AndrejM

Srečno 2009 in...bomo videli, kaj bo prineslo.

Saj bi pisal o slovenski politiki, pa nima smisla. Če človek, ki je obljubljal spremembe, ponavlja stare vzorce obnašanja, je pač sam sebi največji sovražnik in je naslednje volitve izgubil že leta 2008, da o vmesnih volitvah ne govorimo. In kaj se bo zgodilo takrat? Naivneži bomo kot odrešenike sprejeli nazaj tiste, ki smo jim rdeči karton zaradi njihove samopašnosti in nesposobnosti pokazali letos. Bi pisal spet o barabah in morilcih v dragih avtomobilih, ki po slovenskih avtocestah čakajo, kdaj bodo koga spravili na drugi svet. Pa nima smisla, ker takšni patroni mojih vrstic pač ne bodo brali. Bi pisal o okoljskih problemih, pa je v Sloveniji ekologija velikokrat samo kup črk na papirju. V Slovenijo pride človek, ki je dobil pol Nobelove nagrade za mir ravno za svoja ekološka prizadevanja. In je ta človek šel na kakšno eko šolo? Je imel kakšno predavanje na kateri od fakultet? Je opravil kakšen zanimiv pogovora za javno televizijo? Nič od tega: pokasiral je par sto tisoč dolarjev in se kot kakšen medved v cirkusu pokazal ljudem, ki imajo nekaj pod palcem in jim je ekologija španska vas. Pa bom raje kaj napisal o letu, ki prihaja.

Torej, leti 2008 se poslavlja. Največji dogodek zame? Rojstvo druge hčere. In leto 2009? Delovno in polno novih izzivov bo. Na delovnem mestu, doma... Rad bi se več gibal in več naredil zase. Pač, če nimaš rad sebe, ne moreš imeti rad niti drugih. In tudi vsem vam želim vse najlepše in predvsem veliko srečnih trenutkov z ljudmi, ki jih imate radi. Pa da vsak med nami kaj naredi zase in za okolje, v katerem živimo. Ustvarimo si svoj mikrokozmus miru, zdravja in sreče! 

Ja, pa še tole. Po okrog 150 prispevkih in nekaj mesecih, preživetih v vaši zanimivi družbi, se bom (začasno) poslovil. Ne bo mi zneslo. Pisati kr neki nima smisla, za kaj poglobljenega pa enostavno ne bo časa. Polovičarstva pač ne maram. In zato bom jutri zbrisal svoje napisane bloge, ki bodo ostali prijeten spomin na urice, ko sem pisal, zbiral materiale, pisal komentarje... Bilo je res zanimivo, bila je super izkušnja. Sicer pa: nekateri imate mojo telefonsko številko in se bomo kaj slišali in dobili na kakšni kavi.

Na koncu bom citiral Dragana Buliča in sporočam vsem: ostanite v cvetju! 

Je za podnebne spremembe kriv človek ali ne?

Najprej: ali ljudje sploh razmišljamo o podnebnih spremembah? Hm, redko. Morda takrat, ko nas kaj prizadene. Recimo orkani, poplave, toča... In potem ugotavljamo, da pravzaprav v našem okolju ni vse tako, kot je bilo včasih. Stvari, ki so bolj oddaljene, pa nas večinoma tako in tako ne zanimajo. Saj, pogledamo si kakšne članke v časopisih ali novice na televiziji, potem se mogoče malo o tem pogovarjamo s sosedi ali v službi, življenje gre pa dalje. Do naslednje nesreče, ki prizadene tudi nas. Ko smo sami ogroženi in prizadeti.

Medvladni odbor za podnebne spremembe (ICCP) je dobil Nobelovo nagrado za mir (no, polovico, drugi del je prejel Al Gore) za svoja prizadevanja na področju okoljske politike. Njihovi strokovnjaki pravijo, da je glavni vzrok za segrevanja ozračja povečanje emisij CO₂ v zraku, skupaj s povečanjem vsebnosti drugih toplogrednih plinov, ki povzročajo povečan učinek tople grede, med katerimi so tudi metan in dušikovi oksidi. Toplogredne pline proizvaja človek s svojimi številnimi aktivnostmi. Med predstavnike ICCP lahko s ponosom prištevamo tudi slovensko klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj. Nekje na drugi strani pa so tisti, ki trdijo, da podnebne spremembe niso delo človekove aktivnosti, pač pa naraven ciklus. Eden med njimi je tudi S. Fred Singer, ki je v Sloveniji gostoval v začetku letošnjega septembra. 

Nobelovi nagrajenci za mir leta 2007: Al Gore ter ICCP, v njihovem imenu Rajendra Pachauri. (Foto: abc.net.au) 

Ja, in komu verjeti? Ko človek razmišlja, ugotovi, da obe strani navajata tehtne argumente. V bistvu pa je za vse nas v bistvu vseeno, katera teorija drži. V redu, če drži teorija ICCP, potem moramo ljudje resnično spremeniti svoje navade, načine proizvodnje... Ampak v vsakem primeru: podnebne spremembe so dejstvo. Nekateri v njih vidijo tudi prijetne plati, povezane recimo z boljšimi možnostmi razvoja turizma na nekaterih področji. Torej se bomo morali na prihajajoče razmere navaditi ter temu primerno prilagoditi naša življenja. Če ne drugače, bo več denarja šlo za zavarovanja ter opremo za reševanje.

Zadnjič sem razmišljal: kako smo kot posamezniki pripravljeni na takšne ali drugačne nesreče ali naravne katastrofe? Izjemno slabo. Saj večina ljudi doma nima niti gasilnih aparatov, pa lahko do požara pride mimogrede, gasilci pa se preprosto ne morejo v trenutku teleportirati na mesto požara. Kaj pa recimo osnovne življenjske potrebščine, voda v plastenkah in podobno? Saj smo videli, kako je bilo v času poplav, ko smo pokupili vso zalogo vode v trgovinah. In to skoraj v trenutku. Saj, zdaj, ko nam gre relativno dobro, je težko razmišljati o tem, da bi lahko bilo slabše. Vendar je prihodnost odprta knjiga: vsi skupaj upamo na najboljše in se tudi moramo truditi za to, hkrati pa moramo razmišljati tudi o kakšnih bolj črnih scenarijih. 

Idila nedeljske vožnje po avtocesti.

Čeprav je danes bolj ali manj padalo babje pšeno, je bila vožnja po avtocesti pravi balzam za mojo dušo. Ja, če bi bilo hladneje, bi bila cesta poledenela, tako pa ni bilo sile. Me pa skrbi, kaj bo jutri zjutraj. Nočem biti črnogled, vendar če se bodo tele padavine nadaljevale ter bo jutri zjutraj temperatura pod ničlo, bodo ceste prava drsalnica. 

Sicer pa je bilo na avtocesti od Celja proti Ljubljani izjemno malo avtomobilov, prehitel sem en sam samcat tovornjak. Vsakdo, ki se v prometnih konicah vozi po avtocestah, dobro ve, kaj so prometni zastoji, kaj pomenijo dolge kolone tovornjakov in kako parajo živce horde divjakov, ki mislijo, da so edini na cesti. Sicer pa je drugje v "razvitem svetu" še huje.

Pa še nekaj: ko na cesti ni prometa, lahko pogled usmeriš še kam drugam kot samo na cesto in na avtomobile okrog sebe. In zdaj, ko je zapadel prvi sneg, je pogled na naravo res lep. Pravzaprav je sneg, ki pokrije marsikatero umazanijo, še najboljše, kar zima prinaša. Škoda le, ker sneg skopni, umazanije pa ostanejo.

No, včasih pa se lahko iz prometnih zastojev tudi malo pošalimo. Kot na slikicah spodaj.

(slika: ottawa.ca)

(slika: bruneiresources.blogspot.com)

Res je. Namenoma sem izbral dve karikaturi, ki jasno kažeta rešitev naših prometnih problemov: javni prevoz, kolo, pešbus... Globoko se strinjam s tistimi, ki propagirajo drugačen način prevozov. Vendar je tukaj en velik Ampak. Namreč, velikokrat je določeno (ekološko) ravnanje možno samo na papirju (bolje rečeno v blogu), v resnici pa se moramo prilagajati življenjskim okoliščinam. Če najdeš ustrezno službo samo v Ljubljani, v domačem kraju pa ne, dileme ni. Se boš pač vozil in dnevno zapravil vsaj dve uri svojega časa za vožnjo. Če v vrtcu v tvojem kraju ni prostora za otroke, jih moraš (z avtomobilom) voziti kam drugam. Če v Celju ni kakovostnih kulturnih prireditev, jih obiskuješ kje drugje ter se spet voziš tja. No, hvala Bogu, da je za večino ljudi poskrbljeno, saj imamo pri nas največje (ali skoraj največje) število trgovin na prebivalca v Sloveniji, kar je za večino ljudi višek kakovostnega preživljanja prostega časa. Vendar je tudi tukaj na žalost tako, da se do nakupovalnega centra človek ne sprehodi, pa čeprav je center od njegovega doma oddaljen samo kakšen kilometer. Najprej, ne spodobi se. Drugič, potrebno je pokazati svoj avto. Naj bodo sosedje in znanci zavistni. In tretjič, vseh napolnjenih vrečk in in košar pa ja ne bomo tovorili peš.

Sam bi bil najbolj vesel človek na svetu, če bi nekega lepega dne imel možnost dela na domu. Ali pa v bližini doma, da bi se v službo peljal s kolesom ali celo odšel peš. No, saj sem še mlad  in perspektiven, torej upanje ostaja.                                                                                              

Slovenija je bogata. Zelo bogata.

Zadnjič sem zvečer gledal dnevnik nacionalne televizije. In moram reči, da sem pomirjen. Predvsem dve novici sta me razveselili. Najprej, Borut Pahor je imenoval ex zunanjega ministra Dimitrija Rupla za nekakšnega posebnega odposlanca za zunanje zadeve. Jasno, smo veliki in pomembni in takšna  funkcija je seveda še kako potrebna. Verjetno bo prva akcija novega funkcionarja reševanje sporov s sosednjo Hrvaško. Ali pa reševanje svetovnega miru. Saj nove misice, ki bi lahko reševala svetovni mir, letos tako in tako ne bomo dobili, torej... In druga novica? Smo tako bogati, da smo že neto plačniki v evropsko blagajno. Kakšna gospodarska kriza neki, kakšna finančna kriza neki, denarja imamo kot pečka.

No, zdaj pa s sarkastičnih tonov v realnost. Obe novici sta seveda bolj ali manj slabi. Prva novica je slaba predvsem za predsednika vlade. Kaj je dosegel z imenovanjem Dimitrija Rupla? Nič, naredil si je samo škodo v političnem smislu. Še enkrat je dokazal, da je izjemno kompromisarski in da bo na tem področju zelo prekašal pokojnega Janeza Drnovška. Oprostite, ampak če si predsednik vlade, moraš pač imeti jajca in ne poskušati biti vščen vsem.  S to potezo si Pahor med političnimi nasprotniki ni pridobil novih prijateljev in zaveznikov, med političnimi sopotniki pa si je kvečjemu pridobil kakšnega nasprotnika več. Če pa dodamo k temu še to, da se oglaša vedno več strokovnjakov za področje zunanje politike, ki resno dvomijo o strokovnih kompetencah bivšega zunanjega ministra, pa se resnično lahko vprašamo, kakšnim ljudem zaupamo vodenje te države. Včasih in danes.

Me občutek vara ali se Pahor res hoče na vse pretege prilizovati SDS oziroma Janezu Janši? (foto. delo.si)

In če je prejšnja novica slaba predvsem za predsednika vlade (no, hkrati seveda tudi za vse nas, saj se na državni ravni kar množijo različne nove dobro plačane funkcije), pa je druga novica prav katastrofalna. Naša nezmožnost črpanja evropskih sredstev pomeni, da je vsa naša slavna in razbohotena administracija velikokrat bolj ali manj sama sebi namen. Ko smo vstopali v EU, se očitno politiki niso zavedali, da bo potrebno v tej združbi izpolnjevati določene obveznosti ter biti zvit in premeten. Morda so takrat resnično mislili, da je Evropa dobra mati, ki nas bo božala in samo dajala. Res me zanima, kdaj bo kateri od slovenskih uradnikov krepko plačal zato, ker svojega dela ni opravil tako, kot bi moral. Kot vsakdo izmed nas mora brez milosti plačati takšne in drugačne kazni, če kdaj storimo kakšno še tako bizarno ali nepomembno) napako. Dejstvo pa je da so (para)državni (in tudi (para) občinski) uslužbenci v tej državi svete krave, ki se jih nihče ne sme dotakniti, pa najsi gre za zdravnike ali sodnike ali kogarkoli drugega. Da se razumemo: tudi uradništvo potrebujemo. Živimo pač v takšnem svetu. Vendar naj vse te množice ljudi, katerih službe v teh kriznih časih večinoma ne visijo na nitki, pač solidno in ustrezno opravijo svoje delo. 

O (ne)smislih prelivanja denarja najprej v Bruselj in potem nazaj (hm, vas to kaj spominja na Beograd?) ter bohotenju administracije, ki opravlja vsa ta opravila, pa kdaj drugič.

O bloganju. Pa še o mojem blogu.

Svoj blog negujem od začetka julija dalje. Ja, blog je kot nekakšen vrtiček. Neguješ ga zase, hkrati pa si vesel, če tvoje rožice opazi še kdo drug. Priznam pa nekaj: na svoje zapise sem zelo ponosen. Loteval sem se različnih tematik in hkrati spremljal, kaj ste pisali drugi blogerji na eD-ju. Zraven sem kdaj pokukal tudi v katero drugo blogosfero.

In zadnje čase mi enostavno zmanjkuje časa za marsikaj. Tudi za bloganje. In tako je moja namera napisati po en blog na dan ("en blog na dan prežene slabo voljo stran") v prihodnje žal neuresničljiva. Razmišljal sem o tem, da bi prenehal blogati. Ampak...

Ne gre. Enostavno, pisanje me sprošča. In v svetu medijev, kjer se stare ideje samo reciklirajo, kjer ne slišimo nič novega (pomislite samo na večne politične komentatorje predvsem na TV Slovenija, za katere veš, kaj bodo povedali, še preden sploh odprejo  usta) in kjer je zanimiva novica samo tista, ki je tragična in krvava, je blog še vedno nekakšen otok optimizma. Kjer prevladujejo dobre novice ter konstruktivna kritika na drugi strani.

Zato: malo bom zmanjšal pogostost mojega pojavljanja, vendar recimo blog vsake tri dni še vedno pomeni okrog 120 blogov letno. Kar je, roko na srce, še vedno zelo vzpodbudna številka, sploh, če upoštevaš, da se za vsak blog človek mora zelo potruditi.

Ja, pa še nekaj je. Soblogerji na eD-ju. Zanimivi, iskrivi, včasih malo slabe volje, drugič prekipevajoči od optimizma. In brez vas bi bil tale svet majčkeno bolj temačen.      

PS: pomoč pri sestavljanju spiska sodelujočih!

Tako, prosti spis je objavljen in danes skupaj spravljam podatke o sodelujočih. In kaj se je včeraj dogajalo? Zvečer nisem mogel do spleta in šele danes gledam, kdo vse je napisal PS in razvijal svojo domišljijo. Prebral pa še (šmrc) nisem nobenega in jih bom zvečer. No, saj s tehniko ni bilo nič narobe, ampak je stvar v otrokovi bolezni. Zato prosim, če malo preverite moj spisek udeležencev pisanja prostega spisa in če koga nisem napisal, mi javite. Če je Vega za vsako napako v svojih logaritmih ponujal cekin (Bog ve, če je katerega moral izplačati?), pa jaz vsakega, ki mi javi katerega od sodelujočih in ki ga nisem zapisal spodaj, častim s kavo. Belo, irsko, kapučinom, dunajsko, pohorsko... Pač po izbiri. Dovolj fer? 

No, nekako po čisto naključnem redu pa imam zdaj zabeležene: 

medina (zelo zelo zgodaj)

klotilda (tudi prezgodaj, pa ne tako zelo)

abuu(scream)

kojotka

možakar

morskadeklica

anaodsrca

radirka

moja malenkost

lea199

jonesova

Še enkrat: spisek je po vsej verjetnosti zelo nepopoln (joj, bomo popili tistih kav!). Ali pa tudi ne. Zvečer pa grem v podrobno branje bolj ali manj divjih ter razvratnih zgodb. Zmagovalca razglasim v sredo. In to je to. Zvečer pa zopet tukaj. 

PS: Tisti čudoviti bedri.

"Saj vem, da imaš čez pet minut sestanek, ampak daj...poslušaj, no, pomagaj mi, na koga naj se obrnem, če ne nate? 

...

Vem, imam pač krizo, kaj češ, smo pač v teh letih. Kriza srednjih let baje. Pa še prav imajo. 

...

A ja? Da nikoli ne bo bolje? Saj, no, če že Ruglju ni uspelo, potem tudi tebi ne bo. 

...

Rugelj je samo nakladal in nakladal. Je rekel, da mora moški trikrat dnevno seksati, mene pa je hotel ozdraviti od odvisnosti od seksa.

...

To pa ne vem. Kje pa si to slišal? A da ti je to Vito povedal? Svašta. Ja saj, z eno samo se trikrat dnevno dol dat pa res ne gre. No, saj bi verjel. 

...

Ne, zdaj pa poslušaj pa tiho bodi. Drugače pridem zvečer k tebi pa te zamorim do konca. Saj veš, da smo prejšnji mesec dobili novo sodelavko. Pa saj jo poznaš, Silvo, kaj ti jo bom opisoval. Že prvi teden sva začela hoditi na kavice v tisti barček nasproti naših pisarn. In ko sva sedela v tistem separejčku na koncu, mi je jasno dala vedeti, kako stvari stojijo. No, meni so stvari potem stale zelo pokonci, saj me poznaš. Samo, moji sem obljubil, da nikoli več, ampak res nikoli več ne bom imel česarkoli s katerokoli drugo. Je rekla, da takoj spakira in gre k svoji mami. Z otrokoma pa psom pa novim avtom vred. In da naslednji dan dobim ločitvene papirje na mizo. Je vsa vražja, so že papirji pripravljeni, samo datum še napiše.

...

Ja, saj veš, tisti njeni odvetnik ji je vse napisal. Lani sva se potem pobotala, papirji pa so ostali. No, danes pa sem šel v Silvino pisarno po en fascikel. Ravno je jemala ene papirje iz omare, z zgornjih polic. Vedno nosi minike in tiste frdamane seksi nogavice...za popizdit seksi. In ko se je tako stegovala, sta se izbočili tisti njeni čudoviti bedri, ritka se je napela, zraven pa je še vzdihovala...Pa še rdeče tangice so se videle. Meni se je v trenutku zvrtelo v glavi. 

...

Kaj, kaj...Seveda, zaklenil sem pisarno in tako naprej. Kaj ti bom opisoval, saj veš, kaj je bilo. Zdaj pa imam slabo vest. Spet sem na istem kot lani. Kaj naj naredim?

...

Aja? V redu, pa se dobiva na pivu ob štirih v naši beznici. Bova potem kakšno več rekla. Hvala, si res frend. Se vidiva. Čao."

Problematični otroci kot "izdelek" nedelujočih družin.

Te dni se veliko govori o nasilju med mladostniki. Upravičeno. Kot prav tako upravičeno velikokrat govorimo o alkoholizmu in drogah in vseh drugih pojavih, ki se v tej populaciji pojavljajo in o čemer sam kot otrok nisem niti sanjal. Ja, bil sem srečen otrok, pa čeprav nisem imel mobitela, osebnega računalnika ali barvne televizije v sobi. V bistvu doma dolgo časa nismo imeli niti stacionarnega telefona, prvi avto pa smo dobili takrat, ko sem bil star devet let.    

foto: farm4.static.flickr.com

Danes pa imajo otroci (večinoma) na voljo vse blagodati tega sveta. Govorim seveda o otrocih iz t.i. razvitega sveta, torej tudi iz okolja, kjer živimo. In namesto, da bi imeli normalno in srečno otroštvo, ima kup otrok probleme s samimi sabo, družbo in...družino.

In o tem, o družini,  bi malo spregovoril. Zadnjič sem govoril s prijateljico, ki je ravnateljica na osnovni šoli. Šokirala me je z izjavo, da več kot 50% družin pri nas ne funkcionira tako, kot bi moralo. Podatek iz prakse. Starši so morda pijanci, se prostituirajo, so pod stalnim vplivom mamil ali antidepresivov, so morda deloholiki ali obsedenci s fitnesom ali pa so pod nenehnim stresom. Pa da se razumemo: nič nimam proti temu, da je kdo recimo deloholik ali zasvojen s kakšnim hobijem, vendar ne do te mere, do so potem otroci v največji meri prepuščeni sami sebi. Žalostno je to, da nekateri starši otrokom v materialnem smislu nudijo vse in še več. Verjetno zato, da si olajšajo vest, hkrati pa verjetno pričakujejo, da bo šola prevzela vse breme vzgoje, ne samo izobraževanja. 

Na osnovni šoli sem v bistvu opravil poslovni obisk (ki se pri meni potem včasih razvije še v kak prijateljski čvek ). Moral sem počakati, da je prijateljica zaključila en sestanek, med čakanjem pa sem si na hodniku ogledal različne razstavljene izdelke malih umetnikov. Prekrasno. Kaj vse znajo narediti! Da samo omenim nekaj izjemnih spisov, ki so jih napisali petošolci! Saj, na voljo imajo računalnik in ustrezen urejevalnik besedil in tiskalnik, ki so izjemna pomoč pri snovanju in oblikovanju teksta. In ravno zaradi vseh pripomočkov in vseh možnosti, ki jih otroci imajo, bo žalostno, če se bodo oblikovale generacije, ki vsega tega ne bodo izkoristile in razvijale vseh svojih talentov, pač pa bodo s svojim obnašanjem in delovanjem ustvarjale družbi dodatne probleme.

Vsako mora pomesti pred svojim pragom. In urediti stvari v lastni družini ter postaviti prioritete, kaj je pomembno v življenju. Mojo družino kmalu čaka obdobje, ko bosta tamali šli v šolo. Vem, da bo težko, trdno pa sem odločen, da bo družina vedno na prvem mestu in da bosta tamali vedno imeli Dom. Ja, z veliko začetnico.   

Gospodarska kriza kot izziv: kako živeti bolje?

Ali veste, da je Unesco leta 2002 določil tretji četrtek v novembru za svetovni dan filozofije? No, danes je ta dan (čestitke torej filozofom in "filozofom"), kljub temu pa danes ne bom filozofiral. Nasprotno, poskušal bom svoje bloge malo skrajšati, čeprav bo to zelo težko. Ko prsti začno leteti po tipkovnici, jih namreč zelo težko ustavim. 

Dober prijatelj, ekonomist, katerega poslovni kontakti segajo preko meja naše ljube kokoške in je tudi sicer izjemno razgledan, meni, da je gospodarska kriza veliko nevarnejša, kot si lahko mislimo ter kot nam to poskušajo prikazati mediji, politiki in lastniki kapitala. Pravi tudi, da bo gospodarska kriza trajala več let. Se strinjam. Visoka gospodarska rast, ki smo jo v preteklih letih v Sloveniji skoraj po božje častili, je v veliki meri bazirala na najetih kreditih ter potrošništvu. Ja, vsi mi smo z nakupovanjem potrebnih in predvsem nepotrebnih dobrin skrbeli za to, da se je proizvajalo in prodajalo. Pa je bilo čisto vseeno, ali si imel denar ali pa si stvari kupoval na lizing ali fafing.

Zdaj pa je te pravljice počasi konec. In medtem ko si lastniki kapitala ter politiki (ki so na istem bregu) prizadevajo kljub krizi biti še bogatejši, je čas, da se tudi običajni državljani zamislimo, kako ravno zaradi krize živeti bolje in kvalitetneje. Pa ne v materialnem smislu, da se razumemo. Jasno namreč je, da bomo morali za enako ali manj denarja delati več. Poglejmo raje malo okoli sebe: koliko krame in nepotrebnega luksuza kupujemo? Zakaj? Da bi bili sosedi nevoščljivi? Ker letošnja moda pač zahteva nove cunjice? Ker tako radi nakupujemo? Ker je tako prijetno preživljati prosti čas v trgovinah? Ker tako uživamo ob vseh tehničnih novotarijah, ki so na tržišču? 

Dajmo, začnimo živeti bolj polno življenje. Sočloveka začnimo ocenjevati po tem, kakšen je in ne, v kakšni obleki se bo pojavil. Namesto čepenja v trgovskih centrih s tistim prefiltriranim umetnim zrakom pojdimo na sprehod v naravo. In namesto da buljimo v televizijo ali v računalniški ekran, se pogovarjajmo in imejmo radi in družimo z našimi najbližjimi.

Ja, tole sem na hitro napisal in se bom tudi sam držal svojega nasveta. Adijo, družina me čaka!   

Okoljevarstvenik Karel Erjavec?

Biti minister je politična funkcija. Torej ministrstvo vodi politik, pod njim pa so potem v nekakšnem piramidnem sistemu razporejeni strokovnjaki ter uradniki. In na žalost se v ta sistem po politični liniji štuli tudi vedno več politikov, ki niso niti uradniki (tudi za to moraš biti usposobljen), še manj pa strokovnjaki. In ki po nekaj letih dela in učenja (na naše stroške, seveda), še večkrat pa samo na podlagi sedenja na udobnih in dobro plačanih stolčkih, postanejo veliki "strokovnjaki". In to se ne dogaja samo na državnem, pač pa tudi na lokalnem nivoju. 

Okoljski minister v novi vladi bo očitno postal Karel Erjavec, ki z okoljevarstvom do sedaj ni imel kaj prida skupnega (no, pa tudi stranka, ki jo vodi, ne), pač pa se je "izkazal" s svojstvenim humorjem. Glede na to, da se je pred volitvami Zares hvalil s svojim okoljskim programom, bi bilo nekako logično pričakovati, da se bodo ravno oni malo bolj grebli za to ministrstvo. Pa so bili drugi resorji očitno bolj vabljivi in tako je na okolju pristal pač Erjavec.   

Sam menim, da bi večji prispevek k čistejšemu ter bolj zdravemu okolju prinesla samo politika, ki bi odnos do okolja upoštevala v vseh segmentih svojega dela. To pomeni, da bi okolje moral imeti pred očmi vsak član vlade. Na čelu s predsednikom vlade, seveda. O takšnem družbenem konceptu je pred leti razmišljal že Hubert Požarnik, pa so slovenski politiki njegovo čtivo na žalost preskočili. Svetla izjema med slovenskimi politiki je bil samo pokojni Janez Drnovšek. S to napako, da je okoljsko občutljiv postal bolj ali manj šele nekaj let po tem, ko je zapustil funkcijo predsednika vlade. Torej v času, ko se je predstavljal kot Janez D. in ko je promoviral misli ter ideje, ki takrat niso bile dovolj dobro razumljene. Nasprotno, pokojni predsednik je bil velikokrat tarča kritik in posmeha. No, morda bomo njegovo razmišljanje razumeli čez nekaj let. Morda pa nikoli.

Novi okoljski minister bi moral spodbuditi razvoj družbe, ko se bo lahko v veliko večji meri kot sedaj sprostila civilna oziroma nevladna pobuda na okoljskem področju. Pri tem ne mislim samo na t.i. civilne iniciative, ki se pojavljajo ob vsakem malo večjem (okoljskem) problemu v lokalnem okolju. Jasno, ljudje se pač organizirajo kakor vedo in znajo, če na drug način ne morejo rešiti problemov z odlagališči odpadkov, trasami cest... Pa da se razumemo, velikokrat so želje ljudi žal neuresničljive in v nasprotju z željami ter potrebami drugih. Pogrešam predvsem več vplivnih nevladnih okoljevarstvenih organizacij. Ne vem sicer, kako je v Sloveniji s financiranjem tovrstnih organizacij, vendar močno sumim, da se težko financirajo ter nimajo dovolj denarja niti za normalno delovanje, kaj šele za malo bolj medijsko odmevne akcije. In tako se recimo v lokalnem okolju občasno sicer pojavi kakšen oglaševalski material katerega izmed komunalnih podjetij, ki pa je bolj seznam dosežkov tega podjetja. V redu, saj ni to nič slabega, ampak potrebno je zopet vedeti, da so projekte za naš denar udejanili ljudje, ki so za svoje delo izjemno dobro plačani. Zanimivo pa je, da se takšni oglaševalski materiali v poštnih nabiralnikih največkrat pojavijo tik pred volitvami, takšnimi in drugačnimi.      

