V PRIPRAVI : OB DONAVI ( MADŽARSKA,SRBIJA,romunija,bolgarija)

Nostalgičen balkanski prvomajski potep

Kadar za daljše in ‘resnejše’ potovanje zmanjka denarja, je spet na vrsti bivša Juga. Sicer pa je že zadnji čas, saj je od takrat, ko smo punce štopale po Jugoslaviji in obiskovale prijatelje pri vojakih, preteklo kar nekaj let. Za povrh pa še malo Albanije, ki jo je leta 2011 Lonely Planet postavil na prvo mesto najbolj zaželenih popotnih držav. Podaljšani prvomajski prazniki so že ravno prav topli, da je mogoče spati v kombiju in v šotoru, kajti na pot odrinemo štirje. Na bosanski meji cariniki z zanimanjem prebirajo nalepke z oznakami držav, ki jih je stara škatla že prevozila in nas smehljaje odpravijo, češ, “da smo iz časov Pink Floydov”. Zapeljemo v bosansko Republiko srbsko, ki je nastala po razpadu Jugoslavije in državljanski vojni; v roštiljarni ob cesti gremo na čevapčiče in pri debeluhu, ki sedi za eno od mizic, začuda pošteno zamenjamo evre za bosanske marke.

 

BOSNA

Vprašamo za vas, v kateri obiščemo znanca, Bosanca z Jesenic, ki je iz teh krajev doma in si je tukaj zgradil hišo. Že drugo, saj so mu v zadnji vojni prvo porušili. “Bosna je največje vikend naselje v Evropi,” se smeje. Težko je verjeti, da je bila ta valovita, s hribčki posejana pokrajina – polna novogradenj in avtomobilov s slovenskimi tablicami, po kateri se s slokega belega stolpa džamije petkrat na dan razlega pomirjujoče klicanje k molitvi – pred manj kot dvajsetimi leti popolnoma opustošena. Njihova vas in sedem okoliških je bilo med vojno porušenih do tal. “Ko smo prišli, ni bilo čisto ničesar; nobena hiša ni stala, nobena ptica ni pela, ni bilo ne muce ne psička, še hosta je bila žalostna,” pripoveduje žena, ko stojimo na pokopališču padlih mučenikov.

Vsi grobovi so obrnjeni proti jugovzhodu in na vsakem je nišan – bel nagrobni stebriček s fesom. Z možem sta izgubila kup sorodnikov; tudi zaradi svojih mrtvih sta se vrnila. Ker se tako čutita povezana z njimi. Ker se s sovraštvom ne da živeti. Ker so tisti, ki so to naredili, že tako ali tako kaznovani. Čeprav nekateri od njih najbrž še živijo v teh krajih. Ker je najbolj žalostno, pravita, da tudi krvniki pravzaprav ne vedo, zakaj so to počeli. Nerazumljivo je to odpuščanje – nam, ki še nikoli nismo doživeli takšnih grozot. Tistemu, ki zmore odpustiti, pa daje čudežno moč.

Skozi Ključ in Jajce naprej do Travnika, kjer si ogledamo hišo bosanskega pisatelja Iva Andrića, edinega Nobelovca s področja Jugoslavije. Nagrado je prejel leta 1961 za Most na Drini in tudi za celotno delo o “zgodovini enega naroda”, vendar so ga po razpadu Jugoslavije Srbi obravnavali kot izključno srbskega pisatelja, Hrvati pa kot hrvaškega. V Visokem nam radovednost ne da miru, da se ne bi povzpeli na piramidi Sonca in Meseca –tukaj naj bi bile namreč največje in najstarejše piramide na svetu. Čeprav je vse še neuradno, je ob vznožju že preprosta stojnica s kičastimi spominki, celo s kipci raziskovalca in odkritelja Semira Osmanagića, bosanskega Indiano Jonesa.

Sončni hrib je resda piramidaste oblike, ampak takšnih je veliko povsod; strmo je in spolzko in ko se končno privlečemo do izkopanih betonskih blokov, nas še najbolj prepriča razgled na čedno mestece pod nami in na hribovje vseokrog.

V centru Sarajeva iščemo hostel, nekje zraven pokopališča naj bi bil, pa pobiralec parkirnine na naše vprašanje vzklikne: “Pa jel’ ste ludi, ovdje je svugdje groblje.” Končno ga najdemo, v bližini pa še čisto majhen kamp na ograjenem terasastem vrtu. Sarajevo znova prevzame. Ne samo lepota, tudi vzdušje mesta. Mimo prostranega pokopališča, nasršenega od belih nišanov, ki se kot utrujena armada nagibajo v vse smeri, se zjutraj po strmi ulici z delavnicami-prodajalnicami pristne kazandžijske radnje (ročna izdelava bakrenega posodja in nakita) spustimo na Baščaršijo. Krdelo spečih potepuških psov, z rutami pokrite mladenke, ki z dojenčkom v naročju prosijo vbogajme,

v črno oblečena mamka, ki prebira na vrata pribite osmrtnice, gruče turistov, ozvočeni stolpi džamij, krmljenje golobov pri vodnjaku, turška kava in ratluk, čevapčiči in baklava, kič in džezve. Peš se odpravimo do socialistične železniške postaje, pred katero Vučko na zguljeni tabli iz leta 1984 še kar napoveduje Olimpijado. V bifeju pijemo Sarajevsko pivo, ko me za rokav pocuka mala cigančica “Imaš nešto za mene?” Odgovorim ji, da kaj ima ona za mene, pa mi razorožujoče ponudi bonbon. Potem bi se pa kar pogovarjala. Zanima jo naše potovanje, pa kombi, pa ali rada pijem pivo – ona ga bo jutri lahko, ker je praznik, dala ji ga bo tetka, ki zdajle tudi ‘dela’ na postaji. Na prstke pokaže, da ima sedem let in da jih je doma še devet. Prosi, da bi poklicala mamo na mobi in strašno zabavno se ji zdi, da ga nalašč nimamo pri sebi. “Moram radit,” se čez nekaj časa nerada odtrga od nas in zelo mi je hudo, ker je tako brihtna in zvedava in je njena usoda že vnaprej zapečatena. S trdnjave zvečer občudujemo “prižiganje mesta”, taksist, ki je ravno zaključil z vožnjo, pa nam razlaga, kako jih je srbska vojska tolkla s Trebeniča.

Naslednji dan dežuje. Znameniti podrti most čez reko Neretvo in velikanska, skorajda prazna socialistična zgradba muzeja o bitki za ranjence. V Jablanici nas gostilna ob cesti zvabi na tradicionalno jablaniško specialiteto – pečeno jagnjetino. V Mostarju je novi stari most preveč očitno nov, čezenj se drenjajo dežniki in turistke v visokih petah se spotikajo po zaobljenih drsečih tlakovcih. Medžugorje je preplavljeno z ljudmi in stojnicami, samo duha ne najdemo nobenega, čeprav se po blatnih kamnih sprehodimo na hrib prikazovanja. Edina posrečena stvar je grafit, ki ga mimogrede ujamem iz avta: “SVE ŠTO NIJE OGRAĐENO NIJE VAŠE”, najbrž namenjen množicam romarjev. Skozi Neum – edini košček bosanskega morja – mimo Dubrovnika, in že se vzpenjamo proti osamljenemu mejnemu prehodu s Črno goro.

 

ČRNA GORA IN ALBANIJA

Želim si na Lovčen. Ne zato, ker bi Njegošev Gorski venec name v gimnaziji naredil poseben vtis, ampak ker se mi je zmeraj zdelo strašno romantično, da je pesnitvi primerno pokopan nekje v višavah. Fantje niso pretirano za, pa vseeno zmaga firbec.

Z oblačnega morja se moramo dvigniti na 1600 metrov; za dolgo izginemo v oblake in iz beline ‘izstopimo’ na sončnem višavju. Kot bi prestopili v drug svet, v drugo sfero: mogočne skalnate planine, zelene zaplate polj, ruševine vasi. Prvi pogled na Lovčen osupne, nisem si predstavljala nekaj tako mogočnega. Do mavzoleja vodi dolgo stopnišče, po katerem se vzpneš skozi tunel. Stražita ga štirimetrski kariatidi – črnogorska mati in hči, v notranjosti pa se nad črnim marmornim kipom Njegoša z orlom na rami boči zlat mozaični strop. Spodaj je grobnica in izhod na polkrožno razgledišče s svobodnim orlovskim pogledom na hribovito pokrajino in Njegoševo – vas, kjer je bil črnogorski vladika in pesnik rojen.

Budva, Bar in Ulcinj, obmorski kraji, ki so bili pred dobrimi tridesetimi leti starodavni biseri, so zdaj na gosto posejani z neokusnimi hoteli. Na ulcinjski Veliki plaži srečamo zgovornega Albanca, ki pripoveduje, kako 80 odstotkov albanskega prebivalstva v Ulcinju tlačijo Črnogorci. Pa se ne dajo! Tudi če gredo drugam, se jih veliko vrne, on je na primer prišel nazaj iz Amerike in zgradil penzion, katerega vizitko nam ponuja. Nekje pri Škadru vstopimo v Albanijo in ob Skadarskem jezeru, ki je res videti kot morje, naletimo na prve bunkerje. Na vsakem vrtu jih imajo, kot pri nas palčke, in prav otročje smo navdušeni.

Odločimo se, da obiščemo Krujo, posrečen kraj na pobočju hriba, katerega podobo kazi nekaj nedokončanih visokogradenj – kakor da bi tja padle iz vesolja. Tu stoji grad z muzejem Iskanderja Skanderbega (po njem se imenuje konjak), albanskega državnika, vojskovodje in narodnega junaka, ki je vodil boj za osvoboditev Albanije izpod Turkov. Lokalne volitve imajo in vse ulice so prepredene z rdečimi zastavicami z dvoglavim orlom. Menjamo leke in ogovori nas petnajstletnik Rimi, ki edini vsaj malo razume angleško. Skupaj se sprehodimo po centru Kruje. Večeri se in zunaj so samo moški; da je tukaj “mentalitet antique” pravi Rimi. Povabi nas v očetovo trgovinico in potem še domov. Zelo je ponosen na njihovo hišo, financiral jo je brat, ki živi v Ameriki. Katastrofalno je kičasta, a za albanske razmere najbrž res precej gosposka. Družina je prisrčna, všeč smo si, a manjka nam skupni jezik – smejimo se in trepljamo, ko se skušamo sporazumeti. Spomnim se besed neke pisateljice, da ne bi mogla živeti v deželi, kjer na tržnici ne bi dojela lokalnega štosa. Prespimo na malem parkirišču – midva z Branetom v kombiju, Jon in Dule na tleh v avtopralnici, ki začne delati ob sedmih. Čuvaj hvaležno srkne našo travarico, in vemo, da lahko mirno spimo. Zjutraj armada žensk z metlami s ceste pometa pesek, ki ga je ponoči nanesel dež. Manj občutljivi so za prave odpadke – ko se oziramo za smetnjakom, čuvaj pograbi našo vrečko s smetmi in jo čez zidek zabriše po travnatem bregu. 

Albanija je množica vtisov, ki se zelo malo ujemajo s tistim, kar smo o njej mislili ali poslušali. Avtocesta proti Tirani je podobna kubanski; na njej je vse od osla do mercedesa (če se zaletiš, pravi Brane, se skoraj ne moreš v kaj drugega kot v mercedes), kombiji pobirajo in prevažajo ljudi, vozila noro izsiljujejo, drvijo drugo proti drugemu in s stranskih cest – totalni kaos – a ugotavljamo, da so v Italiji avtomobili bolj obutani kot tukaj. Glavni ‘biznis’ so očitno mesnice-kioski in pralnice avtomobilov. In menjava denarja na črno po pločnikih. Mesta ob Jadranskem morju (Drač, Vlora) so žalostna gradbišča, z ogromnimi praznimi hotelskimi kompleksi, v katere vlagajo Rusi, in nič drugače ni, ko se čez gorski prelaz z osupljivimi razgledi (1027m), spustimo na Jonsko morje, kjer je spet vse več ali manj neokusno pozidano. Pa tudi ceste so brezhibne, na novo asfaltirane, nobenih lukenj, s katerimi so nam grozili. Naprej proti Serandi najdemo nekaj hecnih krajev in deviških belih plaž (z bunkerji, seveda), na katerih se spočijemo. Vse do Butrinta, arheološkega najdišča z grškimi izkopaninami na jugu, nas ob cesti ves čas spremljajo kičasti betonski izdelki – levi in osli in afrodite – vsi pobarvani z živimi barvami. Jon pravi, da imajo Albanci okus starih Grkov – menda so bili vsi starogrški kipi takole pobarvani.

 V srebrnem mestu Gjirokastra s tipičnimi trinadstropnimi hišami postavljenimi v breg, je rojstna hiša Enverja Hoxe spremenjena v etnografski muzej. Po gorski cesti zavijugamo proti Korcam. Tukaj je Albanija najlepša, pokrajina se kar naprej spreminja; skale in gorska planota in zasneženi hribi v daljavi. Pastir s tropom koz in šestimi velikimi pastirskimi psi; na široko se smeji in nam maha. Sveže ozelenela drevesa, travniki polni cvetja, žitna polja in bunkerji, bunkerji, bunkerji. Pod noč v osamljenem Leskoviku, ki ga mora sneg pozimi popolnoma odrezati od sveta, iščemo, kje je ‘cona turistica’ (tako piše na tabli). Pa je le edina glavna ulica, polna moških in fantov, ki se po dva ali v skupinah sprehajajo gor in dol. Pridružimo se jim pri večerni promenadi. Korzo. Pristno balkansko in tako sproščujoče.

 

MAKEDONIJA IN SRBIJA

V Makedonijo prestopimo v Tushemishtu, spet nekje bogu za hrbtom. Spet ob jezeru, ki je spet kot morje, le da je tokrat Ohridsko. V stari baziliki prisluhnemo bitju srca sv. Nauma, vstopnino nam polovično zaračuna prijazen menih, ki nas obravnava kot domačine, ne kot tujce. “Vi ste za nas još uvijek naši!” pravi. V Prilepu nas navduši muzej tobaka v tobačnem inštitutu, še bolj pa njegov kustos Aleksander, ki pripoveduje slastne tobačne zgodbe, da bi človek z veseljem kakšno prižgal. In to Drino, “eno najbolj ‘čistih in zdravih’ cigaret”. V Srbiji se peljemo proti znameniti Vrnjački Banji, tako vsaj mislimo, prispemo pa v neznano Vranjsko Banjo. Fant na informacijah postane zgovoren, ko sliši, da smo Slovenci – prej nezaupljivo strmi v rdečo albansko nalepko na kombiju. Tako naš balkanski potep zaključimo z namakanjem v vroči zdravilni kopeli. Zmehčani in prijetno utrujeni si zvečer potešimo lakoto v gostilnici Kosovo in zaspimo med dišečimi rjuhami v hiši domačinov, ki nam za smešno ceno odstopijo zgornje nadstropje.

                                                                                       KATARINA MAHNIČ 

 

 

 

Veslanje pri sosedih, po Zrmanji in Vranskem jezeru

V deželi Vinetuja, ribičije in ptičev 





Odkar sva si z Branetom kupila kanu, se je najino že tako utrujajoče veliko zanimanje za naravo – sprehodi s psom, kolesarjenje, plavanje in hribolazenje – razširilo še na raziskovanje plovnosti rek, jezer in potokov. In to ravno pravšnje plovnosti; zanimali  so naju varni, lagodni, ročnim mišicam prijazni tokovi, vode, ki te ne odnesejo ali ti nepredvideno ne obrnejo čolna. Za začetek Blejsko in Bohinjsko jezero. Milina. Nad Cajhnovim jezom na Savi Bohinjki, česa lažjega na tej reki skoraj ne moreš najti. Ljubljanica od Podpeči do centra Ljubljane – koliko nepričakovane divjine na pragu glavnega mesta. Kolpa na belokranjskem koncu. Nekega dne mi prijateljica, navdušena morjeplovka, pove, kako da je na Hrvaškem našla pravo reko  za naju. Zrmanja, od morja do Obrovca. Široka in mirna, zaradi plitvin skoraj brez ladijskega prometa. Z družbo so s petimi barkami pripluli v Obrovac ravno na dan otvoritve obnovljenega obrežja s privezi. Pričakala jih je zbrana množica z muziko, mažuretkami, ognjemetom – kot bi bilo vse zrežirano nalašč zanje. Pa še pošteno veseli so jih bili, saj so kot edina plovila tistega dne (poleg tam izdelane Elanove barke) prišli kot naročeni za zapolnitev novih privezov.







Za Zrmanjo sem takrat slišala prvič. Za Obrovac v severni Dalmaciji pa že leta 1995, zaradi zloglasne hrvaške vojaške operacije Nevihta, ko je iz mesta zbežalo vse srbsko prebivalstvo. Do takrat je tam živelo 85 odstotkov Srbov in 15 odstotkov Hrvatov. Po Nevihti se je številka obrnila – Srbov je ostalo, pravzaprav se jih je vrnilo, samo še 15 odstotkov. Nisem pa vedela, da Obrovac leži v kanjonu reke Zrmanje in je oddaljen dvanajst kilometrov od izliva reke v Novigradsko morje. Zrmanjo štejejo za eno najbolj čistih evropskih rek, s svojimi kanjoni in slapovi pa slovi kot ena najlepših rek na Hrvaškem in je s pritokom Krupa zaradi bližine morja vse leto primerna za rafting. Na pečinah njenega kanjona so celo snemali Vinetuja. To preberem na netu in tudi fotografije, ki jih uspem tam najti, so obetavne.
Odrineva junija, za osamosvojitveni podaljšani vikend, na predvečer praznika. Bova že  prespala kje ob morju, si misliva. Rumeni kanu je kot velikanski jazbečar zleknjen po vsej dolžini modrega kombija. Prizor je zelo lep, če pozabim na mukotrpno nalaganje s škripcem – najina plastična Rumena podmornica naj bi bila sicer nepotopljiva, je pa zaradi ulitega dvojnega dna in sten težka kot svinec. Prespiva na parkirišču tik pred Senjem – premamita naju dva tuja bivalna avtomobila, ki že počivata tam – z romantičnim, z lučkami posejanim pogledom na mesto.
Zjutraj naju zbudi trkanje na okno. Redar je, in kar dosti pregovarjanja je treba, da naju spusti nekaznovana. Parkirana sva namreč tik za znakom s prečrtano prikolico – od devetih zvečer do sedmih zjutraj nobenega spanja. Kazen na Hrvaškem je 600 kun za enega, 900 za dva, nama resno razlaga visoki in močni redar. Sve je jednom prvi put pravi, ko se opravičujem, da se nama kaj takega še ni zgodilo. Potem se počasi mehča: debatiramo o odcepitvi Slovenije – strašno pohvali to našo gesto – in potem smo, ker je ravno svetovno prvenstvo, že pri nogometu. Vijugava naprej po prelepi Jadranski magistrali in se skopava v Starem gradu, kjer čuvaji narodnega parka Paklenica nimajo pojma o Zrmanji, čeprav je na njihovem domačem pragu. Zapeljeva se proti hribom, proti Velebitu, do Obrovca. Mimo ogromnega zapuščenega industrijskega kompleksa in že se spustiva v delavsko, z bloki zadelano mestece v kanjonu, nad katerim kraljujejo ruševine trdnjave in skozi katerega na široko teče reka.
Na obnovljenem obrežju ni ljudi, nobene ladje v privezih, nobenega čolna na vodi. V turistični agenciji, kjer organizirajo raftanje, ne vedo, kaj bi počeli s turistoma, ki imata kanu s seboj, in si ne želita na rafting. Napotijo naju nekaj kilometrov naprej, na cilj organiziranega spusta, v Muškavce. V majhen kamp, kjer stoji lesen kiosk s hrano in pijačo, pod drevesi je nekaj klopi in kup kajakov, na malem travniku pa popolnoma nova toaletna baraka s tušem in straniščem. Tam je samo še ena nizozemska družinica z bivalnikom, ki očitno redno prihaja sem, saj se pozna s pivci in z osebjem kioska.
 Tudi sosedje imajo kamp, kar na domačem vrtu; povratniki iz Nemčije so, dva otroka, ki čebljata nemško, pomagata pedantnemu dedku pri košnji revne, presušene trave. Čisto zraven voda, trstičje in med bogato vegetacijo vse polno majhnih  slapov. S kanujem se zapeljeva po reki navzgor do prvega večjega slapa. Bregovi so zarasli, od vsepovsod se oglašajo ptiči in kmalu zabuči tudi slap. Zaveslava v posamezne zatoke, kjer vode skoraj ni videti, prekrita je z lokvanjevimi listi, na katerih poseda in se meče v vodo vse polno zelenih žab, velikih in čisto majčkenih.  Nekatere so kot gumi bomboni, mirno bi si kakšno vtaknil v usta. Vsake toliko se na list vrže riba in po nekaj poskokih spet pljuskne v vodo.
Zjutraj se sprehodiva do turške trdnjave in do še enih slapov. Vse je zaraščeno; plaziva se prek ograj, prečkava zakrpan pločevinast most, greva mimo blejajočih, v gručo stisnjenih ovac. Zaslišiva petje in čez polje nama primaha nasproti hecen starec z dolgimi belimi brki. Srb je, med hrvaško Nevihto je ostal brez vsega, odpeljali so mu tudi vso živino in 300 ovac. Je eden redkih, ki je prišel nazaj v hrvaško Srbsko Krajino, a tu je doma, pravi. Pri triinosemdesetih je poln življenja, živahno razlaga, kako sin tukaj ne najde ženske in kako je drug moški v vasi s težko muko dobil mlado ženo, ki ji zdaj nosi kavo v posteljo. Kako da je rad star, saj ga ‘život jača’. Ja, tako bi morali sprejemati staranje. Skozi uničeno in izumrlo vas Kaštel Žegarski, kjer na hišnem vhodu kot privid pobliskne le črna silhueta nad kvačkanje sklonjene starke, in mimo zanimive cerkvice s srbskim pokopališčem sredi polja, kjer se čudaška pastirica pogovarja z ovcami ali sama s seboj, se pripeljeva do pravoslavnega samostana Krupa, zgrajenega leta 1371. V njem naj bi domovala zbirka ikon, a vrata so zaklenjena in mogočna stavba s številnimi okni ob šumeči spremljavi reke Krupe nemo zre v zelenje, ki jo obkroža.
V Obrovcu pri gasilskem domu na koncu mesta spustiva v reko kanu in zaveslava proti morju. Zdrsneva mimo starega pokopališča tik ob vodi, potem se reka razširi. Na obeh straneh jo zarašča trstičje, plitvino ob bregovih pa označujejo rdeči in zeleni oštevilčeni stebri – znamenja za morjeplovce. Voda je precej nizka; ves čas veslanja srečava samo gliser, čoln in turistično ladjico iz Obrovca.

