker se nanje pač redko spomnim. Mozzarello običajno pojem samo na pol, ker je po enem tednu sumljivega vonja, tudi če vrečko zaprem s ščipalko, druga polovica kakšnega mlečnega namaza že kar po pravilu splesni in pristane v košu, sir dobi trdo oblogo ob straneh ... Precej lažje bi bilo en teden jesti samo mozzarello, naslednji teden samo salame itn..

Nasploh redko jem doma. Ker mi tudi kuhanje za enega ne gre preveč dobro od rok. Testenin običajno skuham za cel blok, ker se mi, ko so v surovem stanju, ves čas zdi, da jih bo premalo in kar dodajam in dodajam. Kako malo jih je šele treba, da je sit en sam želodec! Pa tako zelo dolgočasno je kuhati sam, samo zato, da boš potem sam sedel za mizo in pojedel tisto kar si si pripravil. Bljak! Raje kje v mestu najdem koga, ki bi rad šel na kosilo in z mano vmes še klepeta :)

Tako moj hladilnik dneve običajno preživlja v družbi  bolj trpežne vsebine in se bolj kot ne dolgočasi v svoji veličini. Še sreča, da so njegovi dejanski lastniki jedci v pravem pomenu besede!

Pa daj no (!) ali zakaj je vso sadje brez okusa.

Je letos kakšno čudno leto ali sem nestrpna? Vsako leto namreč komaj čakam na pomlad, ko se police začnejo polniti še s čim drugim kot z jabolki in bananami, z bledim paradižnikom in kumarami polnimi semena.

Priznam, da sem prešnji teden kupovala z očmi in prvič letos kupila nektarine. Ki so bile seveda popolnoma neužitne. Razumem, ni še njihov čas. Tudi prve češnje in jagode iz trgovine so obupnega okusa. Ampak po doooolgi zimi jih pač enostavno moram kupiti, ker bi sicer lahko začela kazati resne simptome odtegnitvenega sindroma. Njihovo vodenost pač vzamem v zakup :)

Tako sem letos že poskušala slive, jagode, nektarine ... jabolka se itak na dnevnem redu, pa grenivke in pomaranče, ki so na voljo celo zimo. Od vsega sadja je daleč najboljši okus imel mango! Tisti mango, ki je prepotoval polovico planeta! Jabolko, ki je verjetno rastlo nekje za vogalom, pa je bilo le videti dobro. In to je bilo vse. Če že odpustim jagodam in nektarinam njihovo vodenost pa jabolčne logike ne razumem. Bljak! Jih je res tako težko pobrati, ko so zrela in jih takrat napacati z vso svinjarijo, da takšne ostanejo ali je to res nujno narediti, ko so še zelena, da potem itak nikoli ne pridejo do svojega pravega okusa? Hm ...

OK, res je tudi, da manga še nikoli nisem utrgala z drevesa (sploh raste na drevesu?!) in nimam s čim primerjati njegovega trgovinskega okusa, vse ostalo namreč najraje nabiram kar nekje okrog doma :)

Boardwalk casino! Kdo?!

foto: Tanja Zrinski (verjetno ;) )

Svečauri, Glinasti golobi, Loamy Dove, Boardwalk Casino ... vse to so že bili! V različnih sestavah, a vedno z istimi veznimi členi. Njihove komade smo še smrkavi najstniki kričali v osnovnošolski garderobi in v prvi vrsti na lokalnih koncertih, se zaljubljeli in odljubljali v njihove člane, z njimi počeli marsikaj. Ker so bili pač vaški fantje, tam od nekdaj, poleg vsega so pač znali še peti.

No, fantje so rasli, se poročili, dobili otroke. Sestava se je zamenjala ... od tistega prvega "osnovnošolskega" benda, je ostal samo še pevec - Simon. Drugi so prišli kasneje, postopoma, zamenjali kakšnega, ki mu je bilo dovolj; pa vendar je videti, kot da so takšni kot so danes, skupaj že od nekdaj.

Ko sem se zadnjič po dolgem času spet znašla na njihovih vajah, so prijetno presenetili. Zelo! Njihova glasba je boljša, zdaj res vedo kaj počnejo! Člančič v tabloidnem časopisu mi je zaradi vsebine sicer privabil nasmeh na obraz, ampak se mi je vseeno zdelo fino, da je tam. Ker si zaslužijo, da ji sliši in pozna še kdo izven regije. Ker so dobri in vedno boljši. Ker se trudijo in imajo kaj ponuditi. Ker nimajo zvez in poznanstev, ki bi jih na hitro potisnili med "zvezde", pa vendar neprestano igrajo že več kot desetletje.

