 |  |
|
Odpri svoj eDnevnik Na prvo stran Naključni eDnevnik Nadzorna soba Celje.info / Kozjansko.info | |
pohajkovalka | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Prihodnost je rožnataNaša skupna prihodnost bo rožnata, ker jo ustvarjamo mi sami. Nismo mi ravno 'po žup' pr'plaval', zato vem, da tako bo. Za nežno rožnato delamo danes, večji del pa so naredili že davno tisti pred nami. V tem času je vse bolj važno, da ne skazimo že dobro narejenega. Kam je priključeno kulturno ministrstvo je obrobnega pomena. Prihodnost je odvisna od naših misli, besed in dejanj, ki jih udejanjamo zdajle in smo jih od danes proti nazaj. In jih bomo še jutri in pojutrišnjem. Za seboj bomo puščali v sledovih svojih čevljev opomnike svojim potomcem. Iz naše skupne zgodovine imamo legende, kakršna je speči kralj Matjaž. Čas res prinaša nove poudarke, a kralja Matjaža bomo tudi v prihodnosti potrebovali. V muzejih se lahko razgledamo nazaj, po spomenikih bivanja in dela, nekdanjega vsakdanjega življenja. Tam najdemo še kakšen recept v skromnosti, kako so se znašli nekoč v rudarski kuhinji ali humanosti do sočloveka, ki so jo izražali nekoč v partizanskih bolnišnicah. Dediščina je kot naša dobra mati, ki v mlade ljudi sadi vsa znanja, vsa čustva preteklosti, da bi tudi njeni otroci spoznali, kako so nekoč živeli njihovi očetje in matere, kako in s čim so delali dedje in babice. Življenje prednikov nas danes motivira in navdihuje. Resnične zgodbe so neusahljiv vir pričevanja o iznajdljivosti in domiselnosti naših prednikov. V dobi medmrežnih povezav ustvarjalci vsega sveta pričajo o današnji kulturni industriji. Ljudem pomeni kultura seštevek živih vrednot, veličastnega kolektivnega spomina , zapisane zgodovine, prepričanj posameznika … in tudi mitologije, obredov in ritualov ob pomembnih življenjskih dogodkih, simbolov in opredmetene zapuščine prednikov. Vse to je lahko otipljivo, merljivo, primerljivo. Druga plat kulture se dogaja na nezavedni ravni, ki jo je skoraj nemogoče kontrolirati, meriti in posledično razumeti. Jo je treba občutiti in doseči v svojem srcu. Tam, kjer smo. Ob poti, po kateri nameravamo naprej v prihodnost. Vprašam se, kakšni politični opomniki bodo ostajali ob poti današnjih veleumnih mož in žena, ki vodijo našo deželico tja nekam, od koder ni povratka. Pa saj je vendar vseeno, pod katerim ministrstvom bo kultura, važno je, kakšna bo kulturna usedlina, ko se bodo ognji ohladili. In ja! Hočem rožnato. Mi lepo paše na moj avtek. Se ujame tudi s pesino oprsnico. In rožnati tulipani bodo zdaj zdaj zacveteli. Pri meni prvi že kukajo iz zemlje. Resnično vam povem, da bo moja prihodnost rožnata. Trenutno stanje duha: rožnata petkova očala mi odlično pristoje, prav všeč sem si O kompleksih ...... se včasih razpravlja na drugačen način. Z besedami, itak, ampak posredno, in v takšnem primeru je na prvo žogo (besedo) težje zadeti bistvo.jata labodov, belih kot sneg višek lepote Lepota je stvar mode, vsaj kolikor jaz zaznam. Včasih so častili polne obline (nekateri, predvsem moški, jih še danes). Fantje so bili včasih lepi v večnadstropnih skodranih frizurah, pa sem zadnjič v našem prehranskem bifeju zagledala šefa menze in bila presenečena. Šef je postal tisti prijazen, mlad in ustrežljiv kuhar. Ob 'inavguraciji' si je polepšal frizuro - skodrani dolgolasec skoraj blond. Po moje sploh ne gre za komplekse, fant si je pač všeč (si ima za kaj biti), uspešen je. mehko se priklanja v pisanem perju en sam, drugačen labod Danes je hudičevo naporno biti drugačen. Saj je modno vpitje o strpnosti, a govorjenje so besede. In beseda ni konj, rečemo. V praksi je različnost različno strpnostno sprejemljiva. Še vedno je najmanj naporno pihati v isto smer kot večina. jesenske barve med snežno belino prelepo, on pa sam Saj je še partnerja težko najti, če je človek zelo drugačen. Lepotica po vseh standardih bi se morala vpariti s podobnim lepotcem. V naravi se išče podobnost zaradi kompatibilnosti genov. Da ne pride na svet pisan labod med same bele labode. nagne se levo pelje se naslišno na mirni gladini Če je lepotica res neznansko lepa, se včasih zgodi, da jo narava prikrajšna na drugih področjih. Res veliko govorimo o strpnosti, a na praktičnih izpitih pogrnemo po dolgem in po širokem. Za primerno vzamemo, ko prvi popljuva lepotico, je treba čredno udariti skupaj po njej. Temu jaz rečem posmehovanje. scila in karibda za pisanega laboda kje se bo našel Včasih iz mene gromozansko udari socialka. Nisem sicer cepljena v advokatstvo trpečih, grdih, neumnih ... in podobno nesprejemljivih. Ampak res! Včasih udari ven. Pa se na pol poti vprašam, kdo pa je tukaj res potreben suporta, človeškega sočutja in pomoči, ki ji rečemo včasih 'brca v rit'. čredno se vozikajo si kimajo si s kljuni šklepečejo Posmehljivec žal ne zazna, da je trap izpadel sam. Ko bi se pogledal v ogledalo, bi videl, da tisto, kar oponaša drugemu v svoji strpni posmehljivosti, prav tisto manjka njemu. Psihologi rečejo temu zrcaljenje, jaz včasih pomislim, da gre le za nižjo samopodobo. Ajme meni, kak san lepa ajme meni, kak san lepa kak san lepa, kak san lepa Po svoje in v pravem času smo več ali manj vsi lepi. Pametni pač ne. Pa vendar se vrti! Je rekel, pa ni ostal živ. (Jaz sem pametna, pametna, ..., lepa, lepa, ..., pišuka, kaj sem že?!) Trenutno stanje duha: čredno na delo, vsej pameti v posmeh (prevod: za ta denar!) LabodiZadnjič en dan sem špancirala z mojo peso ob Ljubljanici, ven iz mesta. Kar daleč sva šli in bil je eden lepših dni. Ne le zaradi sonca in milih sapic, moje noge so bile lahkotnejše kot običajno. Nisem razmišljala o lastni hoji, zato so bile možganske kapacitete razpoložljive za šimfanje sveta.V mislih sem obdelovala vreme. Da ni nič tako, kot bi moralo biti. Da imamo sušna poletja, ko nič ne rase, tudi ob zalivanju ne. Ker se v vroči in mokri zemlji lahko korenine le skuhajo, rasti pač ne morejo. Večina dežja tudi sicer moči Slovenijo spomladi in jeseni, ampak kar je premalo oz. preveč, je pač narobe. Tudi zime, sploh tale, ki jo imamo zdajle, niso zimi podobne. Brez padavin, ali pa so količine premale. Tudi sneg je namreč padavina. Otroci pridejo domov v suhih oblekah, ker se ne valjajo po sveže zapadlem snegu. Modro bi bilo razmisliti, če se ne bi vrtičkarji preorientirali na dve krajši vegetacijski dobi, spomladansko in jesensko. Kar bo zraslo do poletne suše, bo v redu, v redu bo tudi tisto, kar bo zraslo do zimskih zmrzali. Poleti in pozimi bomod jedli pa iz hoferjevega jedilnika, pa če so še tako priskutni prodajlci tam. Baje imajo v redu plače, pa so lahko arogantni do kupcev: nič se jih ne splača vprašati, ker itak nič ne vedo. Niti kje kaj imajo. Niti zakaj najave niso realizirane (hotela sem tisto sezamovo olje!). Organizem se privadi tudi slabšemu prehranskemu vnosu, po količini in kvaliteti. S količino so pri meni neznanske težave. Nimam prave mere, mirno bi opazovalec ugotovil, da sem požrešna (in zato grešna, kršim eno glavnih zapovedi). In kazen je takojšnja. Lastna teža v višave, moje moči v nižje nižave. In ko takole pohajkujem in pametujem, se zavem, da zares pogrešam belino. Pravo belino, tisto povsem belo. Ko je bel sneg ... ali pa labodi! In jih zagledam, celo jato labodov na Ljubljanici. Pa naj kdo reče, da ni vse po moje. Le zamislim si, kaj bi, pa že izvolim! Trenutno stanje duha: tako romantični so videti, so pa v resnici precej zverski - ni belina vedno ideal Kateri vseh dniVsak dan je drugačen včasih je mlačen včasih le dobro prezračen. Enkrat je mehek kot sončni žarek ko sije na moj vrat. Drugikrat je mračen kot se nadležen človek zaletava v lastne misli. Sonce in smeh usta do ušes belina zob kot sveži sneg. Trenutno stanje duha: ... danes je najboljši vseh dni Kdo greJutro mehko in nežnohitenje preko viadukta nikjer nikogar. Hitenje zlomi čas človek išče 'sam neki' v gruči smeh. V temi so ljudje oko ne zazna silhuet smeh jih izda. In jaz hitim dalje, grem v službo, nevidna za gručo, ki čaka delovno povelje pred gradbiščem. Spotoma vzamem v pekarni še prekmursko skutno pito, zavijem z očmi, za koliko so me obrali, da nahranim jutranje gušte, petek je. Trenutno stanje duha: zdaj tudi hitim, prav zato, ker je petek Stara in nova vladaV predkrščanskih kulturah je bila družina neločljiva zveza umrlih, živečih in še nerojenih. Za ravnovesje med živimi in ne-(še)živimi je služilo obredje ob domačem ognjišču, ki je bilo skrbno varovana skrivnost vsake družine. Navdušuje misel združevanja preteklosti v sedanjosti s prihodnostjo. Duhovno smrt celotnega rodu bi pomenilo zanemarjanje ali opustitev ritualov, v obratnem primeru, ko je družina nenehno nagovarjala duhove umrlih prednikov, so jo ti varovali in družini zagotavljali številno potomstvo in blagostanje. To pa je tudi danes aktualen cilj vsakega družinskega člana, le prednikov ne nagovarjamo več tako pogosto kot nekoč. Morda pa bi morali. Ob branju številnih dogodivščin ob rojevanju nove vlade se mi vsiljuje misel, da bi ne bilo napak poskusiti še stare, preverjeno delujoče recepte, pa bi morda prižgali svečko za prejšnjo vlado, naredili prostor za novo – upam, da ne razmišljam bogokletno. Grobni nagovori, klicanje