Razmišljanja prakristjana

Neupravičeni cerkveni napadi

Poročilo iz tiskovne konference:

Neupravičeni cerkveni napadi na koalicijo

Ljubljana, 19. april 2012 – Na današnji tiskovni konferenci Koalicije za ločitev države in cerkve sta sodelovala člana koalicije Herman Graber in Vlado Began. Tema tiskovne konference je bila »Neupravičeni cerkveni napadi na koalicijo«. Katoliška cerkev je namreč že večkrat v javnosti očitala koaliciji, da s svojimi stališči neti nestrpnost in spodkopava demokratične temelje.

Ker so cerkveni očitki koaliciji neupravičeni in neutemeljeni, so bili na današnji tiskovni konferenci podani odgovori nanje.

Herman Graber je uvodoma povedal, da se moramo državljani sami boriti za spoštovanje pravne države. V ta namen smo se združili verni, neverni, Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve in drugi v t. i. koaliciji za ločitev države in cerkve, ker se država/politika presenetljivo, nerazumno servilno obnaša še posebej do katoliške cerkve. Popolnoma ji popušča, ob predčasnih volitvah ni bilo slišati nobene kritične besede o cerkvi, kaj šele, da bi katera stranka v svoj program vključila izenačitev RKC in drugih verskih skupnosti z vsemi gospodarskimi subjekti v državi, kar RKC med drugim tudi je (samo uvedba davka na njene verske storitve, kot so pogrebi, maše za pokojne, izrecno pa nabirke, ki se po raznih ocenah letno zbirajo v sto milijonih letno ,..) Še huje, cerkev dobiva – poleg ogromnega bogastva, ki ga je pridobila na sporne načine in ponovno z denacionalizacijo – še dodatna javna sredstva, letno najmanj 20 milijonov. To v koaliciji skupaj z 28 000 državljani, ki so že podpisali Peticijo o prenehanju financiranja RKC iz proračuna/ov štejemo za protiustavno, malodane koruptivno početje. Ob vsem tem pa je država v izjemnih finančnih škripcih. Za primerjavo teže, za cerkev seveda še premajhne, bagatelne: Vlada in parlament predlagata ukinitev Državnega sveta, s čimer bi letno prihranili 2 milijona in zato nameravata spreminjati celo ustavo! RKC z desetkrat višjimi »stroški« pa niti ene same omembe, da bi jo ali bodo ukinili. In to je temeljna akcija Koalicije za ločitev države in cerkve, namreč zahteva za prenehanje financiranja RKC!. Vse ostale navedbe, so najmanj manipulacija, izmišljotina, kot bomo v nadaljevanju navedli.

Vlado Began je predstavil cerkvene trditve in podal odgovore koalicije nanje. Za podlago je vzel cerkveni tekst z naslovom Ločitev med državo in Katoliško Cerkvijo ter njeno financiranje, ki je dosegljiv na spletnem naslovu http://katoliska-cerkev.si/locitev-med-drzavo-in-verskimi-skupnostmi-ter-njihovo-financiranje. Tekst nosi datum 14.3.2012. Began ni odgovarjal samo na cerkvene očitke koaliciji, temveč je komentiral tudi druge navedbe, ki se nahajajo v cerkvenem tekstu.

Odgovori koalicije na cerkvene očitke

Katoliška cerkev pravi:
Stališča Koalicije za ločitev Cerkve in države so v nasprotju z ugotovitvami ustavnega sodišča.

Koalicija odgovarja:
Katoliška cerkev ne dojema, da državljanom in civilni družbi ni potrebno sprejeti mnenj ustavnega sodišča in da ima lahko drugačen pogled na neko vprašanje, kot ga ima sodišče. Gre za izraz svobode izražanja iz 39. člena ustave. Očitno katoliška cerkev ne priznava slovenske ustave in pravice do svobodnega izražanja, če gre za stališča, ki cerkvi niso všeč. To je pač v skladu s cerkveno doktrino, da ne sledi slovenski ustavi, če je ta v nasprotju z nauki evangelija ali nravnega reda. (Katekizem katoliške cerkve (KKC), št. 2242)

Sicer je potrebno povedati, da cerkev niti ne pozna imena koalicije. Gre za Koalicijo za ločitev države in cerkve in ne za Koalicijo za ločitev Cerkve in države, kot to piše cerkev. Če katoliška cerkev ne pozna niti tako enostavne zadeve, kot je ime koalicije, se postavi vprašanje, koliko so lahko njene navedbe in trditve sploh verodostojne?

Katoliška cerkev pravi:
Stališča koalicije pozivajo k izločitvi Katoliške Cerkve kot verske skupnosti iz javnega življenja.

Koalicija odgovarja:
Te cerkvene navedbe ne držijo. Koalicija za ločitev države in cerkve se v skladu z ustavno zagotovljeno pravico do peticije in svobode izražanja zavzema za to, da se odpravi državno financiranje katoliške cerkve, in posledično seveda ostalih verskih skupnosti. Ne glede na to, kako kdo tolmači načelo ločitve države in cerkve, je to v skladu s slovensko ustavo. Ker pa cerkev vedno bolj postaja strah, da bi izgubila državna sredstva, katerim se očitno noče odreči, kljub vsemu bogastvu ki ga poseduje, takšno akcijo označi kot poziv k izločitvi cerkve iz javnega življenja in podobno. Katoliška cerkev zavaja tudi s pojmom javno. Koalicija ne nasprotuje udeležbi cerkve v javnem življenju, to je v medijih, raznih prireditvah …, vsekakor pa nasprotuje temu, da bi sodelovala v »državnem življenju«, to je, da bi bila del državnega sektorja, kot je npr. sedaj v določenih primerih: Teološka fakulteta, vojaški kurati, blagoslovi državnih objektov, verouk v javnih šolskih prostorih, sklepanje meddržavnih pogodb … To je namreč v nasprotju z načelom ločitve in njene trditve, da je civilna družba. Potrebno je torej ločiti javno od državnega.

Katoliška cerkev pravi:
Stališča koalicije pozivajo k onemogočanju izvrševanja individualno in kolektivno zagotovljene ustavne pravice do verske svobode in rušijo enakopravnost med organizacijami civilne družbe.

Koalicija odgovarja:
Kako zbiranje podpisov za odpravo državnega financiranja katoliške cerkve poziva k onemogočanju izvrševanja individualno in kolektivno zagotovljene ustavne pravice do verske svobode, ve in »vidi« samo cerkev. Kot da je molitev nekega posameznega vernika ali maša v cerkvi odvisna od zbiranja podpisov za odpravo državnega financiranja cerkve. Zares čudno. Cerkvena izmišljotina.

Katoliška cerkev pravi:
Stališča koalicije rušijo enakopravnost med organizacijami civilne družbe. Katoliška cerkev kot verska skupnost je sestavni del civilne družbe, od države bi morala biti ločena tudi celotna civilna družba.

Koalicija odgovarja:
Katoliška cerkev ne more biti del civilne družbe. Civilna družba oz. njeni posamezni deli (društva, zavodi …) ne sklepajo mednarodnih pogodb in njihova matica ni tuja država. Civilna družba nima svoje vojske, kot jo ima Vatikan, del katerega je tudi cerkev v Sloveniji. Civilna družba nima svojih kuratov v slovenski vojski, kot jih ima Vatikan, nima svoje banke, ni bajno bogata. Institucije civilne družbe niso ustanovljene po predpisih tuje države, temveč Slovenije, kar pa ni slučaj pri katoliški cerkvi, saj so deli cerkve v Sloveniji ustanovljeni po tujem pravu (kanonskem) in ne slovenskem. To jasno izhaja iz vatikanskega sporazuma. Zato ni jasno, kako stališča koalicije rušijo enakopravnost med organizacijami civilne družbe, če cerkev ni del te civilne družbe.

Ni pa potrebno, da bi bila od države ločena tudi civilna družba, saj takšne »ločitve« ustava ne zahteva oz. predpisuje, kot je to primer pri verskih skupnostih.

Katoliška cerkev pravi:
Stališča koalicije ocenjujemo kot netenje nestrpnosti in spodkopavanje demokratičnih temeljev.

Koalicija odgovarja:
Koalicija naj bi po trditvah cerkve s svojimi stališči netila nestrpnost in spodkopavala demokratične temelje. Če bi to držalo, bi že morali biti sproženi ustrezni državni postopki, kar pa nam ni znano. Če nekdo deluje v skladu z ustavo, v smislu svobode izražanja pa izreče nekaj kritičnih besed na račun cerkve in države, ki podpira mnoga neustavna dejanja cerkve, je to po cerkvi netenje nestrpnosti in spodkopavanje demokratičnih temeljev. Jasno, da to ne drži. Koalicija vse te cerkvene navedbe zavrača. Zato se postavlja vprašanje, ali niso cerkvene ocene o netenju nestrpnosti in spodkopavanju demokratičnih temeljev, izrečene z namenom, da se Koalicijo za ločitev države in cerkve očrni, jo v javnosti predstavi kot nevarno, kar je znak vernikom, tako laikom kot klerikom, da je potrebno koalicijo in njene pripadnike preganjati. Ali ima cerkev v svojih vrstah zopet inkvizitorje, ki jim je cerkev dodelila nalogo, da v javnosti hujskajo zoper drugače misleče in verujoče?

Koalicija torej ne neti nestrpnost in ne spodkopava temelje demokracije. Vprašanje pa je, ali te oznake ne držijo za katoliško cerkev? Kako sicer tolmačiti naslednji zapis, ki je del uradnega cerkvenega nauka: »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.« (Strle Anton, Vera Cerkve, str. 203) Kako je to izgledalo v preteklosti, je znano: milijoni in milijoni mrtvih.

V bibliji med drugim piše:
· Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15)
· Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10)
· Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11)
· Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)

To je samo nekaj od množice zelo sovražnih in zločinskih citatov iz vaše biblije, ki jo ljudem predstavljate celo kot božjo besedo. Ali ni Bog rekel: »Ne ubijaj!«? Znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner je rekel, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20. stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (Die beleidigte Kirche«, str. 42) To o nestrpnosti in spodkopavanju demokratičnih temeljev družbe s strani cerkve pove vse. Jasno je, da to kar cerkev pripisuje koaliciji, dela že stoletja sama.

Zato so ocene nekaterih, da je cerkev veliko breme za moderno družbo, zelo mile v primerjavi s tem, kar je rekel zgodovinar Deschner.

Odgovori koalicije na druge navedbe katoliške cerkve

Katoliška cerkev pravi:
Finančna pomoč države cerkvenopravnim osebam je v skladu z Ustavo RS, zakoni in ustavno presojo Zakona o verski svobodi.

Koalicija odgovarja:
Cerkev torej pravi, da je finančna pomoč države cerkvenopravnim osebam v skladu z Ustavo RS, zakoni in ustavno presojo Zakona o verski svobodi. Iz omenjenega bi izhajalo, da je vsaka državna finančna pomoč cerkvi oz. njenim cerkvenopravnim osebam v skladu z ustavo. To ne drži. Iz točke 130 odločbe Ustavnega sodišča z dne 15.4.2010, št. U-I-92/07-23 izhaja, da financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz 41. člena ustave, vendar to ne pomeni, da je takšno financiranje, če obstaja, samo po sebi ustavno nedopustno. Država, tako ustavno sodišče, sme zagotavljati gmotno podporo, če to ne nasprotuje načelu o ločenosti države in verskih skupnosti in sicer zlasti iz tega načela izvirajoči zahtevi po verski nevtralnosti države. Ustavno sodišče torej veže državno financiranje cerkve na določne pogoje, predvsem mora biti država pri takšnem financiranju versko nevtralna.

Če država financira (gmotno pomaga) cerkvi, nikakor ni versko nevtralna!

Iz predpisov katoliške cerkve jasno izhaja, da je širjenje in obramba vere bistvena in stalna dolžnost vseh vernikov, tako laikov kot klerikov, in seveda vseh cerkvenopravnih oseb.

Da je temu tako, izhaja iz Katekizma katoliške cerkve (št. 899 in naslednji):
· »Poučevati koga z namenom, da bi ga privedli k veri, je naloga vsakega pridigarja in celo vsakega verujočega.«
· »Svojo preroško poslanstvo izvršujejo laiki tudi z evangelizacijo, to je z ‘oznanjevanjem Kristusove blagovesti s pričevanjem življenja in besede.’ …«
· »Verniki, natančneje laiki, so na najbolj sprednji črti življenja Cerkve; …«

in

Zakonika cerkvenega prava:
· »Vsi verniki imajo dolžnost in pravico prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov in po vseh krajih zemlje.« (kanon 211)
· »Ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejemajo svoj delež pri misijonskem delu.« (kanon 781)

Vsa cerkvena dejavnost je torej usmerjena v širjenje vere (evangelizacija, misijoni …). Da lahko cerkev širi vero, mora imeti sredstva. Ogromno ima svojih, nekaj jih dobi od drugod in npr. od države. Ne glede na to, od kod izvirajo sredstva, jih je cerkev dolžna nameniti za širjenje vere, saj je to, kot že navedeno, njena bistvena dolžnost.

Če država financira oz. gmotno pomaga cerkvi (in njenim organizacijam), le-ta tako ali drugače uporabi državna sredstva za širjenje svoje vere. Tudi z državnimi sredstvi se torej tudi širi katoliška vera, kar pomeni, da ta sredstva niso versko nevtralna. Zato tudi država ni več versko nevtralna, saj se z njenimi sredstvi širi katoliška vera, izvršuje se torej verska dejavnost. To pa je v nasprotju z že omenjenim stališčem ustavnega sodišča, da gmotna podpora cerkvi ne sme nasprotovati verski nevtralnosti države.

Država torej s svojimi sredstvi, ki jih plasira v cerkev in njene organizacije, pomaga pri širjenju vere, kar je bistvo cerkve. To velja tudi za področje socialne države, kjer bi lahko država po mnenju ustavnega sodišča gmotno pomagala cerkvi. Namreč tudi karitas je ustanovljen za širjenje in obrambo vere in je dobrodelnost samo drugotnega pomena. Karitas s sredstvi države tako ali drugače širi katoliško vero. Enako velja tudi za področje cerkvenega izobraževanja. Tudi na tem področju cerkev preko svojih šol (osnovna šola, gimnazije, teološka fakulteta) širi katoliško vero. To dela tako preko vodstva, kot tudi preko učiteljev, pri čemer je jasno, da so vse ključne pozicije v rokah »preverjenih katolikov«, ki imajo dolžnost, da vedno in povsod širijo vero. Ali pri tem cerkveno šolstvo izvaja javne programe, sploh ni pomembno, saj morajo katoliki tudi preko teh programov širiti vero. Ali oni to počnejo ali ne, ni bistveno, bistveno je, da je to njihova dolžnost.

Da je ustavno sodišče dopustilo gmotno podporo na področju socialne države, je po našem mnenju mogoče pripisati temu, da pač ne pozna dobro cerkvenih predpisov in njenega nauka ter ni dojelo, da se tudi preko karitasa … širi vera. Mogoče pa je še kakšen drug razlog, ki pa nam ni znan.

Tudi če cerkev pridobiva državna sredstva preko javnih razpisov, to ne spremeni dejstva, da bo ta denar pretežno ali v celoti uporabila za širjenje vere, vsi davkoplačevalci pa moramo pri tem nepravično, pod državno in cerkveno prisilo pomagati. V nasprotju s sodobnimi standardi, mislimo na pomoč civilni družbi, ki veljajo v 21. stoletju. Cerkev pa ni civilna družba, temveč specifična državno organizirana tvorba.

Katoliška cerkev pravi:
Načelo ločitve ni sporno in ga Cerkev sprejema.

Koalicija odgovarja:
Kaj je ločitev države in cerkve, je za cerkev že pred 2000 leti definiral Jezus iz Nazareta. Rekel je namreč, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. S tem je katoliški cerkvi jasno povedal, da naj gradi duhovno (notranje) kraljestvo preko uresničevanja desetih Božjih zapovedi in Govora na gori, ki vsebujeta visoka etična pravila za mirno in bogato življenje na Zemlji. Pri življenju po teh načelih se v cerkvi sploh ne more pojaviti problem ločitve države in cerkve, še posebej ne, ker je Jezus tudi rekel: »dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega«. Jezus je tudi rekel, da lažje pride kamela skozi šivankino uho, kot bogataš v nebesa in »prodaj vse in mi sledi.« Jezus je bil tesar in ni živel na račun države in drugih. Tudi to so impulzi cerkvi, ki dodatno definirajo ločitev države in cerkve. Ker pa katoliška cerkev ne sledi Jezusu, pač stalno prihaja do zapletov v zvezi s tem. Trditev, da katoliška cerkev sprejema načelo ločitve velja torej samo navidezno. V praksi si cerkev prizadeva, da se to načelo odstrani, saj želi biti država v državi oz. nad državo.

Katoliška cerkev pravi:
Glede vprašanja financiranja poudarjamo, da država ne financira niti Katoliške Cerkve niti drugih Cerkva in verskih skupnosti, pač pa omenjenim subjektom zaradi njihove splošne koristnosti lahko finančno pomaga.

Koalicija odgovarja:
Gre za igro besed, s katero želi cerkev prikriti bistvo stvari, to pa je, da dobiva davkoplačevalski denar za svojo dejavnost. In ta dejavnost je lahko samo verska, kajti gre za versko skupnost.

Cerkev pravi, da je splošno koristna. Ali je lahko splošno koristna, če:
· ne priznava slovenske ustave, če je ta v nasprotju z njenimi evangeliji (KKC, št. 2242)
· »prisilno« krsti dojenčke in z večnim peklom grozi tistim, ki ne dajo krstiti svojih otrok (ZCP, kanon 687: »Starši so dolžni poskrbeti, da bodo otroci krščeni v prvih tednih …« ali »Kdor trdi)
· ne priznava celovitega izstopa in izobči oz. prekolne tiste, ki iz nje izstopijo
· ne priznava slovenske ustave, saj podpira smrtno kazen (KKC, št. 2266 in 2267), ki je v Sloveniji po ustavi ni
· ne priznava pravice do življenja, saj je v bibliji, ki je zanjo božja beseda in je še sedaj veljavna, predvidena smrtna kazen za mnoge moralne prekrške (po predpisih stare zaveze, ki jih mora vsak katolik vestno izpolnjevati, je potrebno pobiti homoseksualce, prešuštnike, trmoglave sinove, ženske, ki so jih razglasili za čarovnice, tiste, ki ne poslušajo duhovnikov in podobno)
·  diskreditira ženske in jih ne smatra enakim moškim, saj trdi:
◦ ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost (Johannes Chrysostomos, 349-407, grški cerkveni učitelj)
◦ ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem (Cerkveni oče Avguštin, 354-430 – Avguštin velja za enega najpomembnejših cerkvenih učiteljev)
◦ bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj 1225-1275)
◦ žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga (Ambrozij, cerkveni učitelj, 339-397)
◦ ali je tudi Jezus iz Nazareta rekel, da je ženska „ustvarjena kot pomočnica človeku“, kot je to dne 15.7.2001 v katoliškem tedniku Družina zapisal župnik Pacek?

Ali je lahko cerkev splošno koristna?
Za nas vsekakor ne, pa še za mnoge druge tudi ne.

Katoliška cerkev pravi:
Verniki plačujejo davke, davke prav tako plačujejo cerkvenopravne osebe, zato je zaradi enakega obravnavanja potrebno imeti do vseh enake kriterije.

Koalicija odgovarja:
Ni nam znan noben zakon, ki določa, da verniki plačujejo davke. Ko nekdo kupi v trgovini kruh, plača DDV kot potrošnik oz. kupec in ne kot vernik ali ateist. Tudi dohodnine ne plačujejo verniki, temveč prebivalci oz. rezidenti Slovenije. Katoliški verniki ne plačujejo niti cerkvenega davka, ki bi ga uvedla sama cerkev. Zakaj ne? Na ta način bi lahko pokrili vse svoje potrebe, saj ima cerkev več kot milijon svojih članov. Enako velja za cerkvenopravne osebe. Ne plačujejo davkov kot cerkvenopravne osebe, temveč kot zavodi, društva …In čisto na koncu: Vsi plačujemo davke in samo verniki RKC in še nekaterih verskih skupnosti imajo privilegij, da za njihove verske potrebe plačujemo vsi davkoplačevalci. Gre torej za hudo manipulacijo klera: češ tudi verniki imajo pravico do koristi iz davkov, ne povedo pa, da imajo poleg svojih verskih tudi vse ostale pravice, izhajajoče iz davkov, tako kot vsi državljani. Nedopustno zavajanje!

Posnetek tiskovne konference:

http://www.za-misli.si/subkultura/310-tiskovna-konferenca-koalicije-za-locitev-drzave-in-cerkve

Smrtonosni farmacevtsko-prehrambeni pakt

Zaradi jemanja zdravil letno umre več kot sto tisoč ljudi!

Koliko nam lahko pomagajo farmacevtska zdravila pri zdravljenju bolezni? Kevin Trudeau, avtor knjige »Natural cures »they« do not want you to know about« (Naravna zdravila, za katere »oni« ne želijo, da jih poznate, op.a.) trdi, da ravno jemanje zdravil povzroča še dodatne bolezni, ki se lahko končajo tudi s smrtjo. V omenjeni knjigi je zbral ogromno šokantnih in grozljivih podrobnosti o delovanju farmacevtske in prehrambene industrije v povezavi s politiko. Avtorju so ponujali milijone dolarjev, da preneha širiti neprijetna dejstva o farmacevtski industriji, vendar je ostal neomajen v svojem poslanstvu.

»Ne obstaja niti eno farmacevtsko zdravilo, ki bi pozdravilo bolezen. To je dokazano dejstvo, ki ga je priznala tudi farmacevtska industrija. Vsa zdravila zgolj potiskajo simptome bolezni, in kar je najbolj pomembno, povzročajo nove  bolezni, česar se mnogi ljudje sploh ne zavedajo. Farmacevtska podjetja imajo samo en cilj: prodati čimveč zdravil,« pravi Trudeau, ki je bil prisoten na številnih sestankih farmacevtskih korporacij in poslušal direktorje teh podjetij. Eden od njih je rekel: »Briga me, kakšne poškodbe lahko naše zdravilo povzroči jetrom, važno mi je samo, da to zdravilo odobri Agencija za hrano in zdravila (FDA). Plačajte, kolikor je potrebno, najdite sposobne lobiste, samo da dobimo dovoljenje za prodajo tega zdravila. Čez pet let, ko bodo ugotovili, da zdravilo povzroča okvare jeter, ga bomo pač umaknili s tržišča. Ni pomembno, takrat bomo s tem zdravilom že zaslužili milijarde.« Trudeau poudarja: »Imejte v mislih, da farmacevtska industrija ne želi, da se ljudje pozdravijo. Če bi vsi ljudje na svetu bili zdravi, bi farmacevtska podjetja ostala brez posla.« V nadaljevanju objavljamo še nekaj zanimivih odlomkov iz knjige.

Jemanje farmacevtskih zdravil povzroča nove bolezni

Farmacevtska industrija se zaveda, da jemanje zdravil pomembno vpliva na razvoj številnih bolezni, kot na primer rak, diabetes, srčne bolezni in še mnoge druge. Zakaj ta industrija skriva to informacijo pred javnostjo? Predvsem zaradi profita od prodaje zdravil. Poglejmo ciklus: človek začne jemati zdravilo, da bi se znebil simptomov določene bolezni. Nekaj mesecev kasneje se mu pojavijo simptomi nove bolezni, toda to novo bolezen je izzvalo prvo zdravilo, ki ga je jemal. Sedaj oseba začne jemati novo zdravilo za to novo bolezen. Izgleda kot da zdravilo deluje. Stanje se človeku izboljša, simptomi izginejo. Toda nekaj mesecev kasneje se pri tej osebi pojavi kup zdravstvenih težav. Za nove zdravstvene probleme dobiva človek spet nova zdravila. Ali sedaj vidite, kako je to dobičkonosno za farmacevtsko industrijo, ki to dela namerno? To je šokantno. Industrija, ki zase trdi, da preprečuje in zdravi bolezni, pravzaprav povzroča še več novih bolezni. Ljudje, ki uživajo največ farmacevtskih zdravil, so najbolj bolni. 

Četrti vzrok smrti v Ameriki je napačno zdravljenje ljudi

 The Journal of the American Medical Association ocenjuje, da letno v Ameriki zaradi stranskih učinkov zdravil, ki jih je odobrila FDA, umre več kot 125 tisoč ljudi. Vsako leto umre zaradi jemanja aspirina dva tisoč ljudi, čeprav so ga jemali v priporočenih količinah.

Tretji ali četrti vzrok smrti v Ameriki je napačno zdravljenje ljudi, odgovorni pa so zdravniki, ki pacientom predpisujejo farmacevtska zdravila, napačne terapije ali na njih izvajajo nepotrebne kirurške operacije. Dr. James Walker, avtor knjige Holocaust American Style (Holokavst na ameriški način, op.a.): »Potrebno bi bilo podati obtožnico proti medicinskemu kartelu, na čelu katerega so FDA, Urad za zaščito potrošnikov, kot tudi proti ameriškemu Kongresu, ker dopuščajo, da letno umre več kot milijon ljudi.« Harvardski psihiater dr. Joseph Glen Mullen: »FDA poseduje informacije o zdravilih proti depresiji, ki pri uporabnikih, predvsem mladih, povečujejo težnjo po samomoru.« New York Times je objavil raziskavo o zdravilu Natrecor, ki povzroča okvaro ledvic. Associated Press je objavil raziskavo o zdravilu Avastin, ki lahko povzroči možgansko in srčno kap. Znanstvenik FDA je priznal, da je zdravilo Vioxx povzročilo smrt 150 tisoč ljudi. V članku New York Times razkrivajo, da več kot polovica odobrenih novih zdravil povzroča zelo hude stranske učinke, ki so jih objavili šele nekaj let po začetku prodaje teh zdravil. FDA je odobrila zdravilo Baycol, namenjen za zmanjšanje holesterola. Po nekaj mesecih so ga umaknili s tržišča, ker so zaradi njega 32 pacientom odpovedale ledvice. Zdravila za zmanjšanje holesterola dejansko lahko povzročijo srčno kap. To celo potrjujejo raziskave farmacevtske industrije. Ocenjujejo, da je zdravilo Celebrex ubilo več kot deset tisoč ljudi. Po podatkih Ameriškega medicinskega združenja je več kot milijon Američanov postalo delovno nesposobnih po uživanju farmacevtskih zdravil. In še in še…

Farmacevtska industrija vodi vojno proti naravnim zdravilom

Ali bi bila farmacevtska industrija srečna, če bi nekdo odkril naravno zdravilo, ki bi odpravilo diabetes do takšne mere, da pacientom ne bi bilo več potrebno jemati inzulina? Seveda ne. Ostali bi brez posla. Zanimivo je omeniti, da obstaja takšno zdravilo za diabetes. Osebi, ki ga je odkrila, je nek farmacevtski koncern ponudil več kot trideset milijonov dolarjev, da ga ne bi začela prodajati. Da bi zaščitila profit farmacevtske industrije, je FDA celo brez razprave v Kongresu uvedla zakon, ki se glasi: »Samo patentirano zdravilo lahko zdravi ali prepreči bolezen.« To je norost. Vsi vemo, da je to laž. Skorbut je posledica pomanjkanja vitamina C, pozdravi pa se lahko npr. z uživanjem agrumov. Toda, če bi rekli, da je pomaranča zdravilo za skorbut, bi v Ameriki lahko končali v zaporu zaradi prodaje zdravila brez dovoljenja FDA.

Efedra, naravni dodatek k prehrani, je FDA prepovedala, zato, da se lahko bolje prodaja efedrin, farmacevtska verzija izdelka. Neka oseba je prodajala naravna zdravila za zdravljenje aidsa. FDA jo je takoj tožila, vendar je  bil gospod na vrhovnem sodišču proglašen za nedolžnega, kajti dokazal je, da so njegove metode učinkovitejše od farmacevtskih zdravil. Avtor knjige je začel prodajati koralni kalcij kot dodatek k prehrani in mnogi ljudje so mu pisali, da jim je ta proizvod pomagal pri krepitvi zdravja. Truedau: »Ameriška agencija za zaščito potrošnika (FTA) mi je na začetku dovolila prodajo in predvajanje reklam, toda po nekaj mesecih so proti meni sprožili tožbo, ker naj ne bi imel dokazov, da koralni kalcij koristi zdravju ljudem. Zakaj so me tožili šele potem, ko se je proizvod uspešno prodajal?  Zakaj so čakali osemnajst mesecev? Če bi me zaustavili na samem začetku, ne bi od mene mogli izpuliti toliko denarja, ki sem ga ustvaril s prodajo. Ta agencija ne ščiti potrošnikov, temveč velike korporacije, proti katerim še niti enkrat ni sprožila tožbe.«

Dodatek avtorja članka: FDA je prepovedala tudi prodajo stevije, naravnega sladila. Te rastlinske substance se varno uporabljajo več sto let, so v skoraj polovici sladke hrane konzumirane na Japonskem, so kultivirane in intenzivno raziskane po celem svetu, imajo sposobnost preprečiti gnitje zob, zavirajo rast določenih bakterij, uravnavajo nivo krvnega sladkorja, zdravijo poškodbe in zmanjšujejo odvisnost od sladkarij. Za razliko od aspartama pri steviji ni nobenih poročil o stranskih učinkih in znanstvene raziskave dokazujejo njeno varnost. Stevija nikoli ni bila prikazovana kot povzročiteljica možganskih tumorjev ali kateregakoli od 92 stranskih učinkov, ki jih ima aspartam.

Vir: www.vegsource.com/davis/sweetners.htm

Dobičkonosno sodelovanje farmacevtske in prehrambene industrije

Prehrambena industrija v želji po večjem dobičku namerno vstavlja v hrano kemijske snovi, ki povzročajo lakoto, debelost in odvisnost od hrane. Mnoge snovi, ki jih dajejo v hrano, povzročajo depresivnost, kar je voda na mlin farmacevtski industriji, ki izdeluje zdravila proti depresiji. Zanimivo je, da nekatere aditive, ki povzročajo depresijo, izdelujejo ista farmacevtska podjetja, ki izdelujejo tudi zdravila proti depresijam.

Kako je mleko našlo pomembno mesto v piramidi zdrave prehrane?

Piramido zdrave prehrane si je izmislila, promovirala in sponzorirala mlekarska industrija v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in jo je potem uradno objavila tudi ameriška vlada. Takrat je mlečna industrija začela izobešati po ameriških šolah plakate s piramido zdrave prehrane z namenom vplivanja na otroke, da bi redno uživali mlečne proizvode. V tej piramidi ima mleko zelo pomembno mesto.

Damjan Likar

Vir: revija Aura

Katoliško demoniziranje žensk

V mesecu marcu imamo v zahodni civilizaciji kar dva praznika namenjena ženskam, 8. 3. je dan žena, 25. 3. pa materinski dan. Očitno so vsi ostali dnevi posvečeni moškim, saj nisem zasledil, da bi obstajal nek poseben dan moških, tudi očetovskega dneva še nisem praznoval. Od kod potreba po nekakšnem posebnem »slavljenju« enakopravnosti žensk? Ali se ta civilizacija ne razglaša za »krščansko«, kjer naj bi bili po nauku ustanovitelja in duhovnega vodje kristjanstva Jezusa Kristusa vsi enakopravni, tako ženske kot moški. Tudi moderni, sekularizirani, od verskih skupnosti ločeni Zahod ohranja ta dva praznika, ker očitno ženske še niso zares enakopravne, pa čeprav na bombah, ki jih Zahod meče na »nedemokratične« režime, z velikimi črkami piše nekaj o demokraciji, človekovih pravicah in svoboščinah.

Kje je ne samo po mojem prepričanju glavni vir sovražnosti do žensk in to ne samo v preteklosti, ampak tudi sedaj? Seveda kot pri večini drugih moralno iztirjenih zadevah tudi tu naletimo na rimskokatoliško cerkev in njene klone, predvsem evangeličansko-luteransko in pravoslavno cerkev. Verjetno bodo tu kleriki in njihovi pristaši zavpili, da oni pač častijo ženskost v podobi »Device Marije«, še državni praznik in dela prost dan 15. 8. v čast »Marijinega vnebovzetja« so izsilili, kaj bi še radi več.

Pa si malce poglejmo katoliško »čaščenje« žensk.

Teologinja Uta Ranke-Heinemann je v svoji knjigi »Katoliška cerkev in spolnost« objavila veliko zanimivih informacij, citiram:

Po mnenju Avguština mnogoženstvo ne nasprotuje redu stvarstva, pač pa mnogomoštvo. Kajti soproge so, tako meni, služabnice svojih mož. Noben suženj pa nima nikdar več gospodarjev, pač pa ima gospodar več sužnjev. Tako tudi nismo še slišali, da bi svete žene služile več živim soprogom, pač pa beremo, da so številne svete žene služile enemu soprogu… To ni zoper bistvo zakona.

V Kazenskem zakoniku cesarja Karla V. (iz leta 1532) je na primer člen 133 uporabo sredstev za preprečevanje zanositve – ta je Cerkev preklela kot sredstvo razvrata – kaznoval s smrtjo.

Papež Siricij je v 4. stoletju dejal: »Jezus si ne bi izvolil rojstva iz device, če bi mislil, da je njena vzdržnost tako šibka, da bi bilo lahko isto naročje, iz katerega je izšlo Gospodovo telo, da bi bila torej tista dvorana večnega kralja omadeževana z navzočnostjo moškega semena.« Rojevanje otrok je torej nevzdržnost, padec v slo, spočetje otroka, razen od Svetega Duha, pomeni nečistovanje, omadeževanost. Da to ni samo zasebno mnenje posameznega papeža, potrjuje katoliški dogmatik Michael Schmaus, ko pravi, da je Siricij s svojimi ugotovitvami izpričal »enoglasni nauk Cerkve«.

Papež Siricij je na razvoj celibata odločilno vplival s pismom španskemu škofu Himeriju iz Taragone (385), v katerem je označil kot crimen, torej kot zločin, ravnanje tistih duhovnikov, ki imajo po posvetitvi še vedno spolne odnose z zakonskimi družicami.

Ugledni pariški profesor teologije Johanennes Beleth (+okrog 1165) je prepovedal umrle nosečnice med pogrebno mašo položiti na mrtvaški oder v cerkvi, ker nerojeni otrok še ni bil krščen. Dalje so morali, preden so smeli nosečo žensko pokopati na posvečenem pokopališču, iz njenega trupla izrezati otroka in ga pokopati zunaj pokopališča. Prav ta prepoved kaže na razširjenost grozljivih posledic Avguštinovega nauka o izvirnem grehu.

Avguštin pripoveduje med neko pridigo svoji srenji naslednjo zgodbo: Neki otrok je umrl, ko je še obiskoval pouk za krst, kot katehumen pred krstom torej. V obupu zaradi njegovega večnega prekletstva je nesla mati otrokovo truplo k skrinji sv. Štefana. Obujen je bil od mrtvih samo za krst, nato pa je ponovno umrl, tokrat pomirjen, saj je ušel »drugi smrti«, peklu.

Tomaž Akvinski (+1274) je dejal: »Žena je samo pomoč pri ploditvi in koristna v gospodinjstvu, za moževo duhovno življenje je brez pomena. Z otroki ji je dana tudi kuhinja, cerkev pa se po cerkvenih očetih razume sama od sebe.« To stališče je živo še danes. Primarna teološka misel o ženski je pri katoliški hierarhiji še vedno ta, da sodi žena k otrokom in k štedilniku.

Katoliški celibat ima poganske korenine. Celibatistični predpisi glede čistosti izhajajo iz kamene dobe religiozne zavesti. Številni poganski duhovniki so se skopili, da se ne bi omadeževali s spolnostjo in bi lahko ostali čisti in sveti posredniki med ljudmi in bogom ali boginjo.

Cerkveni oče Hieronim piše v nekem spisu o tistih škofih, ki mirno prenašajo, »da so žene klerikov noseče in da otroci kričijo v materinem naročju«, takole: »Konec koncev se v ničemer ne razlikujejo od svinj«.

Od leta 1139, ko je cerkev uradno uvedla celibat, so bile žene duhovnikov po krščanski terminologiji označene samo še kot »konkubine« ali »vlačuge«, kot jim pravi papež Aleksander (+1181), oz. »prešuštnice«, kot jih imenuje papež Inocenc III. (+1216).

Jezus ni imel samo dvanajstih učencev, temveč tudi številne učenke, med njimi dame iz visoke družbe, kot je bila Joana, žena enega od visokih Herodovih uradnikov. V Jezusovih časih je bilo na splošno tako: že če je ženska na ulici govorila z moškim, jo je lahko zaradi tega mož brez izplačila ženitvenega zneska (ki nekako ustreza naši odpravnini) pognal na cesto. Okrog Jezusa zbrane žene, njegove učenke, niso bile samo pasivne poslušalke. Bile so prve, ki so oznanile Jezusovo vstajenje. Jezusova nepristranskost do žensk je zbodla v oči celo njegove lastne učence. Pri vodnjaku je prosil neko Samarijanko, naj mu da piti, in čeprav so bili Judje s Samarijani v sovraštvu, se je z njo pogovarjal.

Za celibatistični odnos do žensk je odločilnega pomena Avguštinovo stališče. Njegovo negativno stališče do žensk je zato še posebej usodno. Težko si je misliti večje nasprotje, kot ga najdemo med Jezusovim obnašanjem in vedenjem tega velikega svetnika. Njegov dolgoletni sostanovalec in prijatelj Pozidij poroča o njem: »Nobena ženska noga ni nikdar stopila v notranjost njegove hiše, nikoli ni govoril z nobeno žensko brez prisotnosti tretjega in zunaj govorilnice. Celo pri svoji starejši sestri in pri nečakinji, ki so bile redovnice, ni poznal izjeme«. Iz takšnega obnašanja lahko sklepamo na duševno motnjo.

Papež Janez XXIII. zapiše leta 1895 (kot štirinajstletnik) v svoj duhovni dnevnik v enakem duhu kot Avguštin: »Ob vsakem času… se izogibati druženju, zabavi ali igranju z ženskami – ne glede na njihov stan, starost ali stopnjo sorodstva.«

Za zapostavljanje žensk pozna Cerkev še druge ukrepe in prepovedi. Sinoda v Elviri z začetka 4. stoletja je v kanonu 81 določala, da ženske v svojem imenu ne smejo prejemati in pošiljati pisem. Tudi las si ne smejo striči (Sinoda v Gangri, 4.st.). Hefele: »Apostol Pavel vidi v 1. Pismu Korintčanom (11,10) v ženskih dolgih laseh, ki so jim dani kot naravna tančica, znak njihove podložnosti možu.«

V samem jedru diskriminacije žensk v Cerkvi je ideja, da so ženske pred svetim nekaj nečistega. Klement Aleksandrijski (+215) piše: pri ženski »mora že zavest o njenem lastnem bistvu izzvati občutek sramu«.

Celibatistično discipliniranje žensk je segalo tudi v zasebno življenje. Apostolske konstitucije svarijo, češ da se ženske ne smejo prepogosto umivati: »Dalje naj se (žena) ne postopi prepogosto umivati se, tudi opoldne ne, in če je možno, naj se ne umiva vsak dan.« Klement Aleksandrijski se zanima za ženski šport. Medtem ko zahteva za mlade moške telovadišča, pravi o mladih ženskah takole: »Toda tudi žensk ne smemo izključiti iz telesne vzgoje. Vendar jih ne smemo pozivati k rokoborbi ali teku, ampak naj pletejo in tkejo, in, če je potrebno, pomagajo pri peki kruha. Dalje naj žene s svojimi rokami iz shramb prinašajo tisto, kar nam je potrebno.«

Če se celovito ozremo na represijo proti ženskam, na njihovo zatiranje, diskriminacijo in sataniziranje, potem se nam pokaže celotna cerkvena zgodovina kot ena sama dolga veriga samovoljne vladavine omejenih moških nad ženskami. In ta samovoljna oblast se tudi danes nemoteno nadaljuje.

Pri papežu Leonu Velikem (+461) med neko božično pridigo srečamo izjavo, da je vsakršno zakonsko občevanje greh. Leon hvali izjemo Marije, ki je spočela brez greha, »medtem ko pri ostalih zemeljskih materah spočetje ni brez greha.«

Škof Cezarij iz Arlesa (+542) takole nagovarja vernike: »Vsakomur, ki se pred nedeljo ali pred katerimkoli drugim praznikom ne more vzdržati občevanja, se rodijo pohabljeni ali epileptični ali od hudiča obsedeni otroci. Pohabljenci namreč ne prihajajo od razumnih ljudi, ki so ob praznikih vzdržni, ampak v največji meri od kmetov, ki se ne morejo obvladati.«

Iz mnogih knjig pokore, npr. iz dekreta Burkhalda Wormskega (+1025) je razvidno, da so morali spovedniki zakonce spraševati o njihovi vzdržnosti. Opat Regino iz Prüma formulira v svoji knjigi pokore vprašanja takole: »Si imel na nedeljo spolni odnos? Potem se moraš pokoriti tri dni… Si se s svojo ženo pregrešil v času posta? Potem se moraš pokoriti leto dni in plačati odpustek 26 soldov.«

Sv. Bernardin Sienski je leta 1443 v Padovi pridigal, da je »svinjska nespoštljivost« in smrtni greh, če zakonca nekaj dni pred prejemom obhajila nista bila spolno vzdržna.
Škof Cezarij glede preprečevanja zanositve: »Kdo sme brez opozorila gledati, kako žene jemljejo napitke, ki jih storijo nesposobne za zanositev ali omejujejo v njih naravno silo, ki je po božji volji sposobna rojevati sadove. Tolikokrat, kot bi lahko spočela ali rodila, toliko umorov bo imela takšna žena na vesti. In če si ne bo naložila primerne pokore, je obsojena na večno smrt v peklu.«

Preprečevanje zanositve je bil v katoliški cerkvi označen kot umor vse do leta 1917. Do takrat je bilo to sestavni del cerkvenega prava katoliške cerkve. Kot dejanje preprečevanja zanositve ni veljalo samo jemanje napitkov, ampak tudi razne vrste spolnega odnosa, pri katerih do zanositve ne more priti: coitus interruptus, analni ter oralni spolni odnos. V posameznih knjigah pokore sta oralni in analni spolni odnos pogosto kaznovana strožje kot splav, celo ostreje kot naklepni umor.

Preprečevanje zanositve izenačuje Rimski katekizem z umorom: »Zločin najtežje vrste stori vsakdo, kdor v zakonskem življenju z medikamenti prepreči spočetje ali odpravi plod, kajti takšno dejanje je enako brezbožni zaroti umora.«

Neverjetna in nesmiselna označba preprečevanja zanositve kot umora se je dotaknila tudi posvetne kazenske zakonodaje. Za številne ljudi so bile posledice strašne. V »Kazenskem zakoniku« cesarja Karla V. iz leta 1532: 133. člen kazenskega zakonika kaznuje preprečevanje zanositve s smrtno kaznijo, namreč z obglavitvijo za moškega in utopitvijo za žensko.

Frankovska knjiga pokore Hubertense: kazen je doletela tudi tiste zakonce, ki so v spolnosti uporabljali drugačen položaj od tistega, kot so jim ga predpisali menihi, če je bil npr. mož spodaj in žena zgoraj. Takšen položaj je veljal za posebno obliko pohote in za oviranje zanositve.

Od 8. stoletja dalje je bilo spovednikom naloženo, da morajo vernike v spovednici izrecno izprašati glede preprečevanja zanositve. Temeljni točki sta bili splav in preprečevanje zanositve. Vprašanja, ki so bila namenjena zakonskim možem, so se glasila takole: »Si se s svojo ženo ali s katero drugo paril od zadaj, kot to počnejo psi? Če si se, potem ti nalagam deset dni pokore ob vodi in kruhu.«

Teolog Albertus Magnus je bil velik sovražnik žensk. Takole je trdil: »Ženska je ponesrečen moški in v primerjavi z moško je njena narava defektna in pomanjkljiva.«
Tomaž Akvinski na več mestih ponavlja izračun, ki ga je v 4./5. stoletju opravil že Hieronim, da namreč deviški prejmejo stoodstotno, vdovci šestdesetodstotno in poročeni tridesetodstotno božje plačilo.

Zaradi »defektnega razuma«, na kakršnega, razen pri ženskah naletimo »tudi pri otrocih in duševnih bolnikih«, ženska po mnenju Tomaža Akvinskega tudi ne more biti priča pri podpisovanju oporoke. Tudi otroci morajo upoštevati izbornejšo očetovo kakovost: »Očeta je treba bolj ljubiti kot mater, saj je oče aktivni, mati pa pasivni ploditveni princip.«

Tomaž Akvinski pravi, da žena kot nepopolno bitje, v razvojni stopnji nekje na ravni otroka, otroke sicer sposobna rojevati, ne pa tudi vzgajati. Duhovno jih lahko vzgoji samo oče, saj je on duhovna glava družine.

Cerkveni oče Hieronim je dejal, da »ženska preneha biti ženska« in jo lahko imenujemo »moški«, »če se odloči, da bo namesto svetu služila Kristusu«.
Kratek pregled zlonamernih označb in skovank, ki jih je uporabljal sv. Tomaž za zakonski spolni odnos: nečistost, omadeževanje, nagnusnost, sramota, onečaščenje.
Svetnik in cerkveni učitelj Krizostom: »Ni se dobro poročiti. Kaj je žena drugega kot sovražnica prijateljstva, neizbežna kazen, neizogibno zlo, naravna skušnjava, zaželena nesreča, hišna nevarnost, škodljiva zabava, pomanjkljivost narave, prebarvana z lepo barvo.«

Avtorja »Čarovniškega kladiva sta mnenja, da  »bi bil svet, ko ne bi bilo žensk – tudi če ne upoštevamo čarovnic -, odrešen premnogih nevarnosti.«

Žalostno usodo so imeli tudi gluhonemi. Nekateri teologi, ki so menili, da so takšni ljudje izločeni iz vere in zapisani peklu, so se pri tem sklicevali na Avguština, ki je dejal: »Ta napaka (prirojena gluhost) ovira tudi vero samo, o čemer pričajo apostolove besede: »Torej vera prihaja iz slišanega.« Avtor Bachmann: »V nobenem drugem kulturnem krogu človeške zgodovine niso invalidom prizadeli večje škode, zaničevanja, nestrpnosti in nečloveškosti kot v krščanstvu.«

3. novembra 1586 objavljena bula papeža Siksta V. je odrejala, da morajo biti zakonolomci ter zakonolomke in enako starši, ki prodajajo otroke, kaznovani s smrtjo. Enako morajo biti po sodnikovi presoji kaznovani tudi tisti, ki se na lastno pest ločijo…

Leta 1919 so francoski škofje izjavili: »Hud greh proti naravi in proti božji volji je, če kdo zaradi egoistične in pohotne preračunljivosti zakon oropa njegovega končnega namena. Teorije in prakse, ki razvijajo in omogočajo omejevanje rojstev, so nesrečne in zločinske. Vojna je v nas globoko vtisnila nevarnost, kateri izpostavljajo našo deželo. Vrzeli, ki jih je napravila smrt, je treba ponovno zapolniti, če nam gre za to, da naj pripada Francija Francozom in da naj bo dovolj močna, da se bo lahko sama branila.«

Vsiljivo poudarjanje prepovedi kontracepcije je bilo posebej izrazito hkrati ob vojnah 1870/71 ter 1914-1918. In še danes so namišljeni otroci deležni večje zaščite pred kontracepcijo kot pa realni napol dorasli otroci pred peklom in smrtjo bojišč, pač v skladu s tistim neznosnim katoliškim zmotnim prepričanjem, da se pravi človeški zločini dogajajo v zakonskih spalnicah in ne na bojiščih ali v množičnih grobnicah. V katoliški moralni teologiji so veliko razpravljali o pravičnih vojnah, prav nič pa ne o pravičnem preprečevanju zanositve. V tem je neka dosledna logika, saj je treba zagotavljati spočetje nenazadnje tudi z ozirom na bojišče. Oboroževanje se torej začne že v spalnici. Zato ni naključje, da dosega zavračanje kontracepcije najvišjo točko prav v našem stoletju oboroževanja in svetovnih vojn. Zakaj si katoliška cerkev za zaščito živega človeka ne prizadeva tako zelo, kot si prizadeva za zaščito potencialnega in namišljenega človeka? Zakaj ne prepoveduje vojne z enako odločnostjo kot prepoveduje kontracepcijo? Zakaj dobiva v katoliški morali vojna včasih okrasni pridevnik »pravična«, kontracepcija pa nikdar? Kdor se odloča za otroke, bi se moral odločiti tudi proti vojnam. In kdor žene skrb za namišljene otroke tako daleč, da nikakor, tudi ob »še tako tehtnem razlogu«, ne dopušča preprečevati zanositev, ta naj svojo skrb za žive otroke žene še dalje in naj se zavzema za prepoved vseh vojn, tako da bo iz mota tistih škofov in kardinalov, ki so govorili: zato, ker je vojna, potrebujemo otroke, končno nastal resnični krščanski moto: zato, ker so otroci, naj nikdar ne bo nobene vojne!

Konzervativni »Offertenzeitung für die katholische Geistlichkeit Deutschlands« je oktobra 1977 pisal: »Dejansko bo kontracepcijska tableta prav gotovo v desetih do dvajsetih letih zaustavila rast Cerkve z vsemi posledicami za prirast duhovništva in redovništva, kot tudi za prihodke od cerkvenih davkov.«

Kardinal Höffner mi je v pismu z dne 5. avgusta 1986 potrdil, da je mnenje številnih ljudi, da Cerkev danes dopušča splav, kadar obstaja smrtna nevarnost za matere, zmotno, in da gre v resnici samo za spoštovanje zdravniške odločitve v primerih, kadar bi sicer umrla oba, tako mati kot otrok.

V času nacionalsocializma so bili čaščenje Marije, katoliški ideal čistosti in ideja celibata rjavkasto obarvani. Leta 1936 je v izšla knjiga »Biti devica« (s cerkvenim dovoljenjem za tisk škofije v Münstru) župnika E. Breita, v kateri Marija podpira nacionalsocialistični rasizem: »Okrog Marijine podobe se je tako razcvetelo zdravo, čisto, dobrohotno ženstvo, ki je bilo v najvišjih čislih. »Pranemška ženska rasa« želi »gojiti, varovati in dopolniti« »Marijino podobo«. »Z vidika povezanosti posameznega človeka z njegovim ljudstvom in s človeštvom nasploh pomeni vsa nečistost razsipavanje svetega izvira življenja. Zato je to zločin nad ljudsko skupnostjo«.

Tradicionalni nauk o deviškem porodu pravi 1., da je Marijin himen ostal nepoškodovan, 2., da je bil porod brez bolečin in 3., da ni bilo posteljice. Marija, da je rodila Jezusa kot svetlobni žarek in ga tako že obsijala z njegovim vstajenjem, oziroma rodila ga je kot goreči trnov grm, ki ne zgori, ali  tako, »kot gredo duhovi nasploh brez odpora skozi telo«. Z naukom o deviškem porodu je bilo neki materi odvzeto njeno materinstvo. S tem so jo hoteli izvzeti iz prekletstva, ki po mnenju zaobljubljenih samcev bremeni materinstvo običajnih mater. Pri mariologu Aloisu Müllerju je poškodovanost matere ob porodu posebno »znamenje prekletstva izvirnega greha«, ki po mnenju mariologov bremeni matere in materinstvo. Brez bolečin je bil samo Marijin porod, medtem ko so bile vse druge matere deležne božjega prekletstva.

Celibatisti so hoteli naslikati takšno podobo Marije, ki ne bi imela nič skupnega z drugimi ženskami. To jim je uspelo. Čaščenje ene čiste ženske v nasprotju do vseh drugih nečistih je celibatističnim samcem pri njihovem življenju brez žensk, lahko v oporo, vendar so s tem številnim ljudem prizadejali mnogo škode. Za ženo je bolj bedna usoda, da mora živeti žensko življenje, ki ga utesnjujejo in dogmatizirajo moški. Marijo je to doletelo na enkraten način. Vse, kar ima karkoli opraviti z žensko spolnostjo, vse, kar pomeni zaplojevanje in rojevanje otrok, so ji odvzeli. Sina ni smela dobiti z moškim, biti je moral Sveti Duh in zgoditi se je moralo brez sle. Sina ni smela roditi po naravni poti, kajti tudi pri porodu je morala ostati nepoškodovana. Tako so iz nje naredili brezspolno bitje.

Konec citatov.

Nihče teh »biserov« katoliške ideologije in prakse do danes ni preklical in so še vedno veljavni, tako da iz učenja katoliških pismoukov izhaja, da je katoliška boginja Devica Marija edina ženska, ki je v katoliških nebesih. Ker brez duše seveda ne moreš v nebesa, vse ostale ženske ne morejo biti tam, saj so po katoliškem nauku ne samo manjvredne, ampak očitno tudi brez duše. Zato pa je v zameno Devica Marija – na dogmatskem pladnju ponujena superženska – edina poleg Jezusa ne samo dušno, ampak tudi telesno vzeta v nebesa. Izhajajoč iz prej omenjenih dejstev so ne samo zame tako praznik Marijinega vnebovzetja kot tudi materinski dan in dan žena simboli globoke diskriminacije žensk s strani katoliške cerkve in s katoliško ideologijo zastrupljene zahodne družbe. Diskriminacije, ki ima žensko še danes zgolj za gospodinjski stroj in stroj za rojevanje otrok ter za zadovoljevanje moške pohote. Dokaz za to so tudi izjave sedanjih cerkvenih »aparatčikov«, ki so izgleda pridno prebirali svoje učitelje. Npr. izjava trenutnega kandidata za svetnika številka ena, santo-subito papeža Janeza Pavla II. iz leta 1988: »Ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se dvigniti nad moškega.« Ali pa: »Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel.« (Jezuit Wild v 20. stol.) Župnik Jože Pacek: »Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku.« (Družina, 15.7.2001)

Svoj vrhunec je ta diskriminacija dosegla na začetku mračnega novega veka – v katerem še živimo – med l. 1450 in 1800, ko so katoliški jurišniki s pomočjo inkvizicije in montiranih, nameščenih čarovniških procesov pobili na milijone žensk po vsej Evropi. Števila o grozovito mučenih in pobitih ženskah se razlikujejo, toda govorimo o najmanj 3 milijonih žrtev. Pravi feminocid – spolna čistka, kjer si bil avtomatsko kriv, če si bil ženska. In so ženske po katoliški ideologiji krive še dandanes. Na srečo jih kler ne pobija več, a ne zaradi spremembe prepričanja, temveč zato, ker jih zaradi spremembe politične klime ne more več. Da pa bi se Vatikan opravičil ženskam npr. z odpravo svoje sovražne ideologije in prakse do njih, to meji že na znanstveno fantastiko.

Tako se normalen človek resnično začudi, ne samo če vidi v cerkvi kakšno žensko, ampak dejstvu, da so ženske sploh še članice rimskokatoliške cerkve in njenih klonov. Razlog takega stanja vidim v tako imenovanem stockholmskem sindromu – to je v istovetenju žrtve z rabljem in to ne samo zaradi fizičnega, ampak tudi psihičnega preživetja. Saj zaradi večstoletnega obupa, brezizhodnosti in nezmožnosti spremeniti ženomrzno politiko katoliške cerkve ženske raje sprejmejo ideologijo svojih rabljev za svojo. Danes je situacija kljub še vedno obstoječi moči svetovne katoliške diktature na srečo tako daleč, da lahko posameznice in posamezniki sledijo nasvetu, ki je začuda še vedno zapisan v katoliški bibliji. Nasvet v Janezovi Apokalipsi govori o IZSTOPU iz katoliške cerkve, babilonske vlačuge. Pa čeprav sedanji papež Benedikt XVI., bivši veliki inkvizitor Ratzinger, govori o ponovni »evangelizaciji« Evrope – verjetno tudi nasilni – s pomočjo katoliških eksorcistov, to je izganjalcev hudiča oz. modernih inkvizitorjev.

Glede na dejstvo, da je Vatikan dajal svetnim oblastem naročila za ubijanje in sežiganje žensk na grmadah – pa tudi sam je to rad počel – in tudi glede na grozovitost in predvsem številnost nesrečnic – pa tudi nesrečnikov – katere so katoliški kleriki skupaj s svojimi protestantskimi kolegi zažgali na grmadah po Evropi in tudi v kolonijah, lahko mirno ugotovimo, da smo v »napredni« zahodni civilizaciji odpravili človeške žrtve bogovom, to je predvsem katoliškemu »bogu« večnega prekletstva, šele okoli l. 1840 – ko je v Španiji, kjer je zagorela prva grmada, ugasnila tudi zadnja.

Upam, da bo demokratična slovenska država v kratkem pregledala verske spise in interno pravo katoliške cerkve skozi drobnogled Ustave in zakonov R. Slovenije ter prisilila slovensko podružnico vatikanske države »Sveti sedež«, da se uskladi v teoriji in iz nje izhajajoči praksi z modernimi ustavnimi standardi, izhajajočimi iz konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah. Torej konkretno, da cerkev uskladi svoj diskriminatorni odnos do žensk s 14. členom Ustave, ki govori o enakosti, ne glede na spol, raso itn. Tako kot se moramo držati Ustave VSI državljani R. Slovenije, brez izjem. Me tudi zanima, če bi katerakoli druga verska skupnost – ali drug del civilne družbe – imela tako z Ustavo nasprotujočo teorijo in prakso kot katoliška cerkev – ali bi lahko ne samo nemoteno delovala, brez zahtev ustanov državnega pregona, ki ščitijo ustavno ureditev, po uskladitvi z Ustavo – ampak, ali bi lahko delovala kot državna varovanka številka ena, kot slovenske vlade trenutno obravnavajo katoliško cerkev?

In če velja nezastarljivost pregona zaradi zločinov proti človeštvu za nacionalsocialistične (npr. holokavst, …) in komunistične zločine (npr. Gulag, povojni poboji v Sloveniji, …) še po pol stoletja od storitve, vsekakor velja nezastarljivost tudi glede pregona katoliških morilcev žensk izpred pol tisočletja. Ker so konkretni morilci seveda mrtvi, gre tu poleg pridobitve moralnega zadoščenja in rehabilitacije žrtev predvsem za to, da se na takem nuernberško-haaškem sodnem procesu obsodi in prepove ideologijo Vatikana, ki je sploh omogočila grozovite katoliške zločine nad ženskami in drugimi družbenimi skupinami. Saj je ta ideologija še danes neokrnjeno del katoliškega nauka in kot taka lahko spet postane podlaga morebitnim novim pregonom. V slovenskem primeru je prepoved katoliške teološke in konkretne diskriminacije žensk vsebovana v 63. členu Ustave, kjer piše o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti.

Nekaj se pa le premika glede dolgostoletne »nedotakljivosti« katoliško kleriških zločincev. V slovenščino prevedeni knjigi/kazenski ovadbi zoper sedanjega papeža Benedikta 16. »Afera papež« (izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve) si lahko preberemo ovadbe papeža glede njegove kriminalne vpletenosti v prikrivanje kleriške pedofilije, sodelovanja pri širjenju aidsa preko prepovedi kontracepcije, …

»Eppur si muove!« - vendar se le premika, počasi, pa zanesljivo.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

Cerkveni - Deli in vladaj! -

Katoliška cerkev je ustvarila usodni razkol med Slovenci

Dr. Spomenka Hribar v pogovoru z Vojkom Flegarjem, julij 2011 (iz knjige »Svet kot zarota«, Ciceron)

Če smo torej nekoč imeli revolucijo, ki je trajala, vzporedno z njo pa nenehno diferenciacijo, potrebujemo zdaj, če prav razumem vaš očitek Janši, ob nedokončanem osamosvajanju in kulturnem boju še nekakšno neprestano čiščenje narodovega telesa?

 … Seveda pa je vse to, kot rečeno, povezano s preteklostjo, saj preteklosti nismo uredili oziroma je "vzeli nase". Moralne "rekapitulacije" ni naredila nobena v državljanski spor vpletena stran, obe priznavata zgolj "napake", "taktične poteze" in tako dalje, ni pa jasne zavesti, da je bilo to in to v svojem bistvu narobe. Avstrijci ali Italijani, ki prav tako niso razčistili z lastno preteklostjo, se zaradi tega ne žrejo med seboj. Zakaj? Morda zato, ker so bili skorajda povsem enotni v fašizmu in nacizmu, mi pa, ki smo bili na stičišču nacifašizma in boljševizma, smo se, metaforično rečeno, razdelili na pol, razklali. In ta shizma še kar traja, v isti logiki izključevanja naprej, zdaj pač v imenu dokončane osamosvojitve. Namesto, da bi delovali sinergično, da bi se "seštevali", združevali svoje energije, se kar naprej odštevamo: Ta ni ta prav, pa ta ni ta prav, pa ta tudi ne ….

A ni ta razkol že malo starejši?

Ja, seveda, od pokristjanjevanja naprej, preko reformacije in nato škofa Mahniča, ki je s svojim geslom "delitev duhov!" ločevanje naroda na božje in hudičeve otroke dejansko in programirano začel. Takrat je šlo za delitev vernikov na dobre, popolnoma pokorne Cerkvi, in druge, liberalnejše, neprave – toda oboji so bili znotraj katoliškega občestva, saj ateistov tako rekoč ni bilo. Tedaj se je začel usodni razkol med Slovenci!

Werner (domača stran) dopolnjuje:

To je dejstvo, ki ga je dobro osvetliti. Dejansko je krščanstvo bilo impozicionirano na Slovence z namenom, da ostanemo večno skregani in zunanje nemočni. RKC je vedno bila instrument tuje nadoblasti, ali kar sama tuja nadoblast. Vedno, ko je lahko, je vnašala razdor med Slovence.

Ampak to so ugotovili že drugi.

Najbolje je stvar že leta 1899 povedal Ivan Tavčar:

Trikrat /v citatu I. Tavčarja, kakor navedeno: dvakrat/ je rimski klerikalizem že kopal slovenskemu narodu grob.

»Prvič, ko je v službi nemških vladarjev zavzel slovensko domovino, in drugič po najsvetlejši in najveselejši dobi v slovenski zgodovini, po reformaciji. Z ognjem in mečem je tedaj divjal in pustošil. Pregnal je najboljše sinove iz domovine in pograbil nešteta imetja. Ostali so malone sami siromaki, te pa je zasužnjil politično, narodno in duševno, dokler njihovih potomcev niso vzbudile nove ideje iz smrtnega sna ter jim dale moč, da so razbili verige, v katere so bili vkovani.

Kje bi bil danes slovenski narod, da je svojo narodno stavbo dogradil na tistem temelju, ki so ga ustvarili Trubar, Dalmatin in Bohorič! Toda klerikalizem ni samo razkopal teh temeljev, zlomil je tudi notranjo silo slovenskega naroda. Ukrotil je ta nekdaj tako čvrsti narod, z bičem mu je vtepel hlapčevskega duha, zniževal je njegovo nravnost, da ga laglje vlada, zadrževal njegov kulturni in gospodarski razvoj in ga navadil take pasje ponižnosti, da je molče prenašal vsako žaljenje, vsako zatiranje, vsako še tako kričečo krivico. Zato pa je v njem zanetil verski fanatizem in ga razpihuje uprav sedaj do blaznosti, samo da obdrži ta narod na uzdi.« /Tavčar, iz Slovenskih Novic, 23. dec. 1899/

In tretjič je rimski klerikalizem kopal grob slovenskemu narodu med 2. svetovno vojno, ko je v navezi z okupatorjem, ki je imel jasne namene po uničenju našega naroda, zavedel svoje »zarukance« (po Ruglju) v sramotno proti-narodno delovanje: kolaboracijo s tem istim okupatorjem.

In sedaj že četrtič rimski klerikalizem koplje grob slovenskemu narodu.

-

"Kristovo vero so nam prinesli naši sovražniki iz odurnih političnih razlogov, zato da bi Slovence razdvojili, premagali s pomočjo krščanskih poganske in nadvladali oboje.

Začetek krščanstva je na slovenskem tudi začetek politične in narodne sužnosti."

Janez Trdina , zbrano delo, osma knjiga, stran 21, izdala Državna založba Slovenije, leta 1956.

-

Zato menim, da je čas, da Slovenci RKC damo še drugi rumeni karton (enega smo ji že dali leta 1941) in se je končno losamo.

Slomšek, biblija in pretepanje otrok

Katoliške vzgojne smernice bi bilo potrebno prepovedati!

Katoliška cerkev je v javnost poslala pastirsko pismo, v katerem »škofje verne starše spodbujajo, naj s svojim delovanjem v šolskih svetih poskrbijo, da bo po besedah modrega vzgojitelja, škofa bl. Antona Martina Slomška, vzgoja v družini, šoli in cerkvi lahko stopala z roko v roki«. (Slovenski škofje nezadovoljni s šolo, Delo, 21.2.2012).

Katoliška cerkev se pri vzgoji otrok pogosto obrača na pokojnega škofa Slomška. In kakšne so bile njegove vzgojne smernice?

»Slomšek priporoča »štiri pomočke, svoje otroke prav vzgojiti.« »Tretji pomoček«, ki ga Slomšek priporoča, je šiba in prav ta nasvet je kasneje, še posebej v modernih časih, eden od najpogosteje navajanih argumentov za Slomškovo vzgojno nazadnjaštvo in celo okrutnost. Slomšek začenja zagovarjanje »tretjega pomočka« najprej z navedkom iz Svetega pisma: »Globoko vsajena v mladeničevo srce je hudobija, pa šiba jo bo izpodbila.« In nadaljuje: »Draga reč je torej šiba strahovalka pri hiši, zakaj kjer strah božji gospodari, tam so bogaboječi pridni otroci doma. Srečni otroci, katere matere in očetje tepejo, ne bo jim tuja palica pela.« (Anton Martin Slomšek, Braco Zavrnik)

Slomšek torej svetuje staršem, naj pretepajo svoje otroke. Navdih za to vzgojno metodo je dobil v bibliji, kjer piše: »Kdor ljubi svojega sina, rabi vedno šibo (...). Kdor kaznuje svojega sina, bo zaradi njega hvaljen (...)« (Sir 30,1-2).

V bibliji, za katero je katoliška cerkev v svojem katekizmu zapisala, da je za člane cerkve obvezujoča vsaka njena beseda, je zapisano še kar nekaj vzgojnih prijemov, ki so zelo okrutni: »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,15) »Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,17) Prav neverjetno je, da država podpira tak nedemokratičen, ljudomrzen in protiustaven nauk in hkrati to versko skupnost še obilno financira.

Katoliška cerkev se zavzema tudi za razdiranje odnosov v družini. V za katoliške vernike obvezujoči bibliji je zapisano: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.« (Luka, 14:26)

Katoliška cerkev je tudi za razdiranje zakonskih zvez. V kleriškem ideološkem skrpucalu, bibliji, je zapisano: »Če kdo vzame žensko in se z njo poroči in če ona potem ne najde naklonjenosti v njegovih očeh, ker je na njej našel kaj zoprnega, pa ji napiše ločitveni list, ji ga da v roke, jo odslovi iz svoje hiše…« (Devteronomij 24:1)

Katoliška cerkev se torej v svojem temeljnem nauku, ki je zapisan v bibliji (nadgradnja nauka pa v katekizmu), zavzema za klasično, patriarhalno družino, v kateri naj se vsi družinski člani sovražijo med seboj in v kateri naj se mož loči od žene takoj, ko mu na njej nekaj ne bo všeč. Seveda si predstavniki cerkve teh biblijskih navodil ne upajo izpostavljati v javnosti. Če jih kdo vpraša, kaj pomenijo ti sovražni biblični citati, potem odgovorijo v tem smislu, »da to ni mišljeno dobesedno« in »da je potrebno brati staro zavezo v luči Kristusa«.

Kar sicer leži izven dometa manipulativne kleriške kaste, je slednji nasvet o branju zadev v luči Jezusa Kristusa zelo praktičen za osebno idejno razčiščevanje. Recimo da nek bralec v Stari zavezi naleti na tale citat: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) Ta citat sedaj prebere v luči pacifista Jezusa Kristusa, ki je bil proti kakršnemukoli ubijanju, tudi živali, in za mir. V luči Jezusa Kristusa je citirani starozavezni citat vsekakor satansko delo in ne Božje razodetje, kot trdi katoliška cerkev, pa še kdo. Če bi torej brali staro zavezo v luči Jezusa Kristusa, bi ugotovili, da sta stara in tudi nova zaveza v mnogih odlomkih demonski, izhajajoči iz stanja zavesti duhovniške kaste - in ne »faks iz nebes«. V potrditev slednjega je dovolj malce prelistati zgodovinske knjige in se ozreti po sedanjem, na bibliji temelječem krvavem udejstvovanju cerkva, še posebej katoliške, glavnega izvoznega artikla vatikanske države »Sveti sedež«.

Med drugim je tudi zelo zanimivo, koliko imajo celibaterski katoliški duhovniki za povedati in nam »svetovati« glede spolnosti in družine. Kako lahko drugim soliš pamet glede nečesa, o čemer prav na podlagi lastnih institucionalnih pravil NE bi smel imeti pojma. Očitno tudi v tem primeru velja dejstvo, da so ena pravila za naivno javnost oz. vernike, druga pa za klerike. Drugače se tudi ne bi mogel dogoditi razvoj od župnika/duhovnika do pedohovnika – berimo samo, poleg poročil v medijih, knjige o množičnem kleriškem pedofilstvu. Ena od teh je npr. »Zlorabe, molk in laži, spolno nasilje v irski katoliški cerkvi«, avtorja Joe-a Rigerta, ki je prevedena tudi v slovenščino. Škof Slomšek je šel celo tako daleč, da je svojim katoliškim ovčicam svetoval, kolikokrat se lahko spolno udejstvujejo. Po njegovem mnenju naj bi to bilo največ dvakrat tedensko. Hmm, verjetno je zadevo preizkusil v praksi, ali pa mu je tako priporočil kak izkušeni klerik. Sicer pa je sedanjega papeža Benedikta 16. skupina nemških odvetnikov kazensko ovadila pred mednarodnim sodiščem v Haagu tudi zaradi zločinskega vpliva njegovega ohranjevanja smrtonosne prepovedi uporabe kondomov in posledičnega širjenja aidsa predvsem v tretjem svetu. Več o tožbi si lahko preberemo v knjižici »Afera papež«, ki jo je prevedlo in izdalo Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica  

Inkvizicijsko prižiganje grmade!

Papež o totalitarnosti cerkve

Referendum in homoseksualnost

Pedro Opeka in njegova cerkev

Se je misijonar Pedro Opeka znašel v napačni instituciji?

Papež je v božični poslanici vernikom po vsem svetu voščil božič v 65 jezikih, med drugim tudi v slovenščini. »Božje dete naj vam podeli blagoslov,« je slovenskim vernikom zaželel papež.

Zakaj papež vsako leto vošči božič v številnih jezikih? Zato, ker se zaveda, da s takšno poceni marketinško potezo lahko pridobi na svojo stran veliko ljudi po celem svetu. Kajti povprečni ljudje v različnih deželah so bili navdušeni, ko je prebral voščilo v njihovem jeziku. Na tak način jim je postal bolj domač. Morda so nekateri celo pomislili, da se je verjetno sam naučil božične fraze v njihovem jeziku, ker mu ljudje v tej deželi tako veliko pomenijo. Ker ceni njihovo deželo. In mnogi novinarji v svojih državah so poročali na veliko, da je papež voščil božični blagoslov tudi v njihovem jeziku. To je bila ena od osrednjih božičnih novic. Tudi v Sloveniji. 

Ali niso papeževa vsakoletna voščila v številnih jezikih zgolj pesek v oči, ki ga ljudem zelo rad meče papež Benedikt XVI.? Kajti dovolj bi bilo, da papež prebere božično voščilo v enem jeziku, ki ga potem mediji prevedejo v svoj jezik. Kaj pomagajo domače papeževe besede milijonom ljudem, ki stradajo, ki ne vedo ali bodo preživeli današnji dan? Vsakoletne prijazne besede bogatega papeža, ki sedi na tisočih milijardah vrednemu premoženju katoliške cerkve, ne nahranijo nobenih lačnih ust.

Slovenski misijonar Pedro Opeka se v dokumentarnem filmu »Dober prijatelj« čudi zakaj evropska skupnost nič finančno in materialno ne pomaga njegovemu projektu na Madagaskarju, kjer gradi hiše za revne ljudi in jih hrani. Morda bi moral Opeka to vprašanje najprej nasloviti na svojega šefa v Vatikanu, ki sedi na tisočih milijardah vrednemu premoženju katoliške cerkve, kot je bilo že omenjeno. Če bi papež dal Opeki samo drobtinice od svojega bogastva, bi bila revščina na Madagaskarju in še marsikje drugje po svetu zelo hitro odpravljena. 

»Ne le cerkev, tudi Evropa se je reševanja krize lotila na napačnem koncu, pri posledicah, in ne pri vzrokih,« pravi Opeka.  (Sobotna priloga, 24. decembra 2011)

Očitno se je Pedro Opeka znašel v napačni instituciji, kajti upanje, da se bo cerkev lotila krize pri vzrokih, je zelo majhno. Predvsem zato, ker je cerkev glavni vzrok za krizo človeštva v zadnjih dva tisoč letih. »Cerkev že od vsega začetka podpira delitev ljudi na revne in bogate, delitev na vladajoče in podrejene. To je zanjo neizogibna delitev. Čim več naj bo revnih in podrejenih, čim manj bogatih, je moto katoliške cerkve. Neposlušne podrejene in revne je potrebno kaznovati, če bi zahtevali več kot meni cerkev, da jim gre. Kaznovanje izvede cerkveni hlapec, to je pravna država. Papeška okrožnica Rerum novarum poziva h kaznovanju prevratnikov in k varovanju temeljne družbene ureditve: to je na delitev na revne in bogate, vladajoče in podrejene, moderne sužnje in moderne sužnjelastnike. (…) Ta ideologija je skozi stoletja in tisočletja postala del družbene zavesti in tako prežema vse pore družbe. Tudi gospodarsko-finančni sistem. Inštitucije pravne države temeljijo na načelu izkoriščanja ljudi, živali in narave. Zato ni čudno, da obstaja prepad med revnimi in bogatimi oz. se ta veča ter da število revnih narašča in da prihaja do vedno novih kriz, ki imajo za posledico vedno večjo siromašenje ljudstva.« (Stolnica in ne borza je pravi kraj za proteste, Vlado Began)

»Mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem ko rohnimo proti denarju,
polnimo vrče z zlatom in nič nam ni dovolj.«
(Škof Hieronim)

»Cerkev je največja korupcija, kar si jih je mogoče zamisliti.«
(Nietzsche)

Če misijonar Pedro Opeka resno misli s svojim javnim razmišljanjem, se je očitno čisto zares znašel v napačni instituciji.

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

Basen o krvavem božiču

Pozna jesen, obdobje, ko večina ljudi pleše svoj za drevesa in živali smrtonosni potrošniški kultni ples po taktih sentimentalnih »božičnih« viž. Marsikdo med njimi ne ve več niti v glavi, kaj šele v srcu, kaj naj bi to bilo: božič.

Pozna jesen. Nemir v jati gosi je naraščal iz dneva v dan. Nekatere nekoliko mlajše goske so bile še posebej živahne. Neprestano so nekaj šušljale. Končno se ena ojunači in odstopica do glavne gosi v jati. Spoštljivo jo vpraša, če lahko njej in njenim prijateljicam pomaga pri razrešitvi nekega teološkega problema. »Bom poskusila.«, odgovori vprašana goska. »Glejte, nikakor ne moremo zadovoljivo, kaj šele neizpodbitno odgovoriti na vprašanje, ali obstaja življenje po verskem prazniku, ki ga ljudje imenujejo »božič«? Ne poznamo nobene goske, ki bi ga preživela in bi lahko pričala o tem!«

Katoliki so iz praznika, ko se spominjamo rojstva kneza miru Jezusa Kristusa, kneza miru ne samo za ljudi, ampak tudi za živali, in iz praznika duhovnega vstajenja – velike noči – naredili praznika klanja naših sobitij, prijateljic živali. Živali, ki so edine bile prisotne pri Jezusovem rojstvu. Zdaj, ko so Ga navidezno sprejeli tudi ljudje, se jim maščujejo z neverjetno množičnim in brutalnim mučenjem in klanjem. Ljudje namreč po svetu vsako minuto ubijejo več kot 85.000 živali in to tudi zaradi sprevržene sle po užitku ob kosih živalske mrhovine. Zaradi zdravja in dobrega počutja vsekakor ne, saj novejše znanstvene študije (nekatere so zbrane v slovenščino prevedeni »Kitajski študiji«) dokazujejo, da zaradi uživanja mesa ljudje zbolevajo. Dnevno ljudje pokončajo 22,4 milijonov nedolžnih žrtev. Zlasti za božične in velikonočne praznike doseže okrutno morjenje svoj višek. Pri tem se redno pozablja, da je le korak od klanja živali do klanja ljudi. Tudi pisatelj in vegetarijanec Tolstoj je ljudi opozarjal, da dokler bodo klavnice, bodo tudi bojišča. Videti je, kot da ljudje nasploh, katoliški verniki pa še posebej, z morjenjem živali "trenirajo" morebitno kršenje Ustave Republike Slovenije v njenem 17. členu (nedotakljivost človekovega življenja) in 18. členu (prepoved mučenja). Krivdo za tak položaj živali nosi v veliki meri ravno Rimskokatoliška cerkev, kajti njeni pismouki so že pred dobrim tisočletjem živalim vzeli dušo.

Med drugim je zanimivo tudi vprašanje, le kaj pomembnega se praktično oz. teološko zgodi, ko župnik "blagoslovi" šunko, ki jo vernik prinese za veliko noč, da se katolikom ta krvavi, pogansko - magijski obred zdi potreben še dandanes? Mogoče kasneje, po katoliškem prepričanju ta isti vernik, ko to šunko baše v svoje telo, doživi razsvetljenje, povezavo z Bogom? Če bi bilo tako, bi bila situacija na tem svetu drugačna, kot je. Čeprav živali ne ubijajo več v "božjih" hramih -  cerkvah kot so jih nekoč, ampak namesto duhovščine to naredijo profesionalni morilci živali v klavnicah – mnogi med njimi so tudi katoliški verniki - je katoliški obred blagoslavljanja velikonočnih jedi vsekakor krvav! Saj kdor z nakupom šunke daje naročilo za ubijanje živali, ima tudi sam krvave roke.

Če bivši inkvizitor in sedanji papež g. Ratzinger oz. Benedikt XVI. misli, da je resnični Jezusov naslednik, bi med njegovimi ukrepi morala biti okrožnica, kjer bi ukazal, naj njegov kler neha brisati kri nedolžnih živali s šunke z njenim "blagoslavljanjem"- saj je tako obnašanje čisto zasmehovanje Nazarečana ter njegovega nauka ljubezni. Isto velja za tiho kleriško odobravanje božičnih pečenk. Kdor podpira ubijanje živali, tako da sam blagoslavlja in uživa kose njihovih trupel, naj se ne imenuje kristjan. Naj bo katolik ali luteranec, če hoče, vsekakor pa ni kristjan! To še posebej velja za tiste, ki trdijo, da so Njegovi namestniki na zemlji, ali pa pridigajo v Njegovem imenu.

Čeprav so se katoliški in drugi pismouki zelo potrudili, da bi v svojih verskih spisih -  npr. v bibliji - zabrisali vsako sled o Jezusovem odnosu do živali, so poročila o tem le prodrla do nas. Najbolj očitna je Jezusova ljubezen do živali v dolgo nepoznanem spisu "Evangelij popolnega življenja", ki ga je objavil v začetku prejšnjega stoletja Anglež Ousley in v slovenščino prevedeni knjigi "To je Moja Beseda", kjer je vsebina spisa še poglobljena in razširjena. Tam piše o dogodkih, ko je Jezus npr. osvobodil ujete ptice, posvaril mučitelja konj in opominjal gonjača kamel, naj živali ne pretepa, temveč naj ravna z njimi kot z brati ipd. V tej knjigi najdemo tudi podrobno razlago dejstva, ki je bilo kristjanom v prvih stoletjih po Jezusu samoposebiumevno, namreč, da je bil Jezus – tako kot njegovi učenci - veganec in pacifist.

Zgoraj navedeno nam daje pravico vprašati se: "Kaj bi rekel Jezus danes, ko se zakolje na milijone živali (predvsem seveda živalskih dojenčkov, mladičkov) za praznovanje Njegovega rojstva in vstajenja?" Mogoče bi ljudi pozval k žalovanju za žrtvami božiča in velike noči in k izstopu iz vseh verskih skupnosti, npr.iz Rimskokatoliške cerkve, ki v Njegovem imenu teološko omogočajo te in ostale grozovitosti nad živalmi in so v preteklosti vegetarijance in ljubitelje živali tudi preganjale.

Končajmo vendar z norostjo morjenja in ubijanja za božič ter veliko noč in se odpovejmo kosom mrhovine na svojem krožniku. Končno obstaja veliko okusnih veganskih zamenjav za praznične jedi, za katere ni potrebno nikogar ubiti.

»Zemlja ima dovolj za potrebe vsakega človeka, toda ne za njegovo slo.«  Mahatma Gandhi

»Nič ne bo toliko povečalo možnosti za preživetje na zemlji kot korak k vegetarijanski prehrani.«  Albert Einstein, fizik

Mlada goska se je zahvalila za razlago in zamišljeno odšla. „Izgleda, da le obstaja življenje po božiču,“ je spotoma ugotavljala, „le kanibalski ljudje s svojim poželenjem po naših „okusno“ pripravljenih in menda za njihovo zdravje nujno potrebnih kadavrih to preprečujejo. Mogoče pa bodo pod udarci usode kot npr. „ptičja“ gripa, „nore“ krave in druge kužne bolezni, bolezni, katere so nam z napačnim obnašanjem sami vcepili, spoznali, da je pot do miru in sreče le enost z vsemi oblikami življenja. In čeprav so nam ljudje s svojim slabim duhovnim zgledom zelo škodovali ter smo prevzele veliko njihovih napak, živali še vedno vemo, da se do enosti ne pride z vase zagledanim, grabežljivo brezobzirnim pohodom na vse v svoji okolici – pa četudi je „blagoslavljan“ s strani predstavnikov samozvanih edino zveličavnih ver.“

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

Otroci - zagovorniki pravic živali

Kot otroci smo bili vsi zagovorniki pravic živali

Na strani  http://www.ninamvseeno.net/  si lahko ogledate izredno poučno in dinamično predavanje o pravicah živali in veganstvu, ki ga je imel Američan Gary Yourofsky, diplomant novinarstva na Oakland University in radijskega moderatorstva na Specs Howard School of Broadcast Arts. Gary je predaval na stotinah šol po vseh ameriških državah. 

Poslušalcem razblini prenekateri mit, seznani publiko z zanimivimi dejstvi in jih hkrati usmeri k alternativnim, etičnim odločitvam.  Zaradi raznih dejanj dobrote in sočutja do svojih živalskih bratov in sester, so ga že več kot desetkrat aretirali, preživel je 77 dni v strogo varovanem centru za pridržanje, doslej pa so mu prepovedali vstop v 5 držav. V nadaljevanju objavljamo nekaj odlomkov iz predavanja.

Če res mislite, da obstaja "humano klanje," ali po vašem mnenju obstaja tudi "humano" posilstvo?

Danes bomo govorili o prezrtih žrtvah sveta: živalih. In o najstarejši in najmočnejši zasvojenosti na svetu: mesu. Zlato pravilo pravi: "Storite drugim, kar bi storili zase," in tudi živali so ti "drugi"!  "Ne ubijaj!" sta dve najpomembnejši in hkrati najbolj ignorirani besedi v naukih vseh religij. Tej zapovedi ne sledi opomba: "Ne velja za tiste, ki hodijo po štirih, imajo krzno, perje, rogove, kljune ali škrge." In če res mislite, da obstaja "humano klanje", me zanima, ali po vašem mnenju obstaja tudi "humano" posilstvo? "Humano" spolno nadlegovanje otrok? "Humano" suženjstvo? Kaj pa "humani" holokavst? 

Živali niso dobrine! Niso lastnina! In niso neumni, neživi objekti, nesposobni razmišljanja in občutkov. Tako Descartesovo, kartezijansko pojmovanje živali, da so stroji, je zastarelo in, odkrito rečeno, 100-procentno neumno. Saj če nam je jasno, da živali uporabljajo oči, da vidijo, ušesa, da slišijo, nosove, da vohajo, usta, da jedo, noge, da hodijo, perje, da letijo, plavuti, da plavajo, spolovila, da se razmnožujejo, črevesje, da iztrebljajo, ne razumem, da večina ljudi ne verjame, da možgane uporabljajo za mišljenje, čutenje, razsojanje, zavedanje in samozavedanje! Ali naj res verjamem, da vsak telesni del živali deluje tako, kot mora, razen možganov? To so debele laži. Propaganda s strani tistih, ki izkoriščajo živali, je strašanska!

Če to ni dovolj dobro za moje oči, kako je lahko dobro za moj želodec?

Moj cilj je preprost. Vse, kar želim, je ponovno povezati ljudi z živalmi. Prebuditi nekaj čustev in občutkov in nekaj logike, ki jo naša družba namenoma zatira in zavira. Pravim "ponovno povezati" zato, ker je prav vsak v tem prostoru nekoč resnično bil zagovornik pravic živali, resničen ljubitelj živali in pravi prijatelj živalskega kraljestva. To je bilo, ko smo bili otroci! Ko smo bili majhni. Živali so nas očarale.

Spravljale so nas v smeh in hihitanje ter nam pričarale nasmeh na obraz. Takrat bi tudi mi naredili praktično karkoli, da bi bile tudi one srečne. Da bi jih obvarovali pred trpljenjem! Če je kdo grdo ravnal z živaljo v naši prisotnosti, ko smo bili majhni, bi kričali in jokali. Zato ker smo vsi vedeli, kaj je prav in kaj narobe v odnosu do živali. Dokler nam ni nekdo rekel in nam privzgojil drugačen pogled na živali. Lahko mi verjamete, da so nam drugi rekli, naj se ne oziramo na njihovo trpljenje! 

Da bi se norčevali in iskali izgovore za njihovo bolečino in bedo. Ko se soočate s katerokoli obliko nepravičnosti, pa naj bodo žrtve ljudje ali živali, prosim, ne pozabite na vidik žrtve. Če niste žrtev vi sami, potem tega ne obravnavajte samo z vašega zornega kota: če VI niste žrtev, je zelo enostavno najti razloge in izgovore za krutost, nepravičnost, neenakost, suženjstvo, celo umor. A ko ste žrtev vi sami, so stvari zelo drugačne s tega zornega kota. 

Če med gledanjem prizorov iz klavnice čutite, da bi se radi obrnili stran ali zamižali, se morda morate vprašati sledeče: Če to ni dovolj dobro za moje oči, kako je lahko dobro za moj želodec?

Veganstvo je priložnost, da dokažete, kako miroljubni ste

Kako bi se vi počutili, če bi na dan vašega rojstva nekdo že načrtoval dan vaše usmrtitve?

Tako je biti krava, pujs, kokoš ali puran na tem planetu. Živali nam niso storile niti ene same stvari, zaradi katere bi si zaslužile srd in krutost, ki jim ju namenjamo. Opažam, kako lepo znajo ljudje govoriti, ko beseda nanese na mir in sočutje. Ljudje mi vedno želijo povedati, nikoli pokazati, kako zelo "miroljubni" so v svojih prepričanjih. Ali pa, kaj jih žalosti. "Hej,Gary, jaz verjamem v Boga! In verjamem v angele in ves čas molim ... "

"In tisti potresi ... V Čilu in na Haitiju ... Oh, kako je to žalostno!" Kaj res? Žalostno je bilo?  Od kdaj občutek žalosti ob očitni tragediji ali pa verovanje v nekaj naredita ta svet boljši ali neko osebo dobro? Ko udobno sedite v svoji dnevni sobi in obsojate grozodejstva drugod ... To je čista, prava hinavščina! To je definicija hinavščine. Toda veganstvo je priložnost, da udejanjite sočutne besede, ki jih tako pogosto slišimo. To je vaša priložnost pokazati drugim, kako zelo miroljubni ste.

Dva izziva za vse, ki mislijo, da je človek po naravi tudi mesojedec

Če kdo od vas resnično verjame, da smo ljudje mesojedci, vam ponujam dva izziva, da po predavanju dokažete, da se motim. Če hočete, prosim, dajte. Pojdite ven in na kampusu poiščite veverico, in ko jo opazite, uporabite svoje karnivorske tace, ujemite to veverico, skočite nanjo in jo zagrabite z usti. Brez orodja, brez orožja, brez kletk. V tem izzivu nikomur ni dovoljeno goljufati in biti umetni karnivor, in ko boste veverico v vaših ustih ubili, kar izvolite, POJEJTE veverico. Oči, nos, obraz, prste, rep, anus, notranje organe, kri, krzno in ne pozabite na možgane. 

Brez izbiranja, katere dele želite pojesti in brez kuhanja. Če ljudje želijo biti pravi mesojedci, bi jih rad videl jesti surovo meso s kosti, do kosti, dokler ne ostane nič, razen kosti, vsak dan, dan za dnem. In izziv številka dva. Najdite dve leti starega otroka in ga postavite v stajico. Vanjo položite dvoje, živega zajčka in jabolko. Če otrok poje zajčka in se igra z jabolkom, mi, prosim, pošljite email in me obvestite, saj bom, če se to zgodi, prišel nazaj in vam vsem kupil nove avtomobile, mercedese in bmw-je, vključno z usnjenimi sedeži. 

Še več, ko bom naslednjič na vaši šoli, bom, če se to zgodi, pred vsemi pojedel sendvič z zrezkom, nato pa še hot dog z ekstra sirom, vedro sladoleda in vrečko sušene govedine. In govedino bom jedel tako, da jo bom namakal v sladoled. Ampak od teh obljub ne bi pričakoval veliko, pa ne, ker jih ne bi izpolnil, sem mož beseda, temveč ker se te stvari ne morejo in se ne bodo zgodile, ker ljudje nimajo ... nobenega karnivorskega nagona. Nobenega omnivorskega nagona, ko se rodimo, ko smo mladi in rastemo. Vsi smo rojeni vegani.

Ste vedeli, da je v kravjem mleku tudi gnoj?

O, ja, z veseljem vam povem o gnoju v kravjem mleku, ki ga pijete. Ko trikrat dnevno na vimena krav pričvrstite stroje, da jih izžemajo, te naprave povzročajo ogromne infekcije v notranjosti in na površini vimen. Temu dodajmo še goveji rastni hormon, ki ga dajejo kravam, da proizvajajo gromozanske količine mleka, kar vodi v zmeraj nove infekcije.

Stroj ne ve, česa naj ne posesa! Gnoj, sluz in infekcije naravnost v vaše mleko ... in ja, mleko je pasterizirano ... A od kdaj je pasterizacija tudi proces odstranjevanja? Je le sanitarni proces!

No, pa ne mislite, da bi mlečna industrija kdaj uporabila besedo 'gnoj', ko pišejo o tem problemu v svojih strokovnih revijah. Ne, tudi tukaj zavajajo. Poiščite strokovni izraz za gnoj: "število somatskih celic". In, mimogrede, naša vlada in USDA dovoljujeta mlečni industriji  eno kapalko gnoja na kozarec mleka. Na zdravje ...

Vsakič, ko vi pijete kozarec kravjega mleka, ga nek teliček ne

Najhujši krik, ki sem ga kdajkoli slišal! Kravja mati na mlečni farmi, ko kriči in dan za dnem na vso moč kliče, da bi ji vrnili ukradenega mladiča. In lahko si predstavljam, da bi ženske, ki so danes tukaj, prav tako kričale, če bi vas po rojstvu nekdo zgrabil in vam ukradel novorojenčka. In zakaj materam vzamejo otroke? Saj mlečna industrija ne more dovoliti, da otročički sesajo mleko, namenjeno njim, ko ga pa raje prodajo vam. Vsakič, ko vi pijete kozarec kravjega mleka, ga nek teliček ne.

Damjan Likar

Vir: revija Osvoboditev živali, oktober 2011

Javna predvolilna vprašanja

Javna predvolilna vprašanja političnim strankam in ostalim kandidatom na volitvah glede njihovega stališča do odnosa država – verske skupnosti

Spoštovani. Glede na še vedno pomembno vlogo verskih skupnosti v življenju države bi javnost po mojem prepričanju zanimal vaš odnos do tega vprašanja. Z vašimi odgovori ali morebitnim molkom boste marsikomu pomagali pri odločitvi na dan volitev. Spodnja vprašanja je treba razumeti predvsem kot pomoč pri jasnejši sestavi vaših stališč.

1)      Kakšen je vaš odnos do ločenosti katerekoli verske skupnosti od države – kot je to zaukazano v 7.členu Ustave Republike Slovenije?

2)  Država ima 2 milijardi dolga in politiki ponujate na soočenjih takšne in drugačne rešitve, kako odpraviti ta dolg. Nihče pa še ni omenil, da bi morala država prenehati financirati že tako ali tako super bogato katoliško cerkev. Letno država preko raznih uradov in ministrstev ter občin transferira katoliški cerkvi in njenim institucijam v Sloveniji več kot 10 milijonov evrov, npr. v letu 2008 je bilo teh sredstev vsaj približno 20 milijonov. S tem denarjem bi se dalo marsikaj postoriti glede odprave revščine pri nas!

Ali podpirate to, da država na veliko financira bogato katoliško cerkev? Ali menite, da je to pošteno do državljanov, ki so vedno bolj revni? Boste kaj spremenili?

3)  Ali poznate PETICIJO ZA ODPRAVO DRŽAVNEGA FINANCIRANJA RIMSKO-KATOLIŠKE CERKVE Koalicije za ločitev države in cerkve? Dosedaj jo je podpisalo že na stotine državljanov Slovenije. Mogoče ste jo že, ali pa jo še nameravate podpisati tudi vi?

4)  Bi vi pravnomočno obsojene cerkvene pedofile uvrstili na javno dostopen indeks pedofilov? Ali pa podpirate anonimnost pedofilskih zločincev – tudi cerkvenih – in s tem omogočate njihovo nadaljnje izživljanje nad nedolžnimi žrtvami?! Dober primer je katoliško premeščanje odkritih kleriških pedofilov iz župnije v župnijo!

5)  Ali podpirate vedno bolj razširjeno prepričanje o neposredni povezanosti med prisilnim novačenjem katoliških vernikov s pomočjo neprostovoljnega krsta dojenčkov in izpostavljenostjo otrok teh vernikov zločinskemu izživljanju kleriških pedofilov?

6)  V Bibliji je ogromno pozivov na pregon in pomor drugače mislečih, »neposlušnih« otrok, homoseksualcev, prešuštnikov, sosednjih narodov, živali itd. Po prepričanju katoliških teologov – pa ne samo njih – je taka vsebina biblije dana od Boga in je torej ne samo aktualna, ampak veljavna na veke vekov. Vsi ti biblijski pozivi so tudi neposredno kršenje 63. člena ustave naše države, ki govori o prepovedi spodbujanja k nestrpnosti in nasilju.

 Ali se zaradi tega tudi vi – kot vedno večji del javnosti – zavzemate za uvrstitev take biblije na indeks mladini nevarnih spisov? Saj kdor je v državi odgovoren za varstvo mladine in molče sprejema brutalna biblijska priporočila, je sokriv za ogrožanje duševnega in moralnega razvoja mladine – in s tem za dolgoročni demokratični razvoj države in njenih državljanov!

7)  Glede na pretekla in sedanja dejstva glede cerkve – to je katoliški pomor celih narodov, npr. v Ameriki; milijonske žrtve inkvizicije in zatiranje žensk; neizmerno materialno grabežljivost; nespoštovanje državnih zakonov, zapisano v katekizmu rkc (evangeliji so nad zakoni); nedemokratični, avtoritarni notranji ustroj cerkve in njeno poskušanje totalitarnega obvladovanja sveta še kar naprej, ipd. – ali podpirate vedno bolj množično izstopanje vernikov iz take cerkve? Mogoče bo potem Vatikan prisiljen uskladiti svoje početje z modernimi demokratičnimi standardi.

8)  Cerkev vedno bolj pritiska na slovensko državo glede vračila premoženja skozi denacionalizacijske postopke. Menda so ji bile v prejšnjem režimu storjene krivice. Glede na to, da ni razlike med krivicami izpred pol stoletja storjenimi nad cerkvijo in s strani totalitarne katoliške cerkve storjenimi krivicami v minulih 1800 letih nad ljudmi in naravo praktično po celem svetu – ali podpirate resnično, tako moralno kot materialno opravičilo Vatikana in lokalnih cerkva? Do sedaj takega opravičila še ni bilo, saj je obžalovanje za storjene zločine resno mišljeno samo takrat, ko poleg besednega opravičila tudi materialno popravimo škodo, ki smo jo storili – in tega ne počnemo več. Najprej pa seveda spremenimo ideološki temelj našega zločinstva, recimo biblijo. Vse to Vatikan še ni storil!

9)  Ali tudi vi mislite, da so na državni ravni uzakonjeni cerkveni prazniki (božič, velika noč, Marijino vnebovzetje, dan mrtvih) kršenje 7. člena ustave Republike Slovenije, ki govori tako o ločenosti cerkve od države kot o enakopravnosti vseh verskih skupnosti pri nas? Ker v naši državi praznujemo nekatere katoliške praznike, bi posledično glede na ustavo morali praznovati tudi praznike drugih verskih skupnosti. Ali podpirate idejo, da bi državljani Slovenije praznovali samo take praznike, ki se tičejo države in vseh njenih državljanov? Verske skupnosti pa naj same praznujejo svoje praznike, kolikor želijo – brez s strani države podprtega misijonarskega nasilja nad drugače mislečimi!

10)  Ali bi tudi vi podprli odpravo kršenja 7. člena Ustave Republike Slovenije, ki govori o kategorični ločenosti države od katerekoli verske skupnosti, ko je cerkvena šolska ustanova – to je teološka fakulteta – še kar naprej del javnega šolskega sistema oz. natančneje ljubljanske Univerze?

11)  Ali bi tudi vi podprli ponovno uvrstitev cerkvenih zvonov na seznam povzročiteljev hrupa in s tem za zdravje ljudi nevarnih objektov? Na tem seznamu so zvonovi celo v zelo katoliški Italiji in s tem podvrženi preverjanju stopnje hrupa s strani države in lokalnih skupnosti.

12)  Slovenija je demokratična država, povezana z drugimi demokratičnimi državami v Evropi v Evropsko Unijo. Jasno je tudi, da dokler bo Vatikan taka diktatorsko - avtoritarna država, kot je sedaj, da ne more biti sprejet v EU! A se strinjate s tem, da obstaja na ozemlju EU, oz. znotraj slovenske države izpostava Vatikana, ki je gospodarju primerno netransparentna in nekako napol tajna? Govor je o Opus Dei-ju, udarni pesti Vatikana in njegovi »tajni policiji«, ki je sicer registriran in ima celo tiskovnega predstavnika, članstvo pa je tajno. Izgleda, da se v naši državi nismo ničesar naučili iz zgodovine pred letom 1945, ko je tudi komunistična partija bila tajna. Posledice so znane.

13)  Glede na vse znane, zgodovinsko dokazljive in dokazane grozljive zločine katoliške cerkve, za katere se ni nihče zares opravičil, ali podpirate postavitev spomenika žrtvam katoliške cerkve? Bil bi opomnik vsem nam, kakšne grozovitosti smo ljudje sposobni v imenu vere – ideologije in obenem pritisk na Vatikan in njegovo cerkev tako za spremembo njegove politike v smislu spoštovanja demokratičnih standardov in človekovih pravic kot za njegovo resnično opravičilo VSEM žrtvam katolicizma,  vključno z materialno odškodnino.

14)  Ali podpirate pobudo Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve, ki je preko svojega pravnega zastopnika v juniju 2008 tožilcu podalo predlog o začasni prepovedi rimskokatoliške cerkve, dokler ta svoje teorije in prakse ne uskladi s slovensko državno Ustavo in zakoni demokratične države?

To je le nekaj možnih vprašanj glede tematike odnosa države in verskih skupnosti pri nas. Za vaše morebitne odgovore se vam vaši potencialni volivci in ostali državljani Slovenije že vnaprej zahvaljujemo. Dobro je vedeti, kakšen odnos imajo do pomembnih vprašanj te države ljudje, ki ne samo, da bodo kot poslanci državnega zbora pomembno sooblikovali življenje v državi, ampak bodo naslednja štiri leta tudi živeli od žuljev naših rok oz. od davkoplačevalskega denarja.

                          S spoštovanjem

                                       državljan Slovenije in davkoplačevalec

                                                                      Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

Zločinskost duhovniškega in medicinskega ceha

Po besedah Slomška so vsi duhovniki božji angeli

Španijo pretresa škandal. Govorice, ki so nepreverjene tiho krožile več let, so se izkazale za resnične. Vse od časa Frankove diktature pa do leta 1990 naj bi nune, duhovniki in zdravniki ukradli in preprodali kar 300.000 novorojenčkov, poročajo mediji.

Ljudje, ki bolj pozorno in kritično spremljajo aktualne dogodke v zvezi s katoliško cerkvijo, niso več presenečeni nad takšnimi novicami. Cerkev se vedno bolj razkriva. Vedno več ljudi spoznava, da ta institucija nima nič skupnega z Bogom ljubezni in s Kristusom, pač pa zgolj zlorablja njuna imena za svoje koristi. Že pokojni indijski mirovni voditelj Gandhi je rekel, da ima satan največ uspeha, če se pojavi z besedo Bog na ustnicah.

Kaj bi ukradeni španski otroci in njihovi prevarani starši dejali ob izjavi Janeza Vianneya, arškega župnika: »Kadar je duhovnik pri oltarju in na prižnici, ga je treba gledati, kakor da bi bil Bog sam. O, kako nekaj velikega je duhovnik! (Med narcisom in Kristusom, Drago Ocvirk). Ali pa ob besedah pokojnega škofa Antona Martina Slomška: »Vsak Bogu posvečen duhovnik je angel miru in sprave, ljudem je poslan od Boga, da oznanja Božje spoznanje in povišuje Božjo čast, spoštovati in poslušati ga je sveta dolžnost. Glej, tvoj vidni angel varuh je Božji učitelj, ki te v šoli in v cerkvi uči, kako obvaruješ sveto nedolžnost in ohraniš ljubi dušni mir, ki ti ga hoče vzeti zapeljivi svet« (Krščanska beseda Antona Martina Slomška, izdajatelj Slomškova založba).

Tudi zdravniški ceh se vedno bolj razkriva. Prejemanje podkupnin od raznih lobijev, ki jim je malo mar za zdravje ljudi, napačen način zdravljenja (po nekaterih podatkih je napačno zdravljenje na četrtem mestu med vzroki za smrt ljudi), zloraba položaja predvsem na področju svetovanja glede zdrave prehrane.

Čeprav je znanstveno že dolgo časa dokazano, da je veganska prehrana najbolj zdrav način prehranjevanja, kar potrjujejo številne neodvisne raziskave s celega sveta (zbrane v slovenščino prevedeni knjigi Kitajska študija) in da je hrana živalskega izvora rizični faktor za številne civilizacijske bolezni, pa zdravniki uradne medicine v javnosti še vedno pogumno razlagajo, da je za zdravje potrebno jesti meso in da je izključno rastlinska prehrana izredno nevarna. Koliko ljudi je npr. v zadnjih sto letih sledilo tem škodljivim napotkom zdravnikov in so zaradi tega zboleli in predčasno umrli?

Verjetno na milijone. In za njihovo smrt so soodgovorni zdravniki. Morda bo zaradi takšnih smrtonosnih nasvetov kmalu nekdo tudi tožil kakšnega vplivnega zdravnika ali pa ljudi, ki pišejo smernice »zdravega prehranjevanja« zaradi zločinov proti človeštvu. Na srečo obstajajo tudi pogumni ozaveščeni zdravniki, predvsem v Združenih državah Amerike. Svetovno znani veganski predsednik Komiteja zdravnikov za odgovorno medicino v Washingtonu DC, Dr. Neal D. Barnard, obsoja živinorejsko industrijo z dejstvi, ki jih lahko dokaže: »Govedoreja je dala večji prispevek k smrti Američanov kot pa vse vojne v zadnjih 100 letih, vse naravne nesreče in vse avtomobilske nesreče skupaj. Če se vam govedina zdi resnično prava hrana za prave ljudi, bi bilo dobro, da živite prav blizu prave bolnišnice.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi

Cerkveni pritisk na javne šole

Madžarski kardinal: »Šole brez verskih inštrukcij« so »kraj zločina«

V Žurnalu24 (1.10.2011) so poročali, da so v Osnovni šoli v Zrečah učencem razdelili vabila za verouk in nadškofovo pismo. Po mnenju Urada za verske skupnosti je šlo za nedovoljeno oglaševanje, da je ravnatelj presegel pooblastila.

Cerkev vedno bolj pritiska na šole, da bi lahko indoktrinirali učence in dijake s katoliškim naukom. To sicer ni nič novega, kajti že leta 1952 je v knjigi Catholic imperialism and world freedom (Katoliški imperializem in svetovna svoboda), znan pisatelj Avro Manhattan zapisal:

»V kanonskem pravu 2391 (gre za stari Zakonik cerkvenega prava) piše, da sta katoliška poročena partnerja izobčena, če skleneta dogovor o izobraževanju vseh ali kateregakoli od njunih otrok izven katoliške cerkve. V večini narodov je izobraževanje v rokah države. Da bi se izognili peklu, morajo katoliki nasprotovati državi, ki po njihovem nima pravice do monopola nad izobrazbo njihovih otrok, takšna pravica pripada samo cerkvi. Papež Pij XII. je zapisal v Summi pontificatus, 20.10.1939: »Kakršenkoli trening mladih, ki nasprotuje ali odklanja občutke in duha krščanske vere, je zločin veleizdaje.« Katoliški starši ne smejo pošiljati svojih otrok niti v mešane šole, kot piše v kanonskem pravu 1374: »Katoliški otroci ne smejo obiskovati nekatoliških, nevtralnih ali mešanih šol, ki so prav tako odprte do nekatolikov.« Kaj je katoliška šola? Papež Pij XI. navaja v Divini Illius Magistri, 1931, da je to prostor, kjer »je vse poučevanje in celotna organizacija šole, njihovi učitelji, učni načrt, učbeniki vseh vrst prilagojeno katoliškemu duhu in je pod nadzorom Cerkve.« Tipičen primer: Španske šole pod katoliškim Francom, v katerih so mlade učili, da je liberalizem smrtni greh in da so svoboda vesti, svoboda tiska in različni drugi demokratični principi »smrt in pogubne napake.« Katoliki se morajo boriti proti vsakomur, ki se ne prilagodi katoliškim izobraževalnim zapovedim.

V mnogih deželah, kjer država ponuja odlično, sodobno in brezplačno izobraževanje, so katoliki odločno zavrnili možnost, da bi poslali svoje otroke v državne šole, npr. v Franciji, Združenih državah, Belgiji, na Nizozemskem. Madžarski kardinal Mindszenty je preklel uradne učbenike državnih šol, rekoč »šole brez verskih inštrukcij« so 'kraj zločina'«. Papež Pij XII. je dejal katolikom, da bi moral biti davkoplačevalski denar od vseh ljudi namenjen za podporo katoliških šol.«

Tipično za ljudomrznost katoliškega imperija je, da Vatikan do danes ni potrdil konvencije o otrokovih pravicah. Tudi so papež in njegova kamarila proti kakršnimkoli človekovim pravicam, tako kot je vprašanje odnosa samozvanega diktatorskega “zastopnika” Boga, to je papeža, do demokracije zgolj retorično vprašanje. Demokracijo in njeno tržno gospodarstvo cerkev zgolj zlorablja za neomejeno bogatenje in neprestano vmešavanje v notranje zadeve suverenih držav. Totalitarnost cerkve in njeno nespoštovanje pravic kogarkoli se vidi tako v njenem nepriznavanju dejanskega izstopa odraslih iz cerkve (priznajo samo formalen izstop), potem ko so jih kot dojenčke s pomočjo indoktriniranih staršev prisilno nanovačili v cerkev preko neprostovoljnega krsta, kot tudi v njenem nespoštovanju živali in celotne narave.

Od take cerkve, ki je prototip totalitarizma, seveda ne moremo pričakovati drugačnega odnosa do otrok in njihove vzgoje, kot so zgoraj opisana navodila za ohranitev odtiskovanja navezanosti na cerkev in njeno ideologijo globoko v podzavest ljudi in posledično ohranitev odprtosti denarnic za kleriške vplive. Sedaj ko inkvizicijsko nasilje zaenkrat ni več možno, cerkev brez neprostovoljnega krsta otrok in njihove indoktrinacije preko vzgoje nima nič, ne možnosti jahanja države ne ničesar drugega. Z neprostovoljnim krstom dojenčkov in s katoliško vzgojo (beri: s strašenjem z večnim prekletstvom) cerkev stoji ali pade.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru 

Papež Benedikt sliši glasove

Papež Benedikt sliši umrle in govori z njimi! Benedikt je o svojem umrlem predhodniku Janezu Paulu II. v nekem televizijskem intervjuju rekel: “Slišim in vidim ga govoriti. Tako sem lahko z njim v stalnem dialogu.” (Bild, 18.10.2005).

Je Benedikt  medij?

Medij je medialno nadarjena oseba, ki trdi, da lahko sliši glasove umrlih direktno in brez pripomočkov. Psihologi svarijo: Slišanje duhov dobi včasih prisilne oblike. Verjetno se za temi seansami skriva psihotično stanje. Seanse so tipične za shizofrena obolenja.

Papež – spiritist?

Nič čudnega, da Benedikt ne more slišati Boga, če se ukvarja s spiritizmom! Spiritizem je sprejemanje, da duhovi umrlih v svetu delujejo kot nevidne moči in lahko postanejo zarotovani.

Papežev spiritizem vsekakor pojasnjuje nenavadne, že skoraj hipnotične evforije, katere je izzval obisk papeža Benedikta pri mladostnikih in politikih na svetovnem dnevu mladih.

“Spiritizem, okultizem, ... marsikdaj povezan z drogami, naredi mlade ljudi obsedene ..., je svaril škof dr. Heinrich Mussinghoff na svetovnem dnevu mladih v Kölnu.

Okultizem in spiritizem s krščansko vero naj ne bi bili združljivi”, je rekel tudi škof Schraml na svetovnem dnevu mladih v Kölnu. Logično sklepanje: Papež se ne sme več imenovati krščanski.

Papež potrebuje eksorcizem.

Kako je mogoče pomagati papežu v tej nevšečni situaciji? Za fenomen kot je slišanje glasov katoliška cerkev še vedno zapoveduje izganjanje hudiča. Na vatikanski univerzi poučujejo eksorcizem – samo v Italiji je več kot 70 izganjalcev hudiča. “Katoliška cerkev je poostrila borbo proti hudiču, papeževa akademija prireja tečaj za satanizem.” je dne 2.7.2005 poročal SPIEGEL ONLINE.

Luter: “Hudič deluje po papežu”. “Papež je hudič!”

In kako vidi evangeličanska cerkev to s hudičem? Za Martina Lutra, ustanovitelja te cerkve, je stvar jasna: “Verjamem, da je papež maskiran in živi hudič.” Ali: “Kajti hudič je ustanovil papeštvo, govori in deluje preko papeža in rimskega sedeža.” (R. Bäumer, Martin Luther in papež, str. 96). In kar se tiče eksorcizma: Če hoče hudič izganjati Belzebuba, so neizogibni problemi. Hudič vendar sam sebe ne bo izgnal.

Tekst je prirejen po članku Papst Benedikt hört Stimmen, DENK MIT št. 12

Vir: časopis Razmisli, številka 7, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

 www.zrtve-cerkve.org

O vplivu katoliškega krsta

Po cerkvenem nauku ima Bog rad samo katoliške otroke

"Bog ima vse otroke enako rad," je nedavno dejal vodja  poslancev LDS Borut Sajovic, ki je prepričan, da tradicionalna družina z novim družinskim zakonikom ni prizadeta.

Sajovic ima prav, da ima Bog vse otroke enako rad. Toda po nauku katoliške cerkve ima Bog rad samo katoliške otroke, torej tiste, ki so bili krščeni v tej verski skupnosti. To razkriva knjiga Krstni nagovori, kjer Ludvik Počivavšek predlaga duhovnikom, kako naj ob krstu dojenčkov nagovorijo starše. Citiram nekaj nagovorov, zraven pa je dodan še moj komentar:

 »Bog prižiga svojo luč v človeku pri svetem krstu.« Po nauku cerkve ima torej vsak človek v sebi temo, če ni bil krščen večinoma že kot otrok, pa čeprav živi pošteno, po Desetih zapovedih in Jezusovem Govoru na gori. In nekateri starši to verjamejo.

»Velikokrat čutimo, kako smo slabotni: četudi smo hoteli najboljše, nam vendar ni uspelo. Zato je potrebno nekaj brezpogojnega: to je božja milost. In ravno to je razlog, da otroka krstimo. Kajti pri Bogu novorojeni otrok ni preprosto samo registriran kot številka v kartoteki.« Se pravi tisti otroci, ki niso bili krščeni, so pri Bogu samo številke?

»In starši, ki prinesejo že majhnega otroka k svetemu krstu, želijo, da ga Bog spremlja že od samih začetkov njegovega mladega življenja.« Po tem nauku Bog spremlja samo krščene otroke, ostale pa ignorira, čeprav jih je sam ustvaril iz svoje brezpogojne ljubezni.

»Vaš otrok bo maziljen s sveto krizmo (za nevedne: to je mira, op. komentatorja). Na njegovo čelo bo duhovnik naredil znamenje križa in ga mazilil. To znamenje pomeni, da vaš otrok ne bo izročen 'temnim in zlobnim silam tega sveta', ampak ga bo nenehno spremljala skrivnostna božja roka, saj pri svetem krstu postane božji otrok.« Če otrok pri krstu ne bo izročen »temnim in zlobnim silam tega sveta«, kako je potem možno, da večino kriminala, gledano statistično, v zahodnem krščanskem svetu zagrešijo krščeni ljudje? Da ne omenjamo preveč takih zaključkov znanstvenikov: Po presoji zgodovinarjev na svetu ni organizacije, ki bi bila "v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev", tako na primer Karlheinz Deschner, teolog in zgodovinar. In nekdanji jezuit, grof Hoensbroch ugotavlja: "Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa." »Zaščita« krsta pred temnimi in zlobnimi silami očitno noče delovati že odkar cerkev krst uporablja, saj drugače večina klerikov s svojimi občudovalci ne bi tako v preteklosti kot tudi danes počela vseh teh grozodejstev. Ampak ne samo da »zaščita« krsta ne deluje, videti je, kot da ravno s krstom prodrejo temne in zle sile v človeka bolj, kot bi drugače. In če krst preprečuje prodor »temnih in zlih sil« v krščenega, kako to, da je toliko ljudi bolnih in nesrečnih?   

»In sveti krst je pogoj in poroštvo za večno življenje.« Po tem nauku gre večina ljudi na tem planetu, ker niso bili krščeni, v večni pekel.

»Tudi izkustvo krhkosti in nevarnosti, katerim je izpostavljen njihov otrok v tem življenju ter velika odgovornost staršev za svojega otroka, vzpodbudi tudi malo manj verne starše k temu, da dajo svojega otroka krstiti. Kajti če bo njihov otrok krščen, je s tem nenehno pod varstvom Božjega blagoslova.« Bodo starši tožili cerkev, če se otroku kaj zgodi, saj cerkev zagotavlja, da je zaradi krsta stalno pod božjim varstvom? In če krščen otrok pri verouku ali kje drugje v cerkvi pade v kremplje pedofilskega duhovniškega zločinca, ki naj bi bil posrednik k Bogu oz. zastopnik Boga (mogoče ga je ta zločinec celo krstil), kako je v tem primeru z Božjim varstvom?

Očitno katoliški «bog« le ni tako vsemogočen, kot nas prepričujejo njegovi kleriški predstavniki. Bistveno pri vsem pa seveda je, da katoliški verniki verjamejo farškemu pripovedovanju in da klerikom za posredništvo k temu bogu plačujejo vedno znova lepe denarce.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

Vatikan in družina

Tuja država napada slovenski družinski zakonik

V Sloveniji poteka burna razprava o novem družinskem zakoniku. Mnogi mu oporekajo, predvsem tisti, ki spadajo sfero katoliške cerkve. Sama cerkev ne stoji ob strani, temveč se je postavila na čelo nasprotnikov zakonika in zahteva referendum o njem. Kot piše Ranka Ivelja v Dnevniku (Objektiv, 3.9.2011), je cerkev „za ta namen ponudila vso svojo infrastrukturo, od strežnikov, cerkva, so svojih institucij in ljudi.“ Nadalje piše Ranka Ivelja: „A čeprav v svoj zagrizeni ideološki boj tako nespodobno populistično žene tudi svoje premalo poučene in s predsodki prepojene cerkvene ovčice, ji ni mogoče odrekati pravice, da se o zakoniku izreče. Cerkev po ustavi pač ni ločena od družbe in politike, temveč od države. Nihče pa nima pravice lagati, s polresnicami zavajati ljudi ter pod pretvezo varovanja družine trgati določb zakona iz konteksta in jih zavijati v iracionalne strahove.“

Težko bi se bilo strinjati z navedbo R. Ivelje, da se sme cerkev izrekati o družinskem zakoniku. Katoliška cerkev je namreč tuj pravni subjekt, ki ima svoj sedež v Vatikanu. Na vrhu cerkvene hierarhije je papež, ki je absolutni vladar in ima oblast ne le nad vesoljno cerkvijo, temveč ima prvenstvo redne oblasti tudi nad vsemi delnimi cerkvami, kot to izhaja iz zakonika cerkvenega prava, ki je »ustava« katoliške cerkve. Katoliška cerkev s svetim sedežem na čelu ni demokratična institucija, temveč gre za diktaturo ene same osebe, to je papeža. Poleg diplomatskega predstavnika (nuncij) v neki državi, ima katoliška cerkev s svetim sedežem na čelu v tej državi tudi svoje organizacije oz. sestavne dele kot npr. škofovsko konferenco, škofije, župnije, redove … Vsi ti so vezani izključno na sveti sedež oz. papeža, torej na tujo državo in zato morajo v tej državi striktno izvajati politiko, ideologijo in vero te tuje države. Seveda vse to velja tudi v Sloveniji. To pa tudi pomeni, da katoliška cerkev v Sloveniji tudi na tej podlagi ne more in ne sme politično. Nobena tuja mednarodnopravna oseba, ki ima tako ali drugače status države, v Sloveniji ne sme delovati politično in agitirati za politiko, nauk ali ideologijo svoje države. Tako tega ne smejo delati npr. Avstrija, Hrvaška, Iran, ZDA ali druge države. Zato tega ne sme delati niti katoliška cerkev. Tega ne sme delati sama oz. preko svetega sedeža ali preko svojih delnih cerkva oz. sestavnih delov, kot so npr. škofije in župnije. Tudi te so namreč tuje pravne osebe, kot določa 2. člen Vatikanskega sporazuma in so tako neločljivi del tuje države oz. tujega mednarodno pravnega subjekta. Katoliška cerkev tudi preko teh ne sme politično delovati. Zato se katoliška cerkev v Sloveniji ne sme opredeljevati do družinskega zakonika, saj se s tem vmešava v notranje zadeve neke države. Moralo bi intervenirati zunanje ministrstvo RS in opozoriti sveti sedež in katoliško cerkev, da preneha s tem. Kako bi bilo, če bi npr. Avstrija v Sloveniji, če je mogoče v vsaki vasi, ustanovila svoje državne urade, ki bi promovirali avstrijsko politiko, njene vrednote in cilje, ti uradi pa bi se celo vključili v razpravo o družinskem zakoniku in bi podpirali Avstrijce, živeče v Sloveniji pri zahtevi za referendum. Podobno bi bilo, če bi npr. Iran imel v Sloveniji svoje državne organizacije, preko katerih bi širil svoje državne oz. politične ideje.

Bit katoliške cerkev je laganje, širjenje polresnic, zavajanje ljudi ... Zato ni čudno, da katoliška cerkev tudi v primeru razprave o družinskem zakoniku sledi svoji osnovni nalogi: širiti laž, zavajati ljudi …, o čemer govori tudi Ranka Ivelja v svojem članku Laži, manipulacije in izmišljije (Objektiv, 3.9.2011) S tem cerkev dela razdor med ljudmi in želi destabilizirati družbo v Sloveniji. Dela v smislu načela: loči, veži in vladaj, kar je osnovno demonsko načelo. Ve pa se koga cerkev zastopa.

Katoliška cerkev svojim klerikom prepoveduje imeti družine. Ali ni potem zelo nemoralno, da cerkev napada družinski zakonik in zahteva referendum o njem, sama pa svojim klerikom ne dovoli imeti družine? Delovati nemoralno pa je v nasprotju s slovensko ustavo, kajti morala je del načela pravne države.

Sicer pa je družina po meri cerkve naslednja: otrok nova stvar, mati stroj za rojevanje in gospodinjenje ter oče „bog i batina“, vsi trije pa morajo ubogati cerkev oz. so njena last, vsaj v duhovnem smislu, jo financirati in širiti vero; v primeru nepokorščine pa jim sledijo grožnje in celo večni pekel. Za takšen tip družine si cerkev z vsemi štiri prizadeva. Družinski zakonik pa podira to cerkveno podobo družine, zaradi česar ga cerkev srdito napada. Če se cerkvena slika o družini podre, družinski zakonik pa to, kot že navedeno, vedno bolj podira, se zamaje celotna cerkev. Če je vedno manj klasičnih družin, je vedno manj krstov dojenčkov in s tem vernikov, in to cerkev vedno bolj slabi. Katoliški cerkvi pri družinskem zakoniku ne gre za otroke same po sebi, temveč nje skupaj s klasično družino jemlje samo kot orodje za vladanje in izkoriščanje. In nič drugega. Vse ostalo so igrice za naivno javnost.

Vlado Began

Vir:  http://www.began.si/komentar.html

Cerkev in mesojedstvo

Cerkveno zaničevanje živali in mesojedstvo

Ob škandalozni tiskovni konferenci v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani v zvezi s smrtjo dojenčka zaradi sepse in priliko izkoriščajočem zdravniškem svarjenju pred vegetarijanstvom/veganstvom se človeku postavlja kar nekaj vprašanj o vzrokih takega ravnanja.  

Temeljni kamen višje stopnje grozodejstev nad živalmi - in posledično nezdravega, vsejedega načina življenja - kot v  zgodovinskih obdobjih pred njo je vsekakor postavila Rimskokatoliška cerkev (RKC) z izbrisom dejstva, da imajo tudi živali dušo. Glavna akterja pri tem sta bila glavni katoliški teolog in »svetnik« Tomaž Akvinski in katoliški filozof Descartes. Tudi zaradi odnosa katolicizma do živali sem se pred približno petnajstimi leti IZPISAL iz RKC.

Še danes se zaradi podpore Petrovega stola v imenu »boga« žrtvuje ogromno živali: klavnice, krznarske farme, lov, ribolov, poskusi na živalih, klanje živali za božič in veliko noč. Ja, res je. Danes katoliška duhovniška kasta živali ne mori več direktno, s svojimi rokami v cerkvah – kot je to počela tempeljska duhovščina v stari zavezi, ali pa še dandanes muslimani. Toda kakšen absurd! V imenu kneza miru, Jezusa Kristusa, in v Njegovo »slavo«, kneza miru, ki je prišel na ta planet tudi za živali in naravo, ne samo za ljudi, tečejo za oba največja katoliška praznika reke krvi na najbrutalnejši način ubitih živali – kar dandanes naredijo kar verniki sami. Na čigav ukaz? Na ukaz krutega katoliškega boga podzemlja? Kristus in Bog Oče-Mati nimata s tem nobene zveze!

Kot so ugotovili veliki možje preteklosti (Pitagora, Leonardo da Vinci, Schopenhauer, Tolstoj, ... ): Mesojedi ljudje so resnično potujoči grobovi, v katerih so pokopane živali in dokler bodo klavnice, bodo tudi bojišča. Posvetilo in »blagoslov« pri umoru živali in zaužitju njihovih trupel pa daje katoliški kler – ali z žegnanjem šunke ali s Hubertusovimi mašami (žegen trupel divjih živali). Čeprav sem prepričan, da se tudi med duhovščino najdejo vegetarijanci/vegani, je vseeno bistveno več duhovnikov in župnikov, ki izživljajo svoje nizke, morilske strasti kot člani zelene, lovske bratovščine.

Danes je tudi vse premalo znano, da je RKC l. 314, na koncilu v mali Aziji prepovedala in preklela vegetarijanstvo. Nadaljnjih tisoč in več let so vegetarijancem, če se niso spreobrnili k mesojedstvu, vlivali tekoči svinec v usta ipd. Še do danes se RKC vegetarijancem ni opravičila, niti ni preklicala anateme nad njimi. Kaj šele, da bi priznala živalim dušo!

Torej odločitve RKC iz preteklosti še kako veljajo tudi dandanašnji.

Logično je tudi vprašanje, zakaj je bilo in je cerkvi še vedno toliko do tega, da bi človeštvu prikrila Jezusovo ljubezen do živali in celotne narave in da bi zatrla vegetarijanstvo.

Seveda tu ne gre samo za velikanske dobičke mesno predelovalne in farmacevtske industrije, kjer ima tudi cerkev svoje delnice in drug kapital. Danes je znanstveno dokazano s strani institutov in znanstvenikov s celega sveta – predvsem seveda tistih, ki niso na plačilni listi raznoraznih lobijev, da je mesojedstvo poleg drugega glavni rizični faktor za nastanek bolezni - berimo recimo »Kitajsko študijo«, prevedeno tudi v slovenščino, ali pa »Vegetarijansko jejmo, se mesu odpovejmo«, izdalo Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice. V moderni zahodni, na znanosti temelječi civilizaciji bi seveda moral po vsej zdravorazumarski logiki ta znanstveni dokaz o zdravem veganskem načinu življenja biti prenešen v prakso. Zakaj se to ne zgodi? Jasno je, da bi se zdravi, energije polni ljudje pustili bistveno manj manipulirati – bolehnih ljudi pa je zelo vesel tudi farmacevtski lobi. Zaradi veganskega načina življenja bi tudi bolj razvili sočustvovanje do živali, narave in soljudi. Nivo zavesti takih posameznic in posameznikov bi se tako dvignila, s tem pa tudi sposobnost kritičnega reagiranja na prefinjene, toda krute metode manipulacije političnega podzemlja, katerega bistveni nosilni sestavni del je ravno cerkev. To pa ne bi bilo dobro, da se zgodi, a ne!?

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

Devica Marija in žensko vprašanje

Praznik vnebovzetja Device Marije kot simbol katoliškega kršenja ustave Republike Slovenije glede ženske enakopravnosti  

Tudi v naši državi praznujemo vsakega 15. 8. od l. 1992 dalje praznik Marijinega vnebovzetja kot dela prost dan. Pustimo zaenkrat ob strani dejstvo, da tudi ta katoliški verski praznik krši ustavo Republike Slovenije o enakopravnosti vseh verskih skupnosti pri nas, saj praznikov drugih verskih skupnosti – razen enega evangeličanskega – ne praznujemo. Za zdaj pa je v Sloveniji registriranih okoli 40 verskih skupnosti.

Tudi ne bomo premišljevali o dejstvu, da je 42-im % državljanom, ki so se na zadnjem popisu izrekli kot ne-katoličani, vsiljen »blagoslov« praznovanja praznikov, ki izhajajo iz teologije Rimskokatoliške cerkve. Tudi ne bomo preštevali morebitnih zaradi smeha od kapi zadetih ateistov, ko so izvedeli, da lahko 15. avgusta izvajajo plačane prostočasne dejavnosti zaradi nekakšnega telesnega vnebovhoda.

Poglejmo si malce ta praznik. MARIJINO VNEBOVZETJE. Kot izhaja iz tovrstne literature, npr. knjige »Samo za bistre glave in dobre analitike. Kdo sedi na Petrovem stolu? I., II., III.« (izdajatelj založba Das Wort) – kjer o zadevi pišejo tudi bivši katoliški in evangeličanski teologi – je bila dogma, da je Marija »mati Boga« - torej ne samo Jezusova mati – sklenjena na koncilu v Efezu l. 431. Ni naključno, da ravno v tem mestu, saj je to mesto bilo takrat središče kulta boginje Diane, tudi božje matere. Podobne boginje »božje matere« so bile tudi egipčanska Izis, grška Artemida, feničanska Astarta, asirska Semiramida itn. Torej je poganskih vzorov katoliškega kulta o boginji Devici Mariji kolikor hočeš! Kaj ima to opraviti z resničnim naukom Jezusa Kristusa, pa je drugo vprašanje. Dogma, da je Devica Marija tudi telesno vzeta v nebesa, je bila razglašena kot zadnja katoliška dogma l. 1950 s strani papeža Pija XII. Vatikan je »moral« vpeljati kult Device Marije, kult mile boginje priprošnjice, vedno polne razumevanja za ljudi, kot protiutež svojemu patriarhalnemu, grozovitemu »bogu« kaznovanja, maščevalnosti in večnega prekletstva. Da bi Vatikan spoznal in priznal, da je resnični Bog – nesebično, brez izjeme, vedno vse ljubeči Stvarnik – tako Bog Oče, kot Bog Mati – to je daleč nad nivojem in sposobnostmi katoliške teologije. Seveda je moral Vatikan v obrambo Marijinega kulta izreči prekletstva in večna izobčenja, saj sta ljudem notranji občutek in logično razmišljanje neprenehoma dopovedovala, da je ta katoliški kult – kot tudi ostali vatikanski kulti – vse kaj drugega kot logičen in zdravorazumski. Tako je večno preklet tisti, ki ne veruje v nauk o brezmadežnem spočetju Jezusa Kristusa s strani »Sv. Duha« in večnem devištvu Device Marije. Prav tako si večno preklet – brez izjem – če ne veruješ v fizično vnebovzetje Device Marije. Torej je po katoliškem nauku, tu in zdaj, saj nauk še vedno velja, nepreklicno prekletih najmanj 80% človeštva, od tega vsaj 42% državljanov Slovenije, ki so se na popisu izrekli za ne-katoličane. Da ne pozabimo – katoliška prekletstva so izrečena v imenu nesebične ljubezni Jezusa Kristusa. Zame večji absurd ni možen.

Zanimiva je tudi povezava med katoliškim celibatom in poganskimi rituali v čast boginje Device Marije. Celibatski, ženomrzni duhovniki Vatikana so namesto s preprostimi ženskami iz mesa in krvi »duhovno« poročeni z boginjo Devico Marijo, žensko nad ženskami, podobno kot duhovniki prejšnjih boginj, prototipov, modelov za kult Device Marije. Zato ni čudno, da se ogromno katoliškim klerikom po določenem stažu te duhovne poroke začnejo vrteti »kolesca« v glavi nekako drugače in jih posledično npr. premami v čudne spolne prakse. Zavrtijo bolni vrtiljak posiljevanja nun v samostanih, obiskovanja prostitutk (do obdobja Napoleona in Garibaldija, ko je papeška država še zavzemala celo srednjo Italijo z glavnim mestom Rimom, je bila vsaka sedma Rimljanka pripadnica najstarejše obrti) in kar je najhujši odklon: pedofilsko nadlegovanje otrok lastnih vernikov. V Severni Ameriki, kjer je doslej izbruhnilo v javnost največ primerov katoliške duhovniške pedofilije, je zaradi izplačila odškodnin spolnim žrtvam katoliškega klera bankrotiralo že nekaj škofij. Torej ni bil samo kak osamljen pedofilski primer iztirjenega župnika. V povezavi s celibatom je po mojem prepričanju tudi oblačenje katoliškega klera v »ženska« službena oblačila – verjetno kot zunanji simbol kastrirane moškosti.

Po prepričanju cerkvenih očetov so ženske med drugim »napaka narave, neke vrste pohabljen, zgrešen, izjalovljen moški« ter »žena se obnaša do moža kot nepopolna in defektna do popolnega«. Citata sta iz zapisov Tomaža Akvinskega, do danes glavnega katoliškega teologa. Ali pa: »Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.« - nauki Avguština, katoliškega »svetnika«. Takih izjav, ki so seveda podlaga za prakso, je ogromno do dandanes in dokazujejo izjemno katoliško sovražnost do žensk. Vrhunec pa je po mojem mišljenju bilo razpravljanje na sinodi v Maconu (585 leta) o vprašanju, »če ne bi morale zaslužne ženske pri vstajenju mesa biti najprej spremenjene v moške, preden bi lahko vstopile v nebesa«. Podrobno si lahko o vsem tem preberete v publikaciji bivšega katoliškega teologa in sociologa Morisa Hoblaja: »Ženske so žrtve cerkve« (izdalo Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve, preberete si jo lahko na  www.zrtve-cerkve.org ). Nihče teh »biserov«katoliške ideologije do danes ni preklical in so še vedno veljavni. Tako da iz učenja katoliških pismoukov izhaja, da je katoliška »boginja« Devica Marija edina ženska, ki je v katoliških nebesih. Ker brez duše seveda ne moreš v nebesa, vse ostale ženske tam ne morejo biti, ker so po katoliškem nauku ne samo manjvredne, ampak očitno tudi brez duše. Zato pa je v zameno Devica Marija – na dogmatskem pladnju ponujena superženska – edina poleg Jezusa ne samo dušno, ampak tudi telesno vzeta v nebesa. Izhajajoč iz prej omenjenih dejstev je ne samo zame praznik Marijinega vnebovzetja simbol globoke diskriminacije žensk s strani katoliške cerkve. Diskriminacije, ki ima žensko še danes zgolj za gospodinjski stroj in stroj za rojevanje otrok ter zadovoljevanje moške pohote. Dokaz za to so tudi izjave sedanjih cerkvenih »aparatčikov«, ki so izgleda pridno prebirali svoje učitelje. Npr. izjava trenutnega kandidata za svetnika številka ena, »santo subito« papeža Janeza Pavla II. iz leta 1988: »Ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se dvigniti nad moškega.«

Svoj vrhunec je ta diskriminacija dosegla na začetku mračnega novega veka – v katerem še živimo – med l. 1450 in 1800, ko so katoliški jurišniki s pomočjo inkvizicije in montiranih, nameščenih čarovniških procesov pobili na milijone žensk po vsej Evropi. Števila o grozovito mučenih in pobitih ženskah se razlikujejo, toda govorimo o najmanj 3 milijonih žrtev. Pravi feminocid – spolna čistka, kjer si bil avtomatsko kriv, če si bil ženska. In so ženske po katoliški ideologiji krive še dandanes. Na srečo jih kler ne pobija več, a ne zaradi spremembe prepričanja, temveč zato, ker jih zaradi spremembe politične klime ne more več. Da pa bi se Vatikan opravičil ženskam npr. z odpravo svoje sovražne ideologije in prakse do njih, to meji že na znanstveno fantastiko. Tako da se normalen človek resnično začudi, ne samo, če vidi kakšno žensko v cerkvi, ampak da so ženske sploh še članice Rimskokatoliške cerkve. Razlog takega stanja vidim v tako imenovanem stockholmskem sindromu – to je v istovetenju žrtve z rabljem in to ne samo zaradi fizičnega, ampak tudi psihičnega preživetja. Saj zaradi večstoletnega obupa, brezizhodnosti in nezmožnosti spremeniti ženomrzno politiko katoliške cerkve ženske raje sprejmejo ideologijo svojih rabljev za svojo. Danes je situacija kljub še vedno obstoječi moči svetovne katoliške diktature na srečo tako daleč, da lahko posameznice in posamezniki sledijo nasvetu, ki je še vedno zapisan v katoliški bibliji. Nasvet v Janezovi Apokalipsi govori o IZSTOPU iz katoliške cerkve, babilonske vlačuge. Pa čeprav sedanji papež Benedikt XVI., bivši veliki inkvizitor Ratzinger, govori o ponovni »evangelizaciji« Evrope – verjetno tudi nasilni – s pomočjo katoliških eksorcistov, to je izganjalcev hudiča oz. modernih inkvizitorjev.

Glede na dejstvo, da je Vatikan dajal naročila za ubijanje in kurjenje žensk na grmadah – pa tudi sam je to rad počel – in tudi glede na grozovitost in predvsem številnost nesrečnic – pa tudi nesrečnikov – katere so katoliški kleriki skupaj s svojimi protestantskimi kolegi zažgali na grmadah po Evropi in tudi v kolonijah, lahko mirno ugotovimo, da smo v »napredni« zahodni civilizaciji odpravili človeške žrtve bogovom, to je predvsem katoliškemu »bogu« večnega prekletstva, šele okoli l. 1840 – ko je v Španiji, kjer je zagorela prva grmada, ugasnila tudi zadnja. Katoliško pobesnelo žrtvovanje ljudi vatikanskemu »bogu« - in to v imenu nesebične ljubezni Božjega Sina in Sovladarja stvarstva Jezusa Kristusa – sploh ni čudno, če pomislimo na krvavi in protislovni katoliški nauk, ko naj bi »bog« poslal na Zemljo del samega sebe v obliki »sina«, da ga ljudje mučijo in ubijejo zaradi nekakšnega božjega prevzema človeških grehov. Če ne bi ta grozljivi, poganski in kanibalski nauk Vatikana imel toliko žrtev po celem planetu, bi bilo vse to smešno! Kanibalski? Ja, saj še danes katoliški verniki pri svojih obredih jedo del Kristusovega »telesa« v obliki peciva oz. hostije. Njihova duhovščina pa privilegirano pije zraven še Kristusovo »kri« v obliki vina. Izgleda, da ni slučajno, da je moderni kult vampirjev – upodobljen v neštetih filmih – nastal prav v zahodni, katoliško-protestantski Evropi. Seveda kler govoriči o nekakšni simboliki. Pa imajo čisto prav. Kanibalsko - vampirska simbolika hostije in vina pove vse o bistvu katoliškega verovanja, ki že zdavnaj nima nobene zveze več s prvotnim naukom Jezusa Kristusa. Mogoče edino to, da se je Vatikan zaradi večjega učinka svojih manipulacij – pa tudi iz drugih razlogov – ogrnil s Kristusovim imenom.

Upam, da bo demokratična slovenska država v kratkem pregledala verske spise in interno pravo katoliške cerkve skozi drobnogled Ustave in zakonov Republike Slovenije ter prisilila slovensko podružnico Vatikana, da se uskladi v teoriji in iz nje izhajajoči praksi z modernimi ustavnimi standardi, izhajajočimi iz konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah. Torej konkretno, da cerkev uskladi svoj diskriminatorni odnos do žensk s 14. členom Ustave, ki govori o enakosti, ne glede na spol, raso itn. Tako kot se moramo držati Ustave VSI državljani R. Slovenije, brez izjem.

Me tudi zanima, če bi katerakoli druga verska skupnost – ali drug del civilne družbe – imela tako z Ustavo nasprotujočo teorijo in prakso kot katoliška cerkev – ali bi lahko ne samo nemoteno delovala, brez zahtev ustanov državnega pregona, ki ščitijo ustavno ureditev po uskladitvi z Ustavo – ampak, ali bi lahko delovala kot državna varovanka številka ena, kot slovenske vlade bolj ali manj obravnavajo katoliško cerkev? Odgovor je seveda negativen.

In če velja nezastarljivost pregona zaradi zločinov proti človeštvu za nacionalsocialistične (npr. holokavst) in komunistične zločine (npr. povojni poboji v Sloveniji) še po pol stoletja od storitve, vsekakor velja nezastarljivost tudi glede pregona katoliških morilcev žensk izpred pol tisočletja. Ker so konkretni morilci seveda mrtvi, gre tu poleg pridobitve moralnega zadoščenja in rehabilitacije žrtev predvsem za to, da se na takem nuernberško-haaškem sodnem procesu obsodi in prepove ideologijo Vatikana, ki je sploh omogočila grozovite katoliške zločine nad ženskami in drugimi družbenimi skupinami. Saj je ta ideologija še danes neokrnjeno del katoliškega nauka in kot taka lahko spet postane podlaga morebitnim novim pregonom. V slovenskem primeru je prepoved katoliške teološke in konkretne diskriminacije žensk vsebovana v 63. členu Ustave, kjer piše o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti.

Če so demokratične institucije zaradi vsem znane zgodovine upravičeno prepovedale nacionalsocialistično stranko in njeno ideologijo, je zanimivo, da se nihče ne spotakne ob totalitarni Vatikan in njegove nauke. Vatikan kot nedemokratična, avtokratsko vodena država s tiranom, absolutističnim vladarjem, t. i. »svetim očetom« na čelu. Vatikan kot primer versko diktatorske države par excellence in zgled vsem ostalim diktaturam – tako komunističnim in nacionalsocialističnim kot islamskim. Hitler je konec koncev zatrjeval, da s svojo politiko izpolnjuje cerkvene nauke – tako katoliške kot luteranske – samo bolj dosleden in učinkovit da je. Po padcu klerofašizma na Pirenejskem polotoku v sedemdesetih letih 20. stoletja in komunizma v vzhodni Evropi konec osemdesetih let je Vatikan vsekakor zadnja diktatura na starem kontinentu. Američani danes rušijo islamsko totalitarne režime zaradi njihove domnevno zločinske ideologije, kot so v preteklosti rušili komunistične režime, na diktatorski Vatikan pa so pri svojem izvozu demokracije po vsem svetu »pozabili«. Resnično zanimivo. Pa ne da so ameriški protestantski križarji na podobni valovni dolžini kot Rimskokatoliška cerkev in usklajujejo svoje »demokratično« bombaške akcije z Vatikanom kot nosilcem sicer propadajoče svetovne katoliške diktature?!

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru

Odprto pismo papežu Benediktu XVI

V svojem blogu je znana hrvaška pisateljica in novinarka Vedrana Rudan objavila odprto pismo papežu. Kot je iz njega razvidno, bi bilo stanje človekovih pravic in novinarske svobode pri nas slabše, če bi cerkev imela tako moč, kot jo tako ali drugače ima na Hrvaškem, ali pa recimo na Poljskem, da Nemčije ne omenjamo.

Vedrana Rudan

http://www.rudan.info/

Odprto pismo papežu Benediktu XVI

Objavljeno 13. junija 2011:

http://www.rudan.info/otvoreno-pismo-papi-benediktu-xvi/ 

Dragi papež!

Ne bi vas vznemirjala, če ne bi dobila odpovedi. Bilo je takole: V petek ob 21.30 sem prejela klic po mobitelu. Urednik Nacionala. ?! Zazeblo me je. Vedela sem, kaj me čaka, ampak zakaj zdaj. Ni bil precizen, rekel mi je, da se mi zahvaljuje za sodelovanje, da je večinski lastnik Nacionala gospod Harald von Seefried »konservativen«, nekaj o »žalitvi verskih čustev« ali nekaj podobnega, njemu je žal in me je lepo pozdravil.

Danes je ponedeljek. Tri dni in tri noči ne spim, ne jem, po glavi mi rojijo moji teksti, nato pa dojamem, gospod Harald von Seefried je gospodar mojega življenja. Zelo kratko … Jes! Zadnji tekst. Tu je problem. Vi ne berete Nacionala, zato moram citirati samo sebe: »Papež je samo načelnik zločinske organizacije, ki dva tisoč let ubija, krade, posiljuje in budalom, ki vse to plačujejo, obljublja nebeško kraljestvo.« Dodala pa sem tudi, da bi vas morali spraviti v Haag.

Za Indeks sem bila res bolj precizna, rekla sem, da bi morali tam odsedeti v slabši celici od tiste, v kateri je Mladić, ker so tudi vaši zločini večji. Mislila sem na odgovornost v zvezi z zapovedmi, nisem slišala, da ste osebno nekoga ubili, okradli hrvaški državni proračun ali posilili dečka v Bostonu. To so delali in delajo vaši »dečki«.

Kje sem napravila napako? Ali katoliška cerkev krade, vara, laže, manipulira, zavaja … vi imate milijone, ki jih ne nameravate razdeliti revežem, ki jim obljubljate plačo, socialo in zdravstvo šele takrat, ko crknejo od lakote. Sveti oče, na nogah imate rdeče prada čevlje, kakršne sem si tudi jaz nameravala kupiti, če ostanem živa in zaposlena v Nacionalu.

Pa me poglejte danes! Tudi mene čakajo čevlji v nebesih. Sveti oče, kaj je moj greh, preveliki greh? Spomnite se, koliko so vaši častitljivi po vsem svetu poflodrali oz. poseksali nedolžnih otrok, koliko ljudi je bilo ubitih v križarskih vojnah, koliko otročičkov so imeli nekateri papeži … A naši popi, to morda ne veste, v tej siromašni deželi, v kateri na sto tisoče ljudi ostaja brez zaposlitve, gradijo portale dvorcev iz oniksa, na Trsatu ne izstavijo računa, kadar prodajo madono iz gipsa.

Če bi nekaj takega storila ženička v trafiki, bi cel dan držala glavo v kontejneru in ne samo po končanem delu. A to, da sem napisala, da bi morali v Haag, če mislite, da sem pretiravala, spomnite se, da ste vi osebno, vaša milost, tako pišejo vsi svetovni mediji, v vaših vrstah ščitili pedofile, jih selili iz župnije v župnijo, kot da posiljevanje otrok ni zločin, po moje za Haag, kaj drugega kot zmeden način sprostitve nesprejemljiv za zlobne nevernike.

Sveti oče! Tole me ne more opravičiti, pa vam bom vseeno napisala. Najprej je moja izjava glede vaše svetosti izšla v Indexu. Ne boste verjeli, 841 ljudi je napisalo, da so jim moje teze všeč. Preverila sem. Nihče od njih ni dobil odpovedi. Mislite, da je to fer?

Res, okrog dve sto ljudi je napisalo, da sem kurba, da me je treba j …, sežgati, razkosati, ampak to so katoliki, pa jim odpustim. Tudi na mojem facebooku so me mnogi pohvalili. Ne, nimam toliko sorodnikov. Vaša čistost, takole brez zaposlitve se počutim kot peder na splitski rivi. Na poooomooooč!

Te dni sem prebrala, kako ste neko ciganko, ki jo je Berlusconi nameraval pognati v p … m …, naj vam prevedejo, pobožali po licu in zato jo Berlusconi ne bo dal pretepsti. Solze so mi stopile v oči. Zato vam, vaša vzvišenost, tudi pišem. Moj gospodar Harald von Seefried, pišejo naši mediji, »po narodnosti Nemec«, kot da je to bistveno, mi je dal odpoved, čim je postal lastnik Nacionala in moje usode.

Prosim vas, da vi, seveda z Božjo pomočjo, nekaj ukrenete, da mi bo zgoraj omenjeni gospod z enako hitrostjo tudi plačal, kar mi je ostal dolžan. Upam, da ne pričakujem preveč od vas, sveti oče.

Hvaljen Jezus in Marija, Vedrana Rudan

P. S. Dolguje mi 11.000 kun.

Tudi zaradi zgoraj zapisanega je treba doseči sedaj v praksi neuresničevano ločitev države in cerkve, zapisano v 7. členu slovenske državne ustave, in udejanjenje prednosti državnega prava nad kanonskim/vatikanskim. S tem pade eden stoletnih temeljev svetovne katoliške diktature. Tako bomo postopno tudi bližje resnični demokraciji, kjer so zakoni enaki za vse, vseeno ali si far ali laik/navadni državljan. Tako bi cerkev in njene oprode postale bistveno bolj previdne in bi postopoma morebiti celo sprejele demokratična pravila igre. S tem bi se zamislili tudi ostali lobiji, ki pritiskajo na resnicoljubnost novinarskega ceha.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru