Bog je že vedel, kaj dela, ko je ustvaril svet.

Naredil je poletje, ker je vedel, da trije ravno prav sončni dnevi skupaj lahko naredijo čudeže v vsaki glavi. Zanimivo kako se vse zjasni, če je na nebu jasno. Še tisti ljudje, ki so zapriseženo kisli, so bolj so(n)čni. In včasih se sprašujem, kako mu rata narediti tiste oblake ravno prav zaobljene in da na njih ni niti krpice sivine. Pa če jih čisto prešpikam s pogledom, je še vedno vse samo bolj ali manj belo. Belo na sinje modri podlagi.

Ja, saj vem, da pri oblakih zagotovo uporabljajo Veniš za belo perilo pri pranju, za modro plahto pa tistega s katerim rdeča obleka postane forever rdeča, jaz si pa moram na listek zapisati: »Kupi Clagon«, ki ga bom letos začela piti takoj, ko belim puhastim oblakom preteče rok uporabe oz bodo osiveli in iz objokovanja nad svojo postaranosjo, začeli puščati dol neskončne količine vode in čisto nihče jih ne zna potolažiti s tem, da še ni konec sveta tudi, če odhaja poletje.

In nekoč so mi rekli, da se neskončnosti ne da izmeriti. Seveda se jo da, nalivaš jo v kangle, lavorje, steklenice, ki jih razpostaviš povsod tam, kjer ti pušča streha. In voda je taka, da ti slej ali pred pride do živega. Samo nogavice ti zmoči, te pihne za ušesa, pa si že pripravljen na to, da boš skuhan v pari.

Opažam, da se mi v monsunskem deževju nabere vodni kamen v glavi, kar potem posledično pomeni, da se mi žile zožajo in se mi cinik prične lepiti na stene. In najslabše je, če se takrat grem homeopatijo in jemljem živo srebro po kapljicah … Ta kombinacija me naredi jako nadležno in moj svet se nenadoma do te mere skrči, da se mi kavč zdi najlepše mesto na svetu in namesto, da bi vzela marelo in se šla boriti s svojim mlinom na veter, se grem potikat po vseh tistih porušenih gradovih v oblakih.

Mislim, da je letos čas, da zmenjam Hildo in cel upravni odbor v glavi, ker tako ne gre več. Mi lahko kdo prosim priporoči kakšno dobro gradbeno firmo? Kdo je gradil tunel skozi Karavanke? Ti so bili kar dobri in ni za zlomka, da se njimi ne prekopljem na zeleno vejo.

Ja, tudi poletje mora dozoreti in najslajše je takrat, ko začnejo zoreti robide, ko te čisto slučajno najdejo mladi jurčki in ti ne zamerijo, če jih po mesarsko razsekaš in opohaš na vročem olju in seveda dozorelemu poletju pomaga tudi kakšen večer na marelični podlagi, ko ležiš na klopi in prste pomakaš v suffle iz vanilijastih oblakov nebu in vse okrog tebe diši po pokošeni otavi. Zdaj vem zakaj ljudje kadijo travo tudi pozimi. No, našo bodo pojedle krave in če jaz popijem dosti njihovega mleka, bo končni učinek verjetno isti. Že tako kaže, da bom pozimi dosti halucinirala.

Ampak res, lahko bi kdo izdal kuharsko knjigo Kako kuhati iz oblakov. Jaz bi en tak suffle iz perforiranih oblakov. Ma kako mož z belo brado naredi tisto popolno perforacijo? Kot bi delal žličnke na strojček in jih potem pustil na mizi, da njihovo testo vzhaja. Jaz bi sicer raje slivovo cmoke, a letos se slive niso vrnile čez morje. Sem pa včeraj videla prvi podlesek. So vsaj oči site viola barve, ker bolj primejo samo na barvo, kot pa želodec. Želodec je zvit in hoče še okus zraven …

Sicer pa, prihaja jesen in še malo in dozorelo bo prvo jabolko in v sanjah me obiskujejo ljude, ki mi prinašajo lotosovo cvetje. Očtino je letošnja otava trava močnješa kot bi si človek mislil. Pssst, da me ne sliši kakšen Kamilčar, ker potem bo sledila črna kronika: »Neznanec je ponoči v Severni Kaliforniji pokradel vse bale. Policija ga je našla spečega na seniku potem, ko je očitno pokadil prvi m(lj)aski joint …«

Milina. Je misel, da med vsemi zvezdami, misliš, da poznaš vsaj eno samo ozvezdje, ko priklatijo zvečer zvezde domov in si v dnevni sobi prižgejo luč. Me pa zanima kaj zvezde jedo za večerjo, da se jim potem tako sveti na glavi? Ali pa v glavi?

Če se jim sveti iz glave, potem so zvezde pametne nebesne pojave in prepričana sem v njihov smisel za humor. Če pa se jim sveti na glavi … Ali pijejo laneno seme namočeno v vodo, na tešče? To je po nekih receptih za domače zdravilne zvarke, baje dobro za lesk las. Najbrž si pa samo lase umivajo z Schaumo. Krasen šampon, ki tu odpravi prhljaj, ki ti da volumen in tudi na plešastih dela čudeže (baje) … Kdo ve, če ga mogoče uporabljaš interno, namesto eksterno in popiješ eno šilce na tesno, ti lahko odpravi tudi prhljaj v možganih in ti da volumen v glavi, za katerega je seveda dobro, da ga pametno zapolniš. Hm. Ali je razmišljanje o zvezdah pametno?

Mojstri nebeške luči so prijazni in v tople poletne večere ne silijo preveč gneče na nebu. Če ni zvezdne neskončnosti na temnomodri podlagi, ima človek občutek, da je malce večji in višji v primerjavi z ostalimi pikami v vesolju. Ker če je zvezd od tu do neskončnosti toliko, da ti jemlje sapo tudi, če si čisto tiho in samo dihaš, si samo pika na eni izmed njih in takrat dvomiš, da od sebe sploh daješ kaj od svetlobe.

Če stojiš sam pod bio-milijardami zvezd, je kot bi bil pri spovedi. Si spovednik in skesanec v eni in isti osebi. Nihče te nič ne vpraša, pa vseeno čutiš, da si si dolžan dati neke odgovore. Pa prav je, da si v času solo spovedi daš polniti baterije, da lahko vsaj malo brliš. Saj je namreč znano, da je ladje izgubljene v viharju včasih rešila še šibka luč iz svetilnika nekje na obali. Ja no, je že tako, da nismo vsi Koprsko pristanišče z gps koordinatami v vseh pomorskih kartah, ki je med drugim zakrivilo tudi to, da imamo en kup brezposelnih zvezd na nebu. Saj je čisto dobro biti čisto ta zadnji svetilnik na koncu Evrope in gledati čez Atlantik. Grem se tri marcipanaste zvezde s cimetom staviti, da se tam čez še vedno vračajo lastovke nazaj čez veliko prostrano mrzlo morje … Ja, je pa res, da čez Koper se pa vračajo novi Hyundaji, Toyote in Mazde in Clio storie, ki so jih reklamirali.

Me pa bega, zakaj se tisto moje edino prepoznano ozvezdje po nebu premika. Vedno sem nekako mislila, da ima vsako predpisano neko mesto, kjer ozvezdja morajo biti, če že ne zaradi drugega zato, da se astrologi in astronomi lahko zanesejo na to kar pravijo. Malce je namreč nadležno, da ti astrolog reče, da imaš luno v deveti hiši in da je to dobro, potem pa zvečer pogleda gor in reče :«Ups, sem videl, da  je vaša luna šla čisto po svoje in je v sosedovi hiši« in ti pa soseda čisto slučajno ne prenašaš in če z njim ne govoriš, niti ne moreš iti razbijat po vratih in mu groziti: »Ej ti, daj ta luna je moja. Daj mi jo takoj nazaj!«

Nauk te zgodbe: Kupila si bom knjigo Astronomija za telebane in vedno bom poskušala biti prijazna do sosedov. Tudi, če me včasih presune, ko njihova luna mrči, ker kdo ve, kdaj bo kakšno moje sonce zatavalo v njihovo kuhinjo. Upam samo, da ga ne bodo skuhali in pojedli.

Ljudje smo res ena zanimiva bitja. Imamo se za civilizirane, mesojedce, zelenjavojedce in niti pod razno NE kanibale, pa vseeno lahko čisto brez slabe vesti drug drugemu pijemo kri in žremo dobro voljo. Najbolj orto kanibali so pa tisti, ki ljudem dobesedno po koščkih pojedo voljo do življenje. Mislim, da rabimo društvo za zaščito človečnosti in religijo, ki bi poveličevala kmečko logiko. Občni zbor bi imeli vsako leto na 12. avgust, kjer bi namesto zakuske šteli zvezdne utrinke in balinčkali z zelenimi jabolki na pokošeni otavi in jaz se že zdaj javim, da bom tista, ki se bom obredno (po nesreči) zleknila na tisto rjavo in dišeče, kar je ostalo od krave, ko se je tam čez dan pasla. Obredi morajo biti, pa tudi če so nerodni in smešni.

No, zdaj vsaj vem, da imam tudi jaz ceno za katero sem se pripravljena prodati. No, saj tudi to vem, da se ljudje prodajajo še tisočletja, ker so prekalkulirali, da se jim to splača, ker če ti nekdo plača 100 kg zlata, si v tistih cajtih zelo verjetno bil bogat. No, zdaj ti to koristi toliko, da imaš za povrh še probleme z mentalnim in fizičnim zdravjem, ki se lahko končajo z osebnim stečajem.

Kot prvo, ti razmišljanje o tem, kam boš 100 kg zlata pospravil, krade spanec in če dolgo časa trpiš za kronično nespečnostjo v kateri samo razmišljaš koliko je zlatu v zadnji noči padla cena in kam v kleti ga boš dal, da mu ne padejo karati, te slej ali prej pripelje do vodenice na živcih in postaneš živčna razvalina, ki poskoči takoj, ko kdo omeni besedno povezave zlat zob ali pa Severni tečaj v splošnem vsakodnevnem življenju. »Dober dan, kako kaj vaš zlat zob, še boli?« Ti boš pa skočil pokonci in kričal: »Rabim Delo, takoj prosim rabim delo… Ali pa vsaj stran z borznimi tečaji.«

Kot drugo, ti neprestano ročno prekladanje 100 kg slej ali prej pusti posledice na križu in potem je križ, ker ponoči ne moreš spati še zaradi tega, ker te boli iz križa. Da boš na zavarovanje doživel pregled in zastonj blokado v času enega človeškega življenja, če živiš nekje na periferiji malega mesta, je zelo malo verjetno, če ravno nimaš otroka na medicinski fakulteti, ki ga prisiliš, da specializira Ortopedijo. Če ga boš plačal sam, boš v najboljšem primeru samo ob toliko in toliko Evrotov in na koncu te križ mogoče kratkoročno res ne bo bolel, imel boš pa slabo vest in ponoči ne boš mogel spati, ker se boš iz noči v noč bolj zavedal, da si ortopedu lagal, ker ali si res upaš ortopedu po pravici povedati, da te križ boli zaradi prekladanja zlatih palic v kleti? Jaz že ne, ker bi potem izvedeli sosedi in ko bi vedeli sosedi bi vedel cel svet in ko ve cel svet, ve tudi davkarija in davkarija ima že skozi vso zgodovino zelo znano, zelo rada zlato.

