Razprta glava

Odpri novo poglavje

Veliki oblak

Vasica

Dan

Kako je ptičica poletela

In sila je luna

Dvojnost ali Dvojna morala

Dvojnost ali Dvojna morala

Dvojna morala kot pojem zasidran globoko v človeškem. Kot ovira in namišljeno védenje, ki igra veliko vlogo v družbi (sodobni družbi, kaj pomeni biti sodoben?) in preusmerja pozornost na banalne probleme, ki so nujno splošno nerešljivi.

Kako to mislim. Poglejmo na to najprej z dvojno kvazi-dramsko igro.

Karakterji: Vedno sta dva, tisti, ki je za in tisti, ki je proti. Njihova imena predstavljajo namerno domišljavost in posploševanje avtorja (to pomeni, da so ta imena dodana kot humorni vložek, čeprav ni nič smešnega)

Bistvo: Prikazati, da če ima človek na izbiro dve možnosti, da sta obe vedno bolj ali manj butasti, da so argumenti obeh "strani" nujno argumenti nečesa drugega, da se ljudje tako radi predajajo nesmiselni besedni konfliktnosti, da se je postaviti na eno stran in zanikati ter napadati drugo pomeni delati iz sebe kretena.

Temi: Družina Strojan, Levi vs. Desni

1.) Družina Strojan in Ambruški domoljubi (prostor: Ambrus)

Domo branec: Kaj delate tukaj cigani?! To je slovenska zemlja, kjer živijo delovni in pošteni Slovenci. Državljani, ki spoštujejo Zakon in ne kradejo, se ne klatijo in ne smrdijo! (Domo branec predpostavlja da so vsi Slovenci delovni in pošteni, da ne kradejo in ne smrdijo medtem ko Romi sigurno)

Rom Strojan: Tudi mi smo državljani te družave. Smo tuki duma. Živimo na naši zemlji in nič nočemo. Vi pa nas napadete. Napadate! (Rom Strojan si kot državljan Slovenije ne vzame časa da bi izpopolnil svoj govor, svojo slovenščino, ki je uradni jezik te države, naroda. Nekateri Romi so dokazljivo res kršili zakon.)

Domo branec: Da ste tukaj doma!? Marš, cigane! Pobijate in kradete in smrdite. Zginite tja iz kjer ste prišli! (Domo branec je že brez besednega zaklada, tudi on bi se lahko malo bolj pozanimal o jeziku, katere države je tako domoljuben. Ponavlja eno in isto v nedogled, zraven si prižge baklo, kajti bolje zgleda)

Rom Strojan: Mi smo Romi, ROMI a razumete?! Nobene cigani. In ne bomo nikamor zginli, tuki smo doma, naš dom, ki smo tu že zelo dolgo in se dobr mamo. In ne smrdimo. Če kdo tukaj smrdi ste to vi! (Rom Strojan povdarja kako dobro se imajo med ljudmi z baklami. Zazdi se mu da so Domo branski "argumenti" dobri, zato ga skuša oponašati)

Kaj sledi:

Domo branec postavi barikade in pregleduje konvoje (Slovenec je torej priden in deloven? Kdo pa dela, če stražijo?)

Rom Strojan dobi v uporabo čudovito in veliko hišo s katero se lahko pohvali malo državljanov

Kdo ima torej bolj prav. Če se ta blesavi konflikt ne bi zgodil bi se lahko Ambružani počutili superiorni naproti Romom (kajti prave hiše imajo), sedaj pa imajo Romi bolj prostorno hišo od mnogih Ambružanov, ki so sedaj zavistni in jezni.

Izgubili so torej občutek superiornosti in pridobili občutek zapostavljenosti. Kaj bodo storili sedaj in kaj so počeli poprej. So sedaj bolj varni, se je vse skupaj splačalo, če odmislimo nekaj čemur se reče morala (ali družbeno izkoriščena in že umazana civiliziranost). Se je?

In kaj je s policijo? Kdo je ta policija in kaj dela da dobiva toliko denarja od davkoplačevalcev. Ne obravnava Romov, ki kršijo zakon in ne obravnava Ambružanov, ki izvajajo protiustavno sovražnost. Kdo je ta policija. Je sploh potrebna če ničesar ne počne?

Kar pa je seveda samo vprašanje in nikakor resnica. Bolj pomembno vprašanje je kaj je imela pri tem politika. Kako si drzne kaj takega. In zakaj to ne polni časopisov.

2.) Levi Vs. Desni (prostor: Državni zbor)

(LS – opozicija, DS – vlada, lahko se tudi zamenja leto in s tem pozicijo)

Rdeči demokrat: Spoštovani poslanci in poslanke, spoštovani predsednik državnega zbora in vsi navzoči. To o čemer bom govoril se da strniti v dva staveka. Takšna vlada kakršno imamo ni vredna nikakršnega spoštovanja, niti denarja, niti oblasti ne. Krade nam in laže direktno v obraz, kajne Mr. TaInTa in tista tvoja zadeva. Hvala! (Rdeči demokrat porabi polovico časa za nekakšni uradni nagovor, kar pa je dobro ker je celota povedanega toliko boljša. Nasprotnika napade s z ničemur podprtimi trditvami, na koncu pa v ospredje potisne neko osebo in ga nečesa nedokazljivega dolži)

Desni klerikalec: Spoštovani predsednik vlade, predsednik državnega zbora in spoštovani poslanci in poslanke. Kolega rdeči demokrat me je ravnokar obdolžil nečesa kar nikakor ne drži, to pa se zaveda tudi on sam. Res me že kar malo čudi do kakšnih mej se levi demokrati spuščajo samo da dajejo vtis da nekaj delajo. (Desni klerikalec porabi enako časa, celo malo več, kajti mora pozdraviti svojega šefa, "the masterja".Zanika obtožbo s samim zanikanjem in ne z dokazom. Potem preusmeri temo na nekaj kar bodo Rdeči demokrat lahko v naslednjem krogu rekli sami)

Rdeči demokrat: Da dajmo vtis? To pa zato ker to drži spoštovani kolega. Medtem ko vi sploh ne dajete nikakršnega vtisa. Vaše delo je porazno, celotno državo dušite s svojimi pogoltnimi kremplji. Najbolj pa trpi mali človek! (Rdeči demokrat naredi kar se od njega pričakuje. Nato namigne da sam s svojo poslansko plačo ni pogolten, kakor tudi njegovi so-strankaši medtem ko nasprotni tabor je in se na to prav gnusno sklicuje še na tisto kar sploh ne pozna.)

Desni klerikalec: Spoštovani kolega, nam ni treba dajati vtisa, zato ker dejanja govorijo namesto tega. Če pa slučajno tavaš v temi naj ti povem da naša država še nikoli poprej ni bila tako gospodarsko uspešna kakor prav sedaj! (vseskozi prisotno - Spoštovani kolega? Tepejo se, grizejo, drugače pa so prijatelji? Blebetanje in nato primerjanje trpljenja z gospodarsko rastjo. Če je torej ta dobra, nihče ne trpi)

Brez nadaljnega komentarja.

Kam torej gremo s to dvojnostjo. Gremo nekam na boljše. Na slabše? Ali pa sploh nikamor ne gremo in ostajamo natanko tam kjer smo vedno bili.

Smešno je, kako se v človeku vzbudi občutek pameti in védnosti s tem ko se mu predstavi nek problem in ponudi enega od dveh taborov. Seveda živimo v demokraciji, zato ima človek celo svobodo izbrati si svoj tabor. Ker konec koncev glede tega ni treba skrbeti saj se vedno ljudstvo razdeli na dva dela.

Koliko časa bo to še trajalo?

Zdi se mi da toliko časa kolikor bomo tako veseli v podajanju svojega mnenja, kot res svojega (glede na to da se z njim strinja polovica) in zanikali pravico drugemu mnenju (ki je ostala polovica).

Zato takšne in podobne iluzorne probleme ter razmišljanja imenujem Dvojna morala.

Smrdi mi.

Oranžni lotus

Animirani realnež - virtualno? (heh)

Teorija o mostu

Teorija o mostu

Most nekaj povezuje.

Torej če vzamemo za primer neko reko. Če jo želi človek ali katerakoli druga žival prečkati, mora skočiti v vodo, jo preplavati in splezati ven na drugi strani. Gre za fizično dejavnost.

To pa nima nikakršne veze z mostom. Ali pač?

Človek napenja svoje telo in ustvari nekaj umetnega, olajševalnega; most. Most, ki povezuje dvoje kopnega. Tidvi kopni sta si lahko v vsem podobni ali različni ali malo ja malo ne, karkoli; ni važno.

Človek želi priti iz točke A v točko B. Nič lažjega.

Drugi človek pa iz točke Ž v točko Č. Enako težavno.

Problem je rešen. Če vzamemo, da je problem sploh obstajal. Kar pa se tega pisanja tiče je to le nekakšni uvod.

Najprej predpostavimo, da človek dejansko ima neko stvar, ki ji pravimo duša, duh, bit, karkoli (ni mišljeno v religioznem smislu). Torej da je neki in vsaki človek dvoje v enem: duša in telo. Kombinirano v nujnem soobstoju.

Kako duša in telo medsebojno komunicirata? Zavrzimo to vprašanje, ker se ne tiče teme in postavimo drugega.

Kje in kako nastane tista razlika med tem kar je neki posameznik v resnici (njegova bit, skupek vsega kar je, karkoli že) in tem kako se kaže drugim ljudem in kako ga le ti vidijo?

Moj odgovor: V mostu.

Poenostavimo zadevo še bolj in vzemimo da imamo dva pola.

Prvi smo resnični mi.

Drugi smo to kakršne nas ljudje vidijo.

Tidva pola pa sta povezana z nekim fikcijsko zamišljenim mostom. Torej za to da komurkoli karkoli povemo, da nas vidi, da obstaja neka družba, je nujno potreben tak most, ker bi drugače vsi bili le sami zase in nič več. Neobstoj kulture, umetnosti, vojne, miru...

Nadalje izberimo neki podatek, spomin, vrednoto, prepričanje ali resnico o samem sebi (heh.. predpostavlja se da te stvari o sebi dejansko vemo, kar pa seveda malokrat drži).

Ta "podatek" torej želimo povedati, razložiti, podariti nekemu človeškemu bitju.

Tukaj vzamemo da 1 PODATEK je enako 100 ČRVIČKOV (zakaj črvičkov? heh.. brez razloga.. lahko tudi katero koli drugo bitje "ki hodi":)

Črvički se na eni strani mostu, na enem kopnem, globoko v nas, otovorijo z tovorom, ki ga želimo prenesti na drugo stran.

Preden pa pošljemo črvičke na drugo stran, v svet medčloveškega sporazumevanja poglejmo most malo bolj od blizu.

Most je prepoln raznih lukenj, malih in velikih, nekje nima niti varovalne ograje (v nekaterih stanjih, naprimer pijanost ograja izgine in luknje se povečajo).

Vseeno pa most velja za varnega. Če bi čezenj poslali neskončno število razumnih bitji, bi vsa pazila na svojo varnost, bila previdna in bi vsa prišla na drugo stran mosta.

Mi pa imamo črvičke za takšno delo. Predpostavimo da naši črvički niso razumna bitja, da so nekakšne čredne živali z vsemogočnim pastirjem, ki vse ve in vse zna, kar smo ironično, mi.

Zaukažemo povelje: PRENESITE PODATEK!

Zaženejo se, eden čez drugega, tečejo, hitijo kakor da bi jih gnal bič gospodov ("loTr citat":)

Na drugo stran jih od 100ih pride nekako 80 do 90, odvisno od človeka in vsega kar se v nejm dogaja in pa od podatka samega.

Kaj se zgodi z nekim podatkom, ki je sestavljen iz 100ih delov imamo jih pa v najboljšem primeru 90. Tiste škatlice, ki so se porazgubile v našem globokem prepadu nadoknadimo s približki, seveda nezavedno.

In to je glavni razlog zakaj nas nikoli noben človek ne bo mogel popolnoma razumeti in nas bo večina(!) vedno videla popačeno.

(Seveda se tukaj poraja vprašanje kako zamegljeno vidimo samega sebe, če se sploh vidimo.)

Krivda ljudi? Če s tem mislimo samega sebe.....   ..   ..še vedno ne.

Nikakršne krivde ni, prej dejstvo, če verjamemo v dejstva.

Kaj je torej tisto kar manjka naši družbi, kar bi pozdravilo vse rane..?

Tisoče in tisoče profesionalnih vzdrževalcev mostov!!!:)

(ni mišljeno kot psihatri in podobna živelj)

Deklica

Deklica

Sive doline in razbeljena pobočja na pragu veselja.

Fregmentirano, razdeljeno na stotine kock, naselje z malimi dimniki, ki obratujejo, kadi se iz njih.

Zima je padla, samo ne taka, ki pada in ne bela, le mraz je prinesla. Težke čevlje, šal in kapo, debeli pulover.

Na puloverju je slika medvedka, nad njim pa piše HAPPY BEAR.

Srečni medved, ki je medvedek, torej mladič in ni srečen, zobe kaže, ker je lačen.

Deklica, ki ni več to, se giblje med vejami zmrzali. Sonce se poslavlja. Ujame njen pogled.

Deklica si pravi čeprav je že odrasla ženska, močna in samostojna.

Močna je njena volja in pogled, kakor tudi stisk roke, čeprav je rahel in mehak. Takrat se zasmeji. Ko znancu podari nasmeh, gesto veselja in dobrega počutja.

Pa je res tako. Zdi se že. Nihče ne ve.

Ko z daljnega neba izgine rahlo rdečkasta barva, ki poprej poslikava oblake, se nalahno strese, hlad je nezaveden, zamišljena je.

Nekaj more storiti, samo strah jo je. Tudi močna ženska se boji, kakor njen polpretekli jaz, deklica.

Bo naredila ta korak ali pač ne. Razum ji pravi da ne, prepričuje se da je tako najbolje, najbolj varno, poznano. Lažje.

Sedaj je že popolna tema in njen plašč drsi po zamrznjenih travnih bilkah.

Je moč tudi pogum ali je moč lahko tudi brez poguma.

Zakaj bi se smešila, v zadrego in negotovost spravljala, kasneje v tihoti noči pa morda celo malo solzico iztisnila, se sprašuje, ko hodi.

To ji ni podobno, to ni ona, nekaj drugega je, ki je obenem tudi ona. Deklica je.

Ta čas koraka že kar nevarno, podhlajena je in lačna, od naporov izčrpana.

Zadnji čas za odločitev.

Odloči se.

Zjutraj jo zbudijo zlati sončni žarki in nič ni več temnega.

Še vedno je deklica in še vedno močna.

Oboje je združeno.

Zmagala je.

Čas bo pokazal ostalo.

Tak tako.

Mog in koralni greben

Zakaj ne maram božiča

Kril, chapter tree

Kril

Chapter 3: The Essence of the one Being

Svet se je vrtel kakor vsak dan. Sonce je pokukalo ob točno dolečeni uri in obsijalo človeštvo, živalski svet, ter nahranilo rastline. Ljudje so vstajali, popili svojo kavo, mogoče prelistali še časopis, malo razdraženo, malo vdano, so se nato spravili v svoje avtomobile. Na cesto so bili živčni in razdraženi. Zdelo si jim je, da samo oni znajo voziti in da se samo njim mudi. Tako je mislil skorajda vsakdo izmed njih. Kolesje produktivnosti se je vrtelo.

Kril, pa je po drugi strani buden ležal, objet z mehko pojstelnino, razmišljajoč. Po prespani in morasti noči se mu je prejšnji dan zdel kot pravljica, ki jo je sam ustvaril. Jo je mar res. Ustvaril je mnogo pravljic in fantazijskih svetov, katerih kreator in gospodar je, poleg tega pa tudi prebivalec, toda včerajšnji dan ni bil samo njegov svet. Preveč se je križal z realnostjo.

Staršem je natvezil, da je bolan. Mogoče niti ni toliko tvezil. Mnogi ljudje doma obležijo bolani, čeprav njihovo telo deluje tipi-topi, se smilijo sami sebi. Izčrpanost, monotonost samopredaje produktivnosti jih duši, stres, ki izhaja iz tega, jih trpinči. Toda monotonost in stres nista neki bitji, nista ne virusa, ne bakteriji, človeško sta ustvarjena in le človek ju lahko zatre.

Danes se je nameraval odkriti, videti kar je in kaj ni, kaj bi želel biti in kaj ne bo nikoli. V svojem bolestnem stanju se je počutil tako šibkega, mala uboga revica, po drugi strani pa je vsake toliko zažarela neznanska moč, upor proti vsemu, ko je mogočno stal, kot izklesani bog že preteklega sveta, takrat ga nobena stvar ne more premakniti. Razen on sam, ko se je zopet videl kot revico.

Kako bi začel, je bilo vprašanje, ki ga je zaposlovalo najbolj. Sporočila, ki jih je bil deležen, je ukinjal enega za drugim, takoj ko so se mu prikradla v misli, misleč, da mora najprej obračunati s samim seboj.

Vstal je, se oblekel in stopil na jutranji prijetni mraz, ki ga je v poznejših urah vedno nadoknadila vročina in suh zrak. Odšel je na sprehod. V Moj Gozd, kakor mu je pravil. Mali gozdiček, sredi napol urbaniziranega naselje, je bil njegov kraj, kjer je bil lahko sam s sabo, kjer je odmislil grozne, napadalne zvoke iz cest in zraka in ljudi, ki so se drli eden čez drugega.

Tam se je najprej vprašal o življenju, kaj je, zakaj je in ali je živeti ultimativno dobro.

Nekoč je slišal nekoga reči, da živeti ali ne živeti sploh ni vprašanje. S tem je pač mislil reči, da je živeti nujno potrebno. Delno, samo delno se je strinjal. Pri tem ga je motilo kot prvo, da to ni vprašanje. Kaj je potem vprašanje, če človek ne more vpraševati o tistem, edinem, kar je v celoti, popolnoma naše, o čem potlej lahko vprašuje.

Kot drugo, da je živeti nujno potrebno. To ne drži, ni nujno potrebno. Je pa osnova, bistvo za vse ostale stvari. Torej če imaš samo eno vprašanje, če želiš samo en odgovor, če te zanima le in samo ena stvar, če ljubiš, spoštuješ, hrepeniš po le eni samcati stvari že potrebuješ življenje.

Toda kaj življenje sploh je. Ono zgoraj našteto z tisočeremi ostalimi stvarmi. Od teh imajo nekatera imena, druga samo občutek, tretja pa so skrita, nezaznavna. Kar pa ne pomeni, da so manj pomembna, nasprotno.

Pri vprašanju ali je živeti ultimativno dobro pa se je ustavil. Le kako bi lahko esenco tega vprašanja najprej siciral, nato podoumel po koščkih in potem nekako nazaj sestavil. Nemogoče. Ne, ni nemogoče, toda tako zelo težko mogoče. Pustil je to vprašanje, nanj bo našel nekakšen, vsaj delni odgovor kasneje.

Kdo je in kdo ni. V nekaj je bil prepričan in sicer, da je človek in da ni rastlina. Toda kje se tukaj skriva žival, je žival ali ni žival.

Nekako je žival in nekako spet ni. Njegovo telo je podobno živalskemu, saj namreč za delovanje, kakor stroji, ki so jih ljudje izumili potrebuje neko energijo, torej vodo in hrano. Toda to ni dovolj, potrebuje hranljivo, vitaminov in mineralov polno hrano in čisto vodo, kakor neki stroj potrebuje točno tako ali ono prečiščeno nafto ali točno takšen naboj električne energije. Nadalje se v njem dogajajo procesi, ki iz te hrane in vode poberejo potrebno, ostalo pa predrugačijo in izločijo, kakor stroji. In kaj je produkt tega procesa. Pri strojih je to neki spremenjeni izdelek, ki ima v sebi točno takšne sestavine kakor one, ki so bile vstavljene minus one, ki so bile izločene. Produkt strojevja je tudi gibanje, pretvarjanje različnih energij, stvarjenje določenega okolja...

Kaj pa bi lahko bil produkt pri človeku. Morda življenje. Brez naštetega, vstavljenega in prebavljenega, izkoriščenega, življenje ne obstaja, to velja za vsa živa bitja, tudi za rastline. Torej je živalskost nujno del njega. Živalskost in ne rastlinskost pa zato, ker človek ne proizvaja dobrin, ki ga koristijo le druga bitja, kakor to delajo rastline. Kot kisik.

Pri tem se je tudi vprašal, zakaj je potrebno, da žveči meso ostalih živali, glede na to, da jim je tako podoben. Sam nikakor ne bi dopustil, da mu druga bitja odvzamejo življenje, da lahko iz njega naredijo obrok, zakaj bi torej živali morale to dopustiti. Saj tega verjetno ne dopustijo. Ne, sigurno tega ne dopustijo. Tukaj se pokaže človeška živalskost, da si vzame, kar si želi, ne meneč se za ostalo. Niti ne razmišlja toliko o tem.

Človek je torej živalski predator daleč na vrhu verige. To je torej dejstvo. Je to mar nujno slaba stvar. Je in ni.

Kje se v tem vidi Kril. Tako veselo poje tisti zrezek ali dva. Bi bilo kaj drugače če bi moral žival iz katere je zrezek narejen sam ubiti. Nedvomno.

Udobno nam je, ljudem. Ostali to počno namesto nas.

Kako pa se Kril loči od ostalih živali. Nekateri ljudje trdijo, da se človek loči od živali po svoji veri. Veruje torej lahko samo človek.

Minilo je že kar nekaj časa, odkar se je Kril po turško usedel na tla, se naslonil na drevo in začel razglabljati. V tem času ga je vidilo mnogotero bitij. A samo eno je bilo človek in samo eno pes. Pse je imel rad. Ko sta se sprehajala z gospodarjem, je pes pritekel do Krila, ga obliznil in on ga je ljubeznivo počohal. Nato pa je pes stekel nazaj k svojemu gospodarju. Človek pa ni rekel nič.

To se mu je vedno zdelo malo čudno. Bitje, iste vrste kakor on sam, odide mimo, brez tople besede in čohanja. Medtem ko pes priteče, z veseljem miga s svojim repom in se prepušča dotikom. Kdo je torej ljubeznivo in toplo bitje. Človek ali pes.

Vera in ljubezen nas torej ločita od živali. Vera je vedno in nujno povezana z ljubeznijo. Ni pa nujno povezana s sovraštvom, čeprav je sovraštvo včasih še bolj prisotno. Kako je Kril gledal na vero. Bil je agnostik. To v splošnem pomeni, da ne more zanikati obstoja boga in da ne more najti dokaza ali razloga za njegov obstoj. Njegov. V besedi se uporablja spolna ločenost. Naj bi torej bog bil moški ali je to samo še ena od človeških ozkoglednosti, napak.

Predvsem pa je bil agnostik glede na svojo vero kaj se zgodi po smrti. Da tudi Kril je v nekaj veroval, to ga je čudilo, v še en obstoj, v še en svet, v še eno obliko življenja, nujno drugačno, kajti telesa pustimo na tem svetu. Toda ni ravno veroval. Bolj upal je. Preprosto si ni mogel, niti želel predstavljati, da crkotu telesa ne sledi prav nič. Niti večna tema, nikakršno zavedanje, niti besedica nič.

Pa vseeno se mu je to zdelo možno, celo smešno. Kakšna kazen in streznitev bi bila to za človeka, ki se je postavil nad vse, v nekakšno nesmrtno bitje.

Da nas torej vera loči od živali. Mogoče, na neki način.

Toda zdelo se mu je da pozna boljše odgovore na to. Da nas ločijo ekstremna čustva kakor sta ljubezen in sovraštvo. Upanje in hotenje. Sanje in bojazen. Strah pred prihodnostjo in preteklostjo in ne samo strah v sedanjem trenutku.

Predvsem pa kultura, prenašanje iz roda v rod. Kar je neki človek ustvaril pred tisoči leti in je bilo takrat občudovano, je danes še vedno takisto.

Mogoče je že ta nesmrtnost neka nesmrtnost duha.

Umetnost. Glasba, slikarije, mogočne stavbe, kipi in pisanje. Zgodbice in učenja, informacije, podatki o že raziskanem, človeku poenostavljenem svetu. Jezik in govor. Spevnost in hladnost besede. Mimika in gibanje telesa.

Da, vse to je človeško.

Nato se je vprašal ali je lahko popolnoma prepričan da živi in da ne neživi. Ne, ne more biti. Vzame pa to za dejstvo, kajti vkolikor to ne bi bilo dejstvo, vse ostale stvari izgubijo na pomenu in pomembnosti.

Kako lepo hladno je bilo pod onem visokem drevesu. Ptice so pele.

Zakaj tudi jaz ne pojem, ko pa vendar živim in imam vse, kar potrebujem, da bom živel še dolgo. Zakaj ne hvalim življenja vedno in povsod. Mogoče bi ga moral.

Toda če bi ga vedno samo hvalil, si nekako delam tudi škodo. Prirežem si krila razvoja. Kajti za razvoj so nujna vpraševanja v lepoto življenja, spremembe, ki se iz tega porajajo so lahko dobre ali slabe, toda vsaj spremembe so.

Človek se mora venomer spreminjati, je mislil, le tako se bo nekoč vsaj malenkostno približal temu kar je in kar hoče biti.

Nekatere stvari je premislil, toda tako malo je doumel, bil je razočaran nad samim sabo. Minile pa so tri ure. Lačen je bil, izčrpal se je. Počasi je vstal in hodil proti domu.

Ko pa je stopil iz sence drevja ga je oslepilo močno sonce. Pojavilo se je nekaj kar je že poznal od poprej.

Slike in občutja. Videl je enako drevo, kakor ono pod katerim je sedel. Razklano je bilo na pol in iz vsake polovice so začele poganjati nove veje, male in šibke so bile. To je bilo na sliki še posebaj poudarjeno, kakor tudi njih nepreštevno število. Občutil je lahni strah in nelagodnost.

Zopet se je zavedel in zrl v isto prašno asfaltirano cesto kakor že mnogokrat poprej. Nikjer nobenega stvora. A sporočilo je nekaj sporočalo. Malce več poguma bi moral imeti, ko se vprašuje in biti bolj prizanesljiv do sebe. Lahno se je nasmehnil. Doma si bo naredil ogromen sendvič, po njem pa premislil kaj sedaj.

Kril, chapter two

Kril

Chapter two: The unknown being

Mala raca, rjavkasta in umazano bela je razpirala svoja krila, se negibala naprej in nazaj, z očmi iskala nekaj za pod kljun. Nič nenavadnega torej, za raco, tudi za ptiča ne in konec koncev tudi za nekater ljudi ne. Toda kaj počne raca na tej vzpetini, na gradu. To je bil zopet eden od trenutkov, ki so ga popolnoma prevzeli. Nič mu ni bilo jasno. Jo je mar kdo prinesel semkaj, toda zakaj. Je priletela, vedel je da race letijo, toda to se ponavadi dogaja spomladi in jeseni, ko začutijo, da morajo zamenjati prostor in klimo. Če je priletela, kje ima kolegice. Race vedno letijo v skupinah, tudi nasploh niso posemezna bitja, vedno nekako vključena v kolektiv. Ozrl se je naokoli, zdelo se mu je, da bo videl nekaj ljudi, ki se temu čudijo enako kakor on. Nikjer nikogar. Za trenutek ga je prevzel strah, ki ga je izpodrinila razburjenost. Nasprotno od večine ljudi, je oboževal nenavadnost, nerazumljenost.

To so težki orehi in streti jih je težko, to pa jih obenem naredi tako zanimive. Ko je gledal razne filmske stvaritve, kjer so nastopali naprimer nezemljani, so se mu igralci zdeli butasti. Zgodilo se jim je nekaj nepredvidljivega, popolno novega, oni pa samo vreščijo, se bojijo, na koncu pa izpadejo kot neki junaki kretenskosti.

Veter je vzdignil listje, da je krožilo naokoli, najprej v nekakšni spirali, kakor tornadno listje, nato pa je vsak list sam zase zaplaval po zraku in se zopet nemirno vsidral na tla. Nič nenavadnega. Nekaj trenutkov po tem dogodku pa je osuplo razprl usta, oči je imel odprte in gledal je v to, sedaj mirno in na tleh ležeče listje. Saj je vendar Junij, ga je obsedla misel. Nikjer ni nobenega listja več, sploh pa ne na asfaltnih tleh. Sedaj je bil tako razburjen, da se mu je bitje srca skoraj podvojilo, znojiti se je začel, misli pa so norele. Končno nekaj takšnega in to meni. Je to sploh možno. Kaj ni svet v resnici samo ena velika predvidljiva sfera, kjer se nenavadne stvari zgodijo samo onemu, ki je preveč navajen navadnosti ali pa je svet, ki ga pozna zelo majhen. In ali nista čarobnost in magija samo dva človeška pojma, ki se nanašata samo na svet notranjosti in nezavednega.

Sedaj je pogledoval na vse strani, iščoč še kakšno anomalijo. Ničesar ni bilo. Mogoče je zopet dopustil domišliji da ga preveč posrka, da mu spremeni realnost zaznavanja.

Toda ne, bilo je še nekaj. Le kaj je tisto bilo. Stvor ali nestvror, živo ali neživo, inteligentno ali ne, privid ali nekaj samosvojega, resničnega. In lebdelo je. Kako lahko kar koli lebdi. Nikakršne logike, spodbijanje dejstev življenja in načinov obstajanja. Super, navdušen je bil. Trenutek zatem je strah dobil svoja prava krila. Strah je prič občutil v vsej njegovi prvinskosti, strah za življenje.

Stvor je v višino meril nekakšen meter, težko je bilo določiti, glede na to, da je lebdel tri metre visoko nad njim. Nenavadno, imel je kljun. Vendar nikakršnega perja. Ostalo telo je bilo še bolj čudno. Nekakšni ovalni krogi ob kljunu, brez prave, naravne oblike in od njih navzdol moleče male tenke črtice, ali nekakšni lasje, samo da sigurno niso bili lasje. Ob kljunu so bile tudi nekakšne oči, troje jih je bilo in niso bile razporejene pravilno, temveč kakor po nobenem pravilu. Dvoje oči so ga nedvomno gledale, za tretjega ni mogel določiti ali sploh gleda. Zasmejal se je in začel gristi roko, kar je počel kadar se je v sanjah zavedel, da sanja (to je bila seveda popolna neumnost, s tem si je vedno znova izničil možnost kontroliranja sanj, lucidne sanje).

Ni sanjal. Kako je bil navdušen in kako prestrašen. Želel si je nekakšne komunikacije, da ugotovi kaj ima nestvor z njim. Rekel mu je živjo, kako smo. Stvorovo tretje oko ga je pogledalo. Dobil je občutek, da je komunikacija nemogoča. Nato je doumel neko novo komunikacijo, nekaj kar je že videl v nekih filmih in bral v nekih knjigah. Samo, da je bilo drugače. Bitje je komuniciralo tako, da mu je v možganih prebujalo slike in občutja. Samo, da slik ni videl pred očmi, temveč jih je doumel tako opisno, kakor avtor v knjigi opisuje neko okolje. Zato je tudi vedel, da je njegova interpretacija lahko napačna, popolno zgrešena. Občutja so bila še bolj čudna. Nasprotna so si bila. Kar je občutil je pomenilo ravno nasprotno. To je nekako vedel in ni dvomil.

Nestvor je bilo prastaro bitje, starejše od človeka in nekako mlajša od njega, slika grobov se je pojavljala v posmehljivem smislu, mogoče nesmrtna ali drugače smrtna. Naslednje slike so kazale izseke bojev, ki jih je videl na traku posnete, ob tem pa je občutil ogromno veselje. Nato je bil on, slika, njegov odsev iz ogledala, ves je bil krvav, toda tako čist, kakor da je kri čistoča, neko očiščenje, bil je jezen in nezačuden. Slika poti je nasledila prejšnjo. Gozdno pot, mala in komajda vidna, obdana s strašnimi drevesi, ki so se nagibala proti njemu, kakor da ga želijo prežvečiti. Bil je navdušen, obenem pa se je počutil preprostega, zelo preprostega. Kako čudovit občutek je bil ta zadnji, Kril ga ni poznal, kakor, da je vse jasno, ker je tako malo energije namenjene razmišljanju.

Komunikacija je nato postala agresivna, ne v svojem sporočilu, temveč na načinu podajanja le tega. Izmenjevale so se slike veselih ljudi, nič niso imeli, nobene lastnine, toda bili so tako srečni. Bolečina ga je zvila, ne da bi vedel se je drl, njegov glas je odmeval od oholih sten gradu. Predzadnja slika je nakazala človeka brez ust, ki je dobival usta in jih zopet izgubljal. Občutil ni ničesar, nekakšna nevtralnost. Zadnja slika je bila slika nekega prijatelja, ki ga dolgo ni videl, zato ga je bil tako vesel, kajti vedno mu je vlil novega upanja v življenje. Zopet nikakršnega čustva.

Konec komunikacije je bil nenaden, kakor, da je bilo še nekaj, vendar si je stvor premislil in odrezal zadnje sporočilo, toda malo prepozno, tako, da je Kril vedel, da je bilo še nekaj. Mogoče je stvor to storil nalašč. Tega Kril ni mogel vedeti.

Odprl je oči, čeprav jih je imel odprte že ves čas te komunikacije, samo da ni ničesar realnega videl. Pomislil je, da se mu meša, preveril bo. Ta trenutek je bil zelo pomemben. Rekel si je, da če stvora ne bi več videl, da ne bi ničemur, kar se je zgodilo verjel. Toda stvor je moral to predvideti, čakal je tam, ves lebdeč, zopet opazujoč ga s samo dvojimi očmi. Zopet sta se gledala, nato pa so se bitju dvignila četvera od onih nitk, las, kakor jih je Kril poimenoval, obdala ga je meglica, listje je zopet poletelo v spirali, obdajujoč ga, celo raca je poletela proti stvoru. In vsi skupaj so iginili v nič.

Ni minilo veliko trenutkov, ko je še vedno ves negiben stal in zrl v preteklost dogodkov, ko je mimo njega hitel neki človek. Koliko časa je minilo, se je spraševal. Pogledal je naokoli, grad je bil sedaj poln ljudi in vsi so se posvečali samo samemu sebi, nevedoč, kakšno bitje je lebdelo nad njimi samo nekaj nepomembnih trenutkov nazaj.

Ves svet se mu je porušil, ko je opazoval to nezaznavno dejavnost ljudi. Je mar on enak. Mar je tako slep, da stvari bežijo mimo njega, ne da bi jih videl, niti zaznal bežne sapice onega, nepoznanega. Slepo bitje je, nič ne vidi, nič ne ve. Ves njegov obstoj je nesmiselen. Nima moči, niti volje, ničesar.

Toda kaj bo sedaj, bo pustil tej misli, da ga razžre in uniči ali bo bil bitko proti njej. Bo probal zaznati, odkriti zgradbo sveta, samega sebe. Bo upošteval nasvet bitja, bo dopustil, da ga vodi. Jasno je videl neko pot. Pot po kateri mora, čeravno je strašna in bo mnogo izgubil. Toda lahko tudi nekaj pridobi.

Je to edino kar je važno. Kaj bo pridobil in kaj bo izgubil, večno pridobitništvo, egocentričnost. Je mar res tak. Mogoče malo, toda v celoti nikakor ne. Ne.

In kaj je bila tista zadnja stvar. Sedaj, ko je napenjal misli, jo je nekako začutil, bila je nekje globoko, kakor mala ribica, manjša od luknjic v mreži, s katero jo išče. Tudi kadar jo ujame, se zopet prebije nazaj v globine.

Odkriti še mora stvari. Mnogo stvari. Toda kje bo začel. Neznanka. Pri poti. Pri sebi. Ja, najbolje da začne pri sebi.

Odločil se je da se bo razgrnil, na mizo položil vse kar je in kar ni, razkril prav vse tančice njegove biti, vse želje, veselje, žalost, strah in pogum. Koliko ima slednjega. Ga ima dovolj, se je še vprašal. In ali je njegov dovolj, res dovolj.

Kril, chapter one

Kril

Chapter one: The one being

Deček. Rjavih velikih oči, male postave in razmršenih kostanjevih las.

Rad ima ta svet. Rad ima živalice, ki skačejo in letajo naokoli. Rad ima ono, ki raste, se bohoti, cveti.

Sovraži svoj mali svet, počuti se ujetega, ne more ven, trudi se, dan za dnem, a zdi se da zaman. Seveda ga ne sovraži v celoti, nekako ga tudi obožuje.

Se samo zdi ali je res, tega ne ve. Mogoče niti noče vedeti.

Potrebuje tisti delček upanja, da odpošlje moraste pošasti, ki ga zavzemajo in prevzemajo, skriva se, boji se jih, toda vseeno se kakor mogočen bojevnik postavlja nasproti jim, jih poziva na boj.

Ko bi vsaj bilo tako preprosto. Boj. dva nasprotnika, eden zmaga, drugi je uničen. Preprosto.

Lahko bi zmagal, če pa ne bi, bi bilo vseeno, konec, sladki konec, tudi trpak. Ne, ne bi dopustil, da propade. Nikakor.

To je njegova zgodba in potovanje. Svet v katerem živi in svet, ki ga ustvarja in soustvarja.

Dečku je ima Kril. Smešno ime? Morda, po drugi strani pa je vsako ime smešno. Samo neki zvok, ki ga družno izoblikujejo plini, male glasilkice in ustna votlina s svojo obliko, zobmi in jezikom. To ime naj bi poimenovalo človeka, ga določilo. Krilu se to zdi smešno in neumno. Smo res takšna nizkotna bitja, da za poimenovanje nekoga uporabljabo tako preproste zvokove, se sprašuje. Kakor kdo. In kdo je on. Mar on ni nizkotno bitje. Želi si da ne bi bil in v srditem trenutku odločno zanika, da je, toda v resnici ne ve.

Zunanje okolje, torej svet, ki ga vidimo, slišimo in čutimo, katerega del smo, je obsijan s toplo, nekako že prav mehko svetlobo. Svetloba prihaja z velike zvezde tam visoko gori. Včasih je mislil, da se jo lahko dotakne če spleza dovolj visoko in če ima le dovolj poguma, toda to misel je že davno opustil. Mogoče je ne bi smel.

Travniki, ki so zeleni, saj so porasli z visoko travo, ki ima znotraj sebe male delčke imenovane klorofil, ki to navidezno zelenost ustvarjajo, so v siju sonca lepo preliti z rumenkasto-prozorno barvo, ki jih prav čarobno obarva. Toda vsa ta čarobnost izgubi na pomenu, če opazuješ kako se taista svetloba preliva skozi visoka drevesa globoko v gozdu. Dobiš občutek, kakor da visoko vejevje skozi prepušča samo najmočnejše in najbolj zvite pramene, izbrane delce, ki na praprotnih tleh ustvarjajo nekakšno preprogo sončnega.

Vse to je Kril upazoval, kakor prvič, ko se je na svojem kolesu spuščal s te asfaltirane cesta, na kamniti kolovoz in iz njega po travniku, kjer je puščal dolge in globoke sledeve, po gozdnih poteh, nato pa zopet na cesto. Veter mu je solzil oči, da je vse videl malo popačeno, to mu je bilo všeč. Obenem je veter prevračal kosmatinke, kakor je pravil lasu v množini, sem in tja, iz glave v prostor in zopet nazaj.

Bil je na poti. Brez cilja, le z namenom, da užije veselje gibanja. Nekateri njegovi prijatelji, da takrat je še imel prijatelje, so v gibanju uživali drugače in ga niso razumeli, on pa ne njih. Gibali se so v sedečem položaju, z avtomobili in motorji. Temu Kril ni dal pravice, da se imenuje gibanje. Zdelo se mu je, da more biti telo pri gibanju dejavno, da mora človek čutiti napore, napenjanja mišic in kapljice znoja izpod pazduhe, po vratu, čelu, povsod.

Bil je ponedeljek, osovraženi dan. Torej bo moral jutri zjutraj, kakor danes, zopet zgodaj vstati, se kot mrtvec plaziti naokoli, priprtih oči in zlovoljnega duha. Kril ni maral šole. Tamkaj se je počutil tako drugačnega, zgrešenega. Sedel je, z glavo na rokah, napol v spečem stanju in glavo nagibal v vse strani, njegove velike oči so švigale sem in tja, ničesar niso zgrešile. Tako je vsaj menil, toda zgrešile so mnogo.

Med vrtenjem pedal se je zavedel, da zopet razmišlja o šoli,spomnil se je tudi na jutranji test, poročila za geografijo in profesorice, ki ga ni marala. Kar je bilo nenavadno. Čeprav je vedno deloval tako zaspano, flegmatično, je bil bistrega uma, tako da se je vedno izmazal iz kakršnih koli težav.

Naprimer nekoč pri zgodovini. Prinesti bi moral rešen delovni zvezek (delovnega zvezka sploh ni imel, pozabil ga je kupiti, pozneje pa se mu preprosto ni dalo) in imeti narejeno domačo nalogo. Seveda ni imel nič od naštetega. Profesorica je bila razumljivo razjarjena. Vsa razburjena mu je zaukazala naj pride pred tablo, da bo vprašan. Počasi se je dvignil iz stola in se priplazil do table, kjer se malo naslonil nanjo in roke pospravil v žepe. Takšno obnašanje je profesorico obarvalo škrlatno. Nato je začela napadati. Kril je pozorno poslušal vprašanje in ugotovil, da ga sprašuje snov, ki ga drugače zanima. Ne tako, v šoli, da bi pisal v zvezek (imel je samo en zvezek, tak univerzalni, napolnjen samo z čudnimi kracami), tamveč nasploh. O temi je veliko prebral iz enciklopedij, pogledal kar nekaj dokumentarnih filmov in celo napisal kratek članek na nekem forumu. Nasmejal se je. Profesorica je že mislila, da nima pojma in da se dela norca. Nato je začel počasi, nanizal nekaj podatkov, nato pa se je razgrel in povedal mnogo več, kakor bi bilo potrebno. In enako je naredil pri drugih vprašanjih. Profesorica je bila malo presenečena, še bolj pa besna sama nase. Dala mu je tri. V tistem trenutku se je ves razred razbesnel. O čem so besneli ga niti ni zanimalo. Niti ga ni zanimala ocena. Počasi se je priplazil nazaj do stola in odprl zvezek, kamor je narisal novo kreaturo.

Pozneje tistega dne, ko je kolo že naslonil na živo mejo in odšel v stanovanje, si je med prepevanju nekega "komada", ki je besnel iz njegove male sobice, pripravljal tri velike sendviče, z majonezo, sirom, suho salamo, pršutom, solatnim listom, zravan pa še velik krožnik narezanih paradižnikov. Oblizoval se je in slinil, res je bil lačen. Takrat je zazvonil telefon. Neka oseba, poznana, a dolgo ne videna. Oseba ga je povabila na piknik. Odložil je slušalko, si na računalniku, naštimal neko smešno risanko in se tako nažrl, da je naslednjo uro samo jamral v zadovoljstvu in se ni nič kaj veliko premikal.

Na svoj predvajalnik piratskih glasbenih datotek si je po vrsti nanizal najprej nekaj kar ga je naredilo jeznega, da je skakal naokoli, krčevito stiskal pesti in jih obračal sem in tja, nato nekaj spevnih zadevic, nato pa še nekaj "feel good" komadov, kakor jim je pravil. Med jeznimi je začel razmišljati o pikniku.

Ne, ne in ne. Šel naj bi tja, kjer ne bi nikogar poznal. Najprej bi se pokazal v dobri luči. Slab izraz, najprej bi bil tak kakršen je v resnici samo z veselim podtonom, razlagal bi o stvareh, ki so se mu zgodile, se dogajajo, o zanimivih zadevšnah, ki jih je videl in čul. Nato bi se nekje preveč razvnel, govoril in blebetal, se nezavedno začel izražati s svojim pravcatim trade mark načinom (samo da ga ne trži, ne mara trženja in potrošnje nasploh), nič ni samo tako kakor je, vedno je tudi nasproten pogled, poleg tega pa še ogromno tretjih interpretacij. Tedaj bi izgubil poslušalce. Ali ga ne bi razumeli, tega niti ni mogel pričakovati, ali bi se jim zdel čuden, ali pa bi si preprosto želeli pogovor vrniti na tisto osnovno raven, katere del so lahko. Nekateri, kakor jih je imenoval, know-it-all-know-nothing ljudje bi začeli ven metati osorne opazke, ki jih je vedno vzel preveč resno. Nato bi postal slabovoljen, posledično jezen sam nase, ves zabavni dogodek naenkrat ne bi bil nič več zabaven. Nato bi si izmislil neki razlog zakaj se mu mudi. V prepričanju, da jih je preslepil, pa jih seveda ne bi, bi nato odšel domov.

Ne da bi dobro vedel so se odvrtele vse jezne in spevne pesmice, na vrsto so prišle lepe skladbice, ki so ga vedno vzdignile, da je letel, no ne v smislu, da bi bil zadet, preprosto je z njimi zaplaval v velik ocean poln prijaznih in gladkih delfinov in prastarih modrih želv. Pa se vseeno z mislimi ni vrnil na piknik. Dobil je boljšo idejo, odšel bo v veliko mesto. Zgodaj je še, malo bo postopal in odkril nekaj zanimivega, novega, kakor vedno. Ja, točno, to bo naredil. Ha-ha, tu-ruru-ta-ra je prepeval. Vzel je nekaj bankovcev in veliko čokolado in ni minilo veliko časa, ko je že bil na avtobusu.

Vedno se je rad vozil z avtobusi, lepo udobno je bilo, imel je veliko okno, opazoval je. Naslonil je glavo na steklo in avtobusna vožnja ga je butala, mu odbijala glavo in jo zabijala nazaj, prav nalahno. Nikoli ni razumel zakaj mu je to tako všeč. Ostali ljudje so malo čudno pogledovali, to ga je nasmejalo. Kako zavrti so ljudje, vedno počno eno in isto, utapljajo se v preslanem morju monotonosti, dokler jih veliki val ne pokonča. Le kaj si mislijo v tistem končnem trenutku. Njega val ne bo nikoli potopil, kajti barko ima, malceno a vzdržljivo in predvsem nepotopljivo.

Premikal je noge, tako izmenično, najprej eno nato drugo in to ponavljal v neskončnost. Je bilo to tudi monotono. Ni se mu zdelo tako. Nekatere stvari pač so kar so in nič drugega. Iskanje nekega drugega pomena ali razlage je v takšnih primerih nesmiselno. Toda ali mora imeti vsaka stvar neki smisel, da je vredna početja in obstajanja samega, se je spraševal. Zdelo se mu je da ne. Nekatere nesmiselne stvari so konec koncev nad smiselnemi, večvredne, nepojasnljive, magične.

Ustavil se je pred staro prodajalno, z umazanimi okni in mogočnimi vrati. Notri so prodajali starinske stvari. Vstopil je. Odločil se je da bo izvedel denarno ukano. Že nedavno je ugotovil, da ga ljudje v trgovinah ne jemljejo resno, ne zdi se jim vredno časa in truda odgovarjati mu na vprašanja. Tako, da je pred pultom izvlekel denarnico polno doma natisnjenih bankovcev, jih prešteval, nato pa pospravil. Pozdravil je in trgovka, gospa srednjih let v izpranem kostumu rjave barve in z takšniki štrikastimi uhani (izgledali so kot veliki komarji, zdelo se mu je da celo sliši njihov srrrrrrr, zvok ki ga ni maral) je uslužno odzdravila. Nagovorila ga je z mladenič (zdelo se mu je smešno, kako so lahko ljudje tako plehki, da jih denar prisili v stvari, ki jih drugače ne bi izrekli ali storili) in ga vprašala če ga zanima kaj določenega ali če mu pokaže nekatere "najbolj zanimive" predmete. Zdelo se mu je, da so njeni najbolj zanimi predmeti verjetno kičasti, pocukrani ali precenjeni, zato je rekel, da ga zanimajo orientalske zadeve. Prodajalka je naredila neki žal-mi-je-da-vam-ne-moremo-ustreči-mladenič pogled, se zavrtela in že je govoričila in razkazovala neke stare jugoslavanske artikle, malce napadalno, a z vsem spoštovanjem (muzal se je). Gospa očitno ni vedela veliko o stvareh, ki jih prodaja, kajti besede so bile kakor naučene iz nekega priročnika. Hotel se je malo pošaliti z njo, ji nakazati njeno nestrokovnost, vendar mu je šlo blebetanje že na živce, zato se je poslovil in zopet je bil na ulici.

Nekje je kupil sladoled s tremi kepicami. Zeleno jabolko na vrhu, po njim višnja in zataknjen v kornet, lešnik, dobra kombinacija si je mislil, ko je korakal ob neki reki. Kam bi šel sedaj, je razmišljal. Levo ,desno, naprej, nazaj, v točno določeno smer, ogledat točno določeno stvar. Toda, kaj naj bi bila ta stvar. Grem na grad, se je odločil. Kaj ga je pripeljalo do te nenadne in brezrazlogne odločitve, se bo pozneje še velikokrat spraševal. Konec koncev zakaj bi sploh šel na grad. Kaj je mislil, da bo videl tam gori in predvsem kaj je mislil, da ne bo.

Sonce je lepo grelo, ni pripekalo in vetrc se je počasi podil sem in tja nasmehajoč se zahodu ali severo-zahodu, kakor mu je pasalo. Nabiral je korake mimo malih, skupaj strnjenih hišic, vklesanih v gričevje in strmino. Po tlakovcih in po stopnicah, kvišku, navkreber. Proti vrhu so ga objela drevesa mnogoterih oblik, vsa zelena v svojem siju življenja. Roke je imal sklenjene na hrbtu, zdelo se mu je zabavno, kakor da je neki upokojenec. Na poti ni srečal nikogar. Na vrhu pa tudi ne. Na levi se je bohotil veliki kamniti stvor, imenovan tudi grad, na desni pa v prepadu in dolini ogromno mesto, ki je zakrilo ves pogled. Kril na vrhu lahne vzpetine, zamišljen in nepremišljen koraka. Nekaj ga čaka. Toda kaj, kaj bi lahko čakalo njega. In predvsem zakaj.

Sneg - uje

Končno je prišel ta dan,
ki dolgo že je pričakvan,
ko dež u sneg se spremeni,
tudi v dolini hrupni ti.

En kos pada, drugi tud,
kosmate so snežinke vse.
Ena sama se zgubi
skupaj z drugim se pa obdrži.

Zapel bi pesem zamrznjeno, hladno
a ne bom.
Ker je svet že hladen dost,
a ne še dost in ne tako.

Pesem ptičja je zamrla,
ali se je kdaj sploh čula
Nič ni važno, bolj kot vse,
snegec mladi tukaj je.

Dam ti prst, zamrzneš ga
pod tabo skačem, veselim se
da sežgem te s to mašino, ki je ogreta kot pecivo
To pa ni, kar želim,
bolje, da se manj iskrim.

Snegec padaj, prec močno
in skrij to slo surovo, ki so mesta naša.
Ko pokrit bo ves naš svet,
skakal bom kot srečen krak.

Imperator

Imperator

Kdo je imperator?
- Oni, ki ga vidiš če delaš enake korake kot večina (v sodobnosti: gledaš teve, bereš časopise, poslušaš radio)
- Oni, ki ima več kakor ti (v sodobno-materialnem smislu.. trditev v drugem pomenu kajpada ne zdrži)
- Oni, ki ima zaposlenih na tisoče ljudi, ki skrbijo za njegovo dobro-promocijo (če imaš ZAPOSLENIH na tisoče ljudi te: večina ne mara, redki obožujejo, mnogi prilizujejo, nekateri mazilijo in se slinijo.. in s takimi ljudmi preživiš veliko časa..bedno?)
- Oni, ki odloča v imenu večih milijonov in\ali nekega sveta (grrrr)
- Oni, ki je star in šibak (Da si iz glave izbije to misel si omisli vele napredno propagando in vojsko v milijonih)




Zakaj lahko v nekem naprednem, izobraženem, čudovitem novem svetu imperator sploh obstaja?
- mmm, pojma nimam, le zakaj? Ne znamo rešiti problemov, al kaj?



Kaj imperator počne?
- Nasmiha se in pripoveduje nesmešne šale, ki se jim ljudje iz vljudnosti smejijo
- Uživa v prostem času, v pozornosti, prijaznosti ljudi, ki rečejo svojim otrokom: Look, it`s Mr. President
- Sedi na svojem, več milijonov vrednem stolu in na svoji več deset milijonov vredni mizi rešuje Sodoku, ki mu nikakor ne gre v glavo
- Poveljuje Vojski, ki šteje dobre 3 milijone in ima svoje baze razporejene po vsem svetu
- Komajda se brzda da ne zaukaže svojim 9 jederskim podmornicam naj malo počistijo neke tuje, nevarne, grozne, bav-bav dežele
- prinaša Demokracijo s svojo Veliko Vojsko





Kaj bo imperator še naredil?
Zdi se da nič več. Toda nikoli ne veš.
Toda nič skrbeti, imperatorja vedno nadomesti nov imperator. Tak z bolj bleščečim nasmehom in boljšimi vici.


Kaj so slabe stvari, ki se dogajajo v deželi imperatorjevi?
Blah, izčrpana tema. Dolgočasno. Pogovarjajmo se o čem drugem. Grozote in krivice so pozabljene. Kaj res?



Kaj so dobre stvari v deželi imperatorjevi?
- Ljudje se iz imperatorja zajebavajo, se mu smejijo, mu postavljajo prepreke. (Freedom of Speech)            (South park:)
- V deželi živijo nekateri zelo pametni ljudje, ki ustvarjajo napredek, razvoj, teorije, izboljšujejo zdravstvo... (Šolski sistem iz velike množice pametnih ljudi potegne mali delček, ki vzdržijo napore, jih premagajo.. ostalim ljudem sistem prej kot ne škoduje)
- Imperator se ne sme zoperstaviti PreVelikim množicam, ki jih v redkih trenutkih navdahnejo pametni ljudje  (vkolikor se, nastopi novi imperator, ki deluje kakor, da je na poslan od množic)
- Včasih imperator uporabi svojo vojsko za ne povsem sebično-narcisoidne namene (Strmogljavljenje Miloševičeve "Velike Srbije")




Zemlja, naš svet, katerega del smo je vedno imela imperatorja. In po mojem mnenju se ga nikoli ne bo znebila. Vprašanje pa je kakšen imperij bo nasledil trenutnega.
Kajti začel je propadati. "Že" (? kmalu?) za časa našega življenja se bo nadvlada imperija sesula sama vase, izginila.
In nastopil bo novi imperator.
Kdo bo naš novi imperator?
Nam bo pod novim imperatorjem dopuščena relativna oseba svoboda z človeškimi pravicami ali bodo te stvari potonile v pozabo?
Mogoče ne bo nikoli bolje kakor je v tem trenutku. In mi sigurno ne bomo nikoli mlajši.
Zato je takšno razmišljanje dokaj brezvezno in zaničljivo do nas in našega prostega časa.

Tak tako.

Starec

Starec

Nekoč, nekje je živel človek. Imel je brke in brado. Dolgo ogrinjalo, starikavo palico za oporo in malo sulico. Njegove stare oči so bile vedno le napol odprte, kakor da le napol živi na temu svetu, napol pa ga obvijajo sence. Hodil je počasi, toda vzravnano in ponosno. Leta so ga že tepla po betici in nakazovala bolečine v sklepih; tamkajšnji premaz je bil zelo tenak.

Zjutraj se je zbudil, še preden je sonce osvetlilo čudesa življenja. Spremljal je to igro sonca in svetlobe, kakor je ob večerih sence in temo.
Zdelo se mu je, da je v tej spremembi simbolnost življenja in smrti. Življenja, ki ga je tako polno živel, čeprav so ga nekatera obžalovanja spremljala na vsakem koraku in smrti, ki se jo je tako branil, toda sedaj v jeseni življenja že prav radostno pričakoval.

Zaprl je vrata svoje male kolibe sredi gozdov in se odpravil na celodnevni pohod. Počasi a z veliko voljo in močjo se je vzpenjal po neobljudenih pobočjih Skrivne doline.

Pot, ki jo je že tolikokrat prehodil je bila še vedno zanimiva, nepredvidljiva in skrivnostna. Razmišljal je o potoku, o pticah, nebu, skalovjih, malih jamah, kjer domujejo netopirji, temačnosti in svetosti prebivanja.

Neko drevo je zapokalo, ustavil se je. Čudno in nenaravno se je nagibalo v nasprotno stran. Takrat se mu je zazdelo, da je to konec, drevo ga bo pokopalo pod sabo, mu izpilo življenje, kakor v zadnjem srdu do vsega nelesnega.

Stal je tako pri miru in drevo se je nagibalo sem in tja, bolestno je ječalo. Marsikdo bi se zbal tega trušča, toda ne on. Vesel je bil, da lahko tako počasi čaka, v igri miselnosti, na to kar se mora zgoditi.

Pomislil je na vse vojake in nedolžne ljudi, ki jih je v trenutku ubila krogla nenaravnega, človeškega. Sam pa ima to čast, da ga ubije le tista, narava, ki mu daje življenje z vsakim dihom, ki ga naredi in z vsakim grižljajom, ki si ga ponese k ustom.

Drevo se je odtrgalo in pod sabo pokopalo starca. Njegove zadnje misli so bile, kako čudovit je bil svet katerega del je bil. Le kako se lahko kaj kosa z njim.

Tak tako.

Anime III - Scrapped princess

Prelude: Nekateri ljudje veseli opisov.. fino.. I help people see good anime.. haha ..what a great function do I have:))
               Ne, resno, pozabil na to kategorijo, čeprav za animacijo "zapravil" nič manj časa nisem. Opisi nedavno pogledanih      biserov sledijo, toda najprej čisto poseben dragulj.




Scrapped princess. Drugi serialni anime, ki sem ga pogledal (za Berserkom), delo, ki me je potegnilo in za vedno določilo kot anime freaka. Gre za dokaj znani anime, kar precej popularni. Pa vseeno.
Kako bi sploh lahko bilo drugače.
Zgodba je epska, zanimiva, z lahkoto preslikana na današnji svet, odkriva se počasi z čudovitim slogom.
Svet je nekako, lahko bi rekli srednjeveški, čeprav (SPOJLR). Prežet je z magijo, religijo in fevdalnim sistemom.
Osebe, ki nastopajo niso dobro-slabe, temveč imajo samosvoje, človeške karakterje.
In tako kot vsi odlični animeji človeka prisilijo, da v enem dnevu pogleda vsaj 6 delov:)





Zgodba se začne z Pacifico Casull, hčerko kraljeve družine, ki vlada kraljestvu Leinwan. Hčerko, ki jo vržejo čez pečino kot malega otroka, ker 5111. Grendelova prerokba napove, da je strup za ta svet, tista, ki ga bo uničila pri starosti šestnajstih let. Pacifica padec seveda preživi, reši jo neki wizard (hm.. beseda čarovnik ne spada semkaj) in jo posvoji in tamkaj odrašča v čudovitem domu z očetom in materjo, ter bratom in sestro.
Brat je nekakšen samovoljni mečevalec, sestra pa nepriučena, temveč talentirana spell-casterka (čarovnica tudi odpade.. zakaj v slovenščini ni bolj prilagujočih izrazov:)
Nekoč se razve, da naj bi bila scrapped princess še vedno živa, takrat se zgodba začne. Skupaj z bratom Shannonom in sestro Raquel, ki sta odločena, da jo varujeta, kajti ne verjameta, da bi lahko Pacifica bila strup tega sveta, odpotujejo. Ko zgodba počasi napreduje, srečajo mnogo svojevrstnih karakterjev, večinoma kot grožnjo, manjšinoma kot prijatelje, nekateri pa ne vedo čemur naj bi verjeli in komu služili.
Ne tako kmalu, se v zgodbo vmešajo bogovi apostoli, tisti, ki služijo človeštvu in celotnemu planetu, predstavniki Mauserjeve vere. Zelo hitro postane očitno, da niso nikakršne božje, pravične osebe. Po drugi strani pa tudi ne moreš vedeti ali nimajo morda prav.
Vmeša pa se tudi druga stran in takrat zgodba postane vase vpijajoča.
Čas Pacificinega šestnajstega rojstnega dneva se bliža, vse pa je tako negotovo.





Animacija je za moje pojme čudovita. Lepo prelite barve, zanimivo izrisani karakterji in njihovo gibanje, ter čudovita ozadja. Pač nekaj lepega za oko. Tudi nekatere poznejše akcije so izvrstno narejene.

Tematika: kdo smo posamizniki, kako močni smo v resnici, naši odnosi in razmerja do drugih,

množična manipulacija in podpihovanje ne-dejstev, bog in religija, manifistacija le-te, vojska in njeno razmišljanje ter delovanje, preteklost in prihodnost, vojna in mir, žrtvovanje za nekaj več ali za določeno stvar, kako se boriti proti nečemu, kar je tako veliko in vsemogočno, ti pa si samo mali človek.





Da ne bom preveč zabluzil, povedal preveč in s tem skrhal mogočno uživanje bom tukaj nehal.
Hm, če bi serijo probal primerjati z nekaterimi drugimi animeji, sem poražen. Res, zelo težko. Po svoje je podobna Last Exile, mogoče malo Record of Lodoss war in (amm tistemu animeju, ko se ona deklica izvali iz jajca, potem ko umre in ima oni okrogli sij nad glavo in krila). Drugače pa ne, ni podobna ničemur, vsaj zame ne.

Torej če vam je všeč magic, srednjeveško okolje, nepričakovani zapleti, vlečeča zgodba.. je to to.. drugače pa poglejte vsaj do hmm zdi se mi da 7,8 osmega dela, ko se pokaže Zefiris in vse rata tako.. zelo..wii:)

(Boxtorrent šel po gobe? wtf? ... nov torrent-->... http://www.fulldls.com/downloading_anime_7668