Srečno 2012
Hja pa sem bila zopet za šivalnim strojem, res ne morem brez njega. Katarina me je prejšnji teden vprašala," babi ali mi boš naredila Pikanogavičko za maškare?" Ja čas bo, da naredim vnukoma pustne kostume. Najprej na net, pa malo pobrskati, kaj je letos in. Kliče me še prijatel in me prosi, da njegovemu vnuku naredim Nodija, saj hoče biti samo Nodi in nič drugega, pa se ga menda nikjer ne da kupiti. No pa si naredim skice, take natančne seveda, saj mora biti Nodi točno tak, kot je original.
Malo pobrskam za materialom, vse se najde samo rumenega z rdečimi pikami ni, se bo potrebno znajti.
Najprej naredim Pikonogavičko, no ni še čisto narejena, še čeveljčke moram narediti, take malo zavite spredaj. Nato sem se lotila še Nodija. Če pa že režem blago bom urezala kar dvojno, bo še za našega Jakobija. Z majico in hlačami ni bilo problema, klasika. Nodi ima pa tudi lepe rdeče čeveljčke, čisto preveč sem zakomplicirala. Vzela sem Katarinine copate, jih obrisala in naredila kroj, enostavno res, samo da začnem, pa kar gre nato samo od sebe. Na kapo sem spredaj našila še laske in rumen cofek, na rutko pa sem kar našila rdeče pike. To pa je končni izdelek. Moram reči, da sem kar zadovoljna sama s sabo, mi je kar ratalo. Sedaj pa še nekaj dni počakamo, nato pa veselo v maškare.
2. Januar 2011, ura 3 zjutraj, jao eden tistih dni v letu, ko moraš vstati ob nenormalni uri zjutraj, no na srečo jih je zelo malo. Prtljaga naložena, Evo morava peljati v Zagreb na letališče, službeno potuje v Tunizijo za teden dni. Oh kaj bi dala, da grem lahko z njo, no pa drugič. Vožnja mine nenormalno hitro, prvi smo na letališču, vsi trije premišljujemo, kako bi mirno lahko odspali še kakšne pol ure. Spijemo jutranjo kavico in že se poslavljamo. Vsako slovo je težko, tudi če je samo za teden dni, pa čeprav veš, da bo vse kul, da ne bo sama, da jo na letališču čakajo prijatelji. Naročiva še pozdrave za vse prijatelje in že izgine za vrati. Midva pa nazaj proti domu, saj naju danes čaka tradicionalno družinsko kosilo pri mami v Žireh.
Še mesec dni do Božiča, leto je res takoj naokrog. Prihaja najlepši čas v letu, moj čas. Drugi vikend se prične Advent in s tem priprave na Božič. Jaz kot vedno malo pohitim, saj res uživam pri pripravi daril za moje najbližje in najdražje, res se potrudim in vedno tudi sama naredim del daril, ki so narejena z ljubeznijo do mojih. Vsako leto naredim nekaj drugačnega, nenavadnega, lani so dobili božične predpasnike in kuharske kape, zadetek v polno. Letos sem že kar nekaj časa premišljevala kaj in kako, tudi net sem obrnila naokrog za idejami, pa nič pametnega, razen črva, ki mi je pohrustal pol programov, Peter hvala za hitro in učinkovito pomoč, da si rešil kar se je rešiti dalo. Ko sem nakupila prva darila za naše najmlajše, se mi je posvetilo, zakaj vedno papir, naj bo letos drugače, naredi lepe vrečke in torbice, kar za vsa darila. Prvi poskusi res niso bili sijajni, tako pri materialu, kot pri idejah., no pri nas je še vedno beda z materiali, če pa že kaj dobiš, so cene da te kap. Doma sem imela še nekaj rdečega flisa, ki mi je ostal od lanskih predpasnikov, pa v Ikeji imajo poceni deke, pa poskusimo. Prva vrečka za steklenico mi je kar lepo uspela, z njo pa tudi ideje, ki so se nato kar dogajale. Ko si enkrat zadovoljen s svojim delom, bi najraje naredil vse v enem dnevu, pa ne gre, saj je treba tudi v službo, služit za ljubi kruhek in seveda vrečke ne smejo ostati prazne. Tako lepo po službi rezat okraske, šivat perlice in dodelati vrečke in torbice. Vsako torbo in vrečko sem naredila po velikosti darila, tako, da so ravno prav velike. Nekaj vrečk, torbic in torb sem dodala tudi v album, malo za pokušino. No še zdaleč nisem končala, kar nekaj daril moram še narediti in nakupiti, s tem pa narediti še vrečke in torbe. Samo upam, da mi bo zneslo vse do Božiča. Ko naredim še kaj novega, dodam opise in slikce v album. Za nocoj pa lahko noč. 
Končno sreda 15.09.2010. Dopoldan v službi norišnica, doma še spakirava kovčke pa na letališče. Miren let in pristanek na Enfidhi v večernih urah. Ko stopimo iz letališke stavbe nas objame toplo vreme, kako prijetno, saj doma že pošteno zebe, sem med tistimi, ki jih začne zebsti konec Avgusta in preneha Julija, brrrrrrr. Kratka vožnja do Yasmin Hammameta, v hotelu pa kot po navadi menjava sobe, saj ti vedno nekako dodelijo sobo s katero nisi zadovoljen (premajhen balkon, pogled na cesto ali v kakšno steno.....). Včasih že pomislim, da to delajo namerno, da ko prosiš za drugo sobo dodaš zraven kakšen evro, ki receptorju navrže dodatek k plači. To me vedno razjezi, pa ne zaradi nekoristno porabljenih evrov, temveč zato, ker ti požrejo živce že na začetku dopusta. No pa to ni samo v Tuniziji, ampak tudi drugje. No mogoče pa je to samo poklicna deformacija. Po uspešni zamenjavi sobe, pozna večerja in uživanje ob pijači in toplem večeru ob bazenu.
No pa je konec prvega dela dopusta v Turčiji. Letovali smo v bližini antičnih Sid, v manjšem kraju Kiziligac, v hotelu Aska Washington resort. Lep, a malo starejši hotel, s krasnim parkom in plažo. Ker nisem ravno človek poležavanja ob bazenu ali na plaži, sem ostale kar malo prisilila, da gredo z mano na izlete in raziskovanje okoliških krajev. 
Dan pred poroko, se zbirajo moški skupaj in samo nekaj modrujejo in se dogovarjajo. Ženske perejo žehto, na roke seveda, da bodo vse lepe in čiste na poročni dan. Kange (to so velike rute, katere si na sto načinov ovijejo okrog telesa in po katerih so masaji poznani), se sušijo po vsem grmovju okrog hiške in manjate. Še danes ne vem, kako jim uspe oprati obleke brez vsakega praška ali mila, tako do čistega. Po pranju ženske začnejo lupiti ogromne količine krompirja. Pozabila sem povedati, da so za naju zaklali kozo in jo spekli na ognju. Mosesova mama je vprašala, če bova spili kri pomešano z mlekom. Razložil ji je, da mi tega ne pijemo, da jo lahko spijejo in razdelijo med obiske. Ko so nama prinesli meso, sva ga vprašali, kakšno meso je to, je kot iz topa v slovenščini ustrelil - koza. Zraven so skuhali tudi riž z grahom. Odlično kosilo. Moški pa so prinašali nekakšno alkoholno pijačo, zvarjeno doma, čudne umazano rjave barve. Stregli so tudi ogromne količine čaja, ki je tako posladkan, da v njem žlica kar stoji. Samo za poroko je kupil 50 kilogramov sladkorja. 
