eUssatka - Ušatkin b(r)log

Blog je javno mesto. To smo vedeli, ko smo se odločili svoje misli deliti tu gor. In vsi smo po malem ekshibicionisti, drugače bi lepo zapisovali v svoj zvežčič in to bi blo to. Nobenih kregarij in podtikanj in polaganj besed v usta in kaj vem kaj še. Ampak ljudje smo čudni. Včasih nam že samo to, da se nekdo strinja z nami, ali pa nas razume, pomeni toliko, da lahko na stvari pogledamo z drugega zornega kota. Al pa izmenjamo izkušnje. Se potolažimo. Vse okej, dokler se kje ne zatakne.

Seveda lahko vsak piše kar hoče, o čemer hoče in koliko hoče. Pač v okviru nekega bontona. S spoštovanjem do tistega, ki je pisal in tistih, ki so prišli povedat svoje mnenje. Kolikor je videti zadnje čase, je tega tu bolj malo. Nastal je nek gordijski vozel, ki ga nihče ne more/noče presekati. In ki je totalno zamoril vzdušje.

Moj volk

Šele, ko je ves čas z mano, se zavem, kako ga pogrešam. Kako mi manjka mahanje z repom, ko pridem domov. Kako mi manjkajo tiste milogledajoče rjave oči, ko delam kosilo.

Ker ne glede na to kako grozen je dan, vedno se lahko zakoplješ med tisto črno dlako in se pomiriš. Zadihaš v njegovem ritmu, pustiš, da ti poliže solze z obraza. In da skupaj mahata z repom, ko zunaj sije sonce. Ko gledaš kako se odziva, kako te razume, kako sledi s pogledom. Kako zna včasih prebrati misli. Kako je nor s tabo in ti z njim.

Ali pa trenutek kot zdajle. Ko sedim na kavču, z njegovo glavo skoraj na kolenih. Tako ob meni je, da čutim vsak dih. Mirno spi. Ve, da je varen. Kot vem jaz, da sem varna z njim. Neprecenljivo.

Vzamem rumenkota in grem na pot

Ne morem počakati toliko, da bi prišel iz tujine. Čeprav bi bil nekaj cenejši. Ko me prime, me pač ne spusti tako hitro. Prespim enkrat, dvakrat. Enak priokus ostane in to že pomeni, da lahko posvetim še malo pozornosti. Ker je najlepši ta del, ko tipaš, iščeš, raziskuješ. Zbiraš informacije, ideje, kombiniraš kako bi blo najboljše, dovolj poceni, da ne bankrotiraš, a še vedno dovolj dobro.

Odpovedala se bom morju letos. Za zdaj še ni krize, a zdaj tudi še ni trideset plus stopinj. Velik korak bo to zame. Velikvelik.

In ga prelistam, povoham strani, začutim avanturo. Vzamem rumenkota in grem na pot. Pozabim na čas, pozabim na vse, ko se sprehajam po prostranih pokrajinah, med majhnimi mesti, novimi ljudmi. Moj najboljši prijatelj postane, povsod gre z mano. Izkoristim vsako prosto minutko. In pobegnem. Vsakič znova me vonj in črke povlečejo vase. Rumenko pušča sledi, kot jih bova puščala midva tam.

Dan nadrkanih prodajalcev

Sem najprej pogledala na koledar, če je slučajno polna luna. Pa ni. V petek je bil mlaj, mogoče je to krivo. V knjigarni sred mesta se prodajalka pogovarja z eno drugo, povem kaj rabim, fukne na pult, reče ne bu, ne mu. Dam kartico, tapkam PIN, mi vrne slip. Tojeto. Nič hvala, nič nasmeha, nič. Sam totalno nadrkan attitude.

Par vrat naprej grem pogledat, če je res 70 % popusta. Seveda ni. Vseeno najdem ene luštne čeveljce. Traja celo večnost, da prinese pravega. Ni ravno kot ulit, rečem za manjšo številko. Obrača z očmi, prinese druge čevlje. Prve hoče pospravit, pa ji rečem naj še pusti. Spet zavija. V glavi se mi že rolajo scenariji iz ally mcbeal. Res me naredi totalno živčno, ko mi kje dajejo vedet, da sem odveč. Še posebej na mestih, kjer jim je v interesu, da pride čimveč ljudi. In kjer je pomembno, da so prijazni, ker so konec koncev njihove plače odvisne od tega. No, naj bi bile.

In še za piko na i, na otroškem oddelku spet ena, ki ji že na čelu piše, da ma poln kufer vsega.

Za vsak slučaj preverim pri sebi, če sem tečna. Nisem. Pol še pri sodelavki, če sama sebe slučajno ne prepoznam pravočasno. Nisem.

Same babe

Čeprav mi velikokrat zraste čez glavo vso to kokodakanje, pride kak dan, ko ugotoviš, da ima vse skupaj tud kak pozitiven efekt.

Preblisk dneva

Zdej moram sam še pljunit v roke (al v glavo al kam že) in sivim clicam povedat, da je konc zajebancije in da majo da migajo.

Še globoko vdihnem in zaprem oči in za trenutek malo vizualiziram, kako bo, ko bo konc.

Nostalgija do konca :)

Nostalgična sem danes. Se nadaljuje še od včeraj, ko sva med vožnjo po avtocesti prehitela en star avto, ki smo ga včasih imeli. In je prinesel cel kup spominov. Tud na en drug avto, ki smo ga kupili pred tem. V Zagreb smo šli po njega, seveda vsi štirje. Z vlakom, ki je bil že sam po sebi doživetje in potem še s taksijem iz postaje do trgovine. Voziti se s taksijem, v tistih časih (nekje okrog leta 85) je bilo znanstvena fantastika. Taksije smo videli samo v filmih na tv. Tak črn mercedes je bil, gromozanski avto. In spomnim se občutka, ko smo sedli vanj. Fotrič spredaj, mami in midve pa zadaj. Ultra nobl je blo. In valda smo šli potem z novim bleščečim avtom na testno vožnjo. Vseh pet, še babica. V sosednjo vas smo šli po kumarce za vlaganje, haha. Hecno, kako so mi neke čisto brezvezne stvari ostale v spominu.

Al pa walkman recimo. Totalna revolucija. Se še spomnite tistih »ceglov« gromozanskih ? Teta mi ga je prinesla iz Nemčije, rdeč je bil, na kaseto in tri knofe. Stop, play in previjanje naprej. Če si hotel isto pesem poslušat še enkrat, je blo treba obrniti kaseto, malo naprej prevrteti in potem spet obrniti kaseto :D Kje so tisti časi …

Med brskanjem za sliko walkmana sem naletela še na eno stvar, ki bi tud skor pasala pod nedoumljivo. Peskane kavbojke. Fak, kje smo meli pamet ? No, model je bil mogoč mal manj balončkast, ampak barva ustreza v nulo

Vsemogočni

Bruce Allmighty je bil zadnjič po tv. Ni nek presežek od filma, mi je dal pa vseeno malo misliti. Biti bog. Pa ni bistvo toliko v tem, da si bog kot tak, kot v neomejeni moči, ki jo taka funkcija nudi. Ker bog je vsemogočen. Lahko naredi karkoli. Karkoli mu pade na pamet. Zelo verjetno ni vsak sposoben nositi takega bremena in zelo verjetno bi vsak najprej poskrbel za svojo rit. Jebat ga, taki smo. Kot je rekel Bruce, par malenkosti zase sem poštimal, potem ko si je omislil nek mega hud avto in službo, ki si jo je že dolgo želel.

Moja prva misel je bila namenjena fotriču. In posledično mami. Če vzamem, da stvari za nazaj ne bi mogla spreminjati, mi ostane sedanjost. In prva misel je potem, da si želim, da je mati spet srečna. V pravem pomenu besede in v celoti. In recimo, da ji kot "allmighty" priskrbim neko novo vezo. Ker bi jo to, skozi moje oči, recimo, naredilo srečno. Ni pa nujno, da je to res. Mogoče si ona predstavlja srečo čisto drugače in bi ji bila nova situacija bolj v breme kot užitek. Ampak, če si kot bog res allmighty in vse veš in vse razumeš, potem bi morala vedeti tudi to. Al ne? In poslati tisto, kar jo osrečuje.

Čeprav, v resnici že zdaj to počnem. Al pa vsaj poskušam početi. In mi sploh ni treba biti bog.

Bi si pa odpisala kak kredit recimo ;) Tega si trenutno ne morem. In malo bi si okrepila trr

. Taki smo, jebat ga. In malo realokacije bi naredila. Kot nek bogovski robin hud. Ker je vsega na svetu dovolj. Od hrane do dnarja in vsega ostalega. Samo razdeljeno je malo ponesrečeno. Če bi se samo tisto, ki se nekje meče stran (še čisto uporabno) nekak spravilo do tistih, ki rabijo, bi bil problem rešen. Vsaj eden. Pa še brez kredita bi bla :)

Minuto čez dvanajst

... na radiu je sveta noč (res, brez heca), prvi šampanjec je počil malo prej.

Zunaj je mirno, praktično nikjer nikogar ni. Čez dvanajst ur bo ravno obratno. Pokalo in grmelo bo z vseh strani, izrekale se bodo želje, take in drugačne, tudi od takih ljudi, ki bi ti prvega januarja mirno zarili nož v hrbet. Kaj pa moje želje? Zase si želim ... hm ... kakšno leto, res? Pravijo, da je najboljše brez pričakovanj, pa kljub temu. Želim si, da me obkrožajo ljudje s katerimi se dobro počutim. Da se balonček zaceli. Da me pride še kdaj pogledat, se me dotaknit. Pa kakorkoli že. Želim si osvojiti kaj neznanega, dokončati začeto. Ne nujno vse v desetki in ne nujno v takem vrstnem redu.

Še en kul

Okej, še en zapis danes. Ker mam glih cajt in sem pis(a)no razpoložena. In da si malo dvignem povprečje, letošnje decembersko je prav mizerno.

Sprehod po mestu prejle je prinesel par zanimivih drobtinic. Najboljša kava ever je v tinimini kavarni na Čopovi. Mega doza za solidno ceno. Fantastičen okus. In to go seveda. V pol ure malce se kaj več ne da stisnt. V Mulerju je še vedno gužva za popizdit, zmanjkalo jim je mojega najljubšega gela za tuširanje, zato sem še tisti lak, ki mi je nekje vmes padel v košarco (kar skočil je not, pizdek mali) dala nazaj in šla prazna ven. Se ni zgodilo že celo večnost. Velik je turistov, presenetljivo. Vreme je sicer čisto brez veze, (ker siva res ni barva)ampak okej, na to nimamo vpliva. V Transporteju je 30 in več procentov popusta, če koga zanima. Mene je, sem si šla not malo nafilat ego in tud tu prazna ven. Sicer težko, a vendar.

Pol tinimini ostanka božičnice (neostanek je šel za decembrski obrok kredita, jebat ga) sem spušila v L'Occitane, se je splačalo. Aaaa, kako mi bodo dišali lasjeeee :))) Druga polovička je zaenkrat še na varnem.

Pa bo kul.

Namesto v topli postelji, kot večina ljudi te dni, sedim za mizo in buljim v ekran. Razmišljam kaj bi veliko raje počela, čeprav vse skupaj ne pomaga nič. Še te dva dni je treba oddelat, potem se grem spet malo zenovstva čez vikend. Nimam ravno nekega prazničnega filinga.

Mam pa en kup decemberskih drobtinic, ki vsaka posebej niso za blog, vse skupaj pa mogoče so.

Ena takih je prejšnji četrtek, ko sem se z balkancem (vlakom beograd - munchen) pripeljala domov. Uradni jezik je srbski/hrvaški/bosanski/nekajvmes, vagoni so stari ko biblija, škripajoči in smrdijo po čudni mešanici čikov in švica. Balkanc ma tud vagon restavracijo in kelnarja, ki nosi na pladnju kafu. In potem pridemo na našo socialistično postajo in pred še bolj socialističnem bifejem sedi skupina balkancev (nič slabšalno, samo ne vem kaj točno so bili) in en ima harmoniko in pojejo. Tole. Uvek si mi draga bila, domovino moja mila, Jugoslavijo, Jugoslavijo. Aaaah, kako nostalgično. Moram uresničiti enkrat to ex-yugo turo, ki se mi mota po glavi že kako leto ali dve. Mogoče bo pa dva deset ravno pravo leto za kaj takega.

Tale devetka je kar odletela. Nič posebnega ni bila, čeprav, ko pogledam nazaj, najdem ogromno lepih trenutkov in le tu in tam kakega bolj neprijetnega. Med najprijetnejše čisto zagotovo spada grški road trip. Pa cele salve smeha z nbes, pa tomtom kartica na nek nadrkano tečen dan. Pa mahanje z repom, ko te nekaj časa ni. Morje. Prva obletnica. Za desetko mam načrte. Ne bom rekla novoletne sklepe, ker so ti itak samo sami sebi namen. Upam, da se zaključi, kar se ima za zaključiti in da se kaj novega začne. Pa bo kul :)

Ko zadiši po lepilu

Takole je izgledalo na začetku, ko sem iz omare prinesla lepilo, škarje, barve, bleščice ...

Začela sem pozno, šele zvečer. Prva je bila, kot vedno, malo nerodna, potem sem kar naenkrat izgubila občutek za čas. Letos sem minimalistka. Res minimalistka. Mogoče sem tudi zato tako hitro končala.

In ko sem v nedeljo zjutraj vse spravljala nazaj v škatlo, mi je bilo žal, da je že konec, in da bodo svinčniki, barve, bleščice in pisani papirji spet eno leto čakali, da pridejo v prvi plan.

Ko bom velika, bom več ustvarjala. Na lestvici sproščujočega početja, je tole zame absolutno na prvem mestu. Kljub temu, da se mi solzijo oči in sem zadeta od lepila :)

Naredila sem jih več, kot jih bom rabila, kot ponavadi. Ampak nekaj jih itak mora ostati za seme. In da se drugo leto spomnim, kaj sem prejšnje počela. Ponavljanje ne paše v moj kontekst. Zdaj mi je ostalo samo še, da napišem voščila in ne pozabim oddati na pošto.

Zvonik, ki je videti kot raketa

Nepoboljšljiva sem. Spet zadnjo minuto počnem stvari. Mečkala sem tako dolgo, da so prodali mojo idejo. Pardon, razprodali. In tako si moram zdaj, pet pred dvanajsto, narediti cel nov koncept. Tipično zame. Baje sem pod pritiskom dobra, a si res ne želim več preizkušati tega.

Jedilnik mam. Glavna jed je sicer še predmet debate, ampak tu gre bolj za eno ali drugo, znotraj iste kategorije. Nikita čaka, led sem naredila. Še drevešček in bo vse pripravljeno. Veselim se kot mali otrok.

Letos smo izbrisali darila. Ne vem še čisto, če mi je prav ali ne. Čeprav je res, ni bistvo v darilih, torej mora tudi brez njih biti enako lepo. Pa tu ne gre za prejemanje. Jaz sem pač taka, da rada dajem. Bo pa nekaj posebnega letos in mogoče lahko temu rečem darilo za obe. Ker ... iskrice sem videla v očeh. V očeh, kjer jih že dolgo dolgo ni bilo. Neprecenljivo.

Sneeeeeg bo. V ponedeljek. Si želim, da ostane do konca leta. Želim si še en dan kake take zimske pravljice. Pa kak dan, ko si doma, na toplem, s šalco čaja in stanovanje diši po cimetu in gledaš kako padajo snežinke. Nič inventure ne delam letos, nič novoletnih sklepov. Itak se nikol ne realizirajo. In zakaj bi sploh rabil nek datum za nekaj začet. Zdaj je prava beseda.

