Tito je crknil!

V prejšnji objavi smo ugotovili, da dejansko ateizacija ni mogoča. Če ukinemo organizirane religije, bo človekova duhovnost udarila na dan drugje.

Zdaj pa se vprašajmo, ali je bolje biti ateist ali veren.

Rezultati raziskav bodo za marsikoga šokantni, še posebej za ateiste.

• Verni ljudje so v povprečju bolj zdravi od nevernikov in v povprečju živijo dlje.
• Verni ljudje so sposobni večje samodiscipline kot neverniki.
• Verni ljudje dosegajo boljše uspehe v življenju - tako v šoli, kot kasneje v življenju - predvsem, kar se tiče dolgoročnih ciljev.
• Verni ljudje manj zlorabljajo droge in alkohol.
• Verni ljudje tudi manj prakticirajo tvegane oblike spolnosti - zato so tudi manj izpostavljeni spolnim boleznim in neželenim nosečnostim. Podobno je med vernimi več zvestobe v vezi kot med nevernimi - kar je tudi boljše za otroke.

Nekatere raziskave so pokazale še, da so verni ljudje bolj srečni. Tudi, če primerjamo literaturo in se vprašamo, katera literatura je bolj pripomogla k temu, da so ljudje bolj srečni - ateistična (npr. Richard Dawkins) ali duhovna? Odgovor je seveda duhovna.

Ateiste pa bo najbolj razjezilo dejstvo, da soverni ljudje duševno bolj zdravi od nevernih. Ateisti so vernike vedno hoteli tako ali drugače ožigosati z duševno bolnimi in podobnimi.

Da se izognemo raznim manipulacijam, definirajmo duševno zdravje. To je stanje, ko se počutiš dobro, ko se zavedaš svojih sposobnosti, si se sposoben spopadati z običajnimi težavami v življenju, si sposoben delati produktivno in ustvarjalno in prispevati k dobrobiti svoje skupnosti.

Molitve in meditacije prispevajo h boljši koncentraciji, večji sproščenosti, ter tako pomaga k lažjemu premagovanju stresa, tesnobe itd. Tudi tisti, ki so verni in duševno bolni, ponavadi kažejo blažje simptome duševne bolezni kot pa neverni ljudje. To se izrazito pokaže pri depresiji.

Izobrazba in vera

Če pa se premaknemo na malo širše področje - področje paranormalnega, pa so raziskave pokazale še eno za ateiste neprijetno dejstvo. Med izobraženimi ljudmi je več takih, ki verjamejo v paranormalno, kot pa med neizobraženimi. Še bolj očitna je razlika pri skupini, ki ni prepričana, dopušča pa možnost obstoja.

Verjeti ali dvomiti?

Ateisti zelo radi poudarjajo, da je treba vedno dvomiti. Psihologija pravi ravno nasprotno, še posebej, če gre za motivacijo. Dvom je lahko tudi zelo škodljiv, čeravno nas lahko sem in tja obvaruje pred čim. Če dvomimo v nek rezultat, je precej precej manjša verjetnost, da ga bomo dosegli. Ravno tako je pametno poslušati svojo vest/instinkt. Psihologi to razložijo, da zna naša podzavest zelo dobro izračunati in prepoznati situacijo, torej nas opozarja pred nevarnostjo in nas usmerja v tisto, kar je dobro za nas.

Pri tem pa je treba poudariti, da vse deluje še precej boljše, če verjameš v pomoč višje sile. Če svoj um omejiš le z materialnim svetom in svojimi sposobnostmi, bo dejansko rezultat slabši.

Ateizem omejuje

Ateisti nam radi pravijo, da nas vera omejuje, hkrati pa pozabljajo, da nas ateizem še bolj omejuje. Ateizem nas skuša zapreti v materialni svet in nam tako onemogoča živeti polno. S tega tališča je hujši od religij. Religije nam omogočajo vsaj en duhovni vidik, nekatere tudi več, ateizem pa niti enega ne.