Kot tretje, se vse skupaj zelo verjetno konča z osebnim stečajem, ker baje so najemi trezorjev dragi in ker so ingoti tako neuporabne oblike, jih zelo težko kot sam svoj mojster zazidaš doma v steno, da jih ne bi kdo videl. Da boš pa trezor delal brez, da imaš za dati zraven še eno fušto vrednostnih papirjev, se pa spet ne splača … Pa bodi zdaj patriot in dobi zdaj eno domačo firmo, ki ti za kredit od plače znosno odplačilno ceno proda eno fušto vrednostnih papirjev, ki bi res utegnili biti kaj vredni čez 10 let. Tisto moje, kar sem zamenjala za certifikat, lahko gladko malo porabim, da nanj napišem lepe pozdrave z morja in na koncu bo negativen finančni rezultat transakcije z vrednostnimi papirji, ker moram plačati sol v morju in rabim donatorja, da mi bo plačal znamko, če se ne delam škrta in varčujem s svojim osebnim dohodkom. Ja no, saj vem, da smo samo vesoljci, ki nam rokovanje z vrednostnimi papirji ne gre, ker talenta ti na šoli na ekonomske lubadarje ne morejo privzgojiti. Lahko te naučijo prekladati tuje besede in tega, da ja papir treba popisati in porabiti, da imajo drevesa občutek, da se niso dala posekati čisto zaman.

Ja no, kot sem napisala. Ljudje so se skozi zgodovino prodajali za najrazličnejše stvari. Ženske smo bolj padale na dobro kočijo, gotovino, drage kamne in na položaj v družbi, za moške pa naj bo tu politična moč, zlato in zemlja. Je pa tako ali tako, da se prioritete v času spreminjajo in kar je nekoč bilo, zdaj tudi lahko ni več. Sploh dragi kamni odkar je  v Ljubljani Swarovski in kaj ti pomaga kočija, če konja nimaš kam parkirat, pa kaj ti bo cel svet, če ga že tako ali tako imaš na dlani, če gledaš National Geografic.

No, jaz sem se prodala za 2km asfalta v štirih letih. Nimam okusa za zlato in za drago kamenje, ker imam veliko preveč slabih izkušenj s tistim navadnim kamenjem, ki se mi nalašč pusti zapeljati se čez, na  cesti. Asfalt je črno zlato, ki leži po cesti in niti se ti ni treba sklonit, da ga pobereš, ker je čisto božanski občutek, če se po njem za-pelješ in z užitkom pritisneš na gas, da ga povoziš.

Saj vem, da bi morala svojo dušo držati stran od tega ponorelega potrošniškega sveta, samo kaj, ko moj zen po vsaki nevihti postane čisto zelen, ko se grem podiranje osebnega rekorda v tem koliko kanalov lahko istočasno zadenem z avspuhom in nekim sredičnim delom dnom moje kočije, ki so ga tako nespametno naredili preblizu cestni podlagi, potem mi pa pravijo, da sem v jutrih težko prebavljiva za svet in da naj si za zlomka merim in nadziram količino cinka v krvi. Ko se mi dvigne pa še živo srebro, sem pa res še sama sebi nadležna. To je ponavadi, ko mi pade pritisk, ko čez noč zapade sneg in se ne morem spomniti kjer pod 20 cm so že bile tiste luknje, ki negativno vplivajo na debelino stene na karterju … Kaj karter je vem, ker sem ugotovila, da ni zdravo, če ga napadejo cestni molji in vanj zvrtajo luknje, ker potem se ponovi zgodba vprašanji o motornem olju na katera ne znam odgovoriti in res ne maram šopinga po trgovinah z rezervnimi deli. Za informacijo, tam me moti tudi to, da nikoli nimajo posezonskih razprodaj. Pa bi bilo fajn. Blatniki po 50% znižani ceni …

Zdaj je kar je. Vse kar mi še preostane je to, da si iz FB galerije izberem fotko, ki bo čez par mesecev visela namalana z vsakega tretjega drevesa in vsakih petih garažnih vrat. Podpisovala se bom pa samo na tiste, ki bodo ekološko osveščeno obešeno visele s temu primernega oglasnega prostora. Nekako slutim, da bo moja številka tam nekje od 10 do 13. In če mi bo že kdo z belilom pobrisal narisane brke, se mu vnaprej zahvaljujem in to potrjuje zgodovinsko dejstvo, da dobri vitezi so še, a naj prosim se prosim zaveda, da je to samo kaplja v morju oz le eno drevo v goščavi, ker bi bila potrebna tudi depilacija nog.

So stvari pri katerih sem mrzla in s tem čisto neužitna kot postana pečena riba v olju in čisto vse se najdejo pod, zraven, v prtljažniku ali pod haubo mojega avta.

No, malo lažem, zelo dobro namreč poznam vso tisto šaro, ki jo vozim v prtljažniku. Vse tri marele so moje, ker človek pač rabi različne marele za velik dež, za mali dež, za v torbico in eno tako malo pokvarjeno za vsak primer, ko bom ostali dve nekje pozabila. Pa barve morajo biti različne, da se dobro kombinirajo s spremenljivim razpoloženjem. Ampak zanimivo, da ko je suho in sočno, so vedno vse tri z mano, ko sem 2 km stran od avta in se vlije, so pa vse tri na seznamu pogrešanih. Pa 15 CD-jev, ki ustvarjajo razpoloženjsko kuliso v kokpitu je tudi bolj nujno, kot na primer lopata za sneg in snežene verige v prvem sezonskem sneženju, ko nekoč na začetku neke zime voziš domov prvega družinskega psa, ker se čisto drugače potem sliši, če imaš dobro glasbeno podlago, ko pokličeš domov, da naj prosim gre nekdo pogledat v garažo, če na tretji polici od okna slučajno je tvoja zimska oprema in če jo lahko prosim nekod pod nujno dostavi, ker je preveč snega in v klanec ne gre več brez … in ti rečejo: »Pa pojdi na avtobus!« No, tista dostava zimske kolekcije nakita za gume je bila psihično dražja, kot pa, če bi na avtobus švercala psa.

Ok, to vem, da mora vsak avto imeti štiri kolesa, ki naj bodo obuta v gume, ki so vsaj nekoliko milimetrov v primerni sezonski kolekciji, ker tudi meni v japonkah pozimi nekako drsi. Vem tudi to, da mora avto imeti volan, ki ga lahko poljubno močno zagrabiš in poljubno smerno vrtiš, kar je dobro, ker mi služi kot nadomestek fitnes uteži, s katerim si krepim nadlaktne mišice. Ugotavljam pa, da po tistem, ko so izumili servo, me je postalo malo manj od komolcev do ramen in nekako krivim, da je servo zaležanost kriva tudi za usihanje v košaricah za sadje, lahko pa, da se pri tem slednjem krivo samo to, da mi je samo srce skrčilo od vse tegobe, ki pritiska dol ta svet …

Vem tudi to, da če avto zjutraj ne vžge, je to znak, da je nekaj zelo močno narobe. V tem primeru je nujno aktivirati ostale družinske člane, da se zberemo za obredni ples, v katerem v krogu hodimo okoli avta in moja standardna mantra je: »Daj prosim vžgi … Obljubim, da te bom oprala takoj, ko … bo čas, da greva na tehnični«. Trdno namreč verjamem, da preveč drgnjenja in preveč šampona škoduje kovinski barvi in če že pri vsem prisegamo na organsko in na bio, potem jaz prisegam na bio pranje avtomobila. Deževnica je zdrava tudi za pleh. Seveda, ne v ledenih kockah pod pritiskom. Za te primere vozim s sabo dve XXL odeji, čeprav sta verjetnost njihove uporabe za piknik, ali pa urgentno reševanje pleha oz plastike pred noricami od toče, enako veliki in se množita z verjetnostjo 0.

Bil pa je primer, ko so pri obujanju v življenje, poleg obrednega plesa, čudežno pomagali kabli dveh različnih barv, s katerim smo se šli umetno dihanje akumulator na akumulator, samo kaj, ko sta se potem akumulatorja nekako zaljubila drug v drugega in je postalo jako nadležno, ker je bilo potrebno umetno dihanje prakticirati čisto vsako presneto jutro. Pa še zeblo je … Žal ni šlo drugače kot, da smo Češkega Romea in Turško Julijo na silo ločili. Pod haubo smo naselili novo Julijo, ki pa je Francozinja in ta žal ne mara Čehov. Ni pa slutiti, da bi se Čeh zaradi tega kaj sekiral. Očitno mu ni naredila trajne Škode s tem, ko bi ga podvrgla dresuri in mu poskušala privzgojiti osnovne deformacije, ki jih ženske naredijo na moškem potem, ko ga ulovijo v džungli in udomačijo. Baje, da je Tarzan nekoč poznal dosti več besed kot: »Da, Jane.« 

No, vse ostale avtomobilske bolezni diagnosticiram tako, da prehod iz viroze v kronični bronhitis proglasim, ko čudnih zvokov od nekje tam spredaj, od tam zadaj, ali pa s strani, ne morem več preglasiti, če dam v cdplejer Dan D in jih poslušam res res zelo zelo naglas.

Ugotavljam pa, da v zadnjih dveh tednih med vožnjo v glavi slišim glasove, ki niso moji in ki jih ne morem preslišati niti ob glasbeni spremljavi.

Nekako mi v glavo silijo iz tiste smeri, kjer ni namontiranega nobenega dodatnega zvočnika. Tu zdaj skoraj ne bo šlo drugače kot, da v kratkim preverim, če jih sliši tudi moj mehanik. Moj avtomehanik je tako ali tako tudi malo jasnovidca. Jaz na primer pripeljem avto na redno kontrolo žljafov, on pa se usede noter samo za toliko, da ga obrne (ker nekako ne zaupa, da bi jaz s prve zadela v polno oz se boji, da bom s prve zadela v polno in bo poleg mehaničnega posega potreben še ličarski) in zapelje na »jamo« in kat mi tako, čisto brez vpogleda v tarot karte, navrže: »Ja, pa auspuh imaš tudi skurjen, pa tam pri levem kolesu … » Pa še čisto vse se na koncu izkaže, da je res in zato si res ne morem več razlagati drugače kot, da je jasnoviden.

No, bomo videli naslednji teden, če bo ugotovil, da vozim s sabo duha tenkopiskajočega Turškega paše, ki mi hoče dopovedati, da naj se branim, ker bodo v vas v kratkem vpadli Turki, pa da naj si dam žlajfe pregledat, ker sem zadnje cajte preveč zategnjena  …

Ja, zelo rada tudi hodim po nakupih v trgovine z avtodeli. Tja ne upam brez podrobno v detalje dodelanega nakupovelnega listka, ker že tako, ko imam s sabo plonk listek, mi trgovec še vedno postavi vprašanja na katera ne znam odgovoriti:

»Ja, gospa koliko olja pa rabite? A boste menjala, ali dolivala? A rabte tudi filter?«

In kako za zlomka naj vem, da obstajajo antifrizi različne barve? Usklajevanje barve čevjev pasu in torbice naj bi bilo pa kompliciranje? … No, potem se nekaj časa molče gledava, jaz kolebam med glasom ljudstva in klicem v sili, na koncu vedno izberem klic v sili in če ga ni doma, kupim kar mi svetuje trgovski predstavnik ljudstva. Pa saj je bolje ena flaška več olja kot premalo, napačno nabavljene rezervne dele mi je pa še vedno prijazno zamenjal …

Sem pa ugotovila, da ni res, da se z mojim avtom ne da prehitevat, ker nima dovolj sape, ker rabim vzgonski veter po klancu dol, ker po duši nima konjev pod haubo ... Ma presneto, da naredi čudež že samo to, če malo bolj stopim na gas, ko dam v tretjo. Menjalnik v kombinaciji s sklopko in gasom je res ena zanimiva zadeva. Žal je vse troje še vedno čisto neuporabno pri bočnem parkiranju. Tudi volan je tu čisto odveč. Včasih bi najrajši šla ven in s strani brcnila …

… Samo potem bi spet rabila nove čevlje in francosko manikuro za nohte na nogah in ali je to možno narediti, če imaš na mezinčku obroček, ali bi to pomenilo, da dobiš žulj? Če bi to pomenilo, da se mi spraska jagodno teniran lak, potem raje ne bi. Bom pa vseeno kupila nove čevlje in jih spravila v prtljažnik, za vsak primer, če me kdaj prime, da bi... Sicer se bočnih parkirišč izogibam kot hudič križa. Ja pač tako, vsak človek ima kraje kjer ne želi biti viden.  

Ko zaveslam na globoko,

se lahko spremenim v črke

in postanem pripoved.

V letošnjem poletju živim v

Basni o orlu v letu.

Ko zaveslam na globoko,

se lahko spremenim v barve

in postanem slika.

V letošnjem poletju

sem kot

pastelno olje na platnu.

in imam bolj mehke robove,

ker nisem več v okvirju.

V globoko modri globočini,

sem lahko misel,

ki jo daš v žep

in je vedno s tabo.

Kamorkoli te že svet

Naplavi.

Plovi srečno!

Mogoče,

se čez leta spet srečava,

ko boš si z dlanjo

segel v žep.

Jaz bom

tista jabolčna peška,

ki jo boš zatipal pod prsti.

Zato prvič puščam

neizgovorjene besede

ležati pred mojimi vrati…

PS: po odklopu z žice, so se mi vrnile barve v čopič

Prav je,

da greš na visoko,

ker potem

vidiš stvari v sebi

veliko bolj jasno.

Prav je,

da se vsake toliko

v sebi zjasniš

in čisto utihneš,

ker potem tudi

ljudje okoli tebe

lažje dihajo.

Prav je,

da se sešteješ

v minusih in v plusih,

ker na koncu

ugotoviš,

da je lukenj

v tvojem asfaltu manj,

kot si si mislil.

Pa več poganjkov

živo rdečega maka

kuka iz črne teme.

Če si predihan,

z jasnino v glavi,

mak zacveti tudi,

če mu cestarji

porežejo liste.

Pa rdeča

se ti prime za prste,

če se mu

dotakneš rožnega lista

in tisti dotik

velja enako kot,

če bi si rožni venec

zapletal v lase,

v molitvi,

tiho.

Da.

Mislim, da je prav,

da na cestarje,

ki nalašč obrezujejo

makove liste

lahko vedno računaš.

Tudi na tisto,

česar ni

in za kar nisi pričakoval,

da boš izgubil

v 1:0 za življenje drugih,

je prav,

da po tihem računaš.

Je že tako moralo biti,

da zdaj gledaš na daleč,

kar si že držal

na odprtem srcu,

ker lahko,

da bi ti bilo blizu presvetlo

in potem ne bi mogel

dihati.

V droban tisk

so ti pač zapisali dejstva,

ki jih ne moreš spremeniti

in z obžalovanjem

čisto ničesar ne popraviš.

Samo izbrišeš še tisto,

kar je bilo lepo.

Takrat.

Čisto vsak namreč ima

svojih 5 minut

v od tu do večnosti

in prav je,

da si večnosti ne skisaš.

Ni ti vseeno,

je pa vseeno prav,

da si še želiš,

da še občutiš

in da se vsega spominjaš,

ko pride čas za to.

Zato je prav

da s prižiganjem lučk

v spominu

praznuješ poletne noči,

ko v divjih ciklamah zadiši,

da bo deževalo,

v temo.

V bistvu moraš,

če nočeš,

da ti dež spere

lesk iz oči.

Želim si …

Samo še

sadiko take,

živo oranžne vrtnice.

Ladja miru,

na katero so vse

vkrcala obžalovanja,

je namreč iz pristanišča

že izplula.

Prav je,

da vrtnico posadim

na mesto,

kjer o lučki iz spomina

najraje razmišljam.

Bosopeta,

a mi je toplo.

Vrtnice

v obsutem cvetu,

me naredijo

tako zelo mehko.

Olivija - Kjer je toplo

… bi bilo nocoj v moji glavi čisto in točno tako, kot je tole, tu nocoj.

Domišljija je res fantastična zadeva, ker lahko potuješ v prostoru in času dietetično in ultra light in čisto nič od tam, kamor se preslikaš, ti ne obleži v želodcu. Niti ni treba, da vmes pomežikneš, samo klikneš, kinkneš in si tam.

So določene stvari, ki so že vse prežvečene, pa se jih nekako nikoli ne naveličaš. Kot čevlji, ki postanejo najbolj udobni tik preden jim odpade peta, ali pa jih napadejo luknje na prstih, ali pa jih povozi teta moda na svojem morilskem pohodu.

Teta moda je v nekaterih svojih epizodah čisto preprosto zlobna. Najbolj se mi je zamerila, ko je moja Pepelkasta kopita hotela stlačiti v ozke špičaste zadeve, ki pri dolžini podplatov 40 res NE izgledajo tako kot na mačji stezi in hoja izpade nekaj zelo podobnega kot, da bi pri 5 kmh krmaril kanu. Če se kanu kombinira še z visokimi petami, je morska bolezen neizogibna. Pa zelo samozdravilno je, da se ob krmarjenju po kalnem s kanujem, držiš za polico, od okna ali pa vsaj za podboje od vrat.

Včasih namerno pozaprem vsa vrata, da imam občutek, da me ni več doma. Se pa vedno rada vrnem, ko odidem. To imam za dober znak, da mi koža vseeno še ni čisto pretesna. Je pa res, da so se moji možgani poredili čez pas, skozi zimo in pomlad in je količina cinka v krvi drastično narasla. Včasih že tudi podkurim ogenj samo z uporabo jezika. Ko bom pametna in velika bom na Discoveriju imela svojo oddajo Kako preživeti v birokratski divjini zato lepo prosim, če mi za rojsni dan kdo lahko podari Švicarski nož, ki bi ga uporabila za odpiranje konzerv z vloženim lososom, kaviarjem in prepeličjimi jajci.

Je pa tokrat nujno treba, da si na hrbtu odprem zadrgo in se prezračim od znotraj, ker mi iz ust smrdi po zatohlih mislih in s strahom gledam, če mi že kaj plesni izpod prstov. To bi bil res znak za paniko in zato je preventiva boljša kot kurativa in čutim, da se bom čudežno ozdravela plesni, ko se mi bo šotor prvič sesul na glavo in se bom pri zabijanju klinov ubrisala po vsaj enem prstu. Imam namreč lopato za katero nimam orožnega lista in plinski gorilnik z dovolj streliva, da se lahko ob trenutnem navdihu odstrelim za »pišmeuha«. Če bo sila, ga bom uporabila za samo obrambo, če me napade avtohtoni bohinjski rjavi medved. Upam samo, da mi šotor ne bo prepuščal, ker preganjanje plesni z mokrimi štumfi in z v lastnem soku namočeno, obleko zahteva res veliko domišljija in če mi kaplja za vrat, postanem čudežno nadležna. Je pa še vedno plan B, da v primeru vesoljskega potopa privežem šotor za blatnik in simulirajoč letečega zmaja za 3 osebe, prebegnem na morje.

So poti, ki jih moraš enkrat prehoditi prvič in čisto sam. Pa to, da te je tega strah pride čisto naravno v paketu, vem.

Grem zato, da se vrnejo barve. Grem po tisto modrino in da se napijem pri izviru žive vode, pa tudi, če ne pridem čisto do vrha. Pot je včasih tudi cilj in prav bi bilo, da si kakšnega prestavim na kakšen drug planet. Pa prav je, da vem kdaj je treba odnehati.

Berlin in a state of mind, ampak, če bi zdaj izbirala planet, bi en kos Saturna z vanilijevo smetano. Čutim, da sva si po številu lun izredno blizu in mislim, da me bo letos zelo dobro ustrojil. Nekoč bodo iz moje kože izdelali popoln komplet čevljev in torbice.

PS: Niti ne vem zakaj nekatere stvari kar nekako vem. Mogoče zato, ker berem iz položajev oblakov bolje, kot med besedami, iz zvezd in kot so mi nekoč drugi, iz kart.

Ok, danes sem ob zvokih fanfar podpisala diplomatsko noto, da od sedaj naprej nikoli ne bom več poskušala priti stvarem do dna, ker je dno še globlje, kot sem si predstavljala. In noter se da pasti in tam je taka močvirnata rjava stvar …

Od zdaj naprej bom raje vse dileme, vprašanja in dvome gladko pometala pod preprogo, ker če vrtam vanje, potem izvem stvari, ki jih v bistvu nočem slišati. Ok, no sem upala, da ko jih že enkrat bom, (ker so pač vmes tudi tiste dobre stvari, ki se neizogibno tudi od časa do časa zgodijo tudi meni, ko seveda Murfija v 10 olimpijskih krogih zmatram toliko, da mu res zmanjka idej zakaj nebi), bom zaprmej že zelo stara, naglušna in dementna. Ampak ne, dosti bolj zabavno je, če se mi to zgodi pri polni zavesti in poleti.

Zamerim vesolju, da me v tej vročini sili čistiti po predalih v glavi in da je dopustilo, da mi je v nedeljo vzklila ideja, da bi oprala avto. Čiščenje mušjega pokopališča na odbijačih in drgnjenje ostankov svežega asfalta s feltn nikoli ni znanilec dobrega tedna in zdaj vem zakaj so izumili avtopralnice in pralni stroj v katerem si lahko prekuhaš možgane.  

Potem se res potim, ko na dan vlečem okostnjake. Eden je bil še celo malo mesnat, da sem iz njega lahko zakuhala v juho, ki sem jo v težkih požirkih srebala med tem, ko sem namakala noge v vrelcu modrosti in z njim šrkopila moje modrosti željne.

Presneto, da sem lahko močno pametna, prepričljiva in razumevajoča, ko se grem dajanje nasvetov drugim ljudem. Sicer, kaj bi sebi predpisovala. Saj že vse vem. Na rožce sem itak alergična in ricinus in donat slej ali prej pozdravita vse. Tudi zmeda v glavi je ozdravljiva s tri deci mlačnega donata na tešče. Potem imaš tako preproste želje in cilje v življenju. Cilj v življenju – imeti svoj lasten premičen wc. Največja želja – troslojni papir Paloma. Evo, pa dobim v vsega kar si še želim od življenje še golobico miru, ker v WC-ju je svet tako prijazen, da res me pusti čisto pri miru.

In res ne razumem stvaritelja sveta, kaj je za zlomka je mislil, ko je v žensko vgradil hormone. Nekako ne razumem, da če je vedel, da je nam onemogočil funkcijo dinamične vzvratne vožnje z vozilom, ki je daljše od nakupovalnega vozička in nam popolnoma onemogočil bočno parkiranje, če pred ali za prostim parkirnim mestom ni prost vsaj še en parkeđo (idealno je, če sta prosta dva), kako naj zaprmej upravljamo s hormoni v hormonsko intenzivnih dneh, ki se mejijo na polno luno. To je kot bi pustil smrtonosni stroj, da se prosto giblje med civilisti. To je, kot bi mehko nežno žensko dušo, ki je že tako eno samo maslo, pustil opoldan na soncu, da iz nje postane maslena poledica in potem zaradi tega posledično trpi cel svet in nežna ženska sama, ker ima občutek, da jo tako zelo tišči k tlom, ker nosi cel svet na svojih prsih.

Vlagam prošnjo, da bom v naslednjem življenju risalni žebljiček in pustila se bom pozabiti na točno določenih mestih. To je tisto, ko se duhovi vračajo nazaj, da strašijo. No jaz bom to delala malce drugače. Vračala bom nazaj, da bom delala luknjo v balone, ki so jih preveč napolnili z ego-jem. Da to je smejalni plin, ki si ga lahko napihaš v glavo, da izgleda kot, da imaš možgane.

Pa res slaba kombinacije je združiti filozofija in praktika za isto mizo. Če je že potrebno, potem bi jima bilo potrebno dovoliti, da se pogovarjata zgolj in samo o vremenu in o vrhovih, ki jih še nameravata oblezti v tem poletju. Ker, če beseda nanese na znanstveno-fantastični pojem »delo«, lahko pride do eksplozije v kateri ima praksa zlobno željo, da bi filozofijo nekam brcnila. Pod pas, da smo čisto ekzaktni. Ali pa, mrzlično išče stikalo, da bi filozofiji prižgala luč, ker delo je pač treba včasih čisto preprosto narediti brez velikih besed. Se pa definitivno bolj splača, če se k zadevi pristopi nasprotno in je veliko lepih besed in se delo prerazporedi samo, ker mu postane dolgcat ob poslušanju nakladnja. Da, ko bom risalni žebljiček, bom najprej popokala vse balone v katerih gnezdi filozofija in potem bom ustanovila svojo religijo v kateri bomo častili srp, lopato, kladivo in vile in imeli bomo redna letna srečanja na zoranih nijivah. Tam bo seveda posejano žito. Ma, kako je lepo zdaj, ko zori…

Od danes naprej iskreno mrzlim računalniško opremo, ki je slabična pri visokih temperaturah, ker se mi dogaja, da jaz hitreje mislim, kot ono zapisuje in potem vmes pozabljam vse tisto, kar ne bi bilo treba. Kar bi bil treba da bi, me preganja v spanju. Ko bom žebliček, bom rešila tudi to.

Ma, kaj v bistvu danes pogrešam na mojem malem zelenem planetu? En občutek tiste globine, ko za 15 sekund pozabim dihat in je potem naslednje jutro nebo tako modro, ki vem, da sem ga že imela, pa sem ga nekam založila in ga zdaj ne morem najti. Je pa upanje, ker zdaj pa res mislim, da sem prezračila vse okostnjake in lahko, da je ostalo v enem žepu nekje …

Nič, situacija na podstrešju kaže na to, da bo potrebno povečati dozo prepovedane droge, s katero mirim vročinske abstinenčne krize po krmarjenju po globokem na modri podlagi.

Poleg obilnega konzumiranja nektarin, breskev in lubenic, bom danes požrla še vse marelice, ki se mi prikotalijo na pot in naslednje leto bom med koruzo nasadila šparglje in potem jih bom rezala na špinele in kuhala v juhicah. Lahko, da me celo zagrabi, da bom pekla piškotke in zraven poslušala mačje rejvanje. Res, odlični rejverski žuri na vasi so, ko se mačke ženijo. Vsi se oblečemo v lateks in copatih z balkonov mečemo NPL-je v Ambasado Gavijoli.

Kriza je, če imaš psa, ki sovraži mačke, a rad posluša njihovo petje.

Ko

se ti nenadoma

zdani v glavi,

je kot,

da bi se ti preblisnila

iskra,

ko kamen

udari ob kamen

in

v sebi

najdeš željo,

da bi nazaj pozidal

en most,

ki ga je

užaljeno vesolje

v eni vojni

za prazen nič

in za pet piškavih grošev,

do temeljev posulo.

Potem je še zgorelo,

kar je ostalo,

da bi se zapisalo v bajko

spominov.

Ko se ti zdani,

spet čutiš,

da so bile besede

nekoč res modre

in da je bil

sončni zahod iskren.

Čutiš.

da je prav,

da ti prvi ponudiš dlan

v premirje,

tudi,

če nisi bil kriv

in si se med

rušenjem samo umikal

nasprotnemu ognju.

Pa skoraj zmrznil si,

ko je vse okoli tebe gorelo.

Da,

od hlada v pogledu

lahko tudi umreš,

če mislijo,

da te je tako treba,

kaznovati slovesa.

No,

mogoče si res kriv,

a samo tega,

da si pustil odteči

svoje barve

s palete,

kjer se je nabralo

preveč ostankov

smradljivo rjavega proda

z reke

in njenega močvirnatega poda.

Smradljivo rjava

je barva močvirja

in močvirje ni kraj,

kjer bi si človek

želel postarati svoja zlata leta

in umreti,

ko mu po strugi odteče čas,

ki mu ga je bilo namenjeno

Živeti.

Veš,

da s svojo gesto

pri odprti dlani tvegaš

izgubiti

vero v niti,

ki imajo srečne konce.

Vesolje

se lahko obrne stran,

a v zadregi.

Je že res,

da odprta dlan,

naslednji dan,

boli samo tistega,

ki je ni sprejel,

a v ponujeni prst zarežejo

tudi konci niti.

Tudi stegniti celo dlan

ni lahko,

ker moraš zraven

skloniti glavo.

Nekako gre,

če krone ne nosiš

na glavi

kot oblačilo

za vsak dan,

za kar tako,

da se ti zdi,

da si nekaj,

kar seveda v resnici

sploh nisi.

V resnici si

še vedno

plavooki velikan,

z mehkim srcem,

ki na ramenih prenaša

Nanos

in si v jadra veter,

ki mu piha z grebena.

Ko si,

kar si v resnici,

pustiš vesolju,

da te prepriča,

da sprejmeš ponujeno

dlan.

Potem

boš plul srečno.

Vem.

Ker bo moje morje

mirno.

In jaz

si nataknem

na noge

prevelik nasmeh.

V vročini te tako

z lahkoto sezuje

in potem te pusti,

da uživaš na prepihu.

Besed.

Če se veliko smeješ,

ti je treba manj govoriti,

pa se vseeno vsega

spominjaš.

Tudi tistega,

kar ne izrečeš.

Včasih

je preprosto dovolj,

da samo misliš.

Na zvezde.

Jezi me, ko si založim misel, za katero vem, da je bila dobra.

Če je čisto takoj ne napičim na svinčnik, se izgubi med postavkami nakupovalne liste, med nadležnimi vprašanji, ki jim pravim komarji, na seznamu operi in zlikaj ali pa čisto preprosto, s potom kar zdrsnejo iz mene in potem se spomnim samo še okusa, ki sem ga imela v ustih, ko se mi je utrnilo.

Pa so mi že pred leti kupili beležnico in celo nosim s sabo povprečno pet kemičnih svinčnikov v skrivnem predalu moje »borše«. Še vedno verjamem, da sem skrivni predal že kupila skupaj z boršo in luknja v levem kotu podloge ni samo znak, da jo moram zamenjati.

Nekako sem namreč navezana na moje borše. Če jih menjam prepogosto, pogosto ostajam brez vitalnih delov sebe. Telefon, ključi, denarnica, kartice za odpiranje vrat, najnujnejši ženski pripomočki, ki so mini farmacija in s katero bi George Clooney na urgenci rešil vsaj 3 pacientke, ki bi jih matral prednočni glavobol, ali pa bi bile tik pred srčnim zastojem zaradi angine pms-uktus. Pa vsaj enega vojaškega ranjenca, ki mu je nož za rezanje solate spodjedel noht, pa marinca, ki je dobil žulj na peti od hoje v pretesnih sandalih in kitajska tekstilna industrija bi sešila vraga in pol iz tiste količine sukanca za primere v sili, z uporabo samo dveh igel. Ena izmed igel je celo tako dobra, da zna narediti, da se moder sukanec ne vidi na sivih hlačah. No, ne vidi se manj kot moja koža iz velike luknje.

Se pa na pritožujem nad poletjem. Tudi, če več dobrih misli kot v povprečju nikoli ne ostane zapisanih. Itak, da če so bile res kaj vredne, se bodo ob naslednjem utrinjanju vrnile še boljše in zato naj letošnje poletje živi dolgo in naj bo vroče. Saj sem hotela napisat ravno prav vroče, pa sem ugotovila, da to ne bo šlo zato, ker prvič, nič v življenju ni ravno in če je, je to samo pomota in znak, da grem v napačno smer. Res imam rada življenje, da me ob napačnih zavitjih na semaforjih že v startu ne matra s kakšnim 15% klancem. Pa nič v življenju ni ravno prav. Ali je na poln gas, ali pa stojimo v zastoju zaradi dela na cesti.

Ampak v tolažbo mi je to, da bom nekoč imela res dober avtocestni križ v glavi. Do takrat me bo pač še malo štihalo v križu in križe mi bodo delali semaforji.

Nekoč, ko bom velika bom imela veliko glavo in rdeče možgane s črnimi pikami. Pa sladka bom in odlična bom v situacijah, ko mi bo gorelo pod podplati, ker bo v meni veliko tekočine. Če veliko piješ, manj pozabljaš, ker brbotaš in se pretakaš. Čisto tako kot pametne misli.

Da, točno tako. Velika, rdeča, sočna Dalmatinska lubenica bom in pika… Potem je segnila in na njen kompost so posadili čudežni fižol.

P.S: Stranski vpliv vročine je kisanje možganov, ki ga tudi občasne ohladitve ne morejo preprečiti. Obstaja samo še možnost, da možgane prepražimo in jih serviramo s okisanim kuhanim fižolom. Potem nekaj časa brbota, v megli nakaj poči in nakar se začenjajo dogajati čudne čudne stvari … ki jih slej ali prej jih vsi zavohajo.

Všeč mi je,

ko si mehak

v dlaneh

in dišeč v laseh

in mi pustiš,

da te začaram

v note.

Če igram

pianissimo,

me začutiš.

To vem,

ker mi tvoja sapa

zadiši na vratu

in tvoja dlan

lovi mojo v dlan,

da prižigava

nežno glasbo

na črno belih tipkah.

Ko sva dva,

sva koncert za klavir.

Če

sem v prosojnem

iskriva,

mi slediš

na vsak moj korak.

Ko si mehak

in me spustiš

k sebi v globino,

bi jaz šla s tabo

na konec sveta.

Moji prsti čisto nalašč

izbirajo samo bele tipke,

ker hočem,

da te obliva vročina

in hočem,

da me nežno ugrizneš

v ustnico,

ker si jih tako

nestrpno želiš

čutiti na črnem.

Igram te počasi.

Belo, belo, belo.

Nasmeh.

Skok na črno.

Adagio

moji prsti

vtirajo moj sok

vate

in ko zapreš oči

vem,

da te je

odneslo nad svet

in da lebdiš

na sladkorni peni.

Ležeč,

z zaprtimi očmi

si tako lep.

Pustim te

tihega lebdeti,

dokler ne posrkaš

vsega sladkorja

iz svojega časa

med oblaki.

Da te vrnem

v najin svet

ti poltiho zašepetam,

da sem tvoja violina,

da me igraj,

ker bi bila

večerna serenada

ujeta v zraku,

zate.

Na mojo kožo

najprej narišeš

violinski ključ,

potem mi dodajaš

noto za noto,

tako dolgo,

da se mi poletna sopara

nabere v kapljice,

ki mi polzijo

iz vratu dol

po hrbtu.

Moja prosojnost

jih žejna popije.

Spreminjaš ritem,

da me v melodiji

dvigaš nadse.

Ko mi na uho rečeš:

»Andante«,

se tvoja glasba

razlije vame.

Dihava,

da se začutiva v forte.

Ko mine,

pa samo leživa

v harmoniji

in poslušava

tišino.

Tišina v globinah

je tako lepa.

V temi nama svetijo

kresnice.

Dan

zna biti

veliko bolj pretkan,

kot bi si človek mislil.

Napelje te v to,

da pričneš verjeti

v smiselnost obvozov,

v gordijske vozle,

v arhitekturno lepoto

zavitega stopnišča

in v daljšnice,

skozi Šentflorjanske doline

brez razgleda.

Pa v to,

da ima vse svoj namen.

Tudi naključja v jutrih

in sence v popoldnevu,

ki jih oblaki mečejo po svetu,

ko jih točno na določenem mestu

preseka nebeška luč.

Pa to,

da mi kostanj

tako diši ravno zdaj.

Da cveti ravno,

ko je dan najdaljši,

ker potem svetloba

diši po sveže sladkem,

ko ugaša svoj stenj.

Ko gre svetloba spat,

si obleče

temno modro svileno srajco,

s čipkastimi oblaki.

Okrog vratu

si pripne veliki voz na ogrlici,

na srce si pritisne severnico

in nadišavi

se z vonjem

po kostanjevem cvetu.

Zato mora,

kostanj cveteti ravno zdaj,

ker je poletje

in so noči kratke

in se v njih gre

zaspati samo,

če v temi

brlijo skomine,

kot bi imel kos žerjavice

v trebuhu.

Nekoč,

ko bom tudi jaz

Svetloba,

se bom kopala

v kostanjevem medu

da bo moja koža,

na dotik,

mehka.

Kot beseda,

ki mi zdrsne z jezika,

ko ne pazim nanje

in kot obleka,

ki mi spolzi z ramen,

ko ne pazim na naramnice.

Mehko mi sede,

kot perut

na rečni prod,

mimo katerega

teče reka.

Jaz se gola potopim vanjo.

Ni treba,

da veš

kako se imenuje vsaka reka.

Za tiste,

ki so vredne svoje vode

je dovolj,

da čutiš njen tok

na bokih.

Ker življenje

ti vedno pusti

verjeti v občutke.

Sam moraš pa izbrati,

če jim res boš

sledil kot senca.

Občutek

ti sicer najprej brenči

okrog ušes

in ga lahko zamenjaš

za komarja,

a se ti tako zaje

pod kožo,

da se ga ne moreš več znebiti.

Ko te enkrat piči,

postane ti.

Ker te srbi

na sladko,

se niti ne praskaš.

Muhe enodnevnice

pa poginejo.

Tudi metulji

niso vsi večni,

zato se splača verjeti,

da so komarji znanilci

v Verjeti, v Poletje,

v to da bo

Toplina,

v plitvini reke.

Nocoj se ne morem čisto odločiti katera od povodnji mi je najljubša.

Zelo rada imam namreč viharje v kozarcu vode. Priznam, da jih včasih zelo dobro delam sama sebi čisto sama. Ko se počutim tako nekako vsega samousmiljenja vredno, si naredim enega s hladno vodo in potem noter namočim cele tri prste, da me malo zazebe, v toliko, da mi pričnejo zraven šklepetati zobje. Ko se grem smiljenje same sebi, moram to obvezno početi ob akustični glasbeni podlagi in kastanjete so španski melos, ki mi nekako sede v kontekst melanholije. Ne glede na vse, hočem izpasti oz zabresti na globoko in zato ne takrat slabo reagiram na glasbo z besedilno vsebino, ker imam nekako občutek, da se v preveč besedah najdem in vse pesmi res ne morejo biti napisane o meni in o mojem počutju. Sploh Murko, Brendi, Korado mi tako globoko sežejo do srca, da bi (jim) kaj razbila …

Daleč zelo rada imam tudi viharje v kozarcu vode, ki se jih gredo drugi in kjer valovi pljuskajo na mojo lepo pospravljeno obalo. Razjezi me, ko si ravno lepo pograbim pesek in razvrstim pet palm in sončni zahod na tisto strah neba, kjer sončni zahodi običajno so. Ja, itak, da je to na severo-vzhodu, ker če si ga dam na zahod, potem se tja takoj nabaše ena gruča turistov, ki mi pomendrajo školjke in zapackajo oblake na nebu in bliskajo s tistimi svojimi fleši, da sonce omedli in kar cepne v vodo in potem moram še zvezde na silo spravit nazaj tja gor tako, da v nekaj ostrega butnem z glavo, ker če jih lepo prosim zlepa ne pridejo od nikoder. Dolgo nisem vedela, da tudi zvezde verjamejo, da jim ljudje s fotoaparati kradejo dušo in da iz tega nastane tabloidi.

No, ko mi valovi iz tujih kozarcev butajo na plažo, je približno tako, kot bi moji živci trenirali v ritmični gimnastiki za v olimpijsko reprezentanco. So celo primerki, ki me pripeljejo tako blizu, da naredim špago v glavi in ko moji živci fašejo muskfiber postanem tečna in itak, da se spet konča v španskih ritmih, ampak tokrat bi dala kraljestvo za eno razglašeno kitaro s katero bi koga ubrisala po glavi. Ali pa vsaj deset zlatnikov za eno strgano struno s katero bi si naredila fračo. Ma, če je ravno sila, bi bila čisto nebeško srečna že, če bi imela en tak močan samolepilni trak. Mi ja pa padlo na pamet, da bi lahko uporabila tiste samolepilne listke za depilacijo … na kakšnem zelo kosmatem karakterju.

Ugotovila sem, da se viharje v kozarcu vode da odlično pozdraviti, če kaj razbiješ. Po možnosti tako, da te ne najdejo kako pobiraš črepinje za sabo. V takih trenutkih toplo priporočam odnašanje steklovine v kontejner za steklovino, ker si lahko domišljaš, da si za 45 sek (če hodiš zelo hitro) ulični vandal z vrečo za smeti, ki je ekološko osveščen, ker sortira svoje odpadke. Ko bi vsaj vsi ljudje ekološko sortirali kar jim cepa iz ust, bi res ne bi imeli težav z ozonskimi luknjami.

Pa zelo rada imam tudi vesoljne potope. Danes mi je bil zelo drag ta, ki me je spravil na kolena, da sem zelo od blizu opazovala wc školjko in iz nje iz zraven pripadajočih ploščic čistila dokaze, da zračnik na tropu pljuva dol vseh grde packe, če ima vetrove v prebavi. Presneto, pa še poletne nevihte na belo prebeljene stene … No zdaj imam spomenik na Julij 2010. Bom tu dodala mali oglas, da pod ugodno kupim zgodovinski dogodek na katereg bom prilepila svoj nov zdrizdasto rjav napis: »Padlo oz spolzelo je po zidu«. Potem, ko sem za silo počistila ploščice, sem počivala v miru, spomin na steni pa bo ostal živ do naslednjega beljenja.

Pa čisto me fascinira kako je lahko Atlantida kar potonila v morje. Zihr je nekje nekdo pozabil zapreti vodo v kopalnici, ali pa je malo preveč potegnil vodo na wc-u pa je vse šlo med ribe …

..  čisto na dno. Od koder seveda se je možno vsak dan znova pobrati. Če le to ni postelja. V tem primeru je treba zjutraj vstati in saj dobro vem, da če ima človek vsako jutro možnost, da čisto vsak dan znova vstane od mrtvo utrujenih, bi se moral počutiti bolj živo in poskočno.

Mislim, da bom vse skupaj zvalila na preveč cinka v krvi in na nizek pritisk na podstrešju. Še prej se bom še za eno noč na mrtvo zvalila v posteljo. Upanje v boljši jutri namreč živi nesmrtno in dokazi obstajajo, da današnjemu dnevu ni čisto nič falilo. Razen vesoljnega potopa seveda. Pa nevarnosti, da brodolomiram na Tahitiju med krvoločnimi sladoledožerci, ki me bodo oblekli v mini bikini in me privezali na ležanik v senco pod palmo, da bom dobila karies od pitja posladkanih kokteljev …

Hudo je, če se človek boji turkiznega morja in bež peska. Pa palme tam so res grozljive, pa ležalniki na plažah čisto trhli … Pa grozdje je tudi kislo, zato ga letos raje ne bom jedla. Pa …  

Ja, ježi ti znajo zlesti pod kožo.

Pa se potem čisto najdeš v nekih besedah, ki ti ne pustijo zaspati dokler ne prideš do zadnje strani. Pri zadnji piki od olajšanja zavzdihneš, ker ugotoviš, da paralelni svetovi, ki so zelo podobni tvojim, so, ker sicer ne bi o njih pisali v knjigah. Pa, ko se besede iztečejo in ko končno le zapreš zgodbo nazaj med platnice, ti nekako pod prsti ostane dober občutek, da nekdo razmišlja medtem, ko načrtuje naša naključja. Nekatere stvari se ti kar podarijo in šele čez čas kolcneš, ker ugotoviš koliko so zares vredne.

Pa zalotiš se, da za neke stvari enostavno začutiš, da bodo, pa niti ne veš zakaj. Kar čutiš, da je in glej ga zlomka, res je … Pa nekako najdeš mir sam s sabo in s tem, da na koncu ne more biti drugače, kot da kot zadnja vedno pride ena prazna bela stran. Pa niti se ne ženeš, da bi v literarne prafaktorje seciral, ker je že očitno tako mora biti.

Vroče je. Ob polni luni se ti tudi včasih zdi greh kar tako zaspati, na eks. Sploh, če ti namesto komarjev brenčijo besede. Razlika je v tem, da besede včasih piknejo na sladko, tako po ježje.

Skuhaš si metin čaj, odpreš okno in uživaš kako se meta meša z vonjem po senu, ki ga je zmočila poletna nevihta. Da, čaj in dež sta izjemna podlaga, ko vzameš pot pod noge in se vržeš med rjuhe, naravnost v sanje, brez sprehoda po tunelu obžalovanj.

Pa zanalašč si pustiš prazno skodelico na polici pri odprtem oknu. Pa kar nekako veš, nekoč se boš zbudiš in bo polna. Sreče.

Umetnost pitja čaja.

Kadar se premeni v ritual, čaj postane jedro naše sposobnosti, da vidimo veličino v majhnih stvareh. Kje je lepota? V velikih stvareh, ki jim je kot drugim usojeno umreti, ali pa v majhnih, ki brez vsakršnih namer znajo vdelati dragulj večnosti v en sam trenutek? ..... Ja, vesolje teži k praznini, izgubljene duše objokujejo lepoto, okroža nas nepomembnost. Spijmo torej skodelico čaja. Spusti se tišina, sliši se veter, ki piha zunaj, jesenski listi šelestijo in se dvigajo vseokrog, maček, ujet v toplo svetlobo zaspi. In z vsakim požirkom se čas oplemeniti.

Veste, kaj je poletni dež?

Najprej čista lepota preseže poletno nebo, strahospoštovanje se polasti srca, počutiti se tako smešno majhnega sredu sublimnega, tako krhek in naphan z veličastjem stvari, presunjen, prevzet, očaran nad darežljivostjo sveta ... Poletni dež je enako kot jok, ko je obel, glasen in sočuten, za seboj pusti umito obrežje nesoglasja, pomete negiben prah in v duši porodi neskončno dihanje.

Muriel Barbery: Eleganca ježa

Samo na tisto prazno belo stran na koncu, bi na roke še nekaj napisala …

Spusti vse iz rok.

Pusti,

da se besede izberejo same.

Pusti,

da se dotik umedi.

Zadrži dih,

da ostane večno,

ker je

metulj za en dan.

Veš?

Da?

Tudi,

ko bo ura odbila,

Te bom imel še vedno rad.

PS: Se pardoniram. Ne morem si namreč pomagati. Zaradi okvare v genski strukturi padam na srečne konce.

Hm. Določene besede si res vzamejo ves čas na svetu, preden vzklijejo in tudi potem, ko končno le prigledajo na plano in se mi zdi, da mogoče celo naredijo na vrhu stebla nekaj, cvetu podobnega, ne morem pa ravno reči, da ravno zacvetijo tako, da bi bilo celo omembe vredno v zapisih o življenju. Pa vseeno vem, da niso plevel. Samo zelo dolgo časa je klilo v meni, a moralo je pogledati pod nebo, da lahko naredim kljukico in si s tem za uho zapišem »Ok, zdaj vem. To je to. Ok in zdaj se bom kot vsi pošteni plazilci odplazila dalje.«

Bom pa še malo počakala, preden izrujem in iz njega povežem snope, ker lahko, da so tudi ajda in da bodo obrodile seme. Ajda je taka, da ni nikoli prav pretresljivo lepa, ko cveti. Zanjo si moraš vzeti čas, jo gledati čisto od blizu in o njej veliko razmišljati. Tako ali tako hoče, da o njej razmišljaš, ko te življenje postavi v kot, da na njej klečiš. Je pa res, da vedno pomaga in potem ne čutiš, da te trga v sklepih zaradi stvari, ki jih nisi naredi, pa bi jih moral. Tudi, če si jo nabašeš v pouštr, da vse od sebe. Eterična olja in odtise semen na licih, da se zbudiš tak, malo zguban, a polnozrnat pod pokrovko.

Če zaspiš na ajdi, več sanjaš, tudi čez dan. To nikoli ne škodi, dokler imaš pamet na »on«, roke na volanu in oči na cesti. Še vedno pa zavzemam politično stališče, da sovražim hitrostne omejitve v glavi, roke na dolge roke in mejnike, ki so tako zakopani, da jih ne morem izruvati in vreči v pozabo. Res sovražim, ko mi vse to diha za ovratnik in je kot prva tabla z napisom ustavi »Stop, miš. Pazi se mačke na prednostni cesti!« Hvala bogu, da nam je dal milost ignorance in po-žvižganja se na vse in hvala za ekosistem kjer mi je dovoljeno biti na post-tešče nekaj časa tečna. Vem, da bi mi bilo na trenutke lažje preživeti, če bi bila lahka ženska.

Če bi bila lahka, bi več letela in se manj plazila. Najbrž bi res bila oblak. Mogoče sem pa že v kvalifikacijah, ker tudi oblaki se morajo naučiti najprej biti oblačni, pa deževni in viseti lahko tudi zelo dolgo tam nekje vmes, med nebom in zemljo. Če zdaj razmišljam, ugotovim, da so oblaki v bistvu čisto navadna megla, pa se pridejo skrivat za vogale in po dolinah dol na svet, ko se naveličajo visenja vmes. Ko je čas zanje, jih že pokličejo nazaj gor. Ne vem pa, kam gredo oblaki spat, ko se odpre nebo in ko sije sonce. Lahko, da jih pa zlikajo, zložijo in pospravijo v omaro. Ej to bi bila služba zame. Likanje oblakov na črto. Če boste kdaj videli kakšnega z luknjo na kolenu. Ups, to sem bila jaz. Spet je bil bombaž na termostatu namesto volna.

Ok, to je prehudo pametna misel zame, za v zgodnje jutro in jo pripisujem občutku, ko mene, legvana, ki je bil celo dolgo zimo zaprt v terariju na umetni svetlobi in je v krempljih držal samo svinčnik, miško, vilice in žlice, sonce kar precej straši, ker se mi koža spreminja. Preden postane hrustljavo zapečena, se na njej pojavljajo nesramno srbeči rdeči fleki, pa neke nedefinirane muhe so mi obžrle noge. Če bi legvan res pametno uporabljal svoje možgane, bi ja vedel, da muhe padajo v mleko in svež jogurt ni nič drugega kot kislo mleko. Ja, Saj sem nekje prebrala, da so izumili Penicilin in Autan. Prvi je baje dober proti človeški neumnosti, če ga pametno doziraš in vedno prebereš navodila za doziranje preden odpreš usta in izpljuneš kar ti leži na jeziku. Ta drugi pa baje preganja komarje, žužke, klope, pajke in ves ostali mrčes. Hm. Mislim, da mi ne bi škodilo, če bi se danes le pošpricala z njim po glavi. Mislim. Torej se mi nekaj v glavi zapreda in slutim, da to ni sviloprejka.

Sem pa končno bosopeta in ugotovila sem, da tudi prsti na nogah lažje dihajo na svežem zraku. In presneto, da sem tako softy, da je pet bosopetih korakov po pesku, je enako  mali maraton. Saj ne, da bi na lastni koži vedela kakšne je občutek, ko si po 20 km na cilju. Problem s tekom je v tem, da če tečem, zelo težko preučujem drobne marjetice, koncentracijo baby storžev, ki jih je zadnje vetrovje sklatilo z borovcev in travo, ki ob zahajanju sonca, v svoje klasje ujame en tak odtenek rjavordeče. Pa dosti se slinim, če tečem, dosti bolj kot Modri Dirkač in če meni visi jezik iz ust, je življensko nevarno, ker se lahko vanj do krvi ugriznem in potem sem čisto hendikipirana. Jezik je moje orodje s katerim se branim, ko mi solijo pamet. Pa ugotovila sem, da odkar imam jezik, ne rabim več postavljati žebljičkov na stole in zabijati žebljev v stene. So namreč tudi stene, ki se na smrt bojijo odmeva. Mislim, da je Kekec to vedel in je … za vedno ostal zapisan v zgodovino kot Kekec pašteta.

Vem, da nikoli ne bom kaj prida tekač, razen, če me ne lovijo divje svinje. Mi je usojeno hoditi na dolge proge. Danes vem tudi to, da mi vesolje odpušča. Vem tudi to, da sem najbrž barvno slepa, ker ne ločim med čokolado in kakavom v prahu. Dramatična napaka, ki ti lahko nepričakovano posladka življenje. Pa tudi tega nisem vedela, da se sladka smetana lahko ugejziri, če jo prevrevaš naravnost iz hladilnika. In izdala sem skrivnost, da v vasi, kjer je maksimalna koncentracija orehovih dreves v Severni Kaliforniji, potico pečemo predvsem iz kokosa. Mislim, da smo slaščičarsko sistemsko spremembo z vaških referendumom sprejeli takoj po tem, ko smo dobili tekočo vodo in elektriko. In tudi to, da bomo namesto na prostem rastočih vrtnih jagod gojili kune. Kunje krzno na češnji, kunje krzno na hruški medenki, kunje kruno na ribezu, kunje krzno na malini. Kdo pravi, da je krzno out? Čisto »in« je in mi smo sadja-lačni.

In hvaležna sem, da mi je azelea odpustila in mi bo dala še eno priložnost po tistem, ko sem njeno kronično izgubo las oz beri listja in cvetja poskušala ozdraviti s škarjami. Po tistem je bila nekaj časa čisto plešasta. Potem sem jo hotela že naučiti leteti na kompost, ko je iz štrcljev začelo nekaj poganjati. Zdaj bo celo cvetela. Lahko pa, da bom popke prestrašila s tem, ko vsak dan preverjam, če so kaj zrasli. Tudi Trmasta orhideja bo končno nekaj dala od sebe, po tistem, ko sem jo dve leti pomikala po vseh možnih policah v desnem krilu podpresedniške palače. Hormonska terapija z regentskim sevanjem iz TV ekrana je očitno pomagala, ker cveteli bomo in mislim, da pričakujemo dvojčke.

Ja, letos se je pomlad na kavču začela pozno. Vseeno bolje, kot nikoli. Pa ugovotila sem, da so prisege čisto dobre tudi, če jih parkrat prelomiš in zalepiš nazaj s Super Attakom. Lim je lim in ko se enkrat nalimaš nanj, si prilepljen. Meni so se besede čisto zalimale na prste in ko enkrat začnem, ne znam več končati …

Ko končam, ja pa nekaj časa mir pred mano.

Pri svetih paradižnikih prisežem, da se bom do preklica popolnoma vzdržala dajanja nasvetov, kako živeti, drugim, ker si še sama sebi, vse recepte predpišem prilično mimo gola.

To, da zaspim z samo eno neumnostjo na krožniku, na tešče, zvečer, je za moj način prehranjevanja čisto nesprejemljivo. Bi se pa kdaj res lahko prigriznila v jezik (brez kruha) že pred kosilom. Ampak očitno sem najbolj lepa in okrogla, če na dan pojem vsaj en sendvič iz zarečenega kruha in si dam noter vsaj en avtogol s sirom. Kumarice itak morajo biti zraven. Olive dodajam, ko res rabim nekaj, da me potolaži. Pa, da ne omenjam kako je, ko me dajo na prepih, da se branim enajstmetrovke. Kako se boš branili in zapiral okna, če ne veš od kje vleče smrad in od kje piha?  

Ja saj vem.

V zadnjih postih uporabljam zame presenetljivo veliko nogometnih izrazov, a kar brez skrbi, stanje je samo prehodno in me bo zagotovo minilo. Zadnjič me je fuzbalska evforija vzela za svojo kakšnih 10 let nazaj, ker je bil res na koncu en tak odličen koncert Eltona Johna. Pa enkrat so bili nekje tudi trije tenorji, pa nisem več tako prepričana, da niso bile tisto v resnici ene olimpijske igre, ker me tudi Montserrat Caballe in Fredy Mercury in Barcelona še včasih preganjajo, da se z metlo, smetišnico in vsaj enim vedrom vode v visoki fata formi sukam po stopnišču. Če bi na primer obstajalo svetovno prvenstvo v čiščenju vodnega kamna, sem med šampioni, zagotovo. In če bi zbirali državno reprezentanco za ekipo profesionalnih čistilcev stranišč sem tudi »in«.

Imamo pa pri nas doma tudi kandidata za državno reprezentanco v sinhronem plavanju, ker je Prestolonasledniku par tednov nazaj uspelo, da je istočasno po nesreči stopil v vedro umazane vode in v košaro kjer hranimo najpomembnejše »WC-puc« rekvizite, ki so nič hudega sluteči med čistilnim polčasom počivali na stopnicah. Še vedno iskreno obžalujemo, da na hodniku nimamo inštalirane skrite kamere, a že samo prisluškovanje zvočnim efektom, ki jih je spuščal iz sebe potem, ko je bil sinhroni del plavanja zaključen in je uprizarjal dobrodelno veslaško regato med najbrž vsaj dvema cunjama za brisanje vode po zimproviziranim Cerkniškem jezeru, ki se po pripovedovanju njega samega, kot edinega očividca, razlilo vsaj od vhodnih vrat do jedilnice. Naše Cerkniško jezero je žal presahnilo in z njim so šli po vodi fotodokazi s katerimi bi nas lahko prepričal, da on čisti tudi stvari, ki ne zadevajo avtomobila, telefona in njegove osebne džungle, ki se razteza skozi dve državi v hiši. 

Trenutno mi nogomet res leži, ker najdem strašno karmično podobnost med fuzbalom in svetom.

Oba sta okrogla, oba sta nepredvidljiva, če padeta na napačno mesto, sledi naravna katastrofa, družbena tragedija, vojna ali recesija. Oba se sučeta prehitro in pred obema bi na trenutke človek pobegnil, če bi imel kam in res popolnoma razumem Kandanoviča zakaj ni nastavil glave. Tudi jaz se ne bi. Za to, da bi mi Amerika brcnila svet v glavo pa res čisto zagotovo ne. Saj so nam pustili že luknjo v Kjotskem protokolu, pa še ves svet so okužili s fast foodom in raznoraznimi talenti in kmetijami. Hvala lepa za tak pretres možganov …

Kandanovič že ve, da za svet padli junaki so dandanes čisto iz mode in zares nikoli ne bodo dobili svoje zvezde v Holivudu. Poleg tega imajo vsi junaki probleme s plačevanjem položnic. Še tisti, ki sta jih čas in zgodovina vlila v bron, imajo probleme z zbiranjem denarja za parkirnino v raznoraznih parkih. Če je na primer drago parkiranje v parkirni hiši pri Kliničnem centru, predstavljajte si koliko mora mestni občini na primer odšteti šele Prešeren za svojo Julijo čisto na sredi Prešerca. Zadnjič, ko sem bila tam, je malo jamral, da malo razmišlja o tem, da bi raje najel en štant na tržnici, ker je baje tam ceneje. Ali pa da bi se preselila kam na obrobje, v Koseze ali pa v Štepanjsko naselje. Pa tisti partizani izpred parlamenta bi tudi šli, če bi imeli kam, pa kaj, ko namestitvene kapacitete v Rojah zdaj baje polno zasedene, za v Trnovski gozd pa zdaj partizani niso več, ker tam so medvedi in ni signala za mobilni telefon in brez wireless signala ni Facebooka.

Ja pa tako, da tudi, ko popusti vsa ta nogometna evforija, bom še vedno imela svoja stara življenjska načela, ki jih bom širila z ognjem in mečem in bom dala svoje življenje za to, da spreobrnem domorodce. Saj ne, da bi jih spreobračala v novo religijo. Čisto srečna bom že, če mi bodo verjeli, da preproste stvari res lahko spremenijo svet na bolje.

