Zrno na zrno pogača...kamen na kamen palača...črka na črko moj blog :P | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Tvoj čas = denar
Klik na pasico pod rubriko zanimive strani  Ne bo ti žal! 
Hipertenzija
No, moj fant je šel na pregled, ker so mu na krvodajalski akciji rekli, da ima previsok pritisk (imel je 200/120), pri zdravnici je imel 180/110, naredili bodo še dodatne preiskave. Verjetno bo moral jemati tablete, a sama sem bila proti tabletam za karkoli (on prav tako, čeprav pravi da se s tem ni za hecat in bo verjetno jemal), zato nočem, da jih jemlje ampak spremeni način življenja. Sicer ni nujno, da se mu izboljša, a zakaj ne bi probal prvo na ta način? Oba prakticirava življenje s skoraj nič zdravili, razen če zelo boli ali če se stanje zelo poslabša, drugače se tabletam na veliko izogibava. Noben od naju ne kadi, sicer je on v mladih letih kadil pa še to ne redno in ne veliko, alkohol spije mogoče 1x na 2 do 3 mesece da gre kam z kolegi, droge itak ne, edino teža prevelika, premalo gibanja in ne preveč raznolika hrana. V glavnem, ne veva kaj narediti, ker zdravilom bi se izognila, če se le da oziroma se najde način. Vaši predlogi, mnenja?
Nov list je obrnjen! :)
Danes sem bila na svoji prvi pogovorni terapiji.  Vse skupaj se že odvija moje celo življenje, ampak zadnje čase sem prišla stvari do "dna" in si rekla, da tako ne gre več naprej. Sicer pa ja..lahko je reči in govoriti, malo težje narediti. In tako je bilo tudi pri meni. Zavedala sem se določenih stvari, vedela da so napačne, vedela sem da če želim rešiti sebe bo treba tu nekaj storiti. In sem naredila. Pogum sem zbirala zelo dolgo čas..strah je bil stalno prisoten..misli so tekale sem in tja..razmišljala sem o marsičem, še največ pa o tem ali obstaja še kakšna druga možnost, ali obstaja še kak drug izhod..vse prej kot to, da se odpravim k osebni zdravnici po napotnico za kliničnega psihologa. No ja, hvala za določene ljudi, ki so mi takrat stali ob strani (ni jih bilo veliko ampak so zlata vredni  )..pregovarjanje, prepričevanje in dokazovanje iz dneva v dan, da je to zadnji vlak..pogovarjanje o vsem tem..vedno znova je bolelo, vedno znova se je jokalo, vedno znova sem se vse bolj in bolj zavedala resnosti celotne situacije..in sem ga zbrala, tisti POGUM Odločena sem se odpravila po napotnico in jo tudi dobila..potem pa kot da mi je nek kamenček padel s srca..počutila sem se spročeno, zadovoljno..še najbolj pa zelo ponosno nase! Ampak tu še ni bilo vsega konec..to je bil šele začetek začetka  Dan pred samim obiskom gospe zdravnice pa se je pokazal zopet moj strah, za katerega se vedno znova in znova sprašujem od kod izvira..sprašujem se zakaj sem taka? Mogoče pa le ni strah ampak je nekaj drugega? Ampak kaj? Ne vem..Vem le, da mi je celo popoldne bilo tako tesno u prsih, bila sem napeta, živčna, razmišljala o jutrišnjem odločilnem jutru ampak po drugi strani pa o tem da sploh ne bi šla.Vendar sem si rekla..če sem že u glavi popredalčkala določene reči..obljubila, da se ne bom več igrala s svojim zdravjem..ne morem razočarati ljudi okoli sebe, ki so mi toliko dali..ne morem in ne smem razočarati same sebe Bom pa šla..Pot do tja se je vlekla..srce razbijalo kot noro.. Ampak na koncu je vse skupaj izpadlo super. Gospa je res v redu, pogovor je tekel normalno, z veliko vprašanj, brez kakršnegakoli vsiljevanja..super je  Že dolgo nisem bila optimistična glede vsega..še najbolj pa glede svojega dokončanja faksa. Ampak tokrat vem..RATALO MI BO 
Danes smo vsi drugačni!
Že cel dan sem se veselila ponovnega snidenja z bivšimi sošolkami in sošolci z gimnazije. Še posebej, ker sem se počutila tako drugače, nekako pomembnejše, ko sva se s sošolko odločili poslati vabila naokoli. Vzela sem si čas za to in napisala nekaj, kar mi je takrat ležalo na srcu in moram reči, da je kar lepo izpadlo :) No ja, sledil je niz odgovorov, vendar parih oseb, ki pa tudi na podlagi prebranega niso pokazale določenega navdušenja. Saj jim ne zamerim, so imeli že druge obveznosti ali pač ni bilo želje po tem, da bi se dobili. In ja, na koncu sva se dobile samo midve, ki sva se v to spustile..ni mi žal, res jo je bilo lepo videti po tako dooooolgem času. Bolj me je razočaralo to, da sva po parih klicih ugotovile, da se jim ni dalo. Ne vem..mene osebno je to malce prizadelo..In potem razmišljam..kje so tisti časi, ko smo se družili skupaj, zganjali norčije u šoli, se zafrkavali in smejali stvarem ,ki so nam danes bedaste? Ja, stari dobri časi, ki jih res pogrešam..pogrešam osebe, ki so pustile določen pečat v mojem življenju. Tolikšen, da si neizmerno želim se dobiti z vsemi njimi..se pogovarjati, obujati spomine.. Danes smo res vsi drugačni.. Ne vem ali je to del krize, ko sem bila dolgo časa "izolirana", ko sem hodila le na faks in domov, se družila samo z ljudmi s faksa pa še to ne vsemi, ko sem se obkrožila samo z določenimi ljudmi..in sedaj želim spoznati nove oz. obnoviti kontakte s starimi. Zadnje čase imam dostikrat željo po pohajkovanju zunaj. Ni važno ali smo na pijači, ali smo nekje na klopci in se menimo, se peljemo z autom u neznano, smo u kakšnem klubu..pogrešam smeh, pogovore o biločem samo da je smeh, pogrešam ljudi. Tako sem prej hodila po centru, polnem ljudi..mrmranje, pogovarjanje slišiš povsod naokoli. Jaz pa sama korakam proti autu szadanim ciljem-gremo domov. V tistem momentu sem želela poklicati prijateljico..ampak sem si premislila, ker je bilo že malo pozno in bi minilo kar nekaj časa, da bi prišla v Ljubljano. In hodim dalje, se pogovarjam z dragim..pogrešala sm ga, želela sem si da bi bil tokrat tu, z mano sredi Čopove. Da bi se lahko stistnila k njemu..ga prijela za roko in peljala neznano kam. Samo da bi bila skupaj, v tisti atmosferi polni ljudi in toplo pijačo v roki.. Opala, in že stojim pred autom..malo žalostna, ker moram domov.. Čutim tudi, kot da bi bila pripravljena na nekaj novega..kot da sem prerasla vse in sem potrebna nečesa svežega, novega v svojem življenju..pa bila to neka nova oseba v življenju, nov kos oblačila, nov stil, nov hobi, novo zadovoljstvo v nečem pač :) ah ja, mogoče vsega po malo, ampak klik v glavi je bil, samo še počasi moram vse to izvesti da nebo prehod prehud :) Po zadnjem "čustvenem zlomu" mi je sicer bolje, res sem lahko vesela ker imam tako prijateljico, ki ji res da lahko zaupam, povem vse, se nanjo kadarkoli obrnem..le še naučiti se moram to pogosteje izkoristiti :P Hvala tudi dragemu, ki si bo vzel čas zame, me bo poslušal, me vodil skozi to in mi tako pomagal..verjamem vase, res da bo težko, ampak VERJAMEM! Ah ja..tako dobro dene tole pisanje..sama v sobi..ko lahko jočem ne da bi me kdo videl..še malo pa se zaderem ne da bi me kdo slišal ;) ..super ste! :)
Spet tu..
Od zadnjega zapisa je minilo veliko preveč časa..ne pomnim več. Toda sedaj, tako kot takrat, ko sem sploh zapisala prvi post, se zopet vračam sem..k svojemu blogu. Tu bo v prihodnje moj izhod v sili, vse dokler bo ratovalo..Ponovno me muči moj notranji svet, ki pa verjamem, da je tokrat v totalnem razsulu. Pogovoriti se ne morem z nobenim..domačimi tako ali tako ne, s svojo boljšo polovico pa tudi ne..vsaj zato ne, ker ne more biti objektiven. Prijateljev pa ne želim obremenjevati..In kaj mi ostane? Ne vem..mogoče se bo našel kdo, ki mi bo prisluhnil..mi pomagal, da to prebrodim in ponovno zaživim brez notranje stiske, ki čutim, da iz dneva v dan raste..raste želja po jokanju, raste intenzivnost mišljenja.. Imam prijatelja, ki je dal vse to skozi..in njegova zgodba me je šokirala. Še posebej zato, ker sem, ko smo se spoznali, mislila, da nima nobenih težav. Pa jih je vendarle imel. Imel ter jih še vedno ima. In v vsem tem sem se najbolj prepoznala sama..kot da sem gledala kako sama pišem tiste stavke. Grozen občutek..Toda za razliko od mene je naredil korak naprej..spoprijel se je s težavami, hodi na pogovore..bi zmogla tudi jaz to? Verjamem da bi, vendar trenutno me je še vsega strah. Strah me je posledic, strah me je neznanega.. Strah me je priznati, da bi rabila pomoč...
