Kako preživeti - 30 stopinj! - nedelja 27 februar 2011, 20:16
Če me vprašate, kakšen je sploh občutek biti na tako mrzlem. -30 stopninj in veter! Ko
stopiš ven, prve dve sekundi ni nič. In že skoraj misliš, saj to ni tako
hudo, kot pravjo. Ampak potem vdihneš! Prvič na -30 me je skoraj
zadušilo. Enostavno te mine do govorjenja. :) Te temperature tudi
povzročijo, da tvoje telo preskoči fazo, ko te zebe in gre direktno v
bolečino. Zaboli vse kar ni primerno zaščiteno. Saj ni čudno, da hodimo
okoli ko teroristi, zaviti v vse šale, rute in kapuce. Dobesedno navlečeš nase vse kar imaš v omari! In upaš na najbolje in na hitro toplo zavetje!
In potem se tudi vprašaš, kaj nam je bilo ko smo šli pri temperaturi -30 na festival. Stvar je v tem, da tu življenje teče normalno pri teh temperaturah. Ko doma ne bi pomislili niti na vožnjo z avtom, tukaj naredijo festival na prostem. :)
Spodaj je nekaj utrinkov in ledenega francoskega festivala (Festival de Vojageour), kjer smo porušili vse rekorde in na tem mrazu preživeli kar 3 ure! Res je tudi, da smo pri tem odkrili nepozaben Pepermint šnops in greli po tem celo noč pod dvema kovtroma z vročim čajem. Odtalila sem se nekje proti jutru. :)
Neverjetno, kako je bilo v šotorih toplo. :)
Obvezni postanki vsake 15 min ob ognju! Poslušanje zgodb domačinov.
Ledeni kozarci.
Zadaj skulpture iz snega, tudi midva s Timijem bi kmalu lahk bla ledeni skulpturi.
Domačini vedo, kako se obleči.
Domorodski kotiček!
Trenutno stanje duha: mrrrzlo
|
|
Komentarji (3) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava
|
Biti Slovenka v Kanadi - sobota 26 februar 2011, 22:26
Še dva meseca nazaj sem mela dost svoje države, želela sem si stran, komaj sem čakala da pridem sem, v Kanado, obljubljeno deželo. Sedaj mineva počasi dva mesca kar sem od doma in vedno bolj poslušam slovensko musko. Zanimivo a ne?
Prejšni teden sem imela srečo in sem nedeljo preživela med Slovenci. Začelo se je z obiskom dvojezične maše in prisežem, da slovenska pesem še nikoli ni tako lepo zvenela kot iz ust Kanadčanov. Večinoma mladih tu je namreč že druga ali tretja generacija. Samo peščica tistih izseljencev, ki so bili rojeni še v Sloveniji, še živi. Dan sem zaključila s slovensko folkloro in neverjetnim ponosom, kako je ta mladina, ki po večini razume nekaj slovenskega jezika a ga ne govori tekoče, vendar tekoče poje slovensko pesem. Čin čin čin drežnice, Abraham in podobni napevi so obarvali plesno vzdušje v dvorani, ki so jo sami opremili. Seveda, se jim pridružim tudi ta vikend.
In po vsem tem me misli zanesejo domov.....
Tukaj ni hribov, ni naših gora. Ni pogledov iz Ljubljane v Alpe, ni pogledov na stari Celjski grad! Pogled tukaj ne gre v višine, gre samo v daljave.
Tukaj ni kafičev. Tukaj ni moje bele kave s hladnim mlekom in počasnih natakarjev. Tu je le sprehod do šanka, kava v papirnatem kozarcu pripravljena, da odhitiš naprej. Ni martinčkanja na soncu in bentenja čez protikadilski zakon. Ni piva po službi, ni piva po predavanju in ni reševanja svetovnih problemov ob kavi.
Ni Kube, ... ni večerov v Kubi!
Tukaj še ni spomladi. Ni sprehodov za Savinjo, zvonenja Ajdi, naj se že enkrat spoka mal ven, ni srečevanja vseh, ki jih hočeš ali nočeš, ni kavice pred knjižnico. Tu je še tri tedne Sibirije, ko dobiva mraz popolnoma nove dimenzije in je še tri tedne letanja čez cesto in iskanja podzemnih tunelov. :)
Tukaj ni mamine kuhinje, ni potice in zelja. Ni krvavic in repe. Ni ražnjičev, ni golaža in ni musake. Tu je tisoč restavracij s hitro hrano ter mikrovalovke in pripravljene jedi.
Tukaj ni vikend navijanja za Tino, Petro, Robija in ostale! Tukaj ni Olimpije in Jesenic, tukaj ni celjskih rokometašev.
Ni kavic v Portorožu in ni krofov iz Trojan. Ni kremšnite iz Tepanj in pice iz Picikata. Ni bureka in čevapov in zaenkrat še ni kebaba ob 3 zjutraj. Ni Metropola, ni Kinodvora in ni Kroštole.
Ni mojega avta in ni lahkotnih sprehodov po mestu. Ni trol, urbane in šestke. Ni tekanja po Bavarcu in bentenja čez šoferje. Ni vinjet in dragega bencina.
Ni žuranja do petih zjutraj in ni bambusov.
Tu ni Štajerske, ni Žabarjev, ni makaronarjev in ni prekmurcev. Ni "čuj ti" in ni "rega rega". Ni živjo, ni serbus, ni čau.
Čeprav je to Kanada, svetovna velesila in druga največja država na svetu in čeprav je ZDA samo uro vožnje stran, to ni naša Slovenija.
In ja, čeprav je doma vse narobe, in so politiki zlobni in nesposobni, Celjani pozablajo kak zmagovat, tajkuni še naprej kradejo, patrije še kar niso prispele in bogi bulmastifi še kar ne počivajo v miru, Kanada ni Slovenija.
Res je, nimamo VELIKO stvari v Sloveniji, ampak, ko si enkrat zunaj, ugotoviš, da so tiste stvari VELIKE.
Popotniška duša vedno nekam gre, pride domov in gleda karte za naprej.
Vem, da je bila prava odločitev da sem šla, in srečna sem da sem tukaj, saj je izkušnja življenja v tako veliki državi enkratna in neponovljiva, ampak hkrati tudi priznam, da se veselim prihoda domov čez nekaj časa. Da, veselim se prihoda domov. :)
Trenutno stanje duha: domotožje
|
|
Komentarji (1) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava
|
Kulturni šoki v Kanadi oz. ko ti svet da vedet, da nimaš pojma - ponedeljek 7 februar 2011, 20:48
Ko prideš v drugo
državo, o kateri res ne veš dosti, poslušaj ljudi. Npr. če ti rečejo, da
je sadje drago, je drago. Ja, Kanada zaradi količine snega pridela vso
sadje ali v rastlinjakih ali pa uvaža. Torej, japke in pomaranče, nič
grozdja in ostale eksotike, ali pa te bo kap ko prideš na blagajno. Vse
cene so v neto vrednostih. Torej, ko se že zaženeš k policam: uuuuu
tole je pa pocen, imej vsaj v denarnici napisano: PRIŠTEJ DAVEK!. Zelo
prikladna zadeva, da se izogneš infarktu pri blagajni. Ko si želiš, da bi mel samo narobe obrnjene hlače v fitnesu. Prideš
v fitnes, plačaš članarino, se lepo pozanimaš o vsej proceduri in celo
najdeš garderobo v prvem poskusu. Prideš do svoje omarce, se slečeš,
lepo pripraviš in hočeš odklenit. Itak si dobu kombinacijo in si vidu v
filmih stokrat, torej, itak znamo. Obrneš številko levo, desno, levo.
Ne gre. Obrneš številko desno, levo, desno, ne gre. In seveda, žive duše
nikjer da bi vprašu. Greš lepo ven, prijazno se ponižno nasmeješ
deklici za pultom in priznaš, da "nisi odavde" in da nimaš pojma o
ključavnici. Dekle prijazno razloži,... aja, je treba najprej dvakrat v
desno preko nule,... greš ko puran ponosen nazaj. Obrneš dvakrat desno
mimo nule... spet ne gre. Joj, ena gospodična pride mimo, lepo vprašaš
za nasvet, dekle odklene. Ok, smo si zapolnili. Se spreoblečeš, poštelaš
za svoj debitantski nastop v fitnesu, in seveda pozabiš vodo. Ok, ampak
saj znamo ključavnico odklenat a ne. NE! Spet ne odpre. Izprazneš svojo
jezo v vseh slovenskih, balkanskih in angleških kletvicah na omarco, ko
pride eno dekle k sosednji omarici in ima u bistvu isti problem. Stari
dobri pregovor v tretje gre rado, drži! V tretje se končno naučim
odklepat, poskusim še enkrat v njeni prisotnosti in gre. Gremo
telovadit! Hrabrost je dobra stvar! Ampak
vzet seminar o Severni Irski, s kot prihaja vodilni profesor in
direktor centra v katerem študiraš, je pa izzivanje usode. Ampak, Renata
ne bi bla Renata če ne bi zbrala še seminarja o Bosni, kjer mi g.
profesor z nasmeškom pove, da bom brala tudi tekste mojega mentorja. Pa
se zmoti, če upaš! Viva la revolucion! Ko se ti zdi, da moreš za en predmet napisati več kot si mogla v celem študiju. Za mano so vsa tri prva predavanja. Končni izkupiček v 4 mesecih študija: 15 prebranih knjig (od 150 - 400 strani na knjigo) PREDMET: EETHNIC CONFLICT ANALYSIS AND RESOLUTION Obvezna literatura: 5 knjig in en špeh člankov Pred vsakim predavanjem prebereš cca 200 strani 2 predstavitvi prebranega za tiste ure 2 poglobljena eseja o prebranem (7 strani) Seminarska (30 strani) PREDMET: VIOLENCE PREVENTION AND INTERVENTION Obvezna literatura: 9 knjig Pred vsakim predavanjem prebereš eno knjigo in napišeš 6 strani o njej Prebereš klasične tekste o konfliktu in miru ter predstaviš PREDMET: PEACE BUILDING AND SOCIAL JUSTICE Obvezna literatura: 5 knjig. Pred predavanjem prebereš cca 100 strani in napišeš dve predstavitvi prebranega na semester (5 strani). Napišeš še tri eseje iz dodatne literature. In kakopačdane še kompletno seminarsko po Čikaškem stilu (da, dragi moji humanisti v Sloveniji, obstaja več stilov pisanja)! Zamujanje: ne obstaja! Neprisotnost pri predmetu: ne obstaja! Ne oddajanje, ker ni delu internet oz, smo pozabili pripeti priponko: ne obstaja! Prihajanje v razred ne pripravljen na predavanje: ne obstaja! Copy - paste: V vsakem silabusu je lep odstavek, da si lahko na strani http://umanitoba.ca/faculties/graduate_studies/media/AcademicIntegrity_200804.pdf
pregledaš dokument, kjer ti lepo povejo, da če boš kršil zakon o
akademski "časti" boš najmanj letel iz predmeta, največ pa letel iz
faksa. Pa če si samo slučajno pozabil pustiti mobilni telefon zunaj
predavalnice ali pa če di dejansko skopiral iz wikipedije. Ne glede na
namen, če te najdejo, letiš! Torej, ne obstaja! V razredu smo podiplomski (magistrski in doktorski) študentje iz: Kanade (vseh vetrov, policaj, upokojenka, dva mladeniča, ki sta se vrnila iz 3letnega dela v Ugandi,..); Brazilije (starša Argentinca, sama živela večino časa v ZDA) Nigerija Botcvana Iran Bangladeš ZDA (vendar odraščala na Papui) Slovenija (kdor ne skače ni Slovenc) In
še kaj bi se najdlo! In vsi smo enaki, jaz sem najmlajša, gospa, ki je
pri 51 letih se odločila da gre na študij pa najstarejša! A
sem omenila, da kličemo profesorje po imenu, imamo njihove številke in
njihove osebne emaile? In da je sodelovanje pri predmetu, sicer
poudarjeno da kvalitativno in ne kvantitativno, ocenjeno! Oh, radosti študija v Kanadi oz. ko že prvi teden obžaluješ,da boš čez 4 mesece mogla odditi. :(
|
|
Komentarji (2) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava
|
Vprašanja in odgovori o Winnipegu (Kanada) - ponedeljek 7 februar 2011, 20:47
A je res tako mrzlo? Da!!!! Ko tole pišem
imamo - 17, pa ta teden še ni šlo nad -10. Ni zastonj rečeno: WINTER-PEG
IN MANISNOWA :) Prvi nakupi so bili, topli škornji, hlače (seveda, če
mame ni zraven, sem si kupla prenizke) in bunda. Sam ti ljudje so
fenomenalni, imajo še 2 meseca hude zime, in so prodali že vse bunde in
so dali spomladansko - poletno kolekcijo. Tako da sem komaj, komaj našla
eno bundo zame, da me ne zebe več. Seveda, se pa nisem mogla upret turističnemu nakupu, tako da imam prave kanadske rokavice (dokaz spodaj) A so ljudje res tako prijazni? Ja.
Ne moreš verjet, kako prijazni so ljudje tukaj. Od tega, da naju vozijo
okol, do tega, da nama vse povejo sami, vabijo okoli, pomagajo.
Slovenci, vzamite si mal tale "hospitality" za zgled! Kakšna je Univerza? Univerza je ogromna!!! Celotna
univerza je na kupu. Vse zgradbe, vse šole, administracija in štud.
domovi so skupaj, tako da nimamo daleč do nikamor. Skupno število
študentov je nekje malo pod 30.000. V našem domu nas je dobrih 300
študentov, imamo svojo pralnico v kleti in končno bomo uporabljali
sušilni stroj, weeeeeee. Predavanja! Na
predavanjih nas je na podiplomskem študiju, malo. Razredi imajo največ
10 študentov, vendar imamo ogromno sprotnega dela. Za vsako predavanje
je treba prebrat eno knjigo, in napisat nekje okoli 6 strani eseja o
tem. Nič podobnega Sloveniji, res. Ful te prisilijo, da delaš sproti,
kar je edino pametno. Meni je zdaj celo zmanjkalo izgovorov, tako da se
morem spokat pisati svojih prvih 6 strani eseja o "prvotnih naseljencih
in vlogi ZN pri letu prvotnih prebivalcev leta 1993.
|
|
Komentarji (0) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava
|
I am back ... and leaving again! - torek 7 december 2010, 23:53
Ne morem verjet, da me že dve leti ni bilo blizu. Kaj naj rečem, življenje je življenje. Sicer bi bil skoraj moj naslednji stavek, da te dve leti nisem potovala, ampak bi me moja draga zlata mama brcnila v rit, ker sem. Turčija, namesto absolventske Grčije in Poljska. Aja pa še Sarajevo in Toskana. Ampak to je pa res to. :) Sedaj pa se spet odpravljam, ravnokar sem prejela sporočilo iz Univerze v Manitobi, da sem uradno sprejeta na izmenjavo in da so že na pošti vsa potrdila. 3. januarja odhajam torej v Kanado, natančneje v mrrrrrrrrrrrrrrzli Winnipeg.
Pa si poglejmo nekaj zanimiv dejstev: Število prebivalcev: 633,451 (Statistics Canada, 2006 Census) Famozni Winnie the Pooh oz. medvedek Pu ima ime po tem mestu. Je nahladnejše mesto z nad 500.000 prebivalci v Kanadi, povprečna temperatura pozimi je nekje okoli - 20, in ponavadi samo 10 dni na zimo gre nad 0 stopinj. Provinca Manitoba je znana kot dežela 100.000 jezer.
In še nekaj malega o University of Manitoba: 26.000 študentov 8.000 profesorjev in ostalega osebja 180.000 bivših študentov skoraj 8% študentov je mednarodnih iz okoli 100 držav, tudi SLOVENIJE! 20 knjižnic več kot 2 milijona knjižnih enot, 47,299 elektronskih publikacij, 221,645 elektronskih knjig,...
In še nekaj malega o meni, koliko se je vmes spremenilo. Na 9. 9. 09; sem končno dobila stavo z mamo, ki sma jo sprejele nekje v sredini srednje šole in končala Fakulteto za humanistične študije (ja tisto družboslovno v Kopru) pred iztekom rednega absolventa. Pridna Nati! Takrat sem že pridno delala in se februarja redno zaposlila v ljubljanskem Kinodvoru, kjer sem imela super službo, namreč organizatorka kulturnega programa. Služba se žal končuje zaradi odhoda v Kanado.
In (a se mal ponavlja beseda in?) sedaj vprašanje, kako sem sploh dobila to Kanado. Izmenjava je financirana s strani EU in tako se je na oglasni deski na faksu (spet FHŠ, kako že, zarečenga kruha (da ne grem nazaj na ta faks) se največ poje), kjer sedaj gulim podiplomske doktorske klopi na programu Upravljanje različnosti (diversity management). Sem se prijavila in bila sprejeta. In sedaj je tu še birokracija, study permit, letalske karte in nastanitev. Večino že imam urejeno, samo na nastanitev še čakam.
In na odhod....ter odštevam, tik - tak - tik - tak, .... 3. januar, 6.50 zjutraj, pomaham Sloveniji v slovo in se podam na skoraj polletno izkušnjo po severni Ameriki.
Več sledi ....
Trenutno stanje duha: popotniško
|
|
Komentarji (1) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava
|
Raj je raj na rock otočcu :) - ponedeljek 21 julij 2008, 07:25
Slike povejo vse :)
Blo je NAJBOLJŠE PROSLAVLJANJE ZADNJEGA IZPITA MOJEGA FAKSA. Res neverjetna družba Aleksandre (na levi) in Nadje (na desni). Tam smo spoznale še Kozjance s katerimi zdaj žuramo naprej po Celju. Kaj naj rečem, res je: RAJ NA ROCK OTOČCU!!!!
|
|
Komentarji (0) :: Napiši komentar! :: Stalna povezava
|
|
Dalija.eDnevnik.si
O meni
Kam me življenje nese
Povezave
» Na prvo stran
» Osebna stran
» Arhiv starih sporočil
» Piši mi
Število zadetkov: 83822
|
