Odprto srce

Dobrodelni tek po ulicah Krškega

Tale tek me je že lansko leto mikal, pa sem imela druge načrte. Letos pa me je še posebej pritegnila dobrodelna nota in sem prepričala sestro in mojega, da gremo. Tako sva z Indyem najin nedeljski tek naredila že v soboto.

Jutro ni prineslo tako lepega sončnega pozdrava kot včeraj, pa vendar, nekako sem se veselila odhoda na tek. Daleč ni, lahko smo normalno spančkali in se ob 8.50 odpravili na pot.

Že dolgo se nisem peljala v tisto smer, kar nekaj novosti ob poti smo opazili. Prihod na prizorišče lepo pravočasno, kar nekaj tekačev je že bilo tam. Parkirali smo lahko dobesedno ob progi, nobene gužve. In takoj na začetku so me razveselili, saj so poskrbeli za WC  . In to lepo v stavbi, na toplem. Je bilo ob prihodu še pošteno mrzlo. Hitro smo dvignili štartne številke. Z veseljem plačaš štartnino, ker veš, da gre v dobrodelni namen. Dvakratno zadovoljstvo.

In ker je bilo do štarta še dovolj časa, smo šli malo pogledat progo. Hkrati pa smo se tudi malo ogreli, saj stati pri miru ni ravno prijetno, če so temperature tam okoli ničle.

Štart so organizatorji prestavili (očitno prehuda gužva pri prijavi tik pred zdajci ), zato sem morala spet obuti superge, ker bi me v Feelmaxicah preveč zeblo. Ko tečem, ni problema, da bi pa pred tekmo tekla pol ure se mi pa res ni dalo . Vseeno smo se malo sprehajali po starem delu, da smo si krajšali čakanje.

In prišel je trenutek štarta. Postavim se čisto zadaj. Tisti, ki so štartali na 4 km (dva kroga) so imeli štart par minut za nami. In odštevanje, gremo, gasaaaaa. Uh, kako so potegnili. Sem hitro ostala sama zadaj. No, iz vljudnosti mi je znanec nekaj časa delal družbo, tako da sva malček poklepetala. Krog je bil speljan tako, da smo na delu tekli nasproti in takrat smo lahko navijali za ostale.

In glej ga hudička, tisti na 4 km so me kmalu prehiteli  . Kako je šele njim letelo. Uh, kar veter so delali, ko so šli mimo . No, glede na to, da se jaz ne sekiram, če sem zadaj, sem še naprej častno zastopala barve Polžje sekcije .

Prvi krog je bil za mano, tempo pa odkrito povedano zame prehiter. Bi mi prišel prav kakšen čajček, pa sem ugotovila, da ne bo nobene pijačke celo progo  . Je hitro padla odločitev, da lepo upočasnim. Počasi bom prišla lagodno do cilja, če se bom pa gnala, pa ne bo šlo. In sem v drugem krogu navijala za sotekače, moj spremljevalec je itak že davno pobegnil naprej. Proga mi je bila zelo všeč, pričela sem malo kalkulirati in ko sem pričela tretji krog, sem upala, da bo sestra, ki po dveh krogih zaključuje svoj tek, pri avtomobilu. Tako bi lahko na hitro zavila do avta (ki je bil parkiran čisto zraven proge) in si privoščila moj čajček iz termoske.

In res sem jo zagledala ter stekla mimo presenečenih gledalcev  do avta. Hitro spijem čaj in se sezujem. Ja, res je, že od vsega začetka sem imela v glavi, da bom tekla tudi bosa, če bo le proga vredu  . In ko sem po treh krogih spoznala, da so skoraj pometli asfalt, sem z veseljem sezula Feelmaxice in se bosa pognala v zadnja dva kroga. Čisti užitek . Pijačka mi je dala energije in tempo se je lepo popravil. Sem bila kar presenečena, kako lepo je šlo. In že sem vstopila v zadnji krog. Kot zadnjo tekačico me je pričel spremljati kolesar. Pravzaprav moram priznati, to je bil Božiček  . Znanec, s katerim sva kar lepo klepetala, kljub temu, da je bil tempo zame kar dober. In tako sem se čisto približala tekačici pred mano. Na pol kroga do konca mi je prišel nasproti tudi moj dragi. In spet dvignil tempo  . Me je hotel nekaj hecati, da naj stisnem in prehitim tekačico pred mano, pa nisem hotela kupiti   predloga. Še vedno smo klepetali in malo sem se nasmihala pogledom pod moje noge, ko sem tekla mimo ljudi  . Tudi nekaj navijanja je bilo vmes.

Pošteno sem se ogrela, bi še kar tekla, pa je bilo že konec. Hja, tako je to pri ultramaratonski polžki . In na koncu sem se pustila pregovoriti v šprint proti cilju  . Tako za hec, da je vsaj malo izgledalo da tečem  .

Napovedovalec je napovedal bosonogo tekmovalko, ki je prispela v cilj. No, nisem bila zadnja, tekačica pred mano se je na zadnjem ovinku ustavila, gledala okoli, očitno ni bila prepričana, kje je cilj, pa sem jo prehitela in odtekla do konca.

Sem bila deležna še intervjuja z napovedovalcem, priznam, sem pohvalila "pripravo" proge tudi za nas, bosonoge tekače  . Kar nekaj čestitk in stiskov rok sem bila deležna, tudi fotografirali so me. Hm, v Krškem pa bosonogi tek očitno ni tako množična zadeva. Posebej decembra ne  .

