Danes se klanjam popolnemu dnevu. Popolni kombinaciji mraza, sonca s prgiščem snega in burje, kjer lahko simuliraš jadranje na tleh in se nanjo dobesedno nasloniš, ko pripiha mimo.

Neverjetno kako ti prepiha možgane. Potem vidiš bolje za nazaj, je pa vseeno dobro, da gledaš kje hodiš, ker hoditi navzgor in gledati nazaj, zna biti nerodno sploh, če si se že rodil kot otrok nerodnih genov in ti geni s tabo samo še rastejo. Tudi to jim ne pomaga, da se starajo in tudi geni z nerodnostjo na jeziku, ki se stegne, ko bi se moral vsaj delati, da je pameten in pripada glavi, ki razmišlja, preden strelja kozle v besedah … Seveda, še vedno puščam odprto možnost, da niso krivi geni in je zemlja tako zaljubljena vame, da si me želi horizontalno povsod kjer se da pasti. Ne znam pa si razložiti od kje in zakaj pa tista moja nerodnost iz besed …

Pa naj bo to iztek skakalnice v Planici, kjer se iz čistega veselja nad Peterkovo zmago zvalim čez ograjo tam, kjer jo vsi ostali preplezajo, ali pa doma na stopnicah, ker moj copat pristane 2 cm prenizko in zadene v ploščičasto steno namesto na pristajalno stezo, ali pa v kuhinji kjer se, najraje takrat, ko sem brez gledalcev, grem žongliranje z »biločemer« se da razbiti. Izjemno zoprn občutek namreč je, ko razsuješ pladenj skodelic v priča razširjane Cosa Nostre in so na pladnju tudi tiste, ki se že nekako podajajo iz roda v rod.

No, nekdo pač mora biti obsojen kot morilec družinskega porcelana še iz časov, ko je bil porcelan nekaj takega kot najbolj uber fancy reč v bali neveste. Nekako mislim, da me pra-nona zaradi tega ne bo strašila iz nebes, najbrž je videla, da sta njena hči in še njena hči to opravili tako temeljito, da si je še v grobu morala dati zamaške v ušesa.

Ja, tudi pri padanju na izpitih sem bila dobra. Posebno sem blestela v vsem kar je dišalo po matematiki. Zdaj tudi razumem zakaj sem kar sem. Kombinatorika mi res ne gre. Ali me je premalo tam, kjer bi morala biti in potem s premalo mene ne gre in nisem dovolj dobra za več. Ali pa me je preveč in strašim, ker ima tisti drugi premalo elementov v množici in se potem boji, da bodo njegovi trikotniki ob mojih kvadratih prišli premalo do izraza.  

Samo vseeno pa je dobro, da se na burjo preveč ne naslanjaš, ker je kot kdo, ki ti kar naenkrat spodmakne tla pod nogami, da se prekucneš na nos. Potem se odločaš ali boš potolčen ali pa samo nekdo, ki zna biti klovn kar tako, iz nekaj kar se mu pač ni izšlo.

V popolni kombinaciji mraza v prstih in tudi v tistih, ki se držijo stopala, smrklja, ki ti neprestano kaplja in teče iz nosa, ker res piha in tega, da ti luknja v rokavici pušča telesno toploto ven tam, kjer res ne bi bilo treba, v trikrat trojni dozi pogovora in skozi koncentracijo sproščenega smeha, ne gre drugače kot, da je treba verjeti, da se vse dobro obrača in plača, tudi če tisti gospod zgoraj ne plačuje vsak dan. Ko ti burja prepiha možgane čutiš, da je poravnal račun za nazaj.

Nocoj razumem zakaj sta merlot in pršut rdeča in zakaj je slednji nebeška skrivnost. Pardon, tole zadnje so nekoč v eni reklami rekli za mortadelo, pa ni res. Mortadela je nekaj kar ješ in pozabiš, ker jo boš čez dva dni spet jedel, če ti ravno potegne na okus, pršut pa ima tisto nekaj v sebi, kar ti ostane na jeziku, tudi potem, ko tisto rezino prežvečiš in jo požreš dol in bi se mu najrajši malce priklonil: »Res si bil dober«. Tudi, ko si že sit, o njem razmišljaš in včasih se ti prikazuje v sanjah.

Podobno je z ljudmi. Če so čisto navadna mortadela, njihov vonj burja slej ali odpihne, kot odnese s sabo tisti papir v katerega so rezine zavite. Če so pršut, so s tabo, tudi ko so nekje stran. O njih razmišljaš, o njih sanjaš ponoči, skrbiš, če jim je dobro, se z njimi smeješ in včasih jočeš, ker jim ne znaš drugače pomagati, ker zna biti včasih beseda bolj slaba tolažba. Njim je mar zate in če se ti zgodi popoln dan veš, da brez, da mešajo prste zraven, ne gre. Tudi brez kremšnit, čaja s punčem, toplega jabolčnika s cimetom in jegermajstra ne gre … Če je dan brezmadežno čist, je samo dan kot vsi drugi, ki pridejo in gredo. Če leta se jih spominjaš samo, ko si v ogledalu razteguješ gube na čelu, ker gube pač baje od nekje pridejo. Če je brez kremšnit in vseh ostalih dodatkov, imaš nekoč občutek, da si nekaj zamudil.

Zato bodi danes v čast in slavo ljudem!

Vsem tistim, ki me bodo prenašali jutri zjutraj, ko bom lunatično žulila svoj čaj. Vsem tistim, ki se jih bom med tednom svaljkala pod nogami. Vsem vam, v katere sem trčila tule in smo si zadišali. Vsem tistim, ki ste daleč in se zdi, da nas samo nit veže. Samo tista nit je misel in je močna kot kamen kost. Ko se spet srečamo, se bo zvezdam kolcalo od smeha. Zanimivo kako nekatere ljudi srečamo samo enkrat v življenju in nam ostanejo v spominu. Zanimivo kako pisano so nanizani tisti, ki so nam bili dani na trajno uporavo, ali pa vsaj za nekaj časa in jih spustimo v svoj notranji krog. So kakor mi v različnih življenjskih situacijah in vse kar si povemo rabimo za svoje izpite v šoli življenja, ker samo eden ne doživi vsega sam.

Howgh! Govorila sem. Zdaj grem spat. Naj okus po pomladi ostane v hladilniku. Merlot sem dala v klet …

Brez slovesnih najav.

Brez velikih priprav.

Samo trenutek v času

in mesto v prostoru je dovolj,

da tisto nekaj, kar nas krmari,

ploskne z rokami in reče:

»Hop, tu in zdaj

se mora zgoditi!«

In tisto nekaj,

ki se ga res ne da čisto razumeti,

kako in zakaj

nas usukne okrog svoje osi,

da naredimo tisto,

za kar rečemo,

da nikoli ne bomo

in nas gladko malo spelje mimo postaj,

ki jih imamo že leta in leta

na zemljevidu začrtane kot

obvezno ustavi.

»Tam bom nekoč ustavil,

samo za toliko, da si pretegnem noge

in poduham po čem diši tisti zrak,

ki ga veter prinaša z morja

in da si v žepe naberem borovčevih iglic,

če ne bo cvetlic,

da si jih posušim za herbarij, za čaj,

za tisto dolgo zimo,

ko mi bo pod odejo in pouštrom

mraz iz podplatov zaklenil srce.

Čeprav vem, da ni prav,

da se pokrit čez glavo

delam nevidno zamrznjenega

samo zato, da ne čutim.

Ko tisto

dopove mestu v prostoru,

da mora za ovratnik ujeti,

ko trenutek razlaga času

kako razume,

kaj je tisto,

kar se od njiju pričakuje,

da se mora zgoditi, je:

»Tukaj in zdaj!

Pogleda se morata srečati,«

te naravnost v tarčo,

na sredi možganov zadene,

ko ugotoviš,

da si skoraj že pozabil,

kako je, ko ti toliko nežnosti

v enem pogledu,

ki si ga ujameš v dlani,

tam kjer ga res nisi pričakoval

naredi, da pozabiš vdihniti zrak.

Da v sebi klecneš,

da zardiš,

da pogledaš stran

in ko pogledaš nazaj

je še vedno tam.

Kot, da te čaka …

Stegneš roko,

da ga pobožaš po licu

in mu z drugo greš skozi lase

v mislih

in ga položiš nazaj na polico.

Potem še dolgo globoko dihaš,

da si za vedno zapomniš,

kako je bilo

biti na točno na sredi

vseh tistih občutkov

in po čem je dišal.

Potem se tik

pred pragom pomladi

zgodi en tak

nebesno sladek večer,

ko ti je v prste ledeno mrzlo,

a pod milijoni odkritih zvezd,

ki si jih čakal vso dolgo zimo.

Stoječ odkrit,

pod prostim nebom

te zebe,

zmeden si,

a imaš v sebi občutek,

da si tako topel

in tako zelo živ in pisan,

da veš,

da je tudi samo za

en tak trenutek v času

in za tisto mesto v prostoru

vredno živeti.

Vsemogočnosti pogleda

in lepote zvezd

na temno modri podlagi,

ne gre podcenjevati.

Znajo narediti,

da letiš

in potem nisi več lačen

barv in topline v sebi.

Tudi potem ne,

ko barve obledijo

in toplina ugasne.

Ključ je v spominih

in v občutku.

Ta je vedno živ,

ker se spominov ne da pogasiti,

da ne tlijo.

Do svojega vozila gojim nadvse odprt in prizanesljiv odnos.

Ne silim ga k umivanju, ne silim ga k menjavanju nogavic oz beri notranjemu čiščenju in ne nergam, ko ga malce zagrabi v sklepih oz v ležajih, ferodah, diskih in ploščicah, da potem rahlo drgne, cvili in kašlja v primeru, ko gre za bronhitis katere izmed pump. Baje, da je le teh v mojem vozilu več, kot jih bom kdaj koli prepoznala, če gledam pod pokrov tam, kjer ni prtljažnik za odlaganje glasbenega arhiva, Mercatorjevih vrečk, dežnikov, rezervne garderobe, odeje za piknik, ki v sili razmer lahko služi tudi kot zaščita pred točo, kjer že tako ali tako vem, da bom tako ali tako takrat do avta prišla prepozno, da bi jo lahko razgrnila in kaj rešila.

Tako, ker vem, da prepočasi tečem, imam kasko. In ker tudi to  že vem, da srne tečejo hitreje, kot jaz peljem in zato tudi imam kasko. In ker vem, da znam avto v rikverc zabiti v prikolico za prevažanje avtov, na servisu za avto, tudi imam kasko. Je pa fajn, ker samo zapelješ naravnost nazaj v delavnico, pa ti dohtarji pogledajo, če je šlo še kaj drugega falit kot samo kovinska barva na odbijaču in po tistem se te vsi mehaniki zapomnijo in so naslednjič res zelo prijazni s tabo. Lepo je, ko imaš občutek, da te cenijo kot dobro stranko. In tudi to vem, da če vozim v koloni pretesno za ritjo vozilu pred mano, lahko dobim telefonsko številko tipa, ki si je res nisem želela. Samo to niso dobri zmenki, ker ni tako, da on plača večerjo in ga moram jaz povabiti na nov odbijač in na novo luč in ker znajo bit to drag poobedek, tudi imam kasko.

No, pri pumpah do zdaj vem toliko, kot mi je treba vedeti, da je najbolj zahrbtna tista za bencin, ker če se na primer odloči, da umre, je nekako tako kot, če bi potapljaču naredil luknjo v cevko za zrak, s tem, da sem jaz tista, ki ostane na suhem v denarnici. Ni ravno poceni tisti hec in potem se tudi hvaliti ne morem, da sem si omislila nekaj novega, ker se na zunaj ne vidi, da je nova.

Nekako se držim prepričanja, da če stvar drgne, cvili in ropota, je to znak, da dela in zato jo je dobro pustiti pri miru in če te zvok moti, enostavno daš radio pač bolj naglas. Itak, da ko moje vozilo zboli za resnim obolenjem, mi to pove tako, da tudi jaz razumem. Zjutraj, opoldne ali zvečer enostavno noče vstati oz. vžgati. Vročino potem ponavadi fašem jaz in tudi reševalno vozilo ponavadi najprej pokličem sebi, da potem lahko pripeljem še dohtarja za vozilo in res občudujem prag potrpljenja, ki ga ima dohtar z menoj.

Ja, je že tako, da tudi moja prepričanja o svobodni vzgoji vozila padejo pod pritiskom iz okolice, ki mi pravi, da se ne bo več z mano vozila, ker zvok ruskega letala pri tem, ko dvigam prestave na ventilatorju za gretje, ni znosen za več kot 15 min vožnje in da je fajn, če se v avtu lahko pogovarjaš potiho. Moj kontra argumment je, da če zdržim jaz, potem je to samo znak, da je njihov duh šibak, ker če dam na primer Dan D res zelo naglas, potem je drgnjenje ventilatorja samo še en inštrument v bendu. Ja no, saj se tudi najboljšim zgodi, da nimajo vsi člani benda 100% posluha. No, ok zvok ropotanje mojega ventilatorja in njihov komad Tiho res nista najbolj muzikalična kombinacija, samo iz  mojega ventilatoja in The stroj-a pa nastane cela simfonija.

Popustila sem pri pritisku iz okolice tudi pri tem, da res ni zdravo, če pojejo, drgnejo in škripajo zavore in zato sem si predpisala redne sistematične preglede pri dohtarju. To potem zgleda tako, da pridem na pregled in prosim: »Dajte mi prosim mal pogledat zavore.« Potem se dohtar usede v avto in se zapelje toliko, da ga obrne preden ga zapelje v ordinacijo in potem mi našteje: »Ja pa avspuh imaš tudi počen, pa ročna je švoh, pa slišim, da ležaji v  …«

Mislim, da za sluh tudi obstaja nekaj podobnega kot je barvna slepota. Jaz sem definitivno avtomobilistično naglušna. Imam tudi težave s prostorsko umestitvijo čudnih zvokov, ki jih spušča moje vozilo in njihov opis v besede, ki jih dohtar potem lahko razume za postavitev prave diagnoze. »Nekaj mi tam zadaj ropota«, je baje ravno toliko uporabno kot, če rečem, da me malo po trebuhu šraufa. Sovražim tisto, ko me vprašajo: »Ja, kako ti pa ropota?«, ker potem se začne avtomobilistična pantomima in res mi gre na živce ta igra, ker čisto nikoli ne zmagam.

Nekoč sem si kupila priročnik Moje vozilo. Ta knjiga mi res veliko odleže. Že leta ga berem …

Nocoj sem pri tisti

prvi zvezdi na severu

prisegla na življenje.

Za zmeraj.

Da te bom imela rada.

Tudi, ko mislim,

da se ne,

igraš pošteno z menoj.

Stoječ

pod prosojnim oblakom,

ki ga v noči polne lune

piha na jug,

pod prisego dodajam

post scriptum:

»Drago življenje,

boj se me,

ker imam fračo,

s katero ti bom dan na dan

točno v nos na glavi

streljala želje

in ne več samo sanje.«

Pocukranih sanj mi natrosiš,

in se pri tem hahljaš:

»Če ji dam to,

bo mislila, da ima vse

in jaz se bom neizmerno zabavalo,

ob njenih zablodah

in iskanju svetega grala.

Me prav zanima,

v koliko krogov bo šla,

preden se bo dvignila

in ji bo resnica udarila v glavo.

Pridite ljudje,

stavite, začenja se prvi krog!«

Seveda,

drago življenje,

s sanjami me tako

nalahno prepelješ žejno čez most,

da ti čisto vsakič

do zadnjega milnega mehurčka

sveto verjamem,

da gral je…

Potem steklo poči,

ti rečeš: »Ups, se mi je razbil«,

se zasukaš na Ahilovi peti

in gladko malo odideš stran.

 »Ah, ti naivni ljudje, kako so zabavni

če gredo na led, jih sploh ne izuči« praviš,

se obrneš na bok

in potem čisto brezskrbno zaspiš.

Drago življenje,

ko mi boš to naredilo naslednjič,

te bom z največjo željo,

ki jo premorem v arzenalu,

brezmilostno ustrelila

v hrbet.

Dezerterske razpihalce

milnih mehurčkov

se namreč strelja.

Šele potem se vpraša:

»Si res mislil resno s tistim,

da bo, ker sem videla

v živih barvah,

v mojih sanjah?«

Ne, drago življenje,

nisem več tista,

ki se skrije sama vase in jeclja,

da noče od tebe čisto nič več,

ko spet povlečeš petega asa iz rokava.

Ne nasedem več na čarovnijo

in na tvoje zajce v klobuku.

Kar imej jih!

Slej ali prej,

ti bodo požrli deteljo v glavi

in potem se ti bo

kvartopirska sreča obrnila

in ne bom jaz tista,

ki te bo milo prosila,

da mi daj samo še manj ali čisto nič,

ker potem nimam ničesar,

za kar bi se ti splačalo

z mano igrati,

da bom le imela mir pred tabo

in tvojimi kartami.

Ker če se ne igram s tabo,

mi nimaš ničesar več vzeti

in potem sem počutim varno

pred pepelom in sajami,

s katerimi se posipam,

ko mi uprizoriš čarovnijo z ognjem,

v katerem mi zgorijo sanje.

»A ni bil lep ogjnemet?«,

me vprašaš in pihaš kroge v pepelu.

Ja seveda, da je bil lep ogjnemet,

saj so bile tudi moje sanje lepe.

Drago življenje,

ko se boš tam muzalo

in čakalo, da se upepelim sama vase

in si spakiram kufre za v nov krog,

bom jaz iz žepa vzela petega asa.

Izrekla bom čudežno besedo:

»Krucifikus bizgec!«

in te z čarobno fračo ustrelila

naravnost v nos.

Če znam ustreliti kozla v letu,

potem bom zagotovo

zadela tudi v tvoj nos.

In veš,

kaj si bom pri tem zaželela?

Da bi vsa tista kri,

ki se ti bo vlila iz nosa,

pognala korenine,

iz njih zrasla in zacvetela,

ker če si želim ostati iskrena,

ne glede na vse,

rabim vsake toliko videti travnik v cvetju,

da pri sebi vem,

da je iskrenje lepo in da splača,

takrat, ko se zdi,

da je čisto brez vrednosti,

v svetu in v času,

ki ga merim od tukaj in zdaj,

pa vse do večnosti.

Čeprav danes res ne vem,

ali me v večnosti sploh kdo čaka.

Spoštovani, 

Z veseljem vas obveščam, da se je vaš blog uvrstil med izbrana dela 3. MMC-jevega literarnega natečaja. Kot pri prvih dveh natečajih bomo tudi tokrat dela objavili v knjigi z naslovom Blogozija, tokrat z zaporedno številko 3. Ta naj bi izšla predvidoma v roku dveh mesecev.....

... Pomežik iz vesolja.

Tudi Drsalka se ujame med platnice.

Prve ali zadnje? Kdo ve :) ...

p.s. fajn je, ko se mi vesolje nasmeje s ta zlatim zobom :)

Kdaj veš, da si dozorel?

Ko se ti sončni dnevi zdijo neprecenljivo vredni.

Ko veš, da je rože treba redno zalivati,

sicer najprej ovenijo,

potem se posušijo in na koncu umrejo.

Je pa lažje prenesti umiranje,

če te ni ali pa si samo malo doma,

ker je že vsega konec,

ko prideš.

Potem samo še vržeš stran,

kar je ostalo

in prazen lonec podariš sosedi

in lažje si verjameš,

da nisi imel kaj rešiti,

ker je Življenje krivo

in njegova prehitrost

v nizanju dnevov.

Pa pustimo ob strani,

da se je vedno mogoče ustaviti,

samo res se,

hoteti moraš

in potem res stopiti dol

a tisti postaji.

Ne samo govoriti:

»Bom. Jutri se pa res bom.«

Tudi usahnjena,

mrtva prijateljstva

nekdo,

na koncu,

mora imeti na vesti.

Potem se vprašam,

koliko jih imam na vesti jaz?

Tako lahko je pozabiti,

v misli,

da bo soseda dala loncu

nov smisel za rast,

ko ga bo napolnila s semenom

za solato.

A ne zacveti,

vse kar požene na zeleno,

če pa že zacveti,

potem tistega ne moreš

več pojesti.

Lahko je s cvetom okus pokvarjen,

ali pa se ti smili cvet.

Če smo že pri vesti…

Če je zločin to,

da človeku vzameš življenje,

zakaj jo potem lahko odneseš

čisto brez vsake kazni,

če človeku ubiješ sanje,

mu vzameš zaupanje

in mu pohodiš voljo do življenja?

V resnici si takrat bolj kriv,

kot če mu z nožem prebodeš srce,

ker če umreš poln življenja

je najbrž lažje,

kot, če v sebi mrtev živiš.

Danes hočem verjeti,

da vesolje je pravičen sodnik

in da pride tisti jutri,

ko se vse povrne in se vse plača.

Ne vem pa še,

kaj bom povedala v zagovor,

za vsa tista prijateljstva,

ki sem jih pustila posušiti

nalašč,

ker jih nisem več čutila.

Mogoče premalo medčloveške kemije,

mogoče premalo substrala,

da bi pognalo v rast,

mogoče samo čisto navaden konec,

ker tudi zanj,

je nekoč čisto pravi čas.

Vezi med ljudmi se namreč izpojejo,

če so sestavljene samo iz besed.

Teh vedno slej ali prej

zmanjka. 

Ko dozoriš veš,

da brez, da vsako pomlad seješ,

nimaš jeseni kaj žeti v ljudeh.

Od snopov slame nisi sit,

pa tudi toplo ti ni,

ker še preden si segreješ prste,

v ognju zogleni tisto,

čemur si pripisoval,

da ti je nadvse vredno.

Lahko si pa z gorečim snopom,

do živega opečeš prste.

Pekočine potem nikoli ne pozabiš

tudi potem ne, ko ji odpustiš.

In ko odpustiš, a ne pozabiš,

si dozrel in dovolj sočen,

da se z apetitom včasih

ugrizneš v jezik,

ker moraš ostati tiho

in poslušati svet

starejših in modrih,

ko moraš reči da,

se jim nasmehniti,

po potrebi pohamati

ter zaviti v levo,

tam kjer ti pravijo:

»Glej se, da boš zavil desno,

Ker če ne ... «

Potem si ne boš nikoli očital,

da si mehak, prezrel in pregorel,

na napakah drugih.

Ker če si dozrel,

boš vsake toliko

tudi na glas priznal,

da so bile čisto in samo tvoje.

Pa pri tem boš,

čisto malo ponosen nase,

ker ni tako lahko povedati

na glas.

Lahko se ti smejejo,

lahko se v javnosti razjočeš,

lahko ti lupina poči …

Če si upaš,

si ravno prav zrel

in lahko si pustiš

obrati sadove v košaro.

Niso vse luknje samo slabe. Prav posebno priliznjeno naklonjenost gojim do tistih, ki so v svoji sredi čisto votle, okrog njih pa je kremasto mehko meso, da lahko v odgrizku ortodontsko preverjaš pravilnost ugriza. Meso je lahko svetlo rumeno, skoraj belo ali pa tako, da že vleče malo na rdeče. Pomembno je samo, da je s skorjo ali brez. Ni pa bistvenega pomena, ali so luknje v mesu velike, ali pa tako majhne, da jih s prostim očesom zagledam šele, ko z nosom podrsam po kremasti površini in ugotovim, da so me povlekle za nos, ker so tiste luknjice v resnici last samega gospoda kosa kruha.

Če so locirane v pikantnem, mi pridejo ravno prav, da lahko, ko ugriznem v prazno, malo zadiham in počakam, da se mi pokadi skozi ušesa. Seveda potem ugriznem še, pa tolikokrat sem si rekla, da ne bom več. Tisto česar ne smeš, je najslajše in koga brigajo vampirji, vetrovi, zgaga. Kar se utelesi dan potem, res ni dober razlog, da bi meso bilo močno in zdržalo tam, kjer pamet pravi ne smeš, ker če ne … boš zgaga z vetrovi in ljudje se te bodo bali, ker ti bo iz ust smrdelo kot, da si vampir. Pomaga pa, če je v obleko od lukenj primešano malo česna, ali pa če ješ luknje v obleki malce zlikano na žaru z dodatkom tržaške omake. Potem se sama sebi zdim tako mediteranska, kot star mornar tudi, če je zraven samo pire krompir s popolno odsotnostjo ribjih sledi.

No, če bi se že morala politično opredeliti, me bolj zanaša na stran velikih lukenj. To pa zato, ker imam občutek, da če si luknje režem v velikih kosih, močno spodbujam potrošniško ekonomijo in potem, ko sem zadovoljna in sita jaz, so na moj račun zadovoljni in siti tudi drugi.

Seveda je oče ekonomije imel prav (mislim, da me je za brcniti, ker sem mu že pozabila ime in to mi je toliko v ponos, kot če bi bila dohtar in bi rekla, da sem pozabila pod čigavim imenom sem prisegla …).

No. Ko moja ljubezen do lukenj zažene kolesje ekonomije, sprožim povpraševanje po luknjah, kar dvigne ponudbo in pravica je na svetu, ker z več ponudbe cene padejo. Ker seveda ne morem jesti samo lukenj in tistega kar je okoli njih, sprožim še povpraševanje za komplementarne dobrine kot so kruh, pršut in kisle kumarice. S tem na trg pokličem dodatno ponudbo, vzpostavi se tržno ravnotežje, kjer ni pomembno ali je premica konveksna ali konkavna, pomembno je samo to, da so potrošniki najprej lačni in potem siti in da hočejo še. Je pa dobro, da imajo pri vsej mehkosti in togosti povpraševanja in ponudbe, za vsak primer vsaj hlače na elastiko, ker zadeva v denarnici je več ali manj fiksna. Če pa že zadeneš na lotu, pa luksuzne dobrine tako ali tako prevzamejo prvo mesto na nakupovalnem seznamu v tipični potrošniški košarici. Kupi mleko, kruh in ker si dober človek predsedniku dostopjno palačo, sebi pa Ferrari in nekaj rdečega kar gre zraven od Escade …

… Ne glede na vse kar je v luknjah dobrega za svet, so mi v tistem kar moraš prežvečiti, da prideš so njih, noro dobre tudi samo zaradi tega, ker je možno dobiti tudi take, ki simpatizirajo z orehi, pa s kakšno jagodo grozdja ali pa s suhimi ali svežimi marelicami.

Nekoč bom kupila barko in v kozarcih napol pojedene domače marmelade in bio paradižnikove mezge bom gojila plesen za sir. Seveda imamo tule spodaj tudi mojstra za luknje. Se kdo javi za proizvajalca sira? Res rabimo samo še sir…

Zlato luknjo v rezini sira prejme:

Darja: PS - s čim zakrpati luknjo v glavi = 6 + moj glas = 7

Ana od Srca (kljub vsemu sem te dala zravenm, ker je bila luknja zelo dobro nazorno predstavljena :-): SPIS: S čim zakrpati luknjo v čevlju ali v glavi? = 9 + moj glas = 10

Jan: S čim zakrpati luknjo... v glavi? [PS, Jan] = 11 + moj glas = 12

Elenah: PS - Krpanje luknje v srcu = 7 + moj glas = 8

Lea: P.S.: Dve luknji v čevljih = 8 + moj glas = 9

Kala: S čim zakrpati luknjo v čevlju ali v glavi = 11 + moj glas = 12

Mah: s čim zakrpati luknjo v čevlju /ps mah/ = 11 + moj glas = 12

Lucija: S čim zakrpati luknjo v glavi? /PS Lucija/ = 11 + moj glas = 12

Kot prvo, lepo prosim bodite prizanesljivi z mano pri reklamacijah na štetje števila glasov in že vnaprej vam vse reklamacije priznam, ker danes že križem-kražem gledam … In mislim, da je Elenah prava zmagovalka, ker situacija kaže, da ste vsi ostali že vodili spis v tem krogu in zato …

Elenah bravo … Naj ti bodo luknje mile J

Tudi jaz imam svoje luknje. Tiste v glavi so klasika in takrat sem raje tiho, ker se mi zdi, da onesnažujem zrak z besedami, ki ne vedo točno, kaj bi hotele povedati. Zanimivo je, da se kar pojavijo in nič od tega kar pojem in kar popijem, jih ne spravi stran. Če jih poskušam zakidati s tem, da čeznje raztresam misli, je to samo kidanje prazne slame v prazno. Je pa res, da so tudi odlične, ker vanje lahko mečem smeti. Da, priznam, da imam divja odlagališča v svoji glavi in da včasih tudi ekološko razmišljam in se bom udeležila akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Baje bo Komunala takrat zastonj odvažala smeti in to je nekako odličen način, da se poceni rešim pošvedranih misli. Letos sem se jih kar nekako navlekla …

Ja potem so tu luknje v čevlju. Druga klasika. Trenutno me najbolj jezi ena v pregrešno dragih gojzarjih, ki bi glede na ceno, še vedno morali biti kot novi, ko bom stara 60 let in v katerih bi korak moral biti peresno lahek v hrib gor in trden kot kamenkost iz hriba dol. No, že res, da težav s svojo gravitacijo oz privlačnostjo med zemeljsko oblo in mojimi okončinami, ne morem obešati na luknjo, kar ponavadi povzroči, da sem mokra tudi od podplatov navzgor, me pa jezi, ker ne morem ugotoviti kje točno se nahaja in ker se mi  tudi sanja ne, s čim jo zarpati. Če bi vsaj vedela kam točno so jo Made in China skrili, bi nanjo vsaj lahko prilepila vodoodporni obliž tako, mi pa ostane samo to, da namesto nogavic obujem plastično vrečko.

Zelo ljube so mi tudi luknje v hlačah, ki jih ponavadi kot zakleto čisto nikoli ne opazim doma, ko bi še lahko kaj ukrenila v smeri spremembe celostne podobe ali pa bi se zadeve vsaj lotila z ustrezno barvo sukanca. Ne, dosti bolj zabavno je, če imaš moder sukanec in sive hlače in si luknjo poskušaš nekako nevidno prišiti med tem, ko si oblečen v hlače, ker javna stranišča niso nek prostor, kjer bi si želela biti zalotena brez njih. Je pa šivanje v obleki dober test, da ugotoviš kako gibčen si. Če samo popusti spodnji rob hlačnice, je že mala malca, ki se jo da učinkovito rešiti s spenjačem in črnim alkoholnim flomastrom. Je pa seveda fajn, če so tudi hlače črne, ker to, da bele hlače v celoti prebarvaš v črno s flomastrom, še kar traja in čas je denar in potem rabiš en tak res dober razlog zakaj zamujaš na sestanek. Se opravičujem, sem zamudila, ker sem si spenjala hlače … res delux šalabajzersko.

No, pa dajmo zakrpat vse te luknje…. Pa prosim požgečkajte me, če sem koga izpustila.

Darja: PS - s čim zakrpati luknjo v glavi

Elenah: PS - Krpanje luknje v srcu

Obstaja stanje duha, ki mi je nadvse izrazito res izjemno nadležno in ga kasiram enkrat na letni čas. Vsaj. In čisto vedno se začne tako, da se zjutraj zbudim z rahlim žgečkanjem po grlu, ki je čisto suho od tega, ker celo noč lovim zrak kot revež, ki se bori za življenje in hlasta za zrakom pod kovtrom in odejo. O tem zakaj se pojavi, raje ne bi. Ponavadi je pulover preveč v vroči situaciji, kar privede do jakne premalo, ko se shladi. Ugotovila sem, da so velikokrat krive mrzle noge in želja po tem, da se delam večja kot sem v čevljih, ki imajo na sebi premalo kože in podplata.

Ker nekako zaslutim, da mi duha nese na glasbeno področje, kjer iz kompozicijskega stališča res nisem močna, se seveda takoj grem pozno preventivo in se že navsezgodaj zjutraj zadrogiram s septoletami in kot, da bi bil svet, iščem svoje zveličanje v kozarcu meda.

Med tem, ko tekom dopoldneva le začnem nazaj čutiti jezik v ustih in učinek blaženega potiskanja glave v pesek popušča, raste moje upanje, pa saj bo… saj jo bom zvozila brez kupa posmrkanih papirnatih robčkov, papirnatih brisač v vseh rokavih iz žepih ter stand by rolic toaletnega papirja. Baje v pisarniškem bontonu piše, da se ne spodobi imeti na mizi toaletnega papirja, kar je čisto zgrešeno. Če samo pomislim koliko enega sranja mi včasih spolzi pod prsti, bi poleg toaletnega papirja rabila tudi razkužilo. Samo tistega pa tako ali tako imamo. Na vsakem vogalu. Za vsako pandemijo, epidemijo in napadom kisle pameti ostanejo spomeniki. Tokrat so nam ostali razkužilniki a kaj, ko jih ljudje premalo uporabljajo za razkuževanje ust in za brisanje prahu s tistega kar nosijo pod kapo.

No. Da se vrnem nazaj k rdečemu traku iz toaletnega papirja, ne bi mi o upanju v prazno. Ponavadi vedno pride tisti kritični večer, ko moje upanje umre in čutim ves tisti prazen prostor v glavi kako nabija nek čuden ritem. Presneto je nadležno čutiti, kako se ti možgani odbijajo od sten. Potem nastane še ves tisti prazen prostor, kamor se lahko nabere voda, ki po kapljicah hoče na plan ravno skozi nos. In čisto vsakič si rečem, da si ga bom začepila s ščipalko, pa si ga potem ne in potem hodim po svetu tako melanholično posmrkajoča in rdečih oči. So situacije v življenju, ko res ne znam imeti hrbtenice in narediti tisto, kar pravim, da bom.

Res. Če obstaja stanje duha, ki ga res sovražim, je to tisti teden, ko simuliram solističen koncert na trobento in ksilofon in če so ti dnevi še močnato vlažni ter večeri hladni, zraven dodam še kastanjete oz. šklepetanje z zobmi. Pri nahodu je najbolj zoprno to, da nisi uradno bolan, ker termometer ne pokaže rdečih številk zaradi katerih bi bilo smiljenje sami sebi upravičeno. Si samo sebi nadležen in tudi vsi bio sistemi v ožjem okolju trpijo, ker poslušajo en in isti komad več dni zapored. Če v sliko dodaš še trmo, ki ti pravi, ne saj nisi bolan, ah daj saj jutri bo mimo, potem se greš narodnega heroja in se zjutraj le nekako spraviš iz postelje in si sestaviš kosti v toliko, da si nanje navlečeš pulover in hlače, namesto, da bi na vrata napisal »zaprto, ker nam je spuščala napeljava v nosu«. Da niti govorim ne o tem, da si moraš glavo tudi privijačiti nazaj na vrat preden greš ven, pa dobro je, da si nanjo pokriješ kapo, da imaš nekaj dodatne tkanine na sebi, če slučajno ostaneš na koncu sveta in ti zmanjka rokavov in robčkov in wc-ja ni blizu.

Ko tako preživotariš dan in se trudiš biti produktiven na eno roko, ker je druga vedno na lovu za nečem suhem in nežno vpojnem, ker res ni hujšega kot slab dvoslojni material in šmirk papir na otečen nos, le pride večer, ko padeš dol in obležiš, a kaj ko si moraš pred vsakim dvigom iz kavča na novo vcepiti vero v življenje, da piti dosti čaja pomaga, da se splača živeti, da bo vse drugače, ko bo pomlad in ko se boš enkrat ločil od papirnatih robčkov in da je en teden samo sedem dni, ker toliko časa ponavadi solističen koncert za trobento in ksilofon traja. Tokrat me pri vsem skupaj prav posebej jezi, da sem zaradi tega, ker me je poleglo, prišla še na slab glas.

Presneto, da ne vem kaj bodo sosedi rekli. Sem šele v začetni fazi koncertiranja in ne morem si privoščiti, da bi papirnate robčke tratila za poliranje svetniškega sija, ki mi je padel v lužo, ko sem kihnila, ko sem se vračala domov.

Aja, moram še povedati, da mi je danes skoraj padla mrtva ledena sveča na glavo. Sumim, da je imela predpomladno fobijo in se je vrgla s strehe potem, ko si je prerezala vrat. Po tistem iz strahu celih 20 minut nisem niti enkrat kihnila.

Zdaj bom spekla žemljice. Če jih bom lahko zaduhala, potem kombinacija hektoliter čaja, operil in panatus res pomaga.

Presneto, če me ne bi Lucija sinoči dregnila, bi še vedno čakali, da pridrsam z novim naslovom in lahko, da bi to trajalo do pomladi. Pa naj bo naslov en tak ....

"S čim zakrpati luknjo v čevlju ali v glavi"

Dan D za pričetek branja: sreda 17.02 ob 20h

Podelitev Nobelove nagrade najboljšemu čevljarju: nedelja 21.02. ob 22h

Dobrodošlo je pisanje o vsem, kar vas spravi na noge, ko vam voda teče v grlo in se vam vesolje posipa na glavo, da vam spušča streha in se WC spremeni v gejzir. Dovoljeni so recepti za domača lepila s katerim je mogoče ponovno zalepiti podplat na čevelj in po sili razmer z njim sosedu zalepiti usta ali pa prste stran od šrkipajoče violine. Seveda so zaželjeni tudi recepti za vseh sort domačih zvarkov, ki se jih poje, popije in inhalira, da luknja v čevlju izgine...

Če slučajno ne veste .... O tem kako se napiše prosti spis, prosim malo poguglajte, po kakšni zakonodaji urejamo pisarjenje prosto po Prešernu, pa prosim poglejte k Janu :)

Tako zdaj! Ošilite svinčnike in nabrusite tipkalnico :)

Vse je v vzorcu.

Tisti popoln zavoj snežnega zameta.

Tanke, mehke sledi

tistih majhnih okroglih kepic,

ki se za plugom odkotalijo po hribu navzdol,

ko se z zarezom v široko rez,

zdrobi bela neskončnost,

za vrednost tega, da je cesta spet pot,

ki nekam vodi.

Popolno razmerje

med škripanjem v snegu in kristali,

ko greš ven iz sebe v jutru, ko je res mraz.

Rdeče in bele orhideje na tistem oknu,

tam kjer mimo hodim,

da povežem svoje misli v snop

in s tem sklenem dan v večer.

Tistih pet zvezd,

ki štrlijo iz megle v noč.

Puhast oblak

na smetanasto svetlomodri podlagi.

Krof in njegova marelična marmelada,

razmazana okrog mojih ust.

Kremasti mehurčki mlečne pene v kavi.

Barva in ton glasu.

Zlato rožnato razmerje

med oblaki in zrakom, na nebu,

v trenutku, ko dan trka noči na vrata,

da naj odgrne zavese in pospravi svoje rjuhe,

ker je čas, da on leže nad vas.

So čiste linije,

ki jih ne vidiš na soncu,

ker preveč luči skrije senco

na točno določenih mestih.

So oblike,

ki jih lahko samo začutiš brez,

da se jih poskusiš dotakniti.

So barve,

za katere potrebuješ svetlobo,

da jih lahko iščeš v sebi.

So vzorci,

ki jih razumeš šele po dolgi hoji

v trdi temi.

Zato vem,

da moram imeti v svojem življenju

tako noč, kakor dan.

Ne razumem pa vedno noči.

Tudi ne vem,

zakaj včasih tako dolgo traja,

da se mi zdani

in zakaj je sončen dan včasih tako kratek.

In zakaj je poletje tako nesorazmerno kratko

z ostrino mraza in z dolžino zime.

In zakaj takrat, ko mi je toplo,

o dolžini trajanja toplote v sebi

nikoli ne razmišljam.

Tudi vem, da so stvari,

ki si jih ne moraš izprositi.

Lahko samo pridejo,

če pridejo.

Tudi če ne,

se potem enkrat zdani

in vzorci ostanejo.

Če pa da,

potem niso vedno take kot si jih želiš.

Pravijo, da mora tako biti,

če hočeš za sabo pustiti sled.

Ker če ne,

so samo stopinje v pesku.

Val pride, zbriše

in potem je kot, da te ni.

Jaz pa hočem, da sem.

Ne droben pesek,

pisano kamenje mora ostati za mano.

Hočem živeti v misli,

da če se z leti spreminjam in kamenim,

potem postajam kamnolom

Venecijanskega marmorja.

Vem, da sem našla svoj koncept

klesanja skal in drobljenja kamnov.

Ne bom več menjala sloga.

Sem kar sem.

Bom pa še eksperimentirala z vzorci,

ker hočem mozaik,

da bodo moje gube na čelu in sivi lasje

vzorec, ki mi bo ostal od življenja,

ne od razmišljanja o njem.

So koncepti,

ki jih moraš čisto preprosto

zagrabiti z obema rokama,

prerasti in izživeti.

Če ne si sicer lahko odličen filozof,

nisi pa zares živ.

Danes sem se počutim strašno veliko, stegnjeno ležeč na lovorikah horizontalno na kavču, ker sem naredila nekaj dobrega za vesolje in za svet.

Za vesolje s tem, da sem se odločlila za dan na svobodi in s tem sem rešila petkovo klimo v podjetju, ki je bila brez mene Prešerno zračna in svetla, ker v njej ni smrdela moja nizko lebdeča sitnost in v njej vprašanja »a si že?« »kdaj boš?«, ki prihajajo nekje od zadaj iz glave, kjer imam en semafor, ki tuli in utripa »morala bi« pa nisem še in to mi najeda živce in dela kažin v mirni vesti, katero si tako rada navlečem nase kot Viktorija sekret perilo, preden grem spat.

Ta moja sitnost je kot megla, ki se enkrat vleže v kotlino in potem za zlomka od nikoder ni sonca, da bi jo pregnalo nazaj v tisto vremenarsko luknjo. Priznam, da je tokrat močno pomagal France Prešernov, ker sem že v začetku tedna dobila en tak pesniški navdih, da si bom krepko podaljšala vikend in če grem simulirat Janico Kostelič na smučke, potem bo naslednji teden vse lažje. Ja no. Smučanje v aerodinamično razmočenem snegu ni ravno sinonim čiščenja ventilov, ker iz preteklih izkušenj že vem, da moji zavoji na snegu, ki se ga drži juga niso tako brezhibno ostri, da bi zvozila vse tiste kupe, ki se nakopičijo na progi in se potem moje smučanje zelo rado konča na fizoterapiji ali pa v nadaljevanju Woodstocka, kjer si jaz vse tisto kar so oni pokadili, na križ razmažem. Seveda pa Prešernu za tak navidih gre zahvala in jaz mu bom v ponedeljek na tešče zjutraj in v pižami na balkonu zdeklamirala Zdravljico. Če bi jo poskušala zapeti, se zna zgoditi, da bi s tem povzročila hudo travmo Modremu Dirkaču. Še vedno ga namreč odvajamo od pasje otroških travm in res si ne želim postati lastnica psa, ki ne prenese Prešerna, črnih psov in nemških ovčarjev.

Za dobrobit sveta sem pa pripevala pol litra svoje dragocene krvi. Mislim, da so mi spustili tisto ta tečno, ker ko je moja žila popustila pod krčem »Me je strah, kaj bo in zato bom raje vso kri skrila«, je sitnoba pritekla na plan in po cevki tudi odtekla. Ne moreš si misliti, rdeče barve je. Ni čudno, da smo že po defoltu babe tiste dni v mesecu tako sitne. Še dokaj dobre smo, glede na to koliko te stvari nam kroži po žilah. Upam pa samo, da bo konzervancija ščistila rh +, da se bo spet svetil tako kot se mora in kot se spodobi, ko si človek po desetih letih obriše prah iz kartice krvodajalcev. Mimogrede v tem času se je tudi tu zgodila modernizacija in je vse on line in nič več na kartončkih. Presneto, jaz sem pa 10 let hranila tisti papirček…

Saj ne, da bi v desetih letih namerno ne darovala. Bom v opravičilo zakumufilrala, da nisem imela časa, da sem vsakič posebej pozabila in spregledala tisti pano, ki visi čez cesto in da moja kri ni ravno ustrezala kakovostnim standardom in če bi kdo takrat dobil mojo kri, bi potem ubogi revež imel probleme še v glavi, ker bi se nalezel moje zmedenosti v svetu.

No, so bila pač vmes tudi pri meni taka Woodstock leta, ko sem skozi take in drugačne filozofske prehranjevalne pristope iskala zdrav smisel življenja in popolno postavo. Tako sem nekoč eno celo eno zimo vsak teden simulirala postne petke, ko sem se tako vestno postila, da nisem čisto ničesar pila in jedla, pa potem sem spet jedla in spet pila, dokler se vse skupaj ni končalo v večnem prehladu in na infekcijski kliniki, kjer me je 15 študentov imelo za razstavni eksponat in gledalo v moje grlo in dohtar, očitno profesor, jim je razlagal, da naj si ogledajo šoljski primer vnetega grla, ki je neka posebna vrsta trmaste angine, ki se požvižga na antibiotike. Po tistem me je popustila želja, da bi bila kot Gandhi in bi s svojim postom rešila svet. Sem se pa še vedno zelo zavzemala za živali in jih nisem jedla razen seveda, če niso bile pršut. Pršut so bile pa zelo redko. Če so pa že bile, se nekako niso hotele same narezati v sendvič.

No in tu se spet vrnemo k moji krvodajalski karieri…

Ko sem se tako drugič v svoji krvodajalski karieri čutila poklicano, da grem dat kri, sem šla in tista zdravnica tam je samo pogledala moj karton in me vprašala:«Vegetarjanka ali izbirčna?« Seveda sem odgovorila po pravici: »Izbirčna« in potem je sledila lekcija o tem, da je železo zdrava sestavina krvi in če ga bom imela več v krvi, zaradi tega ne bo nič več pokazalo na tehtnici in da mora biti hrana uravnotežena in da je treba jesti vse … Saj cele pridige se niti ne spominjam več, mi je pa na koncu rekla: »Tako. Krvi ti danes ne bomo vzeli, ampak na klobaso pa greš!«

In nisem šla, ker me je bilo preveč sram. Sem se pa zamislila samo nad sabo in ko so leta minevala sem začela čisto običajno jesti meso in potem mi je nekoč celo padlo na pamet, da bi imela psa. Saj že res, da itak imamo tudi druge živali kot so npr krave in kure, samo tisto izgleda mal mimo, če jih sprehajaš na povodcu po cesti...

... tako da, izvid krvi kaže, da sem našla ta pravo prehranjevalno religijo. Verjam v "jemvse", ker potem se lahko grem tudi "kridam". In danes mi je zdravnik rekel samo to, da ne smem žvečiti čiguma. Mislim, da to ni kritično, ker nima neke povezave z kakovostjo krvi, bi pa znalo znatno zakomplicirati zadeve, če bi me potem zmanjkalo in bi se nezavestno zrušila po tleh. Lahko bi bil potem prišla v zgodovino kot prva Orbit Sneguljčica in na naslovih bi pisalo: "S poljubom čudežno rešena! Čigum se ji je zataknil v grlu..." Me ja pa strah pomisliti kakšen bi bil tisti moj princ. Ob moji sreči, mi samo podoba genetsko mutiranega Jeti in Bigfoot hodita po glavi. Glas imata pa kot Damijan Murko ...   

PS: med tem, ko sem spoštovala zdravnikov nasvet naj po puščanju krvi 20 min na miru čakam, sem opravila družbeno koristno delo. Svoj avto sem očistila ostankov lanske vinjete. Žulje od drgnjenja imam še in pri vseh tistih krucifikusih, ki sem jih zraven izrekla, me je tolažila misel, da jo je tudi izumitelj tistega presnetega "te-bom-na-šipo-nalimal-za-večno" lima, moral čisto sam lastno britvično dobiti dol in da se je zamislil na sabo in bo za modno modro serijo 2010 malo manj vesten pri mešanju sestavin...

Neka zima pred leti,

mi tik preden se je raztopila

v pomlad,

na mizi pustila kozarec

in v njem dve bubi.

Misleč, da imam

sviloprejko in črva,

sem sviloprejko častila

in črva črtila.

Ni se mi zdelo vredno,

da bi mu namenjala

v opazovanju,

svoj čas.

Nestrpno sem namreč čakala,

da se izleže tisto ker naredi,

da je svila

in da bom iz nje spletla

tisti šal,

ki se nosi

za v brstečo pomlad.

Svila je baje nit,

ki je močnejša kot je

razdalja in v njej čas

in zato je primerna,

da se nosi

za vsak dan,

vedno takrat, ko je pomlad.

V poletju namreč ni več potrebna,

ker v sopari kratkih noči

in v bližini dotika,

je vsaka tkanina odveč.

Razen, če ni tisti kosmič puha,

ki se drži prsta,

tam kjer se njegova konica konča.

Res je smešno,

kako oči vse vidijo,

pa ne vidijo,

da ni vse svila,

kar se na prvi pogled sveti.

Tudi črvom v bubi

se v mraku svetijo oči

in potem misliš,

da vidiš kako svila

raste in čaka,

da bo njena nit dovolj mehka,

da se rodi in se splete

v tisto zgodbo iz tankih niti.

Potem čakam in gledam

črva s svetlečimi očmi

in čakam kje je svila.

Reče mi, da je lačen

in dam mu najlepše

jabolko, ki jih hranim v shrambi.

Novorojeni svili

se namreč ne spodobi

postreči s piškavimi sadeži,

ker potem ni sočna.

Potem črv na lepem izgine.

Za njimi ostane samo nič

in luknja v jabolčnem srcu.

Seveda črvi nikoli ne ostanejo,

da bi slišali ali jabolko joče,

potem, ko v njem naredijo luknjo.

Vidijo samo svojo lakoto v očeh

in to, da so še druga jabolka

pod drevesom, v košari.

Ko s čisto navadnem

bombažnem robcu žalujem

za sviloprejko, ki to ni bila,

le pogledam kaj je še ostalo

od druge bube, v tistem kozarcu.

In glej, glej,

tam sta dve lupini bube

in en metulj.

Pisano prelivanje barv,

dolge trepalnice

in plahutanje s krili.

Vidim, da ti je všeč,

ko primem kozarec

in na steklo piham,

da ti moja sapa zarosi

pogled na svet.

Verjamem ti,

ko mi praviš,

da je moj svet lep.

Metulji namreč nikoli ne lažejo.

To počnejo samo muhe enodnevnice.

Če si kozarec prislonim na desno lice,

čutim kako me s krili božaš

in nekaj metujlastega

mi potem obleži na srcu.

Lica so zardela

in tako toplo mi je,

da me prime,

da bi tisti kozarec stiskala k sebi,

preden grem zvečer spat.

Stiskanje kozarca je moja garancija

za lepe sanje

in imeti metulja v sanjah,

je vse kar si še želim

od življenja lepega.

Ostalo navlako

bom že nekako preživela.

Le metulja, ki mu,

ko vstopim v sobo,

zaplahutajo krila

in le občutek

kako je, ko mu pustim,

da mi sede na odprto dlan.

Kako je,

ko me s tipalkami tapkaš po licu,

ko čutiš, da mi je hladno,

že poznam.

Potem nekega večera ugotovim,

da ne delam prav,

ker si prisvajam metulja.

Njihov čar je v tem,

da prosto letijo.

in garancija za lepe sanje

so samo,

če vanje priletijo čisto sami od sebe.

Imeti jih v kozarcu, pomeni,

da me je strah spet postati

naravno spontana,

ker to pomeni,

da igram za vse

in lahko dobim samo nič.

Ali sem res pripravljena

tako drago plačati tisti občutek?

Imeti jih v kozarcu tudi pomeni,

da se zavestno odločim,

da nikoli ne bom videla

vseh njegovih barv,

ker vidim samo,

kako se sonce odseva od njegovih kril

iz okenske police.

Ali res hočem videti odtenke

med vrsticami?

Bila je jasna noč

in bila je polna luna.

Čutila sem, da je to,

kar sem se namenila narediti,

prav.

Šla sem tja,

odvila pokrov s kozarca

in te spustila.

Ni me strah, da boš zmrznil.

Preveč topline je v tebi,

da bi ti zima prišla do živega.

Sem pa opazila,

da se tvoja krila v mesečini

in na belini,

še lepše svetijo kot na soncu,

ko sem tvoj kozarec postavila

na polico.

Tako lep si, ko prosto letiš.

Domov sem se vrnila

s praznim kozarcem.

S polnim kozarcem namreč ne bi

nikoli vedela

kako je, če se metulj v letu vrne,

samo zato, da bi ti sedel v dlan

in te požgečkal po licu.

So določene cene,

ki jih je vredno plačati za ceno

imeti na koncu čisto nič.

Že zaradi tega,

da živim naprej z občutkom,

da sem bila iskrena in spontana

v tem kar ti sem rekla,

tik preden si odletel.

In že zaradi tega,

da sem te čutila,

da si bil. Tu. Tisti čas.

< >

… psihoterapija. Belina. Veliko beline. Vsaj 15 cm beline v eni dozi, da deluje psihoterapevtsko.

Pa začnimo najprej s psihoterapevtskim čiščenjem čaker. Tipičen primer seanse, za katero niti ni potrebno, da zapustite udobje vašega doma. Vzemimo na primer kar primer, ki ga izvajam sama doma.

Situacija: Ponedeljek je in ura zazvoni natančno ob 5 in trideset minut. Potem pride faza smiljenja same sebi. Mrzlo je. Tema je. Sledi faza hiper inovativnosti, kjer vsako jutro, zdaj pozimi, žvečim en in isti problem. Kako horizontalno oblečena pižamo, ki se nekako tako tesno zavije v posteljnino, da je nemogoče zapustiti posteljo brez večjih čustvenih travm, za katere vem, da se mi bodo brazgotine poznale še dolga leta, doseči omaro in iz nje izvleči kose oblačil, ki bi jih bilo možno natakniti nase ne, da bi pri tem dvignila svoje truplo izpod kovtra za kaj več kot se je potrebno zviti, da si nataknem nogavice.

Ne gre. Ampak ni problem v tem, da sem premalo gibčna pod kovtrom, problem je, ker imam prekratke roke in ne morem potegniti cunj iz obešalnika ne, da bi pri tem povzročila potresa v omari. Potem pride na vrsto faza podaljškov, kot pri vsaki spodobni fuzbal tekmi. Bom podremala smo še en komad, ki ga vrtijo na radiu, no pa še tega, ker je res tako dober, da si mora človek vzeti čas in ob njem zaprtih oči uživati. Potem tako padem noter, da me zmanjka še vsaj za dva ….

…. in potem pride en tak nadležen glas, ki me že navsezgodaj zjutraj posiljuje z domačimi in svetovnimi informacijami, ki jih nekako ne dojemam še čisto v bit in na koncu zažvrgoli: »Spoštovani poslušalci, želim vam lep dan in ne preveč stresa na poti v službo. Zunaj namreč sneži in cestne službe so že na delu, ker se je sneg …« Tisto kar se po tistem vsuje iz mojih ust, diplomatsko imenujem pospešeno čiščenje čaker. Pustimo ob strani, da z točno določenim zaporedjem besed izustim vse svoje vozlje in zapletke iz svoje karme, kar poživljajoče deluje čisto na vse moje čute, da me katapultira naravnost v wece in od tam skozi kopalnico nazaj pred omaro. Čisto takoj je namreč povsem prisebna čakra za življenjsko pomembne odločitve katere čevlje in katera torbica, pa katera jakna in kateri pulover, pa čakra za hitro žvečenje kruha in čakra za turško kavo. Tudi mlečna čakra se zelo hitro speni in če dovolj gosto drgnem sveto mantro: »Prosim naj gre brez verig! Prosim naj gre brez verig! Prosim naj gre brez verig! …« sama sebi dokažem, da vera res premika gore in da snežni plug in posipalec ceste, vozeč se dva avta pred mano, delata čudeže.

Ko se pridrsam v civilizacijo, sem v zen stanju duha, ki je lahko zgled novodobnih človeških resursov, ki si jih želi vsaka spodobna firma. Naspidirana in prebujena do fula in se mi kar roke tresejo, tako si želim novih izzivom in ideje pljuskajo iz mene v potokih. O tem kakšne mantre bom uporabljala, da bom svoje čute prebujala pomladi zaenkrat še ne razmišljam. Zna pa se zgoditi, da bo pomladi padla moja produktivnost. Najbrž pa samo zaradi cvetnega prahu v zraku. Odločila sem se, da bom letos postala alergična na pocukrane besede in sajenje rožic tam kjer jih ni treba.

Ok. Potem je tu še psihoterapevtsko kidanje snega. V primeru, da gre za blažje probleme, je priporočljivo lopatenje suhega snega. Bistvo lopatenja in iskanje smisla v nesmislu je namreč v mehkih zaporednih gibih, ki dvigajo snežni prah, ki se potem posede na vaše probleme in jih ni več videti. Ko se sneg stali, so tako ali tako tudi problemi že lanski sneg in nimajo več prave teže v glavi. Ni si dobro preveč pogosto zapomniti določene stvari. Tisi, ki je rekel tisto o lanskem snegu, je dobro vedel o čem govori.

V primeru težje oblike nespečnosti zaradi nerešenih stvari in težje oblike zapletov z določenimi ljudmi, se priporoča kidanje južnega snega. Ta je težji in več moči porabite za enakomerne izmenične gibe in ko sneg prileti na tla, se tla malce zatresejo. To je dobro, ker pomeni, da je sneg kompakten in v vas pusti občutek, da ste z njegovo odstranitvijo opravili dobro delo. To v vas tudi pretrese vse dejavnike, ki jih je potrebno prerešetati, da najdete pravo rešitev.

S problemi je nekako tako kot z gripo. Potrebno jih je izšvicati iz sebe in boljše kakor, da jih savnate, je zagotovo, da jih iz-kidate, ker fizična aktivnost spodbudi presnovo in potem vse sranje lažje izločite iz svojega sistema. V kolikor pa vaš problem zadeva točno določeno osebo, ki vam najeda živce, pa samo tale nasvet: »Ljudi, ki imajo v roki lopato se drugi ljudje bojijo!« tudi, če je lopata plastična in pride v paketu z kangljico.

Iz lasnih izkušenj vam lahko povem tudi tole, da če hočete človeka zares prestrašiti, naj vas zaloti, kako mu kidate dovoz do njegove hiše. Vedno sem si želela, da bi znala narediti ljudi nevidne in zdaj končno vem kako.

Povzeto po literarnem prvencu: »Psihoterapija za vsak žep«

Samo za vas... Vaša Dr. Zima.

To bo Tedijin prosti spis z zamudo, ker moja zamuda tako lepo pade v kontekst pisanja. Zamujenje je namreč ena izmed tistih stvari, ki pri meni gensko pogojena.

Nekje v moji DNK je zapisano, da bom tik pred »čas je, da se odpravim od doma« čisto vedno ugotovila, da imam še čas skočiti v kopalnico, kar vedno potem posledično povzroči, da na cilj pridem povprečno 15 min prepozno. Če res za trdno odločim biti točna, potem moram prej imeti dober plan popoldanskih aktivnosti, ki vključujejo pravočasno razgibavanje Modrega dirkača na povodcu, ker sicer ob tistem točno določenem času midva še vedno preganjava tisto srno, ki je vedno hitrejša od Modrega Dirkača, je pa Modri Dirkač kljub vsemu čisto vedno hitrejši kot jaz in potem je štala in zelo dosti potu, sopihanja in kričanja. Z moje strani seveda. Pesjanski zverini čisto vsakič dopovedujem, da enkrat mi bodo že zrasle štiri tace s 4x4 pogonom in takrat naj se pazi, ker ga bom dohitela in stresla iz kožuha. Na to seveda dobim tisti spokorjen pasji pogled: »Daj mi piškot!«

Potem je tu zlobna vila kopalnice, ki mi čisto vedno zatakne vrata od znotraj, ko na tušu odprem toplo vodo. Topla voda nekako ne vpliva dobro na moj občutek za čas. Sploh pozimi. Pa tudi fena za lase se mi ne sme dati v roke, ker potem se ulovim v tisto bitko z lasmi, ki se ne pustijo ukrotiti, kljub temu, da jih posiljujem z močnimi sredstvi za ravnanje njihovega upornega karakterja.

Potem je tu še grdobija za katero ljudje pravijo, da je domišljija. Ja itak. Preveč je imam in včasih se razraste čez vse sprejemljive okvire. Še hujša je kot bršljan. Tistega vsaj lahko obrežeš in če ti gre res grozno na živce, ga lahko posekaš čisto pri koreninah in potem imaš par let mir, preden se ti spet razraste po stenah. Sicer ne vem v katerem delu možganov je center za domišljijo stacioniran, samo grem se staviti, da je tista polovica vsaj enkrat večja od druge in zdaj tudi vem od kje izvira moja »štoravost«. Iz tega, da imam neravnovesje v glavi in potem me pri hoji zanaša iz smeri in tu potem ne gre drugače kot, da se spotaknem ob čisto vse, kar srečam na svoji poti. Pri nas doma mislim, da ni več stvari v katero ne bi brcnila ali pa bi čeznjo padla. Izjemna sem pri pristankih v copatih na stopnicah in ni šlo drugače kot, da stilsko dodelam telemark ob pristanku na roke. Za v Planico ravno še nisem, sem pa uspešno zreducirala število modric na nogah, pri katerih bi poleti ljudje napačno znali razmišljati, da sem fuzbaler.

In pri tej moji domišljiji je najbolj nadležno to, da lahko preživi z zelo malo hrane. Dovolj je, da ji dam jesti en sam stavek, ki mi ga kdo reče, pa je za več dni sita. Prežvekuje, obrača, kuha, poha in praži in na koncu mi en dan servira medvrstični pomen tistega meni povedanega stavka v Tržaški omaki s česnom, ali pa naslednji dan besede v drug pomen obrnjene marinirane v pomodorju z baziliko. Če imam pa res slab teden, ki je pogojen z ženskimi hormonskimi frontami, je pa vse preslano, preveč popoprano ali prekislo.

Če dodam v paket še zunanji efekt zamrzovalne skrinje, v katerem je ozebel moj gen za trezno presojo in občutek katere besede so v določenih trenutkih primerne ali ne. Pa še to, da sem se spet šla podiranje domin iz vseh tistih mojih načrtov… me prime, da bi šla tja gor v vesolje in zbrcala tiste moje planete nekam v tri krasne, ker zdaj pa ne prevzamem več odgovornosti za vse tiste obvoze in kroženje v prazno. Če bi naprimer vso tisto mojo energijo vložila v gojenje konoplje, bi se zdaj zihr že pokazal kakšen rezultat in bi bila npr. v celici z razgledom na morje v Koprskem zaporu. Tam bi imela ves čas na tem svetu, da bi se na državne stroške šla aktivno rehabilitacijo, spackala še tisti doktorat »alla bolognese« in se potem vrgla v politiko. Tam bi odprla in zaprla usta, pa bi bilo vse narejeno, na pa da nakaj drgnem in drgnem in drgnem, potem sem pa 3 metre bolj zadaj, kot sem bila mesec nazaj.   

Za veliki finale vseh grdobij, ko sem tečna, sem res tečna in takrat grizem in se me je bolje ogniti, ker grem še sama sebi na živce. Takrat me je pustiti čisto pri miru, da simuliram polža, ki laja in je trdno zaprt v svojo kajžo in na vratih visi tabla s serijo opozorilih napisov:

» Pozor, hud polž!«

» Ne trkaj, ker boš na glavo dobil vedro polžje sline!«

» Opozorilo! Če boš škilil skozi okno, ti bom odgriznila nos!«

» Pozor! Obvezna uporaba zaščitne maske! Ozračje kontaminirano z virusom babje driske!«

Nauk tega tedna: Višja sila je! Za vse pa res ne morem kriviti polno luno in Zmelkoow ima čisto prav:

»Smisel življenja je ležanje na plaži,
z možgani na OFF in čivavo na straži.
Visenje v mreži med dvemi drevesi,
slalom po ravnini z zarjavelimi kolesi.«

… pa k vragu z vsemi propadlimi načrti. Polarno mraz je, zato jih bom zmetala v peč, bom potem imela vsaj tople noge in bo vsaj ena korist od njih. Za pomlad in poletje si bom že slej ali prej izmislila nove. Take, ki bodo imeli hlače na elastiko, bo v njih Južna Italija, ruzak in vlak. Rada imam vlak. Tudi, če zamudiš enega, vedno pripelje naslednji. Samo ljubi Bog, naj ne končam kot Oto Pesner, ki že 30 let čaka na tisti vlak … Daj mi prosim, ne vzemi tistega gena za hitropotezno odločanje. Polžje sline za lizanje ran potem, imam namreč še vedno dovolj na zalogi.

Veš, da je igra,

v kateri ne moreš zmagati?

Ko misliš,

da imaš vse ase

in da bo tako, kot ti hočeš,

ti vedno od nekod

iz rokava potegne kraljico,

ki ti podre strategijo

o tem kaj boš in kdaj boš

in vem,

da ti čisto nalašč

spodmakne tla pod nogami.

»Uči se mali«

in te povleče za nos,

da ti spodrsne na bananinem olupku

in te posede na zanjo plat

vsega tistega,

za kar misliš,

da bi se ti po načelu daj-dam

moralo zgoditi.

Enkrat menda ja,

vsakdo pride na vrsto,

da z vsemi desetimi prsti

zagrebe med jagode

in z njimi meša stepeno smetano

in da se počuti nebeško sladkega,

zaradi vse tiste pacaste beline,

ki se mu je nabrala na nosu.

En dan ti vse da,

že naslednji dan ti lahko vse vzame.

Kar tako, na lepem

in čisto brez razloga.

Lahko ugotovi,

da te mika, da bi pojedel preveč.

Lahko te pa samo napačno presodi,

da nimaš ta pravega apetita,

ker se malo bojiš takoj

zagristi na polno.

Ugotavljam tudi,

da ne mara srkanja po slamici.

Ali boš konkretno popil dol,

da se ti bo zaletelo,

ali pa nič ne boš.

Tudi tega, da si mlačen,

ne mara.

Ali ti podkuri pod petami,

da te skoraj scvre,

ali pa v sebi zmrzneš od mraza,

ko je zunaj 25 stopinj v poletju.

Ja, lahko bi se reklo,

da ima življenje na trenutke

izredno čudaški smisel za humor,

ali pa samo ve več,

ker vidi dlje.

Tudi jaz bi bila bolj pametna

in najbrž tudi bolj potrpežljiva,

če bi videla vse do konca.

Saj včasih je tako ali tako bolje,

da veš samo toliko,

kolikor vidiš pred nosom.

Potem lažje zaspiš

in navsezgodaj zjutraj manj razmišljaš.

Filozofija na tešče

zna biti pretežka hrana za zajtrk.

Včasih vržeš svoje karte stran

in mu rečeš,

da ga imaš čisto polne kufre

in da se z njim nočeš več igrati,

ker ni zabavno sedeti za volanom

tistega cirkuškega avtomobila

in ti potem ne pusti,

da sam zaviješ,

kamor si se namenil.

Da če že trčiš,

imaš vsaj občutek,

da si to storil namerno,

Ker včasih pač čisto preprosto moraš

preveriti koliko ti lupina zdrži,

preden se ti varnostni sistem sesuje.

In ni zabavno,

če te čisto vedno zapelje tja,

kjer je konec ceste,

tam je tik preden

je konec sveta.

Tam se ti potem zdi,

da ni več prostora za manevriranje

in lahko samo ugasneš motor in čakaš.

Pa čakaš.

In spet čakaš, da bo jutri bolje.

Da bo novo leto. Da bo pomlad.

Da bo dopust.

Da boš star in se boš tolažil s tem,

da nimaš občutka,

da si nekaj zamudil,

ker boš pozabil kaj so to občutki.

So pa dnevi,

ko se ti življenje kar samo od sebe smeje,

v glavo.

Ne narediš čisto nič,

pa te vseeno nosi na rokah,

da valuješ na slavolokih zmage,

za katero ti niti ni bilo treba izpljuvati

vse krvi iz pljuč.

Najprej ti vzame, potem ti da vse.

Tudi tisto, za kar si mislil,

da ti niti ne pripada.

Kdo bi ga znal razumeti?

Imam ga pa na sumu,

da včasih igra z označenimi kartami.

V tem primeru res ni mogoče zmagati.

Bolje je, da občasno zamižiš,

stisneš zobe,

si malo požvižgaš čez vse

in mu pogledaš skozi prste,

ker ko se odloči, da ti plača,

ti plača.

V zlatu in v jutrih,

ki jih nikoli ne gre pozabiti.

Po takih jutrih

ti ostanejo roke tople

in malo se ti smeje

in samo ti veš zakaj.

Potem se ljudje

okrog tebe sprašujejo

kako to,

da sredi zime diši po vrtnicah

in spet se ti malo smeje,

ker samo ti veš zakaj.

Besede so bile lepe.

Življenje namreč dobro ve,

katere ti največ pomenijo

kot tudi ve,

kdaj vrtnica frcne svoj popek,

da odpire cvet.

Če ti jih takrat položi v dlani nežno,

slišiš kako ti cekini padajo v vrečo.

Vse pozabiš,

vse odpustiš

in vse potrpiš,

za tisti občutek,

da imaš roke spet tople

in da so želje spet vzklile.

Potem si želiš samo še to,

da nikoli ne bi pozabil

kako je,

ko ti besede ogrejejo roke.

Tudi, ko boš sam in star.

Tudi srce mora jesti.

Vsaj enkrat,

na vsakih deset let.

< >

Do pomaranč gojim močno politično naklonjenost.

Všeč mi je to, kar predstavljajo in »hočem-nočem-pojesti-te-hočem«, si jih jemljem za zgled. Ko bi jim vsaj bila tudi jaz, na kakšen tak leden dan, ko je vse okoli mene zamrznjeno v sivino, podobna. Sploh ne bi bilo slabo, če bi vsaj pretežno večji del tedna oranžna in sočna.

Oranžna je topla barva in sočna je polna življenja. Ne pa, da ob večerih simuliram kamikazo na kavču, ki v bazo poroča: »Spoštovani poročnik, zmanjkalo nam je bencina in zato smo bili prisiljeni zasilno pristati. Misija postelja bi od nas zahtevala preveč napora, smo pa uspešno ugasnili TV. Sicer bi se spodobilo, da bi kakšno uro odhoditi na mučilni napravi, da nevtraliziram odtis stola na sedežnih blazinicah na sedalu, a tovrstne operacije v ležečem položaju niti teoretično ni mogoče izpeljati. Mogoče v naslednjem življenju, ko bom stonoga … Lepo vas naprošam, da točno opolnoči preverite, če še diham in če ste tako prijazni, prosim ob izstopu iz prostora za sabo ugasnite luč! Planet Zemlja vam bo za to neizmerno hvaležen. Pa jaz tudi. Kar bomo na tak račun prihranili pri elektriki, bom naslednji ponedeljek zalikala. Vsake toliko me namreč zagrabi iskrena želja po hitrostnem dirkanju po likalni mizi, če le ni preveč srajc. Te so s svojimi ovratniki in manšetami preveč zamudne za hitro polaganje ovinkov in zato ne vplivajo dobro na mojo povprečno brzino v hitrostni vožnji čez T majice in na tem področju si zagotovo ne želim nabirati dodatne kondicije, zato gre moja neizmerna hvala tistemu, ki je ustvaril microfibro. Ta res zna in neskončno komaj čakam, da bo osvojila svet perila, ki ga nosimo vsem na ogled.

Če smo nazaj pri pomarančah...  

Všeč mi je njihova strumna poravnanost v gajbice in občutek nabiranja slin v ustih, ko jih izbiram. Je že res, da videz vara, a jaz pri njih vedno padem na njihovo celostno podobo. Pomaranča mora izgledati zrelo, ker me lahko prime, da se bom želela z njo najprej samo pogovarjati. Moram si o njej misliti, kako zagotovo bo sočna, ko ugriznem v prvi krhelj, ker brez skomin, se noben plamen ne vžge. Mora jih pa biti vsaj pol gajbice, da jih lahko prebiram in odbiram, ker ne tekne, če imam občutek, da pač zasadim zobe v kar nekaj, kar je čisto slučajno še ostalo na razpolago.

Pa, da ne omenjam, kako neizmerno se počutim gibčno, ko se mi tista rahitična plastična vrečka strga in jih lovim čez pol trgovine. Če se mi skotalijo pod police, potem je to zame znak iz neba, da ne želijo biti pojedene in se jih usmilim in jih pustim živeti. Nisem zahtevna, od njih namreč ne zahtevam, da mi, preden jih pustim živeti, izpolnijo tri želje. Dovolj mi je, če so mi pripravljene pogasiti lakoto v očeh.

Všeč mi je, ko jim z nožem zarežem lupino, da mi po odluplenju ostane pingo lupina, ki jo lahko potem seseckam na multi prafaktorje. Všeč mi je, kako mi potem prsti dišijo in to, da mi na prstih ostane malo tiste oranžne barve. Potem se počutim tako oranžno in z lažjo slabo vestjo v večer strmoglavim na kavču.

Vedno jih jem krhelj za krhelj. Nikoli jih brezvestno ne stiskam. Juice zato vedno kupujem posebej, v tetrapaku, ker nekako ne želim imeti doma orodja, pod katerim bi pomaranče iz sebe spuščale svoj zadnji življenjski sok. Brezvestna sem lahko samo pri limonah in te brez slabe vesti vrtim na giljotini in si iz njihovih posmrtnih ostankov delam limonado.

Je pa prostozidarska sorta pomaranč, ki me zlobno potegne za nos. To so tiste, ki nesramno zgnijejo čisto pod kupom v košare kamor jih doma običajno parkiram. Potrebujem vsaj en dan, da izvoham od kod prihaja smrad in potem se delajo norca iz mene tudi, ko so že globoko v smetnjaku. Nekako znajo narediti, da zaradi njih vse smeti bolj smrdijo.

Potem je so tu tiste, ki imajo res debelo kožo. Najti v trgovini pomarančo v velikosti pol nogometne žoge, je zame definicija srečne roke in takrat celo verjamem, da je na lotu mogoče zadeti sedmico. Ko jo potem doma počasi in z užitkom razstavljam in je zadetek v velikosti teniške žogice, me vse mine… Dragi moji, res je to kar pravijo. Velikost je pomembna, ni vse samo v karakterju. Včasih lačne oči res izražajo to česar se želodcu iskreno »lušta«.

Najbolj nesramne so pa tiste, ki so v resnici starejše kot izgledajo. Te se pustijo podvreči raznoraznim lepotnim operacijam. Pustijo si napihniti kožo in pustijo si povoskati polt. Vse za to, da izgledajo mlade, lepe in na oko vabljive. Ko jih odlupiš, so pa kot bi bile 85 let stare. Nagubane, suhe, puste, z okusom po mrtvem lesu. Najbolj me pa jezi to, da nanje nabašem v sredini januarja, ko bi moralo v njih še vse klokotati od življenjskih sokov. Potem si čisto vsakič znova rečem, da sem z njimi za letos definitivno končala in da se bom preusmerila v mandarine…

… Dokler naslednjič ne končam v Merkatorju, tam pri zelenjavi. Samo lepo oranžno me pogledajo iz tiste gajbice in že imam mehka kolena in prisežem, da mi kar same od sebe splezajo v košaro, da jo komaj vlečem po stopnicah… Saj vem, kako se to konča. Oranžna me bo držala vsaj še do začetka aprila. Vsaj trikrat zaporedoma morajo biti puhle, ko jih prinesem domov, da se od njih s težkim srcem ločim, do naslednje zime.  

Fotka sposojena z neta ...

Da. Streljanje kozlov je neizpodbitno moj šport v katerem dosegam zavidljive rezultate. Najbolj sem ponosna na to, da to počnem po temeljitem premisleku bi ali ne bi. To pomeni, da dosti treniram pri sebi v glavi in čisto vedno dodelam več možnih scenarijev in si tudi nekako prej ogledam kakšna trofeja me čaka na koncu, če …

Na koncu tako ali tako vedno zmaga: »Bom, pa za prjemj, če potem naslednja tri leta živim z papirnato vrečko na glavi … ». Saj tudi to je za nekaj dobro. Prihraniš čas in denar.

Čas zjutraj v kopalnici je namreč najdragocenejši del dneva in če prihraniš 15 minut, naš ekološko zmatran planet rešiš enega cestnega divjaka, enega sodelavca pod stresom, ki sodelavcem grozi s praznim lončkom od čaja in enega družinskega človeka, ki si ne vzame časa za ostale družinske člane, ker pač vsi ne morejo v kopalnico. Da ne omenjam rešitve se enega soseda, ki v naglici vzvratne vožnje pomori celo družino sosedovih rož in tudi kakšna mačka ima do konca svojega življenja vseh sedem mačjih življenj.

In da ne omenjam koliko denarja ti ostane na račun frizerja, pa barve za lase, pa pene za maksi obstojenost frizure, pa gela, da se zjutraj iz glavnega oddajnika RTV SLO spet spremenim v gledalko RTV SLO in da se me otroci, ki jih srečam, ko gredo zjutraj na avtobus, ne bojijo v temi.

Mogoče premalo pomislim in povem ljudem preveč, a vseeno je bolje še ena nagačena trofeja kozla na steni kot pa deset let vprašanj, če bi kaj spremenilo, če bi… Pač sem. Danes je že nov dan.

Zanimivo je, da potem čisto nikoli ne obžalujem, da sem. Se pa občasno primem za glavo, ko preštevam trofeje in brišem prah iz vsega tistega, kar sem komu kdaj povedala. Presneto, da sem čisto dovolj pogumna, da če ne bi imela vrtoglavice, bi bila za k alpinistom. Za kuharja. Tisto cmrajenje iz vrečk mi tudi gre dobro izpod prstov, skoraj tako tekoče kot mi včasih iz jezika zletijo tiste besede.

Odločila sem se, da se za sprejem v lovsko društvo ne bom potegovala. Ne maram, da bi kuhali fovšijo nad mojo zbirko trofej. Manjka mi sicer še severni medved in podvodni konj, a vem, da bom slej ali prej padla v črno luknjo in takrat me bo prijelo, da bi spet komu kaj povedala in to kvalificira kot, da bi šla na lovski safari in Aljaški pregon.

Pa kaj čmo. Smo taki in taki in eni smo pač taki. Če država preživi tole vlado, bo že tudi jaz sama s sabo. Merkator tako ali tako ne napoveduje, da bi uniknil prodajo papirnatih vrečk, potem se nimam česa bati.

Neverjetno,

kako so lepa drevesa,

ko se na njih ulovi

tisti kristalno suh sneg,

ki ga veter prinese

iz smeri severozahoda.

Iz nobene druge nebesne smeri,

njihova struktura

med deblom in vejami

ne pride tako zelo do izraza.

So samo drevesa

in je samo sneg,

ni čisto nobenega smisla.

Samo čakam,

da skopni,

da drevje ozeleni

in da grem dalje.

Južni sneg na zahodnih drevesih

nima obstanka

in o tistem, kar nima obstanka

ne želim razmišljati.

Vzame mi preveč energije

in krade mi čas,

čisto v prazno.

Moj čas sicer ni denar,

sem pa vseeno presneto skopa,

če ga moram trošiti v prazno.

Zato ga raje preudarno vlagam

v stare kozarce od marmelade,

v pisane papirje brez vrednosti

in v gradove v oblakih,

ki jih bom nekega popoldneva

zares zgradila.

Tisi popoldan bo,

ko bodo bogovi padli na glavo.

Severozahodni sneg

mi je nujno potreben,

ker šele takrat zares vidim

v kakšnem vzorcu

se jim drevesom prepletajo veje.

Kako daleč je potrebno seči,

če hočeš do sonca.

Kako globoko moraš pognati,

če hočeš živeti dolgo.

Kako moraš biti vedno pripravljen na to,

da bodo na mestu kjer rasteš,

zgradili streho in te bodo požagali.

Kako moraš računati na to,

da ti veter lahko kadarkoli zameša štrene

in da ti bo listje odpadalo

kljub kozmetiki in silikonu.

Kako imaš lahko tudi debelo skorjo,

le pod lupino moraš biti nežen in sladek,

če ne, v peči

od sebe ne daješ nobene toplote

in kako ne obrodiš sadu,

če te vsake toliko ne obrežejo.

Tudi to je prav,

da si pustiš vcepiti veselje do življenja,

ker redko zraste samo od sebe

in če ga nimaš,

si čisto navaden divjak,

ki tistim zdravim,

polnokrvnim vejam odžira sonce.

Če res tako dolgo tam stojim

in pustim,

da se mi misli razrastejo

in poženejo proti nebu

in samo gledam drevesa,

potem bolje razumem

zakaj je življenje

včasih tako zelo zavito.

In to se mi zdi zanimivo,

kako čisto nikoli ne vidim

v kakšen vzorec se spleta,

če stojim na sredi njegovega risa.

Šele, ko ga pustim za sabo vidim,

če so se niti res spletle v šal

in čisto nikoli ni točno tak

kot sem si ga zamislila.

Naj bo kašmir ali svila,

če se njune niti ne spletejo,

gre njuna žlahtnost po gobe

in na koncu so samo konci brez konca

in krojaški ostanki.

Vsak navaden bombaž

niti splete,

lepše,

mi grlo varuje bolje

in mi noge drži tople.

Res.

Ni ga,

čez res hladne zimske noči

in temna drevesa na beli podlagi.

Zrak je takrat tako ostro zbrušen,

da čutim kristale v pljučih,

ko globoko vdihnem,

da povoham po čem diši noč.

Saj ne trdim,

da so poletne noči precenjene

le drevesa so takrat drugačna

in vem, da poletje ni krivo,

da se med krošnjami takrat ne vidi zvezd.

Drevesa brez listov

namreč nimajo ničesar skrivati

in imajo ves čas na tem svetu,

da te učijo

kako biti potrpežljiv z življenjem,

ker ga ne smeš priganjati

ker rast je le rast

in če je prehitra, je votla,

zato ni nič narobe,

če moreš kdaj pa kdaj čakati,

stoletje ali dve.

Čas je tako ali tako precenjen

glede na to,

kako hitro ti spolzi med prsti.

Drevesa ga znajo ustaviti

In zato ni tako slabo,

na kakšen tak kristalno hladen večer

kot je nocoj,

malo postati z obema nogama na tleh,

da občutiš kako je pognati korenine,

sam in tiho

in kako je, če si drevo.

Meni je všeč.

Sploh zvezde v moji krošnji,

prva rezina mlade lune za večerjo

in dva deci rimske ceste,

da splaknem dol prah s ceste

po kateri se svaljkam

za mojo potrpežljivost predlogo.

Potem imam občutek,

da imam dober tek

v jutri

in da imam ves čas,

ki ga potrebujem.

Potrpežljivost mi bo upam,

nekoč zrasla.

Mogoče kot listje spomladi.

Zdaj razumem,

da besed ne smem priganjati.

Izginejo kadar hočejo,

ker same tako hočejo.

Potuhnejo se same vase

in s tem tudi vame

in dokler drezam vanje

in jih poskušam zbezati na plan,

jih enostavno ni.

Ne odpirajo vrat,

ne prebirajo pošte

in ne odgovarjajo na klice.

Zdaj tudi že vem,

da jih je takrat zdravo

pustiti čisto pri miru,

če nočem slišati tistega,

česar si ne želim poslušati.

Toliko se namreč že poznam,

da vem kdaj sem

nazadnje ustrelila kozla.

Moja zadnja trofeja je

nagačena Naivnost.

Ne greje,

če se zavijem vanjo

in zato je ne bom

razkazovala razprostrte

pred kaminom.

Jo bom pa poskušala čim prej

skuriti.

Plehke besede puhlega pomena

hitro zgorijo.

Z njihovim pepelom bom spomladi

pognojila rože,

ki jih bom posejala za herbarij.

Mislim, da sem po naravi

bolj zeliščarka kot lovka.

Ko tako sedim in čakam,

ugotavljam,

da so prazni listi leglo vprašanj

brez odgovorov.

Nič ne pomaga,

če jih prepogibam

in iz njih delam aviončke.

Listi brez besed namreč

zelo slabo letijo.

Najbrž je nekaj narobe

z aerodinamiko v moji glavi.

So kot bumerang,

na katerem se vprašanja

vedno znova vračajo.

Dlje kot ga misleč vržem,

bolj me vprašanje

zadene nazaj, v tilnik.

Vem,

da delam napako,

ko vprašanja brez odgovorov

mečem stran

in jim obračam hrbet,

ampak včasih

mi čisto preprosto gredo na živce

in sem jih sita,

čeprav sem v srcu lačna.

Topline. Nežnosti.

Občutka,

da se mi nič kislega ne bo zgodilo,

če spet verjamem v iskrenost tistega,

kar je bilo povedno.

Lačna tega,

da se mi ni treba neprestano

ozirati čez ramo,

ker se besede ne trošijo

kar tako v prazno,

samo zaradi strahu pred tišino.

Spet zaupati je tako težko,

lažje je igrati na srečo

in ko izgubiš,

objokovati kako ubog si,

ker ničesar več nimaš.

Da.

Če nimaš zaupanja,

si reven in ubog

in tu ti tudi lepe plastične besede

čisto nič ne pomagajo.

Pa sem spet pri besedah.

Če jih pustim čisto pri miru,

slej ali prej prilezejo na plan.

Toliko jih že poznam,

da vem,

da so samovšečne,

da se hočejo zapisati.

Rade se namreč gledajo,

kako se v mastni črnini

odsevajo sveže natisnjene

na tankem papirju.

Takrat se same sebi zdijo

tako peresno lahke,

da mi dovolijo,

da se z njimi igram.

Premetavam jih, obračam,

včasih brišem,

a čisto vedno znova napišem.

Če stegnem dlan

mi pustijo,

da jih božam.

To jim je všeč

in takrat mi sedejo na prste.

Ko jih s prstom

potegnem po praznem listu papirja,

ostanejo zapisane.

Zadiham od olajšanja.

Grem ven, tudi ven iz sebe,

na zrak

in tam ugotovim,

da me ob zvoku letala v noči

nič več ne stisne pri srcu.

Zagotovo so besede,

ki jim še gre verjeti:

»Še vse bo dobro«

»Nekoč«

in

»Se je pač tako moralo zgoditi.«