Pasji dilerji

Berem cajtng zjutraj. Na prvi strani modelka, ki je kupila bolanega kužka (seveda ni vedela, da je bolan). Brez računa. Pri znanem celjskem dilerju. Potem zvečer gledam še Preverjeno. Ista zgodba. In še dve drugi. Že par let nazaj več prijav na inšpektorat. Zaradi nehumanega ravnanja z živalmi med drugim. Seveda mu ne morejo nič. Nihče. Uradno.

Lako pa eni drugi gospe, ki posvoji kdaj kako mucko iz ulice. Njej pa lahko. Njej napišejo kazen, občini, ki bi sicer morala poskrbeti za te živali, pa ne. Ker ni pravna oseba. Aaaaa, če me kaj razpizdi, je to neka bedasta birokracija, ko vsi samo iščejo izgovore in luknje, da jim česa ne bi blo treba.

In če temu celjanu kao nihče ne more nič, ljudje mu lahko. Če nihče ne bi šel v njegovo trgovino in nihče kupil od njega živali ... ne bo mel več kaj počet. In to je to. As simple as that. Ker res ne razumem, kako sploh še kdo kupi kaj pri njemu. Saj se menda prepričaš preden daš nekaj sto evrov za psa. In gugl najde pod geslo matoša dovolj informacij, da bi vsakega normalnega človeka odvrnilo od nakupa. In če pes stane jurja in ti ga nekdo ponuja po tristo in brez računa, je menda nekaj čudnega v tem. Greš vsaj preverit.

Sicer pa mislim, da bi blo treba take matoše vtaknt v boks velikosti meter krat meter, jim dat vodo enkrat na tedn in mogoče kaj hrane, če bodo pridni (napisano v afektu, v resnici ne vem kaj bi bila dovolj velika kazen za take izmečke).

[fotosešn-ček] Prižgimo luči

... je rekel Zoki. Pa smo jih. Skupaj smo odštevali, kot eno tako predčasno mini novo leto je blo. Z enako gužve, enakim vonjem po naši nacionalni hrani (beri čevapčičih) in kuhanem vinu

Sonce in dež in mavrica. Tokrat sonce.

Čakam sonce, da se prikaže iz te megle. A ni hecno, kako smo odvisni od te rumeno oranžne gmote. Koliko ene energije več imamo, če je pogled skozi okno rumen, namesto siv. Pokrajine so čisto drugačne, še neumorno ponavljanje novic okrog gripe vsako polno uro je manj naporno.

Še najboljše od vsega je potepanje na kak tak dan. Kot je bil enkrat v začetku novembra. Sonca za izvoz, pa midva in cesta. In ovinki in občasna ustavljanja kar nekje, ker je zgledalo zanimivo.

In je blo res. Vsakič. In predvsem drugače, ležerno. Nobenemu se nikamor ne mudi. Čisto nasprotje vedno hitečega vsakdana.

Danes spet razmišljam o željah in možnostih. Poskušam biti realna, a mi ne uspeva najbolje, ker sem totalni in nepoboljšljivi idealist. Tudi zato najbrž, ker sem velikokrat kar dobro prišla skoz ravno na tak način, nisem pa stoprocentna, da mi bo tudi tokrat uspelo.

Vrnila sva se na kraj zločina. Tja, kjer sva pred dobrima dvema letoma na prvi poletni dan čakala sončni zahod. Prijetno je priti še enkrat na nek kraj, ki je že prvič vzbudil čudovite občutke. Ko so ulice poznane, a vseeno ostaja še toliko neznanega, kamor lahko pomoliš svoj nos.

In zvečer, ko se se sonce spusti, ko zaključiš dan s kozarcem Chiantija, ko se zbašeš v objem, si rečeš, da je lepo živeti. Čeprav je življenje jeba in nam kar naprej pošilja izzive. Ali pa prav zato.

Začetek neke poti

Listi so šumeli pod nogami, ko smo šli skozi gozd, veter je božal trave, sonce je sijalo. Pregledali smo vse, skoraj do najmanjše podrobnosti. Slike na steni, krušna peč, obleke v spalnici. Kot da se sprehajamo skozi neka tuja življenja. Poročna slika nad posteljo, slike otrok, vnukov, vojaško priznanje. Skoraj vidim starejšo ženičko, kako stoji ob štedilniku. Sprašujem se, kak vtis bi pustila, če bi bile stene prazne.

Bi lahko iz tega naredila dom, se mi je motalo po glavi, ko smo se sprehajali iz prostora v prostor. Če pustimo ob strani dnar, bi jo lahko sprejela kot najino? Te stare zidove, lesena tla, majhna okna. Morala bi me nagovoriti, že prvič, ko sem stopila vanjo. Morala bi začutiti njeno šepetanje, slišati, kako me vabi v svoj objem. Pa nisem. Vsaj ne tako na glas, da bi me prepričalo. Sem pa videla mačke kako se preganjajo okrog in psa, ki mirno spi na verandi.

Vem, bilo bi utopično razmišljati, da bo že prva prava. Ampak sem zadovoljna vseeno. Prvi korak je. In zdaj že malo bolje vem, kaj hočem in česa absolutno ne. Nikamor se ne mudi, ko bo prišla prava, bova vedela.

Brez rdeče niti

Kake tri dni že odpiram novo sporočilo. Odprem, napišem stavek ali dva, zaprem. Brez shranjevanja. Čeprav je glava polna misli. Zjutraj sem prebrala kolumno od flege. Ponavadi je ne, tokrat me je pritegnila beseda dnevnik v naslovu. In se strinjam z njo. Ko je v glavi totalni kaos, pozavest pa zahteva red, takrat je potreba po pisanju največja.

December je skoraj že tu. Letos spet diši po cimetu in pomarančah. Nabavila sem material za voščilnice, zdaj moram samo še čas najti, da jih naredim. Prve bodo najbrž že ta vikend. Letos sem se obnašala zelo varčno in sem kupila res samo (skoraj) najnujnejše. Še vedno dražje sicer, kot če bi kupila recimo že narejene, ampak tega si ne pustim vzeti, pa recesija in nebožičnica gor ali dol.

Antichrist. Prijetno je presenetil, glede na to, da ga je kar nekaj ljudi označilo za dolgočasnega, bednega, brezveze ... Drugačen je definitivno. Ampak kvalitetno drugačen. Fantastično posnet. In pokaže temno stran človeške duše, ki se lahko skriva v vsakem od nas. Mogoče je pa samo prišel ob pravem času in bi v kakem drugem obdobju tudi jaz bila med tistimi, ki so ga raztrgali. Charlote Gainsbourg je dobila zlato palmo za glavno žensko vlogo. Povsem zasluženo.

Črviček za drugo leto raste. Lokacija sicer še ni čisto določena, nikamor me ne vleče tako zelo, da bi temu podredila vse. Uživam, ko misli skačejo od hladnega do tropskega in nazaj na skoraj že polarno. Dovolj posebno mora biti, da ne bo vsakdanje, to je glavno.

Prizor se je potuhnil. Predvidevam vsaj, da še ni čisto izginil in bo še kaj prišel naokrog. Zaenkrat pa miruje in to mi je všeč. In zanimivo, šel je, ko sem dala ven. Kot da je rabil dnevno svetlobo, da gre. Morda je to tisto, kar moram narediti. Dati dovolj pozornosti, da potem izginejo. In čas. In naučiti se moram, da stvari, ki jih doživljajo drugi, ni treba doživljati tudi meni. Preveč tega se projicira name. Včasih smo ljudje pač samo ljudje.

Vsakič znova sem hvaležna, da imam ob sebi človeka, ki zna v točno pravem trenutku povedati točno pravo reč. Ne nujno tisto, ki si jo želim slišati, včasih pa tudi. Neprecenljivo.

Časovna banka

Se sliši čudno? Meni se je tudi zdelo tako. Ampak princip se mi zdi res dober. Časovna banka je specifičen način prostovoljstva in povezovanja ljudi. Izenačuje uro dela, ne glede na to kaj to delo je. Ura zobozdravnika je enaka uri kidanja snega. Ura inštrukcij nemščine je enaka uri varovanja otrok. Ali uri peke piškotov. Ali friziranja.

V tujini ni to nič novega, v Ameriki in Angliji take banke uspešno delujejo že kar lep čas. Zdaj pa se je pod mentorstvom nekdanjega poslanca dr. Slavka Gabra zbrala skupina študentov, ki bo poskusila časovno banko ustanoviti tudi pri nas. Čas je ravno pravi. Brezposelnih je vse več, takih ki imajo neko znanje (ne nujno neko formalno izobrazbo) in ne morejo z njim praktično nič, je tudi vsak dan več. S 400 ali 500 evri plače na mesec si človek res ne more privoščiti veliko. Lahko pa kaka babica ponudi uro štrikanja recimo, in v zameno dobi uro štihanja vrta. In bosta zadovoljna oba. Ali pa namesto oderuškega zneska pri frizerju novo frizuro plačaš tako, da mu sprehajaš psa. Ali spečeš piškote. Všeč mi je princip, res.

Sem se registrirala. Preko njihove spletne strani, naslednji korak je osebni obisk v času uradnih ur, kamor nesem še svojo fotko in povem kaj ponujam. In izmenjava se lahko začne. Res me zanima kako bo tole šlo. V vsakem primeru zna bit zanimiva izkušnja.

Sonce in dež in mavrica I.

Dolgo me ni blo tu. Dovolj dolgo, da sem začela pogrešati in so besede začele tiščati. Odklop je koristil, tako in drugače. Ampak je fajn priti domov. Na domače, toplo, prijetno. Poznano. Če je še tako čar v odkrivanju neznanega, je vedno tudi čar v vračanju.

Spremljal me je tisti prizor. Še vedno me in ne morem se ga znebiti in ne gre stran. In bolj kot si dopovedujem, da je to pač del vsega, bolj me bega. Vedno en in isti. Sprašujem se, kaj mi hoče povedati. In ali ga sama vlečem v svoje življenje. In če ja, zakaj to počnem? In kdaj bo mimo? Kdaj se bom spomnila česa drugega?

Ob pravem trenutku je prišlo tole. Da smo se zavedali, da ne moreš vedno biti tam. Da je prav, da kdaj tudi nisi in da se svet ravno tako vrti, samo zdi se malo počasneje včasih. Rastem, tudi na tak način.

Testirala sva se. Potrpežljivost. Avanturističnost. Ugotovila, da sva še vedno v veliki meri ziheraša. On še bolj. Čeprav nobenemu več ni blo smešno, ko sva obstala sredi nekega mesta, brez najmanjše ideje kje je parkiran avto. Oba. In brez zemljevida in brez kioskov in nasploh brez veliko ljudi. Predvsem pa z veliko vode v čevljih (še posebej jaz). Ah ja, veliko lažje je, če sije sonce. In ti ne teče za vrat.

Dobila sem navdih za kuhanje. Jaz. Tam. Kdo bi si mislil. Čeprav je logično. Očitno je en zmaj spal v meni in se je prebudil v deželi, kjer so znani po res dobro hrani. In tako preprosto je vse skupaj. Malo zelenjave in seveda olivno olje. Pa je. In je blo res. Včasih že prav pregrešno dobro.

Razmišljala sem o ostati za vedno. Tu ali pač kjerkoli. Ni dovolj močno, da bi iz tega nastalo kaj več. Očitno ni. Ali pa mogoče zaenkrat ni, kdo bi vedel. Spremembe morajo biti, ampak si jih želim doma. Morda se celo kaj premakne prav kmalu, čeprav bo treba poguma, veliko poguma. In več jajc kot jih trenutno premoreva.

Nekaj posebnega je bilo tokrat, res. Me je navduševalo vsakič znova in mi dalo polno nekih idej in časa za razmišljanje. Kot da je med tistimi cipresami nekaj magičnega. Nekaj pomirjujočega. Nekaj, ki vleče nase dobre stvari, in zna dati pravo mesto pravim mislim. Še se vrnem, brez dvoma. V tretji letni čas.

Ušatkin b(r)log

Hujše kot v šoli...