Eko, kombi je nafilan z vsem kar mislimo, da rabimo in ne rabimo, ampak čez »gwišno« je ni. Imamo tisto sekiro, ki smo jo lani našli, suha drva, da se ne bomo tako matrali, ko bo treba koga na hitro od zmrzali oživljati in letos si planiram ne sflambirati podplatov od gojzarjev, ker imam skoraj čisto nove in jih je res škoda, ker se v njih zelo udobno hodi. Bomo tudi videli koliko zdržijo pod snežnim pritiskom.

Sicer sem se vedno režala Prestolonasledniku, ker si je spakiral praktično vse iz omare, a zdaj mislim, da imam tudi jaz pol zimske garderobe spakirane za s sabo, ker zdaj že vem, da ko pade tema, je res presneto mraz in je eno sranje, če se greješ samo ob sveči.

Itak, da kot ta prav polprofesionalci, imamo tudi vsaj pet vrst različnih žag in žlico in nože za fino obdelavo in imamo tudi sladkor, čaj in celo tudi lonec, ker se čaj brez njega precej težko skuha.

Letos premierno nameravamo konkurenci predstaviti inovativno orodje za enostaven transport snežnih kock in vsi stavimo na to, da se bo princip odlično obnesel. Ok, znajo biti manjše težave z realizacijo načrta, a iz tega ne bomo delali drame prej kot jutri pet do štirih popoldan.

V ekipi imamo dva dohtarja strojništva, ki imata fobijo pred kiparjenjem, dva orodjarja, ki tudi nista glih navdušena, eno humanistko, ki še ne ve kam se spušča in s kom, enega bivšega policaja, ki bo miril duhove, eno magistro farmacije, ki bo sanirala posledice in eno ekonomistko, ki je prodala idejo in verjame, da je mogoče čisto vse, če le dovolj verjameš.

Ne bi o tem, da je omenjena ekonomistka obljubljala ovirkovco za na pot in zadevo trenutno sežiga v pečici in upa na čudež. Bil je namreč manjši zafrk pri mešanju betona oz idejni zasnovi testa in je postalo ups malo prečisto in potem je bila še preveč radodarna pri vsebini in je mesa postalo ups malo preveč premosorazmerno s prostornino pekača. Zdaj je kar je. Celostna podoba je spet šla v maloro, računam pa, da bo vsaj vse tisto meso dalo od sebe kaj okusa, ker če ne, mi ostane samo kalkuliranje na lakoto in mraz, na čudežno izginotje bonov za malico in na pomanjkanje čokolade …

Noč bo nocoj kratka, jutri pa zna biti kar precej dolg. V primeru, da ne bom več pisala tu, sem zmrznila in za vsak primer: »Nasvidenje« Se spet vrnem, ko bo poleti.

Halo? Je tam slučajno urad za verifikacijo čudežev? Jaz bi enega prijavila ...

Ja, mogoče bo pa danes res bilo nekaj na tem, da je bilo sinoči nekaj v zraku, kar naj bi motilo signal mobilnih telefonov, šoferje letal in mojo tipko za vejico na tipkovnici, kjer je mimogrede precej zdelana tudi že presledniška tipka, ker smo danes zjutraj, v naši vijugasti in pokonci postavljeni Severni Kaliforniji, doživeli kako je, če promet na mestnih vpadnicah poteka zgoščeno in še bolj počasi kot običajno, ko se gremo »kolonjado«.

No, mogoče bi morala napisati drugače, in sicer, kakšen ponos te mora navdati, če se za-veš, da voziš na čelu kolone in je za tabo vsaj ene dvajset (na ocvrto oko vozečih se kot po jajcih preštetih) avtomobilov (ki so se trenutno nahajali na prostem med dvema ovinkoma, število ostalih za ovinkom, je mogoče definirati samo kot »precej še …«) oz da si občutno zgostil povprečno koncentracijo prometa na 2/20 neke ceste, ki povezuje dva kraja na tem planetu in je kolona tako dolga, da se verjetno že vidi iz Lune.
 
In čudežno je to, da ali se danes očitno zares nikomur ni nikamor mudilo, ker se niti en patološki prehitevalec ni poskušal prebiti med elitnih top 5 v vrsti, kjer (ob takih, dosedaj vedno dosti krajšekoncetrirano zgoščenih kolonah) lento za top 5 kretena podeljujemo ob prvem delujočem semaforju, kjer za prmej vedno gori rdeča in kjer na poti do tam ni niti teoretične možnosti, da boš na tej naši vijugasti cesti, ki ima tam cca 4 mesta, kjer lahko po cestno prometnih predpish prehitiš tistega pred sabo, našel še eno luknjo, kjer bi, brez da bi vsi ostali v koloni panično zavirali, mižali ali pa molili, da se ti izzide, prebil na zmagovalno mesto v koloni.

Enkrat sem celo zmagala in sem dobila lento za top kretena, ker sem bila čisto ta prva pri semaforju in potem so se med čakanjem, da se prižge zelena luč, nabrali vsi ta prehiteni za mano. O tem, koliko mi je občutek zmagoslavja, da sem drugouvrščenega premagala za celih 1,5m, polepšal dan, raje ne bom, ker se niti ne da opisati in še vedno upam, da se me tisti za mano ne spominjajo več po registrski tablici. Tista je upam že nekje v Romuniji.

In danes sem naredila še dobro delo. V petkah sem odtekla častni krog od parkirišča do vratarja in spet nazaj za dobro stvar: »Na pomoč! Zablokirala se je rampa!« in pri tem mi ni spodrsnilo, nisem se spotaknila in tudi ne podrla rampe, ko je spet oživela.

No. Saj ni tako težko biti »Run Forrest, run!«, če je sila.

Če dobro pomslim, bi zdaj lahko nekje pod Dolomiti jedla tretjo pašto danes. Mogoče celo brez žulja na peti in z zametkom novega črnega nohta na nogi.

Če dobro pomislim, sem lani pri črnih nohtih imela res dobro povprečje. Najprej Dolomitski palec, potem Blejski drugi palec in veliki finale sta bila Ljubljanski palec in kazalec. No, ne vem, če lahko rečeš tistemu prstu na nogi, ki se drži palca, kazalec, a naj bo. Bolj nazorno lahko prikažem samo še tako, da ga pokažem, a raje ne bom, ker bi me lahko obtožili, da filam Edi z neprimernmi vsebinami, ker res ni (še) lep za pogledat tudi, če je funkcionalno čisto uporaben. Da se na njem stati in tudi kam brcniti. Zadnje čase žal večkrat v prazno …

Tudi, če me kakšen dan tako zlobno zagrabi, da bi koga, kam, na polno, a že 22 dni novega leta se pred svetom pretvarjam, da sem odrasla in če zdržim do konca marca, sem na konju. Zdaj imam namreč čisto nove tekaške copate, ki imajo podplat, ki je lunarno sinhroniziran z mojim podstrešjem in po nasvetu so za

To tudi pomeni, da se po novem že več kot tri mesece poslušam, kaj mi govorijo instinkti o tem, kaj je dobro, da preskočim in kaj ne in včasih tudi pustim, da svet vrti naprej brez mene. Zato niti ne pogrešam Dolomitov tudi, če je bil malo prej tisti mms od kvazi Fabrizia precej dosti za nasmejati in malo tudi za kolcniti …

… Po spominih, kako je bilo lani. Ampak ne, letos bom dodelala svojo carving tehniko kar v zavetju domačega kavča, ker so drugi načrti in poletje bo tu, ena dva tri. In sploh, ker mi kaže, da bo letos prva pomlad po treh letih, ko jo bom zvozila brez poplav in velikih malih podorov na mojem malem planetu.

Če smo že pri biti odrasla za svoja leta, zdaj moram iti vsaj poskušati zmodelirat mini ralja Matjaža iz filo mase in upat, da bom to isto zadevo znala vsaj približno ponoviti v naravni velikosti v soboto, ko (če ne bo spet snežni potop) gremo pod Peco uničevati sneg.

Že cel dan se poskušam v mislih reinkrnirati v Michelangela, pa me bizgec gladko ignorira …

Nauk današenjega dne je, da je včasih zelo katarzično narediti kakšno stvar, ki ti res smrdi. Kot npr oprati svinjarijo z avta, obiskati koga, kamor se do danes kar nikakor nisi mogel spraviti …

Dragi moj Fabrizio, nocoj bom zaspala z mislijo, da me nikoli ne boš pozabil

Prišli smo do točke, ko sem padla. To sicer naredim večkrat, na različnih prostorskih lokacijah in z različnim končnim umetniškim vtisom, a tokrat sem padla pod pritiskom lotomanije. No, treba je povedati tudi to, da smo padle kar tri za ceno ene in danes smo v kancelariji zapisale pakt, da bomo me tiste, ki bomo Slovenijo odrešile pritiska in odgovorile na večno vprašanje, kako je zadeti štiri milijončke na lotu.

Da ne bo pomote, me denarja res ne potrebujemo, ker smo vse tri izredno notranje bogate in tudi komunikacijsko smo precej premožne, a vseeno se gre na koncu samo za čisto naveden denar, ki ti potem plesni pod kovtri, v nogavicah in trpi ožgan od sonca v raznih tropskih davčnih oazah … Pa še olimpijski princip je tu zraven, kjer je pomembno sodelovati in zmagati in ker že sindikalne novoletne večerje nismo imele, bomo vsaj nekaj počele skupaj in ta nekaj je zapravljale štiri milijončke.

Ta popolna slika ima samo en potencialni problem in ta je, da je moja malenkost bila izžrebana, da gre jutri kupit listek in moja malenkost ima eno tako mini slabo vest, ker je leta nazaj Prestolonaslednika po nesreči spravila od prejšnji največji loto zadetek in teoretično ni bila nič kriva, praktično pa precej.

Ubogi Prestolonaslednik si je takrat tudi zelo želel zmagati in ker ga takrat ni bilo doma in ni mogel sam iti kupiti tistega nesrečnega listka, je pooblastil Drsalko tako zelo resno, da ji je dal celo gotovino s katero naj listek vplača. In potem Drsalka prvi dan ni utegnila, drugi dan je malo pozabila, tretji dan je bila tak čuden, da ji prav ni pasalo iti, četrti dan ji je za trenutek ušlo iz spomina in ko se je spet spomnila je bila 30 km od hiše kamor bi morala iti vplačat in peti dan je rekla, da jutri za zaprmej  pa res grem … in potem je pa Gospa mati slišala njen monolog in rekla, da ni več treba, ker so že izžrebali.

Na internem domačem sodišču zdaj čakam, da zastarala obtožba, da sem vse zasrala.

Moj odvetnik se sklicuje na začasno prištevnost, ker sem Prestolonasledniku namerno prišparala enih 10 eur in to je ravno tistih 10 eur, ki jih je investiral v nov objektiv, ki ga bo naredil slavnega in bogatega fotografa. Ima pa tudi plan B, če mu to ne slučajno po kakšnem naključju ne bo ratalo, bo še vedno lahko preganjal elektriko, samo s to razliko, da bo letos za preganjanje elektrike po žicah dobil certifikat na katerem bo pisalo diploma. V tem primeru bom špendala tistih nesrečnih 10 eur in mu kupila tolažilno nagrado – okvir za fotografijo, na kateri mu jo bodo vročili v roke.

Imam dva najljubša meseca v letu. Prvi je tisti, ko je potrebno podaljšati in plačati vse tiste zadeve, ki zadevajo avto, ok vmes lahko pride še kakšna neljuba dodatna, če kam zadeneš avto in kar seveda tudi sem temeljito in drugi je pa ta, ko moraš kupiti tisto najdražjo nalepko na svetu za na avto, ki niti ni tako velika, da bi se jo videlo iz 20 metrov razdalje. Ne bom rekla, da mi rožnata barva ni bila preveč všeč, a raje bi imela novo, rumeno in sem šla v raziskavo trga kje in kako bi jo kupila skoraj zastonj.

Moj favorit je bil najboljši sosed in kartica za nabiranje pik v kombinaciji penzionističnega četrtkovega 10% popusta. Žal padlo v vodo, ker imamo v Severni Kaliforniji edini Mercator mini center, ki vinjet ne prodaja. Potem so danes nasilno pobili še mojo teorijo, kjer se enkrat spotoma ustavim v Postojni in tam opravim zadevo … Baje nič pik, nič četrtkovega popusta na sposojeno kartico in kaj bi se potem človek matral.

Naslednja opcija bi bil Carglas in hitro popravilo stekel, samo kaj, ko (trenutno) mojih stekel ni potrebno popravljati. Da bi mi jih prali, je njihova topla voda verjetno malo predraga. Se mi mislim že kar splača, da nase navlečem eskimsko potapljaško opravo in čiščenje šip naredim sama. Ampak od kar sem ugotovila, da mi je jeseni le uspelo v zbiralnik tekočine za čiščenje stekel naliti zvarek iz tiste steklenica na kateri piše, da je do -45°C še ni panike. Panika bo, če mi jo bo zmanjkalo na avtocesti.

Tretja opcija bi bil Tuš mobil in sklenitev večletnega naročniškega razmerja za vsega par evrov na mesec in za en tak kitajski model telefona, samo kaj, ko vinjeta velja samo eno leto. Če preračunam, da vsako leto sklenem potem eno novo naročniško razmerje in kupim en nov telefon, se bom morala začeti več pogovarjati sama s sabo, ker družinskih članov in prijateljev nimam dovolj, da upravičim svojo potrošniško izbiro.

Potem je tu še zavarovalnica Generali in ponudba, da če pri njih skleneš avto zavarovanje, jo dobiš za samo malo več kot 50 eur in ki niti teoretično ne bi bila tako slaba, ker zavarovanje moram tudi plačat kot darilo sami sebi za drugi mesec pomladi, pa me je tudi to nekako minilo, ker uživam v blaženih treh tednih, ko me ni poklical noben zavarovalni agent od bilokatere zavarovalnice in me poskušal nezgodno, življenjsko, zdravstveno, pokojninsko, premoženjsko, investicijsko ali pa avtomobilsko zavarovati. Rentnega sem se komaj znebila in znebila sem se ga tako, da sem spoznala svojo soprimenjakinjo v enem drugem kraju, ki je čisto po naključju tudi istega imena in ki je po pomoti prejela mojo novo polico.

Mislim, da bom na koncu spet pristala na bencinski v Logatcu in po možnosti tik pred zdajci, ko se mi bo mudilo in nuja je vedno odlična pomoč pri odločanju.

Še prej moram opraviti obredno odstranjevanje vsega tistega, kar imam na šipo nalepljeno in mu je že več davno potekel rok trajanja.

osedanje izkušnje so pokazale, da se najbolj obnese princip želetke (ki jo seveda po uporabi vedno zavijem nazaj v originalno pakiranje in vrnem tja, ker si jo sposodim) in simultanega izgovarjanja pozitivnih afirmacij ob samem procesu odstranjevanja. Najbolj deluje ta kombinacija: »Ma kateri butelj je progruntal ta frdaman lim in da bi mu kaj … (tu noter se da vključiti različne dele telesa) v eno 50l kanto te svinjarije nalimalo!« Ko je odstranjevanje zaključeno, je odkruške oz odrezke zelo dobro raztresti po sedežu in se nevede nanje usesti.

P.S. Danes sem ugotovila, da se moja prebava ni čudežno popravila sama od sebe. V ponedeljek sem pila prvovrstno »živo« Postojnsko vodo in zdaj imam očitno v želodcu precej takih majhnih puhastih plišastih živalic, ki … Blažena moja nevednost! Vsega je kriva politika, ker zaradi nje ne poslušam več novic. Ja no, saj tudi, če bi jih, bi bil učinek isti. Le, da bi mi šlo na bruhanje namesto na …

 

Nekako se ne znam odločiti, kaj naj si mislim o tem mrazu. Malo sem se tako z nosnicami navadila na tisto pomlad v zraku, ki je dogajala še pred tednom nazaj in sploh potem, ko sem ugledala čisto ta prvo trobentico tam na eni škarpi, mi je že kar zadišal regrat in malo mi je sicer šel na živce datum, ki je rekel, da še ni ta pravi čas za regrat s kuhanim krompirjem in jajci ... Ampak pustimo to stat. Zdaj imamo mini severni tečaj in jaz sem se nekje vmes, med osebnostno rastjo, spremenila v mediteranski tip človeka, ki pri temperaturah pod ničlo preklopi na vegetativno vzdrževanje življenjskih funkcij. Oz, če povem drugače, me v dneh kot so tile, ni mogoče spoznati, ker sem preoblečena v čebulo. Na sebi imam toliko soljev, da se niti, ko grem spat, čisto ne olupim in če me kdo išče, me najde pri izviru toplote. Bilokakšnem, samo da greje na polno. Po sili razmer sem si celo zakrpala tisto luknjo v rokavicah in zdaj iščem kakšne preparate ponuja trg za nemokro pranje avtomobila. Princip brisanja z lastnim plaščem mi ni več tako zelo všeč … Kriza je, ker se mi letos res ne smuča. Imam pa na trenutke občutek, da sem fajn nasankala. Je pa tudi to dobro, ker tako manj čutim. Se pa tako za prmej nadležno spominjam in hvala bogu, da je letos ob zvezndatih večerih precej manj utrinkov kot lani. Sicer sem tiste, za ta prave želje tako ali tako že porabila in mi jih ne bodo več odobrili do naslednjega poletja. Po sili razmer je bilo danes treba iz naftalina potegniti Springsteena, da je tulil v jutro in v večer precej naglas in prosim lepo, nisva midva pregnala svetlobe dneva in tudi nisva midva kriva za temo v glavah. Ta pride kakšen dan čisto sama od sebe … Evo, ta dva mi zmeraj poženeta kri po žilah in danes je bila situacija zadosti krizna, da jih je bilo treba večkrat ponovno vrteti. Še vedno se mi malo vrti, je pa vsaj moja prebava končno začela razumeti, čemu je namenjena in to brez, da bi še šla hoby wc inštalaterja. Postajam res dobra v odmeševanju wc-jev. Pridem, zamašim, odmašim in počistim za sabo. Vse kar za mano ostane, je vonj po mediteranu (trenutno, od kar mi je zmanjkalo šmarnic).

<>

<>

Včasih sem nenormalno dolgo časa tiho, ker nimam ničesar v glavi, kar bi bilo že dovolj dozorelo za povedati naglas in potem tudi ni ok za zapisat. Kot, da sem neke vrste čudna nora goba, ki sama posrka vse svoje besede. Žal tudi posrkane besede ne pomagajo pri nenormalno visokem deležu las, ki bežijo iz moje glave in mi mašijo odtok in nič kaj dobro ne izgledajo na mojih površnikih in ostali garderobi. »Drsalka was here«, napišem z lasmi, ki jih puščam za sabo …

 

Zanimivo je, ker ko sem na zraku besede so, ko pa pridem v zaprt prostor je »srrrk« in gredo rakom žvižvat. Potem se nekaj časa mučim, brskam po drugih blogih in na koncu vedno sprejmem isti sklep, da bo najbolje, da grem spat. Hecno je, kar že dve leti občasno grem pogledat tisti list paprija, kjer sem enkrat celo napisala naslov »Retrospektiva nekega poletja« in si ga nastavim med nedavljeno rabljene datoteke, ko je zunaj še toplo in si rečem: »Bom, bo za čez zimo … » Hec je v tem, da mi je že dvakrat zapored zmanjkalo zime.

 

Hecno je, ker sem nocoj po dolgem času spet sanjala in potem šele enkrat dopoldan pozabila kaj je bilo. Je bilo pa približno tako čudno in zmedeno kot zmeraj. Je pa hecno, ker če se spominjam, potem sem spet sanjala o turkizno zeleni vodi in čisto zmeraj se znajdem v soteski, kjer ne morem mimo … Nikoli ne padem vanjo, nikoli ne plavam, je zmeraj reka in jaz ne neki točki ne morem mimo ali pa vozim in tik preden poplavi stezo, pridem mimo naraslega toka … Po mojem bo krivo to, da se vsak dan vozim mimo ene podobne. Ta je sicer bolj temno zelena, a voda je voda. Danes sem spet premalo pila in premalo tekočine povzroča, da mi sive celice, ki so že tako ali tako ogrožene, odmirajo pospešeno in hočejo več spanja, kot je za moja leta normalno.

 

In brisanje prahu me je včeraj piknilo, da sem po dolgem dolgem času šla briskat med ene stare fotografije. Malo mi je zdaj žal, da sem jih več kot polovico v afektu zmetala v ogenj, ker bi rada ujela tisti spomin, kako je nekoč v petek zvečer bil januar in je zunaj malo snežilo in jaz sem izgubila sedežni red in potem so mi dali en papir, ki zdaj čisto mirno čaka v predalu, da se nanj ne nabira prah. Ena dobra šola je bila in zdaj vem, da ni vse točno tako, kot je zapisano v knjigah. Včasih si moraš kaj kar sam izmisliti in skočiti z zaprtimi očmi in si zelo fajn opeči vso kožo. Še vedno pa trdim, da je tisto bil najboljši januarski petek »ever« in nič ne kaže, da mu bo kaj kadarkoli vzelo sveto lento. In mislim, da je kriv vonj, da sem šla brskat v tisto škatlo, ki je moj nadomestek časovne kapsule, ker če vzameš kombinacijo modrine in jo pomnožiš z minusom na termometru, je rezultat preprost. Diši po takrat, ko sem še verjela, da znam napovedovati prihodnost iz presledkov med besedami.

 

Hm. Ali je slabo, če začneš teden s samimi vprašanji?

 

Ljudje smo ene take zanimive pojave. Vsi štartamo iz istega, vsi smo sestavljeni enako, vsi si želimo v življenju precej podobne stvari, le imena, naslovi, čas, znamke in cene se spreminjajo, pa si podstrešje tako različno pospravimo. Kdaj se ljudje, ki jih poznaš celo življenje v egu tako zelo spremenijo, da moraš za trenutek zapustiti prostor, da zajameš zrak, ko jih poslušaš, ko govorijo? Mogoče si to samo spregledal, ker si nekoč preživel dosti več časa z njimi?  Ali se res življenje vrti pretežno okoli denarja? Ali sem res samo tisto, kar si upam plačati? Kam gre tisto, ko včasih komu narediš kaj, brez da bi pričakoval plačilo? Zakaj in kdaj je postala embalaža bolj pomembna od vsebine?

 

In ja, sem v stanju duha, ko razmišljam, če se ne bi jutri zjutraj spotoma oglasila na policiji in prijavila izginotje zdrave pameti.

 

In ja, od sinoči je javno oznanjeno, da si ne pulim obrvi, ker poskušam vzdrževati pokošene noge in to je čisto max mera puljenja, ki ga moj prag sadomazohizma prenese. Ne vem pa kaj naj naredim z nohti. Na nogah imam problem rešen, ker imam tekaški palec še vedno prisrčno moder in če pričnem trenirat za Kraški otroški tek, bo kmalu postal še drugi palec iste barve.

 

In ja, ob dovozu na službeno parkirišče sem nehala zniževati glasnost tistega, kar se mi med vožnjo vrti v avtu, ko odpiram okno, da si dvignem rampo za vstop, ker boli me … kaj si kdo misli o mojem glasbenem okusu. Trenutno poslušam jagodni izbor nečesa, kar še sama ne vem točno kaj je, je pa edina stvar, ki mi je ta star radio ni prežvečil, do te mere, da izvajalci pričnejo jecljati in požirat svoje ta najboljše verze.

 

In ja, še vedno ne morem pozabiti kako lep koledar ima Murko za leto 2012. Mislim, da bo maj definitivno moj mesec.

Hallo Huston! Mislim, da imam težave na svojem malem zelenem planetu. Nanj so se naselila strašansko pametna bitja, ki vedo, da je treba, se jim pa sanja ne kako in zato mi delijo modrosti povsod, predvsem pa tam kjer jih res ni treba. Ampak sem pa vsaj danes bila karakter, ki se zna ugrizniti v jezik tudi, če me je tako srbelo, da bi rekla, da se mi je od zatajene sline skoraj smrtonosno zaletelo v grlu. No, tudi včeraj sem samo blago opeletla z njim, ko so me hoteli poturiti v misijo nemogoče. In ker gre za visokousposobljene, visokoizobražene, visokopozicionirane ljudi, ni dvoma, da govorimo o stiku marsovcev in zemljanov in da sem v tem filmu E.T. jaz. Nimam nič proti, samo E.T. postane ves živčen, ko mu mečkajo gredice z gladiolami na malem zelenem planetu in ko mu premikajo roke iz jutri na včeraj. Ščc, ššššc, dajte prosim pustiti moje gladiole pri miru, ker je leto še premlado, da bi lahko že začeli z gnojenjem in jaz sem že malo prestara, da bi verjela, da tiste rožice, ki se jih seje z besedami, dejansko tudi preživijo zimo. Ponavadi crknejo še preden poženeta regrat in solata … Ali pa je seme slabo in nikoli ne vzklijejo tako, kot se je zgodilo s semenom, iz katerega naj bi zrasla moja povišica. Ah, kdo pa rabi denar, če ima lahko želje za mir na svetu.

Ja, Huston, res se mi zdi, da imamo problem in to čisto isti, kot smo ga imeli že lani, ko me stisne pri srcu, sledi napad panike v kozarcu limonovega soka in potem znam stvari popraviti samo tako, da rečem: »Beep me up Scotty« in izginem. Tudi, če sem bila tako prepričana, da si upam, si v resnici ne in zato je za prihodnost vzporednih svetov bolje, če ne obstajam več.

Danes imam dan, ko moja bit časti polno luno in se ji zahvaljuje, da razkriva čisto vse sence, ki jih premore ta planet. Tolaži me misel, da lahko čisto mirne duše vse skupaj pošiljam v tri krasne jasne tudi, če vem, da je napoved za jutri sončna in da to ne bo bistveno popravilo zasenčenih kotov na sliki. Naj gre še bik tja, kjer sem pozabila štrik in danes sovražim, ampak res sovražim smrkce! Tako nagunsno modri so in tiste njihove bele kape so …

Dejansko bi se ta foto zapis mogal zgoditi lani, ker je tudi spoznanje lansko a, ker upam, da bo zdržalo v letos, naj bo tu.

Že leta in leta se vsak dan najmanj dvakrat peljem po isti cesti, mimo istih hiš in mimo mene in nasproti mene se večino vozijo eni in isti avtomobili in v njih isti ljudje. Precej med njimi že poznam in si včasih celo uspemo pomežikati z lučmi, da nekako vemo, da smo še živi in da, ja velja, naslednjič, ko se vidimo v živo, bomo šli na eno kavo in včeraj sem preštela vse moje nepopite kave lani ... Danes sem po mailu dobila eno tako, zelo dobro misel: "Človek nosi uro, ker je izgubil čas"  in tistemu, ki je to napisal, tudi dolgujem eno kavo.

No skratka, že leta se vozim mimo ene škarpe na katero vsako jesen naložijo okrasne buče in čisto vsako jesen se vprašam isto vprašanje: "Komu zaboga se da nalagati buče na škarpo in zakaj? Samo zato, da mimovozeči vidimo,da jih imajo ali kaj?"



Potem je prišel en dan, ko se je nekaj odločilo pasti na cesto in smo imeli čisto pravi zastoj in jaz sem bila v direktni poziciji, da gledam škarpo na katero so naložene buče. Šele takrat sem prvič zagledala, da škarpa podpira vrt, ki mu pripadajo buče in vse skupaj je nekomu očitno v veliko veselje.



Naslednji dan sem si vzela čas, parkirala in si ga šla v miru pogledat od blizu. V hiši stanjujeta starejša mož in žena in žena je tista, ki je krajinski ahitekt za vse kar raste nad škarpo. Mož se je smejal in rekel: "Pri nas bo prej zmanjkalo denarja za kruh, kot pa za rože." Niti mi ni uspelo prešteti, koliko različnih vrst je takrat, v lanski pozni jeseni, še vedno cvetelo.



No, toliko o času. Toliko tudi o tem, kje se skriva veselje. Od takrat naprej pa bolj pozorno gledam okoli sebe.



In zdaj čisto zares zaključujem 2011 tudi v fotografijah, ki sem jih posnela samo v spominu. Mislim, da je bil moj namen v njem dosežen. Besed mi ni zmanjkalo. Sem nasmejala. Sem pridobila zaupanje. Sem vztrajala do konca. Sem se včasih zjokala zato, ker ni bilo nič ali pa je bilo preveč vsega, tudi od ganjenosti. Včasih mi je kakšen trenutek vzel sapo, drugič sem pihala od jeze. Ljudje v njem so ostali. Eni bolj blizu, ene sem pustila, da gredo daleč s tem, da vem, da ne vem, če se bomo še kdaj srečali. Pustila sem iz rok vse niti in mislim, da jih ne bom več nabirala nazaj. Tako naj bo. Prosto po Prešernu. Po dolgem času, se je tudi on spomnil, da sem še živa. Ne bom ga vprašala zakaj. Tudi on ostaja tam, kjer me je zadnjič pustil viseti nekje v zraku in zdaj tudi vem zakaj. Ugotovila sem, da živijo v meni neka vprašanja, s katerimi se bom enostavno morala naučiti živeti. Ni res, da je bil meč tisto kar je Demokleju viselo nad glavo. Tisto je bil čisto navaden vprašaj in srp in kladivo sta simbol s katerim so najprej pokosili travo, ki je zrasla okoli njega, potem so ga pa poskusili naravnati, da bi postal klicaj.

Če obstaja nekaj iz preteklosti, ki mi je v zadnjem tednu dalo misliti, potem so to Aleksandrinke. Enkrat nazaj sem prebrala tudi knjigo Grenko morje, ki jo je napisal Marjan Tomšič, pa mi vseeno ni prišla tako do živega, kot ta dokumentarec, ki ga pripenjam na povezavi spodaj, pod katerega se je podpisal Metod Pevec. V knjigi je bilo drugače, ker si jo lahko prebral kot, da je vse samo ena zgodba, ki si jo je nekdo izmislil. Čisto drugače je, če si osebe in prizore naslikaš sam v mislih kot pa potem, ko jih vidiš v živo, kako pripovedujejo svojo zgodbo.

Zelo mi je všeč, ker se dokumentarec splete v zgodbo, kjer so pokazane vse plati kako je bilo biti Aleksandrinka. Revščina, zaradi katere so zapustile svoje otroke in šle čez morje. Bolečina in pogrešanje, ki sta bila njihova popotnica. Pogrešanje, ki so za sabo pustile doma pri možu in otrocih in je postalo nevidna mamina roka, za pobožat, preden so šli spat. Ni res, da je en sam starš lahko otroku mama in oče, samo mama je lahko mama. Njihova navezanost na svoje "nove" otroke, denar in darila, ki so jih pošiljale domov, ki pa ni zapolnil praznine, ki so jo pustile za sabo in ni potolažil hrepenenja. Kako se nekatere niso znale več vrniti med svoje in so ostale v Aleksandriji. Kako nekatere niso mogle več živeti med svojimi po povratku. Čarobnost Kaira in Aleksandrije za mlada dekleta, ki so si želele od življenja več kot je zraslo med trtami, na burji.

Povedano je vse. Kako je bilo oditi čez morje. Kako je, če izveš, da si tema sosedskih pogovorov, kjer so namigovali, da si prostitutka v Kairu, ko sam veš, da ni bilo nobenega drugega izhoda. Kako je, ko ne veš več, kje je pravzaprav tvoj dom. Ko vzljubiš tuje otroke kot, da bi bili tvoji, tvoj doma pa zvečer zaspi v joku. Kako je, ko si moraš ponovno pridobiti ljubezen svojih otrok. Kako ne poznaš ljubezni, če odrasteš brez mamine ...

Mislim, da me je v dokumentarcu najbolj zadela pripoved, ko hčerka opisuje kako je oče sprejel novico, da se mama ne vrača nazaj, ker je v Aleksandriji spoznala nekoga in ... Pismo, ki potem, ko ga je prebral, ga nikoli ni več dal iz žepa dokler ni verjetno od časa razpadlo. Njegova ljubezen do nje, je ostala v njem do groba.

No, toliko o tem, kako sedaj živimo v težkih časih. Sem se zamislila tudi sama nad sabo. Mislim,da bom naslednji vihar v kozarcu vode merila z razdaljo med Trstom in Kairom in če valovi ne bodo segli niti do Poreča, se bom nekam brcnila.
 
Dokumentarec Metoda Pevca na RTVSLO

Stran, kjer so zbrane njihove zgodbe (klik na fotografijo):

Predvsem vam vsem želim, da bi bili zdravi. Da bi vam ostajal čas za ležanje v travi in za štetje sivih las, ki vam bodo zrasli zaradi modrine v glavi. Da se kdaj srečali, ko se vam bodo prižgale lučke v očeh, ker vam je ratalo stenstat skupaj nekaj tako zelo otročjega, da niti ne veste, če ja na glas za povedat. Brez skrbi, ni treba, ker se itak vse slej ali prej izve samo, zato imejte radi svoje sorodnike, sodelavce in sosede. Da se ne bi sekirali, ko boste imeli prste umazane od čokolade. Dajte si jih obrisat kar ob hlače, ker Veniš vse spere. Tudi napake, strahove in dvome, sam ne jih pustiti preveč časa namakati v lavorju, da vam iz lic ne pobere rdečice, ker so vas glih zalotili, da ste si pri sosedu izposodili tiste ta fine zrele češnje ali pa njihove tanartabulše hruške. Da bi bili ljudje s katerimi ste in še boste, ta pravi tudi, ko vam bodo kravžljali živce, da boste kakšen mesec lahko komot preskočili frizerja. Ne se grebst preveč, bejžte raje kdaj več k pedikerju ali pa si kupite nove škarjice za nohte in na ta račun vam bo ostal čas, ki se da prav fajn zapraviti s kakšnim človekom za kakšno kavo. Ne brat preveč časopisov, dajte jih raje porabiti tako, da jih spremenite v papirnate ladje, letala ali pa kapo, ki si jo boste dali na glavo, ko se boste lotili beliti tisto steno, kamor ste enkrat po nesreči parkiral en deci bolonjske omake. Da bili pogumni in se na pomlad usmiliti tiste omare, kamor se gredo obesit vsi vaši zgrešeni modni trendi, impulzivni nakupi prekratkega, preozkega in »doma-izgleda-čisto-drugače-kot-v-trgovini«, dajte si vzeti čas, da jih z vsem spoštovanjem pokopljete na Rdečem križu ali pa v najbližji konterjner od Humane. Če boste imeli kdaj občutek, da se vam mašijo žile zaradi stresa, dajte kdaj nalašč prespat budilko in na tešče popiti eno tableto Calgona, razredčene v vodi, zraven kosila pa potem še en deci terana, ker je stres rja za železo v krvi, tega boste pa rabili, ko boste udarili z roko po mizi: »Dost mam …« in na koncu imeli ta zadnjo besedo. Kar koli se boste lotili delat, probajte že iz prve narediti najboljše kar zmorete. Poskušajte biti potrpežljivi s politiki, saj reveži bi, samo ne znajo ali pa ne morejo. In želim vam, da bi vi lahko, stali za tem kar rečete. Ampak zaprmejbuh! Nikoli in res nikoli ne hodit ven, brez dobre zaščite za sonce. Najboljša zaščitni faktor se skriva v nasmehu, zato bogvari se z njim šparat. Vse si namažite, kar vam gleda izpod obleke in to dvakrat, ne samo enkrat. In dajte poskušat kdaj čisto nalašč, koga z nasmehom zadeti direkt v glavo, ker več kot vrniti vam itak ne more. In če kdaj na kakšnem križišču ne boste vedeli kam bi se obrnili, dajte se držat principov, ki so se nekoč že obnesli in zato pojdite tja, kjer na tabli piše smer: Potem sta živela srečno do konca svojih dni. Odjahajte v sončni zahod ali pa hodite za soncem oz proti svetlobi. Srečno prehodite vseh 366 dni, ki so pred vami in da bi bili ponedeljki z vami prijazni!

 

<>

Trenutno stanje duha: v psihični pripravi na piškotarjado

Priznam, sem odvisna ljubiteljica štrukljev v vseh pojavnih oblikah in okusih in mislim, da so ena in edina hrana na svetu, ker zdržim uro in pol za pomokano mizo brez, da doživim živčni zlom ali pa ga utrpijo določeni kuhinjski rekviziti.

 

In ko nekega meglenega predprazničnega prostega dne dobiš navdih za Kobariške štruklje, je to to. No, lahko bi vedela, da iz enega kilograma moke in vrele vode nastane zelo dosti opresne mase, ki jo je treba porabiti za krogce, ki jih delaš na roke, a si rečeš: »Hura, kot plastelin za velike otroke«. Lahko bi tudi že vedela, da iz 60 dkg zelo bogatega nadeva nastane zelo dosti materiala za kroglice, ki se tudi ne bodo naredile same. Nekoč v moji mladi preteklosti sem bila tudi zelo velik oboževalec doma narejenih rafaello kroglic, dokler se nisem dokopala do enega recepta, kjer so bile količine prilagojene za poroko s cca 100 svati in jaz sem to nekako ups spregledala... Po tistem, ko jih je bil dobesedno čisto poln hladilnik, so tretjega dne čisto izgubile ves čar in od takrat prisegam samo še na tiste s konzervansi in zapakirane v belo embalažo. Ok, tudi za musako mirne duše zastonj dam za razrezovanje kuhanega kromprija in preklinjanje zakaj je bešamel spet grudičat in zakaj nisem naredila malo več omake kot zadnjič, … nekaj ur svoje sobote. Za jutri je tudi planiran ultimativni test moje kuhinjske potrpežljivosti, ker se bodo pekli medeni piškoti. No, vsaj tako piše na receptu, a slutim, da me bo nekje vmes zagrabilo, da bi se šla izumitelja in se bo končalo tako, kot se je pri Kobariških štrukljih. Potem se za kosilo za mizo natepejo neki ljudje, ki spet ne bodo cenili umetniškega vtisa in inovativnih posegov v izboljšavo okusa in se pritoževali nad tem, da je testo preveč opresno. Halo, saj je tradicionalna skoraj lokalna specialiteta iz starih časov, ko ljudje niso imeli drugega kot vodo in moko in ne prevzamem odgovornosti, kjer bi jaz kaj z…., ker sem točno sledila receptu in tudi moji popravki sestavim v nadevu so bili minimalni.

 

Epilog: V gospodinjstvu imamo dva, ki sta bila nad izvedbo navdušena, kljub domnevani in ne dokazani opresnosti. Jaz in Modri dirkač, a če ješ Kobariške štruklje za kosilo, za večerjo in še potem naslednji dan za zajtrk, se jih pa res do presitega naješ za nekaj časa, da verjetno tisti, ki niso več šli v lonec in so romali v zamrzovalno skrinjo, ne bodo videli lonca od znotraj in krožnika od zunaj do naslednje jeseni.

 

Se pa dan potem počutim psihofizično sposobno, da bi se nekoč lotila žlikrofov … V navalu kuhinjske evforije sem tudi naredila Silvestrov sladki plan 1, ki bi bila originalna Prekmurska gibanica in to jaz, ki me vse mine, če vidim, da ima recept za pripravo več kot eno stran in več kot eno testo in en nadev, pa sem potem sprejela ta poliznjeno željo, ki bi jedla piškote … Ok, sami ste prosili zanje

Trenutno stanje duha: kot pecilni prašek

Ja? Eno skodelico? Dve? Lahko tudi tri, saj imam zaloge več kot dovolj, ker imam rada eksperimentiranje s sadnimi okusi. Aha, hibiskus bi, ste rekli? Ni problema.

Imam odlično hibskusovo mešanico, ki vam bo pričarala vonj po praznikih.



Ups, ne bo hibuskus. Očitno je to samo moj čaj z okusom po jabolkih in cimetu.



Imam pa odlično hibskusovo mešanico, ki vam bo pričarala vonj mediterana.



Ups, spet ne bo to. To je moj pomarančno mangov čaj, z malo ingverja za okus.



Bomo vzeli pa odlično hibskusovo mešanico, da se boste počutili dobro in polnoenergetsko, da vam virusi ne bodo mogli do živega.



Ups, spet moja napaka. To je moj čaj z mandarino in breskvijo, z malo ameriškega slamnika.



Ampak imam pa specialno hibskusovo mešanico, da se boste počutili kot, da imate prste sladke od sočnih sadežev.



Presneto, spet pomota, to je samo moj čaj iz različnih rdečih jagod.



Zdaj pa zares, bi res eno dobro hibiskusovo mešanico?



Halo in kako za zlomka je prišla v mojo škatlo za brusnični čaj?



Saj bi vam res rada ponudbila eno skodelico hibiskusa, pa kaj, ko je tudi moj šipkov čaj zašel vanjo.



Podpišem kapitulacijo.

Od sedaj najprej se obnašam ekonomsko racionalno in kupujem samo še navaden hibiskus v filtrih. Sadje bom posušila sama in ekstrakte bom nabavila v 25 literskih kanticah, da jih bom imela dovolj za čez zimo. Konzervansi se pa baje razvijejo kar sami, kot pri marmeladi, iz dovolj velike količine sladkorja. Bom vzela razmerje 1 skodelica čaja : 1 skodelica sladkorja in da bo res zagrabilo, bom kar ta belega zmešala noter.

Imam en čisto majhen »tik«, ki zadeva akcijske filme in to že od kar se zavedam svojega obstoja pred velikim platnom.  

 

Mislim, da sem se, do reci in piši včeraj, preglodala skozi vse Janeze Bonde, videla vse filme Stivena Galeba oz Segal-a, Stanka S(b/t)tallone-ja, Ernolda Šwarcinegerja in ko sem bila še čisto majhna in to še v časih, ko še ni bilo Pop tvja in 8 ponovitev enega in istega filma, za časa svetega velikega platna, tudi vse Misije Nemogoče in čisto vseh sem trepetala, če bo Tomaž Kruz preživel ...

 

Da pojasnim. Ti filmi so mi tako všeč zato, ker so v njih tri preprosta in zelo jasna sporočila:

1. dobro na koncu vedno premaga zlo.

(In če si dober, vedno preživiš zlo tudi, če se samo z eno roko držiš oz visiš iz nečesa kakšen kilometer nad zemljo)

2. rabiš samo od 30 do 45 sek, da rešiš svet.

(Zato je fajn, če si že pred filmom dobro pogledaš kje je tisti rdeč knof, ki ga moraš pritisniti preden ti zmanjka sekund na budilki)

3. svet lahko reši en sam človek

(No, ok dva človeka, če ravno iščem dlako v jajcih, ker je tudi bog že v štartu, ko je svet šele delal, prišel do zaključka, da morata biti dva, Adam in Eva. Adam mora biti postaven, gibčen in pameten, Eva pa brhka in z dobro razvitimi mišicami v zgornjem delu telesa)

 

Hec je tudi v tem, da se mora akcija dogajati na velikem prostranem platnu, ker če poskušam to isto pogledati doma na kavču, ne glede na to kako grozljiva definicija jedrske katastrofe se napoveduje za naš svet, zaspim še preden razkažejo vsa protiorožja in razbijejo prvih pet avtov, ki so čisto in zgolj po naključju skoraj vedno znamke BMW in ta zadnji, ki ga je Tomaž Kruz vozil v Dubaju, mi je bil tako zelo všeč.

 

Majhen, lepe modro srebrno bele barve, preprost za parkiranje in na 100km porabi samo 3,6l.

 

Halo in to pri vsej Arabski nafti, ki teče okoli Dubaja je prav pretirano šparanje. Vsi ostali BMWji, ki jih je v filmu vozil, niso na pogled žal nič pretresljivega. Že videno in v povprečju voženo, ko si enkrat star tam nekje med 60 in 70 letom in hočeš svetu povedat, da bi rad še kaj od življenja, ne veš pa kam z denarjem. Je pa tudi jasno, da so BMWji glavna znamka zaradi izredno trpežnih zračnih blazin. Vseeno bodite previdni, ko vas bo minilo potrpljenje in boste iz parkirne hiše kar čelno skočili na asfalt pod 10 nadstropjem, ker se bodo zračne blazine sicer vklopile in vas rešile vseh morebitnih poškodb hrbtenice, je pa tako, da sanacije škode na avtu ne krije kasko zavarovanje.

 

Moji najljubši deli filma:

 

Če si skriti agent potem, ko ti tvoj šef pove, da bo predsednik države v javnosti zanikal vsakršno povezavo s tabo in je poslal vaše podjetje v stečaj in potem v priča tebi šefa do smrti ustrelijo, te bo še vedno na vsakem letališču čakalo privatno letalo, ki bo letelo točno v tisto smer, kamor je šel hudobec, ki hoče razstreliti planet. Nekateri navadni smrtniki imamo npr težave samo s tem kako priti do parkirišča pred kinom, brez da se pri parkiranju zamudiš toliko, da dve uri čakaš na naslednjo kino predstavo. Naslednjič se bom tudi jaz kar pripeljala v dvorano.

 

Če si skriti agent, ki je domovini tako predan, da gre na lastno pest rešiti svet, bo vedno nekje en tovorni vagon s številko 41, kjer je skrit satelitski orožarski center, kjer potem narediš strategijo kje boš koga s čim. Nekaterim navadnim ljudem ne rata niti strategija kako prinesti paket pokovke od prodajalca do sedeža v kinodvorani brez, da jih po poti več kot pol razsuješ, ker se v temi spotakneš ob stopnico. Nekomu smo zato dokončno prepovedali jesti pokovko dokler ne preseže 40 leta starosti brez, da na blagajni prosi še za pokrovček in slamico.

 

Če si skriti agent, potem boš tudi, če moraš oditi res na hitro, vedno spakiral samo tisto kar rabiš. In če rabiš tiskalnik za tiskanje številk na vratih hotelskih sob, ekola, je v kovčku. Če rabiš stroj za izdelovanje plastičnih mask, ekola ga v torbi, ki na prvi pogled goljufivo zgleda, da vanjo še teniški lopar ne gre. Tega ti npr žal ni nikoli ne bo uspelo, ko se boš odpravljal na dopust, ker z zgolj usb ključkom ne moreš iti drugam kot samo na nudistično plažo.

 

Če si skriti agent, potem boš do serverske sobe v najvišji stavbi na svetu prišel tudi po zunanji strani, s tem, da boš imel na sebi posebne smučarske rokavice, ki se lepijo za steklo in tekaške copate. Tekaške copate nujno rabiš, ker moraš vmes malo teči po zunanji strani stavbe, rokavice rabiš tudi samo zato, ker si že na taki nadmorski višini, kjer lahko dobiš ozebline na prstih. Je pa dobro vedeti, da se steklo v 180 nadstropju od znotraj ven lahko samo razreže, od zunaj noter ga pa lahko razsuješ kar z brco. Je pa, ko si človek na tak način krajša kakšen dolgočasen popoldan, zelo dobro poskrbeti, da imate sveže depilirane in gladke noge, ker bo štrik na koncu samo za 4 metre prekratek in potem, ko se boste na nadmorski višini 1600 odpeli in preskočili zadnje metre čez tisto, ker ni nič drugega kot dosti zraka in gravitacija, ki vas bo vlekla dol, vas nihče ne bo maral ujeti za nogo, če bo vsa kosmata in bo pikala v dlan. In ne, da bi se hvalila, a ženska je v resnici močnejši spol, ker lahko zadrži dva moška, da na zdrsneta z omenjene nadmorske višine v gotovo smrt in to celo ob predpostavki, da niti ni obuta. 

 

In če si skrivni agent, puščavski vihar pride vedno točno takrat, ko ni treba, da za hudobcem izgine sled, je pa super, ker se med lovom lahko ustaviš na bazarju in si kupiš rutico, da si jo zavežeš okoli vrata, da ti pesek ne sili prveč v grlo.

 

Ali kdo ve zakaj so smrtonosne plačane morilke tako pogosto plavolase in da na aj-telefonu obstaja aplikacija identificiraj kdo me je ubil in to potem informacijo lahko pošlješ kot sms vsem prijateljem na fajstbuk?

 

In vsi, ki gledate tv preko satelita pozor! Ali veste, da so to v resnici stari vojaški sateliti na katere se da naložiti program za detonacijo jedrskih bomb? Previdno, ko boste naslednjič z avtomatskim pilotom premikali položaj krožnika, ker utegnete premakniti še kaj Ruskega v Tihem oceanu.

Ali kdo sploh posumi, da se da pod prekrasno dekoltirano in izrezano zeleno obleko obleči črn životec z dolgimi črnimi hlačami? Vojaški škornji so poleg rdečega trikotnika in odsevnega telovnika obvezna oprema in vas čakajo parkirani v avtu.

Ni mi jasno zakaj Tomu Cruisu toliko filmov po Rain man-u še vedno niso zasegli tistih navadnih sočnih očal, ker je model res že mimo in mrbit zdaj že verjamem, da mu je tiste Ray Ban-ke iz Top Gun-a nekdo ukradel. In zakaj za zlomka mu modna policija ne priskrbi enih novih kavbojk. Saj je skoraj tako kot, da si v vseh filmih garderobo prinese od doma …

 

<>

Trenutno stanje duha: je pa zabaven

Izkazalo se je, da je potica ena taka dokaj zafrknjena jed, ki te prinese okoli in to ugotoviš šele, ko prvič potegneš z nožem skoznjo in ko človek že misli, da je osvojil vse skrivnosti kako in s čim … si spet skoraj na začetku! Ok, no. Letos za Božič sem zadela okus, za Veliko noč bom delala naprej na celostni podobi, ker ne razumem kako lahko vrhnja skorja kar reče: »Jaz se ne grem več in grem malo po svoje«, ko sem pa za nadev uporabila samo prvovrstne orehe, kavo, jajca, rum, margarino, sneg iz beljakov in sladkor. Za Veliko noč bom v kombinacijo dodala še žličko sekundnega lepila.

 

In ja, ne vem kakšen znak iz neba je, če se ti v jutru pred Božičem, mimo okna pripelje čoln, ob predpostavki, da vas stoji na vertikalni ravnini, ki je postavljena na nadmorsko višino 550m. Se nekdo pripravlja na vesoljni potop? Bomo imeli novoletno regato? So privezi pri nas cenejši kot v Portoroški marini? Ja, čoln je priplaval mimo okna na avtomobilski pogon, da ne bo pomote. Ugotavljam pa še, kje točno je zasidran, ker nisem še našla, kam so pospravili naš zaliv. Če si ponoči oz na kristalno jasen dan na vrhu Kojce ali pa Porezna, si lahko sposodimo kar Tržaškega in od nas dol, izgleda da v Monfalconu še ne manjka prostora na morju.

 

Ob polnočnici, ki je sicer pri nas že ob desetih zvečer se je tudi izkazalo, da božični čudeži obstajajo, ker tik pred zdajci zimproviziran pevski zbor, ki je na zadnji generalki soglasno ugotovil, da mu od ust sicer gre vse, samo pride ven v katastrofalni izvedbi, je kar nekako zmogel skozi repertoar. To sklepamo po tem, ker nihče ni odhajal iz cerkve predčasno tudi, če vrat nismo zaklenili od zunaj. Dosti je čudežu pomagalo to, da smo soprane posedli v prvo vrsto, zbor čisto neodvisnih osmih altistk, ki vsaka poje čisto svojo priredbo, se je pa držal čisto v ozadju in se je res trudil izogibati solističnim vložkom, ki bi utegnili razkriti kakršno koli kopiranje od Perpetum Jazzile. Pri kopiranju mislim predvsem spremljevalne vokale, ki simulirajo inštrumente. Mi imamo orgle, ki ob previdni uporabi celo zvenijo kot orgle in škripajoče stole, ki ob vsaki uporabi zvenijo kot stoli. Ja in treba je priznati tudi to, da je pri čudežu čudežno pomagal tudi malinov liker v kozarcih za en deci. Dobiš občutek, da znaš brati note, tudi če si brez vsakršne glasbene izobrazbe. Je pa notam treba priznat, da na papriju izgledajo zelo lepo tudi, če ne veš kaj točno pomenijo. Moje najljubše so tiste, ki pridejo z vejico na vrhu in všeč mi je beseda »pianissimo« …

 

… in škoda, ker je na Božični večer samo pihalo in ni padal sneg in všeč mi je bilo poletje, če si včeraj čez dan vsaj malo obstal na soncu. In všeč so mi razširjena družinska kosila, ki trajajo pet ur in te pogovor ob piškotih tako zlačni, da moraš takoj, ko prideš domov, še nekaj pojesti, ker so oči spet lačne.

 

Do naslednjič zdaj pustim Božič pri miru, bi pa še vedno rada ukinila strica Silvestra, ker mi gredo blazno na jetra tista vprašanja: »Ja, kje boš pa ti za Slivestra?«

 

»Ja no, nameravam ukrasti en čoln in potem z njim odpluti in poiskati vse tisto, kar je Krištof Kolumb v svojem življenju zgrešil. Z GPS navigacijo in umetnimi zvezdami imam dosti boljše možnosti kot jih je imel on … « in kjer jaz usterlim mimo, tega ne naredim zaradi slabe tehnike. Meni to uspe čisto preprosto zato, ker sem nadarjena!

 

In krucifikus, da so v meni deli telesa, ki imajo mesta, ki očitno za določene ljudi nikoli ne bodo postala kot kamen trda. Če ugotovim, da so zaradi tega še moja življenska prepričanja postala elastična, potem imam mogoče en majčken problem, ki pa se ga da rešiti s kladivom in zadostno količino betona. Če princip funkcionira pri mafiji, potem bo dober tudi za neka upanja, ki že dolgo plesnijo v mraku, pa iz nekega neznanega razloga nikoli čisto dokončno.

Trenutno stanje duha: ga je pojedla zona somraka

 

December je fizično in psihično najbolj naporen mesec v koledarskem letu povprečnega človeka in delno so temu krivi tudi trgovci, ki so postali najbolj složna panoga v gospodarstvu, ker jim je tudi brez vsaj enega referenduma, uspelo v življenje spraviti zakon v katerem je zapisano, da se predpraznično razpoloženje z vso pripadajočo svetlečo in rdeče zeleno dekoracijo, uradno prične točno opolnoči v noči iz prvega na drugi november in obstajajo resni sumi, da med sabo tekmujejo, kdo bo prvi iz polic pospravil sveče za na grobove in jih nadomestil s tistimi za na adventne venčke in ki ob prižiganju v zrak oddajajo vonj po harmoniji in po veselem pričakovanju, ki na ljudi vplivajo tako, da jih na blagajnah naredijo bolj darežljive, kot so v drugih mesecih v letu. Zakonski rok, da na police spravijo še vse ostale praznične rekvizite, je 48 ur po prižigu prvih lučk v izložbi, ob pogoju, da referendumski komisiji dostavijo pisno potrdilo, da so reklamni oglasi, ki potrošnike poučijo o tem, brez česa zagotovo ne bodo preživeli decembra, že v tiskanju.

 

Vse to tudi dokazuje, da je Božiček v 364 dneh na leto čisto navaden smrtnik, ki je za nedoločen čas zaposlen pri enem izmed naših najboljših trgovskih sosedov in poleti v delikatesi reže salamo in mortadelo, na Božični večer revež dela nadure z dostavo na dom. Pravljica o tem, kako nastane mortadela, je najbrž skrivnost uspeha, kako uspe Rudolfa prepričati, da obdelata vse dimnike na svetu v samo eni noči. Seveda mu pri tem pomaga redno uživanje Activie, ki naredi, da ga ni dimnika na svetu, ki bi bil preozek za njegov napihnjen trebuh in na Božično jutro gospa Božičkova njegovo obleko najprej namoči v Veniš, da rdeča barva ne zbledi in da iz belega dela obleke izginejo vse saje. Je pa verjetno med delanjem nadur vsaj malo pod stresom, ker kaj bi sicer pojasnilo to, da v življenju ne dobimo vedno tistega, kar si želimo, dobimo pa veliko tega, ker res ne potrebujemo in če vse vzameš za dobro, je lahko pet steklenic peneče kopeli, če imaš v kopalnici prostora samo za tuš kabino, lahko tudi odlično sredstvo za čiščenje wc školjke, ker bonton pravi, da je nevljudno, če dobljena darila podarjaš naprej. To je dovoljeno samo pri buteljkah vina in pri paketih slabe kave.

 

Je pa pred sočasno uporabo petih različnih penečih kopeli v en školjki, dobro prebrati sestavine, ker določeni tipi morske soli iz mrtvega morja nimajo radi genetsko pridelanega ameriškega slamnika in potem dobiš posnetek politične situacije na bližnjem Vzhodu kar v domačem WC Piranskem zalivu. Ko vmes poseže mednarodna skupnost, kemična reakcija ustvari avtentičen Islandski gejzir, ki na koncu pusti Blatno jezero na ploščicah in ker določen del družine že od začetka človeštva trpi za selektivnim vidom in umazanih kosov garderobe, ki umrejo po tleh, smrdečih smeti, ki lezejo čez pokrov smetnjakov in kupov umazane posode v pomivalnem koritu, njihovo vidno polje ne zazna, niti posumi ne, da gre za motnjo v delovanju WC naprave in Blatno jezero na podplatih copatov mirne duše raznese še v druge pokrajine znotraj stanovanja.

 

In ker je nekako v zgodovino zapisano, da mora biti na božični večer vse dišeče, svetleče in harmonično, ne gre namreč drugače, kot da se tovrstnih čistilnih podvigov lotimo tik pred zdajci, ker je čiščenje pred okraševanjem stanovanja čisto brezsmiselna zadeva, ker moramo v najboljšem primeru samo odstraniti posledice poskusov, kako drevesce pripraviti do tega, da stoji čisto ravno. Dobro je, da imate telefonsko številko »24h malarja« blizu in na glede na to, kakšna bo stopnja vaše jeze … Bili so že primeri, ko so poskušali božično drevo naučiti leteti skozi okno ali iz balkona, a do sedaj ni niti en bil uspešen in to ni kategorija s katero bi se lahko uvrstili v Guinessovo knjigo rekordov.

 

Od vseh naravnih kandidatov za popolno božično drevo, je brina tista, ki res da v prostoru pravi vonj po praznikih. Svetujemo le, da to, če lučke svetijo ali ne, preizkusite preden jih tisti, ki je v družini največji ljubitelj akupunkture, spravi nanjo, ker ga gotovo ne boste mogli prepričati v to, da jih potem da nazaj dol in še enkrat nazaj gor, ker imeti dvoje lučk na rezervo, je spet eden izmed osnovnih pogojev, da se človek sploh lahko gre praznovanje Božiča. V primeru, da tega nimate, svetujemo, da si praznovanje organizirate na židovski način.

 

No, če ostanemo pri situaciji, ko imate Blatno jezero povsod po stanovanju, medtem, ko v kuhinji vzhaja testo za potico in po pultih še čakajo nerazložene vrečke najbolj nujnih prehrambenih izdelkov, ki so na seznamu »Obvezno imeti dovolj zaloge za čez praznike v hladilniku« in od česar bi verjetno preživela Somalijska družina vsaj en mesec, nekdo zagotovo ni pazil, kdaj je zavrelo tisto, kar imate v loncu za  praznično večerjo, ki naj bi bila postrežena na najboljšem porcelanu, ki je bil kupljen z zbiranjem znamk, pride do situacije, ki izrazi tesno povezanost med člani družine in iskreno izražanje čustev in jo družinska psihologija pojasnjuje s strokovnim terminom – prepir. Baje je trenutek iskrenosti najbolj doživet, če je prepir tako glasen, da ga slišijo najbližji sosedi. Če živite na samem, je zato dobro takoj potem vse občutke izpovedati tašči glavnega obtoženca, ali pa kateri izmed najbolj tesnih petindvajset prijateljic.   

 

Ampak kar brez panike tudi, če pri praznovanju Božiča niste doživeli harmonije, ki naj bi jo po vseh pravilih skoraj morali, saj vam še vedno ostane upanje na tisto popolno Silvestrsko zabavo in na Silvestrski poljub z Alfijem Nipičem. Plus imate vmes še skoraj cel teden časa, da uresničite vse ta lanske novoletne sklepe, ki jim je že skoraj potekel rok trajanja in teoretično je možno v sedmih dneh obiskati petnajst prijateljev, kjer vam je prej vedno zmanjkal samo en prost poldan in če do njih odpotujete peš, je tudi možno shujšati za tiste tri kilograme ob tem, da se polnomastno in hiper kalorično prehranjujete petkrat na dan. Dodatna prednost je tudi ta, da se vam v tem primeru tudi ni potrebno držati nazaj pri pijači.

 

Če pa hočete praznično harmonijo res doživeti ekskluzivno v krogu svoje družine, vam svetujemo takojšnjo investicijo v Top šop božični venček, ki je občutljiv na gibanje v okolici in ob vsakem zaznanem premiku zatuli: »Ho Ho Ho«. Preverjeno od vaših vrat ne odganja samo divjih glodalcev in sosedovih domačih ljubljenčkov, ampak učinkuje tudi na ljudi in do svetih treh kraljev, ko poteče zakonsko dovoljen rok, do kdaj ga lahko imate na vratih, vam bo prizaneseno tudi s položnicami, ker si poštar ne bo upal do nabiralnika.

 

Takrat bo pa tako ali tako že v novem letu in bo svetu spet dovoljeno, da postane tak, kot je preostalih enajst mesecev v letu – nepopoln, prenaseljen in poln problemov, ker če bi bil kakor koli drugačen, bi se verjetno pokvaril in začel vrteti nazaj.

 

P.S. če bi izbirali najboljšo Božično skladbo, bi bil to moja št. 1 

 

<>

 

Hm.

 

Danes se je izkazalo, da mogoče ni ravno dobro, če za na adventni venček vzameš navadne sveče in jih potem prebarvaš s srebrnim sprejem oz je zelo dobro pred sprejanjem voska preveriti, če je srebrna barva slučajno gorljiva, ker če ne … je dobro imeti v bližini gasilni aparat ali pa skledo za fondi, brez sira, polno vode. Ja no, itak je bilo sveče za porabiti, ker jim je danes potekel rok trajanja, bom pa za naslednjič NE UPORABILA VEČ kombinacije sveče + naravni leseni materiali, ki so tudi vžigljivi zelo na hitro in moj naslednji adventni venček bo kamnit, pločevinast ali zabetoniran.

 

Danes imam dan za delanje načrtov. Najbrž je pri tem precej pomagalo to, da mi ni zmanjkovalo besed in časa in da me ta novi gojzarji niso ožulili na otvoritveno nošnjo. Če bodo zdržali še vodo, takoj odprodam vso preostalo obutev in jih od sedaj naprej nosim tudi v kombinaciji s krilom.

 

Mogoče je bilo nekaj v nizkih oblakih. Mogoče mi je malo prišla do živega mreža, do kam lahko sežem skozi druge ljudi. Mogoče sem se letos dvakrat celo prav odločila. Mogoče zdaj prvič razumem neke stvari. Mogoče zdaj prvič ne pričakujem, da bi bile drugačne in jih nočem več spreminjati v nekaj, kar bi mi bolj sedlo. Mogoče je imeti prazen kozarec za marmelado na polici, navsezadnje za nekaj dober in ko se vanj nabere preveč muh, jih lahko spustiš na prosto.

 

Riž s peteršiljem in rožmarinom. Vrtnice ujete v led in sren. Svetla pika dolini za tremi griči, ki ostane na horizontu, ko ugasne svetloba. Tri stopnice, škripanje peska pod nogami in brez obžalovanja. Ja, čisto brez obžalovanja ... Danes sem kot rdeča pomaranča z ingverjem, prelita z vročo vodo in servirana v skodelici oz pod odejo na kavču. Malce zapečem, če se ugriznem v jezik. Mogoče mi ne bi škodilo, če bi se večkrat, ker potem bi bilo malo manj neugodno, ko se zaletavam v določenega človeka na najbolj neprimerih mestih in nanovejša ugotovitev, da imava isti glasbeni okus, je rahlo strašljiva. Ne vem zakaj imam tak občutek, da si še nisva rekla zadnje besede.

 

Če pomislim, da se mu kdaj v avtu vrti to.

 

Bom še začela verjeti, da ima srce. Draga usoda prosim daj, da se mi nikoli ne bo treba zjokati pred njim in da bom znala držat jezik za zobmi, ko me bo zasrbelo, da bi spet povedala kaj po pravici. Nočem biti edina, ki to tako govori v njegovem vesolju. Lahko se mu zamajejo zvezde. Ah, sicer pa dvomim, da bi to opazil. Hrust. Veš draga usoda, ostalo pa na naredti kakor ti paše, ker mi dol visiš. Tako. Zdaj je povedano, pika.

 

In presneto, sputnik ni ime za satelit, je samo ruska beseda, ki pomeni satelit. Pa je šla po gobe še ena moja pravljica. Pa tako mi je všeč tista oddaja od Longyke.

 

… adventnem venčku. Že!

 

Nekako me je letos čisto obšlo predbožično stanje duha in še dobro, da zadnji teden dosti dežuje in da so, mislim zdaj pa res, prižgali čisto vse lučke po mojih krajih, kjer se pretežno potikam, da ne pozabim – Božič tudi letos bo in imam točno še teoretično 14 dni, da natuhtam kje bo najbolj nepozabna Silvestrova zabava, ker če Silvestrovo ne bo nepozabno, bom potem imela zaj… leto. »

 

Japajade«, citiram nekoga, ki se uči Slovenščine in smo jo poskušali nekega dne prepričati, da bi šla k direktorju in ga lepo po naše vprašala, če ima gliste. Ni hotela in bodi preklet Google translator, ki si pokvaril naš namen, da nasmejimo cel štuk za 100 let vnaprej, ampak za tisti trenutek v dnevu je pa vseeno delovalo.

 

Skratka, ta teden sem bila nekega jutra res vesela, ko sem ugotovila, da so končno prižgali vse lučke na najgrše okrašenem balkonu na svetu. Mislim … Saj je prav, da imaš doma za vsak primer 10 vrst različnih lučk, samo lepo prosim, iz vidika skrbi za okolje, ne jih nametat oz pardon, s fračo nastreljat iz 20 metrov razdalje vse gor na ograjo in po stenah. Pa še to, da nekako imeti balkon na mestu, kjer ga potem vidijo čisto vsi, ki potujejo na skrajni Zahod države ... Ajej, mislim, da sem v tistem »mežlu« iz lučk celo razgledala eno tako stojalo z električnimi svečkami, ki tako iz gledanja od spodaj gor, nekako spominja na tiste židovske svečnike. Ampak nekaj pa res manjka! Da bi bil »mežu« popoln manjka en Božiček, ki po svetleči verigi pleza na balkon …

 

Prebliski iztekajočega se adventa so in bodo: napis, da sem imigrirala na Polinezijsko otočje, ki naj bi ga moja pospravljena miza dajala od sebe naslednja dva tedna; misel, da sem mogoče pa celo zelo blizu tega, da bi vsaj enkrat v moji delovni dobi naredila enega mojega šefa zelo srečnega, seveda, ob predpostavki, da mi tista zadeva na koncu tudi rata; plan operacija počisti vse maile, ki jim je pretekel rok trajanja, lepo v miru in brez pritiska; premierna izvedba Kobariških štrukljev en dan za kosilo in mislim, da sem čustveno dovolj stabilna, da se spopadem z receptom za Prekmursko gibanico, brez uporabe fix mix pripravkov; tuhtanje o tem, kolikšna je verjetnost, da bo naslednje leto enkrat do septembra konec sveta, ker bi res že zdaj kupila karte za Coldplay-e v Munchnu in bi mi utegnile propasti; pa to, da bi kupila tisti ta zaresen fotoaparat, si ne moram izbiti iz glave, ker se mi zdi, da čisto drugače vidim stvari, če jih gledam na način, kako bi jih bilo najlepše ujeti v fotografijo. Bom še malo prespala … in ko se bom zbudia, bo mogoče že 3. januar in bom rekla, da sem preživela, kljub vsem nepopolnostim in praznim črnim luknjam v mojem svetu in se bodo ravno začele posezonske razprodaje fotografske opreme.  

 

In včeraj navsezgodaj zjutraj sem se pripeljala za en smetarski kamion in med čakanjem, da se lahko speljem mimo, sem opazila, da so naložili enega ogromnega plišastega medveda.

 

In mislim, da že tako dolgo nisem ob sedmih zjutraj stala na enem hribu in čakala, da eno letalo poleti in sonce vzide in za prmej, da v ponedeljek zjutraj bom, pa če »rakle« za fižol padajo dol iz nebes in če si moram do tam svetiti s svečami iz adventnega venčka! Še dobro, da imam psa, ki voha in naju bo (upam) znal pripeljati nazaj.

 

P.S. Včeraj sem med večerjo preučila ponudbo 3 cm na debelo od poštarja prinešenih reklam, prospektov in drugih promocijskih letakov, skozi katere mi trgovinska panoga hoče dopovedat, da je »obvezno za nabaviti za čez paznike« in obljubim da bom kupila:

- vsaj 5 svetlobnih raket za vsak primer, če v naslednjih dveh tednih pride vesoljni potop in bo Noe s svojo ladjo pobiral preživele po okoliških vrhovih

- vsaj eno baterijo, ki jo je potrebno prižgati točno opolnoči, ker če fališ 30 sek, svetleče rakete nočejo iz škatle

- vsaj 3 steklenice penečega vina. Moj ožlji izbor sta Fragollino in Radenska.

- vsaj en panetonne, ker ne bo v hiši nobene potice, piškotov, kruha, pašte, …

- vsaj dva pršuta, ker so itak vsi v akciji. Pustimo pri miru, da so se v kleti pravkar zaključile koline in visijo klobase, salame, bržole, …

- komplet je potrebno zamenjati čisto vso praznično dekoracijo, ker so letos v modi čisto drugačne barve. Tu bom še malo počakala, ker …

- se še odločam katero plastično smreko bom nabavila. Nagibam se k imitaciji islandskega bora, ki če ga popršiš s sprejem za odganjanje klopov, dobiš občutek, da si v čisto pravem gozdu. Še dobro, ker res živim tako daleč stran od pravega, da se moram celo preobuti iz copat, preden pridem do ta prvega drevesa.

 

In ja … Hura zasnežilo je! Samo ne pri nas in super, ne bo se treba zvečer odsankat na Parni Valjak v ta veliko belo mesto.

 

 

 

 

 

Včasih pride,

da si sediva čez mizo

in niti ne govoriva,

pa te vseeno slišim,

da misliš,

pri tem, ko dihaš.

 

Zlobno

se ti s pogledom

skrijem globlje,

v rokav,

izpod katerega kuka

tvoja močna roka.

Sprašujem se,

če je tvoja koža,

na prvi dotik,

hladna ali topla?

 

Ali bi,

če bi si prepletla prste,

med nama zmanjkalo zraka?

 

Bi les

na mizi zaječal,

če bi ga z rokami premočno

stisnila?

 

Če bi

tvoj pogled lahko božal,

bi moj svet postal raven,

kot da je knjižna polica.

 

Zdržim ga,

ne diham,

prav čutim,

kako mi z očmi potuješ

s tisto kapljico znoja,

ki mi spolzi dol po hrbtu,

ker v zaprtem prostoru

naenkrat puha tisto poletje,

ko koža hoče ven,

na sonce,

biti gola, na prosto.

 

Mogoče pa vem

zakaj še zdaj,

v decembru,

hočejo zacveteti vrtnice

za vsako ceno.

 

Rumene in rdeče.

 

Čeprav

je regratov cvet tisto,

kar si položil tja,

kjer se je nekoč

nekaj pokvarilo,

da je bolelo.

 

Zdaj spet dela.

 

Rada bi ti rekla:

»Hvala«,

 

Za tiste dišeče besede.

 

<>

 

Nekoč pred davnimi davnimi časi, je že bil en prosti spis, kjer je drevo, ki je omenjeno v naslovu že igralo glavno vlogo. Skratka, gre za vsesmerno drevo življenja, ki napoveduje ekonomske trende in je raslo točno v smeri kamor so kazali trenutni ekonomski trendi. Najprej je ekonomija rasla samo gor in to se nekako imenuje, da je drevo živelo obdobje konjunkture, ki mu je sledila recesija, kjer smo padli čisto dol in se je tudi krošnja drevesu čisto povesila in potem, ko so se stvari v gospodarstvu spet pričele pobirati, je že preden se je pozitiven trend pokazal v trendih borznih indeksov in so vsi začeli o tem govoriti, je spet pokazalo, da bo ekonomija šla na gor.

 

In to je najbolj pomembno drevo v mojem življenju. V nekem zelo prelomnem trenutku, ko je najbolj močno pihal veter sprememb in ko je bilo čisto očitno, da prihodnost taka kot je bila začrtana tudi skozi vsesmerni pogled v svet, ne obstaja, mi je bilo zaupano v oskrbo takoj po tem, ko smo morali prihodnost pospraviti v škatle, sprazniti pisarne in iz delavnic na Dinos odpeljati še zadnje kose aluminja in pleksi stekla in tik preden smo se razkropili po vseh pisarnah in izgubil stike med sabo.

 

To drevo je tako pomembno, da sem na prvi dan dela v novi sirotišnici, pozabila doma računalnik, sem se pa spomnila, da moram po drevo v stare prostore in ko sem ga položila na mesto na mizi, ki naj bi bila od takrat naprej tudi njegov novi dom, mi je potem v rutini zmanjkal en gumb na katerega običajno pritisnem vsako jutro, da se mi dan začne dogajati in sem ugotovila, da je problem v tem, ker je gum pritrjen na računalnik, ki je ostal 30 km bolj proti zahodu. In smo šli … se spraševat o svoji zdravi pameti.

 

S tem, da sem pogumno preživela vsa tista vprašanja: »Zakaj sprehajaš umirajočo rožo po firmi?« preden sva prišla v novi dom in da mi je vmes ratalo z »umirjaočo rožo« prileteti dikekt pred nekoga, ki upravlja z razvojem našega malega vesolja in s tem, da sem se potem več kot eno leto uspešno zoperstavljala vsem pritiskom, ki so me hoteli pripraviti, do tega, da bom le dojela, da je drevo potrebno presaditi. Žal zelo počasi dojemam stvari, ki so sestavljene iz stvari, ki mi ne dišijo. Tudi pri ostalih nisem ravno hitra, da ne bo pomote.

 

Letos, tik pred poletjem, sem dokončno padla pod pritiskom in si »umirajočo rožo«, kjer spet nihče izmed mimoidočih ni opazil njenih trendov na gor, (mislim, da so to nalašč spregledali, ker smo bolj srečni, če tudi sosedu koza crkne) naložila v naročje in jo odpeljala k sebi domov na vas, kjer sem jo po metodi Janeza Drvarja, razsekala na tri dele in s tem dokončno ubila recesijo. Vse kar se je po tistem zgodilo Vegradu in ostalim gradbeniškim firmam res ni moja krivda, ker je drevo očitno večje od življenja in napovedovanje ekonomskih trendov še vedno dela.

 

 

 

V upanju, da bo, kot pri vsaki pomembni stvari v življenju, preživelo srce in najbolj močni del debla, so na gor pokazali tudi deli, ki sem jih z žago neusmiljeno obsodila na smrt in ker, kot pri gangreni zdravniki morajo amputirati in s tem žrtvovati dele telesa, da lahko preživijo zdravi oz tisti s večjo statistično verjetnostjo preživetja in sem amputirance zgolj zaradi bolj zgodnjega božičnega upanja v mir na svetu podtaknila v zemljo.

 

Zato prosim lepo …  Ne tako hitro obupat nad svetom, ker upanje je in kaže dobro!