Prosim za malo pomoči. Na povezavi http://www.sportaj.net/index.php?id=3 s klikom napovej prvaka svetovnega nogometnega prvenstva in s tem omogoči skupini otrok s posebnimi potrebami nepozabno izkušnjo, 14-dnevno jadranje. Za vsak tvoj klik bo TRIGLAV, Zdravstvena zavarovalnica donirala en evro za uresničitev tega projekta.
Ok, ker za moje ustvarjanje res rabim nov fotič, bi blo ful fajn in lepo od vseh vas, ki tukaj berete moje, hm.... moje "bedarije", če si vzamete še trenutek in skočite na tole povezavo in oddate svoj glas :) Hvala vam !!!
...in tako sem se nekegapopoldneva, ko sem bila ujeta med štirimi stenami (zaradi bolezni) odločila da se spravim malo risati...pa sploh nisem nikoli risala, razen v osnovni šoli ko sem bila prisiljena...ugotovila da me risanje pomirja ravno v taki meri kot pisanje poezije :) zdaj imam dve strasti...kdo ve, mogoče začnem ko bom naslednjič bolana še kiparit ;)
Zadnje mesece se veliko ukvarjam s prostovoljnim delom pri društvu Izvir. Pa ne samo zaradi tega ker izpopolnjujem samo sebe, temveč vem da nekaterim posameznikom malenkosti pomenijo ogromno.
Društvo Izvir je neprofitna, prostovoljna in dobrodelna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1997, z namenom preventivnega in svetovalnega dela z otroki, mladostniki in pa tudi z odraslimi osebami, ki se znajdejo v kriznih situacijah.
Skozi vso leto se izvajajo različne delavnice, ena izmed teh pa je poletni tabor za otroke in mladostnike.
Kakor leta do zdaj
je društvo Izvir tudi letošnje poletje organiziralo poletni tabor za otroke in
mladostnike do osemnajstega leta. Že desetič zapored se je izvajal v kampu
Katra v Vinici ob reki Kolpi. Tabor je potekal od 12. do 17 julija. Pričel se
je s prihodom otrok in njihovih staršev.Otroci so se takoj ob prihodu lotili krajše igre, ki smo jo poimenovali
ledolomilec. Namen igre je bil povezati otroke med seboj že na začetku. Eden
izmed namenov tabora je sklepanje novih ali utrjevanje že obstoječih
prijateljskih vezi. Letošnjega tabora se je udeležilo trideset otrok. Starši so
jim pomagali postaviti šotore, nato pa so jih prepustili v varne roke
štirinajstih mentorjev in medicinske sestre Nike, ki je bila z nami da je oskrbela
manjše praske.
Dneve smo
preživljali ob raznovrstnih aktivnostih in delavnicah. Otrokom smo poskušali
vzbuditi ustvarjalnost z risanjem na steklo in ogledala, slikanjem na majice in
oblikovanjem Das mase. Zagotovo pa se je otrokom, kakor tudi mentorjem najbolj
vtisnil v spomin body painting.Izvedli
smo tudi turnir v odbojki in v boju med dvema ognjema. Po vsakodnevnem kopanju
v Kolpi in spuščanju s kanuji, ki je potekalo pod budnim očesom reševalca iz
vode, so sledile igre brez meja. Tekmovalce smo ocenjevali s točkami,
najuspešnejše pa po zadnji igri, ki smo jo poimenovali Proga Preživetja, katere
cilj je bil skok v blatno jamo, pa smo tudi nagradili. A nismo ocenjevali samo
agilnosti , temveč tudi pridnost udeležencev in pospravljanje šotorov. Večere
so nam krajšale različne strateške igre, ki so potekale v večjih skupinah.
Imeli smo tudi kino na prostem. Zadnji večer nas je obiskal animator in
zavrteli smo se po plesišču, ki je bilo pod zvezdnatim nebom. Zjutraj je
sledilo krajše kopanje, pospravljanje tabora in za konec še podelitev priznanj
in nagrad najboljšim, ter skupinsko slikanje v majicah z logotipom društva
Izvir, ki jo je dobil vsak udeleženec.
