Ob odhajanju dragega človeka

Svetlobe ni če ni teme

In smrti ni če ni življenja

Mene ni če tebe ni

Ti si jaz in jaz sem ti

In jaz sem jaz in ti si ti

Dualnost se v celoti razprši

Novo upanje zraste
Iz starega bremena

Fizikalna predstava sveta ni nepravilna zaradi tega, kar trdimo, ampak zaradi tistega, kar zamolčimo. Carl Friedrich von Weizsacker, fizik, filozof, nekdanji direktor inštituta Max-Planck

Vedno, ko sem bila že tik pred tem, da jo kupim, je potem nisem. Zmanjkalo je tistih 0,1% odločitve. Moja mami ima prav gotovo zasluge za to. Velikokrat mi je povedala, kako je mikrovalovka škodljiva in naj je ne kupim. Saj lahko na druge načine pripravljam hrano. Celo imela sem jo že doma! Lukeju se je na njej nabiral prah in sva se zmenila za 30 evrov. Doma se ni prilegala na pult, zato sem mu jo vrnila.

Nisem nikol se poglabljala v to, zakaj bi lahko bila škodljiva. Nasprotno, Nati si vsak dan greje kavo z njo, Vera pripravljala obroke za družino z njo itd. in vse so zagotovaljale, kako sodobna je in fajn in da res nimam razloga, da bi pomišljala glede tega, ali je zdrava ali ne.

Nisem bila prepričana, kaj je res in kaj ni, dokler mi ni prišla ta knjiga v roke (Električni smog, D. F. Rolle) in dokler nisem videla, da je res že nekaj napisanega in raziskanega (za primer glej članek: http://vizita.si/clanek/alergije/jedi-iz-mikrovalovke-povzrocajo-raka.html)

Obsevanje v mikrovalovni pečici spremeni biokemično strukturo hrane. Celice dobesedno »zmelje«. Beljakovine in glukozioidi razpadejo nenaravno, v mleku in žitih nastanejo kancerogene spojine, v rastlinskih živilih pospešeno nastajajo prosti radikali, vitalna energija v hrani se zmanjša za 90%.

Ubožice muce! Mačke, ki so jih v poskusih na živalih hranili izključno s hrano ter vodo iz mikrovalovne pečice, so se prekomerno zredile in poginile v nekaj tednih, če so jim odvzeli tudi dnevno svetlobo.

V Rusiji, kjer so že zelo zgodaj raziskovali učinke mikrovalovnega sevanja, so uporabo mikrovalovne pečice leta 1976 z zakonom prepovedali. Zaradi pritiska industrializiranih držav so morali to prepoved leta 1989 ukiniti. Vendar nevarnost mikrovalovnega sevanja še najprej jemljejo resno. Mejna vrednost za najvišjo dovoljeno moč sevanja je 1000-krat nižja kot v ZDA in EU in znaša 0,01 mW/cm2.

Pozor: sevanje prodira skozi zidove! Tudi pri brezhibni napravi dokazano lahko uhajajoče sevanje poškoduje oči ali pripelje do opeklin pod kožo, ki povzročajo raka.

Mikrovalovno sevanje, ki nastane v območju delujoče mikrovalovne pečice, je povezano z naslednjimi učinki:

-         z vplivom na hormone ščitnice in nadledvično žlezo,

-         z motnjami encimskih procesov,

-         z vplivom na rast celic in kromosomske spremembe,

-         s skaljenostjo očesne leče,

-         s spremembo koncentracije in funkcije krvnih sestavin ter hormonov v možganih.

(Iz poročila Inštituta za higieno sevanja Zveznega ministrstva za zdravje – BGA, Vir: knjiga Elektirčni smog). Priporočila, ki jih dajejo: ne kukajte skozi vrata v delujočo pečico, če želite ohraniti zdravje oči, otroke pa pošljite vsaj 5 m stran od pečice, če jo že morate imeti doma itd. In poslušajte nasvete mam in babic. Tradicionalna kuhinja se najbolje obnese.

Naš eter je prestreljen z vedno bolj intenzivno elektromagnetno obremenitvijo. Tehnologija za to je postavljena v vesolju, kot tudi razpredena po domovih in pisarnah

Električna energija, ki jo dobimo na dom ali v pisarno, teče po lahko prevodnih kablih v stenah, stropih, po tleh, do luči za razsvetljavo, aparatov, vtičnic. Električna energija napaja vsak kabel z električno napetostjo in okrog kabla povzroča elektromagnetno polje. Elektromagnetno polje inducira v vseh lahko prevodnih materialih v bližini električni tok.

Foto: končiči živčnih celic se odzovejo na impulze električnega smoga.

Ljudje, živali in rastline smo lahko prevodni. Kadar se zadržujemo v bližini električnih žic in aparatov smo pod napetostjo.  Če vzamemo v roke priključen dvožilni kabel, je naše telo pod 30V izmenične napetosti. Največji del napetosti se odvede preko površine kože, kljub temu pa lahko vpliva na funkcioniranje telesa, saj živčne celice reagirajo že na signale, ki so 2000-krat manjši.

Aparata lahko ni v uprabi, pa je vseeno aktiven in priključen, kar opazimo, npr. če sveti lučka, tiho brni, se rahlo segreva. V mnogih električnih napravah so vgrajeni napajalniki. Ti napajalniki porabljajo električno energijo takoj, ko so priključeni na omrežje, četudi niso v uporabi. Sem spadajo radijski sprejemniki, tv, videorekorderji, aparat za kavo, radijska ura, zvočniki, faksirna naprava, halogenske svetilke, polnilci akumulatorjev, monitor... Tako je priključena večina gospodinjskih apraratov: takoj, ko je vtikač za električno energijo vključen, porablja transformator  električno energijo in ustvarja električni smog, pa čeprav ni v uporabi.

Te skrite porabnike najlažje odkrijemo z merilnikom za izmenična električna polja.

Rešitve: izključimo kabel iz omrežja, uporabljamo vmesno stikalo...

Vir: Rolle F., Dominik. 2010. Električni smog. Kako prepoznati izvire motenj in zmanjšati zdravstvena tveganja. Lj.

Živčne celice: posebej občutljivi končiči živčnih celic se odzovejo na impulze električnega smoga. Sprejemajo signale in jih posredujejo naprej zlasti takrat, ko so v resonanci z njihovimi valovnimi dolžinami. Z najnovejšimi visokofrekvenčnimi oddajniki vedno bolj prihaja do uporabe valovnih dolžin, ki ustrezajo razponu valovne dolžine živčne celice. S tem lahko živčna celica postane optimalna antena, ki pride v resonanco s frekvenco oddajanja. Posledice so lahko, tudi če je oddajna moč šibka.