Zapozneli PS od Arzena: Povej mi, s kom se družiš in povem ti kdo si!
Odkar živim v Ljubljani se ne družim več kaj preveč z mojimi
prijatelji. Kaj to pove o meni? Sem jih zapustil, sem jih razočaral? So
oni mene? Dejansko so me ja. Tako prekleto otročji se mi zdijo. So
izjeme, a so redke. Veliko sem se presekiral kam gre vse to skupaj, a
pač če ne gre, ne gre. Očitno odraščamo, naše poti grejo drugam. Njim
je vseeno, vsaj jaz tako vidim, čeprav glasek govori, da pa jim mogoče
ni vseeno. Le pokažejo ne to, a kaj naj jim? Naj jih prosim, da mi
povejo vse direkt? V naši družbi sem bil vedno znan kot nekdo, ki pove
vse direkt, a ko pomislim za vse nazaj...ne spomnim se, da bi kdaj kdo
kaj povedal. Spomnim se pogovorov, veliko jih je bilo, a toliko
brezveznih stvari. Potem pa spet pomislim...brezveznih? Takrat ne, zdaj ja. Ni mi žal, da ne bo kdo mislil, vesel sem, da sem imel takšno otroštvo, čeprav bi kakšno stvar spremenil, a se je ne da. Svoje sem naredil, zdaj pa očitno res morem nekaj narediti, čutim nemoč, čutim, da se ne smem naprezat in se trudit ohranjat prijateljstvo, da naj živim svoje življenje in urejam svoj "status" za naprej. Saj ne rabim prijateljev, ne počutim se osamljenega, le pogrešam jih. Ne prijateljev, pogrešam njih. Naše fore. Naše stvari. Bilo nas je sedem. Zdaj nas je... Zavedam pa se, da smo povezani, kajti če se komu kaj zgodi ali pa kdo kaj rabi, smo takoj na zvezi, saj vsi vemo kdo kaj ima in kdo kaj lahko da. Ni nam težko, res ne. A včasih je težko,rad bi tiste čase nazaj a jih ni, jih ne bo, jih ne more biti nazaj. Včasih še tisti otrok v meni upa, a se po drugi strani zaveda-NEHAJ!!! Zdaj odraščaš. Ni težko delat za svoj ljubi kruhek, ni težko si razbijat glavo z krediti in denarjem, saj je vse to zame, za mojo ljubav, za najino prihodnost, za prihodnost otrok. Le pogrešam jih...prijatelji dragi, vem kaj sem bil takrat in vem kaj sem, ko sem z vami. Sem le jaz. Iskren jaz in vi ste me sprejeli, me imeli radi in mi dali vse tiste čase.
Ukrepaj zdaj!!!!!!!!!!!
Odpri...preberi...poglej...podpiši!http://www.ukrepajzdaj.org/index.php Simpl ko pasulj! Predvsem pa pomembno...
Na današnji dan pred 21.leti...
 Žal mi je le, da te nikoli nisem spoznala! Vendar kljub vsemu boš v mojem srcu za vedno! Vedno znova se bom spominjala nate, tako da ne boš nikoli sam! In ja, tisto Najino sliko bom čuvala in shranjevala na varnem vse do konca! Tole pa vedi, da je samo zate! 
PROSTI SPIS: Človeku pač ni vseeno!
Človek je v
svojem bistvu neodločen. Ni ne slab in ne dober. Vse dokler se ne začne
zavedati sveta in se učiti. Ter sprejemati. Slabo in dobro. Kdaj mu postane
vseeno?
Tega noben ne ve zagotovo, kajti vedno obstaja nekaj, neki vzvod, ki odpre pot do človeka, le najti ga moremo. Nekaterim je popolnoma vseeno, nekaterim ni. A tistemu,ki mu je popolnoma vseeno, nekaj obstaja za kar mu ni in tisti, ki najde tisti že prej omenjeni vzvod do tega človeka, tisti je nevaren.
Kajti od njega je odvisno potem, kako bo ta človek reagiral. A v svojem bistvu imamo svojo moč. Moč odločanja. Meni ni vseeno, mogoče bi mi bilo v življenju lepše, če bi mi bilo vseeno. Ne vem in me ne zanima, kajti dokler lahko, bom pomagal in če me bo za koga skrbelo, bom to pokazal. Brez sramu in brez slabe vesti. Človeku pač ni vseeno.
Iščem opornico! Kdo podari?
Tako težko je, ko poslušaš človeka, kateremu družina razpada...človeka, ki ga poznaš celo življenje in veš kakšen je in kakšna je njegova družina...toda na koncu vseeno razpade. In ti ne gre nikakor v glavo, nikakor ne moreš dojeti, da se to res dogaja. Pa si misliš...pa tako perfektna družina so bili...kako je to možno? Njim se to že nebi smelo zgoditi...pa se je...In živiš dalje...iz dneva v dan, po svojih najboljših močeh. Živiš, da preživiš. Pa se nekega dne ravno to zgodi tudi tebi...namreč to, da se tebi tudi družina počasi razpada. Vidiš, da odnosi propadajo...vidiš, da ni več prave, sproščene atmosfere...vidiš, da gre vse skupaj nekaj na silo...vidiš. Jaz jo vidim. Tudi on jo vidi, pa ona tudi. Samo ne vem če jo On. Ne vem če On vidi, da je tu pred nami velik problem...problem, ki se ga sicer ne rešuje danes za boljši jutri...problem, ki se ga samo preskakuje in vsakič znova zopet stoji pred tabo, ampak se ga še naprej preskakuje...problem, ki se tiče vseh nas...problem, ki ga moramo rešiti mi vsi in ne samo jaz ali on ali ona ali On...vsi mi. Vendar tu se moje misli ustavijo...občutek praznine...samota...strah, da se bo zgodilo najhujše... Šele sedaj razumem, kako težko je biti v vsem tem...kako težko je neimeti super familije. Ma saj ne rabim(o) super familije. Zame je super že to, če se družina pogovarja, zafrkava, smeji šalam, veseli vsemogočemu, živi sproščeno...ne razgraja, če ni takoj vse pospravljeno...ne razgraja, če ni oprana posoda...ne razgraja če ni vse tako kot mora biti. Kje pa je vse tako kot mora biti? Nikjer...mi je prav žal. Žal mi je tudi zato, ker se moramo toliko prepirati. Prerekati o tem zakaj nisi tega naredil in zakaj ne tega...kje si bil takrat in takrat...kaj si delal takrat in takrat...ker pač ni bilo tako kot "mora" biti. Toliko energije...porabljene za nepotrebne stvari. Pa me vprašaj...sem srečna doma? Ne...Se vidim v prihodnosti, kako se bom z veseljem vračala domov? Ne ravno, vsaj trenutno ne...Si želiš od doma? Ja, seveda si želim...Pa zakaj drago dekle?...Hm, zakaj? Zato, ker vem da bom nekje, tudi če ne na svojem, vsaj srečna. Srečna z osebo, ki me bo imela rada...ki mi bo to kazala...ki me bo podpirala v življenju...ki me bo bodrila in me pobrala, ko bom na tleh...ki mi bo dala do znanja, da je ponosna name...ki mi bo dala še enkrat vedeti, da materialno ne pomeni nič, kljub temu, da zadnje čase vse bolj verjamem drugače... Želim si imeti Njegovo družino...čisto nasprotje moje...ampak je nikoli ne bom imela. Mogoče svojo lastno, ampak to bo tako ali tako. Ker svojim otrokom ne bom dopustila, da kaj takega doživijo...ne bom dopustila, da se kot mladi psihično uničujejo, ko pa imajo še toliko življenja pred seboj...naj to počnejo tastari... Ampak sedaj je tako ali tako prepzno...no vsaj Zanj je, ker misli da je perfekten in da je boga črna ovčka v družini...da se vsi spravljamo nanj...Zakaj že? Saj drugega ne more videti kot samo sebe, ker meni osebno zgleda, da samo nase gleda...tako kot konj s tistimi rečmi na očeh, da ne vidijo nič okoli sebe, samo naravnost...točno tako je...ampak svet se vrti dalje, njegov svet pa je obstal v času...davno, davno nazaj...in tu se naše poti križajo... In kaj naj še rečem? Ne vem...sploh nimam volje nič kaj več pisati...škoda papirnatih robčkov in časa, ki bi ga morala izkoristiti za učenje...hm, v takem okolju bolj težko ja... Vem le to, da moram držati glavo pokonci...tolikokrat sem jo spustila v svojem življenju...ampak sedaj pa se trudim, da je ne več...čeprav bi rabila pošteno opornico...jo kdo podari? Bi jo z veseljem sprejela...
Outside
...tomorrow will be OK...
Za vse, ki se imate radi!
Jah ne, zopet je bil navaden dan, ko sem pripravljala kosilo. Pa mi oči prinese kup krompirčkou, ki sem jih seveda morala olupit In kaj najdem vmes?Tole...  Pa še z drugega zornega kota  ... Prelep srčič...ni kaj in zato ga pošiljam vsem, ki se imate radi! 
Najina obletnica in še marsikaj...
Da, danes sva z dragim praznovala 4 leta, odkar sva skupaj par. No ja, praznovala v pravem pomenu še ne, kajti to verjetno sledi v petek, ampak skupaj pa sva bila kolikor se je dalo. In ravno ta dan bi moral biti med najlepšimi in najbolj zabavnimi...pa sploh ni bilo tako, ne tako kot sem si želela. Ker so vedno še druge stvari, ki ti kvarijo lepe trenutke, pa če to hočeš ali nočeš. Vse skupaj se je začelo s popravilom pralnega stroja, ki se nam je pokvaril, danes ob pregledu serviserja pa je kar čudežno "ozdravel"? Ne glede na to, da sem celo noč spala k top sem bila celi dan zaspana. Potem me je še fotko klical medtem ko sem vozila v silni gužvi sredi Ljubljane in se ravno nisem mogla pogovarjat, pa še policaji so bili na vsakem koraku. Ja...in tisti njegovi romani...kaj ne zna človek neko stvar na kratko in jedrnato povedat? Kaj ko nekaj pove, misli da sem tako zabita, da prvič nisem zaštekala in mora eno in isto stvar povedat še 5x? Na živce mi gre...In kljub svoji "nesposobnosti" sem vseeno poklicala dotično osebo in se dogovorila za določeno stvar...sem kljub temu še vedno nesposobna?  No potem sva se dobila, sicer je dragi zamujal 45min, ker je imel sestanek ampak jaz seveda o tem nisem bila obveščena in sem zopet zmrzovala v avtu. Ta čas ko sem ga čakala, bila sem tečna že zaradi fotkota, sem počutila glupo, osamljeno, ranljivo, nezaželjeno, zapuščeno...poleg tega pa še smotano, ker nisem imela darilca za svojega dragega  Zakaj je tako težko, če nimaš dinarčkou? In ne maram tega, ko mi ne odpiše ali pa ne pokliče nazaj. Saj ne pravim, da moram isto sekundo, ampak če je že zaseden in tisti trenutek ne more govort ali pisat...pa pokliči, piši kasneje, ko lahko...sploh ne moreš vedet, kaj vse sem razmišljala, da bi se ti lahko zgodilo...grozno je, ko ne veš, kaj se z nekom dogaja, poleg tega pa še skoraj 1h zamuja...glede tega mi ni treba nihče pametovat, da pa sem preveč občutljiva in da me preveč skrbi za vse...ni res, sem normaln človek kot vsak drugi!Potem sem morala še po mamo (beri čez 10min po prihodu dragega)...toliko o celem srečanju...no ko pa sem odpeljala mamo domov pa sem prišla k njemu. In sva bila vsaj malo dlje skupaj kot ponavadi te dni. Bilo je epo...toplo v njegovem objemu, sladko od poljubčkou...mmmm...tako, da sva skupaj zaspala ...No in tako kot pravijo...vse lepo se enkrat konča...tako sem morala iti domov...  Doma pa me pričaka nedelujoči internet...klic sošolke, da imamo kolokvij v petek (beri čez 2dni pa pou)...o tem pa nihče prejšnji teden ni rekel ne mu ni ma...ja fak, folku se je sfuzlal...in ja, še en razlog več, da vsi gledajo samo na svoje riti. Joj kok to sovražm!!!! Kje pa smo bili vsi ostali, ki nas danes ni bilo na faksu? In najbolj glupo mi je (po eni strani), ko asistent reče, da se sami zmenimo za rok. Ja fak, itq se ne bomo, ker se bo vedno nekdo našel, ki mu nekaj ne bo odgovarjalo...a ni najlažje, da sami asistenti postavijo nek rok in če ne moreš takrat pač ne moreš, pa če se postaviš na trepalnice...jebi ga... Samo tako ti je to danes...in zaradi tega sem "ponorela"...odločila sem se, da pa bom od sedaj naprej tudi jaz prasica...pa magari največja...baš me zaboli...ne bom več oseba, ki se bo trudila, da ob njenih dejanjih in besedah ne bo nihče prizadet...zakaj pa bi? Saj tako ali tako vsak gleda samo na svojo rit...pa bom še jaz na svojo, pa naj je še tako debela  ...No, kot je za opazit mi ne "dela"...oz ne dela...pač kakor mu zapaše...na momente sem odklopljena, na momente pa pač ne...tako moram "lovit" njegovo voljo, če želim priti sem gori ...Srečno vsem pa čim manj se kregat pa čim manj bit tečkani (ne gledat mene  )!
Želim si...
Želim si:- da bi se vse slabeo v meni dokončno končalo (vse misli, pomisleki in ostalo, kar spada poleg...)...da bi pozabila na Njo pa na Njo pa na Njo... - da bo faks fural še naprej tko kot do sedaj (na srečo čistim letošnje leto redno, pa četudi niso same 10ke)... - da bi čimprej zaživela na polno, brez skrbi, brez prevelikih finančnih problemov, s svojo drago lubav nekje na svojem, v svojem, najinem miru... - da bi bilo doma manj napeto in da bi bilo vse, kot je bilo nekoč...v starih časih...ko še nisem bila velika in ko nisem ničesar razumela... - da bi bilo čimprej kar se da mirno na svetu (ja...čista manekenska...ampak si res želim, ker ne morem več poslušat, kako mladi umirajo zarad določenih , oprostite izrazu, defektov (in ja...zame to so, ker jim manjka par koleščkou u glavi, ker če jim ne bi potem tega ne bi delali))... - da bi lahko začela delati v svoji stroki...kar se da hitro...in čimpreje (to bi mi res veliko pomenilo...)... - da bi moj dragi najprej končal šolo oz. vse tiste, ki si jih je zadal , pa da bi dobil neko službo z normalnim plačilmo ob osnovnem (normalnem) delu...- da bi naš mali Alfek bil še naprej taki dedec kot je bil do zdaj in da bo še dolgo dolgo živel... - da bom nekega dne dobila, si kupila ali kakorkoli že enega malega mopseka pa francoskega buldoga...malo Ally pa...joj za drugega sm pozabla že...aja, pa malega Mišelinkota  ...- da si bom (bova) nekega dne zgradila hiško...tako epo, mogoče tudi montažno ...- da me bosta moj buši in želodček lepo poslušala in ne bosta več razgrajala in mi nagajala... .................................................................................................................................................................... Želja pa je kljub vsemu še veliko...samo brezveze da še naštevam, ker bi malo potrajalo in bi se potem name jezili, ker ste poslinili tipkovnico med spanjem...zaradi mene in mojih želja ...No...vsem pa želim (joj spet ena želja ), da se vam vse želje uresničijo...če pa že ne, pa naj vas vsaj vodijo po pravi poti...Srečno!
Sama
Sama sem... želim si samo majcene pozornosti... rahlega dotika... nežnega objema... sladkega poljuba... a vseeno... sama sem... 
Obstajata dva svetova...
Ravnokar sem na slo1 gledala eno oddajo. Oddajo o gluhih in naglušnih. Sama jih želim poskušati razumeti, predvsem gluhe. Kajti z naglušnimi je lažje, sama komunikacija je lahko lažja.Ampak vse to je lepo in prav, če ne bi na koncu imela kratek govor še gospa, ki je pedagoginja na šoli. Njen govor se me je dotaknil...mi je res dal misliti... "Danes obstajata dva svetova...svet gluhih in svet slišečih. Družba mojih slišečih kolegov, učencev, prijateljev, znancev je dobra. Pogovarjamo, učimo...toda ko pridejo na vrsto vici, nove zanimive zgodbe in podobno, takrat sem pa jaz odrinjena. Ker jih preprosto ne razumem. Šele tukaj vidim, do kod seže moj svet. Jezna sem nase, ker sem taka, ker sem na ta način omejena. Gluhi ne verjamejo v poroke s slišečimi, kajti mislijo, da se morajo poročati samo gluhi z gluhimi. Ker so slišeči iz drugega sveta, ker se meja ne prestapa. V bistvu pa gre samo za pomanjkanje kvalitete komunikacije oz. za način komunikacije, ki ga gluhi ljudje težje razumemo. To pa se da urediti...se potruditi. Slišeči se bojijo nas in bojijo se prestopiti mejo svojega sveta in ter preiti v naš svet. Toda vseeno se najdejo redki, ki pa jim to ni ovira. Ki jim to deljenje na dva svetova ne pomeni nič, kajti navsezadnje smo vsi enaki. Mi gluhi nismo nič kaj bolj različni od slišečih. Le da ne slišimo. In tisti, ki pridejo v naš svet, s poroko, partnerstvom, prijateljstvom...tisti so najboljši prijatelji nas gluhih..." p.s.: To sem napisala v navedkih, ker je približno tako bilo tudi rečeno s strani te gospe v oddaji...  I love you my bfa
Verjameš ali ne?
Vem, da je zadnje dni kar nekaj govora okoli virusa HIV in AIDS-a...zato prilagam en link, kjer si lahko nekaj več tudi preberete...priporočljivo...zanimiv pogled iz drugega zornega kota nekaterih "top" znanstvenikov...Zanimivo...vendar sama tudi ne vem, kaj naj si o tem mislim...pa vi? http://svet-je-lep.com/prehrana/o_aidsu_malo_drugace.php 
Moje pesmi....moje sanje...moji spomini...
Prejle sem v svoji zbirki nešteto pesmi na računalniku našla eno...tisto eno, pri kateri sem se še posebej ustavila...kajti zaželela sem si jo ponovno slišati...Ob poslušanju se je v meni nekaj prebudilo...nič posebnega, le spomini iz preteklosti...kakih 5-6 let nazaj...ko sem bila še "mala"...ko se je moje življenje v svetu šele postavljalo iz vseh štirih na noge... Spomnila sem se...ta pesem je predstavljala mene takrat...ko sem bila še na gimnaziji in imela neke svoje "fore"...te so seveda minile in se utišale...ampak ob tej pesmi kot da se nekako vrnejo...vrnejo kot lepi spomini... In sedaj si jo bom še enkrat privoščila in uživala v njej...pa dajte še vi ...ah ja...to so bili časi...brez težav, skrbi in zavedanja za kaj res si na tem svetu...čisto najstniško...
1001 misel
Zadnje čase sem z mislimi vsepovsod. Dogaja se marsikaj, jaz pa kot da sem izgubljena...Že sam teden se je začel čudno...kr neki. Verjetno zato, ker vedno ko se v ponedeljek zjutraj zbudim, mi na misel pade naporen teden, ki mu ne bo konca vse tja do novega leta...pa verjetno še malo dlje... V ponedeljek sem šla na faks in to še na predavanje fiziologije živali, ki je res kr neki...še posebno meni, ki ne morem ostati na miru celi 2h...pač je vse skup brezvezno...in ja sej vem, na koncu me bo to teplo po buči Med glavnim odmorom pa me kliče T. ...moja sošolka in ubistvu edina oseba, s katero se lahko normalno pogovarjam in družim na faksu...o ostalih ne bi da koga ne užalim  No in me kliče, naj pridem na parking...meni pa čudno zakaj...pa saj ve pot do faksa pa grem, med potjo pa razmišljam kaj bi lahko bilo...pa si mislim, ah 100% ji moram kaj pomagat nesti na faks...in ko je prišla mi je samo padla v objem...objokana...nisem je še vidla takšne...In sem šele takrat dojela, da je nekaj ZELO narobe...ja, pustila je svojega dragega po 5.letih zveze...v tistem momentu nisem vedela kaj reči. Nisem želela, da bi karkoli narobe razumela, da bi kaj narobe rekla pa bi bilo samo še huje vse skup kakor je..samo objela sem jo in ji dala vedeti, da ni sama...upam da ve... In sem tisti dan...pa še dan kasneje...pa še kasneje (torej danes) razmišljala...ja, dosti razmišljam te dni, še posebno zvečer...pa sem razmišljala o vsem skupaj...o njeni situaciji in želji po tem, da naj bo srečnas svojim dragim ali brez njega...pa o meni in moji lubavi... Te dni se vrača nazaj vse slabo...vse, kar sem nekako, no da ne bom lagala-vsaj 3/4, že spravila v najtemnejši kotiček svojih misli in spominov.Vrača se negotovost...vrača se slabost. S tem pa občutek, da bo kaj narobe...da bo vsega kmalu konec...zaradi tistega Vem, da je lahko reči, da ne bom več taka...da se bom že nekega dne postavila na noge, ampak pošteno postavila...da ne bom en dan trdna kot kamen, drug dan pa krhka kot plast tankega ledu, kjer bi se že samo ob dotiku, pogledu, samo eni besedici sesula na koščke... Zakaj mora biti tako prekleto težko? Zakaj po eni strani nekaj govorim, po drugi pa že sama sebe sprašujem koga tu zafrkavam, kot da ni na kilometer očitno? Mama pravi, da je to bolezen...še sama bom kmalu začela verjeti v to...si priznati, da sem bolana... Želim se samo pobrati in biti normalna...biti močna...biti taka, da nobenemu ne bom zlega naredila...ob enem pa da ne bom doputila, da nekdo meni kaj slabega naredi...da ne bom dopustila, da mi kdo drug uniči vse lepo, kar imam... ...ali pa da mogoče sama ne uničim vse lepo kar imam...
Veliko več pove dejanje, kretnja, videz...kot pa beseda sama...
Pred kratkim sem nekje zasledila tole...Ko je punca tiha - misli na milijon stvari. Ko punca ne reagira je globoko zamišljena. Ko te punca žalostno opazuje, premišljuje kako dolgo boš ostal z njo. Ko punca odgovori: "Z mano je vse v redu." ima grde probleme. Če te punca zgroženo pogleduje, se sprašuje, zakaj ji lažeš. Ko punca spusti glavo na tvoja ramena, želi da vedno ostaneš z njo. Ko te punca želi vsak dan videti, pravi da si lep (ljubi te). Če punca reče: "Ljubim te." ona to res misli. Ko punca reče: "Pogrešam te."' potem te nihče drug ne pogreša tako močno, kot ona. Ne vem...jaz se včasih najdem v tem. Verjetno je že kdo od vas dobil kakšen tak mail ali pa temu podoben...mogoče je nekomu bilo le dolgčas in pač je nekaj napisal...vendar meni se zdi, da je dosti tega kar resničnega. Da veliko več pove dejanje neke osebe, mogoče njegova kretnja ali sam izraz na obrazu...ob tem pa mu ni treba reči nobene besede, niti črke...pa bo človek poleg to opazil, če bo le malo bolje opazoval... Lahko se sliši še tako "nadnaravno", vendar je res. In kaj bi si sama oseba, ki se v tem najde, mislila o človeku, ki naj bi imel to "nadnaravno" moč? Ki naj bi to videl, opazil? Jaz osebno si dostikrat mislim, da bi bilo bolje, če me moj dragi ne bi tako dobro poznal. Ker mu ničesar ne morem prikriti...ker vedno vse opazi...ko mi kaj ni po godu in mi ne paše...ko sem tečna, ljubosumna, brezvoljna...ko sama v sebi rešujem "svet" in nikomur ne povem nič, on pa kar ve, da nekaj ni v redu. Zakaj? Kako? Ker mi je dostikrat težko govoriti o kakšni stvari. Kljub temu, da vem da zna kadarkoli in kjerkoli prisluhniti in svetovati...so mi dotične reči tako glupe, da bi mu jih govorila...in potem se nabira in...nisem takšna kot bi morala biti... Je tako težko skriti, da je nekaj narobe? Meni da... Je tako težko opaziti, da je z nekom nekaj narobe? Meni ponavadi ne...dostikrat vidim, da nekdo ni tak kot ponavadi...in ja, nekako čutim da ni vse ok... Je tako težko človeku prisluhniti? Se z njim pogovoriti? Mu svetovati...če pa že to ne znaš pa ga vsaj objeti? Mu dati do znanja, da ni sam in da je to samo majhen oblaček nad njim v celem njegovem prelepem in sončnem življenju? Nobenemu ne bi smelo kaj takega biti težko...nobenemu...Kajti nikoli ne veš, kdaj se boš ti sam znašel v podobni situaciji...in takrat bo pogovor, nasvet, objem lahko zdravilo... Trenutno stanje duha: ...v odganjanju slabih misli...
{ Prejšnja stran } { Stran 1 od 5 } { Naslednja stran }
|
Na kratko o meni Na prvo stran Osebna stran Arhiv sporočil Kaj pišejo moji prijatelji Foto album Zanimive strani
KategorijeNajnovejša sporočilaTvoj čas = denarHipertenzija Nov list je obrnjen! :) Danes smo vsi drugačni! Spet tu.. Moji prijateljiArzenmaiiculica ILUSIONS kallisto ursula missbee1206 anabell fetis elaine bonboniera mint sabyy odsrcadosrca mojles petrapegi aljazek HerrC kojotka klotilda lucille95 eUssatka sheehs markc 
Število zadetkov: 117160 |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |
