Čeprav bo kmalu
stara 10 mesecev (kam le gre ta čas), ima še vedno več ušes kot zobkov, ki jih
še nima. Veselo ze stopica s svojimi malimi nogicami po našem planetu, probleme
ji dela plazenje, ki v vzratno funkcionira, naprej pa ne. Pa si mislim sama pri
sebi, če ne prej, se bo znala plaziti po štirih takrat, ko bo pregloboko
pogledala v kozarec ali flašo. Vse pridno in rada je, tako da s tem nimamo
težav. Še raje ima vodo in špricanje - kopanje je pri nas zakonnnn! Pa seveda
dolge sprehode z vozičkom. Edino česa nima rada je spanje, ampak sedaj smo se
vsaj dogovorili, da spimo vsaj ponoči, če že čez dan zelo malo (2X po pol
urce). 
), da se v redu rihtava, da mamica dobro neguje in hrani ter da je palčica zelo radoveden otroček, ki jo vse zanima. Zdravje nam tudi služi, zredili smo se za kilogram, tako da imamo sedaj točno 4 kg, zrasli pa za 5,5 cm in sedaj v dolžino merimo že 52,5 cm. Kaj pa to?
Kratka foto novička: tole pišem v imenu naše Bečelice (sicer moje žene
), ki je trenutno še v bolnišnici, toda ko bo prišla ven, bo imela družbo - kakšno, si lahko zdaj že mislite. Mega veseli dogodek se je sicer zgodil že v petek (1. avgust ob 10:48), a smo seveda potrebovali nekaj časa, da smo prišli k sebi
.
Tukaj sta dve fotografiji našega cukrčka, več pa bo napisala novopečena mamica, ko se vrne domov.
Naša Sara:
Včeraj sem po dolgem času prejela
telefonski klic nekoga, za katerega sem mislila, da je že malce pozabil name in
se ob enem zavedla, da sem tudi jaz malce pozabila na vas.
Dogaja se nam 100 na uro. Do PDP
je še natanko 7 dni, tako da smo že vsi kar malce na trnih. Preden odpotujem v `Rim`
urejam še zadnje podrobnosti, čeprav je za prihod novega družinskega člana že
vse pripravljeno. Tile zadnji dnevi so res naporni: pa ne zaradi vročine ali
bolečin v križu, ali zatečenih rok in nog (čeprav niti ni tako hudo – sem videla
že hujše primere), ampak zaradi pričakovanja. Komaj čakam, da bom držala svojo
malo štručko v naročju in jo lahko cartala in lupčkala v živo in ne več samo
preko trebuščka. Ampak nekako se nam ne mudi na plano, saj še veselo razgrajamo
v maminem trebuščku, kjer se ponudba `all inclusive` nadaljuje.
Projekt hiška se tudi odvija –
sicer počasneje kot sem si predstavljala takrat, ko smo urejali še samo papirje,
ampak vendar hitreje kot je na začetku gradnje kazalo. Nikoli si nisem mislila,
da je toliko enih malenkosti, ki vzamejo veliko časa. Ampak tudi počasi se daleč
pride in tako ali tako so nama vsi govorili, da si s kletjo samo delo delava.
Bova pa zato toliko bolj vesela, ko bova dejansko imela na koncu zelo veliko
korist od vsega. Ravno danes sem urejala še zadnje podrobnosti za delo v soboto
in nedeljo, tako da lahko grem sedaj mirne volje v porodnišnico, če se naš
dojenček odloči, da se nam pridruži.
Vsem vam pa – uživajte v poletju:
letos nam vreme ni ravno najbolj naklonjeno.
Včeraj zvečer sem se zadnjič peljala v Ljubljano, kjer imava še zadnji teden najeto stanovanje. V petek naju čaka selitev nazaj na Štajersko. Bil je taki čudni občutek - po eni strani sem vesela, da se vračam domov, po drugi strani, bom pogrešala udobje stanovanja, miru in zasebnosti. Eno poglavje v mojem življenju se zaključuje, drugo se pričenja ...
Prejšnji teden sem bila na UZ in sem ponovno videla našega bodočega družinskega člana. Zaenkrat je z njim/njo vse v redu, le malce smo prelahki in malce mi odstopa posteljica. No, malce prezgodaj, kajti do predvidenega datuma poroda je vendar le še 36 dni. Sicer imava z očkom že vse pripravljeno - previjalna mizica je locirana v sobi, zibelka pride na vrsto ta petek, cotke so oprane in čakajo, da jih prvič zapackamo, pleničke oprane in zlikane, banjica čaka prvo vodo, voziček je parkiran v sobi ... Komaj čakava, da se nama pridruži mala pikica ...
Sicer se nama je prejšnji teden vse obrnilo na glavo pri gradnji hiše, ko naju je najin super zanesljivi zidar pustil na cedilu in sva morala na vrhuncu gradbene sezone iskati rešitev, kako in kaj naprej. Očitno kljub vsemu nad nama bdi še nekdo, ki naju od časa do časa malce popazi, tako da smo ta vikend že zidali klet. O izgubljenih živcih raje ne bi izgubljala besed, sem pa neverjetno jezna, kajti dandanes dogovori očitno nič več ne veljajo, ljudem pa se, niti za velik denar, očitno več ne ljubi delat.
v takšnem prevoznem sredstvu bo kraljeval novi družinski član
tukaj se bomo kopali in previjali ...
ves material na parceli za pričetek gradnje kleti ...
moj možek in bratec polagata izolacijo ...
rezultat po štirih urah zidanja - pol oboda kleti je končanega
včeraj je bil končan celotni obod kleti in polovica vmesnih sten, ampak za slikanje ni bilo več časa oz, sva od navdušenja pozabila, preden sva spakirala nazaj v LJ. Veselje - nepopisno!
Temelji so bili skopani, poskrbeti je bilo treba za železo in ker pač želiva narediti čim več sama zaradi prihranka denarja, sva aktivirala bljižnje sorodstvo in smo si polepšali popoldne z vezanjem železa. Vse kar je bilo potrebno: šibike, stremena, drot, kombinirke in malo dobre volje. Skupaj nam je uspelo!
Rezultat dela naših pridnih rok - železo za temelje je bilo pripravljeno.
Pred betoniranjem temeljev je bilo potrebno zafršolat obode, s čimer ni bilo ravno malo dela. Ampak moški del najinih družin je poprijel za delo in ...
... po 11-ih urah je bil rezultat viden. Vmes je ženski del ekipe poskrbel, da niso bili žejni in lačni.
Betoniranje s hurško je zakon, če le ne zamudijo za debelo uro in te na koncu ne pere dež. Imela sva srečo, da smo kljub slabemu vremenu zabetonirali temelje, vendar sem na koncu iz vmesnih bazenčkov spravljala vodo ven 2× in to s piskerčkom in vedrom. Če bi morala še 1× bi bila sedaj kje v kakšni ustanovi.
Videti je enostavno.
Po vseh zapletih s slabim vremenom, vodo, blatom in še čem smo končno po nekaj časa spet ujeli malce lepega vremena, da smo bazenčke napolnili s peskom, položili odtoke, vse skupaj prekrili s folijo in položili še mreže. Obod okoli je bil tudi postavljen, tako da smo bili pripravljeni na betoniranje plate. Da nas pohvalim - vse zgoraj našteto smo v večji meri naredili sami.
Zaradi popoldanskih zapletov z dostavo betona, smo se tokrat odločili, da začnemo ob 8-ih zjutraj. Kljub kasnejši nenormalni vročini, je bilo takrat še oblačno.
In ker tokrat dežja ni in ni hotelo biti, sem potem veselo hodila zalivati plato in upala, da bo kaj zrasla. Kljub nenormalnim količinam vode, se ni podala v rast niti za centimeter .
In na koncu še: točno danes smo stari že 32. tednov!
Toliko zaenkrat - se beremo spet ob naslednjih prigodah bečelice Maje in njenega Vilija ...
O takšnih ali drugačnih mojstrih je bilo, na tem mestu, že veliko zapisanega, pa vendar ...
