Življenje z insulinsko črpalko Spirit

Novo leto????
Dan kot vsi ostali v letu in razlika je samo ta, da pač večina ostane budna dlje kot ponavadi in ne smem pozabiti tudi na to, da je večina tudi veliko bolj opita, ker mislijo, da to spada k praznovanju. Sam sem ga preživel z Eriko brez tv in predusem sva uživala, ker v takih momentih spoznaš, zakaj se splača živeti. Ljubljena oseba ti da nek notranji mir in harmonijo, kar pogrešamo v vsakodnevnem življenju.
Seveda ni vse idealno, ker sem pridelal 3 kilograme dodatka. Nisem nič kaj spreminjal prehranjevanje in je vnos ostal na primerjivi ravni in razlika je samo ta, da v tem vmesnem času nisem tekel in tu se pozna bistvo težave.
Prej, ko sem bil aktiven sem vse sproti skuril in sedaj, kosem bil neaktiven sem ZAVESTNO vedel, da bom pridobil višek, ker sem si rekel, da naj bo to nagrada za moje telo, ker je celo leto delalo in skrbelo, da sem se odlično počutil. Kak priboljšek si pa tudi telo zasluži, a ne?
Tukaj je že moja prva zaoobljuba v novem letu ZAVESTNO!
To besedo lahko kombiniramo z marsikatero vsakodnevno zadevo v različnih kombinacijah, ki na nek način definira kaj bomo storili. Seveda se dogajajo tudi neumne odločitve, ampak če to ZAVESTNO sprejmeš je že več, kot pol dela narejenega in je velika verjetnost, da si se naučil nekaj o sebi.
Druga zaoobljuba pa je, da AKTIVNOST rešuje težave s prenajedanjem in slabim počutjem.
Vem, da bom tisti višeh hitro dol spravil, ker bom migal in tudi to sem spoznal, da AKTIVNOST deluje protistresno in je naravno zdravilo za večino drobnih težav.
Kar se pa tiče tekanja v letošnjem letu so pa plani čisto drugačni kot lani, ko sem imel jasen cilj, kaj moram storiti in sem seveda zelo PONOSEN, da mi je to tudi uspelo narediti in dokazati, da ni ovir, če se odločiš in vsem negativcem zapreš usta.

Letos je v prvem planu samo uživanje med tekom, ker to je tisto, kar ti da dodatno duševno hrano, ki jo izgubiš med vsakodnevnimi delovnimi obveznostmi . Sproti se bom odločal po počutju, kje bom prisoten, ker pač mi tista energija tekačev na štartu blazno dober filing, ki ga potrebujem, da vem, da nas je vseko leto več, ki isto čutimo.


Trenutno stanje duha: AKTIVNOST

Včeraj sem bil končno spet malo bolj aktiven, ker ta december bolj počivam, kot pa tekam okrog. Pač sem se malo zasitil teka in sem si vzel free time za druge stvari. Seveda to ni nič čudnega, ker sem to sezono res presegel vsa svoja pričakovanja in sem bil na koncu po domače prazen.....
v Tivoliju je bil tradicionalni Božični tek za Rdeče noske, ki ima humanitarni namen in čeprav sem mislil, da bom moral ta tek izpustiit je narava poskrbela, da so ga prestavili in sem bil tega vesel, ker vem, da je energija na tem teku res nekaj posebnega in bi bilo škoda doma na kavču ležati......
Kako je izgledalo si lahko ogledate na Matjaževi strani in moram rečti, da mi je funkcija slideshow zelo všeč in je izdelek res profi narejen.
Čeprav sem si rekel, da grem samo en krog sem na koncu kar oba pošteno obdelal in vzrok je bil Ero, ki mi je v prvem krogu dal pošteno porcijo razmišlanja na zalogo in sem to komaj do konca drugega kroga predelal. V bistvu sva se pogovarjala o raznih ultrah tekih in kje vse je v svoji karijeri že bil in ugotovil sem, da sem spoznal samo 14 posto tekov, ki sem si jih do sedaj udeležil v svoji karijeri. Tako, da imam še kar nekaj tekaških projektov na zalogi, ki so vredni greha.
Seveda mora čas dozoreti, da se tega lotim in ravno to mi je bilo všeč danes. Nobene obremenitve glede ure in iskanja dodatnih sekund, ker s to dimenzijo dobi tek čisto svoj pomeni in je na prvem mestu samo užitek. Čeprav sem v cilj prišel na hlape glukoze v krvi sem vseeno bil vesel, ker sem glavno šefico Rdečih noskov veselo objel in ji zaželel še veliko ustvarjalnih uric, ker njihovo delo je res nekaj posebnega in to  otroci vedo. Posebej tisti, ki so na bilo kakšen način bolehni in rabijo vsaj malo veselja v bolnišničnem okolju, ker smeh je zdravilen in ga potrebujejo ti mali borci.
Tudi sam sem ugotovil, da ne smem preveč počivati, ker imam rad tek in me na nek način ohranja zdravega, oziroma sem si danes spet privoščil desert v obliki odklopa in to je tisto, kar najbolj cenim pri tem svojem boju z diabetesom.


Trenutno stanje duha: Tek je način življenja in pika.

Dober začetek, vrhunska sredina in izjemen zaključek. To je kratek povzetek mojega tekaškega udejstvovanja letos. Imam še nekaj tekov za svojo dušo, ki jih bom naredil še v decembru. Sezona v kateri sem presegel vsa tiha pričakovanja pred samim začetkom in sem lahko na sebe ponosen, ker sem dokazal, da se da tudi več, kot stotko premagati, čeprav sem še pred leti trdil, da je že maraton znastvena fantastika za mene.
Moram besede vzeti nazaj, ker sem se motil, ampak do teh spoznanj prihajaš sproti, ker vsak dan je nov trening in vsak dan je novo dokazovanje in vsak dan je novo učenje o sebi in o diabetesu. Seveda hitro ugotoviš ali si za tek in sam sem ugotovil, da sem, ker sem ravno iz nasprotovanja okolice hotel dokazati, da se da, če imaš realne cilje.
Nekaj več, kot 1600 km je letos na računu in to je spet rekordno za mene in mislim, da je bilo v dveh letih narejenih več, kot 3100 km. Skratka številke so na nek način zelo zgovorne, ker odražajo tvoj trud in odrekanje, ki ga vložiš.
 Seveda je pa mogoče pri meni najbolj pomembna komponenta ta, da s tekanjem ohranjam svoje zdravje in to je naložba, ki bo pravi obraz pokazala šele v starosti, ker sem prepričan, da so to "obresti", ki nimajo cene in so nekakšen dodaten ekstra bonus.
Najbolj sem ponosen, oziroma zadovoljen na vse tiste urice, ko tečem brez pumpe in se počutim zdravega ter posredno postavljam nove mejnike v času odklopa, ker tukaj stroka priporoča max. dve uri odklopa, ampak jaz sem brez tudi po 10  ur........pa sladkor ne pobegne v višave, v tem času........



Glavni cilj sezone je bil Ultrabalaton junija in to je bil vrhunec mojega tekaškega napredka, ker sem v praksi preizkusil, kaj pomeni napadati mejo 100 km........Ni bilo lahko, ampak na takih razdaljah te vodi misel, da je glava tista, ki odloča, do kod si upamo in  imaš med samim tekom kup misli, ki ti svigajo sem ter tja in je težko ločiti dobre od slabih, ker večino poti sem bil sam. V bistvu sem naredil globinski pogled v svoje življenje, ker sem se spomnil dogodkov iz otroštva, srednje šole in sedajnosti. Prav zanimivo je bilo, kako so se mi vračale podobe, ko sem se zagledal v določeno točko in čez trenutek sem že imel sliko te točke v glavi........ lepo je malo sanjati....ampak sem bil ves čas trdno na zemlji in sem vedel, da mi ne bo nič podarjeno. Seveda je bil ta projekt brez dodelanega suporta obsojen, da ga ne končam in vesel sem ,da sta me Erika in Darko zvesto spremljala.
Mislil sem ,da bom rabil dolgo pavzo po tej prireditvi, ampak so se moja pričakovnja čisto izjalovila, ker sem že teden po Balatonu spet začel tečti......Ko si okužen, te nič ne ustavi........
Kilometri so se spet nabirali in potem se je zgodilo, da sem v slabih dveh mesecih pretekel tri maratone, štiri polovičke in v tem času postavil PB na maratonu in PB na polovički. Vmes je pa bilo samo teden dni počitka. Popolno presenečenje, ker sem v tistem času kilometrino nabiral samo na tekmah, ker sem imel kup dodatnih obveznosti in mi enostavno ni zneslo, da bi še treninge prakticiral.
V bistvu vem kje je vzrok tega napredka, ker Herbalife hrana mi je dodala tisto pikico na i pri tej tekaški sezoni in mi marsikaj poenostavila, oziroma je regeneracija pojem, ki ni več na mojem jedilniku. Škoda, ker je linija 24  prišla šele pred slabim mesecem na tržišče in smo jo med prvimi dobili v Evropi, ker bi bilo še bolj enostavno.
Delamo in živimo za to, da bomo imeli našim prihodnjim rodovom, kaj za pokazati in upam, da je moj prispevek, en majhen kamenček v tem mozaiiku.



Trenutno stanje duha: popolna popolnost......

Sem malo urejal svojo zbirko kolajn in sem se odločil, da jih pet izpostavim, ker pomenijo neko prelomnico in predusem zavedanje, da si sami postavljamo meje. Seveda je vsaka tekma nekaj posebnega, ampak vseeno se mi je teh pet še posebej vtisnilo v spomin. Zložene so v časovnem zaporedju, da se vidi, kako sem napredoval in za to sem potreboval zadni dve tekaški sezoni s približno 3200 km .



Moj prvi uradni maraton v Radencih, kjer sem ugotovil, da je glava tista, ki te vodi k cilju in sem kljub lažji  poškodbi kolena zadevo pripeljal do cilja brez težav. Obrat na polovički je bil pravi zadetek adrenalina v žilo, ker te gledalci kar ponesejo v nov krog. Sem mislil, da me bo pogled na cilj sesul, ampak sem bil tako dobro psihično pripravljen na ta trenutek, da sem v nov krog zavil z nasmehom na ustih in si rekel, sedaj pa po pameti naprej. Seveda moram omeniti, da je bila Erika takoj za prvim rondojem in sem tam preveril, kako je z glukozo in čeprav je bila relativno nizka me ni skrbelo, ker sem vedel, da moram samo dodati OH in naprej v neznano.
Sam prihod v cilj je bil pa spet zgodba zase, ker sem vriskal, kot nor in si dal duška, ker sem občutil tisto srečo, ki se ji pravi, da vsak, ki zmore maraton je zmagovalec. Seveda tudi objema Erike ne bom pozabil, ker me je tako močno stisnila, da sem se bal, da me ne misli več izpustiti.



Moja prva uradna Ultra je bila tudi zgodba zas. Čeprav jo sploh nisem imel v planu sem se vseeno odločil, da grem, ker sem hotel v praksi preizkusiti, kaj pomeni taka razdalja za moje noge in predusem, kaj pomeni to za gibanje glukoze in kako organizirati suport, ki je bil ključen, da vidim cilj na svojih nogah. Nastal je najdaljši načrt suporta , ki je meril v dolžino celih 110 cm in je bil v bistvu sestavljenka, kjer so bile označene vse točke srečanja med mano in Eriko in seveda dodane koordinate, ker pač nisem vedel ali se da povsod priti zraven in je bilo Eriki lažje, da se znajde, ker Garmin zelo olajša zadevo. Skratka km so minevali in se mi sploh ni zdelo, da se mi vleče, ker enostavno ni bilo časa za razmišlanje o teh zadevah, ker sem se sproti fokusiral na naslednje najino srečanje. Seveda sem ugotovil, da je porečje Savinje še lepše, kot sem mislil, da bo in tisti pogledi na vodo in brzice so res nepozabni in predusem so za dušo.....No, zadnjih 12 km pa ni bilo zabavno, ker se je enostavno utrgal oblak in sem doživel pravi vesoljni potop, ker je voda stala na cesti, pa čeprav je bil klanec in sem ugotovil, da bi brez suporta doživel podhladitev. Cilj je prišel kot odrešitev za vso trpljenje v zadnjem delu in čeprav so bile noge boleče sem bil vseeno vesel in v cilju prvič na glas izrekel, da grem naslednje leto na Balatonu na polovičko.



Prvi diabetik iz Slovenije na 106 km in obenem tudi prvi diabetik  na Ultrabalatonu, ki je zmogel polovičko. Pol leta so trajale priprave na to Ultro in moram rečti, da sem vesel, da sem to uspešno končal. Tukaj je bil suport res ključen del mojega tekanja in ker so bile priprave temeljite je tudi ta del deloval brezhibno.Tek v noči brez lune je bil nekaj posebnega, ker sem imel edino lučko, ki mi je za silo razsvetljevala progo in sem moral biti res skoncentriran, da nisem naredil napake. Na momente se mi je zdelo, da sem res čisto sam, ker se je slišalo samo moje dihanje ter šum vetra in dolgo časa nič civilizacije........Najlepši del je bil sončni vzhod, ki sem ga komaj pričakal, ker sem bil res že nestrpen po 6 urah teme in ko sem ga zagledal se mi je zdelo, da doživljam pravljico, ker sem samo tekel in tekel ter opazoval sonce, kako me boža s svojimi žarki.....Sem se moral hitro vrniti v realnost, ker me je čakal še kar zajeten del poti in moram rečti, da sem bil presenečen nad dobro glikemijo, ker je bila ves čas pod nadzorom. Kriza je nastopila od 90 do 100 km v smislu utrujenosti mišic, ampak je nekako šlo in čeprav je bil pred ciljem še klanec, sem ga vseeno pretekel, ker je adrenalin že začel delovati in sem komaj čakal, da pridem v cilj. Prišli smo skupaj z Boštjanom in Darkotom ter našo zastavo, ter seveda mojim vriskanjem, ki postaja moj zaščitni znak. Kozarec brezalkoholnega piva je pa bil pravi balzam za dušo, ker je bil tako dober, kot ga ne bi pil že sto let.