Zdaj, ko je videti, da so dobili novega vetra v jadra - GO GO GO!!! :)

http://www.bwcband.com/

Ne bom pazila tujih otrok!

Otrokom do 18. leta ne točimo alkoholnih pijač in pijač, ki jim je alkohol dodan. Pa že zelo dolgo jim ne prodajamo cigaret. Piše na listu nad šankom. Aja, tudi domov morajo pred polnočjo nekateri.

Kako lepo je v tej naši državici vse na papirju. Pa ne rečem, da se ne strinjam z zgoraj navedenimi pravili. Super bi bilo, če bi lahko otroke pred 18. letom starosti zavarovali pred alkoholom in tobakom in jih pospravili v posteljo pred koncem dneva. ČE bi jih lahko! Ampak zakaj bi to morali početi tisti, ki se v svojih lokalih borijo za zaslužek, trdo delajo in se po koncu vikenda z razbolelimi nogami in podočnjaki ob enih zjutraj spravijo spat? Naj jaz, ko pomagam v domačem lokalu, da v gneči sploh uspemo postreči vsem, ki so se prišli zabavat, vzgajam še tuje otroke? Jim žugam s prstom?

Nimam časa, ne morem in predvsem nočem. Resnično vseeno mi je, če bo mladenič, za katerega se mi zdi, da še ni star 18 let spil eno pivo ali tri. Ker vem, da bo v nedeljo popoldne isto naredil s svojim očetom po nogometni tekmi. Naj punci za katero vem, da kadi že od začetka srednje šole rečem, da ji ne bom prodala škatlice cigaret? Zakaj že? Bo zato nehala kaditi? Prav tako mi je vseeno, če se bo kdo napil preveč, ker ne bom solila pameti ne otrokom in ne odraslim (OK, sem tudi že komu rekla, da bo za danes dovolj, ampak v skrajnih primerih.). To mi sicer nalaga zakon, ampak kdo mi daje moralno pravico? Zavestno ga kršim, ker sem popolnoma prepričana, da to ni moje delo. Ko sem v vlogi gostilničarke, mi ni treba paziti na tuje otroke! Sploh pa mi jih ni treba vzgajati! Zato imajo svoje starše in če jim ti niso dovoljšna avtoriteta, da si domov ne bi upali priti pijani, smrdeči po cigaretih in v jutranjih urah in če jim navsezadnje vseeno kje so njihovi otroci in kaj počnejo, zakaj bi se morala proti temu boriti jaz? Starš, ki svojo petnajstletnico pusti, da v soboto hodi naokrog do enih zjutraj, drug starš, ki skupaj s svojimi kupi še škatlico cigaret za sina, starš, ki se smeje mačku svojega najstnika v nedeljo zjutraj ... Jaz pa velik moralni razsodnik? I don't think so.   

seznam želja

No, tako ... letos sem končno imela na zalogi en seznamček zadev, za tiste, ki me pred rojstnim dnevom vneto sprašujejo česa si želim. Sicer imam najraje darila pri katerih vem, da si je nekdo vzel 15 minut časa in premislil o čem vse sem blebetala zadnjega pol leta ter iz tega izluščil kakšnega darila se bom razveselila. Pa vsi pač niso takšni in vedno se mi zgodi, da na vpašanje "Kaj si želiš?" ne znam odgovoriti. Saj ne, da si ne bi nič želela, ampak paziti je treba, da ni predrago, da ni pretežko najti, da ... uh! Letos sem torej v glavi naredila seznam ... ki ga nimam nikomur za povedati! Ker nihče več ne vpraša! (Razen prijateljice, ki je to storila, preden sem imela seznam.) Moj večni joj, ne vem je torej obrodil sadove :) Ja OK no, pa bom sama kupila pižamo s kratkimi rokavi, paperback knjigo v angleščini, Skoz pomladni dež bom šla Mile Kačič, denarnico iz kitajske trgovine ... :)

In sem neskončno vesela podloge za sestavljanje puzzlov in ure, ki jo še moram najti nekje na policah trgovin!