imena umrlega, prižiganje sveč ali prinašanje hrane na grob, kažejo na prastaro vero v neumrljivost človeške duše, ki ostaja v grobu skupaj z mrtvim telesom. Da bi našla duša svoj mir, mora biti truplo pokopano in ob pogrebnem ritualu je potrebno dušo nagovoriti, jo nahraniti in obdarovati ter z obredi razveseliti. V nasprotnem primeru bi se pridružila hudobnim duhovom, prinašalcem bolezni, neplodnosti in drugega zla. S prastarimi obrazci so dušo privabili k skupnemu obredju, kar jo je napravilo srečno, dobro in sveto ter ji je omogočila, da se je pridružila bogovom (bogu). Skrb za grobove umrlih je bila v vseh časih izenačena s preživetjem rodu. Ni vse staro zastarelo in za pozabljenje. Ko bi se držali prastarih ritualov in lepo poskrbeli za prejšnje vlade, bi duše prejšnjih vlad dale lepo mir in bile srečne v svojih grobovih. Ne bi bilo vedno novih repriz mrtvaških plesov starih okostnjakov padlih vlad in ex-poslanci bi bili zadovoljni s hvaležnim nagovorom ob odhodu, demokratično ljudstvo pa bi prihranilo za poslanska nadomestila. Obredje vključuje tudi duše bodočih članov družine. Ogenj je bil tisti, ki je povezoval, bil je kot znamenje preobrazbe. Če bi vsakdo med nami prižgal eno svečko za staro vlado, jo lepo nagovoril in se poslovil od nje – bomo dobili naslednji dan novo vlado? Trenutno stanje duha: zaskrbljena ali zaslepljena, kdo bi vedel Malo luči prosimBilo je obdobje, ko je dosti ljudi pri nas proučevalo svoje rodovne korenine. Danes je tega manj, se pa bolj vnemamo za proučevanje krajev, kjer živimo. Jaz sem po naravi precej pohajkovalska, pa zato rada kukam tudi po krajih levo in desno od tam, kjer živim, saj se mi zdi prečudovito, da se iz pozabe izločijo časi, ki so malo poznani, doživljale pa so jih generacije pred menoj. Včasih se mi zdi kar pravljično, kot da je to strašno daleč nazaj, potem pa presenečena ugotovim, da se je nekaj dogajalo pravzaprav časovno blizu mene, le generacija ali dve, včasih morda tri generacije nazaj.Svojih korenin, slovenske tradicije in slovenstva se v splošnem slabo zavedamo. Spreminja se kmečka krajina, način dela in življenja, slovenska kultura malo po malem izginja in jo nadomešča modna strpnost vseh vrst. Kritična sem do cerkvenih dostojanstvenikov, kar pa me ne ustavi, da prisluhnem njihovi modrosti. Eden takih modrih je bil Anton Bonaventura Jeglič, ki je v ljubljanskem škofijskem listu leta 1902 objavil pismo in med drugim naročil: »V vsaki župniji se naj zasnuje spominska knjiga, v smislu kulturne zgodovine našega naroda, saj je zgodovina najboljša učiteljica. Dogodki se pozabijo, nekatere stvari pa so še v dobrem spominu ljudstva, kot stara tradicija.« Njegove besede so kot zakotaljen kamenček, ki sem ga spotoma pobrala na svojih pohajkovanjih. Kadar sem med ljudmi, ki jih srečam prvič in jih morda ne bom nikoli več, se kar samo zgodi, da mi pripovedujejo. Na začetku prejšnjega stoletja so se začele vse bolj vpeljevati novotarije na mnogih področjih, tudi na področju tehnike, znanosti, kmetijstva in običajnega vsakodnevja. Po hribih vzhodno od Ljubljane se je 'zgodila' npr. leščerba. Še pred uporabo leščerbe so si ljudje v hišnih prostorih svetili s posušenimi, na tanko narezanimi deščicami. Deščico so namestili v železno vzmet, ki so ji rekli čelesnik, pod njo pa je bila postavljena posoda, napolnjena z vodo, v kateri so ugašali ogorki. Prejšnjo razsvetljavo je zamenjala leščerba, ki je bila manjša pločevinasta škatlica, podobna konzervi. Največkrat je bila v obliki srca. Napolnjena je bila z lanenim oljem in stenjem. Leščerbe so bile praktičnejše, ker so se lažje prenašale iz prostora v prostor, pa tudi bistveno manj so kadile. Petrolejk takrat še niso uporabljali, a njihov prihod ni bil več tako daleč. Doma so si marsikje razsvetljevali prostore kar z doma narejenimi lojenkami, ki so bile še najcenejše. Uporabljali so žirovo ali hudolesovo olje, petrolej se je namreč zdel kmetu predrag. V tistih časih so bile strehe slamnate, zato je obstajala velika nevarnost požarov. Morda so tudi zato ljudje z razsvetljavo hudo varčevali. Ni bilo običajno, da bi se svetil en sam človek, zbranih jih je moralo biti več, mnogokrat še sosedje in so bili zbrani pri kakšnem skupnem opravilu. Trenutno stanje duha: svetlobni utrinki na mojih poteh Domet jutranjih vonjavSpomin seže v gozd hrast je rasel živ zdaj vzorec gradi v dalj Nekoč je potnik poslušal čiha-puha, danes lokomotiva pravi pek-pek, tek-tek Kolesa vagona se vrtijo tirnice zvenijo, včasih cvrčijo pod njimi še danes hrastov prag ... Železniški vonj v jutru se med pragovi nezamenljivo širi od prihoda do odhoda vlaka Trenutno stanje duha: ... bi zjutraj skoraj padla na pomrznjenem švelarju Velikani daljne preteklostiGlede na novejše izsledke raziskovanja astronomov se mi bolj in bolj utrjuje misel, da lahko z neskončno verjetnostjo pričakujem nepričakovano: se vesolje krči ali širi ... je življenje na drugih planetih ali ni ... kakšne so sploh galaksije - nepričakovano drugačne od naše ali morda prav podobne našim ... se utopija ali iluzija zbližata z verjetnostjo ... so morda na kakšnem planetu prav danes v polnem razcvetu življenja dinozavri? Ker ne vem, ali se iz vidika vesolja moje življenje krči, oži, širi, napihuje ... ali brzi v črno luknjo, rada pogledam v zgodovino kje blizu mene. Slovenija je bogata z vsem mogočim, tudi nepričakovanim ... V osnovni šoli smo se mi učili o dinozavrih zelo na kratko, po imenu sem vedela za tri ali štiri predstavnike: pterodaktil (prednik ptičev), dinozaver (sopomenka za zavre), brontozaver (tisti z majceno glavico in trebuhom tipa današnjega sladkornega bolnika), ihtiozaver (najbolj krvoločen zaver). No, takrat so nas tudi učili, da bo nafte zmanjkalo v roku dvajsetih let, pa se še kar vozimo z bencinskimi avteki. Torej učitelji ne vedo vsega, četudi se tako obnašajo. Ker se vse okrog nas spreminja, se spreminja in širi tudi človeško znanje. Vedenja o mezozojskih velikanih so se v zadnjih desetletjih zelo razširila in poglobila. Znanstveno so dognali, da pterodaktil sploh ni bil zaver, ampak čisto samosvoja ptičja razvojna veja. Zaradi svoje anatomije in glede na evolucijo so ptiči najbližji sorodniki dinozavrov. Tudi krokodili so njihovi sorodniki, a so se razvojno odcepili že davno pred ptiči. Zavri so se danes bolj utrdili v poimenovanju dinozavri, brontozaver in ihtiozaver sta dobila še cele črede sodobnikov iz triasa, jure in krede. Po vsem planetu odkrivajo sledove raznovrstnosti in pestrosti teh velikanov in naša lepa Slovenija ni izjema. Blizu Godoviča so našli najstarejše ostanke dinozavrov v triasnem dolomitu - ohranjena je steza odtisov dvonožnega dinozavra. Dinozavrove stopinje so pogoste fosilne najdbe. Včasih so dinozavri tacali po mehkem blatu ob rekah ali morski obali in za seboj puščali odtise. Le redko te odtise pripišejo določenemu dinozavru. Blizu Kozine so našli prve kostne ostanke dinozavrov. Najdišče je fosilno kraško brezno, vanj so bile sprane kosti in zobje vretenčarjev iz krede. Dinozavri so tam izgubili svoje zobe, ki jih pripisujejo ornitopodnim, natančneje hadrozavrovim, enega pa teropodnim dinozavrom. Tretje najdišče v Sloveniji je pod Pohorjem. V plasteh iz krede so našli odlomke kosti dinozavrov, ki jih pripisujejo ankilozavrom in nodozavrom. Slovenska najdišča niso velika, so pa nas pomembna predvsem za lažje razumevanje okolja v času vladavine dinozavrov na naših tleh. Dinozavri so vladali Zemlji dobrih 150 milijonov let, potem so izumrli. Zakaj so izumrli, so mnenja v znanstveni srednji močno deljena. Po izumrtju dinozavrov so se pospešeno razvili sesalci z veliko pestrostjo in zavzeli osrednje mesto med vrstami. Človek se je razvil pred manj kot milijonom let. Špekuliram: če bi dinozavri ne izumrli, človek pa je sesalec, kako bi bilo danes kaj z nami - pravzaprav, bi sploh bili? Špekuliram dalje: da ne bi bila jaz morda ena dobro prehranjena ...-zavrica in bi se zdajle pasla v kakšni stepski orjaški praproti ali lovila kakšnega šik-tiranozavra ob morski obali in puščala odtise svojih 'nožic'... Trenutno stanje duha: kkašno pa je bilo takrat kaj vreme? Ko bom res srečna, bom tekla po mavriciVčasih,ko sem srečna, svet postane svetel in lep, slišim otroški smeh in radostno bitje svojega srca. Včasih, ko sem žalostna, je svet siv in pust, slišim le lomljene pločevine obarvane z mlakami krvi. Kot majhna deklica sem verjela, da ko bom v življenju res srečna, tako srečna, da bo trajalo, bom tekla po mavrici. Ob vsaki vznesenosti sreče sem iskala mavrico na nebu, da bi potrdila svojo vraževernost, potrdila, da je to tista sreča v življenju, ki sem jo iskala. Cenila sem le lepe, svetle trenutke, nisem se zavedala, da jim dajejo tolikšno vrednost trenutki, ko je težko. Življenje na tem svetu je prepletanje svetlobe in teme. Bogati vse, kar doživiš. Zares bom srečna, ko se bom tega ves čas zavedala. Ko bom res srečna, bom tekla po mavrici. .... .... (se kdo prepozna, ali kdo koga prepozna, morda pozna celo avtorico ..., ne, ne! nisem jaz) Trenutno stanje duha: popolnoma srečna bom tudi jaz enkrat V židano obleko se bom oblekla... in židano marelo bom vzela s seboj, ko bom šla na lepše.
Za eno človeško življenje nazaj je na Goriškem in tam okoli močno živela gospodarska panoga sviloprejstva, ki je trajala dobrih 400 let. Tam so imenovali gosenico sviloprejke židen črv ali tudi kavalir. Star slovenski izraz za svilo je žida, zato so rekli svileni zakmašni obleki židana obleka, pa tudi dežniki so bili nekdaj svileni, zato še danes rečemo boljšemu dežniku marela židana. Ime kavalir prihaja verjetno iz italijanske besede cavaliere, ki pomeni konjenik. Preden se začne gosenica sviloprejke zapredati v svoj svileni ovoj, se značilno dviguje s prednjim telesom telesa, to gibanje pa spominja na konjenika. Svilogojstva pri nas že več desetletij ni več, ostale pa so ponekod še murve, s katerimi so se sviloprejkine gosenice izključno prehranjevale. V naših gozdovih prosto živi japonska sviloprejka, ki se hrani z listi bukve, hrasta, kostanja, bresta, vrtnice in gloga. Ta sviloprejka naj bi baje ušla nekemu Čehu, ki se je na Dolenjskem skušal v svilogojstvu, pa gojitev kmalu opustil. Iz drobnega sviloprejkinega jajčeca se po dveh tednih izleže požrešna gosenica. Ta se po petih tednih nenehnega hranjenja s svežimi murvinimi listi zaprede v kokon. Takrat je dolga približno devet cm, prej pa se je štirikrat levila, saj se je njena teža povečala za 10.000-krat! Z gibanjem glave se gosenica v dveh do treh dneh obda z nitjo dolžine do kilometra in pol, ali še dvakrat toliko kakšna vrsta. V kokonu se gosenica preobrazi v metulja in ko ta prileze na plano, ima pred seboj borih pet do sedem dni metuljastega življenja. Metulj se ne more prehranjevati niti leteti, po paritvi pogine samec, samica pa le še odleže jajčeca in tudi pogine. Sviloprejkin življenjski krog je sklenjen. Preden se buba v kokonu preobrazi v metulja, se prične žetev svilenih niti, takrat je treba prekiniti razvoj bube. To storijo tako, da kokone dajo v vročo peč, v vročo vodo ali izpostavijo pari, pogosto pa z iglo prebodejo kokon, kar bubo ubije. Potem svilene niti odvijejo. Za en kilogram svilenega prediva je potrebnih 5.500 kokonov, v katere so se zapredle gosenice, potem ko so pojedle 200 kg. svežih murvinih listov. Za svilene spodnje hlačke je kokonov potrebnih manj, sploh v današnjih časih, ko se veliko nosijo tangice. Svila je eno najčvrstejših naravnih vlaken. Nit je trikotne oblike, zato ima svoj značilni svileni lesk. Svileno blago je za nošnjo prijetno, trpežno in po potrebi hladi ali greje. Trenutno stanje duha: ljudje ubijamo, mar ne? Ljubljanica, race in glisteŠe sanjalo se mi ni, da je lahko Ljubljanica tako lepa, tako polna upanja in veselja, pa čeprav sem bila danes na njenem bregu tik ob onkologiji do Mrtvaškega mosta.Zelene trave sredi zime svedrci glist in mokra zemlja pod drevesi Trdna ograja v oporo utrujenemu človeku zelena globina vode spodaj Racaki v polnem okrasju sivkaste račke se izpod mosta v sonce peljejo Trenutno stanje duha: Dora me je tja zvabila, sem v kategoriji 50 - 69 Samo za Kitajce?Ni mogoče spremeniti, da ptiči strahu in skrbi ne bi občasno preletavali naše glave, vendar lahko preprečimo, da bi si v naših laseh spletali gnezda.
Takšno je besedilo odličnega kitajskega pregovora. Prav dobro popiše, kako pomembno je vplivati na lastne misli. In že zdavnaj sem ugotovila, da je v mojih rokah odločitev, o čem bom razmišljala in koliko časa bom namenila kakšnim mislim.
Morda predaleč potegnem iz Slovenije proti vhodu in še naprej, a zagotovo je kitajski pregovor uporaben tudi pri nas. Če primerjam uvoženi kitajski česen z uvoženo kitajsko modrostjo, vzamem pregovor in grem po česen na svojo njivico. In si mislim, da je nekdo na Kitajskem krvav pot potil, da je spesnil zgornje spoznanje. Mnogo muk je moral prestati v strahu in tesnobi; slovenski psihologi bi rekli, da je moral plezati iz svojih muk z različnimi tehnikami, recimo dihalne vaje, preusmerjanje pozornosti, pomiritev s svojim notranjim dialogom ...
Vedenjski psihologi dokazujejo, da se intenzivna čustvena stanja (to so tudi strahovi) povežejo z asociacijo z zunanjo okoliščino, v kateri se tisti hip nahajamo. V vsakdanjem življenju je to precej preprosto: če se nekoč davno nazaj skoraj zadavim z bombonom, se bom lahko vse življenje bala trde hrane, zato se jo bom izogibala. Kar je precej neumno. Ljudje se mi bodo čudili ali se mi celo rogali, se zabavali na moj račun.
A če bom enkrat imela prometno nesrečo, se bom mogoče vnaprej bala vožnje z avtomobilom. Nad tem strahom sem lahko superiorna zgolj do takrat, ko ga bom sama doživela. Strah pred vožnjo z avtomobilom je mogoče že bolj sprejemljiv, ni brati tako neumno kot tisto z bombonom. Pa vendar gre tudi v tem drugem primeru zgolj za neosnovan strah, nesrečo v avtomobilu bom morda doživela velikokrat ali pa nikoli več.
Slovenci imamo pregovor, da kogar je kača pičila, ta se še zvite vrvi boji. Ko besede tako stojijo, Slovenci bolje doumemo, o čem je govora. Med Slovenci so strahovi in skrbi prav tako razširjeni kot med drugimi narodi. Vedno manj je ustaljenih in tradicionalnih vedenj, ritualov in navad, bolj in bolj izgubljamo notranji kompas, bolj nas je strah. Ker moramo vedno znova premišljati o svojih ravnanjih in preverjati svoja razmišljanja. Če nismo morda preveč stopili iz tirnic ... Morda tudi zaradi pomanjkanja vere vase in v svoja prepričanja, se zaletavamo v ljudi okrog sebe in se na zalogo branimo pred ... čim že?
Ja, pomembno je, kaj smo v preteklosti že doživeli in kako smo s tem opravili. Težje je takrat, ko svoje strahove nalagamo na pleča drugim ljudem, ki so nas 'doživeli' po naključju ali nehote, pa pojma nimajo, s čim se ubada prestrašen človek v njihovi bližini. Niti slutijo ne, ker kaj podobnega sami niso izkusili (njihove izkušnje so namreč praviloma drugačne), kako bi potem lahko pomagali! In niti ne slutijo, da so vpleteni, le začudeno skomigajo z rameni (češ: kaj je sploh narobe, saj je vse tako, kot je bilo).
Alarm najvišje stopnje bi moral vklopiti človek, ki sliši, da 'so se imeli čisto v redu, dokler nisi prišel ti zraven' ... in se zamisliti, da morda ne ponavlja svoje stare napačne vzorce na novih ljudeh ali v okolju, ki živi in razmišlja drugače. Ker včasih ne gre le za bombon ali kačji pik, morda gre za velike življenjske projekte, pa ne zmoremo iz svoje kože in naprej in naprej 'gonimo svoje', ljudje se pa naveličajo poslušati ali gledati eno in isto. Zapustiti bojišče ni rešitev, ker se bo zgodba ponovila.
Mislim, da je prav, da si človek pomaga sam, to je dolžan sam sebi. V večini primerov je to mogoče, vsaj takrat, ko ne gre za zapletene ali neizogibne življenjske situacije. Kitajci so za osebno prvo samopomoč vso recupturo zgostili v nekaj besed: preprečimo, da bi strahovi spletali gnezda v naših laseh. Ob tem ni dobro pozabiti, da človek lahko v resnici spremeni le sebe, drugih ne. Če vidi spremembo v drugih, se večinoma ti le navzven trudijo, da bi bili 'po volji', znotraj ostanejo tisti od prej. Ko pogledam okrog sebe, nas je veliko takšnih, ki nam lastni strahovi vodijo življenja. Po moje nihče med nami ni imun nanje. Trenutno stanje duha: tole dobim, ko grem prebrat en članek o fobijah ... V novo leto šparovnoV prvi delovni dan sem se sprehodila pod dežnikom. Imam res lep rumen dežnik, ki zasije okrog mene, če je še tako črno na nebu.In res, še tema je bila, pa me ni bilo strah, da bi me kdo povozil. Hitela sem med hišami in se nadihala vlažnega zraka. Našla sem modro ščipalko za lase, ki jo je ena izgubila, ali pa morda vrgla iz vlaka, ker je bila v strmem grmovju ob progi. Gotovo ne bo hodila tja nazaj ponjo, kaj bom jaz z njo, pa še ne vem. Najmanj kar je, moram počakati, da mi bodo lasje zrasli. Ko se je počasi delal dan, sem hodila med ostanki novoletnih pokanj in streljanj ali kaj-že. Ogromno teh smeti leži vsepovsod. Mislim, da se obnašamo res ko navadne krave ali kure , kjer počepnemo, drek svoj pustimo. In pričakujemo, da bodo drugi za nami pospravljali. Smo pa res packi! Govorimo toliko o varčevanju, pa je bil že dan, ko so po mestu še gorele javne luči. Hm, morda se je pa res za nekatere podražil le bencin, podražitve elektrike pa še niso zaznali. Pa sploh me to zdraži, ker luči ni tam, kjer so nujne, recimo v križiščih oz. malo prej, kjer čez ceste padajo pešci. Moje današnje varčevanje je bilo pešačenje v službo. V glavnem mi je bilo prijetno. Zaradi rumenega dežnika. In čaka me še nekaj let varčevanja, ker je moje stanovanjce potrebno temeljite prenove. Majčkeno se bojim, da me bo varčevanje zapeljalo v fanatično preštevanje cekinov pod blazino, da se ne bom znala ustaviti ... Trenutno stanje duha: evro na evro ... do pogače in palače Mimo atomskega vekaGib, in gib, pa še en gib nastaja gibanje, drhtenje in mežikanje v sonce Misel, in misel, pa ena misel nastaja razmišljanje, tresljaji in žgečkanje v prsih Korak za korakom, pride novo leto in toliko novih poti z njem Trenutno stanje duha: vse za to, da pridem mimo Prosti časProsti čas je po socioloških teoretikih preostanek časa, ki nam ostane, ko je postorjeno vse drugo, ko so opravljene vse obveznosti.Obveznosti so v glavnem plačano delo (služba), vožnja v službo, gospodinjska opravila, nega in vzgoja otrok, prehranjevanje, spanje ipd. Kaj počnemo v prostem času, je zelo povezano in odvisno od značilnosti zaposlitve. Seveda tudi od stopnje samostojnosti na delovnem mestu, koliko smo zadovoljni z delom, ki ga opravljamo v službi in na koncu tudi od stopnje zavzetosti s svojim delom. Kapitalistični sistem 'izdeluje' tako delovni dan zaposlenih, kot tudi njihov prosti čas. In to na zelo prefinjen način, saj kar se prostega časa tiče, smo čisto potiho postali pasivni potrošniki, vsiljiva reklama nas sili v nakupovanje in porabo vsega mogočega, potrebnega ali tudi ne in za češnjo na torti smo posiljeni še v industrijo množične zabave. To so sodobne ovčje procesije. Vse to pa se mi vidi hudo klavrno v primerjavi z nekoč tako poveličevano ustvarjalno preživljanje prostega časa po lastni volji. Ne iščemo zadovoljstva v sebi ali v odnosih z drugimi ljudmi, zadovoljstvo se izrojeva v posedovanju potrošnih predmetov, le nekaj korakov od umetno vsajene motivacije po tem, da bi zaslužili čim več denarja. A vendar - vzorci, kako doživljamo delo in kako preživljamo prosti čas, so tudi danes različni. Če ni jasne meje med delom in prostim časom, ko se poklicno delo nadaljuje v prostem času in povezuje z njim, je osrednji življenjski interes zaposlitev, vse drugo pa postranskega pomena. Razen morda branja dobre literature (za razvoj osebnosti), ali izleta v naravo ( za razvoj telesa). Tudi zunaj delovnega časa se takšni ljudje družijo v glavnem s sodelavci.. Če se delo in prosti čas zelo razlikujeta, ima osrednji pomen prosti čas. Ti ljudje ga večinoma preživljajo v družini, največ časa je namenjenega gledanju televizije, sem pa tja še rekreaciji. Tako je v glavnem zato, ker so to ljudje na delovnih mestih z nizko avtonomijo in jim delo ne daje posebnega zadovoljstva. V službo hodijo za plačo. Na preživljanje prostega časa res ne vpliva le vrsta zaposlitve, pomembni so seveda še drugi dejavniki. Recimo način življenja določenega človeka ali družbe, norme in vrednote, ki jih človek pripoznava za sebi lastne, življenjska raven, družinski življenjski slog, starost, spol, razred ... Vsekakor pa prosti čas (tudi zaradi množične brezposelnosti) ustvarja velike poslovne možnosti in lahko pomeni vir velikih dobičkov. Toda ne biti del potrošniškega sveta je danes nova oblika socialne izključenosti. Ni pomembna le materialna plat nakupovanja, gre za paket domišljijske in čustvene izkušnje, kaj pričakujemo od lastništva neke nove stvari. Sodobni preizkušeni oglaševalci ne tržijo izdelka, ampak nagovarjajo naše sanje in nam skušajo povezati izdelke z najljubšimi iluzijami - zato jim pa gre posel odlično od rok. Ko bom velika, bom tudi jaz prodajala sanje in veliko zaslužila. Tolikšen bo dobiček, da penzije sploh ne bom rabila in jo bom odstopila ubogim. Trenutno stanje duha: v pričakovanju prostega časa - sanjam DvorecJarko modro nebosončni žarki prestrezajo sneg z vej drevesa priklonjena Zasnežen graben dvorana stene so bregovi plesalci v pričakovanju Ujete korake vzame gorski dih jaz vzamem žarečo modrino In potem se vrnem v Ljubljano, v meglen večer, kjer si ljudje pomagajo iz svojih stisk s pokanjem in treskanjem. In pazim na svojo peso, da ji petarda ne bo počila pod nogami, ko se k njej skloni razvnet mladec, da jo poboža. Menda sem res tako križarsko pogledala vanj, da se je poskušal odkupiti pesi. Trenutno stanje duha: načrtujem nov pobeg Iz mejlov v letu 2008:... in še danes aktualno ... RAZLIKA MED JAVNIMI USLUŽBENCI IN VODSTVENIM KADROM: Nek tip se med vožnjo zave, da se je izgubil. Zagleda moškega na cesti in ga prosi za pomoč: "Oprostite, ali mi lahko pomagate? Obljubil sem prijatelju, da se ob dveh dobiva, sedaj pa zamujam in ni mi jasno, kje se nahajam..." "Jasno, da vam lahko pomagam. Nahajate se v avtu na zemljepisni širini Sever 44*30'18" in na zemljepisni dolžini Vzhod 18*36'20" in ura je 12 in 23 minut in 35 sekund, danes pa je 5. decemberl 2008 in temperatura je 4 stopinje C. " Človek v avtu vpraša: " Ali ste vi javni uslužbenec?" Ta mu odgovori: "Jasno, le kako ste to dognali?" Moški v avtu odgovori: "Ker vse, kar ste mi povedali, je tehnično gledano brezhibno, vendar je pa v praksi popolnoma neuporabno; saj sem kljub vašim informacijam na istem, kot sem bil prej..." Tip na cesti pa ga jezno vpraša: "Vi ste pa iz vodstva, a ne?" Tip iz avta je dokaj presenečen: "Res je ... po čem pa to sklepate?" Ta s ceste: "Dokaj enostavno: vi ne veste, kje se nahajate, niti vam ni jasno, kako ste do sem prišli in še manj vam jejasno, v katero smer ste namenjeni, obljubili ste nekaj, kar ne morete izpolniti in sedaj upate, da vam bo nekdo drug rešil težavo. V bistvu ste v istem dreku, v katerem ste bili preden sva se srečala...vendar iz nekega čudnega razloga sedaj zgleda, da sem za to kriv jaz!!!!"Trenutno stanje duha: birokratsko Bomo pekli orehovo potico
Veliko in pokončno drevo listje na tleh posušene orehe tolčemo
Posušeno listje na dnu omare - molji zbeže
Šušti in poklja listje in lupine o - kakšne skomine!
Trenutno stanje duha: orehova potica je zakon Prodajalka v trafikiDanes sem se spet nekaj novega naučila. Avtek je včeraj ostal na servisu, ker se trese med vožnjo kot traktor. Me skrbi, da me ne bi pustil na cedilu na kakšnem odročnem kraju, pa sem se zmenila, da ga bodo malo pogledali.Seveda to pomeni, da sem se peljala v službo z busom. Imam dve kartici, pa nikoli nisem prepričana, na kateri je kaj gor. Ko sem približala prvo, je strojček zatulil, naj jo napolnim. Druga je bila v redu. Dobro, da sem imela s seboj. Ko sem šla mimo trafike, sem si rekla, da bi bilo fino, ko bi bilo tudi na tisti prazni za vožnjo ali dve. Prodajalka v trafiki je ljubeznivo pogledala nanjo in videla, da ni čisto prazna, na njej je bilo 60 centov. Prosila sem, naj da nanjo še manjkajočih 20 centov, da bi bilo 80, kolikor znese ena vožnja. Razložila je, da tako pa to ne gre. Da lahko napolni za 80 centov, manj pa ne. Nagajiva kakor sem, sem vprašala, če lahko narediva tako, da bo za dve vožnji, da napolni za en evro. Ja, to bi pa šlo, pravi čisto resno. Storiva tako, jaz dam denar, ona ga da na kartico, zraven pa jezikam, da je to izsiljevanje. In ona čisto resno: Saj se vi hočete peljati, ne? Trenutno stanje duha: ja, res sem jaz tista, ki se bom peljala { Prejšnja stran } { Stran 1 od 17 } { Naslednja stran } |
Babica.eDnevnik.si Na kratko o meni Na prvo stran Osebna stran Arhiv sporočil Kaj pišejo moji prijatelji Foto album Zanimive straniKategorijeNajnovejša sporočilaPrihodnost je rožnataO kompleksih ... Labodi Kateri vseh dni Kdo gre Stara in nova vlada Malo luči prosim Domet jutranjih vonjav Velikani daljne preteklosti Ko bom res srečna, bom tekla po mavrici Moji prijateljimorskadeklicaklotilda eUssatka odsrcadosrca bica alja mojeblodnje vvooodnarka zuzzu68 laana SamotnaDusa extra mravla sabyy sandra Tangerine ZavestnaSamost lea199 caillou kojotka zogca Mozakar bibica andrejm ErinB abuu lamborghini Emilija mazy15 bambam Lurovke nikaablog malayka Ramus ostrozor pravakala darja1 denver09 modrival luninsij ton svilan ink164 thepeopleof vevericka tadejaosaben sajnovicBrajdic Nesmiselnost AnjaTheMusicGeek vivijana PotOkoliSveta Sapfo scarlet marios 
Število zadetkov: 371168 |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |