Moj eDnevnik

Zakon narave...

Majhni otroci na prednjem sedežu ???

Brjav (by Lea&Debi)...

Foto by Debi76

Zlato sonce želja ( by Lea199 & Debi76)

Foto: moja

Sonce se v zlato

je ovilo, morje šumi.

Ti … kaj si želiš?

V objemu sanj (by Lea199 & Debi76)

Danes sva pa šla kar z avtobusom...

Zgodila se je Pravljična dežela

Včeraj je bil en lep sončen dan. In to prav poseben dan, tak pravljičen, v pravem pomenu besede. Že v začetku prejšnjega tedna so vsi otroci v naši vasi in dveh bližnjih sosednih vaseh dobili domov vabilo dobre vile. Ja DOBRE vile…prav ste prebrali. Vabila je otroke naj se ji v soboto pridružijo v pravljični deželi in ji pomagajo poiskati pravljice. Seveda smo se zmenka udeležili. Jaz in moja dva kratkohlačnika.

Ko smo prišli ob napovedani uri pred kulturni dom nas je pričakala prelepa dobra vila oblečena v jesensko obleko s svojim škratkom pomočnikom. Prišlo je res veliko otrok: od šolarjev, do tistih iz vrtca pa tudi tisti v vozičkih niso manjkali. (pa naj kdo reče, da rodnost upada).

Otroke in nas starše je Dobra vila prijazno nagovorila in nam žalostno povedala, da je izgubila pravljico. Prosila nas je, naj ji pomagamo pri iskanju. Na poti naj bi nam pomagali škratki pomočniki (najstniki iz naše vasi). Ker je bila udeležba res velika, smo se morali razdeliti v tri skupine in vsaka skupina si je morala izbrati vodjo in ta je dobil list z navodili, ki naj bi nam pomagala pri iskanju. Otroci so bili super navdušeni. Tudi tisti malo manjši, ki jim ni bilo čisto jasno zakaj se gre.

Najprej nas je pot vodila do prelepe hiške na robu vasi, kjer sta nas pričakala dva škratka. Najprej so otroci morali rešiti uganko o Sneguljčici, potem pa poiskati tri predmete na bližnjem travniku. Ko je bila naloga opravljena smo odhiteli naprej.

Naslednja postajanka je bila pri stari babici, ki je otroke povabila v hišo, jih posedla v dnevno sobo okoli sebe in jim povedala krajšo pravljico z naslovom Mestni godci. Govori o staremu osličku, staremu psu, stari muci in staremu petelinčku, ki s skupnimi močmi preplašijo razbojnike. Bilo je neverjetno, kako so ti naši otroci mirno in pozorno poslušali. Ob končani pripovedi smo se starki zahvalili in odhiteli naprej.

Pot nas je vodila h hišici iz sladkarij. Se še spomnite Janka in Metke. Ja no k hišici čarovnice iz te pravljice smo prispeli. Ne boste verjeli, na grmih okrog hišice so res rasle sladkarije. Od roladic, do bonbonov, piškotkov in podobno. Kako so jih otroci navdušeno nabrali. Potem smo prisluhnili škratku, ki nam je povedal veliko reči o sreči. Ob končani pripovedi, je še vsakega posebej povprašal, kdaj je najbolj srečen. Tako otroke kot nas starše. Verjemite mi…slišali smo veliko lepih trditev. Poslovili smo se od gospe Mimice in odhiteli naprej.

Na vrsto je prišla čarovnica, ki smo jo srečali ob poti. Naš tamali tavelik je hitro ugotovil: »Mami tisto ni čarovnica, tista je naša nonica.« Čarovnica je na kladi drvi je imela polno škatlic, med katerimi so lahko otroci izbirali. V vsaki škatlici, je bil listek z uganko. Ko so otroci uganili, so za nagrado dobili suho sadje in bonbončke. Hitro smo se poslovili od čarovnice, saj nas je čas že priganjal. Odpravi smo se na konec vasi. Tam nas pa je pričakala čisto prava Sneguljčica in njenih sedem palčkov. Palčki so nam ponudili okrepčilo, eden od škratkov je zaigral na harmoniko in skupaj smo zaplesali.

Ko smo se vrnili v kulturni dom, kjer nas je vsa srečna pričakala Dobra vila. Dvorana kultunega doma je bila že polna, saj so bili povabljeni tudi starejši občani. Dobra vila nas je povprašala o naši poti, se zahvalila za najdeno pravljico, ter napovedala lutkovno igrico o repi, ki je nihče ni uspel izpuliti. Po končani igrici sta nam zaplesala fant in dekle na  invalidnem  vozičku. Po tem pa je dobra vila zamahnila s čarobno palico in ukazala vsem naj jejo.