Tabor Vinica 2009
je bil zelo uspešen, saj je vsak našel nekaj zase. Mi že komaj čakamo tabor
2010! Vabljeni stari in novi udeleženci! Se vidimo drugo leto! (Hm… kdo ve,
mogoče pa že na kakšnem zimskem taboru :))
Poletni tabor ne bi bil izvedljiv brez energičnih prostovoljcev!
Večerni zbor ob tabornem ognju in nočni kino na prostem :)
Ni bil čar ostati suh, ampak biti čimbolj moker :)
Igre brez meja... ko je bilo potrebno skočiti v blatno jamo meja res nismo poznali :)
Še gasilska za nasvidenje, ko so se nam nekaterim ob slovesu orosile oči :)
Misli, ki še vedno blodijo. Skrb, ta ki mi ne da spati. Upanje, edino ki me ohranja. To je vse kar je ostalo, le ljubezen. Edino kar je samo moje. Vsega ne dojemam, kakor dojemam. Borim se zase, samo zase. Ne omedlevam več. Zapiram se kot školjka, še sama se ne razvozlam, Vse je postalo uganka, le ljubezen je še pristna.
Moja tišina ne pomeni , da sem že odšla. Moja tišina ne pomeni, da sem mrtva. Moja tišina ne pomeni, da sem ostala brez besed. Moja tišina ne pomeni, da lahko počneš kar želiš. Moja tišina ne pomeni, da me ne boli. Moja tišina ni brezskrbnost. Moja tišina ni spokojnost. Moja tišina ni svoboda. Moja tišina ni veselje. Je hrepenenje, je želja, po tvojem razumevanju, brez besed, v tišini.
Raje sem divja reka, kot mirno jezero. Raje sem mogočno drevo, kot cvetoča roža. Raje sem toplo sonce, kot polna luna. Raje sem vroče poletje, kot pusta zima. Raje sem mokra dežna kaplja, kot hladna snežinka. Raje sem nočni metulj, kot pisana gosenica. Raje sem peneč morski val kot največji slap. Raje sem močan veter, kot puhast oblak. Nikoli pa ne bi hotela biti kdo drug kot jaz.
Ližem sol s tvojih ran, z lasmi gladim brazgotine tvoje duše. Vlečem te nase, v omamo odvisnosti. Zasvojen z mano, ko me ni izgubljaš sapo. V tvojem srcu tli. Vsak moj odhod spravlja te v večjo krizo. Kratki stiki te vežejo name, prodal bi sebe za trenutek omame. Z mano. Trgaš samega sebe, zanikaš svoj obstoj, veš da me nikoli ne boš imel. Še vedno čakaš na svojo naslednjo dozo. Name.
Igram se s težnostjo, skačem visoko v zrak. Tok uničuje, gladek vonj kože. Slike v objektivu misli zrejo vame. Edini dokaz mojega obstoja, briše dereča voda. Tega z besedami ne poveš, še misli ne izrazijo. Med spanjem me odnaša, tok mogočne reke, ki poplavlja in me vsake toliko, pusti na svojih bregovih
ekstaticno bežeči oblaki na nebu iščejo svojo pot. Razkrivajo skrivnostno, bledo in neznano neobvladljivo tančico. Nihče ne more obvladati neba. Ločnica med resničnostjo in sanjami. Uganka besed, čarobnih oblik. Nebesna telesa v gibanju.
Ne slišiš zvoka ptic v letu, ne čutiš toplih žarkov sonca, na koži. Pozabil si, kako je čutiti veter, objemajoč telo. Pozabil si, kako je čutiti dežne kaplje, božajoče tvoje misli.
Pozabljaš dotike mojih ustnic, pozabljaš zven mojega glasu. Pozabljaš, da bi jaz lahko bila tista, ptica s teboj v letu. Sončni žarek in veter, ki bi grel in božal tvojo kožo.
Ptica, ki bi ti zjutraj prepevala budnice v temni noči uspavanke. Ptica, ki bi te skrivala, pod svojimi krili.
Pozabil si leteti… Jaz pa se bom naučila, te vreči iz gnezda…
Ura je, hm…pozna, zgodnja (5:43), men pa sploh še ni uspelo zatisniti očes…noro…tako hecno se počutim, vlak nabit mojih misli, pa še kar z neznosno hitrostjo beži mimo mene. V glavi pa vprašanja:Zakaj? Kaj ? Koliko? Kdaj? Sploh kdaj ?
Ironično je, da točno vem kaj me muči in zaradi česa ne morem spat, pa mi ne pride na misel da bi to povedala naglas… lahko vprašaš ?? TI…
…se počutim prav neumno. Tisti občutek neprespanosti, ko se ne moreš skoncentrirati na nič, ko ti tipke na tipkovnici bežijo v vse smeri in ti je v edino uteho pes, ki zavit v tvojo odejo spi pri tvojih nogah. Ugotoviš da je tudi on nemiren, kot cel svet ki leži na tvojih pljučih in ti otežuje dihanje. Ob takih trenutkih bi rada pobegnila, daleč…pa se spomnim česa vse nočem pustiti za sabo… rdečega cvetja…pisanih barv…navajenosti na »nespanje« in hrepenenja.po tebi
Pa se znova najdem, ko štejem ovce v obliki nalepk na zidu, čeprav sta samo dve, jih štejem vedno znova in znova… dve sta… ti in jaz. Ko se iščem tukaj se najdem, ko sežem z rokov mojo bližino, pa te ni tu. In čakam… pa še kar naprej čakam…dočakam? In ko dobro pogledam ovčki, vidim da sta ločeni z modrim smejočim se oblakom.
Ne maram oblaka. Ga lahko odlepiš?
In misli še kar bežijo, jih ujamem, za rep, pa se potem izmuznejo.
Jaz pa čakam da oblak odide in da na ovčki posije sonček.
Vonj razredčila,
namenjen da izbriše sliko,
slika sem jaz.
Podoba bledi sama po sebi.
Izginjam v neskončnost,
tam kjer ničesar več ni.
Kjer se barve zlivajo skupaj,
je vse enobarvno,
umetnine pa so plod življenja.
Obstajaš, dokler ne pride nekdo,
se spotakne in te polije.
Tihi kriki njenega glasu
se odbijajo od sten
brez da bi zadeli vrata
in odšli.
Živi.
Šepet njene stiske,
jo togo drži za vrat,
toliko da se zaveda,
da je tam.
Živi.
Ureznine njene preteklost,
se znova odpirajo
in zapirajo.
Živi.
Kanček upanja
se svetlika v njenih očeh.
Vsak dan bije.
Živi.
tiho poskuša zbežati okovi jo držijo na mestu tistem kjer ne ve kaj čuti umira v bolečini srca išče mesto svojega obstoja čaka rekla je da bo počakala navkljub vsemu slane mrzle kaplje polzijo po njenem licu slane tople kaplje grejejo njen obup čaka da pride on jih obriše
UMIRAŠ Lahen dotik peruti, Krik tvojega srca, veje drevesa, ki se razprostirajo do neba. Utrip kazalca na uri, sonce v kaminu ogenj kuri. Takrat poskušaš poleteti, jaz se trudim umreti. Brez kančka otožnosti, nebo besni, Iščejo te tam kjer te spet ni. Ti pa tu, meni vlivaš življenje, da me prikrajšaš za trpljenje. Čas bi že bil, da mi uideš, v naročje več ne prideš. Tu umiraš.
Dragi moj blog, vem, nate se obračam večinoma samo takrat ko me kaj mori…ko več ne vem kam naj se zatečem. Ko me skrbi razjedajo od znotraj navzven. Ko v meni kriči! Aaaaaaaaaaaa
Jutri me spet čaka obisk pri kirurgu, da mi povejo ali je zadeva v glavi spet nazaj… hm… za trenutek mi je popolnoma vseeno kaj mi rečejo, samo naj nekaj naredijo da se moji glavoboli nehajo.
Že dolgo nisem pisala… nisem našla energije, da bi spravila besede na papir…po pravici povedano mi je tud zdaj muka pisati, želim si kr da bi mi misli sama poskakale v računalnik ali v zvezek, pa žal ne gre… vse tlačim v sebi in mislim da me to zelo mori. Zadnje dni sem cela zamorjena, verjetno ima tudi s tem kaj matura (rezultate izvem v petek, mislim da bojo ok). Komaj zaspim, zdaj se več dni zapored zbujam iz nočnih mor, pa naj bo to nočni spanec ali popoldanski dremež. Ne da se ravno spomnim sanj, samo kak odtenek. Vem samo da me sanje žalostijo, ker vsakič ko se zbudim bi lahko jokala in v sebi imam tak zoprn občutek. Ampak, če pomislim, če bi mi nekdo reku, daj Jasmina, lahko greš spat, in spiš zelo dolgo dolgo, zbudi se takrat ko se boš spočila, svet bo počakal nate, ravno takšen kakršen je.
Ta zmešan svet, v moji glavi cel napet. Kaj vse mi je dano za doživet? Ma kdo za lep lajf nasvet?
Daj dragi pridi me objet, rada bi da sem ves tvoj svet. Bodi moj oblak, ker si zame popoln in brez napak. S tabo mi vedno dogaja, želim si, da to za vedno traja.
Zdaj vem kaj pomeni imeti metuljčke v trebuhu, to je boljše kot čokolada na kruhu. Vsak bi moral to doživet, da nebi nihče nikoli nad ljubeznijo obupu.
Luč mojega življenja, ogenj mojih ledij. Moj greh, moja duša. Ne grem za galebom, ostala bom tukaj. Moj svet je razcepljen, gledam pod posebno prizmo čustev.
Moj svet, tvoj svet. Dva popolnoma različna svetova. Moj tako majhen, tvoj tako velik. Svet, za katerega nisem povsem prepričana, da bi se v njemu našla.
A najine misli, želje… Tako podobne, da jih skoraj več ne ločim. Lahko si te predstavljam v moji prihodnosti. Če bi iskala, sem prepričana, da bi te našla tudi v moji preteklosti.
Tako odprt, na dlani. Tako skrit, v temi. Lahko bi te ljubila za vedno.
… zadnji odtenek svetlobe se poslavlja z neba… …jaz pa…hladna… melanhonična… …. če bi hotela bi lahko v vsakem trenutku zajokala… …ne vem zaradi česa…mogoče zaradi vsega… …slabega in dobrega… …pustim da se v meni nabirajo stvari… ….pa pride trenutek, ko mene več ni… …izbruhne kot lava iz vulkana… …vroča… … mene pa hladi… ...življenje iz mene beži... …izgubljam sledi… …le kje si zdaj ti… ...izgubljam se v ljubezni... ...zakaj me potem tako boli ?... ...prosim povej mi...
PS - "Prihodnost pripada tistim, ki verjamejo v lepoto svojih sanj." (Eleanor Roosevelt) (extra)
Sanjam, da zasanjano sanjam sanje o sanjah, ker lahko sanjam!!
Hecno, izbrala sem naslov, ki… no, včasih mi je težko sanjati, težko mi je misliti o tem kako so sanje lepe, ker po pravici povedano, pride kdaj čas, ko sem brez sanj. Vem da je življenje brez sanj prazno, brez oblike. A pride tako, da se res počutim prazno in je vse skupaj ena sama rutina. Toda potem pride želja in misli me vodijo v sanje, spet upam. Ker upanje in sanje hodita z roko v roki. Ampak sprijaznimo se, življenje nam ne da nekaj vedno tako in ravno tako kot hočemo. Kakorkoli, vedno je lepo verjeti v njihovo lepoto. Včasih v obdobju sanj prehodimo pot, polno vzponov in padcev, gremo čez različno težke in lahke faze, a vedno je pametno imeti sanje. In sanje so včasih tudi nočna mora. Pridejo dvomi, ko se tudi jaz sama sprašujem o uresničitvi sanj, a edini način, da vztrajam, se borim, je ta da sanjam. In sanje so tiste, ki me naredijo toliko boljšo, toliko močnejšo. Velikokrat se zalotim, ko strmim v prazno in ko se zavem same sebe, se mi prikrade nasmeh na obraz, in takrat vedno znova ugotovim da so sanje nekaj lepega, in sanje mi prinesejo upanje, brez katereganebi moglaživeti. Inz vsakimi sanjami sem močnejša kot kadarkoli prejins sanjami bom živela za vedno, vedno in vedno. Sploh me ne moti, če me kdaj ko sem zasanjana gledajo ljudje postrani, ker vem da me ne more nič ustaviti, dokler imam sanje. Kot da so moje sanje moje zdravilo,moj ščit, ki me varuje pred slabim.Sem kdor sem, ker sanjam. Sanje pa so tisto nekaj, kar nam lahko da pravi vonj in obliko v našem življenju. Čokoladne mrvice na vrhu smetane. Invem da imam prihodnost, ker sanjam.
Sanjajte tudi vi vsi, da prihodnost pripada tudi vam!!!!!!!
PROSTI SPIS- prihodnost pripada tistim, ki verjamejo v lepoto svojih sanj." (Eleanor Roosevelt)
Tokrat je ta čast pripadla meni, kar me zelo veseli... sem mislila da bom dolgo razmisljala o primernem naslovu, pa vendar, sem se spomnila na žensko, ki je vredna spoštvoanja v vsaki pikici pomena. Eleanor Roosvelt, žena največjega Ameriškega predsednika, vendar je bila tudi sama velika oseba, saj se je v veliki meri borila za človekove pravice. Njej na čast sem izbrala njeno misel, ki naj bo tokratnji naslov:
Prihodnost pripada tistim, ki verjamejo v lepoto svojih sanj." (Eleanor Roosevelt)
Rok objave : Nedelja, 29.6.2008, do 22:00 h. Predaja štafete: Četrtek, 3.7.2008
Moj Amos, Anjin Najk in Nikina Bella. Trije nedobudneži, ki ti znajo zelo polepšati dan. O mojemu Amosu sem vam že pravila, o Belli in Najku vam bom zdajle. Bella je škotska ovčarka, stara 7 let (torej bi morala biti glavna ona ;) ) katero ima Amos nadvse rad, pa vendar ga ona ne šmirgla 5%, tako kot ne šmirgla Najka. Najk je tri mesece star Ameriski cocker spaniel, ki komaj čaka da komu kaj zagode. Najraje ima seveda, grizenje prstov na nogi (za kar ima sedaj ko je poletje zelo veliko priložnosti). Čeprav je Najk mali, ga je Amos lepo sprejel., danes ima do Najka povsem očetovski odnos, kar nas je vse precej presenetilo. Najk je prišel v Krško, kot darilo za roj. Dan, naši prijateljici Anji. Ko ga je zagledala je ostala brez besed. Seveda se ji niti sanjalo ni, da bo dobila za darilo to, kar si je želela odkar jo poznam (od 1. razreda osnovne šole). Nika, Damnjan in jaz, smo se na četrtkovo dopoldne odpeljali pogledati mlade cocker spaniele. Bili so trije, dve deklici in fantek. Vsak od njih je hotel biti tisti, ki bo šel z nami. Odločili smo se za fantka, saj je tudi on imel največjo željo in je veselo plezal po kletki. Vožnja domov je bila predvsem zanimiva zaradi firbcanja Najka, kaj se dogaja v okolici. Naša zadnja postaja na poti proti njegovemu domu je bila cvetličarna, kjer so nam naredili veliko mašno. Odpeljali smo se do Anje, in ji najprej izrocili pasje posodice, povodec in hrano in Anja je bila prepričana da se iz nje delamo norca. Ko je iz žepa Damjan potegnil, knjižico za cepljenje in je Anja ostala brez besed in je Nika skozi vrata prinesla Najka. Veselje v Anjinih očeh, v katere so se pocasi prikradle solze, prav tako pa tudi nam trem. Oba sta bila zmedena, Najk in Anja, ki ji ni bilo povsem jasno da je Najk njen. Tako je Anja dobila svojega ljubljenčka,mi vsi pa novega pasjega prijatelja.
le kdo bo šel z nami :)
vožnja v novi dom (malo firbca nikoli ne škodi)
priprave na izročitev Najka... ko je mašna skoraj večja od njega :)
Najk in njegova ponosna lastnica Anja :)
spoznavanje
Amos budno pazi na Najka da ne zaide... in
ravnodušna Bella
PS - Ko me življenje postavi na hladno, me pogreje... (extra)
Ko me življenje postavi na hladno, me pogreje...
Hm…ko me življenje postavi na hladno me pogreje veliko stvari, moji najdražji, družina, prijatelji, moj pes Amos… in v zadnjih 7ih mesecih tudi ednevnik. Pisanje mojga bloga in branje drugih blogov. Ne mine dan, ko nebi, če mi le uspe sesti za računalnik, kliknila na bližnjico, ki me popelje do ednevnika. Pa ne samo da pisem in dajem stvari, ki me hladijo ven, da se nazaj ogrejem, temveč tudi da berem vse vas, ki na tak ali drugačen način delite sebe s svojimi napisanimi besedami, slikami, z mano in nami, ki to potem beremo. Ednevnik je kot majhna pečka, kjer vzhajajo zgodbice, polne izkušenj in naukov, ki ti lahko pomagajo pri odločitvah. Ednevnik, je tisto nekaj, kar te pogreje. In imaš občutek, kot da si topel francoski rogljiček.
I keep on asking myself if I'm growing stronger or getting weak. There are days when I'm field with energy and days when I'm totaly tired.
Is life just a waste of time ?
Working your ass off your whole life, with some happiness and enyojment And then it just all ends with death ?
Or there is something beyoned? Yet with my close encounter with death I don't have the answers. I don't remember seeing the white light or a tunnel or something.
Ok, I admit, I am more empathic and looking on life more positive. I'm not even scared of death anymore. It's not that I want to die, but keep on fighting my way trouhg life, no matter what it brings me.
I just wish there is something beyoned life, cause no matter the hard things I love living it.
Because all the good small things that come along are worth it!!!
…sončni žarki mi grejejo telo… …meni pa je tako mrzlo… …mrzlo mi je v srcu… …ker ta trenutek ne vem kaj z mano bo…
…hladen veter mi mrši lase… …in me vsake toliko malo zmede… …v sebi pa vedno znova poskušam najti tebe… …ker si ne želim, da bi izgubila sebe…
…počutim se tako prazno, ko pomislim nanj… …in tako polno življenja, ko se on sprehaja v mojih mislih… …ena misel me zresni, druga nasmeji… …ves da vse kar sem hotela je leteti… …nekdo pa je obrisal prah z mojih kril…
... you came in the right moment...it's like you re touching me with your words... ...funny…it isn't even hard as I thought it would be… ...it hurts, but I'm fighting… and it's getting easier with u...
Ta post posvečam vsem igralcem NK Krško in vodstvu kluba!!!
Nogomet in jaz…. Nekak sva se povezala, na višji nivo zaradi ljubezni (ki je že minila)… sem že prej hodila na nogometne tekme, če ne ga tudi nebi opazila… vsemu navkljub sem ostala privrženka 2. ligaškega nogometa in zvesta navijačica NK KRŠKO.. Ekipe, ki mi je letošnjo sezono skravžljala kar nekaj živcev… Ena izmed najlepših tekem, ki sem si jih ogledala je bila definitivno v Izoli z Bonifiko, neodoločen rezultat, pa vendar. Navijačev Krškega nas je bilo malo, pa vseeno, glasni smo bili dovolj…
Tekma, ki je ne bom nikoli pozabila, pa se je odvijala to soboto, 30.5.08, na stadionu Matije Gubca… tekma, ki je odločala o obstanku v 2. ligi.
