LITERARNI VEČER V MARIBORU

JAVNI SKLAD RS ZA KULTURNE DEJAVNOSTI • OI MARIBOR

ZVEZA KULTURNIH DRUŠTEV MARIBOR

KULTURNO DRUŠTVP MARIBORSKA LITERARNA DRUŽBA

V okviru programa »Harmonije«, EPK VAS

vabimo na literarni večer in predstavitev knjige

Milena Miklavčič: ŽENSKE

v torek, 24. januarja 2011, ob 18. uri

v Literarni hiši Maribor, Vojašniška ulica 12 v Mariboru.

Pridite!

http://www.maribor2012.eu/nc/dogodek/prikaz/742519/

Starejša ko sem, bolj postajam ljubiteljica dejanj. In to tistih- konkretnih, ki tudi mene razveselijo, polepšajo dan in dajo upanje, da čas, v katerem živim(o), še ni padel na vseh izpitih.

Zelo si želim, da bi v dneh, ki prihajajo, vsi skupaj – po tihem ali na glas- sklenili, da bomo toplim in srčnim besedam dodali tudi obljubo (magari čisto majceno), da bomo poskušali vsaj eno od dobrih želja v letu 2012 spraviti v realnost, ji vdahnili dušo in s tem naredili svet lepši in žlahtnejši.

Besede brez teh dejanj so, žal, kot prazna slama, ki hitro zgori, od nje pa ostane komaj kaj pepela.

Naj bo (tudi zato) toplo pri duši, katera naj prekipeva od ljubezni, leto 2012 pa naj bo- že med čakanjem na pragu- nasmejano, dobre volje in v znamenju vedrine ter nepogrešljivega, a realnega optimizma.
Milena

PRISRČNO VABILO v KNJIŽNICO DOMŽALE

                 na srečanje z ''Ž E N S K A M I''

ter s pisateljico in novinarko MILENO MIKLAVČIČ

V knjigi ''Ženske'' je zbranih 52 različnih zgodb o ženskah, ki ljubijo in zmagujejo, se smejejo in se jočejo. Počnejo neumnosti in so pametne. Preudarne. Odločne. Včasih strte, drugič spet odločne in pokončne. To – na kratko - so zgodbe o naši prijateljici, znanki, sodelavki, materi in sestri. In nenazadnje o nas samih.  Ker smo še kako žive, mar ne?

         Upamo, da se srečamo na enem žmohtnem, radoživem in kramljajočem večeru

                12. decembra 2011 ob 19.00 h

KNJIŽNICA MIRANA JARCA NOVO MESTO

                        PRISRČNO VABILO

               na srečanje z ''Ž E N S K A M I''

V knjigi ''Ženske'' je zbranih 52 različnih zgodb o ženskah, ki ljubijo in zmagujejo, se smejejo in se jočejo. Počnejo neumnosti in so pametne. Preudarne. Odločne. Včasih strte, drugič spet odločne in pokončne. To – na kratko - so zgodbe o naši prijateljici, znanki, sodelavki, materi in sestri. In nenazadnje o nas samih.  Ker smo še kako žive, mar ne?

                    S pisateljico MILENO MIKLAVČIČ se bo pogovarjala Jadranko Matić Zupančič

                   Upamo, da se srečamo na enem žmohtnem, radoživem in kramljajočem večeru

                     08. decembra 2011 ob 18.00 h

»Kako naj si zategnem pas, če žena nosi hlače?« je eden izmed pregovorov, ki jih lahko v vsakodnevnem življenju slišimo neštetokrat.

Prav tako so se, verjetno moškim, zapisale nekatere misli, ki so že ponarodele, ob njih se radi nasmehnemo, včasih privoščljivo, včasih sarkastično, včasih pa nam sploh ni do smeha.

"Zakaj je na svetu več žensk kot moških?"
"Ker je po svetu več za čistiti kot za misliti!"
"Ženska je res čudno bitje. Kar naprej gleda v ogledalo, samo takrat ne, ko z avtom vozi nazaj!"
"Kakšna je razlika med žensko in avtomobilom?"
"Prav veliko ne. Kaos v kuhinji ostane isti, le brezzvezno nakladanje utihne."
"Kaj dela ženska, ko bulji v prazen list papirja?"
"Bere svoje pravice!"
10 RESNIC O ZENSKI , ki krožijo po medmrežju, ali pa si jih med hihitanjem šepetajo moški med seboj, dokazujejo, da se moški , na nek način, danes ženske celo boji?!
Dve rožici ponujam tudi vam-v razmislek:
Dve ženski živita v miru le takrat,ko je ena slepa,druga pa gluha.
Ženske so kot gobe,lepše kot so,bolj so strupene.

Z izumom televizije in daljinskega upravljavca, smo bile ženske prisiljene sleči krinoline in navleči nase kavbojke, saj so veliko bolj praktične za štihanje vrta, jahanje konja, igranje tenisa, ali pa za sprehod po gozdu.
Ženske so dostikrat prisiljene vzeti življenje v svoje roke, če hočejo preživeti.
Da je to res, dokazuje moja soseda Katarina.
Celo življenje je bila vajena, da je oče ubogal njeno mamo na besedo. Pa ne samo to. Mami je prinašal v posteljo zajtrk in jo tudi drugače razvajal. Uboga Katarina je bila prepričana, da bo tudi njen Polde počel podobno. Žal se je zmotila. Malo prej, preden se ji je zazdelo, da bo umrla od lakote, je vzela v roke pero in list papirja in pisala časopisni svetovalki:
»Spoštovani, imam zanikrnega moža, ki ne ve, kako se ravna z ženskami. Danes je že šesti dan, kar sva poročena, njemu pa še ni padlo na misel, da bi mi prinesel zajtrk v posteljo. Prav tako je skril daljinca, da ne morem gledati svoje omiljene mehiške nadaljevanke. Kaj naj storim?«
»Znano je, da smo Slovenci narod pesnikov. Znano je tudi, da  ljubimo
dobro kapljico. Dejstvo je tudi, da smo nori na popotništvo,vrtičkanje, hribolazništvo in vsakdo vam bo pritrdil, da smo obsedeni s politiko. Dokazano je tudi, da smo
ljubitelji samomorilstva in v vsaki Guinessovi knjigi bi moralo pisati, da napišemo več knjig kot jih preberemo.

»Zakaj bi torej ne mogli biti še narod copatarjev?« sem razmišljala nekega sončnega dne, medtem ko sem opazovala rdeče, rumene, rjave liste, ki so, že malo uveli, šumeli pod mojimi koraki..

No, če povem po pravici, mi tale stvar s copatarstvom ni povsem jasna. Vem, na primer, kdo je in kaj počenja Muca Copatarica. Nekako bi se strinjala, da so copati pomemben del naše garderobe, zlasti jeseni in pozimi. Doma jih imam vsaj deset. Četudi so pošvedrani, se od njih stežka ločim. Pa ne vem, zakaj je temu tako. Trenutno uživam v mehkih, udobnih in pregrešno dragih, ki sem jih dobila za rojstni dan. Tisti, ki mi jih je kupil, je pozabil odlepiti ceno. Kljub temu, da so mi za številko preveliki, sem sklenila, da jih obdržim. Samo še kraljice si lahko privoščijo copate za 105, 34 evra!

Danes se mi je po glavi motalo malce naivno vprašanje: imajo tudi moški radi copate? Hihihihi, potemtakem rečemo tistim, ki jih ljubijo- copatarji?
Tako kot so ljubitelj čokolade - čokoladarji, ljubitelj kruha hruharji ali ljubitelj makaronov makaronarji.
Prav gotovo se najde še kdo je podobno kot jaz navezan na copate in v njih pregrešno rad preživlja svoj prosti čas.
Toda, ali ta perverzna nagnjenost tudi pomeni, da je copatar? Moška oblika ''biti copatar'' ima dokaj negativen prizvok, nasprotno so ''copatarice'' nekaj ljubkega, prijaznega, muckastega, ustrežljivega, mar ne?
V boemski kulturi je "ženskost" označevala domačnost, konformizem, ali idealno zavetišče in pomoč. V veliki večini primerov so bile ženske izbire omejene na vlogo ljubic ali muz.
Kot mnoge uporne punce prej in potem je bila nekaj posebnega tudi Patti Smith. V eseju iz leta1993 Details, se spominja:
"Celo otroštvo sem se upirala vlogi zmedene kikle opremljene z etiketo junakinje. Namesto tega sem iskala nekoga, ki bi križal te spolne meje. Nikoli si nisem želela biti Wendy, temveč bolj Peter Pan."
Nosila je hlače, namesto 50 krinolin, sovražila je ženske sobe, trudila se je, da zatre vsako žensko vedenje, ki se ga je naučila od svoje mame.
Ne glede na to in navzlic temu, da so bili vsi njeni vzori in heroji moški, je Patti Smith formulirala feministično verzijo življenja na robu rock’n'rolla z njeno svobodno formo in njeno vizijo sebe kot ženskega Mesije. Zdi se, da se je potem upognila pod težo vzdrževanja te možačaste osebe….Človek ne more verjeti, da se je čez noč prelevila v žensko, ki neskončno ljubi materinstvo in gospodinjstvo.
Za enakopravnost spolov se, včasih na nenavaden način, borijo tudi moški.
Zakaj se moški in ženska potem sploh privlačita? Mar drži, da so na splošno moški z ženskami zato, ker jim te lahko ponudijo nekaj, česar sami nimajo, ali imajo le v manjši meri?
Če naštejem samo nekaj izmed teh »ne –imeti« lastnosti: nežnost, sprejemanje, razumevanje, umirjenost, nevidno a vztrajno delovanje, lepota, milina, podpora, sposobnost, da jih pomirijo, ko so razburjeni, razvedrijo, ko so na tleh, zmasirajo, ko so pod stresom….
Moški z ženskami potemtakem niso samo zato, ker jim lahko dajo otroke, temveč zato, ker se z njimi lahko uravnovesijo, ljubijo in rastejo?

Ženske so z moškimi zato, ker v njih vidijo določeno stabilnost in varnost, napredek, delovanje, akcijo, disciplino … Njuno druženje prispeva k univerzalni harmoniji.

Uf, boste rekli, Milenči pa danes krepko naklada!
saj res…če je vse tako idealno, zakaj se pari naveličajo drug drugega?!
pravijo, da če bi  ženske – končno že- zakapirale, da bi veliko laže uveljavljale svoje, če bi se zadev lotevale po žensko in ne po moško… bilo bi tudi veliko manj prepirov in nesporazumov!
Pa smo tam.

Enako nemogoče mi je razumeti ženske danes kot mi jih je bilo nemogoče dojeti leta 2006, ko je tole pisanje nastalo.

V nedeljo, 13. novembra ob 12. uri, se bo s svojo zbirko kratkih zgodb z naslovom ''Ženske'' v dvorcu BUKOVJE pri Dravogradu predstavila Milena Miklavčič.
Z avtorico se bo pogovarjala Dragica Breskvar.

prav lepo vas vabim, da pridete

V Mestno knjižnico in čitalnico Idrija v četrtek, 10. novembra 2011, ob 18. uri.


Tam se bo sicer (uradno) govorilo o ''Ženskah'', neuradno pa se bo - tako kot nas uči zgodovina - itak vse vrtelo okoli moškega....
****************************************
*************
Po dosedanjih izkušnjah s podobnih predstavitev, bo tudi v Idriji ''malo drugače kot je običajno'', predvsem pa upam, da mi bo uspelo razvneti pogovor tudi po uradnem delu, saj vidim smisel tovrstnih druženj predvsem v tem, da se razpravljanje nadaljuje in zaključi v prijetnem razpoloženju, četudi zmanjka pijače ali štrudlna

VABILO NA LITERARNI VEČER

V četrtek, 03.novembra, vas vabim na literarni večer v knjižnico v MURSKO SOBOTO.
Predstavila bom knjižno bero, največ pozornosti pa bo namenjene zadnji knjigi ''ŽENSKE''.

'
''Ženske'' - to je knjiga, ki se noče potegovati za Nobelovo nagrado, želim le, da jo na dušek preberete, ker se boste v njej našli in ob napisanem uživali.
Glavne junakinje so naše prijateljice, sosede, sodelavke, babice, mame, sestre... Ženske torej, ki jih poznamo, le prisluhnemo jim bolj poredko.



odlomek

»Madona, kakšna baba,« sem pomislil in čakal, da me s papirnatim robčkom obriše med nogami.

»Ne trudi se preveč, ženske smo rojene pospravljalke,« mi je rekla poredno in me pogladila po laseh.

Pozneje se je pogosto norčevala iz mene. Vedela je, da komaj čakam, da spet zapeljem na najino stransko pot. Ona pa je v bifeju, kjer sva se srečevala, zlezla na mizo in plesala. Bila je ravno prav pijana, tega sicer ni nihče opazil, jaz sem, saj sva po navadi skupaj spraznila steklenico viskija, ker je trdila, da se je veliko lepše ljubiti, če si malo zadet.

Nisem ji verjel, zato sem jo poskušal prijeti za roko in jo potegniti k sebi. Mudilo se mi je domov, ura se je pomikala proti polnoči in žena ni bila neumna, vedela je, da za vožnjo iz Maribora ne potrebujem več kot dobro uro.

»Hahaha, doma se lažeš, da delaš do polnoči ali kaj?« se je glasno zarežala, ko je videla, da na skrivaj pogledujem na uro.

»Nisem poročen, povedal sem ti. Že več let je, kar mi je žena ušla z drugim,« sem ji gledal v oči in se ji brez slabe vesti lagal, pri tem pa sem mislil na njeno gibko in vročo rit, ki bo vsak čas sedela na mojem mednožju ter me spravljala ob pamet

KNJIŽNICA IVANA TAVČARJA ŠKOFJA LOKA

KRAJEVNA KNJIŽNICA ŽIRI

vas vabi na

ČETRTKOV KLEPET

Naša gostja bo

MILENA MIKLAVČIČ

 Pogovor bo vodil prof. Miha Naglič.

Pridružite se nam

v četrtek, 27.10.2011, ob 19. uri

v KRAJEVNI KNJIŽNICI ŽIRI.

Stara sem 46 let, že nekaj let pa se pripravljam na trenutek, v katerem sem se znašla letos, ko sta oba sinova odšla študirat, in sem zato ostala sama. Upala sem, da bom našla sorodno dušo, prijetnega moškega, ampak…
Nisem ženska, ki bi posedala po lokalih in lovila moške. Obiskujem različne prireditve, če prijateljice ne utegnejo, grem tudi sama. Internetnih dopisovanj se bojim, verjetno zato, ker sodim v generacijo, ki prisega na vizualno energijo. Zelo rada plešem. V preteklosti sem svoj prosti čas usmerjala v delo, skrbela za urejen dom, dobrodelništvo, šport. Naj večno tekam sama naokoli? Naj se zamotim s pospravljanjem omar, naj še naprej pečem slaščice in jih nosim sodelavcem v službo? Nekoč sem poskusila preko posredovalnice, a sem, žal, naletela le na moške, ki so imeli probleme sami s sabo ali celo z alkoholom. Svetujte mi, kje se skrivajo pravi moški? Saj so prijateljice povsem OK, toda rada bi občutila in delila ljubezen. LP, Biserka

Draga Biserka, v svojem pismu me sprašujete točno tisto, o čemer se zadnje čase ženske nenehno pogovarjajo. Se razume- tiste, ki so ostale zaradi takih ali drugačnih razlogov same in hrepenijo po nekom, s katerim bi se lahko družile, pogovarjale, si delile dobro in slabo, se tudi objemale ter vse ostalo, kar temu sledi. Mnoge pravijo, da imajo občutek kot da po 45 letu moški enostavno poniknejo. Nikjer jih ni več. Družinski očetje so itak doma, težka gospodarska situacija je mnoge, ki bi bili vam primerni, prisilila, da se bolj kot za ženske zanimajo za službo, spet drugi so na nasprotni spol pozabili, ker se preveč ukvarjajo z računalniki, nekateri so našli strast v športu, če pa se jim le posveti, da bi bilo dobro vreči oči tudi na gospodične in gospe, se raje ozirajo za tistimi, ki so od njih vsaj deset ali več let mlajše. In če bi mi bilo dano, vsemu naštetemu navkljub, da bi vseeno vedela, kje najti primernega, bi bil to odgovor za milijon dolarjev. Pa še nekaj je: kamorkoli bi vam že namignila, da pojdite, povsod bi naleteli na številno ''konkurenco'', ki bi bila tam zaradi približno enakih razlogov kot vi. Priložnosti je res bolj malo, saj se zdi, da je samskih žensk več kot moških. Samske ženske z nahrbtniki prevladujejo na hribovskih poteh, na potovanjih, na jesenskih vikend paketih ob morju in še marsikje drugje. Ko sem povprašala, kako je kaj s plesnimi tečaji, so mi povedali, da tudi tam ni pravega razmerja, zato ženske plešejo med seboj, kar vam verjetno ne bi bilo preveč všeč. Če vas zamika kava v bolj spodobnem lokalu, boste tam praviloma spet naleteli na več žensk kot moških. Bralni krožki: ženske, moških ni niti za vzorec. Na jogi: ženske. V knjižnici: otroci in ženske. V trgovinah: ženske. V bistvu bi imeli veliko več izbire, če bi bili moški. Včasih so ženske lahko po tihem računale vsaj s tem, da jih bo na cesti ustavil kakšen privlačen policist, a se dogaja, da na okno potrka – ženska,  priložnost za spoznavanje pa pade v vodo.

Vseeno pa je najslabša možnost ta, da obsedite doma, da izgubite smisel za humor, postanete razočarani, zafrustrirani, osamljeni in jezni  na ves svet. Bilo bi naravnost idealno, če željo po ''najti nekoga'' porinete v podzavest, in se vključujete v družbo neobremenjeni, dobre volje, nasmejani, skratka, taki kot ste v resnici. V trenutkih obupa nekatere ženske sežejo po različnih priročnikih, kjer najdejo nasvete o tem, kakšne morajo biti, da bodo ugajale moškim. Ni večje traparije od te! Kajti potem se začnejo sprenevedati, igrati, lahko se zgodi, da komu padejo v oči, a kaj sledi potem ko odvržejo maske?!

Vseeno pa se mi zdi, da internet, četudi ga ne marate, niti ni najslabša ideja. Poznam kar nekaj oseb obeh spolov, ki so na njem našli srečo. Tam imate tisoč in več možnosti, da se spoznavate, kramljate, iščete posameznike, ki so vam podobni po željah, konjičkih, letih. Na vas je, s kakšno tenkočutnostjo in razumom boste sprejemali nova prijateljstva, kako se jim boste odpirali, koliko manevrskega prostora jim boste dajali.

Na socialnih omrežjih je, tako kot v realnem življenju,  potrebno veliko previdnosti, predvsem pa strpnosti. Mnogo jih bo, verjemite, potrkalo na vaša vrata, sprejmite jih kot sogovornike, izmenjujte si maile, misli, izkušnje. Nikar pa se ne pustite že takoj prvi teden pregovoriti, ko vas bodo vabili '' na pijačko'' ali na ''kavico''. Moški, ki se mu preveč ''mudi'', ima, morda, drugačne želje kot so vaše.

Na vsak način pa ne ostajajte doma! Nevsiljivo izkoriščajte priložnosti, ki se vam nudijo, pojdite v družbo, navsezadnje ima lahko tudi najboljša prijateljica brata, ki ga še ne poznate. Načinov, kako se spoznati, je nič koliko. Potruditi se morate, da vam na obrazu preveč jasno in glasno ne piše, da iščete moškega. Prav tako je dobro, če ste oprezni.Za spoznavanje si vzemite čas, saj se vam nikamor ne mudi. Vedite, da je na ''terenu'' veliko poročenih moških, ki se doma dolgočasijo, potem pa iščejo žrtve, s katerimi bi si popestrili vsakodnevne enoličnosti. So zelo spretni lažnivci, z leti so si nabrali izkušenj in točno vedo, kaj osamljene ženske, željne ljubezni, nežnosti, topline in razumevanja, potrebujejo. Žal je tako, da takrat, ko si česa premočno želimo, marsikaj spregledamo, ali pa zamižimo na eno oko v upanju, da bo že kako, da le ne bi bili več sami.

Občutek imam, da si želite srčnega, prijaznega, komunikativnega moškega, ki, za povrhu, ve, kaj je to ljubezen in kako jo tudi deliti? Pravzaprav večina žensk sanja o podobnem, in če jim je verjeti, je točno take sopotnike teže odkriti kot iglo v senu. Vidite, kakšna sem: prav nič ne slepomišim, nobenih praznih upov vam ne vzbujam. A sodeč po vašem pismu, sem prepričana, da ste borka, da ne vržete kar tako puške v koruzo. Simona Vodopivec je sicer nekoč prepevala, da so najboljši moški itak že poročeni, jaz pa dodajam, da se z nemalo sreče da še zmeraj najti takega, ki nam je pisan na kožo.  

Nekaj žensk v klopeh je glasno hlipalo, zdelo se mi je, da celo mama za spoznanje preveč glasno smrka v robec. Hotel sem se že ozreti, a je prav tedaj pristopil župnik, podbradek, ki je silil izza ovratnika, je bil zabavno smešen, imelo me je, da bi se nasmehnil, a nisem utegnil, kajti Majda me je prav nič nežno dregnila pod rebra, vedel sem, kaj to pomeni. Odločil sem se, da bom tiho in ne bom zganjal neumnosti.

Poznala sva se že več kot sedem let in v tem času sem se polagoma naučil neme govorice, nehotenih gibov, v malem prstu sem imel neštete nianse njenega glasu, tako da sem se počutil kot suma borec, ki stopi v ring in ima vse pod kontrolo.

Za hip me je spreletelo, kdo ve, kaj čuti, o čem razmišlja, kakšne drznosti se ji motajo po glavi,  navsezadnje bova že čez nekaj minut mož in žena.

Poročena!

Matr, saj res, nikoli več ne bom sam samcat taval po svetu, odslej bo imela pravico, da ve za vsak moj korak, lahko mi bo celo pritrdila sledilno napravo na ovratnik in doma na računalniku spremljala kod hodim, kaj počnem, koliko piva popijem z Janijem v baru nasproti banke, kjer sem delal.

Ne, ne, ne, saj ni taka, ne sme biti taka, sem premleval in neopazno sledil župniku, ko je po oltarju zlagal bukvice, nekaj šepetal z mežnarjem in se pokroviteljsko nasmihal moji bodoči ženi, katero je pred davnimi leti pri verouku vlekel za ušesa, če je klepetala in skakala po mizah.

Spomnil sem se, kako me je na začetku, ko mi je Majda rekla, da je že skrajni čas, da si kupiva stanovanje, naročiva otroka in požegnava najino zvezo, grabil strah. Stisnilo me je pri želodcu ob misli, da  bom moral vsak večer leči z njo v posteljo, se prebujati ob njej,  jesti z njo, fukati samo z njo. Prižgal sem cigareto, globoko vdihnil dim, zaprl oči in z občutkom velike krivde užival prepovedan sad. V predalu pod televizijo sem imel še sedem ali osem škatel, te sem še nameraval pokaditi, bil sem res tepec, kajti Majda bi me brezpogojno ubila, če bi vedela, kaj na skrivaj počnem. Stopim do hladilnika, upajoč, da je kaj v njem.

Nič ni bilo. Porkaduš.

Usedel sem se  na rob postelje, še zmeraj sem v roki držal čik in  tuhtal, kam, za vraga, bova postavila petmetrsko knjižno omaro, kajti Majda je imela toliko šare, ki se ji ni želela odreči, da sem se včasih zbal, kaj, če ji pade na pamet, da me napodi na hodnik, če bi ji za knjige zmanjkalo prostora.

Do mojih ušes je spet priplavalo smrkanje.

»Stara mama ga biksa, nihče drug!« Ganilo me je, da ji je toliko zame, navsezadnje sem kot mulc počel marsikaj, da je vneto, dan za dnem, molila za mojo grešno dušo.

»Ko boš velik, boš glavni kuhar v Grand hotelu v Portorožu,« je sanjarila in me istočasno božala po laseh.

»Ne, ne bom!« sem ji trmasto ugovarjal. Želel  sem jadrati po morju in loviti punce v pristaniščih, tako kot je počel dedek, vendar si tega nisem upal ziniti. Umrla bi od žalosti in to prej, preden bi siknila, da je bila ena pokvarjena baraba v familiji več kot dovolj.

Ne upam si obrniti glave, stojim kot bi me udarila strela, župnik si je nadel svečan smehljaj, deček, oblečen v ministrantska oblačila, pa je s supergo,, ki mu je molela izpod dolgega oblačila, nerodno prevrnil svečo. Votlo je zadonelo, zdelo se mi je, da je vsem v cerkvi zastal dih, kar naenkrat se je tišina ostro  zarezala v soparo, zaradi katere nam je po obrazu tekel pot in se nam je meglilo pred očmi.

Potem so zadonele orgle, zaslišala se je poročna koračnica, Majda se je pomaknila bliže.

Skoraj se me je dotikala z golim ramenom, župnik pa je blago povzdignil glas in s pojočo govorico, v katerem je bilo čutiti koroški naglas, pričel naštevati, kaj nama bo v zakonu dovoljeno in kaj ne.

Poslej mi ne bo nikoli več treba skrbeti, da bo v stranišču dovolj toaletnega papirja, da bodo pravočasno pripeljali olje za zimo in da bo v omari dovolj svežega spodnjega perila. Ženske kot je Majda znajo za vse te malenkosti pravočasno poskrbeti.

Obrnil sem se proti njej, da bi jo, tako kot se spodobi, poljubil na usta, imela je zaprte oči, malo je žmrkala, a nič zato, ko sem se sklonil in se dotaknil njenih ustnic, je v cerkvi zašumelo kot v panju, spet so se zaslišale orgle, a jih je preglasila Blaževa harmonika, na ves glas je vlekel meh in igral Na Golici, da so me nehote zasrbele pete in mi je kar samo od sebe pognalo kri po žilah.

Hura ženin in nevesta, so vzklikali tete, strici, mame, očetje, babice, dedje, prijatelji in prijateljice, sodelavci, bližnji sosedje, sošolci, sošolke in poklicni firbci.

Mama se je ustavila ob meni in me, vsa drobna, nežna ter obilo hlipajoča, stisnila v objem, Majda se je v zadregi smehljala, ko so se pulili zanjo, ji stiskali roko in cukali za rokave dragocene poročne obleke, izposojene v Lederer butiku na Spodnjem trgu.

Nenadoma, ko sem  z neizmernim ponosom gledal Majdo, sem postal lačen kot volk, sploh se še nisem zavedel, da je sedaj moja, čisto moja, bolj kot je bila kadarkoli poprej. Obliznil sem si ustnice…

Od daleč zagledam očeta, s svojim gromozanskim telesom se je prerival v množici, mahal mi je z roko, pojma nisem imel, kaj hoče od mene, četudi bi mi stisnil v žep seznam kurb, s katerimi se je tudi on gonil od Hong Konga do Trsta, ne bi niti trznil, zame je obstajala samo Majda.

Najini prsti so se prepletli med seboj, zaduhal sem njen parfum, sanjalo se mi ni, katerega uporablja, sicer me je tudi bolj malo brigalo, v ledjih me je prijetno in znano zaščemelo, najraje bi jo dvignil v naročje in izginil z njo v najino mansardo, trikrat obrnil ključ v ključavnici, potem pa bi se vrgel nanjo, jo počasi slekel in ji posipaval telo s poljubi, dokler ne bi pričela glasno ječati, se me oklepati z nogami, v nebrzdani želji, da zaplavava pod nebo, sedeva na oblake in pozabiva na ves svet.

Pritajeno sva se namuznila drug drugemu, sklonil sem se do njenega ušesa in narejeno zasitnaril:«Lačen sem, strašno sem lačen!«

Njene modre oči, bile so videti kot spominčice, so se na široko odprle in preden se je s trebuhom pritisnila obme, je dejala:« V hladilniku imava jabolko. Pojdiva ponj.«

Vneto sem prikimal.
Kako prav je imel župnik, ko je trdil, da je ženo treba poslušati in ubogati. A o tem kdaj drugič. Če ne prej, takrat, ko bo lakota minila in bo kaj več časa.

»Ej, a greš z menoj na Bled? Tak lep dan je, izkoristiva ga skupaj!« mi reče Bojana, ko me že zarana pokliče, vsa navdušena, ker je končno posijalo sonce.

Že sem hotela reči, ja, seveda grem, a se mi pogled ustavi na kupu nezlikanega perila, pomislim, da sem otrokom obljubila, da jim skuham kosilo, pa v trgovino še moram iti…

Teh različnih moram se je v sekundi nabralo toliko, da sem s težavo pogoltnila slino in se ji zahvalila za pozornost. Kaj mi bo Bled, če pa imam doma tolikooo dela.

»Si pa res tepka!« mi odgovori in odloži telefon.

Skoraj bi si na prsi pripela medaljo od sreče, da se mi je tako, brez težav, uspelo izogniti skušnjavi po lenarjenju.

Treba je delat. Garat. Saj smo vendar v recesiji. Lenuhov in barab, ki živijo na tuj račun je itak povsod preveč, ne gre, da bi jim še jaz delala družbo. Lase sem si zavila z ruto, si nataknila rokavice, in že čez eno uro so šipe sijale v vsej svoji krasoti. Pogled se mi je ustavil na trati pred hišo, kakšna zanemarjenost! Trava se je, to je bilo treba priznati, že preveč razbohotila, nemarnica. Najprej je zaigrala kosilnica, potem so zapele še grablje in to tako, kot bi jim dajali takt Dunajski filharmoniki. Enkrat vmes pristopi še soseda, ki mi poroča o tem, kdo je umrl, kdo se je poročil, komu je ušla žena in kdo vse si je, kako nezaslišano- v času svetovne krize privoščil potovanje v tuje kraje. Še dobro, da je izza vogala prirepkal Polde (pes) in me spomnil, da ga moram peljati na sprehod. Hvaležno sem ga pobožala po gobčku.

Kot bi mignil je minilo dopoldne, pa del popoldneva, ko se, povsem iznenada zavem, da ni bilo postorjeno še nič od tega, s čimer sem se hvalila Bojani. Niti kosilo še ni bilo skuhano, kršenmatiček! V naglici sem potegnila iz zamrzovalne omare pico, upajoč, da  se ne bo nihče preveč razburjal v stilu, kaj se to pravi, mama, saj si bila ves dan doma, pa ni bilo od tebe kakšne koristi.

Vremenska napoved za naslednji dan, ki sem ji enkrat vmes prisluhnila,  je bila katastrofalna. Pomislila sem, da je šla, povsem po neumnosti in zaradi občutka nekakšne privzgojene dolžnosti, v franže krasna sončna priložnost, ko bi se lahko na kolesu nadihala svežega zraka, uživala ob pogledu na labode v bližnjem ribniku, mimogrede bi lahko nabrala celo borovnice. V trenutku sem postala slabe volje, vendar  jutranjim izgovorom tudi to ni pomagalo, da bi ''meso postali''. A to še ni bilo najhuje. Misli so mi poletele še na vseh drugih milijon ali celo še več priložnosti, ki so mi spolzele iz rok zaradi tistega, vsem zelo znanega: nimam časa,  ne morem. Tolažila me je le misel, da imamo take in podobne floskule od časa do časa pri roki domala vsi. Največkrat takrat, ko ni treba. Moja soseda Mica na primer, je celo življenje dajala na stran vsak evro, ki ji je ostal ob skromni pokojnini. »Da bo za slabe čase,« je imela navado reči in četudi so ti slabi časi  v starosti prišli, je zmeraj odkimala, ko sem ji predlagala, da naj se, za božjo voljo, vsaj za kakšen teden odpravi v toplice, kar bo njenemu artritisu dobro delo. »Bom šla, a naslednjič, če se bom res slabo počutila,« je rekla spravljivo in speljala pogovor v druge vode.

Nekoč sem bila na obisku pri neki romski družini in gospodinja nam je postregla z dišečim, pravkar spečenim burekom. Ko sem zagrizla vanj, so se mi prikazala nebesa in v navalu navdušenja sem jo prosila, če me vzame v uk. Sicer sem se takrat, kljub pomanjkanju časa, mehkih nog dala zapeljati želodcu, a še danes sem mu hvaležna, saj je bila moja učiteljica najboljša, kar sem jih lahko imela.

Pogosto, kadar potujem, mi gre na smeh, ko nekateri sopotniki povsod, kamor pridemo, naročijo dunajski šnicl, ponfri in zeleno solato. Kakšna norost! Mar ne obiskujemo tujih in neznanih dežel zato, da spoznamo njihove skrivnosti, nenazadnje tudi tiste, ki se skrivajo na jedilnem listu? Na kolesarjenju okoli Blatnega jezera smo se ustavili na neki kmetiji, kjer so nam postregli s pravkar spečenimi kolački, ki so omamno dišali po ocvirkih. Dve ali tri, ki so bile v skupini, so se umaknile, rekoč, da na kakšno pregrešno, s kalorijami nabito hrano ne smejo niti pomisliti, ker hujšajo. In potem so s trpečim izrazom na obrazu molile križev pot, medtem ko smo se ostali s slastnimi in pohotnimi užitki posvečali dobrotam.

Ja, prav imate. Tega, kdaj reči ne smem, ne morem, kdaj drugič, se je potrebno naučiti, uk pa zna trajati, če smo preveč dlakocepski, celo življenje, mar ne?

Poletni smerokazi

Le malo stvari v življenju je lepših kot občutek, da je pred nami približno štirinajst dni, ko se lahko odklopimo, ko ne mislimo na nič in ko vemo, da se ne bo treba uslužno nasmihati nadrejenim, kimati z glavo, in to takrat, ko bi veliko raje udarili po mizi. Dopust je tudi čas, ko okoli vratu ne tiči zoprna kravata in ko se ni treba loviti na visokih ''štiklih'', ki, četudi tičijo na daljših ali krajših nogah, na koncu delovnega dne zabelijo z bolečinami v nartu. Že sama beseda dopust je povezana s podobnimi občutji kot če ljubitelju slaščic rečemo, da ga doma čaka kolač, ki je oblit s čokolado, zraven pa je dodanih še nekaj žlic jagodove omake. V ustih se nehote prične zbirati slina, kri se sladkostrastno požene po telesu, koža se v nestrpnem pričakovanju naježi in v želodcu se porodijo božanja, podobna, kot če bi se nežna dlan tudi v resnici počasi, tipajoče in z mesenimi dotiki sprehajala po trebuhu in delala dobrikajoče korake v vseh smereh.

Dopust in nihče drug je zaslužen, da se v družinskem albumu znajdejo nenavadne fotografije očetov, ki jim v tem času gre na otročje, pačijo se v fotoaparat, skačejo kot kenguruji, delajo prevale in stoje na glavi, medtem ko otroci, ki tekajo okoli njih, radostno vreščijo in zahtevajo:«Oči , daj še, še, še…«

Takrat, ko smo prosti obveznosti, se nam praviloma ne ljubi brkljati po kuhinji in pripravljati obroke, ki terjajo preveč časa. Raje se preselimo na vrt ali teraso, poberemo bučke, ki jih je v teh dneh toliko, da se zdi, kot da dozorevajo čez noč, prerežemo jih na polovico, napolnimo z mešanico sira, skute, drobnjaka, malo česna in soli, popečemo in kosilo je že v nekaj minutah pri roki. Mimogrede utrgamo še kakšen paradižnik, ga pojemo surovega in če se nam zahoče še drugega in tretjega, zakaj pa ne, saj je sonce ravno pravšnje, da se zmeraj novi v rdečem sijaju smejijo z bogato obloženih stebel.

Bila sem ravno sredi priprav na odhod na morje, ko na vrata potrka soseda Mica in radovedno pomoli glavo v kuhinjo.

»Kuhaš?« vpraša, čeprav ji že dišave, ki se širijo do vseh sosedov, povedo, da ne bingljam z nogami in ne berem dnevnih časopisov.

»Polnjene paprike,« ji odgovorim. Tako kot vsakič zadnjih trideset let.
Poznavalsko prikima in preko obraza ji huškne nejeveren nasmeh.

»Se jih še niste naveličali jesti?« Ne razume, kako lahko nekdo leto za letom prične dopust z eno in isto hrano. Če sem iskrena, tudi sama ne razumem, kako je do te navade sploh prišlo. Zabavno pa je, da te presnete paprike nikjer drugje tako ne teknejo kot na terasi pred počitniško hišico. Ko se namestimo po sobah, pomijemo posodo, ki so jo vnemar pustili letovalci pred nami, zamenjamo posteljnino, pometemo listje, ki ga je veter nanesel v kuhinjo, se posedemo pod baldahin in čakamo. Otroci drobijo bele istrske štručke, ki se kar same stopijo v ustih. Sem in tja se kdo nervozno vzdigne na stolu in se- kot žirafa- stegne v temačno notranjost, kjer že diši po težko pričakovani jedi. Potem se oglasijo še milozvočni glasovi kakšne od dalmatinskih klap, obrazi zažarijo in ko se žlica prvič potopi v sladko paradižnikovo omako, na kateri plava drobno sesekljan peteršilj, nenadoma umolknemo in se predamo obedu z nekim nenavadnim zadovoljstvom, ki mu prav dopustniško razpoloženje da tisti pravi pečat, katerega doma nehote pogrešamo.

Za malico si privoščimo breskve in kruh. Kakšna smešna kombinacija! Doma se sploh ne spomnimo nanjo. Svoj čas sem pogosto taborila z otroki v organizaciji Rdečega križa. Kuharica  je za zajtrk pripravila tudi evro krem. Nekaj deset metrov od tam, kjer smo stali v vrsti, se je leno pretakala Kolpa, ptice so še zmeraj zaspano in dremavo ščebetale v krošnjah dreves, ko je roka kar sama segla po kruhu z nepriljubljenim namazom. Že ko sem ugriznila prvič, se mi okus ni zdel prav nič napačen, čez deset minut pa sem šla vnovič pogledat, če ga je še kaj ostalo. Doma bi bila raje lačna, kot da bi ga namazala na kruh.

V vseh letnih časih, dokler seveda ne zmanjka suhih krhljev, za žejo ali pa kar tako, pijemo ''krhljevo vodo''. Z dodatkom limone in malo sladkorja. Ni boljše pijače, ki pocrklja želodec in suha usta. Bila sem se še majhno dekletce, ko mi je stara mama pripravila kanglo s krhljevko, le da je, namesto limone, vanjo kanila malo črnega vina.
»Odnesi možakarjem, ki kosijo v senožeti,« je rekla in mi obenem zabičala, naj se ne potepem še kam drugam. Stari oče, ata in še nekaj drugih so se, ko so me zagledali, ustavili, ata mi je vzel kanglo iz rok, potem pa je zaokrožila med njimi, dokler ni ostalo le še par požirkov.

»Ti bodo pa zate, ker si bila pridna,« mi je rekel ata in me pobožal po laseh.

še nikoli se nisem toliko potepala kot prav letos. Med drugim sem (od maja sem) videla Sicilijo in Malto, zadnjih 10 dni tudi Estonijo (Latvijo, Litvijo in Poljsko).

V Estonijo me je zaneslo zaradi Evropskega folklornega festivala, na katerem so nastopili tudi Rovtarji iz Škofje Loke.

Nekaj slikovnih utrinkov lahko vidite na FB in na fotkah naše vodičke Eve.

http://www.facebook.com/l.php?u=http%3A%2F%2Ffotoalbum.ee%2Fphotos%2FMaalepp%2Fsets%2F1187745%2F&h=1AQC6UXPr

Pa še tisto najvažnejše: postala sem babica

Zdelo se mi je, da marčevski vetrovi to leto pihajo dosti močneje kot sicer, piš, ki je že zarana pometel s cest še tisto malo snega, ki ga je padlo ponoči, je bil hladen in oster, šel je do kosti, saj je mimogrede smuknil pod tople plašče in vetrovke, se nagajivo dotikal gole kože in ljudje, ki so se zavijali v šale, so komaj storili kakšen korak naprej.

Pogrela sem kavo, se z obema dlanema oklenila skodelice, stopila k oknu, in brez misli strmela na dvorišče,  kjer so se podili psi, ne meneč se za veter, ki jim je oral po kožuhih in odnašal vročo sapo iz sopečih gobcev na svojih krilih, dokler se je ni otresel za prvim vogalom. V hiši je bila tišina, vsi so še spali, kaj tudi ne bi, zvečer so bogvedi do kdaj gledali televizijo, potem pa so popadali v postelje, ne meneč se za to, da bi bilo treba iti še v kopalnico, pod tuš ali le na stranišče. Poznala sem njihove navade, oni pa moje, vedeli so, da bom že zarana brkljala po kuhinji in jim pripravljala zajtrk, za sina in snaho popečen kruh z ovčjo skuto, za Njega pa jajce na oko, skupaj z nekaj na tanko narezanimi rezinami bučke, ki sem jih vzela iz hladilne skrinje.

Roberta je skrbelo zame, že navsezgodaj, ko sem bila še v postelji, mi je poslal sms, v njem je bilo polno poljubov in neizgovorjenih besed, bodi previdna na cesti, je zapisal na koncu, nehote sem stisnila telefon k prsim, za hip zaprla oči, da sem ga videla pred seboj, nasmejanega in s poredno našobljenimi ustnicami, s katerimi me je nemudoma, ko sem mu stekla v objem, cmokal po obrazu in vratu, rami, dlaneh, kjerkoli pač. Drugače je bil zelo zadržan, malodane čemeren, nenehno je mrščil čelo in vlekel drobno beležko iz žepa, vanjo si je zapisoval misli, ki so mu mrzlično švigale po glavi, oprosti, tak sem, mi je govoril, počasi sem se na vse, kar je počel, ker tega ni bilo malo, navadila, a če se mi je zdelo, da predolgo časa tava po knjigi, ki jo je pravkar prevajal, sem se mu stisnila v objem, se ga oklenila okoli vratu in mu zlezla v naročje, potem si ni mogel kaj, oči so se mu vnovič zbistrile, na široko razprle in nasmeh, ki mu je preletel obraz, je bil topel in nežen, osrečeval je oba, zlasti tedaj, ko sva bila ujeta v naročju in se stiskala drug k drugemu.

Niti štirinajst dni ni minilo, ko sem povsem slučajno zalotila njegovo sestro Veroniko na stranišču, z nekim tipom, se je mečkala za vrati, z eno nogo se je ga oklepala okoli ledij, z drugo je lovila ravnotežje, bila je na pol gola, prsi so ji nemarno visele izpod spodrecane bluze in moški s skodranimi, že malo sivimi lasmi in sivimi kocinami po bradi, je ves poten in hropeč lovil drobceno bradavičko in jo hotel stisniti med razprte ustnice. Obstala sem med podboji, zajela sapo in pobledela, saj to ni res, me je prešinilo, njen mož je sedel v avli restavracije, v družbi, v kateri je bil tudi Robert, pa so razpredali o problemih založnikov, ki jih že lep čas jemlje hudič. Nihče ni opazil, da je izginila, pa tudi če bi, na kraj pameti ni nikomur padlo, da bi se ta drobna ženska, črnih skodranih las, sramežljiva in neopazna, družila še s kom drugim kot s svojim Nejkom, konec koncev sta imela tri otroke, ki so še zmeraj obiskovali osnovno šolo, ona pa je vsakemu, ki je imel pet minut časa, razglašala, kako dobra žena je.

Naslednji hip me je, odrevenelo in prestrašeno, zagledala, njene oči so se za spoznanje razprle in potemnele, vendar ni zardela, ali kako drugače pokazala, da ji je neprijetno, ko sva si zrli iz oči v oči. Moškega, ki jo je natepaval, je prijela za glavo, potem si jo je porinila na prsi, kot bi hotela zakriti goloto, ali pa tudi ne, kdo ve, kajti ta je ob njenem nehotenem gibu pričel še hitreje suvati, ječal je in stokal, moj bog, sem si rekla, saj mu bo zdaj zdaj prišlo.  

Želodec se mi je širil od gnusa in kamen, ki se je zagozdil v grlu, je postajal vedno težji, poskušala sem se odlepiti od tal, zbežati na varno, izbruhati iz sebe njuni potni telesi, toda nisem se premaknila niti za ped. Obtičala sem, skupaj z njima, v prostoru, dokler se nista s pritajenimi, razpotegnjenimi in lačnimi glasovi, ki so napolnili stranišče do zadnjega kotička, odlepila drug od drugega, njemu so hlače zlezle preko kolen, ona pa se je počasi in  z lakomnimi gibi sprehodila po napetem in poraščenem trebuha, ne meneč se zame, še zadnjič ga je poljubila na potno čelo, preden si je poravnala krilo, zdelo se je, da se ji nikamor ne mudi, vrgla je črno grivo nazaj, nekaj las si je zataknila za ušesa, potem pa se je naslonila na steno, z očmi se je zavrtala vame in rekla:«Tole mi boš še plačala, prasica.«

Ob njenih besedah je tudi on obrnil glavo, videlo se mu je, da mu ni vseeno, začudeno je švigal z očmi od ene do druge, bila sem prepričana, da bi se najraje vdrl v tla, če bi se lahko. Prijela ga je za roko in jo močno stisnila, preden sta odhitela mimo mene, je visoko dvignila glavo in me še enkrat prezirljivo pogledala ter pljunila po tleh.

Kakšen teden po tistem dogodku, sem se izogibala Robertovim objemom, sploh se nisem hotela oglašati na njegove telefonske klice, že misel na dlani, ki bi potovale po goli koži, mi je bila odvratna in polna studa. Zvečer, ko sem legla v posteljo, nisem mogla zaspati, pred seboj sem videla njen obraz in porogljiv smeh, ki me je v nočnih morah budil iz nemirnega sna.

Robertu je bilo nenavadnega molka zadosti, v četrtek me je pričakal pri avtu. Bilo je malo po peti, morala sem še v trgovino po kruh in mleko, vendar je sunkovito zmajal z glavo, ko sem mu to omenila.

»Nikamor ne greš,« me je presekal sredi stavka.

»Najprej mi povej, kaj se je zgodilo. Te je zalotil mož?«
»Ne, ne, ne, nič takega ni bilo,« sem zajecljala.

Pa kaj potem, četudi bi kaj izvedel, brigalo me je.

Robert me je zagrabil za ramena, njegovi jekleni prsti, ki so znali nežno božati in me ljubkovati, so se spremili v jeklo , ki ni hotelo popustiti.

»Zakaj si potem taka? Me ne maraš več?«
Besede so kot debela toča klestila po mojem srcu, ki je krvavelo in se jokalo že brez njega.

»Ne morem ti povedati. Ne smem,« sem se zapletala. Imelo me je, da bi zajokala, se mu naslonila na rame, dokler mu ne bi povedala vsega, kar sem videla v tistem prekletem stranišču.

Robert ni odnehal. Prijel me je okoli pasu in me odvlekel d bližnje klopi. Z očmi sem begala sme in tja, da bi pobegnila, niti najmanj si nisem želela, da bi naju kdo videl. Vsakemu bi se zdelo čudno, ko bi videl, da se trapasto obnašam.

»Toliko časa te ne izpustim, dokler mi ne poveš,« je vztrajal in se krčevito oklepal moje dlani.

Mračilo se je že, bilo je hladno in ko sem šklepetala z zobmi, nisem vedela, je bilo to zaradi mraza ali strahu.

»Povej!« je še enkrat ponovil Robert.

»Videla sem jo,« sem zašepetala. Glas se mi je panično tresel, previdno sem se ozirala okoli sebe, bala sem se, da se bo Veronika prikazala izza dreves in izpolnila, kar je obljubila.

»Ja, koga si vendar videla?!«

Robert je postajal vedno bolj nestrpen in živčen.

Končno sem se mu naslonila na rame in besede so se počasi, tiho in jecljajoče izvijale iz grla.

Prej, preden sem končala, se je pričel na ves glas smejati.

»Manja, pa ti si vendar nora! Veronika že ni bila. Verjetno si jo zamenjala s kakšno drugo.«
Bila sem užaljena.

»Me imaš za trapo?«

»Ne, to ne. Ampak Veronika..?! Lepo te prosim. Visi na svojih otrocih in na možu kot nobena druga. Saj ne zna šteti niti do pet.«

Zaprla sem oči in posamezne slike tistega prizora so bile dovolj prepričljive, da sem še enkrat odločno odkimala.

»Zagrozila mi je, da mi bo žal. Da se mi bo maščevala, če bom komu kaj čvekala.«
Robertov smeh je bil tokrat malo bolj previden.

»Kaj ti je rekla?«
»Pozna temne sile, nekaj takega. Ne spomnim se točno, ker me je bilo preveč strah. Ko bi ti videl njene oči, ko je stala pred menoj. Bila je kot kakšna čarovnica.«

»Nekaj ti bom povedal. Naša Veronika ni nobena čarovnica. Dal bi roko v ogenj, da drugih moških niti pogleda ne. Manja, takrat si popila kakšen kozarček preveč in…«

Jezno sem potegnila roko k sebi in vstala.

»Kako moreš reči kaj takega!«

Glas se mi je zlomil od pritajene jeze in razočaranja.

Obrnila sem se na peti in stekla proti avtomobilu.

S tresočimi prsti sem se oklenila volana, še dobro, da sem izpeljala prej, preden se je Robert spomnil, da bi mi sledil.

Vem, da mu ni bilo vseeno zame. Poznala sva se že skoraj pet let, na skrivaj sva se sestajala, se ljubila in tolažila drug drugega.

Samo zato sem se danes odločila, da se še enkrat sestaneva in se pogovoriva.

Oblekla sem rdeč kostim, zmeraj mi je govoril, da mi zelo dobro pristoji. Okoli vratu sem si zavezala šal, ki mi ga je kupil za novo leto. Narahlo se našobila, medtem ko je šminka puščala vidne sledi na ustnicah. Močno sem si želela, da bi mi končno verjel.

»Če mi ne bo, če bo še naprej mislil, da se lažem, izmišljujem, potem…«

Misel na to, kaj bo, če bo spet nejeverno zmajal z glavo, je obvisela v zraku. Pustila sem jo tam, ko sem po tihem zaprla vrata za seboj.

Vedno znova sem se vračala k Veroniki. Spraševala sem se, zakaj, za vraga, ji Robert tako zaupa. Pa kaj potem, če je njegova sestra, to še nič ne pomeni. Spomnila sem se marsičesa, ko sva bila pri njej na obisku. Vsi so govorili, da je krasna mama, najboljša žena, idealna pravzaprav. Robert jo je vsakič, ko sva se poslavljala od nje, objel in stisnil k sebi. Ona se mu je dobrikajoče naslonila na prsi in ga pobožala s svojim tihim in dobrikajočim glasom:«Pazi nase, bratec.«

Malo pred Dobrovo, na ravnini, ki se je v oblem loku potem zlila z ovinkom, sem pogledala na uro. Do devetih je manjkalo še dvajset minut, dovolj, da se mi ni nikamor mudilo. Na stranski poti, na levi strani cestišča, je stal bel avto. Pogled sem znova usmerila na cesto, na kateri je veter vrtinčil nekaj jesenskih listov, ki so do pomladne otoplitve ležali pod kupi snega.

Nenadoma je zamolklo počilo. Vrglo me je ob ograjo, na ves glas sem zakričala, z glavo sem treščila ob šipo, medtem sem se znašla na drugi strani ceste, krčevito sem se oklepala volana, ko me je odneslo po strmem bregu, nato me je vrglo na bok in z nezmanjšano hitrostjo sem zdrsela po njivi, ukleščena v pločevini, ki se je kot makov cvet razcvetela okoli mene.

Minilo je nekaj dolgih minut, ko sem končno dvignila glavo, še sem bila cela, nič mi ni manjkalo, moj bog, hvala ti, živa sem, živa sem, je jecljala moja duša, medtem ko so mi solze olajšanja tekle po licu.

Nato se je znašel pred menoj fant, mlad je še bil, imel je skodrane lase, iz oči mu je sijala groza, strmel je vame in divje odkimaval:« Da ste le živi, da ste le živi…!«

Pomagal mi je, da sem se skobacala na plano in ko sem stala pred njim, tresla sem se od mraza in frfatajoče panike, je zašepetal:«Nisem hotel, res nisem hotel, ampak…nekaj mi je reklo, naj poženem in pritisnil sem na plin,  zaneslo me je naravnost v vas.«

Stresla sem z glavo. Zdelo se mi je, da nisem prav slišala.

»Bi še enkrat ponovili, kar ste pravkar rekli…«
Začudeno me je pogledal, a je ustregel moji želji.

Zrak je bil presojen in poln vonjav po žveplu. Na slepo sem zakrilila z rokami, poskušala sem se obvladati ob neznanskem olajšanju, da sem sicer ušla peklu, a čarovnici ne.

»Veronika….njene črne sile, nihče drug.«

Misel, ki se je kot zlovešča vrana usedla vame, je pričela kljuvati in lomastiti po strahu, ki me je ovijal v svoje nagnusne šape.

Fant, ki je povzročil nesrečo, je še zmeraj taval v krogu okoli mene in ponavljal, da ni kriv.

S tal sem pobrala torbico, ki jo je odneslo daleč stran od razbitine.

Poiskala sem telefon in poklicala policijo.

»Kdo je povzročil nesrečo?« je nemarno in brez kančka zanimanja vprašal moški na drugi strani.

Hotela sem že reči, da Veronika, a sem se v zadnjem hipu premislila.

Nisem hotela, da bi mislil, da sem nora. Popolnoma nora.

PRISRČNO VABILO na srečanje z ''Ž E N S K A M I''

Pa se je rodila!

Knjiga, ''težka'' kar 430 strani.

V njej je 52 različnih zgodb o ženskah, ki ljubijo in zmagujejo, se smejejo in se jočejo. Počnejo neumnosti in so pametne. Preudarne. Odločne. Včasih strte, drugič spet odločne in pokončne. To – na kratko - so zgodbe o naši prijateljici, znanki, sodelavki, materi in sestri. In nenazadnje o nas samih.  Ker smo še kako žive, mar ne?

Želela bi, da knjigi z naslovom Ž E N S K E skupaj zaželimo dobrodošlico na njeni poti med bralke in bralce, zato te zelo od srca vabim, da se mi pridružiš ob tem blaženem trenutku to nedeljo, 19. junija ob 12.00 h (lahko tudi pozneje) na kmečkem turizmu PRI LJUBICI,  v VINHARJIH pri Poljanah.

V srčiki narave, ki jo je opisoval že Ivan Tavčar, bomo prisluhnili tudi mojstru kitare MARIU KURTJAKU. Zaplesala bo baletna plesalka EVA PIRNAT.

VESELIM SE SNIDENJA!  

Milena MIKLAVČIČ

 P.S.

Ljubica bo skuhala obaro s pravimi domačimi žganci,  pozneje nam bodo delali družbo še: orehovi, drobnjakovi in še kakšni zavitki, 'štrudel', domač kruh in različna domača peciva.

Če prideš, mi sporoči na mail zareceno@gmail.com

http://www.turisticna-kmetija-ljubica.si/?page_id=4

Moj prijatelj Laurent se je te dni mudil doma, v Franciji. In nalašč zame (kar se sliši neverjetno!), je zavil še v Closhemerle (po knjižnem delu z enakim naslovom se imenuje tudi moj blog) in naredil nekaj fotk...Od srca sem mu hvaležna za to pozornost!

ker se Closhemerle nahaja v vinorodnem območju, brez vinske kleti pač ne gre, mar ne?

Romantična večerja v dvoje

 http://www.facebook.com/OrbitSuperHeroj.slo

Na FB me je pričakalo naravnost smešno sporočilo.

»Vesel bi bil, če naslednjič ne bi obuli čevljev z visokimi petkami.«

»Križana gora!«sem povsem spontano vzkliknila, misleč, da se nekdo šali na moj račun. Redkokdaj, če sploh kdaj, sem si nataknila kaj drugega kot udobne čevlje, iz semiša ali mehkega usnja, ki ohranja svoj duh po pristnem še potem ko pošvedrani obtičijo v gajbici z vrtnim orodjem.

Skoraj bi pozabila na skodelico jutranjega kapučina, ravno prav sladek, z žličko kakava, potresenega po vrhnji plasti smetane, za hip me je predramil, srknila sem požirek, od ugodja zaprla oči, potem pa sem, odločno, kaj pa drugega,  kliknila na ime pošiljatelja: Polde Kopač.

Večino podatkov je bilo skritih, kaj hitro pa sem vseeno odkrila, da je doma iz Celja, star 55 let, direktor Galerije. Nehote se mi je zavihal nos. Potem pa sem se nasmehnila in tistih nekaj vragcev, ki so že bili prebujeni, se je udobno namestilo v očeh, medtem ko so prsti  odločno poleteli po tipkovnici.

»Spoštovani Polde, kakor ukazujete. Pridem bosa, le povejte-kam.«

Zunaj je sijalo sonce in plevel, ki se je po zadnjem dežju razbohotil med čebulo in solato, me je nezadržno vabil na vrt.

Čez nekaj časa, morda je minila komaj ura, ali še to ne, sem postala žejna. Pravzaprav niti ne. Vodo sem imela pri sebi, v hišo me je pregnala radovednost, ki me je z naglimi koraki privlekla do računalnika.

»Naslednjič so vam dovoljene le kratke nogavičke,« je pisalo.

Namrščila sem čelo. Nič mi ni bilo jasno kaj je mislil Polde s temi besedami.

Med delom na vrtu sem o prvem sporočilu razpletla celo zgodbo. Nazadnje sem bila že prepričana, da je bilo napisano  kakšni njemu ljubi ženski, s katero se je dobival na skrivaj, v naglici ali raztresenosti pa ga je poslal na napačni naslov.

Odločno sem zapisala:«Spoštovani Polde, nič ne bo iz tega, ne bo me k vam niti z nogavičkami, niti brez njih. Sicer se pa sploh ne poznava. Pika.«

Polde je bil tokrat veliko bolj hiter:«Spoštovana Katarina. Oseba z vašim imenom in priimkom nam je včeraj s svojimi nemogočimi visokimi petami dodobra poškodovala ladijski pod v naši galeriji.«

»Kakšni galeriji?«

Prsti so bili še veliko bolj radovedni od mene.

Nič ne bi imela proti, če bi se nazadnje izcimilo, da me povabi na ogled Galerije, morda celo na kavo. Domišljija je, klecnjenih kolen, dobila krila, povsem odkrito sem si priznala, da bi bil zato dan, če bi si ogledala kakšno zanimivo razstavo, lahko še lepši.

»Hočete ali ne, danes vam pošljemo račun za brušenje parketa,« je tedaj priletelo na ekran.

Zardela sem. Kakšna nesramnost!

Zaprla sem računalnik, si vnovič nataknila rokavice in odhitela na vrt.

Popoldan, morda pa že po kosilu, si kupim nove čevlje. Take, z zelooo visokimi petkami. Potem poiščem dotičnega Poldeta in se, kljub njegovim protestom, dvakrat ali trikrat sprehodim po njegovem posvečenem parketu gor in dol.

Zahihitala sem se.

Umetnost me  je, kako nenavadno, kar naenkrat pričela strašno zanimati.

Seveda se to, kar se je pozneje zgodilo, lahko dogaja le v kakšni nočni mori. Ali v Ulici brestov, na primer. Čez kakšen teden, dan gor ali dol, me pokličejo s pošte.
»Katarina, poštar te davi ni dobil doma. Ko utegneš, se oglasi, čaka te priporočeno pismo.«
Pa sem šla. Kakopak. poštne in bančne uslužbence, pa tudi tiste iz davčne uprave je potrebno ubogati in spoštovati.

»Odvetniška pisarna Kohek&Kohek« je pisalo v zgornjem kotu.

»Ali si spet pozabila plačati kakšno kazen za prometni prekršek?« je mimogrede navrgla poštarica.

Odkimala sem. Lansko leto, ko so me vlačili po časopisih, in to zaradi trapastih 20 evrov, ki sem jih res pozabila plačati, ne bom tako zlahka pozabila.

»Imate pa dober spomin,« sem rekla in se sladko zasmejala. Poštarica je zardela, a sem le zamahnila z roko in ji pomahala v pozdrav.

Pismo sem odprla že v avtu. Prsti so se mi tresli, sanjalo se mi ni, kaj sem ušpičila, pa potem pozabila.

»Spoštovani,« je pisalo.

Obveščamo vas, da se nemudoma oglasite v naši pisarni, kjer boste poravnali račun za brušenja parketa, ki ste ga namerno uničili v galeriji gospoda Poldeta Kovača. S seboj prinesite 345 evrov, s katerimi boste poravnali račun na naši blagajni.

S spoštovanjem, blablabla.

List papirja mi je padel na kolena.

»Tole pa ni več šala!« me je prešinilo.

Poklicala sem na Zvezo potrošnikov Slovenije. Zvonilo je prvič, drugič, osmič.

Nihče se ni oglasil. Pričela sme preklinjati. To je zmeraj pomagalo in tudi tokrat so se me bogovi ali kdo drug, ki mu dela družbo nad oblaki, usmilili.

»Prosila bi vas, če mi poveste, ali sem kot morebitna imetnica čevljev z visokimi petkami zaščitena?«

»Samo trenutek,« je malo zmedeno prosil glas na drugi strani.

Impulzi so se nabirali kot orehi na tleh, ko otresemo veje.

»Pravzaprav je za nefunkcionalnost visokih petk odgovoren proizvajalec,« se oglasi na drugi strani končno obudi od mrtvih.

»Potemtakem je, po vaši logiki, za morebitno poškodovanje parketa v neki galeriji kriva Alpina?«
»Tako je,« sem slišala.

Vse, kar mi je bilo povedano, sem zapisala v sporočilo in ga poslala gospodu Poldetu.

Odgovora ni bilo.

Čez teden dni, ko sem že na vse pozabila, se na dvorišču ustavi bel kombi. Iz njega skočita dva moška, visoka najmanj 190 cm, badibilderja, s črnimi očali, manjkali sta le pištoli za pasom, pa bi bila kot izrezana iz kakšnega mafijskega filma.

Ko sem odprla vrata, sta me grobo odrinila vstran in planila po stopnicah. Čez nekaj dolgih sekund, ko sem nemo strmela v zrak, srce mi je bilo kot noro in noge so se mi tresle v starih oguljenih copatih, sta priropotala po stopnicah. V rokah sta držala LCD, čisto nov televizor, pred mesecem sem ga kupila na 12 obrokov.

»Za kaj, za božjo voljo?«, končno izustim, ko končno pridem do sape.

»Za uničen parket,« zaslišim, potem pa se vrata za njima s  treskom zaprejo.

Ne kaže drugega kot da vas vprašam, kje, za vraga, bi našla kakšnega dobrega odvetnika?