Na primer to, da se v Wc-ju izpraznjeno rolico toaletnega papirja zamenja z novo, bo kot kolesarska dirka čez Ameriko, ker vem, da posledično bodo žulji na sedalu. Pa da se krožniki in kozarci nočejo umivati sami od sebe brez, da se zraven vržeš v vodo za vsaj en polčas v waterpolu. Pa še to, da umazanih brisač ne moreš uvrščati v isto ekipo s pisanimi in belimi cunjami v škafu za umazano perilo, ker je to kot bi imel štafeto sestavljeno iz Kenijcev in Eskimov. Eni se perejo na 90, ta drugi pa na 30, ampak to bo vsaj mali maraton in brez potenja ne bo šlo.

Je pa nekaj res. Če zdaj v družbi na primer izjavim, da bom šla na svetovno prvenstvo v košarki, me vsi gledajo tako nekako s tihim občudovanjem. Ko sem novico objavila mesec dni nazaj, je bila reakcija čisto nasprotna: »Ti? Ti? Ti? Ti greš na košarko? Pa sploh veš kdo igra za našo reprezentanco?« Vmes so bila tudi delikatna vprašanja o tem, če vem kakšna je razlika med košarko in nogometom, pa zlobni preizkusi koliko poznam košarkaška pravila. Ja no, tu sem čisto padla. So pa zelo pogosto tudi zelo od blizu pogledali v oči in vprašali: »Pa, da nisi ti kaj bolna? A so ti na kolonoskopiji kaj ugotovili?«

Ja najbrž sem res... Najbrž sem se malo prehladila, ker sem stala na tistem vetru sprememb. Vrag je, ko si prehladiš možgane. Potem začne deževati in samo še tega mi je treba, da bi se čutila osebno odgovorno, ker sem pokvarila poletje.

Srečala sem ga,

en dan v kar tako,

na eni izmed svojih

čisto vsakdanjih poti,

ko je ob cesti klečal

pred rumenim cvetom.

Hm.

Mož,

ki kleči pred cvetom?

Je to sploh v skladu

z levičarsko in z desničarsko politiko,

po biti ali imeti

in z našim svetom?

Dvignila sem pogled

in pridržala svoj korak,

da ni ušel dalje,

ker toliko že vem,

da se dogodki in stvari,

ki me v biti označijo z rdečo piko,

da potem nisem

več enaka,

se mi prej dogajajo na počasi,

kot pa na hitro.

Voda že ve,

kako hitro mora teči

in kdaj naj morje plimuje.

Je že res,

da me plima včasih odnese

na odprto morje.

Ampak tudi,

ko se grem brodolomca,

ki ga oseka naplavi

na prod,

sem vrnem drugačna.

Ribe mi pogosto

obglodajo roževinasto kožo,

da se mi zdi,

da sem bolj občutljiva

na prepih v glavi.

Sploh, če mi piha

naravnost v srce.

Tisti klečeč mož pa kot,

da bi mi pravil,

naj bom:

»Mirna. Nežna zase

in za svet.

Ker svet,

daj ustavi se,

vsaj enkrat,

za en cvet

in poduhaj njegovo lepoto.«

Vase zaverovani svet,

pa hiti dalje.

Čutim,

da ne ve kaj zamuja.

Saj je tako ali tako,

samo nekaj navadnega,

za kar ni popusta,

ko hočeš kupiti.

Lahko samo zastonj vzameš

in greš vase,

ko začutiš:

»Kako je na rokah

čutiti jutranjo roso

in kako je,

ko te nekaj mehkega

poboža po licu,

ko glavo globoko prikloniš,

da res dobro vidiš cvet.«

Največji si,

ko si čisto pri tleh.

Takrat edino čutiš,

kako ti zemlja bije in diha

pod nogami.

Si kdo sploh še želi verjeti,

da je bila pojoča travica

posneta po resničnih dogodkih?

Če je,

naj se prosim oglasi možu,

ki se priklanja pred regratov cvet.

Ker če lažeš, trava to ve

in na tistem mestu

ne požene več na zeleno.

Rjasti madeži ti potem

obležijo na duši

in tudi,

če se napiješ parfuma

in se naješ ostrig s česnom,

ne dišiš

čisto nič po življenju.

Mož mi tudi pravi,

da moraš biti

res zelo miren in tih,

če hočeš slišati kako

regratov cvet razpre krila

in da je lepo,

če si pri tem čisto neviden.

In da ve,

da od vsega tega

čisto nič ne zaslužiš.

Mir v duši,

tako ali tako,

nima nobene cene.

Ampak on,

da ne rabi denarja,

ker da je

v sebi bogat.

In da je bogastvo v sebi

edini pogoj za preživetje

iz dneva v dan,

s katerimi se v snop

povezuje poletja.

Lačen da ni,

ker da je v regratu med,

če si ga znaš

nabrati in polizati s prstov.

Da je samo

Od mene odvisno,

če hočem biti sladka.

Zase.

Za en svet,

ki se mi od časa do časa

še zasveti v očeh.

Ne vem pa,

če ga hočem razumeti,

ko me vpraša,

če hočem tisti svet

imeti tako blizu,

da čutim

njegovo sapo na obrazu.

Ker so še svetovi,

ki me splašijo,

če mi pristopijo preveč blizu.

Zelo globoko vdihnem,

ko vidim,

kako regratov mož

poboža tisti rumen cvet.

Tako ga gleda

kot bi bil edina roža

na svetu.

Zdaj vsaj vem

zakaj regrat zase ve,

da je lep

in potem v cvetenju

res da vse od sebe.

Popolnost oblike,

mehkobo v cvetne listke,

barvo v zenit,

da je kot bi sonce

v jutru

vzšlo kar pri tleh

in da spomladi

niti ne hodi ležat na nebo,

ker kdo bi se gužval med oblaki,

če lahko sedi na jasni travi.

»Si si že kdaj nabrala

v šopek regratovih lučk?«

me vpraša potem.

»Ne. Nisem,

ker zakaj bi si trgala nekaj,

kar je odcvetelo

in je že tik pred tem, da umre.

Česa naj se potem

na stara leta spominjam?

Umrlih rož?

Posušenih stebel

v kalni vodi

in umazane vaze na mizi?«

Odgovori mi:

»Bodi previdna in premisli

preden se človeka dotakneš.

Ne naredi tistega,

za kar nisi prepričana,

da je iz tebe iskreno.

Ker

ko se enkrat človeka

dotakneš,

z vsem kar mu narediš,

mu poveš

ali pa tudi ne izrečeš,

že samo s tem,

ko samo si tam,

ob njem,

puščaš v njem svojo sled.

Čas nikoli ne zabriše vsega.

Kar je najbolj iz tebe,

v ljudeh ostane.

Kaj želiš,

da bi ostalo po tebi?

Umazana vaza

ali pa v pihanju regratovih lučk,

spomin na čas,

kako je bilo

in vonj v nosu,

kako si dišala,

ko si mu cvetela?«

Če prežvečim in požrem dol

njegove besede,

se hitro odločim:

»Veš, regratov mož,

kar s tabo bom šla.

Na vrh sveta, če bo treba.«

Vem, da se bom s tabo naučila leteti.

Tudi,

če bom pri tem padala po tleh,

nazaj na svet.«

Ni me vzel s sabo.

Mi je pa za slovo pustil

trpotčev list

in na njem nasvet,

ki zdravi vse rane:

»Zdrobi ta list med prsti

in zamešaj ga v čas.

Veš,

ker tudi napake se ponavlja,

če jih prvič nisi naredil prav.

Ker če ni bilo prav,

se iz tistega pač ne moreš

ničesar naučiti.«

Zdaj vem.

Isto je pri učiti se

vzletati in pristati

v svet.

Vedno štartaš pri tleh

in ciljaš v oblake.

Če ti uspe priti gor,

ni nujno,

da boš zadel pristajališče,

na poti nazaj dol.

Dol pa moraš

na vsak način priti.

Toliko že vem,

moj prostor pod soncem bo tam

kjer bom opazila prvi regratov cvet.

Tam se tudi da zasilno pristati.

Po pristanku bom

sicer najprej malo počivala

in se čez vse kar sem

namazala s trpotčevim časom.

Potem bom spet ciljala

naravnost med oblake.

Ja, saj vem,

lahko si bom lahko po nesreči

sklatila kakšno zvezdo.

Pa bo že tako moralo biti.

Zvezde so včasih precenjene,

regrat to ni,

ker ga vsako pomlad

čutiš pod rokami.

Seveda.

Samo, če tako hočeš.

Če ne,

lahko tudi stopiš nanj

In ga ni.

Več.

Pa je občutek isti kot,

da bi ti zvezda padla na glavo.

Na koncu vedno

preživiš.

In potem živiš dalje.

»Spoštovane potnice, cenjeni potniki! Vljudno vas naprošamo, da pospravite prigrizke z mize, da napihnete vaše rokavčke in da ugasnite cigarete, ker bomo odrinili na globoko!«

»Ja, no pa pejmo …«

Če že živim z občutkom, da ribarim v kalnem, lahko grem vsaj pogledat, če so na globokem večje ribe. Saj ne, da bi si želela biti prva ženska v zgodovini, ki bi v lavor ujela belega morskega psa, ker psa že itak imam. Ja sicer bolj lužast, potočni pes, ki če imam srečo, da mi zaponka na povodcu v svoji komplicirani tehnični sestavi ne odpove, ga celo ulovim v pesjak in to se mi zdaj dogaja že dva meseca skoraj redno, vsak večer.

Vem, da so mi lastniki majhnih pritlikavih domačih ljubljenčkov iz soseščine zelo hvaležni, ker res dajem vse od sebe v tem, da se trudim za red in mir na vasi in  namerno ne povzročam množičnih pobegov črnih psov, ki jih je potem treba iskati z malimi oglasi. Presneto, če so v vasi trije črni psi in dva pisana, ki pa simpatizirata s stranko črnih, na trenutke postane malo nadležno.

Presneto, da je težko najti pobeglega črnega psa ponoči. Sploh, če pes bolje voha, kot gospodar vidi. Potem mora gospodar res teči hitro in imeti zelo dobre prestrezalne reflekse. Pa taktika tu igra zelo pomembno vlogo, pa obramba mora tudi biti močna, da pravi čas prepreči, da bi se ulov izmuznil iz o-vratnice in jo ucvrl nazaj na prosto.

Ampak, če še enkrat pustim vse »kaj če-je« na plaži in pač grem na tisti šlauf, kaj se mi utegne zgoditi? A si še upam iti na globoko ali bom raje do konca življenja sedela na pomolu in se spraševala, če so vsa tista srečanja v jutrih res lahko samo naključna in če se da v človeku zavohati na kaj misli?

Ali je možno, da sem pa v resnici Esmeralda in sem na pomlad čudežno ozdravela in kar naenkrat vidim stvari, ki jih prej nisem? Če sem, potem je bil za čudežno spregledanje kriv čaj iz kopriv. Tudi poraba toaletnega paprija je narasla. Torej res vidim.

In ko bom nehala biti Esmeralda, bom res postala Imedla Marcos in imela bom samo še čevlje z visokimi petami, v katerih bom tudi znala hoditi brez, da me domači primerjajo z učenci iz konjeniške šole v Lipici. Ni mi jasno zakaj je peketanje pri konjih lahko tako zelo graciozno, jaz pa izpadem samo štorasta. Najbrž bi pomagalo, če bi takrat samo stala, po možnosti prislonjena na steno in  da, zelo dosti bi pomagalo, ko bi vsaj poskusila biti tiho. Ampak, zdaj je kar je in z mojo srečo na Internetu, a hvala bogu je vsaj samo doprsni posnetek …   

Esmeralda, ki bo nekoč Imelda se v tej epozodi sprašuje: »Bom ponavljala isto napako? Bomo snemali novo epizodo Titanika, ki bo tokrat iz 100% kitajskega kavčuka na katerem bo pisalo Sava Tires?«

Dobro zna biti to, da se bo moj šaluf odbil od ledene gore, slabo pa to, da vremenska napoved ni ugodna za lomljenje ledenih gora in bom verjetno morala zelo dolgo pluti preden bom našla eno, da se bom lahko vanjo zaletela. Mislim, da bo lažje, če poiščem eno oblazinjeno steno in malo tolčem z glavo vanjo, ker nekako dvomim, da bo po meni in mojem šlaufu posnet film, če nasedem ne ledenih kockah iz zamrzovalne skrinje. Se pa zelo dobro da piti Breezer z ledenimi kockami in v soboto zvečer oprazovati mladež povprečne statosti 16.5 let in se spraševati: »A smo bili mi tudi takšni?«

Ja itak, da ne. Mi nismo imeli Facebooka. Samo spominske knjige.

Okus letošnjega poletja do sedaj je Cuba Libre. In ljubi veliki bog vseh kavčev na svetu, prosim odpusti mi, ker sem si danes dovolila na enem izmed tvojih podanikov migati v obliki nestrpnega presedanja se na mestu, ker sem gledala nogomet. In to sem počela že drugič na tem svetovnem prvenstvu in da, prevzemam nase vso krivdo za tisti drugi ameriški gol.

Sem pa potem takoj poskusila popraviti napako tako, da sem res močno ugriznila v voodoo pomarančo, ko se je zgodil tretji, ker sem nekako začutila, da je sodnik zelo tesno psihično povezan s tropskim sadjem in ker ga je štihnilo pri srcu, je začutil, da tisto kar delajo Američani z nami ni prav...

Žal v naglici res nisem utegnila pomisliti na ananas, ker če bi ob pravem času operirala z odpiračem za konzerve in z vilicami ter zraven res intenzivno grgrala kompot, potem bi se čas ustavil v trenutku, ko je bilo 2:0 za naše. Ja, saj vem, da bi se tehnik vplivanja na odločitve drugih morala začeti učiti že lani, v mali nogometni ligi, pa sem pozabila, ker sem imela preveč dela sama s sabo.

Obvezno moram dodelati svojo nevrolingvistično programiranje preden gremo avgusta v Istambul. Se že učim na pamet imena igralcev v košarkaški reprezentanci in dva dni nazaj sem sklenila, da bom nekoč čisto sama, samo za potrebe svojega čistega čarovniškega užitka gojila kivi, ker res lepo cveti in če si ta čas zdaj, ko je v visokem razcvetu zapomnim in se ga pri 65ih še spominjam in z opisovanjem že 374ič morim svoje sodelavce v domu upokojencev oz v delovni organizaciji za tretje življenjsko obdobje, bo to znak, da še vem kdo sem in potem s tem kar zdaj delam, ne streljam čisto mimo gola.

In prisežem pri navišjem bogu kavča, da bom svoje nadnaravne sile vplivanja na dejanja in na odločitve drugih uporabljala samo za dobro na svetu.

Kot prvo bom poskusila odmašiti odtok v kopalnici, potem pa zamašiti tisto luknjo v Mehiškem zalivu. Naslednja lekcija bo letenje mrtve božične zvezde čez balkonsko ograjo tako daleč, da bo čudežno izginila, ker bo padla čez horizont, smer čisti jug. Če jo bo slučajno kdo v Piranu dobil v ali na glavo, se vnaprej oproščam. Ja in imam že leta hudo dilemo zakaj se nekateri ljudje oproščajo namesto opravičujejo? Pri tistih, ki ne počnejo ne enega in ne drugega, se pa tako ali tako delam nevidno.

Sem pa nekega jutra, ko se zdani ugotovila, da tudi jaz oproščam drugim tako, da če se s tistim odplutjem na globoko ne bo obneslo, bom pač več peš hodila. Saj zdaj sem že čisto navajena. Bom kar v japonkah, ker zanje vem, da me ne bodo ožulile, pa še riž in ribe imam res zelo rada.  

Na vsake kvatre enkrat,

se mi zgodijo

skoraj brezmadežno

beli dnevi,

ki jih ne gre popackati

s preveč besedami,

ker so tako prozorne

da jih lahko preberem

kar iz pogleda,

ki se povesi

in ga vrat skrije

za vogal nosa,

da ne bi bil spregledan,

na kaj misli.

Ampak jaz mislim,

da misli nA … Me.

Takrat mi

čisto zadostuje

samo čutiti,

kako se zgosti

zrak med dvema,

ker potem

kar naenkrat tam je,

utrinek,

na svetlobi

nastajajočega dneva.

Tudi,

če se mi nebo za tisti dan

še ni odprlo.

Naključno srečanje

in v njem: »Dobro jutro«

mi je dovolj,

da sem sita

in da imam v ustih

okus po čutiti.

Še.

Enkrat.

Kako se mi v ustih

nabirajo sline.

Po.

Da bi.

S tabo.

Sama.

Da.

Končno se enkrat

strinjam s trenutkom,

da naj dobro jutro

gre

v dober tek,

ker bližina res tekne

in sede v srce,

da moja skorja zahrusta.

Zardela sem še topla

in dišim kot

bi bila vzeta iz krušne peči.

Če čutim,

da je moja sredica mehka,

lažje grem na lov

za svojeglavimi oblaki,

v dolg, moker dan

in moja križarska ladja

vžge in razpne jadra

kar s prvo,

v čisti bonaci brez vetra.

Ker

pogled mi da krila

in »dobro jutro«

me naredi vsemogočno.

Vseeno.

Čudeže si bom delala šele jutri.

Nisem se namreč

še odločila

kakšne barve bodo.

Nagibam se

k biserom na temno rdeči.

Nekako se mi zdi,

da se biserov,

ki so skupaj s cvetnimi listki vrtnic

posuti po stopnicah,

ne pozablja.

Tudi,

če stopnice ne vodijo v nebesa

in tudi so raztreseni

kar tako malo,

v tri krasne

in jih veter sprememb razpiha.

Če je veter nežen z mano,

je dobro.

Potem imam občutek,

da bo pazil name

in sem pred celim svetom varna.

Vem, v zraku je poletje, a ne samo zato. Tudi ker …

… ugotavljam koliko mene je v vonju. Zagotovo precej več, kot me je na primer v okusu, pa ne, da ga ne bi čutila na jeziku, le če je brez vonja, je zame kot, da bi bilo plehko. Požrem dol in pozabim, da sem karkoli imela v ustih. Nikoli se mi ne cedijo sline po še. Nikoli ne fantaziram, da bi še en karamelni led s pomarančnim sokom, ali pa ananas kar v kosu, čisto brez vsega.

Origano je tudi tak okus, ki ga jem z nosom in pica brez njega je samo popečen sendvič s topljenim sirom in z mrtvim paradižnikom, ki je od žeje presahnil na umetnem soncu. Tudi cimet je okus, ki ga jem z nosom in kompot brez cimeta so samo jabolka, utopljena v topli vodi. Tisto nekaj, manjka in tudi, če dodajaš sladkor ni isto. Jabolka in marelice se rodijo, da dišijo in da so sočne in zato se spodobi, de se jih na zadnjo žlico pospremi z miro.

No, meni nevednemu smrtniku, namesto mire zadostuje že ščepec cimeta. Če po vem čisto po pravici, niti ne vem kako diši mira in kako zgleda, a tako dobro se sliši, če jo zapišem. Po vsej verjetnosti, bi se mi zgodilo, da bi jo v trgovini zamenjala z naftalinom in tudi ne vem kako bi po njej kihala. Bi pa se mi verjetno kje zataknila, če bi jo pojedla, ker niti ne vem, če je sploh užitna. No, v izogib ponovitvi spodrsljaja z ricinusom, ko smo ga po mojem spodrsljaju skuhali in pojedli kot nadomestek fižola v fižolovki in na solati in sem si v spodrsljaju pridelala trajno prepoved prinašanja domov semen stvari, ki sicer lepo cvetijo, a so užitne samo po kapljicah, mi je tudi strogo prepovedano kar koli dodajati na polico, kjer gospa mati hranijo semena za solato, pa peso, pa brokoli … Ja, v izogib množični zastrupitvi in zagužvanju vseh wc-jev v bajti, bom raje ostala pri njuhanju čisto navadnega cimeta in tudi, če zraven samo čisto po domače kiham, se lahko tako eksotično počutim za zraven, če zmeljem tisto vrečko v kateri pride posušeno tropsko sadje.

Kokos mi tudi noro dobro diši. Tudi v toaletnem milu. Nisem ga pa še poskusila piti tako, da ne morem kot preverjeno napisati, da ima tudi okus po sveže stisnjenem kokosovem mleku naravnost iz Dominikanske republike. Je pa moja koža potem tako mehka, zato se z vsemi tistimi umetnimi Žn-ji že morali nekako približati ta pravi stvari. Nočem pa misliti na to, da goljufajo in noter dodajajo Lenor za kožo in tudi upam, da ne dodajo tistega po katerem rdeča ostane za vedno rdeča, ker če ne bom jaz letos pozimi umrla z rdečimi rokami do ramen in s takimi simpatičnimi mehurčki, ki imajo edino napako v tem, da res nadležno srbijo, ko se pokažem na svetlo.

Ja, sonce me je »ošmelcalo«, ker ne znam osvojiti tiste prve lekcije: »Vzemi Coppertone, ali kar koli že preden greš …« Ja. Saj tudi tisti vonj po plaži v flaški, mi izjemno diši, le če ga občudujem vsakič, ko brišem prah, mi na soncu res čisto nič ne pomaga. Mogoče naslednje leto se bom le spomnila prej, da bi lahko bila dva v enem, zaščitena in dišeča hkrati, tudi dan potem. Ampak ne, principi so principi in nekoč bom močnejša kot ozon in potem mi njegove luknje ne bodo več mogle do živega. Do takrat se bom pa še malo maskirala v purana. V takega navadnega, ki si ga lahko oblečeš za vsak dan. Ne v tistega polnjenega z bosibavedi čim, ki pride v poštev samo v Ameriki na zahvali dan. Pa zraven paše bučkova pita. O nekoč bom napisala odo melancanom, cuketam, melonam in lubenicam. Jem vse, sanjsko mi dišijo pa melone in če bi bom v naslednjem življenju poletno sadje, naj prosim bom lubenica, če že ne bom mogla biti češnja. Baje sem na trenutke preveč vodena, da bi izpolnjevala sprejmne pogoje za postati Briška hrustavka. Višnja pa nočem več biti, ker sem že enkrat poskusila biti, pa zdaj vem, da mi ni bilo namenjeno. Baje me je preveč, da bi bila višnja.

Krucifikus. Presneto, saj vem vedela, da bi morala iti na spomladansko dieto in več pot pod noge in manj kavčofitnesa. Ampak še vedno trdim, da tudi od premetavanja pouštra lahko dobiš mišice na rokah in če delaš trebušnjake, ko se sklanjaš po odejo, ti zrastejo radiatorji.

No, če smo že pri puranu … Všeč mi je vonj, ko se čebula topi v vročem olivnem olju. Baje je vsa skrivnost v kombinacij vonja in okusa v tem, da najprej segreješ ponev in šele potem dodaš olje. Baje olive v njem ostanejo dalj časa žive in ko dodaš purana, se pocedi tak čisto naraven sok, potem pride dolgozrnati, pobeli, … neoluščeni riž. Mmmmm, poletne rižote so zakon. Sveža paprika in paradižnik. Bazilika. Luštrk in majaron. Pa jogurtov sladoled, tak še čisto trd, naravnost iz zamrzovalne skrinje. Pa divje jagode in maline za zraven. In samo še malo, pa bodo borovnice …

Ok. Mislim, da če preveč mislim, postanem lačna. Grem pogledat kako kaže svetovno prvenstvo v bitki za domače jagode med predalpski človečki in kunami. Trenutno vodijo kune 2:0, a predalpski človečki so ugotovili, da lahko igrajo umazano in bodo kupili mrežo … Kdor zdaj ne je jagod, ni Slovenc!