CLOSHEMERLE - Naravnost iz duše naj privre Beseda

Z neko bolečo nostalgijo, pa morda tudi s solzami v očeh, kaj pa vem, se spominjam tistih davnih časov, ko je svet- vsaj pri nas- osmega marca obstal. Otroci so- kot bi pritisnil na gumb- postali pridni in ubogljivi, šefi so stopili s svojih pisarn in mencali in kolegi so se držali resno in dostojanstveno ob kakšnem govoru, ki ga je bilo moč slišati iz radijske škatle o tem, kakšno čudovito revolucionarno vlogo so imele ženske v zgodovini.

Žal so – vsaj v večini primerov- normalno in življenjsko reagirali le možje, ki so se- tako kot je bilo običajno prej in potem- doma usedli za mizo in čakali, da ta stara postreže zajtrk, kosilo ali karkoli že. In marsikateri se je ob tem orosilo oko, kajti hitenje med štedilnikom, mizo in otrokom, ki je pisal domačo nalogo in je s tečnim glasom nenehno zahteval pomoč, jih je prepričalo, da vseeno ne sanjajo, ampak da so prizemljene in še kako stojijo na realnih tleh.

Nekoč so bili časi, ko je rdeč nagelj še kaj pomenil, pa morda tudi kakšna lesena deska za sekljanje čebule, ki jo je sindikat primaknil zraven in to tako, da so potem fotografi lahko ovekovečili predsednika te nadvse pomembne delavske organizacije in fotografijo objavili v tovarniškem glasilu v poduk in opomin vsem poznejšim generacijam o tem, kako je ženska pri nas cenjena in spoštovana.

A hudič se skriva v podrobnostih. Žal tudi moški takrat niso zaznali, da ženskam ves ta cirkus še zdaleč ni bil tako všeč kot njim. Logično, za osmi marec se ga je tudi pilo in veselilo, marsikatere moške hlače so obležale na tleh, a so kaj hitro tudi pozabile na užitke, ko jih je dotični lastnik povlekel nazaj na rit. Ženske pa niso pozabile. O, ne! In glede na to, kako so pričele moške počasi, a sistematično izrinjati od vsepovsod, kjer so jih le lahko, priča o tem, da se svet spreminja v temeljih, da se dogaja revolucija, a tega moški svet zaenkrat še ni zaznal. Razen, morda, nekaj svetlih primerov. Brane Kastelic, novinar, ki nas zasipava z novicami iz Anglije, je v zadnji kolumni ugotovil, da je pred leti pričel delati v strogo moškem svetu. Ko so bile ženske na vodilnih mestih v novinarstvu le še bele vrane in je vsakemu moškemu od sreče zatrepetalo srce, če je slučajno kje na kakšno naletel. Danes je- po njegovem- vse drugače. Moških je komaj za vzorec in ženske jim komandirajo domala povsod- iz vsake paštete.

Menda so za tak nagel, tih in prodoren vzpon žensk krive osnovne šole. Ker so se preveč feminizirale in četudi so razredi pomešani s fantki in punčkami, imajo menda fantki občutek, da so ženske tiste, ki o vsem odločajo, ker enostavno učiteljev kronično primanjkuje. Kar pa se Janezek nauči, to potem tudi zna in zato se danes zdi moškim samo po sebi umevno, da jih ženske kot nekoč učiteljice sučejo tudi pozneje v življenju. Kje so že časi, ko je veljalo za smrtni greh, da bi ženska komandirala in vodila posle.

Svet se ni poženščil le globalno, ampak tudi horizontalno. Namreč: pravijo, da so tudi zato, da se ločuje vsak tretji zakon v Sloveniji, krive ženske iz preprostega razloga, ker jim ni več do tega, da bi molče- kot pred tem njihove babice- trpele, če njihovi moški ušpičijo kakšno moško in – recimo- skočijo čez plot. Samo bedaki bi povzdignili glas in dejali, da je bilo včasih drugače, da so moški takrat s hlačami in tistim kar je v njih, ravnali bolj previdno. Pa sploh ne drži, nezakonskih otrok je bilo tudi takrat obilo. Le da so bile zakonske žene drugačne, saj so znale trpeti in prenašati vseh sort neumnosti, pa je zato veljalo, da je bilo nekoč vse lepo in prav, danes pa je vse narobe.

Ženske so podrle tudi številne mite o sebi. Nekoč je veljalo, da so najboljše partije za zakon tiste, ki znajo dobro kuhati, ki imajo solidno doto in ki so bile nedolžne.

Kaj pa danes? Kateri pa še pade na pamet, da bi se naučila kuhanja? Doto porabijo za študij in z nedolžnostjo opravijo že v najstniških letih, kajti vodilo sodobne ženske je, da uživa in nekaj naredi tudi zase. In nenazadnje: tudi moškega, ki se ne izkaže v postelji, se znajo hitro znebiti. Da pa bi živele tako kot njihove babice? Lepo vas prosim, ne žalite ženske pameti.

Kljub vsemu, kar ženske danes živijo, pa so v sebi ohranile nekaj prvinskega, verjetno je to ostalo še iz Evine dediščine, kdo ve? Imajo občutek za to, kaj bi znalo biti koristno in kaj ne. Znajo se prilagajati, pogosto so kot mačke, a ne le z devetimi življenji, temveč z desetimi, petnajstimi. Koliko je žensk, ki se bo ob večerih naslanjalo na gostilniški pult in blebetalo brezvezne stvari o športu, politiki ali avtomobilih? Dvomim, če bi jih v vej Sloveniji našli toliko kot je prstov na roki. Ženske gredo raje v telovadnice, kjer se sprostijo in nadihajo, gredo na različne tečaje, da se izobražujejo ali pa se- če imajo doma otroke- kako drugače odpočijejo, da so zato naslednji dan ponovno videti greha vredne.

Žal pa ta Evina dediščina vsebuje tudi nekaj negativnega: ženske so bile, očitno, cepljene proti neumnostim, zato pa jih je tako poredko videti v politiki. A tam kjer so, so znale vzpostaviti red- hvala ti Angela Merkel za svetel vzor!

Si lahko predstavljate, da bi danes, ta trenutek, imeli Slovenci eno tako Angelo na predsedniškem stolčku. Vam povem- od ganotja mi stopijo solze v oči, ker pomislim, kako bi vzela v roke vajeti, pa gajžlo in bi vsem tistim neodločnim in cagavim dedcem, ki mislijo, da je tudi parlament gostilniški šank za čvekanje o nebulozah, vtepla malo praktične pameti v glave. Hmja, res mi ni jasno, zakaj je prav v parlamentu patriarhat prisoten v tolikšni meri. Mogoče zato, ker moškim delajo družbo dame, ki so bile nekoč tovarišice in so v odločilnih trenutkih še zmeraj- tudi kot gospe- navajene kimati? Kdo bi vedel. A srčno upam, da bodo šle tudi one že kmalu v pokoj in bodo prišle mlajše, ki vedo, kako je treba ravnati tudi z državnim denarjem, da ostane vsaj za šminko in kakšen obisk v fitnesu.

Aha- kaj sem hotela reči? To, da je danes osmi marec, pač- prvi dan v 9. tednu letošnjega leta in da sem- že navsezgodaj- slučajno naletela na reklamni oglas, ki ponuja tudi lak za moške nohte pa recept zato, kako naj si moški čimbolj neboleče depilirajo dlake, ki so jih- nekoč morda- ločevale od žensk. Tisto drugo, kar je bilo še tipično moškega, pa- glede na izsledke statistike, vedno poredkeje uporabljajo in bati se je, da se bodo zato morale ženske tudi na tem- ključnem področju- pač znajti po svoje….

INTERVJU

S prevajalko Katjo M. Levstak sva se, na večer pred slavnostno podelitvijo Sovretovih nagrad, srečali prvič. Vitka svetlolaska, z lasmi, ki ji padajo po hrbtu, me je prijetno presenetila s toplino in prisrčnostjo. Več kot očitno je bilo, da ji je nerodno, zdelo se mi je, da še bolj kot meni, a kljub temu sva se hitro ujeli, kajti obe sva rojeni v znamenju dvojčkov, kar pomeni, da se začetna trema kmalu umakne sproščenemu pogovoru, brez vljudnostnih fraz. Katja M. Levstak je na slovenski prevajalski sceni dokaj neznano ime, večina je ostala brez diha ob romanu Waiting for the afternoon, ki je, z njeno pomočjo, na mah osvojil tudi slovenske bralce. Ko sem jo opazovala, medtem ko je pila čaj z medom, se mi je zdelo, da nekaj skriva, da mi hoče, morda, celo uiti, nekam daleč stran, na varno. Pravzaprav sem imela veliko težav, da sva sploh navezali stike. Ko sem ji povedala, da mi je urednik Priloge o kulturi za najin intervju namenil le 5.400 znakov, se je rahlo nasmehnila, rekla pa ni nič.

Najprej iskrene čestitke za nagrado. Žirija je letos izbirala med dvajsetimi odličnimi prevodi, nazadnje so se odločili za vas. Kaj menite, zakaj?

Ko sem brskala med podatki, sem zasledila, da sta si romana Waiting for the afternoon Čakam na popoldne, ki je v Sloveniji izšel pred približno desetimi leti, zelo podobna. Slučajno?

Presenečena sem, da ste to odkrili. Zdelo se mi je, da se tega nihče več ne spominja.

To je dolga zgodba. Pravzaprav…(mislila sem, da bo že vstala in odšla)…če vam povem to, potem vam moram povedati vse…

(še zmeraj je oklevala)Zdi se mi, da se je pisalo leto 2001. Po operaciji kolena sem bila več mesecev doma in v tistem času sem veliko pisala, med drugim sem dokončala tudi roman Čakam na popoldne. Prijatelj in sošolec Sergej Sharakan, znani pesnik, mi ga je zelo dobro ocenil in ko sva se nekoč pogovarjala, me je, na moje presenečenje, izzval z idejo, da bi morala za napisano poiskala založnika. Sprva sem bila odločno proti, nenazadnje je bil to moj prvenec, zdelo se mi je popolnoma nemogoče, da bi kdorkoli tvegal in mi dal priložnost. Rokopis sem nosila od enega do drugega založnika, povsod sem naletela na molk in zaprta vrata, le gospod….(pove njegovo ime in priimek), mi je naklonil nekaj minut časa z besedami, da bo prinešeno prebral in ocenil, če je sploh vredno objave. Po približno pol leta ga pokličem še enkrat, a me hitro odslovi z besedami, da vse skupaj ni vredno omembe in da naj pridem po papirje in jih odnesem, ker se na njih nabira prah.

Mogoče res. A ne preveč. V njegovi pisarni sem slučajno naletela na znanko, ki je bila tam v službi in ko sva sedeli ob kavi, se je zaupno stegnila čez mizo in mi zašepetala, naj se ne žrem, ker urednik romana v bistvu ni niti pogledal. Menda je klečeplazil le pred pisatelji, ki bi že s svojim imenom prinašali dobiček.…Skratka, s težavo sem požrla cmok, potem pa sem se, na poti domov, ustavila na banki, najela 200.000 tolarjev kredita in v tistem trenutku sem bila trmasto odločena, da knjigo izdam v samozaložbi in ni ga bilo vraga, ki bi me lahko ustavil.

Knjiga je res izšla še isto leto v 2000 izvodih, a je sodišče prepovedalo njeno prodajo.

Ne, seveda ni. Nekdo iz tiskarne je očitno poklical na pravo telefonsko številko in to je bilo to.

Bilo je grozno. Doma smo preurejali hišo, oba otroka sta študirala v Ljubljani, štipendije ni bilo, moja plača pa je bila, za povrh, obremenjena še s kreditom. Z možem, ki mu ni niti na kraj pameti padlo, da bi me vsaj poskušal razumeti, sva bila že tik pred tem, da greva narazen. In potem se je zgodilo še tisto, najhujše.

Prof. dr. Nikolaj Tilman je bil takrat znani profesor na univerzi, potegoval pa se je tudi za ministrski stolček. Zanj sem prvič slišala konec novembra, ko so me poklicali iz odvetniške pisarne Gričar & Pivk. Povedali so mi, da me bo gospod Tilman sodno preganjal, ker sem v romanu posegla v njegovo intimno življenje. Bila sem šokirana, ostala sem brez sape, sesedla sem se na kavč in pred očmi se mi je stemnilo. V grlu se mi je naredila kepa, bila sem kot preplašen otrok, ki ga pustijo samega sredi temnega gozda.

V katerem liku pa se je gospod Tilman prepoznal?
Da boste razumeli, za kaj gre, vam moram najprej obnoviti zgodbo. Osrednja junakinja, Liza, je zdravnica v nekem podeželskem kraju, poročena s svojo mladostno ljubeznijo. Mož ji ne stoji ob strani, dolgi dnevi njunega življenja pa so prepleteni z molkom in drobnimi hudobijami, s katerimi ji mož da vedeti, da jo celo sovraži. Liza se zaplete v romanco s poročenim moškim, ki pa jo prav tako čustveno izžema in jo obiskuje le tedaj, ko ima njegova žena menstruacijo. Ko Liza to izve, konča zvezo in po spletu nenavadnih okoliščin sreča Petra, ki pa ni običajen moški, ampak sodi med redke izbrance, ki so bili klonirani. Doživita burno romanco, med njima vzplamti silna ljubezen, žal pa se Peter z neverjetno naglico stara in v dobrem tednu potem tudi umre. Zgodba, ki deloma sodi v znanstveno fantastiko, je sicer Tilmana pustila hladnega, razen v tistem delu, ko opisujem poročenega moškega in njegove avanture v času ženinih menstrualnih tegob (smeh).

Hočete reči, da je sodišče prisluhnili tej neumnosti in ni razumelo vaše pritožbe, ko ste trdili, da je roman zgolj in samo plod domišljije?

Žal je bilo tako. Moja odvetnica je na glavni obravnavi delovala zelo neizkušeno in ko sem, ob izreku sodbe, zaslišala, da moram plačati dva milijona tolarjev odškodnine za duševne bolečine, sem izgubila zavest, ob padcu na tla sem se resno poškodovala in z sodišča so me odpeljali naravnost v bolnišnico, kjer sem ostala malo več kot mesec dni.

(glas ji za spoznanje zadrhti). O tem ne bi želela govoriti. Lahko pa povem, da sem že v bolnišnici podpisala vse dokumente, da sva z možem lahko prodala hišo, on si je s svojim deležem kupil stanovanje v Ljubljani, jaz pa sem poplačala duševne bolečine gospoda Tilmana.

Imela sem srečo, da nisem izgubila službe, vsaj to. Teta, ki me je vzela k sebi, ko nisem imela kam iti, mi je svetovala, naj o tem, kar se mi je pripetilo, povem novinarjem. Poznala je ….(pove ime novinarja, ki je bil za svoje delo že večkrat nagrajen, med drugim tudi z Jurčičevo nagrado). Po prihodu iz toplic, moram povedati, da sem takrat tehtala komaj kaj več kot 45 kilogramov, sem pristala na pogovor. Pred kamero sem se usedla dan pred osmim marcem. Novinar je ob slovesu imel solzne oči in namesto da bi mi stisnil roko, me je med vrati, povsem iznenada, objel in me pogladil po laseh. 'Uboga mala', mi je rekel, in je šel. Nikoli več ga nisem videla.

Je bila vaša zgodba sploh kdaj objavljena?
Nikoli. Če se ne motim, je novinar, ki je bil takrat pri meni, trenutno v Kazikistanu. Kot ambasador Slovenije, lahko pogledate na stran Ministrstva za zunanje zadeve, tam točno piše.

Presenečeni pa bodo tudi drugi, ko bodo to prebrali, kajti knjige Stephanie Liehr sodijo med najbolj brane pri nas.

Veseli me, da je tako. Naj povem, da sem leta 2005 roman Čakam na popoldne prevedla v angleščino in ga ponudila Založbi Cucurbit & Bonce v Bostonu. Waiting for the afternoon je doživela milijonsko naklado in lansko leto so jo priredili tudi za filmsko platno….

Vseeno pa ste za prevod Waiting for the afternoon v slovenščino te dni prejeli tudi Sovretovo nagrado…Mar ne spominja tudi ta zgodba na znanstveno fantastiko?

Mogoče (zvonek smeh). Lahko pa mi verjamete, da s prevajanjem nisem imela posebnega dela (smeh).

Romana potemtakem niste niti malo posodobili? Nenazadnje je vmes poteklo kar nekaj vode?

Se vam zdi osem let veliko? Sploh ne. No, ja, nekaj pa vseeno lahko priznam. Spornemu junaku sem zamenjala ime in v tako imenovanem prevodu nastopa tisti, ki mi je leta 2001 uničil življenje. Z vsemi podatki, ki so mi bili na voljo, vred.

Mogoče. ( v očeh ji zapleše na tisoče majhnih vragcev).A za isto stvar me sodišče ne more več kaznovati.

Kot Stephanie Liehr vas pozna praktično ves svet. Bili ste gostja pri Oprah, prijateljujete z gospo Obama, lansko leto ste v imenu Švedske akademije izročili Nobelovo nagrado za književnost Herti Müller. V Sloveniji pa pravzaprav nihče ne ve, kdo ste v resnici. Kako je to mogoče?

Moje življenje je vezano na Opale. Koliko tistih, ki bi me lahko naredili slavno, ve, kje ta kraj je? Nihče. Poleg tega se ne družim s pravimi ljudmi in s svojim življenjem ne vzbujam pozornosti niti doma, med štirimi stenami, niti v javnosti. Ker še nikoli nisem bila na kosilu s predsednikovo ženo, nikoli me še niste videli na televiziji, o meni ne pišejo v rumenem tisku, to pomeni, da praktično ne obstajam. Ni me.

Poslej bo verjetno vse drugače?
Mislite? Podelitev nagrade, na srečo, televizija letos ne bo prenašala. In na podelitvi bom nosila črn puli, ki mi ga je spletla teta. Prišla bom neopaženo in odšla bom neopaženo. Še opazili me ne bodo.

SOBOTNA PRAVLJICA S POMLADNIM PRIOKUSOM

Zakaj polzijo kaplje po šipi? se je spraševal Blaž in se čudil. Z drobnim prstkom je sledil kapljicam, ki so se prehitevale, poskakovale in stapljale.

- Na tisoče, na milijone nas je, so zaklicale kapljice in se narahlo dotaknile mokrih vej.

- Saj nismo mi krivi, če je povsod mokro in če ne sije sonce, so zamrmrali težki, črni oblaki.

Pomlad je priklicala toplo sonce in jasno nebo, zacingljali so zvončki in trobentice so pokukale na dan. April je sedel na črnem oblaku in čakal. Sredi najlepšega sonca je priklical dež, povabil je sneg z visokih gora in črnim težkim oblakom je ukazal, da so dan in noč stresali dežne kapljice na zemljo.

- Ali Aprilu ni nihče kos? Je modroval Blaž, medtem ko je tiščal nosek ob šipo.

- Edino njegov bratec, mesec Maj, ga lahko užene v kozji rog, so odvrnile kapljice in se zbirale v lužo na dvorišču. Stemnilo se je. Blaž je zdrsnil z okenske police in stekel v kuhinjo.

- Tik-tak-tik-tak, čas je že, Spanček Zaspanček prihaja in prinaša s seboj pravljico za

- Ne maram spančka-zaspančka. Raje bi se pogovarjal z dežnimi kapljicami. Takrat, ko

- Poglejte ga, junaka korenjaka. Ker ne mara v posteljo, si poišče cel kup izgovorov, je rekla

mamica. Blaž se je kujal. Jezno je zlezel pod odejo in stisnil medvedka k sebi.

Dežne kapljice so se prijele za roko in tiho zapele uspavanko. Skozi priprto okno jih je

- Malo sem zamudil, pa nič ne de, je še dodal in skočil k Blažu na blazino.

- To so sanje po izbiri, je rekel Zaspanček-zaspanček in odprl Sanjsko torbo.

- Tu so sanje o medvedku sladkosnedku, o regratovi lučki, sanje o majhnih deklicah,

- Hopla, tu so sanje za Blaža! Spanček-Zaspanček je položil na usta prst, ko so iz torbe

pripolzele sanje. Na svojih krilih so prinašale pravljico o beli lastovici.

-Mi jo boš povedal od začetka do konca?je zaspano zamrmral deček. Spanček je prikimal in njegov mehki glas je pričel z nevidnimi nitmi tkati pravljico.

Nekoč, morda je bilo to včeraj ali pa pred letom dni, se je skobacalo na svet pet mladičev. Čiv, čiv, čiv tu smo, so nebogljeno čivkali v skrbno spletenem gnezdu, ki je bilo skrito za tramom.

Bela lastovica je pogledala svoje brate in preplašeno zaprhutala z nežnimi krili.

Deček z velikimi modrimi očmi je držav v rokah fračo in iskal drobne bele kamenčke.

- Zadel sem, zadel sem!, je kričal deček, ko se je veja odlomila in žalostno obvisela.

- O, kaj pa je to?, je vprašujoče pogledal deček, ko je opazil pod streho lastovičje gnezdo.

Skrbno je izbral kamenček in pomeril. Zaslišal se je krik in iz gnezda je padla bela lastovica.

Deček je prestrašeno odskočil. Nekdo od njegovih prijateljev je iztegnil dlan in ujel lastovico. Drobna kapljica krvi je obvisela na peruti.

- Saj ni treba, so se branili otroci in jezno žugali dečku, ki je še zmeraj držal v roki igračo.

Bela lastovica je zaprhutala s krili in se vzdignila v zrak. Potresla je oblak in iz njega so se usuli bomboni.

Deček je jezno zajokal in stekel domov. Bela lastovica je plavala po zraku in se veselila.

Mmmm, mmm, ali je to že konec zgodbe? je zamrmral Blaž in se premetaval po postelji. Nič kaj udobno se ni počutil. Nosek je skrival pod odejo in se izmikal vprašujočim očem Spančka-Zaspančka.

Spanček-Zaspanček, ki ga je komaj kaj slišal, se je le namuznil, zaprl torbo s sanjami in neopazno izginil v Pravljično deželo sanj.

KJE SEM SE DANES IZGUBILA?!

Smučišče Kalič

NEKEGA LEPEGA DNE

Včeraj(petek) se je najprej zgodil pogovor z Bojanom Požarjem....Jako zanimivo, škoda, da vas ni bilo zraven.....

danes pa sem- okoli poldneva- popokala našega lepotca (nečaka) in sva šla.....Pot pod noge, pa preko Ledinice, strmo navzgor- do Mrzlega vrha (kjer se je snemala Kmetija).....

......povsod je bilo še veliko snega, veje so se -čez zimo- lomile in sem in tja je bil pogled nanje prav zanimiv....

ja! telohi! Težko verjeti, ampak na sončnih bregovih jih je bilo vse polno....

ej, a tudi vi vidite enako kot jaz?! Še drevesa se ljubijo, pa da se mi ne bi.....

PETKOV VEČER V ŽIREH

NEKAJ NEPOZABNIH UTRINKOV Z RAZLIČNIH SREČANJ

V več kot 20-letnem obdobju, kar vabim pred mikrofon posameznike, sem se srečala že z mnogimi...Nekateri so že pozabili na to, da smo kramljali, drugi se naših pogovorov spominjajo....Ostale so številne fotografije, danes sem brskala med njimi....Izbrala sem le nekatere, le peščico, da obudim tudi lastne spomine....

Na zgornji smo v Krajevni knjižnici v Žireh. Mimi Malenšek in Ivan Malavašič

meni zelo ljub, žal že pokojni prevajalec František Benhart, na literarnem večeru v Knjigarni ABC Idrija

sogovornik, ki me je prevzel s svojim delom, srčni kirurg, redni profesor, dr. Borut Geršak

.........tole ni bil intervju, ampak nočno metanje iz postelje v izvedbi samih šem......

z avstrijske Koroške je prišel Vinko Ošlak, slovenski pisatelj, publicist in prevajalec

takole je bilo na predstavitvi moje predzadnje knjige Pri hrastu na levo...v Galeriji Krvina v Gorenji vasi

Vinko Möderndorfer, slovenski pisatelj, dramatik, esejist, gledališki filmski in televizijski režiser

...........večer z Akad. prof. dr. Jožetom Toporišičem...uf...kako sem bila na trnjih.....

S publicistko		ALENKO PUHAR,
alpinistko		IRENO MRAK,
pesnico in slikarko		ŽELJKO AUGUSTINOVIČ ter
novinarko		MARJETO SMOLNIKAR

izjemno uspešen in nepozaben koncert v Galeriji DPD Svoboda v Žireh, nastopil je kitarist Mario Kurtjak....veseli me, da mi je uspelo, da sem ga "zvabila" k nam.....

POGOVOR Z EVGENOM JURIČEM

humoristom, satirikom, pisateljem in upokojenim novinarjem, bo vodila Milena Miklavčič.

KAKO MI ZADIŠIŠ, LJUBEZEN MOJA

Vrsto let, točneje od 15. avgusta 1995, stanujem na Linhartovi ulici 55 v Zadobju pri Ljubljani. V enem od blokov, ki so jih naredili kmalu po drugi svetovni vojni sem si kupil garsonjero. Pravzaprav je bilo stanovanje na začetku enosobno, a sem podrl dve vmesni steni, ker sta mi šli na živce. Stanovalec, ki živi nad mano /dr. Perjed, predstojnik Pediatrične klinike/ me je sicer zatožil pri gospe Marjani Kovač na oddelku Javnega stanovanjskega sklada, a brezuspešno, ker steni nista bili nosilni. Za povrhu ta gospa sploh ni bila pristojna za reševanje te pritožbe.

Dr. Perjed je čudak od glave do pete. Ima več sto čevljev, ki jih pušča na hodniku in stopnišču. Zloženi so po barvi in po uporabnosti. Ko stopim iz dvigala, si lahko odpočijem oči na spomladanskih čevljih. Pravili so, da jih kupuje v Milanu in menda sta bila z direktorico uprave banke, kjer delam, nekoč zelo dobra prijatelja. Zaradi mene sta se po nakupovanju tudi srečala v kakšnem hotelu, brigalo me je. Govorice o tem, da obiskujeta nekakšne klube, so bile na našem oddelku zelo sočne in glasne.

Nekoč sem naletel nanj v bližnji pekarni, kjer sem si vsako jutro kupil dve polnozrnati žemlji. Eno za malico in eno za večerjo. Obe skupaj staneta 1,34 evra, in ko mi je prodajalka vračala drobiž, je kovanec za pet centov po nesreči padel na tla in se zakotalil proti vratom.

»Prekleti bedak, štor neumni!« sem zaslišal, ko sem se, rdeč v obraz, dvignil in se zazrl iz oči v oči z dr. Perjedom.

»Oprostite prosim, nisem nalašč,«sem zajecljal in imelo me je, da bi ga s stisnjeno pestjo udaril v nos. Za drobec sekunde sem si celo predstavljal, kako bi se mu ulila kri in takoj zatem sem se počutil laže.

Z robcem se je podrgnil tam, kjer sem se ga dotaknil, najraje bi se vdrl v tla, tako mi je bilo nerodno. Prodajalka je buljila vame in smrkavec, kakšnih dvanajst let mu je bilo, se je na ves glas hihital, medtem ko je odkrito strmel vame.

Na hitro sem se pobral skozi vrata, nekaj nerazumljivega zamrmral namesto nasvidenje, vseeno pa sem s kotičkom očesa ujel prodajalkino dlan, ki jo je dvignila v pozdrav. Zraven se je še prijazno nasmehnila, medtem ko mi je skoraj neopazno pomahala.

S hitrimi koraki sem jo ubral proti Miklošičevi ulici, zdelo se mi je, da vsi, ki so mi prihajali naproti, gledajo vame in se mi smejijo. Vztrajno sem strmel v tla in pazil, kje hodim.

Prešinilo me je, da je še dobro, da nimam otrok, lahko bi se zgodilo, da bi prav on odločal o življenju in smrti koga od njih. Predstavljal sem si, kako stojim v njegovi ordinaciji, sin mi trepeta v naročju, komaj diha, nihče ne ve, kaj mu je, dr. Perjed pa stoji pred menoj in zahteva, naj padem na kolena in ga najprej prosim odpuščanja za vse grehe, ki sem jih storil.
»Ne, ne, ne bom to storil, ne bom!«bi mu glasno odgovarjal, »jaz sem nedolžen, pravzaprav sem žrtev vas in vaših čevljev.«

Takrat pa bi dr. Perjed odprl vrata in me porinil na hodnik, v njegovih očeh bi se valjal srd in bes, slina bi mu pršela okoli ust, ko bi kričal name in me, skupaj z otrokom, pošiljal k vragu na dno pekla.

»Oprostite gospod, je kaj narobe?« zaslišim glas, tik zraven ušesa in ko odprem oči, se zazrem v zaskrbljen obraz starejše gospe, oblečene v črno, ki se je sklanjala name in me trepljala po licu.

»Kaaaj, kaj…kaj se je zgodilo?« iztisnem med zobmi, srce pa mi je za trenutek obstalo, kajti ležal sem na tleh, okoli mene pa se je nabirala gruča radovednežev, ki so zijali vame s svojimi zgovornimi pogledi.

Gospa mi je podala roko, oprl sem se nanjo in se dvignil, bilo mi je nerodno kot še nikoli, preplašeno sem strmel vanjo, nekaj mi je govorila, pa je nisem slišal, v naglici sem pobral aktovko, ki mi je padla iz rok, stisnil sem jo k sebi, iz nekakšne nuje in boječe, kajti ura v frančiškanski cerkvi je ravnokar odbila osmo, jaz bi pa bi moral že zdavnaj biti na delovnem mestu.

Nežno me je prijela pod pazduho in rekla:«Pojdiva, pospremim vas kos poti.«
Ubogljivo sem prikimal, se narahlo naslonil nanjo in sva šla.

Nekaj časa je strmela vame, toliko, da sem povesil pogled, potem pa se je obrnila stran.

»Vseeno stopite do zdravnika. Čim prej!« je še dodala, ko sem držal za kljuko vrat v Slovensko nacionalno banko, kjer sem bil zaposlen.

Šele potem, ko sme že sedel v svoji pisarni (odobraval sem potrošniške kredite občanom) sem se zavedel, da se ji za skrb nisem niti zahvalil.

»Prekleti bedak!« sem se oštel. Trudoma sem se dvignil s stola in oddrsal do čajne kuhinje, kjer sem si natočil kozarec vode.
Še dobro, da sem bil v pisarni sam, Peter, s katerim sva si delila pisalno mizo, je ostal doma zaradi okrevanja po operaciji.

Sezul sem si čevlje in pomigal z otrplimi prsti na nogah. Kolegice, ki so sedele za računalniki v dolgi vrsti vzdolž oken, ki so bili obrnjeni na Miklošičevo, so bile zaposlene s telefoni, delom in same s seboj. Brigita, ki je malo pred deveto uro izginila za vrati, ki so vodila k Ani – Mariji S. Lovran, se še zmeraj ni prikazala. Pravzaprav smo vsi vedeli, za kaj gre, vendar smo se delali kot da se nam niti ne sanja, kaj ženski počneta v sobi, ki je imela tudi svojo kopalnico, kavč in še marsikaj drugega. Na primer ključ v vratih, da sta se lahko zaklenili pred nepovabljenimi sitneži, ki bi želeli zmotiti njun mir.

Pred leti, ko sem bil še vodja oddelka za investicije, mi je bila Brigita všeč. Imela je nežno zaobljeni obraz in živo rdeče lase, ki so ji padali na ramena ter nato izginjali pod šali, brez katerih je nismo videli ne poleti, ne pozimi. Edinole ob osmem marcu se ji je utrgalo, napila se ga je, da zase ni vedela, potem pa je skakala po mizah, prepevala opolzke pesmi in se objemala z vsakim, ki je prišel mimo. To pa sva bila samo dva: jaz in Joško Perne, ki je bil brez ene roke in še danes mi ni povsem jasno, kaj je sploh počel na banki, ker ga nihče nikoli ni videl delati.

Enkrat proti večeru, ko sem popil že tri piva, sem moral na stranišče. Tisto, na našem oddelku, je bilo zasedeno, vrag si ga vedi, zakaj, pa sem odkolovratil v peto nadstropje, tja se sicer ni smelo, klinc pa šefi, sem si zamomljal v brado, ko sem previdno pritisnil na kljuko.

Potem sem ju zagledal. Joško se je naslanjal na vrata, Brigita pa je klečala pred njim in se z obema rokama oklepala njegovega uda, ki ji je mlahedral med prsti kot bi ji hotel zdaj zdaj uiti. Na vso moč se je trudila, da bi ga dala v usta, a ji ni uspelo, zmeraj znova se ji je izmuznil, bilo je prav smešno, če bi bila namesto Brigite katera druga, bi se pričel na ves glas smejati. A ni bila. Zato mi je srce za hip zastalo, mislil sem, da mi bo počilo od silne žalosti, potem pa me je zagledala, njene oči so se razširile v trenutku spoznanja, bedasto se je nasmehnila in se z levo roko podrgnila po licu, pri tem pa je še bolj razmazala ličilo, da se je njen obraz spremenil v zloveščo masko med črnimi in rdečimi madeži, ki so se izgubljali nekje globoko v dekolteju.

Nič ji ni bilo nerodno, kje pa, zamahnila je z roko, češ, pridi še ti sem, pridi, ne bo ti žal, a še preden mi je uspelo, da sem se premaknil, je padla po tleh kot pokošena, na ustih se ji je prikazala pela pena, mislil sem že, da umira, a me je Joško zadržal in odrinil stran.

Sedel sem na školjko in se razjokal. Še nikoli mi ni bilo tako hudo kot takrat. Solze so mi tekle po licu in ni se mi jih zdelo vredno niti obrisati. Imelo me je, da bi stopil do Joška, ga prijel za glavo in jo butal ob zid toliko časa, da bi od nje ostala le krvava driska. Domišljal sem si, da bi me Brigita po tem pravičnem obračunu opazila in se mi pridružila na kavi, ob malici. Povedal bi ji kakšno zabavno šalo, ona bi se smejala, me prijela za roko in mi jo krepko stisnila v znak ljubezni in pripadnosti.

Nič od tega se ni zgodilo. Ko sem se vrnil v razposajeno družbo, Brigite ni bilo več. Ana Marija jo je odpeljala domov, vsaj tako so mi rekli.

Ves poklapan sem se zavlekel v kot in si vnovič natočil piva. Ženske, ki so še ostale, so bile v glavnem pijane. Tista, ki je delala v zakladništvu je odkrito in brez zadrege strmela vame, dokler nisem povesil pogled in se zastrmel skozi okno. Od mene je bila starejša vsaj petnajst let, a to še ni bilo tako moteče kot njena stegna, ki so zaudarjala po zatohlem in po Chanel 5 s katerim se je, to sem videl na lastne oči, pokapala vsaj petkrat na dan.

»Slavko, a se dolgočasiš?« mi je rekla povsem od blizu, malodane se je dotikala ušesa, ko se je podrgnila obme.

»Ne, ne, kar dobro mi je,« sem zamrmral in se odmaknil na drugo stran stola, zdelo se je kot bi želel pobegniti, a ni bilo tako, le neprijetno me je spreletelo.

»Pridi, greva plesat,« je rekla in me prijela pod pazduho ter me proti moji volji odvlekla med stole, ki so križem kražem ležali po tleh. Potem me je zagrabila okoli pasu in se z vso težko naslonila name. Ženske, ki so sedele ob oknu, so utihnile, pritajeno so se hihitale in se butale s komolci in ena je, sploh ne vem katera, zavpila preko sobe:
»Pa pusti tega butlna kmetavzarskega pri miru, kaj se vtikaš vanj.«

Skoraj bi se vdrl v tla od sramu, po telesu me je oblilo in drobne kapljice potu, ki so se nabirale na vratu, so počasi drsele po hrbtu, da me je pričelo mraziti.

Končno mi je le uspelo, da sem se rešil iz plesalkinega objema, planil sem k obešalniku in zagrabil suknjič, šal sem pustil kar tam, saj ga nisem potreboval, potem pa sem zbežal skozi vrata, po stopnicah in ob gromkem smehu, ki me je spremljal do avle, mi je bilo kot obsojencu pod giljotino, tik preden se ostro rezilo zareže v njegov vrat.

Na mizo sem položil sendvič, ki sem ga kupil v bančni kantini. V njem je bilo nekaj salame, rezina sira in solata, bogato polita z majonezo. V spodnjem predalu mize sem hranil tekoči jogurt z 1,5 maščobe. Po mizi sem razgrnil prtiček in vklopil radio. Imel sem pravico do pol urnega kosila, a sem vedel, da bom vse skupaj pojedel prej kot v petnajstih minutah.

Upal sem, da bom med posameznimi grižljaji lahko poslušal prijetno glasbo za sprostitev. Bil sem zelo napet in bolela me je glava, kajti na mizi sem imel dokumentacijo, v kateri je mrgolelo nelogičnosti. A ker je bil posojilojemalec znan odvetnik, ki je bil blizu tudi vladi, si nisem smel privoščiti nobene napake. Medtem ko sem žvečil sendvič, sem se še enkrat bežno ozrl na bilanco njegovih prihodkov in ob številkah, ki so se zarisale pred menoj, se mi je zavrtelo pred očmi.

»Toliko denarja kot ga je ta tip zaslužil na leto, ne bom videl niti do konca življenja«, sem pomislil nevoščljivo.

Peter mi je po telefonu mimogrede omenil, da vse, kar zasluži, pretopi v kokain in da zato potrebuje kredit. Zmajal sem z glavo. Zdelo se mi je nemogoče.

Z vala 202 so se zaslišale Lastovke Elde Viler. Nežna pesem se je trepetaje prelila po pusti in tihotni pisarni. Zaščemelo me je v grlu. Pesem me je spominjala na davne čase, ko sta še živela oče in mama in mi še ni bilo treba oditi od doma.

Nenadoma, kot bi odrezal, napovedovalčev glas prekine znano melodijo in šele čez nekaj trenutkov se zavem, kaj mi sploh pripoveduje.

»……….danes so poslanci z večino glasov potrdili, da Družinski zakonik stopi v veljavo s prvim junijem. Predvidevamo, da bo letošnje poletje potekalo v znamenju gejevskih porok, česar se že veselijo naši hotelirji, ki so v ta namen pripravili več zanimivih in atraktivnih aranžmajev za mladoporočence……..«

Otrpnil sem. Grižljaj se mi je zataknil v grlu in zdelo se mi je, da se je svet v trenutku postavil na glavo. Toplo me je zaščemelo v nedrjih in nepričakovani val ognjenih zubljev je z vso močjo zagorel v prsih, tik pod srcem.

Pograbil sem telefon in poklical svojo najljubšo poslanko, cenjeno gospo Majdo P.

»Oprostite, da vas motim, ampak…A drži, kar so pravkar povedali na radiu!?« sem zajecljal v telefon.

»Seveda drži dragi moj Slavko. Kaj ste pa mislili? Mar ne zaupate naši stranki? Mi zmeraj držimo besedo!«

»Lahko se boste poročili s komerkoli boste želeli. Ljubezen bo imela od danes naprej krila!«

»Kaj takega, kaj takega!« sem nerodno jecljal in solze sreče in zadovoljstva so mi pričele nekontrolirano teči po licih Z odločno kretnjo sem zagrabil preostanek kosila in ga zalučal v koš.

»Bilo bi sramotno, če bi na tako pomemben dan kot je danes žvečil ta prekleti sendvič,« sem si dejal in si z obema rokama poravnal kravato. Pravzaprav bi jo moral zrahljati, ker me je tiščala, a tega nisem storil. Dan, ko so moji preljubi poslanci sprejeli eno najpomembnejših odločitev, se je moral zapisati v zgodovino.

»Odvetniček bo kakšen dan pač moral počakati!« sem zamrmral na pol zlobno, na pol privoščljivo.

Pograbil sem aktovko, se mimogrede pogledal v ogledalce, ki sem ga potegnil iz levega žepa in odločno odkorakal do dvigala.

»Proslavljat, draga moja, proslavljat!« sem bil konkreten. Naj ve, mrha nemarna, da se tudi brez nje lahko na tem svetu dogaja marsikaj.

»Greš na zmenek ali kaj?« je hitro nadaljevala in se brez zadrege muzala.

Besede so mi kar same zletele preko ustnic, za hip mi je bilo celo žal, a potem sem zoprno misel odgnal kot sitno muho.

»Pazi kje hodiš, kreten!« so kričali za menoj, a se nisem zmenil zanje. Hitel sem domov, k svoji Ančki, da ji povem veselo novico.
Od danes naprej ne bo samo moja ljubica, ampak tudi zakonita žena.

Ob teh besedah, ki so se mi ugnezdile v srce, me je od sreče dvigovalo na oblake in imelo me je, da bi delal stoje in se prekopiceval kot otrok.

Malo pred avtobusno postajo sem se spomnil, da z Ančko nimava poročne obleke.

Obrnil sem se na petah in oddirjal po isti poti nazaj. V bližini Parkirne hiše je bila trgovina v kateri sem nekoč v izložbi že videl poročne obleke.

Ves zadihan sem se ustavil pred njo, srce mi je razbijalo kot noro, bil sem ves prepoten in srajca se mi je lepila po hrbtu kot bi bili sredi poletja.

Na srečo ni bilo nikjer nikogar, le zdolgočasena prodajalka je pri blagajni prelistavala Jano.

»Poročno obleko potrebujem. Belo, v čipkah, najlepšo, kar jih imate.«
Glas, s katerim se našteval, kaj želim, se mi je za spoznanje tresel. Sicer pa ni bilo to nič čudnega, kajti ogenj, ki se je razraščal v mojih prsih, je vedno bolj plamtel in bal sem se, da me bodo plameni spremenili v pepel prej, preden bom prišel domov in Ančki sporočil veselo novico.

»Ne razumem. Kakšno poročno obleko neki? Za vas?«
»Ne, ne, ne, za mojo bodočo ženo. Visoka je 1,65, vitka, s prsmi številka 75/A, zelo lepa….«

»Zakaj vaša gospa ne more priti sama?«
Njeno vprašanje me je užalilo in prizadelo obenem.

»Prasica, kako si drzne…..!«
»Pač….ne more….,« sem ji odgovoril čez nekaj dolgih trenutkov. Spet sem pogledal na uro in v grlu me je stisnilo v smrtni grozi, kajti minute so brzele mimo z nadsvetlobno hitrostjo.

Na srečo je babnica neumna le skomignila z rameni in odhitela nekam v ozadje, od koder se je čez čas vrnila z belo obleko, posuto z biseri.

»Zavijte mi jo, takoj, mudi se mi!« sem jo priganjal in vlekel iz denarnice kartico Mastercard.

Ubogljivo je naredila, kar sem ji ukazal.
»726,45 evrov, prosim,« je dejala, ko je porinila predme še račun.

»Toliko?!« sem se začudil. Sanjalo se mi ni, da poročne obleke stanejo pol moje plače.

»Vaša bodoča žena bo nosila unikatno. Izdelali so jo ….«
Povedala je naslov ateljeja, a se ga nisem zapomnil. Ni se mi zdelo pomembno.

»Se boste kmalu poročili?« je bilo radovedno mlado dekle, ki mi je rože zavilo v roza papir.

V bloku, v katerem sem živel, je vladal mir. Dr. Perjed je bil v službi, kajti tudi njegovi čevlji so samevali in žalostno kazali jezike. Nemarno sem brcnil v prvega, ki je ležal tik pred mojim predpražnikom.

»Psihopat! Kdo ima še danes doma tisoč parov čevljev!« sem pomislil kot že tolikokrat v zadnjih letih.

»Kaj pa, če bi si kakšen par izposodil, saj zato sploh ne bo vedel….?«

Prihuljeno sem se ozrl okoli sebe. Nikjer ni bilo nikogar. Vrečko s poročno obleko sem z vso nežnostjo odložil v predsobi na stol, aktovko sem obesil na kljuko, suknjič prav tako.

Nikjer ni bilo nikogar. Še pes, ki je po navadi lajal v sosednjem stanovanju, je bil tokrat tiho. Čevlji, ki so bili zloženi lepo po vrsti, tik ob zidu, so me vabili. Mamljivo vabili. Šele sedaj sem opazil, da so vseh barv. Ne le črni in rjavi. Vmes so bili temno rdeči, vijoličasti, semiš, čevlji s sijočim usnjem, zamolklimi odtenki, z luknjicami, špičasti, v modro-beli kombinaciji, zeleni s svetlim podplatom, z vezalkami, zadrgo, paščki, kombinirani s platnom in bleščicami.

Čevljev je bilo preveč, da bi se lahko zlahka odločil, v katerih bom šel k poroki. Stekel sem v kuhinjo in si natočil kozarec vode. Četudi ni bilo vroče, sem bil žejen kot sredi najbolj soparnega in zatohlega poletja.

»Razmišljaj, razmišljaj Slavko!« sem si govoril in si brisal potne dlani ob hlače.

Še enkrat sem stopil na prag in ko sem s pogledom zaobjel čevlje, ki so ležali pred menoj, sem se zazrl v črno-bele, brez vezalk. Ob strani so imeli sponko, lično in nevsiljivo.

Previdno sem jih vzel v naročje in stisnil k sebi. Dišali so po usnju, zelo sveže in pristno kot bi jih kdo pravkar zloščil.

Še enkrat sem se nagnil čez ograjo, a nikjer ni bilo nikogar. Tiho kot v grobu.

Roki sta se mi še zmeraj rahlo tresli od nervoze, ko sem brskal med srajcami. Imel sem dve beli, a nobena ni bila najbolj čista. Vsako sem imel že vsaj dvakrat na sebi. Nazadnje sem izbral tisto, ki je imela ruski ovratnik. Nekoč mi jo je kupila mama in ko sem jo imel prvič na sebi, je sijala od sreče in ponosa. Ob misli nanjo, me je zaščemelo v očeh.

V spodnjem predalu omare sem imel vsaj sto kravat. Nekatere so bile službene, druge sem si kupil ob različnih priložnostih. Rumene, z velikimi črnimi krogi, ki so bili neenakomerno posejani sem in tja, še nikoli nisem nosil. Brez razmisleka sem jo potegnil iz predala in ko sem jo položil zraven bele poročne obleke, sem v trenutku spoznal, da si boljše kombinacije skoraj ne bi mogel zamisliti.

Odločil sem se, da zadnjo noč pred poroko prespim na kavču. Že stari ljudje so govorili, da ni dobro, če ženin vidi nevesto na dan pred poroko. S tem, da jo bom moral jutri sam obleči, si sploh nisem belil glave. Malo pred polnočjo, ko sem se še zmeraj premetaval po postelji, sem se boleče zavedel, da mi manjka njena bližina, vonj, njen dotik. K sebi sem stisnil blazino, toda že čez nekaj časa sem jo zalučal na tla, ker sem pričel kihati. Očitno sem bil na peno, ki se je skrivala v notranjosti, alergičen.

V zvoniku je odbila druga ura. Četudi je bilo okno zaprto, sem slišal vsak najmanjši premik težkega zvona. Zgornji del pižame mi je zlezel pod pazduho in po golem hrbtu me je neprijetno hladilo. V temi sem poiskal haljo in se ogrnil z njo. Bosi nogi sta zdrsnili v copate, in prej, preden sem odškrtnil vrata v spalnico, kjer je počivala Ančka, sem se še dvakrat brcnil v goleno. Zaklel sem tako kot sem včasih slišal preklinjati očeta, zlasti še, kadar mu je kladivo ušlo iz rok in se je po nerodnosti udaril po prstu.

Ančka je ležala točno tam, kjer sem jo pustil prejšnji dan. Bila je pokrita z rjuho in njeni črni lasje so se kot slap spuščali preko blazine. Prsi, ki so se bočile pod spalno srajco, so bile jedre in čvrste in ob misli, kako voljno so se vsakič vdale mojim dlanem, sem se nasmehnil.

Pobožal sem jo po licu. Ob nežnem dotiku so se ji okoli ust naredile drobne gubice, veke so se razprle in vame se je zazrla s svojimi velikimi modrimi očmi.

»Ljuba moja.,..« sem dahnil, potem pa sem se sklonil bliže in jo poljubil na čelo.

Z dlanjo sem počasi zdrsnil na njen vrat in se poigral z gumbom na pižami. Počasi sem ga odpel in za trenutek zaprl oči, kajti pogled na razgaljeno ramo me je zmeraj spravil pokonci.
»Moj bog, kako si lepa!« sem zašepetal in jo previdno stisnil k sebi.

Komaj slišno je zaječala, ko sem se dotaknil nabrekle bradavice in jo zaobjel z vročimi ustnicami.

»Oprosti mi, ker sem te pustil vnemar, ljubica moja. Naj se gredo solit stare vraže, moja si, moja in niti eno noč te ne bom pustil same!«
Zdelo se mi je, da se je drobno nasmehnila in še bolj sem jo privil k sebi. Potem sem si slekel pižamo in ko sem stal pred njo gol, me je imelo, da bi se zjokal od silne ljubezni, ki sem jo čutil do nje.

Iz vrečke sem počasi izvlekel belo poročno obleko in prej, preden sem ugotovil, kje je spredaj in kje zadaj, sem bil že skoraj slep od silne strasti, ki me je vlekla k edinemu bitju, ki mi je v tem življenju kaj pomenilo. Skrbno sem poravnal gube in gubice in ko sem ji z glavnikom uredil še lase, me je razganjalo od ponosa.

Previdno sem jo položil nazaj na posteljo in v tistem trenutku, ko sem jo hotel pokriti z rjuho, da jo ne bi zeblo, je narahlo razkrečila nogi, le toliko, da so se metulji, ki so že ves večer frfotali v mojih nedrjih, planili pokonci, razprli krila in se dvignili navzgor, daleč, daleč navzgor….Zakopal sem glavo v šumečo svilo, z zobmi sem odtrgal podveznico, z jezikom sem se dotaknil njenega trebuha in potem ko sem se povzpel nanjo, so me oblile solze sreče, ki niso prenehale teči niti tedaj, ko sem ves izmučen in izžet obležal med zmečkanimi rjuhami.

»Ko boš moja žena, se bova ljubila stokrat na dan,« sem zašepetal in jo še enkrat poljubil na usta.

DAN, ZA LEPE, PRIJAZNE IN TOPLE TRENUTKE

..... naj bo tale ciklama v včerajšnjem snegu namenjena vsem tistim, ki bi danes radi doživeli objem, pa ne bo nikogar, ki bi to storil....

vsem, ki bi sami radi komu naslonili glavo na ramo in mu rekli kaj lepega, pa ne bo nikogar, ki bi "hranil" ramo za vas.....

naj bo ta drobna pozornost namenjena vsem tistim, ki imate- na katerikoli način- radi mene, pa mi tega niste še nikoli rekli....ali pa ste....., pa nisem "dobro slišala".....

pa naj moja iskrena želja, da se vsakemu izmed vas danes zgodi kaj lepega, obrodi obilne sadove, od katerih boste v svoji duši "nahranjeni" še lepo število dni.....

dr. FRANCE PREŠEREN SE OBRAČA V GROBU, KULTURA SE ONEGAVI S PSI?

Danes je Dan kulture, ko bi se spodobilo, da bi rekli kakšno besedo tudi o tem, koliko kulture pa je- kljub visokodonečim besedam- še med nami. Ali so proslave tiste, ki nas lahko prepričajo, da kulturo kot tako vendarle imamo? Ali pa je vsebina vsakdana premočna in preveč v nebo vpijoča, ko trdi nasprotno- da je kulture vedno manj? Zlasti tiste- srčne kulture, katere bi pa- vsaj ponekod- že morali iskati s svetilko ob belem dnevu, pa bi imeli precej težav, preden bi jo našli.

Miran Zupanič, predsednik nacionalnega sveta za kulturo in režiser, se je na včerajšnji Prešernovi proslavi odzval na izjavo Slavoja Žižka, ki je dejal, da bi bilo najbolje, če bi v Cankarjev dom, polnem slovenskih umetnikov, podstavili bombo. Ob teh besedah pa se takrat, ko so bile izrečene, slovenska javnost ni niti za milimeter zganila.

»Ali tišina pomeni, da se Slovenci s tem strinjajo?« se je spraševal Zupanič.

Nato pa je še dodal, da se politična elita na številne, dolgoletne probleme slovenske kulture itak ne odziva in jih ne rešuje. Umetniki ob vsem tem ne bi smeli molčati, a vseeno molčijo, še manj čakati na politiko, a vseeno čakajo prav nanjo. Kajti resničen umetnik je tisti, čigar mesto je na strani svobode, je sklenil Zupanič.

Sanja se mi ne, kaj se je motalo po glavi tistim, ki so sedeli v dvorani, a ker menim, da je bilo med prisotnimi tudi precej politike in tako imenovane slovenske VIP kaste, predvidevam, da so med tem govorom- vsak pri sebi- veselo prepevali tisto pesmico »Kaj nam pa morejo, če smo vesel'«.

Ob zadnjem krvavem dogodku na rob pa bi, navsezadnje, tudi Zupanič že lahko vedel, zakaj tistim, katerim je bil ta del njegovega govora namenjen, dol visi za njegove besede, kajti preveč dela imajo sami s seboj in s tem, da počistijo svinjarijo, ki jo je povzročil- na očeh javnosti- eden izmed njihovih. Tokrat pa se je verjetno- v vsej zgodovini rumenega tiska pri nas- zgodilo prvič, da je bila javnost o nečem obveščena prav zahvaljujoč njim. V nasprotnem primeru bi se vse skupaj pometlo pod preprogo, karavana bi šla dalje, mi, neuki in nevedni, pa bi se z grozo v očeh ponovno zgražali nad psi, namesto nad človekom, ki je vse skupaj zakuhal.

Morda ta primer z bulmastifi, če končno že enkrat odkrito pogledamo resnici v oči, odpira tudi vprašanje o raznovrstnih človeških patologijah, tudi o patoloških odnosih ljudi do živali, ki nimajo nikakršne zveze z ljubeznijo do živali, odpira pa se tudi vprašanje o vplivnih slovenskih posameznikih in neformalnih socialnih omrežjih, ki vedno bolj obvladujejo slovensko politiko. Kajti politika, ki kloni pod tovrstnimi pritiski, pelje v pogubo ne samo posameznika, temveč slej ko prej tudi celotno državo in vse njene državljane.

Ob tem, zadnjem dogodku, ko smo bili vsak trenutek priča, kako so tisti, ki so bili posredno ali neposredno odgovorni za grozljivosti, hoteli le-tega nemudoma pomesti pod preprogo kot da ga ni bilo, obenem pa- kakšna grotesknost!- na vseh možnih in nemožnih TV-soočenjih prelagati odgovornosti drug na drugega. Ob gledanju teh omizij je bilo normalnemu človeku, ki ima še nekaj občutka za spodobnost, slabo in mu je šlo na bruhanje. Obenem pa nehote pomislimo, kaj pa, če so podobno počeli že pred tem, pa se niso ujeli v zanko, v eni sami želji, da bi zaščitili sebe, da bi bile njihove-četudi umazane roke-videti čiste in neomadeževane?

Recimo takrat, ko (še) lovijo novinarje in jih sprašujejo, kdo jim je posredoval podatke o Ultri, namesto da bi raziskovali, kaj se je v resnici dogajalo s krediti?

Po javnomnenjski raziskavi tudi predsednik države ni bil več najbolj priljubljen politik v Sloveniji, in to zato, ker je izročil odlikovanje Tomažu Ertlu. So anketirani s četrtim mestom, ki so mu ga prisodili, pokazali svoje nestrinjanje?

Še slepi so uvideli, da se Slovenija vedno bolj deli na naše in na vaše: na priviligirance, ki lahko počno vse, kar jih je volja, in na tiste ostale, ki jih, karikirano rečeno, vtaknejo v keho že zaradi ukradene kure.

Ko so leta 2006 bulmastifi zverinsko oklali Megliča, je bil to- tako je včeraj na TV omizju poudarila Svetlana Makarovičeva, le neprijeten dogodek, nekaj pač, kar je bilo treba pomesti pod preprogo in na to pozabiti. In – seveda- najeti odvetnike, tiste naše, potrkati na vrata naše politike, ki so t. i. našim spet vdano šli na roko - in našim se ni zgodilo nič. Meglič ni bil deležen niti enega povsem običajnega opravičila, kaj šele, da bi elita dovolila, da se mu za vse, kar je preživel, izplača odškodnina.

Še več: ko je takratna pasja lastnica Zora Roter jokala in milo prosila, naj ji ne usmrtijo otročičev, so se je milostno usmilili in dali pse v t. i. prevzgojo, kar je stalo bogvedi koliko. In novice o tem, kako postajajo bulmastifi bolj pametni in čustveno bolj normalni, so sem in tja polnile časopisne vrstice, četudi bi ob branju le teh, vsak normalen človek moral vedeti, da živali, ki prvič ugriznejo, ni več moč prevzgojiti. Niti z denarjem, niti z zvezami, niti z odvetniki. Čeprav se pri nas razmišlja, da pa se to da.

Z ljudmi, ki v sebi čutijo potrebo, da živijo v istih prostorih s tako imenovanimi nevarnimi psi, je nekaj hudo narobe. Da pa imajo te pse ob sebi še za kakšno drugo izživljanje, to pa je sploh pataloško in nedojemljivo. Ko sem v teh dneh obiskala nekatere slovenske internetne erotične strani, sem z grozo v očeh ugotovila, da se je spolni odnos med človekom in psom med nekaterimi Slovenci že dodobra udomačil in da nekaterim tovrstno sožitje pač ni nič takega, kar bi bilo obsojanja vredno.

Očitno je naša družba vedno bolj bolna, pa ne zaradi problemov s psi, ampak zato, ker menimo, da je z denarjem mogoče kupiti vse. In kot je zapisal Kobilica:«Tokrat je šlo za pse, ki so požrli lastnika, bo naslednjič kakšen zmešan fotr v vrtcu naredil masaker in ker bo odvetnik dosegel, da so vsi, ki so bili zraven, videli narobe, bo lepo odkorakal domov? Variant na to isto temo je še veliko. Kdo je bil kriv v primeru bulmastifov, kdo je dovolil, da se jih lastniku vrne, se da takoj ugotoviti. Glede na to, kar pa se v tem trenutku dogaja, pa se bojim, da se moramo državljani Republike Slovenije bati politikov, ne pa psov.«

ČE ŽELITE IZDATI KNJIGO, OBRNITE SE NA EKSLIBRIS!

Gregor Podobnikar /uredništvo, direktor/ in Jelena Lasan /uredništvo, vodja oblikovanja/ sta mlada in zagnana lastnika prav tako mlade založbe Ekslibris. Nedavno tega smo se srečali ob čaju in pokramljali o tem in onem, besede pa so se ves čas vrtele okoli knjige. Pripovedovala sem jima o težavah, s katerimi sem se soočala, ko so se rojevale moje knjige, skrbno sta prisluhnila in potem v en glas zatrdila, da pa bo pri njima vse drugače.

»S svojo prijateljico Jeleno sva se odločila, da odpreva založbo zato, ker že lep čas ugotavljava, da so na poti med priznane pesnike in pisatelje prikrajšani zlasti tisti, ki se z željo po svoji lastni knjigi srečujejo prvič. Odločila sva se, da jim pomagava najprej z nasveti, poiščeva najbolj ugodno ponudbo za tisk, pozneje, ko bo knjiga že na mizi, pa bi organizirala tudi promocijo po medijih, knjižnicah, vključno s predstavitvami in literarnimi večeri. Želela bi, skratka, če bi ustvarjalci tako želeli, pomagati pri celostni podobi knjige. Zavedava se, da je pomoč še kako dobrodošla, nenazadnje je Jelena tudi sama pisateljica, pa tudi ona je bila tista, ki me je navdušila za to delo,« je povedal Gregor.

Tudi sami veliko berete, vas kdaj zamika, da bi o pisatelju radi izvedeli kaj več?

»Pri nas je, žal, tako, da o znanih pisateljih in pesnikih vemo domala vse. Teže pa se je dokopati do podatkov o tistih, ki so pri pisanju šele začetniki. Sklenila sva, da bova zapolnila to vrzel na ta način, da bova o piscih zbrala tudi ustrezno gradivo in ga- v smislu medijske prepoznavnosti- ponudila na več različnih načinov, kakšnih, pa se bova s pisočim individualno dogovorila.«

Jelena, kdaj ste vi začutili, da morate pisati?
»Od tega je že lep čas. Bila je ljubezen na prvi pogled, ki je sprožila tudi prvi verz. Izdala sem že pesniško zbirko, pred tem pa sem objavljala v literarnih revijah.«

Kakšna je bila vaša pot do knjige?
»Ni bila preveč zapletena, verjetno tudi zato ne, ker sem imela že precej pesmi objavljenih v različnih revijah, kar je opazil tudi založnik, s katerim sem potem z lahkoto našla dogovor.«

»Sem tudi slikarka, kiparka in grafična oblikovalka, zato bom vesela, če bom lahko knjigam, ki bodo izšle v naši založbi, oblikovala zunanjo podobo, ki bo, vsaj tako si želim, drugačna, sveža, edinstvena. Menim, da prav naslovnici posvečamo premalo pozornosti, kajti ta je namreč neke vrste platno, ki mora pritegniti tudi s svojo vizualnostjo.«

Kako bodo avtorji, pisatelji in pesniki, ki želijo izdati knjigo, našli pot do vaju?

»Tega, da se spoznamo in da se usedemo za mizo, si želiva najprej. Zavedava se, da bo treba vložiti nemalo truda, a ponujava roko. To bi bilo za začetek dovolj. Ko navežemo stike, si izmenjamo želje in pričakovanja, potem pa bi bil to že prvi korak do knjižne izdaje. Dodala bi še, da želiva spodbujati ustvarjalnost, verjameva, da se veliko talentiranih avtorjev skriva tudi na blogih, kar nekaj sva jih že prebrala in upava si reči, da bi bila vesela, če bi tisti, ki v sebi čutijo željo po knjigi, z nama navezali tudi stike. Vse podatke lahko najdete na naši internetni strani http://www.ekslibris.si/index.php/urednitvo

Milena, vesela pa bova, če objaviš še prvi nagradni natečaj naše mlade založbe Ekslibris.«

natečaj za najbolj izvirno pesniško zbirko.

Sodelujejo lahko vsi avtorji ne glede na starost ali temo, ki pišejo v slovenskem
jeziku in katerih dela, še niso bila natisnjena v knjižni obliki.
Udeleženci natečaja so sami odgovorni za avtorstvo poslanih del.

Vsakemu prispevku naj bo dodano avtorjevo ime, naslov (tudi elektronski), letnica
rojstva in telefonska številka.

Prispela dela bo prebrala tričlanska strokovna žirija Založbe Ekslibris.
Ocenjevala bo vašo drugačnost, izvirnost, ustvarjalno filozofijo
ter celostni umetniški vtis. Odločitev komisije glede zmagovalca bo dokončna in se nanjo ne bo mogoče pritožiti.
Nagrajence bodo objavljeni na spletni strani ekslibris. si

NAGRADA: Najboljša zbirka bo natisnjena v 100 izvodih, predstavljena na
literarnem večeru in aktivno promovirana še 6 mesecev po zaključku
natečaja. Avtor drugo in tretje uvrščene pesniške zbirke prejmeta vsak po en bon za 20 % popust pri vseh naših storitvah. Poslanih prispevkov ne vračamo in svetujemo, da obdržite kopijo.

Prispevke je potrebno poslati do 13. aprila 2010 na naslov:

Založba Ekslibris - literarni natečaj za najboljšo pesniško
zbirko, Št.Jurij 72, 1290 Grosuplje (zaželeno na zgoščenki) ali
po e-pošti na uredništvo@ekslibris.si

Vse aktualne
informacije o natečaju bodo objavljene na spletni strani Založbe
Ekslibris – www.ekslibris.si
Veselimo se vašega rokopisa!

KDAJ S E ŠE KLOVNI NEHAJO SMEJATI

Nekje v Zakajčkovi ulici so zaškripala vrata. Skoznje se je prikazala kuštrava glava.

- Pozdravljene ptice, dobro jutro rože, kako ste prespale noč? je klicalo majhno, boso bitje, ki

je skakalo po rosni travi. Sonce se še ni niti dobro zbudilo, ko je zagledalo Blaža.

- Rože cvetijo in trava se umiva v rosi. Ptice pojejo na ves glas in-poglej! Čebela

Dečkov nasmeh se je dvignil v zrak, odplaval po ulici in mimogrede potrkal na okna. Veselo

je zacingljalo in celo naročje dobre volje in smejočih iskric je napolnilo male spalnice, kjer

- Mmm, vsepovsod diši po rožah, je zašepetala Tanja in se nagnila čez okensko polico.

Na njivi se je za hip pokazala drobna, črna glavica. Potem se je hribček zemlje razmaknil in krt je prilezel na plan.

- Poglej, poglej, je rekel, sonce je že visoko, jaz pa sem komaj pričel riti pod zemljo.

- Kdo je že videl, da bi mravlje rajale, plesale in se smejale? Tu nekaj ni v redu.

A vseeno je zaigral najbolj poskočno pesem, kar jih je znal. Mravlje so se zasmejale in delo jim je šlo veliko hitreje od rok.

- Zakaj se smejemo? je pobaral deček brezo, ki je rasla na vrtu. Drevo je sklonilo veje, se

- Moja mama pravi, da včasih hočemo s smehom skriti, če nam je hudo, se je spomnil

- Ampak … zadnjič sem se smejal, ko se je Gašper prevrnil s kolesom. Rečem vam, še danes

se režim, ko se spomnim, kako se je obrnil v zraku in potem telebnil na tla, je pripomnil

- To … to.. to sploh ni bilo smešno, se je razjezila Tanja. Gašperja je takrat zelo bolelo, ker si

- O, pa je bilo smešno ….. ha, ha, ha, kako se je cmeril …. In kako je motovilil sem in tja … ha,

- Sram naj te bo, so ogorčeno vzkliknili prijatelji. Spogledali so se, potem pa so se obrnili in

odhiteli stran od njega. Iz trgovine z igračami je stopil klovn. Imel je pisana oblačila in velika

Na pločniku je naredil preval in poskok, potem pa je pričel metati v zrak žogice. Mimogrede jih je spretno lovil.

Od nekod se je vzel še kodrast bel psiček, se postavil na zadnje noge in zaplesal. Klovn je

zaigral na orglice, da so otroke zasrbele pete. Zaplesali so in se razposajeno prekopicevali

sem in tja. Tudi Blaž se je pritihotapil bliže. Skril se je za bližnji vogal in jih opazoval.

- Nekaj sem ga polomil, si je rekel čez čas. Ampak … kaj morem, če se mi je zdel Gašper v

resnici grozno smešen … Kaj pa, če je grdo, kar sem počel … prava reč, bodo že pozabili.

Toda Tanja, Nika in Gašper niso pozabili. Ko so ga zagledali, kako se jim približuje, so se

- Krasen klovn, kaj pravite, je začel Blaž in si vtaknil roki v žep. Pogledal je zdaj enega, zdaj

-Pa nič, je jezno zarobantil Blaž. Z vso ihto je brcnil kamen in stekel stran.

Klovn se je začudeno vzravnal in gledal za njim. Potem se je prijet za trebuh in pričel

Otroci so kmalu pozabili na Blaža. Deček pa je tekel na vso moč. Niti enkrat, ko je že

- Sem ga pa res polomil, je premišljeval, medtem ko je sunkovito lovil sapo. Pa kaj morem zato, če je bilo videti tako smešno ….

Ves zadihan se je zvalil na štor, ki je molel iz podrasti. Obraz je zajel med dlani in na tisoče

- Mogoče pa res ni bilo lepo, ker sem se smejal Gašperjevi nesreči, mogoče… Mh, kako neki bi se meni zdelo, če bi se mi kdo takole smejal. Ja, premikastil bi ga, častna beseda in niti za trenutek ne bi premišljeval. Ampak Gašper …..bolelo ga je … saj se mi je smilil ne rečem …. Toda…… priznam, da ni bilo lepo ….. pa kaj naj naredim … naj se postavim na glavo, ali kaj? Tanja, Nika in Gašper me še pogledajo ne … jezni so name …… najbolje bo, da še enkrat poskusim …. Stopil bom k Gašperju in mu rekel, da nisem mislil nič hudega ….. ja, tako bom naredil. Mogoče pa potem ne bo več jezen name.

Blažu se je globoko oddahnilo. Kar naenkrat se je počutil lažjega. Poskočil je visoko v zrak in se prekopicnil v travi. Potem se je spustil navzdol po hribu, in ves zasopel zavil v Zakajčkovo ulico. Prijatelji so se še zmeraj drenjali okoli klovna in se smejali. Držali so se roke, kot bi se bali, da bi se kdo izmed njih ne izgubil.

Blaž se je pridrenjal bliže. Položil je dlan na Gašperjevo ramo in narahlo stisnil.

- A, ti si, je rekel deček, ko se je za hip ozrl nazaj. Blaž je pokimal. Niti besede ni mogel

iztisniti iz sebe, in nenadoma se mu je zazdelo, da se mu je naredila v grli ogromna kepa, ki

- Oprosti Gašper, je začel, nisem se ti smejal zanalašč … veš … kar tako je prišlo … ampak

…. sedaj … ko sem razmislil …. ja … sedaj sem prepričan, da ni bilo prav … saj mi ne zameriš

- Je že pozabljeno, je vzkliknil in lopnil Blaža po hrbtu. Tanja in Nika sta naredili prosto, da je

Klovn pa je še zmeraj plesal in risal smeh ter trosil vesele iskrice okrog sebe.

LAHKONOČNICE

zaenkrat še o ničemer ne razmišljam. Leto 2010 je še zmeraj nepopisan list in moje sive celice se pasejo na sočni travi na oni strani Meseca

(Trije Kondorjevi dnevi leta 1975) Robert Redford reče:«A mislite, da govorite resnico, če vas ne ujamejo na laži?«

Kdor je pozabil »kupiti« božične želje po miru in novoletne obljube, objeme in vse ostalo, pozor: trgovina »Pri teti Mici« bo odprta tudi čez leto. Vi meni prijazen nasmeh- jaz vam 50 % popust pri nakupu že omenjenih »artiklov« Pa srečno in pohitite, da ne zamudite

Pride trenutek, ko me je strah ob misli, med kakšnimi zombiji živim: (komentar z nekega bloga) Anja pravi, 3.12.2009 ob 09:17 "Rekla bom samo to, da bi rajši mela 10 psov, kot enega otroka. Ker psi so zakon. Froc pa odžira denar in živce, koristi pa nimaš nobene od njega."

Nelly Haynes je nekoč dejala:"Pred ljudmi se redkokdaj umaknem v samoto. To se zgodi edinole v primeru, če me nenehno in neupravičeno kritizirajo, če vse, kar storim zanje, zavrnejo z besedami, da je zanič in ničvredno in če me vlečejo za nos na način, da izpadem neumno.«

Vlada svetuje: Ljubite se......(takrat človek praviloma ni lačen, ker je sit ljubezni)

Dokler vzdržujemo mit lastne popolnosti, bomo neprestano v vojni z nepopolnostjo pri drugih.....

Utrinek iz vsakdana: Velikokrat nam je dano, da poslušamo tiste, ki vedo »vse« o tem, kako bi bilo treba živeti, se ljubiti, si izkazovati čustva, dotike, pozornosti, a ko napoči čas za »prakso«, ugotovimo, da je bilo le veliko megle, pa bolj malo (ali nič) praktično otipljivega…..

V čem je pravzaprav poanta:v tem, da vidimo ali v tem, da si zatiskamo oči?

Šele takrat, ko nas življenje- tako ali drugače-pritisne ob zid, nam postane jasno, da smo še včeraj živeli kot v raju, le da tega, žal, nismo znali zadosti ceniti.

kakšen zabaven pregovor: boljša poštena klofuta kot lažen poljub... (nemški)

žal v večini ljudi tiči nekakšno "prekletstvo", ki se podeduje iz roda v rod: mnoge stvari (osebe), ki jih imamo ob sebi, znamo ceniti šele po tistem, ko jih izgubimo....ko nam priložnosti, da bi uživali darove, ki so nam bili- lahko povsem iznenada- podarjeni.....spolzijo iz rok.... In to je ena tistih redkih stvari, ki me zmeraj žalosti.....

Veliko napako naredimo tedaj, ko tiste, ki jih ne bi smeli, podcenjujemo….

ko smo zaljubljeni, vidimo travo rasti…ko zaljubljenost mine, travo pokosimo, jo posušimo na soncu in potem jo pojedo krave za zajtrk

PRŠUT IN SEKS... NAKAR ŠE VLADIMIR BEDRAČ

Ženske so mi govorile, da nisem napačen. Imam svetle lase, modre oči, ravno pravšnji nos, ljubka ušesa in dokaj prijetne poteze obraza. Rad se smejim in takrat se mi na bradi naredi srčkana gubica, Teja, s katero sem hodil lani (ali pa je to bilo že pred dvema letoma?!)se je vsakič spravila name in me poljubljala kot nora, če so se mi usta razlezla od enega ušesa do drugega. Drugače merim 179,5 cm, težak sem 77 kg, ljubezenski tepih je vreden greha, nimam trebuha vsaj zdi se mi, da ga nimam, brijem se vsako jutro in že lep čas uporabljam Witch-hazel po britju.

Dopoldan sem stopil v Intersport, iskal sem kolesarsko majico z dolgimi rokavi. Rdeče barve. Komaj sem naredil tri korake po trgovini, že se mi približa prodajalka. Hm, recimo, da je bila letnik 1965 ali 1968, tam vmes, zapeljivo me pogleduje in obrača z očmi, prav bedasta je bila videti. Imela je vsaj 10 kilogramov preveč.

Ne boste verjeli. Ženski se je totalno odpililo. Metala je majice s polic, mi jih nosila v kabino, malo je manjkalo, pa bi mi pričela vleči hlače z riti. Šalim se, toda žensk, ki se mi ponujajo ne maram.

Zadnjič sva šla s Kavčičem na kavo. Ja, ja, saj vem, ne poznate ga. On je moja desna roka, namestnik direktorja(to sem jaz) pravzaprav. Izdelujemo računalniške programe in jih prodajamo trgovskim firmam ter šolam. Kavčič skrbi za finance, jaz vodim trgovsko mrežo.

»Ti si privlačen moški, trgovke ti bodo padale v naročje,« mi je dejal pred leti, ko sva se odločila, da postaneva partnerja.

»V našem društvu trgovk in računovodkinj se bodo ženske steple zate, če hočeš, jim bom povedala za imenitne programe, ki jih prodajaš, verjemi, iz roke ti bodo jedle,« mi je dejala koketno.

V njenih očeh so zaplesali metulji in ko je položila svojo mehko dlan v mojo, sem vedel, kakšna bo cena usluge.

Saj niti ni bila napačna. Mogoče deset ali petnajst let prestara za moj okus, ob spuščenih žaluzijah se tega ni videlo. Bila je zelo strastna, lahko bi rekel, da tudi precej pohotna. Komaj da sva še utegnila priti do kavča, ki ga je imela v pisarni, že je vlekla z mene srajco, hlače, gate pa mi je dobesedno strgala s telesa. Nato se mi je zapodila med stegna, nebo mi je priča, tako dobro kot je to počela ona, me ni razveseljevala še nobena pred njo.

Kupčija je prvovrstno uspela. S Kavčičem sva štela denarce, ona pa je imela moškega, ki ji ni upal reči ne.

»Ne morem iti, glava me boli. Prekleta migrena!« je stokala Cita (moja žena).

»Kar sam pojdi, moraš iti malo med ljudi, to ni dobro, da nenehno tičiš samo v službi,« je še dodala trpeče in me mukoma poljubila na lice.

»Ljubica moja, mar ne bi šla k zdravniku? To ni dobro, ti tvoji glavoboli. Skrbi me zate.«

»Vse moje prijateljice, ki so prav tako v meni, imajo podobne težave,« je mukoma spravila iz sebe, ne da bi odprla oči.

Mudilo se mi je že. Na hitrico sem stopil pod tuš (kako sem sovražil tuširanje!), se mimogrede otrl z brisačo in se za hip postavil še pred ogledalo. Z jezikom sem si dvakrat obliznil ustnici, da so delovale bolj polno in rdeče. Dva dni stara brada je delovala seksi. Iz omare sem potegnil črne gate. Tam je bilo nekaj spodnjega perila v beli barvi, a ga nikoli nisem nosil. Izbral sem tudi črn puli, ki se je odlično podal k črnim kavbojkam. Tudi s strani nisem bil napačen. Morda malo trebuha….morda…ne, ne, nočem misliti na to.

Beti je lepotica. Ima dolge svetle lase, visoka je skoraj toliko kot jaz, suha, le prsi, ki ji veselo kipijo izpod izrezane bluze, so sladke in skrivnostne. Skupaj sva trčila za šankom, ko sem prišel po kozarec za mineralno vodo. Glasno je klepetala s tremi ženskami, zaradi hrupa, nisem mogel ujeti, čemu so se sladko smejale.

Najine dlani so se za trenutek dotaknile in zdelo se mi je kot bi me oplazila elektrika. Zmedel sem se, pri tem pa nesrečno butnil v natakarja, ki se je motovil tam okoli.

A natakar je le skomignil z rameni in oddrvel naprej, ona pa se je obrnila in mi podarila enega svojih najlepših nasmehov. Imelo me je, da bi padel pred njo na kolena in jo stisnil v medvedji objem.

Zvonko se je zasmejala, pomignila svojim prijateljicam ter me odvlekla na plesišče. Objela me je okoli pasu, jaz pa sem ji položil dlani na rame, želel sem se je dotikati, duhati, gnesti… madona, kaj me je vendar pičilo?!

Premikala sva se počasi, tesno drug ob drugem. Enkrat vmes mi je, tik zraven ušesa, šepnila:«Beti sem, pa ti?«

»Lepo ime,« je dejala, ko sem jo prijel okoli pasu, da sva zaplesala v ritmu salse.

Zaljubljen sem bil točno 10 minut. Noro in brezglavo zaljubljen v Beti. Če bi mi rekla, naj splezam na vrh nebotičnika in se vržem v globino, bi to nemudoma storil.

Malo po polnoči sva odšla, z roko v roki, na teraso. Naslonila sva se na ograjo in gledala zvezde, ki so se bleščale na nebu. Beti mi je naslonila glavo na rame, bila sva tiho, le sem in tja so skozi priprta vrata do naju vdirali objestni glasovi, ki so se prepletali z zvoki ansambla, ki so prav tisti trenutek igrali Sve je nočas za ljubav stvoreno.

Vse, kar se je zgodilo potem, je bilo povsem spontano. Nikoli ne bom povsem prepričan, me je prva poljubila Beti, ali sem se prvi dotaknil njenih sladkih ustnic jaz. Vem le, da se je še močneje privila k meni, potem pa sva se počasi, kot bi se nama nikamor ne mudilo, izgubila v temi. Iz avta mi je uspelo povleči odejo, ki sva jo razgrnila ob jezeru, in ko me je povlekla nase, sem si želel, da bi tisti trenutek trajal večno. Še nikoli, prisežem, še nikoli se nisem dotikal prsi, ki bi dišale kot njene. Bradavička, ki sem jo srkal do onemoglosti, je bila trda in napeta, in ploski trebuh, ki sem ga raziskoval z nemirnimi prsti, me je vabil, naj se sklonim bliže, ker še zdaleč nisem odkril vseh skrivnosti, ki mi jih je ponujal v svojem vročem naročju. Bila je strastna, zahtevna in vlažna kot trava okoli naju. Poigraval sem se z njo, da je glasno stokala in mi porivala glavo vedno bliže in niže. Najina strast je postajala brezglava in vedno bolj koprneča, tiho je kriknila, ko sem prodrl vanjo, glava mi je omahnila med njene prsi, potopil sem se vanje in obmiroval, še zmeraj trepetajoč in čisto moker od sline in prstov, ki so v svojo mrežo ujeli kapljice potu, ki so mi polzele po obrazu.

»Še nihče me ni tako kot ti,« je dejala čez čas.
Kljub temu, da se je, bodi prekleta, spet oglasila izdajalska bolečina v križu, sem jo obrnil k sebi in jo posul s poljubi. Ko je pričela kričati, da ne more več, sem ji zaprl usta s poljubom in potem sva eksplodirala skupaj, a takrat se je že delal dan, prijazne svetle sence so se pričele plaziti iz temačnih zavetij grmovja, zato sva se nagloma oblekla in se odtihotapila do avtomobila. Mislil sem, da bova za trenutek zaspala, kajti bil sem že utrujen, pa tudi lačen.

»Ne še,« je zašepetala skrivnostno in se nagnila globoko proti meni. Z roko, ki je bila hladna a nagla, mi je zlezla za pas, hotel sem ji že reči, da raje ne, da se mi ne da več, a sploh nisem utegnil priti do besede. Zajela me je z usti, vešče in lakotno, kaj sem hotel drugega kot da sem se vdal v usodo. V nepozabno, enkratno in neponovljivo usodo.

Z Beti sva se srečevala domala vsak dan. Včasih celo po trikrat ali štirikrat. Dobivala sva se že v ranih jutranjih urah, takoj zatem, ko sem pred Metalko odložil ženo. Še dobro, da je bilo mamino stanovanje v mestu prazno, da sva se imela kam dati. Take ženske kot je Beti še nisem imel. Bila je lepotica, v postelji je bila vroča in ko se je okobalila name, je bruhala ogenj.

Žal sem se je po kakšnih štirinajstih dneh naveličal. Če me vprašate, zakaj, vam ne bi znal odgovoriti.
Nekega sončnega četrtka sem se zapeljal celo do Fani in ko me je objela in stisnila k sebi, me je imelo, da bi se zjokal. Počutil sem se kot da sem prišel domov. Seks z njo je bil prijazen in nasiten kot dobro nedeljsko kosilo s pečenko in praženim krompirjem.

Od vseh letnih časov najbolj sovražim jesen. Na živce mi gre tema, ki jo je vedno več. Tudi mraz, ki se potuhnjeno plazi iz vseh kotov, če ne vklopim ogrevanja, mi ni ravno po volji.

Z ženo je v drugi polovici leta še huje. Leži v postelji, mi(jaz in oba sinova) pa hodimo po prstih, da je ne motimo. Če hočem, da ne skačemo nagi po svetu, moram oprati perilo, ga zlikati in zložiti v omare. Tudi kuhanja se lotim. Ni druge rešitve. Naredim odlične palačinke s čokoladno kremo. Dve sem nameraval odnesti Beti, pa sem se premislil. Pojedel sem ju kar v avtu, čeprav nisem imel pri roki nobenega robčka, da bi si obrisal lepljive prste.

Ne vem, če bi vam sploh povedal, sicer pa ni omembe vredno, prejšnji teden sem spoznal Nejko. Bil sem ravno v Kamniku, pa sem se oglasil še na tamkajšnji šoli.

»Mogoče bi se odločili za naš računalniški program?« sem vprašal ravnateljico, ko me je tajnica spustila v njeno pisarno. Niti pogledala me ni, ko sem vstopil. Bila je zatopljena v papirje in prej preden je dvignila pogled, je minilo nekaj dolgih sekund.

Bila je bolj okrogla, manjša kot se mi je sprva zdelo, lase je imela pristrižene na kratko (to sem pri ženskah najbolj sovražil), oblečena je bilo športno, zelo klasično in brez kančka domišljije.

Potem me je povabila na teraso, kjer so nama kuharice postregle s kavo. Sploh ne vem, kdaj sta minili dve uri, kar naenkrat je odbila eno, zdelo se mi je nemogoče, ni se še zgodilo, da bi se s kom zaklepetal za tako dolgo časa.

Šele ko sem prišel v avto, sem se spomnil, da mi ni niti z besedico omenila računalniških programov.

Čez dva dni sem zato moral priti še enkrat. Kar mi sploh ni bilo všeč. Tajnica me je pogledala kot da me vidi prvič.

»Kdo ste, pravite?« je dejala sitno. S pogledom sem zdrsel do njene riti, ki je bila podobna tisti od Jennifer Lopez.

»Počakajte minutko. Ne vem, če bo imela ravnateljica danes kaj časa za vas.«

Usedel sem se na bližnji stol, prekrižal nogi in čakal. Vesel sem bil, da sem se zjutraj obril, Witch-hazel se je še zmeraj čutil na koži, ki je zato prijetno dišala.

Na sebi je imela zelen puli in dolgočasno sivo jopo, ki se je zapenjala z velikimi neokusnimi gumbi.

»Program, pozabili ste mi povedati, boste naročili računalniški program, ki ga boste potrebovali za vodenje različnih šolskih evidenc,« sem dejal in si nadel na obraz službeno krinko.

»Seveda, seveda, na vsak način. Oprostite, ker tega že zadnjič nisva uredila,« je dejala in prisegel bi, da je zardela.

Navajen sem bil, da so mi ženske, s katerimi sem sodeloval, jedle z roke. Pa da mi ona ne bi?!

»Ste morda lačni? Povabim vas na kosilo. Boste videli, da pri nas ne kuhamo slabo,« je dejala in stopila mimo mene.

Ubogljivo sem ji sledil, čeprav nisem imela ravno na pretek časa. Z Beti sva bila dogovorjena, da se srečava ob dveh, pred Opero, kjer je bila zaposlena, potem pa sva nameravala oditi v najino gnezdece. Po vseh grdih babah s katerimi sem se srečeval, je bila Beti pravi balzam za moje oči.

A te prekleta ravnateljska vešča me je s svojo klepetavostjo spet zamotila! Hudič naj jo vzame. Klepetala sva in se smejala, da so naju učenci, ki so prišli na kosilo, začudeno gledali.

Na srečo me je Beti, jezna kot sam vrag, okoli pol tretje poklicala na telefon.

»Že grem miška, že grem,« sem dejal osramočeno, Nejki sem se na hitrico opravičil ter izginil skozi nihajna vhodna vrata kot bi mi gorelo za petami.

Beti zna z moškimi. Nisva še dobro zaprla vrat, že je segla po meni in se me oklenila z nogami. Zagrizla se mi je v ustnice, boleče me je zapeklo, hudič, spet se bom moral lagati doma, da sem se po nesreči ranil z vilicami, a nič hudega, Beti je vredna svojega greha in ko sva kasneje vsa zadihana obležala na preprogi sredi dnevne sobe, sem bil srečen, da jo imam.

Z dlanjo sem se sprehodil po njenem vitkem telesu in ko sem se ustavil pri obeh hribčkih, ki sta štrlela proti meni, me je imelo, da bi jo nasadil še enkrat. Pa je nisem. Nekako se mi ni ljubilo.

Na knjižnem sejmu sem spet trčil v Nejko. Pripeljala je učence in ko sem se znašel med vreščečimi in sitnimi otroki, se nisem imel kam umakniti.

»Gospod Bedrač? Vladimir Bedrač?« je rekla in mi ponujala roko v pozdrav. Njen stisk je bil krepak in dolg.

Tega, da sta me obe moji ženski hkrati dali hkrati na čevelj, ji pač nisem mogel povedati.

Ah, ne, nemogoče. Ne bo šlo. Prisegel sem si, da se nikoli več ne zapletem z žensko, ki ne bo vsaj malo podobna Beti.

»Zadnjič smo se v zbornici pogovarjali o tem, da bi vnovič organizirali računalniške tečaje. Bi imeli kaj časa za nas?«

Spomladi je bilo potem samo vprašanje časa, kdaj jo bom položil. Hodila je okoli mene kot mačka okoli vrele kaše. Podkupovala me je s čokoladnim sladoledom, za katerega bi bil pripravljen tudi ubijati. Navadil sem se, da sem se potem, ko smo končali pouk, kar sam povabil v njeno pisarno. Tajnica me je še zmeraj grdo gledala izpod čela in se delala kot da sem zrak. Če je nama slučajno prinesla kavo, jo je vrgla na mizo s tako silovitostjo, da sem se včasih bal, da se bodo skodelice razbile na tisoč koščkov.

Bil je petek, ob pol štirih popoldne, ko je padla trdnjava. Bolje rečeno, ko so se zmehčala Nejkina kolena, da jih je razmaknila za mojega junaka, ki jo je naskočil tako kot je treba. Vse skupaj je bilo precej dolgočasno, njena debela rit pa me je ovirala, da mi ni prišlo tako kot bi mi moralo.

»Želim, da se ljubiš z menoj. Nočem seksa.«
»Mar to ni eno in isto?« sem vztrajal in ji kuštral lase.

Za drobec sekunde se mi je zdelo, da je razumela, zakaj sem odmaknil, glavo, rekla pa ni nič. Nekaj, kar bi lahko bil sram, se je dotaknilo duše.

Iz občutka dolžnosti, ker mi je omogočila dober in hiter zaslužek, sem jo vsak mesec, tja do novega leta, spravil na kavč, kjer je vzdihovala in norela kot zmešana. Več kot toliko moj želodec enostavno ni prenesel.

Zmeraj je imela zame kakšen priboljšek. Prinašala mi je pršut in domačo salamo, verjetno od doma. Spomnim se, da mi je nekoč pripovedovala, da je doma z neke kmetije na Primorskem.

Navadil sem se, da sem jo poklical, ko sem se vračal s kakšne daljše vožnje. Medtem ko sva kramljala, je čas hitreje mineval.

Poleti, ko sva šla z ženo za teden dni na morje, sem se nekoč, bilo je sredi noči, prebudil. Gledal sem v zrak in razmišljal, zakaj me boli srce.

Zjutraj, že navsezgodaj, žena je še spala, prejšnji večer je, hvala bogu, vzela Lexaurin, sem se odtihotapil na plažo. Nikjer ni bilo nikogar, le valovi so nežno pljuskali ob skale. Odtipkal sem njeno številko in medtem ko sem čakal, da se mi bo oglasila, mi je roka drhtela v silnem pričakovanju.

Ni mi bilo mar zato, da bom zapravil celo premoženje za telefonski klic. Ulegel sem se na obalo, migal s prsti na nogah in bil sem neskončno srečen.

Po skoraj več kot pol leta, kar me je zapustila, se je prikazala na vratih moje pisarne v rdeče oprijeti obleki, ki je komaj kaj pokrivala. Prsi so se mi kar same ponujale, in tisti bedak, tam pod mizo, si je hlastno obliznil ustnice, ko jo je zagledal.

Prisežem, da sem ga slišal reči, zahtevno in odločno:«Hočem malo pravega seksa!«

Ko me je sredi popoldneva poklicala žena in me vprašala, če se lahko pelje z menoj domov, sem se ji zlagal, da se ne more. Da sem v Mariboru. In da ne gre. Da pridem domov šele pozno zvečer ali šele proti jutru.

Ko sem ležal med Betinimi nogami, je telefon pozvonil še enkrat. Vedel sem, da kliče Nejka, pa mi na kraj pameti ni padlo, da bi se oglasil.

»Oprosti, ampak telefon sem pozabil doma,« sem se zlagal Nejki, ko sem v petek zjutraj zaslišal njen žalostni glas.

»Oprosti, imel sem dela čez glavo, pa nisem utegnil,« sem se izmotaval v ponedeljek.

»Oprosti, spet me je uščipnilo v križu, pa sem moral k zdravniku,«sem ji govoril v sredo in ji mirno gledal v oči.

Ves užaljen sem se zapeljal k Fani, ki me je prijazno potolažila. Kaj pa drugega.Uf!

Jebiga, spoznal sem tudi Moniko. Prijetno rdečelasko. Lepotičko, da bi jo pohrustal.

Enkrat sredi januarja so me bogovi pustili na cedilu. Beti je imela menstruacijo, Fani je bila na operaciji kolka, Monika se je ravno ločevala od moža, Simona je odšla na potovanje po Irskem, pri Nini sem se izposodil denar, pa je bolje, če ji nekaj časa nisem hodil blizu, zato sem se, povsem spontano, spomnil na Nejko.

IZGINULO

Prikazal se je popoldne, ravno je pričelo pršeti. Dež, ki je počasi polzel iz razvlečenih oblakov, je škropil po že itak razmočenih tleh. Le sem in tja je bilo videti kakšno zaplato umazanega snega, pomešanega s peskom in soljo.

Gledala sem skozi okno, z rokami naslonjena na polico in štela kaplje, ki so se ujele na okenski šipi.

Pes je bil star in slaboten. Čeprav ni bilo hladno, se mi je zdelo, da se je tresel od mraza. Po ulici so hodili ljudje, toda nihče se ni niti na za hip ozrl nanj, ko je postopal okoli prehoda za pešce kot da ne bi vedel, kam bi se dal.

Potem je nenadoma prečkal cesto, rep, s katerim je mlahavo opletal sem in tja, je bil od daleč videti smešen in nebogljen. Moški z brado in črnim klobukom je prestrašeno odskočil, ko je pes šel mimo. Nekaj otrok je strmelo vanj, vendar niso imeli več kot toliko časa, da bi se mu posvetili, ker so se igrali z mobilnim telefonom, kričali in eden od fantov je drugemu grozil s pestjo.

Pes se je počasi pomaknil pod balkon, mize in nekaj stolov še zmeraj nisem pospravila v klet, res sem bila nemarna. Utrujeno se je ulegel na razmočen predpražnik, glavo je za trenutek položil na šape, zdelo se mi je, da bo zdaj zdaj zadremal.

»Ničesar mu ne daj jesti,« je rekel Janez, ko je vstopil v sobo in ga opazil skozi balkonska vrata.

V tistem trenutku je pes obrnil glavo in me pogledal s svojimi vlažnimi in vdanimi očmi.

Stopila sem v kuhinjo, od kosila je ostalo še nekaj makaronov in mesnega preliva. Vse skupaj sem stresla v plastično posodo, ki sem jo našla v spodnjem predalu, med zajemalkami in lesenimi žlicami.

Videlo se mu je, da je lačen. Zdelo se mi je, da je celo pomahal z repom, a nisem bila preveč prepričana.

Nataknila sem škornje in se zavila v toplo bundo. Poiskala sem šal in si ga ovila okoli vratu.

Previdno sem odprla vrata. Pes me je gledal, a se ni premaknil. Skodelica, ki sem jo držala v roki, se mi je neopazno tresla.

Ustavila sem se več kot dva metra pred njim. Od blizu je bil videti še bolj klavrno kot iz varnega zavetja sobe. Skodelico sem postavila na tla in jo počasi pomikala proti njemu.

»Kar naj te šavsne, ampak jaz te ne bom odpeljal k zdravniku, o, ne bom!« so govorile njegove oči, s katerimi je z vsem besom streljal po meni.

Nenadoma se je pes poskušal postaviti na noge. Nagonsko sem izmaknila roko in za trenutek se mi je zdelo, da bom izgubila ravnotežje in se prevalila na tla.

Toda pes se je vnovič sesedel vase, svojega pogleda pa kot da ni želel odmakniti s skodelice. Ne vem od kod sem vzela toliko poguma, nenazadnje je ves svet vedel, da se bojim psov kot hudič križa, skodelico sem mu porinila tik zraven gobca, na pol odpetega, toliko, da se mu je videl tudi jezik, ki je silil preko sprednjih zob.

Zdelo se mi je kot da mi je prikimal. Odobravajoče. Prijazno. Mogoče celo hvaležno, kaj pa vem. S psi še nisem imela dosti opraviti. Previdno je povohal, morda se mi je sanjalo, nisem povsem prepričana, ampak v očeh se mu je nekaj zganilo, kot bi se mu povrnilo življenje.

Nagnil je glavo, povohal še enkrat in potem zagrabil kos mesa, ki je plaval v juhi med rezanci.

Nepremično sem čakala, kaj se bo zgodilo. Bolečine, ki se mi je iz otrple noge selila proti mečem in naprej do kolkov, nisem niti čutila.

Ko sem hotela vstati, je dvignil pogled izza sklede in me vdano gledal. Nikoli nisem povsem razumela tistih, ki so živali nenehno objemali in jih ljubkovali, vendar bi v tistem trenutku, če se bi lahko povsem rešila strahu, stopila do njega, se ga oklenila okoli vratu in stisnila k sebi.

Nasmehnila sem se mu, on pa je za spoznanje dvignil rep, verjetno mi je hotel pomahati in mi reči, naj ne odhajam, da potrebuje le še minuto ali dve časa, da pride k sebi, potem pa bo vse drugače.

Na keramične ploščice pred vrati, ki so vodile na teraso, sem vrgla staro odejo, rdeče vrtnice, ki so nekoč krasile volnene niti, so že zdavnaj zbledele in so bile videti kot razlezene packe.

Janez, ki je stal med kuhinjskimi vrati, je zmajeval z glavo, bentil, da me raje vrže čez prag kot dovoli, da se garjavi pritepenec uleže na odejo.

»Seveda je. Garjav, pa tudi umazan. Smrdi. Lahko ima tudi steklino in druge bolezni.«
»Tebi se meša. Nikogar ne maraš, razen sebe, zato gre.«

»Tvoja mama je morala iti v dom. Doma ni bilo nikogar, ki bi jo lahko negoval.«

»Ti si nor. Dobro veš, da tega ne bi mogla storiti. Kdo bi pa potem plačeval položnice?«

Kot da bi pes čutil, da govori o njem, se je vzdignil in se otresel. Slap drobnih kapljic je odneslo po preprogi in po časopisu, ki mi je, medtem ko sem zadremala v ležalniku, padel na tla.

Še zmeraj je bil šibak, kljub temu pa je zmogel toliko moči, da se je trudoma premaknil proti odeji, me še enkrat hvaležno pogledal, nato pa se je počasi ulegel in položil glavo na sprednji šapi.

»Samo poglej, same kosti so ga,« sem vzkliknila in pomignila Janezu, naj pride bliže.

»Rekel sem ti, da ga naženi,« se je zadrl iz kuhinje, nato pa je z vso močjo zaloputnil z vrati za seboj.

Ko sem za hip obstala, je obstal tudi on. Včasih se mi je zdelo, da mi bere misli.

»Kje so spet moji copati?« sem zaklicala proti vratom, ki so vodila v kuhinjo. Kar je bil pri hiši pes, si je Janez omislil ključavnico in se vsakič, ko je naju zaslišal, zaklenil.

Pes se je dvignil in odšepal proti peči. Z gobcem je razmetal škatle, v katerih sem hranila igrače in ko je našel copate, jih je prinesel predme in jih spustil na tla.

»Priden,« sem zašepetala in ga še kar naprej gladila. Dlaka ni bila več medla in brez življenja, zdelo se mi je, da se je že malo poredil in tudi rebra mu niso štrlela na vse strani.

Popoldan, ko sem se kot po navadi ulegla na ležalnik, da bi malo zadremala, mi je naslonil glavo na kolena in obmiroval.

Nekaj toplega in nežnega je pobožalo mojo dušo. Obrnila sem se vstran in obrisala solze, ki so se nabrale v očeh.

Bil je četrtek, dobro se še spomnim. Vreme se je obrnilo in mrzel piš je sproti odnašal sneg, ki se je vrtinčil okoli grmičevja na vrtu.

»Sosedje se kregajo. Pravijo, da te bodo tožili, ker pes serje na njihovi njivi,« je rekel Janez med kosilom.

»Res? Meni ni nihče ničesar omenjal. Verjetno si narobe slišal.«
»Hočeš reči, da sem že gluh?!Pazi, ženska, kako izbiraš besede…«
»Kaj te je pičilo? Kar je pri hiši pes, si postal neznosen in te je nemogoče prenašati.«

Roka, s katero sem na krožnik nalagala pečen krompir in solato, se mi je tresla.

»Prijavil te bom. Na policijo bom poklical, da si ukradla psa. Boš videla, da bom.«
»Tebi se meša. Sam je prišel. Nebogljen in sestradan. Videl si na lastne oči.«

»Čeprav. Pa bom lagal. Ja, tako bom naredil. Lagal bom. Potem bodo zaprli tebe in psa.«
Jezno je treščil s pestjo po mizi, da sta krožnika zažvenketala in poskočila.

Okoli polnoči je pričelo grmeti. Blisk, ki je preparal nebo, je prestrašil psa. Pričel je tiho cviliti, ne preglasno kot bi se bal, da bi me lahko prestrašil.

Stegnila sem roko, samodejno kot že tolikokrat v šestdesetih letih, kar sva si z Janezom delila posteljo.

Kaj takega! Ne pomnim, da bi ponoči vstajal in motovilil okoli. V temi sem poiskala jopo in si jo ogrnila čez ramena. Tla so bila mrzla, kajti od takrat, ko sem v peč vrgla zadnja polena, je minilo že več ur.

Zagledala sem ju takoj, ko sem narahlo odprla vrata. Sedel je na pručki in gladil psa po hrbtu.

Nič ni govoril, le nežno in previdno je premikal dlan gor in dol. Bil je sklonjen, moj bog, kako star in utrujen je bil videti.

»Bog mi odpusti,« sem zašepetala, ko sem se obrnila in se počasi vrnila v posteljo.

JE REKEL, DA ME BO STISNIL V OBJEM. PA ME JE RES

Tibetanci imajo zanimiv pregovor«Komur postane ob prvem koraku žal, ker se je odpravil na goro, ta se ne bo povzpel niti do prvega klanca.«

Na prav te besede sem v teh prvih po novoletnih dneh večkrat pomislila, ko je pred nami še 360 snežno belih dni, še nepopisanih in nedoživetih.

Načrte, želje, hotenja in številna upanja, s katerimi bomo te dneve popisali na nam lasten zelo intimen način, smo ob koncu minulega leta oplemenitili z najboljšim, kar premoremo.

Ko jih poslušam, se včasih nehote spomnim na otroška leta, ko sem šla k spovedi, pa sem našemu dragemu in radovednemu župniku žebrala, da ne bom več kradla marmelade, lagala mami in se tepla s sestrico. Dobrosrčno mi je sicer naložil pokoro, a pri tem globoko vzdihnil, vedoč, da se bova ob mesecu osorej videla s podobno »duševno kramo«. Kajti: marmeladi se še danes težko upiram, mama je bila tako grozno stroga, da smo bile sestre prisiljene, da smo ji marsikaj zamolčale(lagale), z eno od mlajših sester, s katero sva spali v eni postelji, sva se pa itak 28 ur na dan pričkali, tako da ni bilo nobene šanse, da bi se ubogi otrok/torej jaz/lahko poboljšal.

Recimo, da si danes – ob novem letu- obljubiš, da na Tv- v bodoče – ne boš več gledal butastega programa. Kako uresničiti že eno tako- povsem nedolžno- obljubo te vprašam*?!

Ali pa: obljubiš si, da boš vsaj letos verjel obljubam, ki jih bodo dali politiki….Zaradi take obljube te lahko še zaprejo v Polje ali na grič v Idrijo.

Obljubiš si, da pa letos- zaprmej- ne boš več jedel nezdrave hrane. Umreš v enem tednu od lakote. Definitivno.

Obljubiš si, da boš več naredil za svoje lastno telo ( v športnem duhu, da te slučajno ne obidejo kakšne druge perverzne misli). Torej: od doma greš že navsezgodaj, vračaš se, ko je večerja že na mizi. Je potem miganje s prsti pred tv ekranom tista rekreacija, ki je tičala v tej, slednji obljubi?

Človek zlepa ni sposoben izraziti toliko iskrenega in dobronamernega- če že ne iz srca pa vsaj z jezika, kot ob prelomu starega v novo leto.

Še tisti, ki v običajnih dneh komaj kdaj stegnejo roko v zdrizast in mlahav stisk, se čez noč spremenijo in nas, za spremembo,čvrsto in toplo objamejo in s tem zapečatijo dobronamerne želje po zdravju, sreči in uspehu.

Danes so novoletne luči dokončno ugasnile, smetarji so pospravili še zadnje odvržene steklenice šampanjca, prijatelji so se že včeraj usedli v avto in se odpeljali domov, z nami in ob nas pa je ostala kruta realnost z vsem dobrim in slabim, kar smo pred dnevi porinili na stran, v dobri veri, da bo tisto, kar nam je povzročalo probleme, čez najdaljšo noč v letu čudežno izginilo.

Enake besede nas zabolijo. Enak pišmeuhovski odnos nas rani. Dobro znana ne-dejanja nas postavijo pred zid in prisilijo, da ponovno razmišljamo o smislu svojega vztrajanja v začaranem krogu.

Tisti, ki so danes stopili na tehtnico in jim je pogled na pridobljene kilograme dodobra pokvaril ponedeljkovo jutro, so verjetno prisegli, da je bilo lani zadnjič, da so se prenažirali. Metali vase vse, kar jim je roka dosegla na krožniku, štedilniku ali na mizi.

Moja soseda Mica je sicer storila nekaj bolj praktičnega: sklenila je namreč, da prične hujšati šele tedaj, ko bo zmanjkalo zadnjega kosa potice in ko v hladilniku ne bo niti ene rezine pršuta več.

»Zakaj bi mučila samo sebe, ko pa vem, da bi lahko zdržala brez hrane komaj uro ali dve, potem pa bi v eni sapi nadoknadila vse, čemur sem se prej odpovedovala?!« je dejala in skomignila z rameni.

Je pač že v tistih letih, ko se zaveda, da se zarečenega kruha poje največ.

Zanima me, kolikokrat je bil minule dni na glas ali po tihem izrečen stavek:«Letos bo vse drugače.« Ali pa:«Začeli bomo znova.« Ali pa:«Ne bomo ponavljali lanskoletnih napak.«

Namreč: dobri sklepi redkokdaj zdržijo več kot teden dni. In to kljub temu, da smo jih izrekli v stiski ali pa na podlagi slabih izkušenj.

Seveda je potrebno računati tudi na slabo vest, ki nas popade vsakič, ko prekršimo kakšno tako novoletno obljubo, ki smo si jo dali. Smetarji, ki za različnimi praznovanji pometajo nesnago, bi prisegli, da se jih že med smetmi valja kar nekaj.

V novem letu bomo bolj strpni na cesti, manj bomo pritiskali na plin, vzeli si bomo čas za bližnje, namesto v blagovne centre, bomo raje zavili v gozd- na sprehod, ne bomo se po nepotrebnem drli nad otroki, nad podrejenimi, nad sosedi, nad vsakim, ki ima to smolo, da pride mimo nas, ko smo slabe volje.

Po tleh se valjajo tudi obljube na višjem nivoju: obljuba po nepolitičnem kadrovanju je, milo rečeno, že skoraj strohnela, pa tako lepa, obetavna, in volivcem prijetno božajoča je bila.

Ob zadnjih volitvah so padale zaobljube o tem, kako bo danes vse drugače, predvsem pa bolj demokratično in lepše. Pa takrat, ko so bile izrečene, sploh ni bilo novo leto, ker bi potem laže razumeli, da so jih tisti, ki so jih izrekli, potacali s čevlji prej, preden so padle v smeti. Sicer pa: nekoč je bilo rečeno, da v t. i. demokraciji vlada svoboda govora. Kakšna neslana šala.

Še pred prijatelji je bolje, če ne govorimo vsega, kar mislimo, kaj šele pred šefi ali na kakšni javni tribuni.

Letos na primer sem si za leto, v katerega smo že zakoračili, zadala en sam samcat cilj: da se bom borila z vsemi štirimi, če mi bodo hoteli prati glavo.

Ker mi je tega, da lajajo name z vseh štirih strani neba, kako bi bilo dobro, da se oblačim drugače, da mislim drugače, da jem drugače, da se smejem drugače, da gledam drugačne tv programe od tistih, ki jih občasno gledam, da poslušam drugačno glasbo kot jo poslušam, zadosti do vrh glave in še čez.

Vsak, ki ima pet minut časa in ki misli, da bo v teh 5 minutah še kaj zaslužil na moj račun, si jemlje pravico, da dreza vame.

Na primer: usedem se k jutranji kavi in pozvoni telefon. Prijazno zdresiran glas me prične prepričevati, naj se zavarujem pri neki xy zavarovalnici. Ko pozvoni drugič, mi glas na drugi strani da jasno vedeti, da bo jutri konec sveta, če ne kupim točno določenih delnic in telefon potem zvoni skozi celo dopoldne v približno enakih intervalih, dokler ga ne izklopim, da imam mir.

V tistih redkih trenutkih prostega časa bom počela tisto, kar bo meni všeč.

Pa če bom magari sedela na tleh in migala s prsti. Zavestno bom poskušala ignorirati gromozanski reklamni stroj, ki nam poskuša vsiliti svoj prav domala na vsakem koraku, ki ga v življenju naredimo.

Poskušala bom biti to, kar v resnici sem. Četudi je sosedi Mici veliko do tega, da si pobarvam lase v rdeče, ker mi bojda to pristoji, se naj obriše pod nosom. Še naprej bom ostala blondinka. Še naprej se bom jezila na tiste, ki mi pridigajo, sami pa z ritjo poderejo tisto, kar stresejo z jezika.

Ne bom razmišljala o tem, da mi bo leto, ki je pred nami, prineslo nakup novega avtomobila, potovanje na Havaje, sanjskega moškega z debelo denarnico in bajno službo, kjer se bi le sedelo, denar pa bi kar sam letel na kup.

Pravzaprav- očitno sem malo trčena, si želim le tega, da bi bil vsak dan posebej napolnjen z obveznostim in delom, da mi ne bi bilo treba nikoli čemeti križem rok, ker vem- iz izkušenj- da drobne radosti prinašajo največ veselja. Če pa so te stkane z delom lastnih rok in niso plod nevemkakšnih novoletnih obljub- pa sploh.

RAZMIŠLJANJA O NEPOPISANEM LISTU 2O10

Pa smo zakoračili vanj – v novo leto 2010, polni upanja in skritih, a še povsem svežih, nedotaknjenih želja, ki smo jih (ali pa tudi ne) ob polnoči izrekli na glas ali si jih zašepetali po tihem v blazino, potem ko smo zaprli oči, zadovoljni, da smo najdaljšo noč preživeli s tistimi, ki jih imamo radi.

Všeč mi je prijazna navada, značilna le za prve minute novega leta, da se pokličemo in si »v živo«, po telefonu rečemo kaj lepega. To so trenutki, ko se slišim tudi s tistimi, ki živijo predaleč, da bi se videvali, pa vendarle vsaj ob tej izjemni priložnosti začutimo, da je prav, da se slišimo. Včasih so pogovori kratki, drugič nabiti s smehom, dobro voljo in porednimi željami. Ne dam sicer roke v ogenj, a zdi se mi, da je tudi spanec na novega leta (tudi zato) najslajši.

Letos- tako kot zmeraj- smo si izrekli veliko dobrih želja. Morda celo več kot običajno. Časi, v katerih živimo so težki, pravijo, da tudi zaradi krize vrednot. A ne bi o tem, za razglabljanje o nekih splošnih problemih bo še dovolj časa….

Ob Božiču pa tudi včeraj sem bila/tako kot tudi danes/ na radiu. Praznični dnevi so mi ljubi tudi zato, ker »šefov« ni, pa tudi zato, ker nas tisti, ki nas redno poslušajo, nenehno kličejo in želijo vse najboljše. Z ljudmi se pa(to itak vsak ve) rada pogovarjam.

Z Anico sva se ob Božiču videli prvič, čeprav se preko etra »poslušava« že vrsto let. Sodi med tiste, o katerih sem vedela marsikaj, četudi se pred tem nisva nikoli srečali. Všeč mi je njen optimizem, dobra volja in nenehna želja, da bi iz svojega življenja(stara je okoli 70 let) naredila še »kaj več«. Že v preteklosti so bili trenutki, ko me je prepričala, da prav smeh premaguje najtrše preizkušnje…

Na božični večer, medtem ko sva poskušali potico, ki jo je prinesla s seboj, sva razglabljali tudi o »sprejemanju drugih«, o tem, kako nekateri od nas nenehno želijo, da bi se spremenili, češ, da nas bodo lahko imeli radi šele po tem, ko bomo postali drugačni.

»Naklonjenost ne pozna trgovine. Če nas ne morejo imeti radi take kot smo, potem naj gredo naše poti narazen,« je bila odločna.

Anica namreč trdi, da za našo dušo ni hujšega kot to, da se v imenu neke ljubezni nenehno prilagajamo, spreminjamo, zgolj in samo zato, da bi drugim ugajali, da bi nas imeli- kot spremenjene- radi.

»Nasilno spreminjanje duše je podobno make-upu, ki si ga privoščimo ženske. S pudrom, šminko, maskaro in dobro frizuro res izgledamo lepše, a tudi lepotne »nanose« je potrebno izprati z obraza, če ne prej, ko gremo spat. Takrat pa pridejo gube in pege in vse ostalo še bolj do izraza…«

»Če želimo izgubiti kilograme, moramo to storiti zaradi sebe in dobrega počutja. Tisti, ki ga danes motijo blazinice, se bo jutri zapičil v kriv nos,« je prepričana.

In zato, dragi moji, bom ta pogovor izkoristila kot »odskočno desko«, da bi- ker se mi zdi, da so se vse ostale novoletne želje že izpele- še enkrat ponovila, da bom vesela, če me sprejmete tako kot sem. V tem paketu so napake, so pa- upam- tudi vrline. Eno brez drugega ne gre, ker so imeli bogovi, ko so me ustvarjali, dokaj poredne misli.

Poskušala bom kaj dobrega napisati, biti strpna, čim manjkrat sitna in zoprna, obljubim, da ne pozabim na štrudl party, poskušala pa bom, četudi bo težko, najti več časa za pogovore…itd. itd. A tega ne pišem zaradi tega, ker bi želela komu ugajati, temveč zato, ker tako želim sama.

NAJLJUBŠE BOŽIČNO DARILO

Najprej se vam lepo zahvaljujem za vaše pismo, ki sem ga bila zelo vesela. Lepo, da me vabite k sebi v Trst, vendar ne vem, če me bo mama pustila. V šoli imamo veliko učenja, jutri pišemo fiziko, v četrtek pa matematiko. Nočem dobiti slabe ocene, da ne bodo doma jezni. Ko bom velika, bom pisateljica, če pa to ne, bom risala pohištvo. Sedaj pa moram nehati s pisanjem. Čaka me še veliko dela. Lepo vas pozdravljam in se veselim srečanja z vami.

Oprosti, ker se ti nisem nič oglasila. Zato pa ti sporočam veselo novico: če mi bodo na konzulatu potrdili neke papirje, pridem v soboto, 26. decembra, na obisk. Prinesla ti bom tudi zlato verižico, ki sem ti jo obljubila. Ves dan bova lahko skupaj, da bova poklepetali in se lepo imeli. Lahko mi boš tudi pokazala svoje zvezke, če boš želela. Veliko sva si že pisali in zato je prav, da te končno tudi objamem.

»Mamaaaaaaaa, mamaaaaa, kje si? Oglasi se! Zinka pride, a me slišiš, v soboto pride Zinka! Na obisk! Tralalala, tralala!« sem kričala po stopnicah, mahala s pismom in poskakovala od veselja. Lica so mi žarela in lasje, ki so bili ujeti v dva kratka repka, so se razpustili po vratu.

Mama, ki je ravno mesila potico, se je ozrla čez ramo in jezno zarobantila:
»Pa kaj zganjaš cirkus! Pač, prišla bo in kaj potem?!«
»Mama, ti ne razumeš! Zinka ni samo moja teta, je tudi prijateljica. Saj veš, koliko časa se že dopisujeva. Rada me ima. V vsakem pismu mi to pove. Uf, komaj čakam, da jo spoznam, komaaaaaaaaaaaaaaaaaj!«

Iztrgala sem pismo iz maminih rok in si ga pritisnila k prsim. Potem sem zaplesala po kuhinji in če me mama ne bi tako grdo gledala, bi jo najraje objela in poljubila na lice. Tega sicer še nikoli nisem storila, pa saj bi jo kap, če bi tokrat poskusila.

»Pojdi v svojo sobo in se preobleci. Veliko dela imam, takoj se vrni, da mi boš pomagala.«

Globoko sem vzdihnila. Počasi sem sklonila glavo in se povlekla na podstrešje, kjer sem imela sobo. Sestra Metka je bila še v šoli, zato sem se lahko v miru slekla, ne da bi se bala, da mi bo metala blazine in me ščipala. Strašno rada je to počela, pa ne vem, zakaj.

»Ne morem sama…« sem poskušala oporekati. Zadnjič mi je zabojček sredi stopnic ušel iz rok in pristal na prstih, kar me je zelo bolelo. Še zmeraj se vidijo modre podplute. Za povrh me je mama še zlasala.

»Tudi cunje bo treba oprati. Ohja, za vse sem sama,« je tarnala in ko me je oplazila s pogledom, sem pogledala vstran ter požrla sem slino. Ni bilo enostavno, če si pri dvanajstih letih kriv za vse težave pri hiši.

Zbudila sem se blazno slabe volje. Sanjalo se mi je, da je zapadlo dva metra snega in da je vlak v Sežani iztiril, potnike pa so cariniki nagnali nazaj čez mejo, v Italijo.

V šoli me je čakala kontrolna naloga iz biologije. Spet je bil eden tistih dni, ko se ni splačalo biti živ.

V mislih sem si goreče ponavljala:«Mama, lepo te prosim, vsaj danes me pusti pri miru.«
A to se ni zgodilo.

»Če boš pisala manj kot štiri, ne dobiš niti enega koščka potice. Pa še na polenih boš klečala - za kazen.«

Na stopnicah, pred šolo, sem srečala Marijo. Čeprav je veter z vso močjo zavijal okoli vogalom, je imela na sebi le jopico, ki jo je spletla pri tehničnem pouku.

»Boš videla, danes, ko je Božič, bo tovariš spraševal samo tiste, ki hodimo v cerkev.«

Pri uri glasbe smo poslušali klasično glasbo. Nekje sem brala, da človeka pomirja, ampak mene ni.

Verjetno bom biologijo pisala kol. Nič nisem znala. Še tisto, kar sem se naučila, sem pozabila.

Ker je bil Božič, smo imeli za kosilo meso. Mama ga je pobrala iz juhe in ga narezala na dva velika in dva majhna kosa.

Sem in tja sem poškilila na uro. Kazalci so se obračali leno in počasi, slina, ki se mi je nabirala v grlu, pa mi je preplavljala želodec.

»Mama, dovolj bo. Punci sta lačni, pa tudi na šihtu nismo ravno počivali.«
Skoraj sem omedlela od hvaležnosti.

Celo noč že ne spim. Vsakih pet minut prižgem luč in pogledam na uro. Komaj čakam, da pride teta Zinka. To bo zame najlepši Božič doslej. Zaprla sem oči in si predstavljala, kako me bo objela, ko ji bom odprla vrata. Potem bo na kratko poklepetala z mamo in atom.

»Ker si moja najljubša nečakinja, je moj čas sedaj samo tvoj,« mi bo rekla in nato se bova usedli na peč ter se pogovarjali.

Za trenutek me je oblil val sramu, kajti obenem sem se spomnila tudi na zlato verižico, ki mi jo je obljubila. Ni se mi zdelo prav, da toliko mislim nanjo.

»Vseeno si jo bom takoj pripela okoli vratu. Tudi ko bom šla v ponedeljek v šolo, si je ne bom snela. Mogoče jo bo opazil tudi Vanč in mi bo rekel, da sem lepa…«

Da bi mi čas hitreje minil, sem se izmuznila v dnevno sobo, kjer smo hranili škatlo s fotografijami. Moje slike iz otroštva so bile prava grozljivka, zato sem jih porinila na dno.
Žal imam nos še zmeraj tako velik, da mi zakrije pol obraza.

»Gara od jutra do večera, zato si lahko kupi kaj posebnega,« jo je zagovarjal ata.

O Bog, kako lahko boli srce. Od bolečine imam skoraj solzne oči. Trikrat sem že bila na avtobusni postaji: ob desetih, enajstih in pred petimi minutami. Zinke pa ni bilo.

»To imajo v družini. Da ne držijo besede,« se je jezila mama. Iz mesa, ki ga je hranila za nedeljsko kosilo, je naredila rižoto, zato je bila strašno jezna, ker gostje ni bilo. To, da smo ga pojedli mi, je bilo zanjo enako kot če bi ga vrgla v pomije.

»A bomo zaradi ene lajdre metali hrano skozi okno?!« je sikala in z vso močjo loputnila z vrati.

»Kar zagovarjaj jo, kaj me briga. Vsi vemo, kakšna je!« se je spet oglasilo iz kuhinje. Potem je nekaj zažvenketalo in zdelo se mi je kot da se je kozarec raztreščil ob tla.

»Saj bo prišla, nič se ne boj. Še zmeraj je.«
Očetova hrapava dlan me je pobožala po laseh, solze, ki so mi stekle po licu, pa sem kot po navadi obrisala z rokavom.

Ni je bilo. Tega ne morem razumeti. Saj mi je obljubila. V vsakem pismu, ki mi ga je prinesel poštar, je pisalo, črno na belem, da komaj čaka, da me vidi. Da me objame in da me nekoč odpelje tudi s seboj v Trst.

Zadnji avtobus, ki se je prebil skozi snežne meteže, je pripeljal z veliko zamudo. Željno sem stegnila glavo iz toplega šala, ki sem si ga ovila okoli vratu.

»Teto Zinko čakam. Obljubila je, da pride. Bila je moja krstna botra, veste.«

»Zinka? Hm, saj je prišla in to že dopoldan. Kovačev Simon jo je pripeljal. Vem, videla sem ju.«

V tistem trenutku sem točno vedela, kako se počuti tisti, ki umre. Ki ga povozi avtobus, ki pade v prepad, ki ga razčetverijo in mu vampirji popijejo kri.

Še vedno sem bila v šoku. Počutila sem se čisto samo na svetu. Zvezde so ugasnile, luna je padla na zemljo in tovariša Tita je zadela kap.

Teta Zinka je potrkala na vrata okoli četrte ure. Zunaj se je že pričelo temniti, a ne preveč. Ležala sem na peči in brala knjigo V puščavi in goščavi. Biologijo sem slučajno pisala pet, ne vem po kakšnem čudežu, zato mi je mama dovolila, da lahko eno uro lenarim.

Nenadoma sem zaslišala glasove, vzkliki in oh in sploh so se pomešali med seboj. Srce mi je bilo kot noro, saj sem upala, da bo teta zdaj zdaj vstopila skozi vrata in se ji bom lahko vrgla v objem. A nič takega se ni zgodilo. Minila je ura, dve, teta pa je še zmeraj sedela z mamo in atom v kuhinji. Slišala sem njihove glasove in smeh.

V naši družini je bilo tudi jokanje nespodobno. Še takrat, ko sem jih dobila s kuhalnico po riti, sem se raje ugriznila v jezik kot da bi jokala.

»Ja, seveda, bom, bom, bom, le časa mi zmeraj zmanjka,« ji je odgovoril zvonki glas.

Dlani so bile potne, kajti bila sem prepričana, da bo teta Zinka pokukala skozi vrata in me vsaj pozdravila.

Mogoče mi bo celo rekla, ej, Alenka, kako si kaj, oprosti, ampak nisem utegnila, ni se razšlo.

Najino dopisovanje s teto Zinko, na primer. Nekoč se mi je sanjalo tudi to, da sem dobila Nobelovo nagrado za književnost, ona pa je sedela v prvi vrsti in mi na vso moč ploskala.

Počasi sem odtavala v kopalnico in se zaklenila. S hladno vodo sem se drgnila po obrazu, ker sem upala, da bom lahko izprala solze, ki so kar same tekle in se niso hotele ustaviti.

»Hudič frdamani,« sem zaklela, a potem mi je bilo še huje, kajti pred Božičem sem bila tudi pri spovedi in pred gospodom župnikom Staretom sem trdno sklenila, da ne bom nikoli več preklinjala.

»Pridi v kuhinjo, verižica te čaka na mizi,« se je oglasilo s hodnika. Atov glas je bil vesel, verjetno zato, ker je popil kozarec vina.

»Takoj jutri napiši teti Zinki pismo in se ji lepo zahvali za darilo,« je bila stroga mama.

»Lahko jo nosiš ti ali kdorkoli drug. Jaz je nočem več,« sem rekla mirno.
Potem smo celo večnost kričali. Pravzaprav je kričala mama in mi očitala nehvaležnost in potuhnjenost. Več kot polovico besed si nisem niti zapomnila.

Vrgla sem jo v predal in po tistem nisem teti Zinki napisala nobenega pisma več.

Hvala ti za darilo, bila sem ga neizmerno vesela. Obljubim ti, da bom verižico nosila le za k maši ali takrat, ko bom v šoli nastopila na kakšni proslavi. Zelo sem ti hvaležna, enako tudi mama in ata. Vsi bomo zelo veseli, če še kdaj prideš na obisk.

Pisma nisem nikoli odposlala. Raztrgala sem ga na drobne koščke in jih zmetala v reko.

Naravnost iz duše naj privre Beseda

ZAKAJ SO MI PRIŠLE SOLZE V OČI...