Dr. Paul C. Vitz pravi:
Veliko ljudi ima psihološke razloge za ateizem. Dejavniki, kot je vzgoja, grehi vernikov, itd., so lahko ovire za vero.
Nekaj glavnih, površinskih razlogov za ateizem:
- Prepričanje, da je ateizem realnost, vera pa le sanjarjenje.
- Osebni motivi (Sam sem bil ateist od 18-ega do 38-ega leta, iz osebnih razlogov, ki niso imeli intelektualne ali moralne utemeljitve):
- Želja po tem, da bi bil pravi mestni človek, ker me je bilo sram priznati svoje ruralne korenine.
- Želja po sprejetju. V mojem primeru je šlo za sprejetje s strani mojih profesorjev psihologije, za katere je izgledalo, da so imeli le dve skupni lastnosti – ambicioznost in zavračanje vere.
- Osebno udobje. Neudobno je biti vernik v moderni sekularni družbi. To vključuje odpoved spolnih užitkov, hkrati pa od tebe zahteva čas in denar. Upiramo se radikalnim spremembam v našem življenjskem stilu.
Morda zgoraj navedeni razlogi predstavljajo motive večine ateistov. Preučimo nekaj globljih razlogov za ateizem nekaterih:
Po Freudovi "teoriji projekcije", smo razvili vero iz potrebe braniti se pred uničujočimi mogočnimi silami narave. Kot otrok potrebuje očeta za zaščito, čutimo potrebo po ustvarjanju zaščitniškega boga.
To pa je napad ad hominem, in ga je mogoče uporabiti za karkoli. Lahko ga uporabimo tudi tako, da celo izničimo psihoanalizo.
Druga slabost tega argumenta je, da, če bi bilo to res, potem bi bili vsi bogovi očetovske figure, vendar to ne velja za predkrščanske in nekrščanske religije.
Obstaja tudi argument, ki naj bi obstajal na podlagi psihoanalitične teorije, ki pa še ni do konca dodelan.
Po mnenju psihoanalize, otrok ima željo, da bi ubil svojega očeta in položil svojo mamo. Freud je to imenoval "Ojdipov kompleks". (Jaz osebno ne verjamem, da je Ojdipov kompleks univerzalen.) Iz tega je mogoče izpeljati argument, da si zaradi tega kompleksa želimo podzavestno ubiti Boga kot očetovsko figuro. Ateizem je v tem primeru zgolj izpolnitev te želje.
Pri mnogih uglednih ateistih v zgodovini, smo videli močno antipatijo do svojih očetov. Voltaire ni bil ateist, vendar je zavrnil idejo osebnega boga. On je odločno zavrnil lastnega očeta, do točke, ko je zavrnil celo njegov priimek in privzel ime "Voltaire". Diderot, je bil prav tako velik ateist. On je nekoč izjavil, da, če bi kot otrok imel moč človeka pri tridesetih, bi "zadavil svojega očeta in položil svojo mamo."
Freud je ugotavljal, da mladi ljudje izgubijo svojo vero takoj, ko izgubijo avtoriteto svojega zemeljskega očeta. To se lahko zgodi na več načinov:
- Oče je prisoten, vendar je šibek, strahopeten, nevreden spoštovanja.
- Oče je prisoten, vendar je fizično, psihično in spolno zlorabljal.
- Oče je odsoten, bodisi zaradi smrti ali zapustitve.
Kaj pa Freudov oče? Jacob Freud je bil šibek in nesposoben poskrbeti za svojo družino. Denarja za njihovo podporo je prišel od družine njegove žene. Jacob je bila tudi pasiven pri soočanju z antisemitizmom, medtem ko je bil njegov sin zelo pogumen in je občudoval pogumno upornost. Poleg tega je Sigmund Freud zapisal, da je bil njegov oče spolni perverznež. Zdaj, Jacob je bral Biblijo skupaj s svojim sinom in s časom postal zelo globoko veren.
Drug primer uglednega ateista s slabim očetovskim odnosom je Thomas Hobbes. Njegov oče je bil anglikanski duhovnik. Čeprav so natančne okoliščine neznane, se je zapletel v pretep z drugim moškim na cerkvenem dvorišču, ker je zapustil svojo družino.
Podobno tudi Ludwig von Feuerbach. Njegov oče zapustil družino in je živel s poročeno žensko v istem mestu, ter se je vrnil, ko je ta ženska umrla. Feuerbach je bil star dvajset let, ko se je njegov oče vrnil. Prav tako je treba opozoriti, da je imel njegov oče vzdevek "Vezuv".
Schopenhauer je bil zavrnjen s strani njegove matere, njegov oče pa je naredil samomor, ko je bil Schopenhauer start 16 let.
Nietzscheju je oče umrl, ko je imel štiri leta. Tudi Hume in Camus sta izgubila svoja očeta v zgodnjem otroštvu.
Naša sodobna Madeleine Murray O'Hare je imela nesrečno družinsko življenje. Pogosto se je borila s svojim očetom, in ga v enem primeru poskušala ubiti s mesarskim nožem. Razloga za njeno sovraštvo ne poznamo, vendar verjetno ni bilo brez razloga.
Še dobro znani živi ateist je Albert Ellis, ki je razvil racionalno emotivno terapijo. Ustanovil je inštitut v New Yorku. Nekoč sem se udeležil razprave z njim, kjer sem uporabil iste argumente kot sedaj. Potem mi je dr. Ellis povedal, da moja trditev ne velja zanj, ker je bil njegov odnos z očetom v redu. Odvrnil sem nekaj o velikem številu izjem za vse splošne resnice na področju psihologije. Kljub temu pa je pozneje, ko sem opisoval svoj položaj znancu, le-ta vzkliknil: "Zakaj? To zveni tako kot Albert Ellis!" Prosil sem za pojasnilo.
Ellis je odraščal v New Yorku. Njegova mati ni funkcionirala dobro, njegov oče pa je bil zakonolomec ki je zapustil družino, ko Ellis imel dvanajst let. On in njegov brat sta morala sama skrbeti za svojo mater. Kot odrasli Ellis je bil vljuden, do svojega očeta, vendar smo lahko samo ugibati kako velika je bila njegova bolečina iz otroštva.
Dr. Antony Flew je še en slavni sodobni ateistični psiholog. Nekaj časa nazaj je bil na zabavi, kjer je zaradi preveč pijače, obležal na tleh in znova in znova ponavljal, "Sovražim svojega očeta. Sovražim svojega očeta." (Antony Flew pred kratkim spremenili svoje mnenje od ateizma do inteligentnega dizajna, kakor je razvidno iz dokumentov "Je znanost odkrila Boga?").
Oče Russell-a Baker-ja je umrl, ko je imel pet let. On je opisal svoje divjaanje proti Bogu, ko je bil otrok, in zaključil, da Bogu ni zaupati. Od takrat, na lasten račun, ni nikoli jokal in nikoli ni bil sposoben ljubezni.
Nasprotno od tega pa mnogi znani misleci, ki so bili verniki in sodobniki ateistom navedenih zgoraj, pa so imeli zelo dobre odnose s svojimi očeti. Med njimi so Bonhoeffer, Chesterton, Pascal, in Wilberforce.
Obstajajo tudi nekatere izjeme k moji teoriji. John Stuart Mill je bil ateist, ki je bil blizu svojemu očetu. Vendar je bil tudi njegov oče ateist, in tako bi lahko rekli, da Mill postal ateist na naraven način. Diderot imel dober odnos z očetom, do odraslosti. Karlu Marxu, je lahko le skromen primer slabega starševstva. Kierkegaard imel dober odnos z očetom v svojem otroštvu, v višji šoli ter se nato vrnil k njemu.
Namen profiliranja ateistov je odstraniti psihološke motive za pojasnjuje verskega prepričanja. Ad hominem napad na teizem kaže nezrelo potrebo po podpori, vendar so psihološki vzroki tako za ateizem, kot tudi za teizem. Torej, ko ateist ožigosa teistova prepričanja za otročja, lahko teist udari nazaj "in tako je tvoj stari!" ("and so is your father!" - angleška fraza) Torej ta argument izenači obe strani v tej igri, ko se poskuša najti psihološke razloge za vero/nevero.
V dokumentu "Je znanost odkrila Boga?" dr. Paul Vitz zaključuje, da psihološki razlogi za vero/nevero v Boga nimajo nobene veze z dejstvi ter, da je namesto tega treba preučiti dejanske dokaze.
Vir:
http://www.simpletoremember.com/articles/a/psychology-of-atheism/
Komentirate lahko tu.
Na prvo stran eDnevnika
