Metulj je poljubil cvet 2012

Literarni natečaj

Na razpis društva CVETKE, ki ga razpisuje že tretjič, je prispelo 37 pesniških in 19 proznih prispevkov.

Odločila sem se, da bom izbor opravila po naslednjih osebnih kriterijih:

1.      celovitost ubesedenja izbrane teme,

2.      jezikovna in stilna primernost (ali jezikovna in stilna sredstva, ritem, metaforika, s temo tvorijo celoto),

3.      estetski in spoznavni učinek na bralko, selektorico (ali me poslano delo tako prepriča, da sem ga sposobna posvojiti in ponotranjiti ter sprejeti za lastno sporočilo, ali ga odložim, ker sta igra in razporeditev besed le igra),

4.      obvladovanje izbrane literarne zvrsti.

Avtorice in avtorji pesniških prispevkov so pisci sonetov, celo sonetnega venca, haikujev, daljših lirsko epskih pesnitev, ki bi, zapisane ali v prozni ali v pesniški obliki lahko pomenile izhodišče za roman. Prevladujejo pesmi v svobodnem verzu ter pesmi, ki so bolj ali manj spretno sestavljene iz dveh ali več kitic.

Izbrane pesmi:

1.  Cikel Zven pesmi je ščemet metuljevih kril; šifra Tkalka.

SONJA VOTOLEN

Cikel sestavljajo tri pesmi, vsaka se zaključi z verzom v francoščini. Ti verzi, brani zaporedno, so povzetek vseh treh pesmi. Brez njih bralec ali bralka sprejema isto sporočilo, zato se sprašujem, ali je drugi jezik potreben in nujen, predvsem zato, ker verzi niso zapisani ležeče in ne morem vedeti, ali so citat ali ne, poznavanje francoske poezije, neprevedene, je pač pomanjkljivost selektorice. Ali ni morda z njimi izražena zgolj želja Tkalke sporočati o svojem znanju tujih jezikov. Kljub pomislekom pa me je cikel prepričal z opisom oddaljenosti in odtujenosti ljubimcev. Oddaljenost prepoznavam v nasprotju med velikim zunanjega sveta (vrata, šipa, solza) in majhnostjo dotikov s poslednjimi zrnci peska za nohti. Oblekel jo je v rožnato pustinjsko školjko, zato je, daleč od njega, oblečena v samoto in tatica, ki krade lastne spomine. Pesek na drugem koncu sveta je zgolj motilec njenega spanja in ona ne ve več (še), kje se začenja zemlja, to je prizemljitev, stalnost, navezanost (Je ne sais encore ou commence la terre). Tkalka me je prepričala, kljub zapisanemu pomisleku, z rahlo samoironijo, saj je vernica njegovih besed in obljub, z dovolj svežo metaforiko, s smiselnim ponavljanjem besed (velikanski, velikanska, oblekel, oblečem, oblečena), ki poudarjajo samoironičnost do take mere, da na drugem koncu sveta preklinja drobna zrna peska, zaradi katerih ne more spati, v prvem pa enaka zrnca zaključujejo njuno ljubljenje in so prispodoba popolne združitve. Z ritmom cikla je ustvarila valovanje, plimo in oseko čustev dveh na lepi peščeni postelji (sur un beau lit de sable).

2.      Metulj poljublja cvet, ti mene nisi; šifra Sviloprejka

ALENKA SKUPEK, PODNANOS

Obrnjeni sonet avtorice Sviloprejka 29 upošteva vsa pravila oblikovanja soneta (italijanski enajsterec, rime), z miselnimi prestopi (enjambementi) pa lomi ritmično urejenost sonetnega sveta in nas postavlja v resničnost: ljubezen, ki se morda niti začela ni, ki je le hrepenenje, to tudi ostaja: metulj poljublja cvet, on nje ni, zato mineva med uradnimi dopisi in ko ga roti za ljubezen (Zmehčaj, zmehčaj me s svojimi odtisi / besed, da spet bom šelesteča svila!) se Sibila v svetišču le smehlja. Avtorica vešče upesni svetlobo in temo odnosa, kar se kaže tudi v menjavanju svetlih (-ina, -isi, -ila) in temnih (-ura, -ura) rim. Prav zaradi tega sonetna vaja preraste v pesem o ženski, ki se molče vrne v vsakdanjost.

3.      Cikel Barve; šifra Živa.

ROZIKA MOČNIK, MARIBOR

Pritegnile so me variacije barv, ki so variacije stopenj v odnosu: od zelenega hrepenenja, prek rdeče strasti, ki rodi bolečino, do sončnosti rumene barve, ki ugasne in ostane le zgodba za rumeni tisk. Pritegnila me je samoironija, s katero se Živa osvobaja za morebitne nove bare. Svoje barvne pesmi gradi z anaforami (ponavljanje pridevnikov zelen, rdeč in rumen v različnih oblikoslovnih kategorijah), zna se skoraj vedno ustaviti in zaključiti množico naštevanj. V prvi pesmi ritem preseka z verzom zimzelen je gozd, kar razumem kot nepotreben avtoričin racionalni poseg v zelenost, željo po razlagi, pripovedovanju in odsotnost izpovedi. Enako se zgodi v drugi pesmi  Rdeče (Trni rdeči …) in v pesmi Rumeno (So jutra, zore več ni.)

Izbrati med množico pesmi različnih avtorjev in poetik le tri, ki naj bi bili razporejeni po principu zlato, srebro, bron, ni bilo enostavno. Če bi delala širši izbor, potem bi izbrala še pesmi:

1.  Andaluzija: Poletje (od vseh, ki jih je Andaluzija poslala ali poslal, le to),

2.  Mir (sonet),

3.  Pomlad: Cvet

Prepričale so me s svojim ritmom, ki je spet s sporočilom.

Proznih prispevkov je 19. (Ali bi med prozo morala uvrstiti tudi Jessica, avtor Maček, ter Metulj je poljubil cvet, avtor Zessy, ki ju berem kot pesem v prozi?) Pri izboru sem upoštevala zvrstnost (nekateri avtorji/avtorice so zvrst sami določili, npr. črtica), predvsem, koliko in kako so avtorji/avtorice upoštevali značilnost kratke proze oziroma zgodbe. Predvidevala sem, da razpis ni določal zvrsti, morda le dolžino. Izbor je nujno subjektiven, kar ni opravičevanje, pač pa dejstvo. Presojala sem obvladovanje zvrsti, živost teme, jezikovno oblikovanje (pri tem me pomanjkanje vejic in mnoge tiskovne napake, oboje pri vseh avtorjih/avtoricah, niso smeli motiti, saj bi izbora ne opravila). Pozabiti sem morala, da avtorji/avtorice svojih ali kratkih zgodb ali črtic ali pravljic verjetno niso glasno prebrali. Hitro bi ugotovili, da zgodba ne teče in da ustavljanje v njihovem primeru ni stilnotvorno sredstvo, pač pa še nedodelano besedilo. Izbrala sem:

1. Metulj je pozabil poljubiti cvet; šifra  ljubezni in vsakdan.

FRANJO FRANČIČ, PADNA

Gladka, prepričljiva pripoved o alieniranem posamezniku, petdesetletniku, ki v svetu družine in samega sebe ne najde bivanjskega smisla. Sprašujem se, ali je naštevanje avtorjev iz svetovne književnosti, ki ubesedujejo isti problem, nujno, ali se mora prvoosebni pripovedovalec pogovarjati z Elfride (Jelinek), je to pomembno za tek zgodbe ali je zgolj nepotrebno intelektualiziranje.

2. Kako sem zrasla; šifra Leta 48.

MIRJAM LAPANJA

Enostavna, preprosta zgodba, ki je prav zaradi preprostosti zelo prepričljiv opis, uporabila bom metulja iz razpisa, preobrazbe bube, otroka, v metulja, žensko. Prvo poved sem pri drugem in naslednjih branjih kar spregledala, kar priporočam tudi avtorju/avtorici.

3. Njena pomlad; šifra Petpetpet in ŽENSKE (Moj vitki hrastek …)

IRENA CIGALE (idrija)

Sonja votolen

Predlagam, da si tretje mesto delita deli Njena pomlad in Ženske.                                                    Kratka zgodba Njena pomlad me je prepričala zaradi soodvisnosti človeka in narave, zaradi življenjske energije, ki se prebuja v bolnici s pomladjo. Vešče sta povezana vzporedna svetova, literarno ustvarjanje in »ustvarjanje« narave. Zgodba ni objokovanje lastne nemoči in ne zdrkne v sentimentalnost. Ženske so ironične, a ironija ni deklarativna, ne izgovarja je avtor/avtorica, izhaja iz anekdotičnosti zgodbe, zahteva bralčev premislek in je začinjena z grenkobo. Opisana so stanja ubesedenih likov, ki bi lahko bila uvertura v zgodbo Metulj je pozabil poljubiti cvet, postavljeno na prvo mesto izbora.

Tudi prozni izbor bi razširila s še dvema zgodbama:

1.  Venus – 7: Metulj je poljubil cvet,

2.  Farfalla: Pozna pomlad.

Zelo berljiva je zgodba Jessica, zaradi teme, jezika itd., toda avtor/avtorica bi, tako mislim, moral izpustiti uvod, ki zgodbi ničesar ne dodaja.

Ivana Slamič, selektorica

NAGRAJENCI SO PREJELI ZLATO, SREBRNO IN BRONASTO ČIPKO.

Vsi, ki pa so prišli, so dobili ''umetniško oblikovan cvet'', ki ga je izdelala STANA KRISTAN.

Seveda, bil je tudi štrudl.

Pa veselje, da smo s e videli, pokramljali in se imeli lepo.

===========================================

P.S.

Žal nam je za vse, ki so zboleli, niso imeli prevoza ali so imeli kakšne druge- nam neznane razloge- da jih ni bilo.
Nagrade sta podeljevala pisateljica Erica Johnson Debeljak in Mako Sajko. Na kitaro je igral Mario Kurtjak, slovesnosti pa je vodila Renata M.

Se vidimo leta 2013!

dragi prijatelji,

težko pričakovani dan, ko se srečamo, se bliža.
Sedaj že v urah in minutah, če smo natančni.


PODELITEV NAGRAD bo v PETEK, 27. APRILA, ob 18.00 uri v MUZEJU v ŽIREH. (Tabor 2, Žiri)

Nagrade bosta podeljevala pisateljica Erica Johnson Debeljak in eden najboljših slovenskih režiserjev kratkega filma, MAKO SAJKO.

Med nami bo tudi selektorica literarnega natečaja, IVANA SLAMIČ.

Glasbeni gost bo MARIO KURTJAK- na kitari.

Večer bo povezovala RENATA MIKLAVČIČ.

Poskrbljeno bo za zakusko, ne bo manjkala niti maskota teh večerov- jaboljčni štrudl
Pa še to: za vsakega od udeležencev smo pripravili skromno darilce.


VESELIMO SE SREČANJA Z VAMI!
Organizatorka Literarnega natečaja,
Milena Miklavčič (GSM. 064 110 466)
+
Klekljarsko društvo CVETKE, ŽIRI

Dragi prijatelji, dragi pesniki, pisatelji




na 3. literarni natečaj, ki ga je razpisalo Klekljarsko društvo Cvetke, je letos prispelo 37 pesniških in 19 proznih del. Gospa Ivana Slamič je, tako pravi, med njimi že izbrala najboljše.

Kdo to bo, pa bomo izvedeli na prireditvi, v petek, 27. aprila 2012 ob 18.00 h v Žireh.
Srečanje bo potekalo v enem najlepših prostorov, ki so namenjeni tovrstnim prireditvam, v Galeriji žirovskih umetnikov v STARI ŠOLI (Muzeju) v Žireh.
Tisti, ki ste že bili z nami, veste, da se organizatorji maksimalno potrudimo, da so zadovoljni tako obiskovalci kot tudi mi, ki svečanosti organiziramo.
Tudi letos bomo najboljšim podelili zlato, srebrno in bronasto čipko in to v obeh kategorijah, za prozo in za poezijo.
Ne bomo pozabili niti za kulturni program, niti na pogostitev, ki obvezno sledi na koncu.
Ob dobrotah, ki jih klekljarice same napečejo in ob kozarčku vina, kateri bo pripotoval s Krasa, bomo - tako kot je v navadi- pokramljali o tem in onem.
Predvsem pa se bomo družili in čestitali nagrajencem.

Pred ali po druženju si bo moč ogledati razstavo klekljanih ptic in metuljev. Verjemite, eno in drugo bo prava paša za oči!
Običajno je bilo tako, da so prišli vsi sodelujoči in upam, da se tudi tokrat ne izneverite tradiciji.
Vidimo se, torej, v Žireh!

Na svidenje vam kličejo klekljarice in Milena Miklavčič

PS
za dodatne informacije lahko pišete na mail: zareceno@gmail.com

Da se Zemlja vrti okoli sonca?

Kakšna zmota!

Vrti se okoli Ženske!

                      PRISRČNO VABILO                    

  na srečanje z ''Ž E N S K A M I'' in s pisateljico in novinarko

                        MILENO MIKLAVČIČ                          

Pogovora o njih skoraj ne smemo zamuditi, zato se vidimo

v četrtek, 12. aprila  ob 20,00 uri v

Kavarni Lucija, Obala 144 Portorož

Za glasbeno piko na i bo poskrbela Katarina Kurtjak, ko se bo sprehajala po črno-belih tipkah.

Gvido Komar, predsednik Društva bibliotekarjev Primorske, je dejal:''Tako dobrega večera kot z ''Ženskami''

v zadnjih 20 letih v knjižnici Logatec še ni bilo!''

Gorazd Šinik naju je z Renato takole ujel.....Bilo je zelo lepo, tudi publika je bila enkratna.....Moram pa dodati, da lahko sedaj rečem vsakemu, ki trdi, da se s knjigo ne da potovati, da se da!

Le malo (orng) trčen moraš biti

Že kar nekaj časa vam želim povedati zgodbo o predpasniku. Ja, ja, saj vem, muzate se, a nič zato. Ko si ga nataknem, sem res videti kot bi ravnokar ušla iz kakšne zgodovinske čitanke, pa kaj?! Zame so kot nekakšni starodobniki, kajti če zaprem oči, se mi zdi, da še zmeraj dišijo po dobri kurji župci, svinjskih parkljih v sladki repi in smoli, ki se je držala butaric, s katerimi se je nekoč kurilo v peč.

''Nam lahko spečeš krompir?« me je zadnjič prosil Mali, in to v isti sapi, kot je napovedal prihod svojih prijateljev s katerimi bodo malo posedeli v kmečki sobi.

Pridno, brez odvečnih pripomb (kar je redko) mi je pomagal olupiti krompir, korenje in kolerabo. Potem je vse skupaj dobro opral, posolil in stresel na raztopljeno maslo, da je glasno zacvrčalo. Drobnih kapljic, ki so se nagajivo prilepile na ploščice nad pultom, ni opazil. Medtem ko so se prijatelji glasno in bučno zbirali, se pozdravljali, stresali šale, sem se po tihem muzala, kajti večino sem poznala še iz časov, ko so lulali in kakali v plenice in se drli kot srake, če jim je kdo izmaknil najljubšo igračo.

»A bo kmalu pečeno?«pomoli Mali nos skozi kuhinjska vrata. Ravno sem iskala kuhinjske krpe, da se ne bi opekla, ko bi krompir odnesla po stopnicah.

»Ej, mami, da se mi ne prikažeš v birtahu!«je nenadoma vzkliknil, ko je videl, da sem ga še kar naprej imela na sebi.

»Vsi se ti bodo smejali, boš videla. Danes nobena ženska ne uporablja te starine,« je še dodal in zavijal z očmi. Pa so se res muzali. Eni bolj na glas, drugi manj.

»Naša bi se raje vdrla v tla kot da bi imela prepasano to smešno staroversko reč,« reče Skuštranec, ki je tudi drugače rad jezikal o vsem, kar mu je padlo na pamet. Po zelo kratkem času, ko sem sedela med njimi in so me, še zmeraj previdno, zbadali zaradi predpasnika, sem, mičkeno presenečena, izvedela, da njihove mame predpasnikov sploh nimajo. »Nočejo biti smešne in videti stare sto let,« so mencali v en glas, meni pa so dali vedeti, da sem, prav zaradi tega, ker ga nosim, čudna, če ne čudaška.

Pozneje, ko sem bila sama, so mi spomini poleteli v čase, ko je bila živa še stara mama. Predpasnik si je slekla le, ko je šla zvečer spat. Po navadi je nosila kar dva: enega zato, da se drugi ne bi umazal. Oba sta bila črne barve, narejena iz klota, ripsa, morda je bil vmes kakšen tudi iz bombaža, ne spomnim se. Ob praznikih si je nadela belega, poštirkanega. Satenast je bil malo boljši, nosila ga je le, ko je šla na vas, v trgovino ali po opravkih. Včasih me je vzela s seboj in ko sva srečali kakšno, ki je bila brez njega, je zavihala nos, zmajala z glavo in dejala, bolj sebi kot meni:«Pri tejle pa živijo od zraka, očitno ni vajena delati.«

Predpasnik ji je pomenil tudi nekakšen zunanji dokaz, da ne sedi križem rok, da gara in da je obenem varčna, saj ji ni bilo vseeno kako bodo zasvinjane obleke, katerih si veliko ni mogla privoščiti.

Za peti rojstni dan mi je podarila prvi predpasnik. Bil je rdeče barve, posejan z belimi pikicami. Čipke, ki so obkrožale zgornji del, so bile iz Trsta. Od tam jih je prinašala sorodnica, zaradi hudih carinikov skrbno skrite pod številnimi krili in predpasniki. Zadaj, na hrbtu, sem si lahko zavezala veliko pentljo, s katero sem pogosto 'pometala' po tleh.

»Sedaj sem že velika in ti lahko pomagam!« sem vzkliknila, ko sem se nehala vrteti pred ogledalom.

»O, to pa ne! Lahko se boš umazala,« je protestirala stara mama. Morala sem si natakniti še njen predpasnik, takega, za vsak dan, ob katerega sem se nenehno spotikala.

Naučila me je, kako primeš rob z eno roko, da si potem lahko obenj obrišeš obe, povedala mi je, da ga moram imeti zmeraj na sebi, kajti oblačila, ki so popackana s hrano, so grda in noben fant te ne bo maral, mi je v šali zagrozila.

Predpasniki so z menoj rasli, saj mi je vsako leto, ob rojstnem dnevu, podarila novega. Vsi so bili trpežni in uporabni, enega od njih, ki je sicer na pogled zelo plastičen, a vražje  vzdržljiv, hranim še danes. Kljub temu, da so žepi ob stiku z vročo pečico, že nekajkrat veselo zacvrčali in se na več mestih stopili. Najbolj mi je pri srcu tisti, na katerem piše'' Samo danes, potem sem pa cel mesec frej''. Ko ga ne potrebujem več, ga obesim na kljukico za vrati in vsakič, ko to naredim, se mi zdi, da me stara mama poboža po laseh in mi reče:«No, si že pridna, si že pridna…«

V času 6. SLOVENSKIH KLEKLJARSKIH DNEVOV V ŽIREH, bo –letos prvič- potekala tudi SLIKARSKA KOLONIJA.

Obiskovalci različnih razstavnih prostorov, kjer bodo na ogled čipke- letos v znamenju ptic in metuljev- si bodo v petek, 27. aprila dopoldan, pridružili slikarjem, ki bodo dodajali še zadnjo piko na i svoji umetnini na vrtu, pod mogočnimi kostanji, Pri Bahaču.

Ker vem, da rad(a) ustvarjaš, te vabim, da se nam pridružiš.

Slike in drugi umetniški izdelki, ki bodo ob tej priložnosti nastali, bodo na ogled še do konca maja 2012.

Za kakršnokoli informacijo me pokliči

Na GSM 064 110 466.

Klekljarice iz Klekljarskega društva CVETKE se zelo od srca veselijo srečanja s tabo!

Ti presneta Marjana, ko sem bila pri njej, mi je nekaj omenila, da bo že na ''glas povedala'', da bo danes na radiu SORA z njo intervju...

Za vsak slučaj sem šla pogledat....če sem zgrešila, bog mi pomagaj , nikjer niti besedice.....

Skratka, ker vem, da imate Marjano vsaj toliko radi kot jo imam jaz, ji prisluhnite!
Posnetek boste našli  (takoj, ko ga tja vtakne tehnik) v arhivu radia.

http://www.radio-sora.si/

še enkrat:

Marjana, krasna si bila....taka kot si tudi sicer!
Od srca in z velikim spoštovanjem ti hvala za to!
Milena

Zemlja da res vrti okoli sonca?

Kakšna zmota!

Vrti se okoli Ženske!

                        PRISRČNO VABILO

               na srečanje z ''Ž E N S K A M I''

V knjigi ''Ženske'' je zbranih 52 različnih zgodb o ženskah, ki ljubijo in zmagujejo, se smejejo in se jočejo. Počnejo neumnosti in so pametne. Preudarne. Odločne. Včasih strte, drugič spet odločne in pokončne. To – na kratko - so zgodbe o naši prijateljici, znanki, sodelavki, materi in sestri. In nenazadnje o nas samih.  Ker smo še kako žive, mar ne?

                      S pisateljico Mileno Miklavčič se bo pogovarjala Renata Miklavčič.

                      Upamo, da se vidimo  na enem žmohtnem, radoživem in kramljajočem srečanju ob knjigi, kozarčku domačega terana in slastnem jabolčnem zavitku...

                                       28. februarja 2012,  točno opoldne

                   v prostorih Društva pisateljev v Ljubljani, Tomšičeva 12

VIZIONARNA
PIPISTREL d.o.o. Ajdovscina
Goriska cesta 50a

vabi na…

Literarni večer za ženske!

P.S Na Literarni Večer so toplo vabljeni tudi moški, ampak samo če obljubijo da bojo pridni (in pozorni do svojih žensk!)
:-)
:-)

V sredo, 22. februarja 2012 ob 19.00
bomo v Pipistrelovi Vizionarni gostili priznano avtorico Mileno Miklavčič, ki bo predstavila svojo knjigo »Ženske«.
* * * * * * * * *

blogerji, ki ste od tam -naokoli, vesela bom, če se vidimo in tudi spoznamo.

                     BESEDNE NITKE, IZ KATERIH SE SPLETAJO UMETNINE

V času Vseslovenskih klekljarskih dni, ki bodo s svojo bogato vsebino ponovno zaznamovali žirovski etnološki in turistični utrip med 26. aprilom in 2. majem 2012, klekljarsko društvo CVETKE iz ŽIROV razpisuje                                            

                      3. LITERARNI NATEČAJ   v poeziji ali prozi z naslovom:

                       METULJ JE POLJUBIL CVET

Rok za oddajo je 2. april 2012 na:

mail:cipka.ziri@mail.com

ali

Naslov: DRUŠTVO CVETKE

GREGORČIČEVA 26

4226 ŽIRI

Besedilom, ki jih pošljete po elektronski pošti,  dodajte šifro in pripišite mail, na katerega vas v primeru, da ste uvrščeni med najboljše, o tem tudi obvestimo.

Besedilom, ki jih pošljete po pošti, priložite zaprto kuverto s svojimi podatki: ime in priimek, naslov, telefonsko številko in elektronski naslov.

Najboljša dela bodo nagrajena z zlato, srebrno in bronasto čipko.

Nagrade bodo podeljene v petek, 27. aprila 2012, ob 18.00 uri, v Muzeju v Žireh, na literarnem večeru, na katerega bodo povabljeni vsi sodelujoči.

Da si osvežimo spomin na leto 2011:

Na Literarnem natečaju ''Obrazi, nakar še drevesa'', je sodelovalo 68 literatov iz vse Slovenije. Pesnikov je bilo 35, selektorica Ana Porenta pa je za najboljšo izbrala pesem z naslovom Obrazi - Ane Balantič, ki je zanjo prejela zlato čipko. Dolgo sem čakala je pesem Sonje Votolen, ki je pristala na drugem mestu, Helena Ogorelec pa si je prislužila bronasto čipko.

Prozna dela je prebirala pisateljica Cvetka Bevc, s svojimi Obrazi pisateljev in pesnikov pa jo je najbolj očaral Franjo Frančič. Druga nagrada ni bila podeljena, saj je ostal avtor prispevka  anonimen, tretjo nagrado pa je šla v roke Idrijčana Dareta Likarja.

Nagrade sta podeljevala pisatelja Vasilij-Vasko Polič in Andrej Rezman, za glasbeno spremljavo dogajanja je poskrbel Martin Ramoveš, organizacija literarnega natečaja pa je bila v rokah Milene Miklavčič

LITERARNI VEČER V MARIBORU

JAVNI SKLAD RS ZA KULTURNE DEJAVNOSTI • OI MARIBOR

ZVEZA KULTURNIH DRUŠTEV MARIBOR

KULTURNO DRUŠTVP MARIBORSKA LITERARNA DRUŽBA

V okviru programa »Harmonije«, EPK VAS

vabimo na literarni večer in predstavitev knjige

Milena Miklavčič: ŽENSKE

v torek, 24. januarja 2011, ob 18. uri

v Literarni hiši Maribor, Vojašniška ulica 12 v Mariboru.

Pridite!

http://www.maribor2012.eu/nc/dogodek/prikaz/742519/

Starejša ko sem, bolj postajam ljubiteljica dejanj. In to tistih- konkretnih, ki tudi mene razveselijo, polepšajo dan in dajo upanje, da čas, v katerem živim(o), še ni padel na vseh izpitih.

Zelo si želim, da bi v dneh, ki prihajajo, vsi skupaj – po tihem ali na glas- sklenili, da bomo toplim in srčnim besedam dodali tudi obljubo (magari čisto majceno), da bomo poskušali vsaj eno od dobrih želja v letu 2012 spraviti v realnost, ji vdahnili dušo in s tem naredili svet lepši in žlahtnejši.

Besede brez teh dejanj so, žal, kot prazna slama, ki hitro zgori, od nje pa ostane komaj kaj pepela.

Naj bo (tudi zato) toplo pri duši, katera naj prekipeva od ljubezni, leto 2012 pa naj bo- že med čakanjem na pragu- nasmejano, dobre volje in v znamenju vedrine ter nepogrešljivega, a realnega optimizma.
Milena

PRISRČNO VABILO v KNJIŽNICO DOMŽALE

                 na srečanje z ''Ž E N S K A M I''

ter s pisateljico in novinarko MILENO MIKLAVČIČ

V knjigi ''Ženske'' je zbranih 52 različnih zgodb o ženskah, ki ljubijo in zmagujejo, se smejejo in se jočejo. Počnejo neumnosti in so pametne. Preudarne. Odločne. Včasih strte, drugič spet odločne in pokončne. To – na kratko - so zgodbe o naši prijateljici, znanki, sodelavki, materi in sestri. In nenazadnje o nas samih.  Ker smo še kako žive, mar ne?

         Upamo, da se srečamo na enem žmohtnem, radoživem in kramljajočem večeru

                12. decembra 2011 ob 19.00 h

KNJIŽNICA MIRANA JARCA NOVO MESTO

                        PRISRČNO VABILO

               na srečanje z ''Ž E N S K A M I''

V knjigi ''Ženske'' je zbranih 52 različnih zgodb o ženskah, ki ljubijo in zmagujejo, se smejejo in se jočejo. Počnejo neumnosti in so pametne. Preudarne. Odločne. Včasih strte, drugič spet odločne in pokončne. To – na kratko - so zgodbe o naši prijateljici, znanki, sodelavki, materi in sestri. In nenazadnje o nas samih.  Ker smo še kako žive, mar ne?

                    S pisateljico MILENO MIKLAVČIČ se bo pogovarjala Jadranko Matić Zupančič

                   Upamo, da se srečamo na enem žmohtnem, radoživem in kramljajočem večeru

                     08. decembra 2011 ob 18.00 h

»Kako naj si zategnem pas, če žena nosi hlače?« je eden izmed pregovorov, ki jih lahko v vsakodnevnem življenju slišimo neštetokrat.

Prav tako so se, verjetno moškim, zapisale nekatere misli, ki so že ponarodele, ob njih se radi nasmehnemo, včasih privoščljivo, včasih sarkastično, včasih pa nam sploh ni do smeha.

"Zakaj je na svetu več žensk kot moških?"
"Ker je po svetu več za čistiti kot za misliti!"
"Ženska je res čudno bitje. Kar naprej gleda v ogledalo, samo takrat ne, ko z avtom vozi nazaj!"
"Kakšna je razlika med žensko in avtomobilom?"
"Prav veliko ne. Kaos v kuhinji ostane isti, le brezzvezno nakladanje utihne."
"Kaj dela ženska, ko bulji v prazen list papirja?"
"Bere svoje pravice!"
10 RESNIC O ZENSKI , ki krožijo po medmrežju, ali pa si jih med hihitanjem šepetajo moški med seboj, dokazujejo, da se moški , na nek način, danes ženske celo boji?!
Dve rožici ponujam tudi vam-v razmislek:
Dve ženski živita v miru le takrat,ko je ena slepa,druga pa gluha.
Ženske so kot gobe,lepše kot so,bolj so strupene.

Z izumom televizije in daljinskega upravljavca, smo bile ženske prisiljene sleči krinoline in navleči nase kavbojke, saj so veliko bolj praktične za štihanje vrta, jahanje konja, igranje tenisa, ali pa za sprehod po gozdu.
Ženske so dostikrat prisiljene vzeti življenje v svoje roke, če hočejo preživeti.
Da je to res, dokazuje moja soseda Katarina.
Celo življenje je bila vajena, da je oče ubogal njeno mamo na besedo. Pa ne samo to. Mami je prinašal v posteljo zajtrk in jo tudi drugače razvajal. Uboga Katarina je bila prepričana, da bo tudi njen Polde počel podobno. Žal se je zmotila. Malo prej, preden se ji je zazdelo, da bo umrla od lakote, je vzela v roke pero in list papirja in pisala časopisni svetovalki:
»Spoštovani, imam zanikrnega moža, ki ne ve, kako se ravna z ženskami. Danes je že šesti dan, kar sva poročena, njemu pa še ni padlo na misel, da bi mi prinesel zajtrk v posteljo. Prav tako je skril daljinca, da ne morem gledati svoje omiljene mehiške nadaljevanke. Kaj naj storim?«
»Znano je, da smo Slovenci narod pesnikov. Znano je tudi, da  ljubimo
dobro kapljico. Dejstvo je tudi, da smo nori na popotništvo,vrtičkanje, hribolazništvo in vsakdo vam bo pritrdil, da smo obsedeni s politiko. Dokazano je tudi, da smo
ljubitelji samomorilstva in v vsaki Guinessovi knjigi bi moralo pisati, da napišemo več knjig kot jih preberemo.

»Zakaj bi torej ne mogli biti še narod copatarjev?« sem razmišljala nekega sončnega dne, medtem ko sem opazovala rdeče, rumene, rjave liste, ki so, že malo uveli, šumeli pod mojimi koraki..

No, če povem po pravici, mi tale stvar s copatarstvom ni povsem jasna. Vem, na primer, kdo je in kaj počenja Muca Copatarica. Nekako bi se strinjala, da so copati pomemben del naše garderobe, zlasti jeseni in pozimi. Doma jih imam vsaj deset. Četudi so pošvedrani, se od njih stežka ločim. Pa ne vem, zakaj je temu tako. Trenutno uživam v mehkih, udobnih in pregrešno dragih, ki sem jih dobila za rojstni dan. Tisti, ki mi jih je kupil, je pozabil odlepiti ceno. Kljub temu, da so mi za številko preveliki, sem sklenila, da jih obdržim. Samo še kraljice si lahko privoščijo copate za 105, 34 evra!

Danes se mi je po glavi motalo malce naivno vprašanje: imajo tudi moški radi copate? Hihihihi, potemtakem rečemo tistim, ki jih ljubijo- copatarji?
Tako kot so ljubitelj čokolade - čokoladarji, ljubitelj kruha hruharji ali ljubitelj makaronov makaronarji.
Prav gotovo se najde še kdo je podobno kot jaz navezan na copate in v njih pregrešno rad preživlja svoj prosti čas.
Toda, ali ta perverzna nagnjenost tudi pomeni, da je copatar? Moška oblika ''biti copatar'' ima dokaj negativen prizvok, nasprotno so ''copatarice'' nekaj ljubkega, prijaznega, muckastega, ustrežljivega, mar ne?
V boemski kulturi je "ženskost" označevala domačnost, konformizem, ali idealno zavetišče in pomoč. V veliki večini primerov so bile ženske izbire omejene na vlogo ljubic ali muz.
Kot mnoge uporne punce prej in potem je bila nekaj posebnega tudi Patti Smith. V eseju iz leta1993 Details, se spominja:
"Celo otroštvo sem se upirala vlogi zmedene kikle opremljene z etiketo junakinje. Namesto tega sem iskala nekoga, ki bi križal te spolne meje. Nikoli si nisem želela biti Wendy, temveč bolj Peter Pan."
Nosila je hlače, namesto 50 krinolin, sovražila je ženske sobe, trudila se je, da zatre vsako žensko vedenje, ki se ga je naučila od svoje mame.
Ne glede na to in navzlic temu, da so bili vsi njeni vzori in heroji moški, je Patti Smith formulirala feministično verzijo življenja na robu rock’n'rolla z njeno svobodno formo in njeno vizijo sebe kot ženskega Mesije. Zdi se, da se je potem upognila pod težo vzdrževanja te možačaste osebe….Človek ne more verjeti, da se je čez noč prelevila v žensko, ki neskončno ljubi materinstvo in gospodinjstvo.
Za enakopravnost spolov se, včasih na nenavaden način, borijo tudi moški.
Zakaj se moški in ženska potem sploh privlačita? Mar drži, da so na splošno moški z ženskami zato, ker jim te lahko ponudijo nekaj, česar sami nimajo, ali imajo le v manjši meri?
Če naštejem samo nekaj izmed teh »ne –imeti« lastnosti: nežnost, sprejemanje, razumevanje, umirjenost, nevidno a vztrajno delovanje, lepota, milina, podpora, sposobnost, da jih pomirijo, ko so razburjeni, razvedrijo, ko so na tleh, zmasirajo, ko so pod stresom….
Moški z ženskami potemtakem niso samo zato, ker jim lahko dajo otroke, temveč zato, ker se z njimi lahko uravnovesijo, ljubijo in rastejo?

Ženske so z moškimi zato, ker v njih vidijo določeno stabilnost in varnost, napredek, delovanje, akcijo, disciplino … Njuno druženje prispeva k univerzalni harmoniji.

Uf, boste rekli, Milenči pa danes krepko naklada!
saj res…če je vse tako idealno, zakaj se pari naveličajo drug drugega?!
pravijo, da če bi  ženske – končno že- zakapirale, da bi veliko laže uveljavljale svoje, če bi se zadev lotevale po žensko in ne po moško… bilo bi tudi veliko manj prepirov in nesporazumov!
Pa smo tam.

Enako nemogoče mi je razumeti ženske danes kot mi jih je bilo nemogoče dojeti leta 2006, ko je tole pisanje nastalo.

V nedeljo, 13. novembra ob 12. uri, se bo s svojo zbirko kratkih zgodb z naslovom ''Ženske'' v dvorcu BUKOVJE pri Dravogradu predstavila Milena Miklavčič.
Z avtorico se bo pogovarjala Dragica Breskvar.

prav lepo vas vabim, da pridete

V Mestno knjižnico in čitalnico Idrija v četrtek, 10. novembra 2011, ob 18. uri.


Tam se bo sicer (uradno) govorilo o ''Ženskah'', neuradno pa se bo - tako kot nas uči zgodovina - itak vse vrtelo okoli moškega....
****************************************
*************
Po dosedanjih izkušnjah s podobnih predstavitev, bo tudi v Idriji ''malo drugače kot je običajno'', predvsem pa upam, da mi bo uspelo razvneti pogovor tudi po uradnem delu, saj vidim smisel tovrstnih druženj predvsem v tem, da se razpravljanje nadaljuje in zaključi v prijetnem razpoloženju, četudi zmanjka pijače ali štrudlna

VABILO NA LITERARNI VEČER

V četrtek, 03.novembra, vas vabim na literarni večer v knjižnico v MURSKO SOBOTO.
Predstavila bom knjižno bero, največ pozornosti pa bo namenjene zadnji knjigi ''ŽENSKE''.

'
''Ženske'' - to je knjiga, ki se noče potegovati za Nobelovo nagrado, želim le, da jo na dušek preberete, ker se boste v njej našli in ob napisanem uživali.
Glavne junakinje so naše prijateljice, sosede, sodelavke, babice, mame, sestre... Ženske torej, ki jih poznamo, le prisluhnemo jim bolj poredko.



odlomek

»Madona, kakšna baba,« sem pomislil in čakal, da me s papirnatim robčkom obriše med nogami.

»Ne trudi se preveč, ženske smo rojene pospravljalke,« mi je rekla poredno in me pogladila po laseh.

Pozneje se je pogosto norčevala iz mene. Vedela je, da komaj čakam, da spet zapeljem na najino stransko pot. Ona pa je v bifeju, kjer sva se srečevala, zlezla na mizo in plesala. Bila je ravno prav pijana, tega sicer ni nihče opazil, jaz sem, saj sva po navadi skupaj spraznila steklenico viskija, ker je trdila, da se je veliko lepše ljubiti, če si malo zadet.

Nisem ji verjel, zato sem jo poskušal prijeti za roko in jo potegniti k sebi. Mudilo se mi je domov, ura se je pomikala proti polnoči in žena ni bila neumna, vedela je, da za vožnjo iz Maribora ne potrebujem več kot dobro uro.

»Hahaha, doma se lažeš, da delaš do polnoči ali kaj?« se je glasno zarežala, ko je videla, da na skrivaj pogledujem na uro.

»Nisem poročen, povedal sem ti. Že več let je, kar mi je žena ušla z drugim,« sem ji gledal v oči in se ji brez slabe vesti lagal, pri tem pa sem mislil na njeno gibko in vročo rit, ki bo vsak čas sedela na mojem mednožju ter me spravljala ob pamet

KNJIŽNICA IVANA TAVČARJA ŠKOFJA LOKA

KRAJEVNA KNJIŽNICA ŽIRI

vas vabi na

ČETRTKOV KLEPET

Naša gostja bo

MILENA MIKLAVČIČ

 Pogovor bo vodil prof. Miha Naglič.

Pridružite se nam

v četrtek, 27.10.2011, ob 19. uri

v KRAJEVNI KNJIŽNICI ŽIRI.

Stara sem 46 let, že nekaj let pa se pripravljam na trenutek, v katerem sem se znašla letos, ko sta oba sinova odšla študirat, in sem zato ostala sama. Upala sem, da bom našla sorodno dušo, prijetnega moškega, ampak…
Nisem ženska, ki bi posedala po lokalih in lovila moške. Obiskujem različne prireditve, če prijateljice ne utegnejo, grem tudi sama. Internetnih dopisovanj se bojim, verjetno zato, ker sodim v generacijo, ki prisega na vizualno energijo. Zelo rada plešem. V preteklosti sem svoj prosti čas usmerjala v delo, skrbela za urejen dom, dobrodelništvo, šport. Naj večno tekam sama naokoli? Naj se zamotim s pospravljanjem omar, naj še naprej pečem slaščice in jih nosim sodelavcem v službo? Nekoč sem poskusila preko posredovalnice, a sem, žal, naletela le na moške, ki so imeli probleme sami s sabo ali celo z alkoholom. Svetujte mi, kje se skrivajo pravi moški? Saj so prijateljice povsem OK, toda rada bi občutila in delila ljubezen. LP, Biserka

Draga Biserka, v svojem pismu me sprašujete točno tisto, o čemer se zadnje čase ženske nenehno pogovarjajo. Se razume- tiste, ki so ostale zaradi takih ali drugačnih razlogov same in hrepenijo po nekom, s katerim bi se lahko družile, pogovarjale, si delile dobro in slabo, se tudi objemale ter vse ostalo, kar temu sledi. Mnoge pravijo, da imajo občutek kot da po 45 letu moški enostavno poniknejo. Nikjer jih ni več. Družinski očetje so itak doma, težka gospodarska situacija je mnoge, ki bi bili vam primerni, prisilila, da se bolj kot za ženske zanimajo za službo, spet drugi so na nasprotni spol pozabili, ker se preveč ukvarjajo z računalniki, nekateri so našli strast v športu, če pa se jim le posveti, da bi bilo dobro vreči oči tudi na gospodične in gospe, se raje ozirajo za tistimi, ki so od njih vsaj deset ali več let mlajše. In če bi mi bilo dano, vsemu naštetemu navkljub, da bi vseeno vedela, kje najti primernega, bi bil to odgovor za milijon dolarjev. Pa še nekaj je: kamorkoli bi vam že namignila, da pojdite, povsod bi naleteli na številno ''konkurenco'', ki bi bila tam zaradi približno enakih razlogov kot vi. Priložnosti je res bolj malo, saj se zdi, da je samskih žensk več kot moških. Samske ženske z nahrbtniki prevladujejo na hribovskih poteh, na potovanjih, na jesenskih vikend paketih ob morju in še marsikje drugje. Ko sem povprašala, kako je kaj s plesnimi tečaji, so mi povedali, da tudi tam ni pravega razmerja, zato ženske plešejo med seboj, kar vam verjetno ne bi bilo preveč všeč. Če vas zamika kava v bolj spodobnem lokalu, boste tam praviloma spet naleteli na več žensk kot moških. Bralni krožki: ženske, moških ni niti za vzorec. Na jogi: ženske. V knjižnici: otroci in ženske. V trgovinah: ženske. V bistvu bi imeli veliko več izbire, če bi bili moški. Včasih so ženske lahko po tihem računale vsaj s tem, da jih bo na cesti ustavil kakšen privlačen policist, a se dogaja, da na okno potrka – ženska,  priložnost za spoznavanje pa pade v vodo.

Vseeno pa je najslabša možnost ta, da obsedite doma, da izgubite smisel za humor, postanete razočarani, zafrustrirani, osamljeni in jezni  na ves svet. Bilo bi naravnost idealno, če željo po ''najti nekoga'' porinete v podzavest, in se vključujete v družbo neobremenjeni, dobre volje, nasmejani, skratka, taki kot ste v resnici. V trenutkih obupa nekatere ženske sežejo po različnih priročnikih, kjer najdejo nasvete o tem, kakšne morajo biti, da bodo ugajale moškim. Ni večje traparije od te! Kajti potem se začnejo sprenevedati, igrati, lahko se zgodi, da komu padejo v oči, a kaj sledi potem ko odvržejo maske?!

Vseeno pa se mi zdi, da internet, četudi ga ne marate, niti ni najslabša ideja. Poznam kar nekaj oseb obeh spolov, ki so na njem našli srečo. Tam imate tisoč in več možnosti, da se spoznavate, kramljate, iščete posameznike, ki so vam podobni po željah, konjičkih, letih. Na vas je, s kakšno tenkočutnostjo in razumom boste sprejemali nova prijateljstva, kako se jim boste odpirali, koliko manevrskega prostora jim boste dajali.

Na socialnih omrežjih je, tako kot v realnem življenju,  potrebno veliko previdnosti, predvsem pa strpnosti. Mnogo jih bo, verjemite, potrkalo na vaša vrata, sprejmite jih kot sogovornike, izmenjujte si maile, misli, izkušnje. Nikar pa se ne pustite že takoj prvi teden pregovoriti, ko vas bodo vabili '' na pijačko'' ali na ''kavico''. Moški, ki se mu preveč ''mudi'', ima, morda, drugačne želje kot so vaše.

Na vsak način pa ne ostajajte doma! Nevsiljivo izkoriščajte priložnosti, ki se vam nudijo, pojdite v družbo, navsezadnje ima lahko tudi najboljša prijateljica brata, ki ga še ne poznate. Načinov, kako se spoznati, je nič koliko. Potruditi se morate, da vam na obrazu preveč jasno in glasno ne piše, da iščete moškega. Prav tako je dobro, če ste oprezni.Za spoznavanje si vzemite čas, saj se vam nikamor ne mudi. Vedite, da je na ''terenu'' veliko poročenih moških, ki se doma dolgočasijo, potem pa iščejo žrtve, s katerimi bi si popestrili vsakodnevne enoličnosti. So zelo spretni lažnivci, z leti so si nabrali izkušenj in točno vedo, kaj osamljene ženske, željne ljubezni, nežnosti, topline in razumevanja, potrebujejo. Žal je tako, da takrat, ko si česa premočno želimo, marsikaj spregledamo, ali pa zamižimo na eno oko v upanju, da bo že kako, da le ne bi bili več sami.

Občutek imam, da si želite srčnega, prijaznega, komunikativnega moškega, ki, za povrhu, ve, kaj je to ljubezen in kako jo tudi deliti? Pravzaprav večina žensk sanja o podobnem, in če jim je verjeti, je točno take sopotnike teže odkriti kot iglo v senu. Vidite, kakšna sem: prav nič ne slepomišim, nobenih praznih upov vam ne vzbujam. A sodeč po vašem pismu, sem prepričana, da ste borka, da ne vržete kar tako puške v koruzo. Simona Vodopivec je sicer nekoč prepevala, da so najboljši moški itak že poročeni, jaz pa dodajam, da se z nemalo sreče da še zmeraj najti takega, ki nam je pisan na kožo.