Capra ibex eDnevnik

Ura zabavne elektroneke za Al-Qaedo

Slovenija globalni plejer

Tule v Turčiji opažam, da postaja Slovenija globalni plejer. Večina Turkov ve za nas. Nekateri celo vedo kaj povedati o nas, če ne druga vsaj vejo, da smo bili v Jugoslaviji in da smo sedaj v EU.  O naših »uspehih« v EU sicer ne vedo veliko oz. nič. Včasih pride tudi za neljube zamenjave s Slovaško ampak ponavadi zato, ker narobe slišijo ime, kljub vsemu sta si imena podobna.  

Lov za slovenskim gospodarstvom: »Vmesno« poročilo

Drugače sem v Istanbulu, do sedaj odkril tri naše firme. Našel sem dve trgovine od Gorenja ena je v bližini Taksima (glavni trg) ena pa je v Bostancu (azijski del).

Bostnaci

Bližina Taksima proti vojaškem muzeju

V Fatihu sem videl vulkanizerja z Savinimi pnevmatikami.

V enem od laboratorijev našem faxu, ker sem imel tudi edine laboratorijske vaje sem našel Iskrin kontroler in motor.

V šolski knjigarni se na izložbeni polici dobro že cel semester dobro prodaja Slavoj Žižek, ki je tudi najbolj poznan Slovenec na naši univerzi.

Drugače pa sem na upravni enoti videl nekoga z Lekovo vrečko, ampak ga nisem uspel slikati.

Verjetno je še veliko več slovenskih podjetij, ampak že to, da vidiš slovenske izdelke v 12 milijonskem Istanbulu me zadovoljuje. Jasno je, da se ne moremo primerjat z drugimi evropskimi plejerji ala Nemčija.

Še najbolj me pa veselijo spoznanja, da veliko Turkov pozna Maribor in to iz nogometa. Povejo  še, da imajo vijolično-rumene drese in da je pred leti igral z Besiktasom v UEFI.

Pri Erasmus zadevah je pa tud zanimivo povedat, da si iz Slovenije. Odgovor je, da mogoče pridejo v Slovenijo, poznajo koga iz Slovenije,  so imeli punco ali fanta iz Slovenije.   Eden je celo reko, da ima prijatla iz Slovenije pa naj mu ne rečema, da sem z Maribora.

Na Erasmus zabavah v Istanbulu smo sicer slabo zastopani, ker sva s kolegom ponavadi edina predstavnika. Smo pa na prvi pogled enkovredno zastopani.

Zbogom v Slovenščini

Slovenska zastava na Ersmus partyih

Ebru - strodavna umetnost

Na naše univerzi tu na izmenjavi v Turčiji so za nas Ersmovce pripravili tudi ustvarjalno delavnico Ebru risanja.

Ebru je tradicionalno turško oz. islamsko slikanje na vodi. Izumljeno naj bi bilo 15. stoletju. Ebru pomeni v turščini oblak, asociacija je posledica  plavajočih barv po vodi, ki potujejo kot oblaki na nebu.

vir: www.tarzikadimebru.com

Postopek

Slikanje poteka na zmesi vode in preparata, ki ga pridobivajo iz žolča ovc. Omenjena zmes ima večjo gostoto kot sama voda. Barve, ki se uporabljajo pri slikanju so naravnega izvora iz oksidov rudnin. Barve so v koncentratu in jih je potrebno pravilno umešati s istim preparatom, ki se dodaja vodi. Več, kot je preparata v barvi večja je gostota barve. Z različnim doziranjem preparata lahko dosežemo, da ena barva plava nad drugo. S tem lahko dosežemo različne odtenke. Barve se ne mešajo med sabo ampak se odtenki tvorijo zaradi prosojnosti.

Barva se na tekočino nanaša s kapalkami, čopiči in valjastimi telesi različnih presekov. Barve plavajo na tekočini, kot olje na vodi. Z istim orodjem je barvo iz krožnih oblik možno preoblikovati v drugačne poljubne oblike.

Najbolj težaven del slikanja je priprava barvil, saj je potrebno zadeti primerno mešanico med barvilom, vodo in preparatom. Če nam to ne uspe pravilno zmešati. Se bodo barve med sabo mešale ali pa ne bodo plavale na površini in podobno.

Z malo vaje kaj kmalu ugotovimo, kako kontrolirati prelivanje barv, oblikovanje in uporabo različnih orodij.

pribor in posoda za slikanje

Ko je slika gotova na tekočino položimo papir. Slika se v celoti brez popačenja prenese na papir. Papir se nato suši od dva do tri dni in umetnina je gotova.

Video iz delavnice

Prve dve slike na kocu posnetka so nastale ne tej delavnici. Medtem, ko so ostale umetnine delo bolj izkušenih študentov.

Delavnica

Naša mentorica, je povedala, da je na univerzi začel pred leti učiti en majster iz mesta, ki obvlada to obrt in jih je tudi poučil kako in kaj.  Sedaj pa jih obišče samo vsake toliko, da jim zmeša barve.

Na naši delavnico smo žal imeli na voljo samo tri barve (zeleno, rdečo in belo). Najtežje mi je bilo narediti podlago in še zdaj ne kapiram tehnike.

Podlaga se napravi tako, da s čopičem  na tekočino našpricamo barvo dveh ali več odtenkov.

Problem je nadzorovati velikost kapljic, ki padajo na podlago.

Nato pa na podlagi pričnemo nanašati še druge barve in tvoriti neko podobo. Tole je moj prvi izdelek. Sem kr zadovoljen.

Pri drugem, sem že bolj vedel, kaj in kako želim stvar izpeljati.

Lahko rečem, da je dobra pogruntavščina in da z mali vaje lahko naredimo prave umetnine.

Nogometni čudež: Erasmus United

Tole je zgodba o multi-nacionalno-kulturalnem nogometnem timu, ki se je na univerzitetnem nogometnem turnirju uvrstil v četrtfinale. Sestavljen pa je bil izključno iz erasmus študentov, ki se pred izmenjavo niso poznali.

Začelo se je tako, da smo iz čistega dolgčasa nekateri erasmus študentje na Sabanci Universitesi odigrali nekaj prijateljskih tekme z ekipo Turkov proti katerim smo vedno izgubile. Nič posebnega pač nismo neki talenti :).

Na univerzi poteka vsako leto tudi nogometni turnir, ki traja kar dva meseca. Tako univerzitetno prvenstvo lahko rečem.  

Naši najboljši igralci so predlagali, da bi se udeležili turnirja saj prijavnina ne znaša več kot 5 € na osebo. Ok sem si reko če že nimate dosti igralcev bom pa igral.

Nogometa nisem igral že celo leto tak, da nebi zdaj o kvaliteti.

Pred prvo tekmo smo se dobili v gostilni in določili taktiko in pozicije kdo bo kje igral. Vse skupaj je postalo zelo resno.

Še bolj resno je bilo na tekmi. Zelo veselo pa je bilo po tekmi. Kljub temu, da je naš nasprotnik pred dvema letoma igral v finalu prvenstva smo ga premagali z 5:4.

Prve pike. Veliko veselje. Na tekmi smo imeli celo majhen fan club. Prvi rezultat pa je prinesel tudi naš logotip.

Ekipa je sestavljena iz treh Špancev, Madžara, dveh Nizozemcev, dveh Izraelcev, Danca in dveh Slovencev. Včasih je ob odsotnosti katerega igralca pomagal še en Izraelce.

Po prvi zmagi je sledil hud udarec. Proti ekipi ki je tudi uradfna ekipa naše univerze in ima treninge trikrat tedensko smo izgubili 0:10. Treba pa je poudariti, da sta se dva naša najboljša igralca poškodovala.

Po porazu smo se kar dobro pobrali in zmagali še dva tekme prvo 4:3 naslednjo pa smo dobili 6:0, ker ekipe sploh ni bilo.

Dosegli smo več kot smo pričakovali v zelo močni skupini smo se kvalificirali v drugi krog.

Glede na to, da so bili sodniki vedno proti nam, saj Turki niso želeli, da izločimo njihovih ekip, je to res dober rezultat.

Privoščili so si tudi malo kuhinje, saj sta se prva in tretje ekipa v skupini očitno zmenile kdo bo zmagal, saj tekme sploh ni bilo. Tekmo pa so zmagali slabši 3:0. Da tekme ni bilo vemo zato, ker smo v času njihove tekme igrali med seboj, ker se naš nasprotnik ni prikazal.

Tako so dosegli, da smo mi pristali na tretjem mestu, ker smo imeli slabšo gol razliko in se v najslabšem primeru nebi kvalificirali. Imeli smo srečo, da je  so se iz naše skupine kvalificirali trije ker je bilo v skupini 5 ekip. Nesreča pa je, da če se uvrstimo v četrtfinale zopet igramo z ekipo proti kateri smo izgubili 0:10.

V osmini finala smo zopet zmagali 3:1. O sodniku sploh nebom več razpredal  omenil bi samo to, da na koncu tekme ni zaustavil časa ampak je čakal, da nasprotniki izenačijo na 2:2 da bodo penali. Na njegovo žalost smo zadeli še tretji gol in tekma je bila v istem trenutku končana. Ko smo ga spraševali koliko je še do konca nas je opozarjal z: »Be quiet!«.

Po tekmi, ko smo se vselili zmage pa os nam nekateri Turki ob igrišču zaupali, da smo v Turčiji. Češ naj se temo tudi primerno obnašamo.

V četrtfinalu smo izgubili 1:4. Začeli smo s čistim bunkrom. V drugem polčasu pa smo začeli s popolnim presingom. S pomočjo presinga so dosegli tudi edini gol. Vendar so nas kaj hitro utišali, ko so nam čez celo igrišče lobali golmana.

Škoda, da nismo taktike spremenili takoj po prvem golu. Saj se ob polčasu tako ali tako trije igralci stalno menjajo in bi tako noter dobili na kondiciji. Zmagat tak nebi mogli. Igra je bila zelo ostra a poštena. Sodnik je podelil tri rumene na vsaki strani. Prvič smo bili deležni poštnega sojenja.

Takole se je končala zgodba našega fuzbal tima. Sneg  je pobelil igrišče tak, da nogometa v preostalem mesecu izmenjave verjetno ne bomo več igrali.

Na zadnji tekmi nas je vzpodbujalo že kr lepo število erasmus študentov, predvsem pa študentk. Vzdušje v ekipi pa je bilo ves čas odlično tudi po porazih.  

V slogi je moč!

Upam, da če v Sloveniji kaka erasmus ekipa igra v kakršnem koli turnirju in ji uspeva, da je vodstvo turnirje pri tem nebo očitno oviralo. Prepričan sem, da ne! Ampak v našem mariborskem Šoum-u so tud taki bedaki, ki bi bili to zmožni glede na to, da je v igri denar.

P.S. Turnir niso zmagali tisti proti katerim smo dvakrat izgubili ampak so zasedli drugo mesto.

Palestinski protest v Istanbulu

Danes je bil v Istanbulu povsem navaden dan. V mesto sem se odpravil po odpravkih. Najprej sem si privoščil kavo in med opazovanjem ulice sem ugotovil, da nekateri policisti panično tekajo za tem pa se je 5 avtobusov policistov odpravilo po glavni ulici proti strogem centru.

Spraševal sem se kaj nekaj se spet dogaja.

Pot me je nesla v isto smer kot policiste, zato sem kaj kmalu ugotovil, da je spet neka pizdarija.

Kot veste je v Gazi med Palestinci in Izraelci potekel mirovni sporazum. In ker Palestinci niso nehali bombardirati  Izraela z njihovimi ročno narejenimi izstrelki.

So Izraelske zračne sile napadle Hamasove cilje že pred iztekom ultimata.

No Palestinci, ki živijo v Istanbulu so se odločili, da naredijo en protest proti Izraelu. Zbralo se jih je enih 5 ali 6 tisoč ljudi. Istikala je bila polna protestnikov.

Če se je policija zadnjič uštela v Kadikoyu, ko je protestiralo enih 80 komunistov in se je tja odpravila cela armada policije.

So se tukaj spet ušteli, ker jih je bilo premalo. Odpravili so se zatret protest ampak, ker so videli, da jih je premalo in da se jih protestniki niso ustrašili so s sklonjenimi glavami z avtomatskim orožjem v roki in plinskimi maskami okoli vrata počasi zapuščali prvo bojno črto. Palestinci pa so protestirali naprej. Naj umre Izrael!

Komentarji so včasih brezpredmetni.

Tu v našem kampusu imam kolege Izraelce in sošolca Palestinca. Bo še kr zanimivo v naslednjih dneh :)

En kolega iz Izraela je drugače doma iz juga Izraela in pravi, da povprečno na njegovo mesto tudi v času primerja pade okoli 10 raket.
Če je pa malo jače pa še kej več. Enkrat je razlagal, da je bil na balkonu in gledal kak rakete letijo vedno bliže proti njegovem bloku. Tak, da je zadnji čas pobegno v hišo. To je blo 2006, ko je pol tak spokalo z Libanonci.
Pravi, da ko malo bolj spoka, se v državi vse ustavi, večina ljudi je mobiliziranih in kar trije, ki so tu na Izmenjavi so že bili na bojišču.
Sicer o teh zadevah govorijo dokaj lahkotno z nasmehom, vendar se čuti njihova ranjenost v duši.

To ne pomeni, da podpiram Izrael, ampak Palestinec se še ni izjasnil in niti ne želim silit v njega s težavnimi vprašanji.
Z enim Izraelcem sva bila celo cimra v enem hotelu in pravi, da bo Izrael v prihodnosti zagotovo pustil Palestincem, da se osamosvojijo, ampak ne verjame, da bo potem mir. Saj je Hamasova propaganda naravnana tako, da je Palestince prepričala, da morajo dobiti nazaj celotno ozemlje, ki jim je v preteklosti pripadalo in ne samo ozemlje priznano pred vojno 1947.
Konec koncev gledano zgodovinsko za nastalo situacijo niso krivi samo Židi ampak tudi Arabci sami. Mislim, da so kr tu neki.

Res je, da so Židi prišli nazaj na ozemlje, ki ni bilo več njihovo, ampak neka manjšina Židov je ves čas živela v Palestini.  Bil je pač proces, ki se ga ni dalo zaustaviti. Če bi Arabci takrat sprejeli odločitev  UN-a, bi bil mogoče zadnjih 50 let bolj mirno.

Mi tud ne moremo dobit nazaj Trsta, Istre in Koroške pa, če se na glavo postavimo tak pač je.

Na svetu se odvijejo procesi, katerih ne moreš preprečiti.

Med tem pa en drug Izraelce meni, da na bližnjem vzhodu nebo mira dokler se ne bodo  Američani, Rusi in EU nehali vmešavati. Oni pa se bodo stolkli do kraja med seboj, kod bo močnejši bo pač preživel. Malo preveč radikalno mnenje, ampak zgleda kot, da jim res ni pomoči.

Včasih mamo ob kavi kr konstruktivne debate.

Za zanimivost pa še tole. V Izraelu je za moške služenje vojaškega roka obvezno za 3 leta. Za ženske pa 2 leti.

Ob pogovorih za ljudmi iz Izraela, Palestine, Egipta pa tudi Turčije vidiš, da smo premalo ponosni na našo državo. Vidiš kaj smo dosegli v 18 letih. Vidiš, da je naš potni list veliko vreden.

To ne pomeni, da ne more biti boljše tudi pri nas. Lahko pa smo zelo srečni kaj imamo.

Zamislite se malo.

Bodimo ponosni na našo Slovenijo.

Božič v muslimanskem mestu

Ne vem no tile Turki so res zanimivi oz. globalizacije je premočna.

Intermeco:

 No ni dolgo, kar so imeli svoj največji verski praznik Kurban bayram. Kaj velik ne vem o njem razen to, da tisti, ko ima denar more kupit jagnje (kurbana).Te jagenjčke lahko kupijo na kurban bazarjih, tako imenovanih živalske tržnicah. Že pri nakupu se strašno veselijo. Po nakupa ga nekateri dajo, kar v prtljažnik avtomobila.

Pol ga pa prvo domov v kočo zavlečejo. Otroci se malo špilajo z njim. Pol mu pa veni glavo odrežejo. V ta namen so imeli v enem delu mesta odprte take improvizirana klavnice.

Pol ga pa pojejo na veliki gostiji doma. Meso pa morejo deliti tudi med revne, ki si kurbana ne morejo privoščit.

Tak zgleda v Istanbulu. Eni kolegi ersmovci so bili za čas byrama v Siriji, pa so znali povedat, da so kr na ulicah vratove rezali ovcam in da je bilo vse v krvi in da so nekateri jagenjčki še na pol živi en čas, ker ga ne zaštekla dobro z nožom.

Golobjega pomena tega praznika ne vem in ga nisem čekiral. Je pa to tudi čas, ko se muslimani množično odpravljajo v Meko klanjat Alahu.

Več pa res ne vem.

Tak pač je. Majo pač take navade. Mi tud za veliko noč pojemo pol prašiča. S tem nisem želel ponižat muslimanske vere. Tak pač je.

Konec intermeca :)

No po kurban bayramu imajo sedej še božič. Vsaj v Istanbulu. To pri njih ni verski praznik je pa praznik. Njihov največji običaj pri tem prazniku pa je, da postavijo božično drevo.

Na tržnici lahko poleg plastičnih smrčic kupiš tudi parave, zelene.

Božične smrečice na Istikali

Imajo tudi božička.

Božički na Istikali

Božična drevesca polega spomenika Ataturka v Taksimu (Glavni trg)

Sošolca sem zadnjič vprašal, če ve za kako fešto v mestu pa je reko, da se tiste prve božične še niso začele. Ena druga Turkinja pa mi je povedala, da si vedno več družin postavlja v svojih domovih božično drevesce. Oni še sicer vztrajajo brez.

Tudi prav. Globalizacija prinaša praznike brez vsebine in zasluške. Najboljše, da se tile moji kolegi Turki še pokristjanijo na Đamije pa naj si zvone obesijo.

Sej v Istanbulu ni veliko vernih, transformacijo bodo z lahkoto prenesli. Pa še v EU bodo prej prišli. To si pa tak najbolj želijo, veliko bolj kot naši sosedi Hrčki.

Za EU so se prijavili že lata 1963, en teden za Grki, da nebi Grki, kake bedarije govorili o njih. Sam jim nekam ne gre to približevanje.

Na naši univerzi je celo predmet Turčija in EU, v 45 letih se pa že nabere nekaj materiala za predavat.

Ja, ja tak je to. Malo za šalo malo za res, takšen je božič v 12 milijonskem muslimanskem mestu.

P.S. na polnočnce bojo pa težko vsi šli, ker sem dosedaj v Istanbulu odkril samo dve katoliške cerkve :)