...
Stran počasi preurejam ...
Opravičilo vsem, ki me kdaj obiščete, za nered, ki ga imam trenutno na moji strani....
Bluerose
 |  |
|
Odpri svoj eDnevnik Na prvo stran Naključni eDnevnik Nadzorna soba Celje.info / Kozjansko.info | |
Stran počasi preurejam ...
Opravičilo vsem, ki me kdaj obiščete, za nered, ki ga imam trenutno na moji strani....
Bluerose
Odpri oči,
poglej,
spreglej,
da videla boš,
kaj okrog tebe se godi.
Mogoče kdaj skreneš iz svoje poti,
ker druga,
lepša,
svetlejša se ti zdi.
A te lepe poti,
imajo svoje nevidne pasti.
Hodiš in hodiš po njih,
vse tako lepo se ti zdi,
dokler se ne spotakneš,
in padeš v zanko laži.
Velikokrat sem rekla ti,
bodi previdna pri ljudeh,
mnogokrat zaigran je njihov nasmeh.
Besede njihove sladke so,
jemlješ jih vase,
a ne veš,
da zlagane so.
2.april 2010
Včasih počutiš se izigran,
takrat ne veš,
ne kod ne kam.
Želiš pozabiti vse,
kar teži dušo in srce.
Besede včasih težke so,
kdaj so neizbežno slovo.
Včasih prizadet si hudo,
ko izveš,
da nekdo,
ki zaupal si mu zelo,
to zaupanje izrabljeno je bilo.
Veš,
da ko gledaš kdaj z zaprtimi očmi
takrat v njih ne vidiš laži,
takrat vse lepo,
vse iskreno se ti zdi.
A ko odprejo se oči,
ko zapre se srce,
vidiš,
da vse bila je laž,
da bil si kot lutka,
v drugih rokah.
8.januar 2010
Da bi v času, ki prihaja, prisluhnili dobri besedi
in poiskali trenutek za mnogo lepih želja…
.... naj vam čas odmerja lepe trenutke,
ki bodo v vas puščali lepe in prijetne sledi ....
Bluerose
December 2009
Nekoč ti bo rekla,
da vse bilo je zaman,
bil si napaka,
ki zgodila se je,
takrat,
ko spoznala te je.
Vsi upi,
vse sanje,
vse je zaman.
Iščeš srečo,
vedno znova
in znova,
a vedno na koncu
ostaneš izdan.
Veš,
da nekje sreča spi,
le pot do nje,
naj pokaže se ti.
Kajti našla jo boš,
ker čaka te nekje,
da jo prebudiš…
14.oktober 2009
Še vedno tako krhka, plaha,
mila, ranljiva,
a vedno ponosna,
pokončna ostaja,
čeprav ženska je že postala.
Še vedno ista ostaja,
kot tista deklica mala,
katero nekoč sem poznala.
Tiho, potiho,
kdaj bo jokala,
teh svojih solz nikomur,
nikoli ne bo pokazala.
Obraz njen bo vedno nasmeh le krasil,
čeprav njeno srce,
razočaranje, bolečina, poraz
na koščke ga bo lomilo.
Če kdo za trenutek ,
zazrl se bo v njene čudovite oči,
preslepilo ga bo,
ker včasih se tako lepo iskrijo.
A kdor gledal bo dolgo v njihovo temino,
v njih videl bo žalost,
kako globoko tam bedi,
a poskušala jo bo skriti,
zaradi vse zlobnih ljudi.
Nasmeh njen bo vedno le zaigran,
da ponos njen nikoli ne bo izdan.
Pokončna po svetu bo vedno hodila,
na zunaj nikoli se ne bo zlomila.
14.oktober 2009
Naj čas nikoli ne izbriše tvojih sledi,
kot briše stopinje veter v drobnem pesku.
Naj čas nikoli ne porumeni tvojo sliko,
ki na steni še vedno visi.
Ne bom dovolila soncu,
da z ustnic posuši toplino poljuba,
ki kot vrela čaša še vedno z njih puhtijo.
Naj trnje in grmovje nikoli na zarastejo poti,
katere posul s cvetličnimi cvetovi si mi,
po katerih vodil si me ti.
spomin nanje v mojem srcu še vedno živi.
Tudi če drobne solze,
kdaj krasile so moj obraz,
posušil ji je veter,
izbrisal jih je čas.
Ljubezni spomini,
sreče, strasti,
včasih bolečine, gorja,
zapisani so v stihih,
ki pisala sem jih ti.
A del teh najinih spominov,
skritih bo za vedno.
Spominjala se jih bom z nasmehom
ne bodo pozabljeni,
nikoli prekriti s prahom,
ne zaviti v pajčevino.
Le ko mene več ne bo,
odšli bodo v večnost z menoj.
10.oktober 2009
Sveti luna,
sveti zdaj,
v to temno,
skrivnostno noč,
da vidim tvoj zlati sijaj,
ki sveti mojo pot,
ki pelje v najin raj.
Vidim edino svetlo zvezdico,
ki tam zgoraj gori,
vem,
da svetiš mi pot tudi ti.
Hodim po srebrni poti,
obsijani z mesečino
v pisan raj.
Hodim po zlatem zvezdnem prahu,
ki nasul si ga z neba,
da obsije me ves tvoj sijaj.
Hodim z vročim hrepenenjem,
s skrito željo,
da se z nežnimi dotiki,
strastnimi poljubi,
izgubiva v ognju najine ljubezni.
Da drhtiva od strasti,
ko telo ob telesu se združi
da imava ljubezni krila,
s katerimi v najino večnost poletiva.
3.oktober 2009
Nalij mi čašo čarobne ljubezni,
da izpijem jo do dna,
da napijem se opojnosti te strasti,
ki v temnih nočeh z nama živi.
Nalila ti čašo bom opojne strasti,
da izpil jo boš tudi ti,
da se napiješ te ljubezni,
ki v meni,
le zate,
z neugasljivim ognjem gori.
Čaša ljubezni, strasti,
nima počenega dna,
vedno je polna sladkega nektarja,
s katerim opijava se,
najina žeja nikoli se ne pogasi.
1.oktober 2009
Nihče mi ne more vzeti tega,
kar imam,
tega,
kar sem imela,
kar bom imela.
Nihče mi ne more vzeti
mojih sanj,
vzeti mojih pesmi,
izlitih iz ranjene duše,
osamljenega srca.
Pisala bom pesmi,
še naprej,
kajti to je tisto
kar včasih najbolje znam.
Tudi če preproste so,
če veliko ne povedo,
so kot vodnjak želja,
ki nikoli ne presahne,
tudi če vedno sije sonce,
če ni dežja.
Pesmi so zame,
mogoče zate,
mogoče za vse vas,
ki želite me kdaj obiskati.
so za tiste,
ki berejo brez obsojanja.
Pesmi niso zato tu,
da zaradi njih,
prijatelj bi moral mi biti kdo,
da komentarji bi šteli,
koliko prijateljev kdo ima.
Zato naj oprosti mi vsak,
ki pesmi moje nima rad,
ker še vedno pela bom tu,
ker pesmi bodo še vedno tukaj,
v mojem skromnem domu doma.
Kajti to je le moj svet,
ker jaz sem tu doma,
moj skrivni kotiček,
kamor pobegnem iz resničnega sveta.
Na zunaj ni lepotica,
ni kraljična iz pravljice.
A zunanja lepota zanjo ni vse,
kajti lepo, pošteno
je njeno zlato srce.
Pustila ti je svoje srce,
nisi želel sprejeti ga,
a ona ne želi ga vzeti nazaj.
Iskal si le lepoto,
iskal si le nekoga,
ki zvabil bi ti nasmeh,
ob katerem imel bi se lepo.
A nisi pri njej opazil,
da vse to ona ima,
da vse to lahko ti da,
le da ima notranjo lepoto,
ki nadomesti zunanjo.
Če bi jo poljubil,
poljub bi ti dala nazaj,
dala bi ti svojo ljubezen,
ki bila bi za vekomaj.
Dala ti je svojo dušo,
nisi je želel,
pustila jo bo tebi,
ne bo vzela je nazaj.
A ti dal si ji le laži,
katere prizadele so njeno srce,
dal si ji razočaranje,
zato njena duša več ne živi.
15.september 2009
Vedno bom tvoja svetla zvezda,
ki svetila bom na tvoji poti.
Stala bom ob strani ti,
v sreči in žalosti,
uspehih in neuspehih.
Vedno bom tvoja nevidna roka,
ki pomagala ti bo.
Vedno boš v mojih mislih,
kjerkoli boš ti,
bom tudi jaz.
Ob tebi bom,
ko nekoga boš potrebovala.
Ko boš sama,
spomni se name,
in prisluhni mojemu glasu,
ki govori ti,
da drago moje dete,
moj sonček vedno boš ti.
11.september 2009
Obstaja kje tisti kraj…
Kjer ni meje med svetlobo in temo,
med zemljo in nebom...
Med resničnostjo in sanjami.
kjer ni tesnobe, ne gorja,
kjer sta le sreča in veselje doma.
Obstaja kje tisti kraj…
Kjer sonce z neba se vedno smehlja
in dežne kaplje nežno božajo nebeška tla,
ko mesec z nasmehom sveti pot
da kristalne zvezde vodijo te v raj.
Obstaja kje tisti kraj…
Kjer ni laži,
ne sprenevedanja,
ni grenkih solza,
ne večnega pekla.
Obstaja kje tisti kraj…
Tisto čudežno kraljestvo,
kjer le ljubezen je vsega vladar …
10.september 2009
Napisala pismo bi,
da izlijem dušo na papir,
kako prazno je vse,
odkar odšel si ti.
Da besede povedale bi,
kaj z menoj se godi.
A ne najdem besed,
ker bolečina še vedno skeli.
Prazen rdeč list,
list barve ljubezni,
nepopisan pred menoj leži,
črnilo v nalivniku se suši.
Nobene besede iz mojega srca,
na papir ljubezni zapisane ni.
Kaplja za kapljo moči papir,
ne morem pisati,
solze meglijo mi oči.
Od solz premočen papir
še vedno prazen na mizi leži.
Zmečkam ga v dlani,
odvžem v smeti.
Nekoč,
ko bolečina iz srca bo odšla,
ko duša spet bo živela,
vse ,
kar želim povedati,
v pismu napišem ti.
9.september 2009
Vidiš kdaj mesec na nebu,
kako se iz daljave ti smehlja,
si kdaj zaželiš,
z rokami dotakniti se ga…
Si kdaj želela ujeti svetlo zvezdo
z nočnega neba,
da za trenutek prinese ti srečo,
da izpolni ti skrito željo,
ki imaš jo shranjeno na dnu srca…
Si kdaj na morski obali poslušala
valove morja,
ki zaganjali so se v čeri,
in pojejo pesem o večni ljubezni…
Si kdaj poslušala nemirni veter,
ki zasanjano ječi o sreči,
ko objame te s svojim dihom,
kot objema te dih ljubezni.
Vidiš toplo sonce,
ki sveti z neskončnega neba,
kako bori se
in zmaga nad temnimi oblaki,
da nikoli povsem ne zakrijejo ga…
Slišiš pojoče ptice,
ki so svobodne v svojem letu,
tako svobodne,
kot želel bi biti vsak od nas…
Čutiš kdaj nežne dežne kaplje
ki božajo tvoj obraz,
ki so kot dotik osebe,
ki rada te ima…
Boš kdaj odprla srce nekomu,
ki vse to poklonil bi ti,
da našla bi srečo v vsem,
kar želiš si…
Takrat,
ko slišala boš veter,
ujela pesem ptic
in valovanje morja…
Takrat,
ko videla boš sonce in mesec
neskončnega neba…
Takrat,
ko čutila boš moker dež,
ki pada z neba
in ko ujela boš svojo zvezdo
v svojo dlan..
Takrat
vedela boš,
da spet živiš…
8.september 2009
Nevidne sledi puščajo tvojo koraki,
kot puščajo neme sledi
tvoje besede,
ki izrekel si jih ti,
Nešteto neprespanih noči,
ko moje srce bedi,
le rahlega dotika tvojih rok si želi.
Želi si tistih vidnih poti,
ki vodijo do tvojega srca,
do tvojih poljubov, dotikov.
Budim se sredi noči,
ker te vidim pred seboj,
a žal vem,
da samo sanjam.
Si kot zvezdni utrinek,
ki na nebu zagori,
trenutek ga vidiš
in spet izgine izpred oči.
Sem eno samo veliko hrepenenje,
hrepenenje po tebi,
ko tvoje sledi dajejo sanje,
za katere se kdaj živi.
7.september 2009
Ne trgaj mu srca !
Ne veš,
kako to boli.
Njegovo srce
počasi krvavi,
iztrgala iz njega si,
vse,
za kar še živi.
Ne pusti mu,
da zaradi tebe
izkrvavi.
Ne lomi mu duše!
Ne vidiš,
da več ne stoji,
da njegova notranjost,
kot tanek led,
po katerem hodiš,
na koščke se mu drobi.
Vsak njegov dotik,
prežet je z bolečino,
njegov pogled,
zakrit je s temino.