Posledice? Od tod so možne razne teorije zarote.... Kot "teorije zarote" jih pogosto diskreditirajo prav kapitalski lobiji, da bi zagotovili nemoteno uveljavljanje svojih visokih interesov.

Električni smog povzroča v telesu reakcije, ki vodijo do slabega počutja in bolezni. Kdaj in kako se bo to zgodilo je odvisno od doze in časa izpostavljenosti.

Električni smog je tehnično proizvedeno sevanje, ki spreminja naraven električni pretok v organizmu. Električni smog ni zaznaven s čutili. Je oblika električnega onesnaževanja. Ne moremo ga videti, slišati, vohati, otipati ali okusiti. Medicinsko gledano vpliva npr. na spremembe možganske aktivnosti (EEG), na upadanje viskoznosti krvi, na spremembo hormonskega ravnovesja, na povečanje motenega razmnoževanja celic.
 

Električni smog, vzrok za levkemijo, depresijo, abortus, za rak
Članek v The Inedpendent:  http://www.independent.co.uk/environment/electronic-smog-477191.html

Število na elektriko občutljivih ljudi neprestano narašča. Medicinsko gledano ta trenutek še ni znano, zakaj določeni ljudje hitreje reagirajo na električni smog kot drugi.  Do pred nekaj leti je bilo redko slišati izraz električna občutlljivost. Ljudje so sicer poznali pojav, da pod vodniki jakega toka ali v bližini radijskih oddajnikov močneje in hitreje obolevajo kot drugje. Daljnovodom se iz dneva v dan pridružujejo številne antene. Te so že tako pogoste, da na elektriko občutljivi ljudje le z inštrumenti najdejo primerno mesto za preselitev. Vendar tudi potem ni garancije za dolgoročno izboljšanje ali rešitev – kdo pa nam lahko zatrdi, da ne bodo že v bližnji prihodnosti morda postavljene nove antene prav v naši bližini, morda na naši ali bližnji strehi?

Vir:  www.eurorad.ch/elektrosmog.html

Na žalost so znaki občutljivosti na električni smog in obremenjenosti z njim tako nespecifični, da ne dopuščajo jasnega sklepa glede vzrokov. Kdor pride k zdravniku s težavami zaradi električnega smoga, bo le v majhnem odstotku dobil diagnozo, ki bo potrjevala sum, da gre za preobremenitev z električnim smogom.

Občutljivost na elektriko ni bolezen v običajnem smislu. To je povečana občutljivost na elektromagnetna polja v okolici, ki sproži napake v delovanju organizma. Ker si elektrika po naravnih načelih v organizmu išče lastne poti, lahko pripelje do funkcionalnih motenj. Naravni obtoki presnove so lahko kjerkoli v telesu moteni zaradi impulzov, ki vdirajo v telo od zunaj. Tudi ljudje, ki zavedno ne občutijo vpliva elektrike, so dolgoročno izpostavljeni in podvrženi posledicam.

Mnogo raziskav prikriva verjetnost intenzivnega naraščanja dolgoročnih motenj. Po drugi strani pa že danes mnoge raziskav potrjujejo škodljive posledice elektrosmoga. Primer: prvič v zgodovini je sodišče potrdilo, da mobilniki povzročajo raka! (Vir: Finance, L. Dakić, Mobilniki povzročajo raka, potdilo sodišče, 1. 3. 2010).

Nedelja v znamenju mirnega uživanja dneva, nekaj pogledanih filmov, dobre hrane in družbe.

Eden najlepših filmov, kar so jih kdaj posneli: Forrest Gump. Toliko genialnega neironičnega humorja s podobami tega razdvojenega sveta! Uporabljeni simboli! FG ni bil razdvojen med pametjo in srcem, bil je preprosto moder. Ne glede na posledice je naredil tisto, kar mu je narekoval notranji glas resnice. Samo to in nič drugega.

Dodajam nekaj dialogov.

Resnice iz zobozdravstvene čakalnice

Fina klimatizirana zobozdravstvena čakalnica. Kot ponavadi je vsak bil zase in tiho, buljil kar nekam, če ne v časopis. Prišlek je voščil dober dan, ena od sedečih v čakalnici je nekaj zamomljala, dva sta ga molče pogledala, na glas sem odzdravila, trije so bili okamenjeno tiho.

Pa se spomni gospod, zgledal je kot zadovoljen upokojenec, ki očitno sam ni prišel k zobozdravniku, bil je za spremstvo starejši gospe, in reče: »Mi smo zmagal'!«.

Znanka, vsaj zgledala je kot njegova znanka, odgovori: »Na žalost. Vse bo hrvaško«.

Doda še gospod srednjih let: »Posledice bomo nosili vsi. Zaradi teh 3%!«

In potem se vsuje, gospod, ki je zmagal, še večkrat ponovi: »Mi smo zmagal'!« in se potrka po prsih. Pove, da privošči mladim, da bodo hodili na hrvaško morje. »Pri nas ni lepo,« pravi.

Znanka sicer odgovori: »Mladi hodijo po svetu, ne na hrvaško morje,« a gospod, ki je zmagal, se ne da in še naprej razpreda, kako lepo je na hrvaškem morju in kako ga mladim iz Slovenije privošči. Ker pri nas ni lepo.

Nakar preskoči na Titota: »Mi, starejše generacije, smo bili srečni, ker smo imeli Titota!« Nadaljuje: »Iz nič smo naredili to tehnologijo. Imeli smo dvojno – Titota in tehnologijo. Bili smo na boljšem. Danes imajo mladi samo to tehnologijo.«

Oglasil se je še gospod srednjih let, s plešo sredi glave, ter dodal svojo modrost: »Včasih je bil en direktor, pa je celo firmo vodil. Danes ima vsak sekret svojega direktorja.« In je šlo govorjenje v to smer, kako je bilo včasih v redu, danes pa gre vse v maloro.

Gospod, ki je zmagal, je pomodroval: »Če bi danes v Lidlu v Črnomlju ukinili vse dobave, bi bilo dosti vseh zalog še za do novega leta. Tam sedi pet trgovk za enega kupca. Uboge!«

Starejša gospa s svetlimi lasmi je dodala: »Včasih je čistilka zaslužila 100 jurjev in je šla delat hišo. Danes pa ni nič dovolj. Smo v kapitalizmu, v katerega smo šli, ker smo mislili, da je višja stopnja od tistega, kar smo imeli.«

Gospod, ki je zmagal, ni zdržal: »Samo da smo mi zmagal'! Tudi če smo zmagal' za 3%! Srečni smo, da smo zmagal. Fuj, kaj dela opozicija. Da jih ni sram.«

Gospa, njegova znanka, ki ni zmagala, je še povedala: "Ni prav, da je bil referendum! Ni prav, da poslanci, ki so plačani, da odločajo, dajo nam za odločat! Saj mi ne vemo, kaj je prav!«

Gospa gospoda, ki je zmagal, je bila na vrsti za popravljanje zob, on pa je odšel iz čakalnice, da ohladi avto, ki se je v tej junijski vročini verjetno že pošteno segrel.

Zopet se je vsak v čakalnici pogreznil v svoje misli ali svoj časopis.

Preden sem bila na vrsti je prišel še en tip, ki si je z mezincem z dolgim nohtom vrtal po zobeh, potem pa si noht trebil z nohti druge roke in vse skupaj obrisal ob hlače.

In to je to, to je naša družba!

Potem sem šla k zobozdravnici in bila zadovoljna, da pri svojih letih nimam porcelanastih zob, da se to vidi, in da po enem letu nimam nobene nove luknje!

Vse je mogoče, nič ni nemogoče. Vpliv misli je neodvisen od časa in prostora. Misel lahko vpliva tudi na dogodke za nazaj.

Obstajajo zelo resne raziskave, ki potrjuje vpliv misli na drugega človeka, telepatski vpliv in vpliv na materialni – fizikalni proces. (Vir za ta post: prof. dr. Igor Kononenko, Nova zananost: Vpliv misli na materijo. www.S12, video zapis)

Poskusi na Univerzi Princeton, ZDA: Skupina znanstvenikov je delala poskus o vplivu misli na generatorje naključnih števil. Potek: Naprava mehansko generira naključna števila. Prostovoljec skuša z mislimi vplivati na proces. Popolnoma so potrdili efekt. Vpliv misli na generiranje števil je bil neodvisen od razdalje in od časa.

Najbolj zanimivo in nenavadno je, da je na stvarnost z  mislimi mogoče vplivati tudi za nazaj. Zamaknili so generiranje naključnih števil od generiranja misli. Npr. danes poskušaj spremenit izide generatorja, ki bo generiral šele čez x dni. To je nekako razumljivo. Manj razumljiv je obraten scenarij: generator je generiral zaporedje, ki ga je shranil in zapisal na papir, vendar ni nihče pogledal. Čez nekaj tednov pa so prosili osebo, naj vpliva na generiranje števil. Vpliv človeških misli na generiranje števil za nazaj v času so prav tako z gotovostjo potrdili!

Paradoks, da lahko vplivamo na zgodovino, lahko razrešimo s kvantno fiziko, pravi prof. dr. Kononenko. Dokler ne izvršimo meritve, so vsi izhodi oz. vsa stanja sistema možna. Ta stanja določa valovna funkcija. Ko meritev izvršimo, takrat se valovna funkcija zlomi in postane izmed vseh možnih stanj eno realno. Dejansko se manifestira ena izmed vseh možnosti. Dokler se meritev ne opravi, so vse možnosti odprte.

Dokler nihče meritve ne pogleda, so še vse možnosti odprte.

Z mislimi lahko vplivamo tudi na tisto, kar naj bi se že zgodilo, vendar tega še nihče ni pogledal. Kvantna fizika pravi, tako dr. Kononenko (ibid.): do trenutka, ko opraviš meritev, so še vse možnosti odprte. Tukaj se kvantni fiziki vprašajo: kdaj se meritev dejansko izvrši. Ali takrat, ko se meritev spravi na računalniku in zapiše na papir, ali takrat, ko zavestno bitje pogleda rezultate?

Valovna funkcija se zruši šele, ko zavestno bitje pogleda rezultate! Torej je zavest tista, ki ustvarja realnost. Izmed vseh potencialnih možnosti, z zavestnim pogledom ustvarimo eno realnost. Dokler pa tega pogleda ni, je še vse možno. Kvantna fizika in poskusi potrjujejo, da se da vplivat tudi na tisto, kar je v času bilo že narejeno.  

Ne obstaja nemogoče stvari. Vse je mogoče. Nič ni nemogoče. Vendar so nekatere stvari bistveno bolj verjetne kot druge. Ljudje pa funkiconiramo tako, da pričakujemo najbolj verjetne stvari. 

Če vsak dan v medijih ponavljajo, da se bo zgodila katastrofa, je večja verjentost, da se bo res zgodila itd. Če znanstveniki z vedno bolj sofisticiranimi teorijami projicirajo nekaj, kar povzamejo mediji, je v tem velik potencial za obstoj. (Op. E) 

Včasih se zgodi tudi kaj zelo nepričakovanega in takrat rečemo, da je to čudež. Če imamo dovolj močno zavest, lahko okoli sebe ustvarjamo čudeže. Moderna znanost to težko priznava. Problem današnje zannosti je, da vztraja, da eksperimentoator nima vpliva na rezultat poskusa. To preprosto ne drži! (vir: prof. dr. Kononenko, http://www.s12.si/druzba/nova-znanost/606-vpliv-misli-na-materijo). Ne drži niti v naravoslovju (dr. Kononenko omenja biologijo), še manj v družboslovnih raziskavah, od koder je znanih veliko zgovornih primerov.

V praksi? Ni res, da si v svoji glavi lahko karkoli zamislimo pa ne vpliva na okolje, na osebo. Spoznanje, da naše misli so energija, da nismo tako izolorani od drugih! Če se dogma, to prepričanje o neodvisnosti misli odstrani,  oz. se vidi da pravzaprav so misli zelo pomembne, ali pa celo tako, da je branje misli možno, bo kar naenkrat iskrenost postala vrlina št. ena. Oz. bo nujna, če se bo razvila take vrste tehnologija, da bo večina lahko zaznavala laž brez problema. To popolnoma spremeni človeško življenje v družbi. Celoten pogled na življenje. Na povezanost med ljudmi. Neodvisnost od razdalje. Vsi ljudje smo nenehno povezani med seboj. "Verjamem da bi to zelo spremenilo osnose, na mnogo bolje." (Povzeto po video zapisu: prof. dr. Igor Kononenko,  http://www.s12.si/druzba/nova-znanost/606-vpliv-misli-na-materijo)

Znanost in znanost. Znanstvene raziskave potrjujejo, da misli vplivajo na materijo.

Na izboljšanje stanja podnebnih sprememb in ozonske luknje ne vplivajo le ukrepi, ki jih predpisujejo države. Po možnosti ukrepe sprejemajo s figo v žepu. Uresničujejo pa jih z dvema figama. Vpliva predvsem sprememba zavesti.

Slavoj Žižek je podal kritiko znanosti z vidika globalnega segrevanja in ozonske luknje (vir je naveden v prejšnjem postu). Povedal je tudi (moja interpretacija), da ima človeštvo enostavno tako visok ego, ki znanost potrebuje kot hrano. Človeštvo vsakodnevno proizvaja zanost kot nujen odmerek za hranjenje iluzije moči in nadzora. Pravzaprav je znanost podobna dopingu za lažje premagovanje realnosti in za doseganje visokoletečih celjev (kaj sploh je realnost?) Človeški ego potrebuje občutek moči, ki ga dobi z znanostjo, ki daje videz, kot da kontrolira globalne procese in naravo. Poleg tega elita in kapital znanstvenike in znanost izrabljajo v svoje namene (S. Ž. navaja primer vulkanskega pepela).

Ker je narava kaotična in človeški individuum tudi sam kaotičen, nepredvidljiv, so frustracije neizogibne. Govorci trajnostnega razvoja, ko naj rast ne bi več potekala po eksponencialni krivulji, torej samo navzgor, dokler se vse ne zruši, pač pa kot sinusoida, ki posnema naravne cikle, pravijo: ključnen je nov način razmišljanja, nova etika, »trajnostna«, »zelena«, »okoljska« ipd. Torej nove misli.

Misli vplivajo na materijo. Besede vrhunskih kvantnih fizikov so hkrati tudi besede modrecev - zavest je tista, ki ustvarja realnost. Ozonsko luknjo generirajo znanstveniki. Prav tako globalno segrevanje.

Iz predavanja Slavoja Žižka v Zagrebu bi lahko sledilo, da ozonsko luknjo dejansko generirajo znanstveniki s svojimi teorijami. Podobno je z globalnim segrevanjem. Poleg znanstvenikov ozonsko luknjo generirajo tudi vsi tisti sledilci znanosti, to pa je večina pripadnikov človeštva, ki znanstvenikom verjamejo. Ne verjemite jim (...), pravi Žižek (vir: Slavoj Žižek: Prestanite jim verovati: Ozonsku rupu vide samo znanstvenici, www.jutranji.hr).

Kako naj ne bi verjeli znanstvenikom, saj je znanost dandanes postala ideologija, pravzaprav moderna religija?! Znanstveniki ustvarjajo teorije in ekspertna mnenja, jih uvrščajo na »top liste« najbolj »pravilnih« in najbolj popularnih konceptov, v katere ljudje verjamejo. S tem, s svojo vero in delovanjem, ljudje te znanstvene koncepte šele naredijo resnične. Žižek (ibid.) pravi: »Znanstveniki so subjekti, za katere se pričakuje, da vedo, a oni dejansko ne vedo.«

Šele podpora vse skupnosti podeljuje znanstvenim ugotovitvam moč in verodostojnost. Temu pritrjuje tudi moderna kvantna fizika! (V nadaljevanju)

Verjetno ne potrebujemo ravno ozonske luknje za mobilizacijski potencial za do Zemlje prijazno in etično delovanje ljudi?

Vir članka Slavoja Žižka v Jutranjem listu:

http://www.jutarnji.hr/prestanite-im-vjerovati--ozonsku-rupu-vide-samo-znanstvenici/736621/

Vedno sem si želela pasti v lonček z zlatimi ribicami, a mi ni uspelo. Mogoče zaradi preobrazbe v metulja? 

Prebiranje knjige Eleganca ježa, pisateljice Muriel Barbery, je zame neprekinjen tok inspiracij. Je posebna izkušnja. Kot bi knjiga s svojimi razlagami pojmov sprožala verižne reakcije misli in občutenj. Je igra razigranih navihank, ki zadevajo ena ob drugo, se medsebojno ženejo v gibanje, hkrati vzpodbujajo brstenje novih, kličejo spomine in poslušajo odmeve, sprožajo prebliske uvidov v osebno in družbeno zgodovino.  

Prav zares bi knjigi dodala index pojmov!
Položila bi jo na nočno omarico, listala po indexu in jo brala kot Filozofijo vsakdanjega življenja! Če bi me zanimalo, bi pogledala, kako razlaga posamezne pojme in kako razlaga fenomene. Na vsakdanjih primerih bi lahko iskala sledi neverjetne razsežnosti razklanosti med plazilskimi možgani in kulturo. Ali tudi mene obvladujejo plazilski možgani, ali tudi jaz gradim osebni zemljevid na temelju hlepenja po moči, odobravanju drugih, lakomnosti? V čem se to kaže? Kaj nisem raje tisto mogočno bitje, ki nosi v sebi bistvo Lepega in Univerzalno človeškega, iskro, ki povzroči nasprotje primitivno živalsko-plazilskemu, da sem umetnik življenja? Kdo je pravi Umetnik?

Vir: http://www.mladinska.com/skupina_mk/novice/novica?aid=419

Nam res lahko edino umetnost pričara smisel bivanja? Ali ni oklepanje Umetnosti le beg, kot beži Renee že celo življenje, ko hkrati skrbi za »pravo« javno podobo. Da bi si ustvarila oazo »miru« in osebne svobode, vztrajno navzven igra vlogo, kot ji jo predpisuje etiketa francoskega srednjega in višjega razreda. A v resnici s tem goljufa! Najbolj samo sebe, ko se hkrati upira in hkrati sprejema ravno tisto, česar ne mara – omejujoče poglede oblasti (v F. smislu). Kako se to konča? Ne vem, še nisem prebrala do konca. Skoraj prepričana sem, ne bo je rešila gospa Umetnost! Rešil jo bo moški, ki jo izzove, človek, ki v srcu nosi Umetnost.    

Ali lahko Umetnost in Lepota preprečita samomor, o katerem razmišlja deklica Paloma? Psihoanalitik njeni materi že ne pomaga rešiti se iz depresije. Je depresija neznosna ujetost v razmišljanje v okviru konceptov vladajoče zbirke ideologij? Pa čeprav z oknom, ki je umetnost...

Ob knjigi se lahko vrašam, kakšna je moč usode? Kakšno je razmerje med usodo in prepričanjem v usodo? Deklica Paloma, kljub temu, da je brilijantno pametna, ne zna razrešiti povezave med usodo in svobodo. Mogoče ji bo uspelo do konca knjige? »Kaj pa jaz? Imam tudi jaz usodo napisano na čelu? Prepričana sem, da jo imam, in prav zato hočem umreti,« razmišlja Paloma. (cit. iz knjige Eleganca ježa, str. 217) Je odločitev za smrt najvišji možni izbor, ki ga lahko človek opravi in najvišji izraz svobode?

Oh, in kako nastanejo razpoke v času? Ob branju knjige sem se spomnila vsaj dveh iz mojega življenja. Razpoke v času so neke vrste »čudež« življenja. Mislim, da spremenijo življenje, na bolje ali pa na slabše. Razpoke v času so povezane s  preobrazbo v metulja. Se še komu zdi, da je življenje podobno procesu preobražanja v metulja? Moj metulj na koncu svoboden razpne krila in radostno poleti. To sem jaz, metulj, ki leti J (Vizualizacija je pomembna.)

Ni dovolj, da učitelj samo nekaj "uči". Odgovoren učitelj tudi nauči.

Obisk šole mojega polhka me vedno znova preseneti. V šoli res vedno dobim veliko novih izkušenj. Na zadnjem obisku je Gospa Učiteljica pokazala kontrolko in rekla, da je slabo, kar je bilo evidentno. Povedala je, da se mora polhek doma več učiti, zraven pa morajo sedeti starši. Na vprašanje, zakaj se v šoli ni naučil za 2, ni vedela odgovora. Tudi na vprašanje, KAKO naj se doma več nauči ni vedela odgovora. Na vprašanje, katere metode naj uporablja, ni dala odgovora. A po drugi strani bi ona rada videla, kaj polhek dela doma (doma, kot da v šoli ne vidi!), da vidi kakšne napake dela. Najbolj pa me je presenetilo to, kako prepričano je trdila, da ima prazen delovni zvezek, ki je večinoma sestavljen iz nalog za domačo nalogo, v resnici pa so bile v njem odsotne le njene korekture.  

Podučila me je, da »starši«, torej jaz, »morajo vedeti, da se morajo učiti z otroki ob popoldnevih«, ker je to »zlata naložba«. Tudi Gospa Učiteljica je tako delala s svojimi otroki in sedaj so uspešni v življenju.

Saj ima prav. Kdo pa ne želi samo najboljšega svojim otrokom! Dolgo časa sem kot učiteljica z lepo plačo in ugodnim delovnim časom, neobremenjeno investirala v »zlato naložbo«. Uspeh ni izostal. Res, da v karieri nisem napredovala, tudi privarčevala nisem skoraj nič, a bilo je ok, povprečno in varno. Lahko sem se razdajala potomcu in šola se je izognila dodatnim problemom, ki bi lahko nastali z nemirnim materialom. Vsi smo bili zadovoljni.

Učiteljica je s tega vidika idealen poklic za žensko. Iz šole pride prej kot večina zaposlenih ljudi, seveda je treba je še par testov popraviti, včasih je treba na kakšno izobraževanje. Na srečo tega ni pretirano veliko. Ostale popoldneve se lahko posveti svojemu naraščaju in ga uči podobne stvari, kot jih je dopoldne predajala tujim otrokom. Vmes, ko ima tujih otrok dovolj, si privošči porodniško ali dve. Ob koncu leta lahko zadovoljno pogleda nazaj na uspehe svojih potomcev. Opravila je svojo materinsko nalogo odlično! Kaj pa profesionalna naloga?Priznam, težko je!

Pomislila sem, da res veliko staršev cele popoldneve presedi z otroki za knjigami in zvezki. Mnogi že v osnovi šoli hodijo na inštrukcije. Nekater pa ne morejo. Otroci tistih staršev, ki nimajo s čim plačati, ostanejo z nižjo oceno. V nekaterih družinah starši delajo popoldne ali pa dela po dve službi en starš, da lahko preživijo. Ti ne morejo popoldne sedeti z otrokom. So sami krivi, če njihovi otroci niso tako uspešni, kot bi lahko bili?

Čigav uspeh je, če oba – mati in otrok, čepita doma za knjigami in zvezki? Verjetno uspeh matere in otroka. Uspeh šole že ne! Če učiteljica pravi, da otrok »v šoli ne naredi nič«, je nekaj narobe z učiteljico in s šolo in ne z otrokom in s staršem. Pogrešam resnično angažiranost šole. Zakaj moramo starši, večinoma matere, še enkrat čez šolsko snov, čeprav bi za nas bilo bolje, če bi brale kakšno drugo literaturo? Zakaj ostane še toliko »za doma«, pa že v šoli preživi v povprečju 6 ur na dan? Saj je še mladoleten!

Učiteljica, skupaj s šolo kot institucijo, naj prevzame več odgovornosti. Za to je plačana. Vsakega učenca pa že lahko nauči temeljnih pojmov predmeta! Brez izgovorov na druge okoliščine in brez valjenja odgovornosti na starše, razmere, motnje, težave, probleme. To, da učenca uči in nauči je konec koncev njena služba. Ni dovolj, da samo nekaj »uči«, naj tudi nauči! Kaj ni to njega naloga?

Ponavadi je neka prevladujoča racionalnost tam, kjer se dobro dela: Ni dosti, da kar nekaj delaš, je treba narediti! Če nisi sposoben, pa lahko greš. Kaj ni v službi tako?

Pogovor dveh 

Zjutraj. Čakam Sovo. Avto zapelje pred blok. Iz njega izstopi dekle, že ženska, kostanjevih dolgih las, dvajsetih let. Z dolgim, zakrivljenim orodjem v roki. Iz lesenega ročaja se izvija kovinski, grozeče dolg ter ukrivljen, na ostro ošiljen kavelj. Spominja na kljuke, ki so jih imeli vstali iz morja v filmu Megla.

Stopa proti meni...
Gre mimo. Do zabojnika za smeti. Cefra naložene najlonske vreče eno za drugo. Nič ne vzame.

»Kaj iščete?«, vprašam.

»Obleko«, odgovori, »vidiš, kakšna sem«. Pokaže nase, na obute copate iz blaga, dolgo in ponošeno krilo, oblečeno staromodno jopico, s še bolj staromodno jakno.

»Zakaj ne greste na Rdeči križ?«, vprašam.

»Ne dajo, sem že bla, pa ne dajo. Ne vem zakaj, pravijo, da ne dajo.«

Zanima me še: »Ali je res, da vržete stran, ko se umaže?«

Odgovori: »Eni to delajo. Jaz ne, jaz vse operem.«

Sova pripelje in greva dalje.

Slika: brskanje po smeteh, cc, povezava:

http://www.flickr.com/photos/zaneselvans/3696271598/sizes/l/in/set-72157620922339527/

 Slika: cc, by Anders Ljungberg

Namesto da bi mu lepo prijazno pomagala vstati, kot sem se namenila, me je stari prehitel s plazom kletvic in besnih izrazov, kot »preklet smrkav'c«, »domov pejt, če  ne znaš smučat«, »ti budalo«, »p_ _ _ _ ti m_ _ _ _ _ _....«!

In to gospod, ki je na videz zgledal zelo fin in uglajen!

A je kmalu prišlo do preobrata. Se je hitro umiril, ko sem ga ogovorila s svojim najbolj milim glasom in ko so se mi svetli prameni razsuli izpod kape.

Ahh.... je kmalu zamenjal ploščo, a je bilo prepozno :)

Še nisem slišala, da bi vikali Cigana

Način vsakdanje medosebne komunikacije pokaže stanje kulture. Ta je pri nas na nizki ravni.

Stanje kulture v Sloveniji, če bi ga merili skozi opazovanje načina medosebne komunikacije, je na nizki ravni.  Če bi šla merit, sem prepričana, bi se ta teza potrdila. Res je bilo veliko pozitivnih premikov v zadnjem času. Na določenih upravnih enotah se veliko lepše obnašajo do strank, kot so se, in nekako skrbijo za to, da stranka dobi na znosen način tisto, po kar je prišla.

Trgovci se trudijo po svoje, morajo se, če želijo kaj prodati. Odličen osebni pristop je tisto, kar dela razliko. V bistvu prodaja osebnost osebe. Dober prodajalec prodaja z žarom in ceni kupca. Če je ta odnos ponarejen, ozaveščene in senzibilne stranke opazijo in ni emocinalnega stika, ni iskre, ki bi vžgala odločitev za nakup.

Itd... vsaka institucija ima svoje posebnosti, mene pa je že večkrat zmotilo komuniciranje z Romi ali Cigani v trgovinah in zdravstvenih domovih.

Slika: Odsev resničnosti?, vir:cc commons, gaab22,

Še nisem slišala, da bi vikali Cigana. Cigana! Ko sem zapisala Cigan, pri tem nisem vklopila stereotipov, ki v družbi in kulturi obstajajo o Ciganih. Cigan se potem piše z malo začetnico, ker predstavlja človeka, ki ima določene »ciganske« lastnosti. Če izključim stereotipno razmišljanje lahko mirno rečem – Cigan, brez slabšalnic. Najprej je družba skozi stoletja blatila »Cigane« in jih spremenila v »cigane« in v vse, kar je mislila s tem, potem pa je v imenu novega vala pozitivnih sprememb »Cigane« verbalno ukinjala.  A če so se pripadniki skupine tudi sami poimenovali za Rome, potem je pač treba to sprejeti.

Ali Vam v glavi kaj zazveni, ko zaslišite v trgovini, da prodajalka vika vse, razen Romkinje?

Če to slišite in opazite, potem sodite med tiste, ki so kulturno bolj ozaveščeni. Če pa vas to nekako tudi moti, vam verjetno tudi ni vseeno za širšo sliko in ste zelo senzibilni za dogajanje v svetu, v katerem živimo.

Podobno je v zdravstvenih domovih. Že leta se nič ne spremeni. Takrat ko sem čakala v čakalnici, to  pa je bilo vsaj en-krat na leto, je vedno bila tam tudi kakšna Romkinja. Vsi smo bili bolni, vsi smo čakali, vsi smo dolgo čakali, vsi smo sedeli in bili v glavnem tiho.... a Mi smo bili Vikani, Ona pa je bila tikana.

Popolnoma normalna stvar? Se vam zdi da je to popolnoma normalna stvar? V Novem mestu je dejansko to popolnoma normalna stvar. Za trgovke in sestre v zdravstvenih domovih – da, to je popolnoma normalno in sprejemljivo.

Nas se Vika, njih se pač tika, kako pa drugače?!

Način medosebne komunikacije izraža točno tisto, kar smo.

Pokaže naše razumevanje nečesa, naš način razmišljanja, naš pogled nase in pogled na druge. V tem primeru na tiste, ki se jih vika in na one druge, ki se jih lahko tika. Pokaže na lastne občutke večvrednosti, ki so združeni s sliko o nečem, ki jo imamo. Za to sliko smo sami odgovorni, četudi je del socializacijskega procesa in so vanjo deloma vključeni nezavedni procesi. Vse to, kar smo, kar sproti postajamo, na koncu privede do naših ravnanj. Ki so del nas. Privede tudi do tikanja nekaterih in vikanja drugih. Ta ravnanja se zdijo tako normalna, da večina prisotnih sploh ne opazi razlike.

Z drugimi besedami: na videz drobna, za marsikoga neopazna gesta medosebne komunikacije, kot je vikanje nekaterih in tikanje pripadnikov drugih skupin, pokaže široko stanje kulture – tako osebne kulture, kulture posameznega človeka, kot tudi kulture družbe. 

Eksperiment: Zamislite si, da se kdaj oblečete bolj po "cigansko", kaj bi se vam dogajalo... ali pa mogoče: kaj se vam je dogajalo :))

Ni lepšega kot it mal na zrak!

Ni lepšga kot it mal na zrak! Da prevetri misli, steče energija, da se razgiba telo in zrastejo krila... Najlepši so mi jutranji vzponi, najbolje še v mraku in potem se počasi zdani. Tokrat nisem šla v mraku, slikala pa sem kar z mobilcem – v dolini še megleno in turobno, a vrhovi obsijani. Res lepo...

V novem letu 2010 Vam vsem želim veliko dobrega zraka in lepih razgledov!

Slika 1: na poti h Gospodični

Slika 2: pogled na vrhove v daljavi.

V živo je veliko lepše!

Vedeževanje je prevara in zanikanje lastnih moči!

Število vedeževalk in vedeževalcev, jasnovidk in sploh ljudi s posebnimi močmi narašča skupaj s krizo. Enako narašča število ljudi, ki si želijo doživeti nekakšno  razsvetljenje ali pa mislijo, da so ga že doživeli. Vedeževalske linije se krepijo. Razvijajo se tudi donosna podjetja z razvejanimi storitvami. Storitve, ki ponujajo človeku odrešitev, olajšanje, se množijo skupaj s številom nesrečnih in obubožanih ljudi. Logika ponudbe in povpraševanja deluje.

Podjetja za pomoč in lastni zaslužek poslujejo z veliko mero domišljije in po principu »nič ni nemogoče«:
- npr.: Pokliči 090, povej, kakšne težave te pestijo in pošljem ti poldragi kamen za tvoje tegobe,
- ali pa: Manifestirajte obilje z angeli in mojstrom st. Germainom,
- Angelske esence, narejene na željo angelov, vam prinesejo več svetlobe,
- Pošlji vprašanje in pošljem ti odgovor - a napiši svoje pravo ime. V njem se skriva tvoja vibracija,
- Z I-čingom odkrijte usodo!
- Poceni vedeževanje – natančni odgovori.

A se hecajo? Ja, sem tudi sama že poskusila. Me je premamilo. Odgovor seveda ni bil natančen, sploh ni bilo nič res, je pa koštalo! In še slab občutek!

Kako pa naj bo odgovor natančen? Kaj ni vse v nas samih? Zakaj bi šlogarca vedela o meni nekaj, kar jaz ne vem? Zanimivo je, da je vedno več takih oseb, k bi rade vedeževale in »pomagale«. Ene se čutijo nekako »poklicane«, preživele so določene travme in so sedaj »razsvetljene«, druge se pač nimajo kam dat, tretje morajo enostavno zaslužit. Zelo redke so tiste, ki imajo modrost in vedenje.

Veliko ljudi pa vsem zaupljivo izroča sebe, da bi jim pogledali v najbolj intimne dele – v njihove sanje! Pustijo, da drugi zanje ustvarjajo vizijo. Draga moja, ali bolj verjameš vedeževalki, ki misli, da "ve" (namesto tebe, za kar ji še plačuješ) ali pa bolj verjameš v svoje moči, še posebej  v moč svoje volje!?  

  
Foto napoved: danes bodo letele smeti, ko jih boš pometala, jutri boš že letela na metli. V tvoje življenje prihaja črni princ z zelenimi očmi, ki ti bo pomagal leteti. Vir: http://digitalgallery.nypl.org/nypldigital/id?1587804

Obleka naredi človeka

Vedno je prihajal čist in zlikan v službo. Sam za to ni imel zaslug. Njegova fizična urejenost je bila zgolj posledica dejstva, da je z ženo že leta živel v stanovanju z omejeno kvadraturo, kjer nikoli ni bilo prostora za ločeni garderobni omari. Njegove obleke so se tudi takrat, ko so mirovale, dotikale ženinih, se navzele njih vonja, zlikanosti in urejenosti. Zaznal je tudi razliko – ženine mehkejše linije in njegove brezkomrpromisno priostrene na rob.

Jemal je obleke iz omare z zanesljimi in širokimi kretnjami človeka, ki ve, kaj mu pripada. Nikoli pa ni oblek spravljal v omaro. Omejil se je na izvajanje enosmernega procesa jemanja oblek iz omare. Pri tem se je dobro in varno počutil. Jemanje oblek iz omare je bilo tisto, kar se je naučil, to je znal delati in pri tem je bil uspešen. Vrat garderobne omare ni za seboj nikoli zaprl.

Stanovanski kvadrati so se, tako kot garderobna omara pri zlaganju vanjo, pokorili ženini disciplini. Obvladovala in vzdrževala jih je v maniri čistosti in pospravljenosti. Že pred leti se je z lahkoto temu vdal. Resda ni bil popolni gospodar doma, a je zato živel udobno in brez naprezanja. No ja, v postelji se je potrudil in izpolnil svojo nalogo. Ženo si je redno poželel. Izkazoval ji je nežnosti in razkazoval svojo spolno slo, da je ječala in se zvijala skoraj kot na začetku. Sebi pa je zagotavljal nepretrgan tok dokazov svoje moškosti, na katero je bil tako ponosen! Večkrat na teden ji je dokazal, kako zgleden moški je. Zaslužila si je.

Bil je zadovoljen z življenjem. Prijetno stanovanje, v katerem je vedno dišalo po čistem in dobrem. Hčere in sinovi, ki jih je zaplodil, so študirali na uglednih fakultetah. Njegovi geni pač. Žena? Ženo je dobro izbral, službo je vedno imela, z odličnimi prihodki za udobno življenje, za redno avgustovsko Španijo in decembersko Avstrijo. Med študijem je bila najboljša v letniku. Diplomirala je z odliko in takrat so se potegovali zanjo. Lahko bi nadaljevala s kariero v tujini, a je ostala z njim. Spočela sta več hčera in sinov.

Vir: cc, by screenpunk - men shaking off evolution

Če nje ne bi bilo, bi sam lahko že večkrat končal na socialni. Včasih, zelo redko, ko ga je ravno napadla čudna tesnoba,  ga je prešinilo, kako tanka je meja med njegovo slavo in propadom. Ona nikoli ni dovolila, da bi se mu kaj zares hudega zgodilo. Občutek je že imel, prav pred kratkim, kot da drsi. Z zanesljivo roko ga je potegnila nazaj v ustaljeno življenje. Pred leti se je utapljal v dolgovih, a jih je poplačala. Tožba na sodišču mu je še lani grozila, da ga spravi ob ugled in denar. Ona mu je zagotovila uspešnega odvetnika. Kar je bilo, navsezadnje, edino prav, ker on je bil čist. Žena? Ima ga preprosto rada!

Danes po službi je bil še posebej zadovoljen. Sedel je na široko na kavču - casual, v udobnih, sveže opranih in zlikanih hlačah ter razpeti srajci na vratu. Vdihnil je vonj po svežem oblačilu, ki se je mešal z vonjem njegovega oprsja. MMM kako mu je zadišalo! Stisnil je ritnici skupaj in potegnil časopis čez nabreklo izboklino v mednožju. Spominl se je le za hip, kaj mu je počela za vrati dopoldneva. Ni želel misliti na tisto divje bitje nabreklih ustnic - ne tukaj, v bližini žene, v naročju doma.

Občutil je zadovoljstvo trenutka in svoj potencial. Kot vsak dan je bil tudi danes, že po ustaljeni rutini, obdan s časopisi, radiem, televizijo in internetom. Brskal je po kupu za novinarskimi objavami o sebi. Če je kakšno našel, jo je skrbno izrezal, tisto z interneta je spustil čez tiskalnik in potem dvakrat prebral. Tretjič jo bo naslednji dan, v službi. Dihal je globoko in sproščeno. Vse je bilo dobro. Napolnjen je bil z občutkom uspeha. Da, v življenju je uspel!

 »Tisto kar je zunaj, je težje spremeniti kot to, kar je znotraj.« (cit.: Paulo Coelho, Brida, I.G., 2000, str. 113)

Sijoče-jasno-enostavna – ORO, moja Origninal Rumena Oblekca

Še vidim tisto jasno sijočo in čistih linij rumeno oblekco, na papirni sestavljanki – v katero sem najraje oblačila svojo kartonasto punčko. Želela sem imeti natanko takšno malo rumeno oblekco. Neomadeževano sijoče rumeno oblekco. Ne vem če sem imela kdaj takšno, ne spomnim se. Pa bi jo. Pravzaprav dve. Eno čisto tako - Original Rumeno Oblekco (ORO, zlato v italijanščini), ORO oblekco – sijoče-rumeno-enostavno.

Zamisel za drugo je prišla v zadnjem času - ni več enostavna, je z dodatki nekaj oranžne barve na posameznih mestih, zlatim vezenjem in rdečimi detajli. V etno-vzhodnjaškem stilu.

Vir: Diya-Mirza Photos
Nekateri modni svetovalci priporočajo, da k rumenemu dodajate črno, a jaz se ob tem vedo spomnim na močerada in njegovo črno-rumeno svarilno kombinacijo (in takega sporočila ne bi želela pošiljati v okolico).

V realnosti sem pristala v svileno-zeleni in drevesno-rjavi kombinaciji z zeleno-bež čipkami. Zelo je lepa, sama po sebi, a se ne sveti na pravi način, se ne zlije popolnoma, ko jo oblečem, moram dodajat nakit, jaz pa bi jo rada tako, da bi jo nosila brez brez, samo jaz in oblekca in dovolj!

Saj ne vem zakaj mi je tista prva rumena ostala tako v spominu, ima to kakšen globlji, simbolni ali kakšen drug pomen? A je kaj povezano z zdravjem, kaj bi rekli terapevti, ki zdravijo z barvami...? S čim drugim?

Rumeno v kulturi: rumeno barvo vsebujejo znaki za nevarnost, rumena davidova zvezda, rumene strani oz. Yellow Pages, rumeni tisk, Yellow Cub... uhh...  Ter: za Kitajce predstavlja barvo vladarja. Taoistični menihi nosijo zlatorumeno barvo oblačil, budistični menihi pa oranžne. Rumene krizanteme so pogrebne rože pri Kitajcih, Japoncih in Korejcih. Rumene zvezde so dobile častno mesto na slovenski in evropski zastavi, saj rumena ponazarja tudi zlato, bogastvo in moč.

Rumena barva simbolizira Sonce. Je barva svetlobe in toplote. Spodbuja toplino, veselje, srečo, plahost. V poslu namiguje na uglašenost. Spada med najtežje gledane, zato je neprimerna za pisanje, toliko bolj pa za znake, ki opozarjajo na previdnost ali svarijo pred nečim. Rumena barva izstopa. Morda je zato povezana tudi z negativnimi pomeni: razdraženostjo, hinavščino, zahrbtnostjo.

Rumena, barva v znamenju dvojčic? 

Fizikalno je barva vtis, ki ga dobimo, "vidimo", povezana z valovno dolžino, določenim spektorm in čisto fizikalnimi lastnosmi. Tudi avro lahko zaznavamo v barvah - naše fizično telo ovijajo plasti raznih barv. Rumena barva v avri naj bi pomenila duhovnost, duh, intelekt. Žarače-rumena do zlato-rumena naj bi pomenila duhovno moč, usmerjanje misli z duhovno močjo. Safran rumena - zelo visoko spiritualnost, svetlo-rumena - obvladovanje mentalne moči in zelo močno aktivnost v možganih. (vir: www.mojreiki.com).

Rumena, rumeno-rdeča je tudi barva 3. čakre - Manipura (trebušna, popkovna). Njeno ime pomeni bleščeč dragulj. Leži na področju sončnega pleteža (pleksus solaris - živčni splet, ki izhaja iz srednjih delov hrbtnega mozga, za dlan nad popkom), ki je sedež naše notranje moči, center bioenergije, sprejema vse astralne energije, hrani prano. Mantra je RAM. Simbolna žival pa OVEN. Predstavljajo jo SONČNA SVETLOBA, RUMENO PŠENIČNO POLJE ter PLAMENEČ OGENJ. (vir: http://www.saisathyasai.com/chakras/chakras-3-solar-plexus-manipura-chakrum.html)

Če je čakra odprta občutimo svoj jaz, smo čustveni, lahko pogledamo vase, smo občutljivi, vztrajni in spontani. Če je zaprta smo čustveno hladni, obsedeni z močjo, brezobzirni in napadalni. Na motnjo kažejo razni telesni pojavi (težave v delovanju želodca, obolenja jeter, vranice, težave s prebavo, bolečine v ledvenem delu, sladkorna bolezen, povečana telesna teža, artritis, duševni pojavi kot so bes, razdraženost, strahovi, motnje spanja, pomanjkanje spoštovanja, motnje hranjenja in negotovost).

Za tiste, ki kot svojo najljubšo barvo izberejo rumeno, je navadno značilno:
~intelektualnost in znanstven duh
~umetniški talent in dejavnost
~želja po osvoboditvi in sreči
~upanje
~konflikt, ki se ga oseba želi rešiti
~težnja po popolnosti in napredku
~precenjevanje lastnih sposobnosti in sposobnosti okolja, zato so "rumeni tipi" pogosto polni neuresničljivih pričakovanj (Vir slednjega: s spletne strani gimvic.org)

Težko rečem, da je rumena moja edina in najljubša barva.  Je pa vsekakor barva, ki mi nekaj pomeni. Vsaj še ena barva mi je ostala kot spomin na nek dogodek (vijolična!), ki sam po sebi ni bil nič posebnega, pa nanj vseeno nisem pozabila. Pa konservativno modra barva dragega...in temno modra vesolja mojega prijatelja... moških nasploh, iskrivo modra mojega malega, zelena moje prijateljice... Zakaj pa nosimo toliko črnega? Mogoče kdaj drugič o teh drugih barvah. Kaj pa vaše  barve?

Sedaj se mi ta pesem zliva naravnost v srce... kar naprej bi jo lahko poslušala... to žalost, to nežnost, rahločutnost, to strast.

Pink Floyd: Poles Apart

>

A ni lepa.... res lepa... ta pesem...

Biti državni uradnik je poslanstvo, ki pomeni SLUŽENJE strankam.

ups... to pa ni vic 

Srečata se nekdanja sošolca in srednje šole in eden reče: "Kako si kaj? Kot mi je znano, si vedno hotel postati državni uradnik. In kaj delaš zdaj?" "Nič."
"Ali nisi dobil zaposlitve?"
"Seveda sem jo. Zdaj sem uradnik."

Si slišal, da so državni uradniki danes stavkali?
"Kako? Saj ne smejo."
"Pa so. Za pol ure so odložili časopise iz rok." 

Vir: jurko.net

Ste že dobili nove uniforme? je Janez vprašal prijatelja, sicer državnega uradnika.
"Kakšne uniforme?" se je začudil.
"Ja, slišal sem, da boste vsi državni uradniki dobili uniforme. Moški boste dobili spalne vreče, ženske pa blazine za pod glavo." 

Moje delo je tako stresno! je potožil državni uradnik svojemu prijatelju. "Komaj se konča odmor za jutranjo kavico, že moram iti na kosilo." 

 Slišal sem, da boste državni uradniki v pisarnah dobili nove mize, je rekel Mirko svojemu prijatelju uradniku.
"Kaj res? Kakšne pa?"
"Takšne z zračno blazino."

Ja, skoraj vsi vici so nekoliko resnični! Zato ni nemogoče, da zares naletiš na kakšnega takega, ki ni iz vica, a ki razmišlja in dela podobno, kot iz vica. Zaradi tistih, ki svoje delo opravljajo odlično, profesionalno in so prijazni, zaradi tistih, pa se lahko smejemo vicem. In doživetjem na uradih, ki so vedno lahko presenečenje...Vir: šale. 

Stran 1 od 2