Besedilo, ki ga je objavil Pavel, med drugim zelo dobro prikaže razmere pred 2. svetovno vojno. Objavljam ga pa zato, ker se dobro dopolnjuje z mojim zapisom - Tine Hribar manipulira.
Besedilo spet dokaže, da pred 2. svetovno vojno med Slovenci ni bilo razklanosti, ampak smo imeli normalen demokratičen pluralizem, kot drugje po Evropi. Seveda pa je bila politična sredina takrat precej bolj desno, kot je danes v Sloveniji in tudi jezik ni bil toliko politično korekten, ampak precej slikovit.
Za razkol med Slovenci so krivi izključno komunisti.
Besedilo:
Spoštovani Pavel,
Ne vem koliko sem kompetenten za pojasnila. Za klasični liberalizem se zanimam le ljubiteljsko. A odgovore na spodnja vprašanja (izzive) sem si za svojo rabo že v preteklosti poiskal in mi ni težko jih deliti z vami.
Najprej o metodi. Intelektualno nepošteno je polemizirati iz današnjih izhodišč in okoliščin s trditvami ki so nastale v konfliktih v drugačnih zgodovinskih in konkretnih okoliščinah. Nepošteno je tudi nekomu (na primer liberalcu ali katoliku) naprtiti, da mora zagovarjati vse kar so v preteklosti trdili ljudje, ki so podobno ali enako označevali svoja prepričanja, hkrati pa se tak očitar izogiba, da bi bil zgodovinsko povezan s komerkoli.
Če ilustriram: V Sloveniji je cel kup apologetov komunizma in socializma v slogu: dobra ideja slabo ralizirana v praksi, ali pa ideale številnih dobrih ljudi so zlorabili vodilni, ali pa v danih zgodovinskih okoliščinah je bil to najboljši sistem. Če bi kdo primerjal kaj so trdili komunisti in socialisti v času od velike finančne krize pa do Praške pomladi (40 let) o čemer koli, s trditvami ki so jih o teh istih zadevah imeli klerikalci, liberalci, konservativci, cerkveni dostojanstveniki, bi videl da so, če gledamo izključno iz današnjih vrednostnih izhodišč, komunisti padli z Marsa, zastopniki meščanskih idej pa so predhodniki tega kar mislimo danes. Kar pa ne pomeni, da tudi znotraj meščanskega tabora ni prihajalo do ostrih konfliktov.
Da bi vrednotili alergijo cerkvenih dostojanstvenikov na liberalizem ki je obstajala in še obstaja, je potrebno posebej pogledati na pojav različnih liberalizmov kot tudi na pojav liberalcev (s kostmi, kožo in konkretnim političnim delovanjem ) v konkretni državi.
Liberalizem je otrok novega veka in se je v veliki meri uveljavil v konfliktu z nosilci obstoječega fevdalnega reda. Na področju večanja osebne svobode je vsekakor zmagal. Med drugim tudi zato, ker nasprotne ideologije (razen kolektivističnih) osebni svobodi in odgovornosti vsa načelno niso nasprotovale. Le zaradi svoje zlizanosti z avtoritarno oblastjo so imele težave pri implementaciji. Intenzivnost konflikta liberalizma s Cerkvijo je bila krajevno in časovno različna. V splošnem velja, da liberalizem, ki se napaja iz idej škotskih razsvetljencev (Locke, Hume, Smith), že zaradi zgodovinskih okoliščin v Veliki Britaniji nima tradicije konfliktov s katoliško Cerkvijo. Če več, prav angleški liberalci, so se borili za emancipacijo katoličanov v primerjavi z anglikanci. Velik britanski katolik-liberalec 19.stoletja je bil Lord Acton. Njegove ideje neguje Acton Institute, ki morda danes sicer ni idejno katoliški »main stream«, dokazuje pa da so ideje, ki jih zagovarja skladne z doktrino katoliške cerkve (Acton Institute vodi katoliški duhovnik John Sirico).
V Franciji in Nemčiji so bile razmere drugačne. Tam je bila katoliška cerkev steber fevdalnega reda, hkrati pa so se kontinentalni liberalci navdihovali pri mislecih kot so Voltiare in Rousseau, katreih ideje so bile že v izhodišču sovražne krščanski doktrini. V Nemčji je bil liberalizem takorekoč državotvorna ideologija.
V Sloveniji se je uveljavil liberalizem kontinentalnega tipa. Politični liberalizem je bil v Sloveniji v konfliktu s političnim katolicizmom na nacionalni, gospodarski in delno tudi filozofski ravni.
Nacionalni: V devetnajstem stoletju so je bil liberalizem na slovenskem močno povezan z nemškim meščanstvom. V Jugoslaviji medobema vojnama pa z jugoslovanstvom. Na kmetstvo vezan katoliški tabor je bil bolj slovensko nacionalističen in kot tak nasproten liberalizmu.
Gospodarski: V devetnajstem stoletju in pred prvo vojno gospodarski konflikt med Nemci in Judi v mestih (liberalci) in slovenskim kmetstvom, ki se vse bolj emancipira. ( od tod tudi Krekove antisemitske in anti liberalistične izjave). Po veliki krizi so praktično vsi ne-liberalci želeli naprtiti liberalizmu odgovornost za veliko gospodarko krizo. V večji meri po krivici,kar pa se je pokazalo šele v sedemdesetih letih, ko so anti liberalni koncepti usmerjanja gospodarstva pripeljali v stagflacijo.
Filozofski: Liberalci, ki so ateisti in zanikajo možnost religiozne izkušnje drugih so razmljivo nasprotniki vernikov. Del liberalcev je agnostikov in s tistimi kristjani nimajo težav. Agnostičnih liberalcev pa je žal na kontinetu bilo v dvajsetem stoletju bolj malo.
V tej luči je Ušeničnikova izjava povsem razumljiva. Liberalizem, ki je sovražen Cerkvi ni humanističen, prav tako pa radikalni individualizem vodi v nihilizem. Vendar so na svetu tudi liberalci (klasični liberalci), s kakršnimi na slovenskem pred drugo vojno ni bilo kaj dosti izkušenj, ki niso anti-cerkveni in ki so zavračali radikalni individualizem.
Ko beremo predvojne izjave se moramo zavedati, da so bili klerikalci in liberalci v konkurenčnih strankah in da je bila politična retorika v tistih časih mnogo bolj slikovita kot v današnjih politično korektnih časih. A o intenziteti konflikta med liberalci in klerikalci med obema vojnama komunisti in njihovi apologeti namerno pretiravajo.Konflikt med klerikalci in liberalci med obema vojnama se je na slovenskem razreševal mnog obolj demokratično in kulturno kot so ga razreševali slovenski komunisti s svojimi nasprotniki kadarkoli od druge vojne pa do osamosvojitve. V kraljevini Jugosalviji so zapirali komuniste in avtonomistično razpoložene klerikalce, liberalcev nikoli. Političnih nasprotnikov, če izvzamemo strele v beograjskem parlementu, se tudi ni pobijalo. kulturni boj med klerikalci in libralci je bil stalncia v kontinetalni evropi vse do druge vojne. Lahko rečemo, da slovenski liberalci in klerikalci niso bili ne boljši ne slabši kot njihovi kolegi v drugih evropskih državah. Tako krvoločni kot so bili slovenski komunisti pa so bili samo še njihovi ruski kolegi.
Danes so katoliki in klasični liberalci zavezniki. Zavezniki napram, socialistom, post komunistom, post fašistom, šovinsitičnim nacionalistom in tudi progresivniom (socialnim) liberalcem.
LP
M.
Vir:
http://pavel.blog.siol.net/2010/03/29/klasicni-liberalec-in-katolik-koliko-je-skupnega/
Komentirate lahko tu.