Življenje z insulinsko črpalko ACCU-CHEK Spirit

Danes sem imel zadnji test pred naslednjo soboto, ko imam na razporedu ultro iz Celja v Logarsko v dolžini 75 km. Čeprav je bilo danes na razporedu samo 10 km ima vsaka tekma svoj poseben čar in ta je, da se je teklo na tartanu in smo lahko tudi rekreativni tekači okuslil, kako je tečti na progi dolgi 400 m in to znese 25 krogov na 10 km.

Seveda sem imel željo, da končno pade meja 50 min, ki sem jo lani zgrešil za dobro minuto in pol in glede na vse pretečene km letos, bi ta meja morala pasti brez težav. Res, da sem imel nekoliko težke noge, ker sem imel zadnjih 14 dni vsak dan trening, ker sem treniral vzdržljivost za Ultro. Seveda nisem pretiraval v dolžinah , ampk mi je bilo bistveno, da vsak dan pretečem okrog 10 km.

Pred tekmo sem spet moral ponoviti svoj standardni postopel priprave in ker je bil cuker samo 5,9 sem moral pojesti dodatne Oh v obliki H3O pro napitka plus HL beljakovinske čokoladke, kar je zneslo skupaj cca 45 g OH in bi ta količina morala zadoastovati za  sam tek. Ob tem moram še povedati, da sem imel še približno 1 E aktivnega insulina. Če bi šel bolj počasi,bi sladkor zadostoval, ker pa sem se pripravljal na svoj novi PB na desetki je bil tempo nastavljen na 4.50, kar pomeni, da je tudi sama poraba energije bila veliko višja. Družba je bila prav fletna, ker sem večino fantov in deklet poznal že iz mnogih tekem in je bil sam tek prav osvežujoče sproščen. Prvi km so minevali v temu 4.35 in sem bil celo nad mejo, ki sem si jo postavil edina težava se je pojavila v drugem km, ker so me spodnje stegenjsek mišice začele skeleti in to je bilo verjetno posledica preveč zavezanih superg in ta bolečina je trajala cca 4 km in potem popustila. Se dobro, da sem imel cepke na nogah, ki so opravile svojo nalogo zaradi teh nepredvidenih bolečin zelo dobro. Hidriran sem bil v redu in med samim tekom sploh nisem pil pijače in čeprav je bilo ozračje sveže po nočnem nalivu je v drugi polovici tekme že začelo pripekati in so verjento imel tekmovalci za nami malo slabše pogoje za sam tek, kar se tiče vročine.

Km so res hitro minevali in spodbujanje gledalcev ob progi je res pozitivno vplivalo na vse tekmovalce in kolikor sem si sproti preračunal sem ugotovil, da bo čas krepko pod limitom na koncu.

Sledil je še šprint, ki sem ga začel malo prepozno in čas 47.07 min pravi, da je to moj novi PB na 10 km in če zadevo primerjal z lansko desetko ugotovim, da sem čas izboljšal za več, kot 4 minute.

Zelo zadovoljen z samim časom in predusme počutjem na koncu, ki je bilo čisto normalo brez kakih bolečin in tudi cuker je pokazal vrednost 6,7, kar pomeni, da sem pravilno preračunal koliko OH rabim za sam tek.

Test za Logarsko je uspel v celoti in sedaj sledi samo še priprava suporta za Eriko, ki me bo na točno določenih krajih čakala z prepotrebnimi OH in predusme bom meril cuker, ker je to še posebej pomemben pri meni in še dobro, da imamo GPS navigacijo, ki zelo olajša suport Eriki, ker pač prvi del trase poteka ob Savinji in je z avtom težko biti zraven in se bova srečevala ob prečkanju cest.

Ker pa ta tak poleg tekmovanja, prinaša tudi dobrodelnost smo skupaj zbirali za Rdeče noske zamaške in tonerje ter z nakupom majic Never give up pomagali otrokom ZPM Ljubljana-Vič.

Dolgo časa sem se odločal, kaj naj naredim 4.9., ker takrat je Juriš na Vršič in Ultra maraton  do Logarske. Na koncu sem si rekel, da bo Juriš počakal na drugo leto, ker pač letos sem se posvetil teku z dvema glavnima ciljema sezone, ki sem ju že opisal v prejšnih prispevkih. Ker pač svoj plan teka pripravljam po občutku na mojo trenutno formo so se plani po Radencih tudi malo spremenili v smer daljših tekov.

Seveda treningi pridno potekajo po planu in sedaj sem ravno v zaključni fazi priprav za Ultro, ki so kombinacija teka in intervalov v hrib po cesti. Še prej bom pa imel 29.8. tek na tartanu v Domžalah, kjer je klasika na deset km in bo odličen pokazatelj trenutne forme.

Prejšni teden sem pa imel kar dve tekmi v enem dnevu. Zjutraj ob 10 uri tek okrog bohinjskega jezera 12 km in popoldan ob 17 uri še tek po Zagorski kotlini v dolžini 10.5 km. Bilo je zanimivo in predusme je bila narava na obeh tekih vredna občudovanja, ker pač tekači imamo čas tudi opazovati okolico, ker pač to sodi zraven. Kar se pa tiče počutja po drugem teku je pa bilo še boljše kot pri prvem, ker pač Bohinj ima specifiko, ker je treba prvih 6 km zelo paziti na poškodbe v Zagorju se pa teče po široki cesti iz Trojan v center mesta.

V Zagorju sem dobil zanimivo vprašanje od Franca, ki je mož Alenke in z obema skupaj tečemo na večini tekaških prireditvah. Vprašal me je:" Kdaj se je zgodil preklop v glavi, kar se tiče daljših tekov-ultre? "

Rekel sem, da so bili Radenci tisti, ki so mi naredili preklop v glavi in sedaj se ne sprašujem ali zmorem 42 km, ampak kje je zgornja meja, do kje lahko tečem, oziroma grem. Res je dober občutek, ko pretečeš maraton in predusme občutki zadnjega km so še zmerja zelo živi in čeprav sem v tem času naredil že veliko dodatnih km so mi na nek način dodatna spodbuda, da se da, če se hoče.

Kar se pa tiče cukrov, oziroma mojega diabetesa  na ultri v dolžini 75 km , ki jo mislim v približno osmih urah in pol pretečti je pa še v fazi usklajevanja, oziroma bova morala z Eriko določiti točke, kje me bo ob progi čakala, ker pač ne mislim vlečti vse zaloge s sabo, ker bi bilo enostavno  preveč robe in bi me ovirala pri teku.

Suport na tako dolgi preizkušnji je za diabetika eden od ključnih pogojev, da bom ultro tudi uspešno končal.

Bled je letos usojen nama z Erikko, da ga  večkrat obiščeva in včeraj je  bilo zabavno in predvsem zanimivo Z Eriko sva začela dan že zjutraj okrog desete ure čudoviti soteski, ki sliši na ime Vindgar in se je res splača pogledati. Pekel pri Borovnici je lep, ta krasota na Gorenjskem je pa še lepša, ker je manj naporna, čeprav ti pot skoz Vindgar in potem okrog na sv. Katarino in nazaj na izhodišče vzame več, kot tri ure.

Skratka kako izgleda tam  je pa spodaj video.

Si pa nagrajen z cca 150 m višincev in čudovito naravo, ter ogledom Blejske kotline, ki je pod tabo. Na poti imaš tudi pizzerijo Jurček, kjer se lahko  okrepčaš ter seveda dobiš čudovit pogled na Karavanke. Voda in visoke prepadne stene naredijo v tej poletni vročini pravo naravno klimo, ki te res osveži........

V Zaki sva bila že okrog tretje ure popoldan in sledilo je najprej kosilo ter sprehod ob jezeru do grajskega kopališča, kje se dobi najboljši sladoled in ta je celo domači produkt.

 Vitezi so že pripravljali vse potrebne sestavine za odličen nočni tek, ki je vključeval tudi otroški ter rekreativni tek, kot predjed glavemu dogodku noči. Gužve pri prevzemu številke ni bilo, ker sem jo dobil še pred uradnim odprtjem in se Vitezom za to lepo zahvaljujem. Sledilo je še poležavanje v senci, da sva malo odpočila noge, ker sva naredila že ene 15 km aktivnega sprehoda in je bilo nekaj moči prihraniti tudi za noč.

Rekreativnega teka se je udeležila tudi moja Erika in sem bil spet v vlogi njenega suporta in moram rečti, da sem prav užival, ko je tekla mimo in seveda dobila je glasno spodbudo.

Plan za desetko je bil, da grem pod 50 minutami, kar bi glede na mojo pripravljnost moral doseči  brez posebnih težav. Mislim, da je bila to prva tako "kratka" tekma letos, ker sem se večinoma udeleževal tekov, kjer je bilo 21 oziroma več km. Glede na gužvo sem si želel priti čim bližje štartu, ker sem vedel, da bo prvi km zahteval veliko potrpežljivosti.

Cuker pred štartom je bil 8,9 in imel sem približno eno enoto aktivnega insulina v podkožju in na 4 km me je čakala Erika z flaško H3O pro, kot doping za drugi krog. Skratka vse v mejah pričakovanj in pot do štarta sem si vzel, kot ogrevanje in testiranje vzpona za drugi krog, ki je bil zaradi varnosti tekačev dodan  letošnji desetki.

Na štartu sem v tisti gužvi čist zakuhal, ker ni bilo nobene sapice, ampak sem se tolažil, da je to dobro, da bom maksimalno ogret. Srečal veliko znanih obrazov in štart je bil točno ob uri in že sem se skupaj z sotrpini zapodil po cesti in naprej ob jezeru proti promenadi in nazaj proti Mali zaki v drugi krog. Ker mi je zaradi vlage Garmin čist podivjal se na njega nisem mogle zanašati in je bil moj tempo določen na podlagi mojega počutja.

Vedel sem, da bo  na tem teku srčni utrip zelo visok, ampak tako je če greš na polno. Skratka km so minevali zelo hitro in pri tem tempu res nimaš časa gledati okrog in si osredotočen samo na progo. Niti ni bilo prevroče, ker je rahlo pihljalo in ob prvem prihodu skozi cilj sem dobil pijačo od Erike, ki sem jo počasi srkal 4 km. Še dobro, da nisem imel mp3 s sabo, da sem slišal pripombo gledalca ob progi, da imam vezalko na copatu razvezno in je bilo treba tudi to urediti zaradi moje varnosti. Klanec ni bili preveč naporen in se mi je zdelo, da je še krajši, kot v prvo. Edino tako mini krizo sem imel na 8 in 9 km, kjer se mi je zdelo, da me noge ne ubogajo več, tako kot morajo in sem dodal še par dodatnih požirkov pijače, da se je zadeva umirila in predvideval sem, da mi je cuker padel, kar je bilo za pričakovati, ker je bila poraba OH nenormalno visoka  in potem je sledil še podaljšani finiš, ker so te gledalci ob progi, kar ponesli v cilj.......

V cilju sem končno lahko pogledal koliko mi je namerila 405 in ugotovil, da je bil plan več, kot presežen in sem bil lahko z svojim dosežkom več, kot zadovoljen. Se pozna, da je letos km že veliko v nogah in čas od lani sem izboljšalal za 4.12 minute, kar znese v metrih dobrih 900 m. V bistvu mi je pa še bolj pomembno bilo to, da sem tudi tako hiter tek preživel brez težav in tudi cuker je bil 3,5, kar pomeni, da sem pravilno ocenil "težave" na 8 in 9 km in sem na ta račun malo spusti tempo. Zaužil sem med tekom 25 g Oh v obliki H3O pro napitka, ki te res napolni z energijo in v cilju dodal še F1 bar čokoladno rezino, ki ima tudi 30 g Oh in  je bil cuker  5,5 .

Po pol ure sem se že toliko ohladil, da sem si privoščil še nočno kopanje in to je bilo res nepozabno doživetje, ker je bila vodo zelo topla, čeprav je bila ura že skoraj polnoč. Seveda je sledilo še preoblačenje in obvezna kremšnita za posladek. Hvala vitezom za tak dogodek, ki res popestri dogajanje na Bledu in to postaja že eden od vrhuncev poletne ponudbe v tem kraju in upam, da bo v prihodnosit še boljše. Tek po promenadi in pihalna godba iz Gorij je pa doživetje posebne vrste, ki ga priporočam vsakemu tekaču, da drugo leto proba, kja to nočna desetka sploh je.

Včeraj je bilo lepo na Bledu tako iz tekaškega pogleda, kot iz turističnega, ker je bilo vreme sončno in idealno za aktivne. V organizaciji Vitezov dobrega teka smo imel netekmovalno tekaško prireditev v kateri so spraševali naši Vitezi ali se gre lahko desetkrat okrog Blejskega jezera. Če vemo, da je krog dolg približno 5,8 km si kar sami izračunajete, koliko je bilo treba pretečti oziroma prehoditi, če si hotel dobiti diplomo. Seveda je vsak naredil toliko, kot je hotel, oziroma kar je imel v planu. Moj plan je bil čisto enostaven in to, da v manj kot 4 urah pretečem pravi maraton, kar znese malo več, kot 7,3 kroga okrog jezera.

Ob 6 uri sva že bila z Eriko v Mali zaki pri veslaškem centru, kjer je bil štart in sledilo je običajno preverjanje cukra in prvi km so minili v bolj sproščenem tempu, ker sem se moral ogreti, oziroma je bilo zjutraj prav sveže in še nobenega sprehajalca ter čudovita okolica, ki se je prebujala v čudovit dan in misli so ti kar odplavale.,....

Čeprav sem mislil, da bo to kroženje monotono sem se uštel, ker se je kar dogajalo če pa ne prej pa na štartu, kjer so nas vitezi pričakovali z bogato obloženo mizo, ki je kar vabila, da se ustaviš in probaš vse dobrote. Seveda sem se moral zadrževati, da se nisem preveč najedel, ker poln želodec slabo vpliva na sam tek. Edino kar sem sproti zaužil je bil H30 pro, ki se je spet izkazal za odlično hidracijo in z njim je bil sam tek lažji. Tempo je bil vseskozi zelo konstanten in polovičko maratona sem obrnil na 1.58.33 se pravi, da sem bil v okviru limita, ki sem si ga zadal. V drugem delu me je pa zanimalo predvsem to ali lahko ta tampo obdržim do konca, oziroma kaj to pomeni za splošno počutje. Sem bil kar presenečen, da tudi po 30 km ni bilo nobenih težav, kar se tiče mišic na nogah in edino tisti vzpon pri vili Prešern se mi je začel malo vlečti, ampak sem si rekel, da če bo rekord padel bo še slajši, ker vzponi niso ravno del maratonskih preizkušenj.

Cukra si nisem meril med samim tekom, ker sem se zanašal na svoje občutke in edino krizo sem imel med 35 in 38 km, ko so me začele boleti mišice in je tempo padel na 6.00. Seveda je to tudi posledica tega, da po Balatonu nisem nič tekel, ker enostavno ni bilo časa. V tej fazi teka sem sproti preračunaval, ali mi bo uspelo doseči cilj in matematika med tekom se je izkazala za dobro motivacijo, ker sem imel mp3 že poln kufer in sem ga za nekaj časa, kar izklopil. Seveda sem v zadnjih treh km spet pospešil in čas 3.59.29 pri 42,41 km pove, da sem svoj osnovni cilj izpolnil. Preostanek kroga sem potem dokončal z sprehodom, ker sem bil pošteno izušen in čeprav sem imel pijačo s sabo si jo nisem upal popiti, ker sem vedel, da mi je cuker ušel nad 10 in sem moral priti nazaj na izhodišče, da sem si dal insulin. Se je poznalo, da zjutraj nisem imel nič aktivnega insulina, ko sem štartal in sem bil dejansko več, kot dve uri brez insulina v telesu in samo tek je preprečeval, da bi mi cuker ponorel. Spil sem približno dva litra tekočine H30 pro plus pol banane. Čeprav se nisem preveč potil, ker me je vetrič prijetno hladil sem vseeno izgubil 1,5 kg teže v obliki tekočine. cuker na koncu je bil 12.4 in par enot insulina je bil odovolj, da sem lahko pojedle še kremšnito.

Skratka sedaj bom malo prenehal z temi dolgimi teki, ker bo poletje bolj namenjeno krajšim razdaljam in prva bo že čez 14 dni na Nočni desetki pravtako na Bledu.Se pa pozna, da sem začel km nabirati že januarja in je moja osnova vzdržljivost sedaj na nivoju, ki jo nisem imel še nikoli in to je še en dokaz, da rezultati pridejo šele, če si dalj časa aktiven in potem ti tudi dva vikenda zaporedoma ni težko pretečti maratona.

Letos sem naredi 8 krogov in če bom hotel postati vitez bom moral drugo leto dodati še dva in bom dobil odgovor na vprašenje iz naslova tega prispevka.

Seveda pa fotke povedo več, kot beseda in tu je še izbor dežurnega fotografa  od katerega sem si sposodil povezavo. http://picasaweb.google.com/TekaskaSekcija/AJhUhka10UEnmuDnevu02#

P.s.

Statistika Vitezov dobrega teka pravi, da smo naredili 777 krogov, kar znese 4568 km.

Z ekipo Srčnih sem se prejšni vikend podal na preizkušnjo, ki me je zanimala že kar nekaj časa, ampak ni bilo priložnosti, da bi si jo ogledal v živo. To je tek, oziroma ultra ki je dolga 212 km in gre okrog Blatnega jezera na Madžarskem. Skratka tekmuje se v več kategorijah in med drugim je tudi ekipni tek 5 tekačev v kateri ima vsak nalogo pretečti približno 42 km v dveh dnevih. Seveda gredo tudi solo, oziroma v dvojicah.

Vesel sem bil povabila Rajkota, da se pridružim ekipi Srčnih in ni mi bilo žal, da sem skupaj z Eriko preživel prijeten vikend v družbi tekačev, oziroma sem od blizu spoznal kaj to Balaton sploh je in moram rečti, da je to tek, ki ga priporočam vsakemu tekaču, da preizkusi svojo vzdržljivost.

Tega teka se udeležuje veliko slovenskih tekačev in jih je bilo prav lepo srečati, ker so res fejst fantje in dekleta.Kaj smo posneli v dveh dnevih si lahko pogledate v spodnjem filmčku. Se vidi, da je tam turizem na prvem mestu in je zelo dobro poskrbljeno za aktivno preživljanje prostega časa in imajo tudi  trajek, ki te popelje čez jezero.

Moj tek ni bil nič posebnega iz mojega stališča, oziroma če bi vprašal Eriko je bila pa kar v skrbeh. Seveda  je šlo za moj cuker, ki je bil ves čas tega potovanja nizek in sem v soboto in nedeljo imel 33,2 enot porabe inzulina. Prvi dan sem štartal okrog pol osme ure zvečer in sem res imel idealne pogoje za tek, ker je tudi sopara popustila in sem prvih deset km tekel v tempu 5.05. Cuker pred štartom sem imel 5.0 in sem spil H3o pro ter sva bila zmenjena z Eriko, da me na desetem km počaka in da novo dozo energije. Skratka z Garminom v avtu in koordinatami okrepčevalnic  je to simpl kot pasulj in tudi Erika ni imela težav z orentacijo.

Skratka na desetem km mi je namerila 2.0 in čeprav se mi je zdelo, da je cuker nizek sem bil tudi sam presenečen, da je tako nizek, oziroma je bilo to posledica tempa, ki je bil res hiter........ Seveda sem čokoladko herbalife in H30 pro dodal v svoj želodec in odvihral naprej in tempo spustil na 5.25 in nadaljeval proti cilju prvega dneva. Cuker na koncu je bil 3,1, kar pomeni ,da sem   v času 1.42.00 tudi uspešno končal svojih 20 km. Čeprav je bil ves čas cuker nizko se sploh nisem počutil slabo, ker je čokoladka herbalife odigrala svojo vlogoo dlično. Imajo nizek GI in traja več kot dve uri, da se vpije v kri in to ti daje konstantno energijo daljše časovno obdobje kar pomeni, da če imaš cuker nizek ti ne bo padel še nižje. Seveda tudi H30 pro naredi svoj del naloge odlično, ker te hidria in da vse tisto kar zgubi telo ob teku.

Drugi dan se je zadeva ponovila, samo s to razliko, da je bil cuker za malenkost višji in tu je bil vzrok razburjenje in živčki, ker sem se izgubil na progi zaradi zbrisanih puščic, ki so označevale kam moraš zaviti. Na ta račun sem dodal skoraj dva km več k svojemu delu pot in čeprav sem bil jezen zaradi tega se je na koncu vse skupaj porazgubilo ob dejstvu, da smo kot ekipa pretekli 212 km in skupaj dosegli cilj, ki smo si ga zadali na začetku naše avanture.

Skratka to, da lahko tečem z nizkim cukrom pomeni samo to, da svoje telo dobro poznam in znam odreagirati v takih situacijah.

V petek je pa že nov iziv in to  pot grem na Bled, kjer imajo tek, ki se imenuje, Ali jih lahko deset v enemu dopoldnevu. To pomeni deset krogov okrog Blejskega jezera. Skratka zadnje čase samo še mini ultre šibam in to me zelo veseli..........

Za mano je prvi del sezone, ki se je uspešno zaključil z maratonom in potem za pikico na i še z dolžinskim rekordom pretečenih kilometrov. Ko sem januarja začel s treningi, je bilo to zame nekaj novega, saj sem po navadi začel s tekom šele aprila. Menil sem, da zimski meseci niso primerni za tek, saj sem se bal, da bo mraz negativno vplival na moje zdravje. Letos je zima res kazala zobe, ampak sem ugotovil, da je tek po sveže zapadlem snegu prav zabaven. Z vsakim pretečenim kilometrom pa sem bolj spoznaval, da je bil ta strah votel. Moje zdravstveno stanje je bilo zaradi odlične forme celo boljše, kot je bilo po navadi v zimskem času. Cilji so bili v tistem času naravnani na vsak mesec sproti. Poslušal sem svoje telo in treninge prilagajal svojemu počutju. Spodaj je pregled pretečenih kilometrov po mesecih in okvirni tempo na kilometer.

Pozna se, da je dolgotrajni in predvsem redni trening pravi balzam za moje telo. Povečala se mi je vzdržljivost, pa tudi samo počutje je veliko boljše kot prej, ko nisem bil aktiven.  Tudi poraba insulina se mi je zmanjšala in na nek način se počutim svobodnega, oziroma zdravega. Občutki med tekom so nekaj posebnega, saj se zavedam, da je tek zame neke vrste insulin, ki mi znižuje previsok krvni sladkor. S tem, ko sem tako aktiven, prav gotovo preprečujem številne zaplete, s katerimi se soočajo mnogi diabetiki.  

Čas odklopa (v mislih imam čas, ko nimam priklopljene insulinske črpalke) je po dolgotrajnem treningu ali tekmi zelo dolg. Rekel bi, da na nek način rušim zdravniška priporočila, ki pravijo, da odklop od črpalke lahko traja največ tri ure. Priporočajo tudi, da je potrebno po dolgotrajni aktivnosti, bazalne odmerke insulina zmanjšati za polovico običajne vrednosti ali pa še manj in da je to treba izvajati najmanj 12 ur.

Skratka, kup dodatnih priporočil, ki jih je treba upoštevati. Če bi se jaz vsega tega držal, bi verjetno že zdavnaj obupal nad tekom, ker bi bilo vse skupaj preveč zapleteno.

Vsak tekač prilagodi ritem svojemu telesu in tudi jaz sem našel svojo pot. Ugotovil sem, da pri meni nekatera pravila oz. priporočila strokovnjakov ne delujejo najbolje, zato sem moral poiskati svoj način. Včasih je potrebna tudi drznost, da si upaš ravnati drugače, kot priporočajo zdravniki. Odklop po maratonu pri meni traja približno 11 ur, tudi bazalci po priklopu so spet normalni. Ugotovil sem, da po aktivnosti, ki traja 3 do 4 ure, telo potrebuje še približno 5 ur, da se umiri. V tem vmesnem času se hidriram in pijem veliko tekočine. Obvezna je meritev glukoze v krvi, ki jo izvajam približno na uro in pol, da ne pride do kakšnega presenečenja.

Štiri sezone sem rabil, da sem pretekel maraton in na to sem res ponosen, saj v mlajših letih nisem bil aktiven športnik in je bila moja edina rekreacija omejena na občasne sprehode z otroci in na košnjo trave na domačem vrtu.

Vsak mora sam spoznati, da je aktivnost  res zelo pomembna. Tu ne mislim samo na tek, ampak tudi na hojo, kolesarjenje ali kaj tretjega. Odločitev za aktivno življenje je naložba v našo zdravo prihodnost. To velja za vsakega zdravega človeka, za diabetika pa je ta segment še toliko bolj pomemben. Zapleti, ki lahko nastanejo pri sladkorni bolezni, so tisto, česar se boji vsak diabetik. Če si aktiven, pa je možnost zapletov veliko manjša.

Kar se tiče prehrane, je zadeva pri meni zelo enostavna. Herbalife hrana mi je dala ravno tisto, kar mi je manjkalo pri običajni prehrani. Vsi vemo, da je zdrava prehrana osnova, ampak čas je tisto, kar  mene zelo omejuje. Ker imam rad čokolado, sedaj to nadomestim z njihovo čokoladico oz. beljakovinsko ploščico. Ima veliko balastnih snovi in je idealen nadomestek normalne čokolade. Ima nizek glikemični indeks in malo ogljikovih hidratov. H30 pro je idealen napitek za tek in hidracijo. Uporabim ga lahko tudi za reševanje hipe, če pač ni drugega pri roki. Šejk pa je nadomestek za zajtrk in večerjo. Priprava ti vzame tri minute časa, vsebuje pa vse, kar potrebuje telo za normalno delovanje. Skratka – popoln obrok.

Seveda sama Herbalife hrana nič ne pomaga, če pri sebi vsak posameznik ne opusti še kake druge nezdrave  razvade. Pri FIT programu, če ga dobro obvladaš, je ravno to paradoks. Lahko "poješ vola" in ker si znaš pravilno dozirati insulin, je tudi sladkor v krvi idealen. Tukaj pa je lahko tudi  zanka. Če si pojedel preveč, se razlika pretvori v maščobne celice in teh oblog se je težko znebiti.

Rek, da se vse začne v glavi ne velja samo za tek, ampak ga lahko uporabimo tudi pri prehranjevanju.

Danes je bilo v Monsu tradicionalno srečanje družbe Roche z diabetiki, kjer so predstavili novosti, ki bodo dostopne v letošnjem letu pri nas. Nekatere so že v uporabi in tak je Accu chek NANO merilec, ki je prvi medicinsko tehnični pripomoček, ki je dobil nagrado za dober izgled, oziroma ima kup funkcij, ki so zelo uporabne pri vsakodnevnem življenju diabetika. izpostavil bi predvsem funkcijo izračuna povprečaj KS na 7, 14, 30 in 90 dni in to pred ali po obroku. Zadeva je zelo uporabna, ker lahko iz tega podatka približno izračunamo kakšen Hba1c je, oziroma nam da trende sladkorja pred obrokom in po obroku. Seveda je bilo tudi predavanje dr. Skvarče, kjer je govoril o insulinski črpalki in ali poznamo dovolj svojo zvesto spremljevalko in ali uporabljamo dodatne možnosti, ki jih ponuja sama naprava. Predavanje se mi je zdelo zelo uporabno, čeprav se imam sam za diabetika, ki obvlada FIt program in načeloma nimam težav z dovajanjem insulina v pravilnih odmerkih. Slišali smo kaj vse vpliva na samo delovanje črpalke in obnovili tudi pregled insulinov, ki so na trgu ter predusem njihove krivulje delovanja, ki so zelo pomembne pri delovanju črpalke in na to včasih pozabimo, ko si damo insulin v zaporednih dozah. Pomen bolezni za samo porabo insulina je zelo pomembno področje in seveda  zmanjšani ali povečani bazalci, ter sprememba profilov, glede na trenutne življenjske okoliščine.

Vsak slušatelj je sigurno našel kaj za sebe, ker pač ponavadi je tako, da če znanja o napravi ne obnoviš redno se določene možnosti čez čas porazgubijo in potem ne izkoristimo vsega, kar bi lahko od same črpalke.

Glavna zvezda večera je pa bila nova črpalka Accu Chek COMBO, ki prihaja  čez par mesecev na trg in bodo vsi meniji  v Slo. jeziku in bo imela neke vrste pametni daljinec. V bistvu gre za združitev klasičnega merilca KS  in aplikacije za delovanje črpalke v eno napravo Seveda ima tudi računalnik, ki bo računal bolus (za obrok) na podlagi vnešeni OH, ter kup dodatnih možnosti v obliki grafov, ker včasih je zelo pomembno, da podatke takoj pregedamo v realnem času ne da bi iskali računalnik in tipkali po menujih črpalke. Seveda sam prenos poteka brežično in tu je velika prednost, ki jo bodo lahko izkoristili predusme starši otrok, ki imajo diabetes, ker vemo kako so otroci aktivni in da so starši njihov angel varuh, Seveda bo več informacij tudi na njihovi spletni strani, ki jo najdete med povezavami na mojem blogu.

Skratka tehnologija gre naprej in veseli me, da tudi pri nas ne zaostajamo za trendi, ki so v svetu in imamo možnost dobiti večino tehničnih pripomočkov.

Kot zanimivost smo spoznali tudi diabetika, ki je edini v Sloveniji na insulinski črpalki že 24 let, kar pomeni, da si jo je nabavil že leta 1986 in je pripovedoval, kako je bilo na začetku in kakšne tehnične možnosti je imela. Seveda je bila sama naprava velikosti vokman in tudi funkcij je bilo veliko manj, ampak z njo je zadeve kar se tiče cukra vodil veliko bolj odgovorno in tudi dr. Mravlje mu je bil v veliko pomoč.Skratka zanimivo pri tej zgodbi se mi zdi preusem to, da je ta  diabetik tudi v tistih časih, ko ni bilo v Slovenji še skoraj nobenega znanja o črpalkah znal z njo živeti, čeprav so bile tehnične možnosti zelo omejene in je moral vso dodatno opremo dobiti Švici.

Seveda je sledil še družabni del, kjer smo si izmenjali svoje izkušnje in poklepetali z našimi gostitelji ob prigrizkih, ki so jih pripravili.

Danes zjutraj sem se zbudil malo kasneje, ker sem rabil malo več spanja, ampak to ni bistveno. Bistveno je to, da po 80 km, ki sem jih pretekel na 24 urnem teku v Grosuplju nisem čisto nič zmatran, noge si fit, koleno , s katerim sem imel težave še mesec nazaj je v redu,  mišice na nogah pa bi lahko rekle, da bi še kar tekle, ker so minimalno utrujene. Stopnice so še zmeraj iste in grem lahko po dve gor in dol, ker me še posebej veseli je pa to, da je bil cuker ful stabilen in je bil vseskozi v območju med 4,0 in 8,2 mmol/l.

Seveda so tudi CEP nogavice opravile svoj del naloge odlično in brez njih bi bil sigurno bolj trd in ne bi med tekom izvajal še raznih vrgolij.......

Seveda nisem tekel vseh 24 ur, ker toliko še nisem nor, ampak pravijo, da se zarečenega kruha največ poje. Skupen neto čas teka je bil 8.28.00, kar znese 6,24 na minto za km. Pri cca 14000 porabljenih kalorijah (podatek iz 405 ni ravno realen)  in povprečnem srčenem utripu 152. Lažji sem tudi za 1,5  kg, oziroma tukaj bi lahko napisal, da sem kuril maščobe (srčni utrip je bil pravi za to opravilo). Več kot štiri litre vode popil  in seveda še 5 vrečk H3O pro napitka in beljakovinske čokoladice HL 4kom , ki so bile odličen nadomestek prave čokolade. Seveda sem tekel odklopljen.

Seveda so to številke, k laikom jemljeo sapo, ampak eno dejstvo drži, kot pribito in to, da se maraton in predusem ultre teče z glavo in če je glava na pravem mestu ni ovir za dosego cilja.

Plan pred tekom sem imel, da pretečem dvakrat po 30 km, kot dober trening za Balaton, ki bo 18.do 20. junija na Madžarskem. Začeli smo v petek ob 18 uri in sem prvih 30 km obrnil v 3 urah ter šel počivat, ker na Balatonu bom imel tudi v dveh dnevih dva teka po cca 25 km in sem hotel videti, kaj bo sobotno jutro prineslo, kar se tiče nog in splošnega počutja.

 Ponavadi ne tečem dva dneva zaporedoma, kjer so razdalje več, kot 25 km. Sobotno jutro ni prineslo nobenega presenečenja, kar se tiče trdih nog ali slabega počutja, ker je bilo vse v mejah pozitivnih vibracij.

 Skratka drugih 30 km  sem pa obrnil v naslednjih  treh urah in pol in plan je bil izpoljen.

Počutje je bilo odlično in sem sklenil, da po kosilu in počitku zadnji dve uri teka še enkrat pridem tečti, ker sem se čutil še dovolj močnega in nisem hotel zamuditi zaključka teka.

Suport je bil kar v avtu ob progi in sem vsako urico, ozioroma po potrebi preveril cuker ter zaužil dodatne OH.

Seveda so bili podplati na momente kar pekoči in težavo sem reševal z menjavo superg in mislim, da sem preizkusil oziroma uporabil kar 4 različne modele. Brooks, Nike, Ascus, Saucony. Seveda so vsi prilagojeni za mojo nogo in tudi kakih žuljev ali otiščancev nimam danes in so prsti na nogah, kot pri kakem dojenčku.

Svoj rekord od lani sem popravil za celih 35 km in zgleda, da sedaj po polovici sezone že žanjem uspehe treningov od začetka leta. Tudi moje razmišlanje kaj zmorerm je po Radencih dobilo novo dimenzijo in sedaj ni več vprašanje ali zmorem 40 km. Sedaj je vprašanje, kje je meja, do kod  lahko grem.

Seveda se zavedam, da kot diabetik  z tekom in aktivno rekreacijo  odlično ohranjam svojo bolezen pod nadzorom in včeraj sem bil odklopljen spet skoraj cel dan, oziroma točno 11 ur. Vmes sem si dal samo za kosilo enkrat insulin, drugače sem bil pa "zdrav" tekač. Morate vedeti, da je diabetik tip 1 po takem času brez insulina že skoraj brez zavesti in ga reši lahko samo nujna medicinska pomoč ter flaška v žilo. Moj insulin je bil ves  čas moj tek in to mi res daje eno zavedanje, da se da marsikaj spremeniti na bolje pri sebi, če je le volja za to.

Lepo je bilo sodelovati na tem teku, ker je bilo veliko tekačev iz Tekaškega foruma in smo bili prav fletna družba ter smo še imeli čas za poziranje naši fotografinji Alji, ki nas je posnela v res zanimivih pozah.

Pravijo, da je tek mučenje, ko pa pogledaš fotografije tekačev vidiš, da smo vsi nasmejani, ker tečemo in zgleda, da je to prijavil eden, ki ni še nikoli probal tečti.

Skratka Adi Smolar že ve, zakaj je napisal komad, ki gre zraven fotk.

Ker ima vsaka zgodba dve plati je tukaj še pripoved Erike, ki je bila ob progi in je na svoj način zapisala svoje občutke ob mojem prvem maratonu.

Ko je Raf oktobra lansko leto po pretečeni polovički ljubljanskega maratona napovedal, da bo naslednje leto pretekel celih  42km, se nisem pretirano obremenjevala. Ko pa si je kmalu premislil in napovedal, da bo cel maraton pretekel že maja v Radencih, sem dojela, da misli resno.

Večina tekačev, ki jih poznava, je njegovo odločitev komentirala z besedami, da si je za svoj prvi maraton izbral najtežjega, Raf pa je odgovarjal , da se tega zaveda in da ga ne skrbi.

Kaj pa zdaj? Ker ga poznam, sem vedela, da ga nima smisla prepričevati, naj se ne loti tega podviga. Preostalo mi je le eno: Potlačiti svoje strahove in skrbi, ga podpirati in mu stati ob strani.

Vso pomlad je pridno treniral in se trudil, da bi bil kar najbolje pripravljen na maraton. To me je pomirjalo, pa vendarle… Kaj če bo šlo kaj narobe…? In kaj sploh lahko gre narobe?

Forma ga ne bo izdala, ker je dovolj natreniran.  Koleno mu zna ponagajati, ampak Raf je preveč trmast, da bi popustil bolečini. Psiha? Ne, v glavi so stvari na svojem mestu. Edina stvar, ki je mene resno skrbela in ki bi mu lahko pokvarila načrt, je bil njegov diabetes. Kljub temu, da ima Raf svojo bolezen dobro pod kontrolo, se lahko zgodi, da se nivo krvnega sladkorja obrne popolnoma v drugo smer od pričakovane. Včasih odpovedo vsa pravila in ekstremne razmere so lahko zelo nepredvidljiv dejavnik. Tukaj potem ne pomaga niti forma, niti trma, niti vztrajnost.

Vse te misli so se podile po moji glavi, vendar Rafa z njimi nisem hotela obremenjevati, saj sem se zavedala, da mu s tem prav nič ne koristim.

Veliki dan se je nepreklicno bližal. V izogib dolgi vožnji pred tekom, gneči in nervozi, malce pa tudi zato, ker sem imela v petek rojstni dan, sva se odločila, da bova ta konec tedna preživela v Radencih. In tako sva se proti Radencem odpravila že v petek popoldan, kjer naju je v hotelu Izvir čakala sobica.

Vse je bilo v znamenji številke 42: Mojih 42 let, štartna številka 42, in 42km, ki jih je bilo treba preteči.

Večer sva preživela v prijetnem druženju s sotekači. Šla sva tudi na krajši sprehod po Radencih, po večerji pa sva še malo zaplavala v bazenu.

Noč pred maratonom je bila čudna. Raf je mirno spal, kar je bilo zanj dobro, jaz pa nikakor nisem mogla zaspati. Glava je bila prepolna vseh mogočih misli… Tudi zjutraj sem že skakala po sobi takoj ko se je zdanilo. Seveda se je zbudil tudi Raf in rekel, če mislim dati kaj miru, ker lahko spiva še najmanj eno uro, ampak jaz preprosto nisem imela obstanka. Bilo je jasno, da je s spanjem konec in začele so se priprave. 

 V nahrbtnik sva pripravila vse stvari, ki bi jih morda potreboval, ko ga bom po pretečeni polovički čakala ob progi, jaz pa sem že čutila, kako mi v želodcu raste cmok - tisti zoprni občutek, ki se pojavi, ko imaš tremo ali te je nečesa strah. Raf se je odločil, da bo pred zajtrkom odtekel dva ali tri kilometre, jaz pa sem ostala v sobi. Sama s svojimi mislimi in kepo v želodcu.

Ko se je vrnil in sva odšla na zajtrk, mi je uspelo malo preusmeriti svoje misli. Trudila sem se, da mu ne bi pokazala kako zelo me skrbi in kako se bojim zanj. Mislim, da mi je kar dobro uspevalo. Po zajtrku sva se vrnila v sobo in ponovno preverila, če je vse v nahrbtniku. Sledilo je preoblačenje, mazanje mišic s smrdljivimi pekočimi geli in nekajkratno merjenje krvnega sladkorja.

Kmalu se je bilo treba odpraviti na štart.  Bilo je oblačno, idealno za tek. Srečala sva nekaj znanih obrazov, sledilo je skupinsko slikanje in izrekanje želja, da bi šlo vse po sreči. Do štarta je bilo le še nekaj minut in Raf se je moral odpraviti za štartno črto. Poljub in objem za slovo in že je izginil v množici, jaz pa sem se odpravila nekoliko stran, kjer je bilo manj gneče, da bi lahko slikala.

Gledala sem v tla, da ne bi kdo opazil mojih oči, ki so bile polne solz. Za trenutek sem  se počutila, kot da svojega dragega ne bom nikoli več videla… Vendar sem se spet zbrala, odgnala negativne misli in s fotoaparatom v rokah čakala ob progi. Od daleč se je zaslišalo, da so tekači štartali in čez minutko ali dve je pritekel mimo mene tudi Raf in odtekel naprej, svojim 42 kilometrom naproti.

Nekaj časa sem še stala tam, opazovala druge tekače, pozdravljala znane obraze, jim ploskala in navijala, potem pa sem se odpravila na sprehod. Imela sem približno dve uri časa do takrat, ko bo Raf pretekel prvi krog in ga bom spet počakala ob progi. Ni me pretirano skrbelo, saj je pretekel že veliko polovičk. Sprehodila sem se po parku ob zdravilišču in opazovala njegovo žalostno podobo. Očitno ni nikogar, ki bi skrbel za ta košček narave…

Počasi sem se odpravila v hotel po pripravljen nahrbtnik, nato pa spet na dogovorjeno mesto, kjer sem čakala, da Raf sklene prvi krog. Ko sem nestrpno pričakovala, kdaj bo pritekel, je k meni prišel Tone, ki je že odtekel svojih 21 kilometrov. Povedal je, da sta se srečala, da mu gre dobro in da se bo vrnil in zadnjih nekaj kilometrov tekel z njim. Zalo me je pomiril in res sem mu bila hvaležna.

Kmalu sem zagledala tudi Rafa, ki je prihajal po drugi strani ceste. Nasmejan mi je pomahal in takrat sem vedela, da bo vse dobro. V krožišču je obrnil in kmalu pritekel do mene. Sledilo je merjenje  sladkorja in merilec je pokazal 3,7, ravno prav nizko, da me je naslednji dve uri spet imelo kaj skrbeti. Raf je bil videti dobro, rekel je, da se dobro počuti in da mu gre super. Dala sem mu energijsko pijačo in ploščico čokolade in odtekel je naprej, v drugi krog.

Spet sem imela dve uri časa do takrat, ko bom Rafa pričakala v cilju. Tokrat nisem bila več tako mirna kot prej. Skrbel me je nizek sladkor in upala sem, da mu ga bo z energijskimi pijačami, ki jih je imel s seboj, uspelo obdržati na dovolj visokem nivoju. Šla sem v hotelsko sobo in začela mrzlično pospravljati. Kmalu sem se zavedela, da pravzaprav ne počnem drugega, kot prelagam stvari iz enega kupa na drugega in da to nima nobenega smisla. Prižgala sem televizijo, preklapljala iz programa na program, moje misli pa so bile ves čas pri mojemu Rafu. Čas je mineval zelo počasi in zdelo se mi je, da ura vsakič, ko pogledam nanjo, kaže isto. Zunaj je začelo deževati. Kaj ta dež res ni mogel še malo počakati?  Skozi priprto okno je prineslo vonj po cigareti. Čeprav že več kot dve leti in pol ne kadim, sem spet začutila željo, da bi eno prižgala. Že naslednji trenutek sem se zgrozila ob tej misli.

Nisem imela več obstanka v sobi. Vzela sem dežnik in šla k progi pozdravljat maratonce, ki so prihajali v cilj. Nekateri še vedno polni energije, drugi z zadnjimi atomi svojih moči, a eni in drugi vredni vsega spoštovanja in občudovanja.  Nestrpno sem pogledovala na uro in ko je kazala 4 ure in 10 minut od štarta, sem vedela, da bo kmalu pritekel tudi moj dragi. In res sem ga zagledala že minutko ali dve kasneje, ko je pritekel  izza ovinka. Nasmejan in neskončno srečen, da mu je uspelo.

S fotoaparatom sem ga posnela, kako je zmagoslavno z dvignjenimi rokami pritekel v cilj, nato pa stekla okoli odra, da ga objamem in nikoli več ne izpustim. Planila sem mu v objem in v trenutku so popustile vse zavore. Ulile so se nama solze, ki so se na najinih licih pomešale z dežnimi kapljami. To so bile solze sreče in brezmejnega zadovoljstva.

Raf, s tem maratonom si dosegel zmago nad samim seboj, svojo boleznijo in vsemi tistimi, ki so dvomili v tvoje sposobnosti. Rada te imam in neskončno sem ponosna nate. Vesela sem, da sem v velikem mozaiku tvojih priprav na ta podvig lahko droben kamenček prispevala tudi jaz.

Erika

Prvi diabetik z insulinsko črpalko v Sloveniji, ki je pretekel maraton.

Štiri mesece aktivnih priprav na moj prvi maraton je dobilo epilog v soboto točno ob 13.44.04, ko sem pritekel v cilj z visoko dvignjenima rokama in neizmerno srečen ter zadovoljen, da sem premagal sebe in svojo bolezen. Kako je to izgledalo si lahko ogledate v spodnjem videu, ki ga je posnela Erika-

 Sedaj pa po vrsti in se oproščam, ker je prispevek dolg, ampak vikend je bil poln čustev in predusem dokazovanja drugim, ker še zmeraj okrog sebe slišim opazko ali ti je to treba početi. Upam, da sem dal zgled tudi kakemu drugemu diabetiku, da bo poizkusil pretečti maraton, ker maraton se ne teče na moč, ampak predusem z glavo in to je tisto, kar je mene držalo ves čas teka. Seveda ne smem pozabiti tudi moje Erike, ki je imela dan pred mojim maratonom svoj rojstni dan in ker je igra številk včasih zelo zanimiva je bila tudi moja štartna številka, ki so mi jo rezervirali na Timing Ljubljana polna simbolike in sem bil zelo vesel, da sem jo imel na prsih, ker je na en način predstavljala tudi mojo Eriko. Seveda sem si rezerviral tudi vikend v termah Radencih, ker sem se hotel res optimalno pripraviti  in sva imela v petek še čas za romantičen večer.

Vedel sem, da nisem ravno optimalno pripravljen, ker sem imel zadnje tri tedne  težave z desnim kolenom in sem v tem času pretekel skupaj samo okrog 35 km, ampak prilagoditi se je bilo treba na novo situacijo in z masažami ter raznimi kremami in povoji sem zadevo toliko porihtal, da vsaj pri hoji nisem imel več bolečin. Zamenjal sem tudi superge in sem maraton odekel v ascics nimbus 11, ki so tudi prispevali svoj deleže pri tem teku. Skratka želja je bila velika, ampak pri maratonu gre lahko veliko stvari narobe že, če si zdrav, kaj šele pri meni diabetiku, ko moram paziti na višino cukra in štiri ure teka zahteva skrbno načrtovanje kdaj zaužiti Oh in kdaj pomeriti sladkor ter kdaj zaužiti tekočino. Erika je bila moja suport članica, ki je imela na obratu pripravljeno vse kar rabim za drugih 21 km. Seveda sem si pa rekel, da ne bom rinil z glavo skozi zid, če bom na koncu prvega kroga bil zmatran, oziroma bodo bolečine v kolenu prehude in bom rajši zaključil z tekom, kot pa tvegal kake hujše zaplete.

Edina olajševalna okoliščina je bila glede vremena, ker so napovedali hladno ter deževno in ker sem pred dvemi leti tekel v Radencih svojo prvo polovičko v zelo soparnem in vročem vremenu vem, da je vročina tukaj zelo hud nasprotnik maratoncem. V soboto zjutraj sem ob pol osmih  že odtekel prva dva ogrevalna km in sem bil prav presenečen, da še ni bilo gužve na prijavnem mestu in je bil tek prav sproščujoč za mene, ker sem res užival v lahkotnem tempu in petju ptic v parku. Nervoze še ni bilo in tudi sladkor je bil čisto normalen (5,7 mmol/l). Nervoza me je zagrabila slabo uro pred štartom in sem hodil non stop na wc in sem iz sobe prišel šele petnajst minut pred štartom, kar je bila v soboto prednost, ker je bilo zelo sveže. Srečal sem kar nekaj znanih obrazov TF in prav vsi so mi zaželeli srečo pri teku in pozitivne misli ti dajo dodatno energijo in spodbudo, da boš uspel.

Želja za prvi krog je bila samo ena in to, da ne začnem prehito in da predusem poslušam svoje telo in desno koleno, kaj mi hoče povedati. Štart je bil točno ob uri in gužva v prvih km je bila znosna in ker ni deževalo sem tekel kar v kratkih rokavih in sem si rekel, da me bo že tek ogrel na delovno temperaturo. ipod nisem tovoril z sabo prvi krog, ker sem si rekel, da ga bom v drugem bolj rabil in sem imel čas za opazovanje okolice in svojih sotekačev. Edina stvar, ki mi je šla na živce v prvem krogu so bile oznake km, ki so kazale tudi številke za drugi krog in so bile tako visoke, da mi je kar moralo jemalo, ampak kmalu je prišel še veter in sem imel več dela z njim, kot pa z opazovanjem km oznak ob progi. Čeprav je pihalo je bilo znosno, ker je bila kolona tekačev še strnjena in se je dalo z malo taktičnim tekom poiskati zaveterje sotekača pred sabo. Kilometri so minevali v tempu okrog 5.45 do 5.55 in tu bi pohvalil garmina 405, ki ti kaže kup podatkov in virtualni partner ti, da res dober pregled nad tvojim tempom.

Puls je bil nizek za mene in ga v prvem krogu nisem spravil nad 150. Kar se pa tiče same porabe OH za tek je bilo pa čisto enostavno, ker sem pred štartom spil eno vrečko H3O pro napitka (cuker je bil pred štartom okrog 6,5 mmol/l), ki ima cca 31 g Oh in kup dodatnih mineralov, oziroma vitaminov in to mi zadostuje za približno deset km. Potem je sledila že tudi druga vrečka tega napitka in dvakrat po pol banane ter 4 kozarce vode. Seveda bi bilo preveč lepo, da bi vse šlo po planu in desno koleno je na desetem km reklo, da je še tukaj in da moram paziti, kako stopam in kje tečem, ker je zelo zabolelo, če sem stopil v kako jamico, oziroma del poti je bil tudi makadamski in tam sem še posebej pazil.

Hvala bogu se je bolečina po parih km nekako unesla in sem zadnje tri km prvega kroga celo pospeševal in imel tempo okrog 5.40 na km. Obrat se je hitro bližal in ko sem videl cilj pred sabo nisem niti za trenutek pomislil, da bi zdrvel v cilj, ampak sem odločno obrnil ter pomahal navijačem in z nasmehom na ustih začel nov krog.  Res, filing je božanski, ko pred tako množico obrneš v drugi krog in veš, da te gledalci spodbujajo. Za prvim rondojem me je pa že čakala Erika, ker sem imel predviden pit-stop, če se malo izrazim po dirkaško. Pač moral sem doliti dodatne OH v svoj rezervoar in preveriti zrak v pnevamtikah, kar pri meni pomeni, da sem moral izmeriti cuker in na podlagi same vrednosti določiit taktiko za drugi krog. Cuker je bil 3,7 mmol/l in je bil relativno nizek, ampak se ga nisme nič ustrašil in sem vzel novo steklenico H3O pro napitka ter eno beljakovinsko čokoladico in gasa naprej. Ker pa me je adrenalin ful držal pokonci sem se po tridesetih metrih teka spomnil, da sem pozabil vzeti dodatne vrečke H3Opro za sabo in sem moral obrniti ter nazaj v pit-stop garažo. Matr sem bil jezen, ker sem takole izgubljal sekunde po nepotrebnem z dodatnimi metri, ki sem jih moral pretečti. Steklenico sem veselo tovoril z sabo ene 6 km, ker sem pil v majhnih požirkih in , da bo nesreča še večja sem se šele po kakem km spomnil, da sem pozabil vzeti z sabo ipod za preganjanje dolgčasa v drugem krogu, ker sem bil mnenja, da bom večino poti sam tekel, ker nas je bilo maratoncev na štartu manj, kot 200.

Seveda sem se moral z novonastalo situacijo hitro sprijazniit in spet sem bil nekaj časa cisto sam na progi z svojimi mislimi in opazovanju okolice ter predusem sem mislil pozitivno in to, da mi gre odlično in da je pred mano še manj, kot polovica in bo že šlo, če bo le glava zdržala. Veter je bil v drugem krogu res ubijalski in me je prepihal do kosti. Čeprav sem bil na progi že skoraj tri ure sem se minimalno preznojil. na 28 km sem pa ujel dve simpatični punci iz Novega mesta Ireno in Leticio in smo skupaj tekli do približno 34 km in debatirali. Tudi obe punci sta tekli svoj prvi maraton in je bilo prav lepo tečti v njini družbi, ker so km res hitro minevali.  Pojavljale so se že prve kapljice dežja in ker sem se počutil odlično sem na 34 km malo pospešil in zaželel obema puncama lep tek naprej. Na 36 km me je pa pričakla naš Tone, ki je rekel že pred tekmo, da me pride počakat in bo moj zajček za zadnjih 6 km. Skratka to se je takoj poznalo na tempu, ker sem začel pospeševati in so se časi gibali med 5.50 in 5.35 v zadnjem km.

Da bi mi kdo rekel, da bom po 35 km teka pospeševal pred maratonom bi mu rekel, da je ubrisan, ker sem mislil, da me bo na teh km že začelo pobirati. Seveda je nekaj teorija in praksa je meni povedala, da sem odlično razporedil svoje moči in sem res tekel z glavo, kar na maratonih tudi šteje. Prehitel sem celo ene par maratoncev v zadnjem delu, ki so bili pred mano in so plačali davek prehitremu začetku.

Ves ta čas druženja z Tonetom naju je začelo prati tudi od zgoraj, ampak sem si rekel, da me to ne bo ustavilo, čeprav me je na momente res zeblo, ker sem še zmeraj bil v kratkih rokavih.

Zadnji km je pa bil res nekaj posebnega . V meni se je nabirala pozitivna energija, ker sem vedel, da mi bo uspelo pretečti maraton in tudi navijanje Igorja, ter Samota, Zdravkota, Erike ter ostalih je bilo nekaj najlepšega, kar lahko maratonec doživi na progi. Sledilo je še glasno vriskanje, ko sem prečkal ciljno črto in komaj sem dočakal  Eriko, da sva si skočila v objem in oba sva od sreče zajokala. Takih trenutkov ne pozabiš nikoli in res sem vesel, da sem prestopil v klub maratoncev in dokazal, da ni ovir za dosego cilja, ki si ga zadaš, če je le glava na pravem mestu.

Sladkor v cilju je bil 3,4 mmol/l. Za drugi krog sem porabil enako količno dodantih OH, kot za prvi krog in tudi povprečen puls je bil 157, ter tempo na km točno 6 min. Tekel sem na nizkih obartih in to je ravno obratno, ko grem na polovičko in tečem na moč, kar se pozna na pulsu, ki je veliko višji.

Čpalke nisem imel med tekom z sabo in sem jo priklopil šele za večerjo, ker telo po maratonu rabi še ene par uric, da se umiri in vzpostavi spet normalno stanje. Večerja je pa bila res obilna in okusna.

Zahvala, da mi je uspelo kot prvemu diabetiku po parih letih pretečti maraton v Sloveniji gredo tudi moji Eriki, ki me je spremljala na večini tekem v letošnjem letu in tudi Toneta bi posebej pohvalil za nesebično pomoč v zadnjih 6 km, ki sva jih skupaj odtekla. Tudi firmi Roche se bi zahvalil za podporo pri tem mojem projektu in še celi vojski pozitivnih tekačev iz TF gre zahvala, da sem postal maratonec. Seveda ima tudi Herbalife hrana svoj deleže pri tem, ker je ta njihov H3O pro napitek res dobro deluje.

Če se ozrem nazaj sem pred 4 leti, ko sem začel z svojim tekom imel željo pretečti samo 8 km. Beseda maraton se mi je zdela znastvena fantastika in sem bil prepričan, da do te stopnje ne bom prišel nikoli. Veseli me, da sem se motil in upam, da je pot, ki sem jo prehodil navdih, še za kakega drugega diabetika, da poizkusi pretečti maraton ali pa prehoditi dolžino maratona, ker aktivno preživljanje prostega časa je za nas diabetike zelo pomembno in tega se premalo zaveda večina diabetikov.

Maj je tukaj in moje priprave na moj prvi maraton so končane. Zadeve so se do sredine aprila odvijale po planu in ko človek misli, da je vse pod kontrolo pride tisto, kar se boji vsak maratonec.

Zadnjih 14 dni sem tekel bolj malo, ker me je motila bolečina v desnem kolenu na zunanj strani kolena. Skratka strokovno se temu reče ITBand sindrom.

Masaže, počitek in razetegovalne vaje ter razna mazila so zadevo spravile v normalno stanje in sedaj ni več bolečin pri hoji in tudi pri teku je zadeva stabilna. Seveda vem, da se mi je to zgodilo v ravno nepravem času, ampak sem optimističen in grem v Radence na svoj prvi velik test zrelosti. Tudi od drugih maratoncev slišim znani rek, ki pravi, da je vse v glavi in tega reka se bom tudi jaz držal. V pričakovanju sobote me še ni zagrabila nervoza in bom ta teden naredil par lahkih treningov za raztegovanje, da malo misice ogrejem ter pripravim za maraton.

Cuker sam me niti ne skrbi tako na maratonu, ker se že toliko poznam, da vem, kdaj rabim  okrepčilo in me bolj skrbi dejstvo, da prvi krog ne bom začel prehitro, ker te adrenalin in evforija tekačev hitro požene čez limit tvojih sposobnosti. Seveda bo v Radencih zelo pomembna hidracija in tu se bom vstvljal na vsaki vodni postaji, ker vem, da jih vsako leto veliko konča  ravno zaradi te napake pri teku.

Bom v Radencih že dan prej, ker sem si podaljšan vikend rezerviral v hotelu in želim, da se res optimalno pripravim na svoj tek.

p.s.

Moram še potiskati prav poseben dres za ta maraton, ker želim, da mi to ostane v trajnem spominu in tudi številka, ki so mi jo prijazni organizatorji rezervirali bo imela prav poseben dvojni pomen za mene in mojo Eriko.

Rafael Ziherl iz Police blizu Grosupljega je zagotovo oseba, ki se ji velja pokloniti, saj se kljub odkritemu diabetesu tipa 1, ni vdal v usodo, pač pa se je lotil premikanja meja in dokazovanja, da se tudi s to boleznijo da teči. O svojih izkušnjah s tekom, do katerega je bila sprva skeptična celo njegova tedanja diebetologinja, piše blog (najdete ga na: www.spirit-diabetes.com), na katerem podaja veliko koristnih informacij v zvezi z njegovo boleznijo in športnim udejstvovanjem. Lani je Rafael pretekel svojo prvo tisočico, za letos pa načrtuje maraton v Radencih in Ljubljanski maraton, kar bosta njegova druga velika mejnika (do zdaj je namreč tekel »le« polmaratonske razdalje). Sodeč po vsemu smo prepričani, da mu bo tudi tokrat uspelo in bomo že maja na njegovem blogu lahko brali o njegovih izkušnjah z Maratona treh src.

 

Rafael o TF: TF prebiram že tri leta. Prebiram predvsem splošni del, kjer so popisane prireditve in kjer debatiramo o vsem kar se tekov tiče. Kritik niti nimam, ker vem, da zadeva postaja ogromna in zahteva veliko urejanja, oziroma takih vsakdanjih opravil, za katere večina uporabnikov sploh ne ve, da morajo biti postorjena.

Kako to, da ste se kljub bolezni odločili za tek?

Želel sem preprosto dokazati, da zmorem. Sprva me je vodila trma, ker so mi bližnji govorili, da je to preveč naporno in da bom med tekom doživel hipoglikemijo. V tistem obdobju svojega življenja sem res imel hude težave z nezavednimi hipoglikemijami in vse je zelo skrbelo, da bom imel med tekom enake težave, kot so se pojavljale doma.

Seveda so bile želje na začetku majhne in sem tekel krajše razdalje. Ob vsaki uspešno pretečeni razdalji pa je moja samozavest rasla in začel sem si postavljati vedno višje cilje. Učil sem se sproti in popravljal napake pri opremi ter tehniki teka. Na začetku mi je bil v veliko pomoč Tekaški forum, kjer sem dobil veliko koristnih informacij in spoznal veliko tekačev, ki imajo res pozitiven odnos. Vsaka njihova pohvala je pravi balzam za mojo dušo.

Načeloma vsak diabetolog priporoča, da je gibanje, oziroma redna telesna aktivnost, osnova za pravilno vodenje sladkorne bolezni. Ko sem svoji nekdanji diabetologinji povedal, da se želim ukvarjati s tekom, je bila nekoliko skeptična. Rekla mi je, da moram najprej urediti svoje težave s hipoglikemijami in hba1c (glikirani hemoglobin) spraviti v meje normale. Ravno v tistem času sam zaradi svojih težav z nezavednimi hipoglikemijami dobil insulinsko črpalko, ki je pomenila nov začetek pri vodenju moje bolezni. Z njeno pomočjo in s programom FIT (funkcionalna insulinska terapija) mi je uspelo zadeve glede diabetesa spraviti v normalne okvirje.

Vas je diabetes pri teku zelo oviral? Kako ste premagali težave?

Kot diabetik tipa 1 sem se moral na začetku dobro stestirati, oz. izvesti veliko meritev glukoze v krvi, da sem ugotovil, kaj pomeni določen napor za moje telo. Telesna aktivnost in insulin v telesu povzročita padec glukoze in težave lahko hitro nastopijo, če ne prepoznaš znakov nizkega krvnega sladkorja. Idealno bi bilo, da bi imel med tekom merilec sladkorja s seboj, vendar je prevelik, da bi ga lahko stlačil v tisti mali žepek.

Moji občutki so tisti, ki me vodijo skozi tek. Veliko je odvisno od tega, koliko aktivnega insulina imam v sebi in kakšen je tempo teka. Pred vsakim tekom imam določen protokol, ki ga ne izpustim za nobeno ceno. Obvezno preverim višino glukoze. Preračunam koliko časa je minilo od zadnjega dovajanja insulina in s tem določim koliko aktivnega insulina je še v telesu, saj je insulin v podkožju aktiven še 4 ure. S seboj vzamem dva gela in odklopim črpalko.

Kaj bi svetovali ljudem, ki se tako kot vi soočajo z omenjeno boleznijo?

Svetoval bi jim, naj zaupajo sebi in svojim občutkom, saj to je osnova, ko gredo na rekreacijo. Čeprav kdaj naletijo na težave, naj bodo vztrajni. Brez tega na začetku ne gre. Predvsem pa se morajo zavedati, da se rezultati telesne aktivnosti pokažejo na daljši rok in vsak bo presenečen koliko zmore, če vztraja za svoje dobro. Seveda pa ni rečeno, da se mora vsak diabetik ukvarjati s tekom. Naj si vsak najde tisto, kar zmore in predvsem kar ga veseli in zadovolji.

Zdravko, naš ultramaratonec, ima eno lepo misel, ki še kako drži in tudi diabetiki si bi jo morali zapomniti. Vse je v glavi !!! Misel, ki pove vse, kar rabiš za dosego cilja.

Do zdaj ste tekli »le« polmaratone, za letos pa ste si za cilj zadali največji tekaški prireditvi v Sloveniji, maraton v Radencih in Ljubljanski maraton. Se boste nanju še kaj posebej pripravljali?

Priprave za moja dva velika cilja te sezone so se začele že takoj po novem letu. V bistvu bom sezono razdelil na dva zaključena dela in trenutno je moja pozornost usmerjena na Radence v maju. Priprave potekajo po mojem planu, kjer sem si zadal cilj, da vsak mesec pretečem okrog 100 km. Vmes naredim še en dolžinski tek in seveda intervale.

Trenutno sem ravno na slabi polovici priprav. Moje počutje je odlično, kar me pa še posebej veseli, je to, da nimam poškodb.

Lani ste skupno pretekli 640 kilometrov. Nameravate letos to številko preseči?

Če se primerjam z večino iz tekaškega foruma, je moja kilometrina relativno nizka. Res sem presenečen, koliko nekateri forumovci pretečejo na mesec. Ravno ob zaključku lanske sezone sem dosegel s tekom svojo prvo tisočico. Pred tremi leti, ko sem začel s tekom, se mi je zdela to nedosegljiva razdalja. Za letos si nisem zadal cilja koliko km moram preteči, ampak sem prepričan, da bo padel rekord. Razlog je enostaven: prejšnje sezone sem začel z resnimi treningi šele marca, ker sem bil mnenja, da zimski čas ni primeren za tek. Seveda sem ugotovil, da je pozimi tek skoraj enak, kot poleti, le malo več oblačil moraš imeti na sebi.

 

Na kateri tekaški uspeh ste najbolj ponosni?

Uspeh za mene je to, da vsako tekmo pridem v cilj z nasmehom na ustih. Vem, da je to zmaga nad samim seboj in zmaga nad mojim zvestim spremljevalcem, ki me spremlja zadnjih 16 let v obliki diabetesa. Me pa veseli dejstvo, da je za mano že 11 polovičk.

Ponosen sem tudi na to, da me Kenijci več ne prehitijo za en krog na polovički, kar se mi je zgodilo na prvem polmaratonu v Radencih. Tudi psihološka meja 1.50.00 na polovički je premagana.

V veliko zadovoljstvo mi je bil tudi izpeljan projekt lani jeseni na Sladkih šest, kjer sem meril prostovoljcem-tekačem glukozo v krvi. Tu mi je pomagala tudi moja Erika, ki je prevzela glavno vlogo pri zapisovanju rezultatov, saj smo opravili več kot 200 meritev.

Zaenkrat se ukvarjam s tekom 3 krat na teden. Spet je veliko odvisno od prostega časa, oziroma počutja. Tečem ponavadi v popoldanskem času, ker združim prijetno s koristnim. Sin trenira strelstvo in ko njega odpeljem na trening, jaz tisto urico in pol izkoristim za tek na stadionu ali pa grem en krog po okolici Grosuplja.

 

Ste zadovoljni z urejenostjo tekaških prog pri nas?

V Ljubljani je solidno poskrbljeno za tek, ker Rožnik in PST uporabljam za trening. Bolj me motijo nekulturni obiskovalci s psi, ki niso na vrvici. Zgodilo se mi je že, da se mi je tak pes zapodil pod noge in občutek ni bil prav prijeten.

O svojih podvigih pišete tudi svoj blog. Kako to, da ste se odločili zanj?

Ko sem sam začel iskati informacije o tem, kako je biti diabetik - tekač in kakšne so priprave na tek, jih enostavno nisem našel. Bili so redki strokovni članki, ampak to mene ni zanimalo, ker sem hotel brati o izkušnjah diabetikov - rekreativcev. Prav to je bil razlog, da sem začel pisati svoj blog in deliti svoje izkušnje s tistimi, ki jih to zanima. Veseli pa me dejstvo, da poleg diabetikov moj blog berejo tudi ostali. Še posebej ponosen sem na to, da je že več diabetikov tekačev dobilo na ta način veliko koristnih informacij o tem, kako se da premikati meje mogočega.

Se poleg teka ukvarjate še s kakšnim drugim športom? Katerim?

Smučanje je moja velika ljubezen, vendar letos ravno zaradi priprav na maraton v Radence nisem veliko smučal. Ne želim tvegati kakšne poškodbe kolena, ki so z novo tehniko smučanja postale zelo hude. Tudi kolo bo v poletni sezoni spet v pogonu, ker imam letos jeseni še neporavnane račune od lanskega leta z Jurišem na Vršič.

Seveda pa grem rad na izlete v naše hribe, kjer mi je v zadovoljstvo to, da ko hodiš po tistih stezicah res začutiš utrip narave v vsej svoji neokrnjenosti.

Kako čas hitro beži. Se mi zdi, da je bilo še pred včerajšnim novo leto, ko sem začel s treningi, ampak čas gre res hitro naprej in tudi števec kilometrov. Marca sem dosegel svoj abolutni rekord v pretečenih km v enem mesecu. Številka se je ustavila pri 133 km in skupno sem pretekel letos 341 km.

 Številke so številke in tu jih ne navajm, da bi se z njimi hvalil, ampak predvsem zato, da tudi ostali, ki ne tečejo, oziroma ki samo berejo moj blog vidijo, da maraton ni hec in ga je treba vzeti zelo resno in se na to čimbolj optimalno pripraviti. Kilometrina je pa tisti dejavnik, ki ima pri tem zelo pomembno vlogo. S tem svoje telo navajamo na napor in predvsem na vzdržljivost, ki je pri maratonu zelo pomemben faktor.

Ravno zaradi tega sem si ta teden vzel mini pavzo in nisem tekel, ampak sem delal samo vaje za moč in  razgibavanje. Pravijo ,da je tudi "aktiven" počitek del treninga in to sem izkoristil tudi jaz.

Seveda mi je tudi jasno, da ni vse v treningu, ampak je treba poskrbeti tudi za pravilno prehrano in tu sem uvedel eno spremembo, kar se tiče samih prehranjevalnih navad.

Začel sem z Herbalife, kot dopolnitev moje prehrane ( zjutraj in zvečer) in imajo tudi zanimiv energijski prašek H3O pro za tek, ki ga koristim pred in med treningom. Moram rečti, da se je moje počutje zelo izboljšalo, kar se tiče same regeneracije in predvsem se mi je potreba po bazalnem insulinu (insulin, ki ga telo rabi, da okrbi vse organe z energijo) zmanjšala za 20 %. Zadeva deluje odlično in ker sem še zmeraj preveč težak za tekača si obetam ,da bom na ta način počasi prišel na svojo optimalno težo, ki znaša 80 kg.

Insulin ima eno  slabo lastnost in to, da ko si ga daš moraš jesti. Seveda v teoriji zadeva deluje, ampak praksa mi je pokazala, da sem po treningu bil zelo lačen in sem enostavno preveč pojedel, ker sem imel zaloge izčrpane in sem si moral posledično dodati več insulina in se je višek pretvoril v zalogo v obliki maščobnih celic. Pri Herbalife šejku pa tega občutka ni več in normalno pojem obrok ter hitro napolnim baterije.

Aprila imam v planu samo udeležbo na Formamaratonu, kjer bom tekel v ekipi Srčni in bom tekel približno 4 ure, da naredim še en pravi dolžinski trening. Drugače bom pa naredil še vsakotedenske intervale na stezi in predvsem tempo teke, kjer bo tempo na max. 75% srčnega utripa.

Vreme na žalost ni bilo nič pomladno, ampak to verjetno ni motilo nobenega, ki se je v nedeljo udeležil uradnega odprtja tekaške sezone v Sloveniji. Že lani sem imel v planu, da se udeležim polovičke, pa me je poškodba, oziroma bolezen udeležbo preprečila. Letos pa ni bilo težav in sem se prav veselil dejstva, da bom v svoji tekaški knjižici, kjer beležim katerih tekov sem se udeležil, obkljukal tudi Sežano. Darko je bil šofer in seveda Erika suport ekipa, ki prav pride še posebej, če si diabetik.

Formalnosti so bile hitro urejene, kar se tiče dviga številk, margarine in seveda jubilejnega stolčka, ki bo prišel prav ob bodočih udeležbah na raznoraznih tekaških prireditvah. Sem se dobil tudi z Dejanom, ki je v Sežani tekel svojo prvo polovičko in je tudi diabetik.

Že pred štartom sem si rekel, da bom šel na polno, ker sem hotel narediti en test, da vidim, kje sem. Cuker je bil 7,9 in sem spil še pol litra vode z H3O pro napitkom, ki se je že v Gorici izkazal za učinkovit dodatek. Aktivniega insulina je bilo okrog 1 E in z sabo sem imel 2 gela ter magnezij. Energija, katera bi doma  zadostovala za cel dan na kavču in še Tv bi zraven lahko lažerno gledal in verjetno ne bi ponucal vsega......

Prvi km standardna  gužva in ko smo se ločili  sem lahko začel pospeševati. Klančki so bili ravno pravšnji, da si jih čutil in že smo bili v Lipici, kjer sem imel srečo, da sem videl čredo lipicancev, ki so ob ograji dirjali mimo nas in nam pokazali kaj je slog in stil. Res prijeten občutek, ki je zelo poživil ta del poti in nas opomnil, kdo so gospodarji te kraške pokrajne.

Samo počutje je bilo idealno in tudi vreme nam je šlo na roko, ker ni več rosilo in edino veter na posamenzih odsekih je bil malo moteč, če nisi imel zavetja tekača pred sabo. Okrepčevalnice so bile dobro založene in prvi gel na 9 km (Bazovica) sem počasi glodal 1 km ter ga na desetem tudi zalil z vodo. Proga se je do tu večinoma vzpenjala in potem je sledil tek po cesti navzdol, kar se je močno poznalo na tempu, ki se je bližal 4,30 na minuto. Seveda je vsega lepega bilo hitro konec, ker smo se že bližali Trebčam, ki so na 15 km in tu je cesta zavila nazaj po ozki makadamski cesti proti Orleku. Gel pa magnezij sta že bila v želodcu in sledili so še zadnji 4 km do cilja. Seveda se je poznalo, da sem bil na 100 posto obremenjenosti in to se je poznalo predvsem pri pulsu, ki je  bil od 16 km v rdečem polju. Mišice so bile še čisto normalne in bi zmogle napor, ampak glava je rekla, da je brez veze pretiravati in sem šel z malo rezerve v te zadnje klančke . Seveda mi je tempo pričakovano  padel na 5, 35 v zadnjih treh km in potem je sledil mrk Garmina. Res, da je začelo spet rositi močneje, ampak to ne bi smel biti vzrok odpovedi ure in sem bil jezeen tudi zaradi tega, ker sem izgubil pomemben podatek na kakšni višini je puls. Gledalcev je bilo vedno več ob progi in ko si prišel na vrh nadvoza je sledil samo še dir v dolino proti cilju. Zdelo se mi je da sem blizu PB, oziroma sem bil prepričan, da je šlo pod 1.50.00.

Rezultat 1.49.31 pove, da sem svoj Pb zgrešil za celih 20 s, ampak se sploh ne sekiram, ker vem, da bo še dovolj priložnosti za popravni ispit. Tudi samo počutje je bilo idealno in sem bil res presenečen, da me meča niso bolj bolela in je bila hoja po stopnicah skoraj brez bolečin. Verjetno se pozna že več, kot 300 km, ki sem jih pretekel letos. Cuker je bil 6,7 in sem kljub odklopu ter zaužitih 55 g Oh obdržala normalno vrednost.

Tale marec je bil nor, kar se tiče tekem in dolžinskih km in bo ta teden sledilo malo počitka, oziroma bom naredil samo malo razgibalnih vaj in en lahkoten trening v pogovornem tempu.

Res sem vesel,  tudi zaradi Dejana, ki je uspešno premagal svojo prvo polovičko in mu iskreno čestitam za ta njegov rezultat, ker vem kako je biti prvič na polovički in kakšne misli se ti podijo po glavi in se sprašuješ ali bom zmogel, oziroma ali bo cuker v redu. Seveda si tudi Darko zasluži čestitke, ki je tudi izboljšal svoj čas od lani. Vse je v glavi je rek, ki se ga splača zapomniti, ker dejansko nikoli ne veš, kaj si zmožen, če se ne odločiš.

Da bi mi kdo rekel, pred parimi leti, da bom k Eriki namesto z  avtomobilom, prišel z svojima nogama bi mu rekel, da se mu je zmešalo. Seveda se zarečenega kruha največ poje in prišel je tudi ta dan, ko sem se odločil, da bom vzel to razdaljo za en kvaliteten dolžinski treninig v sklopu priprav na Radence.

 Dan je bil idealen za tek, čeprav me je na začetku kljub sončku malo zeblo(-1 C), ampak se je z km tudi ta občutek izgubil, ker se je telo ogrelo na delovno temperaturo.Tekel sem čez pokrajno, ki je moja domača in sem jo z avtom prevozil že ničkolikokrat, ampak je bil tek res prijetne, ker sem videl stvari, ki jih iz avta sploh ne opaziš.

Edina dilema pred tekom je bila voda. Nisem hotel tovoriti s sabo steklenice, ker vem, da bi me ovirala pri teku in sem se odločil, da bom vodo vzel v gostilnah in na črpalkah ob poti. Geli in seveda telefon so bili z mano, ker itak nikoli ne veš, kaj te doleti na poti. Ipod je tudi bil moj sopotnik in je bil prijetne  prenašalec glasbe, ki ti poživi sam tek.

Promet me ni skrbel, ker je bila nedelja in je večina ostala in delala razna domača opravila. Videl sem, da je bil avto v središču pozornosti, pred večino domačij ob poti in so jih veselo prali..........

Sama proga je potekala čez vasi ljubljanskega zaledja, osrednji del skozi samo Ljubljano in zadnji del po PST. Bili so tudi vzponi, kot spusti in najvišja točka, ki sem jo dosegle je bilo 520 m na Pancah. Tempo je bil prvih deset km okrog 5.45 in tudi navzdol nisem povečal hitrosti, ker sem vedel ,da je še kar nekaj km pred mano in mi je bilo bolj pomembno, da srčni utrip držim pod kontrolo.

Vmes sem si vzel tri vodne postojanke in to na Pancah (8km). črpalka na Litijski (21km) in črpalka na Tržaški (30 km) . Seveda sem poleg vode tudi gele zaužil. Do Murgel je bil sam asvalt in ko sem prišel na PST je bilo pa čista groza. Blato, sneg, voda in luže raznih oblik. Zgleda, da je sonce naredilo svoje in se je vse počasi odtajalo in sem bil po desetih metrih tega blata do riti pošprican in sem si rekel, da je brez veze iskati idealno linijo in sem pičil kar po sredini.

Tu še ni bilo obiskovalcev, ampak v Kosezah je bil pa PST poln in vsi so skakali levo desno, da ja ne bi stopili v lužo. Prehitevanje je bilo kar zabavno in ene parkrat sem za las zgršil gospo ali gospoda, ki se je odločil, da bo spremenil smer hoje v mojo  in sem tudi jaz moral iskati nadomestne poti.

Cilj se je hitro bližal in sem komaj čakal, da sezujem mokre superge, ker je bilo vode res preveč. Samo počutje je bilo skoraj idealno in razen mišič ni bilo drugih težav. Tempo je seveda pričakovano padel na okrog 6 min, ampak sem bil bolj vesel dejstva, da je bil povprečni srčni utrip 160.

Pri Eriki me je pa čakalo presenečenje in to sem opazil šele, ko sem stopil na dvorišče. Na vhodna vrata je napisala napis cilj in je rekla, da me želi videti, kako bom v cilj prišel po stopnicah. Seveda ni bilo težav in sem dokazal, da tudi stopnice po skoraj 37 km ne predstavljajo ovire.

Prav užival sem vso pot in verjetno bo treba zadevo ponoviti ob drugi priložnosti, Dodati bo treba še kako vodno postajo, ker sem na koncu imel čisto suha usta in sem dobil že prve znake dehidracije, ampak so se zadeve kmalu  normalizirale. Tudi kosilo z govejo juhico, krompirjem , solato in mesno štruco je prispevalo k lepem zaključku dneva.

.....in za spremembno ne bom pisal o svojih tekaških "podvigih", ampak se bom osredotočil na zgodbe, ki jih slišim o mladih diabetikih in njihovem odnosu do sebe in svoje bolezni. Seveda mislim na čas, ko pridemo v pravo puberteto in nas enostavno začne metati, oziroma smo najbolj pametni na tem planetu in seveda zraven sodi še kup vprašanj na katere si ne znamo odgovoriti. Vsak od nas ima svojo izkušnjo, kako je preživel ta nori čas in kako se je dokazoval pred vrstniki.

Drugačna zgodba so pa mladi diabetiki, ki morajo poleg vseh mozoljev , ki jim grenijo miren spanec, imeti še "popolen" nadzor nad glukozo v krvi , ter predvsem pravilno ukrepati, ko pride do padca ali dviga glukoze v krvi. Zadeva se sliši v teoriji zelo enostavna, ampak praksa je na žalost veliko bolj kompleksna in tudi stresna.

Da ne govorim o tem, da so mladi diabetiki na nek način zaznamovani in se počutijo manjvredne, oziroma imajo občutek, da ne bodo zmogli in pred vrsatniki skrivajo svojo bolezen, ker se bojijo zavrnitve.

Hrana predvsem nezdrava je na dosegu roke in se ji je težko upreti, ko vsi okrog tebe veselo jejo, kar jim pade na pamet in samo ti, kor diabetik moraš paziti kaj daš v usta. Skušnjava je zelo huda in se ji je težko upreti. To ne bi bilo niti preveč narobe, če bi si dal pravilen odmerek korekcije, če si se pregrešil.. Problem nastane, ker si ne dajo insulina in tudi meritve ne izvajajo tako pogosto, kot bi morali in začetek katastrofe je tu. Cukri so veliko višji, kot so priporočeni in posledično je tudi hba1c veliko slabši, kar pomeni na dolgi rok, da so možnosti za zaplete pri diabetesu veliko večje.

Seveda imajo vso strokovno pomoč tako zdravstvenega osebja, kot domačih, da bi pravilno vodili svoje zavedanje o svoji bolezni, ampak delajo po svoje in se požvižgajo na vsa pravila ter si mislijo, da se to njih ne tiče. Kdo bi to razumel ?

Zgleda, da je res osnovna težava v tem, da enostavno ne prenesejo več nadzora, oziroma govora o tem, da je samokontrola osnova skrb vsakega diabetika. Seveda sem prepričan, da se posredno zavedajo kaj tvegajo s takim početjem, ampak, ko si mlad ne razmišljaš,  kaj bo s tabo čez dvajset ali več let.

Pogovor seveda pomaga, ampak ga mora biti zelo veliko in predvsem mora biti strpen, ker je včash takemu uporniku težko dopovedati kaj je prav. Groziti z odvzemom črpalke (večina jo ima) za določeno obdobje, ni ravno prava pot.

Na koncu ti diabetiki spet ostanjejo sami s svojimi strahovi, pričakovanji, željami, sanjami in predvsem od njih je odvisno ali bodo te težave hitro premagali in zaživeli polno življenje. kar je kljub tej dodatni oviri možno.

 Naši zahodni sosedje pa imajo idejo, kako poimenovati polovičko, ki sem jo danes pretekel v Veroni. Polovičko so poimenovali po najbolj zaljubljenem paru na svetu, ki je svojo ljubezen izkazoval prav v Veroni in vsi vemo ,da gre za R&J.

Ampak tekači , ki smo se danes zbrali na tem maratonu in polovički smo imeli  malo drugačno skupno ljubezen in to je ljubezen do teka, ki se je ustavila pri številki 8000. V Verono sem odpotoval v družbi svoje Erike, ki je izjavila, da dokler ne vidi tistega znamenitega balkona R&J ne gre nazaj in zadnji trenutek se  nama je pridružil tudi Zdavko. Legenda TF, ki je pred dobrim tednom pretekel v 4 dnevih Slovenijo iz Rateč, do Čateža.Skupna dolžina km je bila 220. Skratka jaz sem še vajenec napram njemu, ampak ga vseeno občudujem, ker smo se veliko pogovarjali in sem izvedel marsikatero zanimivost, ki jo bom lahko  uporabil pri svojem treningu. Prvo in glavno vodilo, ki ga Zdravko vedno spoštuje je, da je vse v glavi in če imaš zadeve tam pospravljene ni ovir za dosego svojih ciljev, pa čeprav so še tako nemogoči.

Priprave so že utečene in ker smo parkirali samo dober km od štarta (bližje, kot na LM jeseni) je bilo časa dovolj tudi za hiter ogled Arene in startno prireditvnega prostora. Seveda smo srečali tudi ostale TF

Pred tekom nisem imel nobenih želja, oziroma ciljev, ker sem tekmo vzel, kot še eden v nizu treningov in sem si rekel, da bom svoj tempo prilagajal trenutni inspiraciji. Seveda je bila gužva prva dva km skoraj nemogoča in je bil tempo relativno počasen in se je gibal okrog 6 min za km. Občutki so bili zelo pozitivni in ker sem moral prehitevati počasnejše pred sabo sem počasi začel stopnjevati tempo. Najpej na 5.25 potem pa na 5.15 in počasi proti 5.00 in še nižje. Skratka od petega km je bil tempo vseskozi okrog 5.00. Na 9 km sem zaužil prvi gel in ga počasi glodal 1 km, da sem na okrepčevalnici spil par požirkov vode in potem spet na polno naprej. Že tu sem preračunal, da če bom nadaljeval s takim tempom, da bo šlo pod magično mejo 1.50.00, ki sem mi je že ene parkrat izmuznila.

Je pa bilo zanimivo na 8 km, ko smo tekli po predmestju Verone in se je kolona tekačev že raztegnila na par km in so seveda vsi domačini morali čakati na prosto pot za prečkanje ceste, ki jo pa seveda ni bilo. Starejši gospod pa veselo stopi na prehod za pešče in jo mahne s palčko čez cesto. Še dobro, da so pred mano zagnali vik in krik in sem se ga za las izognil, da ga ne bi podrl, oziroma bi se ta izlet ateka lahko slabo končal, če bi ga kdo od tekačev zadel.

Km so hitro bežali in res sem bil pozitivno presenečen nad svojim tempom, ki je še vedno bil konstanten okrog pet minu. Se vidi, da so treningi v januarju in februarju ter dolžinski teki naredili veliko dobrega mojemu telesu in sem lahko to prenesel tudi na tekmo. Na 16 km sem odprl drugi gel in ga spet pod jezikom počasi topil. Sama poraba vode je bila med tekom minimalna, ker je bilo prijetnih 10 stopinj in so bili pogoji idealni, razen na parih mestih je malo pihalo.

Pogled na 17 km, ko smo se ločili maratonci in polmaratonci čez reko  je bil veličasten. Zgledalo je kot, da smo reka, ki se premika po kopnem in ji ne vidiš konca. Potem smo prišli že nazaj v staro mestno jedro, čez tisti znameniti srednejeveški mostiček in ko smo tekli čez strogi center mimo hiše z R&J balkonom, mi je dalo še dodatne energije in sem zadnje tri km imel tempo 4.35. Skratka bilo je noro in se mi je zdelo, da lebdim in da sanjam.

Pika na i je pa bil prihod na cilj, oziroma tek skozi Areno in tu so te pričakale fanfare, ter preproga po tleh, ki so pozdravljale vse tekače, ki smo se bližali cilju na polovički.  Pogled od spodaj na tribune tega  bisera kulturne dediščine je impozanten in te navdaja s ponosom , da si del te zgodbe novodobnih gladiatorjev, ki smo sedaj samo tekači in je naše glavno orožje tekaški copat ter močna volja, da zmoremo.

Prihod v cilj je bil spet zgodba zase, ker so ti takoj dali  v roko folijo, da si se ogrnil  in je ciljni prostor zgledal, kot da bi padli v trezor z premikajočim zlatom, ker se je vse bleščalo v zlati barvi.

Čas 1.49.11 je novi PB na 21 km in sem svoj rekord izboljšal za skoraj 3 min. in sem še bolj, kot časa vesel dejstva, da sem prišel v cilj svež in niti ne preveč utrujen in se mi je zdelo, da bi lahko še en krog odtekel. No za te želje bo še dovolj časa, ker za drugo leto bom lahko sprobal tadogo varijanto.

Kar se pa tiče cukra je pa zadeva sledeča. Pred štartom sem imel 9,5 in sem spil še pol litra hidratne tekočine z cca 50 g Oh, ter imel sem še 1 E aktivnega insulina. Pumpa je počivala pri Eriki. Vmes sem se zanašal na svoje občutke in tudi ni bilo preveč prostih misli, ker sem itak imel shuffle s sabo. Dva gela sta vmes dodala 50 g Oh. Na cilju je pa cukermeter pokazal 5,4, kar pomeni, da me tudi hud tempo, ni preveč izčrpal in sem res vesel, da sem za ta čas v solidni kondiciji, ki jo bom pa moral za maj še občutno dvigniti, da bodo zadeve pod kontrolo.

Zanimiva je tudi tale fotka, kjer so kontrolni časi med tekom in iz katerega se vidi, da sem vseskozi povečeval tempo Časi so v bruto vrednosti ( več kot 4 min pribitka) in od  5 km do polovičke sem prehitel več, kot 550 sotekmovacev.

Skratka na naš največji kulturni praznik sem se odločil, da bom ta dan izkoristil za malo drugačno praznovanje in sem se v dužbi približno 50 tekačev udeležil maratona, ki so ga organizirali Vitezi dobrega teka in je posvečen ravno našemu največjemu pesniku v spomin. Vse kar je bilo zanimivega je zajeto v spodnji kompilaciji in vsem želim užitke ob gledanju.

Bilo je kar mrzlo, ker je termometer kazal minus 6, ampak to nam ni vzelo volje od teka in prepričan sem, da je marsikateri mimoidoči, ki smo ga srečali samo zmajeval z glavo in si mislil, da nismo čisto pri sebi......

Ker je ta tek štel za dober treninig se sploh nisem obremenjeval s časom, ampak mi je bilo bolj važno, da imam konstanten tempo. Proga je potekala čez center Kranja, kjer so ravno pripravljali stojnice za obiskovalce in potem je šla po stari cesti proti Vrbi. Edina nevarnost je bil promet, ampak smo se z obojestranko potrpežljivostjo uskladili in ni bilo nobene poškodbe med tekači. Seveda smo imel tudi mobilne okrepčevalnice s sabo, ki so poskrbele za prijetno počutje in predvsem osvežitev.

Kar se tiče mojega cukra je bil zelo stabilen, ker sem ga imel na začetku 8,5 in še približno dve enoti aktivnega insulina v sebi. To pomeni, da sem pričakoval padec sladkorja v prvi uri teka  in se je to tudi zgodilo, ker je sladkor padel na 5,4. Moram še omeniti, da sem pred štartom spil pol litra energijske pijače, ki je vsebovala približno 55 g OH. 2 dl cokte in par piškotov je bilo dovolj za neslednjih pol ure teka in cuker je bil ob naslednji meritvi 4,9. Sledil je gel in pol litra vode z dodatki magnezija,mineralov in vsega kar rabi športnik. S tem cukrom sem tudi prišel v cilj in to je bilo čisto po planu, ker sem imel tempo  okrog 5.45 in pri tem temu je poraba energije v mojem telesu relativno nizka. Vse skupaj sem zaužil približno 6 dl cockte, 1 gel, frutabelo pol litra iso sport tekočine. Cuker je bil pod kontrolo, kar pa ne bi mogel rečti za mišice.

Hujšega ni bilo, ampak vseeno me je prvih osem km bolelo v obeh nogah od kolen navzol. Vzrok je bil predvidevam prehiter začetek in mraz in sem se zato relativno pozno ogrel na delovno temperaturo. Ko sem se pa začel potiti  je pa šlo po planu in na določenih delih proge tudi hitreje. Na sami progi sta bila tudi dva relativno strma klanca, kjer sem skoraj izgubil dušo, ker sem tekel v hrib in ker nisem ravno vajen takih strmin, sem na vrhu komaj lovil sapo in sem rabil kar nekaj časa, da sem puls umirl. Zadnjih 8 km je pa spet šlo po planu in edina skrb na zadnjih km je bila, da ne telebneš po tleh, ker je bila cesta skoraj poledenela in zamrznejna.

Seveda je bilo zanimivo opazovati zasneženo naravo in čeprav sem te kraje iz avta videl že velikokrat so se mi zdeli čisto drugačni in predvsem veliko lepih kotičkov sem videl ob poti in jih bo treba raziskati. Zanimivo je bilo tudi zadnjih par km pred Vrbo, ker smo na cesti srečali veliko pohodnikov, ki so hiteli v Vrbo na državno proslavo. Drugo leto bo treba spet priti, ker je tale tek res nekaj posebnega in ti da neko notranjo motivacijo za naprej in prav veseli me, da sem s tekom zaznamoval naš kulturni praznik.

Prvi mesec je že za nami in kar ne morem verjeti kako hitro je mimo. Ponavadi so se mi ti zimski meseci vlekli kot megla, sedaj pa se mi zdi, da je mesec dolg 14 dni. Verjetno je vzrok temu tudi moja takaška aktivnost in če pogledam poročilo za januar se vidi, da sem naklepal 109 km v kar so všteti treningi in tekma. To je nekako v okviru mojih pričakovanj, ker sem si zadal cilj, da vsak mesec pretečem stotico in potem maja ne bi smelo biti težav na maratonu v Radencih.

Se pa vidi iz slikce, da sem zadnja dva tedna malo počival, ker je bilo preveč snega in tudi temperature niso bile ravno ugodne za tek, ampak sem vseeno probal tudi pri minus 8 tečti. Zadeva se je nakako izšla s pomočjo trojnega sloja oblačil in seveda maske čez obraz, ker je bilo enostavno premrzlo, da bi na polno vdihaval mrzli zrak.

Seveda moram pohvaliti goratex Nike superge, ki se v takih pogojih res dobro obnesejo in me do sedaj ni še niti enkrat zeblo v stopala, ker ti jih res lepo ogreje. Zdravstveni karton kar se tiče poškodb je prazen in to me najbolj veseli. Seveda se pojavljajo določene bolečine v mišicah in kolenih, ampak se da zadeve z kakim naklofenom sanirati. Izkušeni tekači bi rekli, da je to čisto normalen pojav.

Februar bo tudi pester kar se tiče tekem, ker že 8. februarja na kulturni praznik imam en dolžinski tek iz Kranja do Vrbe v skupni dolžini 28 km in bo zanimivo videti kako gresta tek in kultura skupaj.

 21, februarja pa gremo v Verono k najbolj slavnem zaljubljenem  parčku na 21 km in tisti, ki so že bili tam pravijo, da je tek res nekaj posebnega, ker poteka po strogem mestnem jedu in lahko med tekmo uživaš ob opazovanju zgodovinskih stavb.

Seveda v sklop treningov počasi vključujem tudi intervale, ker mora biti vadba raznolika in s tem razbiješ monotonost, če bi tekel zmeraj po istem planu.

Včeraj je bilo na tem maratončku prav zabavno in to predvsem zaradi družbe iz TF. Potovali smo z avtobusom v režiji našega Bojana in Nane,ki sta poskrbela za tehnični del potovanja.Čeprav sem prvič tekel na 30 km, je bilo kar nekaj dodatne logistike pred tekom, oziroma sem moral na novo definirati porabo gelov in predvsem me je zanimalo, kaj pomeni približno tri ure teka za moj cuker. Seveda je črpalka Spirit bila varno spravljena pri Eriki in je uživala v zasluženem kratkotrajnem dopustu........

Cuker mi je pred štartom spet naredil malo revolucijo (15,1-adrenalin), ampak sem ga na lep način in to z korekcijo 1E insulina uspaval  v prepričanju, da mi bo skozi tek počasi padal proti normalni vrednosti. S sabo sem tovoril 3 gele, ker je bil plan, da na 10 in 20 km zaužijem po gel in mi ostane še eden v rezervi, če bi se kaj zalomilo vmes. Vreme je bilo na štartu še malo oblačno, ampak ne premrzlo in čisto drugače, kot na poti, ko smo doživeli tudi snežni metež........

Sam tek sem vzel za dober trening in to v smislu dolžinskih km, ki so zelo potrebni pri premagovanju maratonske razdalje.Želja mi je bila, da odtečem v čimbolj enakomernem temu in plan sem imel okvirno postavljne na 6 min na km.

Seveda so prvi km hitro pokazali, da je tempo zelo hiter in je bil za večino udeležencev pred mano pod 5.30, ampak jaz sem vztrajal  na 5.45 in sem si rekel, da če bi šel na 21 km bi pospešil, ampak 30 km je pa čisto druga zgodba in bi me tempo okrog 5.30 uničil v zadnjih 9 km. Še dobro, da sem imel s sabo ipod, ki mi je krajšal minute med tekom in edino, kar sem res kontroliral med tekom je bil temo in srčni utrip.

Občutki in predvsem počutje je bilo odlično in sem bil kar malo presenečen nad svojo trenutno formo, ker sem z rednimi treningi začel šele dobrih 15 dni nazaj. Kilometri so hitro minevali in na desetem sem prvi gel zaužil ter poplahnil s toplim čajem, ki se je prav prilegel. Tempo je bil vseskozi stabilen in se je gibal med 5.30 do 5.50, ker sem vmes imel še cas za intervale, ki so mi popestrili dolge ravnine in predvsme nadvoze nad AC.

Proga je potekala po okoliških vaseh in smo dele proge pretekli po dvakrat, ker so naredili krožne varijante. Mogoče je bilo moteče samo to, da ceste niso bile zaprte, ampak ker je bila nedelja so bile skoraj prazne in ni bilo preveč avtomobilov na njih.

Malo manj kot dve uri je minilo in že sem bil v cilju polovičke in drugi gel je spet odšel na pot v moj želodec, kj je rabil dodatne OH, ker je bilo pred mano še 9 km. Počutje je bilo skoraj idealno in nič ni kazalo, da bom začel popuščati v tempu, ker sem se počutil izvrstno in tako je bilo tudi do konca. Tudi sam pulz je bil relativno nizko napram tekom, ko se gre na čas  in to je bil verjetno poglavitni razlog zakaj se nisem utrudil že prej, ker sem imel povprečni utrip 166.

Ta maraton je bil res presenečenje v pozitivnem smislu.Res nisem vedel koliko zmorem in sem plan prehitel za več, kot 8 min in predvsem me veseli, da sem ves čas imel konstanten tempo in sem do cilja polovil tudi  sotrpine iz TF(Maca, Rosi,Helena,Gregor), ki so začeli na začetku malo hitreje od mene. Mogoče je pa sonček dodal tisto pikico na i, da je bil tek tako sproščen in pozitiven. Eno napako ima pa ta maraton zagotovo in to, da gledalcev ob progi ni bilo nikjer, ampak mene to ni niti motilo, ker sem imel še ful drugih opravkov med samim tekom. Cuker v cilju je bil pa 4,8, skratka vse pod kontrolo.

Ker pa sem s sabo tovoril tudi mobitel sem imel vmes čas tudi za snemanje in spodaj je kompilacija, ki sem ji dodal pesem Burn to run. Danes, dan po maratonu tudi  mišice ne bolijo tako, kot so me ponavadi po polovički in zaenkrat gredo zadeve v pravo smer, kar se tiče Radencev.

 Čas res hitro beži in se mi zdi, da je novo leto, ki smo ga praznovali 14 dni nazaj, le še kot bežen spomin.....in sem že na polno zaseden s pripravami na nedeljsko tekmo v Medea pri Gorici, kjer je tek na 30 km.

Letos sem zgodaj začel z treningi in razlog za tako odločitev je vidna že v naslovu tega prispevka. Če se spomnim svojih začetkov teka, ki so bili res počasni in na momente tudi zelo boleči in predvsem negotovi, ker sem se podal na področje, ki ga nisem poznal in nisem vedel, kja bo to pomenilo za mojo bolezen. Naprej me je vodila predvsem trma in želja,  da dokažem, da se da kljub diabetesu uspešno spopadati z tekaškimi kilometri. Konec filozofiranja in tukaj so že dejstva, ki bodo zelo vplivale na moja prihodnja dejanja.

Letos sta glavna cilja sezone največji tekaški prireditvi v Sloveniji. Maja Radenci  in oktobra Ljubljanski maraton in obeh se bom udeležil na 42,195 km.

Želja, da se udeležim pravega maratona, se mi je pletla v glavi že zadnjih par mesecev minulega leta. Če sem čisto iskren, mi je dala kost za glodanje Alenka iz TF, ki je rekla, da gre na lanski LM na 42 km in da je enega že pretkla. Ko sem seštel pluse in minuse za tak podvig sem ugotovil, da je več plusov in da bom to nalogo uspešno opravil, če bom povečal število km za trening in predvsem število treningov.

Po drugi strani mi je pa iziv tudi to, da kot diabetik pretečem maraton in dokažem, da se da premagovati ovire, če je prisotna želja in predvsem želja po dokazovanju in da nismo nič drugačni, od ostalih zdravih ljudi.

Skratka zdravje zaenkrat služi svojemu namenu in če le ne bo kakih tekaških poškodb, se bom lahko pripravil, tako kot si želim.

Za ta projekt sem se odločil, da si ne bom najel nobenega trenerja, kot to storijo mnogi, ampak bom uporabljal svoje standarnde priprave na tekmo, in predvsem zaupal svoji presoji in ker tudi veliko sodelujem na TF, kjer je zbrana čudovita skupina tekačev rekreativcev, ki so s svojimi pozitivnimi mislim in predvsem izkušnjami pravi balzam za dušo.

Rezultat na maratonu ni v ospredju, ampak me vodi želja, da v cilj pritečem z nasmehom na ustih in z visoko dvignjeno roko, ki simbolizira zmago na samim seboj.

Malo pozno, ampak dokler se leto ni čisto do konca izteklo, se splača pogledati malo nazaj in narediti en povzetek, kaj smo naredili .............

Leto, ki si ga bom zapomnil predvsem po težav v prvih treh meseih, ko sem pavziral in saniral poškodbo, oziroma bolečino v kolku, ki se je pojavila iznenada in tako, kot je prišla je tudi odšla. Sredi aprila sem začel s prvimi treningi in maja že počasi v redni tekmovalni ritem in potem so si tekme sledile, kot po tekočem traku in izplen je viden na spodnji fotki, kjer sem dodal skoraj vse številke iz tekmovanj, ki sem si jih udeležil letos.

Padlo je tudi nekaj novih PB na 10 km (50,24-TF  Domžale), 21 km (1.51.30- 14. LM) in seveda v skupni dolžini pretečenih  km, kjer se je števec ustavil pri številki 640 km. Dosegel sem tudi svojo prvo tisočico v pretečenih km in za to sem rabil dve tekaški sezoni. Tudi kolo sem začel uporabljati za trening in sem prvič jurišal na Vršič, ki mi je ostal dolžen še par računov in jih bom poravnal v naslednjem letu.

Veseli me pa dejstvo, da sem sezono končal brez poškodb in predvsem z motivacijo za naprej, da se da še marsikaj spremeniti na bolje  in predvsem dokazati, da diabetes ni ovira za tek.

Vsi ti dosežki dobijo še boljšo sliko, če jo pogledam iz perspektive diabetesa , kjer se vidi, da delam za sebe, kar se kaže predvsem v obliki dobrega vodenja diabetesa, kjer so vsi parametri pod kontrolo in je Hba1c, ki kaže, kako dobro je vodena sladkorna bolezen med, 6,2 %  in 6,5 %.

Ta rezultat držim že zadnje dve leti in me zelo veseli, da svojo bolezen nadziram in jo imam  na povodcu, kot kakega kužka in jaz vodim kužka (diabetes) tja kamor je meni všeč.

Seveda je pa konec leta tudi čas, ko delamo plane za naprej in tudi o tem bom pisal v začetku naslednjega leta in prepričan sem, da boste zelo presenečeni kakšne misli rojijo  po moji glavi in kaj si želim drugo leto storiti, oziroma dokazati.

Se bom omeljil samo na diabetike, ker je to področje iz mojega stališča zelo aktualno. Odgovor se ponuja, kar sam od sebe in ga verjetno večina pozna, kaj je dobro za diabetika. Čeprav je praksa na žalost v večini primerov drugačna, kot bi morala biti. Razlogov je veliko in na te mora vsak sam odgovoriti pošteno brez izgovorov, ki samo zamegljujejo pravo stanje in dajejo lažno upanje, da je vse v redu.

Predvsem so diabetiki tip 2 preveč pasivni in neodločni pri svojih ciljih in se vse prevečkrat zadovoljijo z tem, da je dovolj, če zaužije tabletko in bodo ostali čili in viteki. Praksa tega ne potrjuje in je potrebno predvsem pri sebi razčistiti zakaj si pasiven, čeprav te nič ne stane, če greš za pol ali eno uro na sprehod ali kakšno drugo obliko rekreacije. Vedeti moramo, da insulini pospešijo na nek način željo po hrani in je posledica, če se premalo gibljemo, dodatek k telesni teži, kar pomeni, da se bomo še manj gibali in je začarani krog sklenjen. Premalo zaupamo v svoje sposobnosti in se zanašamo na druge, da nam bodo rešili težave.

Spet se vračam k zdravnikom, ki ti da zdravila in ostale pripomočke in kar je najbolj važno je to, da on ne more namesto tebe se rekreirati in je to naloga vsakega posameznika, da dokaže sebi, da se da stvari spremeniti na boljše, če v to vložimo samo svojo željo in stvari se bodo sigurno začele premikati na boljše.

seveda je treba biti pri teh ciljih strpen in predvsem vztrajen, ker na kratek rok se ne da nič pametnega storiti  in se rezultati pokažejo šele čez čas in to tako, da sploh ne pomisliš, da bi prenehal z svojo rekreacijo, ker si jo že vključil v svojo vsakodnevno rutino in je postala del tebe.

Prilagam dve povezavi osebe, ki je dokaz, da se da marsikaj storiti za sebe in biti ob tem tudi zelo uspešen.

Samo v glavi moraš določene stvari poštimati in stvari se začnejo kotalti in jih ne moreš več ustaviti, ker ravno to je cilj telesne aktivnosti.

Seveda ne bom rekel, da moramo vsi tečti, ker možnosti za rekreacijo je ogromno in kaj ti odgovarja mora vsak sam pri sebi razčistiti in predusem mora v svojih nameri vztrajati.

Spodaj v filmčku pa boste videli, da je rekreacija sprostitev in se nam je na zadnjem izletu v Palmanovo, kar smejalo in to je bistvo rekreacije, da si sproščen in nasmejan, pa čeprav si po končanem teku izmučen  in veš, da si storil nekaj dobrega za svoje telo in predvsem sebe.

Zadnje čase hodim samo še na tekme, ker vmes imam toliko službenih zadev, da se mi po 12 urah šihta res ne da še z treningi teka ukvarjati. Ravno zato nisem imel pred tekmo nobenih pričakovanj in sem imel samo okvirni cilj, da bom tekel okrog dveh ur in predvsem, da bom užival med samim tekom.

Tja v bližnjo Palmanovo, ki je bila v bivši jugi oblegana destinacija  zaradi njihovih znamenitih magacinov, kjer si dobil vse, kar nismo imeli doma sem se odpravil skupaj z Eriko in Tekaškim forumom. Družba je bila prav fletna in smeha že na busu ni manjkalo in ta smeh smo prenesli tudi na progo, kjer se je vsem po vrsti smejalo, čeprav smo morali zraven še tečti in švicati svoje drese.

Sedaj ta destinacija spet dobiva na veljavi med Slovenci, ker je bilo ob cca 2000 udeležencih ,kar 650 tekačev iz Slovenije, ki so se udeležili  polmaratona na progi, ki je popolnoma ravninska in zelo hitra in seveda primerna za doseganje PB, kar se je na sami tekmi tudi pokazalo.

Pričakalo nas je oblačno vreme s temperaturo okrog 13 stopinj in to so bili  idealni pogoji za tek. Seveda bi bilo že preveč kičasto, če bi imeli še sonček, ampak pogoji so za vse enaki in meni so zelo ustrezali, ker mi med samim tekom ni bilo prevroče.

Na štartnem prostoru je bila nepopisna gneča in tu se je zgodil dogodek, ki mi je plane postavil čisto na glavo. Do mene je pristopila, oziroma si utrla pot,moja sotrpinka Špela, ki je začela tečti takrat kot jaz (pred tremi leti) in sva se že na veliko tekih srečala ter me vprašala, če bi bil njen zajček za 1.55.00, ker želi popraviti svoj PB. Čeprav sem bil v dvomih ali bom lahko zdržal temo 5.25 za želejni ciljni čas sem se na koncu vseeno odločil, da bom sprejel iziv in bom postal njen osebni zajček. Da ne boste mislil, da je to kar tako, ker naloga zajčka je, da svojo varovanko oskrbi tudi z vodo na okrepčevalnicah in seveda ,da nadzira tempo, ki mora biti cimbolj enakomeren in daje spodbudo sotrpinki, da doseže končni cilj.

Skratka pištola je dala znak za štart in prvi km so minili v gužvi ter predvsem previdnem teku, ker se bi lahko zgodilo, da bi koga pohodil in bi poletel med noge tekačev, kar ne bi bili ravno lep posnetek.....

Bil sem presenečen nad svojim dobrim počutjem in mi sploh ni bilo jasno od kod črpam energijo, ker nisem nič treniral v vmesnem času in tempo je bil vseskozi okrog 5.20 se pravi ,da sva bila še hitrejša, kot po planu.

Prvo okrepčevalnico sva izpustila in pri drugi sem moral dobesedno ukrasti vodo, ker so mi ponujali samo kozarček vode, jaz sem pa hotel celo plastenko za svojo varovanko. Tovoril sem jo z sabo celih 14 km, ker sva se zmenila, da se na okrepčevalnicah ne bova ustavljala in bova pila po potrebi med samim tekom.

Vmes sem imel čas celo za  navijanja z tistim znamenitim Kdor ne skače ni Slovenc hej, hej, hej......  in je bilo prav zabavno opazovati domačine, ker jim ni bilo nič jasno, da lahko lavfam in se še derem zraven.

Špela je bila tudi na polovički sveža in že takrat sem vedel ,da bo padel njen PB.Neznanka je ostala samo, za koliko minut bo popravila svoj rekord. Jaz nisem imel nobenih težav in vmes sem pojedel dva gela.prvega na 8 km, drugega pa na 15 km in splahnil z malo vode. Tudi sama poraba vode za naju je bila minimalna, ker so bili pogoji res idealni in sva skupaj spila komaj pol litra vode.

Čeprav sem imel v zadnjih 5 km še veliko rezerve in bi lahko tudi sam jurišal na svoj novi PB sem se vseeno odločil, da bom spremeljal Špelo do konca in bova začela stopnjevati tempo v zadnjih dveh km.

Cilj se je hitro bližal in zadnjih dvesto petdeset metrov je po atletski stezi z veliko gledalcev in je naju kar izstrelilo v cilj. Seveda sem v zadnjih stotih metrih spet začel navijati in je bila ful huda scena in za pikico na i sem v cilj prišel rikverc za popestritev čudovitega tekaškega praznika.

Čas neto 1.52.44 pove, da je Špela svoj PB izboljšala za 3,16 minute in sem ji za ta dosežek lahko samo čestital in obenem bil zelo vesel, ker sem vedel, da je v tem njenem rezultatu tudi del mojih zaslug. Biti zajček je prav fletno in verjetno nisem bil zadnjič v tej vlogi.

Moje počutje v cilju je bilo čisto normalno in brez bolečih nog ter ostalega kar sodi zraven. Čas, ki sem ga dosegel je bil samo dobro minuto slabši od LM letos. če se spomnim, sem imel na LM v cilju boleče noge in tudi sam tek mi je bil v večjo muko, kot tale včeraj. Predpriprave so bile iste, kot za LM,edina razlika je bila v supergah, ker sem sedaj uporabil Brooks ghost 2,napram Saucony Triumph 6.

Tudi sladkor je bil v cilju 5,6 in sem pojedel banano, par piškotov ter seveda, ko sem se preoblekel tudi svoj čudežni napitek za regeneracijo mišic in obenem priklopil pumpo nazaj, ker sem pričakoval dvig sladkorja, ker je bilo to cca 150 g Oh. Pasto sem izpustil, ker je bila najprej ful gužva in sem v vmesnem času pojedel še dva sendviča ter sevada zalil s pivom.

 Za vse to sem si dal 9 enot isnulina, čeprav si bi moral po izračunih dati 14 enot sem  predvideval, da bo samo telo pokrilo razliko.Dobili smo tudi "pokal" za najbolj številčno ekipo in seveda smo imel na poti nazaj še večerjo v gostilni, kjer smo se nasmejali in najedli za cel dan nazaj.

Hvala vsem sotrpinom na in ob progi za spodbudne besede ter pozitivne misli in nekaj sigurno vem in to, da drugo leto grem spet na ta polmaraton in včeraj smo rekli, da Slovenija ni do Trsta, ampak do Palmanove.

Sedaj smo dobili tudi simulator za diabetes. Zadeva je zelo zabavna in obenem tudi izobraževalna, da zdravi ljudje vidijo kako je če si diabetik, oziroma bolj natančno, ko se vsedeš na kolo postaneš diabetik tip 1.

Tvoja naloga je, da ko voziš kolo, porabljaš glukozo v krvi in moraš pobirati hrano, ki ti prihaja nasproti in če preveč hrane poješ si moraš dodati tudi virtualni insulin. Seveda je tudi nevarno, če nič ne ješ in smao dodajaš insulin. Kombinacija je tista prava formula, da ostaneš na cesti. Cesta, oziroma AC( po obeh pasovih lahko voziš) pa predstavlja višino glukoze v krvi in moraš paziti, da ne zaideš s ceste na travnik. Dan traja 24 ur in test je uspešno končan, če cel dan ostaneš na voznima pasovoma. Seveda ne vrtiš kolesa 24 ur, ampak je zadeva malo pospešena in traja približno par minut.

Seveda je bil častni gost Zoki, ki je tudi preizkusil ta nov izum in ugotovil, da ni tako enostavno kombinirati vnosa hrane, rekreacije in insulina.

Več o tem sladkolesu pa tukaj.