Ne vidi več zlatega sonca,
ne sliši glas svobodnih ptic,
ne čuti dih toplega vetra,
ne nežen dotik cvetlic.
Slutil je,
da zlomila ga boš,
iz njega iztrgala srce,
a upal je,
da njegova ljubezen premagala bo vse.
Dal ti srce je,
dal ti ljubezen,
dal ti vse,
kar je imel,
kajti le tvoje ljubezni si je želel.
A ti,
iztrgala si mu srce.
3.september 2009
Vse je popolno,
ko si ob njej.
Ko dan ni zavit v temo,
ko s teboj ji sije sonce,
v srcu gori
ji iskrica upanja.
Ko ve,
da prideš ti,
ko ve,
da je ob tebi ljubljena.
In to je tisto,
kar potrebuje,
vedeti, da JE.
2.september 2009
Rojeno novo jutro,
v kristalni rosi
prebujajočega se dne.
Novo sončno jutro,
ki prebudilo se bo
v čudovit dan.
Nov, nepozaben dan,
z mavrično zgodbo,
zapisano s sončnimi žarki
v knjigo življenja.
Ko dan počasi
prevesi se v noč,
zvezde in luna
zazibajo nas
v mirno,
skrivnostno noč.
2.september 2009
Naj bo moja pesem ta,
ZATE,
ki ne znaš ljubiti iz srca.
Naj moje besede,
bodo kot tvoje besede,
prazne, puste,
brez topline
brez iskrenega srca.
Vem,
da do tebe ni prišel klic mojega srca,
bil je utopljen v reki solza.
Za teboj je ostala neizpeta pesem,
nedokončana zgodba,
nekaj besed,
zapisanih v dnevnik.
Verjela sem,
da je ljubezen večna,
da lahko traja vse življenje.
Sedaj vem,
da je le še ena zgodba,
zapisana v knjigi življenja.
20.avgust 2009
Dnevi tečejo kot drobni kamenčki v peščeni uri.
Rodimo se,
da ljubimo,
trpimo,
dajemo,
sprejemamo.
Vsak ima otroka v sebi,
in ko je prehudo,
ga moramo prebuditi.
Takrat nas zopet osreči kamenček ob potoku,
ptica, ki nas zjutraj zbudi,
nežni sončni žarki,
modrina neba,
dežne kapljice …
Prebudijo nas prijatelji ...
Osreči nas lahko nekdo,
ki je skrit v našem srcu ...
25.avgust 2009
Nastalo v duetu s ˝Prijateljem ?˝ v povezavi na pesem - Ah, to življenje.
Poglej
Poglej me, Modra vrtnica
kako v ponosu sem srečen bil
porezala mi je veje
listje zažgala
da cvetja nikoli več ne bom rodil.
poglej me Modra vrtnica
naj te besede zate ne bodo trpljenje
ker veš kdo to je
ampak še nekdo je tu,
ki uničili so mu življenje.
Avtor: Prijatelj Objavljeno: 29. julij 2009
Vedi da,
Prijatelj dragi,
kdorkoli že si mi ti,
rane na vejah zacelil ti bo čas
in sonce jih grelo bo s svojo toplino.
Listje spet na novo bo ozelenelo
in cvetje na drevju spet bo zacvetelo.
Ponosno kot hrast ti spet boš stal,
ker vem,
da iz tal se boš pobral.
Pozabi na zlo,
pozabi na vse hudo,
ne dovoli nikomur več,
da zlomil ti srce in dušo bo.
Avtor: Bluerose Objavljeno: 29. julij
Modra Vrtnica
Draga Modra Vrtnica
res je, da čas celi rane
da čas lahko zdravilo je
toda v mojem tem primeru
gasi se to srce,
ki pošteno je ljubilo,
iskrenosti delilo,
razdajalo, kar premoglo je
in vem, kaj mi je ostalo
kaj neskončne bolečine je zadalo,
izpilo vse kar zmoglo je
da ljubiti več nikoli
ne moglo bo srce,
Tudi, če preživi vso zlo
le bilo bo - in to je vse.
tukaj jaz oproščam se,
če srca moja kri v globine izlije se.
Avtor: Prijatelj Objavljeno: 29. julij 2009
Verjemi mi
Kaj naj še napišem ti,
da poslušal boš me ti.
Tudi če praviš,
da vso ljubezen si ji dal
in ob tem se ves razdal,
ostalo ti še nekaj je,
tam globoko v tvojem srcu je.
Nekdo izpulil nož bo iz srca,
ki povzroča mu jo sedaj bolečina ta.
Zacelil rane mu z ljubeznijo vso
in dajal nazaj ti vse,
kar sedaj si ti razdal.
Verjemi mi,
verjemi mi,
da srce,
če samo tako hočeš,
nikoli ne ustavi se.
Bije ti mogoče res sedaj počasi
in kri iz njega izliva se,
a nekoč spoznalo bo,
da spet ljubiti in živeti sme.
Avtor: Bluerose Objavljeno: 29. julij 2009
Besede
Hvala za vse misli te
ki upanja vlivajo.
jaz vedno rad bi v to verjel,
če bi le zmogel ali smel,
dokler ta nož v srcu je
vsa kri počasi izliva se
če pade ven iz rane te
izkrvaveloše kar tu je.
le ena je rešitev še
le ena je...
Avtor: Prijatelj Objavljeno: 29. julij 2009
Upanje
Včasih so besede te,
upanje za naše zlomljeno srce.
In pravi stara ta modrost,
da dokler imamo upanje,
takrat še imamo vse,
ko upanje ugasne,
izgubimo vse.
Verjeti moraš,
upati smeš,
v lepši in svetlejši svet.
In ko nož iztakne se,
kri z dotikom in ljubeznijo zaustavi se.
Edina rešitev,
ki zate je,
Ljubezen naj ima ime …
Avtor: Bluerose Objavljeno: 29. julij 2009
29.julij 2009
Stopnice gredo vse višje in višje…
Kje je še cilj,
da dosežem nebo…
Vzpenjam se,
vzpenjam...
Ne gre,
več ne gre…
Ne zmorem,
ne zmorem...
Omagam nekje,
ostanem na sredi,
ne dvignem se…
A vem…
Le naprej grem,
omagati več ne smem…
Vedno se je treba potruditi,
da gremo do tja,
do tistega cilja,
ki zadali smo si ga…
30.julij 2009
Cveti,
dehti,
ta nežen,
moder cvet
v svoje sanje,
v svoj svet,
za vedno ujet.
Ljubezni prave ne pozna,
nikogar nima,
ki ga resnično rad ima.
Nekoč,
ko cvet počasi bo ovenel,
spoznal ga več nihče ne bo.
Kdor vedel ni,
kako v modrini je cvetel,
kako lepo je vedno le dehtel.
Moder cvet na vrtu spet sameva
od žalosti za njim,
nikoli več ne bo živel.
29.julij 2009
Poglej hrast,
kako ponosno nosi svoje veje
A poglej mene…
Upognjena kot vrba
včasih hodim skozi življenje.
V tistih trenutkih vem,
kaj je trpljenje.
To prekleto življenje.
20.julij 2009
Prihajam v tvoje naročje…
Ne vidiš me.
Ne čutiš me.
A moraš me čutiti….
Moraš me videti …
Prihajam ti pred tvoje obličje…
Stegnem roke proti tebi
prišla sem ti skoraj do srca.
Potem si izginil ….
Spet sem ostala sama.
Sama s svojimi sanjami.
Sama s svojo bolečino.
Z iluzijo...
Da me čutiš..
Da me vidiš...
24.julij 2009
Moje misli bežijo,
med sončnimi žarki
in metulja krili,
se med besedami lovijo.
Iščejo pot,
da pridejo do tvojega srca.
Da popeljal bi me v svet,
brez solza in gorja.
Podal bi svojo dlan v mojo dlan,
da dlan bi se dotikala dlani,
Da srce bili bi v srcu,
in ustnice spojile
se v večen poljub.
Moja duša je nemirna,
nemirno moje je srce,
sedaj ko vem,
ko čutim,
da ti spet boš v njem.
24.julij 2009
Srečen si, ko veš,
da je nekdo ob tebi,
ki s poljubi dobro jutro ti zaželi,
ko v noči,
ki prihaja,
s teboj se ljubi,
le tebe si želi.
Lepo je odkrivati skrivnosti srca,
imeti ob sebi drug dugega,
v večnosti tega sveta.
Srečen si,
ko veš,
da obstajaš le zanj,
da dal bi ti vse,
kar na tem svetu ima.
Dal bi ljubezen,
srečo, zaupanje,
spoštovanje,
dal sebe …
… z vsem srcem… z vso dušo….
21.julij 2009
Mesečina igra se v senci teles,
ko združena skupaj poletita
v višave nebes.
Dotiki, poljubi,
ognjene strasti,
nedokončan ne bo nikoli,
te vroče ljubezni ples.
Objeta v naročju,
kot mucek obleži,
ponovno ljubezni,
strasti si želi.
Le nežen dotik,
globok poljub,
dotik vročih teles...
... že to je dovolj,
da spet v valove strasti
s teboj poleti.
21.julij 2009
Našla dragocen sem biser
v školjki želja,
ker čuvati ga nisem znala
izgubila sem ga.
Iskala sem biser,
da našla bi ga,
hodila po poteh sem,
kjer skupaj sva bila.
Ne bom več odpirala,
školjke želja,
ne bom več iskala,
kdo ta moj dragocen biser ima.
Naj nosi ji srečo,
kot dal jo je meni,
naj čuti njegovo ljubezen,
kot čutilo jo je moje srce.
In če našla bom spet kdaj tak biser,
naučila sem se,
spoznala sem,
kako ga moram čuvati,
da ostane vedno moj.
20.julij 2009
Ne čuti mokrega dežja,
ki pada na njen
mladostni obraz,
ne čuti toplih solza,
ki drsijo na betonska tla.
Ne čuti dotika njegovih rok,
ne bežnega poljuba
na njenem mokrem čelu.
Čuti le neizmerno bolečino,
ki kljuva njeno zlomljeno srce,
bolečino strte ljubezni,
ob njegovem slovesu,
saj za vedno zapustil jo je.
20.julij 2009
Srečujeva se dan za dnem,
sva za druge le znanca,
ki bežno se pozdravita,
čeprav najina srca,
gorita drug za drugega,
najini duši,
po ljubezni hrepenita.
Srce moje se ne umiri,
tebe v objemu si želi,
v svojih sanjah hrepeni,
da v jutrih ob tebi se zbudi.
Gledala bi tvoj obraz,
kako mirno na moji blazini spi,
te s poljubi po licu
nežno prebujala.
Tvoj dih po vratu bi me grel,
poljubi vabili me v tvoj objem,
dotaknil nežno bi se me,
kot drhteč metulj s svojimi krili.
Le zakaj bi kam hitela,
le da drug drugega ob sebi bi imela.
Govorile bi najine oči,
poljub bi naju združil v nasladi noči.
Z nemirnim strahom v očeh,
s plahimi dotiki,
ki ne vedo za greh,
stisnil bi se v moj objem,
vsak dotik,
vzbudil bi skrite strasti.
Telesa bi se združila
sok naslade drug iz drugega izpila.
A to so sanje,
so skriti trenutki,
ki obstajajo le za naju.
V belem dnevu sva le znanca,
ki drug po drugem,
skrivaj hrepeniva ...
14.julij 2007
Kdaj sem kot labod,
tisti črn labod,
ki neopazno pluje ob belih.
Ko nihče ga ne opazi,
nihče ne spozna.
Včasih obdan si s kopico ljudi,
a počutiš se,
kot da nikogar ob tebi ni.
Ko kdaj pluješ tako sam,
po reki življenja,
veš,
da je kljub vsemu,
nekje,
nekdo,
ki misli nate,
ki te rad ima.
In čeprav takrat si sam,
tako sam,
kot je sam črn labod,
od belih odstranjen,
v duši nisi osamljen.
Plujem po reki,
kot pluje črn labod,
plujem po tej reki življenja,
osamljena,
povsod naokrog.
Mogoče kdaj postanem
bel labod.
30.junij 2009
Praviš,
da ne veš,
kdo sem jaz.
Gledaš me vsak dan v obraz,
a sprašuješ me,
če to sem jaz.
Slišiš vsak dan moj glas,
čutiš moj dotik,
a še vedno sprašuješ me,
če to sem jaz.
Praviš,
da nadela sem si masko na obraz,
da v srcu čutiš,
da to ni moj pravi obraz.
Verjemi,
da to sem jaz.
Le skrila sem vso ljubezen,
ki vedno bila je le zate,
umirila srce sem,
da ne zlomi se spet.
Sedaj sem le senca,
ki sledi ti povsod,
sem le iskrica,
ki želi,
da vname se spet.
ker ugasnila je.
29.junij 2009
Slišim korake v temini noči,
vse bolj blizu,
blizu so mi.
Vidim na nebu svetlo zvezdo,
ki sveti mi,
v njej iščem tvoj obraz,
želela bi vedeti,
kje sedaj si ti.
Koraki vse bližje so,
a to nisi ti.
Oddaljujejo se od mene,
izgubljajo v temini noči.
Tvoja obraz v zvezdi bledi,
počasi izginja,
ničesar več ni.
Ne morem izvedeti,
kje sedaj si ti,
ker tema zakrila je tvoje sledi.
28.junij 2009
Ujeta v pajčevino,
ki spletli ste jo vi,
ujeta v mrežo,
iz katere izhoda ni.
Spletate nitke,
v trdno pajkovo mrežo,
te nitke,
ta mreža,
duši,
veže,
boli.
Pustite me,
da lahko spet zbežim,
ne priklenjajte me nase,
ker tako ne živim.
Ne pletite je več,
tako trdno in močno,
ker ta mreža duši me,
v katero ujeli ste me vso.
Trgam to mrežo,
razpletam te nitke,
borim se,
zaman.
Pretrdo spletli ste te nitke
ki vežejo mrežo,
ostajam ujeta v njej,
kot ptica,
ki ne more iz kletke.
Trgajte,
raztrgajte te nitke,
odvrzite jih proč,
in pustite me,
da sama živim,
svobodna,
daleč proč.
Raztrgana mreža na tleh obleži,
bežim iz nje,
le bežim.
Ne oziram se več nazaj,
kaj za seboj zapustim,
le bežim,
ker v svobodo si želim.
27.junij 2009
Imela sem svojega angela, nebeških oči, toplih rok in dobrega srca. Angela, ki vedno čuval me je. Vzpodbujal, tolažil, ko sem bila povsem na tleh, Sedaj sem zlomila ti krila, tebi, moj angel. Da ne moreš z njimi objeti me, ne moreš več čuvati me. S sivino prekrila sem tvoje nebeške oči, na koščke zlomila srce. Kako naj zalepim ti krila, kako preženem sivino s tvojih oči. Pobiram koščke tvojega srca, lepim ti zlomljena krila, ker želim, da spet vrneš se ti. Moj angel.
24.junij 2009
Pride dan,
ko ne vem,
kje sem,
ko ne vem,
kam grem.
Utapljam se v besedah laži,
ki vedno znova
govoriš mi jih ti.
Tvoje besede so nož za srce,
iz njega vse počasi izteka se.
Prazno, posušeno,
več ne živi,
ker tvoje ljubezni zame več ni.
Ugasnil je plamen
ki gorel je le zate,
zaprla sem vrata,
ki vodila so v moje srce.
Skrila sem čustva,
ki bila so le zate,
umrlo srce je,
ne bije več zate.
Verjela sem vse ti,
zaupala,
ker mislila sem,
da prava oseba
zame si ti.
Dala sem ti vse,
kar sem imela,
dala ti vse,
ker sem tako sama hotela.
Čeprav sedaj nimam več nič,
ostajam brez vsega,
še vedno živim,
živim,
se življenja veselim.
20.junij 2009
Igrala s teboj sem igro,
ki igral si jo ti,
čeprav sem vedela,
da je to igra prevar in laži.
Ne morem igrati več te igre,
ki tako dobro znaš igrati jo ti,
ker v tej igri,
spremenila sem svoj obraz,
to nisem bila jaz.
Igraj zdaj to igro
brez mene naprej,
ne morem več iti,
preko vseh mej.
Igrati te igre
res več ne znam.
Predala sem zmago,
mogoče prevzela poraz.
A igrala bom igro,
sama naprej,
igrala,
kot igrati jo znam.
Igro brez prevar in laži,
igro ljubezni,
igro nežnosti.
20.junij 2009
Izgubljena,
potopljena.
Ne iščite naju,
ne prideva nazaj,
v morju ljubezni našla sva večni raj.
Čutim te,
kako drhtiš,
v navalu naslade si me želiš.
Poleteti,
lebdeti,
ponesti najina telesa v nebesa.
Kriki,
vzdihi,
zmotijo nočni mir,
ko začutim v sebi tvoj nemir.
Telo preplavijo iskrice neštete,
ko dotik tvoj v strast se prelevi,
ko izgubim trdna tla,
pod nogami,
v razburkanih valovih strasti
s teboj se utopim.
Plavam,
te vlečem nase,
te ne izpustim.
Spet v orkanskem morju naslade,
s teboj,
v najin večni raj zbežim
v nebesa poletim.
6.junij 2009
Sredi globokega, temnega morja,
tam daleč nekje,
kjer sonce stik z morjem ima,
utonila je moja duša vsa.
Valovi zalili so srce,
da utopilo na dnu morja se je.
Utapljam se,
dvigujem na površje.
Zaganjam se,
ne morem več ven.
Okovi,
ki stiskajo me,
pretežki so,
in vlečejo me
le še globlje na dno.
Kje je kdo,
ki bi znal,
razbiti vse te okove
okrog srca.
Duši me,
ne diham,
oklep ne popusti.
Srce omaga,
na dnu morja,
za vedno se izgubi.
6.junij 2009
Lahko izrečeš tisoč besed,
a moje srce
tvoje ne bo več.
Tvoj pogled pove mi vse,
da tvoje srce ne želi si me.
Vsaka beseda tvoja je laž,
vem,
ker čutim,
da drugo ljubezen imaš.
Ne piši mi več,
da moj bi bil ti,
zate moje srce
več ne živi.
Trgal si cvetje mi,
lomil srce,
duša vse bolj
krvavela je.
Me sonce in dež obudila spet sta,
v polnem cvetju vem,
da tudi brez tebe
živeti se da.
6.junij 2009
Zaigrala na strune sem violine
zvabila iz njih prelesten,
mil zvok.
Kot jočejo strune te violine,
joče moje zlomljeno srce.
Lomi kot steklo se moja duša,
razpada na tisoče koščke se,
kaplja za kapljo krvavi srce,
na koncu izpraznjeno umre.
Igram na nežne strune violine,
iz nežnih zvokov boš spoznal,
da še vedno rada te imam.
Ne veš,
da duša umre,
ko nekdo, ki ljubiš ga,
izda tvoje srce.
Ne veš,
kakšen je občutek,
ko veš,
da ljubiti ne smeš.
Zvok violine izgublja se v noč,
in jutri,
ko dan se prebudi,
zate spet,
nežne strune zaigrala bom.
4.junij 2009
Čeprav si daleč stran od mene
si vendar tako blizu,
da čutim tvoj dah
da slišim tvoj glas
Vidim te,
V duetu s prijateljem poezije
Maček Muri - Bluerose
Zaljubil sem se draga,
do ušes in še dlje,
ko rože sem nabiral,
me udari strela
iz jasnega neba.
Kaj mi je storiti ZDAJ?
Kaj storiti,
ti sprašuješ mene zdaj.
