Odprto srce

Finalno odštevanje

Ja, priznam, sedaj pa že štejem dneve.  Oziroma bolje , kolikokrat še grem spat, predno se v temnem jutru podam na pot.

Po naporenih tednih treninga se je pričela faza počitka. Včeraj zadnjič trening na polno. Sedaj pa samo še kakšen lahkoten tek, če me bo res zamikalo, pa še to čisto na kratko. Priznam, da se mi je včeraj poznala utrujenost, ko sem šla s kolesom, saj sem prejšnji dan naredila 21km in to lepo gori - doli. In prav prijal je tale deževen dan za lenarjenje.

In sedaj moram narediti seznam, kaj vse moram pripraviti mojemu, da mi bo pripeljal s sabo v Mozirje in me stregel na poti do cilja. Zjutraj bom itak samo sebe peljala na štart, pa nekaj pijačke, telefon, gele in sol. Poleg volje itak ne rabim drugega .

Glava je "poštimana", cilj je jasen, tempo bo polžji...vendar tudi počasi se daleč pride.

Zatorej Logarska prihajam . V soboto zjutraj bom z metuljčki v trebuhu ob 6.00 štartala na pot.

In verjeli ali ne, spet imam potem zvečer abrahamovsko fešto . Le da sem tokrat že vnaprej povedala, da plesati pa ne bom zmogla .

No, saj na treningih nam ni bilo vedno zelo hudo, včasih smo si po treningu pošteno privoščili .

Baje je bučni štrudel odličen za po treningu .

Priprave na Logarsko

Priprave so se pričele pravzaprav že z odločitvijo, da bo vrhunec športne sezone letos ultramaraton Celje-Logarska. Zato veliko teka do maratona v Radencih, vsi triatlonski podvigi v "toplejših" mesecih. In konec julija 33km tek za  preizkušnjo, predno sem se prijavila.
In avgusta je plavanje dano malo na stran, glavni je tek in pa kolo. In seveda naše izhodišče v kampu v Velenju.
Tudi ta teden je bil pester.
V torek sva šla z Indyem na en krajši tekec. Sva oba uživala .
V sredo sem preizkusila sposojeno "specialko". Moj dragi je seveda že prej s sodelavci na polno oddelal vzpon na Svetino, potem pa je šel še turistično z mano. Prav lepo je bilo v čvekalnem tempu poganjati pedala v hrib. Zadnje metre je moj pospešil, jaz pa tudi. Pogled na Sovico me je čisto šokiral. Minuto bolje od najhitrejšega časa doslej....pa sem šla čvekalni tempo . Kaj naredi kolo in kako šele bo, ko bom šla zares .
V četrtek sem šla tekat po tartanu s kolegom. V zahvalo, ker sem ga preganjala po štadionu, sem dobila še večerjo .
Petek je pomenil že podaljšan vikend. In sem se zjutraj vrgla nad plevel na vrtu. Žal me je dež prehitro pregnal. In tudi za kolesarsko turnejo ni bilo vremena več. Sva pa vseeno odšla v prikolico. Večerjati je bilo treba, da sva se podkrepila za predvideno turnejo naslednji dan.

Uživanje v glasbi dežja je bilo tudi prav romantično . Po deževni noči nas je prebudilo čudovito jutro.

Še malo zajtrka in pričele so se priprave za na pot.


Najprej sva jo ubrala na Sleme. Lepo počasi sva nabirala kilometre v hrib. Kaj vse vidiš, ko greš takole počasi. Pot sva sicer motoristično že poznala, vendar sva odkrila marsikaj lepega takole na kolesu. Pogledi v dolino so nama lepšali kilometre.

In jo je Lenči prisopihala skozi cilj

Cesta proti Črni na Koroškem je res lepa in spust je bil uau....zelo hiter zame. No, potem se je pričela malo bolj "naglodana" cesta in bila sem prav hvaležna za moj sedež. Najprej sva odvrgla anorake, pa še malo "natankati" sem morala. Je bila kar velika "poraba" dvokolesnika .
Potem pa je spet letelooooo. Je bilo treba vmes dati nazaj kratke rokave gor. Se je majica na kolesu vmes čisto posušila . Ja, po ravnini je res prijetno voziti. Pa malo navzdol je tudi prijetno. Je šlo tja do 58 km /h . Zame zeloooooo hitro.

Graško goro. In z njo klanci . No, pa saj slika pove vse

Najprej 11% klanec, nato kar 13% klanca. Ko se je vsaj malo ublažilo, sva se že veselila. Prehitro. Je prišla še ena poslastica...13% klanec. Pa se nisva dala in sva zgrizla do konca . Saj na sliki se sploh ne vidi, kakšen je bil klanec

Veselje ob spustu proti Velenju je pa tudi bilo.

In potem sva se kar v kolesarskih cunjah vrgla v jezero. Juhuuuuuu. In lepo lenarila do konca dneva.
Sicer pa slika turce itak vse pove.

Konec dneva pa nas je spet razveselila glasba dežja. In v nedeljo zjutraj je prav pošteno ulivalo. Do 8 ure, potem pa se je spet prikazalo čudovito jutro.

In na tako čudovito jutro ne moreš, da ne bi šel tekat. Sicer je jutranje sonce pošteno grelo mojo zadnjico in sopara v zraku je bila zelo velika. Z mene je kar lilo, vendar sem spravila pod streho 15 km ob jezeru in proti Šoštanju. Prve kilometre so bile noge nekam čudno trde, potem pa je šlo. In na koncu sva se spet kar v tekaških cunjah vrgla v jezero in zaplavala. Bilo bi prav prijetno, če ne bi moj mezinček hudo čutil upora vode . No ja, kaj hočem, če sem pa neroda . Sem se namreč na mestu s piciklom zvrnila in nategnila mezinček. Danes je že bolje, že lahko tipkam . Za plavanje pa še ni.
In tako sva potem odlenarila še preostali del nedelje. Hja, no, sprehajanje Indya pač lahko štejem med lenarjenje .
In danes nobenega musklfibra, kot da sem samo malo migala čez vikend. Dobro to, superca. Ja, ta vikend še na polno, potem pa bo treba počasi malo pojenjati, da se spočijem za podvig sezone.

Kampiranje

Našli smo odličen prostorček, s pogledom na jezero. Mirno in spokojno je zvečer sedeti pred prikolico in gledati v nebo, ki je včasih prekrito z oblaki. Prijetni večerni klepeti in odklop so pravi balzam za dušo.
Tudi Indy se ni prav nič protivil, ko je poleg prijetnega lenarjenja ob prikolici, moral še na sprehod.

Opremljena z rekviziti sva pripravljena na akcijo.

V soboto sva torej najprej lepo vse pripravila za kosilo. Po kosilu si je moj privoščil malo počitka.

In nato sva odšla na tekmo v Zagorje. Vreme je bilo odlično in po počitku ni čudno, da je moj šibal kot sneta skira . Jaz sem šla lepo solidno, zadnje kilometre v družbi Ksenije in poskrbela v cilju za smeh . Sem tako zašprintala in ker so že odpirali cesto za promet, smo morali skozi cilj po pločniku, pa se je eden od organizatorjev s hrbtom proti meni lepo postavil na progo . Še dobro, da je bil tudi "težka kategorija", da sva se obdržala na nogah .
Ksenija je za nagrado, ker me je spodbujala zadnje kilometre, dobila čisto pristen domači bio pridelek z mojega vrta

Hja, to pa je tako, če na kompostu rastejo buče .
No, midva sva namesto na Zagorski noči uživala v miru in prijetnem okolju jezera in prav prijetno je bilo.
Včeraj zjutraj pa po kamutovih palačinkah z nutelo gasa na kolo. Najprej je bila cesta pošteno luknjasta in sem imela zastonj še masažo zadnjice . No, od Polzele naprej pa vse do konca pa je bil asfalt že lepši in prav žal mi je bilo po 48 km , da morava nehati. Sledil je seveda skok v jezero in krajši plavalni del .
Nato pa priprava kosila, saj je mladina prispela na kosilo in tudi Indy je seveda prišel na obisk. Lakota je naredila svoje, smo vse pospravili. Kuhinja je res zlata vredna.

In ko je popoldne prijateljica hotela kavico, nisem bila v zadregi. Sem šla lepo v bife in želja je bila izpolnjena. Tudi koruzo smo pekli in tako je minil popoldan vse prehitro.
Komaj čakam, da pride vikend in greva spet kampirat . Z vsem kolesarjenjem, tekom in plavanjem zraven . No, saj se med tednom malo spočijem .

Italija - Švica - Italija julij 2010

Sicer je uradno za mano že prvi delovni dan, torej je sedaj že čas, da malo opišem naše dopustniško potepanje po Italiji in Švici. Devet dni čistega užitka, možganov na paši, očk na pecljih, skratka...še za ponovit . 2885 km se je nabralo, vtisov in spominov bo pa za do smrti.
Najprej malo tehnično dolgočasnega opisovanja:

1. dan 18.7.2010
Od doma do Jesenic po avtocesti (če se ni Kloti kolcalo potem ta vraža ne drži ). Čez Korensko sedlo, Hermagor, Oberdrauburg, Lienz, Silian, Brunico, Bresanone, Bolzano, prelaz Mendola, prezal Palade, Merano do Schlandersa. 540 km, vreme na začetku dež, potem pa čudovito lepo

2. dan 19.7.2010
Schlanders, prelaz Stelvio , v Švico do Zerneza, St. Moritza, Silvaplana, prelaz Maloja, Chiavena, prelaz Splügen, prelaz S. Bernardino, Roveredo, Biasca, Olivione, prelaz Lukmanier, Curaglia.
360 km, vreme lepo

3. dan 20.7.2010
Curaglia, prelaz Oberalp, Andermatt, Furkapass, Ulrichen, Nuffenenpass, St. Gothard prelaz, Furkapass, Brig, prelaz Simplon , Croveo.
308 km, vreme lepo

4. dan 21.7.2010
Croveo, Domodosola, dolina Macugnagna, Locarno, Lugano, Sondrio, Tresivio.
298 km, vreme lepo, zelo vroče

5. dan 22.7.2010
Tresivio, prelaz Bernina, prelaz Livigno, prelaz d'Era, prelaz  Foscagno, Bormio, prelaz Giavia, prelaz Tonale, prelaz Compo Carlo Magno, Madona di Campiglio, Tione, Tenno.
260 km, lepo vroče vreme

6. dan 23.7.2010
Tenno, Gardsko jezero, jezero Tenno
30 km, popoldne pričelo deževati

7. dan 24.7.2010
Tenno, Riva del Garda, Rovereto, Folgaria, prelaz Sommo, Caldonazzo, Levico, Borgo, prelaz Manghen, Cavalese, prelaz  Lavaze, prelaz  Costalunga, Canazei, prelaz Fedaia, prelaz Giau, prelaz Falzarego, Arabba.
285 km, vreme lepo, hladneje

8.dan 25.7.2010
Arabba, Compolongo, Grodnerjoch, Sellajoch, Moena, prelaz Pelegrino, prelaz Valles, prelaz Rolle, Siror, prelaz Rolle, prelaz Valle, Falcade, Concenighe, Aleghe, prelaz Giau, prelaz Falzarego, Arabba, Compolongo, prelaz Valparola, prelaz Giau, prelaz Giau nazaj, prelaz Falzarego, Arabba.
350 km, vreme lepo

9. dan 26.7.2010
Arabba, prelaz Falzarego, coritna, Tre Cime, jezero Misurina, Dobiaco, Sexten dolina, Tolmezzo, Kranjska gora, Jesenice in po avtocesti domov.
410 km, vreme lepo

Če bi bila sigurna, da bo tako vroče, bi jo iz Švice mahnili na sever preko Avstrije domov, tako pa bo to ostalo za drugič .

Od doma smo jo v oblačnem jutru lepo odpeketali po avtocesti do Jesenic.

Že na poti do Ljubljane nas je ena kratka ploha malo "oprala", vendar smo bili do Jesenic že suhi. No, v Jesenicah pa lepo proti Kranjski gori. V Gozdu Martuljku smo že oblačili dežjake. Še dobro, da smo se lahko skrili pod balkon hiše in se na suhem oblekli. Nato pa čez Korensko sedlo v Avstrijo, kjer nas je pralo vse do Oberdrauburga. Na srečo ni hudo deževalo. Po kosilu pa je prenehalo deževati in vreme se je na poti proti Italiji vse bolj lepšalo.
Tako so bili naši postanki veliko bolj prijetni.

Na koncu dneva smo si privoščili pošteno večerjo in jo utrujeni kmalu mahnili spat.

Drugi dan nas je čakala prava poslastica. Par kilometrčkov in že smo se vzpenjali na Stelvio. Okolica te prav očara na poti na vrh.

In pa seveda so mi letos še bolj k srcu prirasli ovinki. Gužve ni bilo prehude, tako da se je dalo lepo vozit.

V lepem sončnem vremenu smo na vrhu na hitro spili pijačko in nadaljevali pot.

Lepo na desno v Švico. Na poti v dolino nas je pričakalo nekaj kilometrov makadamske ceste, ki pa je bila lepo urejena. V St. Moritzu se nismo ustavljali, pravzaprav poleti ta središča niso nič posebnega, bolj so nas očarale lepote jezer na nadaljevanju poti.

In nato so se pričeli prvi prelazi na naši poti. Prelaz Splügen je zelo slaba cesta, ozka, črta na ovinkih pa ni speljana na okroglo, ker so ovinki tako ostri, da so jih kar v < speljali . So nas pa zato ovinki na prelazu S. Bernardino prav razveselili in tu nisem gledala okolice ampak sem "čutila" samo ovinke .

Je pa ta del Švice italijansko govoreče področje in je moje borno znanje prišlo prav pri naročanju kosila.
Pot sama je vodila po prelepih hribčkih in dolincah vse do našega novega začasnega domovanja. So se mi vsi pošteno smejali, ko sem jih zapeljala v hrib do hotelčka. Še motorčke smo morali v hrib parkirati, ni bilo prostora na ravnem .


Tretji dan pa spet naprej po Švici in prelazih. So bile učke prav lepo pocrkljane od vseh lepot narave.



Hm, a sem že pokazala kakšno sliko ovinkov?

Postankov je bilo kar nekaj, smo potem lahko občudovali v miru lepote gora.

Vmes smo lahko občudovali, kam vse so speljali železnico. Prav luštna popestritev vožnje.

Previdnost na cesti vsekakor ni bila odveč, saj smo kar nekajkrat srečali "oviro" na cesti. Tudi zvonec ne pomaga,
če so bile krave pri miru, jih za ovinkom nisi slišal .
Vmes smo skrbeli tudi za naše motorčke, da nam ne bi kje obstali.

Prelaza St. gothard in Simplon sta prava avtocesta, na dvatisočaka vozijo šleperji brez problema. Impresivno res, motoristično pa to ni bilo kaj posebnega.



No, in moram priznati, da je bilo tudi naše tretje prenočišče odlična izbira (že v Italiji). Lastnik nas je na večerjo napotil v bližnjo pizerijo in restavracijo "Cistella", kar pomeni čarovnica. Okna na ulico so bila odprta, tako da smo doživljali vso dogajanje na vasi. Čudovit občutek. In spet sem malo osvežila mojo italijanščino.
Naslednje jutro nas je pričakala čudovito pripravljena kuhinja za zajtrk.

Vse bolj se je ogrevalo, mi pa smo nadaljevali pot proti jezerskemu delu. Skozi večja mesta smo pravzaprav kar odbrzeli, saj je iz asfalta kar puhtelo. V Luganu pa sem morala prav pošteno gledati znake, da se nismo čisto izgubili ...no samo par sto metrov smo zašli, hvala bogu, da imam vgrajen občutek za smer . Vročina je vse bolj pritiskala, termometer se je vpenjal, mi pa smo izgubljali voljo. In vse bolj pogledovali proti jezerom, namesto na cesto.

In ko je tudi navigatorki dvignilo "pokrovko", smo se ustavili in se lepo ohladili. Pripravljeni smo bili itak na vse, naši kovčki in potovalke so skrivali "čuda" .

No, saj nam je bilo potem na motorju kmalu spet vroče, vendar je bilo čudovito doživetje. Kopali smo se v Lago di Como, super voda.
No, naše prenočišče v Tresiviu je bilo na srečo starejša hiša z debelimi zidovi, ki je omogočala prijeten hlad tudi ponoči. Starinski stil opreme in hiše, vse prenovljeno, zajtrk pa je bil zopet bogat in njami.

Peti dan nas je pot vodila naprej, preko prelepega prelaza Bernina do Livigna. Smo spet malo vstopili v Švico.

In spet smo šli čez hribčke in dolince. In seveda smo se morali na ozki cesti izogibati pravim prebivalcem gora.

Prelaz Gavia me je tokrat veliko bolj očaral. Sem se vmes očitno znebila strahu pred ozko cesto brez ograje in prepadom . Pa priznam, nekaj več ograje je letos bilo. Pa tudi novega asfalta po ovinkih navzdol.

Na poti iz Gavia v dolino smo jedli prav božansko, divjačinski golaž in polento. Njamiiii tudi zame, ki drugače polente ne maram.


Navigatorka je kdaj pa kdaj morala pogledati tudi na zemljevid, vsega v glavi nisem uspela shranit, je bilo preveč drugih lepot.

Šesti dan je bil predviden kot dan počitka ob Gardskem jezeru. Zapeljali smo se do jezera. Pihalo je, tu je pravi raj za srfanje. Srfov v vodi, da sem se bala, da se bodo zaleteli. Za kopanje pa ni bilo. Smo zato raje šli malo nazaj v hrib do jezera Tenno, kjer pa sem naredila pravi mini plavalni trening . Mirno jezero, ne preveč ljudi, topla voda, čudovito.

Popoldne se je pooblačilo in pričelo deževati. Deževalo je v presledkih. Nam pa je prijalo lenarjenje. In vmes sem se šla tudi malo turistko.


Kakšno cunjo smo malo oprali in posušili, klepetali, no jedli smo v Tenno bolj tako, na srečo smo imeli zopet obilen in njami zajtrk. Vsako jutro smo imeli sveže pečen kruh, navadnega in polnozrnatega.

Sedmi dan nas je čakala pot do Dolomitov. Za spomin smo si privoščili skupinsko fotko.

Ker je bila sobota, je bila od Gardskega jezera do razcepa za avtocesto grozna gužva. Kaj šele bo v avgustu, ko se počitnice zares pričnejo? No, potem pa se je pričel promet malo redčiti. Na prelazih je bilo zaradi ohladitve precej mrzlo, tako da smo lepo dajali gor tople rokavice in ker je bilo nekaj kapljic, smo oblekli tudi dežjake. Dežjake smo obdržali na sebi, ker so nas prav prijetno greli, saj je pihal zelo mrzel veter. Fotoaparati so bili na varnem, nas je preveč zeblo. In smo prispeli v Arabbo. In tam sem se tudi šla malo turistko , saj smo bili prvič.

So se pa temperature krepko spustile in je bilo zvečer 10 stopinj. Na prelazih pa komaj 5. Spali smo pa fino in se spočili za naslednji dan.
Osmi dan sem že na zajtrku napovedala, da naj se pošteno najejo. Vreme je bilo čudovito lepo in kar srce mi je zaigralo ob pogledu skozi okno.

In smo si dali duška. Gor in dol, levo in desno, ovinki, ovinki, ovinki....pa se nam ni zvrtelo. Kosilo smo seveda spustili in dan preživeli ob piškotih . In se navozili, usta sem imela raztegnjena do ušes, tako se mi je smejalo. Sicer se to skozi čelado ne vidi, pa kar verjemite .

Proti večeru je bilo že hladno, tudi asfalt se je shladil, mi pa smo ob prijetni večerji obujali spomine na preživet dan. In seveda na preostale dni.
Deveti dan nas je čakala pot domov. Mladina se je sicer že nekaj oglašala, da se zadnjice protivijo sedenju , jaz pa sem prav veselo "zajahala" Zmajčka in odhitela v nov dan. Še ena skupinska slika v zadnjem dnevu.

Še danes se mi usta raztegnejo v zadovoljen nasmeh. In Dolomiti me sigurno še vidijo. Tudi na lastni pogon . Sella Ronda bo sigurno padla, če bo zdravje. Ta gorski zrak, lepota, vzdušje, kaj naj rečem. Spomine obujam ob gledanju fotografij in mi je lepo. To je pravi dopust. Hi, hi, na "stara" leta se je Lenči čisto "scufalo". Kako me to veseli.
Sedaj pa Zmajček čaka lepo pripravljen na novo potovanje. Tokrat bo to kar lepo v službo. Ob prvem lepem vremenu.

Velenje 11 07 2010 Olimpik triatlon

Hja, tokrat pa kar lepo še vroče vtise oddati naprej. In to dobesedno vroče, saj je še vedno zelo visoka temperatura zunaj.

V sklopu priprav za Logarsko sem se odločila, da en dolgi trening naredim tako, da grem na Olimpik triatlon. 1,5 km plavanja, 40 km kolesa in 10km teka. In ker je Velenje zelo blizu in termin pravi, sva se seveda prijavila na tekmo. Moj dragi je moral tudi zraven .

Kakšnih posebnih priprav ni bilo, razen tega, da sva prejšnjo soboto z mojim na treningu oddelala plavalno razdaljo in tako vsaj približno vedela časa plavanja. Zakaj je to pomembno? ker so na olimpiku določili omejitev, da moraš priti v 2 urah in pol skozi s plavanjem in kolesarjenjem. Potem cesto odprejo. Tek je bil pa itak ob jezeru. No, tale omejitev je mene malo mučila, saj nisem hitra...sem pač triatlonska polžka . Še en malo daljši kolesarski trening in to je bilo to. No, razen tega, da sem kupila tudi kolesarske čevlje, v upanju, da bodo kaj pomagali .

Danes zjutraj se je pa pojavila trema. No, ne ravno trema, bolj skrb, kako bo, ker je že navsezgodaj pripekalo. In moj ciljni čas 3.45 skupno tudi ni tako majhen, kar lep dolgi trening. Sicer sem imela čas plavanja in kolesa splaniran, pa vendar.

Pošten zajtrk in odhod. Lokacija znana, časa sva po prijavi imela dovolj, da sva malo pogledala še naokoli in štarte najmlajših in krajše discipline.

Potem pa v menjalni prostor, oddat kolesa in ostale pripomočke. In ker sva bila "ogreta" že od sonca, sva se malo aktivirala rajši v jezeru .

In nato ugotovim, da je prišel vrhovni šef navijat...ali pa tudi malo v kontrolo . In točno ob 14.00 se je pričelo.

Skrb je zbežala stran, sedaj je šlo zares. Prve metre lepo prsno, da sem ugotovila, kako in kaj, nato pa lepo kravl. Do prve boje, druge boje in nato prvi krog ven iz jezera, okoli boje na suhem in še en krog.

Lepo svoj tempo. Edino prvo bojo se mi zdi, da so v drugem krogu malo prestavili . No, od druge boje proti izhodu pa vidim, da lahko mogoče prehitim plavalca tik pred mano. Malo pospešim moj polžkasti tempo in ugotovim, da res ne more slediti. In tako lovim plavalca pred sabo, ki pa ga nisem uspela uloviti. Nisem pa prišla zadnja iz vode, juhuuuuuuu.

In lepo klepetajoč s klubskim kolegom proti menjalnemu prostoru. Sem mu bila hvaležna, ker mi je povedal čas, saj sem tako vedela, da sem plavala v predvidenem času in gre vse OK. V menjalnem prostoru si vzamem čas in ne hitim. Lepo na kolo in razmišljam o tem, koliko moram oddelat kroge na kolesu, da ne bom prepočasna. Seveda me na kolesu vsi prehitijo. Kaj pa drugega, jaz letos 40km skupaj na kolesu še naredila nisem . Vendar je bilo pa luštno. Vse vsaj malo znane tekmovalce sem pozdravljala in navijala zanje. Pa tudi skoraj vsi redarji me poznajo, saj smo tako prijetno klepetali ob srečanjih . Vesela sem bila, ko sem ugotovila, da mi gre dobro in da sem pod planiranimi časi na krog. Delali smo namreč 8km kroge. V zadnjem krogu sem ostala sama in za mano so pričeli odpirati cesto. In spet v menjalni prostor, superge gor in gremo lepo počasi na tek.

Če sem bila na kolesu slabe volje, ker je tako pihalo, sem se spraševala na teku, kje je ta veter sedaj, da se ga nič ne pozna. Tek je bil pa čista katastrofa. Vročina je udarila že v prvih sto metrih. Prijazni sotekmovalec, ki je svoje že zaključil, mi je dal vrečko z ledom, ki sem jo dala pod kapo. Uh, prvo olajšanje. No, vmes sem morala malo hodit, ker je puls podivjal. S sabo sem vzela svoj bidon s pijačo, kar se je pokazalo za dobro odločitev, saj na enem obratu ni bilo več vode. Sem seveda potem na drugem to takoj povedala in so jo prinesli. Tekli smo 4 kroge. Ko sem zaključevala drugega, so me sicer hoteli prepričati, da imam še samo enega, vendar jaz se nisme pustila. Če bi šla enega premalo, bi me diskvalificirali, tega pa nisem hotela. No, v tretjem krogu mi vrli redarji prinesejo moj bidon nasproti, jaz pa ga pridno nesem s seboj nazaj na obrat. V zadnjem krogu "teka" se mi na kolesu pridruži moj dragi. Še sreča, saj je imel s sabo vodo, kajti moj bidonček je žal dobil nogice . In tako sem v družbi mojega oddelala še zadnji krog. In ker sem bila zadnja tekmovalka, ki so jo nestrpno pričakovali, je bil sprejem v cilju tudi temu primeren. Moj trener je o meni govoril po mikrofonu, no nisem ga čisto vse razumela. Le toliko, da je povedal, da sem pač triatlonska polžka Lenči in potem so vsi navijali zame. In sem za publiko prikazala še en šprint, upam, da so bili zadovoljni . Še par besed v mikrofon in klepet s trenerjem. Ha, ha, je opazil, da moja tehnika kravla ni bila čisto OK, že vidim, kako bom spet ponavljala vaje .

In konec koncev sem zmagalaaaaaaa. Dosegla sem skupno željeni čas 3.45, četudi sem pridobila na plavanju in kolesu, izgubila pa na teku. Vendar pri 32 stopinjah potem teči....OK, saj vem, čisti norec. Na srečo nisem bila edina. In na srečo je glava bila dovolj močna, da nisem odstopila.

Glede na prijavljene, sem vedela, da bom v kategoriji spet prva. Ha, ha, kaj hočem, tako pač je. In vmes sem bila izžrebana še za nagrado in dobila majčko.

Ja, takole so izgledale moje stopničke:

In takole izgleda moja medalja:

Kaj naj rečem na koncu? Zeloooooooo zadovoljna, saj sem zmogla, kljub vročini in prišla skozi cilj. Zaključek je, Logarska cilj je moj .

Hm, tale triatlonska polžka je pa letos res napredovala. Sem kar ponosna nase. Moj tretji triatlon v življenju in že olimpik. Najprej super šprint, potem šprint in danes olimpik. Res se da, če malo migaš. In tudi na vseh teh tekmah sem doživela, da so nas polžke lepo upoštevali.

Posledice današnjega olimpika pa najbolj čuti moja zadnjica, ki ji ni bilo všeč 40km kolesarjenja . Ampak, ker je triatlonska polžka Lenči zelooooooo zadovoljna, bo morala zadnjica dati kar lepo mir.

Zmagoslavje ni stopiti na stopničke, zmagoslavje je priti skozi cilj...vsaj zame

Sedaj pa preusmeritev v tek....Logarska čaka....polžka pa tudi, da pride skozi cilj.

Praznični Dolomiti

Tri praznične dni sva se potepala po hribčkih in dolincah.  V petek sva v lepem sončnem jutru štartala na pot.

Po avtocesti do Jesenic (Kloti, če se ti je kolcalo, oprosti ) in nato čez Korensko sedlo v Avstrijo. Po prelepi planoti Lesachtal sva prispela v Italijo.

Tokrat sem izbrala malo drugačno pot, da nisva šla čisto po isti. In sva imela kaj videti in doživeti. Četudi je na zemljevidu bila narisana cesta, se je v resnici lepo končala in sva se morala obrniti nazaj v dolino in po drugi poti proti prenočišču. Lep izlet, posebej je bilo potrebno paziti v ovinkih, saj so naju za ovinkom čakale....krave . Sicer so imele zvonce, vendar če je bila gospa kravica pri miru, je nisi slišal. No, ker sva vozila počasi in ogledovala naravo, ni bilo težav.

V lepem sončnem vremenu sva uživala in preizkušala asfalt in ovinke. Se vidi, da sva bila navdušena .

Po prevoženih 485 km sva prispela do sobe in se z veseljem po večerji predala pivu pred hišo. Načrt za naslednji dan je bil pripravljen in midva nestrpna.

Po bolj slabo naspani noči (takšne moške klepetulje pa še nisem  doživela...tu še jaz ne bi prišla zraven do besede ) in obilnem zajtrku, sva se odpravila spet na pot. Že na drugem prelazu pa je pričel moj Zmajček čudno ropotati . Ga je prevzel v roke moj in ga odpeljal do doline in bencinske. Postavljena diagnoza ni bila spodbudna. Kroglični ležaji ali "kugllagerji" po domače so šli rakom žvižgat. Nadaljevanje poti je bilo nemogoče.

Prijazni trgovci na bencinski so nama povedali, kje bi mogoče lahko kupila ležaje in lahko sva pustila mojega Zmajčka pri njih in gasa iskat trgovino. Imela sva srečo, da sva jo našla, da je bila odprta in da so imeli ležaje . In seveda, brez mojega mojstra, bi moj Zmajček ne bil spet popravljen

Po triurnem popravljanju, sva bila spet na poti in veselo ubirala ovinke. Malo sva morala spremeniti traso, vendar so se kilometri kar lepo nabirali in uživanje je bilo maksimalno.

Popolnoma brezskrbno sem se vozila naokoli, Zmajček je spet predel kot mora in jaz sem veselo vozila iz ovinka v ovinek. Proti večeru se je na prelazih že shladilo, četudi je sijal sonček in kratkim rokavom je bilo treba dodati še dolge.

Sva se pa odločila, da bova prišla sem enkrat s kolesi in skušala osvojiti kakšen prelaz na lastni pogon .

Tretji dan pa je bilo potrebno že spakirati za domov. Sva morala biti bolj zgodnja, ker so prelaze zaprli   ta dan samo za  kolesarje, motoristi in avtomobilisti smo imeli prepoved. Seveda ni šlo brez kakšnega prelaza v bližini in veselo sva se nastavila sončnim žarkom.

Pot domov sva ubrala malo po drugi trasi, da bi preizkusila še kaj novega. No, in nisva bila razočarana. Prelaz Rest me je pošteno presenetil, saj je bila cesta speljana ostro v hrib, zelo strmo in pogleda navzdol raje nisem obračala. Kaj hočemo, če me je pa višine strah. . Ovinki pa so bili lepi, njami. Tale je eden bolj "prijaznih".

Ne se čudit, da sem skrita čisto za hribom, na spodnjem robu se nisem upala ustaviti. Vendar bilo je lepo in na srečo na drugo stran ne tako strmo v globino. Ja, kar malo pogledaš, ko ugotoviš, da moraš tja gor.

Mi je kar malo "cuker" padel in sem morala po kosilu nujno malo deserta pospraviti.

Zadovoljna sva prispela domov, četudi pošteno utrujena. Lepih 1200 km in trije lepo preživeti praznični dnevi. Bo še treba dati indigo vmes .

Sva celo pot uporabljala Sovici, da sva beležila najino pot. In tako se lepo vidi, kakšne ovinke sva ubirala tja gor na dvatisočake.

No, tudi na tisočaka se je našlo precej ovinkov.

Glas mi je pobegnil

No, pa imam vraga. V ponedeljek smrkanje, včeraj pa se je moj glas odločil, da me zapusti . In pričelo se je z moje strani samo šarmantno šepetanje . Žalostna sem skušala iskati tolažbe pri mojem dragem, ki je bil vesel, da se crkljam....in to brez besed . Pravi, da bi se lahko kar navadil . No, sem danes poskrbela, da čimprej ujamem svoj glas, je teta zdravnica ukrepala . Sicer še vedno šarmanto šepetam, ker pa pričnem kašljati, če "klepetam" sem raje tiho .  Po telefonu se ne morem pogovarjat, edino "pisna" komunikacija je še živa .

Sedaj pa grem v lov za mojim glasom .

Sprint triatlon Šmartinsko jezero 20.6.2010

Uspešno zaključen super šprint triatlon v Mariboru me je izzval in vabil na malo daljšo varianto. In seveda sva se prijavila za sprint triatlon na Šmartinskem jezeru. Na domačem terenu, na enkraten dan, res, ni kaj.

V torek sem šla na trening plavanja, smo pričeli plavati na zunanjem bazenu. Plavanje v dežju je bila enkratna, čudovita izkušnja . In nato v sredo na tekaški trening...malo intervalčkov. Potem pa počivanje v četrtek in v petek, hja, v planu je bilo kolesarjenje, pa sem prišla domov čisto sesuta, prehlajena in sem trenirala ležanje na kavču .

V soboto sem imela štiriurni fitnes na vrtu , no na koncu je bilo prav sladko pobirati pridelek.

No, hotela sem povedati, da sem bila popoldne čisto uničena, od fitnesa na vrtu in od prehlada, ki mi je pobiral energijo. In me je pričelo malo skrbeti glede triatlona. Nisem se vdala in po kar lepo prespani noči, sva veselo odšla od doma. Veselo predvsem zato, ker se vreme ni pokvarilo in ni deževalo. No, kakšna kapljica je padla, pa vendar brez problema.

Veselje je ob prihodu na prizorišče še povečalo dejstvo, da je imela voda 23 stopinj in je tako odpadla skrb, da bi nas zeblo. Ob pomoči pri pripravah je čas hitro minil in že so štartali najmlajši in potem na krajši razdalji. Tudi midva sva se odšla odeti v triatlonsko opravo in malo ogreti.

In že je bil tukaj odličilni trenutek. Vstopili smo v vodo in na znak smo pričeli s plavanjem. Plavanje v jezeru je čisto posebna izkušnja. Odločila sem se, da jo oddelam kar v prsnem slogu, da prihranim malo ramo. Plavali smo dva kroga okoli boj in prvi krog sem pridno držala tempo z mojim. Potem pa sem se malo ustrašila, da me bo pobralo in sem malo popustila in lepo po polžje odplavala do konca. 750 m se mi na koncu ob prihodu iz vode ni zdelo tako velikooo, veselje pa je bilo na vrhuncu, kajti to je bil najtežji del triatlona.

Tokrat sem že plavala v triatlonskem dresu, res je super, ko ne razmišljaš, da se moraš še obleči. Prvo presenečenje je sledilo, ko sem ugotovila, da nisem prišla zadnja iz vode. Lepo počasi sem odšla v klanec proti menjalnemu prostoru. Obuvanje copat, čelado na glavo, rokavice in gremo na kolo. Spust po klancu navzdol je bil nevaren, je pošteno drselo, kolesar na vznožju, ki se je pobiral po padcu, pa ni bil ravno spodbudna novica. No, tudi on je nadaljeval tekmo, tako kot jaz. Na kolesu zopet dva kroga in kar razgibana proga. Prav luštno je bilo navijati na srečevanju za znane obraze, tudi redarji so prijazno vzpodbujali zadnjo tekmovalko. Ja, na kolesu so mi vsi pobegnili in pričela se je čisto moja tekma sama s sabo. Ob obratu me je pričakal naš ŠRK navijaški dream team, ki je igral tudi fotografe.

Seveda sem pozdravljala nazaj in jo na obratu mahnila še v en kolesarski krog. Sicer me je redar hotel usmeriti kar v menjavo, pa se nisem pustila prepričati  So bili redarji sproti zelo veseli, ko sem jim naznanjala, da sem zadnja in da bodo lahko umaknili zapore. Ko sem se podajala v svoj drugi krog s kolesom, so najhitrejši že pričenjali s tekom.

No, tudi zame se je kolesarski del bližal koncu in bila sem zadovoljna, saj letoš še nisem prekolesarila 20km skupaj. . Vendar, počasi se daleč pride in zagrizla sem v klanec do menjave. Odložim čelado in že se spuščam po klancu navzdol. Noge so malce težke, nevajene teka, vendar lepo počasi grem naprej. Navijam za tiste, ki se že bližajo cilju. Občutki so neverjetno dobri, vem, da sem že zmagala, saj 5km teka do konca ni problem.  Cesta se je na polovici teka že odprla za promet, vendar ni bilo težav, saj je mimo pripeljalo le nekaj avtomobilov.

Na vznožju ciljnega klančka se mi pridruži triatlonec in me pospremi v klanec. Hvala za vzpodbudo, prijetno je videti, kako znajo sotrpini vpodbujati tudi najpočasnejše. Še bolj me je spravil v veselje najmlajši navijač, ki se je iz nahrbnika klubskega kolega glasno zadrl, ko je slišal, da navijajo zame.

In tako sem zadnje metre pospešila in zmagala

Sodnik je z veseljem naznanil prihod zadnje tekmovalke v cilj. Navijanje ob prihodu je bilo bučno, hvala vsem navijačem, vsem za čestitke. Seveda pa sem bila deležna posebne čestitke s strani mojega dragega

Sem mu odpustila vso "navijanje" na progi ob najinem srečevanju, ko mi je zaželel vse najboljše za rojstni dan. Ha, ha, za rojstni dan si grem privoščit "matranje".

Sledilo je preoblačenje in nato pašta. So špageti padlo v hudo globoko luknjo. In nato so pričeli z razglasitvijo rezultatov. Spet sem bila zelo vesela. Skupno četrto mesto in zmagoslavne "stopničke" v kategoriji.

Ja, kaj hočemo, če se pa ustrašijo slabega vremena in potem si jaz za rojstni dan "pridelam" še medaljo. Vsekakor pa je veliko dragocenejša "medalja" darilo, ki sem ga dobila in bo imelo posebno mesto ne samo v mojem srčku. Potrdila se je triatlonska polžka Lenči. Hvala Renata.

Majhna pozornost, velika radost

Vzdušje je bilo enkratno, vreme je čudovito zdržalo, pravih rekreativcev je bilo bolj malo, pa vendar so nas "profiji" lepo vzpodbujali. Ne glede na moje "pometanje", mi bo ostal triatlon v čudovitem spominu.

Tortica doma je tudi prijala. Moje očke pa so uperjene v letak, ki nas je čakal na avtomobilu. Hm, pa ni vrag,  da ne bi zmogla. Malo še potreniram kolo in ni da ni. Če je šel maraton, bo pa še .....olimpik . Hja, ubogi moj dragi, spet ga imam namen preganjati naokoli. Še dobro, da to z veseljem počne.

Še sreča, da ni prehudih časovnih omejitev na triatlonih, da se jaz lahko grem triatlonsko polžko . Je pa res poseben užitek, v eni tekmi združiti tri različne discipline. In znati razporediti moči....ob podajanju v neznano.

Hvala mojemu dragemu, da je z mano delil moje rojstnodnevno darilo . Čudovit dan.

Triatlonski krst - Maribor 13.06.2010

Juhuhu, pa sem, pa sem, uspelo mi je . No, pa gremo lepo po vrsti.

V soboto sva že vse spakirana, ker je bilo treba kar "zgodaj" na pot- tako pravi moj, kadar mora ob 7.30 v nedeljo vstati . Je pa res malo več dela, da naložiš kolesa. Ostale "krame" sva itak navajena tovoriti s sabo.

In sva v nedeljo zjutraj lepo odpeljala do počivališča Tepanje, kjer naj bi se dobili z ostalimi iz kluba in skupaj odšli proti prizorišču. No, tokrat se očitno jaz nisem hitro zbudila, sem bila še čisto zadremuckana

Sva pa postanek izkoristila za pošten zajtrk, sirov burek je prav prijal. Nato pa lepo proti Mariboru. En dva tri smo bili tam. Parkirali smo čisto blizu bazena. Sledil je ogled "prizorišča", dvig štartnih številk in potem navijanje za najmlajše. Že tukaj smo pobrali srebrno medaljo, bravoooo.

Prišli so na vrsto profesionalci. Tekmovali so štafetno, bilo je res zanimivo, razburljivo. Ker smo bili pri menjalnem prostoru in so s kolesom vozili 4 kroge, smo res pošteno navijali. Vse rekvizite smo imeli s sabo

Sonce je pošteno pripekalo, profiji so se trudili na vso moč, mi pa smo se učili, kako se obnašati pri menjavah. Je res bilo poučno in predvsem začetnikom veliko lažje..no vsaj meni.

In hitro je prišel čas, ko smo se odpravili po kolesa in nato ogrevanje na kolesu. Ogrevanje...groza, že tako je bilo 30 stopinj, pa se gremo še ogrevat .Vendar sem tako vsaj spoznala kolesarsko progo. Nato pa kolo in opremo v menjalni prostor in gasa v bazen. Po vročem asfaltu sem odšprintala v bazen s prijetno hladno vodo. Tam je bilo pa luštno ogrevanje, bi kar ostala v bazenu . Dobre volje ni manjkalo, malo treme pa je bilo, priznam.

In že je sodnik dal znak za štart. Smo se racionalno spravili v zadnjo progo, da bi lahko prišli ven, ker drugače bi mene vlekli iz bazena, tako visok je bil rob. Sem malo zaspala na štartu in sem potem imela precej dela, da sem prehitela vse počasnejše od mene. Ja, nisem bila najpočasnejša v bazenu. In ko sem s 300 metri zaključila, sem lepo počasi odpeketala ven.

No, moja oprava ni ravno takšna, kot sem si jo zamislila. Meni je bilo vseeno za sekunde v menjavi in sem triatlonski dres prepustila mojemu, sama pa sem malo pokombinirala. No, predno sem odpeketala s kolesom, sem morala obleči majico, drugače me ne bi spustili na ulice totega Maribora

V popolni bojni opremi sem jo zašibala v prvi klanec.

In tako je šlo štiri kroge. Najbolj me je skrbel spust po klancu navzdol, pa sem ga srečno vsakič preživela. Bidonček je bil prav koristen, da sem se vsak krog osvežila, ker vročina je bila neusmiljena. Lepo po pameti, ne na polno, sem oddelala 7,4 km kolesarskega dela in spet odhitela v menjalni prostor.

Od tam pa sem odšla še na tekaški del proge.

Lepo smo tekli čez brv in po drugi strani Drave. Potka je bila makadamska, prav hinavsko se mi je v copat prikradel en kamenček, ki pa sem ga preprosto ignorirala. Prehod iz kolesa v tek je minil neverjetno brez težav in sem tekla, tekla in celo nekaj tekmovalcev prehitela. Obrat in najlepši del...vračanje nazaj proti cilju. Pred mano je bila ves čas Renata iz našega kluba, že na kolesu sem ji lepo sledila. Teh 1,8 km je minilo hitro in ostalo je še energije za ciljni šprint.

 In juhu, prihod v cilj je pospremilo bučno navijanje ostalih ŠRKjevcev, greš kar po zraku, tako te ponese. ZMAGAAAAAAA

Oba sva bila zelo zadovoljna in srečna, da sva uspešno prestala svoj triatlonski krst. In tako sem tudi uradno postala poleg maratonske polžke Lenči še triatlonska polžka Lenči.

In ta triatlonska polžka Lenči sploh ni bila zadnja.

Ne samo med ženskami, celo moški so zaostali. O ti strela, pa le nisem tako hudo zarjavelo truplo. No, v svoji kategoriji sem zasedla 4. mesto, skoraj bi si prislužila še medaljo. Ta bi bila pa res dobra.  

Sploh nisem bila sesuta, šlo je gladko, nisem se preganjala na polno. Prvič pa na tekmi brez karšnekoli ure, Sovica je počivala doma (v vodo ne sme ), čisto po občutku. No, bilo je prekratko zame, prehitro konec...slabih 40 minut, to se jaz komaj pošteno ogrejem. Ja, sem kar malo migala sedaj po maratonu, da sem se spravila na krajše razdalje in hitrejši tempo. Ob pogledu na tekaški del sem bila pa sploh zelooooo zadovoljna, ker si nisem mislila, da mi bo uspelo s takšnim tempom odteči na koncu.

Prisluženi makarončki na koncu, poplaknjeni s pivom so pa tudi prijali. 

Lepo je bilo, ker smo bili v tako velikem številu in je človek občutil, kot bi imeli klubsko tekmo. Vzdušje čudovito, so se kolegi tako drli, da so me že vsi redarji poznali in so še oni navijali zame  . Toti Maribor si me bo zapomnil.

Kaj naj rečem ob koncu? Še danes sem polna zadovoljstva in srečna. Ne bom rekla, da je lahko, ker sem se res pripravljala na triatlon, četudi je šlo brez problema, ker nisem šla na polno. Bom to rezervo porabila za naslednji triatlon. Ja, ta najkrajšega sem oddelala, sedaj pa se je treba preizkusit še na šprintu, da bo vsaj nekaj časa trajalo. In nov izziv je že pred vrati. Skorajda kot prva tekaška tekma, prizorišče isto in še na moj rojstni dan. Pa ne morem, da ne bi šla, četudi bo lilo kot iz škafa. Mi vsaj vroče ne bo

Ja, takole je triatlonska polžka Lenči oddelala svoj prvi triatlon.  SREČNA, ZADOVOLJNA               

Triatlonski trening -duatlonski del

Vsi so govorili, kako so trde noge, ko prideš s kolesa na triatlonu. In ker sploh nisem imela predstave, kako gredo menjave, sem včeraj nahecala mojega, da narediva duatlonski del treninga - kolo in tek . Sva se odpravila od doma, ko je moj dragi popravil zračnico

Naredila sva lepo plan, kako bova to izvedla, da bo vedno nekako nekdo pri avtu, zaradi koles. Skupno sva se odpravila na ogrevanje in naredila 2km. Potem se je na "progo" najprej podal moj dragi.

Vmes se je mimo pripeljal sine in hitro sva ga uporabila za čuvaja in fotografa.

In že je moj dragi zaključil  s kolesom in izvedel menjavo.

Odhitel je na tek, jaz pa sem se pognala na kolesarski del proge. Sem pritiskala na pedala, kot da mi gre za življenje . Sopihala sem in se trudila biti čim hitrejša. No na obratih sem imela kar precej prometa, pa tudi veter je nagajal.

A sem uspešno prispela do menjave. Meni je bilo lažje, sem samo čelado vrgla z glave in nekaj spila, ter se podala na tek.

Ker je moj dragi že zaključil, se mi je kot spremljevalec pridružil na kolesu. O, strela, noge kot da niso bilo moje, neka čudna dva kola sta bila namesto njih . Vmes sem sezula še rokavice, ki sem jih pozabila in jih dala mojemu.

Ni in ni šlo, kot bi lahko. Noge se cel kilometer niso ogrele in meča sem pošteno čutila (desna meča še vedno štrajka iz maratona ). No, sledil je obrat in malce lažje noge. Ugotovila sem, da se v triatlonskem dresu da brez problema teči.

Moj me je ves čas bodril in me spodbujal. Energije je bilo na koncu še za ciljni šprint.

No, vsega skupaj komaj 8km kolesa in 2km teka, jaz pa čisto uničena.

Vseeno zelo zadovoljna, saj sem komaj preklopila iz dooooolgih in počasnih zadev na noro hiter tempo in kratko razdaljo. Sploh nisem verjela, da lahko na kolesu grem kar hitro...no, hitro za polžko . Še moj me je pohvalil. In to z gumami, ki prej zavirajo, kot pospešujejo.

Sem se potem odpeljala še 2 km s kolesom mojega dragega. Sklep: tudi jaz zamenjam gume .

Bo pa treba tole še ponovit in tudi kakšne intervalčke oddelat, da se preklopim iz maratonskih razdalj na šprinte. Pravi moj dragi, da sigurno ne bom zadnja . Glede na to, da sem tudi čas plavanja popravila, se bom upam tudi na teku potrudila maksimalno...tu sem najšibkejša...ni čudno, uboge noge morajo težko truplo naokoli preganjat .

Ampak mi je pa všeč moja oprava. No, za triatlon bomo kolo še malo bolj "oskubili"