Vreme se je končno malo umirilo in deževnim dnevom sledi sonček. Pri gradnji hiše več kot dobrodošel, ker lahko dejansko nekaj narediš. In tako sva z možičkom, po pregledu 15-dnevne vremenske napovedi, organizirala kopanje temeljev naslednjo soboto, poklicala ekipo ljudi (beri: sorodniki in prijatelji), naročila železo za temelje in temeljno ploščo, se dogovorila z zidarjem za zaris in bila vsa srečna, da se bo končno stvar odvijala naprej. Ja, pa ja de ... V petek gledava vremensko: napoved za naslednjo soboto: dež! Edini dan v tednu, ko bo slabo vreme je ravno sobota. Kaj narediti? Pokličeva tele najine ljudi malo okoli, da vidiva, koliko bi jih bilo pripravljeno priti čez dva dni, torej v nedeljo. Dobiva 7 fiksnih ljudi, ki so pripravljeni priti kopati temelje v nedeljo. Super, bo akcija si rečeva. Železno nama pripeljejo v soboto dopoldan, predračun je plačan, stvar se bo izpeljala. In tako možiček pokliče še zidarja, ker vse kar je potrebno - zarisati glavne temelje, vmesne temelje in kapelico (saj veste tisti popularni 6-kotnik), določiti globino izkopavanja in je to to. Ampak zakaj bi bile stvari enostavne, če so lahko zakomplicirane kajne? Zidar nima časa!!! Kaj bova pa sedaj: ljudi imava, vremenska napoved je ugodna, nimava pa zarisano?!
Najprej malce tuhtava, kaj narediti, odideva s projektom na parcelo, kjer pade odločitev, da to sploh ni nek problem in lahko to zariševa tudi sama. In sva se lotila. Po preučitvi načrta in tehnike zarisovanja, sva imela po 3eh urah zarisane glavne in vmesne temelje in kot naročeno je v pravem trenutku prišel še moj bratec, ki nama je pomagal še pri zarisu kapelice. Ob pol desetih zvečer (do 6-ih sva namreč čakala zidarja, da se bo izjasnil ali pride zarisat ali ne) sva vsa ponosna stala na parceli in gledala, kakšno obliko bo imela najina težko pričakovana hiška. In v temni noči ob soju svetilke javne razsvetljave se je apno svetilo kot zlato. Ponosna nase sva zvečer zaspala kot angelčka in tudi malček palček je zadovoljen, da ga je mamica toliko pozibavala čez dan, ko je plazila po vseh štirih pod vsemi tistimi štrički, spal celo noč.
Včeraj, ravno na binkošte, za katere nismo vedeli vse dokler ni prišel njegovo stric in nas seznanil, da je praznik, smo izkopali temelje za najino hiško. V dobrih 7ih urah je bilo delo končano. Vreme je bilo super, ekipa dobro razpoložena in čeprav je zemlja na parceli trda kot kamen, ni bilo slabe volje.
Sedaj je na vrsti fršolanje in potem se v naslednjem tednu pripelje na parcelo že prvih nekaj hrušk betona, da se vse skupaj zalije. Komaj čakam na prve zidove, ki niso več daleč ...
Pa tudi na prihod dojenčka nismo čisto pozabili. Čaka ga že otroška posteljica, ki jo je mamica pripravljala pretekli teden: obrusila in pobarvala na oranžno, zibelka ter nekaj oblekic, ki jih je potrebno še oprati in zlikat. Obiskala sem tudi CSI, kjer sem oddala vlogo za porodniški dopust, denarno nadomestilo in si uredila zavitek enkratne pomoči. V kratkem je potrebno nabaviti še previjalno mizico in voziček, potem pa smo na prihod novega družinskega člana že skoraj pripravljeni. Oba z atijem ga že nestrpno pričakujeva ...
Nekaj fotk poteka dela do sedaj. Najnovejših slik še nimava, ker nisva imela fotoaparata. Prednost življenja na treh krajih: kadar neko stvar potrebuješ, jo imaš sigurno tam, kjer ti ne koristi .
Najina parcela v prvotnem stanju.
Po izkopu za poglobitev vode in položitvi ter betoniranju kanalov za dovoz.
Kopanje ceste in izkopa za hiško ... Bilo je cca. 90 traktorskih prikolic zemlje ...
... in 35 takšnih tovornjakov.
Vsega skupaj je bilo cca. 600 kubikov zemlje. Sanjali smo jo ...
In še moj trebušček. Naš malček palček bo jutri star 28. tednov
Počitek, počitek in še enkrat počitek …
Končno lahko rečem, da sem se odpočila od službe, saj nanjo nisem pomislila vse do takrat, ko
me ni kdo poklical po telefonu in me spraševal kje je to ali ono, ali mi poslal
smsja, da imam na mailu navodila, kaj moram narediti … Seveda samo tiste
stvari, ki jih lahko urejaš pač preko interneta. Kaj
bom imela od tega? Verjetno nič, ampak v tolažbo mi je
vsaj dejstvo, da bo temu tako še samo slaba dva meseca, potem se pa tako ali
tako pospravim pisalno mizo in se za leto dni umaknem in tistega negativnega
okolja.
In jutri grem končno na podstrešje raziskovati, kaj uporabnega se bo našlo za prihod novega družinskega člana oz. članice. Priprave potekajo s polno paro in vedno ko umirjena sedem ali ležem, me s svojimi gibi, ki so že zelo dobro čuteči, spomni, da vendarle nisem sama. Že zdaj imam to svojo pikico neizmerno rada in pri vseh pripetljajih, ki sva jih že doživeli v teh 25. tednih je resnično dokazala, da je prava borka …
Očitno sem se zadnjič malce preveč pritoževala in že sem dobila po grbi.
Najprej moram povedati, da moj možiček, od kar sva se preselila v skupno stanovanje, vsak dan posesa in pomije posodo. Zadnje čase kaže tudi interes spoznavanja z likalnikom – vsaj tiste preproste stvari zlika. Za to resnično ne rabim skrbet, ampak sedaj v nosečnosti pač pričakujem več: pričakujem, da kdaj napolni pralni stroj in poskrbi še za to, da bo opral, pričakujem, da se spomni, da je potrebno občasno s krpo in čistilom obiskat kopalnico, da je potrebno občasno pomiti tla, … Napredek se kaže, tako da še nisem vrgla puške v koruzo.
In zakaj sem dobila po grbi? V soboto, ko je očitno res bilo že vsega preveč in se je nabralo toliko stvari, da sva samo še najedla drug drugega, nama je nekdo od zgoraj pokazal, da midva nisva več sama, ampak se morava zavedati, da se nama bo kmalu pridružil še nekdo in se je že zaradi tega potrebno zavedati, da bodo na programu – kompromisi.
K poti do razmišljanja me je pripeljala prometna nesreča, ki sva jo doživela. Imela sva srečo v nesreči, kajti vsi trije smo ostali brez prask, kar je najpomembneje, kajti pleh se popravi ali zamenja, ljubljena oseba je nenadomestljiva. In ko v sebi nosiš novo življenje in ponovno preživiš nekaj dni v bolnišnici, kjer imaš časa za razmišljanje na pretek, spoznaš, kaj je v življenju resnično pomembno.
Zato: dopustite si, ljubite in dovolite si biti ljubljeni!
Na marsikaterem koncu sem že slišala, da smo nosečnice tečne, muhaste, da nam niha razpoloženje itd. Verjetno bo res nekaj na tem, kajti jaz se še nikoli nisem toliko spraševala o tem, ali res zahtevam preveč, kot zadnjih par mesecev?
Glede na to, da moški itak ne bodo nikoli vedeli, kaj ženske preživljamo v času nosečnosti, kako funkcionirajo naša čustva, s kakšnimi težavami se spopadamo in še bi lahko naštevala, se mi ne zdi sporno, če od svojega dragega možička pričakujem, da se bo malce bolj angažiral v gospodinjskih opravilih, kot sicer. Če smo čisto odkriti imam možnost, da to izkoristim manj kot 9 mesecev, ker potem je itak spet vse na mojih ramenih. Razlika je samo v tem, da bom morala po rojstvu dojenčka skrbeti za dva otroka. OK, izgovor, da on tega pač ne zna je itak najbolj uporaben, ampak zakaj hudiča se potem ne bi potrudil in vsaj poskusil. Mogoče je vredno že zaradi tega, ker bi meni marsikaj olajšalo in posledično prineslo večje veselje.
Sem res takšen idiot, da sem v teh letih skupnega življenja svojega dedca razvadila do te meje, da mu je že vse samo po sebi umevno in da ne vidi nekaj centimetrov predse?
In v končni fazi: tudi jaz še vedno delam 8 ur v službi, pridem domov in če hočem kaj jest, nama moram najprej skuhat. Nekje vmes je potrebno še kaj oprati, zlikati in pospraviti. Običajno mi to ne predstavlja težav, ampak z bolečinami v hrbtenici in križu, otečenimi nogami in prisotni utrujenosti, sem pa morda res lahko kdaj tečna! Sploh, če pričakujem večjo angažiranost svojega ljubega možička.
In ob vsem skupaj si nekateri še drznejo nergati o tem, da to niso moška opravila. A potem takem ženske nikoli ne pokosijo trate pred hišo, spravljajo drv za kurjavo, pomagajo na njivah, v vinogradih, …?
In tako zgleda, ko tečka nosečka vstane z levo nogo …
Ob takšnih pripovedih, ki sem jo bila deležna pred nekaj trenutki, me enostavno potolče. Ne znam oz. si sploh nočem predstavljati, kaj doživlja/preživlja človek v takšnih trenutkih. Vsekakor potrebuje veliko moči, da je sposoben vse skupaj prenesti.
Ravno v tem trenutku je nekje nekdo, ki je v roku dveh tednov izgubil mater in očeta ter ostal sam z mladoletnim bratcem. Ali se lahko usoda še bolj poigra z njim?! Ali lahko v dani situaciji sploh trezno razmišljaš?! V hipu se ti podre svet, v hipu ostaneš brez staršev in tiste njihove ljubezni, ki ti je vedno na voljo in brez ljudi, pri katerih vedno najdeš zavetje. V hipu odrasteš, pa če si na to pripravljen ali ne.
In potem na drugi strani moje misli ob vsem skupaj: ali je sploh pomembno, kaj v življenju ustvarimo (materialne dobrine), če ob sebi nimamo ljudi, s katerimi bi delili veselje, skrbi, radost, žalost … za katere vemo, da nas imajo brezmejno radi in bodo ob nas vedno, ko jih bomo potrebovali. Ali se usoda res tako kruto poigrava z nami? Potem, ko si začnemo nekaj ustvarjati in ko celo nekaj ustvarimo, nam zabode nož v hrbet, da zbolimo ali celo umremo, in ni nam naklonjeno uživati v sadovih našega dela.
Ali ima potem vse skupaj sploh smisel?
Kaj lahko človek naredi v boju z naravo? Nič, popolnoma nič. Kljub temu, da se je začelo muhasto aprilsko vreme in nama tudi marec ni bil ravno naklonjen, so se prva dela na najini parceli že začela. Skopali smo prvih nekaj kubikov zemlje, kar se še nikjer ne pozna, tako da si ne znava še ravno najbolje predstavljati, koliko zemeljskih del nas še čaka, preden bomo sploh začeli betonirat temelje. Položili in zabetonirali smo tudi kanale za dovoz. Moram prav pohvaliti možička, mojega in moževega bratca ter seveda moje starše. Moja malenkost sicer ni delala za dva, je pa jedla za tri … Bili smo prava ekipa in tudi mrak nas ni pregnal, tako da smo delo končali ob pomoči javne razsvetljave in baterije. Kjer je volja, je tudi moč … Vmes smo si stvari popestrili maksimalno in občasno sem se spomnila na junaka iz risanke ″A je to″.
Na parceli imava že tudi svojo vodo. Komunalni so na koncu vendarle popustili in nama priklopili vodo na že obstoječe omrežje, postavili jašek s priključkom in števcem, tako da bova pri gradnji lahko napeljala že svojo vodo. Sicer sva se za soglasje občine, poglobitev in jašek olajšala za 1600 evrčkov, kar ni malo denarja, ampak če bi si morala vleči vodo od glavnega voda, tako kot so nama na začetku rekli, bi naju vse skupaj stalo še veliko več. V soboto, če bo le vreme zdržalo, nadaljujemo s cesto. Bager je naročen, pesek je na parceli, volja se bo pa tudi nekje našla.
In včeraj sem ponovno videla svojega otročka. Je pravi mali nagajivček. Ima svoje ure, ob katerih opomni nase in s tem posledično mamici lepša dneve. Pa tudi očka ga sedaj že čuti.
In kako ob vsem skupaj ne boš imel volje do gradnje …
Izvoli najkrajšo in najlepšo pravljico, ki si jo kdaj slišal-a:
Nekoč je živela deklica, ki je svojega fanta vprašala, če bi se poročil z njo.
Fant ji je odgovoril 'NE!'
Od tega dne je deklica srecno zivela do konca svojih dni, brez da bi komu prala, kuhala, likala, pohajala je s prijateljicami, sexala s komer je želela, delala in porabljala svoj denar za kar je hotela.
*KONEC*
Problem je, da nam (puncam), ko smo bile majhne, te pravljice niso pripovedovali. Ampak so nas dobro zajebali s tistim idiotom od princa na belem konju!
Na vrtu cvet, na veji ptica,
na mizi praznična potica!
Pomladne zamuja - veselo poje aleluja.
Naj šunke, pirhov bo obilo –
to moje velikonočno je voščilo.
Naj vam bo lepo v prihajajočih dneh …
O tem, da bi tudi pri nas uvedli vinjete je že nekaj časa govora, vendar gospodje, ki odločajo o tem, niso ravno najbolj skladni niti o tem, kakšne vinjete vse bi se naj prodajale, niti o tem, kakšna bi bila cena za posamezne vinjete. In danes povsod poročajo, da so se kravatarji končno odločili, da bodo uporabnikom ponudili dve vrsti: letno in polletno in to za smešno nizko ceno: 55 oz. 38 evrčkov! Zakaj smešno nizko? Zato, ker skoraj ne morem verjetni, da bodo odgovorni gospodje sprejeli takšen sklep, ker mi ni ravno najbolj jasno od kod bodo potem takem pokrili razliko. Verjetno iz proračuna ali z drugimi besedami povedano – še vedno z našim denarjem, ampak na drug način.
Najbolj razveseljiva je verjetno ta novica za vse nas, ki smo na redni relaciji Maribor – Ljubljana in ki sedaj, za takšen denar kot nam bodo ponudili vinjeto, prevozimo omenjeno relacijo ravno 5x.
Kljub temu, da se bom verjetno prej preselila nazaj domov, preden bodo uvedli vinjete, upam, da bodo to sprejeli, ker dnevno prevozi to relacijo veliko Štajercev, ki si služijo kruh v glavnem mestu.
Že drugič se srečujem z vprašanjem drugih, predvsem tistih, ki se jih to resnično čisto nič ne tiče, zakaj hudiča imam dva priimka?!
Prvič je bila to dilema pred dobrim letom in pol, ko sva se z mojim dragim odločila, da bova najino zvezo potrdila tudi uradno, torej s poroko. Preden pride do dneva D, je potrebno urediti en kup formalnosti. Med drugim sem se morala tudi odločiti, kateri priimek bom uporabljala kot bodoča gospa. Ponujene so ti tri možnosti: obdržiš svojega, prevzameš moževega in tretja, ki je bila tudi moja izbira, obdržiš svojega in dodaš moževega. Polovici ljudi okoli mene se je to takrat zdela totalna katastrofa, češ, kaj hudiča se tale spet nekaj gre itd. Brez veze … Odločitev je bila moja, možiček se je strinjal in tako je bilo. Negodovanja gor ali dol! Moja čustvena navezanost na dekliški priimek je bila pač tako velika, da sem ga želela ohranit.
In sedaj je ista pesem … Kako se bo pa pisal vajin otroček? Mislim, a je to sploh vprašanje?! Kako se bo pisal? Isto, kot se piševa jaz in moj možiček. Čeprav sem jaz obdržala svoj priimek imam tudi takšnega, kot moj možiček in normalno je, da se bo otroček pisal enako kot njegov očka. In kako hudiča se že zdaj ljubi nekaterim ubadat s takšnimi pizdarijami, kot je priimek otroka, ko ima še dobrih 5 mesecev časa, da se nam pridruži v resničnem življenju?!
In nenazadnje, ali je res živim v nekem zaostalem okolju, kjer dva priimka za družbo nista sprejemljiva, ker dejstvo je, da sem tam okoli res edina, ki sem se odločila za to možnost?
Sicer pa dragi soblogerji - danes je Gregorjevo ali bolje rečeno slovensko Valentinovo, zato ljubite se, ljubite se in še enkrat ljubite se ...
Kolikokrat se je naša draga Ušatka že pritoževala nad svojim prevozom v službo? Ne spomnim se več čisto točno, ampak punca priznam ti, da sem v torek tolikokrat pomislila nate, da se ti je moralo pošteno kolcat.
Verjetno sem kje že omenila, da vožnje na dolge proge ne prenašam več ravno najbolje in tako sem se odločila, da se na pregled, v toti moj Maribor, odpeljem z vlakom. Seveda je bilo potrebno poiskati optimalno rešitev, zato se odločim za najprestižnejši vlak, ki ga premorejo naše železnice. Ura je bila sicer rahlo nečloveška za vstat, ampak tudi ura za pregled ni bila ravno rožnata. In ker so vremenkoti napovedovali hudo zimo, sem se tudi malo bolj oblekla, ker zadnja stvar, ki mi je zdaj še potrebna, je prehlad. Vožnja od Ljubljane do Maribora je res potekala slabi dve uri, ampak jaz sem mislila, da bom na tistem vlaku spustila dušo. O udobju in hitrosti vožnje sicer nimam nobenih pripomb, ampak o vročini … To je pa že povsem druga zgodba. Sedela sem pri oknu in če ne bi imela zraven stalne spremljevalke (beri: plastenke vode) bi verjetno spustila dušo. Tisti vroč zrak, ki je pihal iz zračnika mi je jemal ves kisik, ki mi je bil na voljo. Hudo … Ne vem, kdo sploh prenese takšno vročino.
Še huje so kurili na Simensu, ampak z njim se na srečo nisem peljala več kot 20 minut. Če sem že tako blizu doma, se pa ja moram povabiti na kosilo kajne?
Povsem druga zgodba je bila popoldan, ko sem se odločila za pot nazaj proti Ljubljani. Ker mi presedanje v Zidanem mostu nikoli ni dišalo, še manj stanje na vsaki postaji, sem se odločila za nek mednarodni vlak. No lepa reč. Vsega skupaj je bil dol tri vagone, od tega je bil en cel prvi razred, en restavracija, en pa namenjen ubogi raji, ki se rada stiska kot sardelice v konzervi. Prostor sem si izborila pri dveh prijaznih gospeh in psičku, ampak mraza v tistem kupeju ne bom zlepa pozabila. Ena izmed sopotnic je bila celo pot pokrita s plaščem, druga se je stiskala v kot. Mene sicer ni motilo, ker vročine itak ne prenašam, ampak ne morem si kaj, da ne bi sama pri sebi premlevala o tem, kako hudiča lahko na enem vlaku kurijo kot pri norcih, na drugem pa dobiš skoraj ozebline?!
In ni vrag, da se ne bom naslednjič spet peljala z vlakom … ampak verjetno v kopalkah 
Eh, saj bo minilo … Palčka malčka že čutim, kako se giblje po mojem telesu, brca in včasih je prav živahen. Komaj čakam, da se spoznam s tem mojim otročkom, seveda ko bo čas za to, tudi v živo. Komaj čakam, da mi postavi svet na glavo … Včeraj sem ponovno poslušala njegov srček, ki bije popolnoma brezhibno. Komaj čakam, da ga vidim čez mesec dni … Do takrat pa se čutiva dalje …
Theme by Roy Tanck adapted by Bublegum.net
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |
