11. 11. 2011 - Prihaja Martin, k iz mošta dela vin...
skozi oči natakarja...
Današnji prispevek sem pripravil, ker želim da Martinovanje, ne pride v pozabo. Informacije so delno moje , delno pa sem jih izbrskav na internetu.....
Teden, ki prihaja, nam bo prinesel vino. Prihaja namreč Martin, ki iz mošta naredi vino. Tisti večer paše zraven še polnjena goska, mlinci in rdeče zelje. To je šega, ki pa vse pogosto tone v pozabo. Martinovo (11. november), ki zaključuje jesensko delo, bi moral biti splošno priljubljen praznik, še posebej seveda zato, ker je povezano z vinom, slovensko nacionalno pijačo. Okrog tega dne se mošt spremeni v vino in to je gotovo dober izgovor za veselje in praznovanje; novo vino je treba na vsak način poskusiti, Martin pa odpre pipice na sodih.
Na Slovenskem so predstavljali svetega Martina predvsem kot usmiljenega vojščaka, ki z mečem reže svoj plašč, da ga bo dal golemu revežu. Takega ga kažejo naše oltarne slike. Precej kasnejša je legenda o goseh, ki naj bi izdale svetega Martina. Martin se je baje skril pred njimi, ko so ga iskali, da bi mu sporočili, da so ga izvolili za škofa. Na Nemškem je postal patron vremena, zavetnik živali, pastirjev in vojakov, gosi pa morajo za kazen, ker so ga izdale, na dan njegove smrti umreti. Od tu naj bi bila navada, da je treba jesti na Martinovo nedeljo pečeno gos. Tudi to je seveda le legenda. Gosi nimajo s svetim Martinom nobene neposredne zveze, so se pa v zvezi z njim že zgodaj pojavile. Gos je tudi v severnih deželah, Nemčiji, Skandinaviji, pa tudi v Avstriji obvezna jed na dan svetega Martina. Gos je od svetega Martina precej starejša in je bila nekoč po vsej verjetnosti poganska daritvena žival, povezana z jesenskimi obredji. To dokazuje tudi prerokovanje s pomočjo gosje prsne kosti. Nekoč so, kot je znano, prerokovali iz drobovine in kosti žrtvenih živali. To vedeževanje je ohranjeno tudi pri nas. Če je prsna kost 'Martinove' gosi rjava, bo baje zelo mrzla zima. Če je bila pa bela, bo veliko snega.
V vinskih deželah se je, kot je splošno znano, goski za martinovo pridružilo vino, ki prav ta čas dozori. Povezava z martinovim je rodila legendo, da je sveti Martin spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Podobne predstave imajo še posebej Francozi. Tudi pri nas poznamo tisto slavno: Vino pije svet Martin, voda naj pa žene mlin! Martinščaka so v Slovenskih goricah in drugod proslavljali v zidanicah. Tudi v Beli krajini so vselej slovesno krstili vino. Gospodar je nagovoril zbrane goste, nakar so stoje izpili vino. Prej je bil mošt, od tega trenutka pa je vino. V Slovenskih goricah so šli fantje na martinovo vino iskat z rešetom. Hodili so ob cesti in iskali, dokler niso našli steklenic z vinom, ki so jih prej nalašč nastavili.
MARTINOVA GOS
Za 8 oseb
Gos, sol, majaron, 8 dag olja, voda ali juha
Gos očistimo in jo 1 do 2 uri prej, preden jo mislimo peči, znotraj in zunaj nadrgnemo s soljo in majaronom. Vrat, glavo, peruti, noge, želodec, jetra in srce porabimo posebej kot gosjo drobovino. Nadrgnjeno gos damo v kozico, tako da leži na prsih, jo polijemo z vročim oljem, prilijemo malo vroče vode in jo pečemo dve uri in pol. Mast sproti odlivamo, nazadnje vso odlijemo in prilijemo nekoliko juhe. Gos ves čas oblivamo s sokom iz pekača. Ko je že mehka, jo pri visoki temperaturi opečemo, da dobi lepo skorjo. Pečenka je okusnejša, če prsni koš napolnimo s surovimi jabolki.
Zraven gosi pripravimo še rdeče zelje in pa mlince, dober tek!!!
Bom pa še sam izkoristil priliko današnjega spletnega bloga ... Ja, opazili so ljudje, da sem kandidiral na lokalnih volitvah za občinski svet in da sem kandidiral v stranki ZARES. Marsikdo me je vprašal zakaj ravno v tej stranki in zakaj sem se spravil v politiko.
Dobro vprašanje, ampak imam dobre argumente in dobre odgovore na vsak zakaj.
Kandidiral sem, ker mi ni vseeno v katerem kraju živmo. Ni mi vseeno kaj se dogaja z našo okolico. Ni mi vseeno, da se denar zapravlja za nekatere nepotrebne stvari in ni mi vseeno, da se denar ne porablja za stvari, katere so dobre za naše mesto. Malce bom zdaj kopiral našega šefa , če se takole izrazim ... našega vodjo v mestu Kamnik.
Program stranke mi je zelo všeč, vsaj kar se tiče lokalnih volitev. Smo istega mnenja, zato tudi kandidiram na listi Zares ...
Prvo tako pomebno naše obvestilo je, da mi ne želimo vladati , želimo pa vplivati na razvoj občine Kamnik.
Zdajle bom pa malce skopiral naš program iz naše spletne strani stranke ZARES !
Po šestnajstih letih je pred nami priložnost, da razvoj naše občine zastavimo na novo. Občina Kamnik nima strateškega dokumenta, ki bi združeval osnovna vsebinska izhodišča za trajnostni razvoj občine.
Na župansko mesto bo prišla osvežitev, tudi občinski svet potrebuje osvežitev in okrepitev.
Zato Vam ponujamo na izbiro kandidatno listo, na kateri so ljudje ki so v življenju, vsak na svojem področju, ženekaj ustvarili. Naše kandidatke in kandidati imajo energijo in voljo, da pomagajo kraju in občini v kateri živijo.
Zakaj od nas lahko pričakujete več kot od drugih kandidatk in kandidatov?
Zato, ker smo takšni kot Vi, Kamnik nam je kraj bivanja, ne vir preživetja. Radi imamo kraj v katerem živimo, čeprav v njem preživimo krajši del delovnega dne.
Kaj ne bomo in kaj bomo spremenili v občinskem svetu?
Ne bomo rušili, kar je zgrajeno.
Ne bomo spreminjali, kar se gradi.
Ne bomo vladali, ampak vplivali na sprejemanje odločitev.
Iskali bomo rešitve s katerimi bomo zadovoljili vse vpletene. Ko bomo v dilemi bomo iskali, spoštovali in upoštevali mnenja in znanja vseh občank in občanov. Zato se bomo najprej lotili izdelave dokumenta, ki ga pogrešamo šestnajst let. Mesto, ki obstaja 781 let si zasluži Strategijo trajnostnega razvoja in Vi si zaslužite, da ste njeni soustvarjalci .
Za nas je pomembno, kaj si o prihodnosti Občine Kamnik mislite vi.
Teden ima pet delovnih dni, zato smo nastavili pet izhodišč. Naj Vas ne omejujejo, Vaša mnenja, predloge in pobude pričakujemo do 10. oktobra 2010 na e-naslov:kamnik@zares.si
Zares imate priložnost vplivati na razvoj naše občine!
Dobili smo številko 7. Torej vabim vse krajane in krajanke občine Kamnik, da na volitvah obkrožijo številko 7.
Na naši spletni strani Kopitarja si naši gostje lahko preberejo vse in še več ... toda vseeno sem se odločil, da bom tale moj blog, ki sem ga pred letom pridno pisal izkoristim in tudi na njem začnem pisati naša dogajanja ... prigode... malice ... da tudi ostalim pokažem kje smo in kaj počnemo ... za danes bom napisal le današnji izbor kosil in malic ...
Malice
ØPasulj 3,00 €
ØPasulj s klobaso 4,00 €
ØKopitarjev lonec 4,00 €
ØKopitarjev lonec, sladica 4,50 €
ØPuranov zrezek v zelenjavni omaki, pražen krompir, riž4,20 €
ØMesni sir na žaru z jajcem, pomes, obloga4,10 €
ØMakaronovo meso, solata4,10 €
ØOcvrt osličev file, krompirjeva solata4,10 €
ØMešana sezonska solata s testeninami, smetanovim
prelivom, sirom in popečenim piščančjim filejem4,50 €
KOSILA
Juhe: goveja, gobova
ØSvinjski medaljoni v gobovi omaki, puranov
dunajski zrezek, pražen krompir, štruklji8,50 €
ØPuranji zrezek v naravni omaki, pražen krompir, riž8,00 €
20. 05. 2010 - ( NE ) NASILNE DEMONSTRACIJE ... sram vas je lahko
Čeprav sem zdaj v podjetniških vodah in imam zelo, zelo malo časa za e-dnevnik, mi dogodki, ki so se v teh dneh zgodili, dajo veliko, veliko nemirnih misli.
Spet bom moral napisati nekaj kritik, saj to, kar se je pa včeraj zgodilo, presega vse meje dovoljenega.
Po radiu sem poslušal, da se zbirajo študentje. O.k. Pač protestirajo proti vladi. Vsak ima pravico do svojega mnenja in če mu nekaj ni všeč ima pravico, da to tudi pove. Ampak …
Včerajšnji dan je minil z bore malo časa, da bi spremljal dogodke. Le po radiu in prek ljudi, sem lahko spremljal kaj se v bistvu v Ljubljani dogaja. Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Nasilje, razbijanje, policija, izgredi, parlament …. zvečer, okoli 23. ure, se tako spravim na spletno stran www.24ur.com , da končno vidim, kaj je res in kaj ni res. Gledam posnetke shoda in protestov študentov. Mladine na katerih svet stoji. To kar sem videl … nisem mogel verjeti. Še enkrat pogledam, če sem res naletel na pravi posnetek, na pravo državo …
Ko sem videl kaj se je v bistvu dogajalo, sem obnemel. Mar je to resnično res? Je to sploh mogoče?
Sramota in še enkrat sramota. Sej je prav, da študentje povedo svoje mnenje … ampak ne na tak vulgaren način. Kdo pa mislite, da ste, da boste uničevali lastnino Slovenije, katero smo si konec koncev sami priborili. Sami smo hoteli državo … tako mirno in brez nasilja. Pa kaj si sploh upa sploh ta naš mladi svet, oziroma svet, kateri bo zdaj, zdaj začel voditi to državo.
Vsak ima svoje mnenje. Tudi jaz ga imam, pa zato še ne razbijam ali pa žalim policije. Naj se študentje vprašajo, če je bil mogoče tisti policaj , ki so ga tako zvesto zmerjali z … kako že …. pičkico … oče katerega od njihovih sošolcev. Res sramotno in nizkotno ravnanje. Ali pa lučanje kamenje v parlament. Ja kaj si pa dovolijo tile študentje. Želite živeti v miru ali pa v sovraštvu?
Težave se lahko rešujejo drugače in ne na način in s pomočjo nasilništva. Pravijo, da so imeli jajca in da so si upali povedati parlamentarcem, kar jim pač sodi. Aja? S tem, ko ste, dragi študentje svetu pokazali, kakšni ste sploh študentje v Sloveniji? Preziram vas. Namesto dobrih del, ste dokazali, da ste še vedno usraneti, ki nimajo jajc živeti tako kot je treba.
Aha, delali bi radi. Kje pa potem ste, ko vas mnogi rabijo za delo? Aha, takrat boste vsiljevali, vašo vrednost. Ne za 3€ … niti za 5€ nočete delati. Hočete še več? Prav … dam vam 10€ na uro, ampak potem mi z vso vašo logiko povejte , kaj bi pa radi delali. Povejte mi, če boste potem tudi hodili v službo, le zato, da vam čas mine? Zdaj mi pa prosim povejte, če ste resnično tako pametni …
Pravijo, da ni študentskih postelj. Pravijo, da je premalo denarja za prehrano. In zdaj naj mi eden z vso svojo študentsko logiko pove, če ni denarja za prehrano …. Ni za postelje … ZAKAJ PA POTEM RAZNE ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE lahko kupujejo vrednostne nepremičnine? S čigavim denarjem pa? Če pa pravite , da ga ni … Normalen človek bi za vrednost, recimo Bakus centra … potreboval hočeš ali nočeš 4 življenja, da bi ga kupil. Vaše organizacije, ga pa imajo toliko, da lahko v tem trenutku kupijo 5 takih centrov. Še vedno pravite , da ni denarja …. Za študente.
Dragi moji, če hočeš v življenju uspeti, se moraš malo bolj potruditi, kot pa metati jajca in kamenje v pročelje našega dragega parlamenta. Konec koncev je del njega tudi mojega in uničevali ste tudi mojo lastnino. Mar res mislite, da ste frajerji?
Če bi že radi mnenje povedali … kje pa ste oz. kje pa hodite … ko so v Sloveniji volitve? Tam se lahko pove, kakšno državo želite imeti in kdo naj vas vodi. Na volitve se pa ne upate priti in podati svoje mnenje … brez kamenja in jajc.
Naj vas sedaj, dragi študentje in študentke vprašam. Samo odgovorite mi, ko boste trezni, če to sploh znate biti.
Ali sploh veste kakšen nov zakon zdaj sprejema vlada?
Ali sploh veste o čem se gre … takole resnično… ste prebrali vse kar se zdaj sprejema. Po mojem, da ne … Vidite … spet kar nekaj na pamet, pa pravite, da ste izobraženi, da znate delat in ne vem kaj še vse. No kar se tiče izobraženosti, smo lahko videli kako ste. Z metanjem jajc in kock na parlament ste lahko res lep vzgled današnjega študenta. Da vam olajšam delo, vam bom dobesedno prilepil en dopis, ki ga je spisal moj prijatelj … pozorno ga preberite in videli boste, da so vas se s tem, ko ste metali jajca in kocke v parlament, pošteno nategnili posamezniki, ki res bogatijo na vaš račun … torej nekateri izmed vas samih …
Zdaj se boste delali pametne in iskali napake v mojem dopisu ... ja priznam, da delam napake, kdo jih pa ne?
In iskali boste miljon izgovorov, da bi upravičili včerajšnje divjanje in prostaško obnašanje. Eden je danes na radiu1 lepo povedal in dam mu čisto prav. : " Naredil bi goli otok. Vsakega, ki je metal kamenje v parlament bi poslal tja delat za 1 cent na uro. Delali pa bi tako dolgo dokler ne bo škoda, ki so jo naredili ... poplačana "
Zdaj me pa popluvajte. Ali pa mi boste raje prišli metat jajca in mi z nasilništvom dokazali, da se motim ...?
22. 02. 2010 - EMA 2010 ali Slovenci smo pač slovenci
Hm ... takole je ... Pridem v službo in moji gostje na veliko razpravljejo ... kakšno pesem bomo zopet poslali ... da nismo sposobni komada naredit ... da bi morala zmagat Pušlarjeva ali pa nekdo doda Langa ... itd ..
Poslušam in poslušam, naročim kavico ... in še mene vprašajo za mnenje ... hm ... povem katera je meni všeč ... in potem slišim spet tisto pikro ... ja ne ... una bi morala it naprej ... hm ...
Samo nasmejim se in vse skupaj, ki so bili v tej debati vprašam ... Če ste že tako proti zmagovalni pesmi ... za katero ste pa potem glasovali ?
Ja , pa smo tam ... Nihče od prisotnih ni niti enkrat glasoval . Enemu se ni dalo , drugi ni imel časa, spet tretjemu je brezveze, da glasuje ... In tu se pri meni vse konča ... povedali so mi dovolj... sploh ne bom z njimi več komentiral evrovizijo ...
Dragi moji ... ne moreš in niti pravice nimaš komentirati EME , če potem nisi dal niti enega glasova ... jebi ga ....
Žal se Slovenci še premalo zavedamo pomen glasovanja ... toliko ljudi nas živi v Sloveniji pa samo kakih 20.000 klicev ....hm ... dobil sem idejo za drugo leto ... prijavil se bom na emo 2011, pol leta bom hodil po državi in prepričeval ljudi, da naj glasujejo zame .... mogoče kje še kakšno fešto naredim in zagotovo bom zmagal ... Kako ? Ja , itak bom prejel največ glasov, ker sem ljudi na to pripravljal ... tisti , ki pa samo kvazijo in govorijo, pa itak sploh ne glasujejo ... In naredil bom en komad ne vem , kr neki ... sej ni važn kaj poješ , važno je le to ... kakšno zaledje in podporo imaš v ozadju ...
Vas to spominaj na kaj? Mene predvsem na politične volitve ... po volitvah so vsi pametni zakaj je un zmagu ... zakaj ni zmagala sredina, ko pa jih vprašaš ... za koga so volili je pa odgovor vedno isti ... nisem imel časa, da bi šel na volitve ... pa smo spet tam ... Tipična Slovenska ...zdaj že prav značilno za Slovence ... vsi čakajo, da bi jim kdo pomagal ... sami pa ne bi naredili ničesar zato ...
15. 12. 2009 - Evo me ... spet sem tukaj ... ste lačni?
skozi oči natakarja...
Evo … spet je minilo skoraj pol leta od kar sem nazadnje pisal. Mi je žal …
Ampak, ljudje … moje življenje je postalo tako pestro, da sam ne vem kako je lahko tako čas minil. Spremenilo se mi je vse. Postal sem Kopitar. Postal sem podjetnik …
Da malo bolj podrobneje opišem. Na zadnje sem delal v kavarni Veronika in poln optimizma šel eno stopnico višje. Zaradi teoretičnega prepričanja nekaterih v podjetju, na žalost nismo našli skupnega jezika.
Odločil sem se, da odidem oz. da se razidemo, saj je nemogoče delat, če si pod drobnogledom nekaterih, ki se ne spoznajo na ta posel.
Po odhodu, sem imel rahlo krizo . Kaj zdaj? Kje najti službo?
Vse moje misli sem zbral na listu papirja … in … odločitev je padla. Postal bom podjetnik. Začel sem z organizacijo raznih cateringov, porok, zabav … in samo naključje je hotelo, da pridem ravno ob pravem času na pravo mesto.
Odločitev o tem, da bi imel svojo gostilno sem sprejel takoj, brez oklevanja in razmišljanja. V moje roke je tako prišla gostilna Kopitarjev Hram v Vodicah.
Pljunil sem v roke, ustanovil d.o.o., se spopadel z državno birokracijo in odprl domačo gostilno. O samem poteku dela bom napisal kdaj drugi, saj bi lahko pisal v nedogled.
Je pa lepo … ko delaš tako kot ti igraš … da svoje ideje vržeš tudi v prakso …
Prej to nisem mogel, zdaj pa mi je to omogočeno ….
Se pravi , če pogledam malce nazaj, sem se spet povzpel en korak bližje k uspehu. Zopet sem prehodil stopnico višje in zopet sem nekje bližje, k mojemu cilju.
Čeprav to, da sem postal podjetnik, ima svojo ceno in vrednost … saj moj urnik je nabasan , da bi dan moral imeti 36 ur… ampak se splača …
Že zaradi tega, ker imam službo v katero hodim z velikim veseljem in ponosom.
V naši gostilni, so me preimenovali v kopitarja. Tako, da vas lahko vse, zdaj tudi povabim k sebi na kakšen kufe.
Imamo pa tudi malice, kosila, po novem sem zrihtal tudi za smučarje nekaj, saj jim nudim posebne smučarske malice.
Za nas je značilno, da smo dobri v svojem poslu. Seveda …
Če se boste odzvali mojemu povabilu … vam že kar na začetku povem, da pri nas ni neki pretiravanja alinekega nivoja. Pri nas delamo bolj domače. Vsi gostje so nam enako vredni in za vsakega se nekaj najde, da mu bo všeč, da ne bo lačen šel od nas. Obljubim vam, da se boste v našem ambijentulahko sprostili, počutili kot, da ste doma … deležni pa boste kvalitetne, pristne in domače hrane. V prostoru, ki kar kliče po domačnosti. Kar pa tudi šteje, saj ob pomanjkanju časa, mnogi prisegajo le na hitro prehrano, posledica tega pa je, da je skoraj vse narejeno iz umetno izdelanih surovin. Toda tega ne boste dobili pri nas …
Mi prisegamo zgolj na domačo hrano … še posebej na hrano slovenskega porekla …
Torej …
Če vas bo pot vodila mimo Vodic, se spomnite name in me obiščite. Smo sredi centra Vodic,le streljaj iz Ljubljane, Kranja, Kamnika ali letališča Jožeta Pučnika. To je gostilna Kopitarjev Hram ...
Vabljeni …
Aja ... lahko pa še dodam naš spletni naslov za stran, ki jo je zelo dobro naredil
... čas dopusta ... razmišljanje o sebi, o preteklosti, o življenju ... vse to, sem imel čas razmišljat, ko sem letošnji dopust preživljal ob deževnih dnevih ... bom kar napisal, kaj vse se pretaka v moji glavi, da besede, kar same skačejo iz nje ... če bo preveč, bom razdelil na več delov ...
Spomini... življenje ... čas ... Malo sem si zamislil, nad mojim življenjem, kako je bilo prej in kako je zdaj. Ugotavljam, da sem kar dobro odnesel izkušnjo, ki mi je skrojila potek življenskega sloga in načina mojega mišlenja na prehrano in na življenje samo. Skrojila mi je slog, zaradi katerega sem moral spremeniti vse svoje navade, v zvezi s prehranjevanjem. In danes lahko brez slabe vesti ali strahu povem in opišem tukaj na blogu, kaj vse se mi je dogajalo in zgodilo... Bil sem suh fant, blizu 30-ih. Moje prehrambene navade so bile kar slabe. Kot delavec v gostinstvu, sem večkrat prekršil pravila hranjenja in večkrat sem jedel mrzlo, mastno in na hitro pripravljeno hrano. Lahko bi rekel, da bi lahko pojedel vola in pol, pa se mi nič ne bi poznalo okoli pasu ... Obroka brez mesa si nisem znal predstavljati. Lahko je bilo mastno, pripravljeno na hitro in še krvavo vmes, pa me ni niti malo motilo. In pice ... te so bile posebna strast na mojem jedilniku. Se spomnim, da sem lahko tudi takoj po kosilu odšel na pizzo, če so me povabili. Skratka ... jedel sem lahko, za svojo težo, nenormalno količino hrane. In vedno sem imel tam do ene 75 kg. Se tudi spomnim, da sem večkrat zavestno jedel preveč, samo da bi dobil kakšen kilogram preveč. Tistikrat sem jedel dvojne porcije vsega, a vendarle je moja teža ostajala ista. Se spomnim, da so mi moji sodelavci v kuhinji, kar pogosto pravili, da bi me raje oblačili, kot pa hranili. Hm... čudno ... saj nisem bil izbirčen, le veliko sem rad pojedel. Na jedilniku je moralo dnevno biti meso in pa masna hrana ... dunajski zrezek s pommesom, svinjska pečenka s praženim krompirjem prelitim z mastno omako , ocvrto meso v nenormalni količini olja ... za povrh pa še stisnjena majoneza in veliko ketchupa. Sploh se nisem zavedal ali je to zdravo ali ne ... zame je bilo normalno ... in zelo, zelo okusno. In potem usoden dan oz. noč. S punco se ravno pripeljeva k njej domov na obisk, ko mene začne nekaj zelo močno tiščati v trebuhu. Slabost ... bruhanje ... in zvečer, ko sva legla k počitku se je zame začela najhujša mora, katero si niti v sanjah nisem znal predstavljati. Začelo me je zbadati v trebuhu. Kot, da bi znotraj sebe imel razbito steklenico in bi se glaževina rastresla po celem trebuhu. Kakor koli sem se obrnil, že me je rezalo kot bi mi tisto glaževino urezaval v želodec. Bolečine so bile vse močnejše ... bil sem v šoku, kot tudi moje dekle, ki je me je po nasvetu dežurnega zdravnika peljala k njemu na kontrolo. Ni imel kaj gledat in preverjat. Hitro je poklical rešilca, kateri me je odpeljal v bolnišnico v Slovenj Gradec. Kaj vse so tam delali z mano se več ne spomnim, ker sem bil v močnem šoku. Zjutraj, ko sem se zbudil, je nad mano visela le neka steklenička, narobe obrnjena in na koncu je imela cevko, ki je bila pritrjena tudi na mojo roko. Kaj zdaj? Kaj je to? Kje sem ? Takrat nisem vedel kaj bi lahko to pomenilo, dokler ni prišla do mene vizita. Zdravnik, ki je prišel do mene, me je prijazno nagovoril: » Sklepamo, da imate vnetje trebušne slinovke. To je zelo nevarna bolezen. Če vas ne bi pripeljali sem, kdo ve kaj bi se vse lahko zgodilo. Tukaj boste nekaj časa ostali na opazovanju in hranili vas bomo prek infuzije. Potem bomo pa videli kako naprej. « Takrat sem zvedel, kaj v bistvu pomeni tista narobe obrnjena steklenica nad mano. To je bila moja hrana za nekaj dni. Imel sem čas, da si jo bolje ogledam. Tekočina iz nje, je kapala počasi, po kapljicah. Hm... Približno dve uri in pol je trajalo, da se je steklenica izpraznila, ko pa se je, so mi dali novo. In na svojo, tudi grdo razvado , cigaret, sem odšel kar z stojalnjo. Seveda sem zraven imel stojalo, na katerem je bila pritrjena steklenica. Čez kak dan, sem ugotovil, da je v bistvu to moja hrana. Spraševal sem se že, zakaj nisem lačen, pa so mi povedali, da se hranim prek te flaše. Štiri sem dobil na dan. In tista tekočina je le kapljala po kapljicah. Zame je to bilo nekaj povsem novega in sploh še nisem vedel, kaj vse me še čaka. Mene, kot tako velikega jedca mesa, masne hrane in ostale svinjarije v nenormalnih količinah. V bolnici sem izgubil še dodatno nekaj kilogramov. Bil sem zelo suh. Tiste flaše sem si počasi začel predstavljati, da so dunajski zrezek s pommesom in ko mi jo je sestra zamenjala, je zraven v šali govorila ... o, dunajca ste pojedu, zdaj vam bom pa še pizzo dala ... Dnevno so z mano delali neke preiskave in mešalo se mi je že, ker nisem dobil kaj fizičnega za pojest ... čeprav nisem bil lačen, bi pojedel vsaj kak kos mesa. Če že ne zaradi lakote ... zaradi okusa ... zaradi navade ... In po desetih dnevih ležanja v bolnici, končno pride večer, ko mi na viziti povedo, da bom počasi, lahko šel domov. Da bom lahko začel jesti fizično hrano. Da je konec infuzije. Kakor hitro mi je zdravnik to rekel, sem že delal načrt, kam bom šel jutri na kosilo. Pred očmi sem že imel narisan dunajski zrezek, pommes z veliko majoneze in ketcupa, ter eno veliko pizzo. Toda razočaranje je sledilo. K meni je še isti večer prišla sestra in spomnim se, da je v rokah imela veliko listov papirja, skript in podobnega ... »Takole je«, » imeli ste vnetje trebušne slinovke. Za nekaj časa boste imeli dieto.« Podala mi je liste in skripte in zaprla vrata za sabo. Ko sem začel prebirati in brati, so mi solze kar same začele liti iz oči. Tiste stvari, katere sem imel najraje, so bile strogo prepovedane. Nič več svinjine, ocvrte hrane, mastne pečenke ... Spomnim se, da sem tisto noč v solzah zaspal. Zjutraj, ko sem za zajtrk pričakoval salamo in sir( po dolgem času), sem ugotovil, da vse to niso bile sanje, pač pa golo dejstvo, da bom res moral imeti dieto. Prinesejo mi prepečenec in čaj. Hm... svašta... sploh nisem dojemal, kaj se dogaja okoli mojega načina prehranjevanje. Do zdaj nisem nikoli gledal nato, kaj vse sem dal v usta, zdaj pa moram najprej prebrati, če tisto ali pa ono hrano sploh lahko jem ... Želel sem si pogovor z zdravnikom. Imel sem kup vprašanj zanj. Kaj , zakaj, koliko časa... Odgovor je bil kratek in jedrnat: »kako dolgo?« Dokler bo to potrebno. »Zakaj?« Zaradi nepravilne prehrane. Zaradi mastnega , hitrega in nekvalitetnega načina prehranjevanja, sem skoraj umrl. Hm... to pa je bil razlog za en velik razmislek, v mojem življenju. Kako naprej ... Kar nekaj časa je preteklo, da sem si dal v glavo, da moram imeti strogo dieto. Dunajski, pommes, pečenka, pizza, majoneza, burek, svinjina pripraljena na razne načine ... vse to je bilo v moji glavi. In zame je ta hrana morala biti preteklost. Zgodovina. Prečrtana v glavi. Vendar kaj, ko je bila to dobra hrana. Kako naj jo dam zdaj iz glave... kako se navaditi na dietno hrano? Več o tem prihodnjič ...
Kdo se je vrnil? Hm… po dolgem času sem spet odprl stran e-dnevnika ali bloga, kot pravijo. Ja… vidm nova imena, ogromno novih zapisov, isti zgled … Res me že dolgo, dolgo ni bilo na tej strani. Kako hitro mine čas. Meni se pa zdi, da sem še pred včerajšnjim nekaj zapisal v blog. Zanimivo. Zgodbe, ki so se mi odvijale, teh zadnjih nekaj mesecev, so krojile moj čas. Čas, ki mi ni pustil, da pridem na zanimive strani. Marsikaj se je dogajalo okoli mene, marsikaj novega sem se naučil, vsekakor pa nisem več isti kot sem bil. Življenje te nauči marsikaj in marsikaj potem delaš drugače kot si pa delal. Moje zgodbe, ki so se dogajale, jemljem čisto resno. Od njih se naučim nove stvari. Negativno preobrnem v pozitivno, pozitivno pa ohranim tako kot je. Ampak, še vedno mi ostajajo znaki, po katerih me lahko vsak prepozna. Še vedno sem natakar po duši. Še vedno obvladam internet. Še vedno rad kaj dobrega preberem, povem, napišem. Kar se tiče mene, se nisem prav nič spremenil. Naučil sem se ločiti kaj to je praktični del in kaj teoretični del gostinstva. V njem sem naredil kar dva koraka naprej. Sprijaznil sem se, da bo moje življenje, po večini, kar dolgo časa ostalo povezano z njim. Tole vodenje kavarne … hm… po svoje zanimiv posel, po drugi strani pa peklensko, hudo vroča zadeva za razgovore in pogovore … ugotovil sem, da ljudje vse preveč hlastajo za denarjem in za položaji. Hm … denar, zavist, hotenje, bogatenje … na vrednote življenja se pa pozablja. Takšnih političnih igric se ne grem. Zato sem odkorakal iz kavarne. Naprej. Stopil sem stopničko višje in naredil korak, ki pomeni , da grem v pravo smer. Bolj od denarja mi pomenijo besede kot so : sočlovek, življenje, čustva, prijateljstvo… dom, družina … Nič več se ne oziram, kaj kdo ima. Ima pač to, kar mu je všeč. In če je nekomu všeč, da ima moč in oblast, naj jo ima. Ne vidim vzroka, da bi zaradi tega bil sam kaj na slabšem. Človek, si kroji srečo sam in če ne pustiš, da ti življenje krojijo drugi, potem je to dober znak, da postaneš zadovoljen in srečen. Pravljice si pač moraš pisati sam. O tem ni dvoma in če je kje nekdo, da se ti pridruži, je to dobro. Vzameš ga s sabo na pot in skupaj sta potem lahko srečna. Več glav, več ve. Če pa je nekje, nekdo, kateremu ni všeč kar počneš in te samo kritizira, pa ga enostavno pustiš zadaj in greš naprej. Denar. Včasih dobim občutek, da se ves svet vrti okoli njega. Vendar, ni vse v denarju. Več mi je vredno, da nekdo diha z mano, kot pa da se utapljam od, nenehne želje, kje ga bom zapravil. Prijateljstva ne moreš kupiti. Prijateljstvo se dobi z dejanji, toplino in z hotenji, da nekomu stojiš ob strani, kadar to potrebuje.
Danes sem se do solz nasmejal enemu gospodu, ki je prišel k meni na kavo...
Pripovedoval mi je, kako je bilo včasih in kako je danes. 20 let nazaj je bil natakar in še vedno, kljub njegovi starosti rad zahaja na pijačo v lokale, kateri so ga prej redno spremljali. Bom kar napisal, kar mi je povedal....
Včaih, se je po gostilnah bolj pilo in zabavalo kot danes. Pravi, da je tudi včasih bilo obdobje, ko so ljudje jamrali, da nimajo denarja, a gostilna je bila vseen polna. Vsi razlogi in vsi pogovori so se tedaj dogajali za šankom. Zjudraj se je ponavadi dan začel z kupom kavic in malih šilčkov ali kapsul, kot so tedaj imenovali žgane pijače. Tega je zjutraj šlo na litre. Ljudje so bili bolj veseli in nihče ni bil tako nezadovoljen, kakor sedaj. Tudi kompliciralo se je manj. Res je, da v mestih, ni bilo toliko gostiln, barov, kakor sedaj, zato je bilo pa bolj lušno. Zdaj se množice porazgubijo, v preveč nasičenih gostinskih objektih. Včasih tega ni bilo, zato si imel občutek, da je ena gostilna bila vedno preveč polna. Ja logično, če pa ljudje niso imeli kam drugam. Po službi, po navadi, ko je bila ura 2, se je za lokal začelo življenje, ki ga je spremljalo vse do večera. Moški, so po navadi že kar standarno drli, po službi, na svoj pir. In padale so runde. Ne tako kot danes, ko si ponavadi vsak zase naroči pijačo, se jo hiter spije in odide, ker se ne sme kadit. Večkrat se je zgodilo, da je imel nekdo roj. dan, pa je častil šank rundo. Vsem kar kdo pije. Danes tega ne doživiš več. Ljudje so postali vse preveč zaprti sami vase. Gospod pravi, da si ne more predstavljat, da bi tisti čas, prišel nek Kebrov zakon, ki bi prepovedal jutranji šok za bujenje. Po njegovem bi takrat tega Kebra, ljudje živega požrli. Bilo je res bolj srečno življenje takrat. Prednost današnjega dne je edino možnost izbire. Ni tako kot včasih, ko si imel samo dve vrsti soka, dve vrsti gazirane pijače, piva, da o kakem redbulu ne govorim. Imel si pivo ali UNION, ali pa LAŠKO. Odloči se. Danes pa imaš še cel kup drugih piv, takšnih in drugačnih.
In pravi, kako je včasih bilo čist logično, če si kelnarja videl, kako s prižgano cigareto in z svinčnikom za ušesu, stoji in dela v šanku. Današnja mladina si ne more niti predstavljati, kaj je to žuriranje in kakšni časi so bili takrat. Bilo je čisto drugače...brez komliciranja, večino ljudi bolj prijaznih, bolj odprtih in bolj preprostih.
Mislim, da bi se z njegovo zgodbo lahko kar nekak strinjal. Danes lahko samo poješ pesem, mislim, da jo Neca Falk poje: Vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo, nihče nikogar ne pozna....
Zadnje čase vse preveč poslušam o recesiji. Doma in po svetu. Pravijo, da je to finančna kriza tisočletja. Žal se s tem ne morem strinjat. Zakaj ne? Bom kar povedal, kako sam doživljam recesijski čas in kako ga vidim.
Opažam, da vse preveč ljudi, ki so v krizi pravijo, da so, zaradi recesije. Neko podjetje mora odpustiti delavce zaradi recesije. Zaradi recesije ni plač. Zaradi nje tudi ne bo božičnice in regresa.....teh stvari je še mnogo.
Sam opažam, da ljudje ne vedo, kaj to recesija sploh je. V bare, gostilne in trgovine, hodijo ljudje, ki so vedno brez drobiža. Poznam nekatere, ki vsak dan hodijo na kavo, pa vedno plačajo z 20-imi euri. Je potem pri nas recesija?
Tudi prej so podjetja bila v krizi. S težavo so dokazovali, da so lahko dali delavce na cesto. Zdaj se samo izgovorijo na recesijo in že lahko odpustijo nekaj ljudi.
Torej....zame je recesija samo en velik RAZLOG, s katerim se lahko dobro izgovoriš.Vsi ti bodo verjeli(aha sej res. Ubogi. Tudi tebe je doletela RECESIJA)!
Zdaj je direktorjem in menedžerjem dovoljeno izplačevati velike nagrade, kajti oni imajo največ zaslug zato, da neko podjetje deluje(ja, pa jade), delavcem pa lahko brez slabe vesti odgovarjajo, da ne morejo zvišati plač, ker je pač podjetje doletela recesija. Hm...smešno...
Se pravi, če se ti ne da , s prijatelji na zabavo, lahk0o brez slabe vesti poveš, da je tudi tebe doletela recesija. Tako te bodo pustili pri miru ali pa te bodo povabili s sabo na njihove stroške. Ker ti si res bogi- doletela te je recesija.
Sam sem slišal, kako se dve starejši dami pogavarjata, kako je en lastnik firme, pred leti postavil na cesto vse ljudi. Da ni znal voditi posel, da je baraba, da je skrbel samo za svojo rit. Vam povem, da sta ga obdelali kot nekega revčka. In čez čas, ti dve isti dami nadaljujeta. Kako je ubogi njen nečak, ker ga je dobila recesija in je moral na cesto postaviti vse zaposlene in zapreti firmo. Ostalo mu je vsaj toliko, da si je kupil stanovanje in en vikend na morju. Ta presneta recesija, bo vse pobrala.
Torej, kaj je za vas recesija? Zame je to en velik IZGOVOR in nič drugega....
Zdaj pa grem na pijačo, preden recesija dohiti tudi mene....
11. 02. 2009 - še ena zgodba? Ne, to je moja zgodba...
Tokrat sem si vzel čas, da zopet nekaj napišem na blog. Pravzaprav sem se odločil, da bom zopet začel redno pisati. Razlog? Veliko mailov sem dobil. Skoraj nisem mogel verjeti. Z vprašanji, kot so: kje si, kaj delaš, si še živ?
Ja, dragi moji prijatelji. Še sem živ. Kaj počnem? Delam. In to zopet z užitkom in z veseljem. Le ena razlika je. Prej sem delal za druge....zdaj pa le še zase. Delam tisto kar mi paše, da delam. A ni to dobro? V dobi recesije, sem dobil veliko priložnosti in veliko idej, kako naprej. Nič več za druge, le še zase. In v tej naglici, katero ti prinese čas, sem šele zdaj doujel, kako lepo je, če delaš tisto kar te veseli in te žene naprej. Delaš pa za lasten žep. Čudovito. Vam rečem. Kako mi je to uspelo? Z razmišljanjem o sebi. Z neko prelomnico. Očitno je res tako, da se mora človeku najprej neki zgodit, da začne razmišljat o sebi. Da začneš verjeti vase.
In to se je zgodilo tudi meni. Od trenutka, ko sem se zazrl vase, sem vedel, da je nekaj treba spremenit. Bolj sem začel zaupat vase in bolj verjeti lastnim idejam, ki so se mi nabirale vsa ta leta. Pravijo, da se marsikaj skriva za maskami, ki jih nosijo ljudje. Ja, res je tako. In zdaj sem odvrgel masko s sebe in dokazujem, da sem jaz, jaz. Tak sem, tak sem se rodil. Če ti nisem všeč, prav, če sem ti pa všeč pa še bolje. Bova skupaj zakorakala v prihodnost. Na tej poti pa moraš vedeti, da si vsak sam piše zgodbo zase in vsak sam najbolje ve, kaj mu je všeč in kaj ne. Torej...
Grem naprej s tabo ali pa brez tebe....mi je čisto vseeno.
27. 01. 2009 - Vsiljevanje po Buševsko oz. spet sem nazaj
skozi oči natakarja...
Vidim, da je čas, da spet začnem nekaj pisati. Po dolgem času, si vzamem nekaj minut in vidim polno neke pošte na privat mailu. Kje si? Kaj delaš? Še živiš?
Ja, prijatelji moji še sem živ, še diham in še delam. Kavarna mi je vzela neverjetno veliko časa. Ampak gre. Še vedno v gostinstvu, čeprav sem nič kolikokrat že rekel, da me gostinstvo ne vidi več. Vendar verjetno bom celo življenje delal, kot natakar....to je moj poklic. Sicer pa v času recesije, se gostincem še ne pozna toliko zgube. Pravijo, da vedno, ko so ljudje bili brez denarja, so gostilne bile polne. Kot, da bi svojo žalost sproščevali v gostilni in ne doma. To je po eni strani dobro. ( za nas, ki imamo tak posel) .
Kaj je še novega?
Aha... zdaj bo vsem veliko bolje šlo. Okolje se bo sčistilo, vojn ne bo več. Po vsem svetu bo zavladala pravljica. Na oblast je namreč prišel OBAMA, ki bo rešil svet, če verjameš v pravljice, Vesel sem le toliko, ker smo se rešili BUSHA. Tega zlobneža, ki sam zase ne ve. Če bi bil zdaj namesto Irakčanov, bi ga tožil pred mednarodnim sodiščem, za vse grozote, ki jih je storil. Sem se zadnjič pogovarjal z enim tipom. Pravi, da je v svetu preveč vsiljevanja in vmešavanja. Nek narod je bolj srečen pod neko diktaturo, kot pa pod nekim vsiljenim Bushizmom in demokracijo. Pravi, da so prej bili bolj srečni, kot pa so zdaj. Pa kaj, če so bili pod diktaturo. Imeli so pač neka pravila. ( čeprav so nam nelogična), in če si se jih držal, ti je prav dober bilo.
Ja, vmešavanje..... Nikoli mi ne bo jasno, zakaj morajo močnejši vsiljevati svojo politiko šibkejšim. Če je nekdo srečen, ko ima žogo v roki, še ne pomeni, da moramo imeti vsi žoge v roki. Nekdo je bolj srečen, če jo ima na glavi. Pa kaj. Važno, da mu je lepo in da se počuti srečnega. Še sreča, da se je doba Bušizma končala. Vendar menim, da se bo čez čas zopet vrnil nekdo, ki mu bodo vsi grozili....
3. 12. 2008 - yeah, sem v Sloveniji ali sem v tujini...
skozi oči natakarja... Kot vedno ta čas, smo imeli z našo firmo, en lep zaključni izlet. Šli smo v Portorož. Pisal ne bom o tem, kaj vse smo doživeli in počeli, kljub temu, da je bilo zelo, zelo fantastično. Ker je naša fima v turizmu in gostinstvu, je bilo logično, da smo si ogledovali le gostinsko turistične znamenitosti....
Terme Strunjan, soline in Hotel Palace...
Ful dobri in lepi objekti obstojajo v Sloveniji. Kar dobro, da imamo tudi takšno ponudbo na nivoju. Vendar je bila ena stvar, ki me je resnično zmotila. Kamorkoli prideš v hotelu palace ali pa kje drugje na obali se moraš prav potruditi, da najdeš jedilne liste, ponudbo, storitev, cene....v slovenskem jeziku. Pa sej smo menda ja v Sloveniji, madona. Ali na obali res ne vedo, da tudi Slovenci zahajamo tja? Ne vem zakaj pričakujejo, da naj domači ljudje obiskujemo obalo in njene turistične znamenitosti, če te pa tam mine, ko prideš tja in moraš znati tuje jezike, če hočeš razumet, kaj ponujajo....
In tako, ko si na slovenski obali, recimo na dopustu, se lahko res vprašaš:" Sem še v Sloveniji, ali sem že kje drugje?"
Zdaj si bom pa sam naredil malce reklame. Pravzaprav to ne bo niti reklama, pač pa kar prošnja za delo. Torej... Rad bi našel nekoga, ki pozna prijatelja, kateri prijatelj pozna gostinca...
Tako si predstavljam en oglas, ob iskanju natakarjev in kuharjev. Skratka.. Iščem gostinsko osebje....za redno delo. Če poznate natakarje in kuharje, jim povejte, da so se mesta za njih odprla. Je dobro plačano delo, kajti, če ne bi bilo, tudi sam ne bi delal v tej firmi. Išče se tudi natakar, za vodenje strežbe. Če je kdo iz Ljubljane, Kranja, Celja...in se vidi kot vodja strežbe, naj me kontaktira. Mogoče pa najdemo skupni jezik. Delo je zelo pestro in dan ni enak dnevu. Zame je to zanimivo, saj nikoli ni dolgočasno.
Kandidate ali pa tiste, ki jih poznate, naj me kontaktirajo na številki:
051-80-85-91!
Zelo me zanima, koliko natakarjev in kuharjev se mi bo javilo. Naj pa povem, da to ni šala, pač pa pravi oglas za delo.
