Razmislek, pred....

Nekdo me je zadnjič spomnil, da ima vsaka stvar svoj namen in razlog. Rada bi verjela. Tudi tistemu o poslanstvu in naključjih. Rada bi našla svoje mesto znotraj te zgodbe, če sploh obstaja.

Rada bi verjela, da obstaja.

Ves ta čas sem s svojim delovanjem skušala vsaj približno tako dobra, kot so drugi. Ker sem bila včasih slaba, nemogoča in obupna. Ker sem bila pogosto deležna zaničljivih pogledov, ko sem hodila po ulici. Take in drugačne zadevščine pustijo svoj grenak priokus.

Zato sem se trudila, da bi se vsaj približala kvalitetam, ki sem jih videla pri drugih. Zdelo se mi je, da napredujem, da sem skoraj tako kul, kot moji sodelavci, sodelavke, kolegi, znanci...

Pač na področju, kjer se gibljem je konkurenca velika in človek, kot jaz je lahko vesel že, če je lahko vsaj del tega. In res je - vmes mi je zmanjkalo vsaj 7 let življenja, izkušenj, dela in znanja - po moji krivdi - priznam. Trudila sem se nadoknaditi zamujeno.

A ko se že odločiš za tako korenite spremembe postane misel "nikoli ni prepozno" luštna življenjska strategija. Zato sem pač vztrajala pri svojem.

V nekem trenutku se je sprostilo cel kup negativne energije, negativnih prepričanj in zamer, ki so počasi že načenjale moje zdravje. Spomnim se, ko sem prišla domov iz našega srečanja in vseh tistih miselnih kolobocij na morju in sem potem ob prihodu domov precej zbolela in obležala.

Še na kraj pameti mi ni padlo, da se lahko zgodba takole razplete. Z enim SMS-om, ki sem najprej mislila, da je čista zafrkancija na moj račun. Kako čudno, da si nisem dopustila niti pomisliti, da bi se zadeva lahko obrnila tako zelo meni v prid.

In spet si iščem "kr ene" bedne razloge in variante kaj vse bi lahko šlo narobe. Sicer bo že čez nekaj dni konec negotovosti - na srečo.

Sploh ni bilo možnosti, da bi pomislila, da sem v nekem momentu lahko celo boljša kot drugi in že v štartu pometem s konkurenco. In to jaz! Kdo bi si mislil.

Težko verjamem, koliko so mi šli na roke. Tudi drugi težko verjamejo, sploh ker ne poznajo ozadja te zgodbe.

Ampak, če bi vprašali mene, bi rekla, da mi je to pač namenjeno in da si zaslužim. Kot včasih rečem za mojo težko življenjsko preizkušnjo. Le zakaj bi morale biti namenjene le težke zgodbe, ko bi bilo tako fino, da bi mi bilo namenjeno tudi kaj zelo pozitivnega. Ni res?

Mogoče mi je pa tole namenjeno. Če se res vse zgodi z nekim razlogom, ter če verjamem besedam o poslanstvu in naključjih. Ali je možno, da je to le moja interperetacija, ker si to tako zelo želim? Seveda je možno. Ampak tudi želje imajo svoje razloge.

Še vedno pa je vmes faktor na katerega nimam vpliva. Ali pa ga imam zelo malo. In o tem ali mi je to namenjeno ali ne, bodo v končni fazi odločali drugi. Ne jaz!

Mogoče je še prekmalu da razmišljam o tem. Sploh sem se pa naučila, da morajo biti moji cilji postavljeni na kratki rok, da lahko jasno vidim pot, ki jo moram prehoditi do uresničitve.

A vseeno ni lahko, ko ne vem kako se bo vse skupaj nadaljevalo.

Vseeno. Močno se trudim, da bi zaključila neko pomembno obdobje mojega življenja. Upam, da mi uspe. A trenutno delujem tako, kot da se bojim stopiti korak naprej in pustiti ta del življenja za mano. Vlečem in vlečem v nedogled, da je vse skupaj že prav smešno.

Je možno, da je razlog strah, ki se ga pravzaprav niti ne zavedam dobro? Strah pred tem, kaj bo prineslo naslednje obdobje, pred odgovornostmi in obveznostmi, pred morebitnim neuspehom, pred ....?

Mogoče je odgovor prišel ravno v pravem trenutku.

Ne - smisel.

Razmišljam o tem, kako dolgo je že?

Nekaj mesecev, res.

Nekaj let.

Celo večnost.

Toplina. Prava ali namišljena, saj je vseeno. Oboje je združeno v tebi.

In v nekem trenutku, ha.

Zdaj vem.

Ali je res bilo samo golo naključje?

In ni me več strah.

A je že prepozno.

Že davno, občutek neizpolnjenega in neuresničenega ostaja, že dolgo je prepozno in nima več smisla.

Lepo je bilo - biti.

Bom v večnost obžalovala neizgovorjeno?

Bom še kdaj?  Še s kom?

Se zdi vse tako zelo....

Brez smisla.

Tako rada bi videla - nekaj res lepega!

Ma, ja...

You Know I'm No Good!

Lahko bi bilo vse popolno, prekrasno, neverjetno super, tako, kot bi si lahko le želela. Sicer ne ravno sanjsko, ampak zadosti blizu... Sanjsko je še vedno rezervirana kategorija, ki jo je zaenkrat nemogoče doseči. Bodimo realni! A vseeno. Zadovoljivo pa prav zagotovo.

Če ne bi... vse pokvarila, uničila, pustila da mi spolzi med prsti, kot droben pesek s katerim se igram na plaži in mu pustim, da me mehko boža po mojem telesu. Ampak ne. Občutek ni podoben uživanju. Bolj je podoben krču, ki me drži in ne spusti, krču ki oklepa moje telo in moje misli, da se nemočno poskušajo iztrgati iz objema preteklosti, samopomilovanja in okorele nesposobnosti.

Jaz pa se skrivam in izmikam. Počnem vse drugo, razen tega ne, kar bi morala. Sita sem že igre, igre, ko iščem rešitev po principu poizkusov in napak. Počutim se kot podgana v kletki. Prvi poizkus, zagon, polna energije in upanja, se zaletim v zid in me strese... Se poberem, vržem v koš moj beden, patetičen poizkus in še enkrat, pa spet isto. Zdaj že tretjič, ali četrtič? Ne vem več. Ne da se mi več. Rada bi vedela pri čem sem, kaj bom storila! Zdaj. Da bom lahko sigurna. Ne negotova in neodločna. 

Ne morem več čakati, se odmikati, izogibati... Kaj naj storim? Kako naj ravnam? Česa naj se oprimem?

Pritisk je premočan.

In občutek nezadovoljstva s seboj strahovito narašča. In občutek nesposobnosti. Sami ne- to in ne-ono. Negativizmi.

Kup stran vržene energije in idej.

Kje je kažipot? Gledam in begam. Zaradi morastih prebliskov, ki se potiho plazijo vame ga ne vidim več. Kaj šele, da bi vedela v katero smer naj zavijem. Včasih mi je tako jasno pokazal pot. Točno sem vedela, kaj moram storiti in kaj hočem. Zdaj pa ne. Megla. Totalna.

Pa zakaj, ko pa je tole vendarle najbolj pomembno!

Potem odložim vse. In ko si znova opomorem, začnem od začetka. Čisto na začetku. Oh, že na pamet znam vse te trapaste začetke, kaj je treba storiti najprej, kaj potem, itd... V teoriji sem dodobra podkovana! Sita sem že začetkov. Hodim od vrat do vrat, z mapo pod roko in mojimi začetki. Pa še vsi so slabi. Izgubljam voljo.

Naprej ne znam. In začutim, da sem na napačni poti. Pa se nekaj zgodi, da se ustavim in odneham. Pa je treba najti nov začetek. V tem krogu stopicam že vse predolgo.

Kdaj se bom premaknila naprej? Ko preizkusim vse začetke, pa toliko jih je? Ne...

Ne vem. Mogoče bom odnehala. Če si sam sebi sovražnik je prekleto težko zmagati v kakršnem koli boju. Vedno si poraženec. Ne glede na to, kako se izide. Lahko kar prostovoljno izstopim kot veliki poraženec. Mi bo potem mogoče lažje? Ne verjamem.

Če odneham, lahko pozabim na vse, kar si želim. Pa kaj mi je. Saj ne morem odnehati! Očitno res mislim, da si ne zaslužim tega. Očitno mislim, da ne zmorem. Da nisem dovolj dobra. Da mi ni namenjeno. In očitno se ne znam se prepričati v nasprotno. Čeprav poznam mnogo dejstev, ki trdijo nasprotno. Ne razumem se!

Sploh ne razumem, zakaj? Ne znam si razložiti mojega nemogočega in trapastega početja.

Pa tako popolno in prekrasno in zadovoljivo je, kadar mi uspe odmisliti to, kar še moram storiti.

Ne, lahko bi bilo še bolj krasno, popolno in zadovoljivo. Čisto lahko. Če bi se vsaj malo potrudila. Lahko bi že končala, če ne bi po nepotrebnem zgubljala energije in če se ne bi vrtela v tem prekletem krogu. 

Ampak ne! Trma glupa, smotana. Moram vse zajebati. To je pač v moji naravi... v moji podzavesti .... v meni.

Sivo jutro...

Tako prekleto depresivno sem zastavila moja zadnja sporočila. Vse kar poskušam napisati spominja na neko nemoč ali ujetost. Sploh ne vem kako naj se izrazim. Sicer ima vsaka zgodba vedno dve plati, tudi če moj vsakdan obrnem na drugo stran, se odkrije neka vesela in optimistična plat. Mogoče je otožnost posledica deževnega vremena. Ali neke tihe nostalgije po nikoli doživeti decembrski toplini iskrene ljubezni med dvema... in miru.

Nostalgija po nečem, česar ne iskusiš? Je to sploh možno? Je! In gre prav za nostalgijo, nikakor ne za neke neuresničene želje. Zanimivo. Ampak ni poanta v tem.