 Dva bela laboda zdrsneta iz ločja, za njima in za stenami kanjona pa se veličastno dviga Velebit. Zdi se, da se bo zdaj zdaj po kamnitem pobočju na konju pripodil Vinetu, in ne morem si kaj, da se ne bi z dlanjo potolkla po ustih in spustila tistega značilnega indijanskega u-u-u-u-u. Pokrajina se kar naprej spreminja; bližje sva morju, globlji in ožji postaja kanjon in bolj strmi njegovi bregovi, z zanimivimi skalami v oranžno-rdečih tonih, v vodi pa je čutiti nagajanje morskih tokov. Malicava ob spet širokem izlivu Zrmanje v Novigradsko morje, na kamniti plažici, kjer nama delajo družbo samo mumificirani ostanki poginule ovce. Deževati začne in rumenemu čolnu se pri veslanju nazaj pridružita še rumeni pelerini. Po štiriindvajsetih kilometrih reke in že rahlo naveličanem odštevanju rdeče-zelenih stebrov naju tik pred mrakom spet pozdravijo grdi socialistični bloki in dolgo betonirano obrovško obrežje.
Za prenočevanje si po priporočilu domačina izbereva ribiški kamp Crkvine v Prirodnem parku Vransko jezero in se utaboriva čisto ob vodi. Jezero, ki je dolgo 13,6 kilometrov, široko 1,4 – 3,5 kilometra in ima površino 30 km2, je največje na Hrvaškem. Tudi tega nisem vedela. Zjutraj se zbudiva v popolnoma ribiški prizor. Moški pri sosednji prikolici se fotografirajo z ogromnimi krapi, mečejo se z njimi po tleh in pozirajo v različnih ‘lovskih’ položajih. Srečni so kot otroci. Drugim sosedom pri zajtrku star Nemec za dobro jutro na harmoniko zaigra Lili Marlen. V zahvalo dobi kozarček šnopsa. Crkvine očitno nimajo naključnih gostov, bolj stalne prebivalce, ki se kar naprej vračajo in jih druži strast do ribičije. Vse je tako domače, preseneti celo stranišče, kjer igra glasba in so povsod elegantni sveži cvetni aranžmaji – ikebane, menda ima z njimi veselje gospa snažilka. Veslava po jezeru, med trstičjem in pticami in regljajočimi žabami, med ribiškimi čolni, ki zasanjano lebdijo na gladini, kot bi jih tja umestil impresionistični slikar. Zaradi prostranosti je Vrbsko jezero malo podobno morju, kodrajo ga nežni valčki. Zaveslava čezenj skoraj tam, kjer je najbolj široko. Na drugi strani se utaboriva na osamljeni plaži. Kopava se in uživava, dokler se skorajda z jasnega ne dvigne burja in pošteno vzvaluje vodo, ki začne butati ob obalo, nama skoraj poplavi plažo in nekajkrat vrže vodo v čoln. Še dobro, da je nepotopljiv, se tolaživa. In da sva s seboj vzela varnostne jopiče.



Proti večeru se jezero popolnoma umiri, gladko je kot olje. Moški se odpravljajo na ribolov kot bi odhajali k vojakom; ženske jih spremljajo na obalo, z biciklom in peš. Objemi, poljubi, mahanje. Dva Štajerca s spalkami pride spremit cela družina. Spokojno je kot na vasi, in težko je verjeti, da je tipični poletni morski živžav bližnjih Pakoštan, s štanti in promenado, le pol ure hoje stran.     
                    Katarina Mahnič

NEUNIČLJIVO SRCE AVSTRALIJE

Katarina Mahnič

 

Peljeva se s severa proti jugu, skorajda naravnost po sredi kontinenta, počasi, še ne šestdeset na uro, ker naju je zalotil mrak in si ne želiva zbiti živali, če bi nama kakšna skočila na cesto. Vseokrog spokojnost neskončne grmičevnate ravnine; na najini levi, vzhodni strani se je že popolnoma znočilo, na desni, kjer je zašlo sonce, pa še vztraja prav nezemsko srebrno žarenje. Dolgega dne potovanje v noč me prešine poetični naslov drame ameriškega dramatika Eugena O’Neilla. In spomnim se davne izjave takrat devetletnega sina, ki je na eni od nočnih avtobusnih voženj skozi ‘outback’, ko so se zvezde dobesedno dotikale tal, izjavil: “Tukaj pa res lahko vidim, da je Zemlja okrogla!”

Iz teme končno vstanejo obrisi obcestne postojanke Marla: razsvetljena okna lesenega paba, par nizkih motelskih stavb, počivajoči cestni vlak, vetrnica za črpanje vode, prostor za kampiranje. Šotor postaviva pod enega od redkih dreves, poleg prikolice stalnih prebivalcev kampa, iz katere se besno razlegajo vsaj štiri melodije pasjega laježa. Na drugi strani čistine iz minibusa z napisom ADELAIDE-COOBER PEDY-AYERS ROCK-KINGS CANYON-ALICE SPRINGS izstopajo ‘backpackerji’. Vodnik jim s prikolice razklada spalne vreče z mrežami proti komarjem in se v istem zamahu trudi pričarati večerjo. Organizirane ture, v katere je vključeno vse razen samote, zaradi spanja pod zvezdami pa imajo vendarle še zadosten pridih avanture, so za moderne nahrbtnikarje kljub zasoljeni ceni očitno najbolj mamljive. Takšne instantne pakete mladih popotnikov srečujeva nenehoma. Če nisva dovolj zgodaj na nogah, z vodnikom na čelu že glasno prodirajo po potkah v divjino, požvižgajo se na tišino in ptičje petje in najbolj uživajo, ko se fotografirajo v bedastih položajih, s prsti skoraj obvezno stegnjenimi v črko V, znamenje zmage.         

    

Preden zaspiva v šotoru razmišljam, kolikokrat sem se vozila po tej poti. In kako je bilo vsakič čisto drugače. Prvič sem se proti Darwinu peljala leta 1988, sama z avtobusom, komaj leto po tistem ko so v celoti asfaltirali legendarno Stuart Highway, dvopasovno avtocesto, ki avstralski jug povezuje s severom. V tistih časih se mednarodni Greyhoundovi avtobusi niso prevažali prazni, saj je bila za mladeniško nahrbtniško potepanje po deželi najcenejša nekakšna ‘interbus’ vozovnica: kupil si jo za ves mesec, stopil dol kadar se ti je zahotelo, si poiskal prenočišče, ostal nekje daljši in drugje krajši čas, spoznal ljudi, potem pa je za nekaj dni tvoj dom spet postal avtobus. Najmočnejši vtis je takrat name naredil Coober Pedy, podzemno mesto kopalcev opalov, in kako je bila največja želja njegovih prebivalcev, da bi jim uspelo vzgojiti drevesa – na prste sem lahko preštela ovela stebelca njihovih klavrnih poskusov.  V letih, ko sva s sinom živela v Avstraliji, so naju prav avtobusi večkrat popeljali sem gor, in kasneje stari ford karavan z imenom Rudl, ki je ob obisku najinih domačih potrpežljivo prenašal šest ljudi in tono prtljage. V skupnem družinskem spominu bo za vedno ostalo zapisano, kako nas je v pogorju MacDonnell nad Alice Springsom zajelo neurje in nas je poplava za vso noč odrezala od sveta. Ta pot je bila zame vsakič, bolj kot sem jo poznala, povezana z ljubeznijo in strahom: ljubeznijo do pokrajine in strahom, da se je spremenila; z ljubeznijo do ljudi, ki sem jih po njej vodila, in s strahom, da je ne bodo vzljubili tako, kot jo ljubim sama.    

Zdaj sva tukaj z Branetom. Priletela sva v moj domači Melbourne, in se nastanila v prijateljičinem pabu v boemskem severnem Fitzroyu, ki leži na nasprotnem bregu reke Yarre kot Kew, kjer sem živela pred leti. Tokrat sem prvič slišala za delitev Melbourna na dva bregova, slabšega in boljšega, na revnega in bogatega, zloglasnega in varnega. Yarra mi je vselej pomenila le široko, pomirjujočo rjavo vodo, ki je vijugala skozi mesto, ga na enem koncu priklepala na morje in ga na drugem razpuščala med drevesa in pašnike. Pohajkovanje ob njej mi je dajalo občutek, da živim na podeželju, ne v drugem največjem mestu Avstralije. Melbourne, kar nekajkrat na vrhu seznama mest, ki ponujajo najvišjo kakovost življenja, je v šestih letih moje odsotnosti izgubil svoj lagodni podeželski čar. Čeprav na pogled vedno bolj drzen in barvit, z ravno pravšnjo mešanico starih zgradb, parkov in modernih arhitekturnih rešitev, je postal natrpan in dušeč. Ljudje se v središču mesta drenjajo po ulicah, po katerih se je bilo nekoč prav prijetno sprehajati. Izginili so stari prašni avtomobili, nekakšen zaščitni znak Avstralije, in stari zeleni tramvaji; nadomestili so jih novi, hitrejši, ki pa se v obupni prometni gneči komaj premikajo. Skokovito naraščajo cene nepremičnin, saj vrednost narekujejo kupci od zunaj, večinoma bogati Kitajci, ki kupujejo vile svojim v Avstraliji študirajočim otrokom. Sproščena imigracijska politika nove vlade premiera Rudda, za katero mnogi pravijo, da je ušla izpod nadzora, s povečanim kriminalom in rastočim številom prejemnikov socialne pomoči že terja svoj davek. Trimilijonski Melbourne naj bi do leta 2037 s 5.7 milijona prebivalcev prehitel Sydney, čeprav ima že osem let omejeno porabo vode. Ne le, da populacija raste prehitro za prenapolnjena mesta, še nevarneje je, so zapisali v dnevniku The Age, da raste prehitro, da bi se novi priseljenci začutili povezani z deželo, začeli ceniti njene vrednote ter se postopoma imeli za Avstralce.

Mesta se komaj otreseva; kot bi se z navalom tujcev izgubila tudi neobremenjena avstralska sproščenost, pregovorni ‘take it easy’. Še z najemom avtomobila imava težave, saj redkokatera agencija dovoli svoj avto odpeljati iz ene države v drugo, še toliko manj, če je to daljni Severni teritorij. Pa je vse pozabljeno, ko pred nama zadiha prostor in spet pride do polne veljave avstralsko nebo. Ko zakuriva ogenj v divjini ter se prepustiva zvedavim pogledom kengurujev in histeričnemu smehu kukabar. Vasi pod pogorjem Flinders imajo široke ulice, ki jim po sredini kot sloviti barcelonski La Rambi teče pas dreves in zelenja, le da so te videti izumrle. V Peterboroughu na obnovljeni železniški postaji stoji spomenik psu Bobu, ki se je rad vozil z vlaki. Samo v Avstraliji doživiš kaj takega. V suhih strugah rek stražarijo častitljivo stari rečni evkalipti, zverižene veje in vreščeče papige v njihovih krošnjah dajejo vtis začaranega gozda. Še naprej pod vročim soncem migota rožnata skorja slanih jezer. Osupljivo drugačen je tokrat center sam: sicer oranžno-rdeče srce Avstralije sije v sveži zeleni barvi, kot bi se vozila skozi park. Večtedensko deževje je opravilo svoje in puščava živi.

Uluru, osamljeni rdeči monolit, h kateremu romajo horde turistov, je še vedno skrivnosten in kar malce strašljiv. Tako živ je; grozi, da naju bo posrkal vase, ko se po sončnem zahodu sprehodiva ob njegovem vznožju. Katatjuta, zaobljena skupina skal, ki se prek praznega prostranstva spogleduje z njim, je bolj udomačene sorte. Med njenimi mogočnimi oranžnimi kupolami se skrivajo zelene oaze polne živali, mehke in hladeče kot kakšen tuzemski raj. Zvečer v skoraj praznem kampu ob Kraljevem kanjonu stikajo in otožno zavijajo pretegnjeni dingi in napovedujejo, kakšne spoštljive lepote nama bo razkril.

Coober Pedy naju pričaka pod prežarjeno modrim nebom polnim pohlevnih belih oblačkov. Vsepovsod beli kupi peska, kot da jih je naril velikanski albino krt. Tudi drevesa so zrasla in očitno se v tem zanje povsem neprimernem okolju zdaj čisto dobro počutijo. Naša hrepenenja torej le niso vedno tako brezplodna, kot se zdi. V iskanju podzemnega prenočišča pomotoma zapeljeva na dvorišče Švicarja srednjih let, ki koplje in prodaja opale. Lačen družbe nama razkaže svojo podzemno hišo in postreže s tragično življenjsko zgodbo. Potem se loti splošnejših tem. Spregovori o nerazumnem dotoku priseljencev in negativnih spremembah, ki jih bo to prineslo. Priseljenska polemika v najbolj multikulturnem, strpnem in sproščenem kraju pod soncem zveni še resneje kot ob prebiranju časopisnih člankov. Problem ni v tem, da Avstralija ne bi imela prostora, pravi Švicar, pogojev nima. Na vodo se je nemogoče zanašati, pridelkov je že zdaj premalo, razbohotilo se je pridelovanje gensko spremenjene hrane.  “Mogoče bo Avstralija enkrat res dežela norega Maxa,” se s kislim nasmehom spomni futurističnega filma, posnetega v okolici Coober Pedyja. 

Zunaj stoka in cvili, kot bi se prebudila velikanska pošast. Pogledava iz šotora. Cestni vlak si je odpočil in se odpravlja na pot. Nahrbtnikarji z minibusa ADELAIDE-COOBER PEDY-AYERS ROCK-KINGS CANYON-ALICE SPRINGS so še vedno v spalnih vrečah posejani po tleh. Vseokrog en sam veličasten nič. Svetloba je rožnata, in potem vzide sonce, nenadoma, ali kakor se je bolj posrečeno izrazil avstralski pisatelj D’Arcy Niland: kot bi pritisnil na stikalo, kot bi požvižgal psu. 

 

NA CIGANSKI PRAZNIK v

CAMARGUE           

                                                        

Če bi prijateljem rekla, da se proti koncu maja odpravljam v Caan, bi gotovo takoj pomislili na filmski festival in peščene plaže Azurne obale. Ko pa sem jim navdušeno razlagala, da grem končno v Camargue, natančneje v mestece Les Saintes Maries de la Mer na ciganski praznik, me je večina samo debelo gledala – kakšne Marije in kakšni cigani, nikoli slišal, ja, kje pa je to, a v Franciji? – čeprav tudi Camargue, tako kot Azurna obala, leži v toliko opevani Provansi, samo kakšnih dvesto kilometrov stran. O zamočvirjeni pokrajini v delti reke Rone sem pred skoraj dvajsetimi leti brala v hrvaškem Startu. Še danes ne vem, ali je bila reportaža res tako dobra, da mi je zbudila hrepenenje, ali pa preprosto obstajajo kraji, ki so ti tako na kožo pisani, da ti pridejo naproti. Pa me ni pritegnil samo očarljivi opis enega največjih močvirij v Evropi, po katerem se podijo divji konji in se dolgonoge sprehajajo jate rožnatih flamingov in je tako slikovit, da sta v njem navdih kar naprej iskala Paul Cezanne in Vincent van Gogh, ampak predvsem cigani, ki se zadnji majski vikend z vseh vetrov zberejo v majhnem kraju Les Saintes Maries de la Mer, kamor pridejo počastit svojo zavetnico, črno Saro. Cigani, tisti pravi, ponosni, potepuški cigani v pisanih oblačilih, z bivalnimi vozovi in s psi, s kitarami in z basi, s črnolasimi ženskami in smrkavimi otroki, ki s Sarinim kipom na ramenih in s cvetjem okinčani bredejo v morje. Vse ena sama pesem in ples in strast do življenja. Vsaj takšno sliko sem si ustvarila. Ja, vse kar se premika, živi v hišah na kolesih in je malce divje in nenavadno, je name že od majhnega naredilo silen vtis. Cirkus, počitniški kampi, cigani (tisti filmski) … Potem je bil Camargue prvič, čisto na kratko, kmalu po zapisu v Startu.  Bil je julij in s prijatelji smo na poti v Španijo z avtom naredili ovinek (ni treba posebej poudarjati, kdo je težil). Pred nami je vozil motorist z dekletom za hrbtom, tako da je bil moj prvi pogled na širna močvirja in lagune nepozabno svobodno prebičan z dolgimi lasmi, ki so ji plapolali izpod čelade. Mestece med peščenimi sipinami je bilo pravljično, beli konji so v vrstah pohlevno čakali na jahače, plamencev ni bilo na spregled, ob cesti pa je stal samo en ciganski voz, tak lesen, klasičen, in pred njim je sedel cigan s klobukom in v rdeči srajci in brenkal na kitaro, kot vaba in obet, kako mora šele biti maja, ko se ta prizor postoteri, potisočeri. Camargue drugič se je dogajal avgusta nekaj let pozneje s kolesoma, pravzaprav brez koles, saj zaradi stavke železničarjev najina bicikla s tovornim vlakom nista prispela v Arles takrat kot midva in sva s prijateljem s kolesarskimi torbami pod roko v Camargue odštopala. Na sposojenih kolesih naju je močvirje tako prevzelo, še posebej, ko se je rdeča žareča krogla čarobno pogrezala vanj, da sva se odločila prespati v spalkah kar sredi ‘divjine’. Tako mi tudi drugi Camargue ni ostal v spominu po konjih, plamencih in ciganih, ampak po komarjih, ki so nama vso noč glasno in množično (v dobesednem in prenesenem pomenu) pili kri.                      Camargue tretjič je končno uspel maja. Letos maja. In to tako, kot se na praznovanje s cigani spodobi odpraviti - s kombijem, se pravi z lastno hišo na kolesih. Fanta sta se spredaj mučila z nočno vožnjo in zabavala s svojimi štosi, jaz pa sem zadaj (v dnevni sobi-kuhinji-spalnici) kot dobra potovalna gospodinja pripravljala kanapejčke in se zadnji hip izobraževala z zgodovino mesteca, kamor smo bili namenjeni. Od kod pravzaprav izvirajo ta vsakoletna čaščenja, saj poleg ciganske Sare prebivalci Les Saintes Maries de la Mer častijo tudi dve Mariji, po katerih je mestece dobilo ime. Provansalska legenda ima, kot vse dobre zgodbe, več različic, meni je najbolj všeč tale: Kmalu po Kristusovi smrti je bilo nekaj njegovi privržencev kaznovanih zaradi vere vanj tako, da so jih iz Svete dežele v ladjici brez jader in vesel spustili po morju. Poleg drugih bibličnih oseb sta bili na krovu tudi Marija Saloma in Marija Jakoba, s seboj pa so na njeno prošnjo vzeli tudi črnko Saro. Ta je prišla na ladijco tako, da je hodila po vodi, pomagalo pa ji je ogrinjalo, ki ga je prednjo vrgla ena od Marij. Ko so pristali, so na mestu, kjer zdaj stoji Saintes Maries de la Mer, ostale le Mariji in njuna služabnica Sara, drugi so se razkropili po Galiji oznanjat evangelij. Leta 1448 so pri izkopavanjih na mestu, kjer je stala prva cerkev, našli več človeških skeletov, med njimi tudi dveh žensk. Ker sta bili pokopani pod nekdanjim oltarjem so sklepali, da so to res kosti svetih žena, položili so jih v dva poslikana lesena relikvarija in spravili v kapeli nove cerkve nad oltarjem. Tako so prebivalci tega mesteca postali čuvarji svetniških ostankov. Tokrat pogrezanje v močvirnato neskončnost ne prinese miru; bližje smo mestecu, bolj naseljena postaja pokrajina.  Ciganski bivalno-vozni park je osupljiv. Prej bi pomislil na mednarodno razstavo avtodomov (belih, krasnih, nedotaknjenih) kot na ciganski tabor. Naša hiša je daleč najmanjša in najslabša, pa še plave barve smo. Tudi tri precej dobra kolesa zadaj na kombiju nam ne dvignejo ugleda, kvečjemu nas spremenijo v navadne ranljive turiste, malodane vsiljivce. Pa je to samo prvi vtis, mogoče tudi zato, ker nam v kampu, pred katerim hočemo zaparkirati, takoj razložijo, naj se zaradi varnosti raje premaknemo na drugi del mesteca. Prevroče je in bliža se Sarina procesija, zato tvegamo. Peš se odpravimo po prenapolnjenih ulicah: mimo modernih premičnih domov,  v katerih se vrtijo pralni stroji in se zunaj suši perilo in se otroci kopajo v mini bazenčkih; mimo enega in edinega lesenega ciganskega voza, pa še to takega umetelno pobarvanega, turističnega, z brusi in lajno; mimo stojic z raznovrstno kramo in spominki; mimo cigank, ki vsiljujejo svetinjice ali šloganje z dlani in ponosnih očetov s hčerkicami v rdečih nošah, ki jih bodo dvignjene na ramena ponujali v blagoslov zavetnici Sari … do zatohlega cerkvenega dvorišča, na katerem že čakajo camarški kavboji (gardians) na belih konjih z značilnimi drogovi za zganjanje živine v rokah in kamor iz nabito polne cerkve že odmevajo pesem, molitve in vzkliki “Vive Sainte Sara!” Relikvije svetnic so spustili iz kapele nad oltarjem in črna Sara je ‘vstala’ iz grobnice, v kateri leži. Oblečen v bogata oblačila, da mu iz gub in naborkov gleda samo droben, temen, prijazen obraz, se njen kip ob vsesplošnem razburjenju prikaže iz temne cerkvene notranjosti in na ramenih nosilcev počasi zapluje nad množico, kot bi spet hodila po vodi. Zrak je poln rož, plapolajočih praporov s Sarino sliko, križev, fotoaparatov in vonja konjskih iztrebkov. Kavboji se kot telesni stražarji kakšne filmske zvezde postrojijo na čelu sprevoda, ki ob petju in vzklikanju krene po ulicah proti morju. Tam pa so plažo tudi že preplavile množice ljudi in Sara v vodo zabrede v gneči oblečenih teles in dvignjenih rok, da bi brez konjev, ki ji zvesto sledijo, kar izginila v njej. Naslednje dni si privoščimo zajeten kos camarške pogače. V morje s podobnim ritualom, le z druge perspektive (s poševne strehe cerkve, s katere je čudovit pogled na Saintes Maries) pospremimo še obe Mariji. Pričakamo ‘abrivado’, ko kavboji na konjih po mestnih ulicah do arene v svoji sredi priženejo bike in jih na isti način spet odženejo. Camarške bikoborbe namreč niso krvave, ampak morajo neoboroženi mladeniči biku nekaj sneti z rogov, kar seveda zahteva precej letanja, poguma in osuplih ‘aaahov’ s tribun. Ogledamo si njihove plese in tekmovanje kavbojev za dekletov poljub. Zvečer na ulicah in trgcih prisluhnemu muziciranju ciganov; res jim je glasba v zibko položena, kar koli primejo v roke, zaigra, violine norijo, kot bi jih gonil hudič! Najlepša pa so kolesarska potepanja po pomirjujočem močvirnem prostranstvu, med lagunami, kanali in cvetočimi sipinami, v tisti neresnični, za fotografiranje skorajda presvetljeni svetlobi izhlapevajoče soli in praznih prostorov. Maj je končno izpolnil tudi pričakovanja, ki mi jih je pred davnimi leti obljubljal Start: živali so na vsakem koraku, konji in biki in ptiči, veliko ptičev. Tudi plamencev. Belih, oranžnih, rožnatih, najbolj dih jemajočih kadar razširijo krila. Pozabljeni smo od sveta in končno enkrat čas ni naš gospodar, ko zleknjeni ob eni od lagun s pogledom na jato plamencev spraznimo steklenico domačega muškata, ki smo si jo malo pred tem kupili na stojnici ob cesti. Po tako bogatih dneh niti preveč hudo, da so nas na koncu še okradli kot se za takšen shod spodobi. Nič pretresljivega, kdo jo je najslabše odnesel, pa je ni jasno, če izdam, da sem domov grede tudi jaz morala obleči moške spodnje  hlačke.                                     V ZVOKIH IN RITMIH IRSKE Že dva dni dežuje. Francija beži mimo po drugorazrednih cestah, po katerih naju, ker je nastavljena na izogibanje cestninam, vodi satelitska navigatorka Katja. Po šipah se stekajo obdelana polja in že tako majhne podeželske hiške kot da bi počepnile pod težo nabreklega neba. V Normandiji je zloglasna obala, na kateri so se med drugo svetovno vojno izkrcali zavezniki, zavita v meglo. V Cherbourgu naju že čaka ogromni trajekt irske družbe Irishferries - Oscar Wilde. Vrsta avtomobilov za vkrcanje je neskončna, in prizor je podoben filmski komediji, ki sva jo nedavno gledala: večina avtomobilov z irsko registrsko tablico se šibi pod tovorom škatel in zabojev polnih alkoholnih pijač. Z njimi so zatrpani sedeži in prtljažniki, privezani so na strehah, vlečejo jih za seboj v prikolicah. Alkohol je v Franciji bistveno cenejši kot na Irskem, zato ekspedicije na celino, predvsem pred večjimi družinskimi slavji, niso nič nenavadnega. Oscar Wilde je razkošna ladja, imenovana po znamenitem razvpitem irskem pisatelju in dramatiku, ki se je rodil v Dublinu, polna salonov, barov in restavracij, s trgovino, kinom, kazinom in dvema etažama elegantnih spalnih kabin. A kaj ko nama za ugodno karto pripadata le rezervirana sedeža v zatohlem prostoru v desetem nadstropju, kjer so se že razkomotili Poljaki – delavci, ki se po velikonočnih praznikih v domovini vračajo na Irsko. Pridruživa se jim v spalkah na tapisonu, precej češko se počutim in se tik preden zaspim potolažim z Wildovim izrekom: Vsi ležimo v jarku, a nekateri izmed nas gledamo zvezde.´ Zbudi naju sončen dan brez oblačka, ki se tudi ob popoldanskem pristanku v kraju Rosslare na irskem jugu še kar nadaljuje. Z ladje srečno zapeljeva na levo, na ozke ceste, bolj cestice, med žive meje, grmovje, drevorede in zložene kamnite ograje, poraščene z mahom in cvetočimi plezalkami. V polnem razcvetu je brnistri podobno rumeno grmičevje, tako da je prvi vtis o Irski sončno rumen in ne deževno zelen, kot sem pričakovala. Peljeva kar na slepo, mimo starega pokopališča, kjer se nagnjeni keltski križi pogrezajo v belino cvetočega divjega česna, mimo ruševin samostana, pa še enih ruševin in še enega dih jemajočega pokopališča, in že naju na koncu rtiča Hook Head k spanju vabi najstarejši še delujoči svetilnik na Irskem (800 let). Morje je nizko in ni ne dramatičnega butanja valov ne sončnega zahoda, pa zato večer nama in dvema starejšima možakarjema v nemškem avtodomu popestri glasna mularija, ki se pod noč pripelje pit in kadit travco. Brane razpreda o magični moči svetilnikov, po mojem pa so magnet za mlade na vseh koncih sveta predvsem zaradi samote, da se lahko v miru zadenejo. Zgodnja kava s pogledom na razpenjeno morje in le nekaj kilometrov stran spet ruševine, tokrat razpadajočega gradu imenovanega Slade, postavljenega v hecno, skorajda gledališko sceno malega smrdečega pristana. Zasidrane ribiške ladjice in čolni so zaradi oseke obležali na pesku, ob kamnito grajsko zidovje pa so nakopičene  vrše za rake kot moderna umetniška inštalacija. Mir, samo ostareli gospod, ki težko hodi in še težje govori je na sprehodu z živahnim kužkom in z muko izdavi nice day. Ja, že drugi dan sije sonce in treba ga je izkoristiti. Na Irskem se vreme namreč lahko vsak hip pokvari in nikoli ne veš, pravijo, če ne bo potem samo še deževalo. Slediva glasu najine navigatorke, ki ne zna sklanjati križišč, ker ji računalniško programirani manjka besednega zaklada. In sva transportirana v pravljico iz neke druge dobe. V Cashelu nad zeleno pokrajino gospodujejo mogočni ostanki srednjeveške katedrale, v Cahirju je središče mesta zapolnjeno z gradom, obzidjem in reko, ki ga obkroža. Cesta se dviga, postaja ovinkasta in gozdna, že prav gorska. Pod nama zeleno-rumena ravnina s hiškami, in bele pike sredi zelenega travnika, kot nogometaši na igrišču, obrobljenim z rumenimi črtami. Ovce me zaradi rdeče, modro, zeleno ... pobarvanih zadnjic tudi od blizu kar naprej spominjajo na nogometna moštva s podmladkom. Naprej skozi Lismore, okinčan s prelepimi vrtovi, in že se po stezicah in poteh, med zidovi, živimi mejami in rumenim žarenjem bližava morju. Mestece Cobh (med angleško vladavino Queenstown), iz katerega je zadnjič izplul Titanik, je zgrajeno v raznobarvnih 'nadstropjih', nekakšen mini Monako s hecnimi stisnjenimi hišami s zašiljenimi strehami, med njimi pa v nebo štrli ogromna katedrala, predimenzionirana za tako malo prostora med bregom in morjem. Od tukaj so ljudje odhajali v Ameriko in drugam (po obdobju krompirjeve lakote se je v 150 letih izselilo kar tri milijone Ircev) in sem so na svojih plovbah priplule vse velike ladje.  Kar ne moreva se nasititi irskega juga. Trije polotoki, Beara, Kerry in Dingle, vsi z vetrom prepihani, polni peščenih zalivov, očarljivih vasic, zapuščenih pokopališč, divjih pečin, krasnih razgledov, dolgih plaž ...  Kombiji pod sipinami, zmešnjava živopisanih desk in jezdeci valov na razbesnjenem morju. Psi, ki se ti mimogrede pridružijo na sprehodu ob obali, zgovornejši v svoji pasji govorici kot njihovi gospodarji v človeški - pa čeprav je toliko napisanega o irski komunikativnosti in čvekljivosti. Obilje klifov, ki v svoji neokrnjenosti presegajo Moherske, grozljivo samotnih, skrivnostnih in neusmiljenih med preganjajočimi se meglicami in drobnim pršenjem. Res tiste vrste klifi s katerih so se metale v globino v ljubezni razočarane junakinje iz del sester Bronte. Kampi so zapuščeni, z množico praznih prikolic in bivalnikov, saj se sezona še ni začela. Prav s težavo najdeš kakšnega 'na pol odprtega', kar pomeni, da lastnik še ni priklopil elektrike in da je voda mrzla ali pa je sploh ni. V enem takšnih 'neuporabnih' kampov pod noč iz prikolice prileze krmežljav možakar, tipičen rdečelasi Irec, ki nama za pločevinko Uniona ponudi parkirišče za kombi in celo pokaže stranišče v nekdanjem hlevu. Misli, da sva Čeha, in pojma nima, kje je Slovenija. V mestecu Killorglin so ob desetih zjutraj zaprte vse trgovine, celo turistična agencija; ne samo, da je prezgodaj, sploh ne dela vsak dan. Še tistih nekaj ljudi, ki jih srečava na ulicah, je čudnih ali pa še včerajšnjih; kot bi kraj res živel samo za dan, ko okronajo kozla - praznik, po katerem slovi. Nihče ne ve, kje se gre na najvišji vrh Irske, čeprav se dviga na njihovem pragu, nihče sploh ne ve, da je tam. S poštarjevo pomočjo le najdeva eno od poti in čeprav ima Carrantuohill za slovenske pojme le skromnih 1038 metrov, pot na vrh ni tako nedolžna, šest ur nama vzame in tudi razgledi z vrha so nepričakovani – hribi do morja in hribi v notranjost. Vreme je tipično irsko, zdaj sonce in vrh gore v jasnini, naslednji hip ga že zagrne megla, potem prši, pa pošteno dežuje, in spet sije sonce, na vrhu se v vetru vrtinči babje pšeno, nad jezercema na gorski planoti se razbohoti mavrica. Napredujeva počasi. Tla so šotnata, mehka, mokra in udirajoča; in po 200-metrskem skalnatem žlebu, ki mu pravijo Hudičeva lestev, lije voda, da spust nazajgrede bolj spominja na soteskanje po Hudičevem slapu. Teden dni potujeva s sinom Jonom in njegovo Petro, ki sta že štiri mesece v Dublinu na študijski izmenjavi. Iz Slovenije sva jima pripeljala kolesi s potovalnimi torbami, ker hočeta po zaključku študija domov odkolesariti. Dobimo se nekje na sredi poti in po ugotovitvi, da njima namenjeni šotor nima palic, vsi štirje spimo v kombiju. Najlepši skupni spomin bo gotovo ostal deževni večer, ko iz mokrega meglenega labirinta cestk in stezic pademo v vas polno avtomobilov. Vaška krčma je natrpana z domačini, ki praznujejo 100-letnico znamenitega benda Kilfenora – tako se vas namreč imenuje. Predamo se prazničnemu vzdušju, poslušamo muziciranje in petje starcev in mladine, pa udarjanje pet, ko vsake toliko kdo vstane in ob vsesplošnem navdušenju poskoči v njihovem plesu. Edini tujci smo, pijemo guinness in z njim srkamo ozračje te popolne irske samozadostnosti, preprostosti, radosti do življenja. Pivsko utrujeni zaspimo v kombiju kar sredi vasi. Proti jutru, a še v temi, nas prebudi gromozanski ropot. Na lesenem odru, postavljenem le kakšen meter stran, pet vztrajnih mladih žurerjev trenira irski ples, kakšno uro se vrtijo in tolčejo s petami in Jon, ki spi na prednjih sedežih in skozi okno vidi samo poskakujoče noge, mora zapreti oči, da mu ne postane slabo. Guinnessa je bilo očitno preveč. Derry in Belfast, zloglasni mesti Severne Irske, pretreseta do kosti. Eno je slišati, kaj se je tam dogajalo, videti, da se še vedno dogaja, da strah in sovraštvo med katoliki in protestanti, med 'domoljubi' in 'Angležarji', še vedno ni izkoreninjeno, pa čisto nekaj drugega. Ne moreš verjeti, da ljudje v kakšni zahodni državi še lahko živijo tako. Poslopja porisana z murali in popisana z grafiti, bodeče žice, rešetke, večmetrski zidovi in ograje, ki ločujejo katoliške predele od protestantskih, razbita okna in stolčene fasade zapuščenih hiš. Vojna, ki je še dolgo ne bo konec. In potem je že Dublin, in kmalu spet Rosslare. In Oscar Wilde že pluje proti Franciji. Poslovilni guinness v salonu in zadnji zvoki irske sproščenosti, ki jih iz bendža in violine ob mizi polni praznih pivskih kozarcev izvablja hipaški par srednjih let s spečim dojenčkom na sedežu. KATARINA MAHNIČ      V zvokih

Trenutno stanje duha: NOVOLETNO

                        4 ever               

                                                       www . 4ever .cz      glavni sponzor                                                        

           

 SVA KATARINA IN BRANE, NA ZAČETKU POTI PO KUBI BO Z NAMA TUDI DUŠAN .  NADALJEVALA BOVA Z EKVADORJEM ,PERUJEM ,BOLIVIJO IN ARGENTINO.NA POTI S KOLESOM BOVA PREDVIDOMA DO MARCA 2008.VEČINO POTI BOVA OPRAVILA S   KOLESI .  JAVLJALA SE BOVA, KADAR BOVA IMELA PRILOŽNOST. NA BLOGU PA BOVA OBJAVLJALA TUDI FOTOGRAFIJE Z NAJINE POTI .IZ BENETK POLETIVA 6 NOVEMBRA.NA POTI SE BOVA POVZPELA NA VEČ VRHOV  DO VIŠINE 6000M .S KOLESI  BOVA POSKUŠALA PRESEČI VIŠINO NAJVIŠJE EVROPSKE GORE ELBRUS (kakor za koga)   Komentarji na koncu strani so vaša vez z nama. Vesela jih bova!  

PISETE NAMA LAHKO TUDI NA BRANIMIRDD@GMAIL.COM

WE ARE KATARINA AND BRANE,IN CUBA,AT THE START OF OUR TRIP,DUŠAN WILL ALSO BE TRAVELING WITH US. THE TWO OF US WILL CONTINUE OUR TRIP IN ECUADOR,PERU,BOLIVIA AND ARGENTINA .WE EXPECT TO FINISH IT IN MARCH 2008.THE MAJORITY OF OUR TRIP WILL BE BY BICYCLE.WE WILL REPORT WHEREVER WE HAVE A CHANCE.ON OUR BLOG WE ALSO POST PHOTOS OF OUR JOURNEY.WE FLY FROM VENICE ON THE 6 OF NOVEMBER .DURING OUR TRIP WE WILL ATTEMPT TO CLIMB A FEW PEAKS AS HIGH AS 6000 METERS. WITH OUR BIKES WE WILL TRY TO SURPASS THE HEIGHT OF ELBRUS, THE HIGHEST EUROPEAN MOUNTAIN.??  The comments at the end of the page are your connection with us - you are very welcome!

 

ZAČELA BOVA POD TRIGLAVOM - UNDER MT.TRIGLAV OUR ADVENTURE BEGINS

16:39, 18. 09. 2007 .. 90 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti p

       

PERU

Najprej se spodobi, da Brane kot profesionalec napise nekaj o najinih najboljskih prijateljih na tem potovanju, kolesih 4EVER, model Fiver:

Skupaj s proizvajalcem smo izbrali najprimernejsa kolesa za taksno pot. Okvir alu 7005 double button 4ever, oprema: zavore, prestave in srednji pogon Alivio, od boljsih komponent malce tezja, zato pa preverjeno zanesljiva. Osem prestav (pri 9 ozja veriga), pesta Shimano LX, amortizerji RST GILA (lahko bi bila brez). Obroci Mavic XM 517, zavore Shimano Alivio V brake, gume Schwable Marathon plus 26 x 2.00, zracnice Ritchey 26 x 2.00, sedez WTB Speed V, krmilni lezaj Ritchey. Kolo je malce tezje, zato pa trpezno in obvladljivo z vso tezo prtljage (4 torbe Mainstream MSX ML 55 + SL 55, torba na krmilu Merida, potovalna vreca Ortlieb. Okvir je dovolj prozen, da prenasa tudi grde odseke cest, kjer so luknje neizogibne. Sva nekje na polovici poti po casu in kilometrih, kolesa sva oprala, podmazala in prekontrolirala zategnjenost vijakov, kolo je se povsem brezhibno. Do zdaj sva imela samo en gumidefekt (na Kubi, trn), zamenjala sva pedalo (polomili so ga na busu) in tri stojala, ki ne zdrzijo teze obremenitve. Na novo sva nastavila samo zavore. Kolo 4EVER  je gotovo najboljsa izbira za to pot in upravicuje svoje ime.

Tako Brane. Moje skromno neprofesionalno mnenje je, da do konca zivljenja ne potrebujem drugega kolesa. Z vso to tezo, vsak dan (ce ze ne vsak dan, se pa muci kje na strehah ali v prtljaznikih) kolo kar gre in gre. Ga je res veselje imeti pod ritko!

 

 

Chachapoya, 14. 1. 2008

http://youtu.be/BD9giXPHAX0

Zadnji hip se odlociva, da v Peru vstopiva cez najbolj zabacen in neznan prehod La Balsa, saj naj bi v tistem koncu lezale rusevine predinkovskega mesta, starejsega kot Machu Picchu in prav tako mogocnega, le da ga se ne oblegajo horde turistov. Caka naju neverjetno veliko prestopanj razlicnih prevoznih sredstev, to veva, in da to z bicikli ni ravno enostavno, tudi, ampak firbec dela svoje in nekje opoldne naju avtobus iz Vilcabambe po neskoncni panoramski voznji po makadamski cesti cez hribe in skozi osamljene zaselke (za tole bi potrebovala z biciklom cel teden, pravi Brane) pripelje v Zumbo (ja, po razlicnih skratih in tehnicnih tezavah nadaljujem z vstopom v Peru, ceprav je zdaj datum ze cisto drug), zadnjo ekvadorsko vas pred mejo. Ki so jo en sam pesek, prah in nekaj stojnic s hrano in cevlji. Presedeva na "ranchero" ali "shivo", na vse strani odprt kamion z vrstami klopi. Voznja traja skoraj dve uri in je precej zivahna, prasna in poskakujoca. Komaj dobro speljemo, ze skoci dol mlad vojak in jo ubere proti domaci hisi. Cakamo. Cez nekaj casa se pojavi z uniformiranim prijateljem in zabojem kokosi, ki roma na streho. Na eni od vojaskih postojank kasneje fantje natovorijo se dva sopa zelenih banan. Makadam se vije skozi nasade banan in preproste vasi, pokrite s plocevino. V vojsnici sredi dzungle odlozimo kokosi in banane in vojake. Preckanje meje v zaselku La Balsa, pred katerim sva imela kar malo treme, mine brez zapletov. Na ekvadorski strani nama udarijo zig za izhod iz drzave, na perujski morava izpolniti obrazec, nasmejan obraz policaja in Welcome to Peru. Ampak kalvarija se sele zacenja. Do prvega kraja, ki je sploh vreden tega imena, vozijo samo taksiji colectivos - posrecena iznajdba - taksi, ki si ga deli vec ljudi in je zato samo malenkost drazji kot kombi ali avtobus. Kar nekaj jih caka na zrtve in vsi po vrsti naju hocejo prepricati, da smo s kolesoma stirje in ne dva in da morava torej placati ceno celotne voznje, ker zaradi koles ne morejo pobrati vec potnikov. Kako da ne, pravi Brane in rocno razstavi obe kolesi na prafaktorje. Okrog se nabere kup ljudi, ki ne morejo verjeti svojim ocem. V prtljaznik opla karavana spravimo dve kolesi, deset torb in se prtljago ene od potnic. Pa se sest ljudi na sedeze. Nabiti smo kot sardine, od zadaj zokajo v vrat in ramena deli koles, sofer pa vozi kot manijak po luknjastem in blatnem makadamu in tolazim se samo s tem, da mu nad glavo plese svetniska podobica. Tudi skozi vasi ne zmanjsa hitrosti: Komaj se izogne kokosi s piscanci, skoraj zbije nekaj psov, za las zgresi konja s tovorom, dva fantka, ki se ravsata sredi ceste pa tako hitro skocita vsak na svoj konec, da se kar kadi za njima. Pa se nihce od vascanov ne razburja prevec; nobenega zuganja ni, nobenih kletvic. Ceprav imajo tu in tam pred vasmi na cesti polozene velike kamne, najbrz njihova razlicica lezecih policajev. San Ignacio pod noc ne prinese olajsanja - mestece je umazano, ljudje buljijo in se nama hihitajo petkrat bolj kot v Ekvadorju, ulice so blatne, hise nekaj skupaj zmestranega, pa se edini bankomat se ne zmeni za najino kartico in nama ne izpljune perujskih solov, midva pa sva z dolarji skoraj na psu. Zdi se mi, kot bi iz raja padla v vice. Naslednje jutro nov, do skrajnosti natrpan kombi (18 oseb + zvrhana streha prtljage, vkljucno z najinima kolesoma) do naslednjega mesteca, kjer se nama, 150 kilometrov pred Chachapoyo, kamor sva namenjena, ne ustavi, ker naju ujame noc. Zjutraj ze ob pol stirih loviva taksi colectivo, ki bi imel prtljaznik za kolesi - kar naenkrat sta postali breme, je pa nemogoce, da bi kolesarile v te brezmejne klance, prevec casa, moci in zivcev bi nama pobralo. Sicer pa nama jih tudi tako. V Pedro Ruizu nama ob pol sestih povedo, da je cesta do Chachapoye, zadnjih 50 kilometrov do cilja, od sestih zjutraj do sestih zvecer zaprta za ves promet zaradi gradnje, edini taksi colectivo s prtljaznikom na strehi pa nama hoce zaracunati celo voznjo. Odkloniva. Ne gre toliko za denar kot za to, da se clovek pocasi navelica, da te skusajo nategniti in oskubiti cisto na vsakem koraku. Navadis se cenkanja in barantanja, tudi ce ti je bilo prej zoprno, vcasih pa preprosto ne preostane drugega, kot reci ne, in potem nositi posledice. Ceprav je kazen za ponos, ostati ves dan v zakotni vasici kakrsna je Pedro Ruiz, presneto visoka. Hvalabogu, da so policaji izredno prijazni in nama najini obilni kolesi pospravijo na dvorisce policijske postaje, tako da se vsaj praznih rok cel dan prekladava od male trznice in gor in dol po edini asfaltirani ulici in stejeva, koliko psov je mesancev z Jakobovim prednikom, chow chowom. Okrog pol petih se spet zacuti gibanje - v vas pripeljejo avtobusi, na svoja mesta se postavijo colectivosti in kombiji. Kolesi romata na streho enega od njih, ki pred odhodom zapelje se na vaski "terminal". Brane uziva, ko pomaga nakladati kokosi in pakete in vrece in kolesi, jaz pa sedim v kombiju kot pribita, pazim sedez se enemu stricu in me nihce vec ne bi spravil ven, dokler se ne premakne. Se enega dneva v Pedru Ruizu ne bi prezivela.

 

 

Pa sva potem, tako kot se ponavadi zgodi, za vse muke bogato poplacana. Kuelap upravici svoj sloves najbolje ohranjene in impozantne predinkovske naselbine. Nanj se vzpneva pes, kot se za take kraje spodobi (dobre tri ure hodiva sama, srecava samo gruco "lonelyjev" na sindikalnem izletu, kot se heca Brane, v japankah in pisanih visecih uniformah plemena "popotnikov"), s 1900 metrov se dvigneva na mogocnih 3100, kjer naju pozdravlja mogocno obzidje, pred katerim se pasejo konji. Na svojem visku je med temi zidovi, na cudoviti razgledni tocki, zivelo 3500 ljudi v vec kot sto zidanih okroglih bivaliscih pokritih s stozcastimi slamnatimi strehami. Glavni car kuelapskih rusevin je, da so prepredene s pragozdom, s pravo dzunglo razno raznega rastlinja in da ti ob sprehodu po davno izginulih ulicah dela druzbo samo vrescanje papig. Tako drugacen je od tolikokrat fotografiranega in s hordami turistov oskrunjenega Matchu  Pitcchuja, tako skrivnosten in samoten in vesela sva, da sva ga videla zdaj, preden ga odkrijejo. Arheologi namrec pridno obnavljajo rusevine in prav mogoce je, da bo ze v dobrem desetletju izgubil nekaj svojega "indianajonesovskega" cara. Obisceva tudi zanimivo grobisce - sest sarkofagov postavljenih v strmo pecino, ki okamnelo zrejo na vas, ki je nekoc stala pod njimi. Dezuje, megla se podi nizko in se dvigne samo za nekaj trenutkov, ravno ko prideva pod steno  - se en cudez, ki nama jih pokloni ta divjina. Kaksne kraje so znali nekoc izbirati, celo za pokop svojih mrtvih; koliko so dali na estetiko, na izgled zgradb, na razglede ... cudiva se, kako da je vse to slo in kako so daljni potomci teh razvitih in inteligentnih generacij nazadovali, namesto da bi sli naprej. Peru se nama namrec noce in noce priljubiti; dolga voznja od Chachapoye do Lime samo se potrdi prvi vtis: zanemarjeno, umazano, cigansko v tistem negativnem, ne svobodnem pogledu. Se puscava, skozi katero se ure in ure vozimo, je umazana in zalostna, tudi tukaj ni obcutka svobode, ki bi te v puscavi moral obiti.

 

STEVARDESA PREVERJA SEDEZE  

Nasca, 21. 1. 2008 

Ja, avtobusno voznjo do Lime pa moram res na kratko deliti z vami. Da se vam ne bova smilila, kadar poganjava pedala, ker so prevozi na stiri kolesa tukaj neskoncno vecja muka. Sediva na zadnjih sedezih tik pred straniscem, ki zaudarja, se preden se premaknemo. Na krovu imamo cisto pravo stevardesto v sivem kostimcku in nebesno plavi bluzici, ki zjutraj razdeli zajtrk v plasticnih skatlah in popoldne kosilo - kot na avionu, pa je avtobus taksen, kot bi prezivel kaksno vojno. Embalaza potem seveda veselo leti skozi okna, tako kot vse ostale smeti, predvsem velika kolicina otroskih plenic. Na televiziji nas zabava Grupo 5, najpopularnejsi peruanski narodnjaki, ki z nekaj razgaljenimi lepoticami stamfajo, kot bi tlacili zelje in nabijajo vedno isti ritem in vize. Ce ni Grupo "Cinco" (Te amo, te amo) se z enkrana na ves glas in ves cas v akciji preganja spansko govoreci Swarci (res pa je, da zveni bolje kot v anglescini).

Limo na sreco skorajda preskociva - v pol ure sva cez cesto na drugem terminalu in drugem avtobusu (cisto dovolj nama je bil nocni ogled mesta z avtobusa) in ob enih izstopiva v stiri ure oddaljenem Piscu, ob morju. Znebijo se naju kar na Panamericani, sploh ne zavijejo v pet kilometrov oddaljen kraj. Na sreco je tam prijazen taksist, ki za neoderusko ceno nalozi naju in bicikla. Za vse hostle, ki mu jih omeniva, samo zmajuje z glavo in govori bum in ze misliva, da hoce napeljati vodo na svoj mlin in naju odpeljati kam, kjer bo imel provizijo, pa se le nekako sporazumemo, da je bil avgusta lani tukaj zelo hud potres, ki je napol porusil mesto in terjal cez petsto zivljenj. Pripeljati se ponoci v razruseno mesto, ce tega sploh nisi pricakoval, je prav grozljivo dozivetje - tako je, kot bi pustosila atomska bomba. Naslednji dan koncno, prvic v Peruju tako cisto zares, sediva na kolesih. Nebeski obcutek. Pa ob obali sva spet, ceprav ni nic kaj podobna ekvadorski. Vseeno v teh dneh zadostiva svoji zelji po morju, toploti in pescenih prostranstvih. Na kolesih prekrizariva prelep puscavski narodni park, nabirava skoljke ob obali (spet en kilogram prtljage vec), obcudujeva razpadajoce ribiske barke v pesku - kako lepo, da jih, ko so odsluzile svoje, pustijo pocivati tukaj -, v ribiski vasici, ki jo je ob potresu polovico odneslo morje, spijeva mrzlo pivo.

 

 

 

 

 

Naslednji dan s colnom obisceva otocke Ballestos (hudomusno jih imenujejo Galapagos za reveze) in vidiva na njih toliko ptic in pingvinov in pelikanov (Hitchkokovi Ptici se lahko skrijejo) in morskih levov ..., da je ze kar kicasto, zato naj raje govorijo fotke. In potem naprej, proti Nasci, proti znamenitim linijam in figuram v pesku, za katere arheologi in znanstveniki se danes ne najdejo z dokazi podprte razlage. Dvesto trideset kilometrov Panamericane skozi puscavo v meni dokoncno ubije zeljo, da bi se kdaj kolesarila skoznjo. Ceprav je izkusnja neprecenljiva. Prvi dan je vroce, da ti zavrejo mozgani, naslednji imava veter v bok, da voziva kar nekaj ur 5 kilometrov na uro. "Se ne morem odlociti kaj imam raje," pravi Brane, "a klanec, pri katerem vedno upas, da bo sel za naslednjim ovinkom navzdol, ali tale veter in cesto, kjer v neskoncnost vidis, da je se ne bo zmanjkalo." Pa se nama ravno na tej ravni asfaltirani crti, ko mimo naju vsakih nekaj sekund hrumijo kamioni, sleperji in avtobusi (seveda skoraj vsak divje trobi, zanje sva dobrodosla sprememba, dva norca na biciklih sredi enolicnega nica) zgodita kar dve lustni srecanji. Pred nama k robu ceste zapelje mlada belgijska druzina, starsa z majhnima deklicama in mladim kuzkom, s katerimi smo v nekem kraju mimogrede spregovorili prejsnji dan. Ata zaskrbljeno sprasuje, ce je vse v redu z nama in nama iz njihovega dvajsetliternega kanistra napolni dvolitrsko steklenico vode. Ki nama dobesedno resi zivljenje, ker nisva racunala na veter in tako pocasno napredovanje skozi puscavo in bi nama najine zmanjkalo. Pustijo nama tudi vizitko in stevilko mobilnega telefona in iskreno zabicajo, da morava poklicati, ce bi se nama kaj zakompliciralo. Drugo je srecanje z mladim anglesko-skotskim parom, Emmo in Hamishem, na razglednem stolpu tik pred Nasco. Na poti z motorjem sta ze dve leti, deset let pa zivita v Maleziji. Marca se vracata domov "domov", v zdruzeno kraljestvo, ceprav ju malo skrbi, kako se bosta prilagodila stari dezeli in vsem spremembam, ki so se medtem zgodile v njej. Izmenjamo si nekaj nasvetov, kje so lepi kraji in najlepse ceste; onadva vozita v smeri "najinega" ljubega Ekvadorja, midva proti Boliviji, ki je njima prirasla k srcu. Oboji se strinjamo, da je Peru, tudi kar se ljudi tice, res najslabsi. Ceprav tudi to ne drzi cisto do konca, o cemer se prepricava ze v Nasci. Cez dve uri nama odpelje avtobus za Cusco, zato - to be continued. 

 

Cusco, 23. 1. 2008

V Nasci nama v hostlu Walk on Inn, ki sta nama ga priporocila motorista, za naslednji dan organizirajo vodeni turi in tokrat sva prav vesela, da nama ni treba nic misliti. Pa saj se tukaj drugace tudi ne da: razvpite crte in like v puscavi lahko zares vidis samo s pticje perspektive, tako da je polurna voznja v majhnem letalu spet eden vecjih izdatkov na najini poti. Pa je vredno; ne samo zaradi opice, kondorja, pajka, kolibrija, psa, astronavta ..., ki po razlicnih teorijah vsi nekaj pomenijo, in razlicnih trikotnikov in krizemkraz razpredenih crt, ki vsi nekam kazejo ali vodijo - je to veliki astronomski koledar, kot ga je raztolmacila "mati" Nascinega fenomena, Nemka Maria Reiche, ali morda po Dainekenovo pristajalisce za vesoljce - ocara naju tudi Panamericana, kot z ravnilom potegnjena crna crta skozi puscavo. 

 

 

 

 

 

 

Od tu zgoraj je obcutek, da sva to prekolesarila, velicasten. Drugace pa umetnije v pesku na nobenega od naju ne naredijo posebnega vtisa; Branetu se zdi vse skupaj premajhno, meni premalo skrivnostno, teorija o nezemljanih, ki mi je bila do zdaj najbolj vsec, nekako odpade. Popoldne naju z avtom pobere vodic Marco Antonio, bister fant, ki govori anglesko, francosko in italijansko, zdaj pa se uci se japonscine. Pravi, da bo rabil takole eno celo leto, da jo bo obvladal. Ga vprasam, od kod taksen talent za jezike, pa pove, da je kot otrok zivel v hribih, kamor so prisli ruski agenti pomagat gverilcem netit upor, in je ze takrat z uzitkom prisluhnil tujcem. Pelje naju na ogled predinkovskih akveduktov, pa starega pokopalisca, kjer v odprtih grobovih cepijo mumije, vsenaokrog pa so raztresene kosti - pokopalisce so namrec, preden so ga zavarovali, oskrunili plenilci grobov.

 

 

REINKARNIRANI BOB MARLEY

 

 

Vprasava ga, kaj pomenijo krizi, ponekod cela majhna pokopalisca, ki so naju ves cas spremljali vzdolz Panamericane, ali so tam res pokopani ljudje. Ne, rece, so v spomin na tiste, ki so tam umrli v prometnih nesrecah. Pa celo pokopalisce? Ja, kar nekajkrat se je ze zgodilo, da sta se na primer zaletela dva avtobusa ... Dobro, da tega nisva vedela takrat, ko so nama za hrbti rohneli kamioni in avtobusi ... Po rusevinah predinkovskega naselja si s tal ogledamo se eno mogocno crto skozi puscavo in od Marca koncno dobiva razlago, ki nama je obema se najbolj blizu. Po njegovem je ves ta ogromni prostor (500 ha), ki je posejan z linijami in liki, ogromno svetisce, nekaksna odprta cerkev sredi puscave, v kateri so davni predniki castili svojega Boga. In zakaj dobijo smisel samo, ce jih gledas iz aviona? Ja, narejeni so bili Zanj, v cast in zahvalo bozanstvu, ki je pac z velike visine gledalo na svoje castilce, se glasi odgovor. Smiselno. Nasploh so imele inkovska in kulture pred njo veliko spostovanje do vsega, kar jih je obkrozalo in so veliko dali na zahvalo; zelo pomembno vodo je v teh suhih krajih igrala voda, zato so tudi akvedukti na primer speljani v obliki spirale, da so lahko po njenih zavojih hodili, jo castili in se zanjo zahvaljevali. Nic, kar so dobili iz narave jim ni bilo samoumevno. Na nasem obhodu povsem nepricakovano se enkrat srecamo belgijsko druzino in planemo si v objem kot stari prijatelji. Pravijo, da ves cas mislijo na naju, kako sva in do kod sva prispela, midva pa sva vesela, da se jima lahko zahvaliva za njihovo pozornost. Ata je zaposlen na belgijski ambasadi v Limi, komaj nekaj mesecev so tukaj, prej pa so stiri leta preziveli v Delhiju. Upajo, da bodo v Peruju ostali cim dalj, ni jim vec do vrnitve v Evropo.

Avtobus za Cusco je tokrat boljsi in udobnejsi kot tisti za Limo in naslednje jutro naju ze pozdravlja mesto, ki je zaradi Machu Picchuja gotovo glavna turisticna destinacija v Peruju. Lepo je, polozeno med hribe: po pobocjih ujemajoce se rjave hiske zidane iz opek iz blata, v kotlini pa mnozica rdecih streh in cerkvenih zvonikov. Ceprav slovi kot kraj, kjer oropajo najvec turistov, v njem nimava obcutka ogrozenosti, najbolj zoprno je kvecjemu to, da so njegove s kamni tlakovane ulicice in licni trgi preplavljene s turisti. Temu primerno se obnasajo tudi domacini; pred katedralo paradirajo tete v tradicionalnih zivopisanih nosah (ki jih v Peruju do zdaj se nikjer niso nosili) in skoraj vsaka v narocju nosi jagenjcka, ki ga potem tlacijo v roke turistom, da se skupaj slikajo, kar seveda stane. Vsak nekaj prodaja; ko na primer prideva iz katedrale (najvecje v Juzni Ameriki, v kateri je med glavnimi eksponati velika slika Zadnje vecerje, na kateri se Kristus in njegovi ucenci gostijo s perujskim sadjem, sredi mize pa ne lezi peceno jagnje ampak morski prasicek z nozicami v zrak) dezuje in tezko se je prebiti na prosto, saj je izhod zasedla horda prodajalcev deznih plascev - prodajajo jih po zelo razlicnih cenah, ceprav niso niti pol metra drug od drugega. Ko se pribliza policaj, izginejo kot kafra. Sicer pa danes mesto vrvi od policajev, saj so ga preplavili prebivalci Cusca in okoliskih vasi, ki protestirajo proti privatizaciji njihove kulturne dediscine. Zelo je glasno in zelo pisano, zastave vihrajo, vse polno je transparentov in nos in prav fino je na enem od starinskih balkonov, ki obkrozajo Plaza de Armas, piti kavo in poslusati: CUSCO NO SE VENDE, CUSCO SE DEFIENDE!  in podobne parole, ki jih vzklikajo demonstranti. Meni se zdi vse skupaj zelo resno in zelo upraviceno, pa nama lastnik prijetne obedovalnice z obilnimi domacimi zajtrki s ceskim poreklom razlozi, da je vse skupaj bolj za lase privleceno, da tukaj strajkajo za vsak prazen nic in da ljudje pac izkoristijo vsako priloznost za dramo, saj nimajo kaj poceti. "Vsi bi delali v turizmu," se jezi kot kmetovalec, "za na polja pa zlepa ne dobis delavcev."

Jutri zapuscava Cusco in pozeneva pedala proti Sveti dolini in Machu Picchuju.

 

DEMONSTRACIJE

 

Cusco, 30. 1. 2008

Sva ze nazaj. Teden kolesarjenja po Sveti dolini (Valle Sagrado), ki se vije od Cusca do Machu Picchuja, je bil, ce bi ga morala opisati z eno besedo, sanjski. Kraji, ki lezijo v njej, so dobesedno zasuti z inkovskimi rusevinami in raznovrstnimi trgi, na katerih vascani prodajajo zivopisane izdelke od keramike do tekstila in drobnih spominkov. Najpogostejsa beseda, ki jo slisis od prodajalcev je "amigo" ali "amiga", kot da bodo s tem vzpostavili s kupcem nek pristen odnos, druga pa je "alpaca", kot bi bila za turiste stvar nekaj vredna samo, ce je narejena iz volne alpake (vrsta lame). Predvsem zaradi neznosne vsiljivosti prodajalcev sva vsakega trga kaj hitro sita, ceprav naju najprej vse tiste barve pritegnejo kot magnet. No, cene tudi. Ce jih primerjas z nasimi, so smesno nizke, ampak k sreci naju pred nakupovalno mrzlico resujeta bicikla in ze tako pretezke torbe.

 

 

Ampak kolesi se vsem naporom navkljub spet izkazeta za najlepse in najbolj prakticno prevozno sredstvo. Ustavis lahko kjer se ti zdi, pomalicas na najlepsih razglednih tockah, ujames najbolj zanimive prizore zivljenja, ki se dogaja cisto mimo tebe. Mogoce se tudi zato, ker potujeva kot kolesarja, v Peruju se nikoli nisva pocutila ogrozena, pa naj sva vozila po se tako zakotnih vaseh. Domacini naju preprosto gledajo drugace, ko se otovorjena, prepotena ali premocena, peljeva mimo njih - po mojem nobenemu ne pade na pamet, da bi skusal oropati takale dva norca, ki se pravzaprav mucita bolj kot oni. V Sveti dolini so turistov sicer vajeni, saj skoznjo vsak dan pripelje na desetine avtobusov, kolesarjev pa tudi tukaj vidijo bolj malo. Tezko je opisati lepote, ki sva jih delezna: velicastni inkovski amfiteater (v resnici poljedelski "objekt", kjer so na terasah gojili razlicne pridelke); pa soline iz tistih casov, na stotine majhnih bazenckov polozenih v dolino med mogocnimi rdecimi hribi - in pot do obeh, ki se vije po neskoncni planoti na 3600 metrih prekriti s polji kot s presito odejo (rumena - oljna ogrscica, vijolicna in bela - krompir, svetlozelena - psenica, rjava - zorana polja, zaplata umazano bele - creda ovac, rdeca - pastir, madez sive - trije osli sredi psenicnega polja ...), obrobljajo pa jo mogocne skupine rjavozelenih gora, za katerimi v oblake izginjajo beli vrhovi ledenikov.

 

 

 

 

V Ollantaytambu se cez zid presvercava na mogocne rusevine inkovske naselbine (za znamenitosti v Cuscu in njegovi bliznji in daljni okolici moras namrec kupiti "boleto turistico", nekaksno turisticno prepustnico, brez katere ni mogoce videti najbolj razvpitih cudes - vstopnina za samo en ogled pri njih ne obstaja), drugace pa je ze mestece samo dovolj starodavno, polno inkovskih pecatov - zanimivi so jaski po sredini tlakovanih ulic, po katerih odteka voda, pa terasasta polja, pretezno zasajena s koruzo in krompirjem, ki so jih prav tako "podedovali" od svojih daljnih prednikov. 

 

 

Ollantaytambo je tudi kraj, kjer ceste zmanjka, in se je treba tistih zadnjih priblizno 50 kilometrov do Aguas Calientes, vasice, od koder se vzpnes na Machu Picchu, peljati z vlakom. Kar turisticni delavci v Cuscu posteno izkoriscajo. Cene vozovnic so zasoljene, prav tako je zasoljena vstopnina na Machu Picchu, najhujse pa je, da se moras hoces noces prikljuciti turisticnemu tropu ali pa se odpovedati ogledu enega od najvecjih cudes sveta. Tudi tako opevana Inka Trail, ko v dveh ali treh dneh pripesacis do Machu Picchuja, je ze do konca zlorabljena, sploh pa se nanjo ne mores vec podati drugace kot z vodicem in za drag denar. Rezervacije vlaka, rezervacije vstopnic; cirkusa je toliko, da me pocasi mineva, Brane pa ga je itak ze videl pred leti. Pa se na koncu vseeno znajdeva na vecernem vlaku v Ollantaytambu. Gneca je neizmerna: domorodci z ogromnimi "punkeljni" in Lonlyjevci z ogromnimi "ruzaki", namerno zanemarjeni, vsi v peruanskih puloverjih, salih in kapah. Nekaj uglajenih starejsih turisticnih parov za povrh, nekateri so kljub pozni uri in zamudi se kar duhoviti. Ko med voznjo zmanjka elektrike, sivolasi Anglez zakrici: "Who's kissing me?" in, jasno, pozanje bucen smeh mlajse generacije. V Aguas Calientes, grdi turisticni vasi, kjer nas vlak odlozi kar v centru, po kratkotrajnem spanju v zanikrnem hostlu ze ob petih zjutraj kupiva vstopnici za Macchu Picchu in se vkrcava na prvi avtobus ob pol sestih. Le na tak nacin imas moznost, da si v tem visokogorskem svetiscu vsaj malo sam, preden se vanj vsujejo mnozice iz Cusca. Ob pol sestih odpelje kaksnih pet prvih avtobusov, toliko o samoti. Oblacno je, iz megle drobno prsi. Vzpenjamo se po zaviti cesti skozi dzunglo in prav zalostno razmisljam, kako sem si vse tole z Macchu Picchujem cisto drugace predstavljala. Samotni soncni vzhod na rusevinah in to.

 

 

 

 

Tik pred vhodom naju doleti se en udarec - vso hrano in pijaco v plastenkah je treba pustiti v garderobi, da ljudje slucajno ne bi prirejali piknikov; pretihotapiva samo vodo, nekaj piskotov in pomaranco. Razvaline so v megli, ampak do zdaj mi je ze cisto vseeno, vse te procedure so me popolnoma unicile. Edino, kar v tem trenutku priznam je, da so tile Inki resnicno znali izbirati kraje, kamor so se naselili. Ampak potem zacne urok Machu Picchuja delovati tudi na mene: megle se dvignejo, ampak ravno toliko, da odkrijejo mogocno kamnito naselbino in spicasti vrh Wayna Picchuja tik nad njo (tisti najbolj kicast pogled z razglednic, ampak zadene), potem se spet zgrnejo skupaj. Tako se igrajo ves dan; ves cas drzijo obiskovalce v napetosti, kaj se bo pa zdaj prikazalo, in izzovejo osuplo cudenje, kadar se za nekaj minut milostno odpodijo drugam. Sprehodiva se po "mestecu", prikljuciva se zdaj tej zdaj oni skupini z angleskim vodicem, najraje pa se zgubljava sama. Odkrijeva inkovski most, se vzpneva na strmi in z dzunglo porasli Wayna Picchu, na katerega dnevno spustijo samo 400 ljudi in s katerega je pogled na Macchu Picchu 400 metrov pod njim velicasten. Spustiva se globoko v osrcje dzungle do luninega templja in podzemnih jam, v katerih so shranjevali zivila in pridelke, in se za konec, ze v dezju, odpraviva se do Soncnih vrat, vhoda v Machu Picchu. Devet ur se tako aktivno prepuscava naselbini, ki jo meglice naredijo se bolj skrivnostno in nerazlozljivo. Na tem kraju bi zapovedala popolno tisino; besede so tukaj resnicno odvec. Cudiva se inkovski natancnosti, estetiki, iznajdljivosti. Se spomnim najinega vodica iz Nasce, ki je rekel, da so ti ljudje se uporabljali dobrsen del mozganov, zato so bili tudi sposobni taksnih dosezkov, mi pa dopuscamo, da nam pocasi odmirajo. 

 

 

Izpolnjen dan zacini se vlak nazaj v Ollantaytambo: tri ure zamude ima, cakalnica pa je nabito polna predvsem "lonlyjevcev", ki vsake toliko vzklikajo, ploskajo, zvizgajo, protestirajo kot na nogometni tekmi. Zeleznica je privatizirana, cene visoke - pa se vseeno veliko prej kot mi odpeljejo domacini na nasprotnem tiru, z neprimerljivo cenejsim lokalnim vlakom, na katerega turisti ne smemo; nas pa usluzbenci zato potolazijo s sendvici, kolacki in pomirijo s kokinim cajem. V Cusco se vrneva prek hriba, skozi naselja, kjer v hisah iz blata in slame zivijo pretezno revezi. Vcerajsnje dezevje jim je skoraj odplavilo hise; ljudje z lopatami odmetujejo kupe rdecerjavega blata, ki ga je nanesla voda, se psi so vznemirjeni. To je tisti pravi Cusco -Cusco, v katerega si ne bi zelela zaiti ponoci - in ne ozek krog zmanikiranega mesta nabitega s prodajalnami spominkov okrog Plaza de Armas in katedrale. Tudi taksna razkritja so car kolesarjenja.

 

Copacabana, 7. 2. 2008

 

PRODAJALKE HRANE NA AVTOBUSNI POSTAJI

 

Se ena prestavitev z avtobusom. Sofer ze v Cuscu prevozi rdeco luc in ga ustavi policaj, v neki vasi povozi psa, v malo vecjem kraju, kjer stojimo na postaji, pa ne more vec prestaviti menjalnika v vzvratno. V nedogled poskusa in avtobus skace kot mlad telicek. Koncno ga mozakarji s skupnimi mocmi zrinejo s postaje, samo da malo naprej ugotovimo, da smo pozabili potnika. Pozabljena zenska z otrokom pridrvi za nami v mototaksiju, pa se nam potem spet zatakne v naslednjem mestu, ko se avtobus ne premakne vec, ceprav sofer vztrajno drka menjalnik. V motor kot palcek zleze mehanik in ga koncno popravi, tako da zadnje kilometre do Puna prepeljemo z normalno hitrostjo. Po taksni voznji se pogled na slavno jezero Titikaka ni tako lep, kot bi moral biti, pa tudi Puno razocara - velik je in razvlecen, iz vseh his strli v nebo betonsko zelezo (zaradi pogostih potresov dobijo ljudje od drzave denar, da si spet postavijo dom, ce ga ne dokoncajo, dobijo v dveh letih nov obrok - tako hise pac nihce ne dokonca, ampak se vsi pretvarjajo, kot da bodo gradili se drugo nadstropje).

 

PUNO S 4017 METROV

 

Ulice, na katere zapeljeva, so en sam boljsji trg; "saj to je najvecje cigansko mesto na svetu", pravi Brane. Naslednji dan obisceva otoke Uros. Slisi se cudovito: stirideset plavajocih otockov, na katerih domacini se vedno zivijo tradicionalno zivljenje, izdelujejo colne iz trsticja in lovijo ribe. Pa je vse samo en velik cirkus za turiste in vse poteka po ustaljenem programu. Coln te pripelje na enega od otokov, tam te sprejme otoski "poglavar" in odpredava svoje -  veliko je govora o denarju in dobri volji obiskovalcev in kako da zivijo vec ali manj samo od turizma -, zenske, oblecene v nose in s kitami s pisanimi cofi pa medtem razprostirajo svoje "rocne" izdelke, natanko taksne, kakrsne prodajajo na stojnicah v Punu, le da so tukaj drazji. Poglavar te potem s colnem iz trsticja (ki jih ne izdelujejo vec po starem, ampak jih napolnijo s polivinilom in plastenkami, da bolje plujejo in dalj drzijo) prestavi na sosednji otocek, kjer iz nekaksnega bazencka nalovijo postrvi in jih potem turistom specejo kot svez domorodski ulov. Zenske pa spet odgrinjajo svojo robo. "40 plavajocih trgovin," jih poimenuje Brane. Poleg tega so otocki zanemarjeni in nasmeteni in res uzitek je samo hoja po mehkih trsticnatih tleh.

 

 

Puno pa nama kljub necednemu oblicju ponudi precej natrpan program: zacenja se namrec stirinajstdnevna "fiesta", posvecena Mariji jezera Titikaka - Virgen de Candelaria, ki jo ljudje castijo kot mi naso Marijo z Brezij. Le da tukaj vsak cerkveni praznik iznajdljivo povezejo z velikim zurom, pesmijo, plesom, ognjemeti ... Na dan procesije, ko iz cerkve prinesejo oltar z Virgen de Candelaria (nesti ga mora okrog stirideset moz, ki se izmenjujejo), ze od zgodnjih jutranjih ur prebivalci po glavnih ulicah mesta ustvarjajo velike slike iz razlicnih materialov - peska, roz, pobarvane zagovine ..., ki jim je usojena kaj kratka zivljenjska doba: ze cez nekaj ur jih namrec pohodi procesija, ampak taksen je tudi njihov namen, narejene so v cast Mariji. Z vseh oken in balkonov nanjo stresajo cvetje, nekje tako fanaticno, da je vsake toliko casa cisto zasuta in Jezuscka v njenem narocju sploh ni videti. 

 

 

Procesija napreduje pocasi, saj pred visokim oltarjem ves cas hodi mozakar s palico, ki privzdiguje precej razvejano elektricno napeljavo ... Med ogledom procesije srecava tudi zanimivega kolesarja: simpaticen decko Dominik Gill ze leto in sedem mesecev sam potuje s tandemom, k njemu pa za del poti lahko prisede vsak, ki ga to zamika. Zacel je na Antarktiki, koncal bo priblizno cez stiri mesece na Ognjeni zemlji. Njegov slogan je Crossing of both Americas in the Search of a Company ali nekako tako, najdete pa ga lahko na internetni strani www.takeaseat.org (se splaca pogledat). Pa naj se kdo rece, da sva midva nora!

V Punu si ogledava tudi muzej koke, majhen, a zelo informativen. Pomislim na Iztoka, ki nama je poslal vest o Chavezovem zvecenju koke, evo tale molitev zanj in tudi za vse druge, ki vas stvar zanima.   

And our Andean God said:

"... Guard with love your leaves

and when you feel pain in your heart,

hunger in your flesh and darkness in your mind ...

Bring to your mouth the sacred leaves

and you will find:

... love for your pain

... answers to your questions

... nourishment for your body

... and light for your mind.

But if the white man touches the sacred leaves

he will only find poison for his body

and madness for his mind." 

Sicer pa se v muzeju prepricava, da je koka res ena koristna stvar, saj pomaga pri strasno veliko stvareh, med drugim prezene zobobol, prepreci visinsko bolezen, vrne cloveku energijo, potesi lakoto, odpravi prebavne motnje ... Zanimivo je prebirati zapiske o njeni ucinkovitosti, na primer tale od znamenitega gornika Clementsa Markhama, ki je leta 1859 obiskal Peru in pise: "Zvecil sem koko, ne kar naprej, a pogosto, od dneva ko sem zapustil Puno. Z njeno pomocjo sem se z lahkoto vzpenjal na visoke gore, ne da bi bil ob sapo. Zato jo priporocam clanom planinskih klubov in nasploh vsem turistom, ki imajo radi hojo." 

Ob jezeru Titikaka zapuscava Puno, najini blatni kolesi sta ozaljsani z blatnikoma (na Branetovem je tiger, na mojem pes); nekaj iz potrebe, saj sva ob vsakem dezju blatna do vratu, nekaj pa zato, ker so bili vsi bicitaksiji tukaj okrancljani z njimi, takimi poslikanimi s tigrom ali psom, in sva si prav po otrocje se midva zazelela taksne.

 

 

 

Do stojnice, kjer jih prodajajo, naju zapelje kar bicitaksi; fantu, ki ga vozi, se strasno fino zdi, da je dvema turistoma tako vsec oprava njegovega vozila, ceprav se je malce cudno peljati na kolesu, ki ga poganja nekdo drug, priznam.) Pot je cudovita, vodi cez polja in mimo zalivov s trsticjem, v katerih se pozibavajo colni; pred neko vasjo so travniki posuti z zivopisanimi barvami; ko se priblizava, vidiva, da so to domacini v nosah, ki imajo zadnje priprave za nastop na podezelskem stadionu. V Punu je namrec danes veliko tekmovanje v tradicionalnih plesih, a na tamkajsnji stadion pridejo samo najboljse plesne skupine, ki so opravile strogi izbor. Tiste, ki so izpadle, si svoj zur na isti dan priredijo na domacem terenu. Kar nekaj casa potem preziviva v tej pisani mnozici; sva edina turista, v pajkicah in s podlozenimi zadnjicami, tako da tudi midva njim posteno popestriva dan. Nekaj deset kilometrov pred bolivijsko mejo je sredi polja zapicena perujska zastava in okrog nje na krompirjevi njivi skupina praznje oblecenih ljudi. Eden od mozakarjev nama pomaha, naj se jima pridruziva. Moski stojijo, zenske sedijo, med njimi je pogrnjeno platno posuto s kuhanim krompirjem. Imajo blagoslov pridelka, pove tisti, ki nama je mahal. Sedeva mednje in tako kot oni pomakava krompir v cebulno omako. Nobene pijace nimajo, pa so vseeno razigrani; v zraku se cuti veliko spostovanje do narave in dobrin, ki jim jih daje. Prosijo, ce se lahko slikajo z nama, veselijo se kot otroci, ko vlecejo izpod poncev fotoaparate in naju postavljajo medse. 

 

 

Vso pot do bolivijske meje naju nato spremljajo zastave na poljih in ljudje na "piknikih", zvoki bobnov in piscali, vzkliki "gringo" in "gringa" in hupanje praznje okrasenih avtomobilov. Peru zapuscava v posveceno-karnevalskem vzdusju in ni nama zal; kljub vsemu lepemu, kar sva tukaj videla in dozivela, nama k srcu ni prirasel tako kot sta nama Kuba in Ekvador.

 

 BOLIVIJA

 

 

La Paz, 9. 2. 2008

Bolivijsko mejo prestopiva brez vsakrsnih zapletov. V desetih minutah sva v drugi drzavi, le da tega ni cutiti. Se vedno je tu Titikaka in karnevalsko vzdusje se kar traja. V Copacabani (prav gotovo simpaticnejsi, kot je razvpita plaza v Rio de Janeiru) je vse pisano, razlega se muzika in petarde pokajo. Trg pred katedralo je poln okrasenih avtomobilov z odprtimi pokrovi motorjev, okrog njih stojijo cele druzine, avtomobile polivajo s pivom in vinom in cakajo, da pridejo na vrsto za blagoslov samana ali duhovnika, ki se s prizganim kadilom gibljeta med njimi. Podobni prizori naju spremljaju po vsem mestecu: tukaj blagoslavljajo taksije, tam kolektivne kombije, spet drugje avtobuse. Roze, trakovi, gajbe piva in vedno bolj pijani vozniki; vesela sva, da nekaj dni ne bova na cesti.

 

BLAGOSLOV AVTOMOBILSKEGA MOTORJA

Ulice rezgetajo od smeha; otroci in mladina se spricajo s plasticnimi pistolami, brzostrelkami in penastimi spreji, obmetavajo se z vodnimi baloni in polivajo z vedri vode, starejsi pa veselo navijajo. Moras kar paziti, da s kaksne terase ali okna ne pade kaj nate (Brane je med voznjo dobil v hrbet vodni balon, ki ga je nekdo zabrisal iz mimo vozecega kombija); polivanje z vodo je namrec sestavni del karnevala, nobenemu od domacinov se ne zdi nic hudega, ce za hec malce nastrada se kaksen turist. Zvecer pa spet nabijanje bobnov, razbijanje cinel in piskanje piscali v skoraj vedno isti melodiji in ples vedno bolj pijanih domacinov po ulicah. Ceprav do zdaj skoraj nisva videla pijanih ljudi, v teh dneh pivo tece v potokih. Se skok na Isla del Sol in ze se iz prijetno obvladljive Copacabane voziva La Pazu, skoraj milijonskemu mestu, naproti. Na 3360 metrih lezec je znan kot najvisja svetovna prestolnica (kljub temu, da je uradni administrativni center Bolivije Sucre), najbolj zaskrbjujoce pri vstopu vanj pa je njegovo predmestje revezev, prostrani El Alto, ki se razprostira na visoki planoti Altiplano in ga je pac treba prevoziti. Pot naju se ves dan vodi ob Titikaki; tega jezera res nikoli ne zmanjka (seveda, saj je samo malo manjse kot Slovenija), ves cas imava obcutek, da sva ob morju - tukaj otocek, tam plaza, colni in jadrnice, ribici, ki mecejo mreze, osli, ki na hrbtih tovorijo trsticje za colne; in polja, sirna polja boba in koruze in najvec vijolicno cvetocega krompirja.

 

 

 

 

Za ozadje pa beli zasnezeni pet in vec tisocaki, ki kot kulise dopolnjujejo idilo tega najvisjega jezera na svetu. Sploh vec ne veva, da ze kar nekaj casa ziviva in kolesariva na visinah od 3800 do 4100 metrov, se zadihana vec ne postaneva, pred glavoboli in utrujenosti pa se zavarujeva tako, da si tudi midva na trznici kupiva vrecko koke in jo vsake toliko malo pozveciva. Domacini, ki jih srecujeva, imajo vsi po vrsti napihnjeno eno lice; bi mislila, da ima v teh krajih vsak drug clovek mumps ali kaksno drugo cudno bolezen, ce jih ne bi videla, kako si natlacijo polno pest kokinih listov v usta, jih porinejo na stran, da dobijo prav deformiran obraz, in potem pocasi sesljajo sok iz njih. Ni slabo, tako je, kot bi imel ves cas v ustih zelo mocno dozo pravega caja.

 

"PRAZNICNI"ZVECILEC KOKE

La Paz osupne in ocara; po mojem ga ni, ki ne bi glasno vzkliknil, ko se razgrne pod njim. Nekaj ur neskoncne ravnine (zadnjih dvajset kilometrov tudi smradu, umazanije, neskoncnega vrveza in nepredstavljive prometne gnece El Alta, ki pa sploh ni tako obupen, kot sva si ga obetala in tudi ljudje ne tako revni in napadalni, kot so nama jih obljubljali), in potem se pod nama, kot bi prisel na rob prepada, nenadoma odpre kanjon, v katerem kot v ogromni zibki lezi mesto, od tal pa prav do vrha posejan s hisami in obrobljen z gorami. Ekvadorski Quito me je presunil zaradi svoje ogromnosti in lege med vulkani; ampak moral si se vzpeti na enega od njih, da te je obsel ta velicastni obcutek, La Paz pa te sokira v trenutku, nepricakovano. 

 

 

La Paz, 12. 02. 2008

http://youtu.be/h2G6n-pveD4

http://www.dnevnik.si/novice/kronika/1042500169

PREZIVELA SVA CESTO SMRTI   Za naju nic bolj nevarno,  kot ze veliko cest na najini poti.  Katarinin komentar sledi v naslednjih dneh, moje fotke pa tudi, ceprav je bilo dezevno in megleno (edina suha  stvar na koncu dneva so bile samo kopalke v nahrbtnikih). Sva pa ena redkih, ki sva jo prevozila s svojimi bicikli 4 EVER in v lastni reziji, kar je vedno manj mogoce. Raznorazne agencije ze pristavljajo svoj piskercek. Sicer pa je cesta po zadnjem dezju tako poskodovana, da kmalu ne bo vec prevozna niti s kolesi . 

 

 

Sucre, 18. 2. 2008

Ja, cesto smrti sva prezivela, sicer pa na njej ni bilo smrtnega nic drugega kot razgledi, ki so za umret. Stiriinsestdeset kilometrov dolga cesta, ki jo vec kot 90 odstotkov vodi navzdol; z gorskih in vetrom prepihanih 4700 metrov se spusti v tropsko-dzungelski paradiz na 1700 metrih. Tiste prave, makadamske in samo tri metre siroke "ceste smrti" je od tega le polovica. Na dan najinega spusta noro dezuje, kar povzroci se eno nevsecnost: zadnje zavore nama niti malo vec ne primejo, tako da sva odvisna od dobre volje sprednjih. Vendar pa je zaradi dezja cesta, ki strmo pada 200-300 metrov v globino, toliko bolj slikovita, saj visoko s pecin nad njo eden za drugim lijejo mogocni slapovi skoraj direktno na glave kolesarjev. Cesta je res ozka in  morala je biti strasna, ko je bila se odprta za promet in so se na njej srecevali avtomobili, kamioni in avtobusi. O njeni smrtnosti pricajo stevilni krizi, vstajajoci iz megle se toliko bolj grozljivi. Pa vendar dez pojenja in se megle dvignejo in ko mimo naju ze zdavnaj zdrvijo tri organizirane skupine (z disk zavorami), se razgledi sele prav zacnejo. Vseokrog naju zmesnjava dzungelskega rastlija, in globlje kot se spuscava, obcutno topleje postaja, kar resnicno pase, saj sva premocena do koze. Ni nama zal, da sva se pustila zapeljati vsesplosnemu opevanju te ceste; nepozabno je lepa, vendar sva na najini poti dozivela resnicnejse ceste smrti, predvsem zaradi nemogocih voznikov avtobusov, kolektivnih kombijev in tovornjakov.

 

 

Iz La Paza se premakneva v Potosi, rudarsko mesto, kjer doziviva veliko hujso "avanturo", kot je bila cesta smrti. Med rdece hribe polozeno mestece, kjer so v 16. stoletju odkrili srebro, nikelj in cink, zaradi cesar je Potosi v tistem casu postal najbolj naseljeno mesto na svetu, saj so za delo v rudnikih Spanci uvazali afriske crnce in na veliko izkoriscali domorodce, tako da je po nekaterih statistikah v 300 letih, od 16. do 19. stoletja, v Potosiju umrlo 8 milijonov ljudi! Z rudarstvom je slo potem gor in dol, tako glede kvantitete in kvalitete izkopane rude, kot povprasevanja in cene na trgu. Danes je to se vedno mesto rudarjev in Cerro Rico, veliki  hrib, ki v pastelnih barvah kraljuje nad mestom, je se vedno zivo clovesko mravljisce, v katerega turiste na vecurne oglede vodijo bivsi rudarji. Rudniki so zdaj v kooperativni lasti, kar pa ne pomeni nic drugega, kot da se zadeve za rudarje niso bistveno izboljsale, saj kooperativci za razliko od podjetja nimajo do delavcev nobenih obveznosti. Nas vodic Willy je v rudniku zacel pri stirinajstih letih pomagati ocetu. Ko pa je v rudniski nesreci umrl njegov ded in je oce nekaj let kasneje podlegel za pljucno silikozo, mu mama ni vec pustila pod zemljo. Pravi, da je bil najprej hud nanjo, danes, ko vidi kako strasne smrti umirajo njegovi rudarski tovarisi, pa ji je hvalezen, da ga je pravocasno resila. Najprej nas pelje na rudarski trg, kjer rudarji kupijo stvari, ki jih potrebujejo za delo v rudniku: opremo, svetilke, dinamit, cigarete, alkohol, koko ... Spet koka, sveto listje, kot ga imenuje tudi Willy, ki je rudarju uteha in zivljenjska potreba: daje mu energijo, tesi mu lakoto, je nekaksen filter, ki nase potegne prah in strupene delce, je pa tudi eden bistvenih sestavin za obred, ki ga rudarji vsako jutro ob vstopu v rudnik opravijo za srecen delovni dan. Ob vsakem rudniskem vhodu imajo postavljen kip "hudica", ki pa ga nikoli ne imenujejo tako, ampak ga klicejo "tio" - stric, ali preprosto stari prijatelj. Kakor verujejo v nebesa, verujejo tudi v pekel, v podzemlje in po njihovo je hudic kot njegov poglavar lastnik vsega podzemnega bogastva. Zato ga pridejo prosit, naj bo milosten z njimi, da se bodo srecno vrnili na plano, in naj deli z njimi njegov zaklad, saj so ga se kako potrebni. Figura je iz ilovice, skoraj cloveske velikosti, z rogovi in velikim penisom, ki pomeni plodnost, obilje, zaradi nedavnega karnevala se vsa okincana s pisanimi papirnatimi trakovi, in Willy opravi za nas obred kakrsnega vsak dan opravljajo rudarji: pozveci nekaj kokinega listja, drugega posuje po kipu in okrog njega; popije pozirek cistega alkohola in z njim poskropi "tia"; prizge cigareto, jo potegne in vtakne hudicu v usta. Vmes v jeziku kecua izrece preprosto rudarsko prosnjo.

 

DEL RUDARSKEGA NASELJA POD CERRO RICO

 

EDEN OD VHODOV V RUDNIK

 

HUDIC "TIO"

 

POTOSIJSKI RUDAR

Zanimivo je tudi, da imajo rudarji v jami tudi oltarcek z Jezusom Kristusom, h kateremu pa se obracajo prav tako z vso resnostjo z drugacne vrste prosnjami, predvsem mu priporocajo svoje druzine in ga prosijo za vse, kar je povezano z njihovim zivljenjem izven rudnika. Pravi, da jim prav ta njihova vera omogoca, da prezivijo hude razmere pod zemljo, kjer morajo na dan iz rudnika prepeljati 10 ton materiala, iz katerega potem izberejo rudo. Rudarji, ki jih srecamo v rovih, so nas vsi po vrsti veseli; dobrodosla spremembe smo, ki jih vsaj za nekaj minut odvrne od enolicnega in mukotrpnega dela - od kod da prihajamo, sprasujejo, hocejo se slikati z nami, z veseljem sprejmejo darove, ki smo jih prinesli (seveda koko, cigarete, alkohol). Vedo, da jih bo delo v rudniku v nekaj letih najbrz stalo zivljenje, pa vendar je to njihov nacin prezivetja, tradicija, na katero so ponosni in ki se ji nocejo (in ne morejo odreci).

 

Santa Cruz, 29. 2. 2008

Iz Potosija s kolesom ravno na Valentinovo zauzitkariva se do bliznjega Ojo del Inca, vrocega vulkanskega jezerca (vroci vrelci namrec lezijo vseokrog Potosija). Lezi v prelepi rdeci skalnati pokrajini, kot kaksen bolivijski Kolorado se nama zdi. Dan je soncen in voda topla in ce pomislis, da so se v njem namakali ze inkovski poglavarji, ki so se vse iz Cusca pripeljali sem na "letovanje", je obcutek res velicasten. Naprej proti Sucru, nekdaj glavnemu mestu in zdaj le se pravosodnemu srediscu, tako opevanemu, najlepsemu, najurejenejsemu in najbolj belemu mestu Bolivije, naju spet udarijo klanci: preciti morava Cordillero Real, verigo hribov, ki altaplano locijo od nizinskega dzungelskega dela.   

 

   

BELO MESTO SUCRE

Za zadnji juznoameriski kolesarski podvig se odlociva prekolesariti del zadnje Che Guevarove poti in poslanstva. V teh goratih bolivijskih divjinah se je namrec s svojimi gverilci trudil zbrati dovolj mocno silo, da bi od tam krenili osvobodit druge JA drzave, predvsem rodno Argentino, tukaj je bil izdan in ze shiran, astmaticen in bolan usmrcen v zanikrni vasici La Higuera. Mislim, da se se za nobenega svetnika nisem tako namucila, se 900-kilometrsko pesacenje h kompostelskemu Jakobu je bilo manj naporno. Nisva si predstavljala razdalij, slabega makadama, klancev, v katere tisciva najina preoblozena bicikla, rek, ki preplavljajo ceste, predvsem pa ne te popolne samote, ko na sto kilometrih srecava samo en vaski zaselek z zvenecim imenom Nuevo Mundo, kjer se cel solski razred zbere okrog naju, ko pred trgovino pijeva pivo, in v celem dnevu dva avtomobila, od katerih je eden kamion nalozen z delavci, ki popravljajo cesto. Srecava se par pastirjev in pastiric, ki samo zmajujejo zglavo ob omembi najinega cilja - za njih je na koncu sveta-, veliko krav, osla, ki ob pogledu na naju zacne rigati, kot da se mu je zmesalo, dva psa, ki jo pred najinima "oklopnikoma" ucvreta v varno zavetje ovcjega tropa. Kmet na konju, ki nama prijaha nasproti malo kasneje (konja pa za takole oblozen bicikel ne bi zamenjal), nama opise nesteto hribov in dolin na poti, ki naju se caka, ampak do zdaj ze vse, kar nama povejo ljudje, vzameva malo z rezervo: v Boliviji se ljudje na vsak nacin trudijo biti usluzni in prijazni in vedno ti bodo odgovorili ali te poslali v kaksno smer, tudi ce pojma nimajo. Brane pravi, da za takole cesto moras pa res imeti v sebi vsaj malo Chejevega duha. Ampak ko pritisne vrocina in nama zmanjkuje vode, z znojem izhlapi tudi nekaj borbenega zanosa in vsa iz sebe sva od veselja, ko v senci drevesa ob se eni reki srecava dva fanta iz Argentine, popolna Chejeva obozevalca, ki sta se po teh poti odpravila pes. Tretji dan sta na poti in tudi onadva sta skoraj obupala, tako da zdaj cakata dostavni avto, ki ju bo odpeljal do Higuere. Naju zanima? Ni nama treba reci dvakrat, kot bi mignil tudi midva sediva v senci in cakava prevoz. Malo kasneje kot El Comandante Che stojiva zadaj na prikolici, hladi naju veter in nad nama letajo kondorji in celo osli ob poti imajo vsi po vrsti prijazne Chejeve oci. Kar smeje se nama; avto poskakuje, pokasljuje, hrope, treba se je celo ustaviti in shladiti masino za nove klance, ki se vijejo oblakom naproti, pa se do Higuere je 30 kilometrov vec, kot sva mislila. Je pa lepo - vedno globlje pod nami znamenita Rio Grande, tolikokrat omenjena v Chejevih Bolivijskih zapiskih, okrog hribi norih oblik in vedno vec dzungelskega gozda. Vasico, v katero po nekaj urah koncno zapeljemo, sestavlja nekaj his, ki so vse po vrsti porisane s Chejem in popisane s parolami, in majhen trg, s kar tremi Chejevimi kipi, eden je bolj kicast od drugega. Za njim je stavba stare sole, zdaj muzej, v kateri je Che, potem ko so ga ujeli, prezivel zadnjo noc svojega zivljenja. Zjutraj 9. oktobra so ga potem usmrtili in njegovo truplo s helikopterjem prepeljali v 100 kilometrov oddaljeno Vallegrande, kjer so ga "razstavili v stari pralnici, preden so nekaj njegovih tovarisev zmetali v jamo, ki so jo odkrili sele cez trideset let. Argentinca sta cisto iz sebe, bozata kamnite Cheje in se skorajda solznih oci slikata z njimi; pravita, da Bolivijcem ni kaj dosti mar zanj, saj ga pravzaprav niso nikoli hoteli tukaj, kmetje v teh zabacenih vaseh res niso potrebovali njegove revolucije, v Argentini, kjer se je rodil, pa je narodni junak. Tukaj resnicno postanes zalosten in razmisljas, da se za ideale pravzaprav ne splaca umreti, tako nic ni ostalo za tem velikim idealistom. Res, da bi ti domacini z velikim veseljem pravili zgodbe, kako da so ga poznali in kako velik clovek, da je bil in kako je tudi zdravil ljudi, ampak naredijo pa ne kaj prida za njegov spomin. Celo v svoj prid ne obrnejo njegove popularnosti, saj v Higueri ni mogoce kupiti prav nobenega Chejevega spominka, niti razglednice. Enako je v Vallegrandeju v dolini, ki je precej vecja vas, pravzaprav mesto (tudi do Vallegrandeja kapitulirava in nekje na poti, ki postaja vedno bolj blatna, naloziva kolesi in sebe na kamion poln krav, prasicev in ljudi). Nobenega znaka ni, da je imelo kaj opraviti s Chejem, tudi staro pralnico sredi bolnisnicnega kompleksa, kjer je dva dni lezalo truplo mrtvega junaka, morava poiskati. Ograjena je z nizko ograjo, okrog je nekaj cvetja, zidovi so polni spominskih grafitov, na kamniti mizi pa lezi nekaj majic, ki so jih tam pustili obozevalci. Sicer pa kaj prida veliko ljudi itak ne zanese v te kraje. Vseeno se nama zdi fino, da sva se odlocila za tole naporno romanje; nisva obiskala njegovega groba v Santa Clari na Kubi, pa je prav in posteno, da sva se mu pridruzila vsaj na njegovih zadnjih poteh.     

 

CHEJU NAPROTI

 

CHEJEV KIP V LA HIGUERI, VASICI NJEGOVE SMRTI

 

 

NUEVO MUNDO - NAMESTO SOLE OGLED DVEH GRINGOV

Potem si ogledava se kar nekaj lepih stvari, ena med njimi je El Fuerte, spet predinkovsko naselje na vrhu hriba, osredotoceno okrog ogromne, z razlicnimi nisami, okni, reliefi, jarki in terasami izklesane skale, katerega namena znanstveniki vse do danes se niso odkrili, je pa dih jemajoce. Hribi pocasi izginjajo in pokrajina koncno, po vseh teh mesecih, resnicno postane ravna, dzungelska in naselja tropsko zanemarjena. In kakor pise John Steinbeck v svojem odlicnem potopisu Potovanje s Charlijem, da se potovanje konca veliko prej, preden dejansko stopis na domaca tla, se ze pred Santa Cruzom nostalgicno poslavljava od najinih tezkih biciklov, klancev, odstekanih prenocisc in vsega, kar nama je v teh mesecih predstavljalo vsakdanjost in v glavah vrtiva film, ki ga bo treba nestetokrat "odvrteti" doma, vsem, ki naju imajo radi in nimajo te razkosne srece (ali poguma), da bi si vzeli cas za odkrivanje sveta. Ceprav je pred nama se teden uzitkarjenja v Buenos Airesu sva z eno nogo ze doma (in kolesi oprani in razstavljeni v svojih torbah). Hvala vsem, ki ste naju spremljali, mislili na naju in molili za naju, hvala za vse komentarje, novice, pesmice, za dobre, hudomusne in poredne misli. Upava, da ste bili tako vsaj malo z nama; ceprav potujemo vsi kar naprej, ce ne drugace, pa v nasih glavah, kajne.

http://youtu.be/eo35FZS1SSU - na obisku pri EJTI v Boliviji

Srecno - do naslednje poti.

Na koncu vedno sledijo zahvale. Zahvalil bi se dvema brez katerih te avanture ne bi bilo. Prva je KATARINA - za njeno ljubezen, za vse necloveske napore, ki jih je prenesla na poti, za ves pogum biti z mano (kar vcasih ni lahko), za vse skupne sanje. Brez njenega optimizma in volje, bi bilo vse se veliko tezje. HVALA KATKA.Druga zahvala pa gre kolesom 4EVER, ki naju v nemogocih razmerah nista niti enkrat pustila na cedilu. HVALA RADIM.  BRANE

Trenutno stanje duha: AVANTURA GRE H KONCU

 

CUBA

 

Koncno Kuba. Nora v dobrem in slabem. Havana razrukana kot iz filma Nori maks, polna ogljikovega monoksida, policajev, starih avtomobilov, dobre ulicne hrane, postavnih zensk, misicastih moskih, piva Bucanero, valov, ki pljuskajo na cesto ... v dveh dneh smo jo imeli dovolj. Po slikoviti in dozivljajev polni autopisti proti zahodu - podezelje cisto nekaj drugega. Banane zorijo, domacini norijo na starih kolesih, konjskih kolesljih, volovskih vpregah, traktorjih, prirejenih kamionih, mopedih ... hiske kot iz pravljice, sicer revne, a na krajih, ki bi jih v Evropi placevali z zlatom. Nepregledni razgledi na palme, morje, hribe, pragozdove ... V vasi odvrze casopise star avion tik nad nami ... Prasici vsepovsod. Nocna iskanja prenocisc, slaba volja in na koncu spoznanje, da vsaka muka prinese veliko dobrega. Hvala vsem, ki nas na poti spremljate, tokrat smo bolj skopi, fotografij se ne da naloziti, bo pa drugic slikovni paket toliko vecji.   

 

 

DEAR RADIM, BIKES ARE OK, YOU ARE 4EVER and THANK YOU FOREVER!   

 

Nasa Kuba rusi stereotipe. Deset dni na cesti ze razumemo. Tobacna polja in bananini nasadi Vinalesa ma zahodu nekaj najlepsega, z visokimi palmami, hipijevsko porascenimi skalnimi stenami, hribi zarascenimi s pragozdovi in mestece z gugalniki na vsaki verandi, da ze zaradi njih moras upocasniti ritem potovanja. Spanje v preprostih hiskah, z zrakom pod stropom in krulecimi prasici na dvoriscu, raziskovanje skoraj izumrlih vasi, kjer nam v skromnih domovanjih domacini postrezejo s pred nami sklatenim kokosom, bananami, pomelom - placilo je kolikor das, ne niso vsiljivi kot v velikih mestih. Vzpnemo se po zarascenem pobocju, obcudujemo tropskozeleni razgled na polja, palme, vasice in susilnice tobaka, s kolesi se po blatni poljski poti, na kateri srecujemo samo jezdece in konjske vprege na kolesih prebijemo do podzemne jame (oziroma samo midva z Branetom, Dule si noce prevec zamazati bicikla, ker nima sponzorskega, se enkrat naj zivi 4EVER!), po kateri naju popelje starejsi kmet, ki prav zato prekine delo na polju. V bliznjem drevesu ima spravljene svetilke in naju kot ta star palcek od Sneguljcice vodi po jami polni jezer, crnikastih kapnikov in skritih tunelov do "plaze", kjer pod mogocno kapnisko zaveso tudi zaplavava. Hranimo se na stojnicah, ki jih domacini postavijo kar pred svojimi hisami (cvrte in pica in spet cvrtje in tako naprej) - cene so za nase razmere zanemarljive - kako dobro je to uredil Castro, ena valuta za turiste, druga za domacine. Pa tudi drugace tale socializem deluje, da se nam kar stozi po njem. Ceste polne solarckov v uniformah - v znanju je moc -, ogromno zdravstvenih centrov in posvetovalnic za bodoce mamice, vse zares zastonj seveda, ljudje zadovojni in dobre volje, ceprav je policija na vsakem koraku in je ligitimiranje nekaj obicajnega. Ob prehitevanju vedno novih kamionov, avtobusov, traktorjev ... nabasanih s stojecimi ali sedecimi ljudmi se vprasamo, ali morda ni takle nacin prevoza veliko ekonomicnejsi od nasega ...Samo se zeleni bencin bi morali predpisati, med temi izpuhi se skoraj zadusis in vsake toliko smo oviti v oblak crnega dima - tukaj bi res lahko vozil s plinsko masko. VIVA FIDEL je tukaj najljubsi grafit, pa rdeca zvezda, revolucionarne parole, spomeniki mucenikom revolucije, ljubi globalizirani Che ... na vsaki steni, zacnejo za na tistih od vrtcev. In Slovenije ne pozna nihce, ozivijo samo ob imenu Tito, "un amigo de Fidel".

 

 

Viazulov avtobus nas cez noc prestavi na jug - ponoci je v njem klimatizirana ledenica, tako da ubogi Dule, ki sabo nima dolgih rokavov in nima nikogar za stiskanje, oblezi na sedezu pokrit z zemljevidom Kube in s kolesarskimi rokavicami na rokah. Santiago de Cuba 800 km od Havane ni ocarljivo mesto iz turisticnih prirocnikov, ampak prometna norisnica polna izpuhov in kricecih ljudi, ki jo z vrtenjem pedal kaj hitro zamenjamo za plazo Siboney se dalj proti jugu, lokalno pomanjsano juzno razlicico Varadera. Tu so carji domacini in se turist pocuti rahlo ogrozeno, pa vendar se kmalu vzivimo v sceno in dostojno z jastogom in litrom ruma proslavimo se en rojstni dan - tokrat skorpijonke. Baconao - sloviti narodni park - nas razocara, pokrajina ni v primerjavi z Z nic posebnega, veliki turisticni kompleksi samujejo in delno razpadajo, odprti bodo MANJANA, vse je tukaj manjana. V akvariju, ki po slikah ogromno obeta, je z nami vred pet obiskovalcev, trije delfini in nekaj zelv. Pa zato zenski del ekipe poljubi delfin ... Vec rib smo videli za pasom domacina, podvodnega ribica, ki je na plazi prilezel iz vode.

Danes nas bo skupaj s kolesi nekoc vojaski dzip prestavil do vznozja najvisjega kubanskega vrha Pico Turquino (1972m), kjer se bomo z morja povzpeli nanj kot se za hribovce spodobi in se s kolesi po cudoviti (tako pravijo) obalni cesti - ki je menda zaradi orkana strasno unicena, vrnili nazaj v Santiago.

 

Sorry, we will updated our diary in english some other time.

 

SADEZ KAKAVOVCA

 

BARACOA,24.11. 2007

Poslovil se je Dule. Odneslo ga je v Havano in od tam na otok Isla de Juventud, ker misli, da bodo tam kubanska dekleta kar letala okrog njega. Do zdaj se tudi ta fama, kako se Kubanke kar mecejo po Evropejcih, ni uresnicila. Vec zvizgov in poslanih poljubckov v mimovozu gotovo dobis kot zenska od moskih, pa se zenske se ti nasmihajo bolj prijazno kot lacnogledim pohotnezem ... HAHAHA.

Nasa zadnja skupna avantura je bil kot napovedano vzpon na najvisji vrh Kube, Pico Turquino in po dobri kubanski navadi so nas na poti do tja nategnili kar nekajkrat, kljub temu, da smo mi mislili, da ze obvladamo vse njihove finte. Enostavno clovek ne more biti dovolj neomajen in barantaski, kar se denarja tice. Tako za prevoz z vojaskim dzipom starim takole sestdeset let placamo dvakrat prevec, poleg soferja se pa na popolnoma natrpano vozilo spravi se njegov kolega. Ce ne bi videla vseh mogocih natlacenosti, ki ropotajo po kubanskih cestah, bi rekla, da takole ne bomo prisli nikamor, pa kar gre. Do prvega ovinka, kjer nas ustavijo policaji. Ampak jug je jug in zgleda, da ima v Santiagu vsaj svoj procent pri dobri kupciji, tako kmalu spet ropotamo po obalni cesti, samo da se po petih kilometrih spet ustavimo. Avto zakaslja in se ne premakne vec. Fanta masino razstavita na prafaktorje, pa jo vseeno spet zlozita nazaj in potovanje se lahko zacne. Ne mores verjet, da takale kripa potegne tudi 80 kilometrov na uro, kar seveda samo sklepamo, ker stevec seveda ne dela. Dule se kot dama pelje spredaj, z Branetom pa stoje uzivava zadaj med bicikli in desetimi kolesarskimi torbami. Ce bi mislila na varnost ... Z vetrom v kapah in cesto v oceh uzivava v mimohodu zivljenja - morda so ceste po raznolikosti vsega, kar se giblje po njih zanimivejse samo se v Indiji ... V premikanju dozivimo romanticni morski soncni zahod in smo pod noc pahnjeni v kruto realnost, ko nas fanta noceta zategniti do izhodisca za pohod na goro, ampak nas zategneta v bliznji "campismo", pocitnisko naselje za domacine, kjer nam zatrdijo, da se pod goro ne da prespati, nam mastno zaracunajo za bedno spanje in poberejo denar vnaprej. Zjutraj naju fanta pred soncnim vzhodom zategneta do izhodisca, kjer se seveda da prav lepoin zastonj prespati v spalki, se znebimo se enega kupa denarja za obveznega vodica in zagrizemo v hrib. Tempo je ubitacen, sopara tropskega gozda neznosna, dvigamo se tako hitro, kot bi hodili navpik, kar naprej smo zejni. Raslinje bujno, ptice pojejo, pot tece v potokih. Vrh v stirih urah in pol, kar je kar v redu za 2000 metrsko visinsko razliko (fantje,bomo probali Triglav iz Krme v taksnem casu), dosezemo samo trije: vodic in midva z Branetom. Dule je omagal na malo nizjem vrhu, Pico Cuba. Razgleda ni, je pa pragozd vsenaokrog. In prve dezevne kaplje. Ki se spremenijo v naliv. Ki se spremeni v pravo zlivanje z neba. Pot postane najprej blato, potem potok, potem hudournik, po katerem prakticno priplavamo v dolino. Spet v rekordnem casu. Skratka, pogumno smo ubranili tradicijo slovenskega hribolaznistva.

Z Branetom zdaj uzivava spet na cisto drugem koncu.Pogruntala sva, da je brez zveze samo natepavati kilometre in da se je bolje za nekaj sto kilometrov prestaviti v spet cisto drug svet neke dezele z avtobusom. Baracoa na SV Kube je do zdaj najprijaznejse, najbolj temperamentno in najlepse mestece, ki sva ga sicer nameravala doseci po znameniti La Faroli, gorski cesti, ki jo stejejo za enega najvecjih dosezkov kubanskega gradbenistva, pa je avtobus izbral drugo pot, kot sva mislila in sva si jo ogledala kar z avtobusa. Ni nama bilo pretirano zal zanjo - v vlazni vrocini kolesariti takole tri Vrsice ne bi bilo lustno, vsem dih jemajocim razgledom navkljub. Baracoo je leta 1492 odkril Kristof Kolumb, ki je rekel, da je to najlepsi kraj, ki ga je kdaj videl, Che Guevara je leta 1963 otvoril tukaj tovarno cokolade, Gabriel Garcia Marquez pa je po njej menda ustvaril mestece Macondo v knjigi Sto let samote. Poleg tega sva prvic odkar smo na Kubi tukaj pojedla kaj dobrega, pa ne samo dobrega, nebeskega! Toje cucurucho, kornet iz palmovega lista, v katerem je zmleti kokos zmesan s sladkorjem, medom in sadjem, ki je tisti hip na razpolago. Koncno poznava slascico, ki je boljsa od baklave, pa se ekoloskoje neoporecna, saj "embalazo" brez slabe vesti odvrzes v naravo. Tudi muzika je tukaj koncno res na vsakem koraku, ceprav salso zal vidis plesati vec turistov kot domacinov - kot da bi sli vsi v tecaj, preden se odpravijo na Kubo, ampak salsa ni to, prevec strasten ples je, da bi steli samo koraki ...Aja, pa zacel se je predbozicni cas, vsaj tukaj: pihalni orkester je sredi ulice zaigral vencek bozicnih pesmi, tudi Sveto noc, in skozi okno ene od his sva ze videla bozicno drevce. Tudi tukaj nisva mogla brez hriba - tudi za vzpon na 570 metrov visoko mizasto goro Yunque je bilo treba placati vodica. "Mater, bi se doma rezali, ce bi vedeli,da sva za 500 metrov visok hrib najela vodnika." No, zdaj veste. Je bil pa vzpon razburljiv, ker je bilo treba preciti do pasu segajoco in dokaj deroco reko. Nazaj grede pa je najbolj prijalo kopanje v mirnem tolmunu te iste reke. Splacalo se je tudi zato, ker nama je vodic razpolovil sadez kakava - do gore sva kolesarila skozi neskoncne nasade bananovih in kakavovih dreves (ne mores verjet, kako raste kakav, na drevesih in to kar naprej, ni posebne sezone, zgleda pa kot kaksna buca, polna semen obdanih s prozorno snovjo) - in sva z uzitkom zmazala celega, pravzaprav je uzitna samo sluz, okrog semen, ki jih pljuvas ven. Danes naju spet cakajo kakavovi nasadi, na poti na eno od "belih rajskih plaz", bova rabutala.

Mudi se, minute tecejo, toliko za danes. Zelo sva vesela vasih komentarjev, crkujeva od smeha in prosiva se. Posiljava vam okus slastnega cucurucha, okrog 1. decembra pa bo na ogled ze ena lepa zbirka kubanskih fotk. Dule se vraca v Slovenijo, pa jih bo nalozil, tukaj je to nemogoce.

Viva Fidel in adijo! 

 

VSAKRSNI PRASICI VSEPOVSOD

 

30. 11. 2007, Havana

 

Po 1000 kolesarskih (kar za 24 dni za naju cisti uzitek in nobeno nabiranje kilometrov, kot pise Duli), 2000 avtobusnih, nekaj pesacenja in 7134 visinskih metrov gor in dol so nama kubanski dnevi steti. Z idilicnega podezelskega severovzhoda spet v hrupni Havani, samo se kolesa razstaviva in napokava ogromne torbe in jutri - Ekvador.

Pogresala bova: kubansko klimo, ko tudi v najvecjem nalivu ves, da te bo prav kmalu posusilo sonce; fkegmaticni "manjana" odnos do zivljenja; zivzav cest (jaz se posebej prasice vseh mogocih barv in velikosti); morje, sadje in ocvrto hrano z obcestnih stojnic, v kubanskih pesih skoraj zastonj, preprosta bivalisca, stare avtomobile, gruce solarckov v rdecih in rumenih uniformah, kipe Joseja Martija, portrete Che Guevara, celo revolucionarne parole, s katerih se mimogrede ucis spansko. Pogresala bova celo iznajdljivost Kubancev, kako te hocejo vedno znova ogoljufati, a se hitro vdajo, ce se ti n vdas. Pa tistih nekaj izrednih ljudi, ki jih srecas v vsaki, se tako skorumpirani drzavi, ce se jim le upas zaupati. Ravno sva se udomacila, pa ze letiva drugam. Bo treba ponoviti vajo. Sicer pa si oglejte fotke, drugi paket foto Kube bova skusala naloziti prihodnji teden. Se vidimo v Ekvadorju!

 

 

For english readers: sorry, it is not enough tim to write  in both languages at such a lenght, so just a quick impression of Cuba: noisy people, horrible fumes (every now and then you are completely enveloped in black clouds coming out of old and rusy exhaust pipes or not pipes at all), pigs everywhere, colourful and imaginative means of transportation: bici taxis, oxe and horse driven carriages, vintage cars, all sorts of lorries, trucks, buses and tractors full of people, old motorcycles and bicycles... Stalls with fruit and all kinds of fried food for cheep cuban pesos. Local shops (tiendas) with almost nothing inside them. Beautiful nature: royal, coco and banana palms, sandy beaches, villages with palm-leaves on the roofs put in the most extraordinary places, like a scenes from a romantic movie ... Revolutionary paroles and pictures and monuments of Che Guevara, Fidel Castro, Jose Marti everywhere. UN MUNDO MEJOR ES POSIBLE! PATRIA O MUERTE! VIVA FIDEL! VOLVERAN! Groups of children in uniforms going to school. People seem happy despite the socialism and poverty. The road was the main actor of our trip, better than any movie and every moment oh so alive!

Our 4-EVER bikes bravely and without difficulties survive the first country on our way and they hardly wait to disembark on the South American land again. They were an object of admiration in Cuba, strong and with durable tires would be a perfect change for a donkey, even for a horse ...

Ecuador - we are coming!

 

EKVADOR

 

V SREDISCU SVETA

4. 12. 2007, Quito

 

Z Branetom sva se potrudila in vam podnaslovila fotke s Kube. Tako je poglavje Kuba na tej strani zakljuceno, midva pa, pijana od visine in ??? nadaljujeva najino pot v Ekvadorju. Jutri se povzpneva na 4700 metrov visok vulkan Pichincha ... pa naj vas malo firbec matra. Nama se mudi, v Quitu DOGAJA!!!

