Zasvojena s tekom! Še kdo?

"Mama, zlata mama..."

Rezultati Prostega Spisa

Sodelujoči pri PS z naslovom "Delček tistega, kar je že močno zaznamovalo mojo čustveno plat Življenja"

Naslov novega Prostega Spisa - Delček tistega, kar je že močno zaznamovalo mojo čustveno plat Življenja

Kaj pa vem? Res sem na veliko razmišljala o novem naslovu. Malo me skrbi, ker zadnji dve leti res nisem preveč pridna na Ediju in sem v velikem bralno-pisalnem zaostanku, pa vseeno, če sem "Štafetonosilka" je treba zadevo izpeljat tako kot so jo že vsi pred mano.

Meni osebno so zelo všeč zgodbe, ki jih piše življenje samo. Najlepše mi je, ko preberem resnično zgodbo, nabito s takimi in drugačnimi čustvi. Požiram pisane besed, ki znajo opisat tisto, kar jaz čutim ali pa mi je čustvo še popolnoma neznano in si ga nekako prikličem v svoji glavi in ga poskušam čutiti s čutečim. Ja, naša čustva so tista, ki so mi zanimiva. Pa naj bo to žalost, ki jo občutimo ob izgubi ljubljene osebe ali pa nepopisna sreča ob rojstvu otroka.

Torej, naj bo novi naslov Prostega Spisa  "Delček tistega, kar je že močno zaznamovalo mojo čustveno plat Življenja ". Upam, da nisem preveč zakomplicirala z novim naslovom? Sicer pa vam puščam odprte poti. Pišite o stvareh, ki so vas najbolj osrečile, najbolj razočarale, najbolj prizadele, najbolj razjezile,....pišite o vsem mogočim, saj je spekter res širok.

Določiti moram tudi datum in sicer naj bo to v Sredo, 8. 9. 2010, ob 20:00 uri. Če se vam zdi prehitro, bom datum spremenila na kasnejšega. Mogoče bom rabila tudi malček pomoči pri nadaljni organizaciji.

No, sedaj pa pridno k razmišljanju in pisanju. Upam, da ne bo prehudo? Pozdravček vsem in vsakomur posebej.

Lp, Darja 

Prosti spis; Nenavadno, nerazložljivo...

NENAVADNO, NERAZLOŽLJIVO, NADNARAVNO, NENORMALNO...

Prosti Spis ali list iz mojega Dnevnika

Tisto leto nas je jesen za moje pojme preskočila. Poletje je zelo hitro prešlo v zimo in Oktober leta 1984 je bil zelo mrzel. Ravno sem dopolnila deveto leto starosti. Za svoja leta sem bila precej zrelo dekle. Nadvse sem imela rada svojo mamo in iz dna duše sem sovražila svojega očeta (vsaj tako se mi je zdelo). Pa se prestavimo v tisti čas.

13. Oktober 1984;

Oče ga v tej rundi vozi že tretji teden. To mu vsekakor ni podobno. Človek vidno propada. Njegovi najboljši prijateljčki so največji klošarji na Jesenicah. Z mamo naju je strah, kako se bo vse skupaj izteklo. V supermarektu je razbil največjo okensko šipo. K sreči nihče ni bil poškodovan. Na domači naslov hodijo neporavnani računi, z mamo pa imava še komaj kaj za pod zob. Ker so doma izredne razmere, mama pa mora hoditi v službo, sem pri teti Faniki v varstvu. Lepo mi je pri njej, čeprav mi misli uhajajo domov, k mami in očetu. Strah me je, družina se razbija, v šoli se pri poštevanki vrstijo cveki. Šele v tretjem razredu sem, pa že tak problem. Želja po znanju je velika, samo kaj ko so misli drugje. Ne morem se zbrati, oče me je preveč ovil v svoje lovke.

Vikend je in mama je prosta. Danes bom pri njej spala. Če od nekod pride domov pijani oče, se mu bom postavila po robu. Ne bom dovolila, da psihično in fizično maltretira mamo. Ko zberem vse utrujene misli, se potopim v svet sanj, v svet kjer ni alkohola, ker ni maltretiranja, kjer so vse družine popolne, kjer mi kot družina funkcioniramo normalno in smo zelo srečni.

Ob četrti uri zjutraj me iz nemirnega spanca zbudi očetovo srebranje dobre mamine juhice. V strahu zbudim mamo, ki spi poleg mene in ji povem, da je oče doma in da sreba juhico. Slišim tudi udarjanje žlice ob krožnik. Mama plane pokonci in odhiti v kuhinjo. Čudi me, ker je povsod tema. No ja, oče juhico je v temi, ker ga svetloba luči mogoče moti. Iz kuhinje zaslišim mamin glas: “Darja, ni atija, ni ga !“

Meni pa v glavi še vedno odzvanja žlica, ki tolče ob krožnik in srebanje. Zvok postaja zamolkel, oddaljuje se. Postane me strah, ob enem pa čutim neko čudno olajšanje. Mama pride nazaj. Stisneva se ena k drugi in še malo zaspiva.

Zjutraj naju zbudi ura. Spomnim se, da je sobota in da je dan primeren za čiščenje stolpnice. Jaz bom pred mamo pometala, ona pa bo pomivala. Če se le da, ji vsako soboto pomagam pri tem opravilu, ker je dela res veliko, pa še mama mi je potem tako zelo hvaležna, da mi v trgovini kupi celo vrsto čokoladic, ki jih imam tako zelo rada.

Ko prideva do pritličja, pred nabiralniki zagledam gospoda Policista. Sosedo sprašuje, v katerem nadsropju stanuje gospa S.. Tudi mama opazi dogajanje pred nabiralniki. Stopi do Policista, ki jo povabi domov, meni pa reče, naj zaključim delo. Z veseljem pomijem še pritljičje. Počutim se olajšano. Očeta so strpali v Psihiatrično bolnišnico Begunje in tam bo ostal na zdravljenu, potem bo spet nekaj časa dobro. Mame in Policista dolgo dolgo ni, zato se odločim, da grem gor, domov. Potihem odprem vrata, policist sedi ob mami in jo tolaži v smislu, saj bo bolje. Mama bledolično dvigne kozarec z vodo in srkne požirek.

Ko me zagledata obnemita. Policist da zelo luč mami:“Povejte ji, punca mora izvedeti!“ Mama mi v joku izdavi:“Darja, ati je umrl!“

Seveda izgubim tla pod nogami, hitro se vsedem in bridko zajokam. Vse hudo kar me je z njim doletelo je pozabljeno, srce me zaboli in to močno zaboli. Obrnem se k obešalniku in tam zagledam trenirko, ki jo je obesil oče, preden je odšel od doma. Na vratih ga je mama vprašala: „Drago, kam pa greš!“, on pa ji je odvrnil:“magar v smrt!“

In res je bilo tako, oče je takrat odšel v smrt.

Ko smo brali Mrliški list in uro nastopa smrti, smo se vsi zgrozili. Smrt je nastopila ravno takrat, ko sem ga jaz slišala srebati juhico in tolči po krožniku. Oče se je prišel poslovit od mene. Pa me je vseeno imel zelo rad. Njegov grobek je lepo urejen, navkljub zelo težkemu otroštvu.

V resnici je treba znati odpuščati. Jaz sem to znala že zelo zgodaj. Spomini pa ostajajo, ja in to včasih boli.

Verjamem, da se je oče takrat prišel poslovit od mene, verjamem v nadnaravno, nenavadno, nenormalno, ...zato tudi tale spis, v katerem sem se po dolgem času spet našla.

Vzgoja otroka (v katerem grmu tiči zajec?)..."možek, morda sva na pravi poti!"

Se kdaj počutite upravičeno ponosni na svoje otroke? No, jaz se vsakodnevno niti ne zavedam,(priznam) kako zelo zelo zelo fejst otroka imam. Ko pa takole udari bolezen, kot je sedaj pri nas in sem v resnici imela veliko časa za opazovanje in razmišljanje ob bolnišnični postelji sina, sem prišla do naslednjih zaključkov. Moj sine je trenutno točno tak kot sem si želela, da bi bil.
Če pogledam sebe, kako zelo razvajeno in nemogoče dete sem bila  in Nejca sedaj, sem vesela, da sem se navkljub vsemu razvila v človeka, ki točno ve, kaj je za lastnega otroka najboljša popotnica v življenju.
Kot sem že prej omenila, sem bila kot otrok poponoma nemogoča in razvajena. Spomnim se, da so me, ko sem bila na morju s kolonijo, mogli po treh dneh pripeljati domov k "mamički", ker sta me tako zelo bolela oba ušesa in me je rešila lahko samo mamička. Pa ja, tako zelo sem jo pogrešala, da bi jim kar peš ušla domov, samo da bi bila pri svoji mamički.
Tako Ema kot tudi Nejc sta že sedaj popolni nasprotji meni kot otroku. Če vprašate Emo kaj pri svojih osmih letih že vse zna, boste presenečeni. Punca si je sicer ob mali pomoči odrasle osebe sposobna že sama speči jajčka na oko (brez beljaka, da se razume; rumenjak od beljaka loči bolje kot jaz), špagete s tuno, makarovno meso, pripravi vam tako in drugačno solato, skuha si čaj, kavo za mamico in očka, pri babici je celo sama spekla svoje prve piškote, sicer je pozabila v maso dati sladkor in je na eno kilo koruzne moke vmesila dva jajčka,...ampak punca si upa in se loti zadeve in veliko ji že celo uspe.
No, pa vseeno sem s tem zapisom bolj kot Emo želela hvaliti našega Nejca.  Ja no, malo jih pa moram, porkamotorka (kloti, tole sem preplonkala, žal, mi je zelo všeč, kaj čem pol) .Pri vsem tem kar ga je doletelo v teh dveh tednih, se je pri rosnih šestih letih izkazal za zelo razumnega, pogumnega in odraslega fanta. Pri težavah z dihanjem, močno drisko, groznem bruhanju, visoki vročini, strašni dehidraciji, neštetih špikanjih in drugih preiskavah (popolnoma nič ne pretiravam), je Nejc vse skupaj tako potrpežljivo prenašal, da sem se sama pri sebi spraševala, če je to sploh tisti fant, ki mi v normalnem vsakdanu kravžlja živce s pretirano norčavim otroškim obnašanje, ki mu so mu lepi zvezki, lepe črke in številke v šolskih zvezkih še vedno španska vas. Glavna je zabava in zabava in še več zabave.
Nejc je v bolnišnični sobi, kljub natrpani bolnišnici, zaradi neznane diagnoze ležal sam. Zelo me je skrbelo kako bo vse skupaj prenašal. Pa me je pozitivno presenetil. Na dolgo in široko sva se o vsem tem pogovarjala. Razumsko se je zavedal, da mu bodo tam samo pomagali in da je v resnici jokati v bolnišnici dovoljeno samo puncam in malim otrokom (pa rečte če ni res?). Pogumno je sprejel moja prigovarjana in se obnašal kot odrasel fant. Kako zelo ponosno in z lažjim srcem sem prihajala k njemu na obiske.
Zadnjo noč je v sobo dobil osem let starega fanta, ki je zelo jokal in pogrešal svojo mamico. Nejcu je bilo zelo čudno vse skupaj in priznal mi je, da mogoče ni bilo prav, vendar se je ob tem fantu počutil zelo dobro (tudi čez iskrenost ga ni ne?).
Če sem iskrena, sem se tudi jaz kar dobro počutila. Nejca sva oba z očkom za enkrat torej usmerila na pravo pot. Kljub temu, da ga imava ravno tako rada kot starša tistega bogega jokavega fanta, se zavedava, da sva mu dala še nekaj in sicer tisto malo mero samostojnosti, da lahko vsak trenutek, brez da bi ga tiščalo pri srčku, vsaj malo razumsko gleda na določene zadeve in jih sprejme kot nekaj čisto normalnega, kot nekaj, kar je potrebno za njegovo dobro, čeprav je daleč od vsakodnevne rutine, ki jo ima doma.
Sama sem se poskušala pogovoriti s tem osemletnikom, vendar je bilo vse zamanj.Vsak trenutek je mislil na svojo mamico in kako je po nepotrebnem v bolnišnici in kako bo šel že tisto popoldne domov in da mu bo mamica kuhala čaje in da bo jedel samo sadje in da enostavno na taki postelji ne more spati. Kakšna huda blokada je bila v tem fantu, ravno taka kot je bila pri meni, ko sem bila sama otrok. Zasmilil se mi je in kmalu bi zajokala z njim, pa sem rajši za trenutek zapustila njuno sobo. Fantek mi je povedal, da še vedno spi pri mamici (ni edinček).
To se mi je zdelo tako čudno. Svoje otroke sem ločila že zelo zgodaj. Emo pri štirih mesecih, Nejca pa zaradi dolgotrajnega dojenja priznam, pri letu in pol. Po tistem mi še na misel ni prišlo, da bi jih imela pri sebi. Mene je moja mama imela zelo dolgo pri sebi. Enostavno smo ali pa so taki otroci veliki reveži kasneje v življenju. Simbioza med materjo in otrokom se kljub temu, da imaš svojega otroka najrajši na svetu, mora pretrgati tam do dveh, treh let. Nekako mu moraš znati pokazati, da ga imaš zelo rad, vendar je  enostavno nujno potrebna usmeritev  na drugačno pot in sicer na tako, kjer bo ravno tako čutil vso pozornost, kjer bo  ljubezni in starševske topline v vsakem trenutku v izobilju.

Meni osebno se to zdi nujno potrebno pri otrokovem razvoju. Jaz sem ga zaradi tega tako zelo nastradala in ko sem se sama odpravila na starševsko pot, sem se zavestno odločila, da moji otroci ne bodo razvajena bitja, ki bodo lahko živeli samo na način "držanja mame za krilo". Ne, tako se zadeve že na začetku nisem lotila, pa čerpav sta oba moja cukrčka, pa sončka, pa bombončka, pa citrončka, pa če se zjutraja prideta pogret k nama v posteljo, pa čeprav se na prvi pogleda vidi, kot bi se jima vse na pladnju serviralo, ne, temu ni tako.
Ponosna sem na to kar vzgajava s partnerjem in ni mi žal za velika odrekanja, ki jih dva razumna človeka, ki sta si zaprisegla večno zvestobo in ljubezen v dobrem in slabem, enostavno morata premostiti. Resnično vse pride ob svojem času.
Mogoče pa sem bila kljub hudi razvajenosti, razumsko zelo razvit človek, ki je premleval in premleval in se razvil v človeka, ki je svojim otrokom krasen odsev v zrcalu.
Koga pravzaprav hvalim danes?

  

Česa si pa jaz najbolj želim

SLOVO

Nov začetek..........spet, pa to ni šala ( ja pa ja)

PS;Kdor ima rad živali, ima tudi ljudi

Naslov spisa mi je zelo všeč, ker drži kot pribito. Pa naj kar takoj preidem k bistvu.

Kot otroku mi je bilo zelo dolgčas. Pa ne zato, da ne bi imela kaj za početi, temveč zato, ker je po očetovi smrti pri meni nastala ena velika praznina. Kljub temu, da je imel osebne težave in časa zame skoraj ni imel, sem ga pogrešala. Pogrešala sem tisto nevidno nit, ki mi je zagotovila kolikortolikšno varnost, toplino in ljubezen. Bil je tam, pa čeprav samo navidezno. Z njegovo smrtjo se je ta nit pretrgala in bila sem tako zelo sama. Mama je delala v popoldanskem času in bila sem prepuščena sama sebi. Vabile so me ulice in tisti otroci, katerih starši so rajši videli, da je doma mir in so jih rajši kot da bi se ukvarjali z njimi, pošiljali ven. Tako zelo drugačna sem bila od njih. Vedela sem, da ni prav, da se lepi čigumije na zvonce in potem zbeži za prvi vogal in gleda razjarjene obraze ljudi. Vedela sem, da mi bo mama v trgovini kupila stvar, ki si jo želim in mi iz samega spoštovanja do nje, ni bilo do tega, da bi ji naredila tako ali drugačno sramoto, recimo s krajo. Bila sem otrok ulice in mama se je tega močno zavedala, pa reva ni mogla ničesar spremeniti, ker je bila kot delavka ŽJ primorana poprijeti za kakršnokoli delo že. Tega sem se zavedala in že takrat sem bila zelo ponosna na svojo mamo.

Nekega dne pa je med sobotnim nakupom z njo prišla domov tudi mala mešana črna kepica. Bil je kužek, kateremu sem  dala ime Miki. Življenje se mi je takrat bistveno spremenilo. Skrbela sem za Mikija in on zame. Popoldnevi so bili prepleteni z domačimi nalogami in Mikijem. Nekako sem se organizirala tako, kot sem videla pri svoji mami, saj sem mogla skrbeti za živo bitje, ki me je napolnilo z novim elanom. Bil je moj mali mucek (kljub temu da je bil pes), ki me je močno razveseljeval. Povsod je hodil z mano in četudi sem mu kdaj zaradi najinega potepanja zamaknila čas hranjenja, mi ni zameril.

Z Mikijem sem v bistvu začela spoznavat ljudi. Pa saj se tega takrat niti nisem dobro zavedala, pa vseeno, spomnim se lepih in slabih trenutkov z njim, v odnosu z drugimi ljudmi. Naj povem, da lovcov ne maram. Zakaj ne? Zato, ker mi je nekoč moj bratranec lovec rekel, da bi mi "ščene" ustrelil. Stara sem bila devet, deset let in še danes se ga živo spomnim. Kako grdo in četudi ni resno mislil, bi bil pri svojih letih lahko rajši tiho. In ko sem pred leti taistega človeka videla, kako je pod kavč brcnil mačko svoje mame, se mi je obrnil želodec. Ne, tak človek sigurno ne more bit dober ali pa je zelo zelo moten in mu v bistvu ni pomoči. Kar lahko naredim je samo to, da grem čim dlje od njega in njemu podobnim. 

Miki mi je delal družbo do leta 97, potem je prišla Ula, ki pa je bila v resnici najboljši pes vseh časov in kar jih premore tale svet. Takrat sem svoja razmišljanja v odnosu žival-človek poglobila. Pes je bil v resnici velik in za večino je smrdel (meni je nadvse dišala, sploh pri učkah in ušesih), pa vseeno tako zelo krotek, prijazen in ohinsploh čudovit. Pa jih je parkrat dobila z lopato, pa z metlo, pa z....In ko sem nekoč vseeno malček ponorela, je človek hotel udariti še mene (z metlo). V resnici škoda, ker me ni. Bi mu jaz dala vetra, primitivcu.

Zelo rada imam živali, sploh pse, ker je vedno znova in znova vesel, ko te zagleda. Pa ni važno v kakšnem stanju si. Vedno ti vdano sledi in te nikoli ne razočara. Je vodljiv, pameten in tako zelo pripaden svojemu krdelu. Nikoli si ne premisli. Več čas se pred tabo dokazuje, kar te razveseljuje. In če ima človek krasen značaj, ga ima pes tudi. 

V spisu sem se bolj navezala na pse, ker jih dobro poznam in so moji najboljši prijatelji. In rek, da kdor ima rad živali, ima tudi ljudi,je milijon procentno točen. 

Tole je pomoje bolj hvalnica psom. Ampak kaj čem, ne morem iz svoje na pol "pasje" kože :). Pa ne me narobe zastopit. IMAM PAČ RADA PSETKE!! Pa verjetno sem predolga. Žal ne morem ničesar črtati.

Prosti spis; Jutri........(želim si)

Spet bom izhajala iz svojih trenutnih misli in zadev, ki me okupirajo. Drugega kot pisat o tem, kar čutim in sem, ne znam. Ne bo nekega težkega filozofiranja, ampak bo samo tisto kar me tišči in bi najrajši kričala kot pri norcih.

20.09.2009 (krasen datum) se je rodil mali fantek Lovro. Po napornem dnevu in pol matranja, so se zdravniki porodničarji odločili, da bodo mamici B. naredili Carski rez.Vsem se je oddahnilo, da bo konec matranja in bili smo v veselem pričakovanju. Ob 6 uri in 2 minuti, se je rodilo novo bitje po imenu Lovro.

Že v četrtek smo izvedeli, da ima novopečena mamica vročino, drisko, da je anemična, da se je loteva poporodna depresija, da je v glavnem in po domače, "v riti". No ja, vročina bo minila, driska tudi, depresijo se bomo lotili bolj natančno. Če ne bo uspelo nam,bo stopila na pomoč stroka.

Danes, osmi dan po porodu, je naša porodnica še vedno v porodnišnici z vročino, drisko, anemičnostjo, depresijo, tretjo dozo antibiotikov,...pa še vedno ni sprememb. B. je v hudi kaši in strah jo je vsega. Punca se mi smili in težko mi je, ko vem, da si tako zelo že želi domov, v domačo oskrbo. Pa jo je do sedaj vsak nov dan samo še bolj potrl in pahnil globje v depresijo. Želim si in upam da tudi vi z mano, da bo JUTRI takole.

B se bo zjutraj zbudila že pred zajtrkom. Lovro bo še vedno sanjal svoje najlepše sanje. Bolečina v prsih in vročina po čudežu ne bosta več prisotni. Na vzhodu bo sonce že stegovalo svoje žarke po dolini. B. se bo narisal nasmeh na obrazu, ker se počuti krasno in bo danes mogoče dan, ko jo bodo spustili domov, domov s svojim čudežnim bitjem, ki je devet mesecev raslo pod njenim srčkom. Zajtrk bo njen najljubši in končno se bo po desetih dnevih pošteno najedla. Tudi Lovro bo zahteval svoj obrok. Ker so antibiotiki, ki jih jemlje B. premočni za njenega dojenčka, se bosta crkljala s stekleničko nadomestnega mleka. Ob tem ne bo žalostnih misli in hrepeneče želje po dojenju. Razblinile se bodo. Kljub vsemu bo Lovro sit in B. bo zadovoljna. Pri viziti bo zdravnik ginekolog zelo optimističen. Danes boste še pri nas, JUTRI PA GRESTE DOMOV!! B. se bo obraz razvlekel v prešeren nasmeh. Mala sobica bo kar naenkrat nabita s pozitivno energijo. B. bo spet vesela in mi z njo. 

Po telefonu nas bo presenetila s krasno novico. Čutiti bo veselje in nepopisno srečo. Jutrišnji dan bo lep in skrbi bomo pustili v včerajšnem dnevu. 

JUTRI si ne želim zadeti Lota, ne želim si prijaznega šefa in sodelavk  v službi,........iskreno in v resnici si želim samo, da se B. reši tega sranja in končno začuti kako je materinstvo lahko lepo. Če že ne bo to JUTRI, naj bo pa lepo prosim vsaj poJUTRIŠNJEM.   

Upam samo, da ne prosim nemogočega :( ?

Aja, pa mogoče spis sploh ni v kontekstu. Pa vseeno, jaz si želim tak jutrišnji dan.

Kako zelo te lahko preseneti lasten otrok

Ko že misliš, da poznaš svojega otroka do obisti in ti ga kar na lepem nek dogodek prikaže spet v popolnoma novi luči, pozitivni luči, si prijetno presenečen. Danes me je Nejc prijetno presenetil, v bistvu me je v poznem popoldnevu skoraj razgnalo od ponosa. Takole je bilo.

Emo sva popoldne peljala na trening, Nejc pa, ker je ravno po preboleli virozi, je ostal z mano in sva šla malo na bljižnje igrišče in sicer igrat šah na prostem, s tavelikimi figuricami. Zadeva je kar zanimiva in ni mi nerodno priznati, da se ga pri teh letih učim in to od šest let starega otroka. No, lahko me bo naučil prav, lahko pa malo narobe. Pa nič hudega, važno da je zabava. In kar naenkrat se nama pri igri pridruži nek odrasel fant, ki se mu je že na daleč videlo, da je prizadet.

Z njegove govorice razberem, da bi tudi on rad igral šah z nama. Nejc ga sprva začudeno gleda, potem pa se mu prijazno nasmehne in čaka na moj odgovor. Seveda hitro določim, da bosta šah igrala z Nejcem sama. Nejc in prizadeti fant si sežeta v roke in igra se začne. Kmalu oba z malim opaziva, da fant nima pojma o šahu. Sedem na bljižnjo klopco in opazujem zadevo. Zanima me Nejčeva reakcija. Se bo ustrašil, bo prišel k meni, bo zahteval da greva, bo padel ven, se bo kregal z njim,...? Gledam in si postavljam milijon vprašanj. Najbolj pa me seveda zanima, kako daleč bo šel Nejc s svojo prijaznostjo in če bo pogruntal, da prizadeti fant nadvse uživa v tem, da meče Nejčeve figure z veselim zamahom ven, kljub temu da nima pojma?

Mali moj me prijetno preseneti. Prizadetemu fantu pusti vodit igro in celo uživa v tem. Zaveda se, da fant neznansko uživa. Skupaj igrata šah, prizadeti fant in moj mali, zganjata norčije in ob tem se nadvse zabavata. Ponosna sem na to malo moje bitje. Kdaj si postal tako fejst fant?

V ozadju vidim, da se nam približujeta dve ženski. Pri nas se ustavita in prizadetemu fantu prigovarjata, da naj pride k njima, ker gredo na večerjo. Kmalu spoznam, da je to vzgojiteljica, učiteljica, pedagog,...karkoli že je in da je ta prizadeti fant njen varovanec. Alan (tako mu je ime) naju v spremstvu vzgojiteljice zapusti. Pomaha nama in Nejc mu zadovoljno pomaha nazaj.

Ko se potem odpraviva po Emo in se še enkrat ozrem po igrišču, Alana zagledam na nogometnem igrišču s svojimi prizadetimi prijatelji. Zabavajo se. Vesela sem, kar sva tudi midva malenkostno lahko Alanu popestrila dan in vesela sem, ker se je Nejc v resnici krasno odrezal.

Lepo mi je, ko vidim kaj sem in še sadim.

Mali fantek, dobrodošel

Danes, točno ob 6 uri in 2 minuti, se je rodil mali fantek z imenom Lovro. Ema in Nejc sta dobila težko pričakovanega bratranca. Veselje je bilo nepopisno in že takoj danes sta ga hotela videti in ga vzeti v naročje in mu kupiti plišastega medvedka (Ema) in gormita (Nejc).

Ko sem danes slišala, da se je Lovrotova mamica tako zelo matrala med porodom, na koncu pa še nikamor ni šlo in so ji naredili CR :(, sem vesela in srečna, da je pri meni obakrat šlo tako zelo gladko.

Danes se mi zdi, da sem oba poroda doživela veliko bolj, kot med vsakim rojstnim dnevom Eme in Nejca. Spomnila sem se, kako zelo mi je pri prvem porodu ob strani stal moj dragi mož in koliko sva se skupaj do konca presmejala in kako so se mu od sreče zarosile oči, ko je babica rekla:"Punčka je, zdrava punčka je!"

Spomnila sem se, kako zelo sem bila pri drugem porodu huda na ves svet, ker je šlo tako zelo hitro, da je bilo prepozno za epiduralno anastezijo, za prihod moža iz službe na porod, kako so mi šle na jetra vse babice in sestre, ko so mi govorile, da bi lahko imela porodni tečaj za vse porodnice, saj sem prišla, rodila in skoraj šla. Mater so mi šle s temi izjavami na jetra. Ko sem se jim pa z oddelka drla, da bom rodila, ker vidim že glavico in je bila ura pol treh zjutraj in me vse zaspane niso resno jemale,....bi jim jest dala tečaj za porodnice!!!

Ampak, ko so mi položile na mlahav trebuh tisto nežno, toplo in mehko stvarco, mojega drugorojenca z oteklimi jajčki in lulčkom, so bile pa v trenutku vse svetnice, dobrotnice, angeli, nadangeli,....In ko je pri priči zagrabil za mojo zizo in jo na vakum potegnil,...............mislim, nepopisno, čarobno, nezemeljsko,...

Kako privoščim to vsaki ženski, ki si želi otroka!! Trenutek, ko se iz telesa porodi novo bitje, je najlepši na svetu. Ne da se ga primerjati z nobeno drugo stvarjo. V trenutku te zapusti vsa bolečina. Ni je, konec, amen, šlus. Vsega je konec, vse se pozabi v trenutku. Otrok zajoka in kar ne moreš verjeti, da si to pred nekaj trenutki iztisnil iz sebe. Občutek, ki bi ga z veseljem še kdaj doživela, ne glede na vse.

No, tale sestavek bom z veseljem ob skromnem darilcu podarila novopečenima staršema, ker bi želela, da se dneva kot je današnji spominjata tudi preko mojega zapisa.

Lovro, se je po napornem dnevu in pol porodil srečni mamici B..Rodila je s CR in ves čas ji je ob strani stal krasen fant, brat in stric I..Mladi družinici želimo veliko zdravja, veselja in srečnih trenutkov v troje.

Kako zelo smo veseli, da se je na koncu vse srečno izteklo.

Srečno, Lovro <3

Ko te nekaj mori, pa si v resnici brez moči

Kot že veste, sem pred skoraj letom dni zamenjala službo. Šla sem v popolnoma nov delovni svet, ki je zajel tudi popolnoma nove (so) delovne ljudi. V stari službi sem imela odnose zelo lepo urejene. Bilo je veliko mladih punc, ki so bila za svoja leta zelo zrela. To vidim šele sedaj, v tej novi službi. Malo je bilo nagajanja, ampak res čisto malo, drugače pa veliko iskrenih, prijateljskih vezi, solidarnosti in medsebojne pomoči. Vsekakor čisto nekaj drugega, kot pa v tej novi službi.

V tej novi službi sem padla med tri nove sodelavke, katerih odnosi so bili že prej načeti in je bilo splošno znano, da slabi odnosi  izhajajo že iz preteklosti. Seveda meni tega prej ni nihče povedal. Mislim, da če bi to vedela, da se v take vode ne bi podala, nikoli in nikdar. Ker pa sem potihem upala, da bom nekako otoplila slabe odnose, sem velik del svoje energije vložila tudi v to, poleg popolnoma novih stvari, ki so me čakale v službi. Pa mi ni uspelo. Zadeve so se popolnoma zaostrile. Vse je skregano med sabo, mene pa tako mori vse skupaj. Po dvanajstih letih sem celo zbolela in obležala. Psiha me je zrukala in vsako jutro se zbujam s težko kepo v želodcu.

Tista začetna energija je popolnoma izpuhtela. Še vedno se zelo trudim v službi, vendar me je minilo se kaj novega naučiti. Ko človek začuti, da se ga samo in izključno samo izkorišča, mu vse skupaj pade dol. V tej službi so me enostavno izpili tako daleč, da nimam želje po novem znanju. Takoj ko nekaj znam, se me izkoristi do konca in moje delo potem stoji. In ko imam občutek, da nekdo pri tem še zelo uživa, mi je težko in bi najrajši zaključila s tem poglavjem.

Zavedam se, da sem še mlada, pridna in marljiva in da me sigurno nekje še čaka služba, ki me bo izpopolnjevala in jaz njo. Mi je res treba trpeti vso to manipulacijo, izkoriščanje in nesramno nagajanje. Nisem človek, ki bi se prilizeval nadrejenemu, še manj pa sem človek, ki bi lahko s hinavščino živel. Mori me in duši, kljub temu pa vem, da moram potrpežljivo vse skupaj prenašati še naprej, ker so težki časi in nove službe ne čakajo za ovinkom. Od te službe je odvisno moje osebno življenje, otroci, položnice, ki iz meseca v mesec rastejo,...

Kako čimlažje preživeti pod takimi pritiski? Mi zna kdo pametno svetovati?  

Fotka je simbolična iz neta.

"Mami, kaj naj naredim?"

Zelo sem žalostna in jezna hkrati. Danes mi je Nejc potarnal, da ga je sošolec brez vzroka in kar ni nehal, brcal. Ker Nejca poznam in vem, da ne bi pohodil mravljice, mi je zelo hudo, ker ne vem kako naj odreagiram in se v resnici prvič spopadam s takimi, "fantovskimi" težavami.

Da bo ta sošolec problematičen, sem izvedela že od neke mame prej. Zanimivo, da mi je rekla, da je otrok pravi terorist. In danes je Nejc naletel nanj. Baje sta se z nekim sošolcem nekaj igrala in potem je prišel ta "fantolin" in ga začel brcati. Očitno je užival, ker ga Nejčevo prigovarjanje ni ustavilo in se mu je samo smehljal. Tebi nič, meni nič, je prišel in ga začel pretepati. Glede na to, da na videz poznam njegovo mamo, ne bi nikoli rekla, da bo otrok tako problematičen. Pa še tak zelo poštirkan obrazek ima, pravi angelček. Kaj vse se lahko skriva za tako masko, ne moreš verjeti?

Otroci so ogledalo staršev, pravijo izkušeni ljudje. Od kje potem navidez mirni in prijetni mami, tak mali vražiček? Kje se tak otrok spozna z agresijo? Jo prinese s sabo ali mogoče družina le ni tako zelo urejena in se doma pretepajo, kričijo, obmetavajo s krožniki....? 

Kako naj se spopadem s to težavo? Kaj naj rečem Nejcu? Je prav, ko sem mu omenila, naj zadevo reši verbalno in če ne bo zaleglo, naj močno useka nazaj? Kaj je edina prav pot v tem slučaju?

Nisem človek, ki bi se kregal, sploh pa nisem človek, ki bi se pretepal in spodbujal nasilje. Kako naj sedaj odreagiram pri svojemu otroku, svojemu fantu, da bo zanj edino pravilno?

Emi sem svetovala naj se umakne vsakemu fizičnemu obračunu, ker enostavno pretepi niso za punce. Nejcu bi najrajši rekla, naj po maltretiranju orng užge, pa ne vem če je prav.

Ta zadeva me duši, ker Nejca doma ni nikoli nihče pretepal in se mi ne zdi prav, da bi ga v šoli nek brezvezni mulc, ki mu očitno doma niso dali pravih lekcij.

Groza me je, saj je ta otrok star šele šest let in se tretji dan v šoli že pretepa. Kam gre ta svet in mi z njim?

Vsakega vašega nasveta bom vesela.

lp, Darja :(  

Za Nejca

Veš Nejc, tole me je prosil očka in z veseljem bom zagrabila v vabo in napisala tisto, česar bi bila sama (pa očka tudi) zelo vesela, če bi zame pisala moja mama.

Danes je tvoj zadnji dan, ko si popolnom brez obveznosti, no, vsaj kar se tiče šolskih. In kako si preživel zadnji dan pred šolo? No, poslušaj.

Zjutraj si se zbudil okoli osme ure. Z veseljem se ti je pridružil tudi očka, ker na ta zadnji dan, pa res ne boš nikogar prosil, da vstane iz tople postelje. Takoj si baje začel s svojimi Gormiti, Žuželkar in Rovokop sta bila rdeča nit pogovora. Pogovor je stekel in počakala sta, da se je zbudila še Ema in da sem na malico prišla tudi jaz. Očka ti je spekel jajčka (dva rumenjaka), ki si jih z užitkom zmazal. Kako lepo te je gledat, ko mažeš tista dobra rumena jajčka, da skoraj pozabiš dihat. Po zajtrku sem mogla nazaj v službo, vi pa ste odšli na Šobec, kjer sta z Emo kolesarila. Baje, nisi mi povedal, te je očka vzel v naročje in lahko si vozil Kangooja!! No, ne bom jezna, danes ne. Tudi Ema je naredila en krog. Potem ste odšli v trgovino, kjer ste kupili file Postrvi in školjke. Ob pol treh si me poklical v službo in povedal, da ti je očka kupil novega Gormita in to samega Rovokopa. Navdušenje je kar vrelo iz slušalke. Povedal si tudi, da je Ema dobila novo denarnico in še in še si hotel govoriti, jaz pa še toliko dela. Se spomniš, sem te kar ustavila in rekla, da se vidiva in pogovoriva doma.

Ko sem prišla na dvorišče bloka, sta me z Emo že čakala tam. Hitel si mi razlagati, da je treba še v trgovino, ker je zmanjkalo drobtinic in rekel si mi, da me imaš zelo rad in da komaj čakaš, da bo jutrišnji dan. Na hitro smo opravili v trgovini. Doma pa nam je očka že pripravil slastno kosilo. Pojedli smo. No, malo sem bila huda, ker si se afnal za mizo in hotel lizati tisto omakco od školjk. Pa smo se vseeno zmenili, kajne? Potem sva z očkom pomila posodo, vidva z Emo pa sta se igrala, vsak po svoje. Potem sem z novim, vodoodpornim flumastorm, podpisala še vse šolske zadeve, ki jih je bilo potrebno. Z Emo sva po stari metodi zavili še dve knjigici in potem smo odšli na kolo za zdravo telo, očka pa na motor. Imeli smo se krasno. V "tvoji trgovinici", ti je prijazna prodajalka Mirjana podarila prazno škatlo za Gormite. Kako si je bil vesel. Komaj smo jo stlačili v nahrbtnik, ampak smo jo. 

Domov smo prišli ob pol sedmi uri. Z Emo sta se popolnoma sama stuširala (skupaj) in oblekla. Še zadnjič v teh krasnih počitnicah smo postrigli nohtke, pripravili lepa oblačila za jutrišnji dan in sedaj gremo v nove dni.

Ta trenutek se z Emo igrata družino. Ura je 20.30. Danes sta lahko pokonci do 21.00 ure. Od jutri naprej bo pela nova ura in to je točno 20.00.

Nejc, tole je res samo zate.   

Naš tamali prvošolček

V torek bo tudi naš Nejc prestopil prag Osnovne šole. Sicer se fant tega dogodka zelo veseli, ampak me zanj pošteno skrbi. Ravno taka vzgoja in skrb kot pri Emi pa tako zelo drugačen rezultat. Ko mu rečem, da greva pisat črke in števila, se prav grdo namršči in nekaj zamomlja. Tako zelo mu je težko kaj novega izvedeti, se kaj novega naučiti in sploh mu je najtežje pet minut pri miru sedeti in upoštevati pravila, ki mu jih postavljam jaz ali pa očka.

Zadnjič sva malo vadila števila, ki so bila mislim da razen prve enke, vsa obrnjena na desno. Pa že miljontavžentkrat smo mu razložili kako in kaj. Besede piše z desne proti levi. Vse je skratka obrnjeno na glavo in to v dobri fantovi veri, da je vse to še kako zelo prav in edino pravilno. Mali me sploh ne posluša, ker imam jaz narobe, on pa prav. Še vedno se stanje ni spremenilo popolnoma nič.

Včasih se mi je zdelo, da me sine malo heca, sedaj vidim, da je enostavno sveto prepričan, da je on vsa pamet tega sveta. Besedni zaklad ima pa tako zelo bogat, da mu ni para. Od jutra do večera non-stop samo blablablablabla.. Zvečer pogostokrat obvezno vzamem kakšen lekadol proti glavobolu. Da ne govorim o računanju in branju. Tudi to je zadovoljivo. Ampak, ko pa prime pisalo v roke, je pa "mali vesoljček". Pa on vse obvlada, razen arabščine. To se bo pa potem kasneje naučil, ker se mora najprej te čudne črke naučit.

Fante je tolk samozavesten, da boli glava. Včasih me kar malo skrbi za to njegovo samozavest, ker ko mu bo prva prava stvar prišla do samozavesti, bo hudo.

No skratka, zelo se veseli šole in novih prijateljčkov. To mi je zelo všeč, ker je bil kot majhen otrok popolnoma asocialen. Noben mu ni bil všeč in vsi so ga grdo gledali. Sedaj se pa tako zelo veseli novih poznanstev. Že kuje načrte kako bo menjal svoje Gormite, Bakugane in nevem še kaj. Nič pa ga ne zanimajo nove stvari, nova znanja, črke in števila obrnjena v pravo smer,...

Ljudje pravijo, da bo tudi to osvojil in glede na vse izkušnje, jim verjamem.

Nejc, en vesel in srečen korak v novo poglavje ti želim.  

Doma

Spet doma! Pa ne bom rekla, da mi je doma hudo, ampak letošnjega dopusta v resnici ne bom z lahkoto pozabila. To je bilo pa res prečudovitih trinajst morskih dni s svojo družinico in seveda prijatelji.

Že četrto leto dopustujemo v istem kraju, obkroženi z istimi ljudmi. V glavnem si na letnem dopustu skoraj že tudi  doma. No, meni je tale rutina čisto povšeči. Sosed bo zjutraj vstal in žena mu bo skuhala kavo, njuni punci še veselo vlečeta lepotnega, naslednji sosed je z gornim sosedom v mestu, kjer se kupujejo ribe, školjke in ostale zadevšne,...Njegova žena in od tazgornjega žena vsako jutro pridno tečeta in skrbita za zdrav duh v zdraveh telesu, jaz pa sedim na terasi s skodelico kave in gledam na morje, ki že mamljivo vabi prve jutranje kopalce. 

Imam popolnoma svoje trenutke. Kako zelo blagodejno vplivajo ta jutra name. Na cestici v neposredni bližini se že odvija življenje. Tete in strici v svoje domove nosijo svež kruhek

in peciva. Tudi jaz bi se mogla odpraviti, pa se nekako ne morem odlepiti od božanskega občutka, ko sediš na svoji riti in se počutiš kot v raju. Takrat sem mirna, popolnoma mirna, lepo mi je.

Sosedi že odtečeta svoj tek, soseda sta doma s školjkami in svežimi ribami, sosedovi punci se čez matirano okensko šipo že prerekata katera bo nesla ležalke na plažo, katera bo pripravila zajtrk,...Zoja zaspano skače po vrtu v svojih nočnih spodnjih hlačkah in sprašuje kje sta Ema in Nejc, Iztok smrči in škripajoča kljuka naznani, da se je zbudil naš princ iz sanj. Vesel in nasmejan priteče k meni in stiskava se, dokler se ne spomni, da ga močno tišči lulat.

Takrat se moj dan začne. Začnem pripravljati zajtrk zame in za Nejca. Hladilnik je nabito poln in dobrote so močnejše od včerajšnjega spoznanja, da vročina ni huda za moje napihovanje, temveč žrtje. Pa nič hudega, se bomo po dopustu s tem obremenjevali.

Pri zajtrku se nama pridruži še Iztok, kjer z veseljem tudi on kaj popikne in spije skodelico kave. Ko smo mi že vsi pripravljeni za na plažo pa se zbudi (okoli desete ure) naša princeska. Tudi njej hitro pripravim zatrk, potem pa družno v morje, kjer se potaplja, skače, blazini, nabira školjke in druge morske darove. Mi uživamo sto na uro, vendar nas močno sonce opozarja, da bo treba v senco. Okoli pol ene ure odpeketamo v senco, kjer kuhamo, se igramo družabne igre in organiziramo dvoboje v ping-pongu. Letos lahko gremo že vsi med profesionalce, tako smo natrenirali.

Po kosilu si privoščimo počitek, ki po napornem ležanju prav koristi. Ko ognjena krogla zgublja svojo moč, oddidemo k morju in smo tam do večera. Večeri pa so sploh čudoviti, ker se odpravimo na sprehod, privoščimo si kepico ali dve sladoleda, se vsedemo na skale ter kramljamo. Čudovito nam je in tako vseh trinajst dni.

Letos sem lahko poležavala po mili volji. Ema in Nejc sta bila že zelo samostojna. Kako lepo je, ko si končno po vseh teh letih lahko na morju oddahneš in ga začutiš tako kot se spodobi.  

Pa sem rekla...

...da bom shujšala do naslednjega dopusta. Pa sem rekla, da si bom napisala seznam potrebnih stvari za na morje. Pa sem rekla, da bom že prej začela sistematično pokat. Pa sem rekla, da bom nabavila nove brisače in večji kufer, ker ta, ki ga imamo sedaj, hodi že desetletja iz roda v rod. Pa sem rekla, da ne bom kupovala nepotrebne kozmetike in novih zobnih ščetk, no pa je spet vse na novo kupljeno. Pa sem rekla, da ne bom razmišljala o tem, kdo bo letos bolan na morju. Pa sem rekla tudi, da bom šla prej k Manji na depilacijo, da mi ne bo treba štet dlak. Sem namreč alergična na vsako dlako posebej. Pa že lani sem rekla, da ne bom tolk zelo natančna pri pripravah na morje. Pa se mi mota tolko stvari po glavi, da mi jo bo raznesel.

Vsako leto pol preveč stvari odpeljemo na morje in me do danes še ni izučilo. Pa kaj mi bo toliko majic in kratkih hlač? Ja no, kaj pa če jih v enem dnevu deset osvinjam, glede na to, da sem izredno nerodne sorte? Pa kaj mi bo toliko kozmetike s sabo? Ja, kaj pa veš? Mogoče bo pa Mojci ali pa Mateji kaj manjkalo?

Ema in Nejc sta letos zelo skromna. Igrač je samo za eno škatlo. Poudarek je na eni škatli. Zmagali smo, vam rečem.

Vsako leto je ista pesem in priprave na morje so res mučne. Sedim za računalnikom in klofam po tipkovnici, namesto da bi na kup metala. Se mi to ne da delat, materca!!

Se pa zelo veselim naše morske klape in večerov, ko otroci pospijo, mi pa za kamnito mizo klamfamo klamfe in se nasmejimo za celo leto naprej.

Morje, prihajamo!

Možgani na off

Končno sem dočakala težko pričakovani dopust in jutranje spanje v  zgodnje dopoldne. Ja, pa ja. Zbujena sem od pol šeste ure  zjutraj in to popolnoma. Kljub temu, da me do avgusta ne bodo videli v službi, imam kepo v želodcu. Misli mi nehote uhajajo med papirje in službeno pisalno mizo. Kaj sem naredila? Sem vse kar znam in je bilo nujno, naredila? Sem ga kje usrala? Upam da ne, ker res ne mislim kasneje poslušat litanij.

Oddelala sem prvih osem mesecev v novi službi. Naj povem, da je bilo teh nekaj mesecev zelo mučnih. Pa ne zaradi dela samega, ker mi to prej predstavlja izziv kot karkoli drugega, temveč zaradi odnosov. Odnosi so res na psu. Ubijajo mene in tisto mojo močno voljo po novem, pridnem odkrivanju dela. Škoda, da te že v kali poskušajo zatreti. Pa ne šefi, temveč sodelavci.

Kako zelo me motijo ti slabi odnosi, polni hinavščine, obrekovanja in metanja polen pod noge. Ne motijo me stvari, ki jih izreče šef, motijo me stvari, ki jih dobim servirane od sodelovke, seveda preko druge sodelovke in sicer v smislu, da se večina zadev prelaga kar name in to "Ah, saj bo Darja!" To me pa res razpištoli in počasi ne bom mogla biti več tako miroljubna. Skrbi me, da je pisker prepoln in da bo pošteno usekalo.

Kako zelo ne maram hinavskih ljudi in ljudi, ki se imajo za sposobne pa to niso! Kako zelo ne maram ljudi, ki si ne priznajo, da v resnici veliko stvari ne obvladajo, ampak se samo delajo da znajo! Kako zelo ne maram ljudi, ki ves čas nosijo masko, pod katero se skriva pokvarjena, smrdljiva duša! Kako zelo ne maram ljudi, ki ne sprejmejo nekaj kar je v resnici boljše od njih! Kako zelo ne maram ljudi, ki se tresejo za svoj položaj in so pripravljeni za to početi tudi najbolj podle stvari! Kako zelo ne maram ljudi, ki se smejijo in so veseli samo kadar se njim tako zazdi! Kako zelo ne maram ljudi, ki izkoristijo najbolj šibko človekovo točko in to izkoristijo v svoj prid! Kako zelo ne maram POKVARJENIH LJUDI!!

No, naj ustavim konje, saj sem vendar na dopustu! Pa vseeno, naj si na koncu priznam, da mi je na čase žal, da sem zapustila tako zelo dober kolektiv, v katerem je bilo desetkrat več žensk, kot jih imam sedaj pa redkokdaj kaj narobe. Nikoli, ampak res nikoli pa ne bom dopustila, da pokvarijo mojo dušo. 

Počitnic sem pa tako zelo potrebna, da se mi meša.

Možgane na off pa bo. 

Veronika, Ema, Tedi in Tedika

Štiri ženska imena, ki so bila včerejšnji dan aktualna. Pa ne, ne izbiram imena za novo družinsko članico, da ne bi kdo mislil.

Ime Veronika nosi vsakoletni plavalni miting v Kamniku, ki se ga udeležijo plavalci iz vse Slovenije, Ema je ime moje hčerke, ki se že šteje med sl. plavalce, Tedi je daleč najboljša fotografinja, katero sem imela čast včeraj spoznati, Tedika pa je tudi ena izmed obetavnih sl. plavalk, ki ne samo da dobro plava, je tudi izredno lušten in simpatičen deklič, ki ima zelo čedno in prijetno mamo. Kar je res je res in je treba priznat. A sem tole zakomplicirala?

No, sem  hotela povedati, da sem včeraj spoznala E-dijevo Tedi tudi v živo. Ponavadi si ljudje o virtualnih prijateljih v glavi narišemo določene slikce. Vsako napisano besedo potem povežemo s to slikco. Kaj ni tako?

Jaz osebno sem si Tedi predstavljala malo drugače. Sicer se nisem zmotila o njeni prijaznosti, neposrednosti,zgovornosti...To vse drži. Sem bila pa izredno presenečena nad njeno velikostjo. Tedi, če sem stopila na tisto stopničko pri robu bazena, sem ti šele lahko parirala. No, sicer je pa delo pri tleh. S tem se mi tamali tolažimo.

Vesela sem za včerajšnji dan in novo poznanstvo in Tedi, hvala ti tudi za tole in vse profesionalne fotografije, ki si jih naredila. Upam, da se čimprej spet srečava?  

Prosti spis;Najlepše darilo

Seveda bi najrajši pisala o otrocih, ampak ker se darila odprejo, pogledajo, uporabijo, mogoče celo zavržejo ali pa se prah na njih nabira, bom rajši pisala o čem drugem. Spomnim se dogodka izpred cca osemindvajsetih let.

Štela sem kakih pet, šest let. Bližal se je čas Dedka Mraza, se pravi, da je  bilo okoli Novega leta. Kot otrok v tistih prvih letih svojega življenja, nisem imela veliko igrač in mi je vsaka stvar zelo veliko pomenila. Z mamo sva odšli v Tržič k njeni prijateljici. Bila je to drobna, stara ženica, po imenu Minka. Njeno skromno stanovanje je zajemalo majhno kuhinjo s sobico in kopalnico. Ko je bilo očitno, da se pošteno dolgočasim, me je Minka peljala v sobico. Ko je odprla vrata sobe, me je najprej pozdravil močan, rezek vonj po nečem kar takrat še nisem poznala. Vonj se je mešal z vlago, sredstvi proti moljem in še kaj bi se našlo. Sredi ogromne postelje se mi je pogled ustavil na prelepi punčki, oblečeni v slovensko narodno nošo. Kako lepo je sedela tam in niti malo ni kazalo, da so se jo sploh že dotaknile otroške roke. Punčka je bila, kot da bi jo Minka zjutraj vzela iz škatlice. Seveda je opazila moje navdušenje. Sklonila se je proti punčki, jo prav nežno vzela v svoje roke in mi jo ponudila. Do takrat še nisem držala punčke v roki, no, vsaj tako zelo lepe ne. Mama mi je hitela govoriti naj jo narahlo držim v roki in naj pazim, da ne pomendram noše in seveda tiste občutljive, originalno, za to punčko prirejene avbe. Prelepo punčko sem držala v rokah, kot še nikoli nobeno stvar poprej. Sicer me je malo skrbelo, ker je bila avba res zelo mehka in bi jo hitro lahko pomendrala. Čisto narahlo sem jo preprijemala in se z njo zaigrala do konca najinega obiska pri Minki. Punčka je celo takoj dobila ime. Ker prej še nikoli nisem slišala za ime Minka in ker me je ta stara ženica Minka tako zelo razveselila, je punčka takoj dobila ime po njej. Ne vem, če ji je bilo to sicer všeč, ampak kaj hočemo, tako sem hotela.

Z mamo sva se poslovili od prijazne Minke in punčko sem položila nazaj na posteljo. Sicer ne tako lepo kot je bila v prvotnem položaju, ker me je hecala Minkina gravitacija pa vseeno, vrnila sem jo v takem stanju, kot sem jo prejela. Kako zelo lepo sem se imela z Minko.

Pri izhodu pa me je doletelo nekaj lepega. Minka mi je v roke še enkrat potisnila punčko Minko, tokrat za zmeraj. Sreča je bila nepopisna in mislim, da mi prvič v vseh petih, šestih letih, na avtobusu na poti domov ni bilo slabo. V rokah sem držala Minko in bila je čisto moja.

Avbo sem ji potem sicer dala dol, ker me je skrbelo, da se ne bi  preveč pomendrala. 

Danes Minka dela družbo naši babici in je reva popolnoma razgaljena, ustrižena, ima z rdečim lakom nalakirane nohte  in ji je ime Điđa. Moja nadebudneža sta ji popolnoma spremenila identiteto. Pa nič zato. Še vedno imam lep spomin na Minko-Điđo in je tudi ena izmed dveh igrač, ki sta se ohranili iz mojih otroških let.

To je bilo moje prvo in definitivno najlepše darilo,  v pravem pomenu besede.

Hvala pokojni gospe Minki, ki si verjetno tudi misliti ni mogla, da se mi bo tako zelo lepo vtisnila v spomin.

Muke matere, katere hči bi plavala tud po suhem, sam da bi

Jutri je spet na sporedu ena izmed tistih Sobot, ko bova z Emo že ob šesti uri odrinili na pot. Punca sladko spi, mene pa čaka še priprava obvezne malice, polnjenje baterij na Fotoaparatu, ustrezno število brisač, kopalk, krema z zaščitnim faktorjem, likanje klubske majice, trenerke,...iskanje plavalne kape, volnene kape, armafleksov,...Mislim, saj ni tako hudo, ker je nekaj že postorjenega. Vse sem si zmetala na sedežno in potem samo še tlačenje v torbe.

Tak je moj petkov večer. Nejc bo danes prespal v Medvodah, ker se mi ga ob petih zjutraj zdi nesmiselno buditi. Naj se poba rajši dobro naspi. Popoldne pa naj z babico in dedijem pride še svojo ritko namakat v Č A T E Ž.

Ja, jutri greva že zelo zgodaj z Emo v Čatež na Plavalni miting. Punca komaj že čaka na dogajanje. Plavanje je njeno osrednje gonilo in bohnedaj, da bi se kakšna tekma zamudila.

Prejšnji vikend je bilo na Gorenjskem tako mrzlo, pa je ta sliva tolk vekala, da sem jo že mogla peljat na tekmo. Jaz se do Ponedeljka nisem ogrela, sliva je pa v takem plavala in se mi smejala z ledenice. Po njeno je bila voda super topla, če ne že kar vroča.

Naša punca sedajle že sanja o jutrišnjem dnevu, jaz pa gledam žalosten kup na sedežni in čakam, da možganski signali pošljejo v moje roke sporočilo, da je treba zmetat zadeve v rukzake. Pa zdelje moram delat sendviče, k sem tolk lačna in sredi shujševalne?!? Ja to so ti muke matere, katere hči bi plavala tud po suhem, samo da bi.

No, sem pa ponosna nanjo, to pa res, priznam.

.

.

.

Pa ne pozabite držat pesti jutri!!

Po dolgem času...

PS: Tako nenavadno, a zgodilo se je meni

Kako lep naslov spisa. Sicer ne vem kdaj je bil določen datum (mogoče že precej zamujam) pa vseeno, še nekaj mojih vrstic.

Moj spis bo insert iz mojega življenja in sicer se bom vrnila trideset in še malo let nazaj. Torej sem na ta svet privekala pred dobrimi tridesetimi leti, no pa še malo več in sicer očetu in materi, ki sta za sabo že imela vsak po en propadel zakon. Ker sta njuno ljubezen hotela skleniti, sta jo okronala s poroko in glede na to, da jima je biološka urica že pošteno tiktakala, sta si rajši kot otroka, omislila malo, lepo, siamsko mucko.

Meseci so minevali in mama se je napihovala kot kvasek. Po petih mesecih takega napihovanja, je obiskala zdravnika in potrdil ji je peti mesec nosečnosti. Seveda se je mama tega daru neizmerno razveselila, oče pa bojda ne kaj preveč. No, pa pustimo to, ker je škoda obrabe mojih prstov in tipkovnice.

Nekega lepega poletnega jutra, sem se podala svojemu življenju naproti. Živeli smo skromno, saj sta bila oče in mama in z njima tudi jaz ,pripadnika delavskega razreda pa še oče je s seboj nosil greh svoje mladosti, zato smo bili bolj kot ne primorani živeti življenje družbengega dna. Očeta je življenjska pot pri njegovih 56-ih letih popolnoma strla. Zapil se ga je do konca in pri mojih devetih letih, sva z mamo ostali sami. Dobili sva nekaj malega pokojnine za njim pa še mama je služil tisto borno plačo, tako da je bilo komaj za sproti. Pa sva nekako rinili.

V šoli sem po očetovi smrti popolnoma popustila. Ko so se sošolci učili poštevanke in deljenja, sem se sama ubadala z neizmerno žalostjo in praznino, ki jo je zapustil oče. Kljub alkoholu in psihični zlorabi, je bil še vedno moj oče, ki sem ga pošteno pogrešala in se tega zavedala šele takrat, ko ga ni bilo več.

Razdrede sem nekako za silo izdelovala. Nekako več kot do trojke, v OŠ nisem mogla priti.

Ko smo se na koncu osmega razreda odločali kako in kam naprej pa se je pri meni zalomilo. Učiteljica-razredničarka, me je prizadela naravnost tja, kjer je najbolj bolelo in sicer  s kričanjem in besedami: "Darja, ravno tak problem si kot xy (najslabši učenec v razredu). Sploh nam ni jasno, v katero srednjo šolo naj te vtaknemo?!?"

Kako mi je bilo hudo ob teh besedah. Počutila sem se kot največji drek v razredu. Vsi so strmeli vame, nekateri prav pomilujoče, nekateri so mi celo privoščili,...........Mene pa je tako zelo bolelo. Takrat sem se vpisala v neko triletno poklicno šolo, vendar me je pamet čez počitnice srečala in sem se potem v jeseni prepisala v štiriletni, tehnični program. Zadala sem si, da to šolo naredim in to kar se da najboljše pa če se šele pri štirinajstih letih začnem učiti, kako se človek sploh začne učiti.

Bilo je izredno težko, vendar mi je uspelo. V srednji šoli sem zablestela in jo zaključila s prav dobrim uspehom. Bila sem ena izmed boljših učenk in zavedal sem se, da me bo pot vodila samo še gor. S pridnostjo in trudom sem dokazala, da nisem zabita, da nisem lena, da sem pravo nasprotje tistega osnovnošolskega, od neizmerne bolečine prizadetega in krhkega otroka.

Po srednji šoli sem se zaposlila v dobro stoječem podjetju. Finančno sem pomagala tako sebi kot mami in kmalu se je zgodilo, da sem imela boljši standard, kot razredničarka s tistim podlim jezikom (takrat sem tako mislila).

Dvignila sem se nad bedo, ker sem tako hotela in ker mi je "podla" razredničarka dala usodno brco v rit. Nekaterim še danes ni jasno, kako sem se lahko tako prelevila in nad kakšnim mojim novim podvigom pozabijo zapreti usta. Ampak jaz rinem naprej, ker nikoli, ampak res nikoli ne mislim več občutiti, ko imaš denarja samo do dvajsetega v mesecu, potem pa v trgovini jemlješ hrano na račun.

Ja, zgodilo se je meni pa tako se je zdelo nemogoče. Res ne gre podcenjevati človeka pa če je zadnji klošar na cesti. V življenju se vsi računi plačajo. In kljub temu, da moji otroci živijo dobro, jim vsake toliko povem, da v življenju ni naključij in da je tudi najmanjšo stvar, ki jo vidijo doma, treba pošteno zaslužiti.

Moj otrok odrašča in jaz z njim

Samo trenutek, pa se sanje razblinijo

Lepa novica

Danes smo se doma razveselili prijetne novice in sicer, da bosta Ema in Nejc končno dobila bratranca ali sestrično. Veselo novico sta Barbara in Igor oznanila danes. Vsi smo se jo zelo razveselili, saj tega novega družinskega člana že kar težko in dolgo čakamo.

Ema je že razlagala, kako bo malčka ali malčico po Bistrici vozila z vozkom, kako ga/jo bo nosila v naročju, kako ga bo pazila,....Nejc pa je bojda rekel, da upa, da bo punčka, ker če bo fantek, bo vse avtomobilčke in ostale fantovske igrače rajši poskril.

Ja no, vsak po svoje sprejema tole. Jaz pa sem tako zelo vesela, ker si tega dojenčka oba že kar nekaj časa močno želita. Končno je uspelo!!! Hvala bogu!!!

In ko se bova midva z Iztokom na morskem dopustu končno predajala užitkom (najina otroka sta že velika ne), se bosta Barbara in Igor ubadala s pleničkami, kupčki, bucibuciji,...Haha, nikoli ne bom pozabila, ko sem jaz iz vode vlekla malo Emo in upala da ne utone, Iztok pa je že  čisto preč reševal še manjšo Nejčevo ritko, pred takimi in drugačnimi kamenčki, ker so ga tako peklensko pekli in žulili. Barbi in Igor pa sta se na blazini, nad osvežilno morsko gladino predajala morskim užitkom.Takrat sva jima kar malo zavidala. Ampak to tako je.
 
Vsako obdobje je po svoje lepo, to je dejstvo. To obdobje, ki je pred njima, je zelo lepo. Upam, da bo zdravo in srečno. Joj kako smo vsi navdušeni nad to novico.

Barbara, Igor in mala pikica , srečno.

SPIS: Tradicija - graditelj življenja ali njegovo prekletstvo?

Naslov spisa mi buri domišljijo, vendar bom rajši ostala pri stvarnosti.

Kot "pjanc" plota, se oklepam tradicije, priznam.

Ker je mama moje mame, rada ob nedeljah pekla kruh in ker je že od nekdaj navada, da je za Božič miza vedno polno obložena in se  potem  okoli nje zbere celotna družina, ki  potem celo leto dobro in veliko je in ker je perilo stara mati obešala z malega proti večjemu in še vse ostale stvari, ki jih je btw malo morje, na koncu pogruntam, da se tudi jaz tega držim kot zgoraj navedeni človek.

Če ne spečem vsaj piškotov, bi Božič ne bil Božič, če na štrike ne obesim najprej gat, pa potem na koncu rjuhe in ostalih velikih plaht, me zmoti moja nedoslednost do te mere, da sem vse skupaj pripravljena  zabrisat dol in ponovno začet z obešanjem. Pa tako mi je šlo to na jetra pri moji materi, verjetno je šlo to tudi njej pri svoji prej , ampak perilo je pa vseeno obešeno v nulo. Pa tolk sem potem zadovoljna.

Pa če še malo ostanem pri perilu in sicer pri pralnem stroju natančno. Zadnjič sem se zalotila, kako skrbno  po končanem pranju zbrišem boben in tisto gumo naokoli. Ja no, je treba paziti na te zadeve, kaj pa če se že pri tako hudih časih, še stroj pokvari?!? Pa hladilnik, nujno ga je treba vsako nedeljo očistit. Tudi ta ni zastonj v trgovini. Če se pokvari, ga enostavno nekaj časa lahko nimamo. No, sicer je zima in lahko na balkonu hladimo stvari pa vseeno tradicija narekuje, da ga je treba vsako nedeljo, tam okoli desete ure dopoldne očistiti.

Zadnje čase se vneto poslužujem tudi šivanja (tudi to očitno pride z leti?). Zašijem vse, kar bi pogosto pred časom, pri nas romalo v koš. Zdaj pa ne vem, če se nisem tudi tega navlekla od mame (vsako stvar zašije tolikorat, da na koncu ostane samo še čisti zašitek) ali pa res hudo trka na vrata?

Če sem odkrita, mi sploh ni  tako zelo hudo, ampak mi je le fino šivat. Celo za tisti kovček s šivalnim priborom sem dala toliko, da bi lahko pol leta, vsakdan, vsak izmed naših domačih, nove nogavice v trgovini kupil. Tudi tole gre očitno tradicionalno iz roda v rod.

Včasih sem bila mnenja, da otrok lahko kakšno stvar enostavno malo počaka. Danes, ko ga tišči recimo lulat, ga dam pri priči lulat, ker mehur enostavno ne sme trpet pa ni važno kje se nahajamo. Zadnjič nas je tako tiščalo lulat, da smo se pozabili do konca sleči in smo gladko lulali v kapuco smučarskega kombinezona.

Tudi moja mama bi tako naredila. Pri priči bi me dala lulat pa če bi jo zaradi  nujnosti celo polulala.

Ne vem če je tradicija zame prekletstvo, prej prenos starih vzorcev naprej, na lastne otroke. Meni ni nič hudega ob taki tradiciji. Ne počutim se ujete, ampak mi je včasih fino, ko lahko gladko skopiram, kar se je dolga obdobja prenašalo iz roda v rod. Trenutno je skupek neke zbrane tradicije pri meni in veselo jo peljem naprej.

Ko gledam kako si Ema in Nejc namažeta kruh (tako kot jaz; imam namreč en poseben način), kako se Ema  recimo vsede na stol (s prekrižanimi nogami kot jaz), kako z veseljem prisede k mizi in se potem na isti način uči, kako pomembna so ji pisala s katerimi piše (meni so zelo), kako zanimivo se recimo tradicija prenaša tudi z očijeve strani na Nejca in moška opravila,.....Kako sta oba na začetku samo črte vlekla, danes lahko rečem, da Ema postaja prava umetnica. In kako? Tradicija se bo očitno tudi v slikarstvu vodila naprej.

Zame ta tradicija res ni prekletstvo, ker mi je in še bo pomagala pri vsakdanjih opravilih. Včasih se vprašam: "kako mama ali pa tašča to že naredita?".

Tradicija je zame graditelj življenja in prenos "naših manir in običajev" naprej. Naj živi tradicija!!

PS ; Moj Bloger leta 2008

Pa ne bom ocenjevala sedaj bloganja, ker ga res zelo slabo spremljam in poznam le nekaj ljudi, ampak bom napisala samo nekaj o nekom, ki se mi je ravno in samo zaradi Edija globoko zakoreninil in kljub temu, da sva zelo blizu doma, se do danes še nisva srečali, žal.. Pa če sem odkrita, me je ravno ta oseba do danes zadržala na Ediju.

Prosti spis- Moja(e) zadrega(e)

Da bi se sedaj opredelila na eno zadrego, se ne morem, ker jih je bilo že toliko in še vedno se dogajajo. No, pa naj začnem.

Kot punčka v drugem razredu, se zaljubim v največjega frajerja svojega razreda. Bil je tak naželiran na ježka ustrižen fant, ki je treniral smučanje in mislim, da že takrat imel status športnika. Seveda je nam punčkam že kar malo brnelo v glavi in vedno sem se potrudila, da sem pred njim izpadla zelo pametna, čedna in ohinsploh najboljša. Pa se mi je enkrat, ko sem bila dežurna in sem mogla sredi pouka pobrisat tablo, zalomilo. Ravno, ko sem se na stolu stegnila do najvišje možne točke na tabli, so mi po šivih in to po celi riti počile hlače. V vsej svoji veličini je ven pogledala moja ritka. Takrat še sicer mala, pa vseeno efekt ne bi bil nič manjši ali večji, če bi se mi to zgodilo sedaj. Razred je planil v smeh, celo učitleljica se je globoko zakrohotala. Lepotec Primož pa si me je najbolj privoščil. Mislim, če bi se takrat lahko ugreznila v zemljo, bi se z največjim veseljem.

Smehu ni in ni bilo konca. Še dobro, da se v razredu najde tudi kakšna dobra sošolka in ti prinese jopico, ki si jo potem lahko zavežeš okoli riti. Mislim, mi je bilo takrat nerodno, pa še Primož je potem vsakič ko smo se šli pare, volil Nino. Mene tudi povohal ni več.

V osnovni šoli sem pela v otroškem pevskem zborčku. In ker so moj glas prištevali v sopran, sem sem in tja imela tudi kakšen solističen nastop. Na vajah je šlo vedno vse gladko in zborovodkinja je bila zelo ponosna na moj nastop, vse do tedaj, ko sem prvič stopila pred širšo publiko. Ko smo stopicali po tistih stopničkah in se postavljali vsak v svojo vrsto, je meni že vrelo po trebuhu. V glavi sem brskala kako se sploh začne moj solistični nastop. Nisem in nisem se mogla spomniti. Enostavno sem stopila z vrste in šla našo zborovodkinjo vprašat. Nič ne bi bilo narobe, če moje vprašnje ne bi zadonelo bo nabito polni dvorani. Na mojo smolo sem stopila preveč blizu mikrofona. Vsi so v trenutku vedeli za moj problem. Za hip je vse potihnilo, potem pa smeh, ki je bil v dvorani namenjen samo meni. Učiteljica me je v smehu rešila problema in že, ko sem samo stopila v svojo vrsto, spet nisem vedela kako začeeti svoj nastop. Enostavno sem se pobrala z odra, ker je bila točka že vnaprej obsojena na propad. Marička pomagaj, kaj je bilo šele to zanimivo za otroke na naši šoli.

Te zadrege sem se potem nakako rešila, ker me je učitelj solopetja tudi psihično dobro pripravljal na vsak nastop posebej. Ja pa ja.

In ko sem nekoč imela že en tak resen nastop in so od mene pričakovali maksimalno, sem se sredi nastopa spomnila, da sta mi enostavno dve kitici ušle iz glave. No ja, zadrega je bila očitna, čeprav ne prehuda, ker so ljudje v dvorani hitro pogruntali, da že drugič pojem o eni in isti stvari. No, točka je vseeno prišla do cilja.

Po tistem nastopu sem se odočila, da je vseeno za mojo dušo in zdravje boljše, če pojem kar pod tušem.

Zadnja taka zadrega, ki se jo dobro spomnim, pa je bila pri pediatru.

Naša punca Ema ima precejšnje težave z ušesi. Do predzanjega  obiska pri pediatru jo je vsakič bolelo levo uho in res nisem imela nobenih težav. Enostavno sem razložila, da Emo boli levo uho in da tudi slabše sliši na to uho. In ko jo je nazadnje prvič bolelo tudi desno uho in je na kavču ležala na levem ušesu in tako ni slišala dobro na nobeno uho več (in verjetno tudi vi sedaj nič ne razumete kaj pišem), sem se pri zdravnici zaštrikala do fundamenta. Boga reva zdravnica me je gledala s tistimi velikimi prodornimi očim in videlo se ji je, da nima pojma, kaj jih hočem dopovedat. No, saj tudi sama nisem več vedela kaj govorim. Vidno začudena me je prijela za ramo in mi rekla, da  lepo prosi, če še enkrat v miru vse ponovim, ker me nič ne razume. Ojej, zakuhala in zardela sem do maskimuma. Enostavno sem se tako zmedla, da ji nisem znala nič več povedat. Še dobro, da črička ni bilo zraven (ta bi užival v moji zmedenosti).

Se vam je kdaj zgodilo kaj takega ?  Da pride trenutek, ko ti jezik, no možgani popolnoma odpovejo ? Pa samo povedat sem ji hotela, da bi želela dobiti napotnico za otorinolaringologa, ker mala sedaj že na oba ušesa slabo sliši. Brez mojega zmedenega besedičenja, jo je potem dobila.

V zadregi sem  lahko zelo hitro, ker je le-ta enostavno del mojega življenja. Nekoč je eno moj dober prijatelj rekel, da sem v večini tako, prikupno zmedena. In veste kaj ? To je gola resnica.

Odvisnost je huda reč

Za trenutek sem bom vrnila v obdobje srednješolskih let.

Zbudi me radioura in sicer vsak dan ob pol sedmih zjutraj. Nikoli nimam problemov z vstajanjem in tudi danes je tako. Močno se pretegnem in prisluhnem pogovoru med spikerjem in poslušalko. "Ja kadim ja in ne vem kako naj preneham."

"Ja kako ne veš ? Preprosto nehaj, pa bo, a ne ?!" naglas rečem sama pri sebi.

Mislim, kako mi je bilo to takrat  lahko reči. Spomnim se, da sem se še prav sladko smejala zraven in si prepevala "jaz pa ne kadim, jaz pa ne kadim, kretenčki pa kadijo, pa ne morjo nehat, oooooooo."

V tretjem letniku srednje šole pravi zdolgočasena sošolka zdolgočasenim sošolkam (nam): " A gremo za foro kupit cigarete ?" "Ja, peeeeeeeeeeeeeeejmoooooooo!"

In jih gremo kupit. Prve cigarete bodo Lucky Strike. Pravijo, da so dobre in take fensi. Mi smo tudi fensi in zato moramo imeti fensi cigarete. Gremo gor na Murovo. Ko priplezamo na hrib, se spomnimo, da nimamo ognja. Maja steče v trgovino po mašinco. Vsa mokra prisopiha nazaj. Prižgem prvo cigareto. Mislim, da mi bo razgnalo pljuča in glavo. Dim se zvali v moja nežna  pljuča. Grozno, po drugi strani pa zelo zmagoslavno. Jaz sem prižgala cigareto, jaz kljubujem mami, jaz kaaaaaaaaaaaadiiiiiiiiiiim...... Inhalirat ne znam, ampak se bom naučil, naučila se bom delat tudi krogce in oblačke. Tako kot to znajo naši fantje. Mater, to pa so frajerji.

Oooooooooooooooooooo, še danes mi je žal za tisti dan. Ja, seveda. Potem smo kar kadile in to naskrivaj. Saj veste, nič ni slajšega kot prepovedan sadež. Kadile smo v šoli med odmori, kadile smo na žurkah, kadile smo ob kavicah po kafičih, kadile smo v glavnem, kjer je bil zrak čist. Bile smo frajle. No, tako smo mislile, da ne bo pomote slučajno.

Dostikrat sem se spomnila na tisto kontaktno oddajo ob pol sedmih zjutraj, o kadilcih in bila sveto prepričana, da lahko kadarkoli neham. Jaz ne rabim drugega, kot samo odločitev.

Po srednji šoli sem se zaposlila. Po mesecu dni, sem si kupila svojo prvo škatlico Marllboro cigaret in s ponosem sem jo nosila v svoji torbici. Še bolj ponosno sem jo dala na mizo ob kavici, še vedno prepričana, da lahko preneham kadar hočem.

Kmalu spoznam sedanjega moža in tudi on veselo kadi. Po treh letih poznanstva se poročiva in delava na otroku. Prej se odločim prenehat kadit. Uspe mi takoj. Itak, saj sem žena dejanj. Brez težav preneham. Na cigarete pozabim, kljub temu, da čirček na balkonu veselo puha. Ko se rodi drugi otrok, mi po letu dni zopet zadiši cigaret. No, zakaj pa ne, saj en tako ni noben ?! Pa ga veselo prižgem. Uuuu, kako paše !!  V tistem dnevu prižgem še en cigaret. Ta zapaše še bolj. In potem v dveh mesecih zopet kadim. Spet sem kadilka in nič me ne moti. Sicer se pred otrokoma na balkonu močno skrivam, ker mi je zelo zelo nerodno. Ja vem, sem smešna, vendar mi je vseeno zelo zoprno.

V službi pa pri čveku kofetkam in kadim. Spet se družim in klamfam klamfe. Doma skorajda ne kadim (sem pa tja eno), v službi pa pol škatlice.

Potem pa,... zjutraj skoraj izbljuvam svoja nikotinska pljuča. Vsakič sproti se sprašujem, če mi je tega res treba in da sem generalni bedak, se pravi, bedak vseh bedakov.

Nekega jutra se usedem v avto in rečem:"Danes pa v službi ne bom pokadila niti enega." Ja ja, seveda, tako kot že miljostotavžentkrat prej. Peljem se domov iz službe. "Nobenenga nisem pokadila. Zdržala sem. Takoj moram poklicat črička in mu to povedat ! Ne, ne bom mu povedala. Tokrat mu ne bom povedala. Me prav zanima kdaj bo pogruntal, da ne kadim več ? No, vsaj upam, da ne bom kadila več. Ustavi se, preveč razmišljaš o cigaretah. Prenehaj ! Odmisli ! Misli na kaj drugega !"

In res, tisti dan sem za vedno odmislila cigarete. Danes se lahko vsedem s kadilcem v kadilski prostor in mi na misel ne pride, da bi še kdaj dala to stvar v usta. Čriček še danes ne more verjeti, da mi je uspelo. Revež se matra z Nicorette tabletami, obliži,...pa nič.

Glavna ovira je v glavi, resnično. Meni je uspelo v to smer dozoreti. Nekaterim ne uspe nikoli, žal.

Zanimivo, da sem se te zasvojenosti kar z lahkoto rešila. Imam pa še eno zasvojenost in ta je hujša, čokolado. Kako naj se je lotim, ker jo smatram za hujši problem ?