<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Razvoj besede v zapisih misli

Koga ali kaj se ščiti s pravico do nefotografiranosti

20. 07. 2011, ob 13:38
| komentarji: 1 | Stalna povezava |
Vem, morda se bo vse skupaj zdelo absurdno, pa vendar - vztrajaj z mano pri razmišljanju. Situacija lahko postane jasnejša, če jo postavimo v nove situacije.

Naletel sem na prispevek Lenarta J. Kučića v Sobotni prilogi Dela z naslovom "Pravica do nefotografiranosti?" V članku avtor povzema sicer še nezaključeno dopisovanje na temo fotografiranja na javnih prostorih. Kot je zaznati, gre za bitko med dvema pravicama: do fotografiranja in umetniškega izražanja na eni ter do zasebnosti na drugi strani. Na strani pravice do zasebnosti se bojuje informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, na strani fotografov pa Boštjan Burger. Če povzamem: fotograf naj bi pred objavo s fotografij izbrisal 'osebne podatke' (registrske številke, ulične naslove, obraze …), za katere ni dobil dovoljenja za objavo - seveda naj bi se situacije analiziralo od primera do primera. Tako se pravila ravnanja zrelativizirajo do onemoglosti. In kjer ni jasnega določila, kaj se sme in kaj ne, obstaja vedno polje sivine, kjer 'kače hvatajo krivine'.

Pa ne gre za 'kače' na strani fotografirancev. Na obeh straneh so, tudi med fotografi. Tako kot bodo fotografi v sivini našli način, kako objaviti rumeno fotografijo in jih zaradi nekega (upravičenega) interesa, ne bo mogoče preganjati, tako bodo lahko fotografirani našli razloge, da na še tako javnem dogodku zahtevajo svojo zasebnost.

Ampak ni problem v tem, da se slika. Problem je v relativizaciji. Zadeve je treba smiselno uredit v enotnih, preprostih in razumljivih načelih. Kako - to je bistveno vprašanje?

Poglejmo si nekaj primerov ...
Če se v krogu znancev pogovarjamo o neki situaciji, ki vključuje tudi opis ravnanja kakšnega posameznika, bi sicer lahko kdo zadevo opisal kot opravljanje. Pa vendar. Ljudem okoli sebe lahko sporočam, kaj sem videl, kaj sem si zapomnil. Lahko jim opišem, kako sem se v situaciji počutil in kako so tam ravnali drugi. Povem lahko, kdo so bili, kako so bili oblečeni, kako so se smejali, govorili, obnašali ... s kom so bili in koga so držali. In to počnemo. Vsak dan. Vedno znova. Le v različni meri. In glede na to, katere tematike nas zanimajo, ne govorimo o eni zadevi, če nas druga zanima bolj. Pa nekoga ni tam, v času, ko mi o tem razpravljamo. In zaradi odsotnosti ne bi smel vedeti? Seveda lahko ve. Mu bomo povedali - ponovimo debato. Seveda kakšno reč pozabimo, kaj se pove drugače, z drugo intonacijo. In ker to kmalu ugotovimo, se odločimo pogovor posneti, da bomo vsi dobili enake podatke, da se bomo lahko sami odločili o vrednosti dogodka, ne da bi se sporočilo vmes spreminjalo. In če lahko tako zapisano sporočilo (kot je denimo tale zapis) potem prosto pošiljam drugim, bo lahko vsak prebral, kaj pišem, kaj se dogaja in si ustvaril svoje mnenje - v tem primeru tudi o fotografu in pooblaščenki in o avtorju tega zapisa. Informacija torej je, obstaja in je oblikovana. In ker menim, da lahko zanima vse moje prijatelje, vsem pošljem sporočilo po pošti. A ker vem, da obstajajo tudi 'neznani' interesenti, zadevo opišem in jo objavim na spletni strani. Sem že prestopil mejo dovoljenega? Kar se mene tiče, je situacija nespremenjena - samo tehnologija se je spremenila. Je drugače, če namesto besed uporabim fotografski ali video zapis?!? Zame ni razlike. Razen v tem, da je slednji še bolj natančen kot pisana beseda. In fotografija pove več kot tisoč besed! Konec koncev je redni petkov pogovor v baru ob pivu enako javen in dostopen kot slabo obiskana spletna stran z enako vsebino kot pogovori.

