Zjutraj sem bila zmenjena za kavo z Igorjem. Seveda nisva mogla it na kavo na Jesenice, se je blo treba prej km odpeljat. Potreboval je torbe za eno malo daljšo vožnjo, pa sva šla v Louisa pogledat, če imajo kaj primernega... Prav hecno je bilo sedet spet na enem štirivaljniku. Nič se ni dogajalo. No mal heca more bit, čist drugač se pelje. Sm se glih dobr dukca navadla, pol pa spet menjamo. Morem Igorja pohvalit, k je res zelo lepo vozil. Ker sva šla čez Koren, sm dobila potrditev, da res nisem čorava, da je tist tank tam na novo, očitno so ga prestavli od nekje nižje dol. Prav nič toplo ni bilo, tako da sem hitro zaprla šipco čelade, da ni pihalo. Med spustom sem vsake toliko potrkala Igorju po čeladi, čist tko, da mu ne bi blo slučajno dolgčas (je glih tolk visoko, da se mal trkava, če se naslonim na tank). V Louisu ni bilo nič preveč primernega, pa še mene je malo skrbelo, da bi moral najprej poskusit, če se lahko zadaj sploh sedi s tistimi torbami. Ker na mojem se ne da, razen če imaš noge v U. Še enkrat sva vprašala za Suzukijevo gedoro, pa je še vedno niso imeli. Ker sva imela vseskupaj le tri ure časa, sva kar krenila proti Ljubelju, ujela še zadnje kolesarje na dirki, ki so nasrečo pri Baškem jezeru odkolesarili v drugo smer, in opazovala zanimive zapornice za vlak. Lučka je začela utripat, nato so se spustile polovične zapornice, minutko ali dve kasneje pa še preostala polovica.  Pojma nimam zakaj ne oboje hkrati. Končno Ljubelj s "taprave strani" in res konkretna prva dva ovinka, potem pa isto kot Janez, kot da bi se ustrašil, da sva prehitra (ja, če ne vozim sama sm relativno tečn sopotnik) in malo bolj umirjeno naprej. Kljub temu, da sem uživala v teh tahitrih, nisem imela absolutno nič proti malo bolj prijaznem tempu. Je pa res čist druga linija in drugi vstopi kot pri Dukcu. Na vrhu sva se ustavila za eno hitro fotografijo, ker ni bilo čist nč toplo.

Novembersko obarvan mejni prehod Ljubelj.

V Tržiču sva se ustavila na toplem kakavu in kapučinu in še malo poklepetala, potem pa čez Kovor in Črnivec proti Mostam, ravno pravi čas, da še nisva bila mokra. Počakala sem, da je Igor pojedel kosilo in se preoblekel v šihtne cote. Zunaj je medtem začelo kar konkretno deževati, tako da nama ni preostalo drugega, kot da se oblečeva v dežjake. Hvala Igorju , k mi je rental dežjaka, da sem prišla domov s suho rito.  Se je pa tudi vreme naveličalo, in na pol poti do Hrušice je nehalo deževati. Sm se šla prec lažji učit, k sm en krogc naredla prej.

Tura: Hrušica-Kr. Gora-Korensko Sedlo- Beljak - Ljubelj- Tržič - Moste -Hrušica 151km

Po jutranjih smsjih me je začuda pričakalo dokaj vedro nebo namesto npovedovanega vesoljnega potepa. Ko me je Janez prišel iskat ob devetih sem bila še vedno v pižami. Je trajalo, da sem se zbudila in zrihtala za na motor. Čist prezgodi.

Sončni štart.

Tako da sva se najprej odpravila do Klemena na kapučino in orehovo pecivo, ki sem ga zjutraj zaplenila mami. Malo smo poklepetali, na Tunco sem se šla usest... baje se bi dalo zmenit za eno testno vožnjo kdaj v prihodnosti, k se mi zdi, da ne zgledam tko zlo švoh gor.

Inča in 2V??? Kaj pa vem, probat bo treba.

Po stari cesti sva se odpeljala do Tržiča, ne spomnem se, kdaj sem se nazadnje vozila tam, po moje sem bila še s kolesom. Pot na Ljubelj je bila zabavna. Nekako sem pogruntala sistem za tiste smešne tačke, tako da sem imela gor samo pol čevlja in bilo je precej lažje čičat. U bistvu mi je že kar prirasel k srcu. Tisto pokanje in brnenje s konstantnim dogajanjem. Eno kombinacijo ovinkov na Avstrijski strani sva prav krasno odvozila, sem se navadila na kasnejši ritem zavijanja. Fascinira me pa, kako se da menjat na vhodu, vrhu in izstopu iz ovinka tako mehko, da zadaj ne blokira. Vidm da mi sam mal prakse manjka. Kratek postanek v Ferlachu in potem ideja, da greva en krog okol Vrbskega jezera.

Važn' d' so rož'ce, prvič...

Proti zahodu se je začelo kisati in mislila sem, da naju bo že nekje ob jezeru napralo. Pa se je na srečo nekam porazgubilo vse skupaj, edino po malo mokri cesti sva se vozila. Malo mi je bilo žal, da ni tako kot v Sloveniji, da obala ne sme biti zagrajena, saj na redkih mestih lahko pogledaš jezero, da ni spredaj vsaj 1,5 meterska ograja. Nama je uspelo najt en tak odprt pomolček in malo slikat.

... in važn' d' so rož'ce, drugič.

Vrbska flota v daljavi.

Malo naprej pa prizorišče vsakoletnega zbora Golfov. Seveda je blo treba dokumentirat.

Hop dol z golfa.

Namenila sva se nazaj proti Ljubelju pa naju je že takoj ven iz Klagenfurta presenetil dež in Ljubelj in Jezersko sta zgledala tako mračno in deževno, da sva si premislila in švignila na zahod. Mimo Baškega jezera. Lani sva bila tam na enem ogromnem Harley Davidson zboru. Sami taki odpičeni motorji. No letos, če bo vse posreči bomo tud mi mal namaškarani.  Pa gremo čez Koren domov. Najprej naju je presenetil radar takoj pred vznožjem-ga že dolgo nisem videla tam. Potem pa dva slovenca na Harlijih. V sandalih in kratkih hlačah. Takih ljudi pa res ne razumem. Pa pustimo to, da mi v puloverju in kombinezonu ni bilo niti slučajno malo vroče, ampak z vidika varnosti. Eni res mislijo da se jim ne more nč zgodit.

Tud leder ni garancija, da te ne bo razkosalo, ampak vsaj kože ti ne posname takole.

Spet sva lovila tiste zaplate asvalta, to je edini prelaz ki ga poznam, da je cesta boljša na Slo strani kot na Avstrijski. Tokrat sem bila na tank pripravljena in sem Janeza že trepljala, da naj kar parkira, da se greva mal slikat.

                   Vozi miško                                                                     Sanje vsakega moškega

Hmm, s patrijo mi pa res ne bi upal prednosti jemat.... sam, kam bi pol moje prašičke dala?!?

Klemen je dobil napad migrene, ampak se nisva dala in šla sama pogledat, če ma v Bohinju res dž tamlade. Dans jih ni blo na spregled. Seveda je bila najbolj zanimiva pot čez Kočno (pazi hudičevo veliko peska v prvi "serpentini"-ajsi ajsi ajsi) in Pokljuko, da sem se naužila še malo planinskega zraka. Kratek postanek ob jezeru. Kljub hladnem vremenu kar je nekaj ljudi pohajkovalo okoli. Sladoled se mi je že luštal, tako da sva ubogala Frenka in šla na Carte Dorjevega v Devila na Bledu. K sva šla že do treh jezer, se en viška nič preveč ne pozna . Sladoled je bil res dober, koleno še ni nič protestiralo, zmatrana sm pa kr bla. Tako da sva se kmalu odpravila proti domu...

Tura: Hrušica-Hraše-Lesce-Ljubelj-Celovec-Vrbsko jezero-Baško jezero-Beljak-Korensko Sedlo-Jesenice-Pokljuka-Bohinj-Bled-Kočna-Hrušica 292km