Zalostna  Preden sem sla, se mi je zdelo 9 dni doooooolga doba, sedaj pa se mi zdi, da je minilo "in a blink of an eye". Anglija mi je postala se bolj vsec, London me je cisto navdusil in ze nacrtujem vrnitev nazaj  

Zadnji dan Londona sem pretaknila British museum in ostala v dvomih. Ali naj pustim, da me muzej navdusi z vsemi mumijami, celotnimi grski templji, sarkofagi...ze sama stavba je muzej sama po sebi! Po drugi strani, pa se z ogledom tega muzeja zacnes zavedati, koliko so Britanci izropali svet! Z vsakega konca sveta imajo kaksno vrednost in s prijatelji smo se ze zaceli zafrkavati, da cudno da nam niso prisli ukrast clovesko ribico   

Za 2 uri pa sem se pocutila kot princeska z ogledom Buckinghamske palace. State rooms so blescece razkosno sijoce in kar predstavljas si lahko "a ball". Hihi, res je sikano

Zdj pa morm it jest...za zadnji dan smo se spravili delat cevapcice, ki naravnost mamljivo disijo

Jutri pa na morje in izven internetne civilizacije za 3 tedne

Bye-bye

Ah ja, pa smo se spet intenzivno sprehajali po Londonu, kot pravi turisti s fotoaparatom vedno pri roki slikali vsako zanimivo stvarco in maltretirali naso "vodicko" z nenehnimi vprasanji (predvsem:"Kaj je ta stavba? Pa ta? Pa ta?...."). Nadvse razocarana nad hitrim zapiranjem muzejev, ker si jih sploh ne uspem pogledati do konca!! Pa so res hudi... Priporocam Natural History Museum, res je dober (foto spodaj). Drugace pa ta pravi feeling in ta pravo vreme. In slaba hrana

Ob vsem tem sprehanjanju pa v vecernem jacuzziju se vedno ostane dovolj casa za premnoge debate. Moja sestra je tu ze dobre pol leta kot "au pair", zato smo skupaj z nasim in njenim opazovanjem prisli do zakljucka, da pri Anglezih prva pride fasada. Se posebej pri tem "upper medium" sloju. Jacuzzi na "backyard-u" samo zato da se lahko hvalis, da ga imas. Placujejo 200 £ clanarine na mesec na osebo, za nek sportni klub, kamor potem grejo samo enkrat na mesec. Ampak ker je to klub za elito, se je seveda potrebno vpisati! Pa ne da bi ta klub bil sam po sebi kaj posebnega. Za ta denar dobis samo pravico do vstopa na bazen in v 2 savni, in vse skupaj ni ravno o-moj-bog-kako-perfektno zrihtano. Priznam, garderobe in tusi so naravnost bozansko urejeni, ampak sam bazen pa ni nic posebnega. In pa seveda se zadnje, a nikakor najmanj pomembno dejstvo - otroke v javnosti na vse pretege hvalijo in z vsemi moznimi zgodbicami prikazujejo svoje zivljenje, kot zivljenje perfektne druzinice. Resnica pa je mnogokrat drugacna.

Vzemimo izkusnjo neke druge "au pair", ki je delala pri premozni druzini v Londonu. Ko je prispela je bila zadolzena za cuvanje polletne puncke in se njene starejse sestrice. Najprej ji ni bilo najbolj jasno, zakaj jo potrebujejo, saj je mama bila doma. Vendar je kaj kmalu ugotovila, da ta mama spi do krepko cez poldne, nato izgine v soping, na kosila, vecerje in pijacke. Skratka nikoli je ni bilo doma in niti pritaknila se ni nikakrsnih hisnih opravil. Vedno pa je poskrbela, da je bila doma pred mozem. Ko je prisel moz, pa se je pretvarjala da se ukvarja s punckama in ju kaj kmalu poslala v posteljo. Ne samo, da se je pred javnostjo pretvarjala, da je skrbna mama, se lastnemu mozu je skrivala, da ji njeni otroci pac niso prioriteta. In ce mi ne verjamete, da si ni vzela dovolj casa za svoje otroke, vas bo dokoncno prepricalo tole. Ker je ta punca, "au pair", prezivela toliko vec casa s to polletno puncko kot njena mama, je ta otrok svojo varusko klical "mummy", svojo mamo pa "byby".  Zakaj "byby"? Ker je svojo pravo mamo videla in slisala le, ko se je odpravljala ven in ji je mama vedno pomahala in rekla "by-by". Zato je uboga puncka pac po toliksnih ponavljanjih sklepala, da ji je tako ime. To je bilo pac skoraj edino, kar je kdaj slisala iz ust svoje mame.

Seveda je bilo to nesprejemljivo za to fino gospo mamo, zato je varuska kaj hitro seveda navadila malo puncko, da je svojo mamo klicala "mummy", svojo varosku pa po imenu. Joj, kam gre ta svet? Zakaj se vsi skrivajo za svojimi maskami? In ce se skrivajo, potem se morajo zavedati, da nekaj ne pocnejo prav....In zakaj potem tega ne spremenijo?

Za konec pa se nekaj slikc s pohajkovanja...

London Eye

Big Ben

Trafalgar square

Trafalgar square 2

Demonstracije na ulicah proti vojnam

spomenik princu Albertu

Natural History Museum

Natural History Museum

Natural History Museum

Ah, the famous London. Pa sem ga koncno obiskala. Moram priznati, da mi je kar vsec. Veliko mesto, z velikimi znamenitostmi. Starbucks heaven. Danes smo obiskali "the City" del, kjer me je najprej pricakal the Tower of London, nato pa impresionairal sikan Tower bridge s svojo cudovito modro barvo. Pa mimo Shakespeare Globe do Tate Modern, kamor sem skocila koncno videti v zivo sliko od Pollocka - Summer time Seveda pa ni manjkal niti Picasso, Monet, Matisse, Dali in mnogi drugi. Pa cez Millenium bridge mimo st. Paul's Cathedral do hise kjer je "zivel" Poirot in za konec se London museum. Pa da ne pozabim - tudi "The Gherkin" se je zanasla na nasi poti. Rezultat: navdusena

Ocarala me je cosmopolitanskost mesta, cudovita mesanica barv, naglasov in vonjav. O ja, vonjav. Ker London ima vonj. Vcasih po hrani, vcasih po bencinu, asfaltu, vcasih pa pac po...Londonu. Ker smo izginili tudi v neturisticne predele, sem lahko zacutila taprav utrip. Vsepovsed poslovnezi v oblekah in poslovne zenske, s tapravim, nenarecnim britanskim naglasom. Vsi hitijo in izgledajo skrajno pomembni in zaposleni. Po 18.00 pa se razbezijo v lokalcke in barcke, kjer jih napolnejo do te mere, da jih nato se vsaj 10-20 stoji zunaj s pijacko v rokah in veselo klepetajo. Ne da bi se tega zavedali, kar sirijo okoli sebe smeh, sonce in veselje. Ah, pa se tisto lepo slovensko lastnost - ljubosumje...Totalno jim zavidas.

Cisto popolnoma presenetila in navdusila pa me je zamisel zastonj muzejev. Res je, da so vse znamenitosti prav povsem nesramno drage, a muzeji so zastonj. A to niso samo muzeji. Ne, ne, to so hise, ki govorijo. Ki te potegnejo vase in te ne izpustijo ure in ure. Popolnoma te ocarajo in ti na vsakem koraku ponujajo, da se jih dotaknes, obcutis, uganes. Toliko interaktivnih vsebin, da kar ne mores da si ne bi zapomnil drugace popolnoma dolgocasne podatke. Touchscreeni s slikami, zemljevidi, znamenitostmi, tezavami mesta, igrami, predstavitvami...Pa "igrice", kjer z veseljem pritiskas gumbke, da ugotovis ce si imel prav; razstavljeni predmeti, kjer ugibas kaj bi lahko ta stvar predstavljala; ogromne makete in se in se. Namesto ogromne table z dolgocasnimi podatki, kako je izgledalo stanovanje in mesto v rimskih casih, so oni raje naredili ogromne rekonstrukcije - celotna mesta, parke, jece, ljudi in obleke...Vsepovsod pa "intermezzo" kjer se lahko ustavis in pogledas kratke, zanimive filmcke o razlicnih temah. Prosim vas no - celih 5 minut sem stala in gledala v kaksnem zaporedju se je sirila kuga, ne da bi sploh opazila, da bi ta tema morala biti pravzaprav dolgocasna!

Ze niso brez razloga njihovi muzeji tako bolje obiskani kot nasi...Resno bi bilo potrebno nase ustanovitelje muzejev poslati tja na ogled, da vidijo kaj je predanost delu. Ker tam muzej ni postavljen zato, da stoji tam. Tam so urejeni tako, da te privabijo in dejansko nekaj naucijo - mislijo nate, ne nase. In takoj ko vstopis vidis ta trud, predanost. Zato verjetno ne preseneca dejstvo, da so njihovi "donation box" polni  Ali ni malce narobe svet, da ni vstopnine za ogled svetovnih mojstrovin, medtem ko doma moramo placevati za...lokalne mojstrovine?

Ah ja, tako pac je - obozujem zanimive muzeje in dobre slike. Naslednjic ne bom tako tezila s temi muzeji, obljubim  . Zdaj pa letim v svoj svet. Moje sanje, moj planet...

Tower bridge

Tower bridge 2

Hay's galleria

Trznica s hrano

St. Paul's cathedrale

Za turiste ;)

...zanic.  Danes je bil delno "cooking" day, da bi vsaj poskusali pridobiti nekaksen okus iz te hrane. Za zajtrk jedla jajcka, ki so bila zalostno brez okusa in barve. Ta jajca so v sramoto vsem po svetu.

Ugotovitev dneva: Ni ga cez domaco, slovensko kuro.

Itak da nismo tako hitro obupali in je za kosilo prisla na spored pica s kupljenim testom. Sunka nesunkasta, sir nesirast. Edino paradiznikova mezga je bila necemur podobna. Ob ponovnem razocaranju smo nad vecerjo obupali in enostavno pogreli nekasno smoked bacon-cheese pito, zraven pa solatico in kuhan krompir. Pa da ne bo pomote - tukaj se kuhanemu krompirju samo rece "kuhan krompir". V resnici je to vrecka krompirja, ki jo zabases v mikrovalovno na 9 minut in ze imas precudoviti kuhan krompir z maslom, ki je seveda kot vse ostalo - le priblizni ponaredek hrane.

Ni mi jasno kako ti ljudje tu ne opazijo pomanjkanje okusa? Vse je tako...oh kako naj to opisem? Kot da bi hrani manjkala volja do zivljenja. Cist je emo!

In ta brezglavi potrosniski materializem! Kako ne vidijo, da zivljenje samo drvi in drvi mimo, medtem ko se oni pehajo za se malo vec denarja. Zasluziti, kupiti, zasluziti, kupiti, zasluziti, kupiti... Porabiti? Odvisno, ce je cas. Kar ga seveda ni! Ampak pomembno je imeti jacuzzi na svojem "backyard", 24 ur na dan v pripravljenosti, zato da ga uporabis 1x na dva meseca. Ker za vec seveda nimas casa. Za prijatelje nimas casa v zivo, za otroke nimas zivcev. Zato te pretty much vrtijo okoli prsta. Ah ta blazena moderna doba! Ta zahodni standard, ki si ga tako mocno zelimo! Delaj, delaj, delaj...Kuhaj, uzivaj? Ma kdaj?!

Danes sem dopoldne prebrskala malo po trgovinah s hrano. Neskocni nepregledni oddelki hladilnikov, polni zamrznjene hrane. Od tradicionalne, do vsakodnevne pa vse tja preko razlicnih tajskih, kitajskih, indijskih in drugih jedi. You name it, they got it frozen. Ko se koncno prebijes mimo teh pocutim-se-kot-da-sem-na-severnem-polu hladilnikov, prides do nepreglednih vrst hrane v skatlah in vreckah- pite, posladki, krompir, vnaprej pripravljeni makaroni, riz z razlicnimi vrstami omake, juhe v konzervah... Vse po principu - vzemi ven iz skatle in pogrej v pecici/mikrovalovki, a ne vec kot 30 minut. Verjetno zato ne preseneca dejstvo, da je se vecina salam tudi narezanih in zapakiranih v tovarnah? No, je pa ena dobra stran teh trgovin - ko isces testenine, moko ali karkoli drugega kar zahteva daljso pripravo - samo poisces najbolj prazen, najmanjsi in najslabse zalozen oddelek v trgovini

Norci, vam pravim. Kako ne pogresajo obcutka, ko nekaj packas in pripravljas in peces in potem ko koncno poskusis....mmmmmmmmm. 100 % pure heaven  Ah, ne vejo kako je to pokukati onkraj vesolja, mimo Orionovih zvezdic in se dlje... Poskusati stvari, potovati, izkusiti, uzivati, doziveti....ziveti.

buy, buy, buy

No pa sem spet v Angliji. Priznam, komaj drugic. Tokrat sem v mestecu po imenu Basildon, kar me konstantno spominja na Basilisk iz Harry Potterja   Prejsnjic sem bila v Yorku in se cisto zaljubila v ocarljivo mestece in njegov mestni park, gradove in se marsikaj. Tokrat pa si zelim spoznati se drugi del Anglije in pa koncno - London.

Spet nas je premetavalo na poletu. Opazam zaskrbljujoce stopnjevanje turbulenc z vsakim poletom

Drugace pa se vedno ista Anglija - rahlo siva, s pokrajino ki spominja na Prekmurje in Goricko. Polja in travniki ter naravnost ocarljive vasice s hiskami kot iz filmov. In pa posestva. Je kaj lepsega na svetu kot imeti v lasti veliko podezelsko posestvo v Angliji? Ocarljiva "maison", cisto malce obrasla z brsljanom, in prostrani travniki kjer se spokojno pasejo zrebci. Crni, rjavi in se en beli - za princa, za vsak slucaj

No ce se vrnem iz sanjarjenja, pa res ne razumem zakaj so Anglezi tako mahnjeni na postavljanje prometnih znakov? Na cesti so danes zagotovo bili v dolzini dveh kilometrov vsaj 4-je znaki z identicno omejitvijo hitrosti, brez da bi vmes bilo kakrsnokoli krizisce. In vcasih so ti znaki kar na obeh straneh ceste - ce slucajno ne gledas na svojo stran, je na sosednjem pasu znak obrnjen v tvojo smer. In poleg tega vsaj nesteto napisov "SLOW" na cesti in desetine utripajocih tabel "Slow down now". Na zalost nic od tega ni ganilo nasega voznika "avtobusa" (v resnici je bil to kombi), ki se je neprizadet z nezmanjsano hitrostjo vozil naprej. Hmmm....

Jutri pa se podam naokoli. Nekako se moram znebiti tega obcutka, da je Anglija enostavno malce..."plain".

p.s.: Pubi se vedno umazani in hrana se vedno brez okusa

Samopozaba - moderno prekletstvo…

...v zgodovino ujeta...

 ...v moderni svet tiho vpeta…

Dreams haunting.

»Bodite pripravljeni…« /Mt 24, 37-44/

Štiri sveče so počasi izgorevale. Prostor je bil popolnoma tih in lahko si slišal njihov pogovor.

Prva je rekla : "Jaz se mir, ampak ljudje me ne znajo obdržati. Zdi se mi, da mi ne preostane drugega kot da ugasnem."

Tako počasi, počasi sveča popolnoma ugasne.

Druga pravi: "Jaz sem vera. Žal ne služim ničemur. Ljudje nočejo vedeti zame in zato nima smisla, da ostanem prižgana."

Komaj je nehala govoriti, jo je lahna sapica ugasnila.

Zelo žalostna pravi tretja sveča: "Jaz sem ljubezen. Nimam moči, da bi še naprej gorela. Ljudje me ne upoštevajo in se ne zavedajo kaj pomenim. Svoje drage bolj ljubijo kot sovražijo."

In sveča ugasne.

Nepričakovano…stopi v sobo otrok. Ko vidi ugasle sveče, se prestraši zaradi teme in pravi: "Kaj vendar delate! Morale bi goreti, saj veste, da se bojim teme!"

In ko to izreče, pade v jok.

Tedaj spregovori četrta sveča: "Ne obupuj, otrok, ne joči. Dokler bom gorela, lahko zmeraj ponovno prižgem druge sveče. Jaz sem upanje."

Z objokanimi, a žarečimi očmi prižge otrok nazaj s svečo upanja druge tri sveče.

Naj upanje v naših srcih nikoli ne ugasne, z njim lahko počnemo neverjetne stvari. Ne zadržujmo ga zase, podajmo ga naprej. Tako kot to počnemo z lučko. Lučka miru potuje vse od Betlehema do najmanjših vasic po celem svetu. Ena sama lučka poveže milijone in milijone ljudi. Z njo lahko nekomu podarimo veliko več, kot le plamen. Podarimo mu nasmeh, upanje, solidarnost, mir, ljubezen, sprejetost, spoštovanje... Vse prehitro pozabljeno v današnjem materialističnem svetu. In vse te vrednote predstavlja ta majhen plamen. A lučka miru ni le plamen, ki ga v naglici damo sosedu. Plamen mora priti iz srca, saj kot pravi letošnja poslanica: "Kaj ti bo plamen, če srca ni zraven?"

Zato pojdi in najdi lučko miru. Skavti ali taborniki, nekdo jo bo zagotovo prinesel v tvojo bližino. In podaril ti bo plamen iz srca. Sprejmi ta dar in ga podari naprej. Prižgi zopet plamen v svojem srcu.

Človek sedi…

umira.

Večnost vrže naš duh v temo brezčasnosti

in on tam trohni, trohni,

dokler črna luknja ne zvleče ga vase,

v vse tiste brezčasne čase,

kjer živi so mrtvi in mrtvi so živi,

kjer pademo vsi

kjer časa več ni.

Človek sedi…

umira.

A vendar živi.