Za Berlin sem se odločil šele konec avgusta in to zaradi tega, ker sem dobil ponudbo  v režiji Vitezov dobrega teka . Vsi ga hvalijo, kako je to dobro organiziran maraton in da je vzdušje noro dobro. Vse to je res in lahko rečem, da moraš Berlin občutiti na lastni koži, da veš kaj je to, ker besede so besede in nimajo  emocij , ki so na tem teku zelo pristne. Seveda sem tokrat za spremebno potoval sam in sem si moral sam urediti supor in sem zadevo resil s pasom in torbico, ki sem jo tovoril s sabo. Tam sem imel spravljeno vse, kar rabim in čeprav sem mislil, da me bo oviralo je bil tek kar lahkoten. Seveda sem prvič meritve opravil, kar med samim tekom in moram rečti, da je bilo zanimivo, ker sem imel apart, ki je to zadevo uredil samo s pritiskom na gumb in je bila sama meritev zelo poenostavljena, ker ni bilo treba vtikati listkov. Čeprav sem vedel, da bo gužva me je vseeno presenetilo, ker sem mislil, da se bo raztegnila po parih km. Ugotovil, da sem plačal davek zadnjih prijav in sem bil v napačni coni, ker sem moral prehitevati počasnejše pred sabo in to je na tem teku zelo nevarno. Večino poti sem pretekel po pločniku, ker edino tam sem lahko imel svoj tempo približno enakomeren in kilometri so se res hitro nabirali in vzdušje ob progi je  res enkratno. Te kar ponesejo gledalci in tudi pogled na reko tekačev mi je jemal dih, ker se ti zdi, da smo se stopili v živo verigo, ki gre po ustaljenem koridorju......Ta pogled priporočam vsakomu, ker je res enkraten. Ko pa zaviješ na ciljno ravnino in vidiš Brandemburška vrata v vsej svoji veličini se ti pa total odklopi in samo še finiširaš. Tek skozi ta vrata je pa pikica na i tega maratona in je tistih dodatnih 200 m čista poezija. Skratka padel nov PB na maratonih in sama organizacija je res vrhunska, ker je prevzem vrečke opravljen v 20 sekundah, da ne govorim o ponudbi pijače in hrane v ciljni areni.



Letošnji LM je bil pa za mojo dušo. Bil sem v vlogi zajčka svojim sotekačema Darkotu in Primožu, ki sta tudi diabetika in mislim, da se še ni zgodilo v Sloveniji, da bi trije diabetiki šli na maratonsko razdaljo na eni tekmi. Že na teku trojk smo šli mi trije tadolgo razdaljo in je bil ta maraton pikica na i našega druženja, ker smo dokazali, da nas je več, ki smo sposobni pretečti maraton in to naj bo spodbuda tudi drugim diabetikom, da naj se ukvarjajo z rekreacijo in aktivno skrbijo za svoje zdravje. Veseli me, da sem bil dober motivator obema in da mos vsi trije veseli prišli v cilj in to je tisto, kar je najpomembnejše. Premagati samega sebe in zraven še svojo bolezen si zasluži dvojno medalijo. Hvala Primožu in Darkotu za njun prispevek k temu, da nas je več, ki tečemo maratone pri nas in mislim, da jih je še kar nekaj v čakalnici, ki se bodo opogumili in čakamo še prvo damo, da naredi ta premik v glavi. Vse je v glavi - drži, kot pribito in pika!





Trenutno stanje duha: Vse je v glavi in pika.

Snemanje filma o meni. Njaprej sem mislil, da se šalijo, ko so mi omenili to možnost in predusem filozofija družbe Novonordisk me je pritegnila k sodelovanju. Pravijo, da iščejo ljudi - diabetike v lokalnem okolju, ki imajo svojo zgodbo in se znaju upreti bolezni, ki te na žalost zaznamuje do konca življenja. To je res, ker sem sam na svoji koži občutil, kako je, ko si na dnu in sedaj, ko se aktivno rekreiram in dokazujem, da ni ovir za doseganje ciljev, ker to kar delam je naložba v mojo zdravo starost in to je tisto, kar te osrečuje in da vedeti, da si na pravi poti.

Upam, da bo tudi druge diabetike in ostale, ki imajo preveč izgovorov, spodbudil k aktivnemu rekreiranju. Zahvaliti se moram tudi snemalcem ekipe, ker so imeli potrpljenje z mano. Snemanje ni tako enostavno, kot sem mislil, da je. 

Ima i prevod na hrvatsko-srbski jezik, kojeg se ukljući sa CC desno ispod.

Added a translation in the English language that is activated by the CC in the lower right corner.

 

Še predstavitev sladkorne bolezni skozi številke, ki so zelo zgovorne in obenem zaskrbljujoče.

Vir: Minstrstvo za zdravje in publikacija Akcijski načrt za obvaldovanje diabetesa

 

Trenutno stanje duha: Vse je v glavi !!!!

 

 

    ....številka 8 je že pod streho...

 

 

 

 

p.s.

338 je skupno število kilometrov

 

p.p.s

 

bistvo tega teka je spodnja slika.....

 

 

p.p.p.s

 

sem preveril še enkrat in ugotovil, da je številka 9 že za mano, ker prvič je bilo

neuradno na Sladkih 6 leta 2009.......

Trenutno stanje duha: konec je zmeraj lep......

Od nedelje naprej to ni več vprašanje, ampak dejstvo in pika. Trije diabetiki tip1 smo ga  uspešno  končali. Tega dejstva se še posebej veselim, ker je bil za Promoža in Darkota njun prvi in sem bil sam samo njun pomočnik in motivator, da sta dosegla cilj. Sem bil v cilju vesel, kot kak otrok, ker vem iz lastnih izkušenj, ko sem šel sam prvič na maraton, da sem imel globoko spoštovanje do tega izziva in šele na 35 km sem vedel, da bom zadevo uspešno končal. Mislim, da je bil to za oba novodobna maratonca podoben preizkus in jima res moram še enkrat od srca čestitati.
Seveda smo imeli še kup dodatne logistike, da smo zadevo uspešno končali, ker smo imeli še dodatno obveznost in to v smislu snemanja pred, med in po maratonu, ker se dela film o diabetesu in bo med drugim predstavljena tudi naša zgodba, kako končati maraton in na kaj vse je treba misliti.
Plan v bistvu ni bil nič kaj dramatičen, ker smo imel samo en cilj in to, da ga vsi trije uspešno končano, ker to je pri tem najbolj pomembno. Seveda smo se dogovorili, da gremo prvi krog skupaj, da se ogrejemo za drugi in prilagodimo taktiko  v drugem glede na trenutno počutje.
Na obratu smo imeli postanek ene 4 minute, da smo preverili glukozo in dodali prepotrebne OH, ter seveda prisotna  kamera, ki je vse to beležila......Mogoče je kamera malo motila ustaljene postopke, ampak včasih moraš tudi to vzeti v zakup.......
Primožu je šlo odlično in sem ga v drugem krogu že na Tržaški spustil naprej, da gre v svojem tempu in sem sam ostal pri Darkotu, ki je imel težave z desnim kolenom in sva po potrebi mazala z geli, da je bila bolečina znosna. Skratka tu se je pokazalo kako pomembno je, da sem bil z njim ves čas, ker vem, da bi brez mene bilo mogoče pretežko, ker pač si v drugem krogu večino poti sam.
 Zabaval sem ga z raznimi  pripovedmi, oziroma moj namen je bil, da ne misli na koleno in kilometre, ker sva se fokusirala na krajše razdalje in to mi je mislim odlično uspevalo. Počasi sva napredovala in čeprav naju je na Dunajski začela preganjati metla sva vseeno nadaljevala in tudi ob pomoči navijačev prišla skupaj v cilj.
V cilju naju je že čakal Primož in objemanja ter čestitik ni manjkalo, ker smo vedeli, da smo pisali zgodovino 16. Ljubljanskega maratona, ker so ga končali trije diabetiki tip1 in to je dosežek, ki se še ni zgodil v Sloveniji. Seveda pa nismo bili edini diabetiki, ker teklo jih še najmanj 6  na polovički in 5 na desetki, tako, da se baza tekačev diabetikov počasi veča.
To je tisto, kar je sporočilo tega maratona in to, da za uspešno vodenje diabetesa ni dovolj samo terapija, ampak tudi gibanje in če je to na maratonski razdalji še toliko bolje, ker to je naložba v prihodnost za naše zdravje.
 Ta stavek sem že kar nekajkrat povedal in mislim, da ga bom še velikokrat, ker sam vem, kako mi je gibanje spremenilo sam pogled na življenje.


Trenutno stanje duha: No.1,No.2,No.3-tris maratoncev

Danes sem imel čast se aktivno udeležiti projekta, ki presega meje mogočega, oziroma se bo tistemu, ki bo samo prebral, kaj se je Srečko lotil storiti, morala utrniti solza ali pa bi moral ostati z odprtimi usti.
Več si prebererite na spletnem naslovu, kjer je vse napisano in še sam vsem polagam na dušo, da pomagajte, ker mala Amadea bo vsem zelo hvaležna.

Kaj je 100 km teka v enem kosu sam dobro vem, ker sem to možnost sam preizkusil letos junija na Balatonu in moram rečti, da se je izplačalo, ker po taki preizkušnji odkriješ, da se da marsikaj spremeniti , če je volja prava.
Sedem dni zaporedoma odtečti po 100 km je pa zgodba, ki si zasluži globok priklon in pokaže, pravi značaj tekača, ker to čast ima možnost preizkusiti  samo nekaj ljudi na tem planetu in eden od takih je tudi Srečko.

Danes je bila na razporedu že 5. etapa iz Logatca do Novega mesta . Jaz sem ga pričakal v Šmarju sap, do koder sem pritekel in sem ga pospremil skozi to naselje, skozi Grosuplja, do Sp. Blata pri Čebelici. Tu sem moral obrniti nazaj, ker sem imel še delovne obveznosti in Srečko se mi je lepo zahvalil za družbo. Vseeno sem naredil zadnji trening pred Lm in sicr v dolžini 17 km.
Ob tem se sprašujem kaj žene človeka, da se takole razdaja za druge, ampak vse ima svoj vzrok in Srečko si zasluži res globoko spoštovanje, ker takih projektov bi moralo biti več v naši domovni, ker pomoči potrebnih je še veliko.
Seveda je treba poudariti, da za tako uspešnim očetom stoji tudi zelo odločna mati in tu sta odličen tandem, ker sam vem, da je  tak projekt brez suporta obsojen na neuspeh, ampak Olga ga lepo razvaja in spremlja ter obenem poskrbi, da ima vse, kar potrebuje med tekom.
"Kapo dol!"; je rekel Katanec in ta izjava si zasluži res dobro repliko, ker ta projekt je res to in mogoče še več.



Trenutno stanje duha: Srečko je sreča, za vse nas!!!

Skratka jaz sem malo nor, ampak pravijo, da če si nor si upaš tudi kaj več postoriti in tudi današnji tek je bil v tej kategoriji. Čeprav je od Berlina minilo komaj teden dni, sem že dirkal na progi, ki je zelo specifična in meni zgleda, odgovarja, ker sem že lani tu postavil svoj PB in takrat se je ura ustavila pri 1.48.50. Za tiste, ki ne veste, gre proga prvih deset in pol km samo gor in višincev se nabere za približno 120 m. Potem se obrnemo in gremo po isti poti nazaj in za zaključek je še dodatnih 300 m spet v klanec, tako, da je na koncu pozitivni predznak, pri profilu proge. Letos sem pa z 1.45.18 mislim, da presenetil prvo sebe, ker si sploh nisem mislil, da grem lahko tako hitro, ampak zgleda, da se pozna več, kot 1400 km ,ki sem jih letos nabral na svojem računu in posledično sedaj žanjem obresti za svojo dušo.....



Res tole meji že na pravljico, ker se mi kljub netreningom teka zdi, da sem natreniran in da sem vsako tekmo sposoben napadati nove meje. Tu bi še omenil, da sem v četrtek naredil trening na 300 m v hitrosti novega WR na maratonih in moram rečti, da mi ni čist jasno, kako Kenici lahko tako hitro tečejo.......Seveda sem pridelal boleče mečne mišice in je bila bolečina tudi danes prisotna, kar je čisto razumljivo, ker nisem navajen teka na vso moč, ampak sem bolj vzdržljiv pri manjših obratih.
Danes sem moral za spremembo tudi pritiskati in mislim, da bi brez CEP kompresisikih hlač in nogavic bil bolj revež na koncu, tako pa ni bilo panike, ker je bila edina ovira danes vročina in premalo okrepčevalnic. Res tale vročina je pa že malo smešna, oziroma že lani je bilo na tem teku toplo, letos je pa bilo vroče.
Začel sem v tempu okrog 5.03 in tega sem poskušal držati do obrata in to mi je tudi uspelo, ker potem nazaj grede sem še malo dodal in to predusem v zadnjih dveh km, ko gre res zelo navzdol. Sem pa vseeno pazil, da nisem preveč bezljal, ker sem se bal, da bi preveč nabijal in posledično pridelal kako nepotrebno poškodbo. Mi je proti cilju zadnjih 4 km dober tempo držala tekmovalka pred menoj in smo tekli povečini po levi strani, kjer je bilo še malo sence, ker na soncu bi verjento že prej omagal. Spet sem tovoril flaško s sabo, ker ta me je rešila dehidracije in na okrepčevalnicah sem si glavo polival z vodo.
Na obratu sem vedel, da imam čas za okrog 1.47.00 in že ta misel, da bo padel nov PB mi je dala nov zagon, ker sem vedel, da se da v zadnjih km še pridobiti kakšno minutko. Srečal kar nekaj znanih fac in vsak, ki je bil pred menoj, sem ga glasno spodbujal. Ugotovil, da mi je v Berlinu torbica dodala sigurno ene dve minuti, ker danes je bil tek zelo lahkoten, kljub vročini. No v cilju sem bil vseeno bez sape, ampak sem že po minutki bil skoraj čisto normalen, kar se tiče dihanja.
Glede same porabe OH in višine cukra sem pa se držal standardnih postopkov, ker sem imel še dve E aktivnega insulina sem moral z H30 pro (35g Oh) zadevo dvigniti do 13,5 in na polovički sem sprobal dvojni gel iz Berlina s cca 28 g OH in seveda kup vode je steklo po grlu in glavi.
V cilju je bil pa cuker skoraj isti, kot v Berlinu in moram rečti, da me to dejstvo najbolj veseli, ker vem, da sem dosegel stopnjo pri kateri bi bil zdrav, če bi lahko tekel ves čas................


Malo se bom moral ustaviti, ker tole dirkanje me bo lahko pripeljalo se kam drugam, kamor ne bom hotel iti, ampak vseeno imam sedaj bolj prijetna opravila in ta bodo prišla do izraza na LM.
Seveda sva potem z Eriko še skočila do morja, ampak ker je bila v marini taka gužva se nama ni dalo tam biti in sva enostavno podaljšala potovanje do Ankarana in se malo nasončila in malo namočila v hladni vodi in dan je bil kot nalašč za dve sorodni duši,ki hrepenita eden po drugem.


Trenutno stanje duha: HL Gvarana je za PB !!

  Nedelja v Berlinu je bila  rekordna v vseh pogledih. Najprej WR in še kup PB in med temi srečneži sem tudi JAZ. Čeprav so mi v Bg priznali še malo boljšo znamko od te včerajšne, bom rajši tisti njihov rezultat dal na drugo mesto, ker pač čipa ne moreš preslepiti, medtem, ko se človeško oko lahko zmoti in v Bg so mi nehote odvzeli minutko končnega časa. Tekmovati na maratonu, kjer pade svetovni rekord na maratonski razdalji je res posebno doživetje in tu bi omenil, da sem bil sam ravno ob 20 km oznaki, ko sem pogledal na uradno uro in videl, da ja čas na njej 2.03.35 in sem si rekel, da če že hočejo rekord mora biti prvi že v cilju......

Seveda v tistem trenutku nisem vedel, da je rekord tudi dejansko padel, ampak vseeno je dober filing, ko veš, da si ujel trenutek, ki se je zapisal v zgodovino......
Berlin je treba doživeti, da veš kaj je to. To je fraza, ki se sliši zelo obrabljena, ampak v tem mestu  ima svojo težo in razlog je čisto enostaven. Mesto živi za ta maraton in je vse podrejeno temu, da se gosti in maratonci počutijo varne in predusem zadovoljne. Zanimivo na kaj vse mislijo organizatorji na štartno ciljnem prostoru. Vsi talni jaški so bili označeni in zavarjeni, da ne bi slučajno, kdo po pomoti, kaj spusti v njih in bi sledilo kakšno presenečenje......

Čeprav sem še julija na nočni desetki trdil, da me Berlin ne zanima, sem vseeno zgrabil priložnost last minutes  rezervacije prek Vitezov dobrega teka in moram rečti, da mi ni žal, ker je bilo vse tako, kot mora biti. Tu bi se zahvalil vsej skupini za prijetno druženje in predusem pogovore, ker vsak maratonec ima svojo zgodbo in vsi smo na nek način krvavi pod kožo in tu bi pojasnil zaplet, ki je nastal med kosilom prvi dan, kjer sem bil "malo" odklopljen zaradi prenizke vrednosti glukoze.
Čeprav je mogoče za tiste, ki še niso videli, kaj pomeni hipoglikemija bil to šok, bi vseeno dodal, da je bila tisto milejša oblika tega stanja. Kup majhnih zaporednih dogodkov je bilo krivih, da se je to zgodilo in v bistvu sem sam že prej opazil, da imam nizek sladkor in sem črpalko že prej izklopil, ampak je bilo do kosila malo predolga pot. V bistvu bi moral vsaj nekomu iz skupine povedati kaj pomeni hipoglikemija in kaj je treba takrat storiti, vendar nisem hotel po nepotrebnem obremenjevati ostalih. Skratka špageti so zadevo spravili tja, kjer mora glukoza biti.

  Pred samim maratonom nisem imel kakih posebnih ciljev, vendar sem se vseeno odločil, da bom probal napadati znamko 3.50.00, ker to je še edina meja, ki mi nekaj pomeni, da pade. Seveda sem imel en problem in to se tiče logistike, ker sem bil sam in sem moral vse kar rabim med tekom tovoriti s sabo. To sem rešil s pasom in torbico v kateri sem imel merilec, črpalko, mobitel, ter beljakovinske čokoladice. Presenetila me je gneča, ker sem vseeno mislil, da se bo hitreje raztegnila vsa ta množica tekačev in tu sem plačal davek zadnjih prijav, ker so me dali v zadnjo skupino in sem imel vso pot veliko dela s prehitevanjem počasnejših in to je bilo na momente res nevarno in sem šele po petih km ugotovil, da mi preostane samo tek ob robu in po pločnikih, kar je bilo spet nerodno zaradi neravnin in gledalcev, ki so bili čisto ob robu. Če pomislim, kolikorat sem skakal gori doli je pravi čudež, da nisem staknil kake poškodbe, ampak pravijo da hrabre spremlja sreča in zgleda, da sem jo včeraj jaz imel obilico. Na momente se mi je zdelo, da se bojujem z lavo, ki me hoče požreti in utopiti v svojem predvidljivem tempu, ampak se nisem vdal in sem se borili in boril in vsak meter na tem maratonu je bil dejansko prigaran, ker sem moral biti res skoncentriran, da ne bi bilo presenečenj. 

Že sam prihod na štartno ciljni prostor je bil poglavje zase, ko vidiš, da je oddaja garderobe opravljena v  minutki in se je spet pokazala nemška natančnost pri načrtovanju  in si imel dejansko čas, da se posvetiš samo sebi in ker sem vedel, da bom imel več, kot 20 min pribitka na svoj neto čas sem prišel v štartni blog par minutk pred deveto, ker prej sem si še enkrat v miru ogledal zadnjih 500 m trase in na dan tekme je pogled na tista mogočna vrata, ko greš peš pod njimi še bolj veličasten.
Štart je bil res nekaj posebnega, ker so te že z glasbeno kuliso dali vedeti, da je vsak maratonec, ki se je podal na progo car in si zasluži globok priklon. Moje prvo pravilo je bilo, da bom poslušal svoje telo in da si bom na 8 km meril sladkor in predusem me je skrbelo ali bodo noge zdržalo napor. Ta mesec je res nenavaden, ker sploh ne delam treningov in hodim samo še na tekme in je to bil drugi maraton ob še dveh polovičkah. Sam tek je bil lahkoten in sem se res čudil, kako lepo mi noge služijo in čeprav sem imel veliko skakanja se to ni nikjer poznalo. Seveda moram tu omeniti tudi opremo, ki mi malo olajša sam tek in CEP nogavice, ter kompresiske hlače so del mene in jih na redno uporabljam, ker vem, da bi bilo brez njih težje tečti.

Vodne postaje so  bile pa zgodba zase.....cesta je bila pod vodo in lončkov toliko, da nisi vedel kje bi tekel in gužva tako velika, da sem tu res izgubljal na času, ker bi bilo za mene veliko lažje, če bi dobil flaško in bi tekel z njo in si sproti dodajal po potrebi tekočino. Km so minevali res hitro in si kar pozabil na katerm si, ker Garminu se je itak žmešalo in mi je na koncu nameril 42,88 km . Visoke stavbe so minus za GPS navigacijo pri teh urah. Edini uparabni podatek je bil čas, ker sem na podlagi tega videl kako hitro tečem. Seveda je bilo treba nekaj preračunavanja in včasih je dobro, da še na kaj drugega misliš, kot samo na tek. Na polovički sem bil še v igri za čas pod 50, ampak že takrat sem vedel, da bo šlo na tesno. V bistvu so mi pogledi naprej na dolgih ravninh jemali sapo, ker si videl samo neskončno dolgo kolono tekačev in ta pogled je iz proge res nekaj posebnega, ker ti gredo pokonci kocine. Ko zaviješ na zadnjo ravnino in vidiš tista mogočna vrata te pa kar izstreli v cilj. V bistvu sploh nisem veliko opazoval okolice, ker sem hotel samo finiširati in visoko dvigniti roke, ker se je splačalo trpeti za teh 3.50.44.

Kar se tiče glukoze pri meni je bila ves čas pod kontrolo in tudi meritve sem opravil, kar med tekom, ker sem imel s sabo Accu-Chek Comapact plus, ki to omogoča in je bil postopek končan v max.15 sekundah. Štartal sem z 13,5 in imel sem 0,7 E aktivnega insulina v sebi in seveda brez pumpe, Po uri teka je cuker 13,0 po dveh urah na 10,5 in po tretji uri 8,5 in na koncu 6,5. Skrata idealno in zanimivo je bilo, ko sem prišel v cilj sem bil čisto brez sape in sem rabil kako minuto, da sem se nadihal in sem se moral usesti, da sem si izmeril cuker, da vidim kje sem. Takoj je priskočila zdravnica na pomoč in ko je videla moj napis na majici, da sem diabetik me je hotela takoj spraviti na nosila in sem ji komaj dopovedal da naj počaka, da preverim cuker. Ko je videla rezultat mi je čestitala in že odhitela naprej k drugemu, ki je rabil pomoč.
Kar se pa tiče vnosa OH sem pa pred tekom spil pol litra tekočine  H3O pro z 30 g OH  in med tekom pojedel eno beljakovinsko čokoladico z 15 g OH ter se veliko hidriral. Skratka poraba je bila minimalna in ker je hudič v podrobnostih, bom povedal, kaj me je gnalo naprej.
Misel na Eriko je bila tista, ki me je gnala v cilj, ker sem vedel, kako misli name in  kako bi rada bila tu z mano in ko sem prišel v cilj sem jo takoj poklical, ker sem hotel z njo deliti to veselje okrog mene in mojo srečo, da sem še enkrat premagal samega sebe in dokazal, da diabetes ni ovira za tek, ampak so povečini naše glave tiste, ki nas omejujejo.

Čeprav sem normo malo zgrešil sem si rekel, da si ta Berlin zasluži revanšo in naslednjič bova skupaj z Eriko prisotna in ni hudič, da bomo določene pomanjkljivosti od letos popravil in bo naslednjič idealno.
Skratka Berlin priporočam vsakemu tekaču, da ga enkrat doživi, ker to je res nekaj posebnega iz stališča maratonca. Kar se mene tiče, me veseli, da sem ga z  lahkoto pretekel in nimam nobenih težav glede regeneracije in sem že naredil iztek v dolžini 7 km. Verjetno sedaj žanjem obresti na odličen prvi del sezone z Balatonom na čelu, ker v drugem delu sem kljub pomankanju treningov naredil že dva maratona in to celo v enem mesecu. Seveda pa sledi  še en maraton in to bo LM, kjer bom skupaj z Darkotom, ki je tudi diabetik napadala v dvojicah maratonsko razdaljo, ker ga bom spremljal na njegovem izzivu, da preteče svoj prvi maraton. Dejstvo, da se vse več diabetikov odloča za tek in to celo na maratonskih razdaljah me še posebej vesel, ker vem da je aktivna rekreacija poleg terapije najboljša kombinacija za preprečevanje zapletov v starosti.





Trenutno stanje duha: HL gvarana dela razliko!!

Danes je bila v Mb lepa tekaška prireditev, ki se čedalje bolj uveljavlja v slovenskem prostoru in to mesto ima vse možnosti, da  postane tretje mesto pri nas, kjer bodo imeli maratonsko prireditev. Vreme je bilo kot nalašč sončno in skoraj prevroče v prvem delu, ampak je potem veter omilil soparo in se je dalo tečti v okviru svojih sposobnosit, oziroma postavljenih ciljev. To tekmo sem vzel, kot pripravo za Berlin naslednjo nedeljo v smislu organizacije suporta med samo tekmo tam na severu, ker tja potujem za spremembno sam in sem moral naštudirati to poglavje res brez napake. Problem pri tem maratonu je to ,da ga teče skoraj 40000 tekačev in si v boksih že več, kot uro pred štartom in lahko samo čakaš. Seveda potem še traja 15 do 20 minut da sploh začneš tečti, ker je gužva nenormalna v prvih km. Skratka brez pumpe bi me med čakanjem v boksih, že pred štartom morali odpeljati v bolnišnico, ker bi cuker v tem času neaktivnosti pobezljal......Zato sem se odločil, da bom za spremembno imel torbico s sabo, kjer bodo vsi pripomočki, ki jih potrebujem varno spravljeni. Skratka testiral sem kako je tečti z dodatnimi dvemi kg okrog pasu in kako se izvajajo meritve med samim tekom z  novim aparatom, ki sliši na ime Accu Chek  Compact plus in njegova dobra lastnost je ta, da samo pritisneš gumb in ti sam vrže ven listek in tvoja naloga je samo, da se zbodeš in v petih sekundah dobiš rezultat. Zelo poenostavi zadevo okrog meritve, ker pri drugih merilcih moraš vzeti listek ven in ga vtakniti in je to zelo nerodno opravilo, če tečeš. Zadeva se je zelo dobro obnesla in jo priporočam vsakomur, ki rabi hitre in enostavne meritve glikemije.
Tudi nošenje torbice ni bilo naporno in sem lahko samo užival med tekom in predusme nadziral hitrost, ker plan je bil, da grem okrog dve uri, kar je na koncu tudi uspelo brez težav. Svežina na cilju je pomenila, da sem imel še veliko rezerve za nadaljevanje in to bom rabil v Berlinu. V bistvu sem tekel skupaj z Darkotom, ki je tudi diabetik in tudi on je imel še en trening v nizu priprav za LM, kjer bo prvič naskakoval maratonsko progo. Seveda mu bom v pomoč jaz in to me zelo veseli, da sem mu vsaj malo zahvalim za pomoč, ki jo je on nudil meni, ko sem bil na UltraBalatonu v juniju. Sam sladkor je bil pred štartom 11 in v času teka je padel na 8,1 in vmes nisem nič jedel, ker ni bilo potrebno in sem samo pazil na hidracijo. V bistvu je bil srčni utrip v optimalnih 75 % max. in sem koristil še lastne zaloge maščobnih celic, ker baje takrat te najbolj  izrabijo to okoliščino.
Skrata dan smo lepo preživeli in sedaj se že obračam proti četrtku, ko štartamo v večernih urah proti Berlinu in bomo imeli še čas za ogled mesta ter seveda priprave na maraton, ki ga letos sploh nisem imel v planu, ampak včasih narediš tudi kaj izven ustaljenih okvirjev in ta maraton bo za mojo dušo. Dva naratona v enem mescu so bile nekoč samo sanje, ampak zgleda, da se da tudi to spremeniti.
 Kako tam zgleda, si pa poglejte v zanimivih filmčkih in na nek način spet soustvarjam zgodovino, ker ne vem, če je že kateri diabetik iz Slovenije tekel na tem maratonu.



3d predstavitev proge

 

S tekom sem se začel ukvarjati pred petimi leti. Z rekreacijo sem se želel postaviti po robu svojemu diabetesu, ki me je takrat spremljal že 13 let.

Moj prvi cilj je bil, da bi mi uspelo preteči 10 km. Začetki so bili težki, saj sem moral z opazovanjem sebe in z dodatnimi meritvami krvnega sladkorja ugotoviti trende glikemije med aktivnostjo in po njej. Ko sem imel svojo glukozo med aktivnostjo pod kontrolo, je bil tudi sam tek veliko manj stresen in sčasoma mi je postal način življenja.

Kilometri so se začeli nabirati in začel sem si postavljati vedno nove in nove cilje, ki sem jih prilagajal glede  na svoje sposobnosti. Prvo polovičko maratona (21 km) sem pretekel v Radencih po dveh letih teka in takrat sem se začel zavedati, da grem lahko še dlje. Glava je tista, ki odloča o tem, česa smo sposobni. Prepričanje, da ne zmoremo je preveč prisotno med diabetiki in to me moti. Moje načelo je, da dokler ne poizkusiš, ne veš česa si sposoben.

Moj vsakdanji sopotnik je inzulinska črpalka, vendar tečem brez nje. V prenesenem pomenu besede je tek moj inzulin. Vse dodatno zaužite ogljikove hidrate porabim z vadbo in zato so vrednosti krvnega sladkorja po aktivnosti normalne.

Lansko leto sem pretekel že svoja prva maratona (42km) v Radencih in v Ljubljani. Bila sta res nekaj posebnega, verjetno zato, ker sta bila prva. Pri taki razdalji se pokaže pravi karakter vsakega tekača, ki pride do cilja. Mislim, da sem prvi diabetik na inzulinski črpalki v Sloveniji, ki je pretekel maraton. Že zdravi tekači  imajo spoštovanje do udeležbe na maratonu, za mene pa je bil to še poseben izziv.

 Jeseni istega leta, sem se udeležil tudi svojega prvega ultramaratona Celje- Logarska dolina v dolžini 75 km. Tam sem spoznal, da je resnično glava tista, ki te vodi pri teh ekstremnih dolžinah. Nikoli ne bom pozabil lepote nabrežja Savinje, ki je iz perspektive tekača čisto drugačna in veliko bolj pristna in mi je v tistem trenutku dajala prepotreben navdih, da sem šel naprej, zastavljenemu cilju naproti…

Moj tekaški razvoj pa  je letos dosegel svoj vrhunec. Ko sem lansko leto pretekel ultramaraton z razdaljo 75 km, sem ugotovil, da hočem in zmorem še več. Prvič sem na glas izrazil, da bom prihodnje leto pretekel Ultrabalaton (212 km) v dvojicah. Moja naloga je bila premagati polovico te razdalje, torej 106 km. Za boljšo predstavo in v razmislek, je to razdalja med  Ljubljano in Koprom po avtocesti.

Prireditev Ultrabalaton, ki je potekala 25. in 26. junija 2011 je tek okoli Blatnega jezera na Madžarskem. To je tek, ki je med ultra teki na drugem mestu po težavnosti v Evropi, takoj za Spartatlonom v Grčiji (246 km).

Temu projektu sem posvetil prvih 6 mesecev letošnjega leta. Na ultra tekih si zelo odvisen od spremstva in ta del je bil pri meni ključen. Skupaj z mojo partnerko Eriko in prijateljem Darkom , ki je prav tako diabetik in odličen tekač, smo izdelali in dorekli načrt spremstva in oskrbe do najmanjše podrobnosti. Malo več kot 1000 pretečenih kilometrov v pripravljalnem obdobju je bila solidna popotnica za test vzdržljivosti in dokazovanja, da tudi diabetiki zmoremo tako preizkušnjo. Moja tekaška ekipa se je imenovala Sweet and fast team,  sestavljala pa sva jo Boštjan P. in moja malenkost. Vsak od naju je moral preteči po 106 km. Boštjan je štartal prvi, jaz pa sem bil določen za drugi del proge, ki je vseboval tudi nočni tek. Zame je bilo to bolj primerno, ker sem se na tak način izognil vročini, ki je tam zelo značilna in pogosto predstavlja veliko oviro za tekmovalce.

Prvih 20 km sem tekel brez spremstva, saj sem vedel, da ga ne potrebujem, potem pa so bile postojanke določene na vsakih deset km in v zadnjem delu na 5 km. Ves čas sem bil brez inzulinske črpalke in po 7 urah teka sem moral še posebej paziti kako se mi giblje glikemija, saj sem že zdavnaj porabil ves inzulin, ki sem ga imel v telesu. Seveda se zdaj že tako dobro poznam, da mi je bilo poslušanje svojega telesa prvo opravilo. Na vseh postojankah sem si dosledno meril krvni sladkor in glede na vrednost in počutje dodajal ogljikove hidrate v obliki čokoladic in sadja. Nočni tek mi ni bil v breme, čeprav sem moral bolj paziti kje tečem, ker je obstajala nevarnost poškodbe zaradi neravnega terena.

Ves čas teka sem ohranil pozitivno razmišljanje, čeprav sem tekel večino časa sam. Včasih sem se  spraševal ali sem na pravi poti, ker so bile oznake ponekod dvomljive. Imel sem nekaj  težav zaradi pomanjkanja spanca in bolečih mišic, ampak ko te drži pokonci adrenalin, na to kar pozabiš in samo tečeš in tečeš. Po 13 urah teka sem prišel do cilja te ultramaratonske prireditve skupaj z Boštjanom. Veselje ob tem je bilo res pristno in tudi čustveno, ker sem vedel, da sem pisal zgodovino te prireditve. Letos se je prvič na tej prireditvi zgodilo, da se je je udeležil diabetik, ki je premagal razdaljo daljšo od 100 km. Pohvaliti moram tudi Eriko in Darkota, ki sta me spremljala in mi nudila oskrbo skozi ves čas teka in brez tega bi, kot diabetik, težko zmogel tako razdaljo.

Če se ozrem nazaj in pogledam, kaj sem dosegel v teh petih letih, mi sami rezultati niso najbolj pomembni. Bolj me veseli dejstvo, da sem z redno telesno aktivnostjo naredil preskok v razmišljanju: Zdaj sam aktivno skrbim za svoje zdravje, kajti samo terapija je premalo. Tega dejstva se premalo zaveda večina dibetikov, ker diabetes ima eno slabo lastnost in to, da ne boli in se zaradi neurejene glikemije pojavijo zapleti kasneje in ko se začnejo težave je na žalost že prepozno.

Še en dejavnik, ki potrjuje moje razmišljanje se pa tiče vrednosti HbA1c, ki je bila pred tekom pri meni med 7,7-9,6 %. Sedaj, po petih leti teka in pretečenih skupno 4100 km, je moja vrednost HbA1c ves čas med 6,2 -6,7 %.  Priporočila stroke pa pravijo, da mora biti pod 7,0.

Danes je bil pa še drugi del testa, ki se je imenoval, kaj pomeni polovička naslednji dan po maratonu. Sem bil kar malo v skrbeh, ker nisem vedel, kako se bo telo obnašalo  danes zjutraj, ker časa za regeneracijo enostavno ni bilo. Itak sem pa rekel, da grem 6 km ziher in potem vidim, kakšno je stanje ter se odločim ali grem do 21 ali pa enostavno zavijem v cilj.

 Zjutraj so bile noge spočite, oziroma bolečin ni bilo in to mi je že ob 6 uri napravilo nasmešek na ustih. Skupaj z Darkotom, smo se odpravili v Ptuj. S sabo sva imela tudi otroke in boljši polovici, ker je ta dan kopanje za tekače in družinske člane zastonj in se je splačalo izkoristiti to ugodnost v Termah Ptuj.
Že med vožnjo na Ptuj sem ugotovil, da bo danes še bolj vroče, kot včeraj v Logarski in  tam dobi vročina šeposeben pomen, ki je ponavadi primerljiva z Radenci. Priprave so bile standardne in plan je bil, da greva z Darkotom čisto na izi brez časovnih limitov. Seveda so danes CEP-ke nogavice in kompresiske hlačke dobile čisto drugačen pomen in sem bil vesel, da sem jih imel oblečene, ker je tek z njima bil sigurno lažji.

Že na štartu je sonce pokazalo svojo moč in prvih 6 km je minilo brez posebnosti in šele od tu naprej se je začela prava dirka v vztrajnosti in premagovanju samega sebe. Spet sem izbral taktino, da nosim flaško vode s sabo, ker je bila poraba nenormalo velika in sem se na vsaki okrepčevalnici polival, ter poskušal ohlajati telo. Sladkorja si nisem meril med tekom ,ker je to samo polovička in za dobri dve uri tekanja niti ne rabiš kake posebne kontrole, če veš, kaj pomeni napor in na kaj moraš paziti med samo tekmo.Progo so končno toliko uskladili in se je letos že drugič teko po isti in mi je kar všeč, ker se gre tudi čez samo mesto in Puhov most, ki ga že od daleč prepoznaš.

Vročina je res pritiskala in ko sem na 15 km tekel mimo bazenov me je kar prijelo, da bi se vrgel v vodo in se ohladil. Seveda sem stisnil zobe in nadaljeval skupaj z Darkotom in na 18 km sva imela srečo, ker ko sva prišla do okrepčevalnice je vode že zmanjkalo in sva šla naprej. Hvala bogu je po ene 300 m teka prišel nasproti model, ki je nosil vodo in sva ga kar tam ustavila in si vzela vsak po eno flaško in jo z užitkom počasi izpraznila ter za silo napolnila zaloge. Tako vroče poloviče mislim, da še nisem tekel in še dobro, da imam sedaj že kar nekaj izkušenj in se da tudi po vročini tečti, če se pripraviš in prilagodiš taktiko. Cuker v cilju je bil 4,4 in štartal sem z 8,4.

Sam tek je minil čisto brez posledic, kar se tiče nog in mišic, ker me ni nič bolelo, oziroma zategovalo zaradi krčev. Verjetno bo muskefiber prišel malo z zamudo, ampak imamo tudi za to nadlogo učinkovit pripomoček, ki sliši na ime električni stimulator. Edina težava je boleča leva bradavička, ker mi je odpadel flajšter in je blago drgnilo ob njo in to ni ravno prijetno, ker sem imel že čisto krvave, ko sem prišel v cilj.

Bi pa tu omenil še to, da sem si meril tudi skupni holestirol in sem ga iz 5,3 zbil na 4,3, kar pomeni, da ti dolgi tek zelo prečisti organizem od znotraj in naredi pravo malo revolucijo med vsem maščobnimi oblogami, ki so se zaredile na najbolj nemogoča mesta. Verjetno so danes vesele, da je konce tekanja....... Nasvet za tiste, ki mislijo, da se ga ne da znižati je zelo enostaven. Treba je izvajati aerobno dejavnost in blazinice ter obloge se same topijo.......in predusem je treba vztrajati in pika.
 Vesel, da sem zmogel to dvodnevno tekanje brez poškodb in z idealnimi cukri.  Sedaj se res pozna, da ti da 100 km v enem kosu čisto drugačen pogled na samo tekanje in so ti vsi ti napori veliko bolj obvladljivi, ker glava je tista, ki te vodi do novih zmag nad samim seboj. Skupna dolžina tekanja ta vikend je 63 km, kar je dobra popotnica za naslednje tekme.


Trenutno stanje duha: srečen

Tole danes je pa bil zadetek v žilo.Skratka vsi govorijo, kako je lepo, ko prideš na vhod v Logarsko in lani sem bil že na tem mestu, ampak je lilo, kot za stavo in sem bil premražen in  pogled je bil omejen samo na oblake, ki so se skoraj spustili do tal.

 Sem pa zato letos dobil porcijo energije, ki te je kar izstrelila v cilj in za to sliko narave se je splačalo garati, ker sedaj dobi ta maraton čisto drugačno ime in ga bom dal med najlepše na tem planetu.
Žal mi je edino za prijatelja Ninota iz Srbije, ki je moral ostati doma in bova drugo leto skupaj tole progo pretekla in skupaj uživala, ker so  pogledi na naravo tisto, kar te zasvoji........

Plani pred maratonom sploh niso bili postavljeni, ampak sem se celo malo bal, kako bo šlo, ker sem  v zaostanku s treningi. Želel sem si samo, da poslušam svoje telo in grem po občutku ter sproti prilagajam tempo visini glukoze. Seveda mi brez Erike in njenega suporta ne bi bilo lahko, ker letos je bila poraba vode nenormalna.

Saj v bistvu ni kaj za filozofirati, ker itak sedaj že poznam odzive svojega telesa na napor in sem vesel, da me skoraj nič ne more presenetiti in sproti na vsaki tekmi dokazujem, da se da tudi z diabetesom pretečti maraton brez, da bi se posvetoval z kakim zdravnikom in prilagajal dozo insulina po njegovem nasvetu. No, vsaj tako je pisalo na razpisu pod rubriko zdravstvene težave.



Štartal sem z 12 cukra in imel sem še 2 E aktivnega insulina in to sem do Ljubnega po 15 km znižal na 6,4. Dodal sem flaško H3O pro z 30 g OH in prišel ravno na štart skupine za 27 km in kar naenkrat je ratala ful gužva in smo v dolžini slabega km kar polovico ceste okupirali in še sreča, da smo kmalu zapustili glavno cesto in se po stranskih bližali Lučami. Klanici, ki so se mi lani zdeli zelo strmi so letos dobili veliko bolj prijazno ime in se jih je dalo vse pretečti.

 Pri gostilni Kosmač je bila naslednja meritev in  cukermeter se je ustavil na 5,4. Spet sem dodal flaško H30pro in nadaljeval v svojem tempu. Tu je sonce že pokazalo svojo moč in ta  del poti je bil brez sence, kar je še dodatno otežilo tek.

Luče so bile že čisto blizu in tu sem zamenjal pokrivalo in si vzel arafat izvedbo, ker te je sonce grelo od pozadi in polil sem se z vodo ter nadaljeval. Cuker je malo narastel in je bil 7,1. Vzel sem vodo s sabo in na okrepčevalnici spil govejo juhico, ki je bila pravi balzam za telo, ki je rabilo sol, ker je šlo skozi kožo vse ven.

Tu je bilo celo par km ravnine in se je dalo malo spočiti, ker smo se bližali  zadnjim 15 km, ki so bili označeni vsak km posebej in je bilo vse skupaj vsaj  malo lažje, ker si točno vedel, kje si.

 Solčava je bila sončna in spet sem se polival z vodo, da sem ohlajal telo in cuker meritev je bila 5,3 in spet sem vzel vodo plus čokoladico beljakovinsko in nadaljeval v sosesko, ki so jo obkrožali visoki hribi in ta del mi je bil zelo všeč, ker je bilo senčno in na momente je dobro vleklo zaradi termike in te je še dodatno ohlajalo. Počutje je bilo odlično in ni bilo nobene krize in komaj sem čakal vstop v dolino Logarske, kjer sva imela zadnji randi z Eriko in ta pogled priporočam vsakomur, da ga na lastni koži doživi, ker se ga ne da opisati.......



Letos sem izbral pravo pot in bil v cilju pred Eriko, ker je morala  parkirati skoraj dva km od cilja in je peš, kar nekaj časa trajalo, da me je našla v cilju. Seveda sem v cilju konkretno zavriskal in čas 4.32.50 me je presenetil, ker si ga pred štartom ne bi upal napovedati, ampak saj to niti ni pomembno, ker je bolj pomembno, da sem spet premagal samega sebe in mojo zvesto spremljevalko, ki me spremlja že 17 let.



Popil sem več, kot 4 litre vode in H30pro napitka in res sem vesel, da sem imel lasten supor, ki mi je ta maraton zelo olajšal . Sledil je še povratek do avta in preoblačenje ter obnovitev zalog in šele tu sem začutil, da sem  utrujen in sem več, kot eno uro počival in ker nisva mogla z avtom naprej zaradi prepovedi redarja sva obrnila in poiskala eno gostilnico ob ribniku v naselju Preserje, poleg katerega je šla tudi zjutraj trasa tistih, ki so šli celih 75 km.







Jutri pa še Ptuj in da vidimo, kako gre polovička s kopanjem skupaj.........


Trenutno stanje duha: Logarska ti polepša dan!!!!

Nori september se bliža in za začetek imam 3.9. Mozirje-Logarska, ki jo bom odtekel skupaj z Ninotom in potem sledi 4.9. za regeneracio Ptujski mali maraton in 18.9. Eko polovička v Mariboru in za konec še 25.9. Berlinski maraton. Berlinskega maratona sploh nisem imel v planu, ampak je prišla ponudba od Vitezov, ki jo je bilo težko zavrniti in sem sprejel izziv, ker me res zanima to vzdušje od blizu direkt s proge. Vmes 10.in 11.9 grem pa še v Kučiče na planini Javor na aktivni vikend, kjer se bom srečal z diabetiki iz bivše Jugoslavije, da izmenjamo izkušnje in spoznam nove prijatelje.
Skratka zelo naspidiran plan in edino kar me skrbi je to, da imam premalo časa za treninge, ker je preveč dela in sem z treningi v zaostanku. Seveda mi sedaj ni več v prvem planu lov na dodatne minute, ker sem spoznal, da mi bolj pomeni uzivanje med tekom in poslušanje svojega telesa ter sprotno prilagajanje glikemije na napor-. Te urice so mi res podarjenje, ker sem odklopljen in se tega dejstva še bolj zavedam.
Čeprav je od Balatona minilo že dva meseca sem še vedno na nek način z njim povezan. Med trening se velikokrat spomnim določenih situacij in podoživljam občutke, ki sem jih imel takrat in ugotovil sem, da me je ta preizkušnja veliko bolj zaznamovala, kot sem mislil, da me bo. Tu ne mislim. tega, da grem sedaj naskakovat mejo 200 km. Bolj pomembno se mi zdi, to, da sem dosanjal svoje sanje in dokazal, da se da, če glava ve, kaj hoče..
Vztrajnost je tisto, ker bi morali bolj negovati in potem bi bili tudi ostali problemi veliko bolj obvladljivi. Kako to doseči je pa recept čisto enostaven in ga vsak od nas ima pred očmi.


Trenutno stanje duha: logarska prihajamo

To misel sem si sposodil od ultramaratonca Mirota R., ki tudi piše svoj blog in ima tudi posebno življenjsko zgodbo, ki mi daje navdih za trenutke, ko misliš, da ne gre več naprej. Življenje teče dalje in minilo je že skoraj mesec in pol od Ultrabalatona, kjer sem dokazal, da ni meja, če si želiš čez 100 km.......

Čeprav sem rekel, da julija ne bom tekel in si bom vzel tekaški dopust, sem ugotovil, da bo to težko pretvoriti v prakso. Tek mi je zlezel po kožo in tečem med drugim tudi zato, da ohranjam svoje zdravje in dokaz za to trditev je moj HbA1c, ki je zadnjih 5 let odkar tečem med 6,2 - 6,7%. Pred obdobjem teka tem je pa bil med 7,6 - 9,7%. Priporočila stroke pa pravijo, da mora biti HbA1c pod 7%. Trenutno imam na računu 4000 km.

Vztrajnost je poplačana z obrestmi in tega dejstva sem še posebej vesel. Drugi moment, ki bi ga rad izpostavil je  ta, da sem vse tekaške podvige splaniral v svoji glavi brez pomoči trenerjev ali pa kakšnih programov v fitnes centrih. Držim se načela, da tečem takrat, ko meni ustreza in bi me zelo motila programirana aktivnost, kjer piše, da moraš za tisti dan narediti recimo deset km v tempo teku....

Sovražim to planiranje, ker pač mi je tek v užitek in predusem, kot krepitev mojega telesa, da bom v starosti imel manj zapletov zaradi diabetesa. Zgodbe, ki jih vidim vsak dan so prevelik opomin, da bi rekel, da se to mene ne tiče. Sadove aktivnosti v ohranjanju zdravja pa dobimo na žalost šele v starosti poračunane in če je bila setev dobra, mora biti tudi bera zdravja zadovoljiva v starosti.

Seveda je zdrav način prehranjevanja osnova, da lahko začneš spreminjati svoje zavedanje kaj smem in kaj ne smem. Tu bi izpostavil Herbalife hrano, ki mi je naredila tisto razliko, ki sem jo potreboval lani, ko sem začel razmišljati o maratonu. Zajtrk in večerja z šejkom, ter med treningom H30pro in beljakovinske čokoladice. Po treningu beljakovinski šejk  in vsak dan normalno kosilo. Regeneracija je postala zelo obvladljiva in tudi prenažiranje zaradi močnih obrokov po treningu ni več, ker pač šejk zadostuje in je tudi posledično manjši vnos insulina v telo, kar pomeni, da se da tudi shujšati in od lani sem izgubil 6 kg.

Vsak pa ima možnost, da začne aktivno preživljati svoj prosti čas- seveda če se tega zaveda in na žalost je tega premalo, ker pač vsi mislijo, da imajo zdravniki čudežno tabletko, ki pozdravi vse naše tegobe. Še ena iluzija trenutne demokracije.........

V soboto je bila na Bledu Nočna 10-tka, ki postaja ena od osrednjih tekaških poletnih prireditev pri nas in je tudi odlična promocija Bleda med turisti. 14 dni je minilo od tekme, ki me je spremenila bolj, kot sem mislil, da me bo. Stotica plus tistih par dodatnih km ti, da res pravo pozitivno izkušnjo, ki jo priporočam vsakomur, če si jo želi doživeti. V bistvu je ta Nočna desetka, kar dober uvodni trening za Balaton, ker tudi tam se teče ponoči in je dobro, da v živo vidiš kaj pomeni nočni tek, ker pri njem so zakonitosti malo drugačne, kot pri dnevnem teku. Seveda sploh nisem vedel  kaj naj pričkujem od tega teka, ker nisem imel nobenih ciljev postavljenih in sem teh 14 dni bolj počival, kot pa kaj resno tekal. Vedel sem pa nekaj in to, da bom moral biti v prvih vrstah, ker pač sem imel številko, ki spada tja.



Veliko znanih obrazov srečal z Eriko na prireditvenem prostoru in smo čas do tekme povečini presedeli v lokalu pod kostanjem in čeprav nimam navade pitja alkoholnih pijač pred tekmo sem tokrat zvrnil dva radlerja, ker je bilo pasje vroče. Sledilo je preoblačenje dobro uro in pol pred tekmo in tu sem doživel prvi šok, ker mi je sladkor poskočil na 19,8. Čeprav sem si dal vmes insulin za pokrivanje OH je bilo zgleda tega premalo in sem moral najprej dati korekcijo 10 E insulina, da glukoza začne padati. Seveda sem moral spiti še H3O pro z dodanimi OH pred samo tekmo in pojedel sem še čokoladico beljakovinsko, ker pač na prazen želodec ne moreš iti. Računal sem, da mi bo do štarta sladkor padel že na okrog 13 in potem bo zadeva samo še padala in ker je bila dirka dolga samo deset km me niti ni pretirano skrbelo, ker je na 4 km čakala Erika, če bo kaj narobe z mojimi občutki in bom po potrebi preveril sladkor, ko bom tekel mimo.



Na pot na štart srečal še Špelo in ker sem ji omenil, da grem na štart v kontra smer teka se mi je pridružila in rekla, da naj bom njen zajček, ker želi doseči svoj osebni  rekord na desetki. Čeprav nisem imel kakih rekordnih tekov v planu je odločitev padla in res me je zanimalo, kakšna je moja forma po pavzi od Balatona.
Prve vrste so res nekaj posebnega, ker tu se gre na polno od prvega metra in sem moral paziti v prvih 300 metrih, da se nisem zapletel s sotekmovalci in ko smo prišli po klancu navzdol je bilo že lažje, ker pač se je kolona raztegnila. Seveda sem šel po svojem občutku in tempo je bil tempiran na 4.55 in upal, da mi Špela sledi, ker jo nisem videl zaradi slabe svetlobe.

Skratka veliko gledalcev ob progi in je bil lep občutek tečti skozi tak špalir navijačev, ker to je ena od stvari, ki jih pogrešaš na Balatonu. Letelo je po planu in še sam sem bil presenečen na 4 km, ko smo prvič šli mimo cilja, da me nič ne zvija, oziroma boli in sem Eriki samo pomahal in že odbrzel v nov krog. Tudi tisti klanec je bil otročje kratek in na 7 km sem si vseeno privoščil vodo, ampak samo za izplahovanje ust.



Tempo je bil vseskozi pod nadzorom in skupaj z njim tudi moje počutje, kar je pomenilo, da je sledil še podaljšani šprint in kot bi mignil sem bil v cilju. Vroče mi je bilo defenitivno, ampak vseeno sem bil presenečen nad svojim dobim počutjem in meritev glukoze je pokazala 4,1, kar pomeni, da sem dobro ocenil potrebno korekcijo insulina pred tekmo in med samo tekmo. Skratka med tekom sem si rekel, kaj pa je ena desetka, če sem za ogrevanje  naredil dodatne 4  km, ker itak je sedaj, vsaj kar se tiče kilometrine, vse relativno.......Vmes nisem nič jedel dodantih OH, ker bi bilo to tudi težko, ker je puls visok in je istočasno težko jesti in tečti.  Tudi Špela je dosegla svoj PB na desetki in ji za vztrajnost čestitam, ker je tekla kjub bolečemu gležnju.



Se mi zdi, da sem lani, bil bolj zmatran  po desetki, kot letos in ko sem primirjal časa od lani in letos, sem se zelo nasmejal, ker sem dosegel skoraj identična rezultata. Lani sem šel 47.40,2 in letos 47.39.8.....
Seveda je sledila obvezna kremšnita, da se je ustavi trend padanja glukoze.......
Skratka, številke so letos na moji strani.........


Trenutno stanje duha: regeneracija je super s Herbalif proizvodi

Res je, da je vztrajati na svoji poti težko, če imaš diabetes za vratom s kupom dodatnih vsakodnevnih opravil, ki jih "zdravi" sploh ne opazijo, da jih mora diabetik postoriti, če hoče dan "preživeti" z normalnimi sladkorji. Ta fenomem je res neverjeten. Vsi vemo, da je tega čedalje več, ampak javno se o tem ne govori, ker pač je to zgodba vsakega posameznika in posameznik se zelo težko odkrije, da  ima določeno težavo in da včasih rabi malo več časa za sebe, ker pač okolica-služba ga takoj izloči-zaznamuje in poišče boljšega kandidata.
Seveda sam insulin nam diabetikom tip 1 omogoča živeti, oziroma preživeti po navodilih stroke in tu je tudi skrito bistvo vseh teh majhnih težavic večine diabetikov.
Insulin ima to slabo lastnost, da ko si ga daš, moraš jesti in če si ga daš preveč, poješ preveč in ta krog je hitro začaran, ker se kg začnejo hitro kopičiti in smo spet na začetku izbire.
Koliko insulina rabim?
Ta odgovor si mora vsak diabetik tipa 1 najti sam s pomočjo recimo FIT-terapije. Obstaja pa pravilo, da je poleg terapije, dobro imeti tudi kakršno koli rekreacijo. Tudi hoja je rekreacija, čeprav bo večina rekla, da je to brez veze in se jim ne da, ker pač imajo polne trebuhe hrane in takrat si bolj zaspan in telo rabi počitek, da predela vso to hrano. Saj vem, da je lepo ležati pred tv in ampak na dolgi rok to ni prava izbira. Potreba po insulinu se z aktivnostjo zmanjša za sigurno 20 posto, kar tudi preprečuje nabiranje kg.
 Spet se mora vsak sam odločiti, kako bo izkoristil čas, ki mu je namenjen vsakodnevno  in spet ponavljam hoja je osnova, če se vrši redno daljše časovno obdobje 4 x na teden slabo urico. Toliko časa si lahko vsak najde v svojem urniku, če si želi ohranjati svoje zdravje tudi v starosti.

Še par dejstev, zakaj je že hoja dovolj ???

- poveča se mišična masa  (7-22 %)
- več kapilar okrog mišiče in maščob (5-10%)
- več mioglobina za prenos kisika za kurjenje maščob do 80 %
- več in večji mitohondrij (prostor za kurjenje maščom 15-25 %)
- več oksidativnih encimov (katalizatorjev maščob in varčevanje z OH 25 %)
- trenirana mišica, kuri maščobe bolj učinkovito za 30 %

Seveda to velja, če se držimo v aerobnem območju vadbe, oziroma se tukaj s pomočjo kisika "kurijo" obloge in mora biti hoja malo hitrejša in ne tisto sprehajanje, ki se ga gre večina v trgovskih centrih.
Dilem sploh ne bi smelo več biti in seveda to ne velja samo za diabetike, ker to velja za vse, ki si želijo dobro sebi.





Trenutno stanje duha: dan je lep...izkoristi ga za hojo

Sedaj sem že nehal sanjati, ker vem, da to ni dobro in se moram spet ubadati z vsakodnevnimi opravili in svojo teto, ki me spemlja vsako sekundo in je na momente res tečna in jo utišam, samo takrat, ko grem tečt.......
Kot sem že omenil sem imel v zadnjem delu te prizkušnje težave z mečnimi mišicami, ker se je poznalo, da je bilo za mano že 90 km teka in da mi je manjkalo še kakšnih 300 trening km, da bi bil optimalno pripravljen. Seveda je bilo v ponedeljek zjutraj še slabše, ampak nekje te pa mora nekaj boleti, če greš stotko. Ker drugače bi nekdo rekel, da je to samo en velik hec, če ni bolečin....
Seveda obstajajo rešitve za take probleme in na to sem mislil že pred Balatonom in sem si omislil elektro stimulator mišic Sport-Elec MultiSport Pro, ki ti pomaga pri teh zadevah, da je regeneracija veliko hitrejša in bolj učinkovita. Seveda nima samo regeneraciskih programov, ampak tudi programe za moč in masažo in bo treba tudi to v prihodnosti preizkusti.



 Res, da si ves v raznih žičkah in te prijento zgečka, oziroma imaš občutek, kot da nekdo spusti v mišice sunke elektrike in potem opazuješ, kako se mišice napenajo ali pa trzajo, odvisno od programa.
Zadeva defenitivo deluje, ker v ponedeljek sem bil res bogi in sem po parih terapijah v torek že vzljubil hojo po stopnicah in v sredo naredil že prvi tek v dolžini 8 km. Nisem si mislil, da bom sposoben tako hitre regeneracije, ampak vsi ti pripomočki ti res pomagajo, da si hito fit. Seveda sem tudi CEP-ke nosil še dva dni med hojo doma, oziroma po opravkih.
Kar se pa tiče samega prehranjevanja je pa bila zadeva čisto obvladljiva in sploh nisem bil sestradan, kot bi pričakoval. Tudi sama teža je ostala ista, ko sem prišel domov, kar pomeni, da se nisem prekuril, oziroma sem hitro nadomestil mankajočo energijo.
Seveda je pa bila najboljša regeneracija v sredo, ko sem imel še rojstni dan in smo v bistvu slavili dvojni jubilej in za nagrado sem probal še posebno polnitev vina za ta Ultrabalaton in moram rečti, da je bil zelo piten, ker je letnik iz leta 2004.



V juliju bom imel samo eno tekmo in to nočno desetko, ker pač to je eden od vrhuncev tega poletja in tam me boste prepoznali po eni posebni številki, ki je rezervirana za šampione.


Trenutno stanje duha: stotica je za mano......

Vikend, ki je za nami je bil najdaljši v mojem življenju in da bo zadeva še lepša sem svoje sanje dosanjal, oziroma pretekel in dokazal, da se da kljub določenimi omejitvami, premagati razdaljo daljšo od 100 km...
Vzemite si čas, da si preberete mojo zgodbo, ker vem, da mnogokrat preveč hitimo v želji, da bi dosegli cilj in obenem pozabimo na tisto, kar nas dela ljudi in to je, da življenje moramo polno živeti vsako sekundo, ki nam je podarjena na  planetu .........
Če se vrnem pet let nazaj, ko sem začel z 8 km na MKM Sežana in ugotovil, da tek zahteva, kar nekaj priprav in sem bil zaradi tega tekca 3 tedne na bolniški, se lahko samo nasmejem, tem svojim začetniškim napakam. Verjetno je trma tista, ki nas žene naprej in tudi pri meni je bilo tako, ker pač sem hotel rezultate takoj , ampak ti so začeli prihajati šele po dveh letih tekanja. Čeprav sem se vmes velikokrat vprašal, zakaj to počnem sem vseeno našel motiv, da se izplača, ker sem pač diabetik in vem kaj pomeni neurejen diabetes za morebitne zaplete.. Seveda sem spoznaval različne tekaške prireditve in se učil od bolj izkušenih prijateljev iz Tekaškega foruma.



Druženje in neformalni pogovori so tisto, kar dajejo tej družbi tekačev neko posebno energijo, ki te enostavno potegne, ker veš, da si del gibanja, ki aktivno skrbi za svoje zdravje in to je tisto, kar pogrešam pri večini diabetikov, ker pač se zadovoljijo s terapijo, ki jim jo predpiše zdravnik in mislijo, da je to dovolj.
Če pogledam svoje rezultate HbA1c pred tekom, ko sem imel življenje, kot večina diabetikov, (ki sem jih omenil  malo višje) sem imel vrednosti med 7,7 -9,5 %.
V teh petih letih tekanja pa je moj HbA1c ves čas med 6,2- 6,7 %.
Priporočila diabetologov pa pravijo, da mora biti ta vrednost nižja od 7 %.
Aktivnost je tisto, kar nam pomaga, da premagujemo take ali drugačen zaplete in to ne velja samo za diabetike, ampak bi moralo veljati za vse, ki so trenutno "zdravi".
Malo sem zašel iz teme, ampak se vseeno posredno navezuje na moj projet 100+, ker ko sem lani po Logarski prvič na glas povedal, kaj nameravam storiti sem se doma, ko sem začel sestavljati plan priprav, kar zgrozil ali mi bo uspelo.....
Priprave so bile temeljite in to je bilo prvo znamenje, da mislim resno in da si ne smem pri suportu dovoliti napake in ta del je deloval super. Seveda smo imel s sabo kup opreme in je izgledalo, kot da gremo kampirati za deset dni......
Ko smo se bližali Balatonu v soboto zjutraj smo približno  40 km stran iz AC, prvič zagledali jezero, ki je bil iz te razdalje tako ogromen, da mi je nastal cmok v grlu.....
Že sama vožnja s trajektom je bila posebna, ker je močno pihalo in nas je voda veselo zalivala, ampak ko smo prišli na prireditveni prostor je vsa nervoza pri meni izginila in sem se počutil, kot ptiček na veji. Tudi kazen za nepravilno pakiranje nam ni vzela dobre volje, ker pač je  smešna cena, proti našim in jo bom kot pošten državljan EU plačal. Vreme je bilo res čudno in je pihalo, kot za stavo, ampak po drugi strani je pa to bilo dobro, ker ni bilo tiste značilne sopare, ki ti vzame voljo že do sprehoda.
Na štartu je bilo prijavljenih 126 individual in 204 ekipe v kategorijah (E2,E5,E10).  V najini kategoriji E2 je sodelovalo 13 moških in 4 ženske ekipe.
Boštjan je bil prvi v izmeni in dogovor je bil, da ga bomo trikrat počakali, da se osveži, oziroma po potrebi preobleče ali pa dopolni zaloge OH. Sledila je celodnevna počasna vožnja od postojanke do postojanke in opazovanje ostalih tekmovalcev, ki so prihajal na KT. Seveda sem se vmes poskušal osvežiti s spanjem, ampak to je bil bolj dremež, ker enostavno ni bilo pravega miru. Bolj, ko se je bližala ura mojega štarta, bolj sem bil presenečen nad svojo mirnostjo, ker bi pričakoval, da bom bolj adrenalinski, ampak tega enostavno ni bilo.
Ko se je stemnilo smo že bili na točki, ki je bila predvidena za menjavo na 106,8 km in rekel sem si, da sedaj ne smem zafrkniti, oziroma moram glavo uporabiti, da ne začnem prehitro in da pazim, na dodajanje OH. Seveda sem imel pred svojim nočnim delom pomisleke ali so upoštevali pripombe in boljše označili progo, ker lani je bilo iz tega naslova, kar nekaj pritožb tekmovalcev. Lučka je bila obvezni del opreme in anorak iz Verone, ki mi je služil, kot kresnička, da sem bil viden že na daleč. Sladkor je bil okrog 10, kar je bilo idealno in nobene nervoze, kar me je res presenečalo.
Zdelo se mi je da se odpravljam na en dolg nočni sprehod brez lune in moja pričakovanja so bila osredotočena na prvo okrepčevalnico, ko se bom srečal z Darkotom in Eriko in to je bilo po 20 km. Ta prvi del sem vzel, kot ogrevanje za nadaljevanje in predusem, da v praksi preizkusim, kako je tečti po neznanem terenu in na kaj moram biti pozoren med samim tekom.



Preden sem štartal sem šel nasproti Boštjanu približno en km, da sem se malo ogrel in skupaj sva potem pritekla do točke menjave, kjer je sledilo slikanje, ter obvezen poljub sreče od moje Erike in avantura mojega življenja se je začela.........
Plan je bil da me prvih 70 km suport nudijo od 20 km naprej na deset km in potem vsako okrepčevalnico do cilja. S sabo sem imel zalogo HL čokoladic za nujne primere in seveda mobitel, ker pač se bi lahko vmes kaj nepredvidenega zgodilo.
Presenetila me je tema, ker pač bi pričakoval vsaj malo svetlobe in ta bi bila, če bi vse cestne luči gorele. Seveda sem posebno pozornost namenil iskanju oznak na asfaltu in po parih km sem ugotovil, da so progo res dobro označili in sem imel eno skrb mnj. Svetilke nisem uporabljal vseskozi, ker sem se potem že navadil na temo in tudi mp3 nisem hotel vzeti, ker sem rabil tudi sluh, da preverjem svojo okolico in se ubranim morebitnih napadov sovragov v obliki psov......
Čeprav sem imel XT 310 na roki, ga sploh nisem opazoval, kaj beleži, ker mi je bilo bolj pomembno, da varno stopim, ker sem ene parkrat zelo čudno stopil in bi lahko prišlo do poškodbe. Pač izbokline zaradi dreves na progi.....
Je pa vseeno bilo zanimivo opazovati nočno življenje mladih tam, ker sem tekel skozi par turističnih naselij, kjer so imel divje zabave in so vejetno nas tekače samo pisano gledali, ker jim ni bilo nič jasno, kaj se dogaja....Veliko alkohola in posledice so bili obnemogli mladci in mladenke, ki so  poležavali po pločnikih........
Km so minevali in s tem tudi urice, ki sem jih imel že za sabo, ampak to me sploh ni motilo, ker sem bolj pazil, da je moje počutje optimalno in tudi kontole točke na moji poti so bile samo zato, da preverim glukozo in vzamem dodatne OH. Vse je bilo pod kontrolo in sem  začel uživati tudi med samim tekom, ker sem opazoval naravo in gledal oblake, ki so se hitro premikali, ker veter je kar vztrajal in obenem razmišljal o tem, da je življenje res sestavljeno iz majhnih delčkov, ki skupaj sestavljajo  resničnost in to resničnost sem tudi sam soustvarjal..........Spomnil sem se tudi na Davida, ki je v daljni Ameriki za sedmimi gorami in sedmimi jezeri soustvarjal svojo zgodovino na eni drugi dirki, ki je mogoče še bolj nora, kot ta, ker tam imaš za sladico dodatnih 4800 višincev........poleg 100 milj teka......
Moram rečti, da sem se zelo razveselil prebujanja v novo jutro, ker se je končno začelo daniti in sem komaj čakal, da ugledam sončni vzhod, ker to je del, ki je najlepši pri celem dnevu, ampak ponavadi večino teh trenutkov zamudimo.........
Nekje na polovici je sledilo prvo prvo preoblačenje in menjava superg. V tistem delu sem imel prvo krizo, ker se mi je spalo in sem moral dodati gvarano, da sem prišel k sebi. Ti dve prvi urici  zore sta bili najlepši del tega potovanja........
Mir...nikjer nobene človeške duše.........ptički.......pihanje vetra......skratka, pogled usmerjen v tople sončne žarke, ki so me polnili z novo energijo je bil pravi obliž na premraženo telo. Sladkor je bil pod kontrolo, ker sem ga imel vse čas med 4,0 in 10,0. Seveda sem vmes malo dodal insulina, ker sem si privoščil tudi konkreten obrok v obliki palačink ter goveje juhice, ki je bila res dobra.......ker je bila še topla.......
Sedaj sem lahko tudi bolj podrobno opazoval samo obalo tega jezera in opazil sem, da je bilo veliko hotelov, oziroma počitniških hiš zapuščenih in so žalostno propadali. Seveda so vmes bile tudi vile, ki so zelo izstopale iz tega povprečaj in predvsem tiste s slamo si bile prava paša za oči.



Po sedmih urah sem že čutil prve bolečine v mišicah, ker pač to je bilo za pričakovati  in tukaj mi je mp3 zelo pomagal, da sem vztrajal. Seveda sem šele v jutru opazil, da so ravnine na Balatonu res neskončne in na momente sem si želel, da pride spet tema, ker pogled v daljavo ni bil nič kaj spodbuden, ker se ni in ni končala ravnina.......Ampak misel, da me čakata Erika in Darko na par km je bila odrešilna, ker pač si res ne predstavljam, kako bi to šlo brez suporta, ker bi bil obtežen kot kaka tovorna mula.......
Že sem se bližal 193 km, kar je pomenilo,da je do konca manj, kot 20 km in tedaj sem vedel, da mi bo to zadevo uspelo tudi končati. Seveda je kmalu zatem sledil šok, ker so mi noge enostavno odpovedale zaradi bolečih stegenskih mišic in sem moral skoraj deset km  kombinirati tek in hojo.......Skratka Balaton je pokazal svoj pravi obraz in tukaj mi je Darko zelo pomagal, ker me je spremljal in sva se pogovarjala  čisto vsakodnevne reči, ki niso imele nobene veze z samim tekom. Zadnjih 5 km sem pa spet prišel k sebi in skupaj sva tekla tudi tisti znameniti zadnji vzpon, dva km pred ciljem...........Sreča je bila, da je bil ta del oblačen in vmes je celo rosilo in so bili vsaj vremenski pogoji letos prizanesljivi do vseh udeležencev.
Cilj se je bližal z neverjetno hitrostjo in malo pred ciljem naju je počakal še Boštjan in skupaj smo z slovensko zastavo pritekli  v cilj in ga zaključili ob glasnem vriskanju........
Seveda me je Erika takoj poiskala in mi padla v objem in sem jaz moral njo tolažiti, da je vse v redu, ker pač vem, da jo je skrbelo za mene.......ampak tako pač je in sem ji zelo hvaležen, da me je ves čas podpirala in verjela v to, kar delam.



 V cilju sem srečal še Borisa, ki je zmagal, kot prvi Slovenec na tej prireditvi in letos se je pisala zgodovina, ker je on zmagal in jaz kot prvi diabetik, ki je šel tečti 106 km na tej prireditvi in obenem tudi prvi iz Slovenije, ki je šel cez 100 km.
Sedaj sledi en mesec aktivnega počitka in bom superge pustil doma, da počivajo, čeprav me že mika, da bi probal eno "bogo" desetko........


Trenutno stanje duha: sanjam.......

11:10
Srečno prispeli in zadnje priprave pred štartom so v polnem teku. Boštjan se pripravlja za svojo polovičko in z njim tudi vsi ostali. Skratka vreme je vetrovno in nič kaj poletno,ampak vsaj vročine ni, ki je tukaj zelo moteč dejavnik. Veliko ekip in med njimi je tudi 5 ženskih in 14 moških dvojic in edino midva z Boštjanom sva iz Slovenije.


12:15

Štart. Sedaj imamo do 43 km čas, da ujamemo Boštjana, ker tam bo prvič rabil suport. Počutje trenutno normalno in počasi gremo naprej in si bomo sproti ogledali še zanimivosti tega prvega dela Balatona.



14:40
Piha, kot pri norcih in zadeva ni več smešna, ker je res skoraj premrzlo in tudi tekačem veter ne olajša poti, ker spreminja smer. Čakamo Bostjana na KT 43 km in počivamo, ker bo dan še zeloo dolg in je treba nekaj moči prihraniti tudi za noč......Skratka zdi se mi, da je letos isto, kot lani, samo malo manj gužve je na tej točki, ker se pozna, da so ločili skupine. Misli so trenutno usmerjene na Boštjana in na njegov prihod, ker bo tukaj imel prvi konkreten suport in bo povedal, kaj konkretno rabi.

18:25
Večerja je v želodcu....vreme se je umirilo in piha samo še zmerno, oziroma se začenja lep večer. Smo že v Keszthely na 71 km in tukaj se res vidi, da smo že v civilizaciji in je polno turistov in obala je čisto blizu, oziroma je danes regatnih jadrnic bilo v izobilju na tem jezeru. Skratka uzivamo in se malo martinčkamo in opazujemo tekmovalce, ki prihajajo mimo. Treme še ni in me to preseneča, ampak se nič ne branim, da tako ostane tudi še vnaprej. Suport je odličen in si Darko in Erika zaslužita samo pohvale.


23.15
začela se bo moja polovička........skratka sedaj sem že pripravljen v bojni opremi in čakam Boštjana, da konča svojo del naloge. Hitri ga končujejo....sladki ga začenjamo........
Lahko noč Slovenija, tukaj se začenja nov dan malo hitreje, kot ponavadi........

..........
.
.
20 km
.
.
30 km
.
.
40 km
...
...
...
60km
.
.
.
.80km
.
.
.

.
90km
.
.
.
.
.
100 km
.
.
.106 km

pon.12.30

Najprej opravičilo, ker smo ravno, ko sem jaz zečel s svojo polovičko nehali oddajati v živo, ampak zgleda, da tudi tale instant interent ni hotel tega prenašati v živo, ker je menil, da bom odstopil in je bolje zadevo preslišati.......
He he.....
Moram povedati, da sem cilj dosegel, oziroma presegel, ker to, ko prideš v cilj so trenutki, ki jih poznamo, tisti, ki smo šli na tako dolgo tekmo in takrat veš, da je ves trud in odrekanje poplačano......  tale Ultrabalaton  je res ogromen, ampak o teh vtisih bom moral čez par dni sestaviti, končno poročilo...

Najprej pa ZAHVALE!!!!

ERIKI in DARKOTU, ker sta bila moj suport za mojo polovičko in če sem v nekaj siguren sem v to, da cilja ne bi videl, če me ne bi spremljala na določenih vnaprej izbranih točkah. Hvala jima, ker sta tudi oba imela skrbi, ker pač mapa je bila na določenih mestih napačno vpisana in smo se iskali.
BOŠTJANU, kot članu ekipe v prvi izmeni, ki se pripravlja na kolesarko dirko v Franciji v dolžini več, kot 1300 km konec avgusta.

VSEM VAM V SLOVENIJI, ki ste me v mislih spremljali in moram rečti, da sem to še kako čutil med svojim tekom in to mi je bil še dodaten motiv, da sem vztrajal, ker vmes so bili trenutki, ko bi najraje vse skupaj poslal v marolo, ampak sem vztrajal in vztrajal......




Trenutno stanje duha: Danes je dan, ko so sanje postale resničnost!

Ufff....ta teden gre pa zelo hitro naprej in se mi zdi, da bom komaj zmogel vse, postoriti, kar je treba......Seveda je logistika pri takem projektu 100+ odločilna in tu bomo morali narediti par kompromisov. Bicikel bo ostal kar doma, ker se bom zanašal bolj na noge in opazovanje zvezd in ni hudič, da ne bom našel odrešilnih puščic. Baje bodo letos poskrbeli, da se tiste frdamane puščice ne bodo predčasno zbrisale, ker lani sem se zgubil sredi belega dne........
Polona mi je odstopila svojega XT 310, da ga namučim in kolikor sem videl me bo celo reševal, če bom preveč kiksnil, ker ima možnost vpisovanja koordinat nadzornih točk. Seveda je pa bolj pomembna lastnost tega modela ta, da ima avtonomijo dovolj dolgo, da mi ne bo crknil po 7 urah, kot se zgodi 405. S sabo bom imel tudi brošuro  proge, ki jo dobimo na štartu in seveda tudi mobitel, ter lučko za nočni del in upam, da bo to dovolj. Skrata prvi del bom otovorjen, kot kaka mula......
Prvih 20 km ne bom rabil suporta in se bom zanašal na svoje sposobnosti preživetja in potem bodo sledili postanki do 60 km na deset km in potem verjetno na 5 km, oziroma odvisno od situacije.

Skratka avto garmin bo moral delati, da bo ekipo varno dostavil do naslednje točke srečanja  in ker se spodobi, da smo on-line, bo tudi za to poskrbljeno.
S sabo bom imel tudi prenosnik in Erika bo imel nalogo, da sproti zabeleži opažanja na mojem blogu, ker bo odprta posebna tema, kjer se bodo zbirale vse informacije, kar se tičejo te tekme.. Za linijo bo poskrbel kar mobitel preko mobilnega interneta in upam, da bo delovalo, kar bom videl šele po prihodu. Seveda se Francetu lepo zahvaljujem za to, da mi je odstopil ta usb modem in da ne bo šoka pri računu, ko se vrnemo, smo zadevo stroškovno omejili.
Tudi električno hladilno torbo za ohlajeno zalogo pijače sem nabavil in napetostni pretvornik, da bomo imel 220 V, ker nikoli ne veš, kje boš to rabil.
Vreme bo in to tipično Balatonsko in tu se nimam kaj pritoževati, ker itak so pogoji za vse enaki.



Trenutno stanje duha: odštevanje.....

Ob udeležbi na projektu 10 nasmehov za deset otrok sem spoznal tudi družino Magdić, ki je bila ves čas z nami na različnh krajih in je pomagala pri organizaciji tega projekta. Skratka prepričan sem, da je družin s podobnimi težavami na žalost pri nas v Sloveniji še več, čeprav se politika rada hvali, da smo socialna država.
Priznati, da si bolan, oziroma da si brez doma je za posameznika zelo boleče in na žalost ljudje ponavadi nočejo  povedati, da rabijo pomoč. To je podobno, kot pri diabetikih, ki tudi skrivajo svoje pravo stanje in nočejo bližnjim sorodnikom ali pa sodelavcev povedati, zakaj so včasih bledi in brez energije ......
Za to, da je družina Maglić povedala svojo zgodbo tudi širši javnosti se jim iskreno zahvaljuujem, ker tukaj se spet na nek način prepoznam tudi sam, ker sem bil prvi, ki je v Sloveniji začel pisati blog o tem, kako je živeti z diabetesom in kako se da spremeniti marsikaj, če se hoče, ozrioma me veseli, da sem mnogim bralcem navdih, ker s tem je moje delo na tem področju dobilo svoj smisel..
V ta namen sem se odločil, da bom 10 tekaških dresov, ki jih imam pripravljene za svojo tekmo življenja, dal na dražbo za dobrodelne namene, ker se bo prvič zgodilo, da bo diabetik na UltraBalatonu tekel cez 100 km.
 Vsa sredstva, ki jih bomo zbrali bom podaril družini Maglić.
Cena tekaškega dresa je 25€, oziroma lahko daste tudi več in kako izgledajo si lahko pogledate na spodnji slikci. Velikosti so pa sedeče. 7 kom. je L in 2 kom. XL in eden XXL.

Dresi so od blagovne znamke James & Nicholson. Prvih deset, ki se bo zapisalo pod ta prispevek v komentarijih bo dobilo drese in prosil bi še, da kopijo svojega sporočila pošljete na mail rafzih@gmail.com, da se dogovorimo za podrobnosti.
Vsem se že vnaprej zahvaljujem za pomoč pri tej dobrodelnosti.

Dražba dresov je zaključena in sem danes 8.7. predal zbrana sredstva družini Magdić, ki si res zasluži, da dobijo del sreče, ki je na razpologao vsem nam. Njihova zgodba je res tragična, oziroma bi rekel, da se država oziroma institucije norčujejo iz ljudi v težavah, ker enostavno ne najdejo pravega posluha in se vsi po vrsti izgovarjajo na predpise. Hvala vsem, ki ste sodelovali pri tem dobrodelnem projektu in upam, da so dobili dodaten motiv, da ne smejo obupati. Never give up je slogan, ki ruši marsikatero oviro!!!!

Trenutno stanje duha: velik ni tisti, ki ima denar.Velik je tisti, ki ima veliko srce

Končno se bliža dan, ki  se mi je zdel januarja, ko sem začel s pripravami na novo sezono, kot en daljni sen, ki ne bo nikoli prišel. Seveda sem se motil, ker ta dan bo, čez točno 15 dni postal realnost in začela se bo dogodivščina, ki se mogoče lahko primerja z maturantskim plesom moje hčerke, ki sem ga imel aprila letos in sem doživel vse tisto, kar očetje doživijo, ko popeljejo svojega otroka na maturantski ples. Takrat sem imel čisto mehka kolena, srce mi je razbijalo, kot da hoče na prosto in adrenalin je bil na višku, da so mi šle kocine po konci. Seveda sem ga preživel in občutki so bili fantastični, ker takrat se zaveš, da se končuje eno obdobje življenja tvojega otroka in začenja se novo, na kateri bo tvoj otrok sam in ti si mu lahko, kot starš samo v oporo in spodbudo.
Moji tekaški začetki so bili cisto majhni in nikoli nisem pomislil, da bom sploh kdaj probal tečti maraton ali ultro, ker sem bil prepričan, da je to za diabetika prenaporno in tudi nevarno. Seveda sem se motil, ampak do tega spoznanja sem prišel šele med svojim tekaškim razvojem in na tej poti smo sami sebi največji nasprotnik, ker si vse prevečkrat postavljamo meje, ki jih ni. Notranji jaz je tisto, kar nas vleče naprej in ta občutek je res lep, če ga znaš pravilno uporabiti.
Vem, da ne bom nikoli na stopničkah na kaki tekmi, ker meni to ni cilj, ampak predvsem uživanje med tekom, ker pač vem, da je aktivna rekreacija najboljše zdravilo za mojo bolezen in tega dejstva se premalo zaveda večina diabetikov.
Normalo pa je, da si sproti postavljam svoje osebne tekaške cilje in trenutno se nahajam v situaciji v kateri ni bil še nobeden diabetik iz Slovenije.
Seveda ne smem pozabiti na svojo suport ekipo, ker brez nje bi bilo moje tekaško udejstvovanje zelo omejeno in Erika točno ve, kaj mislim s tem in se ji moram za njeno podporo posebej zahvaliti. Na Balatonu bo v suport ekipi še Darko, ker zadeva bo trajala kar se tiče teka ekipe Sweet and fast 24 ur in je treba poskrbeti tudi za take malenkosti. Plan suporta je v izdelavi in bo to kar velik zalogaj, ker pač je treba vse na liste zapisati, ker mimogrede kaj pozabiš.....
Podirati grem mejo 100 km in res me zanima, kaj se nahaja za to "famozno" distanco, ker bom imel čas o tem razmišljati, še celih 6 km preden bom ugledal cilj.




Trenutno stanje duha: meje so samo v glavi

Tu bi se omejil na dostopnost pripomočkov za diabetike, ker slišim veliko zgodbic o tem, kako so prikrajšani za pripomočke, ki jim pripradajo, a jih ne dobijo v količini, ki je predpisana uradno. Ponavadi je razlog oseba v beli hajli, ki se ima za "boga" na zemlji in  vsa njihova opozorila in prošnje gladko presliši in pravi ,da tako pač je in pika. Seveda je težko ugovarjati avoriteti z druge strani mize, kot bolnik, ker si že itak bolan in imaš kup dodatnih težavic, ki ti grenijo življenje in ti na koncu zmanjka moči za dokazovanje, kdo ima prav in komaj čakaš, da mine tistih 7 minut, ki jih ima zdravnik za tebe in greš na svež zrak........

 Da ne bo pomote, to ni večina naših diabetolgov, ker večina jih dela zelo dobro in pošteno v korist bolnika, ampak se vedno najdejo določeni osebki, ki kvarijo to lepo sliko in posledično je tudi nezadovoljstvo pri bolnikh res veliko.  V bistvu obstaja rešitev za take primere in se imenuje, da zamenjaš svojega osebnega zdravnika, ampak to delamo predusem mlajši in tisti, ki se zavedamo svojih pravic. Starejši in po možnosti še brez avta se bo težko odločil za menjavo, ker pač je navajen na okolje v katerem živi in upravičeno pričakuje, da bo dobil enako oskrbo, kjerkoli v Sloveniji.

Zakaj so določeni možje v belem taki mi ni jasno, ker kolikor vem je njihova prisega takšna, da mora pomagati svojemu pacientu, kakor mu predpisujejo smernice stroke in dobre prakse in mu mora omogočiti vso potrebno logistiko, da ne bo imel dodatnih zapletov zaradi svojega stanja. Res narobe svet in če si navajen samo poslušati, potem boš težko dosegel kaj več, ker v bistvu sploh ne veš kaj ti pripada. Svoj del odgovornosit nosijo tudi pacienti, ker ko pridejo do takega zdravnika bi morali takoj narediti pritožbo, če niso zadovoljni s svojo obravnavo, ampak spet trčimo ob problem izpostavljanja, ker pač imaš lahko dodatne težave........

V bistvu gre tudi za samo nepoznavanje problema diabetesa, ker projekcije so takšne, da bo to čez dvajset let, samo pri nas diabetikov toliko, da če bi kdo ustanovil stranko diabetesa in dal v program, da bodo imeli iz zdravstvene blagajne krite vse njihove potrebe po pripomočkih, da bi ta stranka postala njavečja v parlamentu. Narobe svet, ker pač to ne bi bilo fer do ostalih državljanov, ker pač pomoč potrebujemo vsi in ne samo določene skupine.

Problem so predusem testni trakovi za merjenje glukoze  in dostopnost črpalke, ter seveda tudi samo naročanje na redne kontrolne preglede in predpisovanje napotnic, ki jih rabiš vsake tri mesece. Saj delajo na e-receptu, ki bi imel letno veljavnosti in ne bi več hodili k doktorju vsake tri mesece, ampak se bojim, da je tukaj spet veliko internih interesov, ker se ve, da je to velik biznis in vsak lobira za svojo rešitev in v vmesnem času smo na izgubi samo diabetiki in tudi drugi kronični bolniki, ki moramo vedno znova po te papirje in bi bilo zanimivo videti statistiko, koliko dni se izgubi na leto zaradi teh odvečnih poti. Številke se merijo v tisočih.........in posledično je tudi delovnih ur izgubljenih toliko, da bi bil prihraneh tako velik, da bi se projekt izplača že po pol leta od uvedbe.

Trenutno stanje duha: fokus balaton........

Pa smo ga preživeli.....tale maj je bil res doolg in predusem, kar se tiče teka zelo naporen, ker sem imel čisto vsak vikend po eno tekaško priredite. Začelo se je s trojkami, kjer sem v družbi Sladkega spirita šel na tadolgo varijanto in potem na 12 urni tek v Vogal in iz tam v Radence, ter zaključil v Grospulju na Teku sreče.
Začelo se je po planu in nadaljevalo z virozo, ki me je držala skoraj 14 dni in konec je bil spet običajen. Skratka tista viroza, ki jo nisem preležal mi je pobrala veliko moči, ampak včeraj v Grosuplju je bilo veliko boljše, kar se tiče vzdržljivosti in počutja, kot pa je bilo v Radencih in v Vogalu. Tam sem res trpel, ker se mi je prvič odkar tečem zgodilo, da mi je želodec rekel ne in sem potem imel blazne težave to spraviti ven, ker pač ni šlo in sem samo obsedel, da so krči minili. Vzrok je bil deci in pol piva, ki sem si ga privoščil skupaj z makaroni po 5 urah teka in sedaj vem, da med tekmami ne smem nobenega alkohola in tega pravila se nameravam držati, kot pijanec plota. Seveda je bilo tam tudi zelo soparno in tudi vročina ni ravno moj zaveznik, ker sem naredil še eno napako in to, da sem si kapo polival z vodo in na enem delu proge je pošteno pihalo, tako da se mi je zdelo, da imam glavo res za dve številki večjo. Še dobro, da imamo take tekme, da v praksi preizkusiš, kako telo reagira na določene specifične dejavnike in se naučiš, kako v bodoče ukrepati ali popravit napake.
Radenci so pa spet zgodba zase in če se spomnim, da sem lani šel svoj prvenec na maratonski razdalji, je bila letošnja polovička veliko bolj naporna in sem kar vesel, da je lani bilo oblačno in deževno, ker letos bi sigurno trpel, kot so vsi ostali maratonci, ki so se podali v drugi krog. Čeprav sem vedel v kaj se podajam in sem res pazil, da se na okrepčevalnih dobro hidririam sem vseeno premalo pil in bi moral količino še povečati, ker se mi je od 15 km naprej zdelo, da nimam več moči in sem šel naprej samo še na trmo. Sem pa videl tudi neprijeten dogodek med samim tekom, ki ti da misliti ali se splača gnati telo do konca in preslišiš znake, ki pravijo, da se je treba ustaviti in malo odahniti. Malo naprej v koloni tekačav pred mano se je zgudil  tekač, ki je zgleda precenil razmere in sreča za njega je bila, da so bili reševalci blizu in so mu takoj ustrezno pomagali. Prizor ni bil lep, ker se zaveš, da se to lahko zgodi skoraj vsakomur, ki pretirava in sam sem bil še bolj pozoren, ker sem vedel, da če bi pretiraval, bi bilo podobno. Mogoče še hujše, ker pač sem diabetik in treba poleg vseh postopkov, ki jih zahteva protokol v takih razmerah paziti še na glukozo, ampak v tisti paniki na glukozo v krvi pomisli redkokateri reševalec.
Tek sreče, ki traja 24 ur je bil pa test za nočni del Ultrabaltona, ker tam bom imel prvi del teka ponoči in sem moral v praksi ugotoviti, kako je to, ko je noč v pravem pomenu besede in si na progi ter tečeš in tečeš in vmes vidiš še kakega sotrpina, ki te prehiti. Čeprav sem mislil začeti šele ob 20 uri sem se premislil in začel krožiti že od samega začetka in sem si rekel, da bom do približno pete ure zjutraj to počel. Ob 7.30 sem imel že odhod v Mursko Soboto na srečanje Zveze diabetikov in sem bil  predviden za šoferja. Tokrat sem zečel v družbi Rajkota, ker mi je njegov tempo odgovorajal, ker nisem hotel, da se prekurim v prvih 4 urah. On je oseba, ki organizira 6 urni tek po Sladkem vrhu in sem mu, kot gostitelj razlagal vse podrobnosti o našem domačem kraju. Sam tek je potekal čisto po pričakovanju brez kakih posebnosti tudi glukoza se je gibala skoraj idealno in tudi vnos tekočin je bil zadovoljiv, ker sem pač pazil, da ne ponovim napak iz prejšnih tekov. Vsako urico sem se vstavil za par minut, da pomerim sladkor in dodam potreben OH. Kmalu po polnoči je pa začelo tudi deževati in najprej je bilo še znosno in zabavno, ker je dež pregnal soparo, ki se je cel večer zadrževala na progi. Seveda se je zadeva stopnjevala iz ure v uro in sem se vsako uro preoblačil, ker je pihal še veter in je bilo res hladno. Skratka počutil sem se kot izgubljen vojak na fronti, ker res nisi vedel kam bi šel, ker je bilo vse pod vodo in edino kar je bilo dobrega v tem je bilo to, da sem dal na noge ascis goratex superge, ki so me obvarovale pred žulji in so bili vsaj podpalti suhi, če je že vse okrog plavalo. Po slabih devetih urah sem pa ugotovil, da je vrag odnesel šalo, ker sem se začel tresti, kot šiba na vodi in sem razmišljal ali bi kar zaključil, ker sem vedel, da bo nadaljevanje prineslo lahko določene zdravstvene zaplete.
Odločitev o prekitvi teka mi je olajšal kar ipod, ker je rekel, da ima tudi on dovolj vode in se je umaknil v svet tišine, ker ga je zgleda preveč zalilo in so bili poskusi oživljanja neuspešni. Doma sem se komaj dobro ogrel in že sem moral naprej v MS in zunaj je še zmeraj deževalo in sem bil kar vesel, da sem predčasno zaključil, ker drugače verjetno ne bi bil sposoben še vožnje do tja in nazaj. Iz MS sem se vrnil ravno na zaključek prireditve in tam sem z užitkom zaploskal sotekačem, ki so vztrajali ves čas in postavljali svoje dolžinske rekorde.
Do UltraBalatona je še manj, kot mesec in junija imam v planu še sodelovanje na prireditiv Never give up, kjer se bom aktivno udeležil skupaj z ekipo in Matejem maratona v Celju 5.6. in 12. 6. še na zaključku v Ljubljani, kjer želim narediti še dva kvalitetna dolžinska treninga in potem sledi samo še počitek in zaključne priprave, kar se tiče organizacije spremstva.
Ideja, ki se začela lani na cilju ultre Celje-Logarska je sedaj v zaključni fazi in moram rečti, da čutim globoko spoštovanje do tega Balatona, ker vem, da se podajam na področje, kjer še nisem bil in je v bistvu ta možnost dana redkim in bom na cilju  bil eden najsrečnejših ljudi tega planeta. Rek, da se vse začne v glavi bo po tem UltraBalatonu, dobila pri meni posebno mesto in pika.




Trenutno stanje duha: Never give up in pika!!!!

Alja hvala za pobudo, da širimo ta projekt, ki je res nekaj posebnega in se ga bom tudi sam udeležil, kot aktiven tekač in bom v Ljubljani skupaj z Matejem in ostalimi tekači tekel maraton. Vabljeni vsi, da se nam pridružite, oziroma pomagate po svojih močeh.

 

 

Matej Markovič, zame eden večjih slovenskih ultrasuperjeklenihmanov, se je z ekipo Never give up lotil dobrodelnega projekta 10 krogov za 10 nasmehov. To pomeni, da se bo zbrana sredstva namenilo desetim slovenskim otrokom z žalostnimi zgodbami. Sredstva se zbirajo na različne načine:

Trenutno stanje duha: dobrodelnost je dobra zadeva

Taki teki ti spremenijo marsikatero zamisel, ki jo imaš v glavi pred štartom, ker v praksi vidiš, kaj pomeni 12 urno kroženje in kaj vse lahko vpliva na končni rezultat. Včeraj je bilo vsega v izobilju.........
Parkirni prostor je bil dobra izbira, ker je bila celo senca do ene 14 ure in smo bili na kupu skoraj vsi Slovenci, ki smo štartali. Zraven so se utaborili še Rajko, Miro, Boris ter Zdenka. Seveda tudi Tonija ne smem pozabiti, ker sva prišla skupaj in malo naprej je bil še Dexsi.
Ta tek je tam pravi praznik za družine, ker je bilo kar nekaj štafet in so nastopale cele družine, oziroma priajtelji. Oskrba na cilju je tako dobra, da ne veš ali bi tekal ali se prepustil kulinaričnim dobrotam in kolikor sem videl so to možnost štafete izkoristile na polno in so vse tisto, kar so naredile dobrega s tekom začinile z obilnimi porcijami.
Prve 4 ure so šle po planu ker tudi vročina ni pritiskala in sem si samo vsako uro meril sladkor ter dodajal potreben OH v tekoči obliki. Po 4 urah sem si rekel, da rabim malo bolj konkretno hrano, ker mi je že krulilo v želodcu in sem si privoščil testenine ter deci alkoholnega piva. Privošlil sem si deset minut pavze, da sem zadevo v miru pojedel in spet začel s kroženjem. Prvi krog je še bil normalen in po drugem sem že čutil, da nekaj ni v redu spodaj v želodcu. Vztrajal sem še dva kroga in potem ni šlo več. Hrana mi je obležala v želodcu in se mi je zdelo, da sem kot človek, ki je zaprt v sodu, ki drvi po hribu navzdol. Vsak korak je bil muka, ker mi je šlo na bruhanje in sem samo še zavil na počitek pri Zdenki, ki je hitro ugotovila, da nisem v redu. Na ležalniku sem počival in upal, da bo želodcec začel delovati, ampak je bilo še slabše. Bled sem bil kot stena in res nisem vedel ali od hrane ali od kaj drugega. Pitje tekočine in ležanje v senci je po kaki urici dobro delo mojemu telesu, ker sem se že počutil veliko boljše. Počasi sem se spet začel ogrevati, da ponovno poizkusim in sem si rekel, da bom moral sedaj vsak krog piti, ker hidracija je postala zelo pomembna zaradi vročine.
Šest ur je bilo ravno mimo, ko sem spet začel kroženje in pridružili so se nam še tisti, ki so šli na polovični čas kroženja in je bila gužva na momente kar velika. Skratka počutil sem se veliko bolje in sem res pil vsak krog vodo in se obenem še močil kapo, da sem si ohlajal glavo. Vročini se je na tistem delu, kjer se gre čez polja pridružil še veter in tisti del sem začel hoditi, ker je tudi večina drugih to počela.
Tako sem krožil še naslednje tri ure in bi verjetno še, če se mi spet ne bi ponovila zgodba iz dopoldanskega dela, ker sem čutil, da se telo pregreva. Cuker mi je pobiralo, kot za stavo in sem vsak krog pojedel kako priboljšek ter pazil na hidracijo in edino glava se mi je zdela vsak krog večja, kar je bilo slabo znamenje.
Po dobrih 9 urah in pol sem si rekel, da je dovolj tega mučenja telesa in sem zavil samo še  v bokse k Zdenki ter zadnji dve uri in pol počival ter poskušal tudi zaspati, kar je bilo težko, ker me je treslo in sem imel celo vročino.
Ugotovil sem, da mi vročina defenitivno ne paše, oiroma bi bilo mogoče drugače, če bi bil zdrav, ker cel teden prej sem bil na lekadolih in sem ves čas teka čisti smrkelj iz nosu, ki ga ni in ni hotelo zmanjkati.
Drga zadeva se tiče piva, ker ga ne smem več poizkusti med tekom, ker podobno sem naredil že na prešernovem teku in sem imel potem podobne težave z nedelovanjem želodca.
Tretja zadeva se pa nanaša na prvo in se tiče glave, ker sem kjub temu, da sem imel več cas pokrito, dobil lažjo obliko sončarice, ker se mi je zelo bruhalo, ampak ven ni šlo nič, ker je bilo vse v tekoči obliki.
Noge in misice so v redu in tudi žuljev ni, kar je vseeno  dobra novica. Lažji sem za dva kg, kar pomeni, da je bila včeraj nenormalan poraba vseh oblik tekočin.
Čeprav se čudno sliši bom drugo leto sigurno prišel na revanšo, ker tale tek je res dobro organiziran in bom poskušal popraviti določene napake od letos.



Trenutno stanje duha: utrujen čisto malo

Sladki Spirit je prva trojka diabetikov v Sloveniji, ki se je udeležila te zanimive prireditve in to na daljši razdalji, ki je bila dolga 29 km. Razdalja, ki jo že zdravi tekači spoštujejo je za nas diabetike še večji izziv, ker moramo suportu posvetiti še posebno pozornost.

 

 

 Darko, Primož in moja malenkost smo se zbrali, da dokažemo, da ni ovir, če se hoče in to nam je v vseh pogledih uspelo. Posebnost tega teka je v tem, da je ekipa sestavljenja iz treh članov, ki se med samim tekom med sabo pomagajo in bodrijo, če pride do krize pri katerem od tekmovalcev. Velja pravilo vsi za enega, eden za vse in res je dober občutek v cilju, ko se zaveš, da smo skupaj premagali samega sebe in dokazali, da diabetes ni ovira za tek.

 

 

Jaz sem že bil na daljših razdaljah, kot je bil ta tek in sem ta tek vzel, kot en dober dolžinski trening v sklopu priprav za Ultrbalaton. Rajši bi izpostavil Primoža in Darkota, ki sta šla prvič na tako dolgo razdaljo in vsak ve, da ko premikaš meje mogočega, gre lahko veliko stvari narobe. Fanta kapo dol, ker za prvič sta svoje dolžinske rekorde opravila z odliko.

V pripravah na tek smo dodali dve dodatni okrepčevalnici, kjer so nas oskrbeli, kot prave kralje in to je bila prva dobra odločitev, do končnega cilja. Suport je za diabetika zelo pomemben, ker si moraš pri takih razdaljah vmes tudi izmeriti sladkor, da veš kje si in to smo storili na Urhu.

 

 

Vreme je bilo idealno in ceprav je sonce pripekalo je bilo ravno prav vroče. Vzpon na Orle in potem čez Golovec proti Prulam je bil najlepši del pot. Ozeleneli gozd, žvrgolenje ptičkov in mir je bil pravi balzam za naše duše. Tu se zaveš, kako je narava lepa in kako malo je treba, da je človek srečen, oziroma pomirjen.  Čeprav smo sopihali v klanec nas to ni motilo, ker smo se zavedali, da smo dobro hidrirani in da je naš cilj z vsakim metrom bližje in bližje. Seveda smo se med sabo trojke spodbujale, ker tudi to je del tradicije. Tudi redne okrepčevalnice so bile dobro založene in smo na njih predusem vodo dodajali, ker druga pomembna odločitev v pripravah na tek, je bila dobra hidracija med tekom.

Spust po kockah zahteva previdnost in že si v Prulah in tu že veš, da je cilj čisto blizu in navijači ob progi poskrbijo, da začneš finiširati in pobereš še zadnje atome moči iz telesa......in sledi samo še dvig rok v  čast naše zmage.

 

 

Tretja stopnička na poti do cilja se pa začne že na začetku in je napisana v naslovu tega poročila in velja kot pribito. Diabetiki se premalo zavedajo, da je gibanje osnova za uspešno vodenje diabetesa. Tudi če ti ne gre na začetku vztrajaj, ker odločitev za gibanje pomeni odločitev za manj kroničnih zapletov, ki grozijo vsem neaktivnim diabetikom in tega dejstva se večina zave šele takrat, ko je na žalost že prepozno. Seveda pa naj vsak sam izbere aktivnost, ki mu odgovarja in naj uživa v tem kar počne. 

 

Trenutno stanje duha: sladke sanje.....

Uradno je v Sloveniji 130000 ljudi, ki ima diagnozo diabetes. Od tega jih je 91 % z diagnozo tip 2 in ostali smo tip 1. Številke so res velike in da bo mera še bolj polna pravijo, da bo diabetikov  v prihodnosti še veliko več. Zakaj tako je jasno vsakemu, ki malo pregleda statistike ogroženosti in kaj zahtevajo trenutni delovni trendi v svetu.......
Glede oskrbe diabetikov imamo pri nas dobro poskrbljeno, oziroma bi rekel, da smo v samem svetovnem vrhu pri dostopnosti terapij in pripomočkov, ki olajšajo življenje dabetikom.
Če se obrnemo samo na bližnjo okolico bivše države, vidimo, da imajo dostopnost zelo omejeno in predvsem, kar se tiče testnih trakov za diabetike tip 1 je stanje res slabo. Diabetik v Srbiji dobi 50 listkov na mesec iz sredstev zdravstvene blagajne, v Makedoniji dobi 100 listkov za celo leto, na Hrvaškem dobi približno 250 za tri mesece, v Bosni pa sploh nič ne dobi in pri nas dobimo približno 600 listkov za tri mesece. Seveda so te številke približne, oziroma za druge države sem jih navedel na podlagi pripovedovanaj diabetikov, ki živijo tam.
Za mene je to, kar se dogaja tam, živa katastrofa. Nobeden od odgovorni ne pomisli, da je na dolgi rok zaradi premalo meritev še več zapletov in posledično so stroški še višji, kot pa da bi dobili več listkov in bi bile meritve bolj pogoste in sladkor bolj pod nadzorom.
Tu se vidi, koliko je človeško zdravje vredno, ker te obravnavajo, kot strošek, čeprav je tip 1 avtoimuna bolezen, ki se zgodi zaradi različnih dejavniikov in smo v bistvu ljudje, ki imajo to smolo, da smo zadeli bingo z imenom tip 1.
 Če sem malo ciničen bi vsakemu od teh odgovornih dal samo za en mesec osebni komplet pripomočkov, ki jih mora uporabljati diabetik tip 1, da preživi. Se bojim, da bi že po tednu dni zahteval nazaj svoje staro življenje, ker bi hitro ugotovil, da to le ni tako simpl, kot je videti zadeva izza varne pisarne.............s polno obložene mize in .........
Vem, da je denar vedno problem, ampak vseeno je pri diabetesu tako, da je preventiva s pripomočki na dolgi rok najbolj uspešna.