Splača se biti veren

Tudi, če bi bilo res, da Boga in nič od paranormalnega ne bi obstajalo, se enostavno izplača biti veren že zaradi vseh pozitivnih rezultatov, ki jih prinaša vera.

Komentirate lahko tu.

Eden od zagrizenih ateistov med komentatorji mojega bloga, je rekel, da je rešitev v ateizaciji Evrope. Za začetek se vprašajmo ali je ateizacija sploh mogoča. Kljub temu, da se tradicionalna religioznost v razvitem svetu zmanjšuje, pa ateizmu ne kaže najbolje.

Ljudje se ne obnašajo tako, kot bi se od ateistov pričakovalo. Celo tisti, ki se imajo za ateiste, verjamejo v vse sorte nenavadne in nadnaravne stvari. Večkrat se pojavi kakšna situacija, ko začne še tako zagrizen ateist razmišljati o tem.

Zadeva je celo hujša. Še tako zagrizeni ateisti se v nekaterih primerih obnašajo vraževerno. Za primer se vprašajmo, ali bi živeli v hiši, kjer je serijski morilec pobil več ljudi? Ali še bolje. Ali bi nosili obleke, ki jih je nosil serijski morilec?

Ne? Večina ljudi bi rekla tako, vključno z ateisti. Vendar pa, racionalno ni nobenega razloga, da bi se tega branili. Tu je izziv za ateiste. Utemeljite zakaj.

Literatura in njena branost?

Poglejmo si za primer knjigo Richard Dawkins - Bog kot zabloda. Ta knjiga je postala praktično biblija ateistov. Tu ne bom razpravljal o vsebini, ampak o branosti.

Knjiga je doživela neverjetno brezplačno reklamo. Praktično ni medija, ki je ne bi vsaj omenil. Temu primerno je doživela visoko branost in prodajo.

Zdaj pa si še poglejmo nekaj drugih primerov iz duhovne literarure, recimo knjigo in film Rhonda Byrne - Skrivnost (The Secret). Ste kje v kakšnem od glavnih medijev zasledili omembo te knjige? Zasledil sem eno samo - šele po dolgem času, ko je bil njen prevod v slovenščino že nekaj časa na policah knjigarn.

Se sprašujete kakšno branost in prodajo je imela ta knjiga? V nasprotju z željami ateistov, je knjiga na celi črti potolkla branost Richarda Dawkinsa. Pri tem je treba upoštevati, da je knjiga Richarda Dawkinsa zaenkrat bolj ali manj unikatna in nima konkurence v svoji kategoriji. Kniga Skrivnost ima precej konkurence.

Podobno visoko naklado so praktično ob ignoriranju glavnih medijev dosegle knjige, kot so Donald Neale Walsch - Pogovori z Bogom ter James Redfield - Celestinska prerokba.

Kaj lahko iz tega sklepamo?

Ateizacija ni mogoča, kajti ljudje smo po naravi duhovna bitja. Bolj kot duhovnost tlačiš in zatiraš, bolj sili na dan - seveda na različne načine. Tako se pojavljajo nova in nova verovanja, ter nove in nove verske sekte in podobno. Eden od pokazateljev, kako duhovnost in nadnaravno sili na dan, je tudi ogromno filmske produkcije na to temo. Ogromno je filmov in TV serij o vampirjih, duhovih, jasnovidcih in podobno.

Za konec pa še - se spomnite, kako je Janezu Drnovšku zrastla priljubljenost, ko je začel z New Age-om?

Komentirate lahko tu.

Zdaj, ko se predvsem levičarji vsi zgražajo nad Švico, kako krši pravice muslimanov, pa se je treba vprašati, kaj je do tega pripeljalo.

Začelo se je z agresivno akcijo politične levice po 2. svetovni vojni, ki si je hotela pridobiti trajno oblast. To se je dokazano dogajalo na Švedskem, pa tudi v Veliki Britaniji so laburisti počeli podobno.

Da bi se ohranili na oblasti, so začeli spodbujati priseljevanje, sprejemati liberalne zakone za pridobitev državljanstva, hkrati pa so vsako kritiko tega početja, vsako opozarjanje na težave, ki jih povzroča priseljevanje, vsako kritično misel o priseljencih, ožigosali za nestrpnost, rasizem, ksenofobijo in podobno. Vsakršna zahteva po prilagoditvi, je bila že rasizem. Zraven so aktivno vcepljali v ljudi občutek krivde, da smo za vse težave, ki jih imajo ali pa povzročajo priseljenci krivi domačini, ki smo menda preveč rasistični in nestrpni.

To so s pridom izkoriščali muslimani in agresivno širili svojo kulturo, gradili mošeje, zahtevali zase privilegije, če jim nismo hoteli izpolniti vseh želja, so tulili, da gre za rasizem in islamofobijo. Pri tem so šli tako daleč, da je že resno ogrožena svoboda govora. Ni se dovoljeno več šaliti na račun islama. Ne smeš reči nič, kar bi jih užalilo, sicer so takoj na cestah, kjer nasilno protestirajo. Včasih pa se zgodi še kakšen teroristični napad.

Ljudem pa postaja počasi dovolj tega. Švicarska odločitev je le rezultat vsega tega.

Dlje, kot bodo v Evropi ohranjali tako stanje, hujše bodo posledice.

Komentirate lahko tu.

Dr. Paul C. Vitz pravi:

Veliko ljudi ima psihološke razloge za ateizem. Dejavniki, kot je vzgoja, grehi vernikov, itd., so lahko ovire za vero.

Nekaj glavnih, površinskih razlogov za ateizem:

1. Prepričanje, da je ateizem realnost, vera pa le sanjarjenje.
2. Osebni motivi (Sam sem bil ateist od 18-ega do 38-ega leta, iz osebnih razlogov, ki niso imeli intelektualne ali moralne utemeljitve):

1. Želja po tem, da bi bil pravi mestni človek, ker me je bilo sram priznati svoje ruralne korenine.
2. Želja po sprejetju. V mojem primeru je šlo za sprejetje s strani mojih profesorjev psihologije, za katere je izgledalo, da so imeli le dve skupni lastnosti – ambicioznost in zavračanje vere.
3. Osebno udobje. Neudobno je biti vernik v moderni sekularni družbi. To vključuje odpoved spolnih užitkov, hkrati pa od tebe zahteva čas in denar. Upiramo se radikalnim spremembam v našem življenjskem stilu.

Morda zgoraj navedeni razlogi predstavljajo motive večine ateistov. Preučimo nekaj globljih razlogov za ateizem nekaterih:

Po Freudovi "teoriji projekcije", smo razvili vero iz potrebe braniti se pred uničujočimi mogočnimi silami narave. Kot otrok potrebuje očeta za zaščito, čutimo potrebo po ustvarjanju zaščitniškega boga.

To pa je napad ad hominem, in ga je mogoče uporabiti za karkoli. Lahko ga uporabimo tudi tako, da celo izničimo psihoanalizo.

Druga slabost tega argumenta je, da, če bi bilo to res, potem bi bili vsi bogovi očetovske figure, vendar to ne velja za predkrščanske in nekrščanske religije.

Obstaja tudi argument, ki naj bi obstajal na podlagi psihoanalitične teorije, ki pa še ni do konca dodelan.

Po mnenju psihoanalize, otrok ima željo, da bi ubil svojega očeta in položil svojo mamo. Freud je to imenoval "Ojdipov kompleks". (Jaz osebno ne verjamem, da je Ojdipov kompleks univerzalen.) Iz tega je mogoče izpeljati argument, da si zaradi tega kompleksa želimo podzavestno ubiti Boga kot očetovsko figuro. Ateizem je v tem primeru zgolj izpolnitev te želje.

Pri mnogih uglednih ateistih v zgodovini, smo videli močno antipatijo do svojih očetov. Voltaire ni bil ateist, vendar je zavrnil idejo osebnega boga. On je odločno zavrnil lastnega očeta, do točke, ko je zavrnil celo njegov priimek in privzel ime "Voltaire". Diderot, je bil prav tako velik ateist. On je nekoč izjavil, da, če bi kot otrok imel moč človeka pri tridesetih, bi "zadavil svojega očeta in položil svojo mamo."

Freud je ugotavljal, da mladi ljudje izgubijo svojo vero takoj, ko izgubijo avtoriteto svojega zemeljskega očeta. To se lahko zgodi na več načinov:

1. Oče je prisoten, vendar je šibek, strahopeten, nevreden spoštovanja.
2. Oče je prisoten, vendar je fizično, psihično in spolno zlorabljal.
3. Oče je odsoten, bodisi zaradi smrti ali zapustitve.

Kaj pa Freudov oče? Jacob Freud je bil šibek in nesposoben poskrbeti za svojo družino. Denarja za njihovo podporo je prišel od družine njegove žene. Jacob je bila tudi pasiven pri soočanju z antisemitizmom, medtem ko je bil njegov sin zelo pogumen in je občudoval pogumno upornost. Poleg tega je Sigmund Freud zapisal, da je bil njegov oče spolni perverznež. Zdaj, Jacob je bral Biblijo skupaj s svojim sinom in s časom postal zelo globoko veren.

Drug primer uglednega ateista s slabim očetovskim odnosom je Thomas Hobbes. Njegov oče je bil anglikanski duhovnik. Čeprav so natančne okoliščine neznane, se je zapletel v pretep z drugim moškim na cerkvenem dvorišču, ker je zapustil svojo družino.

Podobno tudi Ludwig von Feuerbach. Njegov oče zapustil družino in je živel s poročeno žensko v istem mestu, ter se je vrnil, ko je ta ženska umrla. Feuerbach je bil star dvajset let, ko se je njegov oče vrnil. Prav tako je treba opozoriti, da je imel njegov oče vzdevek "Vezuv".

Schopenhauer je bil zavrnjen s strani njegove matere, njegov oče pa je naredil samomor, ko je bil Schopenhauer start 16 let.

Nietzscheju je oče umrl, ko je imel štiri leta. Tudi Hume in Camus sta izgubila svoja očeta v zgodnjem otroštvu.

Naša sodobna Madeleine Murray O'Hare je imela nesrečno družinsko življenje. Pogosto se je borila s svojim očetom, in ga v enem primeru poskušala ubiti s mesarskim nožem. Razloga za njeno sovraštvo ne poznamo, vendar verjetno ni bilo brez razloga.

Še dobro znani živi ateist je Albert Ellis, ki je razvil racionalno emotivno terapijo. Ustanovil je inštitut v New Yorku. Nekoč sem se udeležil razprave z njim, kjer sem uporabil iste argumente kot sedaj. Potem mi je dr. Ellis povedal, da moja trditev ne velja zanj, ker je bil njegov odnos z očetom v redu. Odvrnil sem nekaj o velikem številu izjem za vse splošne resnice na področju psihologije. Kljub temu pa je pozneje, ko sem opisoval svoj položaj znancu, le-ta vzkliknil: "Zakaj? To zveni tako kot Albert Ellis!" Prosil sem za pojasnilo.

Ellis je odraščal v New Yorku. Njegova mati ni funkcionirala dobro, njegov oče pa je bil zakonolomec ki je zapustil družino, ko Ellis imel dvanajst let. On in njegov brat sta morala sama skrbeti za svojo mater. Kot odrasli Ellis je bil vljuden, do svojega očeta, vendar smo lahko samo ugibati kako velika je bila njegova bolečina iz otroštva.

Dr. Antony Flew je še en slavni sodobni ateistični psiholog. Nekaj časa nazaj je bil na zabavi, kjer je zaradi preveč pijače, obležal na tleh in znova in znova ponavljal, "Sovražim svojega očeta. Sovražim svojega očeta." (Antony Flew pred kratkim spremenili svoje mnenje od ateizma do inteligentnega dizajna, kakor je razvidno iz dokumentov "Je znanost odkrila Boga?").

Oče Russell-a Baker-ja je umrl, ko je imel pet let. On je opisal svoje divjaanje proti Bogu, ko je bil otrok, in zaključil, da Bogu ni zaupati. Od takrat, na lasten račun, ni nikoli jokal in nikoli ni bil sposoben ljubezni.

Nasprotno od tega pa mnogi znani misleci, ki so bili verniki in sodobniki ateistom navedenih zgoraj, pa so imeli zelo dobre odnose s svojimi očeti. Med njimi so Bonhoeffer, Chesterton, Pascal, in Wilberforce.

Obstajajo tudi nekatere izjeme k moji teoriji. John Stuart Mill je bil ateist, ki je bil blizu svojemu očetu. Vendar je bil tudi njegov oče ateist, in tako bi lahko rekli, da Mill postal ateist na naraven način. Diderot imel dober odnos z očetom, do odraslosti. Karlu Marxu, je lahko le skromen primer slabega starševstva. Kierkegaard imel dober odnos z očetom v svojem otroštvu, v višji šoli ter se nato vrnil k njemu.

Namen profiliranja ateistov je odstraniti psihološke motive za pojasnjuje verskega prepričanja. Ad hominem napad na teizem kaže nezrelo potrebo po podpori, vendar so psihološki vzroki tako za ateizem, kot tudi za teizem. Torej, ko ateist ožigosa teistova prepričanja za otročja, lahko teist udari nazaj "in tako je tvoj stari!" ("and so is your father!" - angleška fraza) Torej ta argument izenači obe strani v tej igri, ko se poskuša najti psihološke razloge za vero/nevero.

V dokumentu "Je znanost odkrila Boga?" dr. Paul Vitz zaključuje, da psihološki razlogi za vero/nevero v Boga nimajo nobene veze z dejstvi ter, da je namesto tega treba preučiti dejanske dokaze.

Vir:

http://www.simpletoremember.com/articles/a/psychology-of-atheism/

Komentirate lahko tu.

Slovenska vlada se je spet osramotila - kot običajno tudi v očeh drugih svobodnih in demokratičnih držav.

Za ruskega veleposlanika je odobrila klavca in zločinca Dokuja Zavgajeva. To je zločinec, ki je sodeloval v genocidu, ki ga je Rusija izvajala v Čečeniji.

Naš mirovni inštitut, ki se zaganja v vsako malenkost, ko gre za Ameriko, pa je seveda čisto tiho.

Naša tranzicijska levica družno poziva k odhodu poslanca SDS Mariniča zaradi manjših nepravilnosti, ki jih je zagrešil. Po drugi strani pa v lastnih vrstah tolerira lažnivce - Golobič, Vlačič, Cvikl.

Kvazi novinarji 571, bi, če bi bil na oblasti Janša, to novico razpihnili do onemoglosti in za to okrivili Janšo.

Ker pa so na oblasti "ta pravi", pa ne morejo.

Vir: 24ur

V zadnjem času se je zgodilo kar nekaj dogodkov, ki so povzročili, da so komunajzerji čedalje bolj frustrirani in so tako izlili vse frustracije na dan.

Evropski Parlament in Ovse sta oba obsodila komunizem kot zločinsko ideologijo in ga izenačila z nacizmom. Obsodbo sta sestavila tako desnica kot levica. Zato so razni izgovori, da gre za zaroto desnice, neumnost.

Našim komunajzerjem v Sloveniji še nekako uspeva širiti svoje lažnive pravljice o dobrem komunizmu, ki naj bi ga imeli v Jugoslaviji, po svetu pa ne.

Najprej so poskusili z ignoranco - mediji in slovenski parlament so ignorirali to dejstvo in upali, da bo novica šla naprej neopažena. Opozicija pa je poskrbela, da je zdaj o tem obveščena cela Slovenija. Vemo pa, da so vsi politiki dostikrat navajali mnenje Evrope, da bi potrdili, da imajo prav.

Boli jih, ker je Evropa obsodila komunizem, njihovega sovražnika številka 1., Katoliško Cerkev pa pustila pri miru. Po vrhu so se še izdali, ko so izrazili to bolečino. Zdaj vemo, da komunajzerji po krivici obsojajo Cerkev - Evropa je namreč ne.

Poskušajo nas prepričati, da Evropa ne pozna jugoslovanskega komunizma, ki je bil baje tako zelo dober. Resnica je drugačna. Evropa še kako dobro pozna jugoslovanski komunizem, saj je po sporu Tita s Stalinom Zahodna Evropa dobro spremljala stanje v Jugoslaviji. Celo še več. Zahodna Evropa je edina zaslužena za to, da smo imeli v Jugoslaviji bolj blag komunizem, kajti to je postavila kot pogoj za kakršno koli pomoč Jugoslaviji - vključno s krediti.

Za nameček pa je najbolj neumno pribil še Jelinčič, ko je šimfal liberalni kapitalizem. Po zaslugi liberalnega kapitalizma smo namreč vsi bogatejši. Na Kitajskem so po zaslugi liberalnega kapitalizma stopnjo revščine znižali iz 90% na 7%.

Zdaj vidimo, da pri aferi Patria, naša levica nima ničesar, s čimer bi lahko kakor koli obremenjevala prejšnjo vlado glede korupcije. V pogodbi je člen, ki v primeru korupcije razveljavi posel. Posla niso razveljavili, Patrije so sprejeli.

Pa si poglejmo kratek potek dogajanja:

1. Leva LDS-ovska vlada je najprej od LDS-ovske Sistemske tehnike kupila šestkolesnike - brez kakršnega koli razpisa. Ti šestkolesniki so zelo slabe kvalitete, se pogosto kvarijo in pločevina poka.

2. Podpisali so pismo o nameri za nakup osemkolesnikov od istega podjetja - spet brez razpisa.

3. Vlada se je zamenjala, se odločila, da bo pri nakupu izvedla razpis. Na tem razpisu je jasno zmagala boljša Patria, saj Sistemska tehnika takrat sploh še ni imela delujočega prototipa vozila. Vsi s politiko neobremenjeni strokovnjaki so potrdili, da na nobenem normalnem razpisu Sistemska tehnika ne bi mogla zmagati.

Kaj nam torej sporoča komunajzer Šoltes?

1. Že LDSovska vlada je načrtovala nakup zanič in slabih in neustreznih vozil.

2. Razpis je imel napako, ker ni bil pisan na kožo sistemski tehniki.

Na spodnjem blogu http://www.rtvslo.si/blog/aljo-aa/izjava-dneva/30125 je administrator pocenzuriral vse moje poste izključno zato, ker sem argumentirano sesul ekstremista HepiHipo. HepiHipo se je prav pošteno osmešil.

Napisal sem sporočilo, ki sem ga tudi primerno utemeljil.

Med 2. svetovno vojno je bil izid te vojne popolnoma neodvisen od ene majhne Slovenije. Takrat, ko so domobranci nastajali, je bilo že jasno, da bo Hitler v roku nekaj let izgubil vojno - torej je imel kratek rok trajanja, med tem, ko je bilo jasno, da bodo komunisti tam, kjer bodo prišli na oblast vladali zelo zelo dolgo.

Iz tega zgoraj napisanega sem napisal sklep, da je zaradi omenjenih dejstev nacizem takrat predstavljal manjše zlo.

HepiHipo pa je v svojem zagretem fanatizmu iztrgal iz konteksta stavek, da je nacizem takrat predstavljal manjše zlo in mi poskušal na vsak način podtakniti, da zagovarjam nacizem.

Ko je enkrat le dojel, da se samo smeši, se je užaljen kujal.

Administrator, ki pa je očitno komunajzer pa je spet pocenzuriral vse moje komentarje...