 

9. 12. 2007, Mindo

 

Da se vrnem teden dni nazaj, ko sva v Quitu pristala bolj mrtva kot ziva. Zgleda, da sva v Havani zadnji dan pojedla neko svinjarijo (kar glede na najine ulicne prehranjevalne navade ni nic cudnega, le ob popolnoma nepravem trenutku je prislo), na straniscu prebedela noc, na robu moci na letaliscu zbarantala dokaj ugodno doplacilo za 55 kilogramov odvecne prtljage in potem razen pristanka v kolumbijski Bogoti pravzaprav prespala let. Na letaliscu v Quitu naju pricaka napis WELCOME KATARINA + BRANE in clovek se takoj malo bolje pocuti. Pricaka naju Zalikin bivsi fant Rufo z ocetom, tako da so nama prve ure, kako se znajti v tem ogromnem mestu, prihranjene, pa tudi za zdravnika sva naslednji dan imela dobrega tolmaca. Diagnoza: zastrupitev, zdravljenje: antibiotiki. Ciprobaja torej nisva zastonj vzela sabo. Ker najini gostitelji zivijo v mestecu izven Quita, se preseliva v hostel blizu centra in se naslednjih nekaj dni "zdraviva" z vec ali manj mestnimi turami. V mesto padeva ravno v tednu velike feste, saj je nekaksen mestni praznik, ne vem katera obletnica ustanovitve mesta. Zivzav je ponoci in podnevi, po ulicah vozijo "chive", odprti kamioni z zivo glasbo na strehi, polni vzklikajocih in prepevajocih ljudi, postavljeni so odri, s katerih odmeva vsakovrstna glasba (najbolj zazge pihalni orkester marincev Banda Blanca v belih uniformah, ki naju v plesnem koraku tako navdusijo, da kupiva celo njihov CD), na Plazi Grande naletiva na glavno proslavo, vojake strumno postrojene v modrordecerumenih uniformah, ki zaneseno prepevajo njihovo himno, z balkona pa maha predsednik, ki ga "mucho" obrajtajo "mujeres" kot nama naslednji dan razlozi taksist, ki naju zapelje do vznozja vulkana Pichincha. Posrecena pogruntavscina prebozicnega casa so tudi ogromne jaslice na gricku Panecillo (Hlebcek), na katerem kraljuje 40-metrski kip device Marije, s krono iz zvezd, angelskimi krili in zmajem pod nogami, zascitnice Quita. Okrog njega so postavili se veliko visje figure Jozefa, Marije, Jezuscka, svetih treh kraljev, ovc ... vse zelo stilizirane, narejene iz zelezja in ovite v raznobarvne lucke, da z vseh koncev mesta sijejo na ljudi. Se ena taka zanimiva pogruntavscina je, da vsako drugo soboto glavno avenijo v mestu, ki tece vse od letalisca skozi center mesta pa vse do njegovih juznih obrobij zaprejo za promet in jo odprejo za kolesarje, da si prebivalci dajo duska. Kolesarjenje drugace v tem mestu ni kaj prida sport, saj ni kolesarskih stez, promet pa je taksen, da te vse mine. Havana je bila nasproti Quitu podezelje, kar se kolesarjenja tice, saj so tam vajeni vsakovrstnih pocasnih prevoznih sredstev, Ekvador pa je poln krasnih novih avtomobilov (od kod, se sprasujeva?), ki si dajejo duska in niso cisto nic prizanesljivi. Tako imava sreco, da mesto zapuscava na drzavni praznik, dela prost dan, ko je cesta iz mesta z nama milostna.

Ja, tisti obljubljani vzpon na 4700 metrov visoki vulkan Pichincha, ki se prakticno dviguje sredi mesta, sva kljub antibiotikom opravila. Z 2800 metrov, na katerih lezi Quito, sva se z gondolo dvignila na 3900, zadnjih osemsto pa sva jih prehodila lepo zlozno in pocasi, ob obcudovanju zasnezenih vulkanov, ki so v daljavi obkrozali mesto, vsakovrstnega cvetja, in vedno novih pogledov na Quito, ki se je odpiral pod nama kot zibka, polozena v vulkansko dolino. Tezko je to opisati, ponavadi me pogledi na ogromna mesta bolj prestrasijo kot navdusijo, tale je bil pa prav povzdigujoc. Ko ze mislis, da zdaj ga je pa res nepreklicno konec, zavijes okrog naslednje skale in spet je tam nov, se neviden predel. Okrog pa zelena polja, hribi, vulkani. Vrh Pichinche ni nic posebnega - ni tisti solski primer roba kraterja, a ce se potrudis, lepo vidis, kje in kako se je vulkan razpocil in kje je lava odtekala v dolino. Fino se je tudi po pepelnatem meliscu peljati nazaj v dolino, tako mehko in nenavadno je. Se pa cudiva, ker naju niti malo ne daje visina.

NA VRHU VULKANA PICHINCHA, 4700 METROV

Nabita z visinskim zrakom naslednji dan pozeneva pedala do La Mitad del Mundo ali sredisca sveta, kjer stoji veliko obelezje in je vseokrog seveda blazno turisticno. Bolj kot ogromni spomenik je zanimiv cirkus, ki ga varnostniki naredijo, da najina kot tona tezka bicikla nekako spravijo po stopnicah v varno zavetje blagajniskega kioska. Ce so nas na Kubi kot kolesarje gledali radovedno, pa tukaj izpadeva totalna marsovca. Ljudje ali buljijo v naju ali pa se nama rezijo, kot bi sedela v vesoljskem plovilu in ne gonila obicajnih biciklov. Prespiva kar v srediscu sveta, ze zato, ker se fino slisi, pa zato, ker je veter v prsa in noc pred durmi, v San Antoniu, mestecu, ki je kot iz kaksnega kavbojskega filma in spominja na Teksas.

NAJINA TERASA V SAN ANTONIU                   NAJINA HISKA V MINDU

Skromna sobica in terasa na strehi, s katere se odpira pogled na druge terase, nedograjene hise, prasno okolico in zadnje obronke Quita. Vecerni sprehod med kadecimi se kotli in zari na ulici (v ponce zaviti domacini vsi nekaj pecejo in videti je, da zastrupitev ni bila dovolj, spet se nama cedijo sline), vrtecimi se piscanci v oknih skromnih barov in potepuskimi psi, ki jih zdaj ne gledam vec s toliksno ljubeznijo kot na Kubi. Tam cucki se lajali niso, vsi pretegnjeni so pametno hranili energijo za osnovne zivljenjske funkcije, pa tudi vajeni so bili vsemogocih cudaskih vozil na cesti, kam bi pa prisli, ce bi letali za vsakim. Tukaj, kot nama je razlozil Holandec, ki je Ekvador tudi delno prekolesaril, je njihov edini sport ta, da cakajo nate. Zbrani v gruco na zacetku ali koncu vasi se ti z veseljem zapodijo pod kolesa in najvecja napaka je, ce pozenes v upanju, da jim bos usel. Recept, ki se najbolj obnese je menda, da stopis z bicikla in jih grozno grdo gledas, da vidijo, kdo je tukaj glavni. No, ni slabo, je rekel, da imas za vsak slucaj v zepu se kaksen kamen. Ali pa pumpo od bicikla na prikladnem mestu. Z Branetom razumeva namig in se oboroziva vsak s svojim kosom odpadne cevi, ki ju pobereva ob cesti. Kar hecna mi je misel na to, da bova od zdaj naprej rencala v pse in kot s pendreki mahala okoli sebe, ampak ce je treba ... Me je pa malo strah, priznam. Psov nikoli nisem jemala kot nekaj, kar me ogroza in vedno sem mislila, da se da mirno zmeniti z njimi. No, s temi ocitno ne. Fotke najinih bliznjih srecanj z njimi pa raje ne pricakujte, tako flegma tudi midva nisva.

Zdajle uzivava v Mindu, malem krajcku v osrcju pragozdov - koliko jih je ves menda samo, ce si do sem prekolesaril po prelepi razgledni cesti. Najprej je bilo 35 km!!! spusta, da se nama je kar smejalo, samo potem sva jih drago placala s potuhnjenimi vzponi, ki so se pojavili od nikoder in kar trajali in trajali. Edino veselje nama je sem in tja dal kaksen majcken star domorodski mozakar, ki se je smejal na vsak usta in v znak priznanja dvigal palce. Drugace pa ljudje, sploh domorodci, tukaj niso tako odprti kot na Kubi, nic ne kricijo, vcasih se odzdravijo komaj, ko jih pozdraviva z bicikla. Skratka, Mindo ima eno glavno ulico in to je to. In hise so vecinoma lesene in raztegnjene v vse smeri, kot bi vsakic, ko bi rabili prostor kaj dogradili. Verando, levo, verando desno, sobico, ki strli ob strani ali na vrhu, vse je odprto, vse diha, vse se slisi in skripa, ampak prav tako v hise vdira pticje petje, sumenje reke, zvoki, ki jih v nasih toplotno izoliranih hisah vec ne slisimo. Odprta kuhinja ob reki, visece mreze na verandi, kolibriji, ki srkajo sokove s carobnih cvetov, gozdovi trsa, debelega kot prava drevesa, banane, praproti tisocih vrst in oblik, slapovi, metulji ... pa ah kaj bi pravil, ali kako ze gre tista pesem. Tropsko lepo je in tropsko flegmaticno, tukaj te res skrbi samo, ali ti bo uspelo poskusiti vse vrste sadja, ki je trenutno na voljo in na katerega kazeva s prstom, da izveva ime, ki ga seveda naslednji trenutek pozabiva. Veva samo, aha, tole je dobro in tegale se ne splaca vec kupiti. Nama je hudo, a ne?

Slike bova nalozila ob priliki, v tem pocasnem mestecu se tudi racunalnikom nikamor ne mudi.    

Da ne pise samo Katarina TUD BRANE MA VAS RAD . Danes sem skuril dvojne baterije v dvoboju s kolibriji pravi test potrpezljivosti pri cakanju na dobro fotko - dobili so kolibriji -za sedaj ,ko napolnim baterije se vidimo kdo bo koga . Prvic nama je prislo da bi bicikle vrgla z vso prtljago v prepad, pa glejga zlomka spet spust, sej ne ves gdo koga zaj.... .Ostanite Slovencki nevoscljivi in pohlevni, pa kdo mi naj kaj napise, da vem da ste se ceprav prednovoletni.Lep pozdrav iz dezevnega pregozda samo da ne pada dez HAHA .Sej sva tud reveza, zdej greva pa na mango pa banane pa papajo pa marakujo pa granadiljo pa ...sej nevem kaj se -aja CERVEZO.

   

SAMO ZA VZOREC                              PREJ ...      ... IN POTEM

MANGO, TAXO, PITA HAYA, GRANADILJA, POMARANCA

16. 12. 2007, Canoa

Najina morska dogodivscina se pocasi izteka, jutri naprej v hribe, kjer bo dez in mraz in veter in sneg (malo pretiravam), zato tale zapis, dokler je civilizacija se pri roki. Prva izkusnja ekvadorskega morja je bila hecna. Pricakovala sva en velik dolg spust, saj sva bila vendar na dokaj spodobni visini, morje pa je na nuli, vsaj bilo je nekoc. Optimisticno torej pozeneva pedala in takole pol dneva najina teorija celo drzi; peljeva se pretezno po ravnem ali navzdol, skozi nekaj odbitih, zaradi zmesanega prometa zivljenju nevarnih mestec in ze verjameva, da bova pod vecer pristala na neki sanjski plazi, pa se tik pod noc pojavi klanec. Ki ga noce biti konec. Pokrajina je sicer sanjska, gricki s palmami in lesenimi ali bambusnimi hiskami na koleh, ki kot kaksne opazovalnice strlijo v nebo. Vse je rahlo zamegljeno, prav filmsko, in po dimu disi (smrdi), vsenaokrog na veliko pozigajo, da bodo naredili prostor pasnim povrsinam. Klanec kar traja in traja in nic nama ni do tega, da bi tvegala zadusitev ali zoglenitev sredi noci. Ki je neusmiljeno skoraj ze tukaj. Peljeva mimo sole, kjer na dvoriscu nekaj moskih in otrok vari skupaj (po domace svasa) star zelezen gol. Pri naslednji hisi vprasava, v najini cudoviti spanscini, kje bi se dalo tukaj prespati v sotoru. Moski, po Branetovo solski hisnik, pravi, da ni problema in naju odpelje nazaj med moske in otroke in iskre, ki prasketajo na igriscu. Tam je pokrita lopa, tako da nama niti sotora ni treba postaviti. Brane zakuri gorilnik, da pristaviva za caj in takoj se mu pridruzi eden od otrok. Ki potem gre in se cez nekaj casa vrne s konzervo tunine in dvema ogromnima bananama. Je

najbrz dala mama za naju.

 

.

SPALNICA NA SOLSKEM DVORISCU                IN ZJUTRAJ NAPREJ V KLANCE ...

 

Se ena taka lepa dogodivscina se nama je primerila tisti dan na poti. Ustaviva pri stojnici polni ananasa in Brane zacne fanta, ki prodaja sekirati, ce nama ga olupi in razreze (to sva se razvadila na Kubi). Ampak tukaj imajo drug sistem, ze narezane sadeze v vreckah privlecejo iz zamrzovalnega zaboja. Ne, ta ni dober, se Brane ne da in fant zacne ubogljivo res lupiti in rezati svez sadez. Tole bo pa drago, si mislim, a naju preseneti, ko nama ga prinese narezanega na krozniku in noce zanj nicesar. Ker sva utrujena, pravi. Tako pocasi nic vec ne cakava, kako nama bo kdo kaj naredil, ampak vedno bolj z veseljem sprejemava vse te drobne pozornosti, vkljucno s hupanjem tovornjakov in avtobusov (ki mogoce na isti progi ze ne vem kolikic peljejo mimo naju), dvignjenimi prsti v znak zmagoslavja, kot da sva iz njihovega tima, bezanje otrok, ki najbrz mislijo, da so pristali marsovci, celo cudno obnasanje oslov, ko se srecamo: vsi po vrsti ponorijo, pa naj bodo sami ali z jezdecem. "Se nikoli niso videli nikogar, ki bi se mucil bolj kot oni," njihovo bezljanje razlozi Brane. V Ekvadorju popotnikov na kolesih prav gotovo niso vajeni. Psi pa naju na sreco se niso napadli, samo kaksen osamljen primerek, pa se ta se je hitro navelical. Najbrz nisva edina, a po mojem jih vecina drvi mimo po Panamerikani, podezelske ceste pa zvabijo malokaterega kolesarja. 

No, po vzponu, ki ga tudi naslednji dan se ni konec, je morje vendarle tukaj. Po petdesetih kilometrih hriba - morje. Razlozi si, kdor si more. Midva si ne znava. Je pa morje, vredno svojega imena. Koncno so tukaj sirne in daljne pescene plaze, ki smo jih na Kubi lahko samo sanjali. Plaze za potep, raziskovanje, nabiranje morskih zakladov, se najmanj za plavanje. Hodiva v neskoncnost, do ribiske vasice, ki je videti odrezana od sveta in zivi svoje prvinsko zivljenje. Zenske klepetajo, otroci se v velikih kolicinah podijo okrog, moski pa se z gumijastimi skornji v rokah vkrcavajo v colne, da se bodo pridruzili drugim "lovcem", ki se ze zibljejo na morju. Tak mir veje iz nje, vsi se zdijo povezani kot velika druzina in zal nama je, da si samo za hip lahko domisljava, da sva tudi midva njena prebivalca. Spijeva pivo med ribiskimi mrezami in garjastimi psi in se odpraviva na dolgo pot "domov", na drugi konec plaze.

 

MALCE KRUTA OTROSKA IGRA                        PSI, GOSPODARJI PLAZE IN ULICE

 

Do najinega skromnega hostla, z oprano zehto obeseno prek cele sobe in majhno teraso s pogledom na morje. Naslednji dan do Canoe (s skorajda izsiljenim prenocevanjem na posranem dvoriscu podezelske bambusne hiske med bevskajocimi psi in prestrasenimi domacimi, ki jima menda nisva cisto do konca znala razloziti, da bova pred njihovim straniscem postavila sotor) kjer je obala se lepsa, se daljsa (sem radi hodijo na pocitnice prebivalci mest iz notranjosti, posebno Quita) se bolj bogata z mahnimi morskimi organizmi. Kaksna zabava in kaksno razkosno obilje za "mladega" Coustoja Brankota, ki z aparatom tokrat lovi cudne polze in zvezde in kacice in rakce in crknjene ribe, dokler mu spet ne zmanjka baterij.

 

NEKAJ BRANETOVIH POSASTI ...

 

Imava pa zato novo vrecko skoljk, kar pomeni tezko odlocitev: katera bo potovala z nama in katera bo izlocena. Morda tisti, ki niso se nikoli precesavali plaze v pocasnem ritmu, kot da imajo ves cas na svetu na svoji strani, vzklikali ob vsaki novi nenavadni najdbi in se prav po otrocje veselili preganjanja s ceto rdecih rakov, tega ne razumejo cisto dobro, ampak ja, skoraj tako tezko je pustiti lepo skoljko, ki si jo takole pobral, kot se odpovedati lepi obleki na razprodaji. Skratka v Canoi sva si privoscila dva dni popolnega lenarjenja in guganja v visecih mrezah, ker nama je slo celo vreme na roko in z nacrtovanim lezecim surfanjem valov ni bilo nic. Danes zjutraj, ko sva se zbudila, je bila najina edina skrb ali bodo zelene papige, ki se v rojih spuscajo hranit na drevesa, morda sedle nad drevo nad najinim sotorom in bo torej Brane prisiljen vstati. Saj veste zakaj ...

 

SEJ SVA TUD' REVEZA ...

 

22. 12. 2007, Latachunga

Ce je bila prejsnji teden fraza "sej sva tut reveza" misljena bolj za hec, pa je se prehitro postala resnicnost. Za premik od morja v hribe si izbereva avtobus (nekako nama ni, da bi na dvonozni pogon premagala nekajtisocmetrsko visinsko razliko). Presedeva tri: na prvem razen vsakovrstnih prodajalcev, ki vdirajo vanj na vsakem postanku, ni nic pretresljivega. Kolesi in torbe so varno spravljeni spodaj v prtljazniku. Drugega ujameva v naglici, bicikla koncata na strehi, torbe neprestete romajo v podvozje. Sprevodnik je totalni lopov, ne samo, da nama drago zaracuna sicer zastonjski tovor, ampak nama celo vrne pet neveljavnih dolarskih kovancev, na kar naju opozorijo otroci, ki prodajajo hrano, tako da je pravici hitro zadosceno. Ponoci koncava na avtobusni postaji  mesteca Quebedo, kjer naju prestrezeta dva varnostnika, razlozita, da je tod naokoli precej nevarno in naju z motorjem pospremita do najblizjega prenocisca, da se pocutiva kot drzavnika na pomembnem obisku, samo prevozno sredstvo ni ravno v skladu s protokolom. Tretji avtobus, ki naju potegne do gorske vasice Zumbahua je najbolj odstekan in najbolj ekvadorski: ustavlja kjer koli se mu zazdi, nabasan je z domacini s kurami, bananami in dojencki, solarji, ki se iz sole vracajo v hribovske vasi in naredijo zamasek ravno na sredini, kjer sediva; strasno sva jim zanimiva, buljijo v naju kot v marsovca, ceprav si ne znam razloziti zakaj - morda je le barva polti, las in modre oci v vsej tej crnooki in crnolasi poplavi. Buljijo cisto prijazno, ceprav so zadrzani in ne odgovarjajo na nasmehe. Vsake toliko avtobus koga odlozi na kraju, kjer se ti zdi, da kilometre naokrog ni nicesar; drugje izstopi cela skupina.

 

ZUMBAHUA NA 3800 METRIH

 

Zumbahua, kjer izstopiva midva, je blatna vas z eno asfaltirano ulico, ogromnim razritim igriscem, na katerem nekaj mulcev s Emineminovskimi cepicami nabija kosarko, nekaj razcapanimi starci in psi, ki letajo vsepovsod, cvilijo, rencijo, se grizejo, zavijajo, lajajo. Z balkona najinega preprostega pensiona se ob stirih popoldne kar nekaj casa odlocam, ali bi sla v lov za trgovino, se potem samo za hipcek ulezem na posteljo k Branetu - in zbudiva se ob devetih zvecer. Zjutraj se vsa lenobna ugotoviva, da sva na visini 3800 metrov, tako da je najin upocasnjeni ritem upravicen. Z balkoncka se nama tokrat ponuja popolnoma druga slika vasi; cez igrisce hodijo matere z otroki, vsi so praznje obleceni v pisane nose tukajsnjih domacinov Kecua. Cudiva se, kako cisti in lepi so otroci, saj so bili na avtobusu sami smrkavi in umazani.

 

 

Potem je svecano oblecenih ljudi le prevec, in koncno nama potegne, da imajo praznik. Praznovanje ob bozicu, ki se dogaja na solskem dvoriscu je tako barvito da je kaj takega tezko opisati, mogoce bodo vec vzdusja pricarale fotografije v bozicnem albumu. Tukaj so sveti trije kralji na konjih, skupina bozickov, pa gospodov (nekaterim je moral Brane na zeljo mam zavezati kravato), pa decki z lamami, parkeljni s crnimi obrazi, klovni ... Mame popravljajo zadnje malenkosti, se prisijejo kaj na kostumu, ocetje ponosno slikajo s telefoni, stare mame cebljajo po svoje, psi se motajo pod nogami. Zumbahuo zapustiva v polnem slavnostnem razmahu in pozeneva pedala proti samo 14 kilometrov oddaljeni in 350 metrov visje lezeci Quilotoi, kjer v kraterju lezi vulkansko jezero. Prekolesariva jih kot v snu, kot v pocasnem posnetku, v treh urah. Saj ni res, pa je. Najina aklimatizacija je precej pomankljiva in to drago placava. "Turisticna" Quilotoa je vas z eno blatno ulico in mogoce dvema hisama, vrednima svojega imena, vse ostalo so podrtije, od katerih pa vsaka ponuja zajtrk, kosilo in prenocisce.

 

S SPREHODA PO VULKANSKEM KRATERJU

 

Sva pa za vse muke poplacana naslednji dan, ko v sestih urah obhodiva krater prelepega jezera, ceprav se ves dan po nebu preganjajo oblaki in meglice in so pogledi zato se toliko bolj zasluzeni in oslepljujoci. Naslednji dan spet spust v "dolino", v Latachungo na 2800 metrih. In kdo bi razumel te klance, od 80 kilometrov poti jih vsaj polovico spet goniva navkreber, da se spet povzpneva nad 4000m. 

 

 

Da visina menda vpliva tudi na agresijo se izkaze za resnicno, ko v naju, mokra od dezja in zasopla od kolesarjenja, kar naprej skacejo ali bevskajoci psi ali fehtajoci otroci z vzkliki "regalos de Navidad". A res pricakujejo da jim bos takole napol ziv in otovorjen kot osel z nasmehom trosil bombone? Enim in drugim bi zavila vrat, bozicni spravi in ljubezni navkljub ... 

 

    NAJINA BOZICNONOVOLETNA POSLANICA

 

MIREN BOZIC IN SRECNO, ZDRAVO, POLNO, ZALJUBLJENO IN CIM BOLJ ODSTEKANO LETO 2008

FELIZ NAVIDAD Y PROSPERO AÑO NUEVO 2008

QUE EL AÑO NUEVO TE DE AMOR, SALUD, DINERO Y FELICIDAD

MERRY CHRISTMAS AND A HAPPY NEW YEAR 2008

 

Midva sva letos popolnoma usla predbozicnonovoletni mrzlici. Namesto od luck mezikajoca mesta, okrancljane izlozbe, bozicne pesmi iz zvocnikov veleblagovnic, vrocicno nakupovanje daril ... nama bozicno vzdusje narekuje cesta pod kolesi in nogami, kar je morda tudi najbolj prav v teh dneh. Biti na poti, kot je bila na poti sveta druzinica. Na cesti in ob njej vsak dan srecujeva zive jaslicne figure: osle in krave, ki jih je na poti do betlehemskega hlevcka premamila trava ob poti, umazane in kricece pastircke, ki cez cesto napenjajo vrvi, da bi prestregli kaksno darilo, temnopolte Marije z ze rojenimi Jezuscki na hrbtu, Jozefe, ki v rdecih poncih potrpezljivo pasejo trope ovac ali lam ... vse, ki bi v teh dneh ze zdavnaj morali prispeti v Betlehem, pa jim je cesta nekako ljubsa.

Za se vec tega najinega vzdusja si poglejte bozicni album, ki sva vam ga z ljubeznijo in najlepsimi bozicnonovoletnimi zeljami pripravila.

 

MIDVA ZA VAS

ZA VSE KI MORDA NISTE VEDELI - slike se odprejo s klikom na   foto album.

 

 

Riobamba, 30. 12. 2007

Tako rada vas imava, da se letos se enkrat oglasava, ker se bo drugace nabralo prevec vsega ... in pojdimo v novo leto svezi, kajne.

 

 

Eno od najlepsih dozivetij tehle bozicnih in prednovoletnih dni je gotovo polnocnica v Bañosu. Ze ves dan pred bozicnim vecerom po mestu hodijo procesije ljudi, na celu so tisti preobleceni v Marijo, Jozefa in Svete tri kralje, pridruzijo pa se vsaki tudi drugi mescani. Ne samo Marija, tudi veliko drugih v rokah nosi Jezuscka. Zvecer je cerkev ze skoraj uro pred zacetkom polnocnice nabito polna, ljudje ne samo sedijo, ampak tudi stojijo ob straneh s svojimi kipci Jezuskov in zivimi Jezuscki - svojimi otroki - na kolenih, v culah, na tleh. Prav ganljiv je pogled na vso to raznobarvno mnozico, najbolj ganljivo pa je, s kaksno skrbjo prinesejo v cerkev vsak svojega Jezuscka. Razlicnih velikosti so: eni ga nesejo pokoncnega kot kip, seveda v slavnostnem oblacilu, drugi v posteljici z baldahinckom, spet eni v zastrti kosari kot dojencka. Eni imajo zavitega v odejico, nekaj jih je v cisto pravih hisicah, ena mama mu je postlala kar v keramicni skledi za solato. Potem so taki cisto miniaturni, nosijo jih na blazinici ali kar v dlani, ampak vsi so skrbno pokriti ali obleceni, kot otroci. (Imela sva tudi cudovit slikovni zapis, a se je zgodila grozna nesreca, izbris kartice, tako vklopite domisljijo in si te prizore predstavljajte.) Najbolj posreceni so stari ati s svojimi Jezuscki, tako resni in zamaknjeni. Na tleh z Jezusckom zavitim v odejico sedi fantek kaksnih stirih let in ga vsake toliko ljubece poboza po obrazku ali potreplja po glavici, ces, saj bo, saj se bo kmalu zacelo.

 

 

Cerkev nima kora, pred oltar pride zborcek petnajstih pevcev z zagretim mladim dirigentom, ki dokazejo, da se tudi brez orgel da. Oltar ni nic okrancljan, spredaj lezi Jezuscek na koruznem listju, nobenega cirkusa ni, duhovniki niso nic svecano obleceni (Brane je mislil, da je samo eden, in da so drugi ministranti), skratka, pravo vzdusje dajejo predvsem ljudje. Pri blagoslovu vsi dvignejo Jezuscke nad glavo, tisti, ki jih nimajo, v odprti dlani drzijo krizek ali pa samo prazno dlan dvignjeno v zrak. Vse se cuti tako zares in tako lepa se mi zazdi ta ideja (ce je tako misljena): Bog se je uclovecil za vse nas, a s tem enim detetom je to spet postalo edinstveno; tukaj pa je res v dobesednem in prenesenem smislu Jezus za vsakega cloveka, od vsakega cloveka, v vsakem cloveku. In najbrz morajo potem skrbeti zanj vse leto, najbrz ne oblezi pozabljen v kaksni omari. Celo duhovnik ima pri oltarju dva - tistega na koruzi in onega, ki ga dviguje pri blagoslovu. Pri pozdravu miru cela cerkev zavalovi - ljudje se objemajo, poljubljajo in rokujejo res z veseljem in na vse konce. Lepo je opazovati te za naju tuje obraze in zive Jezuscke, ki so pospali materam na hrbtih ali na rokah. Puncka se nama mota pod nogami, dokler ne oblezi na tleh in je mama ne pospravi nazaj v culo, kjer z mokrimi laski in glavico zvrnjeno nazaj koncno omaga. Ko je polnocnice konec - ob solidno normalni malo manj kot uri - veliko ljudi se kar poseda v cerkvi, poslusa zborcek, ki jih se nekaj zapoje, ploska, slika ... Vrne se eden od duhovnikov in obilno pozegna zbrano mnozico, ki steguje roke v zrak, tudi midva jih. Skoditi ne more. Ko odhajava, cerkev zari kot cisto prava gotska katedrala kje v dobri stari Evropi.

Drugo najino prednovoletno dogodivscino, ki se je zgodila vceraj, bodo razumeli samo tisti, ki imajo radi hribe, tudi taksne, na katere se je treba malo muciti. Odlociva se osvojiti najvisji vrh Ekvadorja, 6310 metrov visoki vulkan Chimborazo. 

 

 

To je do zdaj najvecji izdatek na najini poti, saj je treba za taksno goro najeti vodica, vodica pa dobis samo v paketu s prevozom, hrano in prenociscem. Pocutiva se dovolj mocna in natrenirana, pa tudi aklimatizirana, saj se ves cas gibljeva na visinah od 2000 do 4000 metrov. Tako opoldne odrinemo iz Riobambe, vodic Ivo in midva. Do prvega zavetisca na 4800 metrov se pripeljemo z dzipom. Spijemo kokin caj (krsimo zakon, saj je koka v kakrsni koli obliki v Ekvadorju prepovedana, najin vodic caj sverca iz Peruja), ki pomaga lazje prenasati visino, pojemo malico, si oprtamo tezke ruzake z opremo in se v pocasnem tempu sprehodimo do eno uro oddaljenega bivaka na 5000 metrih. Dezuje. Snezi. Oblaki so cisto nizko. Vidi se nic. Skratka grozno. Nekajurno spanje, letanje na ledeno stranisce zunaj in opolnoci odhod. Ne morem verjeti, zunaj je jasna, jasna noc, zvezde zarijo, pod nami v dolini migotajo lucke najblizjega kraja, bolj toplo je, kot nam je bilo v prenociscu. Lucke na celadah zasvetijo v temo. Tako lepo je, tako samotno, dalec od mnozicnih vzponov na Mont Blanc, kjer se hkrati celi roji "kresnic" vzpenjajo po pobocju. Rob gore svetlo zari; se malo, pa izza njega vzide polovica lune. Med zvezdami najdem juzni kriz in sem cisto iz sebe od veselja, kot bi po dolgem casu srecala starega prijatelja. Hodimo v tisini, pocasi, premisljeno. Srecamo samo samotnega plezalca, ki si z ogromnim nahrbtnikom oddihuje na skali. Nataknemo dereze in zagrizemo v zasnezeno in poledenelo pobocje. Zadnje vremenske nepredvidljivosti so pot, ki je po besedah najinega vodica dokaj enostavna, spremenile v precej zahteven vzpon. Brez varovanja ne gre, kar nas precej upocasni. Veter brije, tako da se nam ne da ustavljati za hrano in pijaco. Kar nas drago stane. Ko se ze dani in se dalec spodaj vlecejo meglice in se na drugi strani gore zardeci soncni vzhod grizemo predzadnjo belo strmino pred vrhom. Dolgo in res strmo strmino. Tako, da kadar koli dvignes pogled, mislis, da si se vedno na istem mestu. Koraki postanejo tezki, vsake toliko postanemo. V taksnem tempu ne bomo zmogli do vrha, pravi Ivo. Sneg na tem strmem pobocju se namrec po osmi uri zacne taliti. Potem zvije zadnjega v navezi, Braneta. Zacne ga zanasati sem in tja, pade mu koncentracija. Pa bi se vedno na vrh, moski so pac taki. Vzpenjamo se se nekaj casa, se dvesto metrov je do vrha, se dobra ura hoje, ampak Braneta zdaj ze trese, bled je kot kreda in kar zaspal bi. Obrnemo. Na 6100 metrih. Hecno je, kako te v hudih trenutkih ne popade panika, ampak cisto hladnokrvno in logicno razmisljas, kaj je treba narediti. Treba nas je spraviti dol, samo to mi je slo po glavi, nic, da bi se lahko zgodilo kaj res hudega. Zdaj z opotekajocim Branetom na celu se spuscamo po neskoncnem pobocju.

 

 

Naredil se je prekrasen dan, vseokrog nas prizori za bogove in ko Brane izmuceno izdavi, naj vzamem iz ruzaka aparat in naredim vsaj eno fotko, vem, da mu gre na boljse. Mogoce nama je zal samo, ker sva se hotela malo hvaliti, da sva bila na gori, ki je visja od Mont Everesta (Chimborazu je menda merjeno od sredisca Zemlje za dva metra visji od Mont Everesta, ki ga merijo z morske gladine; prepricajte se na tejle tabli, ki visi na zavetiscu), drugace pa je bila tale izkusnja za naju oba nepozabna.

 

 

Zaradi lepot in zato, da se clovek malo zamisli. Kaj pa nama je pravzaprav treba taksnih ekstremov, ko pa je toliko lepih hribcev naokrog in ko tudi klanci pod najinimi brcajocimi nogami niso nic kaj milostni.

In ker so dobre stvari vedno tri, sva si na predzadnji dan starega leta (in Branetu za god) privoscila se znameniti vlak, ki iz Riobambe trikrat na teden vozi po osupljivo lepi in nevarni progi skozi soteske in prek zmajanih mostov do Nariz de Diablo (Hudicevega nosu), hriba, na katerega se v cikcaku povzpne v velikem finalu. Najvecja posebnost tega vlaka pa je, da se lahko na najbolj dramaticnih delih proge peljes na strehi ter uzivas v razgledih in ekshibicionisticnih nastopih zeleznicarskih sprevodnikov ter vsakovrstnih prodajalcev hrane in pijace. Prebijajo se med ljudmi s polnimi kosarami lizik in bonbonov in govorijo "por niños" in vsake toliko kaksno sladkarijo zabrisejo z vlaka, dokler turistom koncno ne vzge, da kupis sladkarije zato, da jih potem ob progi in v vaseh meces mahajocim otrokom.

 

 

V casu, ko pelje mimo vlak, zastane vsako delo, mahajo pastirji in gostilnicarji, stare mame in smrkolini, in bonboni in lizike dezujejo z vlaka, da je kaj. V neki vasi pride na vlak v poncno zavit mozakar in zaigra na piscali, seveda potem poslje klobuk naokrog. Nekdo na vlak pripelje psa, ki se ga nikakor ne da umiriti; sprevodnik, katerega glavno opravilo je drugace, da prodaja posnetke zeleznicarskih kap, ga zvito zaklene v enega od stranisc, od koder ogorcen naprej izvaja svoje operne arije. Zanimivo je, ko vlak kar po ulicah pripelje skozi Alausi, edini vecji kraj na poti, nad katerim kraljuje ogromni kip svetega Petra. In posrecen je manever na koncu poti, v soteski pod Hudicevim nosom, kjer vlak ne more obrniti, kako lokomotivo, ki je obstala zadaj, spet spravijo na celo vlaka.

 

 

Jutri je zadnji dan starega leta. Midva se bova premaknila proti jugu, v Cuenco, tretje najvecje mesto Ekvadorja. Bova poskusila nocoj, ceprav sva ze zaspana, izdelati eno lutko, da jo bova zazgala. V Ekvadorju je namrec navada, da na silvestrovo (poleg rdecih in rumenih hlack in - tega se ne veste - teka z nahrbtnikom, v katerem je kaksen bankovec, okrog jablane) vsaka druzina zazge lutko, ki simbolizira staro leto. Uniciti staro in dati prostor novemu. Zato so zadnji teden starega leta ulice vseh krajev preplavljene z lutkami, ki cakajo, da jih kdo kupi za sezig. Veliko ljudi pa naredi svojo lutko in ji kupi samo masko. Povsod imajo kaksne zanimive obicaje, a ne. In kako ste praznovali doma? Tole je izziv, da nama se vsak od vas opise svoja pestra novoletna dozivetja. Ali pa kaksnega mucka ...

Se enkrat, srecno!

 

 

P.S. Pa se nekaj daril - nove slike v albumih Ekvador in Bozicnonovoletne impresije! 

 

Vilcabamba, 7. 1. 2008

Ja, tudi midva sva prezivela tale vstop v novo leto, resda po sili razmer kar tri dni oba v rdecih spodnjih hlackah (da bo bolj drzalo), pa vendar. Ceprav se vedno cakava na poplavo opisov vasih silvestrovanj (po Iztokovem zgledu), evo tukaj najinega. Zadnji vecer starega leta preziviva v Cuenci, prelepem mestu nekje proti jugu Ekvadorja. Ceprav tretje najvecje mesto te drzave, ni nic pretirano okrancljano, je pa center poln ljudi. Pripeljejo se z vseh koncev, da si ogledajo natecaj: razlicne skupine pripravijo razlicne prizore, vecinoma politicno aktualne (joj, kako bi si pri nas privoscili Dzej Dzeja) iz ogromnih lutk, ki jih opolnoci zakurijo kar na mestu samem. S tem simbolicno skurijo staro leto in vse, kar je bilo v njem slabega. Lutko opolnoci zakuri vsaka druzina v Ekvadorju; doma, na ulici, v parku, kjer koli ze se ji zdi najbolj primerno. Tudi midva hodiva po mestu in se zabavava: najprej nad skupinami fantov, ki na vseh glavnih dostopih v center namaskarani postavijo nekaksne mitnice in pobirajo denar od avtomobilistov, namenjenih noter. Preobleceni so vecinoma v zenske (nikoli ne bom razumela te moske obsedenosti za tlacenje v zenske kostume) in nekateri preden poberejo denar uprizorijo tudi krajso predstavo, ponavadi ples in miganje z ritko. Po ulicah tu in tam ze gori. Tudi sama si kupiva svojo lutko za sezig; raznovrsno oblecene jih prodajajo na trznici skoraj zastonj. Kupiva ji tudi masko, sitno in spaceno, in tako najino staro leto dobi ime: Mulez Sitnoba - Jeznoriti.

 

 

 

Velik je kot kaksen petletnik in nosim ga naokrog kot otroka; bojim se, da mi bo tako prirasel k srcu, da ga ob polnoci ne bom mogla sezgati. Domacini se nama smejijo, naju pozdravljajo, voscijo srecno novo leto, Mulezu stiskajo slamnato roko, naju slikajo, se slikajo z nama ... Pojma nimam, kaj je tako zanimivega ali zabavnega na naju - res da nosiva rdeci bozicni kapici, ampak saj je vendar cas za to. Brane pogrunta, da gotovo mislijo, da sem ujela Bozicka, saj tukaj ljudje niso prav pogosto sivi s sivo bradico. Kupiva si sampanjec, ekvadorski, da bova opolnoci pocila in nazdravila, kot se spodobi. Drugace se ne dogaja nic pretresljivega, nikjer ni zive glasbe, samo ulice so zabasane, po njih se z lutkami, privezanimi spredaj ali zadaj na avtomobilih, prevazajo cele druzine, z babicami in dedki vred, napokani so kot sardine, ogledujejo si dogajanje in veselo vzklikajo "bueno año" skozi okna. To je ocitno tukaj glavni novoletni sport. Pa pokanje petard in kaksna raketa, ki odleti v nebo, a niti priblizno ni tako hrupno kot pri nas. Nekaj casa posediva v parku, zabavava se ob policajih, ki imajo pri sebi cel arzenal raket in jih veselo spuscajo v zrak. Tik pred polnocjo na trgu zazgeva Muleza (adijo jeza, mula, sitnoba, uzaljenost, kreg ...) - krasno zagori in en dva tri ga pogoltnejo plameni.

 

 

 

Najino staro leto postane prah in pepel, cas je za nov list v knjigi zivljenja. V istem casu zagori vse mesto - komaj se ujameva ogromne gorece glave treh predsednikov. Ulice so videti kot po raztrescenju atomske bombe, kot v tistih futuristicnih filmih, kjer je vse mrtvo in se po kadecih se velemestnih ulicah iz kanalizacijskih jaskov plazijo klosarji in kurijo v smetnjakih ... Povsod gorijo ognji in celo mesto oddaja nek cuden sij. Pociva sampanjec - piti se ga skoraj ne da, tako je zanic - in se po gorecih ulicah mimo objemajocih se ljudi odpraviva v najin hostel.

Prvi novoletni dnevi so v znamenju klancev - 200 kilometrov klancev proti jugu, perujski meji naproti. Po treh dneh kolesarjenja navkreber, navkreber in spet navkreber cez kordiljero Condorcillo se pocutim kot Bill Murray, ki se je v filmu Neskoncni dan kar naprej prebujal v isti dan, dokler ga ni naredil prav.

 

 

Pojma nimam, kaj delam narobe, da noce in noce navzdol, ceprav naju sredi tretjega dne odresijo domacini - s Panamericane naju po bliznjici, "carreteri vieja" ali stari cesti posljejo v Lojo. Makadamska je, pravijo, ampak lepa in za kolesarje bistveno lazja od nove. Prve kilometre me skrbi, kdaj se bo spet pojavil kaksen zahrbten grozen klanec, ker gre zdaj samo navzdol, skorajda v strugo deroce reke, ki tece po soteski, po kateri voziva. Male vasice s par hisami, horde bevskajocih psov, otroci, ki naju gledajo z velikimi ocmi. Pravzaprav je vse skupaj tezko opisati z besedami. Reka vedno globlje spodaj, pa strma polja in kmetje na njih, nasadi banan, pa cerkvice in pokopalisca na hribcih in ljudje, ki iz reke mecejo pesek, jezdec, ki s konjem jaha cez leseno brv ... Neznosno lepo je in neznosno neverjetno ves cas naravnost ali navzdol. Srecava samo par lokalnih avtobusov in nekaj starih avtomobilov brez registrskih tablic; obide me, kako bi ti pravzaprav lahko na taki samotni in boguzahrbtni cesti postavili zasedo in ti naredili, kar bi se jim zljubilo, ampak misel je bolj v stilu zmisljevanja zgodb kot pa resnicen strah, saj so ljudje, ki jih srecujeva, prijazni, smejejo se in pozdravljajo in se psi se ne usajajo vec, nekaj jih jo kar ucvre pred nama. V eni od vasic imajo koline, vsa vas je zbrana na glavni (in edini) ulici in po lesenih stojnicah so razobesene klobase in drobovje in kosi mesa in svinjske glave in vsi so videti strasno zadovoljni. Nekje se nama pridruzita fantka na kolesih, eden z motiko povprek na balanci, in njun pes, crn mesanec, ki nekaj casa ne ve, kaj bi, tako je zmeden, ker je naenkrat toliko biciklov. Potem izmenicno tece za vsakim od nas in na blatni cesti preprezeni z luzami smo prizor, vreden umetniske fotografije, ce ne ze kar kaksnega dobrega filmskega reziserja.

Zdajle uzivava v Vilcabambi, vasici, ki slovi po dolgem zivljenju njenih prebivalcev. To naj bi bila zasluga klime (vse leto okrog 20 stopinj), dobre vode in fizicnega dela njenih prebivalcev. Tudi ce je samo legenda, je obcutek tukaj zares prijeten. Vas obkroza cudovita narava, taka malce dzungelska, pa tudi najin hostel je tak, da se v njem z veseljem spocijes. Cedni bungalovcki so nanizani okrog tropskega vrta, pred vsakim je mizica z dvema stolckoma, in, jasno, viseca mreza. Postala sva "fana" visecih mrez! Pojutrisnjem prestopiva mejo s Perujem. Spet imava nekaj treme pred novo dezelo in se sprasujeva isto, kot preden sva z varne Kube vstopila v Ekvador: koliko nevarnosti naju caka tukaj? In upam, da bova tudi Peru zapuscala s podobnimi izkusnjami kot zapuscava Ekvador - mnogo hrupa za nic - saj si ga bova med drugim zapomnila tudi po tem, da sva se v njem pocutila popolnoma varna. In kaj se je tisto, kar bo za naju vedno pomenilo Ekvador in kar bova pogresala? Neverjetno spreminjanje pokrajine, ko s kolesom v slabih sestdesetih kilometrih iz enega okolja pades v popolnoma drugega, tropsko obilje sadja in roz in barv in vonjev, stevilne vrste ptic, plaze, pisano barvitost oblacil domacinov, bozicnonovoletne procesije, fehtajoce otroke ob cesti, histericne pse, ki nama koncno niso naredili nic zalega, vulkane, stojnice z vsakovrstno hrano, ki ti pocedi sline, ceprav ves, da te bo naslednji dan po njej bolel trebuh, celo tiste stojnice, s katerih visijo prasicje glave ali kar cel prasic, cisto na frisno zaklan, ki ga pocasi sekljajo in cvrejo in potem prodajajo nerazumno ogromne kolicine ocvirkov in kosckov mesa in drobovja - kdo ve komu, saj sva bila vcasih v kaksni vasi po mojem ves dan edina, ki sva se pripeljala mimo ... Prijaznost policajev, hihitanje domacinov, zadrego otrok, dvignjene palce iz kamionov in avtomobilov, ki so naju prehiteli ali srecali v klanec sopihajoca, odobravajoce hupanje, ki je vcasih, ceprav dobronamerno, paralo zivce. Pogresala bova celo klance, klance, klance (ceprav to ne verjamem cisto, ker jih bo po mojem se dovolj). Vsa najina prenocisca, tudi tistega s scurki in ono s slamo krito hisico iz blata sredi osamljenega pogorja. In se toliko stvari, na katere sva v tem trenutku pozabila. Nova dezela prihaja, novi ljudje, nova dozivetja. Se spet srecamo v Peruju. Vi pa lahko vmes seveda kaj napisete.    

 

 

 

Trenutno stanje duha: ODREZANA OD SVETA