Počasi sem odšla do avta in smo se preoblekli, nato pa navijali še za najmlajšo generacijo. Neverjetno, kako so šibali. Sem tako navijala, ko so tisti malčki šibali v cilj, da se ti oko orosi, ko jih gledaš in navijaš ter vidiš, da dajo zadnje atome moči od sebe in tečejo v cilj. Res, še vedno me preveva ta prelep občutek in zelo sem vesela, da so organizatorji tako planirali, da smo lahko gledali in navijali tudi za te nadobudne mlade tekače.

In smo jo takoj nato mahnili proti domu. Nismo čakali na podelitev medalj (za zadnje jih ne podeljujejo ), na topli obrok pa prav tako nismo čakali, ker sem doma imela pripravljeno za kosilo.

Lep tek, ni mi žal, da sem šla, proga lepa, četudi malo gor in dol, prihodnje leto dam ta tek tudi v moj koledar prireditev .

In ne, ni to letošnji zadnji tek. Za slovo od tekaške sezone tega leta sem si izbrala tek okoli Velenjskega jezera na zadnji dan letošnjega leta. Z Indyem bova uživala, kot sva letos že velikokrat tam okoli. Lepi spomini, prijetna družba, užitek ....najlepši zaključek.

Voščilo

Miren in spokojen Božič vam želim

Istra v mojem srcu 2011

Decembra počivam...tekaško namreč. Pa sem vseeno takoj rekla, da grem zraven v Istro . Tokrat na malo daljšo relacijo:  Buje - Novigrad 29,8 km. Polžji sekciji človek res ne more reči ne . Četudi se uradni Trio adio ni uspel zbrati, pa smo na štartu vseeno stali trije polžki:

V čudovitem sončnem dopoldnevu smo jo ucvrli iz Buj proti Grožnjanu. Moj dragi je tudi tokrat prevzel vlogo spremljevalca in fotografa in res hvala, zlat si . Moja odločitev, da grem do Grožnjana v Feelmaxicah je bila pravilna, prav lušten asfalt, mi je skoraj malo žal, da nisem šla bosa . Tako so polžki z nasmehom grizli v rahlo privzdignjeno ravnino do Grožnjana

Sem potrebovala kakšnih 5 km, da sem se "ogrela", sta bila moja sotekača skoraj prehitra na začetku zame...pa še ta ravnina rahlo navzgor nagnjena . Kljub temu smo uspešno prispeli do Grožnjana, kjer se je žal tudi sonček skril. In sledilo je preobuvanje.

Iz Grožnjana namreč vodi makadamska pot navzdol in priznam, tako grobe masaže si nisem želela . Smo si privoščile tudi postanke v grmovju , tu je najlepši del za takšna opravila. Nasmejanih lic smo jo šibali navzdol:

Sicer me je na tem delu pošteno pričeli zebsti, samo hudo hitro navzdol pa ne moreš, grob asfalt, huda strmina....in sem morala počakati do vznožja, kjer nas je čakal moj dragi in sem lahko vzela rokavice. Kseniji je šlo malo bolje, je lahko dala roke v jakno .

In smo nadaljevali po dolini reke Mirne. Tokrat odličen makadam, vendar se nisem spet preobuvala. Tudi Racerke so čudovito lahke in v njih je super občutek. Nekaj časa smo še vztrajali drug ob drugem. In ne nismo bili skregani

Po opravljeni polovički, so se pričele težave pri Pajotu, medve sva nadaljevale svoj tempo, on svojega. Na postojankah, kjer nas je čakal moj dragi, smo se nekako ujeli in nadaljevali. In ne boste verjeli, prav zanimi tekmovalci so bili na progi .

Tudi Ksenija je počasi pričela malo omahovati in tempo se je spustil. Bilo je dovoljeno vse, le cilj je bil obveza . In smo kljub vmesni hoji, prišli ponovno do asfalta, kjer pa sem podlegla želji in se sezula .  In smo štartali v zadnje kilometre .

Jaz sem imela še precej energije in sem malček pobegnila naprej, dogovorili pa smo se, da v cilj pridemo skupaj. In tako sem jo šibala še v zadnji klanček in nato po Novigradu. Lahko si predstavljate obraze v avtomobilih, ko so ugotovili, da tečem bosa . Priznam, odlično sem se zabavala .

In smo se počakali in skupaj odtekli proti cilju.

Na mojo nesrečo, je bila do cilja pot preko travnika in precej blatna . Nasmejani in srečni smo prispeli skozi cilj.

Umazane noge so bile problem, dokler nisem našla rešitve.

Najprej grobo umivanje v umivalniku, potem pa razsvetljenje .....morjeeeeee. Se opravičujem za neprimerno fotografijo, ampak tako pač je .

In da mi ne bi bilo preveč dolgčas, sem dobila tudi družbo.

Morje je imelo sigurno več stopinj kot zrak in bilo je prav prijetno si očistiti asfalt in blato s podplatkov. Enkraten občutek, resnično.

Zeblo me je pošteno vse do Loma, kjer sem se s toplim okrepčilom dovolj ogrela, da sem lahko slekla bundo v avtu . Bilo je enkratno, lep tek za užitek, čudovita pokrajina in odlična družba.Sem nekaj slišala o celotni trasi (53,8 km) .

Sedaj pa res počitek, kar pomeni, malo krajše razdalje, počasi je šlo itak že danes

Palmanova 2011

Pa je padel . Nov najboljši čas na lopovički . In prekinila sem tradicijo v Palmanovi, da sem šla vsako leto slabši čas . Žalostna, ker moj ni mogel teči zaradi poškodbe mišice, pa tako pridno je treniral . Jaz pa sem po triatlonski sezoni samo tekla....no očitno so treningi bili dovolj učinkoviti, da ko sem si spočila, je sedaj šlo tudi pri teku super.

Po celem tednu megle in duhamornih dni, nas je na Primorskem dočakal sonček. In kar popravil naše razpoloženje. Parkiranje čisto blizu štarta, dvig štartne številke brez gužve in srečanje s ŠRK prijatelji, je dvignilo razpoloženje še bolj. Žal ga je potem ogrevanje pokvarilo, saj je moj dragi ugotovil, da ne bo šlo .

Z Natalijo sva se že na poti v Palmanovo odličili, da bova štartali v levo ...in ne, to nima nič zveze s politiko . Letos so organizatorji namreč pripravili štart v dve smeri, zunaj mestnega obzidja pa smo se združili. Odlična ideja, ki je zelo zmanjšala gužvo na štartu.

Tako sva z Natalijo štartali skupaj, dogovorjeni, da če bo šlo kateri bolje, gre naprej...no pravzaprav je to veljalo zanjo, saj je hitrejša . Sem bila jaz bolj za zaviranje tempa njej na začetku, da se ne bi preveč zagnala in omagala. Prvi kilometri v čudovitem sončku, prav lepo je bilo gledati združitev dveh "rek" tekačev zunaj obzidja. Celo helikoptersko snemanje tega veličastnega dogodka smo imeli . Žal se je čudovito sončno vreme hitro končalo in kar padli smo v meglo. Se je tudi malo ohladilo. Vendar sva z Natalijo lepo šibali v predvidenem tempu (+ -) naprej. Na postojanki sva vzeli čaj, je bil na 10 km tako vroč, da sem ga komaj popila. In tam se je Natalija tudi poslovila. Ji je šlo odlično in jaz nisem mogla slediti njenemu tempu. Ostala sem sama, pravzaprav je vsak sam, četudi v množici ostalih tekačev. Tudi moje počutje je bilo dobro, nobenih posebnih težav ni bilo.

Žal pa se je v 19 km pričelo poznati, da je moje zdravstveno stanje že nekaj časa načeto. Tudi gel ni pomagal in tako sem dva kilometra malček spustila tempo. Sonček se je spet prikazal, vendar tudi ta ni pomagal. Sem si prigovarjala, da bom pa zadnji kilometer malček stisnila zobe . Saj ne, da nisem bila itak na poti k rekordu, pa vendar sem si želela doseči željeni čas. In ker tečeš zadnji kilometer že ob spremljanju tekačev, ki se vračajo k avtomobilom, je vzdušje sploh enkratno. In sem stisnila. In dvignila tempo. Lovila sem sapo, usklajevala dihanje, da ni bilo prehudo. Sem imela precej dela sama s sabo  in sem na spodbude samo odzdravila z roko in rahlim nasmeškom. Na Sovici sem nastavila tako, da je merila skupni čas. In ta me je spodbujal, da sem šibala, šibala in prišla skozi mestna vrata. Še zadnjih 200 metrov. In tam me je pričakal tudi moj dragi , s fotoaparatom v roki in čudovito spodbudo. Se nisem uspela nasmehnit v fotoaparat, v glavi sem preklopila in še malo dvignila tempo. Uau, če je bil prejšnji kilometer najhitrejši od vseh, pa je bilo tistih 200 metrov še hitrejših.

In tako sem v cilj pritekla z nasmehom na ustih . Takšnim hudo širokim .

Oddala sem čip nazaj in kmalu zagledala Natalijo. Tudi ona je hodila naokoli z nasmehom do ušes, odtekla je svojo rekordno lopovičko . Na srečo nama je pri dvigu majčk pomagal moj dragi, ki nama je prinesel kupončke, da sva lahko dvignili majčke.

Ker se je glavnina vsega pravzaprav končala in ker nismo šli po pašto, smo jo počasi mahnili do avtomobila. Malo domače papice in gasa proti domu.

Trenutno moje noge ne kažejo znamenja, da so pretekle rekordno lopovičko, no, v križu pa me malo opozarja. Skratka, odlično počutje.

Čas? 2.04.11 dobro minuto hitreje . Sedaj pa dovolj lovljenja rekordov, decembra samo uživam v teku in odlični družbi .

Takole pa Lenči prihaja skozi mestna vrata:

Fotografija sama pove, da sem imela sama s sabo dovolj dela

In še dokaz, da smo imeli res malo megle:

Sladkih 6 2011

Sladkih 6 tokrat že četrtič zame, uradno pa petič. In kot vedno, pravi tekaški praznik. Preizkušanje lastnih sposobnosti, volje moči, izpolnitev želja.....skratka, vsak pride s svojimi upi in cilji.

Po realizirani triatlonski sezoni, odlično odtečenem polmaratonu v Ljubljani, cilju za Palmanovo, kaj naj si torej postavim kot cilj za sladkanje? ....In Lenči ne bi bila Lenči, če si ne bi zastavila novega ambicioznega cilja . Bi kar nadaljevala od lani, le malo dlje .

In smo štartali, lepo ne prezgodaj, do Sladkega Vrha ni tako dolga pot. Vzdušje v avtu odlično, polno pričakovanj. Ksenija bo tokrat prvič na Sladkih6, moja sestrica pa tudi - tokrat kot spremljevalka, navijačica (prihodnje leto pa kdo ve ) .

Vzdušje ob prihodu že neverjetno. Ogromno tekačev je že bilo tam, pozdravi so si sledili, eni bolj čustveni kot drugi. Nekatere občuduješ tako od daleč, kar malo s strahospoštovanjem.

Gremo po štartne številke, oddamo majčke, ki so jih tokrat zbirali za RK (ne, nismo jih dobili mi, tokrat smo jih darovali mi - odlična ideja). Nekaj malega tudi prispevka za v darilne vrečke in že se pripravljamo. Seveda ni manjkalo skupinske slike pred štartom:

Vreme je bilo čudovito. Sonček nas je pozdravljal in nas razveseljeval. Mene še posebej . Tako smo se čisto poletno opravljeni podali na štart.

In smo štartali. Naša trojica lepo čisto zadaj. Moj dragi seveda spredaj, on je imel svoj načrt, svoj tempo in plane.

Ja, res je, tekla sem bosa . Bosa od štarta do zaključka teka. Moj cilj je bilo preteči polmaraton. In zato je lepo, sončno vreme, asfaltna proga in čudovito vzdušje odlično izhodišče. Lepo počasen tempo, brez divjanja sem nabirala kilometre.

Do desetega kilometra ni bilo nobenih pomislekov. V super družbi s Ksenijo sva se nasmihali sončku in novim kilometrom. Ko sem se podala v enajsti krog pa sem že tekla svojemu bosemu rekordu na proti. Doslej mi je uspelo preteči 10 km največ in to lansko leto na Sladkih 6. Letos pa gremo pogumno dalje .

Hitri tekači so nas prehitevali na vsakem koraku in tudi moj dragi je parkrat švignill mimo . Za spodbudo sem bila deležna poštenega "trepljanja" po riti .

Moji podplatki so bili iz kroga v krog bolj umazani. Na delu poti sem lahko izkoristila možnost in tekla ob pločniku po travi in listju. Booooožanskiiiiii občutek, spremeniš malo tehniko, se sprehodiš po mehkobi in vpiješ energijo zemlje .

Vsake 5 km pavza za energijske dodatke, vmes pa še ena za hidracijo. Prav pošteno toplo mi je bilo in malo hladnejši asfalt na nekaterih delih je prav prijal .

Po 15 km sem pričela na podplatih čutiti blagodejni vpliv masaže . Ne, ne, ni bilo tako hudo, vendar pa koža na mojih podplatih le ni tako debela, da ne bi nič občutila. Vse mišice so bile v izvrstnem stanju, tempo je le bil zelo počasen. Po pavzi na WCju sem spet veselo zakorakala na krožno stezo . Sotekači so pridno nabirali kilometre in vmes je bil marsikdo prijetno presenečen, da še kar vztrajam . Glede na dokazno gradivo, sem bila vmes celo čisto zasanjana :

Malo se mi je tožilo, ker so se mimo vozili motoristi in bi jaz tudi . Vendar me je dejstvo, da mi uspeva doseganje cilja kaj hitro potolažilo . Tudi težave s pritiskom so me samo malček upočasnile, na srečo je bila poleg Ksenija, da me je "vlekla" dalje . In je šlo, sem tekla in krožila in navijala, ko so ta hitri zašibali mimo. In dobre volje ves čas ni zmanjkalo:

Pošteno povedano, je vse skupaj minilo zelo hitro in uspešno sem realizirala svoj cilj . Bosa lopovička je bila za mano in sledil je drugi del sladkanja. Ostali so še naprej tekli in sama vem, kako je prijalo navijanje proti koncu teka, zato sem se hitro stuširala in preoblekla. V roke sem vzela svojo nepogrešljivo pomoč in se pridružila na progi navijačem.

Vmes sem se šla tudi fotografinjo in bila tudi jaz fotografirana

Ko se je ura pomikala proti 16.00, smo navijači naredili koridor in še bolj srčno navijali in spodbujale vse tiste, ki so še vztrajali na progi.

Zadovoljstvo, ki se je risalo na obrazih tekačev , je povedalo vse.  Ob 16.00 se je tekma končala, tekma, kjer tekmuje vsak sam s sabo in svojimi željami in cilji.

Kot vedno doslej, sta nas ob koncu tekme pričakala šolska jedilnica in malica. Kljub vsem sladkim dobrotam, ki smo jih uživali prej (posebej tisti, ki nismo tekli ves čas ) je prav prijala.

Vsak udeleženec dobi priznanje in na njem piše, koliko je pretekel (ali pa tudi prehodil, saj nekateri hodijo vseh 6 ur). Podelitev in čestitke vsakemu posebej so čustven dogodek in hkrati te prevzame želja, da prihodnje leto prideš spet. Z novim ciljem in novim zmagam naproti .

Razdalje so različne, zmage pa enako sladke za vse

Danes je za mano že 6 km teka v prijetni družbi Indya. Podplatki so ODLIČNO

LM 2011

Tudi letos sem se udeležila največje tekaške prireditve pri nas. Po triatlonski sezoni sem najprej potrebovala malo počitka, da sem prišla k sebi . No, oktobra sem pa že dobila nazaj pravi občutek za tek. Če sem pred tem že pokopala kakšne načrte za Palmanovo, pa sem s temi teki spet dobila nazaj malo tekmovalnega duha  . Tek prejšnjo nedeljo pa je bil tudi osnova za današnji tempo.
Današnje jutro se je pričelo čudno. Sinoči grem kar zgodaj pančkat, saj smo bili dogovorjeni in je bil plan odhoda ob 7.00. Ležim v postelji in nekje v daljavi slišim avtomobile, ki se vozijo mimo hiše. Dremuckam dalje, ko mi naenkrat šine misel skozi glavo: "Haloooo, nedelja je, avtomobili vozijo ljudi k maši, ta je pa ob 7.00!" Kako je roka  šinila k lučki in nato sta očki izstopili ven . O ti strela, ura je kazala 7.05. Halooooo, pred petimi minutami bi morala midva z mojim oditi . Kaj hočemo, lepo pokonci, moj je bil čisto šokiran, kaj paničarim, saj ne bova zamudila štarta. Pokličem Ksenijo, da zamujam, ona pa čisto presenečena, ker je imela odhod planiran veliko kasneje. Ha, ha, še en velik nesporazum. No, na srečo je bilo vse spakirano in sva lahko hitro odpeljala. Vse se je srečno izteklo, pravočasno prispeli .
Natalija se mi je pridružila v štartnem boksu in ko je najin boks prišel na vrsto za štart, sva se lepo pognali po progi.  Kar hiter začetek, pa še vedno v okviru planiranega. V četrtem kilometru me je leva meča malo opozorila, a na srečo ni bilo hudega. Natalija me je kmalu zatem zapustila, saj je zašibala naprej. Jaz pa po svojih zmožnostih dalje. Kilometri so hitro minevali, vmes sem srečevala tekače, nekateri so me prehitevali, druge sem prehitevala jaz. Letos zaradi zamikov pri štartu tako hude gneče ni bilo, tudi na postojankah se je dalo lepo priti do pijače. Prav vesela sem bila znanih obrazov in pozdravov sotekačev.
Vmes mi je v delih, kjer se je teren malček dvignil, padel tempo, a se nisem sekirala, šlo je odlično. Tudi odločitev, da tečem v Feelmaxicah (kar je takorekoč bosonoga), se je izkazala za pravo odločitev, težav ni bilo. Je pa bil asfalt na posameznih delih kar hudo "naglodan". Navijačev je bilo letos precej in glasba je dvigovala vzdušje na celotni trasi.
Po 15 km nekje dohitim Natalijo. Poškodba jo je zaustavila. Dodatna energija v obliki gelčka ni pomagala in tam od 18 kilometra sem spet tekla naprej sama. V 20 km  so švignili mimo prvi maratonci (rekord proge je padel ). Zadnji dober kilometer sem zmogla še moči, da sem malo pospešila in s ciljnim šprintom sem pretekla skozi balonček.
Tudi jaz sem prejela medaljo za udeležbo in poleg vode, smo prejeli tudi bidonček. Superca, vedno prav pridejo. Malo sem sem se raztegovala, ko je prispela tudi Natalija. Čestitke, nato pa hitro do avta, ker me je zzzzebbbblooooo. Sem celo tekla vmes, da sem se ogrela .
Preoblačenje in odhod domov. Doma pa  napad lakote in pirini makarončki z lososom in paradižnikova solatka so potešili lakoto .
Pa še časovni vidik . Moj cilj je bil priti s tempom pod 6.00/km. Kar mi je tudi uspelo . Še prav odlično je šlo, saj sem za osebnim rekordom na polovički zaostala samo za 25 sekund . Ja, ko pa nisem gledala na skupen čas, kaj hočem . Bo pa to cilj za Palmanovo in pika . Je pa padel tudi moj rekord na tej progi, kar za dobrih 6 minut sem ga izboljšala .
Počutje: ODLIČNOOOOOO . Prstki vsi OK, nič žuljev, odrgnin, OK, meča so malček trpela, pa vendar sem že opravila iztek (je Indy zahteval svoje in sva šla na sprehod...600 m klanca )
Skupna ocena letošnjega LM: Odlično
Čas: 2.05.57
Fotodokumentacija:

Hvala mojemu sponzorju, so častili štartnino .
Prihodnje leto pa ????? .....še obelodanimo

Vse najboljše

Dragi moj Zmajči, vse najboljše za tvojih 100.000 km. Želim ti, da bi te tvoje "zdravje" še naprej služilo in bi skupaj uživala še mnogo kilometrčkov. Res jih nisva v celoti prevozila skupaj, vendar sva se v teh dobrih 35.000 km kar navadila drug na drugega. Moja ritka odlično sede na tvoj sedež  in se zlijeva v eno. Tvoj "akrapovič" daje najini vožnji bolj divji pridih, kot pa ga moja umirjena vožnja povzroča  . Želim ti, da bi potreboval samo nove gumice, pa kakšno verigo in zavorne ploščice, drugače pa nobenih "poškodb". Tako sva se ujela, da si mi prav prirasel k srcu in te še ne bi dala stran . Zatorej dragi moj Zmajči, upam, da me boš še dolgo zvesto čakal v garaži, ko bom jaz služila denarčke za tvoj bencinček. Bom skrbela tudi za tvoje redno servisiranje, pa mazanje verige, no, da se boš vedno svetil kot nov, tega ti ravno ne morem obljubit , čisto umazan pa le nisi  . Dragi moj Zmajči, še na mnogo kilometrov ti želim, veliko veselja in varne vožnje,
Tvoja Lenči

Triatlonski pokal 2011

Letos sem na začetku leta kupila triatlonsko licenco. Cilj je bil, oddelati vseh pet tekem za triatlonski pokal. Dve od njih štejejo tudi za državno prvenstvo. Uh, polžka pa na državnem prvenstvu . Ampak, strah me ni bilo, želja pa velika.
In sem oddelala štiri tekme, zadnje na Bledu se nisem udeležila, ker je bil limit za plavanje in kolo prehud. Pa ne zaradi hitrosti na kolesu, moje plavanje je čisto preveč polžkasto za tako hud limit .
Konec sezone je prinesel tudi veliko veselje. Žal se podelitve nisem mogla udeležiti, pa vendar, prejela sem ga pa . Triatlonski pokal za prvo mesto med veterankami II za leto 2011 namreč .


Kaj naj drugega, kot priznam, da sem ga bila vesela, malo pa me grize peta tekma, ki je nisem oddelala. Garanje tekom celega leta je prineslo velik napredek, kolo in tek sta disciplini, kjer sem ogromno napredovala. Torej me plavanje čaka za prihodnje leto .
Pokal je dokaz, da tudi v teh letih, pri polžjih hitrostih, z veliko volje in vloženega truda lahko napredujemo.

Doživljanje

Hlače so na meni, škornji tudi, Zmajči čaka pred garažo. Torej, še čelada na glavo in rokavice gor in gremo.

Mračno je še, megla ovira pogled. Po par sto metrih je že treba brisati vizir. Danes je bolj gosta in več jo je. No, nič zato, do Celja gre itak počasi. Hja, pa vendar imam levo roko tudi do Celja kar precej na vizirju, promet je pa lepo tekoč, gre tudi do 100 . Nekje na pol poti do Celja dobim zadaj družbo motorista. Pred Celjem jo popiha hitreje mimo kolone pred semaforjem. Prav, meni se tako zelo ne mudi. Megla še kar vztraja, danes je tudi skozi Celje zelo gosta.

Zavijem na dovoznico za avtocesto. Uh, roka je ves čas na vizirju. Malo se pretrga meglica, pa spet zgosti. uvoz na avtocesto zamegljen. Opa, tole pa ni ravno dober občutek, tu so hitrosti še večje, ti roko kar stran vleče, ko brišeš vizir. Juhuu, megla se redči. Do Šempetra se v pasovih raztrga in sramežljivo se prikaže sonček  . To, superca, je že bolje. Zavijem dol z avtoceste in po stari cesti naprej proti Ljubljani. Prometa ni veliko, potegnem izven naselij in pazim na omejtve v naseljih. Prehitim kakšen avto. Vmes se pojavi še kakšna rahla meglica, vendar ne ovira pogleda.

Današnji dan je očitno tragičen za mucke. Kar tri žrtve ceste sem srečala na cesti danes. Sem eno mucko ob cesti kar opozorila, da naj ne skače nanjo, naj raje na travniku lovi miši . Sonček se v dolini do Trojan skrije. Mrzlo ni, cesta prazna, midva z Zmajčkom pa gasaaaaa. Malo sem pa bila vseeno divjaško razpoložena, je šlo malček hitreje kot ponavadi. A previdno. Vzpon na Trojane. Moja prebavila pošteno pretrese na tisti luknjičavi cesti, četudi je le kratek odsek. Tam raje zmanjšam hitrost, ker bi se drugače tresla vse do Ljubljane  . Pojavi se nekaj več avtomobilov.

Trojane. Juhuuuuuu, pravo lepo sončno jesensko jutro me pozdravi. Sonček na polno sije in moja dušica kar prepeva. Ja, saj priznam, pela sem si vmes na motorčku in se pogovarjala sama s sabo. Avto pred mano pelje počasi. Prepočasi celo zame. Pogledam, preverim in gasa mimo. Sonček se v dolini skrije, a vrhovi so obsijani s sončkom.

Pred Blagovico me pozdravijo bikci, ki se pasejo. Klasika, le kako dolgo še bodo takole zunaj? Na izhodu iz Blagovice me pozdravijo kravice. Tudi one se še vedno pasejo in lepo je gledati, kako uživajo. Na avtocesti gužva pred izvozom za Blagovico, na stari cesti pa se tudi promet povečuje. OK, gremo malo počasneje in uživajmo v prijetnem sončku. Tudi ovčke so me danes še pozdravile, pa spet kravice s telički, ki so željno pili mleko. Juhuuu, kako je lepo jutro.

Žal se najde tudi šofer, ki ne pozna prometnih predpisov in zato vozi hudo prepočasi kar ves čas. Na srečo je kmalu zavil in sprostil promet. Ah, ja, tako pač je. V Lukovici prvi naval vozil na staro cesto. Ja, je pač gužva. Izkoriščam svojo "vitkost" in previdno prehitevam. Pričenjajo se naselja. Semafori ustavljajo promet, meni pa pomagajo, da šibam mimo. Treniram vožnjo mimo stoječih kolon  . Baje mi to še manjka, so zadnjič ugotavljali . Vseeno je hitrost večja, ko včeraj, ko sem se prebijala med kolonama na avtocesti. Sonček je prijazen in tudi vozniki strpni. Uživam na polno. Jessss, gremo naprej.

Na Viru zavijem nazaj na avtocesto. Grrrrrr, skoraj stoječa kolona. No, pravzaprav se ne jezim. Grem lepo počasi mimo. Avto za avtom, previdno mimo kamionov, ki zasedejo celoten pas. En, dva tri sem pri semaforju, ki je razlog za "gužvo" na izvozu na avtocesto. Brummmm, desni ovinek in gasaaaaaaa, sem že na avtocesti.

Juhuuuuuuu, presenečenje, sonček me spremlja še naprej. Nič megle danes, jupiiiiii. Gužva ni prehuda in šibamo jo proti Ljubljani. To, sonček v Ljubljani za zajtrk, res lep dan.

Zapeljem iz prehitevalnega pasu na voznega in še na desno dol za obvoznico. Previdno na obvoznico, da me kdo ne povozi. Obvoznica vse do izvoza za Bežigrad zelo tekoča, šibamo uhuuuu. Malo zmanjšamo hitrost, previdno. Varnostna razdalja je pri meni itak vedno dovoljšna, da se lahko mirno kdo vključi pred mano. Jap, tako pač je. Do izvoza Savlje malo več gužve. Še malo in zavijam desno. Celovška, promet vredu, ostanem na desnem pasu, itak kmalu zavijem desno. Spustim avto pred sabo, ki zavija iz bencinske. Tudi meni je všeč, če me kdo spusti. Sem se počutila prav "kul" . Desno in nato levi žmigavec.

Ah, ja, nisem imela sreče, nihče ni pred mano zavijal v garažo. Torej, rokavico dol, ključek za dvig rampe v roke, rampa se dviga, ključek v usta in gas v garažo . Parkiram Zmajčka na svojem prostorčku. Tako pač je, ne gre drugače, četudi izgledam hecno, če vse pospravljam, se rampa prej zapre. Zahvalim se Zmajčku za uživanje na današnji vožnji v službo. Čelado in rokavice v kovček in v pisarno. Tam pa motoristične cunje dol in kostimček gor. In sem pripravljena na nov dan. No, to pa je že druga zgodba .

Kaj hočem lepšega, kot takšno čudovito vožnjo v službo v lepem jesenskem jutru? Ponovitev na poti domov . brummmmmmmmmmm

Pocestnica v sedlu

Ja, res je, spet sem prebirala knjigo Benke Pulko in mi ta njena beseda tako lepo sede . Res pa je tudi, da sem dva dni preživela v sedlu...pardon, na sedežu mojega Zmajčka . Pa lepo po vrsti.

Dopust za 16.9. sem imela planiran zaradi udeležbe na triatlonu na Bledu. Ker pa so postavili zame nedosegljivo mejo za končanje plavalno-kolesarskega dela, sem se mu morala odpovedati . Je spomin še vedno živ. In da bi se "rana" hitro zacelila, je padla odločitev, da se gremo potepat . Najprej je bil v planu Timmelsjoch. Pa se je vremenska napoved sfižila in tako sta ostala samo petek in sobota. Se je pa pridružilo še eno prijetno presenečenje: družba na motorčkih - prijateljica in prijatelj . Izbor pa kraljevski: Grossglocknerstrasse, Nockalmstrasse, Turacherhöhe.... Za dva dni prav luštna turca. Nazaj grede pa program glede na vremenske pogoje.

In tako me je v petek zjutraj razveselil pogled na kamero v živo na Grossglocknerju . In ni me razočaral tudi na kraju samem

Se mi je upravičeno smejalo .

Ob 7.30 zbor na črpalki in nato je četica petih motorčkov krenila na pot. Saj bi rada napisala Yamah, pa se je vmes našel tudi motorček, ki ni Yamahca . In smo odhiteli proti prvi postojanki, kjer je sledilo okrepčilo (saj ne moremo samo motorčkom dajati goriva, ga tudi mi potrebujemo ).

In pričela se je tista prava dogodivščina, ovinki, prelazi, lepe ceste, malo prometa. Pot nam je bila že znana, kolega pa sta se prvič podajala osvajat to traso. In smo lepo turistično, v lepem, sončnem vremenu prispeli do mitnice. Nam se je drugokratni letošnji obisk ceste zelo izplačal, saj smo z računom dobili popust in plačali kot za enega . Sem pa povzročila mali zastoj, ko sem iskala še varianto za prijatelja, žal se ni izšlo.Je pa bila zelo prijazna gospa, ki se je trudila ustreči nam.

Sonček nas je prijetno grel, ko smo se odpravili uživat v ovinkih. Gužve ni bilo, zato smo zavili tudi do Franca na vrh. Prav lep pogled na s soncem obsijano goro se nam je prikazoval.

Prijazni obiskovalci so se ponudili, da našo skupinico slikajo in seveda smo z veseljem sprejeli ponudbo .

Naša pot nas je vodila naprej, po čudoviti cesti do Edelweisspitze in v dolino. Proti koncu nas je razveseljeval pogled na množico traktorjev s častitljivo starostjo, ki so dirkali po cesti. Seveda jih je bilo še lepše opazovati ob sedenju za obloženo mizo, upali pa smo tudi, da nam v nadaljevanju ne bodo preveč "nagajali" na cesti. Kosilo je bilo obilno in je nasitilo naše lačne želodčke.

Na srečo so traktorji s svojo dirko že zaključevali, ko smo se mi podali spet na pot. Vseeno smo jih občudovali, urejeni so bili res neverjetno. Aja, kje so slike? Hja, ni jih, ker je bil fotoaparat ostal v kovčku . Vreme nas je še vedno razveseljevalo s sončnimi žarki in prav zadovoljni smo nadaljevali pot.

Navigatorka je imela sicer vmes malo težav zaradi obvozov in prehitrega zavijanja, vendar je bilo vse skupaj še v mejah sprejemljivega. Baje pa bom morala na dodatno izpopolnjevanje v prehitevanju stoječe kolone . Tudi runda pri večerji ni omilila situacije, sem dobivala še cel drugi dan na krožniku potrebo po izobraževanju . Hja, učimo se celo življenje, torej sedaj jemljem to poglavje .

Pot čez Obertauern je bila spet lepo doživetje, prijatelja sta bila navdušena, je pa res lepa cesta in prav prijazni ovinki. In en dva tri smo prispeli na cilj našega prvega dne. Pred večerjo smo si privoščili še kratek sprehod po mestu, ujela nas je že tudi tema. Postrvi so bile odlične in tudi pri pivu nismo "šparali" . Dobrih 500 km je bilo za nami in veselili smo se novega dne.

Drugo jutro smo že navsezgodaj pripravljali motorčke (če povzamem uro po komentarju mojega dragega ).

Najprej pakiranje, nato pa ob 8.00 zajtrk. Uau in to kakšen zajtrk. Smo se tako najedli, da sem se bala, če bo moj Zmajči zmogel.

Vremenska napoved je kazala na še en soliden dan, čeprav nas je lastnik opozoril, da bomo mokri. Hja, no, mogoče pa bomo imeli srečo. Pot nas je najprej vodila na Turacherhöhe. Hitro smo bili na vrhu in sledil je obvezen postanek za fotografiranje. Lepo je bilo ob jezeru in človek bi se kar za kakšen dan ustavil.

Vreme je pričelo kazati tudi malo manj prijazno plat medalje. Oblaki so naznanjali, da ne bo tako lepo, kot prejšnji dan. Pa vendar, smer proti Nockalmstrasse je kazala vreme prijazno motoristom. In smo zavili na desno in proti Nockalmu.

Po plačilu mitnine smo se podali lepoti naproti. Narava še vedno zelo lepa, vse zeleno, le kravic je bilo že komaj za vzorec. Na prvem vrhu smo se ustavili in se šli malo turiste .

Le do kam bi prišla s temle motorčkom .

Takihle prizorov s starodobniki je bilo na poti ogromno. Tudi njih je lepo vreme spravilo na plano.

In nismo bili sami na cesti, je bilo treba paziti še na zelo pomembne udeležence v prometu .

Res je lepa in zanimiva tale cesta in ni nam bilo žal, da smo si jo privoščili. In res je, tile kolesarji se peljejo kot snete skire, šli so krepko čez 60 km/h. Hja, no, mi smo se šli turiste in smo bili prepočasni zanje

Pogled malo v nebo in po priporočilu lastnika prenočišča, smo zavili še v Maltatal. Lepa dolina, čudoviti razgledi. In seveda spet mitnica za plačilo. Sem nabirala drobiž že prej, da bi hitreje šli skozi.

No, Lenči kot Lenči, je potem spustila eurčke na tla in sama sreča, da ni bilo gužve za nami .

Pričakala nas je prelepa pokrajina, pa tudi obilica semaforjev. Prvi šok, ko smo obstali pred semaforjem in na tabli piše, da je čakalna doba 20 minut. Le kaj je sedaj to? In smo lepo čakali.

In čakali.

In potem dali gasaaaa.

Zanimivi tunelčki, imajo vrata, da jih lahko zaprejo.

Hja, bilo nam je jasno, zakaj je semafor. Težko se je srečevati na nekaterih delih, kjer je cesta zelo ozka, največji problem pa so tuneli, ki so zelo ozki. Za en avtobus je že težko, jaz se ne bi peljala gor z avtobusom.

In odprl se nam je prelep pogled na ogromen jez.

In nato nas je pričakal še en semafor (tokrat je bil čas čakanja čisto kot na normalnem).

Na drugi strani tunelčka pa neverjeten pogled. In seveda smo se šli spet malo turiste.

Priznam, da mi ni bilo ravno prijetno pri srcu gledati navzdol. So pa bili moški toliko bolj pogumni in stopili na razgledno ploščad. No, slikala sem jih pa

 In nekako bolje sem se počutila, če sem opazovala jezero na drugi strani jezu. Ooooo, koliko vode in kako visoko, neverjetni so.

Postopanje naokoli in občudovanje narave je trajalo kar nekaj časa, ura je tekla in odpravili smo se nazaj v dolino. Nazaj grede smo imeli srečo in nismo dolgo čakali na semaforju. V dolini pa postanek za slikanje ob (kot piše) nadaljšem slapu v Avstriji.

Res se vidi, da je sušno obdobje, sploh ni bilo veliko vode, spomladi mora v dolini kar bobneti od pretoka vode.

In smo pognali motorčke naprej .....proti oblakom . In res, ni minilo dolgo, ko nas je ujela poštena nevihta. Je grmelo in deževalo, da smo bili zelo previdni na cesti. Pa še stemnilo se je. In dežjaki so bili obvezna oprema.

Obrnili smo proti vzhodu, kjer se je malo svetlikalo. In imeli srečo, saj smo po uri vožnje v dežju lahko slekli dežjake. Smo si prilastili parkirišče pred Šparom in priredili striptiz . Najbolj so nas bili veseli otroci, iiiii, motoristi so

Vse do doma se nas je potem dež izogibal, pravzaprav smo imeli odlične pogoje. Prevroče ni bilo, ceste ne prepolne in kar prehitro smo prišli do Dravograda. No, tam pa makadam skozi Dravograd, vendar, ko bodo uredili, bo pa prav luštno.

In postanek v Slovenj Gradcu, da smo lačne želodčke utišali. Je prav prijala gobova juhca in palačinke z orehi in šotojem. Aja pa kepica vanilijevega sladoleda se je tudi našla zraven .

In smo po dveh dneh potepanja in 880 prevoženih kilometrih prispeli domov. Na črpalki še slovo od prijateljev z obljubo, da izmenjamo fotografije. Gradiva je ogromno

Kaj naj rečem ob koncu? Nasmeh pove vse

In seveda upam, da bo letos še nekaj motorističnih potepanj, četudi enodnevnih. Pocestnica ne zdrži dolgo brez