Moj eDnevnik

Družina

Brala sem nekaj malega o novem čudežnem zdravilu za vse tegobe in bolezni posameznika, ki ima le to dolžnost v samem zdravljenju, da ga sprejme ...

Nič novega, bi rekla. Če nekdo zdravila ne mara vzeti in ga ne vzame s pozitivnim nastrojenjem do le-tega, mu zdravilo pač ne bo hasnilo, vsaj ne tako, kot bi lahko. Ljudje smo eni čudni tiči, res. Mnogokrat raje trpimo, nočemo sami sebi odvzeti trpljenja ali bolezni, ker se v takšnem stanju počutimo že preveč domače.

To, meni do sedaj le od daleč slišano zdravljenje, je postavitev družine. Hm, res. Družina je pač skupina, vključuje naše prednike, tudi mrtve, pa naše brate in sestre, otroke. Vsi mi smo ena velika skupina ljudi, s pravili in tradicijo, naši družini oz. rodbini lastno notranjo dinamiko. Podležemo ji na tak ali drugačen način, slej ko prej se najdemo znova in znova v njej. Z družino je vse povezano, tudi zaradi družine se trudimo biti dobri in lepi in pametni ... in uspešni. Vsak družina ima pač svoje lastne vrednote in zanimacije in tem sledimo, zato da lahko ostanemo v tej skupini, v naši družini. Sicer postanemo odpadnik, ne spadamo več tja.

Po svoje je res svet vedno manjši, vrednote, pravila in tradicija različnih narodov, ne le družin se vedno bolj prepletajo. Vedno bolj nam je odvzeto tisto primarno pripadanje, vedno bolj smo pod pritiskom, da moramo poskrbeti zase ne glede na ceno. Šiptarji imajo to drugače, za svoje poskrbijo z zelo izdelanim hierarhičnim sistemom in vsakdo iz rodbine ima svoje vnaprej določeno mesto.

Kako zelo je družina in pripadnost družini pomembno za posameznika, je ena od tez te zdravilne družinske postavitve, da se ne sme dajati svojih otrok v posvojitev. S te plati do sedaj nisem razmišljala, saj mi na kraj pameti ni padlo, da bi se svojemu otroku odpovedala in ga oddala. Pomislila sem le, da bi otroka posvojila, če ga sama ne bi mogla roditi. Pa še to z veliko rezervo.

Posvojen otrok se pojavi v hipu, iz rok v roke v novi, drugačni, hudo drugačni družini. Vedenjski vzorci so drugačni, vrednote morda celo nove, ne le drugačne, kot bi nenadoma se preselil iz kopnega v morje ali obratno. Ali kot bi se morda nekdo preselil že v svoji odrasli dobi nekam v tujino, kamor v resnici niti ne bi hotel, ne bi znal jezika in ne bi poznal njihovih navad. Nekateri ljudje se do smrti ne vživijo drugam. Ker je vse drugače. Tuje. Tako tudi posvojenec ne bo pravi član nove družine, ker ima drugo, svojo lastno. In v tisti družini ga ni več, zato to pusti posledice na fizični in psihični ravni vse rodbine. On sam pa se ne more in ne zna poistovetiti z novo družino, ker enostavno ni iz nje. Le preživi.

Res je, da imajo medalje več plati ne eno, še dveh ne. Vsak teoretik razmišlja drugače in se ne ozira na praktika. V dušo posvojenca se po moje ne poglabljamo. Se spomnim srečanja z eno socialno delavko. Trdila je, zelo vneto, da ji ni ničesar manjkalo v življenju, čeprav ni imela stikov z očetom, ki je obe z njeno materjo zapustil in naredil novo družino. Se vprašam, zakaj za vraga se je odločila za poklic v sociali? Opažam, da ljudje zlahka pomagajo drugim prav na področjih, kjer bi sami še kako potrebovali pomoč.

Rada bi spoznala kakšnega posvojenca. Rada bi ga vprašala ... toliko tega. Ker jaz tega nisem izkusila in ne vem, kaj je še vedeti.

Nenavadna sem, ali pa ne

Maram – ne maram: človek, jaz še posebej, je res nenavaden pojav. Hkrati zmorem marati in ne marati, pa za isto stvar gre. Ena majčkena razlika je vendarle med mojim maram in ne maram. Nisem povsem nadnaravna in neobičajna.

Maram, zelo maram toplo in čisto kopalnico.

Všeč mi je, da lahko vstopim v svojo kopalnico, kadar to potrebujem in se mi zahoče. Zato:

Ne maram radiatorja v kopalnici, ki pušča.

Ne maram kopalnice brez radiatorja.

Ne maram se ukvarjati s prenavljam kopalnice.

Ne maram iskati poceni in dobrega radiatorja.

Ne maram iskati človeka, ki bo menjal radiator.

Ne maram iskati ploščic za kopalnico, ker tistih, ki so mi všeč in so poceni in dobre, itak nimajo na zalogi.

Ne maram pospravljati in čistiti po vsakem obroku prenove kopalnice.

Ne maram mojstru kar naprej stati za ritjo.

Ne maram sploh, da mi ta frajer šeta po moji kopalnici in našteva, kaj vse ne more narediti.

Hočem spet svojo kopalnico!

Misel in beseda in dejanje

misel je kot polna luna

svetleča in drgetava

s kraterji in mirno dolino

beseda je kot narava

glasna in tiha

kot vetrič niz brega

dejanje je kot žoga

skače in odmeva

poznega poletnega dne

Človek in zakon

Preveč nas je. Zato imamo zakone, ki nam predpisujejo ravnanja na premnogih področjih človeškega žitja in bitja. Kot bi bili večina že po naravi rahlo bebastih, pa sami ne bi znali prav živeti. Preveč nas je, med nami pa veliko takšnih, ki menijo, da lahko ravnanja drugih predpišejo. Oblast in moč je sladka.

Preprosto pojasnilo te drzne misli je prometna ureditev. Če bi bilo prometa malo, še semaforjev ne bi bilo treba. Zato je potreben nek kompromis oz. konsenz, da vsi pridemo na vrsto. Če bi bili v duhu in pameti dobri drug z drugim, bi tudi danes še šlo lepo skozi v križiščih po sistemu zadrge. Pa smo morda res po malem bebavi ... pa rabimo hohštaplerja, da kriči na nas.

Več ko nas je ljudi, manj ko je dobrin okrog nas, več si želi vsak posameznik pridobiti na rovaš tistih, ki niso ob pravem času na prav kraju s pravimi ljudmi. Važno je za posameznika, da se zna zriniti h koritu, pa bo dobro papcal. Statistično gledano nam gre kar dobro, a kaj ko redki posamezniki bašejo svoje riti s pečenko, ljudske delovne množice pa tako kot je bilo še pred revolucijami, s kislim zeljem; povprečno 'vsi' jemo segedin.

Recimo, vodni izviri so pred nedavnim zakonsko postali vseljudski, podržavljeni. Do te zadnje zakonske ureditve so obstajali tudi vodni izviri v privatni lasti in lastniki teh voda so v redu skrbeli zanje. Ker je nas ljudi v mestih vedno več, je treba za vse nas seveda tudi več vode. Država reši to enostavno: vzame tistemu, ki ima in deli dalje ... Lastnina vedno bolj izgublja na pomenu, saj z njo gospodarijo statusno močnejši ne pa resnični lastniki.

Zakonske ureditve ne pomenijo, da stvari, ki niso bile pravno urejene, niso bile dobre. Bile so. A za mnogo manjšo količino ljudi. Ker nas je preveč, je treba nekako urediti vrstni red, komu kaj in koliko. Več ko nas bo, bolj bomo razslojeni. Ljudje z obrobja bodo dobivali vedno manj ali nič, ljudje pri koritih pa se bodo znali zase zavzeti ob pravem času in poskrbeti zase in za svoje.

Zakonske ureditve so lahko prav dobre, pa vendar od njih mali človek nima nič, ker si ne zna ali ne more izboriti svojih pravic. Kajti tudi za to je potreben denar in čas. Če nekdo dela za nič plače po več mesecev po deset in več ur dnevno, se hrani s paketi RK, potem pravzaprav niti nima časa niti energije, da bi se boril zase. In zakonska ureditev, še tako dobra, izzveni v prazno.

Tudi za našo javno upravo pravijo, da je preštevilčna. Da dela v javni upravi preveč ljudi. Jaz mislim, da v javni upravi ne delajo vsi ljudje, tako kot ne vsi v gospodarstvu. Za managerje na obeh področjih naše družbe velja, da je dovolj, če so pametni, delati morajo pa tisti pod njimi za majhne plače.  Pa če bi imeli Slovenci od te managerske pameti tudi kaj, bi ne bilo potrebnih zakonov, da delavce ščitijo. A delavci ob svojem delu nimajo časa se boriti zase. Kot se borijo, gredo na cesto, ne delajo.

Mislim, da nas je preveč vsepovsod. Mislim ljudi.  Posegamo na vsa področja, v vse teritorije ostalega življa, krčimo prostor rastlinam in divjadi, da imamo lepe ceste in velike stolpnice. Pa smo spet pri prometni ureditvi. Dobesedno, saj je tudi parkiranje ob stanovanjskih poslopjih promet, namreč mirujoči promet. Boljše place dobi tisti, ki je bolj brezobziren in ... prvi med 'enakimi' (močnejši, lepši, pametnejši).

Smrdi!

Na deželi, izven mesta, imam kmečke prijatelje. Krasni ljudje so to, delovni in pošteni, in na mojo dobrobit bolj mislijo kot jaz sama. In res jih imam rada, ne le zato, ker so takšni, kot so, ampak posebej zato, ker mi tako dobro denejo s svojo zdravo kmečko pametjo.

Pogosto zahajam k njim, ker so iskreno veseli vedno, kadar se pojavim. Če se najavim, pa potlej ne pridem, ker je prišlo kaj vmes, me gospa pokliče in se zanima, kaj je z menoj. Veliko uric sem presedela v njihovi kuhinji, čas tam tako hitro teče, da ga komaj dohajam.

Prelep je razgled iz njihovega kuhinjskega okna na okolico. Včasih je gospod prinesel daljnogled (predpotopni – a delujoč!), pa smo pasli firbec po okoliških hribih. Kaj so posejali, so že poželi, je zrasel kak nov vikend, šteli ljudi, ki so se skupaj vzeli pri kakšnem poljskem opravilu ..., ugibali, kdo gre po poti v hrib, veliko se da videti takole s hriba na hrib.

A zdaj se v njihovi kuhinji ne odpira več okna, ker smrdi zunaj. Posebej pred dežjem. Ob hiši je pot, pod potjo pa je že sosedov svet. In sosed se je modro domislil, da ne bo njemu smradilo v hišo, pa je konje nastanil prav tja pod hišo mojih prijateljev.  Konji so prav lepi, trije so, pa jih pride kmalu še več.

Mlada snaha si je namreč zaželela jahanja. Najprej so kupili eno kobilo, prav tisto, na kateri se je učila jahanja. Potem se pripeljala še svojo žlahto z Gorenjske, pa sodelavce iz službe – vsi bi jahali, ona bi se pa šopirila, zato je treba več konj. Ker je mestna punca, jo smrad seveda moti. Potrpi med jahanjem, potem bi pa konje obesila na klin, dokler si jih spet ne zaželi.

Prav nič se ne čudim, da je toliko medsosedskih sporov v naši deželici. Ko se vsakdo briga le za svojo rit, ne glede na sosedovo škodo. Moji kmečki prijatelji potrpijo, ne rečejo nič, kupili so tisto plastično metlico, pa tolčejo po muhah, ki jih je privabil smrad.

Pred leti sem že slišala eno o svojih sorojakih: Če sosedu crkne krava, je treba takoj ubiti še svojo kravo, da ... sosedovi otroci ne bodo zjutraj hodili prosit za mleko ...

Kdo piše po zvezdnem nebu?

Jaz, velikokrat. In to ne le v slovenščini, znam tudi v drugih jezikih, v celi množici teh, a vsega, kar napišem tja gor, sama ne razumem vedno. Važno pa je, da razumejo moje pisanje tisti, ki smuknejo včasih tjakaj.

Zvezdno nebo je hudo velika reč in celo moje življenje ne bo dovolj dolgo, da bi ga popisala toliko, da bi bilo omembe vredno. Ampak jaz kar zapisujem. Včasih pišem s peresom, drugič s trsko, ki jo namakam v črnilo, kot sem počela v prvem razredu. Tako je mnogo bolj zabavno, saj s kulijem zna pisati vsak.

Včasih zapišem eno črko ali dve in ugibam, kaj bo pa to komu pomenilo. Saj veste, vsake oči imajo svojega malarja, pa zato včasih ne pomaga, če nekomu ne le napišeš, še narišeš mu zraven, pa še ne kapira. Manj črk kot jih napišem, širši je diapazon možnosti, kaj naj bi pomenile. Zato se pogosto rada igram s črkami.

Včasih napišem besedo, ali le nekaj besed. Tudi to omogoča razumevanje in dopolnjevanje vsakemu po svoje, po njegovi potrebi in meri. Včasih se premislim in močno dihnem v tiste besede, pa jih odnese piš. In spet lahko začnem znova, na nov nepopisan list neba. Bilo bi zabavno, ko bi kdo pihnil vame, odneslo bi me in nekdo bi lahko znova začel moje življenje. Ali njegovo? Nima veze, važni so novi začetki.

Tam gori bi moral biti raj, spodaj pod nami pa pekel. Vmes so vice. Kam točno je potem umeščeno zvezdno nebo, pod raj, ali morda nadenj? Nima veze, itak. Važno je, da so na zvezdnem nebu zapisane vse naše zgodbe, vsa naša življenja. In kdor je radoveden, pogleda včasih tja gor in kaj prebere.

Ker je tako, vem, da tam ob tisti zvezdi piše vse o tebi. In o meni. Tudi bogovi se tam pofočkajo vse toliko. Včasih je zapisano tako močno, da lahko začutimo drug drugega, včasih pa uidemo tja gor v svoje skrivališče. Tudi to potrebujemo, trenutke miru in sproščenosti, brezčasnosti.

Tudi to je že nekdo zapisal ... tam ob tisti zvezdi.

Ko padejo prvi snopi

... takrat ptice utihnejo in ne prepevajo več. Tako pravijo starejši ljudje z dežele, ki še pomnijo žetev s srpom, pa družabnost ob žetvi in likof po njej. Pa ne morem preveriti njihovega rekla, ker moja ajda še kar cveti, do žetve bo še dolga. Ptice pa ne pojejo več, vsaj ne več tako glasno in pogosto, kot so še pred časom.

Ajdova zrna so bila namenjena za ptice, da bi jih pojedle 'postrežno'. Nasula sem jih na gosto pod cvetlični rob, pa je močno deževalo in so dežne kaplje zabile zrnje med listje in ... zdaj cveti. Drobni beli cvetki so zdržali pomanjkanje gnojila, sušo in močo, vročino in mraz. Ajda mi je že itak všeč, zdaj jo bom kuhala in jedla še raje.

sinička se stisne

k velikemu cvetu, ker

sončnično zrno jo mika

v kljunčku ga odnese

na suho vejo

ga olupi in poje

Ja, ne vem zakaj ptičkam ajda ne paše? Zobljejo proso in oves in sončnično seme.

Še ne vem ... poslušam

jutranje meglice

še zakrivajo skrivnost

lepote novega dne

vse raste in dehti

od moče in toplote

v sončnem dnevu

nočno tišino

moti škropot kapljic

napojen bo potok

Plavanje ali plovba?

Če je življenje kot reka, potem je življenje plavanje ali plovba po njej in oboje je po svoje tvegano dejanje. Pri obojem je potrebno paziti, da se ne utopiš v vodi.

Če si peš, pač plavaš, s tokom ali proti toku, plavaš, dokler se ne stisneš k bregu za kratek počitek; se med plavanjem oprimeš plavajočega debla v reki ali se malo švercaš s plovbo na njem. Krmiljenje je skoraj nemogoče, zato te deblo nosi po vodi po svoje.

Če pluješ, si na nečem, kar je podobno vodnemu prevoznemu sredstvu, čolnu. Najstarejši čoln je najbrž podrto drevesno deblo, hlod, na katerem so potovali prvi rečni popotniki. Brodolomov je bilo veliko. Potem je nastal drevak, ki je bil izpopolnjen model, potovanje je bilo udobnejše in varnejše. Naredili so ga tako, da so hlod izdolbli. In potem so strokovnjaki rečne plovbe nagruntali množico zelo dobrih rečnih plovil. Največje in najlepše jadrnice z bogato opremo so registrirane baje v Ameriki.

V naši kulturi je poznana Noetova barka, ki prepričljivo razkriva vsemogočnost boga IN vsemogočnost naravnih sil. S čolnom se lahko vrnemo v življenje ali pa se nepovrnljivo izgubimo (čoln zelo spominja na krsto!). Tako lahko razmišljamo bolj poglobljeno, namreč o koncu življenja, ki mu rečemo smrt. In v smrti smo menda vsi goli in bosi. Razkošje odpade.

Če čolna na svojih popotovanjih ne privežemo k obrežju, ga voda odnese v neznano, saj na svoji poti ne potrebuje voznika. Nosijo ga tokovi, ženejo vetrovi, premetavajo valovi, uspava gladina. In tudi mi, človečki, se moramo nekako pritrditi k nečemu, kar nam dalje občutek varnosti in ugodja. Ne popotujemo brez prestanka, sem pa tja se malo ‘uravnovešamo’.

Življenjsko potovanje ima svoj začetek in svoj konec. Začetek čutimo in slišimo, kot izvir malega potočka, ki se stopnjuje od čisto nežnega začetka, pa do bučnega konca, ko se vali ogromna reka skozi mesta in pokrajine, kot naša življenja.

Zamenjala sem že nekaj plovil, tudi plavala sem, ugotovila pa sem, da sem jaz tista, ki usmerja. Šofiram in plavam ali plujem. Multitasking.

Rabutajo!

slive zorijo

otroci hitijo

jih trgat in jest

soncu ne pustijo

barvat mehke plodove

pojedo še zelene

potem skriti

za grmi čepijo

in še čepijo

neučakan otrok

huda je lakota

- prebava hitra

Nekoč

Nekoč je bila tuba paradižnika. Kupila sem jo jaz sama, za lastno kuharsko uporabo.

Seveda sem jo načela, jo uporabila, pa nanjo za nekaj časa pozabila. Zdaj so v vrtu že sveži paradižniki, pa zanimanja za koncentrat ni bilo.

A koncentart je bil dober, res mi je bil všeč, tako lepo je dišal. Lepe rdeče barve je bil in tudi okusen prav po moji meri. Žal ga je odneslo s tubo vred tako daleč, da ne vem, katere firme je bil, da bi kupila novega.

Namreč, tam, kjer je bil namenjen uporabi, ni hladilnika. Zato je v pozabljenem času pod pokrovčkom malo splesnil. Jaz pa kot klasična kanta za smeti, se odločim, da je notri gotovo še nepokvarjen. Lepo obrišem plesen in ga poskušam malo iztisniti, da bi počistil plesnivo ustje.

Šment, ne gre. Pa se odločim za 'lepo počasi' in se lotim tube od spodaj. Potiskam vsebino proti ustju in počasi res gre. Nekaj centimetrov koncentrata zavržem in se vrnem k loncu juhe, kamor sem nameravala iztisniti paradižnik.

Stiskam, pa nič. Stisnem močneje, še vedno nič. Si mislim, da sem pa res ena usrana baba, če ne morem iztisniti paradajza ven, krucifiks! Ravno prav razdražena stisnem na vso moč ... pa me skoraj zasukne od muke ... zasliši se šviiiist v desno ... zazdelo se mi je, da se vendar nekaj dogaja ... v paradižnik je našel pot spodaj na zavihku, se v debelem curku izstrelil po leseni steni, nekaj kosmov ga je pristalo na steklenicah ob štedilniku, skratka ... naj si zataknejo tapametni 'lepo počasi' kamor čejo!

Sem hudo hitela brisati to temno rdečo reč, ki so ji zagotovo v tovarni dodali še morje rdeče barve, da je zdaj vzorec na lesu prav veličastno rdečkast. Pa od nenamerno pobarvane stene me ne bo konec, itak. Danes se smejem sama sebi (vi se mi ne nikar, ker bom morala biti še enkrat užaljena), včeraj je bilo pa morilsko.

Zgodba je gotovo primerno etična, norčujem se iz svoje šlamastike, pa nikogar nisem rabila omenjati. Pa vendar so naša življenja povezana in prepletena, na nek način smo vsi javne osebe. Opažamo druge ljudi in nam je kaj všeč, nekaj pa ne. Pa pišemo o tem. Če bi pisala zgodbo zločinke, se najbrž ne bi nihče našel in očital neetičnost. Ja, tudi etiko merimo vsak s svojim vatlom.

Jeh, zdaj bo ves svet zvedel, kako ne znam iztisniti paradižnika v lonec, pa kracam po steni ... je etično vedeti?

Jama je naša!

Združeno Slovenstvo je veselo, ker bo naša Postojnska jama ostala naša. Ljudstvu to pomeni, da bo ostala v lasti naše države. Veselje je čustvena kategorija in Slovenci smo potemtakem precej čustveni ljudje.

Ker se naši lastniki podjetij in zavodov niso do sedaj kaj prida brigali za slovenstvo, bolj le za svoje žepe (ko bi imeli le enega!), dvomim, da bo jama tudi ostala naša. Vsaj v takšni prezentaciji, kot se je veselimo zdaj.

Prepričana sem, da sploh ni važno kdo je lastnik in kdo direktor. Postojnska jama je pač na ozemlju suverene države Slovenije in je dolžna poslovati po naših, slovenskih zakonih. Tudi davke je treba plačevati Sloveniji.

Običajno je bistvo skrito, vsaj malo se je treba potruditi, da človek prigrize do njega. Denar kroži, ne le med ljudmi, ampak tudi med ljudmi v različnih državah. Banko nimamo le mi v Sloveniji, imajo jih tudi drugje po svetu in problem slovenske davkarije je v tem, ker dovoljuje, da denar odteka ven iz države, ko bi moral ostati pri nas in dalje krožiti med nami.

Ni problem tuj denar, tuj kapital, niti tuji lastniki. Problem, ki ga je potrebno rešiti, je denar, ki izginja ven.

Tajkuni bi ne bili tajkuni, ko bi tega ne obvladali. Pa iste sorte tiči skupaj letajo, se družijo in služijo tako, da drug drugemu držijo štango. Jaz bi to rešila tako, kot delajo oni zgoraj z nami: skregat jih je treba med seboj, pa bodo povedali drug o drugem še več, kot je res.

Tako pa mislim, da bo Postojnska jama podlegla splošnemu procesu izčrpavanja in šla hudiču v rit. Pa ne poznam gospoda, ki ji bo vladal, le sklepam iz dogajanja, ki se odvija pred očmi vseh Slovencev, pa tega nihče pravi čas ne prepreči. Po mnogih letih, ko vse zastara, se kaj sliši, ker niso dobili toliko, kot so pričakovali, ali pa mislijo, da so dobili premalo glede na ostale udeležene.

Morda vseh teh tajkunskih problemov ne bi doživljali kot probleme, ko bi bilo vsega za vse dovolj. Pa ni. Vse je omejeno, in nekateri med nami so bolj pripravljeni si vzeti več. Pravzaprav vse. Na račun tistih, ki ne dobijo nič.

Pri tem imam v mislih delovne ljudi, ki se pustijo izčrpavati do amena. In ko so do konca izčrpani to ni čustvena kategorija ampak ekonomski poden. Dandanes pač ni dovolj biti priden, danes vladajo gospodarstvu drugi dejavniki. Tisti, ki dela, je večinoma vreden manj, kot stanejo čevlji, ki jih ima obute.

Ampak - ljudje, jama je ostala naša!

Kaj že to pomeni?

Vezi, ki preminejo

Nekatere vezi v življenju so trajne, druge bolj kratkega veka, nekatere se pa niti ne primejo. Zagovarjam stališče, da prijateljske vezi med dobrimi prijatelji ostajajo do bridkega konca, ki se zgodi prej ali kasneje.  Pa ne želim biti pesimistična, le čudna pota hodimo ljudje. Nismo vedno drug drugemu všeč, pa vezi preminejo, če se to zgodi večkrat.

Koliko kdo sodi v kakšen feraj, je bolj opredelitev posameznika. Bolj zares pa se zgodi s poroko. Poročita se dva različna človeka, vsak s svojo zgodovino in kilometrino ter tudi s svojim krožkom prijateljev. Kakšen kompromis je možen, če došli partner ali partnerica ne želi posvojiti oz. sprejeti v paketu tudi prijateljev novega partnerja ali partnerice? Ker je želel ali želela le partnerja ali partnerico, ne pa njegovih ali njenih prijateljev.

Dilema lahko prerase v problem, če eden ali drugi ne želita zapustiti ali na novo prevzeti prijateljev. Takšni ljudje največkrat želijo izbrisati ne le partnerjeve prijatelje, ampak tudi vso svojo in partnerjevo zgodovino, kot bi je nikoli ne bilo. Zatiskajo si oči in žele čim dalj podaljšati iluzijo lastne in osebne sreče z novim partnerjem, brez vsakršnega vsiljivca od zunaj. In brez vsakega nebodigatreba.

Moje življenjske razmere pred poroko niso bile ... bile so pravzaprav bedne. In ko sem se odločila za skupno pot z očetom mojih otrok, sem tudi jaz še otročje in nezrelo pričakovala, da bo od tistega prvega dne skupnega življenja pa vse drugače. In v zavezo dokler naju smrt ne loči sem prispevala ves svoj čas in ga posvetila njemu, svojemu izbranemu. Za nobenega prijatelja ali prijateljico nenadoma nisem imela veča časa, in bedasto - enako sem pričakovala od njega.

Prvi tedni skupnosti so me prizemljili in spoznala sem, da mi moj izbranec ne bere misli in da mu niti na kraj pameti kaj podobnega ne pade. Niti besedice mu zato nisem nikoli pisknila okrog tega. Še dobro, temu bi rekla imeti več sreče kot pameti.

Zdaj gledam drugače na prijateljske vezi kot pred desetletji. Seveda sem prevzela tudi njegove prijatelje in z ločitvijo so postali tudi moji, z redkimi izjemami. Svoje stare sem se trudila pridobiti nazaj, v življenju pa so mi prišli na pot tudi novi prijatelji.

Razumem pa Matheo, ki me je izbrisala iz roletke prijateljev, saj sta zdaj z možem eno telo. In ne spodobi se in ni ugodno za zakon, da bi prijateljevala z nekom, ki njenemu možu ni ljub. Nisem kompetentna pametovati, ko pa sem sama počela enake traparije.

Ločitev

Pred nekaj dnevi sem naletela na Mathein prispevek o ločitvi, pa mi je bilo branje vsebine zablokirano. Prva misel ob objavljenem naslovu 'ali je z ločitvijo vsega konec' (ali nekaj vsebinsko podobnega), je bila moja izkušnja ločitve - najprej mojih staršev, potem moja, potem 'ločitve' mojih otrok. Veliko bi bilo povedati, pa nisem, ker mi ni bilo dovoljeno priti zraven.

Blogerka gotovo ni želela mojega komentarja iz utemeljenega razloga. Se ne spotikam v to. A misli so se mi ukvarjale te dni z vsemi našimi ločitvami in mi ni bilo prav, da je tako. Namreč gre za trend, da je ločitev nekaj samoumevnega, ko se nekaj zatakne v odnosu dveh. Kaj smo razmišljali, ko smo se spravili skupaj z nekom v par, pa naj bo uradno s poroko, ali koruzništvo, ki bistva skupnega življenja pač ne spreminja. Gre le za zunanjo obliko skupnosti dveh.

Ko gledam zdaj nazaj na svojo ločitveno izkušnjo, bi morda, pravim: morda!, ravnala drugače. A moja pamet je danes ista, kot je bila takrat. Pomembne so mi iste reči. Le bolj bi upoštevala že pri poroki in potem pri ločitvi še druge ljudi. Ker nihče na tem svetu ne more biti sam, vsi smo le delček družine, rodbine, sosedstva, kjer se trudimo kar najbolj ugodno umestiti. Ugodje je pogojeno s sprejemanjem okolja. Vse naše odločitve neizbežno vplivajo na vse.

Ločitev najbolj vpliva na otroke. Moja starša sta se oba poročila še dvakrat in dobila sem obilico dodatnih mam in atov. Jaz sem se zato poročila kar brez obeh. Sem ju izključila, ker sta se izključila drug od drugega in nista zmogla fizične navzočnosti drug drugega. Jeh ... z ločitvijo je morda konec enega razmerja, nikakor pa ne moremo odmisliti človeka, kot bi ga nikoli ne bi bilo. Vloga starša praviloma ostane in mama in ata bi morala sodelovati, se morata pogovarjati, se morata dobivati skupaj - zaradi otrok.

Novemu partnerju je gotovo težko sprejeti bivšega partnerja. Razumna mera nezaupanja je morda sprejemljiva, težačenje po popolni izključitvi pa ni na mestu. Starševstvo je pač dogajanje, ki traja do smrti in še po njej.

To dogajanje je tisto, ki dela družino. Partnerstvo še ni dovolj, pa četudi je požegnano na magistratu. In družina je umeščena v rodbino obeh staršev. Če se pojavi tretji (in naslednji) partner, ko eden odide, rodbine ostajajo in se ne ločujejo. Zaradi otrok je tako. Tisti, ki smo se ločili, smo se ločili sami, brez staršev in otrok. A odmisliti jih ni mogoče, saj jih še smrt ne.

Ko pogledam nazaj, bi si želela eno mamo in enega ata in enako bi privoščila tudi svojim otrokom. Tako bi bilo najbolj prav, za vse nas. A človek obrača, bog obrne ... in naša življenja včasih ubirajo nenavadna pota, ki jih niti v sanjah nismo zamislili.

Belo v senci

Ko se zjutraj peljem v Ljubljano, je takole:

vroče poletje

bele snežne kepe

kipijo z brega

v senci ovinka

svetijo bele lučke

trdoživo

čakajo dež

rahlo uvele

trdožive

Ko sedem za pisalno mizo, so to le še utrinki v spominu, ki pomagajo, da laže delam.

Vzdržljivost

Malo goljufam z naslovom, saj ne gre za vzdržljivost pri kolesarjenju, hribolazenju, meditiranju in podobnih rečeh. Razmišljam o vzdržljivosti volje do življenja.

Ko slišim za tako dokončen način reševanja življenjskih (beri: finančnih) težav kot je samomor, kar primrznem v položaju metanja figur. Se spomnite starejši, kako smo se mi še kot otroci včasih znali igrati brez igrač in brez 'priljubljenosti', kar tisti, ki smo bili tisti trenutek prisotni. Nekdo je vsakega prijel za roko, ga vrtel nekaj časa v krogu in iznenada spustil. Včasih se je res kdo tudi malo udaril, pa ni bilo frke, bolečina je izginila skozi stisnjene zobe v trudu obdržati čim lepši položaj kipa. Kdor je bil tako ali drugače, v metal figure v naslednjem krogu. Igra sploh ni od muh, kdor je imel voljo, se je moral truditi, si zamisliti po možnosti, kakšen položaj bi zavzel med ostalimi, da bi bil boljši. Da bi bil on tisti, ki bi imel možnost druge metati in izbirati med kipi, kdo je boljši.

Tako zelo življenjska se mi zdi danes ta nekdanja igra. Tako se vsi trudimo, da bi bili uspešni v figuri, v katero nas je vrglo življenje, okoliščine, naše odločitve, ki so včasih dobre včasih pa zanič! Razmišljam o tistih med nami, ki pogosteje niso bili med metalci, kako se je to odražalo na njivovi volji nadaljevanja igre. Razumljivo je, da tisti, ki je večno zadaj, neopažen in nezaznam, zanj je tako, kot bi bil mrtev. Ni v ospredju in pika.

Ampak v igri vendar gre drugače kot v življenju: igre se enostavno ne greš več, lotil se druge in drugačne igre, kjer si uspešnejši. Ni še konec sveta niti življenja.

Drugače je v življenju, ko gre zares. Poskrbiš zase in za svoje kot veš in znaš. Ko več ne veš in ne znaš več, storiš samomor. Rešiš svoj problem tako, da ga odložiš na drug hrbet.

Bil je nekaj let starejši od mene, sosed, dokler ni ustvaril družine. Bil je lep in ... velik v mojih očeh. Hudo se je zapil, pa se je vendar uspel izvleči iz alkoholne omame, opustil je kajenje, po hudi bolezni daljšem bolnišničnem zdravljenju je kazalo, da je zdaj pa vse v redu. Da je zadovoljen s svojim življenjem in srečen v družini.

Preveč dolgov si je kupil, storil je samomor. Dolgove bodo plačevale vdova in hčeri. Vse se plača. Z obrestmi. Deklici sta hčeri samomorilca. Oči občesta so uprte v vdovo, češ, zakaj ni pomagala svojemu možu.

Bremena ne le ostanejo, še povečajo se, samomor ni rešitev. A vzdržljivosti volje do življenja nimamo vsi močne, eni obupajo, drugi se bore.

Po starem o gospodarstvu

Jutra so sinonim za sveže in novo, mene pa so tokrat prevzela starinska razmišljanja o gospodarstvu in prometu, pa kako stvari tečejo zelo podobno na zelo različnih področjih. Tudi ko se zatika, je podobno.

Včasih si domišljam, da vsaj malo obvladam ekonomijo. Mojo itak, ker jo moram, a včasih se mi zazdi, da naši veleumni državniki pojma nimajo in ni v njih niti kančka zdrave kmečke pameti. Ali imam prav ali ne, bo povedala prihodnost (pravzaprav zgodovina), če pa je moje usajanje nad državo krneki, no, potem pa ... bodo lajali drugi psi in karavana – država bo šla svojo trapasto pot dalje.

Mislim, da je za nami že deset ali petnajst let (res ne vem natančno), ko je država pristala na študentsko delo in se s tem zavestno odpovedala prispevkom in davkom. S tem je povzročila kar nekaj nevšečnosti, ki niso všeč nam, pa tudi državi ne več. Morda niso takrat gledali dalj od svojih nosov ali kaj, po moje se res niso zavedali posledic.

Ker torej država ni dobila svojega tistih dvajset let, se zdaj govori o malem delu in podaljšanju delovne dobe vseh nas. Manjko je pač treba nazaj privesti. Če pa zato cela generacija delazmožnih mladcev popuši, pa nič zato. Država spet gasi ogenj za ta trenutek, kaj bo jutri je ne zanima.  Razlog njenega zanimanja je preprost, saj bo svoj mandat speljala s pohvalo (ha,ha), sranje bodo reševali pa nasledniki

Razmišljam torej po kmečko, da ljudje rabimo delo in plačo, država pa potrebuje prispevke in davke, da bomo obstajali oboji. Država bi morala ustvarjati dobre gospodarske pogoje s svojimi mehanizmi zakonodajne in izvršilne oblasti, ne pa da imajo te gospe in gospodje toliko dela sami s seboj. Temu se reče, da serjejo v lastno skledo, hkrati pa zaserjejo človeka vredno življenje še delovni raji(ki ne dela).

Ali je res za državo ceneje, da daje socialne pomoči brezposelnim, ali ni to le bolj udobna pot za preveslanje svojega mandata, potem se pa jebite dalje delovna raja?!

Podobno se dogaja po moji (starejši) kmečki zdravi presoji v prometu: kako se sploh lahko zgodi zastoj, če so vsi vozniki na cesti pripravljeni pripeljati na cilj, ne pa parkirati sredi naših lepih cest in avtocest in tako lepa križišča imamo s semaforji po naših lepih mestih naše lepe in uspešne domovine?

Morebiti sem pa danes le slabše spala, ali pa je kriv pritisk ali pa suša ali pa je mojim možganom enostavno zakuhalo.

Slovnica in meteorologija

... ali kakšnega spola je oblak.

Čudovit delček našega stvarstva so oblaki. Ob besedi 'oblak' seveda samodejno pomislimo na mokroto in dež, a ob vsakem prečkanju bližnjega neba vendarle ne lulajo. In v teh vročih dneh samodejnost še posebej ne deluje.

So pa tudi vseh oblik in barvnih odtenkov, niso le polni vode. Meni so najbolj všeč tisti rozasti, malo na lila potegnejo. Pa tako zabavno kupčkasti so, raztegnjeni nad horizontom. Kot bi jih bila ena sama velika in nežna ljubezen. Baje napovedujejo dež za naslednji dan. A na meteorologijo se bolj malo spoznam, bolj se zanesem na svoje kosti.

Mislim, da so zelo samovšečni tudi. Saj se zadržujejo nad vsako vodno gladino, naj bo rečica ali reka, luža in bajer in še kaj podobnega. Vse jim pride prav. Te dni nosim na svojem nosu čisto nova očala. Zelo so mi všeč, mislim, da mi pašejo, ker pa jih nihče kaj dosti ne omenja, sklepam, da se lepo vklopijo k mojemu obrazu in me ne 'preglase'.

Ne morem si kaj, da bi ne zadržala koraka, ko stopam mimo izložbe. Ocenjujem še vedno, če se morda nisem zmotila ob izbiri okvirov, ali sem izbrala ustrezen odtenek zatemnjevanja stekel, ali to dvoje paše skupaj ali se tepe. In potem še, kako se sklada z obrazom. Pa spet in spet vidim, da so očala v redu, da mi še kar pašejo, le gube na čelu so morda malo preveč izrazite. Ampak to nima zveze z očali. Še z oblaki pravzaprav ne.

Ko sebe gledam v izložbenem oknu, vidim nad seboj tudi oblačke. Ko se zasukajo kot mlada frajla pred velikim ogledalom, se vprašam, če niso slučajno ženskega spola, pa slovenščina ni najbolj prav nagruntala slovnice zanje.  Ampak sliši se pa ne dobro oblaka, res je bolje oblak, pa če se gleda v ogledalo ali v izložbeno okno, ne igra pomembne vloge.

Saj sem slišala, sem pa tja pa tudi videla fante, da se tudi oni radi pogledajo v ogledalo. Pa niso tako kritični kot smo me punce, večinoma so si všeč. Torej slovnica ni tako pomembna in ne tako povezana z všečnostjo, kot je bilo videti na prvo žogo.

Morda se gredo oblački ulično gledališče, pa kar sebe gledajo v glavni vlogi. Veliko možnosti je, bolj ko razmišljam o oblakih in ogledalih, več različnih se jih domislim. Najbolj fino pa je, da so takšni, kot so. Naj bodo čim dalj in to skupaj z vsem stvarstvom, saj je kot en sam samcat raj. Lepo je tukaj. V izložbenem oknu veje dreves in oblački vseh barv in oblik.

Začetek

Vsako novo jutro me navdušuje in mi daje novega zaleta. Upanja so močnejša in želje konkretnejše.

skozi brezine veje

migetajo sončki žarki

in grejejo misli

žuželke čeme

škržati veselo brusijo

vroč dan bo

Vse najlepše in najboljše je pred nami, z novim dnem toliko novega za vse nas!

Kako velik je!

Seveda je velik, jaz pravim. Saj bi ne bil bog, če bi ne bil velik.

Ustvarjeni smo ljudje po božji podobi. In tukaj je prvi hakelc. Gotovo se je moral bog pogledati v ogledalo, ko nas je ustvarjal. Jaz svoje podobe ne morem videti brez ogledala (ali vsaj izložbenega okna). In če peljem misel o lastni podobi dalje, smo ustvarjeni po zrcalni podobi, narobe. Ne moremo biti čisto isti kot bog. Ker je sebe gledal zrcalno.

Naslednji hakelc je ta, da je gotovo falil pri velikosti. Morda ni zavzel prave perspektive, pa nas je ustvaril tako pomanjšano nebogljene. In pri tem mu veselo in vdano pomagamo, ko kličemo 'pomagaj mi, gospod!', ko se predajamo ponižnosti. Sebe dajemo v nič, pa njegova podoba smo. Menda bo držalo, da tako tudi njemu odvzamemo velikost, če sebe delamo majhne.

Zapleten hakelc je naslednji, pomislek namreč o božjem prehranjevanju in stanovanju. Ljudje živimo tako, da rabimo streho nad glavo (pa mizo in posteljo in štedilnik). Če bog živi brez strehe nad glavo, je bila njegova podoba v ogledalu gotovo zamegljena, pa je matrica narobe povezala piksle. Mi streho rabimo, tako nas je ustvaril. Že od stvaritve dalje, ko sta živela Adam in Eva v raju, sta imela okrog sebe prostor in čas. In menda sta bila lačna, ko sta vzela od drevesa spoznanja, torej sta se prehranjevala.  Kaj neki bo bog danes malical (in kje bo pustil svoj kakec)?

Tudi božje zdravje je hakelc. Ker nikoli ne govorimo o božjem zdravju, o človekovem pa pogosto. Že od rojstva dalje smo deležni bolezni ali bolezenskih težav, bolečin in poškodb. Verjamemo v božje duševno zdravje, v svojega lastnega podvomimo (naskrivaj) mnogokrat. Je bog prebolel otroške bolezni, se je srečal s kugo ali aidsom? Kako je opravil s svojimi boleznimi in drugimi pomanjkljivostmi? Je kdaj rabil berglo zaradi zlomljene noge, kakšno številko čevljev nosi?

Če je bog tako zelo oddaljen od človeške perspektive,  je gotovo velik. Nikoli bolan, vedno ve, kaj je prav. Se mora odločati tudi bog - ali živi prosto in svobodno tako, da samo je? Ko nekaj ali nekdo je, obstaja v okviru danih razsežnosti, prostora, časa. Tako je mogoče izmeriti njegovo velikost, v odnosu do nečesa drugega v prostoru. Ampak gotovo ne obstajamo z bogom v istih razsežnostih, sicer bi šel že kdaj z menoj na kavo.

Tako pa se nekateri med nami bolj, drugi manj izročamo v božjo milost v naši bedi in bolezni. In vpijemo naglas in kričimo o Ljubezni, ki pa je spet ena od naših pogruntavščin in izhaja iz naših potreb. Bog tega ne rabi, po moje že ne. Ker je bog in so mu pomembne druge in drugačne reči. Mi smo le njegova stvaritev, tudi to je en hakelc.