Bog je že vedel, kaj dela, ko je ustvaril svet.
Naredil je poletje, ker je vedel, da trije ravno prav sončni dnevi skupaj lahko naredijo čudeže v vsaki glavi. Zanimivo kako se vse zjasni, če je na nebu jasno. Še tisti ljudje, ki so zapriseženo kisli, so bolj so(n)čni. In včasih se sprašujem, kako mu rata narediti tiste oblake ravno prav zaobljene in da na njih ni niti krpice sivine. Pa če jih čisto prešpikam s pogledom, je še vedno vse samo bolj ali manj belo. Belo na sinje modri podlagi.
Ja, saj vem, da pri oblakih zagotovo uporabljajo Veniš za belo perilo pri pranju, za modro plahto pa tistega s katerim rdeča obleka postane forever rdeča, jaz si pa moram na listek zapisati: »Kupi Clagon«, ki ga bom letos začela piti takoj, ko belim puhastim oblakom preteče rok uporabe oz bodo osiveli in iz objokovanja nad svojo postaranosjo, začeli puščati dol neskončne količine vode in čisto nihče jih ne zna potolažiti s tem, da še ni konec sveta tudi, če odhaja poletje.
In nekoč so mi rekli, da se neskončnosti ne da izmeriti. Seveda se jo da, nalivaš jo v kangle, lavorje, steklenice, ki jih razpostaviš povsod tam, kjer ti pušča streha. In voda je taka, da ti slej ali pred pride do živega. Samo nogavice ti zmoči, te pihne za ušesa, pa si že pripravljen na to, da boš skuhan v pari.
Opažam, da se mi v monsunskem deževju nabere vodni kamen v glavi, kar potem posledično pomeni, da se mi žile zožajo in se mi cinik prične lepiti na stene. In najslabše je, če se takrat grem homeopatijo in jemljem živo srebro po kapljicah … Ta kombinacija me naredi jako nadležno in moj svet se nenadoma do te mere skrči, da se mi kavč zdi najlepše mesto na svetu in namesto, da bi vzela marelo in se šla boriti s svojim mlinom na veter, se grem potikat po vseh tistih porušenih gradovih v oblakih.
Mislim, da je letos čas, da zmenjam Hildo in cel upravni odbor v glavi, ker tako ne gre več. Mi lahko kdo prosim priporoči kakšno dobro gradbeno firmo? Kdo je gradil tunel skozi Karavanke? Ti so bili kar dobri in ni za zlomka, da se njimi ne prekopljem na zeleno vejo.
Ja, tudi poletje mora dozoreti in najslajše je takrat, ko začnejo zoreti robide, ko te čisto slučajno najdejo mladi jurčki in ti ne zamerijo, če jih po mesarsko razsekaš in opohaš na vročem olju in seveda dozorelemu poletju pomaga tudi kakšen večer na marelični podlagi, ko ležiš na klopi in prste pomakaš v suffle iz vanilijastih oblakov nebu in vse okrog tebe diši po pokošeni otavi. Zdaj vem zakaj ljudje kadijo travo tudi pozimi. No, našo bodo pojedle krave in če jaz popijem dosti njihovega mleka, bo končni učinek verjetno isti. Že tako kaže, da bom pozimi dosti halucinirala.
Ampak res, lahko bi kdo izdal kuharsko knjigo Kako kuhati iz oblakov. Jaz bi en tak suffle iz perforiranih oblakov. Ma kako mož z belo brado naredi tisto popolno perforacijo? Kot bi delal žličnke na strojček in jih potem pustil na mizi, da njihovo testo vzhaja. Jaz bi sicer raje slivovo cmoke, a letos se slive niso vrnile čez morje. Sem pa včeraj videla prvi podlesek. So vsaj oči site viola barve, ker bolj primejo samo na barvo, kot pa želodec. Želodec je zvit in hoče še okus zraven …
Sicer pa, prihaja jesen in še malo in dozorelo bo prvo jabolko in v sanjah me obiskujejo ljude, ki mi prinašajo lotosovo cvetje. Očtino je letošnja otava trava močnješa kot bi si človek mislil. Pssst, da me ne sliši kakšen Kamilčar, ker potem bo sledila črna kronika: »Neznanec je ponoči v Severni Kaliforniji pokradel vse bale. Policija ga je našla spečega na seniku potem, ko je očitno pokadil prvi m(lj)aski joint …«


Na prvo stran eDnevnika





