Življenje z insulinsko črpalko ACCU-CHEK Spirit

Da bi mi kdo rekel, pred parimi leti, da bom k Eriki namesto z  avtomobilom, prišel z svojima nogama bi mu rekel, da se mu je zmešalo. Seveda se zarečenega kruha največ poje in prišel je tudi ta dan, ko sem se odločil, da bom vzel to razdaljo za en kvaliteten dolžinski treninig v sklopu priprav na Radence.

 Dan je bil idealen za tek, čeprav me je na začetku kljub sončku malo zeblo(-1 C), ampak se je z km tudi ta občutek izgubil, ker se je telo ogrelo na delovno temperaturo.Tekel sem čez pokrajno, ki je moja domača in sem jo z avtom prevozil že ničkolikokrat, ampak je bil tek res prijetne, ker sem videl stvari, ki jih iz avta sploh ne opaziš.

Edina dilema pred tekom je bila voda. Nisem hotel tovoriti s sabo steklenice, ker vem, da bi me ovirala pri teku in sem se odločil, da bom vodo vzel v gostilnah in na črpalkah ob poti. Geli in seveda telefon so bili z mano, ker itak nikoli ne veš, kaj te doleti na poti. Ipod je tudi bil moj sopotnik in je bil prijetne  prenašalec glasbe, ki ti poživi sam tek.

Promet me ni skrbel, ker je bila nedelja in je večina ostala in delala razna domača opravila. Videl sem, da je bil avto v središču pozornosti, pred večino domačij ob poti in so jih veselo prali..........

Sama proga je potekala čez vasi ljubljanskega zaledja, osrednji del skozi samo Ljubljano in zadnji del po PST. Bili so tudi vzponi, kot spusti in najvišja točka, ki sem jo dosegle je bilo 520 m na Pancah. Tempo je bil prvih deset km okrog 5.45 in tudi navzdol nisem povečal hitrosti, ker sem vedel ,da je še kar nekaj km pred mano in mi je bilo bolj pomembno, da srčni utrip držim pod kontrolo.

Vmes sem si vzel tri vodne postojanke in to na Pancah (8km). črpalka na Litijski (21km) in črpalka na Tržaški (30 km) . Seveda sem poleg vode tudi gele zaužil. Do Murgel je bil sam asvalt in ko sem prišel na PST je bilo pa čista groza. Blato, sneg, voda in luže raznih oblik. Zgleda, da je sonce naredilo svoje in se je vse počasi odtajalo in sem bil po desetih metrih tega blata do riti pošprican in sem si rekel, da je brez veze iskati idealno linijo in sem pičil kar po sredini.

Tu še ni bilo obiskovalcev, ampak v Kosezah je bil pa PST poln in vsi so skakali levo desno, da ja ne bi stopili v lužo. Prehitevanje je bilo kar zabavno in ene parkrat sem za las zgršil gospo ali gospoda, ki se je odločil, da bo spremenil smer hoje v mojo  in sem tudi jaz moral iskati nadomestne poti.

Cilj se je hitro bližal in sem komaj čakal, da sezujem mokre superge, ker je bilo vode res preveč. Samo počutje je bilo skoraj idealno in razen mišič ni bilo drugih težav. Tempo je seveda pričakovano padel na okrog 6 min, ampak sem bil bolj vesel dejstva, da je bil povprečni srčni utrip 160.

Pri Eriki me je pa čakalo presenečenje in to sem opazil šele, ko sem stopil na dvorišče. Na vhodna vrata je napisala napis cilj in je rekla, da me želi videti, kako bom v cilj prišel po stopnicah. Seveda ni bilo težav in sem dokazal, da tudi stopnice po skoraj 37 km ne predstavljajo ovire.

Prav užival sem vso pot in verjetno bo treba zadevo ponoviti ob drugi priložnosti, Dodati bo treba še kako vodno postajo, ker sem na koncu imel čisto suha usta in sem dobil že prve znake dehidracije, ampak so se zadeve kmalu  normalizirale. Tudi kosilo z govejo juhico, krompirjem , solato in mesno štruco je prispevalo k lepem zaključku dneva.

.....in za spremembno ne bom pisal o svojih tekaških "podvigih", ampak se bom osredotočil na zgodbe, ki jih slišim o mladih diabetikih in njihovem odnosu do sebe in svoje bolezni. Seveda mislim na čas, ko pridemo v pravo puberteto in nas enostavno začne metati, oziroma smo najbolj pametni na tem planetu in seveda zraven sodi še kup vprašanj na katere si ne znamo odgovoriti. Vsak od nas ima svojo izkušnjo, kako je preživel ta nori čas in kako se je dokazoval pred vrstniki.

Drugačna zgodba so pa mladi diabetiki, ki morajo poleg vseh mozoljev , ki jim grenijo miren spanec, imeti še "popolen" nadzor nad glukozo v krvi , ter predvsem pravilno ukrepati, ko pride do padca ali dviga glukoze v krvi. Zadeva se sliši v teoriji zelo enostavna, ampak praksa je na žalost veliko bolj kompleksna in tudi stresna.

Da ne govorim o tem, da so mladi diabetiki na nek način zaznamovani in se počutijo manjvredne, oziroma imajo občutek, da ne bodo zmogli in pred vrsatniki skrivajo svojo bolezen, ker se bojijo zavrnitve.

Hrana predvsem nezdrava je na dosegu roke in se ji je težko upreti, ko vsi okrog tebe veselo jejo, kar jim pade na pamet in samo ti, kor diabetik moraš paziti kaj daš v usta. Skušnjava je zelo huda in se ji je težko upreti. To ne bi bilo niti preveč narobe, če bi si dal pravilen odmerek korekcije, če si se pregrešil.. Problem nastane, ker si ne dajo insulina in tudi meritve ne izvajajo tako pogosto, kot bi morali in začetek katastrofe je tu. Cukri so veliko višji, kot so priporočeni in posledično je tudi hba1c veliko slabši, kar pomeni na dolgi rok, da so možnosti za zaplete pri diabetesu veliko večje.

Seveda imajo vso strokovno pomoč tako zdravstvenega osebja, kot domačih, da bi pravilno vodili svoje zavedanje o svoji bolezni, ampak delajo po svoje in se požvižgajo na vsa pravila ter si mislijo, da se to njih ne tiče. Kdo bi to razumel ?

Zgleda, da je res osnovna težava v tem, da enostavno ne prenesejo več nadzora, oziroma govora o tem, da je samokontrola osnova skrb vsakega diabetika. Seveda sem prepričan, da se posredno zavedajo kaj tvegajo s takim početjem, ampak, ko si mlad ne razmišljaš,  kaj bo s tabo čez dvajset ali več let.

Pogovor seveda pomaga, ampak ga mora biti zelo veliko in predvsem mora biti strpen, ker je včash takemu uporniku težko dopovedati kaj je prav. Groziti z odvzemom črpalke (večina jo ima) za določeno obdobje, ni ravno prava pot.

Na koncu ti diabetiki spet ostanjejo sami s svojimi strahovi, pričakovanji, željami, sanjami in predvsem od njih je odvisno ali bodo te težave hitro premagali in zaživeli polno življenje. kar je kljub tej dodatni oviri možno.

 Naši zahodni sosedje pa imajo idejo, kako poimenovati polovičko, ki sem jo danes pretekel v Veroni. Polovičko so poimenovali po najbolj zaljubljenem paru na svetu, ki je svojo ljubezen izkazoval prav v Veroni in vsi vemo ,da gre za R&J.

Ampak tekači , ki smo se danes zbrali na tem maratonu in polovički smo imeli  malo drugačno skupno ljubezen in to je ljubezen do teka, ki se je ustavila pri številki 8000. V Verono sem odpotoval v družbi svoje Erike, ki je izjavila, da dokler ne vidi tistega znamenitega balkona R&J ne gre nazaj in zadnji trenutek se  nama je pridružil tudi Zdavko. Legenda TF, ki je pred dobrim tednom pretekel v 4 dnevih Slovenijo iz Rateč, do Čateža.Skupna dolžina km je bila 220. Skratka jaz sem še vajenec napram njemu, ampak ga vseeno občudujem, ker smo se veliko pogovarjali in sem izvedel marsikatero zanimivost, ki jo bom lahko  uporabil pri svojem treningu. Prvo in glavno vodilo, ki ga Zdravko vedno spoštuje je, da je vse v glavi in če imaš zadeve tam pospravljene ni ovir za dosego svojih ciljev, pa čeprav so še tako nemogoči.

Priprave so že utečene in ker smo parkirali samo dober km od štarta (bližje, kot na LM jeseni) je bilo časa dovolj tudi za hiter ogled Arene in startno prireditvnega prostora. Seveda smo srečali tudi ostale TF

Pred tekom nisem imel nobenih želja, oziroma ciljev, ker sem tekmo vzel, kot še eden v nizu treningov in sem si rekel, da bom svoj tempo prilagajal trenutni inspiraciji. Seveda je bila gužva prva dva km skoraj nemogoča in je bil tempo relativno počasen in se je gibal okrog 6 min za km. Občutki so bili zelo pozitivni in ker sem moral prehitevati počasnejše pred sabo sem počasi začel stopnjevati tempo. Najpej na 5.25 potem pa na 5.15 in počasi proti 5.00 in še nižje. Skratka od petega km je bil tempo vseskozi okrog 5.00. Na 9 km sem zaužil prvi gel in ga počasi glodal 1 km, da sem na okrepčevalnici spil par požirkov vode in potem spet na polno naprej. Že tu sem preračunal, da če bom nadaljeval s takim tempom, da bo šlo pod magično mejo 1.50.00, ki sem mi je že ene parkrat izmuznila.

Je pa bilo zanimivo na 8 km, ko smo tekli po predmestju Verone in se je kolona tekačev že raztegnila na par km in so seveda vsi domačini morali čakati na prosto pot za prečkanje ceste, ki jo pa seveda ni bilo. Starejši gospod pa veselo stopi na prehod za pešče in jo mahne s palčko čez cesto. Še dobro, da so pred mano zagnali vik in krik in sem se ga za las izognil, da ga ne bi podrl, oziroma bi se ta izlet ateka lahko slabo končal, če bi ga kdo od tekačev zadel.

Km so hitro bežali in res sem bil pozitivno presenečen nad svojim tempom, ki je še vedno bil konstanten okrog pet minu. Se vidi, da so treningi v januarju in februarju ter dolžinski teki naredili veliko dobrega mojemu telesu in sem lahko to prenesel tudi na tekmo. Na 16 km sem odprl drugi gel in ga spet pod jezikom počasi topil. Sama poraba vode je bila med tekom minimalna, ker je bilo prijetnih 10 stopinj in so bili pogoji idealni, razen na parih mestih je malo pihalo.

Pogled na 17 km, ko smo se ločili maratonci in polmaratonci čez reko  je bil veličasten. Zgledalo je kot, da smo reka, ki se premika po kopnem in ji ne vidiš konca. Potem smo prišli že nazaj v staro mestno jedro, čez tisti znameniti srednejeveški mostiček in ko smo tekli čez strogi center mimo hiše z R&J balkonom, mi je dalo še dodatne energije in sem zadnje tri km imel tempo 4.35. Skratka bilo je noro in se mi je zdelo, da lebdim in da sanjam.

Pika na i je pa bil prihod na cilj, oziroma tek skozi Areno in tu so te pričakale fanfare, ter preproga po tleh, ki so pozdravljale vse tekače, ki smo se bližali cilju na polovički.  Pogled od spodaj na tribune tega  bisera kulturne dediščine je impozanten in te navdaja s ponosom , da si del te zgodbe novodobnih gladiatorjev, ki smo sedaj samo tekači in je naše glavno orožje tekaški copat ter močna volja, da zmoremo.

Prihod v cilj je bil spet zgodba zase, ker so ti takoj dali  v roko folijo, da si se ogrnil  in je ciljni prostor zgledal, kot da bi padli v trezor z premikajočim zlatom, ker se je vse bleščalo v zlati barvi.

Čas 1.49.11 je novi PB na 21 km in sem svoj rekord izboljšal za skoraj 3 min. in sem še bolj, kot časa vesel dejstva, da sem prišel v cilj svež in niti ne preveč utrujen in se mi je zdelo, da bi lahko še en krog odtekel. No za te želje bo še dovolj časa, ker za drugo leto bom lahko sprobal tadogo varijanto.

Kar se pa tiče cukra je pa zadeva sledeča. Pred štartom sem imel 9,5 in sem spil še pol litra hidratne tekočine z cca 50 g Oh, ter imel sem še 1 E aktivnega insulina. Pumpa je počivala pri Eriki. Vmes sem se zanašal na svoje občutke in tudi ni bilo preveč prostih misli, ker sem itak imel shuffle s sabo. Dva gela sta vmes dodala 50 g Oh. Na cilju je pa cukermeter pokazal 5,4, kar pomeni, da me tudi hud tempo, ni preveč izčrpal in sem res vesel, da sem za ta čas v solidni kondiciji, ki jo bom pa moral za maj še občutno dvigniti, da bodo zadeve pod kontrolo.

Zanimiva je tudi tale fotka, kjer so kontrolni časi med tekom in iz katerega se vidi, da sem vseskozi povečeval tempo Časi so v bruto vrednosti ( več kot 4 min pribitka) in od  5 km do polovičke sem prehitel več, kot 550 sotekmovacev.

Skratka na naš največji kulturni praznik sem se odločil, da bom ta dan izkoristil za malo drugačno praznovanje in sem se v dužbi približno 50 tekačev udeležil maratona, ki so ga organizirali Vitezi dobrega teka in je posvečen ravno našemu največjemu pesniku v spomin. Vse kar je bilo zanimivega je zajeto v spodnji kompilaciji in vsem želim užitke ob gledanju.

Bilo je kar mrzlo, ker je termometer kazal minus 6, ampak to nam ni vzelo volje od teka in prepričan sem, da je marsikateri mimoidoči, ki smo ga srečali samo zmajeval z glavo in si mislil, da nismo čisto pri sebi......

Ker je ta tek štel za dober treninig se sploh nisem obremenjeval s časom, ampak mi je bilo bolj važno, da imam konstanten tempo. Proga je potekala čez center Kranja, kjer so ravno pripravljali stojnice za obiskovalce in potem je šla po stari cesti proti Vrbi. Edina nevarnost je bil promet, ampak smo se z obojestranko potrpežljivostjo uskladili in ni bilo nobene poškodbe med tekači. Seveda smo imel tudi mobilne okrepčevalnice s sabo, ki so poskrbele za prijetno počutje in predvsem osvežitev.

Kar se tiče mojega cukra je bil zelo stabilen, ker sem ga imel na začetku 8,5 in še približno dve enoti aktivnega insulina v sebi. To pomeni, da sem pričakoval padec sladkorja v prvi uri teka  in se je to tudi zgodilo, ker je sladkor padel na 5,4. Moram še omeniti, da sem pred štartom spil pol litra energijske pijače, ki je vsebovala približno 55 g OH. 2 dl cokte in par piškotov je bilo dovolj za neslednjih pol ure teka in cuker je bil ob naslednji meritvi 4,9. Sledil je gel in pol litra vode z dodatki magnezija,mineralov in vsega kar rabi športnik. S tem cukrom sem tudi prišel v cilj in to je bilo čisto po planu, ker sem imel tempo  okrog 5.45 in pri tem temu je poraba energije v mojem telesu relativno nizka. Vse skupaj sem zaužil približno 6 dl cockte, 1 gel, frutabelo pol litra iso sport tekočine. Cuker je bil pod kontrolo, kar pa ne bi mogel rečti za mišice.

Hujšega ni bilo, ampak vseeno me je prvih osem km bolelo v obeh nogah od kolen navzol. Vzrok je bil predvidevam prehiter začetek in mraz in sem se zato relativno pozno ogrel na delovno temperaturo. Ko sem se pa začel potiti  je pa šlo po planu in na določenih delih proge tudi hitreje. Na sami progi sta bila tudi dva relativno strma klanca, kjer sem skoraj izgubil dušo, ker sem tekel v hrib in ker nisem ravno vajen takih strmin, sem na vrhu komaj lovil sapo in sem rabil kar nekaj časa, da sem puls umirl. Zadnjih 8 km je pa spet šlo po planu in edina skrb na zadnjih km je bila, da ne telebneš po tleh, ker je bila cesta skoraj poledenela in zamrznejna.

Seveda je bilo zanimivo opazovati zasneženo naravo in čeprav sem te kraje iz avta videl že velikokrat so se mi zdeli čisto drugačni in predvsem veliko lepih kotičkov sem videl ob poti in jih bo treba raziskati. Zanimivo je bilo tudi zadnjih par km pred Vrbo, ker smo na cesti srečali veliko pohodnikov, ki so hiteli v Vrbo na državno proslavo. Drugo leto bo treba spet priti, ker je tale tek res nekaj posebnega in ti da neko notranjo motivacijo za naprej in prav veseli me, da sem s tekom zaznamoval naš kulturni praznik.

Prvi mesec je že za nami in kar ne morem verjeti kako hitro je mimo. Ponavadi so se mi ti zimski meseci vlekli kot megla, sedaj pa se mi zdi, da je mesec dolg 14 dni. Verjetno je vzrok temu tudi moja takaška aktivnost in če pogledam poročilo za januar se vidi, da sem naklepal 109 km v kar so všteti treningi in tekma. To je nekako v okviru mojih pričakovanj, ker sem si zadal cilj, da vsak mesec pretečem stotico in potem maja ne bi smelo biti težav na maratonu v Radencih.

Se pa vidi iz slikce, da sem zadnja dva tedna malo počival, ker je bilo preveč snega in tudi temperature niso bile ravno ugodne za tek, ampak sem vseeno probal tudi pri minus 8 tečti. Zadeva se je nakako izšla s pomočjo trojnega sloja oblačil in seveda maske čez obraz, ker je bilo enostavno premrzlo, da bi na polno vdihaval mrzli zrak.

Seveda moram pohvaliti goratex Nike superge, ki se v takih pogojih res dobro obnesejo in me do sedaj ni še niti enkrat zeblo v stopala, ker ti jih res lepo ogreje. Zdravstveni karton kar se tiče poškodb je prazen in to me najbolj veseli. Seveda se pojavljajo določene bolečine v mišicah in kolenih, ampak se da zadeve z kakim naklofenom sanirati. Izkušeni tekači bi rekli, da je to čisto normalen pojav.

Februar bo tudi pester kar se tiče tekem, ker že 8. februarja na kulturni praznik imam en dolžinski tek iz Kranja do Vrbe v skupni dolžini 28 km in bo zanimivo videti kako gresta tek in kultura skupaj.

 21, februarja pa gremo v Verono k najbolj slavnem zaljubljenem  parčku na 21 km in tisti, ki so že bili tam pravijo, da je tek res nekaj posebnega, ker poteka po strogem mestnem jedu in lahko med tekmo uživaš ob opazovanju zgodovinskih stavb.

Seveda v sklop treningov počasi vključujem tudi intervale, ker mora biti vadba raznolika in s tem razbiješ monotonost, če bi tekel zmeraj po istem planu.

Včeraj je bilo na tem maratončku prav zabavno in to predvsem zaradi družbe iz TF. Potovali smo z avtobusom v režiji našega Bojana in Nane,ki sta poskrbela za tehnični del potovanja.Čeprav sem prvič tekel na 30 km, je bilo kar nekaj dodatne logistike pred tekom, oziroma sem moral na novo definirati porabo gelov in predvsem me je zanimalo, kaj pomeni približno tri ure teka za moj cuker. Seveda je črpalka Spirit bila varno spravljena pri Eriki in je uživala v zasluženem kratkotrajnem dopustu........

Cuker mi je pred štartom spet naredil malo revolucijo (15,1-adrenalin), ampak sem ga na lep način in to z korekcijo 1E insulina uspaval  v prepričanju, da mi bo skozi tek počasi padal proti normalni vrednosti. S sabo sem tovoril 3 gele, ker je bil plan, da na 10 in 20 km zaužijem po gel in mi ostane še eden v rezervi, če bi se kaj zalomilo vmes. Vreme je bilo na štartu še malo oblačno, ampak ne premrzlo in čisto drugače, kot na poti, ko smo doživeli tudi snežni metež........

Sam tek sem vzel za dober trening in to v smislu dolžinskih km, ki so zelo potrebni pri premagovanju maratonske razdalje.Želja mi je bila, da odtečem v čimbolj enakomernem temu in plan sem imel okvirno postavljne na 6 min na km.

Seveda so prvi km hitro pokazali, da je tempo zelo hiter in je bil za večino udeležencev pred mano pod 5.30, ampak jaz sem vztrajal  na 5.45 in sem si rekel, da če bi šel na 21 km bi pospešil, ampak 30 km je pa čisto druga zgodba in bi me tempo okrog 5.30 uničil v zadnjih 9 km. Še dobro, da sem imel s sabo ipod, ki mi je krajšal minute med tekom in edino, kar sem res kontroliral med tekom je bil temo in srčni utrip.

Občutki in predvsem počutje je bilo odlično in sem bil kar malo presenečen nad svojo trenutno formo, ker sem z rednimi treningi začel šele dobrih 15 dni nazaj. Kilometri so hitro minevali in na desetem sem prvi gel zaužil ter poplahnil s toplim čajem, ki se je prav prilegel. Tempo je bil vseskozi stabilen in se je gibal med 5.30 do 5.50, ker sem vmes imel še cas za intervale, ki so mi popestrili dolge ravnine in predvsme nadvoze nad AC.

Proga je potekala po okoliških vaseh in smo dele proge pretekli po dvakrat, ker so naredili krožne varijante. Mogoče je bilo moteče samo to, da ceste niso bile zaprte, ampak ker je bila nedelja so bile skoraj prazne in ni bilo preveč avtomobilov na njih.

Malo manj kot dve uri je minilo in že sem bil v cilju polovičke in drugi gel je spet odšel na pot v moj želodec, kj je rabil dodatne OH, ker je bilo pred mano še 9 km. Počutje je bilo skoraj idealno in nič ni kazalo, da bom začel popuščati v tempu, ker sem se počutil izvrstno in tako je bilo tudi do konca. Tudi sam pulz je bil relativno nizko napram tekom, ko se gre na čas  in to je bil verjetno poglavitni razlog zakaj se nisem utrudil že prej, ker sem imel povprečni utrip 166.

Ta maraton je bil res presenečenje v pozitivnem smislu.Res nisem vedel koliko zmorem in sem plan prehitel za več, kot 8 min in predvsem me veseli, da sem ves čas imel konstanten tempo in sem do cilja polovil tudi  sotrpine iz TF(Maca, Rosi,Helena,Gregor), ki so začeli na začetku malo hitreje od mene. Mogoče je pa sonček dodal tisto pikico na i, da je bil tek tako sproščen in pozitiven. Eno napako ima pa ta maraton zagotovo in to, da gledalcev ob progi ni bilo nikjer, ampak mene to ni niti motilo, ker sem imel še ful drugih opravkov med samim tekom. Cuker v cilju je bil pa 4,8, skratka vse pod kontrolo.

Ker pa sem s sabo tovoril tudi mobitel sem imel vmes čas tudi za snemanje in spodaj je kompilacija, ki sem ji dodal pesem Burn to run. Danes, dan po maratonu tudi  mišice ne bolijo tako, kot so me ponavadi po polovički in zaenkrat gredo zadeve v pravo smer, kar se tiče Radencev.

 Čas res hitro beži in se mi zdi, da je novo leto, ki smo ga praznovali 14 dni nazaj, le še kot bežen spomin.....in sem že na polno zaseden s pripravami na nedeljsko tekmo v Medea pri Gorici, kjer je tek na 30 km.

Letos sem zgodaj začel z treningi in razlog za tako odločitev je vidna že v naslovu tega prispevka. Če se spomnim svojih začetkov teka, ki so bili res počasni in na momente tudi zelo boleči in predvsem negotovi, ker sem se podal na področje, ki ga nisem poznal in nisem vedel, kja bo to pomenilo za mojo bolezen. Naprej me je vodila predvsem trma in želja,  da dokažem, da se da kljub diabetesu uspešno spopadati z tekaškimi kilometri. Konec filozofiranja in tukaj so že dejstva, ki bodo zelo vplivale na moja prihodnja dejanja.

Letos sta glavna cilja sezone največji tekaški prireditvi v Sloveniji. Maja Radenci  in oktobra Ljubljanski maraton in obeh se bom udeležil na 42,195 km.

Želja, da se udeležim pravega maratona, se mi je pletla v glavi že zadnjih par mesecev minulega leta. Če sem čisto iskren, mi je dala kost za glodanje Alenka iz TF, ki je rekla, da gre na lanski LM na 42 km in da je enega že pretkla. Ko sem seštel pluse in minuse za tak podvig sem ugotovil, da je več plusov in da bom to nalogo uspešno opravil, če bom povečal število km za trening in predvsem število treningov.

Po drugi strani mi je pa iziv tudi to, da kot diabetik pretečem maraton in dokažem, da se da premagovati ovire, če je prisotna želja in predvsem želja po dokazovanju in da nismo nič drugačni, od ostalih zdravih ljudi.

Skratka zdravje zaenkrat služi svojemu namenu in če le ne bo kakih tekaških poškodb, se bom lahko pripravil, tako kot si želim.

Za ta projekt sem se odločil, da si ne bom najel nobenega trenerja, kot to storijo mnogi, ampak bom uporabljal svoje standarnde priprave na tekmo, in predvsem zaupal svoji presoji in ker tudi veliko sodelujem na TF, kjer je zbrana čudovita skupina tekačev rekreativcev, ki so s svojimi pozitivnimi mislim in predvsem izkušnjami pravi balzam za dušo.

Rezultat na maratonu ni v ospredju, ampak me vodi želja, da v cilj pritečem z nasmehom na ustih in z visoko dvignjeno roko, ki simbolizira zmago na samim seboj.

Malo pozno, ampak dokler se leto ni čisto do konca izteklo, se splača pogledati malo nazaj in narediti en povzetek, kaj smo naredili .............

Leto, ki si ga bom zapomnil predvsem po težav v prvih treh meseih, ko sem pavziral in saniral poškodbo, oziroma bolečino v kolku, ki se je pojavila iznenada in tako, kot je prišla je tudi odšla. Sredi aprila sem začel s prvimi treningi in maja že počasi v redni tekmovalni ritem in potem so si tekme sledile, kot po tekočem traku in izplen je viden na spodnji fotki, kjer sem dodal skoraj vse številke iz tekmovanj, ki sem si jih udeležil letos.

Padlo je tudi nekaj novih PB na 10 km (50,24-TF  Domžale), 21 km (1.51.30- 14. LM) in seveda v skupni dolžini pretečenih  km, kjer se je števec ustavil pri številki 640 km. Dosegel sem tudi svojo prvo tisočico v pretečenih km in za to sem rabil dve tekaški sezoni. Tudi kolo sem začel uporabljati za trening in sem prvič jurišal na Vršič, ki mi je ostal dolžen še par računov in jih bom poravnal v naslednjem letu.

Veseli me pa dejstvo, da sem sezono končal brez poškodb in predvsem z motivacijo za naprej, da se da še marsikaj spremeniti na bolje  in predvsem dokazati, da diabetes ni ovira za tek.

Vsi ti dosežki dobijo še boljšo sliko, če jo pogledam iz perspektive diabetesa , kjer se vidi, da delam za sebe, kar se kaže predvsem v obliki dobrega vodenja diabetesa, kjer so vsi parametri pod kontrolo in je Hba1c, ki kaže, kako dobro je vodena sladkorna bolezen med, 6,2 %  in 6,5 %.

Ta rezultat držim že zadnje dve leti in me zelo veseli, da svojo bolezen nadziram in jo imam  na povodcu, kot kakega kužka in jaz vodim kužka (diabetes) tja kamor je meni všeč.

Seveda je pa konec leta tudi čas, ko delamo plane za naprej in tudi o tem bom pisal v začetku naslednjega leta in prepričan sem, da boste zelo presenečeni kakšne misli rojijo  po moji glavi in kaj si želim drugo leto storiti, oziroma dokazati.

Se bom omeljil samo na diabetike, ker je to področje iz mojega stališča zelo aktualno. Odgovor se ponuja, kar sam od sebe in ga verjetno večina pozna, kaj je dobro za diabetika. Čeprav je praksa na žalost v večini primerov drugačna, kot bi morala biti. Razlogov je veliko in na te mora vsak sam odgovoriti pošteno brez izgovorov, ki samo zamegljujejo pravo stanje in dajejo lažno upanje, da je vse v redu.

Predvsem so diabetiki tip 2 preveč pasivni in neodločni pri svojih ciljih in se vse prevečkrat zadovoljijo z tem, da je dovolj, če zaužije tabletko in bodo ostali čili in viteki. Praksa tega ne potrjuje in je potrebno predvsem pri sebi razčistiti zakaj si pasiven, čeprav te nič ne stane, če greš za pol ali eno uro na sprehod ali kakšno drugo obliko rekreacije. Vedeti moramo, da insulini pospešijo na nek način željo po hrani in je posledica, če se premalo gibljemo, dodatek k telesni teži, kar pomeni, da se bomo še manj gibali in je začarani krog sklenjen. Premalo zaupamo v svoje sposobnosti in se zanašamo na druge, da nam bodo rešili težave.

Spet se vračam k zdravnikom, ki ti da zdravila in ostale pripomočke in kar je najbolj važno je to, da on ne more namesto tebe se rekreirati in je to naloga vsakega posameznika, da dokaže sebi, da se da stvari spremeniti na boljše, če v to vložimo samo svojo željo in stvari se bodo sigurno začele premikati na boljše.

seveda je treba biti pri teh ciljih strpen in predvsem vztrajen, ker na kratek rok se ne da nič pametnega storiti  in se rezultati pokažejo šele čez čas in to tako, da sploh ne pomisliš, da bi prenehal z svojo rekreacijo, ker si jo že vključil v svojo vsakodnevno rutino in je postala del tebe.

Prilagam dve povezavi osebe, ki je dokaz, da se da marsikaj storiti za sebe in biti ob tem tudi zelo uspešen.

Samo v glavi moraš določene stvari poštimati in stvari se začnejo kotalti in jih ne moreš več ustaviti, ker ravno to je cilj telesne aktivnosti.

Seveda ne bom rekel, da moramo vsi tečti, ker možnosti za rekreacijo je ogromno in kaj ti odgovarja mora vsak sam pri sebi razčistiti in predusem mora v svojih nameri vztrajati.

Spodaj v filmčku pa boste videli, da je rekreacija sprostitev in se nam je na zadnjem izletu v Palmanovo, kar smejalo in to je bistvo rekreacije, da si sproščen in nasmejan, pa čeprav si po končanem teku izmučen  in veš, da si storil nekaj dobrega za svoje telo in predvsem sebe.

Zadnje čase hodim samo še na tekme, ker vmes imam toliko službenih zadev, da se mi po 12 urah šihta res ne da še z treningi teka ukvarjati. Ravno zato nisem imel pred tekmo nobenih pričakovanj in sem imel samo okvirni cilj, da bom tekel okrog dveh ur in predvsem, da bom užival med samim tekom.

Tja v bližnjo Palmanovo, ki je bila v bivši jugi oblegana destinacija  zaradi njihovih znamenitih magacinov, kjer si dobil vse, kar nismo imeli doma sem se odpravil skupaj z Eriko in Tekaškim forumom. Družba je bila prav fletna in smeha že na busu ni manjkalo in ta smeh smo prenesli tudi na progo, kjer se je vsem po vrsti smejalo, čeprav smo morali zraven še tečti in švicati svoje drese.

Sedaj ta destinacija spet dobiva na veljavi med Slovenci, ker je bilo ob cca 2000 udeležencih ,kar 650 tekačev iz Slovenije, ki so se udeležili  polmaratona na progi, ki je popolnoma ravninska in zelo hitra in seveda primerna za doseganje PB, kar se je na sami tekmi tudi pokazalo.

Pričakalo nas je oblačno vreme s temperaturo okrog 13 stopinj in to so bili  idealni pogoji za tek. Seveda bi bilo že preveč kičasto, če bi imeli še sonček, ampak pogoji so za vse enaki in meni so zelo ustrezali, ker mi med samim tekom ni bilo prevroče.

Na štartnem prostoru je bila nepopisna gneča in tu se je zgodil dogodek, ki mi je plane postavil čisto na glavo. Do mene je pristopila, oziroma si utrla pot,moja sotrpinka Špela, ki je začela tečti takrat kot jaz (pred tremi leti) in sva se že na veliko tekih srečala ter me vprašala, če bi bil njen zajček za 1.55.00, ker želi popraviti svoj PB. Čeprav sem bil v dvomih ali bom lahko zdržal temo 5.25 za želejni ciljni čas sem se na koncu vseeno odločil, da bom sprejel iziv in bom postal njen osebni zajček. Da ne boste mislil, da je to kar tako, ker naloga zajčka je, da svojo varovanko oskrbi tudi z vodo na okrepčevalnicah in seveda ,da nadzira tempo, ki mora biti cimbolj enakomeren in daje spodbudo sotrpinki, da doseže končni cilj.

Skratka pištola je dala znak za štart in prvi km so minili v gužvi ter predvsem previdnem teku, ker se bi lahko zgodilo, da bi koga pohodil in bi poletel med noge tekačev, kar ne bi bili ravno lep posnetek.....

Bil sem presenečen nad svojim dobrim počutjem in mi sploh ni bilo jasno od kod črpam energijo, ker nisem nič treniral v vmesnem času in tempo je bil vseskozi okrog 5.20 se pravi ,da sva bila še hitrejša, kot po planu.

Prvo okrepčevalnico sva izpustila in pri drugi sem moral dobesedno ukrasti vodo, ker so mi ponujali samo kozarček vode, jaz sem pa hotel celo plastenko za svojo varovanko. Tovoril sem jo z sabo celih 14 km, ker sva se zmenila, da se na okrepčevalnicah ne bova ustavljala in bova pila po potrebi med samim tekom.

Vmes sem imel čas celo za  navijanja z tistim znamenitim Kdor ne skače ni Slovenc hej, hej, hej......  in je bilo prav zabavno opazovati domačine, ker jim ni bilo nič jasno, da lahko lavfam in se še derem zraven.

Špela je bila tudi na polovički sveža in že takrat sem vedel ,da bo padel njen PB.Neznanka je ostala samo, za koliko minut bo popravila svoj rekord. Jaz nisem imel nobenih težav in vmes sem pojedel dva gela.prvega na 8 km, drugega pa na 15 km in splahnil z malo vode. Tudi sama poraba vode za naju je bila minimalna, ker so bili pogoji res idealni in sva skupaj spila komaj pol litra vode.

Čeprav sem imel v zadnjih 5 km še veliko rezerve in bi lahko tudi sam jurišal na svoj novi PB sem se vseeno odločil, da bom spremeljal Špelo do konca in bova začela stopnjevati tempo v zadnjih dveh km.

Cilj se je hitro bližal in zadnjih dvesto petdeset metrov je po atletski stezi z veliko gledalcev in je naju kar izstrelilo v cilj. Seveda sem v zadnjih stotih metrih spet začel navijati in je bila ful huda scena in za pikico na i sem v cilj prišel rikverc za popestritev čudovitega tekaškega praznika.

Čas neto 1.52.44 pove, da je Špela svoj PB izboljšala za 3,16 minute in sem ji za ta dosežek lahko samo čestital in obenem bil zelo vesel, ker sem vedel, da je v tem njenem rezultatu tudi del mojih zaslug. Biti zajček je prav fletno in verjetno nisem bil zadnjič v tej vlogi.

Moje počutje v cilju je bilo čisto normalno in brez bolečih nog ter ostalega kar sodi zraven. Čas, ki sem ga dosegel je bil samo dobro minuto slabši od LM letos. če se spomnim, sem imel na LM v cilju boleče noge in tudi sam tek mi je bil v večjo muko, kot tale včeraj. Predpriprave so bile iste, kot za LM,edina razlika je bila v supergah, ker sem sedaj uporabil Brooks ghost 2,napram Saucony Triumph 6.

Tudi sladkor je bil v cilju 5,6 in sem pojedel banano, par piškotov ter seveda, ko sem se preoblekel tudi svoj čudežni napitek za regeneracijo mišic in obenem priklopil pumpo nazaj, ker sem pričakoval dvig sladkorja, ker je bilo to cca 150 g Oh. Pasto sem izpustil, ker je bila najprej ful gužva in sem v vmesnem času pojedel še dva sendviča ter sevada zalil s pivom.

 Za vse to sem si dal 9 enot isnulina, čeprav si bi moral po izračunih dati 14 enot sem  predvideval, da bo samo telo pokrilo razliko.Dobili smo tudi "pokal" za najbolj številčno ekipo in seveda smo imel na poti nazaj še večerjo v gostilni, kjer smo se nasmejali in najedli za cel dan nazaj.

Hvala vsem sotrpinom na in ob progi za spodbudne besede ter pozitivne misli in nekaj sigurno vem in to, da drugo leto grem spet na ta polmaraton in včeraj smo rekli, da Slovenija ni do Trsta, ampak do Palmanove.

Sedaj smo dobili tudi simulator za diabetes. Zadeva je zelo zabavna in obenem tudi izobraževalna, da zdravi ljudje vidijo kako je če si diabetik, oziroma bolj natančno, ko se vsedeš na kolo postaneš diabetik tip 1.

Tvoja naloga je, da ko voziš kolo, porabljaš glukozo v krvi in moraš pobirati hrano, ki ti prihaja nasproti in če preveč hrane poješ si moraš dodati tudi virtualni insulin. Seveda je tudi nevarno, če nič ne ješ in smao dodajaš insulin. Kombinacija je tista prava formula, da ostaneš na cesti. Cesta, oziroma AC( po obeh pasovih lahko voziš) pa predstavlja višino glukoze v krvi in moraš paziti, da ne zaideš s ceste na travnik. Dan traja 24 ur in test je uspešno končan, če cel dan ostaneš na voznima pasovoma. Seveda ne vrtiš kolesa 24 ur, ampak je zadeva malo pospešena in traja približno par minut.

Seveda je bil častni gost Zoki, ki je tudi preizkusil ta nov izum in ugotovil, da ni tako enostavno kombinirati vnosa hrane, rekreacije in insulina.

Več o tem sladkolesu pa tukaj.

   Res, bilo je lepo in nepozabno. Tudi vreme je bilo idealno za tek in celo sonce smo imeli. Te priredive sem se udeležil prvič in verjetno ne zadnjič. Postrežba in vse kar spada k taki prireditvi je bila na vrhunskem nivoju in bi lahko bila za zgled ostalim večjim prirediteljem po Sloveniji. Posebnost tega teka je tudi v tem, da lahko s sabo prineseš domače pecivo, ker itak med tekom rabiš energijo in smo tekmovalci ter navijači lepo praznili mizo z dobrotami.

Tako dolgo preizkušnjo sem že preizkusil v Grosuplju in to prireditev sem vzel še za en test, kaj pomeni odklop črpalke za moj cuker po petih urah odklopa. Plan sem imel, da naredim 42 km in ker sem od LM naredil celih  0 m treninga me je malo skrbelo, kako se bo vse skupaj izšlo. Seveda so vsi ti pomisleki po štartu takoj padli v ozadje in sem skupaj z ostalimi tekači samo še užival v teku in krogi so se začeli hitro nabirati. Cuker me v prvih dveh urah sploh ni skrbel, ker je bil tempo prilagojen na maraton in je znašal okrog .6.00. Pri tem tempu je tudi obremenitev mojega telesa relativno majhna in to se je poznalo predvsem pri srčnem utripu, ki je bil okrog 154.

Cuker je bil vseskozi med 5 in 8 in šele po petih urah mi je začel naraščati, ker se je poznalo, da sem bil brez insulina v telesu že 4 ure in nisem mogel z tekom več pokrivati dviga sladkorja . Isto se mi je zgodilo na prvem dolžinskem teku v Grosuplju, ker zgleda, da sem lahko max. odklopljen šest ur in potem že sveti lučka za alarm, ki pravi , da se je treba priklopiti.

Na tej progi je tudi eno zožanje, kjer sta dva cvetlična korita, ki sta relativno visoka in preprečujeta promet avtomobilom. Za foro sem v prvih parih krogih vsakič, ko sem prišel mimo skočil čez korito. Potem so me pa sotekmovalci začeli hecati, da sedaj, ko sem še spočit se lahko ubadam s preskakovanjem ovire in bo čisto druga pesem, ko bom na progi tri in več ure in bodo noge že trde.

Ker sem pa trmast sem to zbadanje sprejel kot iziv in sem se odločil, da bom vsak krog skakal čez cvetlično korito. Sem se šalil, da sem izumil novo disciplino in to je maraton z oviro v obliki cvetličnega korita. Skoki so bili zabavni in tudi po tridesetem sem še zmeraj skakal in čeprav so bili na koncu res težji, mi jih je uspelo narediti 41.

Čeprav je krog dolg točno 1035 m, bi mogoče kdo, ki ni tekač pomislil, da je to psihično naporno, ker se vrtiš v enem in istem zaporedju. Pa ni tako, ker se je non stop nekaj dogajalo in boljši prehitevajo počasnejše ter se ti zdi, da sploh nisi sam na progi, ker imaš zmeraj kakega sotrpina, ki ti dela družbo. Urice so minevale tako hitro, da sem že po 4..39. 00 naredil normo za maraton.

Seveda je ta čas neto teka, ker sem se vsako urico vstavil za cca 8 min, ker sem  na tej prireditvi imel še eno nalogo in to, da sem meril sladkor v krvi tekačem vsako polno uro .  Imeli smo 24 prostovoljcev tekačev in je test v celoti uspel, ker sva z Eriko napravili skoraj 240 meritev sladkorja. Rezultati se še zbirajo in ko bo obdelava končana, bomo zadevo tudi objavili. Podatke bo pregledala dr. Karin Kanc in se ji za to pomoč lepo zahvaljujem in seveda ne smem pozabiti na firmo Roche, ki je preskrbela vse potrebne pripomočke za te meritve.

Glavni cilj tega projekta meritev sladkorja je, kako se giblje sladkor pri zdravih tekačih med dolgotrajnim fizičnim naporom . Za dopolnitev slike sva pa med temi testiranci tudi dva diabetika (Darko je tudi tekel) in bo zanimivo videti razlike in skupne točke.

Seveda smo na koncu imeli tudi pogostitev z testeninami in so bile zelo okusne, ker si po takem teku res sestradan. Tudi podelitev je bila tam in vsak udeleženec je dobil spominsko medalijo, diplomo in darilno vrečko sponzorjev.

Lep dan smo preživeli na tem koncu Slovenije in pozitivne energije je bilo toliko, da nisi mogel biti slabe volje. To se je najbolj videlo, oziroma slišalo, ko je Rajko z svojo družino prijel zasluženo prizananje za svoje pretečene km in je cela dvorana z dolgim aplavzom pozdravila njihov trud pri tej odlično izpeljani prireditvi.

Tudi jaz sem dodal svoj izdelek na to temo in vse kar je bilo lepega je zajeto v spodnji povezavi.

Pa smo ga premagali z nasmehom na ustih. Res, da ne celega, ampak moja šesta polovička je bila rekordna v vseh pogledih. Nov PB, novi obrazi, ter predvsem fantastično vzdušje ob progi in na njej, ter seveda ne smem pozabiti na idealno vreme. Tudi gužva na začetku je hitro pozabljenja, ker pač mora biti, če se na ulici drenja 7000 maratoncev. Bo zanimivo videti kaj se bo zgodilo, ko bo desettisoč tekačev štartalo istočasno in tu bodo že lahko nastopile kogistične težave, ker se mi zdi, da je to zgornja meja, kar prebavijo ljubljanske ulice.

Razlika od lani je pri meni samo v tem, da sem lani v cilju bil zelo zmatran in tudi mišice so bile zelo boleče. Letos pa tega ni bilo in sem res uzival na progi, ker mi je slo vse po planu in na koncu sem ga celo malo presegel.(plan na km  je bil 5.15 min)

Kar se tiče cukra je pa bila slika obrnjena od lani. Lani sem ga imel pred štartom 16. Letos pa uro pred štartom 2,9!!!!! Seveda me to ni vrglo iz tira in sem pojedel dve frutabeli in spil pol litra napitka, ki je exstra pripravljen za take teke in vsebuje cca 45 g Oh in mi je cuker do štarta uspelo dvigniti na 10,5, kar je bila varna zaloga za tek. Seveda je pumpa bila že uro pred štartom off in je počivala, ker tudi ona rabi malo počitka, ker itak dela cele dneve in jo gonim kot kakega zamorca, če se malo pohecam.......

Razlog za tak nizek cuker je verjetno v tem, da sem zjutraj imel cuker 11 in si nisem dajal korekcije, ampak sem samo profil povečal na 200 %, ker sem pojedel cca 30 g Oh in sem računal, da bodo povečani bazalci pokrili potrebo po dodatnem insulinu.Sem zgleda imel predolgo nastavljene na tako porabo in se je poznalo na višini glukoze. Met tekom sem dobil na 8,5 km od svoje drage Erike novo flaško "dopinga" in sem to pil počasi ene 5 km in potem še en gel na 15 km in malo vode za izplahnit suha usta, kar je pa bilo tudi vse od mojih gurmanskih uzitkom med tekom. V cilju sem pa spet imel cuker 10,5.

Še to bi omenil, da so me gledalci v zadnjem km enostavno ponesli v še večji zanos in hitrost teka in sem šprintali, kot nor, pa čeprav je bilo za mano že dvajset km teka. Res lep je filing, ko čutiš utrip navijačev in ti res želijo, da iz sebe iztisneš še zadnji atom moči.

Spodaj sem pa prilimal fotko odčitkov iz garmina 405 in traso maratona.

P.s.

Čeprav je cilj še zelo časovno oddaljen, sem se že v cilju 14. LM odločil ( misel o tem je bila v glavi že kar nekaj časa), da grem drugo leto na 15. LM na svoj prvi pravi maraton ( 42 km ) in to bo iziv, ka se ga že veselim.

pa še par fotk pred štartom, ko smo še bili pri volji za slikanje.......

Sem kar malo zapostavil svoje pisanje in razlogov je toliko različnih, da jih ne bi ponavljal. Eden od razlogov se skriva tudi v številki 500, ki pomeni, da sem letos že presegel to znamko pretečenih km.

Še dobro, da imamo tehnologijo, ki ti beleži vsak meter, ki si ga pretekel in potem lahko celo pogledaš na zemljevidu svoj tek in ob tem analiziraš tempo, pretečene km, srčni utrip in še mnogo drugih stvari. Skratka tek je dozivetje, ki ga pripročam vsakemu in je treba začeti počasi in predusem ne obupati, ker se pravi rezultati pokažejo šele na dolgi rok.

Skupaj z vsakim dodatnim km si močnejši in sedaj lahko rečem, da mi 21 km predstavlja isti iziv, kot desetka v prvi sezoni teka. Predvsem je pa tek druženje in ti trenutki ti ostanejo v lepem spominu. Spodaj imate par slik prog, ki sem se jih lotil letos in opazili boste, da so tekaške proge posejane povsod po naši domovini.

Kje vse sem bil nisem dopisal, ampak mislim, da ne bo težko ugotoviti, ker so lokacije znane vsem. Seveda nisem dodal vseh, ker bi bilo to tehnično skoraj neizvedljivo in te lokacije sem obiskal v zadnjih dveh mesecih.

Bom začel kar na vrhu, ker je bil prihod v cilj konec "trpljenja" za mojo rit in čas 1.13.00 pomeni, da sem cilj, ki sem si ga zadal zgrešil za kar nekaj minut. Nad časom sem bil najprej malo razočaran, ampak sedaj iz časovne distance nisem razočaran, če upoštevmao dejstvo, da sem nazadnje bicikel vozil pred dobrim mesecem in razlogov ne bi pojasneval, ker sem si sam kriv za to.

Seveda sem imel pred štartom pomisleke, kako se bodo telo in nožne mišice obnašale v tem klancu, ker sem letos naredil malo km za biciklista in sem se bolj zanašal na svojo kondicijo, ki sem jo pridobil z tekanjem.

Kar se tiče meč in ostalih nožnih mišic ni bilo nobene panike in so vzpon preživele brez posledic.

Druga zgodba je pa moja zadnja plat za katero sploh nisem vedel, da ima toliko kosti in mišic, ker ko sem stopil iz bicikla dol na vrhu sem mislil, da bom kar tam obstal, ker enostavno nisem mogel narediti koraka in je bil vsak gib boleč. Pač plačal sem davek neutrjeni riti, čeprav sem imel dvakrat podložen zic z geli. Z razteznimi vajami sem se toliko skupaj sestavil, da sem lahko malo migal, ampak res ni prijeten občutek, ko je vsak počep muka. Zmerja me kaj preseneti in tokrat je bila zadnja plat tista, ki je štrajkala.

Cuker je bil v cilju za malenkost prenizek (3,5), ker sem imel pred štartom malo preveč aktivnega insulina (2E) v telesu. Sladkor pred štartom je bil 11,2 in čeprav sem vmes spil pol litra tekočine iz bidona v katerem je bilo približno 50 g Oh je to bilo premalo. V zadnih dveh km se je ta nizka vrednost poznala tudi na času, ki mi je strmo začel naraščati .Seveda pa vmes nisem nikjer počival in sem imel še čas opazovati okoliške hribe in naravo.

Seveda so bili občutki na koncu kljub bolečinam perfektni, ker veš, da si premagal vzpon, ki mu na dirki po Sloveniji rečejo kraljevska etapa.Sama organizacija na nivoju in organizatorji so se res potrudili, ker so nam z busom pripelajli ruzake gor, da smo se preoblekli v suha oblačila, ker po takem vzponu je treba še dol priti in bi bil spust v mokrih oblačilih nevaren, ker lahko dobiš kak hud prehlad.

Tudi spust ima svoje pasti in čeprav gre ves čas dol in hitrost pri največjih norcih presega 80 km na uro trpijo roke in zapestje, ker moraš ves čas zavirati in ker sem imel zadnjico neuporabno za sedenje sem moral stati na pedalih, da sem lahko prišel v dolino.Ker po tistih kockah trese, in še dobro, da je bila cesta suha, ker bi drugače videl kar nekaj padcev.

Bo treba za drugo leto malo bolj poskrbeti za mojo zadnjo plat in se malo bolj pripraviti, ker cilj, ki sem si ga zadal bo treba napadati in sedaj, ko vem kako zadeva gre, bo malo lažje.

Ko sem prvič šel na 21 km sem bil v podobni situaciji, kot sedaj s tem vzponom in če bi delal primerjavo kaj je lažje se bi vseeno odločil za tale vzpon na Vršič, kljub razboleli zadnji plati.

Z mano so bili tudi Robi, Boštjan,Urša in Eco, ki so tudi člani društva hba1c.

Stiskal sem si tudi spominsko fotografijjo, ki so jo posneli 400 m pred ciljem in čeprav sem nekaj jamral, da bi slika bila lepša spodaj, kot pa na vrhu, je vseeno dobro izpadla.