Vikend, ki je za nami je bil najdaljši v mojem življenju in da bo zadeva še lepša sem svoje sanje dosanjal, oziroma pretekel in dokazal, da se da kljub določenimi omejitvami, premagati razdaljo daljšo od 100 km...
Vzemite si čas, da si preberete mojo zgodbo, ker vem, da mnogokrat preveč hitimo v želji, da bi dosegli cilj in obenem pozabimo na tisto, kar nas dela ljudi in to je, da življenje moramo polno živeti vsako sekundo, ki nam je podarjena na planetu .........
Če se vrnem pet let nazaj, ko sem začel z 8 km na MKM Sežana in ugotovil, da tek zahteva, kar nekaj priprav in sem bil zaradi tega tekca 3 tedne na bolniški, se lahko samo nasmejem, tem svojim začetniškim napakam. Verjetno je trma tista, ki nas žene naprej in tudi pri meni je bilo tako, ker pač sem hotel rezultate takoj , ampak ti so začeli prihajati šele po dveh letih tekanja. Čeprav sem se vmes velikokrat vprašal, zakaj to počnem sem vseeno našel motiv, da se izplača, ker sem pač diabetik in vem kaj pomeni neurejen diabetes za morebitne zaplete.. Seveda sem spoznaval različne tekaške prireditve in se učil od bolj izkušenih prijateljev iz Tekaškega foruma.

Druženje in neformalni pogovori so tisto, kar dajejo tej družbi tekačev neko posebno energijo, ki te enostavno potegne, ker veš, da si del gibanja, ki aktivno skrbi za svoje zdravje in to je tisto, kar pogrešam pri večini diabetikov, ker pač se zadovoljijo s terapijo, ki jim jo predpiše zdravnik in mislijo, da je to dovolj.
Če pogledam svoje rezultate HbA1c pred tekom, ko sem imel življenje, kot večina diabetikov, (ki sem jih omenil malo višje) sem imel vrednosti med 7,7 -9,5 %.
V teh petih letih tekanja pa je moj HbA1c ves čas med 6,2- 6,7 %.
Priporočila diabetologov pa pravijo, da mora biti ta vrednost nižja od 7 %.
Aktivnost je tisto, kar nam pomaga, da premagujemo take ali drugačen zaplete in to ne velja samo za diabetike, ampak bi moralo veljati za vse, ki so trenutno "zdravi".
Malo sem zašel iz teme, ampak se vseeno posredno navezuje na moj projet 100+, ker ko sem lani po Logarski prvič na glas povedal, kaj nameravam storiti sem se doma, ko sem začel sestavljati plan priprav, kar zgrozil ali mi bo uspelo.....
Priprave so bile temeljite in to je bilo prvo znamenje, da mislim resno in da si ne smem pri suportu dovoliti napake in ta del je deloval super. Seveda smo imel s sabo kup opreme in je izgledalo, kot da gremo kampirati za deset dni......
Ko smo se bližali Balatonu v soboto zjutraj smo približno 40 km stran iz AC, prvič zagledali jezero, ki je bil iz te razdalje tako ogromen, da mi je nastal cmok v grlu.....
Že sama vožnja s trajektom je bila posebna, ker je močno pihalo in nas je voda veselo zalivala, ampak ko smo prišli na prireditveni prostor je vsa nervoza pri meni izginila in sem se počutil, kot ptiček na veji. Tudi kazen za nepravilno pakiranje nam ni vzela dobre volje, ker pač je smešna cena, proti našim in jo bom kot pošten državljan EU plačal. Vreme je bilo res čudno in je pihalo, kot za stavo, ampak po drugi strani je pa to bilo dobro, ker ni bilo tiste značilne sopare, ki ti vzame voljo že do sprehoda.
Na štartu je bilo prijavljenih 126 individual in 204 ekipe v kategorijah (E2,E5,E10). V najini kategoriji E2 je sodelovalo 13 moških in 4 ženske ekipe.
Boštjan je bil prvi v izmeni in dogovor je bil, da ga bomo trikrat počakali, da se osveži, oziroma po potrebi preobleče ali pa dopolni zaloge OH. Sledila je celodnevna počasna vožnja od postojanke do postojanke in opazovanje ostalih tekmovalcev, ki so prihajal na KT. Seveda sem se vmes poskušal osvežiti s spanjem, ampak to je bil bolj dremež, ker enostavno ni bilo pravega miru. Bolj, ko se je bližala ura mojega štarta, bolj sem bil presenečen nad svojo mirnostjo, ker bi pričakoval, da bom bolj adrenalinski, ampak tega enostavno ni bilo.
Ko se je stemnilo smo že bili na točki, ki je bila predvidena za menjavo na 106,8 km in rekel sem si, da sedaj ne smem zafrkniti, oziroma moram glavo uporabiti, da ne začnem prehitro in da pazim, na dodajanje OH. Seveda sem imel pred svojim nočnim delom pomisleke ali so upoštevali pripombe in boljše označili progo, ker lani je bilo iz tega naslova, kar nekaj pritožb tekmovalcev. Lučka je bila obvezni del opreme in anorak iz Verone, ki mi je služil, kot kresnička, da sem bil viden že na daleč. Sladkor je bil okrog 10, kar je bilo idealno in nobene nervoze, kar me je res presenečalo.
Zdelo se mi je da se odpravljam na en dolg nočni sprehod brez lune in moja pričakovanja so bila osredotočena na prvo okrepčevalnico, ko se bom srečal z Darkotom in Eriko in to je bilo po 20 km. Ta prvi del sem vzel, kot ogrevanje za nadaljevanje in predusem, da v praksi preizkusim, kako je tečti po neznanem terenu in na kaj moram biti pozoren med samim tekom.

Preden sem štartal sem šel nasproti Boštjanu približno en km, da sem se malo ogrel in skupaj sva potem pritekla do točke menjave, kjer je sledilo slikanje, ter obvezen poljub sreče od moje Erike in avantura mojega življenja se je začela.........
Plan je bil da me prvih 70 km suport nudijo od 20 km naprej na deset km in potem vsako okrepčevalnico do cilja. S sabo sem imel zalogo HL čokoladic za nujne primere in seveda mobitel, ker pač se bi lahko vmes kaj nepredvidenega zgodilo.
Presenetila me je tema, ker pač bi pričakoval vsaj malo svetlobe in ta bi bila, če bi vse cestne luči gorele. Seveda sem posebno pozornost namenil iskanju oznak na asfaltu in po parih km sem ugotovil, da so progo res dobro označili in sem imel eno skrb mnj. Svetilke nisem uporabljal vseskozi, ker sem se potem že navadil na temo in tudi mp3 nisem hotel vzeti, ker sem rabil tudi sluh, da preverjem svojo okolico in se ubranim morebitnih napadov sovragov v obliki psov......
Čeprav sem imel XT 310 na roki, ga sploh nisem opazoval, kaj beleži, ker mi je bilo bolj pomembno, da varno stopim, ker sem ene parkrat zelo čudno stopil in bi lahko prišlo do poškodbe. Pač izbokline zaradi dreves na progi.....
Je pa vseeno bilo zanimivo opazovati nočno življenje mladih tam, ker sem tekel skozi par turističnih naselij, kjer so imel divje zabave in so vejetno nas tekače samo pisano gledali, ker jim ni bilo nič jasno, kaj se dogaja....Veliko alkohola in posledice so bili obnemogli mladci in mladenke, ki so poležavali po pločnikih........
Km so minevali in s tem tudi urice, ki sem jih imel že za sabo, ampak to me sploh ni motilo, ker sem bolj pazil, da je moje počutje optimalno in tudi kontole točke na moji poti so bile samo zato, da preverim glukozo in vzamem dodatne OH. Vse je bilo pod kontrolo in sem začel uživati tudi med samim tekom, ker sem opazoval naravo in gledal oblake, ki so se hitro premikali, ker veter je kar vztrajal in obenem razmišljal o tem, da je življenje res sestavljeno iz majhnih delčkov, ki skupaj sestavljajo resničnost in to resničnost sem tudi sam soustvarjal..........Spomnil sem se tudi na Davida, ki je v daljni Ameriki za sedmimi gorami in sedmimi jezeri soustvarjal svojo zgodovino na eni drugi dirki, ki je mogoče še bolj nora, kot ta, ker tam imaš za sladico dodatnih 4800 višincev........poleg 100 milj teka......
Moram rečti, da sem se zelo razveselil prebujanja v novo jutro, ker se je končno začelo daniti in sem komaj čakal, da ugledam sončni vzhod, ker to je del, ki je najlepši pri celem dnevu, ampak ponavadi večino teh trenutkov zamudimo.........
Nekje na polovici je sledilo prvo prvo preoblačenje in menjava superg. V tistem delu sem imel prvo krizo, ker se mi je spalo in sem moral dodati gvarano, da sem prišel k sebi. Ti dve prvi urici zore sta bili najlepši del tega potovanja........
Mir...nikjer nobene človeške duše.........ptički.......pihanje vetra......skratka, pogled usmerjen v tople sončne žarke, ki so me polnili z novo energijo je bil pravi obliž na premraženo telo. Sladkor je bil pod kontrolo, ker sem ga imel vse čas med 4,0 in 10,0. Seveda sem vmes malo dodal insulina, ker sem si privoščil tudi konkreten obrok v obliki palačink ter goveje juhice, ki je bila res dobra.......ker je bila še topla.......
Sedaj sem lahko tudi bolj podrobno opazoval samo obalo tega jezera in opazil sem, da je bilo veliko hotelov, oziroma počitniških hiš zapuščenih in so žalostno propadali. Seveda so vmes bile tudi vile, ki so zelo izstopale iz tega povprečaj in predvsem tiste s slamo si bile prava paša za oči.

Po sedmih urah sem že čutil prve bolečine v mišicah, ker pač to je bilo za pričakovati in tukaj mi je mp3 zelo pomagal, da sem vztrajal. Seveda sem šele v jutru opazil, da so ravnine na Balatonu res neskončne in na momente sem si želel, da pride spet tema, ker pogled v daljavo ni bil nič kaj spodbuden, ker se ni in ni končala ravnina.......Ampak misel, da me čakata Erika in Darko na par km je bila odrešilna, ker pač si res ne predstavljam, kako bi to šlo brez suporta, ker bi bil obtežen kot kaka tovorna mula.......
Že sem se bližal 193 km, kar je pomenilo,da je do konca manj, kot 20 km in tedaj sem vedel, da mi bo to zadevo uspelo tudi končati. Seveda je kmalu zatem sledil šok, ker so mi noge enostavno odpovedale zaradi bolečih stegenskih mišic in sem moral skoraj deset km kombinirati tek in hojo.......Skratka Balaton je pokazal svoj pravi obraz in tukaj mi je Darko zelo pomagal, ker me je spremljal in sva se pogovarjala čisto vsakodnevne reči, ki niso imele nobene veze z samim tekom. Zadnjih 5 km sem pa spet prišel k sebi in skupaj sva tekla tudi tisti znameniti zadnji vzpon, dva km pred ciljem...........Sreča je bila, da je bil ta del oblačen in vmes je celo rosilo in so bili vsaj vremenski pogoji letos prizanesljivi do vseh udeležencev.
Cilj se je bližal z neverjetno hitrostjo in malo pred ciljem naju je počakal še Boštjan in skupaj smo z slovensko zastavo pritekli v cilj in ga zaključili ob glasnem vriskanju........
Seveda me je Erika takoj poiskala in mi padla v objem in sem jaz moral njo tolažiti, da je vse v redu, ker pač vem, da jo je skrbelo za mene.......ampak tako pač je in sem ji zelo hvaležen, da me je ves čas podpirala in verjela v to, kar delam.

V cilju sem srečal še Borisa, ki je zmagal, kot prvi Slovenec na tej prireditvi in letos se je pisala zgodovina, ker je on zmagal in jaz kot prvi diabetik, ki je šel tečti 106 km na tej prireditvi in obenem tudi prvi iz Slovenije, ki je šel cez 100 km.
Sedaj sledi en mesec aktivnega počitka in bom superge pustil doma, da počivajo, čeprav me že mika, da bi probal eno "bogo" desetko........
Trenutno stanje duha: sanjam.......