Vseeno pa: dajmo Karlu Erjavcu priložnost, da nekaj naredi. Morda pa nas bo vse skupaj prijetno presenetil? Erjavec je vse življenje uradnik in je v zadnjih letih sedel na pomembnih stolčkih na različnih področjih, torej dodobra pozna ustroj in delovanje državne administracije. To poznavanje je zanj nedvomno prednost. Vseeno pa nimam velikega upanja, da bi ta vlada bila pretirano okoljska. Že dodeljevanje resorja je jasno pokazalo prioritete te nove vlade. Prva naloga te vlade bo gotovo soočanje z globalno finančno krizoa in z njo povezanimi morebitnimi odpuščanji, okolje pa lahko tudi počaka. V resnici bo okolje figo počakalo! Vse, kar bomo jutri zasvinjali, bomo morali pojutrišnjem sanirati. Ali pa nas ne bo več. In preventiva je bila vedno boljša (in cenejša) od kurative. Na vseh področjih. Tudi na okoljskem.

Pa še to: okoljski minister, ki bi prihajal iz (radikalne) zeleno usmerjene stranke, bi lahko seveda storil za okolje dosti več. Sploh v primeru, ko bi ta zelena stranka bila jeziček na tehtnici in bi s tem pridobila realno večjo politično moč, kot bi jo imela glede na število poslancev v državnem zboru. Na žalost pa od časa Dušana Pluta in njegovega predsedovanja Zelenim takšne močne okoljske stranke nimamo več. In kot stvari kažejo, se stvari na tem področju v kratkem ne bodo premaknile na bolje.

PROSTI SPIS: nov naslov in nov čas objave!

Tako. Pa je spet na vrsti prosti spis. Ker sem s svojim umotvorom s področja kriminalistike uspel pritegniti dosti komentatorjev, določam naslov in čas objave novega prostega spisa. Malo sem preštudiral pravila in upam, da so mi stvari jasne. Najprej pa ura objave: nedelja, 23.11. ob 21.00. Naj bo dovolj časa za pripravo kakovostnih prispevkov.

In naslov? Hm, naj bo........Ob pogledu na tisti bedri so se mi začela šibiti kolena. O čem boste pisali, je zdaj vaša stvar. Ja, saj je vprašanje, o katerih bedrih boste pisali, torej...

Pa še pravila za vse tiste, ki jih boste potrebovali:   http://www.ednevnik.si/entry.php?w=janalumnus&e_id=51821.

Zdaj pa ošilite svinčnike ali pa namočite gosja peresa v črnilo ter na delo! Pa veliko uspeha!

Življenje se odvija tukaj in zdaj. (Tudi rahlo humoren) razmislek o smrti.

Pravijo, da se smrti in davkom ne more ubežati. Zase vem, da se davkom nikakor ne znam izogniti, se pa bojim, da se tudi smrti ne bom znal. Teta mojega očeta je nekoč rekla: "Vsi boste nekoč umrli, morda tudi jaz." No, pa je tudi ona pokojna že dobrega četrt stoletja. Sicer pa: ko si mlad, se ti zdi smrt tako zelo oddaljena, da o njej (večinoma) sploh ne razmišljaš. Leta pa hitro bežijo in smrt vedno bolj redči vrste tistih, ki jih imaš rad. In čeprav je smrt nekaj, kar se vedno dogaja drugim, bo nekega doletela tudi nas. Umetniki so jo velikokrat predstavljali kot prikazen v črnem, ki s koso straši po svetu in kosi med ljudmi, starimi in mladimi, zdravimi in bolnimi...

Hm, je s smrtjo možno šahirati, kot je to storil Max von Sydow v Bergmanovem filmu The Seventh Seal? (foto: moviemail-online.co.uk) 

Eden izmed avtorjev, katerih dela so na moji " bralni čakalni listi", je tudi Richard Dawkins. Človek, ki pravi, da je možnost za obstoj Boga neznatna. Da vsi dokazi o obstoju ali neobstoju Boga kažejo v smer, da pač Bog ne obstoja. Če je to res, moramo torej preživeti to eno in edinstveno življenje čim bolje in čim uspešneje, saj nas po smrti čaka veliki in prazen Nič.

Depresivni dnevi? Ne nujno.

Začenja se tisti del leta, ki ga najbolj sovražim. Kratki dnevi, megla, dež, sneg in ostale vremenske nevšečnosti... Fuj. Nič čudnega, da so že starodavna ljudstva tako zelo spoštovala zimski Sončev obrat (najpogosteje 21. decembra), ko se dan začne daljšati. Na severni obli, seveda.

Vendar bi bili veliki bedaki, če bi pustili, da vpliva na nas samo vreme. Da niso tile večinoma pusti dnevi čisto zamorjeni, lahko na različne načine poskrbimo sami. Tudi s športnimi aktivnostmi. Izvolite nekaj predlogov, kaj vse lahko počnete to zimo!

foto: burgvitalhotel.at 

foto: bbc.co.uk

foto: ct-graphics.com

foto: images.teamsugar.com

foto: farm4.static.flickr.com

Prijavi packo v naravi.

Gre za akcijo tednika 7dni, ki poteka te dni. Tudi naslov akcije Prijavi packo v naravi je simpatičen. Na spletni strani akcije že vidimo prve odzive tistih, ki so nekje v svoji bližnji ali daljnji okolici našli kup odpadkov, ki so ga tudi fotografirali ter skupaj s podatki poslali na spletno stran akcije. Nekatere fotke so res grozljive. Kaj za vraga ljudje vse mečejo v naravo? In zakaj?

Kako naprej? V bistvu se mora storiti dvoje. Najprej, sanirati se morajo divja odlagališča. Ki jih je v Sloveniji na tisoče. Velikih in malih, bolj ali manj nevarnih za okolico. Ljudje smo res paconarji ter mečemo v naravo vse, kar se nam zazdi, med drugim tudi nevarne odpadke. Kdo pa je tisti, ki lahko divja odlagališča očisti? Kakšno manjše odlagališče lahko očisti posameznik ali skupina ljudi v kateri od (hvalevrednih) lokalnih očiščevalnih akcij. Veliko pa posameznik ne more storiti. Včasih gre za nevarne snovi, pri katerih je potrebno za odstranjevanje imeti ustrezno opremo, ki je posameznik pač nima. Dober primer so stare poškodovane salonitne plošče, ki vsebujejo azbestna vlakna. Velikokrat pa so problemi drugi: količina, velikost in nedostopnost odpadkov. In spet ista zgodba: čiščenja brez ustrezne opreme pač ni. In čeprav so komunalna podjetja, ki se ukvarjajo z odstranjevanjem odpadkov, ustrezno opremljena za sanacijo divjih odlagališč, se baje tega dela ne lotevajo ravno pogosto. Problem naj bi bil denar in vprašanje, kdo bo čiščenje plačal.

Saj, če bi se vedelo, kdo onesnažuje, bi mu lahko izstavili račun. Pa onesnaževalcev večinoma niti ne moremo identificirati. Sicer pa: vsi, ki plačujemo storitve komunalnih podjetij, plačujemo enako. Recimo naša družina, ki ima kompost, ločuje odpadke ter papir, plastiko ter steklovino vozi na približno kilometer oddaljen ekološki otok. Ki to v resnici ni, saj so zabojniki nemarno razporejeni kar ob avtobusni postaji. In roko na srce, v večini slovenskih krajev so ekološki otoki bolje urejeni kot pri nas. Zbiramo pa tudi nevarne odpadke, ki jih komunalno podjetje zbira samo enkrat letno, pa še takrat se pri nas ustrezen kombi ustavi samo za kratek čas. Seveda takrat, ko smo ponavadi v službah in je ta storitev namenjena bolj ali manj tistim, ki so dopoldne doma, to pa so večinoma upokojenci. In tako včasih različne oblike vrste (nevarnih) odpadkov odpeljemo v Bukovžlak na zbirališče odpadkov. Enake položnice pa dobivajo tudi tisti, ki odpadkov ne ločujejo ter vse skupaj mečejo v isto posodo, da ne govorimo o divjih onesnaževalcih.

In tista druga stvar? Preprečiti, da se takšne stvari v prihodnje ne dogajajo več. Pogrešam več preventive in obveščanja. Tudi s strani komunalnih podjetij. Saj, zakaj so učinkoviti idiotski oglasi za recimo pralne praške? Ker se ponavljajo znova in znova na vseh možnih TV kanalih, preventivnih akcij na področju varovanja okolja pa je s strani tistih, ki so za varovanje okolja zakonsko zadolženi, preprosto premalo. Z zatiskanjem oči pred problemi in molčanjem pa ljudi in njihovega ravnanja ne moreš spremeniti.

Upam, da akcija ne bo ostala samo na besedni ravni ter da bodo "ustrezne istitucije", kot pravijo organizatorji akcije, res kaj storile. Mediji imajo moč, da premaknejo stvari tudi tam, kjer navadni državljani ponavadi ne dosežemo ničesar. Zato držim pesti, da akcija uspe! 

Nova vlada: dobra ali slaba, naša bo.

Ministrska ekipa je znana. Prvi vtisi? Nič posebnega, pustimo pa se presenetiti. Upam, da bodo presenečenja pozitivna, saj bomo v tem primeru vsi skupaj živeli bolje. Zato ne glede na naše politične preference dajmo vladi možnost, naj se dokaže s svojimi dejanji. To možnost moramo ponuditi tudi tistim, ki so politično še kako popisan list. Na primer, pri ministricah in ministrih stranke Zares-nova politika ni nič novih obrazov. Celotna ministrska ekipa plus predsednik državnega zbora prihajajo iz vrst bivše (velike) LDS in imajo še kako veliko politično kilometrino.

Malo še morda o imenih. Poleg nekaterih, ki jih nikakor ne bi želel videti v vladi (pa o njih danes ne bom, ker želim biti pozitivno nastrojen) so me prijetno presenetila tri imena. No, vsaj dve med njimi nista tako veliko presenečenji, to sta Patrik Vlačič v prometnem resorju ter Borut Miklavčič na zdravstvenem ministrstvu. Res upam, da sta ta dva sposobna očistiti dva Avgijeva hleva, ki ju čakata. In tretji? Boštjan Žekš, ki me je pozitivno presenetil z izjavo, da bo kot minister, zadolžen za Slovence po svetu, skrbel tudi za mlade sodržavljane, ki se (z vsem svojim znanjem) kar nekako izgubijo v svetu. In tako njihove ideje, znanje in energijo uporabijo drugi.

Ja, pa smo pri osnovnem problemu te slovenske države. Pri predragi organiziranosti, pri kopičenju birokracije in službah, ki so velikokrat same sebi namen. Papirji in zakoni in uredbe in predpisi in tako naprej, ljudje pa smo tukaj kar nekako nepomembni. In če ta država ne bo cenejša ter do svojih državljanov prijaznejša, bodo tisti najboljši in potencialno najuspešnejši šli drugem. Svet je velik in lep, za sposobne pa je povsod dovolj prostora.

Svet' Martin spreminja mošt v vin'.

Obstaja nek poseben odnos med vinom ter Slovenci. V nasprotju s kakšno drugo himno, ki govori o vojskovanju in pobijanju, v naši himni nazdravljamo, se veselimo življenja in tudi malo flirtamo s Slovenkami. Da ne govorimo o Slomšku in drugih, znanih in neznanih avtorjih, ki so pisali pesmi o vinu, o njegovi pridelavi in predvsem o tem, kako radi vino pijemo.  

Sicer pa vino ustvarijo iz grozdja. Na papirju sicer zveni preprosto, v resnici pa... Izjemno spoštujem ljudi, ki obvladajo čudovito obrt ustvarjanja vina. Tudi v družini smo v preteklosti imeli vinogradnike in vinarje. Spominjam se starega očeta, ki je sicer kmetoval, vinograd pa mu je pomenil čisto veselje. Garanju navkljub. No, verjetno je takrat vino igralo pomembnejšo prehrambeno vlogo, saj ni bilo na voljo različnih marketov, kjer se police šibijo pod težo takšnih in drugačnih pijač. Ena izmed malenkosti, ki se jih spominjam iz trgatev: kako je stari oče pazil na vsako posamezno grozdno jagodo. Nič se ni smelo skotaliti po tistem strmem bregu navzdol! In sama trgatev! Nekaj posebnega, del nekega magičnega obreda, ki se je končal okrog Martinovega, ko je iz mošta nastalo vino. Na žalost so letos neurja marsikje stolkla skoraj ves pridelek in od trgatve ni bilo nič. To se je zgodilo tudi tam, kjer smo bili na trgatvi lani in kamor bi (upam) bili povabljeni tudi letos. Prizori uničenih vinogradov, o katerih so poročali tudi številni blogerji, so grozljivi. Toliko truda je šlo v nič! 

foto: 1Trisha

Leta, ko sem na kakšnem žuru spil malo (vina) preveč, so mimo. Danes vino pijemo ob kakšnem pomembnem dogodku ali ob kosilu čez vikend. Kozarček ali dva. Prav zanimivo se mi zdi odkrivati (zame) nove okuse vin, tudi z drugih kontinentov, od Avstralije do Južne Amerike. Sicer pa mislim, da imamo Slovenci na voljo veliko dobrih vin po dostopnih cenah. Danes sem si malo ogledal Tušev mini vinski katalog, ki je prispel, in za naše skromne potrebe se bo že kaj našlo. In tudi med slovenskimi vini je še dosti takšnih, ki jih ne poznam(o). 

Renski rizling. (foto: slovino.si)

In še ena moja povezava z vinom: ko se je pred leti bivša Skupnost za vinogradništvo in vinarstvo, ki se danes imenuje Vinska družba Slovenije, selila iz Celja v Ljubljano, sem nasledil del njihovih bivših pisarn. In na policah, kjer so včasih ležale steklenice, sem imel zložene knjige, plakate in kasetofone. Škoda samo, da pri selitvi na policah niso pozabili zaboja (ali dveh ) buteljk kakšnega resnično vrhunskega vina.   

Ne smemo pa pozabiti na vinske kraljice! Naziv vinske kraljice Slovenije za leto 2008 nosi Svetlana Širec. (foto: pomurski-sejem.si) 

PS: Kdo je morilec?

Moram priznati, da mi je naslov delal veliko preglavic; ker pa sem obljubil, da se bom udeležil pisanja tega prostega spisa, bom besedo tudi držal. Ob tem pa se mi je utrnila misel: kaj pa, če bi napisal nekaj drugačnega, nekaj... izzivalnega? Recimo: napišem bolj ali manj kratko zgodbico, odgovor pa je (na nek poseben način) zapisan v njej sami?

Iz sobe se je zaslišal krik. Lahko bi se reklo, da je v tistih tihih popoldanskih urah v hiši odmevalo tako, kot da bi hiša bila polna glasnih in kričočih ljudi. K sobnim vratom sta kmalu pritekla prijatelja Rok in Vid, ki sta se prej nahajala vsak na svojem koncu posestva, odprla sta vrata in... A je to mogoče? Ja, očitno je, saj je na tleh ležala mrtva Nina, Rokova spremljevalka in lastnica hiše, v kateri so se nahajali. Enkrat pred leti je Nina podedovala ogromno posestvo s hišo, zraven pa še kup denarja, delnic ter umetnin. Sorodnice, neke stare zoprne tete, ki ji je vse bogastvo zapustila, sploh ni marala, denar pa je le denar in... Enostavno, kako človek pobaše kup denarja od osebe, za katero ti sploh nikoli ni bilo mar in potem začne uživati v brezdelju in uživaštvu, ki ga lahko nudijo neomejene finance. V pol ure so se na posestvo pripeljali kriminalisti, trije mladi fantje, ki so se lotili dela, saj sta Rok in Vid lastnico hiše našla z nožem v hrbtu in v mlaki krvi. Enkrat v tistem času se je iz bližnjega gozda, z nekaj rožami v rokah, prikazala Simona, Vidovo dekle in Ninina prijateljica. Da je bila presenečena, ker se je v času, ko je bila odsotna, zgodilo nekaj tako pretresljivega, je jasno. A na vprašanja kriminalistov je odgovarjala odločno in jasno ter povedala, da se je zadnji dve uri sprehajala po gozdu, med drugim se je ustavila tudi v uro hoda oddaljenem baru v sosednji vasici, kjer je na hitro spila kapučin. Seveda so se kriminalisti kmalu z vprašanji usmerili proti obema fantoma, pri čemer jim je bil najprej sumljiv Rok, saj je bil znan ženskar, govorilo pa se je, da ima veliko starih kockarskih dolgov. Iz predala v Ninini pisalni mizi so prinesli polico njenega življenjskega zavarovanja, iz katere je bilo razvidno, da je bila zavarovana za ogromno vsoto, v primeru njene smrti pa bi ves tisti denar prejel Rok. Malo kasneje pa je eden od kriminalistov, ki je zaslišal Ninino kuharico, izvedel, da se je v zadnjem času veliko sestajala z Vidom, njuna zveza pa še zdaleč ni bila tako nedolžna. Oba fanta so odpeljali na policijsko postajo ter ju začeli temeljito zasliševati, vsakega zase, saj sta jim bila oba po svoje sumljiva. Namreč, dve uri pred ugotovljenim časom Ninine smrti, sta fanta preživljala po svoje. Ali njuni zgodbi držita? Kriminalisti so sicer še vedno dopuščali možnost, da je Ninino smrt povzročil kdo drug, vendar... Eden in drugi sta namreč imela motiv za Ninin umor. Rok je po lastnih besedah dve urici pred Ninino smrtjo preživel v viseči mreži, razpeti med dve češnji v vrtu ter dremal, Vid pa naj bi na drugi strani hiše na verandi bral knjigo. Je pa Vid na zaslišanju priznal, da je bila njegova zveza z Nino burna, saj sta se telesno izjemno privlačila, pri čemer pa se Vid ni želel odreči zvezi s Simono, s katero je želel ustvariti družino. Elektronsko dopisovanje, ki so ga preverili, pa je dokazovalo, da je Nina Vidu grozila, da bo njuno zvezo razkrila vsemu svetu. V bistvu je tako Vid v očeh preiskovalcev postajal bolj in bolj sumljiv, česar se je seveda zavedal. Zato je počasi nehal nenehno ponavljati, da ni morilec ker je Nino vseeno močno ljubil, pač pa se je zavil v molk. Grabila ga je tudi panika, ko si je predstavljal, kako nekaj prihodnjih dolgih let ali celo desetletij preživlja v kaznilnici. Odločitev kriminalsitov je bila skoraj logična: Vida in Roka so na podlagi ustreznega naloga zadržali, saj se bo preiskava nadaljevala. Da je bila Simona presenečena nad zapletom, je jasno: ali njen fant ali njun skupni prijatelj je hladnokrvni morilec? Bi sploh kdaj lahko pričakovala, da jo bo njen fant prevaral z njeno najboljšo prijateljico? In tako se je, objokana in razočarana, malo pred polnočjo vrnila domov. Natočila si je polno kad vroče vode, si prižgala svečko in v tišini in skoraj v temi s sabo prala umazanijo tega dne. Ampak, če bi bilo neprijetne občutke z vodo tako enostavno sprati, bi bilo res super, v resnici pa problemi in tesnobe ostajajo globoko v človeku. Ja, jutri bo nov dan in kdo ve, kaj ji bo prinesel. Morda pa se bo kaj v zvezi z Ninino smrtjo le razjasnilo.

Ali je zgodba predolga? Nekako upam, da ste jo kljub temu prebrali. Ja, zdaj pa uganka: potrebno bo ugotoviti, kdo je morilec. Saj, bo kdo rekel, Agatha Christie bi zadevo zapisala veliko bolje, ja, se popolnoma strinjam, ampak tudi ona ne poda ravno veliko uporabnih podatkov, da bi človek lahko v zgodbi našel morilca. Umori se pri njej vrstijo kot na tekočem traku in takšni z nožem, zapičenim v hrbet, so še najmanj zanimivi. Ma kaj češ, če je pa naslov prostega spisa takšen, torej sem moral pisati kriminalko. Lahko povem, da je ime morilca zelo jasno zapisano v zgodbi. Ja, samo pazljivo morate prebrati zgodbo. In morda se zraven spomnite še recimo...Prešerna? Veliko uspeha pri uganjevanju! Andrej, naslednjič pa boš napisal kaj krajšega.                                                   

Obama = upanje.

Ja, upanje za marsikoga v ZDA in po vsem svetu. Že dolgo namreč ni bilo ameriških predsedniških volitev, ki bi prebudile toliko emocij v ljudeh. In toliko hrepenenja po nečem novem in boljšem. Zmagal je človek, ki ga pred kakšnim letom dni praktično še ni bilo na ameriškem političnem zemljevidu. Temnopolt. Kar se je še pred nekaj leti zdelo kot znanstvena fantastika. In predvsem je Obama politik, ki pooseblja drugačno politiko, kot jo vodi dosedanji predsednik ZDA. Le-ta je dober primer, kakšen ameriški predsednik ne sme biti. Njegovi slavni bušizmi so še pravzaprav samo komična plat njegovega vladanja, pomembnejše stvari so npr. vzpostavljanje nove železne zavese med civilizacijami ali služenjem lobijem, predvsem vojnemu. Kako je predsedoval George W. Bush, smo se prepričali sami, pač pa vsi nismo mogli spremljati predsedovanja drugega slabega ameriškega predsednika, Richarda Nixona. Slavna novinarja Bob Woodward in Carl Bernstein v knjigi Nixonov padec podrobno rekonstruirata dogodke, ki so na koncu pripeljali do odstopa tega predsednika. Dogajalo se je marsikaj skrajno neverjetnega, predvsem pa so se vrstila prikrivanja in laži javnosti, tako ameriški kot svetovni, kongresu in senatu, preiskovalnim organom...

Richard Nixon. (foto: elberry.files.wordpress.com)

Woodward in Bernstein. (foto: faculty.smu.edu)

Mnogi pričakujemo drugačnega, boljšega ameriškega predsednika, kajne? Ampak, ali niso pričakovanja prevelika? Hja, ZDA so v tem trenutku še vedno edina svetovna velesila; to niso niti (na mojo veliko žalost) EU niti Rusija niti Kitajska. Od najmočnejše države na svetu pričakujem, da se bo postavila na čelo boja za boljši svet, za manj revščine in za bolj ekološko politiko. In seveda, ne pozabimo še na svetovni mir. Vprašanje pa je, kaj bo lahko Obama z novo administracijo naredil, kajti tudi oni so v veliki meri odvisni od lastnikov kapitala. Upam, da spremembe, ki se bodo nedvomno zgodile, ne bodo samo kozmetične. Kajti potem bomo vsi skupaj (spet) zelo zelo razočarani.

Ali res lahko? (slika: z.about.com)

Oh, ta tehnika!

Saj vem, brez tehnike ne moremo. Ne več. Niti doma niti v službi niti kjerkoli drugje. V zadnjih nekaj letih se je svet izjemno spremenil, ker pa tako zelo hitimo skozi življenje, tega včasih sploh ne opazimo. Vprašajmo se nekaj: če ne bi tehnološko-informacijska revolucija tako zelo spremenila sveta, bi sicer bile možne neverjetne spremembe na nekaterih drugih netehničnih področjih? Recimo. Pred nekaj leti je bila misel, da bi bil lahko v bolj ali manj kratkem času za predsednika ZDA izvoljen temnopolti kandidat, prav smešna. No, zdaj pa se je v ZDA zgodilo prav to.

Nikoli nisem bil velik privrženec novotarij in težko me boste navdušili s kakšnim novim modelom GSM-ja. Isto velja za avto, televizor ali laptop. In zaradi bolj ali manj inertnega odnosa se potem zgodi tudi to, da ne raziščem dovolj vseh uporabniških možnosti aparatov, ki jih uporabljam. In sem potem včasih malo osramočen, ko mi kateri od znancev razlaga, kaj vse recimo moj GSM aparat zna in zmore. 

foto: ecx.images-amazon.com   

No, zdaj pa k mojim težavam. Te dni se moram privajati na kup tehničnih novosti. Novi služben avto s sistemom za prostoročno telefoniranje. Hm, ja, če bi prejšnji uporabnik zbrisal svoje nastavitve, bi še šlo. Nov GSM, ki sploh ni več telefon, ampak je računalnik. In na njem je ogromno različnih funkcij, ki jih (še) ne poznam in pojma nimam, kaj sploh so in kaj omogočajo. In tudi nov laptop. Sama škatla (hardver) sicer zelo simpatična, ampak tisto, kar je notri (softver oziroma specifični programi, ki jih uporabljam pri svojem delu) mi bo povzročilo marsikateri sivi las na glavi.

Ampak, kaj naj naredim? Nič, spomnim se na Titove besede (saj je bil Tito, kajne?), ki je rekel: učiti se, učiti se in še enkrat učiti se. Torej...

Nacionalni interesi? Hm, hm, hm.

Še ne tako dolgo nazaj so nas veleumni ekonomisti poučevali, kako izjemno pomembno je, da nekatera podjetja ostanejo v slovenskih rokah. No, teh rok je sicer bilo bolj malo, ampak, saj si sposobni in iznajdljivi zaslužijo več, ali ne? Prepričevali so nas, kako zelo je pomembno, da je v slovenskih rokah, poleg nekaterih drugih podjetij, tudi Mercator. Zaradi slovenskih izdelkov na njihovih policah, zaradi zaposlenih...

foto: finance-on.net

No, zdaj pa se je zgodilo. Dva velika lastnika Mercatorja sta se hkrati odločila, da bosta delnice Mercatorja prodala. Ne, ne, to ni zaradi finančne krize, samo dovolj imata države, ki jim stalno nekaj nagaja. In tako bodo (kmalu večinski) lastniki Mercatorja morda postali Srbi, morda Francozi, morda kdo tretji... In Mercator bo postal del neke druge trgovske verige. 

Gotovo se bo zgodilo (vsaj) troje. Najprej, tuji lastnik prav gotovo ne bo več v tolikšni meri favoriziral slovenskih izdelkov na svojih policah. Slabo za Slovenijo. Drugič, v Mercatorju novi lastnik gotovo ne bo obdržal vseh zaposlenih, saj bo lahko kup storitev za slovenski del njegove trgovske verige opravil kdo drug nekje v tujini. Bodisi v matični državi bodisi tam, kjer so določene storitve cenejše kot pri nas. Slabo za Slovenijo. In tretjič, Pivovarna Laško kot eden od prodajalcev si bo prav gotovo izborila ugodne pogoje za prodajo v Mercatorju še naprej, podoben dogovor pa lahko doseže še za prodajo svojih izdelkov še kje v tujini, v isti trgovski verigi. Dobro za Slovenijo? Ja, ampak v primerjavi s prvima dvema točkama pljunek v morje.

No, pa bom končal z veleumnimi ekonomisti. Preprič(ev)ali so nas, kako je pomembno, da npr. Pivovarna Union ostane v slovenskih rokah. Kratkomalo so naredili enačaj: interes Pivovarne Laško = Interes Slovenije. Enak enačaj bi lahko po njihovem napravili še za kakšno drugo podjetje, tudi za Mercator. Kaj pa zdaj, kje je pa pri sedanji prodaji udeležen (prihodnji) slovenski nacionalni interes, o katerem so tako zavzeto govorili?  

No, pa še tole: s Pivovarno Laško, njenimi menedžerji in lastniki ni sploh nič narobe. Nasprotno. Izkoristili so bolj ali manj vse priložnosti, ki so se jim ponudile. Saj, kdo jih na njihovem mestu ne bi izkoristil? Bi pa se morali vsi skupaj temeljito vprašati o sposobnostih in poštenosti tistih, ki so takšne priložnosti omogočili. Ampak, kot je naslov rubrike, v kateri objavljam ta prispevek, tudi končujem: psi lajajo, karavana gre pa dalje.