Absurdno? Mogoče. Razmišljanje pa je treba nadaljevati s pošiljanjem MMS sporočil. Ko ti pošljem fotografijo s telefona, vidiš tisto, kar je zajel senzor. Torej več kot tisoč besed! In fotografijo pošljem tebi. Enemu človeku. Nič več. Zadeva je ostala skrita javnosti - domnevno. Kaj pa če sliko posredujem še naprej, ta pa spet naslednjemu. Vsi se poznamo in imamo podatke o svojih GSM številkah v svojih zasebnih zbirkah v telefonih. In če velja teorija, da po nekaj takih korakih in poslanih sporočilih vsebina zajame enormno število oseb, potem sicer zasebno poslana vsebina postane še kako javna. In če namesto verižnega pošiljanja fotografije v MMS-ju pošljem vsebino z novejšo tehnologijo na spletno stran, da bo dostopna enakemu številu oseb (teoretično vsem, tako kot poslani MMS), kaj je drugače?!?

Konec koncev, če hodim po ulici, imam dostop do vseh podatkov, ki jih ulica ponuja - obrazov, nasmehov, hišnih številk in celo pogovorov na trgu. V čem je razlika med tem, kar slišim in tem, kar si zapomni moj fotoaparat ali snemalna naprava. Verjetno v tem, da si jaz ne morem zapomniti vsega - nekdo drug pa si lahko. In z gensko modifikacijo lahko v bližnji prihodnosti veliko boljše pomnjenje dosežemo tudi pri ljudeh. Bomo tem ljudem - nekateri so si že danes sposobni zapomniti si vse to - nadevali plašnice ali jim kako drugače omejevali njihovo naravno danost.

In če bi tehnologija že danes omogočala bistveno boljši človeški spomin ter sporazumevanje in sporočanje na daljavo (ali če hočete, z v telo vgrajeno mobilno napravo), kako bi bilo to drugače od objave neke informacije na spletu. Vsi, ki bi jim hotel sporočiti informacijo, bi jo v tistem hipu prejeli.

Z omejitvami je treba biti smiseln. Nesmiselne in nepravilne odločitve lahko pripeljejo do neupravičenih sistemov nadzora, na katere se bomo sčasoma 'navadili' do te mere, da bo lahko vlada ali kakšna podobna služba našla razloge za vmešavanje v vsako našo misel in poslano sporočilo (z današnjo ali jutrišnjo tehnologijo).

Zato predlagam, da se zadeva poenoti. Ljudje naj imajo v mislih, da ko stopijo iz svoje lastnine na javni prostor, da je prostor dejansko javen. Da jih drugi vidijo, in da je zato smiselno privzeti, da bodo informacije o tvoji javni lokaciji javno dostopne. Gotovo tistim, ki so bili v istem trenutku v bližnji okolici. In zakaj ima ta, ki je bil tam, pravico, da v svoji glavi hrani to informacijo, jaz, ki pa sem bil za vogalom (ali v sosednjem mestu), pa do te informacije nimam pravice? Zgodila se je na javnem mestu in javnost sme o njej biti obveščena.

Edini razlog, zakaj dogodkov na javnem prostoru ne bi smeli vsi poznati je, da bi lahko imela za prisotnega negativne posledice - kar pomeni, da se z omejevanjem širjenja informacij skuša prikriti kakšna neugledna, napačna zadeva. Torej skuša pooblaščenka s trenutnimi stališči ščititi zlobce in njihova zlobna dejanja.


Creative Commons License


Se javlja katoliban?

17. 05. 2011, ob 15:10
| komentarji: 3 | Stalna povezava |
Vlada je brez podpore. Predlagani referendumi proti sprejetimi zakoni bodo, kot kaže, večinsko zavrnili njene predloge. Zdavnaj bi že lahko odstopila, a si postavljajo nek 'D-dan', ko bo menda dan po referendumu vse jasno. Napovedujejo odhode in menjave, čeprav se gotovo zavedajo, da imajo popolnoma legitimne razloge, da takoj odstopijo in prepustijo mesto komu z več zaupanja ljudstva. Manever z 'D-dnem' pa ni nič drugega, kot poizkus zavlačevanja trenutnih razmer v parlamentu, da do 'D-roka' skozi parlamentarno proceduro spravijo tudi naslednjega v vrsti spornih predlogov, ki mu rečemo Družinski zakonik. In če v postopku vse drugače misleče kdo označi za 'katolibane', je to pač še eden od pokazateljev (govorne) kulture vladnih predstavnikov. Edino pravilno je, da se mnenja v državnem zboru krešejo. A obstaja meja, ki jo dostojen človek, sploh predstavnik ljudstva ne bi smel nikoli prestopiti.

Ne potrebujemo enoumja in ne potrebujemo nesramnih in grobih politikov!


Ujetost medijev v majhnost Slovenije

5. 03. 2011, ob 12:23
| komentarji: 8 | Stalna povezava |
Ker je medijev verjetno preveč glede na število prebivalcev, in ker se je treba boriti za delež na trgu in bralce, je potrebno producirati quasi "aktualne" in quasi "afere", da do bolj brani. V 'eter' gredo nepreverjene zadeve tudi in predvsem na račun spoštovanja vpletenih. Marsikateri pisec informacije ne bo dovolj preveril. Objavil bo in nato razmišljal - kakšno štalo je naredil. In novinarje se itak ne toži, ker je to napad na 'novinarsko svobodo', ki si je morda odrezala prevelik kos, sedaj pa se bo zadavila z njim in obležala v lastnem rumenem tisku.

Torej, medijev je preveč. Novinarjev je preveč. Premalo pa kvalitetnih. Tistih, ki bi postregli s kvalitetno preverjeno novico. Z nečim, kar je pomembno in se je tudi v resnici zgodilo. Ne rabim piscev rumenih zgodb: 'rekli so', 'nekdo je zatrdil', 'slišalo se je' ... Če bi jih  hotel, bi si izposodil Dan Browna.

Ujeti so, če si priznajo ali ne. Njihov način dela govori namesto njih. Ujeti so v objemu kapitalističnih lastnikov, ki jih zanima dobiček. Ta gre skozi žepe bralcev. In če se aktualizira in eksluzivizira vsako nepreverjeno novico, se trg mora odzvati.

Bralci so žrtve. Posiljeni z nekvalitetnim pisanjem. Potem zraste odpor: "Vsi so enaki", potem pride apatičnost: 'Koga naj volim?' in 'Sami naj se zmenijo!' Po volitvah in referendumu pa prav taisti novinarji kažejo s prsti na druge, ki da so krivi za neodzivnost volilcev. In imajo volilce za neumne, ker 'je materija preveč zahtevna za referendum'. WTF?!?

Mimogrede: Volilci oddamo del svoje suverenosti 90-im poslancem. Ampak kako naj se oni odločajo o zadevi, če naj jaz ne bi imel dovolj pameti, da bi se lahko??? Očitno potem nisem mogel izvoliti pravega poslanca, na katerega bi lahko predal to svojo suverenost, da bi se o tem odločal namesto mene. Podlo je, da kdo odloči, da volilci o čem ne smemo odločat!

Da zaključim. 'Varuhi informiranosti' nosijo večjo krivdo za nastalo družbeno situacijo, kot si upajo priznati. Marsikdaj brez kritja izstavljajo račune. Kdo pa bo 'sedmi sili' izstavil račun?

Pejmo se novinarja

1. 06. 2010, ob 21:09
Sklop: šolstvo | komentarji: 0 | Stalna povezava |
Čist na kratko ... naslednjič, ko bo kak novinar razmišljal o problemih v slovenskem šolstvu (denimo naravoslovju) naj najprej, prosim lepo, analizira članke svojih kolegov - če ima potrebno znanje, seveda - ker bo v njem našel kupe s pametjo skreganih izjav ... Kot je denimo ta, da je nekaj pospeševalo s petkratno hitrostjo zvoka: primer na DELO.si.

"Boeingov tehnološki demonstrator X-51A WaveRider je v svojem prvem poskusu uspešno prestal najdaljši let s hipersoničnim pogonom v zgodovini, ki je trajal skoraj tri in pol minute s pospeškom petkratne hitrosti zvoka."

WTF???

Mi je res žal, ampak včasih izgleda, kot da se posamezniki igrajo igrico "novinar", kjer lahk vsak pač nekej napiše - verjetno največ, kar zmore. Ker če to ni največ, potem se ne trudi dovolj - in ker to je največ, je čas, da spakira in gre ... ker v bistvu bolj poneumlja kot kaj drugega.

GRR.

Al pa če bi napisal: "Polet je trajal tri in pol minute s pospeškom desetih metrov ...", ja ... pospešek in hitrost sta ravno tolk primerljiva, kot 'hruške in jabolka', bi rekli v šoli.

Dejmo se vzet v roke, pa mal merkat. Lepo prosim!


Bomo prevzeli kontrolo?

19. 03. 2010, ob 09:45
Sklop: vsakdan | komentarji: 0 | Stalna povezava |
Danes se pričakuje nov korak v sporu med generalno državno tožilko Barbaro Brezigar in pravosodnim ministrom Alešem Zalarjem. Ob robu vseh izjav in pričakovanj, ki jih goji prihajajoče srečanje, se mi zdi vredno izpostaviti razmišljanje Zalarja po spremembi načina imenovanja generalnega državnega tožilca.

Kot lahko beremo, se Zalar zavzema, da se politika umakne iz postopkov kadrovanja pravosodnih funkcionarjev. Nekako gre med vrsticami brati, da bo nov (politično neodvisen?) sistem deloval bolje in do podobnih sporov ne bo več prihajalo.

A vendar. Če kdo pričakuje, da zaradi proceduralne spremembe pri imenovanju generalnega državnega tožilca in drugih funkcionarjev ne bo prihajalo do spora med njimi in politiki, živi v nenavadnem svetu. A če Zalar vseeno misli iskreno, se mi poraja vprašanje, ali ga pri trenutni vodji tožilstva bolj moti to, da se z njo ne strinja, ali to, da je ni imenoval sam. Glede na zgodovino odnosa med njim in Brezigarjevo lahko glede tega vsak sklene svoj zaključek. Upoštevajoč že skoraj pogovorno omreženost Slovenije in skrivanja za raznimi organi pa se mi zdi, da bo šlo predvsem za postavitev sistema, v katerem bodo politične akcije manj očitne - a nič manj prisotne.

Vprašanje torej je, ali lahko dejansko pričakujemo nek nov, politično in predvsem družbeno (!) sprejemljiv postopek, kjer se bodo tisti, ki jim je zaupano vodenje države (vseh vej oblasti), zmogli zastopati stališča več kot le peščice ljudi. In vprašanje je, ali smo državljani pripravljeni vzeti kontrolo nad lastno državo, ali pa bomo pustili, da z njo po svojem občutku upravljajo razne mreže, ki se skrivajo za "civilno-družbenimi" imeni.

Creative Commons License



| Prejšnja stran | Stran 1 od 25 | Naslednja stran |
bEnc.eDnevnik.si

:: prva stran ::
:: RSS ::

Zapisovalec misli

Razpršenost idej - pomoč ali ovira.

Fotogalerija

www.flickr.com
This is a Flickr badge showing public photos and videos from benkra. Make your own badge here.


Zapisi misli

:: Koga ali kaj se ščiti s pravico do nefotografiranosti
:: Se javlja katoliban?
:: Ujetost medijev v majhnost Slovenije
:: Pejmo se novinarja
:: Bomo prevzeli kontrolo?
:: 200 evrov kazni je premalo
:: Drsalnice, njihovi vzroki in posledice

Sklopi besed

:: Irska
:: kratka misel
:: šolstvo
:: skoraj proza
:: vsakdan

Prijatelji

:: irenca
:: buba
:: pela
:: tritogeneja
:: mimi
:: RazbOjniK
:: desiree
:: lilit
:: tamarc
:: alja
:: Sydelle
:: sunie
:: Ustvarjalnost
:: anitta
:: Trin
:: BrinovaJagoda
:: CorellijevaMandolina
:: HerrC
:: conchracuss
:: mezicar007
:: mm
:: sweetnightmare
:: razgaljena
:: spelaaleps
:: bica
:: morskadeklica
:: mojidnevi
:: jp

Povezave


>> Irska
>> Podarimo.Si

Drugi svet - slovenski blogerski casopis
Število zadetkov: 242478


Creative Commons License
To delo je licencirano z Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco


Avtor vsebine tega eDnevnika je bEnc.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik