Naravnost iz duše naj privre Beseda | ||||||||||||
ZAKAJ SO MI PRIŠLE SOLZE V OČI...
Z neko bolečo nostalgijo, pa morda tudi s solzami v očeh, kaj pa vem, se spominjam tistih davnih časov, ko je svet- vsaj pri nas- osmega marca obstal. Otroci so- kot bi pritisnil na gumb- postali pridni in ubogljivi, šefi so stopili s svojih pisarn in mencali in kolegi so se držali resno in dostojanstveno ob kakšnem govoru, ki ga je bilo moč slišati iz radijske škatle o tem, kakšno čudovito revolucionarno vlogo so imele ženske v zgodovini. Žal so – vsaj v večini primerov- normalno in življenjsko reagirali le možje, ki so se- tako kot je bilo običajno prej in potem- doma usedli za mizo in čakali, da ta stara postreže zajtrk, kosilo ali karkoli že. In marsikateri se je ob tem orosilo oko, kajti hitenje med štedilnikom, mizo in otrokom, ki je pisal domačo nalogo in je s tečnim glasom nenehno zahteval pomoč, jih je prepričalo, da vseeno ne sanjajo, ampak da so prizemljene in še kako stojijo na realnih tleh. Nekoč so bili časi, ko je rdeč nagelj še kaj pomenil, pa morda tudi kakšna lesena deska za sekljanje čebule, ki jo je sindikat primaknil zraven in to tako, da so potem fotografi lahko ovekovečili predsednika te nadvse pomembne delavske organizacije in fotografijo objavili v tovarniškem glasilu v poduk in opomin vsem poznejšim generacijam o tem, kako je ženska pri nas cenjena in spoštovana. A hudič se skriva v podrobnostih. Žal tudi moški takrat niso zaznali, da ženskam ves ta cirkus še zdaleč ni bil tako všeč kot njim. Logično, za osmi marec se ga je tudi pilo in veselilo, marsikatere moške hlače so obležale na tleh, a so kaj hitro tudi pozabile na užitke, ko jih je dotični lastnik povlekel nazaj na rit. Ženske pa niso pozabile. O, ne! In glede na to, kako so pričele moške počasi, a sistematično izrinjati od vsepovsod, kjer so jih le lahko, priča o tem, da se svet spreminja v temeljih, da se dogaja revolucija, a tega moški svet zaenkrat še ni zaznal. Razen, morda, nekaj svetlih primerov. Brane Kastelic, novinar, ki nas zasipava z novicami iz Anglije, je v zadnji kolumni ugotovil, da je pred leti pričel delati v strogo moškem svetu. Ko so bile ženske na vodilnih mestih v novinarstvu le še bele vrane in je vsakemu moškemu od sreče zatrepetalo srce, če je slučajno kje na kakšno naletel. Danes je- po njegovem- vse drugače. Moških je komaj za vzorec in ženske jim komandirajo domala povsod- iz vsake paštete. Menda so za tak nagel, tih in prodoren vzpon žensk krive osnovne šole. Ker so se preveč feminizirale in četudi so razredi pomešani s fantki in punčkami, imajo menda fantki občutek, da so ženske tiste, ki o vsem odločajo, ker enostavno učiteljev kronično primanjkuje. Kar pa se Janezek nauči, to potem tudi zna in zato se danes zdi moškim samo po sebi umevno, da jih ženske kot nekoč učiteljice sučejo tudi pozneje v življenju. Kje so že časi, ko je veljalo za smrtni greh, da bi ženska komandirala in vodila posle. Svet se ni poženščil le globalno, ampak tudi horizontalno. Namreč: pravijo, da so tudi zato, da se ločuje vsak tretji zakon v Sloveniji, krive ženske iz preprostega razloga, ker jim ni več do tega, da bi molče- kot pred tem njihove babice- trpele, če njihovi moški ušpičijo kakšno moško in – recimo- skočijo čez plot. Samo bedaki bi povzdignili glas in dejali, da je bilo včasih drugače, da so moški takrat s hlačami in tistim kar je v njih, ravnali bolj previdno. Pa sploh ne drži, nezakonskih otrok je bilo tudi takrat obilo. Le da so bile zakonske žene drugačne, saj so znale trpeti in prenašati vseh sort neumnosti, pa je zato veljalo, da je bilo nekoč vse lepo in prav, danes pa je vse narobe. Ženske so podrle tudi številne mite o sebi. Nekoč je veljalo, da so najboljše partije za zakon tiste, ki znajo dobro kuhati, ki imajo solidno doto in ki so bile nedolžne. Kaj pa danes? Kateri pa še pade na pamet, da bi se naučila kuhanja? Doto porabijo za študij in z nedolžnostjo opravijo že v najstniških letih, kajti vodilo sodobne ženske je, da uživa in nekaj naredi tudi zase. In nenazadnje: tudi moškega, ki se ne izkaže v postelji, se znajo hitro znebiti. Da pa bi živele tako kot njihove babice? Lepo vas prosim, ne žalite ženske pameti. Kljub vsemu, kar ženske danes živijo, pa so v sebi ohranile nekaj prvinskega, verjetno je to ostalo še iz Evine dediščine, kdo ve? Imajo občutek za to, kaj bi znalo biti koristno in kaj ne. Znajo se prilagajati, pogosto so kot mačke, a ne le z devetimi življenji, temveč z desetimi, petnajstimi. Koliko je žensk, ki se bo ob večerih naslanjalo na gostilniški pult in blebetalo brezvezne stvari o športu, politiki ali avtomobilih? Dvomim, če bi jih v vej Sloveniji našli toliko kot je prstov na roki. Ženske gredo raje v telovadnice, kjer se sprostijo in nadihajo, gredo na različne tečaje, da se izobražujejo ali pa se- če imajo doma otroke- kako drugače odpočijejo, da so zato naslednji dan ponovno videti greha vredne. Žal pa ta Evina dediščina vsebuje tudi nekaj negativnega: ženske so bile, očitno, cepljene proti neumnostim, zato pa jih je tako poredko videti v politiki. A tam kjer so, so znale vzpostaviti red- hvala ti Angela Merkel za svetel vzor! Si lahko predstavljate, da bi danes, ta trenutek, imeli Slovenci eno tako Angelo na predsedniškem stolčku. Vam povem- od ganotja mi stopijo solze v oči, ker pomislim, kako bi vzela v roke vajeti, pa gajžlo in bi vsem tistim neodločnim in cagavim dedcem, ki mislijo, da je tudi parlament gostilniški šank za čvekanje o nebulozah, vtepla malo praktične pameti v glave. Hmja, res mi ni jasno, zakaj je prav v parlamentu patriarhat prisoten v tolikšni meri. Mogoče zato, ker moškim delajo družbo dame, ki so bile nekoč tovarišice in so v odločilnih trenutkih še zmeraj- tudi kot gospe- navajene kimati? Kdo bi vedel. A srčno upam, da bodo šle tudi one že kmalu v pokoj in bodo prišle mlajše, ki vedo, kako je treba ravnati tudi z državnim denarjem, da ostane vsaj za šminko in kakšen obisk v fitnesu. Aha- kaj sem hotela reči? To, da je danes osmi marec, pač- prvi dan v 9. tednu letošnjega leta in da sem- že navsezgodaj- slučajno naletela na reklamni oglas, ki ponuja tudi lak za moške nohte pa recept zato, kako naj si moški čimbolj neboleče depilirajo dlake, ki so jih- nekoč morda- ločevale od žensk. Tisto drugo, kar je bilo še tipično moškega, pa- glede na izsledke statistike, vedno poredkeje uporabljajo in bati se je, da se bodo zato morale ženske tudi na tem- ključnem področju- pač znajti po svoje…. INTERVJU
18:16, 6. 03. 2010
.. Objavljeno v ORSON WELLES varianta- mal za res, mal za hec
.. 25 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Pogovor s prevajalko Katjo M. Levstak, žensko, ki mi je vzela dih
Čakajoč na popoldne,
s pridihom Orsona
Wellesa
S prevajalko Katjo M. Levstak sva se, na večer pred slavnostno podelitvijo Sovretovih nagrad, srečali prvič. Vitka svetlolaska, z lasmi, ki ji padajo po hrbtu, me je prijetno presenetila s toplino in prisrčnostjo. Več kot očitno je bilo, da ji je nerodno, zdelo se mi je, da še bolj kot meni, a kljub temu sva se hitro ujeli, kajti obe sva rojeni v znamenju dvojčkov, kar pomeni, da se začetna trema kmalu umakne sproščenemu pogovoru, brez vljudnostnih fraz. Katja M. Levstak je na slovenski prevajalski sceni dokaj neznano ime, večina je ostala brez diha ob romanu Waiting for the afternoon, ki je, z njeno pomočjo, na mah osvojil tudi slovenske bralce. Ko sem jo opazovala, medtem ko je pila čaj z medom, se mi je zdelo, da nekaj skriva, da mi hoče, morda, celo uiti, nekam daleč stran, na varno. Pravzaprav sem imela veliko težav, da sva sploh navezali stike. Ko sem ji povedala, da mi je urednik Priloge o kulturi za najin intervju namenil le 5.400 znakov, se je rahlo nasmehnila, rekla pa ni nič. Najprej iskrene čestitke za nagrado. Žirija je letos izbirala med dvajsetimi odličnimi prevodi, nazadnje so se odločili za vas. Kaj menite, zakaj? (smeh) Pojma nimam. Očitno so jim bili všeč moji dolgi lasje (smeh). Ko sem brskala med podatki, sem zasledila, da sta si romana Waiting for the afternoon Čakam na popoldne, ki je v Sloveniji izšel pred približno desetimi leti, zelo podobna. Slučajno? Presenečena sem, da ste to odkrili. Zdelo se mi je, da se tega nihče več ne spominja. Pravzaprav tega ne razumem najbolje. Mi lahko pojasnite? To je dolga zgodba. Pravzaprav…(mislila sem, da bo že vstala in odšla)…če vam povem to, potem vam moram povedati vse… Časa imam dovolj (sem rekla, medtem ko mi je srce bilo kot noro) (še zmeraj je oklevala)Zdi se mi, da se je pisalo leto 2001. Po operaciji kolena sem bila več mesecev doma in v tistem času sem veliko pisala, med drugim sem dokončala tudi roman Čakam na popoldne. Prijatelj in sošolec Sergej Sharakan, znani pesnik, mi ga je zelo dobro ocenil in ko sva se nekoč pogovarjala, me je, na moje presenečenje, izzval z idejo, da bi morala za napisano poiskala založnika. Sprva sem bila odločno proti, nenazadnje je bil to moj prvenec, zdelo se mi je popolnoma nemogoče, da bi kdorkoli tvegal in mi dal priložnost. Rokopis sem nosila od enega do drugega založnika, povsod sem naletela na molk in zaprta vrata, le gospod….(pove njegovo ime in priimek), mi je naklonil nekaj minut časa z besedami, da bo prinešeno prebral in ocenil, če je sploh vredno objave. Po približno pol leta ga pokličem še enkrat, a me hitro odslovi z besedami, da vse skupaj ni vredno omembe in da naj pridem po papirje in jih odnesem, ker se na njih nabira prah. Ste bili zaradi zavrnitve užaljeni? Mogoče res. A ne preveč. V njegovi pisarni sem slučajno naletela na znanko, ki je bila tam v službi in ko sva sedeli ob kavi, se je zaupno stegnila čez mizo in mi zašepetala, naj se ne žrem, ker urednik romana v bistvu ni niti pogledal. Menda je klečeplazil le pred pisatelji, ki bi že s svojim imenom prinašali dobiček.…Skratka, s težavo sem požrla cmok, potem pa sem se, na poti domov, ustavila na banki, najela 200.000 tolarjev kredita in v tistem trenutku sem bila trmasto odločena, da knjigo izdam v samozaložbi in ni ga bilo vraga, ki bi me lahko ustavil. Knjiga je res izšla še isto leto v 2000 izvodih, a je sodišče prepovedalo njeno prodajo. Nemogoče. Ne spominjam se, da bi o tem kje pisalo? Saj ni. Odvetniki so dobro opravili svoje delo. Kaj naj rečem drugega? Je knjiga sploh prišla med bralce? Ne, seveda ni. Nekdo iz tiskarne je očitno poklical na pravo telefonsko številko in to je bilo to. Kaj se je zgodilo potem? Bilo je grozno. Doma smo preurejali hišo, oba otroka sta študirala v Ljubljani, štipendije ni bilo, moja plača pa je bila, za povrh, obremenjena še s kreditom. Z možem, ki mu ni niti na kraj pameti padlo, da bi me vsaj poskušal razumeti, sva bila že tik pred tem, da greva narazen. In potem se je zgodilo še tisto, najhujše. Da so vam z vsemi možnimi sredstvi stopil na prste? Prof. dr. Nikolaj Tilman je bil takrat znani profesor na univerzi, potegoval pa se je tudi za ministrski stolček. Zanj sem prvič slišala konec novembra, ko so me poklicali iz odvetniške pisarne Gričar & Pivk. Povedali so mi, da me bo gospod Tilman sodno preganjal, ker sem v romanu posegla v njegovo intimno življenje. Bila sem šokirana, ostala sem brez sape, sesedla sem se na kavč in pred očmi se mi je stemnilo. V grlu se mi je naredila kepa, bila sem kot preplašen otrok, ki ga pustijo samega sredi temnega gozda. V katerem liku pa se je gospod Tilman prepoznal? Hočete reči, da je sodišče prisluhnili tej neumnosti in ni razumelo vaše pritožbe, ko ste trdili, da je roman zgolj in samo plod domišljije? Žal je bilo tako. Moja odvetnica je na glavni obravnavi delovala zelo neizkušeno in ko sem, ob izreku sodbe, zaslišala, da moram plačati dva milijona tolarjev odškodnine za duševne bolečine, sem izgubila zavest, ob padcu na tla sem se resno poškodovala in z sodišča so me odpeljali naravnost v bolnišnico, kjer sem ostala malo več kot mesec dni. Vam je družina stala ob strani? (glas ji za spoznanje zadrhti). O tem ne bi želela govoriti. Lahko pa povem, da sem že v bolnišnici podpisala vse dokumente, da sva z možem lahko prodala hišo, on si je s svojim deležem kupil stanovanje v Ljubljani, jaz pa sem poplačala duševne bolečine gospoda Tilmana. Vseeno pa ste se kasneje postavili na noge? Imela sem srečo, da nisem izgubila službe, vsaj to. Teta, ki me je vzela k sebi, ko nisem imela kam iti, mi je svetovala, naj o tem, kar se mi je pripetilo, povem novinarjem. Poznala je ….(pove ime novinarja, ki je bil za svoje delo že večkrat nagrajen, med drugim tudi z Jurčičevo nagrado). Po prihodu iz toplic, moram povedati, da sem takrat tehtala komaj kaj več kot Je bila vaša zgodba sploh kdaj objavljena? Zgodilo se vam je veliko hudega. Ste tudi zato pisanje povsem opustili? Pravzaprav nisem. Izdala sem več knjig, a pod psevdonimom Stephanie Liehr. Presenečena sem… Sami ste hoteli.(smeh) Presenečeni pa bodo tudi drugi, ko bodo to prebrali, kajti knjige Stephanie Liehr sodijo med najbolj brane pri nas. Veseli me, da je tako. Naj povem, da sem leta 2005 roman Čakam na popoldne prevedla v angleščino in ga ponudila Založbi Cucurbit & Bonce v Bostonu. Waiting for the afternoon je doživela milijonsko naklado in lansko leto so jo priredili tudi za filmsko platno…. Hugh Laurie in Sandra Bullock pa sta letos nominirana tudi za Oskarja?! Tako je. Vseeno pa ste za prevod Waiting for the afternoon v slovenščino te dni prejeli tudi Sovretovo nagrado…Mar ne spominja tudi ta zgodba na znanstveno fantastiko? Mogoče (zvonek smeh). Lahko pa mi verjamete, da s prevajanjem nisem imela posebnega dela (smeh). Torej ste…? Seveda. Založniku sem ponudila original, kakopak. Romana potemtakem niste niti malo posodobili? Nenazadnje je vmes poteklo kar nekaj vode? Se vam zdi osem let veliko? Sploh ne. No, ja, nekaj pa vseeno lahko priznam. Spornemu junaku sem zamenjala ime in v tako imenovanem prevodu nastopa tisti, ki mi je leta 2001 uničil življenje. Z vsemi podatki, ki so mi bili na voljo, vred. Bi temu lahko rekli maščevanje? Mogoče. ( v očeh ji zapleše na tisoče majhnih vragcev).A za isto stvar me sodišče ne more več kaznovati. Kot Stephanie Liehr vas pozna praktično ves svet. Bili ste gostja pri Oprah, prijateljujete z gospo Obama, lansko leto ste v imenu Švedske akademije izročili Nobelovo nagrado za književnost Herti Müller. V Sloveniji pa pravzaprav nihče ne ve, kdo ste v resnici. Kako je to mogoče? Moje življenje je vezano na Opale. Koliko tistih, ki bi me lahko naredili slavno, ve, kje ta kraj je? Nihče. Poleg tega se ne družim s pravimi ljudmi in s svojim življenjem ne vzbujam pozornosti niti doma, med štirimi stenami, niti v javnosti. Ker še nikoli nisem bila na kosilu s predsednikovo ženo, nikoli me še niste videli na televiziji, o meni ne pišejo v rumenem tisku, to pomeni, da praktično ne obstajam. Ni me. Poslej bo verjetno vse drugače? Trenutno stanje duha: Z F SOBOTNA PRAVLJICA S POMLADNIM PRIOKUSOM
10:50, 6. 03. 2010
.. Objavljeno v ZGODBE ZA OTROKE, MALE IN VELIKE
.. 2 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Zakaj polzijo kaplje po šipi? se je spraševal Blaž in se čudil. Z drobnim prstkom je sledil kapljicam, ki so se prehitevale, poskakovale in stapljale. - Pozdravljen deček, so šepetale kapljice. - Pozdravljene, jim je pomahal Blaž. - Koliko vas je še v oblakih? - Na tisoče, na milijone nas je, so zaklicale kapljice in se narahlo dotaknile mokrih vej. - Oblaki, hej oblaki, dovolj imamo dežja!, je zaklical Blaž. - Saj nismo mi krivi, če je povsod mokro in če ne sije sonce, so zamrmrali težki, črni oblaki. - Res ne?, se je začudil Blaž. - Ali so krivi poredni škratje v Pravljični deželi? - Ne, kje pa! - Potem so mogoče krive mamice, ker niso spekle kolačkov za kosilo? - Ah, deček, kje pa!, so postali oblaki nestrpni. - Kriv je vendar mesec april! Ta jih ima za ušesi, ta! - Striček april je muhast mož. - Davno je že od tega, ko se sprl s pomladjo. - Le počakaj se, pomlad! ji je tokrat zagrozil April. -Vsako leto ti bom zmešal štrene. In res. Pomlad je priklicala toplo sonce in jasno nebo, zacingljali so zvončki in trobentice so pokukale na dan. April je sedel na črnem oblaku in čakal. Sredi najlepšega sonca je priklical dež, povabil je sneg z visokih gora in črnim težkim oblakom je ukazal, da so dan in noč stresali dežne kapljice na zemljo. - Ali Aprilu ni nihče kos? Je modroval Blaž, medtem ko je tiščal nosek ob šipo. - Edino njegov bratec, mesec Maj, ga lahko užene v kozji rog, so odvrnile kapljice in se zbirale v lužo na dvorišču. Stemnilo se je. Blaž je zdrsnil z okenske police in stekel v kuhinjo. - Lačen sem kot volk!, je zaklical. - Tik, tak-tik-tak pojdi spat, je tiktakala ura. - Ne grem še, se je uprl Blaž. - Tik-tak-tik-tak, čas je že, Spanček Zaspanček prihaja in prinaša s seboj pravljico za lahko noč. - Ne maram spančka-zaspančka. Raje bi se pogovarjal z dežnimi kapljicami. Takrat, ko padajo na zemljo, vidijo vse, kar se v našem mestu dogaja. - Poglejte ga, junaka korenjaka. Ker ne mara v posteljo, si poišče cel kup izgovorov, je rekla mamica. Blaž se je kujal. Jezno je zlezel pod odejo in stisnil medvedka k sebi. - Si pripravljen?, je vprašala mamica. - Spanček zaspanček že trka na vrata. Dežne kapljice so se prijele za roko in tiho zapele uspavanko. Skozi priprto okno jih je Blaž slišal čvrsto razločno. - Hej, Maj, Hej Maj – sem že tu, je zaklical Spanček Zaspanček. - Malo sem zamudil, pa nič ne de, je še dodal in skočil k Blažu na blazino. - Kakšne sanje mi prinašaš?, je zaspano zagodrnjal Blaž. - To so sanje po izbiri, je rekel Zaspanček-zaspanček in odprl Sanjsko torbo. - Tu so sanje o medvedku sladkosnedku, o regratovi lučki, sanje o majhnih deklicah, sanje o strašnem lovcu na krokodile… - O, poglej, poglej, tu so sanje o strahu, ki je zaprt v črni omari, sanje o cirkuškem klovnu in beli muci. Dovolj si mi povedal, je rekel Blaž - Danes bi rad sanjal nekaj posebnega. - Pobrskaj, prosim, še malo po torbi. Spanček-zaspanček je iskal in iskal prav posebne sanje za Blaža. - Nič pametnega ne najdem, je ves zadihan rekel Spanček-Zaspanček - Hopla, tu so sanje za Blaža! Spanček-Zaspanček je položil na usta prst, ko so iz torbe pripolzele sanje. Na svojih krilih so prinašale pravljico o beli lastovici. -Mi jo boš povedal od začetka do konca?je zaspano zamrmral deček. Spanček je prikimal in njegov mehki glas je pričel z nevidnimi nitmi tkati pravljico.
&&& Nekoč, morda je bilo to včeraj ali pa pred letom dni, se je skobacalo na svet pet mladičev. Čiv, čiv, čiv tu smo, so nebogljeno čivkali v skrbno spletenem gnezdu, ki je bilo skrito za tramom. - Kako ljubki otroci, se je razveselila mama lastovica. - Pa vendar, nekaj ni v redu! - Poglej, poglej, saj tale mladiček je čisto bel! Le od kje se je vzel? Bela lastovica je pogledala svoje brate in preplašeno zaprhutala z nežnimi krili. - Ne maramo te. Ti vendar nisi naša! Kar proč pojdi! - Mama lastovica je udarila s kljunom vsakega posebej po razgreti glavi. - Res, da je malo drugačna, zato jo moramo imeti radi in jo varovati. Bela lastovica se je stisnila v kot in bila je zelo žalostna. Spodaj na igrišču so se igrali otroci, lovili so se in kričali. Deček z velikimi modrimi očmi je držav v rokah fračo in iskal drobne bele kamenčke. - Poglejte, kako natančno zadenem!, je zaklical. Beli kamenček je poletel proti cilju. - Zadel sem, zadel sem!, je kričal deček, ko se je veja odlomila in žalostno obvisela. - O, kaj pa je to?, je vprašujoče pogledal deček, ko je opazil pod streho lastovičje gnezdo. - Nikar, so se ustrašili otroci, ko so spoznali, kaj deček namerava. - Reve ste! Velike reve, je prezirljivo zaklical deček. Skrbno je izbral kamenček in pomeril. Zaslišal se je krik in iz gnezda je padla bela lastovica. Deček je prestrašeno odskočil. Nekdo od njegovih prijateljev je iztegnil dlan in ujel lastovico. Drobna kapljica krvi je obvisela na peruti. - Še živi!, so vzkliknili otroci. - Pomagajmo ji - Kdo ima obvezo, hitro, hitro! - Lastovici so obvezali zlomljeno perut. - Hvala vam, je rekla bela lastovica. - Lahko vam izpolnim eno željo, ker ste dobrega srca, je še dodala. - Saj ni treba, so se branili otroci in jezno žugali dečku, ki je še zmeraj držal v roki igračo. - Jaz vem, kaj si želimo, je plosknila deklica z dlanmi. - Želimo si, da bi bela lastovica v miru ozdravela in poletela v nebo. In res! Bela lastovica je zaprhutala s krili in se vzdignila v zrak. Potresla je oblak in iz njega so se usuli bomboni. Od nekod se je prikradel veter in iztrgal dečku igračo iz rok. Deček je jezno zajokal in stekel domov. Bela lastovica je plavala po zraku in se veselila. Srečala je otroke, ki so imeli zlato srce, ker so ji rešili življenje. Kaj pa deček s fračo? Bela lastovica si je iz perutničke izdrla belo pero in mu ga izročila. - Sram me je, je rekel deček in vrgel fračo v peč.
&&&
Mmmm, mmm, ali je to že konec zgodbe? je zamrmral Blaž in se premetaval po postelji. Nič kaj udobno se ni počutil. Nosek je skrival pod odejo in se izmikal vprašujočim očem Spančka-Zaspančka. - Ali je mogoče frača, ki se skriva pod posteljo, tvoja? - Ne maram je več, je čez čas odvrnil Blaž. Spanček-Zaspanček, ki ga je komaj kaj slišal, se je le namuznil, zaprl torbo s sanjami in neopazno izginil v Pravljično deželo sanj. KJE SEM SE DANES IZGUBILA?!
pogled na poplavljen(?) Rakov Škocjan....
pa sonce, ki s eje že kopalo v globeli....
skok na Smučišče Kalič
ja, tole je pa Vodnarka prav uganila: Predjamski grad!
Skratka....bilo je fajn....Morda bi kdo vedel, kje? NEKEGA LEPEGA DNE
Včeraj(petek) se je najprej zgodil pogovor z Bojanom Požarjem....Jako zanimivo, škoda, da vas ni bilo zraven.....
danes pa sem- okoli poldneva- popokala našega lepotca (nečaka) in sva šla.....Pot pod noge, pa preko Ledinice, strmo navzgor- do Mrzlega vrha (kjer se je snemala Kmetija).....
.....dan je bil kot iz pravljice....ali pa sem takega želela videti?!
......povsod je bilo še veliko snega, veje so se -čez zimo- lomile in sem in tja je bil pogled nanje prav zanimiv....
ja! telohi! Težko verjeti, ampak na sončnih bregovih jih je bilo vse polno....
preko Grebena Mrzlega vrha sva prišla do Breznice...
.........mičkeno gazila sneg....
.....med potjo odkrivala mah za Mahovje.....
ej, a tudi vi vidite enako kot jaz?! Še drevesa se ljubijo, pa da se mi ne bi.....
pa še drobcen šopek telehov....Z ljubeznijo.... PETKOV VEČER V ŽIREH DPD Svoboda Žiri Literarna sekcija vas vabi na PETKOVO SREČANJE, KO BO GOST
Milene Miklavčič
B O J A N P O Ž A R novinar, ki si upa
Vidimo se v petek, 26.02.2010 ob 19.30, v Galeriji DPD Svoboda Žiri. NEKAJ NEPOZABNIH UTRINKOV Z RAZLIČNIH SREČANJ
V več kot 20-letnem obdobju, kar vabim pred mikrofon posameznike, sem se srečala že z mnogimi...Nekateri so že pozabili na to, da smo kramljali, drugi se naših pogovorov spominjajo....Ostale so številne fotografije, danes sem brskala med njimi....Izbrala sem le nekatere, le peščico, da obudim tudi lastne spomine.... Morda si boste vzeli čas in jih preleteli tudi vi? Na zgornji smo v Krajevni knjižnici v Žireh. Mimi Malenšek in Ivan Malavašič
Alojz Rebula....Sredin večer v Kašči....
Režiser Petelinjega zajtrka, Marko Naberšnik
......pisatelj Slavko Pregl....
meni zelo ljub, žal že pokojni prevajalec František Benhart, na literarnem večeru v Knjigarni ABC Idrija
........s prevajalcem Platona, Gorazdom Kocjančičem....
...........pa s Cirilom Zlobcem..............
sogovornik, ki me je prevzel s svojim delom, srčni kirurg, redni profesor, dr. Borut Geršak
....pa Miloš Mikeln....
..ob izidu knjige DIGNITAS
kdo ga ne pozna, pisatelja in Prešernovega nagrajenca, Milana Deklevo?
........z dr. Tinetom Hribarjem.............
pa z mojo prijateljico Lojziko, poslušalko SNOPA, v Desterniku
.............z režiserjem Dušanom Jovanovičem.............
z avstrijske Koroške je prišel Vinko Ošlak, slovenski pisatelj, publicist in prevajalec
.................z Alenko Gotar sva kramljali v Idriji............
.................večer mi je polepšal tudi Jurij Souček
.......in Milena Morača
...........in kako je šele bilo živahno, ko sem povabila Draga Jančarja.,...
pesnik, ki se s svojo poezijo zmeraj znova dotakne moje duše, Ervin Fritz
takole je bilo na predstavitvi moje predzadnje knjige Pri hrastu na levo...v Galeriji Krvina v Gorenji vasi
Vinko Möderndorfer, slovenski pisatelj, dramatik, esejist, gledališki filmski in televizijski režiser
dr. Janez Kuhar, ki je napisal številne knjige o kuhanju....
...........večer z Akad. prof. dr. Jožetom Toporišičem...uf...kako sem bila na trnjih.....
pa s Frančkom Bohancem...............
in s Štefko Drolc......
............s Svetlano Makarovič.................
.zakonca Tič..................
Tone Partljič s hčerko Marijo...............
NEPOZABNO!
na podelitvi nagrade za mojo Šnitko v Avstriji..........
pa moj Blaž, ki me je tja gor "dostavil"....
Aksinija Kermauner , Dim Zupan in Franci Rogač..........
meni draga Klotilda...........
izjemno uspešen in nepozaben koncert v Galeriji DPD Svoboda v Žireh, nastopil je kitarist Mario Kurtjak....veseli me, da mi je uspelo, da sem ga "zvabila" k nam.....
VLASTA NUSSDORFER in NIKA MAJ
tale je še frišna- skupaj z Milanom Jesihom............
pa z Evgenom Juričem..............
z Nežo Maurer......
pa moj ata.
POGOVOR Z EVGENOM JURIČEM | ||||||||||||