Včeraj sem bila spet prisotna tistemu mukotrpnemu izpadu agresije, ki razžira naš družinski vsakdan po dolgem in počes. In potem sem bila v neki čudni evforiji. Najbrž se je sprožil kakšen od mojih obrambnih mehanizmov. Dobila sem še zadnjo oceno na faxu - in bila je desetka. Zato sem sestavila pravi navijaški ples na to temo in sem skakala po našem stanovanju vse dokler nisem vsa zadihana padla pred tv.

Evforija - kot obrambni mehanizem! Ja.

Nisem hotela razmišljati o tej bedni štoriji, ki me vedno ko se začnem poglabljati vanjo odpelje v neke čudne sfere slabe volje in nekega načina agresivno-izkoriščevalskega razmišljanja, ki ga ne maram preveč. Zakaj bi morala reševati probleme namesto nekoga, ki se mu jih preprosto ne da. In zakaj bi morala požreti slabo voljo in jezo, ki sploh nista posledici mojih dejanj.

Škoda izgubljati besede na tole našo štorijo, ki nas vse skupaj počasi uničuje.

Ampak stran ne morem. In tudi ne grem, če prav pomislim. Zakaj le bi se jaz umikala!

Zato sem v takem krču.

Rada bi bila že tam, ko je faksa že konec, in imam zanimivo službo in dovolj denarja da se preživim čez mesec.  (Letos ne bom zraven pri decembrsko praznični nakupovalni evforiji  - moj bančni račun je namreč katastrofa!)

Sicer vem, da to ni več daleč.

Ampak vseeno.

Kdaj se bo meni nasmehnila sreča?

Včasih jo vidim, pa se skrije za vogal. Včasih jo čutim, se mi zdi, da je nekje čisto blizu. Že pomislek, da bi jo kdaj lahko dosegla me napolni z optimizmom in energijo. A le ta - po določenem času, ko ugotovim, da je marsikje okrog mene, le v mojem življenju in doživljanju se me tako vestno izogiba - tiho ponikne in spet molče čakam in se borim za nov preblisk nečesa lepega in spodbudnega.

Se spominjam dni, ko sem bila mlajša, polna energije, polna življenja in sem tekala za njo, tekala pred njo, včasih sva celo divjali vštric. Sem pa tja sem ji ukazala naj me počaka in nakloni kakšen trenutek svoje veličastne darežljivosti. Pa me je ubogala, kdaj pa kdaj. Čeprav me je navsezadnje grdo izigrala. Najbrž ji moja igra ni bila všeč in se je odločila, da si ne zaslužim njene pozornosti in podpore. Vedno sem se namreč preveč zanašala nanjo, že takrat kadar je bilo v igri spraševanje v šoli, kontrolke in ostale drobne vsakdanjosti, ki so mi takrat predstavljale center mojega življenja.

A ko me je dokončno zapustila, sem izgubila zaupanje vanjo.

Od takrat naprej sem se jo kar malo bala. Sreče namreč. Sem si dopovedovala, da jo pravzaprav ne potrebujem. Saj vse lahko dosežem in naredim le jaz sama. In ta filozofija me je sicer mukoma  pripeljala nekje do tam, kamor marsikdo lahkotno priskaklja s svojo srečo ob strani. Sicer sem bila vesela in ponosna, da zmorem.

A srečna in varna ob svoji sreči? Ne bi rekla.

Bi bilo fino, če bi se spet kdaj našli. Moja sreča in jaz. Se prijeli za roko in z nasmehom stopili v bolj vesel in optimističen jutri.

Mogoče bi skupaj pregnali tole slabo voljo in zoprnijo!

Spet

Pa kaj potem. Me sploh ne gane. Nič več.

Anyway - nekateri še vedno potrebujejo grmade. Za obstoj in rast svojih veličastnih ego-tripov.  A jaz nisem več tista vještica, ki bi na njih gorela. Se zgolj zlijem s publiko in nemo opazujem zlivanje besa in agresije. Gledam padanje udarcev, hudobnih besed. V očeh gori ogenj strasti in sovraštva. Množica kriči v svoji vsemogočnosti - dajmo, samo po njih! (Ob branju nekega zapisa se mi pred očmi odvrti film s kostumografijo iz srednjega veka.)

Včasih mi ob naštevanju vseh primitizmov, zaradi katerih se čutijo upravičene biti nestrpni in tako zelo prizadeti, da je potreben ves ta beden linč, postane rahlo slabo.

Mogoče jih bom še kdaj celo razumela v vsem tem metanju bednih besed in žaljivih izrazov nestrpnosti? Mogoče. Če je to re-socializacija, ki se zahteva za biti pripadnik sodobnosti. - Ja pa kaj še..... Rajši - po vesti svobodne izbire - ne pripadam!

Pa naj jim bo. Saj ne vedo, kako je to. Če si na drugi strani ogorčene množice. Biti linčan, preziran, zasmehovan, poniževan,...  Nekateri mislijo, da so nedotakljivi.

Tudi jaz sem nekoč pred miljon leti mislila, da se mi ne more zgoditi čisto nič hudega.

Pa sem se zmotila. Najbrž nisem edina z zmoto take vrste.

Dolgo me ni bilo, tukaj. Nimam posebnega razloga zakaj ne.

Rahlo nerazumljivo?

Patience

Včeraj sem gledala,

ko je odhajal...

Škoda, ker sonce zahaja v nasprotno smer....

Priložnosti

Zahajajoča romanca...

Ona....

.... se sonči zgoraj brez, na ležalniku, toplem od drobnega peska lovi zadnje sončne žarke. Prisede in njegove oči se zagledajo v njeno drobno oprsje. Začnejo padati trapaste pripombe, ki zmotijo trenutke umirjene idile. Kot da bi odvrgla kopalke samo zato, da se na njenem telesu ustavljajo moški pogledi. Odvrže jih zaradi sonca. Ker sonce ne rani. Lahko opeče, a sončna opeklina mine, čez teden ali dva....

Brez predigre, brez izbiranja prijetnih besed, brez laskanja. Takoj bi šel k stvari. Kaj če bi midva...[pa vse samo zaradi para razgaljenih joškic]. 

Ne bi, res ne. Mi ni do tega. Pa ne z njim, ki nenehno govori in vsem daleč naokoli razkazuje svoj velikanski ego, ki še prefinjen ne zna biti, ampak je bedasto prostaški in žaljiv. Ne mara takšnih tipov. Res ne.

Še enkrat poskusi, ni zaželjenega odziva. Primakne ležalnik in roka se vsiljivo dotakne druge roke. Dotik ni prijeten, je tak, ki samo hoče, zahteva, ničesar ne ponuja. Jih je doživela že preveč takih, ki samo hočejo in hočejo, zato jih spozna v prvem migljaju in v refleksu naglo umakne roko. A igra se je že začela. Brez privoljenja. In ona je samo plen, drugega nič. Ampak se ne da. Nekoč se je odločila, da ne bo več plen, ki se ga po uporabi zavrže. Zato ji je vseeno, pa naj govorijo kar hočejo. Naredi se majhno, zleze v drobno lupinico školjke, ki jo lovi s kotičkom očesa.

Ego narcisoidnega tipčka se počuti rahlo užaljenega. Začne trositi žaljivke. Z namenom, da jo prizadane, češ mogoče se le omehča. "Nuna, kaj sploh delaš tukaj!" Besede skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Čeprav rahel odmev žaljivega prizvoka ostane nekje v zavesti. In se začne spraševati koliko resnice je v izrečenih besedah. Ignorira tisto resnico, ki kljuje nekje znotraj njenega telesa, da je že dolgo, kar se je kdo dotaknil njenega telesa. Predolgo. Sram se razleze po njeni notranjosti. In ujela se je v njegovo igro. Zdaj je žrtev. In veliki ego je spet mogočen.

Zahajajoči žarki sonca so pritegnili njeno pozornost. V pravem trenutku. In se nasmehne. "Pa kaj. In če? Moj life, moja izbira." Igra je končana. Priokus po nečem precej neprijetnem pa je ostal....z zamero vred.

Nekaj deževnega.

Again, končno... To in ono. Čakanja še vedno ni konec. Spet sem obiskala tisto kapelico na vrhu hriba od koder je prekrasen razgled v dolino. In tam sem celo doživela NEKAJ... kot bi se prebudila iz sanj... in bi se uresničile nekaj korakov pred mano... a jaz, budalo jedna, sem preplašena pobegnila, s trapastim izgovorom in seveda jezna zvalila krivdo na moje spremljevalce... Doma sem se dolgo časa zmerjala, a nič ni pomagalo. Hotela sem še eno priložnost in odšla nazaj, a sem sama preživela dan, od jutra proti večeru z vedno večjo kepo grenkobe v grlu. Saj sem si sama kriva, sem posmrkala in potegnila kolena k sebi, čisto pod brado in se prepustila božanju toplega sonca. Vsaj nekaj....

Zdaj je končano. Zdaj sem spet sama s tistim mojim starim, neizpolnjenim hrepenenjem. Ki je še vedno tako zelo nesmiselno, kot je bilo pred tem. Kako bi se šele neumno počutila, da bi uresničila tisti moj "vsaj namen je lep, če drugega ne" in prikorakala domov z darilom, ki se mi zdi lepo, a ga jaz ne potrebujem. Mogoče bi pa NEKOMU kdaj prišel prav. To je najbrž eden glavnih razlogov, da se mi zdi lepo. (Ne čisto glavni razlog, ker so mi pač všeč take stvari, a kakorkoli že obrnem...) Vzela sem si večer zase in naredila turnejo po malih trgovinicah kjer prodajajo drobne umetniške izdelke. In sem si ogledala vse. Od bakrenih, do kristalnih, takih iz marmorja, z iz lesa izrezljanimi figurami, nekaterimi že kar pretirano kičastimi in nekaterimi pregrešno dragimi. In imela sem s seboj denar. Težko privarčevan. In sem ga prinesla nazaj domov, kjer me je nekje vmes prešinilo, da je trapasto kupovati darilo, ki ga najbrž nikoli ne bom imela priložnosti podariti.

Vsaj zato sem se počutila nekoliko bolje. Čeprav še vedno v neki čudno vzneseni omotici, ko mi je nekam daleč uhajal pogled. A vseeno me je prešinilo, da navsezadnje bi bila lahko še nekoliko večja trapa kot sem že. Mogoče je že kilometre daleč očitno, kakšna trapa sem, ko se spotikam in presedam in iščem vsaj delček, vsaj drobec - nečesa lepega.

Zdaj dežuje, skozi okno mi piha hladen veter pod noge in po malem me zebe. Spokojno, umirjeno. Da bi poslušala šumenje dežja in ležala v postelji. Ni bilo vse samo lepo. Nekaj se je v meni zalomilo in jokala sem kot dež, po tistih nekaj pisanih koktejlih, ki so mi za del večera odnesli mojo nenehno prisotno razsodnost. Pa tako zabaven večer je bil pravzaprav. Poln smeha. Ne sicer vse moje razsodnosti, je ne dam tako zlahka... Saj nisem storila nič takega, kar bi kasneje lahko obžalovala. Čeprav bi lahko, pravzaprav. A so me moje pretekle izkušnje, preveč naučile in zaznamovale, zato sem ob pravem trenutku poiskala svojo posteljo, prespala noč in z aspirinom in steklenico vode začela nov dan. Ter naslednje večere preživljala na samotnih sprehodih po mestu.

Mogoče sem se rodila na napačnem kraju, ali mogoče stanujem v napačnem mestu, ali mogoče... Ne vem. Občutek imam, da ne bo nikoli drugače.

Pogrešam sonce in toplino. Vsaj tisto od sonca... prosim.

V čakanju...

Čakam,.... zrem v zaprta vrata, pozorna na migljaj, ki bo naznanil kdaj se bodo odprla. Mhmmm. Globoko zavzdihnem, pogledam na uro, se nemirno presedem in pretegnem roke. Nekoliko nervozna, ampak po vsem tem čakanju, ko se mi majica lepi na potno telo in sem že vsega naveličana, se je živčnost že nekoliko razkadila. Zamenjalo jo je tisto, že napol apatično stanje, ko ti je v bistvu že popolnoma vseeno kaj bo, samo da čimprej mine.

Mogoče bom diplomirala v čakanju. Čas nas študentov očitno ni preveč dragocen. Razmišljam o člankih, ki govorijo o dobri organizaciji opravkov, da lahko prihranimo čim več časa, da si najdemo čas za sebe, pomembne stvari, ker naj bi v sodobnem življenju prevladoval hiter tempo in naj bi bil čas tista dobrina, ki včasih sodi že med luksuzne. S tem se sicer strinjam samo do neke mere. Mislim, da je moj čas kar dragocen in se včasih tudi zgodi, da mi ga primanjkuje. Vesela sem trenutkov, ko se mi ob vsej množici opravkov uspe posvetiti tudi stvarem, ki sicer niso nujne, jih pa zato rada počnem.

A na faksu. Kot da bi se vse skupaj ustavilo. Sedim pred vrati in čakam, na izpit, na profesorja, na vpis ocene. Vseeno. Ni bistvene razlike, vedno traja precej dolgo, da dobim tisto, po kar sem prišla.... 

Na srečo bom kmalu na toplem pesku poslušala šumenje morja in nastavljala svoje telo soncu. Ter odklopila vse kar je v povezavi s študijem...

Pred zaprtimi vrati

Ne bi več o tem, zakaj sem kakšen dan tako prekleto jezna. Danes sem dobila po mailu pps in ena od "včasih se najde tudi kakšna pametna" misli je bila tale.

Ko se ena vrata sreče zapro,

se odprejo druga.

Večkrat tako dolgo stojimo pred temi zaprtimi

vrati in žalostno gledamo vanje,

da niti ne opazimo da je že zdavnaj odprto okno.

Pa vozim avto in se sama sebi pritožujem in jamram nad kao krivično in nepošteno usodo, ki me je pustila na cedilu, potem ko je pobrala vse kar je potrebovala za svoj uspeh. (no ja, sploh ni važno, kdo bi bil ta krivična usoda). Pa mi pride na misel zgornja slika. Zanimivo, kako včasih razmišljam v slikah! In vidim samo sebe, kako vsa žalostna stojim pred določenimi vrati, pretirano zaigrano ponižna in patetična. Izbiram si taktike in načine, kako naj jih prepričam da se vendarle odprejo. Poskusim tako igro, poskusim drugačno. Zavzamem nekakšno miselno naravnanost za katero si predstavljam da ustreza, ne pali, izberem drugo. In tako naprej, v nedogled. Pa mi pride na misel tista o oknu? Pa kako naj imam še čas misliti na okno? Ko pa se do onemoglosti naprezam, da prepričam zaprta vrata, da navsezadnje bi si zaslužila da se odprejo.

Kakorkoli se sliši enostavna in preprosta gornja misel je včasih še presneto preveč resnična. Povrhu vsega sploh ne vem, če si želim stopiti skozi tista velika, zaželjeno odprta vrata. Zaradi klečeplazenja in poskušanja ugajati, sem že zdavnaj izgubila tisto veselje, željo in ideje, katerih polna sem se postavila pred vrata. Ker pa so zaprta in sploh ne vem več kaj je za njimi.

Si predstavljam in slikam zanimive možnosti ali pa si zamišljam za njimi mojo veliko priložnost, ki me bo popeljala do vsega (no ne ravno vsega, ampak do marsičesa pa bi me že lahko) kar si želim in o čemer sanjam. Potem ugotavim, da so pravzaprav dvoja vrata na katera neuspešno trkam. Pred tistimi lepšimi se vsaj zabavam če drugega ne. Namesto prilagajanja in ugibanja pričakovanj si zamišljam drobne igre presenečenja, drobnih pozornosti, a za temi vrati se mi tudi sanja ne, kaj lahko pričakujem.(sanja se mi že, a sanje so kontradiktorne resničnosti, vsaj v tem primeru...so pa vsaj te tako presneto zabavne...)

Bizarno je zgledal tale miselni preblisk, ki je šinil skozi mojo glavo na vožnji proti domu. In... nisem več jezna. Ker navsezadnje sem važna jaz in ne tisto kar je za vrati. Mogoče se nekoč odprejo in mene ne bo več tam... Bom rajala po travniku, po katerem se razlivajo sončni žarki, vesela in zadovoljna, po travniku, ki sem ga s kotičkom očesa ujela skozi okno (vsaj upam, da ni bil samo odsev zahajajočega sonca....) 

Oranžno.

Hm, drugače mi je všeč tista od Lorce - Zeleno, ki te ljubim zeleno. A danes je vse oranžno. Včasih se tudi to zgodi pri pranju. Moji mami sicer poredko, a danes se vendarle je. Imam cel kup nove garderobe. Oranžne nogavičke, moja trenerka ima oranžne črte, moje majčke so oranžna v kombinaciji z zeleno in oranžna v kombinaciji s črno, in tako dalje.

Ni panike sicer. Oranžna ni tako slaba barva. Čeprav me vedno asociira na nek oranžen, volnen pulover, ki je imel veliko pleteno kito čez cel sprednji del. Takrat, ko sem bila še osnovnošolka in je spadal med tisto osovraženo garderobo, ki pa se je na mojo veliko žalost moji mami zdela zelo lepa. Ta moj oranžni pulover ga je takrat slabo končal. V jezi sem mu razparala rokav in tekla kazat moji mami: "poglej, ko se mi je pa strgal. Ane da mi ga sedaj ne bo treba več nositi za v šolo?" Ko se je kot izhod v sili pokazala možnost, da se rokav nazaj zašije, je moja jeza dosegla vrhunec in neko noč sem se splazila ven in pulover je nesrečno končal v sosedovih smeteh. Na srečo neopazno. Sicer smo ga še nekaj časa neuspešno iskali in končno je tudi moja mama obupala nad njim. Sploh ne vem, zakaj ji je bil tako pri srcu?

Zdaj sicer nimam več agresivnih izpadov na oranžno barvo, čeprav imam pa pred sabo sedaj nov izziv, kar se tiče barvnih kombinacij.

Pa tudi to bom preživela. Imam se namreč toliko za učiti v tem mojem zadnjem junijskem izpitnem obdobju, da se mi po malem že meša. Trenutno imam sicer manjšo blokado - se mi ne da več. Mogoče je še čas, da se odpeljem v krajši šoping, da vnesem malo raznolikosti v mojo zdaj pretežno oranžno garderobo ...()

Ampak, po drugi strani. Moja zadnja junijska nervoza. In potem zaslužene počitnice. Bo že šlo. Pa četudi nekoliko na oranžno...

Kakšen dan....

Happiness... najbrž samo trenutek.

Drznost je genialna, močna in čarobna...

Neuspešna v iskanjih?! Zakaj le.

Pogumno začni!

Vsa umetnost je v tem,

da greš skozi vrata,

ki jih lahko odpreš,

in ne, da se izčrpavaš

v nemočnih poskusih,

da bi šel skozi vrata,

ki jih ne moreš odpreti.

(Kurt Lewin)

Naveličana... Precej. Čakam na rezultate, v pripravah na jutrišnji večerni izpit. Maj, junij sta študijsko vedno najbolj pestra meseca. Zadnjič sem ugotovila, da leto štejem od oktobra do oktobra. Ne začnem z januarjem, kot vsi ostali. Ko sem rekla mami: "drugo leto začnem s tisto popoldansko službico", pa sem imela v mislih jeseni, ko bom absolventka, računam na malce več časa. Če bo sreča mila, mogoče tudi malce več denarja.

Sicer sem že sedaj polno zaposlena, a žal z minimalnim zaslužkom. Ne vem, če bo sploh kdaj drugače. Tudi z diplomo se ne pride do službe kar tako. Kakšnih srečnih naključij in ponujenih priložnosti se pa ne nadejam več. Precej dolgo sem poslušala prazne obljube in natolcevanje, ampak očitno je vse zaman. Ko bi se vsaj enkrat že nehala sekirati zaradi tega!!!!

[Saj grem lahko po drugi poti, ni problema! Lahko se preselim na drugo stran vesolja, kjer je prostor tudi za ljudi kot sem jaz!]

Potem se pojavi vprašanje, ko berem neko drugo zgodbo, zakaj se moja zgodba ne odvija tako? Tisti črviček zavisti, ki me gloda ko berem o sreči in uspehu. In izjavi nekoč sem si želel, sedaj imam to. Zakaj jaz nimam tega? Sem si ravno tako želela in moja pot je bila prav tako trnova in težka in prepredena z veliko mero poguma, drznosti in odrekanja. Skoraj ekvivalentna.

[A kaj dalj kot do dobrih ocen na faksu mi ni uspelo priti. Koga bo pa brigalo vse kar sem vložila v študij, ko bom na zavodu z diplomo v roki še vedno prosila za socialno podporo? V mojem majhnem mestu se ljudje med sabo poznamo. Nekdo pozna nekoga, ki pozna tistega in kaj kmalu se vse razve. "Saj je vse OK, saj se trudiš in prav je tako. Ampak ne gre pozabiti, da si bila nekoč drugačna! Zato..... in nasmeh...., kaj ne moreš razumeti, da nimaš prav nobene možnosti." (Kot da je moj vložen trud kaj manjši - figo še večji je. Ni tako lahko splezati iz brezna. Srečni tisti, ki sploh nikoli ne boste vedeli, kje to je!) So ljudje, ki dobijo in so ljudje, ki dajo priložnost. V našem malem, konzervativnem mestu tistih, ki verjamejo v ljudi in dajejo priložnost ni prav veliko!] Pa koga sploh briga! Si bom že našla kako drugo področje, kjer bom lahko uspešna in zadovljna!

Vse to že dobro vem, pa me še vedno včasih spravlja v slabo voljo. Pa saj sem se dolgo trenirala, da se obrnem proč od ljudi, ki mi poskušajo na vsak način prilepiti svoja bedna prepričanja in jim pač pustim, da si mislijo svoje. Kjerkoli drugje, samo ne v moji bližini. Raje sem obkrožena z ljudmi, ki razmišljajo pozitivno, strpno in razumevajoče. S takimi, ki verjamejo, da se ljudje lahko včasih spremenijo. Mislim pa, da imam pravico do izbire. 

Odločila sem se, da se ne bom več ukvarjala z iskanjem. Pa tudi z zmenki ne več. Dosti imam. Mogoče smo pa tudi samske ženske lahko kaj vredne, čeprav nas celotna popularna in potrošniška ideologija prepričuje drugače. Ne da se mi več ukvarjati s tem. Če mi pač ni namenjeno, potem mi ni. Zaboga, ko bi se vsaj lahko sprijaznila s tem! Ampak imam čez glavo slabih izkušenj in da jim potem dodajam še nove!!! Pa  sem res talent. Se raje odpovem....

Sicer pa ni vse tako bedno, kot se mogoče bere. Mogoče sem samo pod stresom in živčna. Zaradi izpitov, obveznosti, situacije doma...

Bo že bolje...

Morje... prihajam.

Grem na morje. V kolonijo. Se preganjat z mularijo. Dobila odgovor. Sem bila tako vesela, da bi kar nekoga objela. Dva tedna na soncu in morju, z otroci, dobro voljo in veliko smeha, pa še plačilo dobim za to - je lahko še kaj lepšega? Sem že bila enkrat. Pravzaprav večkrat. Ko sem bila še otrok sem šla nekajkrat tja na letovanje in potem enkrat po gimnaziji, kot vzgojiteljica. Zdaj pa spet.

Zanimivo. Kakšne stvari se enostavno kar izidejo tako kot se morajo.

Zagledam oglas na straneh ŠS in si rečem, a kolonija, kako bi to bilo fino. Pošljem življenjepis in dobim odgovor. Sprejeta. Taki hitri in pozitivni odzivi so redkost, zato sem jih toliko bolj vesela. Posebno zato, ker gre za zabavno dogodivščino. Ne toliko za službo (tudi!), ampak bolj za dogodivščino. Zdaj komaj čakam poletje.

Rada imam morje. Najrajši. Vonj po soli, veter in šum morja. Podnevi, ob vzhodu, zahodu ali ponoči. Vseeno, samo da sem na morju.

Vem, da bo zabavno.

Pomladno sonce in vesela Ljubljana!

Včasih se mi zazdi tako nenavadno. Nekakšen kontrast, razkorak - tak velik. Imela sem tremo. Na faxu. Priznam. Ko celotna skupina bere in ocenjuje moj tekst. Nekje znotraj mene včasih še zmeraj pogloda tisti črviček, ki pravi: "ja, saj jim ne moreš biti enaka. Ne moreš konkurirati mladim, samozavestnim, uspešnim ljudem."

Pa se tako očitno moti ta črviček in hkrati se motijo vsi, ki mislijo podobno. Namreč tako pogosto slišim: redko dam tako dobro oceno, ampak tole je odlično. Zadnjič sem slišala, da je moj tekst močan in prepričljiv. Pa tudi drugače korektno in dobro napisan. Ter odlična tema.  Skratka še ena pohvala. Kljub temu, da sem ga že drugič prinesla s sabo, prvič si ga nekako še nisem drznila oddati. Sem rajši poslušala, kaj imajo povedati drugi.

Potem hodim proti železniški postaji. Tam mimo Maximarketa, kjer ponavadi sedijo fantje, ki prodajajo Kralje ulice. Včasih jih kupim. Nekatere zgodbe so zanimive in cenim trud, ki ga vložijo v zgodbe. In občutek, da kljub temu da so na dnu lahko tudi ustvarjajo, na nek način ohranjajo dostojanstvo in integriteto.

Ker je to pomembno. Nekoč nisem imela ničesar od tega. Ne dostojanstva, ponosa, uspeha. Bila sem na istem. Včasih še celo na slabšem.

Potem zavijem mimo njih. Urejena in lepo oblečena. Sonce je in zazdi se mi čudovito. Da je življenje tako kot je. V trenutku občutim ta razkorak. In pot, ki sem jo tako mukoma prehodila. In se vprašam. Ljudje, ki gredo mimo njih: nekateri jih prezirljivo ošvrknejo s pogledom, spet drugi jim sočutno stisnejo v roko kakšen evro, tretji se potrudijo da ne opazijo suhega fanta, ki sedi na robu pločnika in nekaj metrov naprej še enega podobnega, malo starejšega.

Nihče ne razmišlja, da bi bili nekoč lahko drugačni. Tudi mimo mene so nekoč hodili s prezirljivim ali sočutnim pogledom. S to razliko, da sem jaz izgledala včasih še bolj usmiljenja vredno. In tudi za mene nihče ni pomislil, da bi bila nekoč lahko drugačna. Še jaz sama ne. Še drznila si nisem pomisliti, da bi mi lahko uspelo. Pa mi je.

Zanimivo je, kako začutiš pogled. Tisti prezirljiv se včasih zareže in počutiš se tako majhnega. Glava se skloni in skrije med ramena in pozicija, ki jo zavzame telo je pozicija vdanosti in ponižnosti: "nisem vreden, ničesar."

Tisti črviček, ki danes tiho gloda nekje znotraj, se je hranil s tem. In takrat je bil velik. Tako ogromen, da sem se dolgo učila in trenirala, kako se nosi pokonci in ponosno glavo na ramenih. Še dolgo potem, ko sem bila spet človek. Vreden tega, da se pomeša med množico. 

Namesto prezira in pomilovanja danes pogosto začutim občudovanje in pohvale. Kot zdravilo se razlijejo po vseh tistih ranah, ki so se nekoč globoko rezale v mojo mladostno dušo. In vsakič sem nekoliko večja. Moj pogled je bolj ponosen in moj nastop samozavesten.

In potem se nasmejem. Kakšen kontrast! Hitro ljudje predalčkamo, določimo kam nekdo spada. In se počutimo varno. Ker vemo, kateri so uspešneži in kateri so tisti luzerji iz katerih nikoli nič ne bo. Tisti, na drugi strani našega dojemanja normalnega, namreč samo na kratko posežejo v naše življenje. S tem, ko jih vidimo sem pa tja in nam sporočajo, kakšni nikoli ne želimo biti.

Mnogi od uspešnih sedijo z mano v istih klopeh. Z mano delijo drugačen svet. Mladi, ki v svoji pestrosti osebnih izkušenj pogosto ne poznajo širine, ki jo le ta zajema. Mnogi ne vedo, kaj je trpljenje, pomanjkanje, nesreča, bolečina, izguba, neznosna samota in izgubljenost, krivica, ki se včasih zgodi, ko so možnosti izbire zaprte. Ne poznajo boja. Tistega, ki te iz dna pripelje na vrh. Poznajo boj za ocene in ugled. A ko ti življenje spolzi med prsti, ti ocene in ugled težko pomagajo.

Vidijo pa moč. V bistvu jo začutijo. Ko včasih poskusim skozi skrbno izbrane besede odkriti tančico, da obstaja nekje življenje, ki je nekoliko drugačno, življenje o katerem beremo in govorimo, a mu ne pustimo da se nas dotakne. Ker bolečina ni prijetna. Za nikogar.

Pa tudi, če je tema nekaj čisto drugačnega, nevtralnega... moč in volja ostajata isti.  

In potem rečejo: "jaz pa se pritožujem, ker se imam tooooliko za učiti." In se jim za trenutek zazdi gora knjig na njihovi mizi majčkeno manjša. Ker nekateri imajo precej težje probleme. In se nasmehnem.

Tudi jaz se imam veliko za učiti. Ampak sem vesela, ker se lahko učim. Ker imam možnost, ker sem spet sposobna in ker zmorem. In to ni vedno čisto samo po sebi umevno. Včasih je tudi dar - še ena priložnost, ki pa je ne smeš zapraviti.