Teja Pelko- novinarka na Tekaškem forumu, ki skrbi, da predstavi zanimive uporabnike TF.
Rafael Ziherl iz Police blizu Grosupljega je zagotovo oseba, ki se ji velja pokloniti, saj se kljub odkritemu diabetesu tipa 1, ni vdal v usodo, pač pa se je lotil premikanja meja in dokazovanja, da se tudi s to boleznijo da teči. O svojih izkušnjah s tekom, do katerega je bila sprva skeptična celo njegova tedanja diebetologinja, piše blog (najdete ga na: www.spirit-diabetes.com), na katerem podaja veliko koristnih informacij v zvezi z njegovo boleznijo in športnim udejstvovanjem. Lani je Rafael pretekel svojo prvo tisočico, za letos pa načrtuje maraton v Radencih in Ljubljanski maraton, kar bosta njegova druga velika mejnika (do zdaj je namreč tekel »le« polmaratonske razdalje). Sodeč po vsemu smo prepričani, da mu bo tudi tokrat uspelo in bomo že maja na njegovem blogu lahko brali o njegovih izkušnjah z Maratona treh src.

Rafael o TF: TF prebiram že tri leta. Prebiram predvsem splošni del, kjer so popisane prireditve in kjer debatiramo o vsem kar se tekov tiče. Kritik niti nimam, ker vem, da zadeva postaja ogromna in zahteva veliko urejanja, oziroma takih vsakdanjih opravil, za katere večina uporabnikov sploh ne ve, da morajo biti postorjena.
Kako to, da ste se kljub bolezni odločili za tek?
Želel sem preprosto dokazati, da zmorem. Sprva me je vodila trma, ker so mi bližnji govorili, da je to preveč naporno in da bom med tekom doživel hipoglikemijo. V tistem obdobju svojega življenja sem res imel hude težave z nezavednimi hipoglikemijami in vse je zelo skrbelo, da bom imel med tekom enake težave, kot so se pojavljale doma.
Seveda so bile želje na začetku majhne in sem tekel krajše razdalje. Ob vsaki uspešno pretečeni razdalji pa je moja samozavest rasla in začel sem si postavljati vedno višje cilje. Učil sem se sproti in popravljal napake pri opremi ter tehniki teka. Na začetku mi je bil v veliko pomoč Tekaški forum, kjer sem dobil veliko koristnih informacij in spoznal veliko tekačev, ki imajo res pozitiven odnos. Vsaka njihova pohvala je pravi balzam za mojo dušo.
Kaj vam je v zvezi s tem svetoval zdravnik?
Načeloma vsak diabetolog priporoča, da je gibanje, oziroma redna telesna aktivnost, osnova za pravilno vodenje sladkorne bolezni. Ko sem svoji nekdanji diabetologinji povedal, da se želim ukvarjati s tekom, je bila nekoliko skeptična. Rekla mi je, da moram najprej urediti svoje težave s hipoglikemijami in hba1c (glikirani hemoglobin) spraviti v meje normale. Ravno v tistem času sam zaradi svojih težav z nezavednimi hipoglikemijami dobil insulinsko črpalko, ki je pomenila nov začetek pri vodenju moje bolezni. Z njeno pomočjo in s programom FIT (funkcionalna insulinska terapija) mi je uspelo zadeve glede diabetesa spraviti v normalne okvirje.

Vas je diabetes pri teku zelo oviral? Kako ste premagali težave?
Kot diabetik tipa 1 sem se moral na začetku dobro stestirati, oz. izvesti veliko meritev glukoze v krvi, da sem ugotovil, kaj pomeni določen napor za moje telo. Telesna aktivnost in insulin v telesu povzročita padec glukoze in težave lahko hitro nastopijo, če ne prepoznaš znakov nizkega krvnega sladkorja. Idealno bi bilo, da bi imel med tekom merilec sladkorja s seboj, vendar je prevelik, da bi ga lahko stlačil v tisti mali žepek.
Moji občutki so tisti, ki me vodijo skozi tek. Veliko je odvisno od tega, koliko aktivnega insulina imam v sebi in kakšen je tempo teka. Pred vsakim tekom imam določen protokol, ki ga ne izpustim za nobeno ceno. Obvezno preverim višino glukoze. Preračunam koliko časa je minilo od zadnjega dovajanja insulina in s tem določim koliko aktivnega insulina je še v telesu, saj je insulin v podkožju aktiven še 4 ure. S seboj vzamem dva gela in odklopim črpalko.
Kaj bi svetovali ljudem, ki se tako kot vi soočajo z omenjeno boleznijo?
Svetoval bi jim, naj zaupajo sebi in svojim občutkom, saj to je osnova, ko gredo na rekreacijo. Čeprav kdaj naletijo na težave, naj bodo vztrajni. Brez tega na začetku ne gre. Predvsem pa se morajo zavedati, da se rezultati telesne aktivnosti pokažejo na daljši rok in vsak bo presenečen koliko zmore, če vztraja za svoje dobro. Seveda pa ni rečeno, da se mora vsak diabetik ukvarjati s tekom. Naj si vsak najde tisto, kar zmore in predvsem kar ga veseli in zadovolji.

Zdravko, naš ultramaratonec, ima eno lepo misel, ki še kako drži in tudi diabetiki si bi jo morali zapomniti. Vse je v glavi !!! Misel, ki pove vse, kar rabiš za dosego cilja.
Do zdaj ste tekli »le« polmaratone, za letos pa ste si za cilj zadali največji tekaški prireditvi v Sloveniji, maraton v Radencih in Ljubljanski maraton. Se boste nanju še kaj posebej pripravljali?
Priprave za moja dva velika cilja te sezone so se začele že takoj po novem letu. V bistvu bom sezono razdelil na dva zaključena dela in trenutno je moja pozornost usmerjena na Radence v maju. Priprave potekajo po mojem planu, kjer sem si zadal cilj, da vsak mesec pretečem okrog 100 km. Vmes naredim še en dolžinski tek in seveda intervale.
Trenutno sem ravno na slabi polovici priprav. Moje počutje je odlično, kar me pa še posebej veseli, je to, da nimam poškodb.
Lani ste skupno pretekli 640 kilometrov. Nameravate letos to številko preseči?
Če se primerjam z večino iz tekaškega foruma, je moja kilometrina relativno nizka. Res sem presenečen, koliko nekateri forumovci pretečejo na mesec. Ravno ob zaključku lanske sezone sem dosegel s tekom svojo prvo tisočico. Pred tremi leti, ko sem začel s tekom, se mi je zdela to nedosegljiva razdalja. Za letos si nisem zadal cilja koliko km moram preteči, ampak sem prepričan, da bo padel rekord. Razlog je enostaven: prejšnje sezone sem začel z resnimi treningi šele marca, ker sem bil mnenja, da zimski čas ni primeren za tek. Seveda sem ugotovil, da je pozimi tek skoraj enak, kot poleti, le malo več oblačil moraš imeti na sebi.
Na kateri tekaški uspeh ste najbolj ponosni?
Uspeh za mene je to, da vsako tekmo pridem v cilj z nasmehom na ustih. Vem, da je to zmaga nad samim seboj in zmaga nad mojim zvestim spremljevalcem, ki me spremlja zadnjih 16 let v obliki diabetesa. Me pa veseli dejstvo, da je za mano že 11 polovičk.
Ponosen sem tudi na to, da me Kenijci več ne prehitijo za en krog na polovički, kar se mi je zgodilo na prvem polmaratonu v Radencih. Tudi psihološka meja 1.50.00 na polovički je premagana.

V veliko zadovoljstvo mi je bil tudi izpeljan projekt lani jeseni na Sladkih šest, kjer sem meril prostovoljcem-tekačem glukozo v krvi. Tu mi je pomagala tudi moja Erika, ki je prevzela glavno vlogo pri zapisovanju rezultatov, saj smo opravili več kot 200 meritev.
Koliko časa dnevno namenjate teku?
Zaenkrat se ukvarjam s tekom 3 krat na teden. Spet je veliko odvisno od prostega časa, oziroma počutja. Tečem ponavadi v popoldanskem času, ker združim prijetno s koristnim. Sin trenira strelstvo in ko njega odpeljem na trening, jaz tisto urico in pol izkoristim za tek na stadionu ali pa grem en krog po okolici Grosuplja.
Ste zadovoljni z urejenostjo tekaških prog pri nas?
V Ljubljani je solidno poskrbljeno za tek, ker Rožnik in PST uporabljam za trening. Bolj me motijo nekulturni obiskovalci s psi, ki niso na vrvici. Zgodilo se mi je že, da se mi je tak pes zapodil pod noge in občutek ni bil prav prijeten.
O svojih podvigih pišete tudi svoj blog. Kako to, da ste se odločili zanj?
Ko sem sam začel iskati informacije o tem, kako je biti diabetik - tekač in kakšne so priprave na tek, jih enostavno nisem našel. Bili so redki strokovni članki, ampak to mene ni zanimalo, ker sem hotel brati o izkušnjah diabetikov - rekreativcev. Prav to je bil razlog, da sem začel pisati svoj blog in deliti svoje izkušnje s tistimi, ki jih to zanima. Veseli pa me dejstvo, da poleg diabetikov moj blog berejo tudi ostali. Še posebej ponosen sem na to, da je že več diabetikov tekačev dobilo na ta način veliko koristnih informacij o tem, kako se da premikati meje mogočega.
Se poleg teka ukvarjate še s kakšnim drugim športom? Katerim?
Smučanje je moja velika ljubezen, vendar letos ravno zaradi priprav na maraton v Radence nisem veliko smučal. Ne želim tvegati kakšne poškodbe kolena, ki so z novo tehniko smučanja postale zelo hude. Tudi kolo bo v poletni sezoni spet v pogonu, ker imam letos jeseni še neporavnane račune od lanskega leta z Jurišem na Vršič.
Seveda pa grem rad na izlete v naše hribe, kjer mi je v zadovoljstvo to, da ko hodiš po tistih stezicah res začutiš utrip narave v vsej svoji neokrnjenosti.
Trenutno stanje duha: v pričakovanju sobote.........