Vem,
zaljubljen biti je lepo,
a glej,
da ne izgubiš vso glavo.
Razum,
naj bo ti gospodar,
sedaj,
ko v tebi
divja strasti vihar.
Povej,
je strela udarila oba?
In vem, da veš,
da zaljubljenost
še ni ljubezen prava!
Oj vem, draga, vem,
ker čutiti mi je bilo,
toplo njeno izpoved pravo.
Storiti mi je bilo vse,
da zletiva v nebo.
Vihale skrinjice,
ključ imam,
le namig mi jo je odpreti,
a zadnje dni
mi je najti ni.
Če čutil
si njeno izpoved drago,
če veš,
da to je res tisto pravo,
poišči ključ
Vihale skrinjice.
Odkleni z njim
vajino skupno domovanje
in spustita vanj
vajini srci in duši,
da zaživita skupaj
v ljubezni,
strasti in sreči.
Strasti so vrele v orkane,
polja zasajena,
ko stopil sem pred njo
ji žetev ne diši,
le sredi polja si želi
za trenutek in zbeži.
Ji pišem,
ji rišem,
a odgovora ni in ni
in skrinjica,
zamenjana je brava.
Ko strasti vihrajo v višave,
ko polje je zrelo
in od nore ljubezni vse dehti,
naj žetev bo tista,
ki združi vse tisto.
kar v srcu živi.
A če si cvetlica
tega ne želi,
vprašanje je,
za koga res tam cveti.
Mogoče nežna je cvetlica,
ki se boji,
da prevelika strast
ne zlomi je,
da veter,
dež je ne prepodi,
zato v strahu zbeži.
Mogoče zate rada cveti,
a si kdaj želi,
da ta cvet
ne neguješ le ti.
Zato kdaj
Skrinjice odpreti se ne da.
Vem,
da pišeš,
rišeš ji,
da v ljubezni vse žari
in če ona čuti kot ti,
odgovor,
kmalu dala bo ti.
Spoznal sem cvet,
ki pisan mi je kožni mir.
Vseeno mi je
naj cveti, naj cveti,
tudi za druge,
če jo to veseli,
naj leti v opojnosti
življenjske strasti,
saj je ne vežem le nase.
A skupaj je lepše
odpirati druge cvetove,
ker vem in čuti,
da enaka sva si,
brez izpovedi
in želje so najine poti,
a večeri so najini biseri
in noči dotikov strasti.
Če enaka sta si,
ko v večerih ogenj strasti
v vama gori,
ko skupaj izgubljata
se v vrhuncu noči,
potem želim le,
da srečen bil bi ti.
Če vajina cvetova sta enaka,
če vidita vajine
s cvetovi posute
skupne poti,
potem,
naj se Vihale skrinjica odpre,
združita se
v njej do večnosti.
Ko združena
skupaj bosta bila,
naj se skrinjica zapre,
ključek pa … izgubi se.
A ne pozabi,
potreben je le en korak,
a to mora biti
vajin skupni korak.
Veliko ji dajem,
vse kar si želi.
V glavi mi je nemir,
ko misli so ob njej,
le kaj ji razmišljanje
ne čuti moj revir.
Čakam, čakam,
ne vem če zdržim.
Moja skrinjica je odprta,
moj korak je narejen,
a praviš,
da moj korak ni dovolj.
Potreben je skupen.
Mar naj naredim korak nazaj
ali brišem disk,
naj grem pod vlak…
Mogoče res naredi rahel korak nazaj,
da vidiš, kaj zanjo pomenilo bo to,
če vedno ob njej te ne bo.
Ko čutila ne bo tvoje bližine,
in v večerih tvoja strast njeno telo ne bo zapolnila,
tvojih poljubov in objemov ne bo dobila,
ko tvojih čudovitih pesmi tvoja duša ne bo več zapela.
A vem, da boš vse to zdržal,
ker močno imaš srce,
tvoja duša neizmerno ljubiti zna
in se nikoli ne preda.
In da nikoli več ne slišim,
da šel bi pod vlak....
Nihče, res nihče ni vreden tega
da se zaradi njega pretrga nitka tvojega življenja.
Jočem, joče moje srce,
ker ne ve, koliko bije njeno srce za me.
Ljubim, ljubim jo,
kot ljubiti zna le moje srce.
Želim, želim si jo,
da moja bi vedno bila,
da z njo tudi osivelih las,
še vedno v strasti in ljubezni
skupaj bova bila.
Naj vse, kar poje tvoja duša in srce,
izpolni se,
naj pride končno tisti čas,
ko narejen bo vajin istočasen korak,
ko zazrla se bosta le v prihodnost,
zaživela brez preteklosti.
28.maj 2009
Ne vem,
zakaj sem te pustila,
ko pa sem te tako ljubila,
Sedaj srce mrtvo,
prazno je,
v njem ni sreče,
ne veselja več.
Joče venomer za teboj
in upa
da še kdaj,
vrneš se nazaj.
Težko bo pozabiti tebe in te tvoje oči,
težko pozabiti najine srečne dni.
Mogoče še kdaj bova srečna,
kot nekoč sva bila.
Toda mogoče so to le prazne sanje,
lažno upanje,
ki še nekje tli.
Jokala sem,
ko sva se razšla
in vem, da je potreben čas,
da novo srečo bom našla.
A dragi moj vedi,
da ljubila sem te vse te dni,
ko verjela sem drugim,
da le moj nisi ti.
Zato naj ti želim srečo v vsem
in želim,
da še kdaj v mislih spomniš se name.
29.maj 2009
V maju vse se prebudi,
vsa narava v cvetju oživi.
Ljubezni v srcu vseh cvete,
čeprav kdaj kakšna tudi ovene.
Vsako novo jutro
prebuja se v nov, svetel dan.
A le v mojem srcu
je še vse prazno in temno.
Kajti moje srce spoznalo je
da drugo ljubiš ti srce.
Zato nikdar ne boš izvedel,
da sem te ljubila,
takrat,
ko sem te izgubila.
25.maj 2009/
V kraljestvu čutil
izgubila sem ves svoj razum.
Le en tvoj pogled
je vedno dovolj
da tvoja sem spet.
En sam tvoj dotik,
ki pušča sladke skomine,
zavrti mi glavo spet.
Hočem doseči tvoje srce,
a je kot zamrznjeno jezero,
ki v globini skriva svoj pogled.
Na zunaj si hladen,
mrtev kot led,
a v tvojem srcu se skriva
vroča vulkanska sled.
Ko s svojo ljubeznijo stopila bom
ta ledeni oklep,
vroča lava boš,
s katero izlil se boš v moje srce.
28.maj 2009
Tako nežen je poljub noči,
ko v luni polni roka moč je moj
in misel vetrov nese duši
srečo v srcu čutiš moj nemir.
Skupni tok naju nese,
združenih teles pristanov ni,
so le dolge poti.
V nočeh se vulkanov strasti ne poleže pohota,
ki kar drhti v valove reže stran poti.
Objemov polno zvezd nemirov nama sije,
roka v roki dotikov strasti.
Še malo, še malo,
pa se zdani,
se trenutek obstanem ob tebi.
Čas se ustavi,
samo jaz in ti ,
letiva in letiva v čutnosti.
Čutim ta nežen poljub noči,
ki z vetrom prinesel si mi ga ti.
Drhtim v navalu čutnosti in strasti,
v nori želji,
da ob meni si ti.
Da čas se dokončno ustavi,
ko sem s teboj,
ko nekoč ljubila se bova,
kot v sanjah nocoj.
Ko drhtelo okrog naju bo vse,
ti bom na zeleni jasi rdečih jagod nabrala,
in ti jih z ustnicami dala.
V kristalnem studenčku zaplavala s teboj,
ko si bova s poljubi telo umila in posušila.
In ko prišla bo skrivnostna noč,
naju bo s temino zakrila,
da se bova lahko nežno in s strastjo ljubila.
iz mahov posutih dišečih cvetov,
te sisnil k sebi
in nikoli več ne bo strahov.
Ljubila se bova brez prestanka
še in še,
pozno v noč pozno v dan...
Da poneseš me v tisti pravi raj,
ko ob tebi bom spoznala,
kaj pomeni poleteti s strastjo v nebesa.
(v duetu: Maček Muri / Bluerose)
10.maj 2009
Danes, ko pot te pelje tja,
v tisti daljni kraj,
naj moja misel spremlja te ves dan.
Poljub, objem pošiljam ti,
da prinese srečo ti.
Ko letiš nekje po širnem nebu,
zreš v oblake,
ki bežijo mimo tebe,
te puhaste kepice so nežne in voljne,
kot moje je telo,
ki čutilo ob sebi bi rado tvoje.
In ko svetile bodo svetle zvezdice na nebu,
tista, ki najbolj bo svetila,
to bom jaz,
Bedela nad teboj in te čuvala.
Če nebo bodo prekrivali temni oblaki,
tisti največji,
to bom jaz.
Ogrnila te bom z njim,
se vanj skrila s teboj,
in te nikoli ne bom zapustila.
26.maj 2009
Zakaj pred seboj vidim le tvoje oči?
Tisto prečudovito modrino neba,
ki prepleta se z globino morja.
Tvoje oči -
kot bi gledala čisto kristalno reko,
v kateri vedno vidim odsev tvojega srca.
A ne ljubim le teh tvojih oči.
Ljubim tvoja tople ustnice,
ljubim vsak tvoj nežen dotik,
strasten objem,
ljubim tvoje čudovito telo.
Neizmerno ljubim tvoje čudovito srce
in čisto dušo.
V mojem srcu živi nekaj,
kar se z besedami povedati ne da.
Nekaj, kar je skrito
in zaklenjeno,
za vedno,
na dnu mojega srca.
Morda kdaj izvedel boš,
da je ta moja ljubezen resnična,
in čista kot kristal.
25.maj 2009
Zaplesala bi le zate...
skrivnosten ples ljubezni in strasti,
zavita v modro tančico,
v tebi vzbudila bi skrite strasti.
V meni gori poželenje po tebi,
ki kot ogenj vzpenja se v nebo,
ko ga ne dež,
ne veter ne pogasi.
Strast prevzema moje telo,
ko misel nate ne da mi spati,
da v temnih nočeh,
plešem le zate.…
Ko plesala bi zate,
zavila bi se v tvoj objem,
da v njem bi kot majhna iskra ogenj naredila,
ki v tebi bi vzplamtel.
Vsak tvoj dotik,
vsak tvoj poljub,
pričaral bi v meni nebeške občutke.
Ko bi kot dežna kapljica polzel
s poljubi po moji goli koži,
ko bi kot ogenj ogrel moje srce,
ki že sedaj gori
in bo zgorel
v neizmerni želji po tebi…
22.maj 2009
Bila sva midva,
sama na otoku sreče.
Bila vsa samo TI in JAZ.
Sedela ob morski obali sva ,
objeta poslušala valovanje morja
in bitje najinega skupnega srca.
Bila sva le TI in JAZ.
A sedaj je konec sanj,
sedim brez tebe - SAMA.
Le v mislih še slišim valovanje morja
in bitje najinega skupnega srca.
Sedaj sem brez TEBE - SAMA.
21.maj 2009
Vem,
verjameš da vse to bila je le laž,
misliš,
da bi si le lutka v mojih rokah.
Potegnila si me ven iz vode
oživela od tegobe
popeljala daleč stran
mi življenje kažeš zdaj.
Svobodno ljubečih src.
Podaj mi roko,
da okusiva močno čut čutil,
ki plovejo z nama.
Prepustiva se vetru
naj odnese naju
v tokove večnosti.
Utapljal si se v globokem vtrincu strasti,
podala sem ti roko,
da s teboj se utopim.
Skupaj zaplula sva po tej reki strasti,
se prepustila vetru, da odnese naju tja,
kjer skupaj srečna bova bila.
Plula bova po mirnih poteh,
se izogibala ostrih čereh.
Jadra razpela široko v nebo
da naju na najin otok
sreče poneso.
( v duetu - Maček Muri / BlueRose)
6.maj 2009
Pozabil si jo,
drobno modro vrtnico,
ki v tvojem vrtu je cvetela,
ki le zate je dehtela.
Zlomil njeno steblo si,
da kot drobna solza
njen sok iz njega se cedi,
raztrgal si cvetove njene,
ki obležali so na mrzlih tleh,
kot črepinje razbite sreče.
Ta modra vrtnica,
dala ti je dušo in srce,
dala ti je svoje pesmi,
v vsej lepoti,
ki imela jo je.
Sedaj modra vrtnica več ne cveti,
njeni listi so oveneli,
steblo se suši,
ker tvojega sonca in smeha
več ni,
da dal bi ji življenje,
da spet dehtela in cvetela,
le zate bi.
12.maj 2009
Okušam tvoje sladke ustnice,
kot bi okušala rdeče češnje,
v prvi jutranji rosi,
iz katerih nikoli ne izhlapi ta sladka rosa,
kot na čarobno omamnih vrtovih tvojih ustnic...
Utapljam se v modrini tvojih oči,
kot se ti izgubljaš v pogledu mojega zelenega tolmuna.
V tvojih očeh se nikoli ne skrije žarek nežnosti,
ki sije v globini tvojega modrega pogleda.
Na skupni poti najinega hrepenenja
bova skupaj stopila v svet nežnosti in strasti,
stopala bova po sladki rosi,
skozi sladke, omamne vrtove najinih ustnic.
Skupaj bova lovila žarke ljubezni in strasti,
po globini najinih modro zelenih pogledov
in sladkih, rosnih poljubov.
Tvoja nežnost, moja nežnost,
tvoja strast, moja strast.
naju bo na tej poti hrepenenja združila
in popeljala v najin vrt sladke strasti.
8.maj 2009
Z roko v roki po obali sva hodila,
nežne besede si govorila.
Vedela sva,
da prišlo bo slovo,
In da odšla bova
vsak v svoj kraj.
Najine poletne noči,
ostale bodo zaprte v mojem srcu,
v njem so skriti poljubi, objemi.
Zakaj bi drugim pravila te radosti,
če si jih poklonil le meni in mojemu srcu.
Zato bo v globini srca,
ostalo za vedno zapisano in skrito.
Ostale bodo tvoje besede, tvoj nasmeh.
Vse to se bom spominjala jaz ...
Mogoče se boš spominjal tudi ti …
11.maj 2009
Nekoč sem živeti,
ljubiti znala.
Imela sem sanje
verjela sem vanje.
Bil je čas,
ko sem živela,
a ljubiti več nisem znala.
Ni bilo več tistih sanj,
ki dale bi mi čudoviti san.
A s teboj sem spet dobila krila,
da lahko letim in se smejim.
Si kot sončni žarek,
ki vsako jutro me zbudi,
si kot ptica na oknu,
ki vsako jutro poje mi.
Si vse,
kar sem si nekoč želela,
si tisti,
ki ga bom ljubiti smela.
8.maj 2009
Včasih bi le zaprla trudne oči
in zaspala večen san,
da se več ne zbudim.
Včasih bi pobegnila nekam tja,
kjer sreča je doma,
kjer me nekdo resnično rad ima.
Včasih si želim iz te kletke vsakdanjih dni,
da se kletka podre
in da brez okov spet zaživim.
Želim si,
da sem lahko to,
kar sem.
Da se lahko smejem,
kadar želim,
da jočem, plešem, pojem,
da lahko storim kakšen napačen korak,
brez strahu,
da nekdo, kaznuje me za to.
Želim živeti – svobodno živeti…
Kot ptica,
ki jadra po širnem nebu,
kot sonce,
ki prešerno smeje se z neba.
Zato prosim te – pusti me živeti.
Ne ubijaj v meni mojega jazza,
ne lomi mojega srca.
5.maj 2009
Po oknu polzijo dežne kapljice,
po licu drsijo drobne solzice.
7.maj 2009
Ko srečo sem iskala,
Ko se dan preveša v noč
in se večeri,
ko prižigajo se drobne zvezdice na nebu
in ko gledaš v to pravljično nebo....
kdaj pomisliš name?
Ko se pogasnejo v mestu vse luči
in ko se pogrezneš v svoje sladke sanje
se v njih kdaj znajdem v tvojem objemu?.....
Vidiš,
sama vprašanja so me,
kajti v samoti,
ko mi misli bežijo k tebi,
te iščem, kje si,
čutim, kot bi bil ob meni,
kajti želim te objeti,
ti pogledati v tvoje zasanjane oči
in se prepustiti tvojim nepozabnim dotikom.
A vse to so spet le sanje...
… moje večne sanje…
Neizmerno si želim objeti tebe,
s teboj včasih pobegniti tja,
kjer srečna sva bila,
kjer bom lahko nahranila svojo dušo in srce
in se spočila v bitju tvojega srca.
25.julij 2008
Kot bleda luna,
ki nocoj spi sama,
tako sama spim tudi jaz,
v teh praznih,
otožnih nočeh.
Zbujam se sama in te sanjam,
ker te ni ob meni.
S tvojo sliko se zbudim v vsak nov dan,
vse je tako lepo,
novo sončno jutro,
nov prebujajoč dan.
Želim,
da me spet objameš,
tako kot si me prvič,
ko sem te spoznala,
želim te čutiti ob sebi,
kot je bilo prvič,
ko sem ob tebi zaspala.
Božaj me nežno,
ne ustavljaj se,
da ne prepodiš teh mojih sanj,
božaj me nežno,
da se lahko skrijem vanje.
Ne morem se ti upreti,
nekaj me še vedno vleče k tebi,
kot neustavljiv vihar.
Ne morem se upreti tem mojim občutkom,
ko se me dotakneš,
znova in znova.
Takrat mi je vseeno za vse....
Vem da veš,
kako mi je lepo,
kadar te lahko pogledam,
kako mi je lepo,
ko pogledaš me ti.
Ko okušam tvoje poljube,
ko sem ob tebi,
takrat vsa trepetam,
takrat ne poznam sama sebe...
In vem,
da te bom spet objela,
te poljubila
in da boš takrat spet moj.
23 avgust 2008
Kje si bila
nevihta mojega srca,
ko tebi luno svetil,
te vabil v čarobni prah nebes…
Bila sem skrita v soju zvezd,
ki svetile so v luno
s toplino svojo
odgnale so nevihto
in nasule nate zvezdni prah,
ki objel te je,
kot objela bi te jaz…
Cvetic zemljo sem sadil,
da obzorje bi označil,
tvoj pristanek najavil…
Na pisto mojega pristanka
prišla bom neslišno,
da čutil me boš le ti,
odprla ti svoj moder cvet,
ki cvetel bo le zate…
Kazal bi ti svet,
pete dimenzije,
kjer nikoli te stradal,
nenasitne življenjske sle…
( v duetu - Maček Muri / BlueRose)
4.maj 2009
Ko sveti beli dan,
vidim tvoj pogled,
ki mi ga pošiljaš skozi zlato sonce,
ko piha divji veter,
me z njim poneseš v svet sanj ...
Ko ponoči sanjam o tebi,
o tvojem telesu,
ki se približuje mojemu,
iščem zaklade novih sanj,
ki si jih podarjava.
Mogoče bi te želela zapeljati..
Prižgala bi drobno iskrico,
da bi zanetila ogenj v tebi...
Bil bi ob meni,
in moja duša bi se počutila varno.
.
Skrila bi te v najgloblji kotiček mojega srca,
kajti to so samo moje sanje,
v katerih delim s tabo vse.
Nekoč morda boš ob meni tudi v resničnosti,
ko bom začutila tvoje veselje,
ko boš z menoj,
ko bom čutila vsak tvoj poljub,
namenjen samo meni.