Jaz in moja dva črvička smo odhiteli domov saj smo bili že pošteno utrujeni. Program pa se je baje še nadaljeval.

Bili smo zelo utrujeni in tudi zelo veseli, da smo se lahko udeležili pravljične dežele. Vsa pohvala in zahvala gre našemu Društvu deklet in žena. Res pridni, da so vse tako lepo izpeljali in vse na svoje stroške. 

Očitno tudi miši zebe...

Mene tudi zzzzzebe. Ufff ku me zebe. Sej sploh ne vem več, kaj naj si oblečem. Zjutraj pri treh stopinjah (nad ali pod sploh ni pomembno, ker me itak enako zebe) je edina ideja, ki mi pade na glavo BUNDA. Potem pa pridem v mesto, v pisarni še vedno zmrzujem, ker gretje ne dela, saj je vendar SEPTEMBER in ne december. Pa kaj si jaz sploh domišljam. Po koledarju ni treba gretja in pika.

Potem pa ob dvanajstih kot miška pokukam ven in glej ga zlomka, zunaj je dvajset stopinj. Ljudje, ki jih srečujem me debelo gledajo. Kaj pa ta straši v bundi????

Ma kaj je to sploh normalno?

No naj se vrnem malo nazaj, v pisarno. Ker za tople radiatorje še ni čas, jaz pa z nogami na ploščicah zzzzmmmrzujem, sem si izbrskala tam v »šara« sobi KALORIFER. Yessss…in mojim premraženim krempljem je že bolje. Pa pride gospodična iz sosednje pisarne vsa navdušena nad mojo pečko. »o ne ne …« si mislim. »Ta je pa moja!«

Šibne nazaj in takoj prišibne nazaj z miško v roki. Uno računalniško. Vi že veste, ki ste tukaj, pomeni da se dnevno srečujete z njeno sorodnico.

No ben…miško postavi (beri obesi) pred pečko. In jaz debelo gledam:" ma kaj tudi miško zebe?"

In pole vidim…in seveda radovednost je ženskega spola…pa počasi izjavim: »Ti iz te miške kaplja voda….« Sej ne vem ali je bila trditev ali vprašanje. Čakam odgovor, gospodična pa lepo tiho.

Pa jaz k sm firbčna kot kaj, vrtam vanjo: »A je prav, da iz te miške kaplja voda?«

A ste slišali kdaj že bolj neumno vprašanje. No in tudi lastnica miške ni bila ravno navdušena nad takim vprašanjem. Nekaj je zabentila in odvihrala v svojo pisarno.

In miška? Tuki pri meni, se greje. Upam, da jo pridejo iskat preden bo pečena. In ben če mene zebe, vsaj nje ne. Pa sploh ni važno, če je polna kave.

Pa še dokaz:

Včeraj smo dobili drugo medaljo!

Kje to?

Ste že slišali za paraolimpijske igre Peking 2008?

Z distanco bi pomenilo, da ve so OI, se veseli vsake medalje, ne zganja pa vika in krika in opusti vse druge dejavnosti, da bi jih lahko spremlja. No taki so verjetno že slišali tudi za para- igre ali pa ne.

Moti me to, ta tisti najbolj zagriženi športni navijači verjetno sploh ne vejo, da obstajajo. Da obstajajo ljudje, ki jim je že vsakodnevno življenje nekoliko ali zelo oteženo, dajo vse od sebe, in vložijo celo kariero v to, da so lahko NAJBOLJŠI.

In kaj se zgodi, ko ugasnejo reflektorji prvih iger?

Na spletnih straneh v rubriki šport dobiš novičko o medalji nekje spodaj, pa glih, da jo je videt.   Važno, da je nogomet na vrhu.

V družbi pa, če je bila prej skozi tema edino OI, je zdaj vse drugo na vrsti.

In kaj je z mediji? Zakaj te igre niso tako medijsko odmevne? Kaj je narobe? Zakaj jih skrivamo nekam, kot da bi jih ne bilo. Oziroma kot, da gre za tekmovanje nekega društva iz sosednje vasi?

Sram me je, ampak moram priznati, da tudi jaz ne vem veliko o tem. Ampak sem vesela, da je naša, mislim da, 30 članska odprava tako uspešna.

Zato:

BRAVO Mateja Pintar za bron

BRAVO Franc Pinter za bron

in pravkar sem videla:

BRAVO Jože Flere za srebro.

Se pravi smo dobili tri, TRI MEDALJE.

Bravo naši, navijam za vas pa čeprav nisem športni navdušenec.

Saj možno da sem ustrelila mimo, ampak meni se žal zdi, da je res tako.

Sovražim Smrkce...

…pa ne da jih zares, ampak se me je ta fraza prijela še iz časov mojega otroštva. Iz časov Smrkcev in Gargamela.

Tako zdaj, ko sem velika, namesto, da izustim kletvico, kar kot vemo se ne spodobi, sploh pa ne za žensko. Takrat…ko mi gre vse narobe in zraven še vse na živce, zakolnem po moje.

In zadnje čase večkrat, danes pa prav zares.

Danes sovražim vse.

Sovražim jutro, ki je tako hitro prišlo, saj naš tamali ponoči ni mogel spati pa ni in ni bilo konca vrtenja. Do flaške mleka seveda. Ma preden mami »uklopi« je ena ura že mimo.  

Sovražim gužvo zjutraj doma, ko bi vsak rad nekaj povedal, namesto da bi me pustili, da v miru popijem kavo in prelistam časnik. Ne …ne gre..če ni nič drugega za povedat mi tašča, medtem ko listam tisti božji časnik, zdrdra naslove in kratek povzetek članka, še preden se črke zbistrijo pred mojimi očmi.

Da, danes sovražim tudi službo. Tisto, ki jo tako rada opravljam, saj je vedno polna izzivov in novih reči. In prav tiste nove reči in spremembe mi gredo danes na živce. Zakaj zaboga mora naša predraga vlada vsaka dva meseca (če so prav pridni pa vsaj enkrat na leto) spreminjati zakone, sprejemat novele , pa te in une uredbe , pa se pritakne še davčna s pojasnili, ki v bistvu nič ne povejo. Zakaj zaboga? Tako, da nikoli ne vem ali sem zadevo prav rešila in ali je v skladu s tem ali onem in ali niso spet kaj spremenili in napisali seveda tako, da jaz nič ne razumem.

Zadnje dneve sovražim popoldneve, ko naš tamali, ki je v neki čudni fazi (pa saj vem da ga bo minilo) visi na moji nogi ali roki in piska od ure, ko se prikažem doma pa do takrat, ko zapre učke v svoji posteljici. Nič mu ni prav in glejga zlomka mama nikoli ne naredi tistega, kar se je on spomnil. In seveda bolj kot je mama nasršena bolj je tamali siten. Čudno ne? Sej vem, da je še majhen ampak zadnje čase ne uspem niti koraka naredit brez, da bi on zajokal.

Ne krivim njega za njegovo slabo voljo, vem da delno izvira iz moje slabe volje, in ko se jaz skuliram bo bolje, ampak danes ne zmorem, je kot začaran krog.

Pa sovražim ta smrkav nos, ki ga je naš tavelik privlekel včeraj iz vrtca, ker se že bojim, da bo spet tista trdovratna okužba grla, ki jo je imel spomladi in ga je držala cel mesec. In je shujšal toliko, da me je bilo groza ga gledat nagega, saj je imel namesto trebuha eno veliko luknjo in ritke sploh ni imel.

In nenazadnje sovražim večere, ko padem napol mrtva na posteljo in zaspim v svetlobnem trenutku in si ne vzamem niti minutke, da bi se posvetila mojemu dragemu. In on mi seveda ne teži, tako da je slaba vest na višku.

Pa sej po naravi nisem tak pesimist in sem trdno prepričana v to, da po vsaki nevihti sigurno posije sonce, če ne taisti dan pa drugi. Tako, da bo minilo.

Danes pa si vzamem privilegij in »Sovražim Smrkce…«

Pa naj kdo reče, da embalaža ni pomembna...

Zadnjič sem bila na bencinski črpalki. Moral je biti prav poseben dan, ker vedno točim gorivo na tistih bencinskih, kjer imajo plačilo na kartico kar zunaj. Tisti poseben dan, sem pa šla plačat gorivo na blagajno. In glej jih tam, tako so se šopirili v novi embalaži. Vsi barvani, gladki,, vabljivi. In spet ne vem kaj mi je bilo, da sem jih kupila. Ampak tako so bili vabljivi. Žvečilni namreč. Zanimivo je, da žvečilnih sploh ne jem, ti so pa bili tako lepi, da so mi kar zadišali iz škatlice.

No ben in jih kupim. Kar sline so se mi cedile. Res lepa škatlica.

Se usedem v avto. Nisem zmogla počakat do doma. Takoj sem jih želela okusiti. Odprem škatlico. Notri so bili dražeji v vseh odtenkih rdeče. Njam…. Vzamem najbolj rdečega…

Z užitkom zagrizem vanj. Najprej močan sladek okus polnila …njam…njam…potem pa…razočaranje. Tisti slasten okus je kar izginil. Kot najbolj ceneni žvečilni, ki jih lahko sploh kupiš. Pa so žvečilni od znamke!!!!Fujjjjjj…

In zdaj mi je škoda jih vreči v smeti. Tko že cel dan jemljem enega po enega, uživam v tisti kratki nasladi in polnim koš (jih premore že enih devet ali deset, če ni še kašn kam v kašno luknjo padel, da ga ne vidim) Moje čeljust pa trpijo, me že vse boli.

Ja pa embalaža! Ej lepa res lepa, obljublja vse mogoče.

Jo bom kar za sponke imela. Da nisem glih denarja stran vrgla.

Bom pa drugič bolj pazila, da ne spet nasedem.

Psihologi, triletniki in to...

Dve otroški

Prva otroška:

Kot sem že pisala je moja svakinja imela prometno nesrečo. Moj mož in tast sta ji odhitela na pomoč. Poleg vseh vprašanj: »Zakaj je imela nesrečo?Kaj sploh je nesreča? Kaj je s tetinim avtom?Kdo je teti razbil avto? Zakaj pridejo policaji? In še bi lahko pisali.

In ko smo vse narisali in razložili, kako se zgodi, zakaj pridejo policaji, potem pa da  pride avtovleka, itd , itd.

Takrat je moj Tavelik izjavil: »Uff škoda da nisem šel z njimi.«

Jaz pa: »Sej je prav da nisi šel, ker otroci nimajo kaj delat pri prometnih nesrečah in še nevarno je«

Pa me praša: »Kaj pa ti mamica, zakaj nisi šla?«

Pa pravim: »Tudi mamice nimajo kaj tam delat, naj veliki moški rešijo.«

Pa on meni nazaj: » Neee..veš kaj mamica. Ti si že dovolj velika, ampak ne moraš it, ker moraš pazit otroke.«

Druga otroška:

Med potjo v avtu imava s tavelikim (kot ponavadi) pravo debato. Ker pa se mi je zdelo, da je tamali malo izločen, sem namenila še njemu eno vprašanje: »Kaj pa ti piško, kako je bilo danes z nono in nonotom?« Sej ne da bi mi znal odgovorit, ker je še premajhen, ampak vseeno tako sem vprašala.

Pa pravi tavelik: »Nevem mama, ker me ni bilo doma, sem šel pohajat.«

Jaz pa: »Aja, kje si pa pohajal danes?«

Pa pravi: »V vrtcu!«

Lepo slišat otroka, ko pravi, da mu vrtec pomeni pohajanje.

Sreča v nesreči ali, ko ti šminka reši življenje.

Moja svakinja je včeraj imela nesrečo, tisto tapravo, prometno. Hvala bogu je trpela le pločevina. Mala je šla zvečer po napornem delu: »Samo na pijačko skočim, da si malo zbistrim glavo« in je šla.

Kmalu to tistem je zazvonil telefon. Bila je Mala in pravi (dokaj mirno): »Ti veš kaj, en tip se mi je zaletel v avto. Meni ni nič. Reči Mateju (njenemu bratu) naj pride sem.«

Pripeljala se je do semaforiziranega križišča, kjer je svetila rdeča luč. Med čakanjem se je, kot verjetno večina žensk, ogledovala v ogledalu. Pa si je mislila: »še šminko si popravim«. In res vzame šminko, se ponovno našminka. Še preden je končala se je na semaforju vžgala zelena luč. Če je bil kakšen stričko za njo, je verjetno že bentil, kaj zaboga dela una v avtu, da ne spelje. V parih sekundah po vžigu zelene luči je končno speljala in je počilo. Nekaj je švignilo mimo s »svetlobno«hitrostjo. Sploh ji ni bilo jasno kaj se je zgodilo. Pogleda malo bolje. Dvajset centimetrov prednjega konca avta sploh ni bilo več, kot bi kdo odrezal z ravnilom. Nekaj deset metrov naprej je bil ustavljen drugi avto. Tipo je zapeljal iz obvoznice skozi rdečo brez zaviranja s hitrostjo vsaj 90 do 100 km/h. Ko je pritekel do nje je rekel: »Sorry, sorry. I saw red light too late. No blinking.(ni utripala rumena? ja seveda mi imamo nov zakon) Couldn' brake.«

Če bi Mala speljala dve sekundi prej, je ne bi bilo več, ker bi se ji zaletel direktno v voznikova vrata.

Še sreča, da je ženska. Ženska, ki se šminka.

Mali deklici v spomin..

Probam delat..normalno…kot da se ni nič zgodilo. A misli mi ne dajo miru..nonstop mi uhajajo.. uhajajo k tistemu dekliču.

Malo prej sem izvedela žalostno novico, da je ni več. Sredi toplega, brezskrbnega avgusta je odšla. Mislim, da je bila stara malo več kot moj tamali. Se pravi imela je okrog dve leti. Ne vem mogoče pravkar dopolnjeni.

Eno leto je bila težko bitko z hudo boleznijo in jo žal izgubila. Starše poznam na videz. Vseeno mi je hudo, težko mi je za mamo in očeta ter starejšega bratca. Mogoče zato, ker sem tudi sama mama, mogoče zato, ker se le s težavo spoprijemam s kruto resnico tega sveta.

Ampak kaj hočemo, taka je usoda. Treba se je sprijazniti in skušati živeti naprej.

Želim jim, da jim bo uspelo in obenem prižigam lučko NJEJ v spomin. Mali deklici, ki ji pravzaprav sploh nevem imena.

Le hude sanje...

Šla sta v bližnji gozd, kjer naj bi nabrala nekaj lesa za njuno novo hišico. On je že od majhnega vajen gozdarskih del, tako da ni bila niti najmanj v skrbeh. Potem se je zgodilo. Ne ve kako. Pravkar spodžagano deblo je padlo na napačno stran. Sama je bila obrnjena proč, ampak je zaslutila da je nekaj narobe. Zvok motorne žage je tako čudno obmolknil. Hitro se je obrnila in zagledala grozljiv prizor. Izpod ogromnega debla, je bilo videti le del njegovega izmaličenega telesa. Hitela je po pomoč, po pomoč za svojega dragega. Ni si hotela priznati, da je prepozno.

Prišli so dnevi muke, obvestiti je bilo treba znance, pripraviti pogreb in nenazadnje, treba se je bilo spopasti z novim življenjem. Kako poskrbeti za otroke, doma sta jo čakala dva krtkohlačnika? Kaj z nedokončano hišo? Naj jo poizkuša dokončati s pomočjo sorodnikov? Naj jo proda in si kupi stanovanje v mestu? Ne …ne nazaj v mesto.

Njenega ljubega ni več. Bil je njena oporna točka, njeno vodilo. Kako naprej?

Mama ji je stala ob strani. Pomagala ji je pri otrocih, sama ni bila sposobna skrbeti za njih. Sploh ni vedela, če so jedli. Če so suhi, čisti? Mama jo je bodrila.

Potem se je odločila. Postavila se bo na noge, hišo dokončala in zaživela novo življenje. Mora…zaradi otrok, zaradi njega in nenazadnje …zaradi sebe.

Potem jo je zmotil ropot. Znan ropot, kot ropot budilke.

Počasi je odprla oči. Z žalostjo v srcu pogledala otroke, ki so spokojno spali. Počasi je obrnila glavo in zagledala...njega. Svojega dragega. Mirno je spal ob njej. Vrgla se mu je v objem in dahnila: »Hvala bogu si tu…!«

Njemu ni bilo nič jasno, ona pa je vedela, da so bile le hude sanje.

Oprosti draga, ampak moram delat...

Naša hiška je v fazi "rajahnja" in moj možek in nono, cele popoldneve pridno oblagata zidove. In ker je maš tavelik fant tudi že prav pravi moški, se spodobi da ima tudi on delovno obleko, t.i. tuto. Nekega poletnega dne, ko sem bila še na dopustu, se je odločil, da jima gre pomagat. Pa me je prosil zjutraj naj mu pomagam oblečt tuto. Ko sva se pred hišo tudila oblačit, sem na sosedovem dvorišču opazila Hano, dvoletno hčerko moje kolegice, ki je v varstvu pri noni, naši sosedi. Pa pravim mojemu fantičku: "Glej Hana te čaka..."
On jo bežno pogleda in se molče oblači naprej. Ko je bilo vse nared, zadrga zaprta, hlačnice popravljene in "delavske" teniske na nogah, je tekel na sosedovo dvorišče k deklici, ki ga je neutrudo čakala.
Postavil se je v "tipično" držo odraslega moškega in dejal:
" Veš Hana, danes se pa ne morem igrat s tabo, ker moram delat." in že ga ni bilo več.
Najprej sem debelo pogledala in komaj sem zadrževala smeh. Ko je pritekel k meni, sem ga seveda pohvalila. Odločno se je odpravil v našo novogradnjo, ker je cel dopoldan neutrudno pomagal odraslim.

Ja ni kaj, olika je lepa reč.

Kam naj lulam...

Prelepa narava