ŽIVLJENJE NI PIKNIK (včasih pa kdo prinese bajadere)

Vijoličasta kapa

Sem v zaostanku. Kapa je bila namreč - tata!!! - 

gotova že kaka dva tedna nazaj, ravno takrat, ko je začelo sonce zares greti. Kot je bil plan, je narejena v riževem vzorcu:

Rob

in zaključek (ki sem ga pletla v gladkem vzorcu)

sem naredila s tanjšimi iglami.

Nisem čisto zadovoljna z njo. Premalo je polna, upala sem, da bo nastala nekakšna baretka. In izpopolnit moram notjemanje.

Skupaj z njo sem zaključila tudi svojo prvo pletilno sezono. Za jesen imam precej načrtov. Jopice, šal, še kakšno kapo ... uf, vsega.

In kaj bom počela medtem?

Kratka lamentacija neizkušene pletilje

Rada bi imela vijoličasto kapo. Ne tako, ki se zavihne. Imela bi cca 2 cm širok rebrast rob, zgoraj bi bila pa malo bolj polna, ker bi nad robom dodala nekaj petelj. Pri prvih desetih poskusih sem uporabila vzorec, ki se dela s pomožno iglo, s nekakšnimi pletenicami okoli in okoli. Sem jo že skoraj končala, ampak je bila premajhna, komaj sem z njo pokrila vrh glave. Zgleda, da sem jo prehitro potegnila noter. Pa tudi pletivo je izpadlo precej trdo. Potem sem spremenila vzorec. Vzela sem riževega (kjer se menjata ena leva in ena desna petlja, v naslednji vrsti pa se v desne iz predhodne vrste pletejo leve in obratno). Jo tudi že enkrat skoraj končala ... Sicer sem jo lahkopotegnila preko ušes, samo na vrhu se je zgubala in ... no, zgledala je kot kaka prezrela, rahlo posušena in plesniva borovnica, s pecljem in vsem. Pa tudi vzorec ni bil enakomeren. Nekje sem izgubila par petelj, jih kasneje spet dodala, drugje sem prepozno ugotovila, da sem desne pletla v desne namesto v leve itd. Pravzaprav je v redu, da sem jo razdrla.

Imam volno, pletilke ... voljo, veselje, ampak tega dvojega je vedno manj. Zadnji poskus gre zaenkrat dobro (upam, da ga zdaj nisem urekla!). Rob sem naredila s tanjšimi pletilkami, ko pridem do konca igle (delam s petimi), vse še enkrat "preštejem" in nekajkrat preverim, če sem na naslednji prav začela. Do takrat, ko bom imela ok. 20 cm pletiva in ko bo na vrsti zaključevanje, je še daleč. Nekaj moram pogruntati. Mogoče, da rižev vzorec potem spremenim v gladkega?

Rada bi počela še kaj drugega, ne samo pletla. Nedokončane pa zadeve tudi nočem pustiti.

Odeja. 8

Za moja nečaka. Prvotno je Dedek Mraz imel v mislih knjigice. Ampak fantje pri 6, 7 mesecih imajo bolj konkretne želje. Za duhovno hrano bo še čas, zdaj rabita nekaj, po čemer se bosta lahko valjala. E.

Sprednja stran:

Zadnja stran:

Velikost: ok. 180x190 cm. 

VOŠČILO

Enajsto leto tega tisočletja

naj vam bo polno veselega petja,

radodarno s širokimi nasmehi

in na vseh področjih uspehi

vam želi Dovska

SWAP 2010

Včasih razne izmenjave izkoristim, da se lotim kakšne zadeve, ki jo imam že nekaj časa v planu, samo nekako ni prave priložnosti oz. kakor pravijo v jugovzhodni Baskiji, ni brce v rit, da bi se je lotila. Za omaro v delovni sobi imam že par let precej veliko vrečo starih hlač, to je takih, ki jih ne morem več navlečt na tazadnjo, ki so dotrpele svoje ipd. ter par kosov blaga, podobnega jeansu. Vem, da je vreča tam, ampak je nočem gledati, ker njena prisotnost v meni zbudi strašno hrepenenje po tem, da bi vse tisto blago razrezala na trakove, kvadrate in kar je še takšnih geometrijskih likov in sešila torbo. Ali več njih. Ampak ČISTO ZMERAJ se to zgodi, ko so druge stvari bolj nujne.

Tema letošnjega SWAPA na Stvaraonici so bile črte, proge, pike ... in stil petdesetih let. Moja partnerica je ena jako fejst Zagrebčanka z "umetniškim imenom" Jana, moderatorka in glavna gonilna sila strani. Kljub lanskoletni polomiji, ki je šla v Avstralijo, sem sklenila, da bo letos spet torba, ampak z drugačnim konceptom.

Nastalo je tole:

Notranjost:

In kaj sem jaz dobila?

Od Goce iz Djakova pleteno kapo, podobno baretki, in nekaj za okoli vratu:

Čestitke, izd. 2010

Nekaj za na drevešček obesit ...

... kar je šlo v Francijo. Zadeve bi bila čisto solidna, če ne bi kupila za drage denarje blaga, ki ni bilo enakomerno tkano. Pomeni, da je vezenino "vleklo" v širino. Pas bien. Pas bien du tout.

Črna kapa

Model (z navodili) sem snela z izredno simpatične spletne strani Ravelry. Mislim, da se bom kar specializirala za kape. So dokaj enostavne, hitro gotove in zeloooo koristne.

Božična pesem (PS)

Dragi Božiček,

pripravi voziček,

velike so želje,

naj jelen pripelje:

ker sladko me mika,

cukrov dva kubika,

kapo, šal, rokavice,

knjigo z recepti za pice,

pa še za torte eno

in bluzo z zlatom izvezeno,

bonsaj vedno zelen,

priročnik za vrtnarjenje (pa ne prezapleten),

baršunasto blazino za pod rit

pa liter dobrega za spit.

Je na vozičku še kaj prostora?

Ker sama piti mi je mora

in rado zebe me v noge,

naj tople ima roke.

Slovenske železnice ...

... so fenomenalne. Neusahljiv vir grozot in neprijetnih presenečenj. Ko človek misli, da je že vse doživel, mu pripelje na postajo zadeva, kjer je v kabini zvok z močjo tam okoli 2000 megadecibelov, za speljevanje rabi 3 do 4 minute in en pametnjakovič je skupaj zvezal izpuh in sistem za ogrevanje. Vse skupaj se je tudi fino treslo in vibriralo, ampak danes nisem bila razpoložena za samozadovoljevanje. Gomulka je Orient ekspres proti temu čudu. In zdi se mi, da ga bomo še večkrat videli, ker so prevleke na sedežih ganc nove.

Preprosto jih moraš imeti rad. Razmišljam, da bi se prijavila za njihovo fejsbuk frendico, čeprav mi ne bojo plačali kot vsem ostalim.

Asiški

Ne vem, kako punto assisi čimbolj povedno prevesti v slovenščino. Meni je všeč asiško vezenje, čeprav bi bil asiški vbod še najbolj natančen prevod. 

Skratka ... Štiri moje prijateljice so imele rojstne dneve med drugo polovico oktobra in prvo polovico novembra. Nekako se mi je to zdela dobra priložnost, da poskusim nekaj novega.

Za T. (ki ima roza stene v kuhinji):

Za G. (ki ma ptičji priimek):

Za M. (ki ima bele stene v kuhinji):

in za A. (ki ima rada morje):

Več o sami tehniki pa tudi tukaj, tukaj in tukaj pa še kje.

Kapa

Bila sem na tečaju pletenja. Dvakrat po 3 ure. Je bilo vredno časa (in denarja), o ja. Zdaj znam razen začeti pletenje in desne (kar sem znala že prej) tudi leve, rebrasti vzorec, dodajanje in odvzemanje petelj in zaključevanje. In KONČNO razumem slike iz knjige ABC Pletenje.

Tole:

je pa moja prva lastnoročno spletena kapa. in hkrati tudi prva ever stvar, ki sem jo spletla do konca (saj ne, da ne bi poskušala ).

Še od spredaj:

z ene:

pa še z druge strani:

Narejena je iz volne, ki ostala od kvačkanega šala. In ko so moja mati videli to umetnijo, sem takoj dobila naročilo za še eno tako, samo v črni barvi.

Stara mama bi bila tako ponosna name.

Rožice

Malo sem jezna. Saj verjetno neupravičeno, samo vseeno. Verjetno je krivo to, da sem trenutno v enem takem obdobju, ko se sekiram in jezim in celo jočem zaradi stvari, ki jih v normalnem stanju niti ne opazim oz. me ne ganejo. 

Zgodba je taka: bila sem na sejmu. Na eni od stojnic so prodajali papirnato cvetje. Ponavadi grem kar mimo, ampak danes sem si poželela šopka (evo, še en znak, da nisem čisto normalna ... oz. manj kot ponavadi). Pa sem sem se ustavila in izbirala očem najlepšega. Na drugi strani mize stojita dve gospe, recimo da je eni ime Minka, drugi pa Pavla. Ena reže zelen krep papir, druga belega zelo na hitro obrača med prsti.

Ob meni se ustavi še tretja gospa, oblečena v neke sorte narodno nošo, in hiti govorit, da je iz takega in takega društva, da za valentinovo prirejajo pohod in da zbira dobitke za srečelov, hkrati pa preko mize ponuja prospekt. Prosim lepo, pravi, barvni prospekt turističnega društva od tam in tam. Gospa je bila, kot sem kasneje ugotovila, iz ene od "etnoloških skupin", ki so sodelovale na sejmu. Čeprav je v svoji noši zgledala ... no, kot klošarka. Vse skupaj sem poslušala samo z ušesom in četrt, ker je bila moja pozornost še vedno posvečena rožicam, vendar sem začutila, kako sta gospe Minka in Pavla za trenutek otrpnili, zdi se mi celo, da sta stopili skupaj, strnili vrste. Rekli pa nista nekaj časa nič, celo ena taka neprijetna tišina je zavladala okoli stojnice.

"Hja," je rekla ena od njiju, "kaj bi vam pa dale?"

Prosim??!!

"Ja, kako rožo," je odrezala gospa iz društva.

Spet tišina. Zdaj sem se že zelo očitno delala, da smo na svetu samo jaz in rožice in nič drugega.

"Hja, veste," je rekla ga. Minka, "tukaj imamo stvari od večih žensk."

Na stojnici je bila kot izvajalka napisana samo ena oseba, verjetno ga. Minka, ampak sem pokapirala, kaj je hotela reči. In tukaj mi je majčkeno stopila para na očala.

Dobro, vem, da krep papir nekaj stane. Pa žice za stebelca tudi nekaj stanejo. Pa delo in čas ... ooo, o tem veliko vem. Razumem, da si gospe v manufakturi ge. Minke ta zaslužek najverjetneje delijo, da si s tem denarjem izboljšujejo standard. Ampak da nista mogli žrtvovat za srečelov par rožic ali en pušeljček ... Slednji, narejen iz treh rožic in malo suhe trave, me je stal en ušiv, keben evro. Rožica, papirnata, posamezna verjetno ne več kot 50 centov ... In če pušeljčke dela ga. Vera, bi ... ne vem ... magari pri naslednjih dveh kupcih ceno dvignile za 50 centov, če jim je že tako hudo za tisti evro (ne, niso izdajale računov).

Od gospe v noši sem izprosila prospekt in jim bom naslednji teden poslala eno od mojih uovirjenih vezenin (tisto s srčki). Tudi mene nekaj stane blago in cvirn in še marsikaj in dnevi so mi prekratki za vse, kar bi rada in kar moram početi. In ne maram valentinovega. Ampak, kebat ga, zakaj ne bi drugi uživali v njem, če jim je že do tega?? In obožujem srečelove.

Sobota v Lepoglavi

Vprašam zadnjič moje sodelavke, kaj najprej pomislijo, ko slišijo ime "Lepoglava". Prvi odziv je bil: "To je en kraj na Hrvaškem." "U, fino," sem rekla, "nimate tako pokvarjenega načina razmišljanja kot jaz.""Zakaj?!"

"No, Jaz najprej pomislim na zapor.""Aaa, ja, seveda, to tudi."

Tisti, ki smo hodili v šolo v času mrzkega komunizma, ko se o zgodovini Jugoslavije izpred druge svetovne vojne nismo učili drugega kot to, kako so preganjali komuniste in v katerih vse zaporih je sedel dragi nam tovariš Tito, vse skupaj pa se je končalo s strahopetnim begom kralja Petra leta 1941, smo seveda slišali tudi za Lepoglavo. To je bila Oxford, Yale, Sorbonna itd. za vse predvojne komuniste in kasnejše voditelje ljube nam širše domovine SFRJ (moram preverit, če sta Boris K. in Edo tudi tam "diplomirala" oz. vsaj obiskovala kak "skrajšan tečaj"). Zapor je še vedno  ...

in glede na informacije s spletne strani TD Lepoglava so v njem po vojni služili kazen mnogi ugledni hrvaški politiki.

Tako je to, samo kriminal mi gre po glavi.

Prejšnji teden se je na portalu Stvaraonica pojavilo obvestilce, da bodo med 16. in 19. septembrom potekali 14. dnevi lepoglavske čipke. In Dovska je v soboto zjutraj, potem ko je za prvo silo pospravila svoj kvartir, kljub dežju in grožnjam s poplavami sedla v avto in se odpeljala v Hrvaško Zagorje.

Ne vem, zakaj sem mislila, da je to mesto bolj na vzhodu, pa je le dobrih 40 km oddaljeno od Rogatca. Bila sem že v Krapini in glede na moje zemljevide do Lepoglave ni več daleč. Tudi v resnici ni. Samo malček zapleteno je.

Dogodek je imel 5 oz. 6 prizorišč. Razen za šotor je bilo treba kupit karto:

(10 kun je okoli 1,5 evrov). Zadaj je zemljevid prizorišč:

Zgubiti se človek tam res ne more.

Čipke. Ne obvladam. Pravzaprav se tudi kaj dosti ne spoznam na tehnike. Verjetno se nikoli ne bom. Zelo pa občudujem ljudi, ki jih izdelujejo. Lepoglavske so zelo znane in strašno lepe. So klekljane, kot naše idrijske ali žirovske. Na prvem prizorišču, Muzejskem prostoru, si je bilo slednje možno tudi ogledati. Prav tako so bile tam čipkarice iz sekcije pod okriljem SKD Triglav iz Splita:

Čipkarice v akciji:

Hvarske čipke iz agavinih niti:

Potem so bile tu tkane čipke, na žalost pa si nisem zapomnila iz katerega dela Hrvaške so:

Prisotni so bili tudi čipkarji iz Estonije, ki imajo ravno tako svojo vrsto klekljanih čipk:

Pozabila sem povedati, da sem se dogovorila za srečanje z Jano in Lorno, članicama Stvaraonice, da se bomo srečale v Lepoglavi in sem na njiju naletela pred cerkvijo zraven muzeja.

V drugem razstavišču, Gostinjcu, delu samostana pavlincev, so bile razstavljene belgijske in španske čipke. Kljub temu da se ni smelo fotografirat, česar sem se bolj ali manj držala, vendar se nisem mogla premagati, da ne bi škljocnila prekrasne črne mantille.

Z Lorno sva obiskali še tretje prizorišče, cerkev,

vendar razen oltarnega prta tam pravzaprav ni bilo kaj videti, vsaj kar se tiče čipk ne (imajo pa sklepnike s celjskimi in žovneškimi grbi).

Lepoglavski čipkarski podmladek:

Čipkarstva se učijo v šoli, če sem prav razumela, imajo krožek.

Eden od značilnih vzorcev:

Gospe, ki so s svojimi blazinami sedele na vsakem od prizorišč (razen v cerkvi), so bile deležne veliko pozornosti obiskovalcev:

Dežnik, ki se nahaja gospodu z ura za hrbtom, je bil eden od spominkov. Uspelo mi je dobiti predzadnjo iz suvenirnice pred cerkvijo, zelo lepo. Hura zame. Čipke so bile natisnjene z nekakšno reliefno tehniko, da se jih lahko prav zatipa.

V domu kulture so bili čipkam posvečeni trije prostori:

- prodajalna:

(detajl čipke imenovane Maki)

Več izdelkov si lahko ogledate v Katalogu čipk.

V drugem prostoru je bila filatelistična razstava, obleka (verjetno poročna):

in inštalacija japonske umetnice Akiko Sato, nekakšen klekljan šotor:

V tretjem prostoru so bile čipke na oblačilih, ampak žal jih nisem mogla poslikati, ker mi je crknila baterija.

Uspelo mi jo je obuditi še za tri posnetke, nastale v šotoru, kjer je potekal sejem domače obrti in dobrot:

Okoli 3h sem se poslovila od mojih Zagrebčank in se odpravila nazaj proti domu. Mislim, da bom šla naslednje leto zopet. Rada bi se dokopala tudi do majice z naslikano čipko. Pa vreme, upam, da bo lepše.

Eksperiment

Moja bivša šefica je OBOŽEVALA besedi "projekt" in "vizija". Ni ga bilo dogodka, da ju ni metala naprej, pa naj je šlo za majhno praznovanje rojstnega dneva s 7 ljudmi ali pa proslavo ob kakršnemkoli že prazniku. Ne vem, če se je taka rodila ali je to prišlo z leti, kot nusprodukt izobrazbe in nesrečnega zakona. Ne bi se rada hvalila, samo mislim, da sem bila med redkimi ljudmi v firmi, ki so ugotovili, da ženska s svojimi "vizijami" in "projekti" vsem po vrsti maže oči, samo da se nam ne bi bilo treba ukvarjati z resnimi problemi ne samo v firmi, pač pa na splošno v stroki. In tako sem počasi postala resno alergična na omenjeni besedi, pa tudi na šefico. Saj sem že omenila, da je bivša, ne? V firmi, kjer delam zdaj, omenjenih besed ne uporabljajo prav pogosto. "Projekt" ja, največkrat s sarkastičnim prizvokom v glasu, o "vizijah" pa zelo redkokdaj poslušam.

Minilo je že precej let od takrat, ko sem menjala službo in ... no, recimo, da sem premagala odpor do "projekta", ob omembi "vizije" me pa še zmeraj malo nekam pritisne.

Meni je ljubša beseda "eksperiment". Nekako se lepše sliši, če nekomu ne uspe "eksperiment", kot pa če propade projekt. Človek ne izpade nesposoben, kvečjemu majčkeno nemaren.

No, zadnjih par tednov sem se šla torej eksperiment. Zamisel sem imela že nekaj časa v glavi, samo nekako volje ni bilo prave. Ko sem spraznila škatlo s kvadratki iz blaga (o tem kdaj drugič več), je na dnu ostalo nekaj krpic iz paname in leakrila. Slednje bom verjetno v bližnji prihodnosti vrgla stran, panama pa je še imela potencial.

Ideja je bila naslednja: vezenina v okvirčku. Za začetek sem uporabila manjše vzorčke, ki bi šli v okvir za slike velikosti 10 cm x 15 cm. Med prejicami sem izbrala take barve, ki bi se jih dalo skombinirati z okvirjem. Poskusila sem tudi kompozicije z dvema vezenima koščkoma blaga.

Tu so slike:

Prvih dveh poskusov nisem fotografirala.

Rečem naj samo, da zadeva niti najmanj ni tako enostavna, kot je videti. Najprej, težko je držati tako majhne koščke blaga. Ampak prava kriza je nastopila, ko sem morala izbrati pravo ozadje za vezenine. Se bojim, da mi ni pri vseh uspelo. Npr. pri zadnjem. Vendar so mi rezulati kar všeč. Zdaj moram samo še ugotovit, kje v zidu moje delovne sobe je podporni steber, potem jih bom pa lahko obesila.

Odeja. 6 in 7

Fanta ... ne gre to tako. Kaj se to pravi?? Če je bilo rečeno avgusta, potem se pride avgusta. Ne pa JUNIJA! Mislim ... spravljat ljudi takole v zadrego ... Ko prideta domov, se bomo mi trije usedli in kako rekli o manirah.

Moja nečaka. Trenutno stanujeta vsak v svoji stekleni škatli v eni od ljubljanskih bolnic. Njima je fino - jesta petkrat na dan, spančkata, vsi skačejo okoli njiju. Doma pa frka. Gnezdo še ni bilo do konca urejeno, imeni ne izbrani ... odejici nedokončani. Ampak ... konec dober, vse dobro. Fantalina lepo rasteta, prebolela sta tudi zlatenico. Bo pa še nekaj časa trajalo, da prideta domov.

V soboto sem potegnila zadnji šiv in smo šle me tri na Vodenice na fotošuting. Za vsakega fantka ena odejica, kaj pa. Zgornja stran je iz raznih kosov blaga, spodnja iz flanele.

Vsaka ima tudi majhen kos vezenine - črka S za naš priimek:

Slike z razstave

V soboto in nedeljo, 27. in 28. marca 2010, je v prostorih nekdanje železniške postaje Libna potekala razstava ročnih del Kulturnega društva Libna. Te razstave so pravzaprav že tradicionalne, a sem si jo letos prvič ogledala.

Nekaj utrinkov:

Kvačkanih izdelkov je bilo sicer še več, vendar sem se posvetila predvsem vezeninam.

Kljekljane čipke so ravno tako delo ge. Resnik:

Gospa, ki je ... kako bi rekla ... vodila, pazila na razstavi, je nosila modro bluzo, izvezeno okoli vratu in na rokavih. Vezenine je naredila sama za razstavo bluz, ki so jo imeli pred nekaj leti.

Več fotografij izdelkov in otvoritve je na ogled tudi tukaj.

Valentinov SWAP 2010

Komaj se je polegel šunder okoli Stvaraoničinega SWAPA, je Tea, ženskica, ki ima preko nadvse simpatičen blog HobbyChic, povabila k sodelovanju pri svojem SWAPU. Tema je bila valentinovo. Prijave je sprejemala do 14. februarja in še isti večer se je na njenem blogu pojavil filmček, v katerem sta nastopili Teina hči in mačka kot komisija, ki je žrebala pare.

Pred dvema letoma sem v enem drugem SWAPU za partnerico dobila Drenko iz Makedonije. Tokrat sva spet prišli skupaj. Tole je Drenka naredila zame:

ovitek za knjigo in puščico.

Tole sem pa jaz poslala njej:

In ker Drenka zbira znamke, sem priložila še nekaj slovenskih znamk, ki so izšle pred kratkim (tigrovo, olimpijsko in srčasto z veveričkama).

SWAP 2009. Del 2

No, o tem, kaj sem poslala v Avstralijo, sem že pisala. Na svoje darilo sem morala pa počakat. Ne vem točno, kaj se je zgodilo. Iz sporočila, ki mi ga je poslala moja partnerka, gospa z zelo lepim imenom iz Novigrada, sklepam, da se je nekaj zapletlo na eni od obeh pošt. No, čeprav ji RES ne bi bilo treba, se je potrudila in naredila drug izdelek.

Tole je okolivratnik ali kako bi se temu reklo. Čeprav mi rožnata barva ni ravno preveč všeč, pa tele rožice kar poživijo.

Odeja. 5

Ne glede na to, kako rada delam krpanke, vedno pride ena faza, ko bi projekt v delu z največjim veseljem postavila pred vrata pa naj se kdo drug naprej z njim heca. To je tisti trenutek, ko je treba sprednji in zadnji del spravit skupaj. Takrat se pokažejo vse napake pri izdelavi sprednjega dela, tiste pisane kombinacije krpic. Ampak najhujše pa je zapiranje zadnjega roba. Oba dela naj bi bila brezhibno poravnana, pri zavihovanju navznoter se ne sme pojavit noben mehur ... Nočna mora, skratka.

No, ampak ko je narejen zadnji šiv in če se pozabi par faudic in nešteto drugih drobnih napak, si zadovoljno oddahnem in potem pride čas za ekstremno samohvalo: "Dobro sem naredila! Lepa je!"

Predstavljam svoj zadnji izdelek, odejo, veliko 1,5 krat 1,7 m. Namenjena je bratrančevemu sinetu, ki je bil malo pred novim letom star eno leto in ima enega najočarljivejših nasmehov na svetu.

Tole je izbor flikic - dve črtasti sorti (pri eni prevladuje zelena, pri drugi modra), modra karirasta, oranžna in ena, pri izbiri katere sem se malo zaribala, ker so ravno kvadrati, ki sem jih izbrala,  imeli v sebi v glavnem samo oranžno, ter moder rob (in maneken):

Zadnja stran:

Estetska predstavitev: