Moj eDnevnik

Včasih se zdi, da sem padla iz nekega rožnatega planeta, vsaj kar se mojega mišljena o ljubezni tiče. Ker imam prijateljice, ki razmišljajo drugače. Sama se oklepam tega, da preprosto ne morem biti z nekom, če vanj nisem zaljubljena. Da ljubezen, tista prava,  ne mine. Spreminja oblike, a še vedno obstaja. Če je ne bi  bilo, ne bi mogla vztrajati v takšni vezi. Hkrati pa me jezi, ko slišim prepričanje, da z leti postane pomembno, da imaš nekoga, stabilno življenje, da si ustvariš družino … Na osnovi kompromisa … Da ni popolnega partnerja, da zaljubljenost mine … V takšnih debatah ob skodelici kave sem edina, ki zvesto prisega, da edino ljubezen šteje, in to tista prava, ki kljub kilometrini še vedno intenzivno vztraja. A navkljub svoji dolgoletni srečni zvezi naletim vedno znova na gluha ušesa in prepričanje, da človek z leti dozori in sprevidi, kaj je pomembno, in to je partner, ki ti lahko nudi zadovoljivo  skupno  prihodnost, da le ne ostaneš sam. Če je tako, ne bom nikoli dozorela, ker bom v tem kaotičnem svetu vedno iskala le pravo ljubezen. 

Vse lepo in prav. Nisem neka ekstremna feministka, ne bom pa se pustila voditi za nos, da v naši deželici vlada popolna enakopravnost med spoloma. Par let že delam v šolstvu in včasih tudi ne delam v šolstvu. Končala sem pedagoški študij in imela par kolegov, ki so komaj prišli skozi, pa so že v veliki večini zaposleni za nedoločen čas. Zaradi izkušenj sem skoraj vedno prišla v ožji izbor, ko so iskali ustrezne kandidate. Po preteklih izkušnjah sem na razgovorih vedno s strahom gledala, če se je kje pojavil še kakšen moški kandidat.

Da ne boste mislili, da pretiravam, naj povem, kar sem sama doživela. Lani je (zdaj že moj bivši) ravnatelj pred celo zbornico rekel, da ima dovolj žensk in njihovih porodniških dopustov in bolnišk, da zdaj zaposluje samo še moške. V istem letu je bila zbornica bogatejša za dva nova kandidata (eden je bil in še je celo brez diplome). Drug podoben primer, le da je vse bolj potekalo na prefinjen način, je bil, ko je ravnatelj (na neki drugi šoli) rekel, da smo v zbornici večinoma ženske in bo zato sprejel moškega kandidata, da malo popestri šolsko okolje.

In zakaj mi je vse to zdaj privrelo na dan? Ker sem zopet prijavljena na en razpis. Kolegica, ki dela v tej šoli, pa mi je povedala, da njihov ravnatelj želi moškega. Zakaj dragi ravnatelji k pogojem na razpisu za prosto delovno mesto preprosto ne pripišete: »Iščemo moškega«. Niso važne izkušnje, občutek za delo z otroki ipd. Kar edino šteje, je spol. Da popestrimo zbornico.

Danes zjutraj - panika. 28 sem. Kam hitijo leta? Včeraj mi je prodajalec na Petrolu rekel »GOSPA«. Ponavadi sem v trgovinah gospodična ali pa še to ne, me kar tikajo in se zaradi tega vedno znova jezim, ker nisem več mlada frklja, ampak sem že nekdo s poklicem in samostojnim življenjem. Podrobno sem si pogledala lase in sem si oddahnila, ko nisem našla nobenega sivega. Opazila pa sem že prve gubice okoli oči. Kaj je zdaj to? Kar čez noč? Bo treba začeti uporabljati kremo proti gubam?  Pa ta biološka ura, ki vedno bolj tikitataka. Pa ni še čas, sem že napisala, da ni dovolj izpolnjenih pogojev. Malo še počakaj. Kje se izklopi? Pa poredila sem se tudi malo. Tako, če se pogledam od strani, bo treba spet uvesti malo več rekreacije v vsakdan. Pa kdaj? Če ure, dnevi, tedni … kar drvijo v neznano.  Cela raztresena sem se odpravila po opravkih.  Pri nakupovanju s kolegico pa sem opazila par odobravajočih moških pogledov. Ko pa mi je še zvečer še moj dragi podal par komplimentov, sem se ponovno pogledala v ogledalo. Stara? Pa daj no. Ženska sem in ženske smo kot vino.

Če pogledam okoli sebe, lahko opazim, da večina sošolk iz OŠ (sem iz podeželja), ki so hitro ubrale poklicno pot ali pa se odločile za gospodinjstvo, že ima vsaj enega, če ne že dva otroka. Sošolke iz faksa in sedanje iz podiplomca pa v večini še ne razmišljajo o tem. Imam pa prijateljico, ki ji je uspelo uspešno združiti oboje – materinstvo in študij. Medtem, ko smo se ostali zabavali in na različne načine preživljali prosti čas, je ona preživljala vsak prosti trenutek s svojo malo pikico. In ne dvomim, da živi življenje bolj polno.

Za današnji čas je značilna zavestna odločitev za otroka, čemur sledi odgovorno starševstvo. Za otroka se po večini odločamo bolj razsodno kot smo se včasih. Tudi sama vzgoja otrok je postala znanost. Obstaja ogromno priročnikov, knjig, iz katerih lahko mladi starši dobivajo napotke za svojega otroka. Vsekakor pa je pred samo odločitvijo za otroka potrebno pripraviti teren. Še kako drži reklo: »Najprej štalca, pol pa kravca«.

Starševstvo se vedno bolj pomika v pozna leta zaradi podaljšanja mladosti, odvisnosti od staršev. Otroci živijo pri svojih starših veliko dlje kot so včasih. Tiste, ki so se odločili za študij, čaka dolga pot do njegovega končanja. Potem pa še sledijo včasih leta čakanja na prvo zaposlitev, ker te brez izkušenj nikjer ne vzamejo (Kje pa jih hočeš dobiti??). Če pa si med srečneži, ki jim uspe dobiti prvo zaposlitev pa obstaja stalna negotovost. Večina služb je za določen čas in konkurenca je velika. Zato daš vse od sebe, da ostaneš, kjer si.  Ko ti uspe dobiti zaposlitev, sledi odselitev od staršev. Greš na svoje. Ustvariš si lasten dom in če si ga ustvariš z nekom, s katerim si v uspešnem razmerju, ponavadi sledi zavestna odločitev za otroka. In koliko smo stari takrat? V letu 2007 je bila povprečna starost matere ob  rojstvu otroka 29,9 (Statistični urad RS).  Samo pomislimo, da so bile v sedemdesetih letih matere v povprečju  stare 23 let. Dobrodošla pomoč so nato naši starši, ko za male sončke ne najdemo pravega varstva. Tako obremenjujemo njih, kar pa si vsekakor nismo želeli.

Mlade ženske se zavedamo, da odločitev za otroka ni tako preprosta. Pri tem pa nam je jasno tudi, da se od konca tridesetih let naprej verjetnost spočetja zmanjša (z vsakim letom za 5-10%).

Najbolj me razjezi, ko mi nekdo reče, da mladi prelagamo starševstvo zato, da lahko dlje uživamo iz izkoriščamo svoje starše. Nihče pa ne pomisli, da mogoče nimamo pogojev, da bi se lahko sploh odločali, ali imeti otroka ali ne. Država bo morala nekaj spremeniti in mladim družinam pomagati prej do ekonomske neodvisnosti, lastnega stanovanja, varstva otrok …

Vse, ki ste kot jaz in imate navado komplicirati, vse narediti popolno in živite v nenehnem stresu zaradi službe, težav svojih bližnjih ipd., bi rada opozorila: RAZMIŠLJAJTE BOLJ POZITIVNO!!!! Vem, da je težko spremeniti svoje življenje, ga obrniti na glavo, pretresti in začeti razmišljati drugače. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko se le usmerimo v sedanjost. Sama se s tem spopadam iz dneva v dan. Ko pride do težkega trenutka, si rečem, da s tem, ko se sekiram, nikomur ne pomagam. Ko pa se mi nakopiči ogromno dela in sem že čisto izmozgana pa si rečem, jutri je nov dan in jaz sem samo človek. Žal pa mora biti tako, da spoznaš, da moraš spremeniti tempo življenja šele takrat, ko te na to opozori tvoje telo.

Naj citiram Sanjo Rozman iz njenega romana: Sanje o rdečem oblaku (ona pa citira iz knjige Ozdraveti (Simonton)): »Dolgotrajen stres lahko učinkuje na najrazličnejše načine. Poleg novih zasvojenosti lahko nastopijo tudi želodčne motnje, rana na želodcu, različna kožna obolenja, alergije, povišan krvni tlak, obolenja ščitnice in rodil, pestijo nespečnost, motnje v prebavi in pogoste bolečine v ledveni in vratni vretenci. To so tako imenovane PSIHOSOMATSKE BOLEZNI. Nastopiti utegnejo tudi depresije. Novejše študije ameriških psihologov kažejo na to, da dolgotrajne stresne situacije slabijo imunsko odpornost in prispevajo k nastanku rakavega obolenja.«

Za ceno zdravja ni vredno. Imejte se radi. To je največ, kar lahko storite zase. Knjige zgoraj omenjene avtorice pa toplo priporočam v branje.

Zakaj moramo ljudje vedno s sabo vlačiti prtljago preteklosti? Sama jo vedno znova skušam pustiti kje zadaj, pa pride za mano. Tam je, ko jo najmanj pričakujem. Toliko različnih razlogov za srečo se najde v vsakem dnevu posebej, pa pogosteje pomisliš na neuspešne sanje, slabe stvari in trenutke z grenkim priokusom, ki jih ne moreš preprosto zradirati v pozabo. Zakaj dovolim eni osebi, da mi potepta sanje? Z enim zamahom pobriše hrepenenje. Kaj me veže, da se ravnam po vzorcih iz preteklosti? Zakaj dvomim v to, kar imam? Če s tem le uničujem lepo v svojem življenju. Vem, da je globoko zasidrano v meni, ta dvom, ta razjeda, ki mi prikliče oblake na lep sončen dan. Žal se je težko rešiti okov preteklosti, starih navad in začeti razmišljati drugače, bolj pozitivno. Vendar se bom potrudila, ker hočem imeti sonce v očeh. Nekdo me ljubi, jaz pa to uničujem, z iskanjem krivde, ki je ni, in neutemeljenih dvomov v pristnost ljubezni. Zakaj ne morem sprejeti, da me nekdo preprosto ljubi takšno kot sem. Ne išče mojih napak in ne zahteva ničesar. Ne potrebuje dokazov. Dovolj je, da sem tukaj, z njim. Pa četudi sva fizično narazen za par dni, je še vedno z mano. Zaradi pretekle nagrmadene prtljage se obremenjujem s sedanjostjo, prihodnostjo. Vem, da bo preteklost vedno z mano. A mislim, da je čas, da jo pospravim nekam na podstrešje. Pozabiti je ne morem, je del mene. A naj bo nekje zadaj, kot opomin dnevom, ki jih več ni in pričakovanje nečesa novega, ko se prepustiš toku življenja in gledaš v nov dan in se ne obračaš nazaj. 

Po dolgem času sem si ogledala film, ki me je nasmejal in ob katerem mi je desna noga po ritmu udarjala ob tla. Dvorana kina je bila nabito polna. Res, da je »torek kino dan«, a tako polne dvorane in starostno mešane publike še nisem doživela. Publiko je v večini sestavljalo žensko občinstvo. Film sem si ogledala s svojim fantom in zanimivo je, da sem jaz ob filmu neskončno uživalo, on pa … No, njegov komentar je bil: »Babji film« in pa »Zakaj hudiča mora Pierce Brosnan pet, ko pa nima posluha.« Posluh ali ne, bil je pravi srček in ženski del občinstva je bil navdušen. Meni se je zdelo zanimivo ravno to, da so peli igralci, ki sicer nimajo šolanih glasov, a so se vseeno preizkusili v pevski vlogi. Tako me je pozitivno presenetila ravno Maryl Streep s pesmijo Mamma Mia.

Današnje komedije so vse narejene po istem kopitu in so predvidljive. Poleg tega se največ norčujejo drug iz drugega, iz drugih kultur (Tukaj merim predvsem na meni eno najslabših komedij (Zohan je zakon)) in drugačnosti. Tako sem po dolgem času spet doživela dober romantični in komični muzikal, ki ga priporočam vsem, posebej tistim z Abba nostalgijo. Komedija je sicer predvidljiva, ima pa veliko situacijske komike, ki jo srečamo predvsem na odrskih deskah. Vsekakor pa se razlikuje od današnjih instant komedij.

Ob koncu filma nas je večina navdušeno odšla domov momljajoč Abbine hite.  

Sicer pa film Mamma Mia dosega izjemne rezultate. V Grčiji je samo v enem tednu prikazovanja dosegel 1,5 milijonov evrov, v Veliki Britaniji pa 13,1 milijonov dolarjev prihodkov.

Kakšen se je vam zdel film? Kakšne filme ponavadi gledate v kinu?

Tiho in vedno znova
mi režeš v srce.
Odpiraš staro rano,
obujaš bolečino neminljivega dne,
žalostnega trenutka večnosti ...
S strupom na ustnicah čakaš,
da prebode, zaboli ...
Da me preplavi žalost, obup ...
Čakaš ponižnost?
Ona spi, zakopana pod spomini, spoznanji preteklih dni.
Naj se nikoli ne prebudi.

Prenehaj uničevati moje sanje!
Prenehaj rušiti moj svet!
Naj se vzpenja proti zvezdam,
naj pozabi nočne more.
Naj se otrese prahu
in poleti v višave,
da uresniči hrepenenja,
zakoplje žalostne spomine
in ovenelo cvetje posiplje
po grobovih osamljenih duš.
Prenehaj, podirati to, kar sem!
Ne morem ponikniti,
se zatajiti,
zate spremeniti,
a bolečini ob tvojem pogledu
name v blodnih nočeh
moram nekako uiti.
Rada te imam,
a če hočem ohraniti sanje,
moram pobegniti,
moram se ti skriti.

Prebrala sem roman Prevzetnost in pristranost, pisateljice Jane Austen, ki je letos predlagan za maturitetni roman. Kot ljubiteljica literature sem bila razočarana nad izbiro maturitetne komisije. Vsi romani te britanske pisateljice nosijo vedno isto sporočilo: dekletov glavni cilj v življenju je, da se čimbolje poroči. Čeprav je v ospredju samostojna in na videz neodvisna ženska (kakršna je Elizabeth, ena izmed petih sester družine Bennet), si vedno najde svojo srečo le v objemu pravega in po možnosti premožnega moškega. Roman se mi preprosto ne zdi dovolj zahtevno branje za bodoče gimnazijske maturante. Že tako premalo berejo in vsaj z branjem v šoli bi si lahko pridobili malo duhovne širine. Kolikor poznam današnje dijake, si bodo tisti, ki gredo po liniji najmanjšega odpora, pogledali film s Keiro Knightley, tisti, ki so vso maturitetno zadevo vzeli malo bolj resno, pa si bodo vzeli malo več časa in si pogledali nadaljevanko s Colinom Firthom in Jennifer Ehle.  Žal pa bo takšnih, ki bodo to knjigo dejansko vzeli v roke in jo prebrali v celoti, le peščica. Kajti še sama sem se s težavo prebila skozi prvih 100 strani romana, ko se podrobno opisujejo sorodstvene vezi in drobni nepomembni utrinki vsakdanjega življenja. Na drugi polovici pa te roman vseeno potegne vase, vsaj če ne poznaš konca.

Iz zgodovinskega in sociološkega vidika je roman zanimiv, ker predstavi angleško podeželsko življenje na prelomu 18. v 19. stoletje. Lahko se seznanimo predvsem s takratnim položajem žensk, ki so bile v veliki večini vzgajane v ponižnosti in so slepo sledile željam staršev. Njihova vzgoja in njihovo nadaljnje življenje pa je bilo namenjeno temu, da ulovijo pravega moškega, ki bo njim in po možnosti tudi njihovi družini omogočil lagodno življenje. Tako v romanu spoznamo družino Bennet, ki jo sestavljata oče in mati in pet sester, ki si jih mati želi čimbolje poročiti. Elizabeth, ki je opisana kot neodvisna in izobražena ženska, se upa upreti svoji materi in se želi poročiti po svoji volji. Zato zavrne snubitev bratranca Collinsom, ki bo smrti njenega očeta podedoval posest, na kateri sedaj živijo. Sprva zavrne tudi bogatega g. Darcy, kasneje pa ugotovi, da je to moški njenega življenja. Kljub nasprotovanju Darcyjeve tete, da je ta poroka družbeno nesprejemljiva, se Elizabeth in Darcy poročita. Tako ima roman predvidljiv srečen konec. Elizabeth je z moškim, ki ga ljubi, hkrati pa si pridobi zase in za svojo družino bogastvo in ugled. Tako si je Elizabeth s poroko pridobila višji status v družbi.

Gre za tipično ljubezensko zgodbo. Zanima me, kako bo všeč letošnjim maturantom.

Ne toliko zaradi sebe, bolj zaradi meni dragih ljudi, sem bila zadnji dve leti primorana spoznati notranji svet čakalnic pri različnih zdravnikih. Vedno je bilo isto. Za obisk specialista si si moral vzeti polovico dneva, pa naj si bil naročen na uro ali ne. Žalostno je, da je naše zdravstvo urejeno tako, da moraš zapravljati čas. Še bolj žalostno pa je, če nastopiš kot navaden smrtnik, ki ne more uporabiti svojih poznanstev in vez ter da sploh ne prideš na vrsto, čeprav imaš težave, s katerimi težko normalno funkcioniraš. Da je to tako, sem se sama prepričala v več različnih primerih. Pred kratkim sem z babico čakala pri določenem specialistu. Po dveh urah čakanja, so jo poklicali noter, a dlje kot do sestre ni prišla. Razlog? Čas dopustov in zdaj ne opravljajo takšnih posegov. Ni jih zanimalo, da se s »takšnimi« težavami ne da živet. In kako se je rešilo? En telefonski klic osebe, ki lahko spremeni potek dogodkov. Še isti teden je babica prišla na vrsto in to brez čakanja. Podobna situacija je že bila z mojim dedkom in očetom. Isti ljudje so naenkrat prijaznejši in čez noč se najde ne samo prijazna beseda, ampak tudi čas, da se opravi ta ali drugačen poseg. Potem pa naj mi še kdo reče, da smo vsi enaki. Žalostna sem, da takrat, ko človek najbolj potrebuje oskrbo, le te ne najde. Vsaj na področju zdravstva bi lahko bili bolj humani in ne bi smeli delati razlik med revnejšimi in bogatimi, med tistimi, ki imajo veze in poznanstva in tistimi, ki jih nimajo. Prvo, kar smo, smo ljudje in prav je, da poskrbimo drug za drugega in se obnašamo človeku primerno.

 Pred kratkim se nas je dobilo šest prijateljic iz faksa. V večini smo se videle prvič po štirih letih. Koliko se človek spremeni v tem kratkem času. Prej smo bile vse polne velikih upov, tavale smo iskajoč pravo pot, želele smo izživeti svoje sanje. Sedaj smo odrasle, ni več velikih upov, hrepenenj in sanj. Le še želja po ustalitvi, stalni službi, mirnem življenju in svoji družini. Smo se odpovedale sanjam ali smo le odrasle? Sama se v sebi še vedno borim z dvema nasprotujočima si svetovoma: želim živeti, spoznati svet, se predati toku, se izpopolniti, izoblikovati … Še vedno hrepenim po novem, drugačnem, iščem izzive … Po drugi strani pa se mi prebuja klic, želja po družinskem življenju in neki stalnosti. Po pripadnosti nekam, nekomu … Po varnem pristanu.

Na obali v Medolinu sediva s sestro v kafiču. Opazujeva okolico in ugotoviva, da je na balkonu nasproti kafiča prav živahno. Na cesti spodaj stojijo trije moški in navdušeno gledajo gor. Ozrem se gor in vidim, da se na balkonu sklanja malce močnejše črnolaso dekle, katere dekolte vse bolj odkriva kot zakriva. Dela se, kot da očitnih pogledov ne opazi. Na balkon se pride usesti še blondinka, ki si zapeljivo pogladi premajhno obleko in si prižge cigareto. Spodaj se ustavita še dva fanta, trije moški pa se usedejo v kafič z očmi uprtimi v balkon. Pridruži se jim še lastnik trgovinice, ki je pod balkonom. Veselo razgovarjajo in se ozirajo na balkon. Tja pride v spodnjem perilu še tretje rjavolaso dekle, pogleda okoli, se nasmehne spodnjemu občinstvu, se obrne in si na poti nazaj v sobo sleče še modrček. Prava predstava za vse spodaj. S sestro se spogledava in nama ni jasno, ali je vse to organizirana predstava in postaneva radovedni, kaj se lastnik trgovinice dogovarja z moškimi. Vse je izgledalo kot zvodništvo, a nisva slišali in sva tako le opazovali. A da bi bilo tako očitno? Pojavi se še četrta, ki je svetlolasa in navdušeno se zavrti pred močnejšo črnolasko v svojih verjetno novih kopalkicah. Črnolaski še pogladi obleko in izgine v notranjost sobe. Na balkonu se pojavi moški, poleg njega se usede črnolaska, katero grabi z rokami, medtem ko z drugo roko pridno kadi svojo cigaro. Rjavolaska in svetlolaska prideta objeti na balkon, tokrat oblečeni v oblekice, se zadovoljno obrneta okoli in najverjetneje si delijo komplimente. Lastnik trgovinice se  postavi pred trgovinico in opazuje »občinstvo« (potencialne stranke?). S sestro se strinjava, da najverjetneje vse le ni tako nedolžno. Ali pa so to vseeno le živahnejše turistke? Moški neha gnesti črnolasko, jo prime za zadnjico, vsi se vstanejo in odidejo z balkona. Zavese se zagrnejo, luči se ugasnejo … Spodaj moški odidejo … Mislim si  svoje … Pa se k mizi poleg najine usedejo štiri mlade punce z moškim.  Presenečeno pogledam, ker so od blizu videti tako zelo mlade. So sploh polnoletne?  Od daleč so s svojo šminko, obleko in vedenjem izgledale mnogo starejše … Prižgejo si cigarete in si naročijo Zlatorog pivo. Ah, slovenske turistke …