Zadnje čase hodim samo še na tekme, ker vmes imam toliko službenih zadev, da se mi po 12 urah šihta res ne da še z treningi teka ukvarjati. Ravno zato nisem imel pred tekmo nobenih pričakovanj in sem imel samo okvirni cilj, da bom tekel okrog dveh ur in predvsem, da bom užival med samim tekom.

Tja v bližnjo Palmanovo, ki je bila v bivši jugi oblegana destinacija zaradi njihovih znamenitih magacinov, kjer si dobil vse, kar nismo imeli doma sem se odpravil skupaj z Eriko in Tekaškim forumom. Družba je bila prav fletna in smeha že na busu ni manjkalo in ta smeh smo prenesli tudi na progo, kjer se je vsem po vrsti smejalo, čeprav smo morali zraven še tečti in švicati svoje drese.

Sedaj ta destinacija spet dobiva na veljavi med Slovenci, ker je bilo ob cca 2000 udeležencih ,kar 650 tekačev iz Slovenije, ki so se udeležili polmaratona na progi, ki je popolnoma ravninska in zelo hitra in seveda primerna za doseganje PB, kar se je na sami tekmi tudi pokazalo.
Pričakalo nas je oblačno vreme s temperaturo okrog 13 stopinj in to so bili idealni pogoji za tek. Seveda bi bilo že preveč kičasto, če bi imeli še sonček, ampak pogoji so za vse enaki in meni so zelo ustrezali, ker mi med samim tekom ni bilo prevroče.

Na štartnem prostoru je bila nepopisna gneča in tu se je zgodil dogodek, ki mi je plane postavil čisto na glavo. Do mene je pristopila, oziroma si utrla pot,moja sotrpinka Špela, ki je začela tečti takrat kot jaz (pred tremi leti) in sva se že na veliko tekih srečala ter me vprašala, če bi bil njen zajček za 1.55.00, ker želi popraviti svoj PB. Čeprav sem bil v dvomih ali bom lahko zdržal temo 5.25 za želejni ciljni čas sem se na koncu vseeno odločil, da bom sprejel iziv in bom postal njen osebni zajček. Da ne boste mislil, da je to kar tako, ker naloga zajčka je, da svojo varovanko oskrbi tudi z vodo na okrepčevalnicah in seveda ,da nadzira tempo, ki mora biti cimbolj enakomeren in daje spodbudo sotrpinki, da doseže končni cilj.
Skratka pištola je dala znak za štart in prvi km so minili v gužvi ter predvsem previdnem teku, ker se bi lahko zgodilo, da bi koga pohodil in bi poletel med noge tekačev, kar ne bi bili ravno lep posnetek.....
Bil sem presenečen nad svojim dobrim počutjem in mi sploh ni bilo jasno od kod črpam energijo, ker nisem nič treniral v vmesnem času in tempo je bil vseskozi okrog 5.20 se pravi ,da sva bila še hitrejša, kot po planu.
Prvo okrepčevalnico sva izpustila in pri drugi sem moral dobesedno ukrasti vodo, ker so mi ponujali samo kozarček vode, jaz sem pa hotel celo plastenko za svojo varovanko. Tovoril sem jo z sabo celih 14 km, ker sva se zmenila, da se na okrepčevalnicah ne bova ustavljala in bova pila po potrebi med samim tekom.
Vmes sem imel čas celo za navijanja z tistim znamenitim Kdor ne skače ni Slovenc hej, hej, hej...... in je bilo prav zabavno opazovati domačine, ker jim ni bilo nič jasno, da lahko lavfam in se še derem zraven.
Špela je bila tudi na polovički sveža in že takrat sem vedel ,da bo padel njen PB.Neznanka je ostala samo, za koliko minut bo popravila svoj rekord. Jaz nisem imel nobenih težav in vmes sem pojedel dva gela.prvega na 8 km, drugega pa na 15 km in splahnil z malo vode. Tudi sama poraba vode za naju je bila minimalna, ker so bili pogoji res idealni in sva skupaj spila komaj pol litra vode.
Čeprav sem imel v zadnjih 5 km še veliko rezerve in bi lahko tudi sam jurišal na svoj novi PB sem se vseeno odločil, da bom spremeljal Špelo do konca in bova začela stopnjevati tempo v zadnjih dveh km.
Cilj se je hitro bližal in zadnjih dvesto petdeset metrov je po atletski stezi z veliko gledalcev in je naju kar izstrelilo v cilj. Seveda sem v zadnjih stotih metrih spet začel navijati in je bila ful huda scena in za pikico na i sem v cilj prišel rikverc za popestritev čudovitega tekaškega praznika.


Čas neto 1.52.44 pove, da je Špela svoj PB izboljšala za 3,16 minute in sem ji za ta dosežek lahko samo čestital in obenem bil zelo vesel, ker sem vedel, da je v tem njenem rezultatu tudi del mojih zaslug. Biti zajček je prav fletno in verjetno nisem bil zadnjič v tej vlogi.


Moje počutje v cilju je bilo čisto normalno in brez bolečih nog ter ostalega kar sodi zraven. Čas, ki sem ga dosegel je bil samo dobro minuto slabši od LM letos. če se spomnim, sem imel na LM v cilju boleče noge in tudi sam tek mi je bil v večjo muko, kot tale včeraj. Predpriprave so bile iste, kot za LM,edina razlika je bila v supergah, ker sem sedaj uporabil Brooks ghost 2,napram Saucony Triumph 6.
Tudi sladkor je bil v cilju 5,6 in sem pojedel banano, par piškotov ter seveda, ko sem se preoblekel tudi svoj čudežni napitek za regeneracijo mišic in obenem priklopil pumpo nazaj, ker sem pričakoval dvig sladkorja, ker je bilo to cca 150 g Oh. Pasto sem izpustil, ker je bila najprej ful gužva in sem v vmesnem času pojedel še dva sendviča ter sevada zalil s pivom.


Za vse to sem si dal 9 enot isnulina, čeprav si bi moral po izračunih dati 14 enot sem predvideval, da bo samo telo pokrilo razliko.Dobili smo tudi "pokal" za najbolj številčno ekipo in seveda smo imel na poti nazaj še večerjo v gostilni, kjer smo se nasmejali in najedli za cel dan nazaj.
Hvala vsem sotrpinom na in ob progi za spodbudne besede ter pozitivne misli in nekaj sigurno vem in to, da drugo leto grem spet na ta polmaraton in včeraj smo rekli, da Slovenija ni do Trsta, ampak do Palmanove.
Trenutno stanje duha: zajček je prav fletno biti.........