Teater vsakdanjega življenja

Sporočilo brez naslovA

Blog reloaded...

...Kakorkoli - čeprav naj bi bila epikurovsko časovna komponenta "nesreča vseh nesreč", vseeno ostaja inherenten vzrok, izvor in uganka na prenekateri sferi...Če ne kar na vseh ravneh kolektivne biti in zavedanja...Še posebej individualnega, na subjektivni ravni...Bržkone se zato neizbežno in pretirano "posploševalsko" tako zelo strastno reducira na relativno...Kjer so pomen, implikacije in asociacije ter simbolika mlačnotoplo pogojeni in določeni s posameznikovim odnosom do točno specifičnega dogodka...Dogodka, krivega heterogenih odzivov...Primarno čustvenih...Zaradi "merilnega" značaja konsenzualne četrte dimenzije in vrojene minljivosti...V nekem trenutku nemara je postulat o vzporednih svetovih/resničnosti(-h) verodostojen in vreden razmisleka...Idiografskega, fizikalna interpretacija z vso svojo nomenklaturo doktrin, je sfera in "nomos" per se...Do nadaljnega...In novega številčnega konsenza...

Včeraj, danes, jutri in posameznikova kognicija pomeni vzajemno prepletanje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti...Kot štirje jezdeci apokalipse v konotaciji z "objektivnim" časom, ki je skozi leibnizovsko optiko sestavina fundamentalne človeške intelektualne strukture, vihtijo meč našega razumevanja in vrednotenja časovne percepcije...Vse dokler ne pomenijo trna v peti stricu z imenom "objektivni čas"...Če je lepota v očeh opazovalca, je "čas" do neke mere produkcija človeške zavesti...Osnova reda, strukture, koherence in nujno tudi reference...V "nadzorovani" bližini/distanci se dokaj sramežljivo potika tudi dialektika...Le kaj bi svet bil brez "konfliktnosti"?!...Bil bi kot Orwell-ov1984, sistematično ideološko uniformiziran, pasiven in reguliran...Vse, samo "intriganten" ne..Sedaj bi se že lahko približal poantiranju zgodbe...Res...

Saj nisem bil spodoben prepoznati fabule, njenega pomena in sporočilnosti...Tako anarhistično in naivno sem dovolil, da je besedilo zasedlo vzporedno resničnost, obliko in sestavine...Mnogo prekompleksno...Veliki pok, preboj, sem doživel na svoj način...Originalen, ireverzibilen, predvsem pa nepričakovan...Na wc-ju delovnega mesta, kjer sem prebil strukturno-mišične ovire peristaltične cevi in zakuhal nevarne emisije metana ter drugih žlahtnih organskih spojin, ki so kratkotrajno infestirale omenjen plac z aromatično simfonijo...Vonjalni orkester je seveda vabil na ples...Za nosne receptorje...Breakdance...Do bruhanja in nazaj...Do konca, v bistvu...(samo) Izolacija v lastnem vonju se je pokazala za koristno...Čista iluminacija - nekateri požirajo školjčno literaturo jaz pa v teh kratkih časovnih fragmentih fekalijskega torpediranja razmišljam...Produktivno-ploden sem kot le kaj in kot le kdaj!!!...(s)Misel v dreku...Shit happens...

Bržkone vse rotira okoli relativnosti...Ne trdim niti ne zanikam, da je eno ali drugo...Ali pa celo oboje...Da in ne... Diplomatska sterilnost in protislovje...Strateška pat pozicija pokriva vse mutacije, paermutacije in kaj je še teh matematičnih derivacij...Ohranjam metodološki status quo, saj prav pozicija opazovalca v odnosu do nekih dogodkov določa vso nomenklaturo (agendo), ki jo z konstituiranjem do tega (teh) dogodkov/referenc sprožimo in evociramo...Tovrstne izkušnje so kontradiktorne in prav tako zastopajo preteklost, sedanjost in prihodnost kot tudi zunanje okolje, v katerem so se materializirale...Konvergirajoč v skupnem imenovalcu - posamezniku in njegovi (pod-)zavesti...Z vsemi mogočimi in možnimi mehanizmi/procesi... Sploh se ne čudim, če napisano pomeni vrtenje v krogu...Izrazito subjektivno...Ciklično gibanje in preskakovanje med tistim, kar se je zgodilo, je v teku in tistim, kar nas čaka...S čimer se sumljivo približam (in navezujem) na bazični postulat tovarišice zgodovine - prva ura, prva lekcija in prvi letnik srednje šole..."ČAS" je filozofska enigma, psihološka skrivnost, logična sestavljanka, naravoslovni fetiš...ITD...Pretekle izkušnje, s pomočjo katerih vrednotimo sedanjost in prozvajamo predikcije o bodočnosti...Preteklosti, bližnji in daljni, h kateri se še preveč radi vračamo...Nostalgija je miselna ekstaza... Zatočišče in tolažilna dimenzija...Plastelin za korekcije in nam všečno inačico resnice...Moje, vaše, naše, tvoje... Nekega doživetega/preživetega obdobja...

Time marches on...Nevtralno in "dehumanizirajoče"...Mentalna abstrakcija z otipljivimi posledicami...Rojevanje, klimatska in societalna peridozacija, "kozmična urejenost", minevanje, recikliranje, jutranje negodovanje ob nečloveški budilki, hitrost orgazmiranja, življenska doba tv-ja, pisanje bloga, fanzaziranje, gužva na cesti, skupne urice s prijetno osebo, o kateri se je razpisal A.E. in je postal univerzalen popkulturni aksiom "relativnosti", ontološkost...Ubikvitarnost časa je preverljiva premisa...Kakor tudi zmedenost in paradoksalnost "bližine" nekaterih točk v naših biografijah...Npr.:

• pred časom, v začetku oktobra, sem v mislih rekonstruiral lastno "pionirskost" - previdnost, skeptičnost in zametke efvoričnosti pred vstopom v neznano/znano fazo življenja - študij...Z mešanimi občutki ilustriraš in podoživljaš vstopanje v "hram učenosti", ki hkrati služi tudi iniciaciji v kvalitativno drugačno fazo izobraževanja in osebnega razvoja...Sam, brez popkovine, v mestu, katerega poznavanje je povečini bilo omejeno na občasne pijansko obarvane obiske po končanem programu/ogledu drame ali gledališča v sklopu SŠ kurikuluma...Prišel, videl... (pavza)...pripravljam se na sklepno fazo "sklepne faze"...Še zdaj se vidim in opazujem, na trenutke pa tudi identificiran z poznejšimi generacijami bodočih iskalcev znanja in poklicne profilizacije...Začetno domorodsko nezaupljivost je kaj hitro zamenjala učinkovita aklimatizacija na nove pogoje - okolje, vrstnike, obveznosti, vožnje, hedonizem, druženje, nervoznost pred izpiti, praktičnost, samostojnost...Takorekoč se je odprl portal v številne možnosti...Nekatere izkušnje so s pomočjo teh "možnosti" trajno zasidrane v mojih spominskih kapacitetah...Tako realistično pristne kot če bi se zgodile včeraj...So tangible...Definitivno vredne občasnega oživljanja...Med drugim je tudi zanesljiv poligon za testiranje samostojnosti in iznajdljivosti, predvsem za nerezidente unimest ali njihove bližnje okolice... Življenjski do it your self komplet...Prilika za vse tiste, ki še vedno sesajo prst družinske neločljivosti...In uvod v lat-fazo...For the crazy tough and phony brave...Kot v neuradni folklori za rekrutacijo marincev...
• prav tako v začetku oktobra, tik po koncu moje rehabilitacije, sva (jaz, ona...) udarila razmeroma spontan in enodneven roadtrip...Jebemo, kje je že to?!...Se sprašujem zdaj, medtem ko so se sekunde čelnega soočenja z srebrnim mondeotom prejšnje generacije zdele kot večnost in "sunek"...Izza ovinka, midva nič hudega sluteč na svojem pasu, ford v prehitevalnem manevru, bi bila prikrajšana za skupna doživetja, prevožene kilometre in fotodokumentacijo, tisti dan...Da ne dramatiziran še bolj...Katastrofa je morala počakati na druge sodelujoče, s čimer sva lahko nadaljevala uživanje, utrjevanje vzajemne navezanosti in spoznavanja zgornjedravske doline...Ki se je na koncu zaključilo kot bi mignil...Vožnja in dan...
• morda bi se, preden sem opisoval nekatere scene iz najinega prvega casual potovanja, moral posvetiti njej...Vzorno razmišljanje, toda...V tem primeru se raje zanašam na direkten pristop, na dejanja v realnosti..."Praksa v praksi", kjer besede meso postajajo...Ona...Tako holivudsko se je začelo najino virtualno tipanje, kdaj že!!!...In se posledično preneslo v resnične sfere, v dejansko in nepozabno interakcijo...Kdaj že!!!...Reanimacija preteklosti a la "še pomnite, tovariši in tovarišice" še ni postala kandidat ampak...Time flies, ob detaljnem medsebojnem spoznavanju, galaktičnosti in fascinantnim podrobnostim ter telesni/bivanjski imperativnosti...Hrepenenja po objemu, poljubu, strasti, orgazmiranju...sobivanju...Še predobro in super nazorno čutim, tipam in okušam ter poslušam intelektualno frekvenco in atraktivno-slastno konfiguracijo njenega venerinega templja...Ob prvem "raziskovanju"...AH...Kdaj že!!!...Navkljub repetitivnosti (in dostopnosti), je zaključek vedno isti...Frapiranost ob brzenju...Nezmožnost dojetja "odvijanja filma", po rafalsko...Od prve besede v abstraktnem prostoru, do soočenja, prvega formalnega poljuba, hitropoteznega orgazma do "odvisnosti" in razmerja...Ona - moja osrednja referenčna točka...Enkratna, posebna, idealno "promiskuitetna", lepa, samosvoja, direktna..."PreokupacijA"...Take želje po neskončnem več še Amor in njegov trgovski potnik, Kupid, ne moreta sproducirati...

• z zmanjšano indifirentnostjo spremljam očetove mantre o (pre)hitrem  minevanju časa...Njemu osebno manjkajo tako standardne merske enote kot tudi vse tisto, kar še ni implementiral...Taka percepcija je presenetljivo logična, nenazadnje je njegova  kohorta produkt diametralno drugačnega družbenega obdobja in okolja...Povojno ruralno generacijo je krasil samoupravljalni marksisem in boj proti public enemy number one/razrednemu sovražniku - kapitalizmu in njegovih evolucijskih oblikah...Sistemu, ki je brezosebno operiral po načelu time is money in povzročal vseplošno izkoriščanje, alienacijo in pauperizacijo bogaboječega delavskega razreda...Tako teorija in socialistična propaganda...Da zabačenosti in perifernosti niti ne omenjam...Sploh, na povsem vsakdanji ravni, je oče starejši od mene, zato se njemu tudi čas hitreje "dogaja" kot meni...Njegova eksistenca se vrti okoli dela, intelektualnega v službi in "manuelnega" doma ter odštevanjem...Koliko let, mesecev, dni...mu manjka do penzije in "tretjega življenjskega obdobja"...Nič out of the box, povsem običajen, dominanten in seukcesiven vzorec...Mogoče se bo pritoževal nad količino prostega časa...In pomanjkanja sporazumevanje z "medgeneracijskim" pričkanjem...v penziji...Subjektivno dojemanje časa ni samo strogo subjektivno...Prej je "na delu" sinkrezija osebnega in "eksternega"...Z naknadnimi novitetami z obširno difuznostjo...
• z mešanimi občutki gledam na zadnji bolniški stalež...Skoraj 30-dnevna miselna in telesna tortura, ki te prisli v redefiniranje rutine...Na vzpostavitev specifičnega gibanja...Pretirano omejenega, za moje pojme... Zaradi telesnega defekta...Kateri me inter alia opozarja tudi na lastno številčno igračkanje...Kalkuliranje in preštevanje, kjer humor, brezskrbnost in "pasivnost" iznenada izgubijo svoj blišč, privlačnost in "mladost"... Metaforično in številčno...Spoznanje leta - staram(o) se...Poškodba je morda protosignal sprememb na biološki ravni...Redukcija kondicije, dovzetnost za akumulacijo nekvalitetne telesne mase, nagnjenost k poškodbam, slabši imunski sistem, kozmetične anomalije - gubice, oksidacijski procesi...Potem socialna perspektiva - (dokončna) indoktrinalna inkulturacija, prilagoditev, kompromiziranje, tercialna socializacija, skrbi, odgovornost, altruizem in z njmi povezano žrtvovanje, družina, disfunkcionalnost, krize... Kriogenizacija...Ha, ha, ha...Sicer, "prvi" uradni (ki ga priznavam) starostni apel je bil vročen že v letošnjem marcu, na osnovnošolski obletnici...Tako nazorna demonstracija, s praktičnimi ramifikacijami kot zgoraj omenjena tegoba, ni bila na pladnju, a je vendarle pritegnila zadostno mero pozornosti, da sem se ji tudi posvetil...V razmišljanje sem investiral manj čustvene reaktivnosti in vehemence...Najbrž zaradi retrospektivnosti in bloga, v katerem sem se detaljneje, če ne kar kapriciozno in čudaško ukvarjal z aktualno snovjo...Oživljal sem preteklost in spomine ter jih strateško podajal skozi hiperironično/sarkastično prizmo...Z namenom kamufliranja dejanske situacije in iz nje izhajajočegs niza psiho-socialnih odzivov... Verižna reakcija je v takih razmerah podobna efektu snežne kepe..."Iz majhnega raste veliko": oseba, orhideja, spomini, izkušnje, denarna nagrada, družina...Več je tukaj
  

Jaz, časovni popotnik...

Intro je izdelan, zato lahko v omami od mikrouspeha z gornjo anologijo o izgradnji večnega mesta, zadovoljno,  evforično, še najbolj pa sproščeno nadaljujem...V njem je svoje mesto, sicer spontano, dobila tudi ena izmed "alinej", ki sem ji obelodanitev namenil v nekoliko drugačnih vsebinskih okoliščinah...Sodeč po scenariju v glavi...Vodilo dogodkov je permanentno variabilno...Napisano spoznanje v tem trenutku ni pomembno, navkljub "trajnosti"...Percepcija...Huh...Etwas zu essen?! Že splošna je posebna...Originalno ekscentrična...Tako zelo moja...O časovnem dojemanju pa bi lahko pisal elaborate in refleksije v nedogled, zato samo "blog ali tri(je)...Blogi...In blog veritas...

Čedalje manj se "zavedam" hitrosti minjevanja časa...Najsi sekund, minut, ur...in v končni fazi dnevov ter tednov...Leta na srečo še ne letijo kot NČO - neznani časovni objekti...Naj ponazorim z anegdotno ilustracijo napisanega - (kot naročeno) sem včeraj sodelavki S. razlagal moje soočenje z dnevi v tednu...Namreč, v ponedeljek preklinjam zaradi "ponedeljka", ko se nahajam v vznožju časovne ovire (ponedeljek = začetek niza; podnožje), ki se mi zdi na videz neosvojiv in monolitski kot zgodnjim neuspešnim osvajalcem Everesta...Tak ambient se vzpostavi že v nedeljo zvečer...Nato, fast forward, se v petek istočasno zmrdujem in izločam opiatske derivate zadovoljstva, ker 1) petek označuje konec delovnega tedna in predstavlja uvod v vikend različnega (povečini nedelovnega) značaja) in 2) oz. v petek je "ŽE" petek - se v petek z kislo-sladkim plastic fantastic nategovanjem obrazne muskulature sprašujem, kako za vraga je lahko že petek...Kdo je stisnil zgoraj omenjeno funkcijo na eksistencialnem dvd player-ju vaše in moje časovne premice...Ja, LE KDO???...Bastard...Who is the prankster??? Za tem notoričnim dejanjem ne stoji nobena skrivnostna metafizična entiteta s sabotažnimi tendencami...Ničesar a la twilight zone oz. Hitchcock-ova adaptacija neznanega...Just humble me...

Ne glede na "znane identitete" sodelujočih v tej fizikalni koreografiji, je takšen dogodek vseeno ovit v tančičo "nedoločljivega"...Najbrž zaradi "tolerantnosti", ki ga zahteva človeški um... Parafriziranje countdown-a... (Za) Minevanje, dogodivščine, spominjanje, jeza, nostalgija, opozorilo, prispodoba, prijetno, fiktivno...Za konec...Za iluzorno varen vsakdan in biološko odštevanje...Ki se aktivira z rojstvom...Ter zlasti reminiscence, katerim se bom posvetil nekaj vrstic kasneje...Izbranim...Med hiatom od prejšnjega do trenutnega bloga (v nastajanju)...Komično...

"(Sweet) child in time" 1

The beginning...

Where to start?!?!...Nagradno pitanje...Kateremu sledi sledi dolg premor...Postanek a la "intermnezzo"...Vmesna faza za daljšo inhalacijo, izločitev telesnih sekretov (vseh), meditacijski-antistresni OMMMM, vsesplošen temeljit razmislek...You know, (da vas nagovorim, občinstvo, kdokoli že ste)...Kako? - začeti...Kje? - začeti...Kaj (koga) ? - izdati...Predvsem koliko? - povedati...Definiran je samo en element, čeprav sila ohlapno - besedilo bo pokalo po šivih, ker bom po vsej verjetnosti (moji osebni) pošteno preveril nosilne zmogljivosti te blogovske platforme in...ja seveda tudi vašo porpežljivost ter orientacijske sposobnosti...

Uvodno besedičenje je dejansko namenjeno lastnemu prebijanju skozi vso sredogorje zapiskov, ki so nastali med oz. od preteklega (selektivnega) ažuriranja v živo... Alternativa tovrstnemu početju je sprotno marljivo in pedantno generiranje vnosov na regular base, kar mi ne diši optimalno...Veste, bloganje je "dete prebliska"...Ne dolžnosti ampak kritične mase kreativnega zanosa...Količina doživeto-preživetih vtisov je običajno višja od umetnega brežuljca v lokalnem parku...Svet, njegove igralce in posledice opazujem večplastno...Vendar taista osebna empirija vpliva tudi na variiranje razpoloženja (in pripravljenost) za dokumentiranje le-teh...Vsestranska parabola mamonskih oboževalcev "another day, another dollar" prav tako lahko pomeni tudi "another day, another story"...Ali zgodbice...Množina, z velikim M...(kvazi)Nomadsko-avanturističnem kredu (ki sem ga naprintanega nosil na Maya Maya T-shirt-u) "if you don't go, you don't have a story" tako pretenciozno pripisujem novo dimenzijo...Dodano vrednost, subjektivne narave...Svoje dogodivščine...They're cummin'...your way..."Če ne poveš, ne bo nihče vedel"...Najljubše opravilo je literarno utrujanje...

Needless to say, ob formiranju zgornjih vrstic se že zavedam zamujanja, ki se bo očitno "zgodilo"...Jebemo, v taisto miselno sekvenco se vsiljuje tudi pesimizem in njegovo osrednje orožje - dvom...Dvom, da mi ne bo uspelo napisati nečesa, kar je vsaj kljub alarmantni dioptriji malo podobno blogu...Preglednem, kompaktnem in "tekočem"...Then again, tako jaz pišem...Maj stajl...Me like...Very many...Long time...Kvečjemu se lahko sekiram glede dokončanja ...Časovna percepcija je na nuli...O doslednosti ne duha ne sluha... Kriv sem tako kot sem živ in potreben...Odgovornost se že dlje časa išče na črnem marketu...Pripravite se na podaljške...Beseden placebo...Že čutim stagnacijo, genetski default...Niti se ne čudim, saj jo "idolizira" tudi prvo razvajanje v nizu izbrane muzike - (Goin')Nowhere...Melodična metaforika...Jasno in glasno...With a personal twist...

Terapija in seansa številka ena je izvedena, s čimer zaključujem tudi prvi del neprostovoljne n-logije, ki se je iz osebne gmote doživetega transformirala v "blogsteinovski" konstrukt, imun na vse moje poskuse domestifikacije in obvladovanja...Stay tuned for  more...Ob prvi priliki...Temporalne psihadelije...Prašilka se je sprožila ob 16:54, 23.10.2007, anno homini...

...Halo...prosiM...

Zadnjič sem prakticiral obrazne sposobnosti...Perfomansa (prožnosti) v Jim Carey maniri... Smrtonosnost pogleda, mršeče teme, podobna manjši skakalnici za začetnike, fokusirane oči, volkodlakovski položaj uhljev, in seveda taksistova psihopatska (Taxi driver; R.de Niro) oralno-nazalna mimika...Preden je počilo...Blizu boilling point.a...Vse našteto je sestavljalo (oblikovalo) sila nepričakovano melodramo ob uvodu v enega izmed dnevov (skoraj) iztekajočega se tedna...Ob 7:30, 30 fatalnih minut pred mojim uradnim alarmom, mi je nekdo poklonil jutranjo telefonsko serenado… Halo, tam Markojevi...(dolg premor, insomnijski odziv z obupnim zadahom)... NE...NE...NE...Sledilo je opravičilo (celo), "odzrav"...in odložitev aparata, potem pa že opisana koreografija...Z faznim zamikom, ker do tedaj še nisem registriral ure, niti druge stvari okoli sebe...Takorekoč standardno, vsa "žlahtna" nomenklatura od A do Ш...Po "dojetju" četrte dimenzije...Detonacija in "flawless execution"... Sedi, 10...Hvala...Se priporočam...Vsaj na podlagi lastne empirije, bi bil vsaki drugi odziv pravi mirakel...

Dogodek zgrešenega klica per se ni niti nič posebnega...Kaj šele vrednega pozornosti...Ekscesa?!...Sure ...Če mi ne bi "od mrtvih" zdefilibriral "travm" izpred nekaj let...Takrat, rekel bi pred najmanj 7 leti (kako pravljično, popularno ljudsko (pra)število), je imela naša ekonomsko-družinska skupnost sumljivo telefonsko številko... Stacionarno kakopak...Pretirano podobna cifri bližnje, skrajno oblegane, trgovinice v sosednji vasi...Tako zelo identične (ali pa so tipke na tastaturi razorejene preblizu, da jih debeli prsti v tandemu z konkretno dioptrijo niso bili sposobni ločiti - kar je povsem druga zgodba...), da je najbrž,vsaki drugi klic bil zgrešen... Vkolikor bi se odločil za ustrezno statistično dokumentiranje...Namesto v trgovino je pristal na naši lokaciji...Dnevno...Od 5 -10 klicev... "Telekomunikacijska kalvarija" je trajala tako dolgo, dokler nismo šli "online"...in menjali številko...Z dvojčkom...(ja, to je realnost TK infrastrukture na periferiji)...in novimi avanturami...Naproti... Revolution (is my solution)...ITD, z pričakovanimi binarizmi...In kot sem že zapisal, v osnovi ne obsojam takih "fenomenov"... Se dogaja...Se je dogajalo...Tudi v prihodnje (goddamned, future looks so bright...)...POMOTA...

Najbolj "poseben" aspekt v kompletni kolobociji z klici sem bil seveda jaz...Kdo drug?!...Zakaj?! ...Zato!!!...Simple...Večina, ampak res, prekleto velika večina tovrstnih klicev se je zgodila ravno takrat, ko sem 1) imel najkrajšo distanco do telefonskega aparata oz. 2) ko sem bil po dolgem času doma (semestrska pavza, počitnice, vikendi...) in (povezano s slednjim) 3) ob najhujših možnih časovnih točkah - uri... Smola...Sreča...Čast...Bermudski trikotnik...Urok...Ali kaj?!...Nekako dvomim, da ja v takšnih okoliščinah kdo zmožen ohraniti hladnokrvnost oz. celo popolno apatijo...Dvomim...Še posebej, kadar se (ti) je dan včasih začel z "nekrofilskim" poizvedovanjem o umrlemu...Ker je nekdo baje umrl in...ker...Ker ruralna zvedavost ne pozna meja...Tudi koncepta zasebnosti in taktnosti ne...Z napačnim klicem...Brez vljudnega pozdrava, niti ekspresno zdrdranega opravičila...Nič...Razen naslednjega zgrešenega klica, kjer je nekdo spraševal o rezervaciji črnega kruha...Za jutri...Danes so preokupirani s sezonskim delom...("z učenjem bontona")...Vmes se je morda artikuliralo samo: "Halo...trgovina ...Neeeee"..."Dobro"...Tutututu...Ponovno, verjetno je samo moja kapricioznost...Da opisane primere dojemam na takšen (beri sebi lasten) način...Smrt, prehranski vzorec in (naključni) laspusi...Vse je konstitutiven element vsedružbenega koordinatnega sistema...Točno...Nič več...Niti manj...Vendar dovolj...Čeprav, manjka..."Neopravičeno" je v naboru omnipotemtnih aktivnosti odsotna sexualna tematika...Z vprašanji kdo, kdaj, zakaj, kje, koliko krat...Fuk govorice bi resnično zaokrožile detektivsko in polpismeno sondiranje lokalnih informacij...depriviranih lokalnežev...

...Da moja "mizogenska agresija" dobi elan za zgoraj opisane epizode...Ne postavljem se na piedestal žrtve, kaj šele, da bi rad bil (Mike) žrtev...Toda, količina in posledično vsebina nekdanjih missed calls terja svoj "davek"...Če ti ne zjebe jutranje ceremonialne rutine, te zmoti ob seansi na veliki potrebi ali pa ob prežvekovanju hrane... Kjer... Saj veste...Še naši štirinožni pajdaši preferirajo mir...De facto ne obstaja aktivnost, ki bi bila imuna na tako trangresijo...(Razen učenja....that's another story)...Vsa ta konvergenca na videz nepovezanih dogodkov kaj hitro povzroči, da posameznikova indisponiranost zablesti v vsem svojem sijaju...Škoda, da je ta impulz kratkotrajne narave…Evaporira se še pred naslednjim klicem…Toliko o akumulaciji gneva…Saj pravzaprav, ob dvigu slušalke, na liniji ne pričakuješ osebe, ki si je privoščila neintendiran numerčni flop…V nasprotnem primeru bi nič hudega sluteči osebi morebiti zakuhal permanetne fobije in patologije...Povezane z telefonskimi dejanji…Z vsebino pogovora...Če ne bi  prej "prestisnil" slušalke...

Na oncu, priznanje, namesto epiloga...Tvori ga vprašanje "Zakaj"...Sem ubesedil razmišljanje, ki ga je primarno zmotiviral mizeren telefonski klic...Zgrešeni...Zelo relevatna kategorija...Kot vedno je "refleks" n-kotnik...Odgovorov...Eden je dejansko vse napisano...Od prve do zadnje besede v predzanji alinei...Morda sem spet potreboval zamotitev...Ali pa miselno diverzijo pred "tistim", kar me čaka v bližnji prihodnosti...Poskus ad acta...Glavnina odgovora  leži tudi v vprašanju moje drage matere...V vprašanju, ki sem ga eksplicitno označil kot tabu...In kot temo, ki jo samo jaz lahko sforsiran kot tematiko pogovora..O tej temi...Ergo, si ti slučajno pozabil na fax?!...Ne...Preložil sem "finiš"...Till further notice...

Kako že - Ne zovi lava dok "spava"...Linija...Halo...

Petkovanje...

Ujel sem se v past domišljije...Lastne, da ne bo pomote...V mislih sem na fiktivno ploho papirja verjetno že 10-ih formuliral začetek, vendar v končni fazi prehoda - "verbalne materializacije" nisem bil zadovoljen z osnutkom...Okej...11-stič...zapovrstjo kaže, da se je končno nekaj prebilo skozi sito "kvalitativnega senzorja"...Upam...Da napisano ne bo moazični rezime...iz fragmentov misli, ki imajo zanemarljiv skupni imenovalec...

Pod črto, vaja dela mojstra...In zapravlja čas...(Vkolikor "treniraš" že naučeno)...Slednjega imam v izobilju..."Bolniška" je svet sam po sebi...Časovna kapsula...z svojim unikatnim sklopom pravil...Enklava preživetja in obnašanja...Ki v nekaterih primerih radikalno posežejo v ustaljen in preverjen scenarij bivanja, zaradi česar nastane "obsedeno stanje"...Posledica tega fenomena je "nepostostovoljno", z grenkim (pelinkovskim) nasmeškom, prilagajanje trenutni situaciji...Zato so kakršnekoli zamotitve/zaposlitve, ki bi s svojo prisotnostjo povzročile preusmeritev misli na kaj drugega (vzamem vse,  kaprice nimajo vpliva) kot na očitno sranje še toliko bolj zaželjene...Čeprav v končni fazi zaradi svoje "kratkoročnosti" zakuhajo še večji špajz...Po izteku mandata... Ambientalno razdejanje...Še večjo deprimiranost, občutek nemoči, prikrajšanja, občasnih izbruhov jeze...Bolje išta nego ništa...Navkljub velikemu davku...

Prva zamotitev se je pojavila nepričakovano...Invazija piščajcev...Acne-attack... Pri teh letih...Tudi ob najbolj fertilnih sezonah adolescentnega obdobja nisem bil deležen tovrstnega napada...Tako obsežnega in vztrajnega...Tekom pisanja je intenzivnost/rast že popustila, zato se sedaj lahko osredotočam na sanacijo...S prsti in pogrizenimi nohti...Vem, bad habit...Za odraslo osebo...(o tem bi lahko diskutirali v nedogled)... Ponavadi se kljub dolgoletni praksi majhni mozoljčki spremenijo v kraterje...Rdeče, ripeče...a vseeno osiromašene njihove moči in municije...Delčki tekoče "evakuacije" so končali tudi na steklenem platnu, med ritualnim ščetkanjem ustne votline...Kako altruistično od mene...Da vam zaupam vse (atraktivne) podrobnosti...Najbrž je bil "eden tistih dni"...Posledica hormonskega divjanja...Sklepam...Napisano je tudi edina "doktrina", ki jo (pogojno) sprejemam v zvezi z omenjenim incidentom...Mitologija, temelječa na specifičnosti prehranjevanja, je dogmatični larifari...Podobno je rabi frazeologije na račun tretje osebe (ednine, množine)...Nekdo...nekoč...je baje rekel...Ustno izročilo, s kredibilnostjo in zanesljivostjo labilnega posameznika...Neplanirani obrazni maskari napovedujem še dan ali dva...pred totalno predajo...Do tedaj vsaj ne bom do vratu zaokupiran z kripljevo taco…

Naslednja miselna zaposlitev je prišla s telefonskim klicem...A...Po dolgem času...(v realnosti je to razmeroma "kratko obdobje", a verjetno veste, da prijateljstvo občasno ne funkcionira po pričakovanih merskih tirnicah)…Klic sem podzavestno pričakoval….Spraševal je očitno...O počutju, stanju poškodbe, okrevanju le-te, višku prostega časa...Med drugim je me je povabil na boy's afternoon/night...Ob vprašanju mu sicer nisem dal odgovora...čeprav sem se kar nekaj časa igral z potencialnimi možnostmi takšnega druženja...Drugič, zvesti soborec,drugič, javno paradiranje si ne smem privoščiti...Tudi v zavetju anonimnosti ne pride v poštev...Naj si še ga tako manično želim...Smola nikoli ne počiva...Drek, omejeno gibanje...Kot v zlati dobi heterogene dežele "bratstva i jedinstva", ko je bilo postopanje okoli državnih meja eksplicitno prepovedano...Jutri bo izvajal osrednjo etapo svoje migracije v novo jezikovno okolje...Brez mene...Ki sem doslej sodeloval v vseh večjih osebnih (beri fizičnih) premikih...Tovorne živali so vedno dobrodošle...Nazadnje pred nekaj tedni...Ob šlepanju konjskega (nerodnega) hladilnika in pralnega stroja v najvišje nadstropje...Živelo sužnjelastništvo...Markanten zvok biča je nadomestilo škripanje in rožlanje tovornega vozička, katerega si je izposodil v bližnji trgovini s tehnično opremo...Bolečino, zlasti nategnjena vlakna gluteusa maximusa in parih ledvičnih vretenc, sva pozdravila z porcijo lignjev na ranču Vermida...

Po dolgem času mi je tekom dneva družbo delal naš "zverjasec"...Muhasto vreme je zjutraj do kosti premočilo oba, očeta in pesjana, zaradi česar je štirinožni pacient dobil dovoljenje za bivanje v kletnih prostorih...Dokler se ne posuši...Na "kohabitacijo" me je večkrat opozarjal s svojim bobnenjem oziroma čohanjem, katere stranska posledica je bilo nevzdržno vibriranje vrat...Na slednja je bil namreč naslonjen...Kot stari nono, izmozgan od življenjskih izzivov...Spustil sem ga gor, nakar se je bliskovito, kot Flash Gordon, potuhnil na bratovo posteljo... Izkoriščevalnost ali ne...Naivnost ali ne...Čas dobesedno odleti...V njegovi družbi...Z združevanjem koristnega in nujnega...Ponovila sva nekatere ukaze, v zameno pa je požrl nekaj njegovih najljubših keksov - bahlsenovih polnozrnatih...Ki so zmanjkali z hitrostjo svetlobe...No, če dobro razmislim, niti ne poznam primera hrane, kateri bi se upiral...Letos je degustiral tudi sladoled...Orehov...Dovolj je samo "njam, njam"...in Pavlov efekt je na dlani...Repete tudi…

Ciklično, na vsake toliko časa, sva z lepšo/boljšo polovico posredno izmenjala nekaj besed…Kar predstavlja še eno izmed komponent v nizu tako željenih zamotitev…Mobitelsko zaviranje je itak uvod v večerne skupne urice in različne aktvinosti, ki ga takšno druženje prinaša...V najinem zatočišču…Tv, sistematski pregled, izmenjava tekočin, počitek…Besede motivacije in imponiranja...Neprecenljive vrednosti...

Glasbena saga se je nadaljevala tudi med nastajanjem teh vrstic…Za razliko od prejšnjih instigatorskih sporočil, so glasbeno kuliso sestavljale med seboj bolj ali manj slabo kompatibilne akustične zvrsti…Od Bad Religion do zgodnjega Rod-a Stewart-a…Infected vs. Sailing…Okužba in povodenj…Oziroma takšna asociacija se je formirala ob poslušanju mladega potomca Williama Wallace…Očitno je idealno sovpadala z jutranjim intenzivnim deževnim pozdravom…In mislijo, da bo treba skonstruirati »Arko«…Just in case…Izrazito nestanovitnost in masovnost v padavinah bi prej pripisal muhastemu aprilu kot pa fluvialnim septembrskim razmeram…V taistem primeru je prekmurska ravnica (Dolinsko, Ravensko) direkt gola »sreča«, saj razen sporadičnih dvigov podtalnice v neposredni bližini ni nobenega potencialno nevarnega vodotoka (deloma je ugodna tudi litosferska sestava prsti)…Ko mislim o redkih, govorim o pridevniški kategoriji, v katero spadajo denimo albino živalske vrste…Tako redko…Antipod so že omenjene padavine…Moker pozdrav je oznanil »natančno opoldne«…Razpoloženja ni pokvaril...Presenetljivo...

Zgoraj sem se pritoževal nad šibkim skupnim imenovalcem...Morebiti bi se moral najprej buniti nad pomanjkljivo intergrativnostjo omenjenega skupnega imenovalca...Zdaj je prepozno...What's done, is done...Finito...The end...Ravno ko je prišla "osvežitev", s pošto...Tako zaželjena...Danes...Crescendo...o katerem več prihodnjič...Ko bo natolcevanje tega avtorja bistveno manj birokratsko - formalno...In z dostojnim naslovom...Bit če bolje...

PS - Pisanje bloga - optimalna zaposlitev misli... Didn't realize 'till now...Tekst je petkov...So boring...Prisila namesto izbire...

"KaKo sTe"...

Radia ne poslušam…Namensko ne… Specifične postaje oz. frekvence…Zgolj v primeru sporočanja radarskih »zased« in zamaškov, recimo na ljubljanski obvoznici, se odločim, da v kabini avtomobila odmeva ta in ta »kanal«...Vztrajam pri anonimnosti radioizbire, ker moje blogovsko domovanje (zaenkrat) še ni predestinirano in usmerjeno v generiranje evrskih vsot, niti promociji praks/izdelkov...ki se preredko znajdejo na jedilniku vsakodnevnega bivanja…Čista muzika, brez alternative…Whatever, o radijskih valovih govorim naključno…Na podlagi aviza v popoldanski program lokalca, ki že vrsto let dominira v prostorih naše hiše…Vkuhinji… natančneje…in v slušnem kanalu dragih staršev…Če dvignem skalo preciznosti še višje…»Pozdrav« je ujelo tudi moje uho…Hočeš/nočeš…so takšne konfrontacije neizbežne…Moderator je spraševal »o splošnem počutju« - v pričakovanem in predvidljivem slogu, vseh poslušalcev, ki so se takrat znašli v isti točki časa in ob enaki besedni kombinaciji…pred sprejemnikom…Pri meni je omenjeno retorično vprašanje sprožilo plaz asociacij… Kako ste, v tem prelepem sončnem, na dan 24.septembra…?!...Povejte…Don't be shy (je bil moj dodatek)...

Do sedaj sem čakal na potencialen in predvsem ploden namig, motiv, izziv…nekaj, vredno moje pozornosti v smislu, da me zaintrigira in povzroči kognitivni efekt…Iskanje oz. morda je bolje, da rečem čakanje, salamensko potrpežljivo, na perspektiven vzgib…se je obrestovalo…Markentinško vljudno in »etrsko« klišejsko… I'd sit alone and watch your light, my only friend through teenage nights, and everything I had to know I heard it on my radio…

Seveda sem si takoj odgovoril na zastavljeno vprašanje – kako ste? Sem?????...Mmmm, le kako…?! Hm…res, le kako? Najprej tiho, pri sebi...nato očitno glasno ter javno, preko bloga...Moja situacija vam je znana, saj sem jo še preveč detaljno opisal v (kar) treh vnosih…Na dolgo in široko…Isti obseg ta blog po vsej verjetnosti ne bo doživel...Kakor tudi tematike ne…Razen stavka ali dva…Fokus je trenutno nekje v drugih sferah...Čeprav mi do neke mere ravno rdeča nit prejšnjih prispevkov strukturira življenjsko rutino…Do nadaljnega…živim v »arhipelagu gulagu« z imenom mirovanje z okrevanjem…Analogija z mehanizmom boljševističnega represivnega aparata je (na srečo) le naključje…Ponazarja kvaziekstremnost in moj odpor...do tega new order-ja...Ker tako se pač počutim…Občasno…Ujetnik svoje poškodbe…V primernih okoliščinah bi lahko voajeziral skozi balkonsko, sobno, kuhinjsko…okno…Kot (žal) pokojna James Stewart in Christoper Reeve…Opazujoč deviantnost v akciji…Zabijajoč masivne količine »prostočasja«…in eskortne moodswins...Edina kredibilna konstanta je slednja...Variabilno razpoloženje…Nekaj melanholije, evforije in tiste izpeljanke vmes...No, če se Ines ni dala, se tudi jaz ne bom…Why stand on a silent platform, fight the war, fuck the norm...pa sugerirajo Rage Against The Machine…V priloženem spotu...

Funkcioniram po vseprisotnem načelu »znajdi se«…Glede na razmere…oz. po sili razmer tako bolj ali manj osciliram med starimi, ustaljenimi navadami (tistimi, ki zaradi poškodbe niso suspendirane) in »taksonomijo« možnostih, predstavljenih v prejšnjem odstavku TVŽ… Privatna improliga…hehe..Od alfe do omege…Farsa, skeč, monodrama, operetta, akcija…Nešto između naštetih zvsrti in žanrov...Zadovoljivih alternativ enostavno ni...

Vikend je bil »osamljen«…Osamljen z veliko začetnico…Gdč. O. je namreč v Ljubljani, preko vikenda, izvedla eksistencialni korak – dvignila je sidro rezidentnosti…Začasnega (pre-)bivališča…Permanentno…Proti prestolnici se je odpravila že v četrtek, ob 18:12, v mojem ritualnem spremstvu...Ob odhodu ni manjkalo veliko, da se nisem z »Krjavljevo« taco zagnal za vlakom, ki je pospeševal kot živalski kadaver…Prevladal je razum...Na srečo…Najbrž samo noge…Vse ostalo je razmišljalo, kako se naslednje dni (v teku) prebiti skozi brez nje…Deprivacijo oz. naklonjenost sem kompenziral na »potenten« način – z objemom, ki se ni hotel končati…Da kasnejših aktivnosti ne omenjam…Ptičica nomadka je priletela v (trajno) naročje/gnezdo…

Poleg »pomankanja« je minuli vikend potekala tudi večina vinogradniških dejavnosti...Trgatve…Našo zaplato dobrih 300 trsov šipona, laškega rizlinga in šardoneja s(m)o obdelali v petek popoldne…Po afirmiranem vzorcu…Štart ob 14:00, konec 15:45…Ekspresno…Sodeloval sem pasivno…Oče mi je določil vlogo prevoznika delovne sile in »sprejemnika« pütarjev« (brentarjev)…Grozdje namreč že nekaj let vozimo domov…V ogromnih kadeh…Zadnji dve leti s sosedovim kombijem, nakar ga potem zmeljemo...Večino šardoneja posamezno, ostalo kot zvrst – za špricer(vino)…Sledilo je stiskanje (prešanje) zmletega pridelka, ki sta ga povečini opravila oče in njegov kolega…Hitro, učinkovito in sterilno…Podobno kot sosedovi…Z »manjšo« razliko v količini, garnituri pripomočkov in armadi »sodelujočih«...Količinsko so sprocesirali cca. 7000kg različnega (belega) grozdja…Samo v tej etapi…s pomočjo aparatov s »trifaznimi« priključki…ter v režiji 40-članskega ansambla...Etape so bile tri...Opisana je bila epilog...in uvod v naslednjo fazo - prvi pretok in kasnejšo fermentacijo...

Vmes se je v grozljivem lesku pretenciozno pokazala dualnost geografske idiličnosti naše male državice... Kataklizma je povzročila nacionalno in osebno gorje...Kot Mr.Hyde so klimatske razmer pokazale vse svoje brizantne kremplje in impresivno zobovje, s čimer so povzročile nehvaležne preizkušnje neposredno prizadetim...Istočasno je opozorila na "nesmotrne" eksploatacijsk-urbanizacijske" intervencije v naravni prostor...Slovenija že nekaj časa ni doživela tovrstnega podnebnega fenomena, ki je posledično "kriv" tudi za obsežno mobilizacijo pomoči na državni ravni...Citizens in arms na makro nivoju...

I'm struggling...Razredni boj in generalno upiranje proti sistemu, je zamenjalo strpno in monotono "hotenje" po hitrem izboljšanju zdajšnje situacije...Sedaj, ob njej, se ta "želja" zdi neprimerno bolj sprejemljiva...

Še muzika moje mladosti (iz katere sem si izposodil tudi agitatorski odlomek v zgornjih vrsticah)

Update...new (dis)order

...Ob 4:15 me je "prebudilo" nečloveško tiščanje v mehurju...Količina scaline je izoblikovala svojovrstnen "nosečniški efekt"...Skulpturo v obliki nabrekline, tam okoli rezevoarja za urin..."Začuda" je bila erekcija odsotna...kar me niti ne preseneča...saj sam scal kontinuirano eno minuto in se spraševal, od kje za vraga se je akumulirala taka količina "odpadne vode"...Še bolj pa kje vse je bilo to shranjeno...Kot če bi se špraševal, kako lahko mogočen nil ohrani svojo "deltnost" in plodnost, čeprav se dobršen del poti prebija skozi kritičen puščavski teren (tukaj poznam razloge...)...Uf...liter je moral pasti...Ves ekstatičen od olajšanja, se zaženem nazaj med rjuhe...In ništa...Prekleto...Ne morem zaspati...Razlog...Evidenten...Spal sem sam...Brez nje...Njene bližine, toplote, cartlavosti, telesa in zadovoljnega dihanja...Brez njene ritke, izzivalno usmerjene proti meni in "njemu"...Skrajo indisponirani sem pograbil daljinec, se ekspresno sprehodil po ponudbi...Kurac od ovce...Sicer pa, kaj drugega bi bila čista znanstvena fantastika...Reklame, dva porno kanala, konec emitiranja in reprize na Discovery/National Geographic..Slučajno sem "počakal" konec reklam na enem izmed hrvaških komercialnih tv-kanalov, aktiviral teletekst in (pozitivno) presenečen ugotovil, da ravno predvajajo Black Hawk Down...Super, odlična zgodnjejutranjska pravljica/zgodbica za nadaljevanje druženja z Morfejem...Taisti večer me je v spanje zanihal Die Hard...akcijska kvintisenca (ne vem kako dolgo, glede na vehementen feedback Bourn-a)...zato sem nekoliko naivno sklepal, da mi bo isto uspelo tudi z filmom, temelječim na resničnih faktih... Vzorec se ni ponovil...Sranje...Šele ob 6:00 sem zatisnil oči in spal, periodično, do 9:00...Vsaj nekaj...

Spanec sam po sebi ni bil nikoli problem...Razen v primeru specifičnih dogodkov...ki so se ali zgodili in so posledično okupirali možgane ter prinesli kaos v "center za REM"...oziroma problemi/dogodki, ki se bodo šele zgodili...V razmeroma bližnji prihodnosti...Eo ipso, razlog št.2 - danes me končno čaka UZ desne tetive kvadricepsa...V lastni režiji...Podrobnosti (in ves ostali kontekst) kampirajo v predhodnih vnosih...Inherentno je s trenutnim stanjem kolena na novo definiran tudi moj življenski "habitus"...Do neke mere ali za "določen čas"... Izključno zaradi hendikepirane mobilnosti...In to je resnično sranje...Ne trdim, da imam "atest" hiperaktivnega posameznika...Tak osebni življenjski režim sprejemam z mešanimi občutki...Kontradiktornimi, če sem maksimalno iskren...V danem časovnem okvirju se počutim presenetljivo produktivnega in "nabitega" z energijo..Da, v danem in neverjetno nepravem....Nežaželjena poškodba se je pojavila "iznenada" in je povzročila miselno in fizično blokado...Čeprav nimam megalomanskih tendenc po spreminjanju sveta ali pa "držanju" le tega...Svoda, namreč...Kot Atlas...Niti ne koncipiran vzvoda, s katerim bi taisti "makrokozmos" premaknil iz mesta...Kot Arhimed...No way...S tega vidika tako višek energije "taktično" usmerjan v nič pravzaprav...Najsi bodi delovna, umska ali telesna...Energija in njen suficit...Čista reciklaža...v upanju na primerno stimulativnega obdobja in izzive...Salto mortale in lupingi torej ne pridejo v poštev...Suma summarum, počutim se nekoristnega...Čeprav samo "kratkoročno", se ne morem znebiti "nihanj" razpoloženja, ki mi jih posredno ta "uljez"...občutek nekoristnosti, da ne po pomote... povzroča...Kratkoročnost je pozitivna zlasti v vidika samozavesti, saj erozija slednje še ni na vidiku...Netipična sreča v nesreči...smole...Dobra plat nezaželjenega...in podzavestna nervoza...povezana direktno s samim pregledom kakor tudi z izvidom...Zakaj izvid in na podlagi njega temelječa diagnoza je bread&butter okrevanja...

Po drugu strani se zavedam...Sprejemam neprostovoljno mirovanje...Vsega gibanja, povezanega z desno nogo...Velike večine "bipedalnosti"...Toda, na "miselni ravni", abstraktni, se nikakor ne morem sprijazniti z idejo prilagojenih aktivnosti...Tudi če je v igri imperativ "par exellence" - ZA MOJE DOBRO...Lastno dobro... Legitimen utilitarizem...Brez zunanjega gobezdanja o petičnosti in forsiranju privatnih interesov...Egotripa... Haha...in tja..Ahkm...No, danes je "ta veseli dan"...Upam, da bo "agonija" s tem zaključena, poglavje samo pa še najbrž ne...Vendarle bo sledila rehabilitacija in (prav tako) neizogibna bolniška...

O koleno, moje koleno...Korekcija...Spodnja kita desnega kvadricepsa...Bolečina je variabilna...Izrazito... Zobna sklenina je ostala nepoškodovana...ker ekstremno huda ni bila...Bolečina...Razen v primeru kakšnega totalno nepričakovanega giba - denimo poključenja noge...Vse kar se je znašlo na ponudbi bolečinske torture (ki sem jo v večini primerov zakuhal SAM), je zahtevalo zgolj potrpežljivo stiskanje pesti in redek medmet... Velikokrat je pomagal njen objem, motivacijska beseda in poljub...(ki je vodil še v kaj več)...Mislim, da se še taki heroji, herkuli, himeni, supermeni, X-kreature...transformirajo v "običajne" predstavnike človeške vrste, hrepeneče po empatiji in "tolažilno-vzpodbudni" retoriki...ko se znajdejo v neki obliki "nelagodnosti"...Radikalni ukrepi...imunost na bolečimo v stilu Rambo-ja...je povsem odvečna in kontraproduktivna...Pazljiv, strpen korak, sicer šepav, frekventne obveze ter dobra pozicija noge so vse potrebne sestavine za znosno prenašanje "defektnosti" desne noge...Počitek je samoumeven...(A res?!?!)

Največja in v bistvu najbolj "široka" posledica poškodbe je prevrednotena dnevna rutina, okoli katere se strukturira moje življenje...Ter prebijanje skozi "eone" vsakdanjika...Zahteva dokaj hitro adaptacijo...kar je vsaj v uvodni fazi problem...Življenje se na srečo ne spremeni diametralno, da bi se tako na glavo postavile nekateri konstitutivni vzorci...Toda, kljub temu je nepričakovan fenomen povzročil nezanemarljivo število "stranskih učinkov"...Poleg že omenjene redefinirane rutine, je eksponirana zlasti časovna komponenta...Na razpolago je višek "prostega časa"...Ponavadil se je zapolnil z množico aktivnosti...Stoje, na dveh nogah...Naslednji v vrsti je omejena percepcija dogodkov okoli tebe...Na račun negotovosti, podzavestne fobije in morebitne kasnejše ogorčenosti nad mehanizmom sfere zdravstva (v mojem primeru)...Izrazito subjektivnost (pa) kot naročeno dopolnjujeta zreducirana sposobnost koncentriranosti (neprekinjene osredotočenosti na določeno stvar) in prav grozljivo nizek prag strpnosti...Ostale pizdarije so inferiornega značaja...

Dežuje...zato se ne čudim, če je napisano z vidika dolžine premosorazmerno povezano z količino dežja...Ki nikakor ne pojenja...Slabi obeti za prihajajoče "bratve"...Moja prisotnost bo v primeru zelene luči omejena na "mletje in prešanje"...Z velikim morda...Pod pogojem, da se dež umiri vsaj do četrtka...V nasprotnem so perspektive pesimistične...Že biljon-krat omenjena poškodba te "prisili" v prilagoditev lastnega življenja...(poleg testiranja nekaterih behaviorističnih parametrov)...Veliko časa...na razpolago...pomeni sledeče dnevne alineje (ne tvorijo zaporedja, ne upoštevajo hierarhije kakor tudi ne pravilo pojavljanja - nekatere še čakajo...):

• pozornost "zanemarjenim" oblikam
• obsedenost z virtualnim (filmi, nekateri forumi, blogoslovje, online ponudba produktov...)
• soočenje z nemezis (ki sem jo moral prebuditi od mrtvih z defilibratorjem - govorim o faksu)
• prilagojeno mirovanje (pomeni prilagojene in specifične aktivnosti...telesne so prioriteta)
• občasne ekskurzije (na delovno mesto, ker sem bojda edini, ki se upam soočiti z računalnikom)
• prebiranje konvencionalnega čtiva
• variabilnost počutja
• ONA (aksiomatična prioriteta)
• razno...

Ko se TI z(a)vrti...

Sprašujem se, kje sploh začeti...Z direktno predstavitvijo...Ali z taktiko mačjega obhoda okoli vrele kaše...Nekoč, pred mnogimi leti in nevem koliko Kordiljerami (oziroma Alpami, ker so slednje bližje) verjetno ni dostojen prolog...Desant profanosti...je morebiti fenomenalna (in uspešna) metoda...???...Po sedmih vrticah intonacijskega balasta bi si lahko že izbral varianto...Nekakšno...Torej, preskočimo vse tiste vnose, ki v vrsti čakajo na revitalitzacijo in pogumno na pot...S tematiko, ki je bržkone (po)znana vsem...Posredno in neposredno...Odvisno od razmerja...Ali ste bili PACIENT ali pa samo "spremljevalec" oziroma bližnji/daljni sorodnik...(V isti razred izkustva morda sodijo tudi prijatelji/znanci...)...Skratka, stavim, da veste, o čem bo tekla beseda...

 Ergo...Skrivnostna so pota ultrazvokova...Se je glasil prvotno zamišljen naslov...Spremenil sem ga...Očitno... Korekcije do neprepoznavnosti...Hm...Ko se TI z(a)vrti...Ko "popizdiš"...Na vsake toliko kvartov...Zaradi ogorčenosti...v spremljavi distresa, ki ti ga pripravi "razlaga" osebe, katera na dotičnem oddelku (bolnišnice) izvaja preiskave z omenjeno aparaturo...Razlogi izhajajo iz poškodbe...o čemer sem Vam "težil" prejšnjič...Raison d'etre, da sploh sestavljam besedni mozaik o vsem skupaj...O celotni (osebni) zgodbi... Inherentno povezanem z razočaranjem nad funkcioniranjem zdravstvenega sistema in "inscenaciji" vloge pacienta...Ki jo moram(o) hočeš nočeš sprejeti...Naj imamo še take dvome in pomisleke…(S tem sem razočaral vse tiste audio ljubitelje starih Krpanov...Ker je baje nek glupan govoril o »višini«…)...

 DEJSTVO I: kirurg z večletnim delovnim stažom (kot specialist in zaposleni) očitno ni vedel za nekatera (novejša) pravila »hišnega poslovanja«…Dovoljujem možnost spominskega kiksa…sekundo dekoncentracije…obremenjenost…Zgolj zaradi presenetljivo vljudnega tretmaja…Vendar  odsotnosti dokončne definicije mojega problema ostaja…Kateri bi moral biti opredeljen ravno s pomočjo UV-ja…Nedefiniranost defekta me »vodi« v sledeči…

…lapsus…(ali) DEJSTVO II: Vkolikor HOČEM BITI povdržen ustrezni sanaciji poškodbe in s tem k povrnitvi ter vzpostavljanju aktualne delovno – produktivne rutine…se moram odločiti med posegom na izdano napotnico ali pa samoplačniško varianto…Odločitev je že zdavnaj padla…Breme plačila je relativno malo (s katerega koli aspekta)…čeprav mi tudi to ne garantira rapidne obravnave…LE v doglednem času…Naslednji torek…v primerjavi z časovno avanturo, če bi se odločil na strpno in ponižno čakanje miloščine…Morda  mesec ali pa več…Dni…Torej, plačujem pregled za dokočno opredelitev mojega problema…In še to v »doglednem obdobju«…Tudi zaradi morebitnih implikacij te, sicer kao neproblematične poškodbe…Bolečina je prisotna, vprašaj nad tegobo tudi, čas pa teče (in kot veste…in nič ne reče)…Zdravje je itak neprecenljivo…Napisano se da potrditi z paleto truizmov in po potrebi tudi z armado strokovnih »dokazov«…