KRŠKO : BELA KRAJINA V 9. minuti zadetek Edisa (Junuzović), gledalci na nogah! Mislim, da ni bilo domačega gledalca, ki nebi stal in ploskal. Potem izenačenje v 66. minuti, gledalci napeti, z mano vred, ko sem klicarila mamo, da naj pogleda na ttx kako igrajo druge ekipe. Potem pa gol Damirja Panića 6. min. pred koncem rednega dela, njegov tek na tribune, ploski, vzkliki…in njegovi premeti in salte na igrišču, ki jih naredi vedno ko da zadetek. In kar nekaj gledalcev, je do konca tekmo spremljalo na nogah. Fantje so igro tudi lepo speljali do konca in res zasluženo zmagali!! In si tako priigrali obstanek v 2. slovenski nogometni ligi.
…dež, na začetku njegove kaplje padajo povsem tiho, nežno, nato čezdalje bolj odločneje… …čutim veter, hladen in skrivnosten… …v temi se drevesa zibljejo, plešejo sama s seboj…. … se prebuja melodija, skupaj z valovi… …ti zapreš oči, da jo poslušaš… …da čutiš, da občutiš glasbo narave… …to večno melodijo čarovnije življenja… …dežja, ki si smejoče utira pot iz nebes… …z vso radostjo prodira v zemljo… ….parfum življenja, ki se rojeva v njej…. …slišim ljubezen v zavetju dreves… …slišim…
Danes me je povsem nevede spet pot odpeljala do cerkve... to se mi v zadnjem času kar pogosto dogaja, čeprov nisem verna in nikoli nisem hodila v cerkev, če le ni bilo nujno...zadnje čase pa si s posedanjem v cerkvi filam baterije, ker tam najdem nek mir in spokojnost... vedno naletin na prazno cerkev, kar mi je zelo usec, ker sem potem res lahko tam sama s seboj...
...in danes je bila cerkev tako lepa... ko sem sedela zunaj na klopi, sem se počutila prov spokojno, tišina...le oglašanje čričkov me je držalo na Zemlji...
Ura je že pozna,al pa za peke že zgodnja…v moji sobi pa še kar gor luč…mislim da edina luč v celemu bloku… od cca. 100 ljudi, sem skoraj da gotovo edina izmed tistih,ki ni odpotovala sanjam naproti…
...in spet sem sama s svojimi misli… ker mislim na vsakem koraku, vsak trenutek in se tega prekleto dobro zavedam…in..kričala bi silencio, da bi lahko vedno bila sama v tišini, z mojo domišljo…POPOLNOMA SVOBODNA od sveta,ki me na trenutke tako duši… zadnje čase samo blodim, med dogajanjem v svetu in dogajanjem v moji glavi… iščem cilje…da se bom lahko videla obstajati, tudi čez 5 let… ne vem kaj naj iščem…se vprašam če imam sploh še kaj najti…
...sebe moram najti... tisti moj globji bit... ...ki ga skrivam nekje za temnimi očali in šalom...
...ko ti nekdo reče, ki se ima za najboljšega, da si boljši od njega… ..in danes ne vem kaj hočem od ŽIVLJENJA…hočem obstajati, a na momente hočem zaspati za kratek čas…da se odpočijem…da me mogoče potem ko se zbudim pričaka nekaj novega…da se pričnejo dogajati nove stvari…da ne predvidiš, skoraj vsake sekunde dogajanja, ki ti prihaja nasproti…
…občutek imam kot da prah iz mojih kril bledi, pa ga ti vedno znova potrosiš… ta magičen prah… …in me rešuješ… ko že skoraj izgubim zalet…
…kot pajkova mreža, le da lahko iz nje pobegnem… …kot metulj, ki mora razprostreti svoja krila, da se mu ne zlepijo…
…pustiš me da dojemam vse na svoj način, da se potikam po svojem zasanjanem svetu… … in me v moji odsotnosti ne vlečes ven iz bube, saj veš da je to za metulja usodno…
…tam sem varna, v bubi… moja buba je tvoje naročje… …tam ne morem umreti…lahko me samo raniš… …ne boj se, z ljubeznijo me ne moreš raniti, ne smrtno… …a le smrtna bolečina šteje, ostale lahko preživim…
…nočem da misliva na pet let naprej, nočem da gledava nazaj… …rada bi, da živiva danes, mogoče le v delčku pričakovanja kaj bo jutri… …da sva si obljubljena za naslednji dan, pa vendar ne za naslednji teden… ker nočem da sva kdaj samoumevna…
…hočem da me imaš vsak dan kasneje rad isto… …ne smeš manj, lahko samo več…ker drugače bova zbledela… …ne bo več prahu… ostala bova na tleh…
…jaz hočem da si moja zibelka za vedno… hočem lizati sol s tvojega telesa… …hocem te božati s svojimi lasmi… …hočem da me poljubljaš po obrazu… …da grizeš moje ustnice… …hočem da z jezikom raziskuješ moje telo… …grizeš moje napete brdavičke… …si me vedno znova vzameš, znova, znova, znova… …da letiva skupaj…
...tak k sm rekla da mi ne bo ratal, mi ni... popravni izpit iz matematike... falil mi je 5 % :S ah ja, bo ze.... sm se odločila da se ne bom sekirala.... zdele si bom 1. vzela en tedn popolnoma zase, pol pa pocasi zacnem z učenjem... rabim mal počitka in sprostitve...
…V sebi že nekaj časa nosim življenje in smrt, a nobeden od njiju me niti malo ne prestraši… …in čeprav se moje življenje včasih nagiba k smrti, nočem zgniti v zemlji…
….oprosti, morbidna sem…nočem biti, zaradi tebe… …rada bi da me veter in morje vedno nosita… …da se stopim z oblaki in soljo…
Dala bi ti celo sebe… da bi lizal moje rane, jih vedno znova odprl in zaprl in jih lizal… Pustila bi, da me ljubiš… če bi pustil, da jaz ljubim tebe… in res si želim da bi tvoje srce ob dotiku z mojim obrazom razneslo…
…včasih mi uspe povedat stvari, k jih nisem nikoli povedala sama sebi …ko jih povem tebi, jih slišim tudi sama…
…in življenje je kot vrtiljak…
…da vdihujem vonj sonca in poletja, ki si ga prinesel v moje življenje, puščam okno odprto na stežaj…
…pojem na ves glas…iz vsega srca…ni me sram, če me kdo sliši… …srečna sem, za trenutek sem srecna…
…Nič ni večno, vse ima svoj konec in vse usahne… moja sreča…
…se vprašam, če sem nekje v sebi malo »motena«…
…včasih me je tok strah, da bom »nepopolna«, da mu v tisti »nepopolnosti« ne bom lepa…
…in strah me je, da prej umrem, da sploh nimam priložnosti…
...Ok, danes je spet eden izmed dni, k me čaka ceu kup enga dela v šoli... po pravici povedano se mi od tega že blede... najraj bi vse sterala nekam, pa pustila si en popravni izpit ali dva in šla na maturo v drugen roku, ker se mi enostavno ne da več... občutek imam kot da se mi bo vsak čas zmešalo..... in ta pritisk, k vsi pričakujejo od mene da mi bo uspelo.... mislim da mi ne bo... suck up with it...
...Kako sovražim ko telefon zvoni v prazno... ....en in isti ponavljajoči se odmev... ...saj ne da se mora nekdo vedno oglasit, samo... In telefon še kar zvoni v prazno... meni pa se vrti v glavi... vedno bolj, z vsakim novim pritiskom na tipko call... In počasi odneham, da ne izgubim živcev... odločim se da ne kličem več... Pa potem čez nekaj časa zvoni moj telefon, ...tisti, ki sem ga klicala... ...ko se že hočem javiti, se spomnim občutkov, ki sem jih doživljala, ko je zvonilo v prazno... ...telefon ves zvoneč odložim nazaj in uživam v glasbi zvonenja...
Danes sem se odločila, da naredim nekaj povsem po občutku... Občutek imam kot da grem na kraj, ki mi je povsem poznan... ...k nekomu, ki se mi zdi, da ni niti malo zlagan...
...je perfect... to me malo plaši, hm le kako to, ko sem pa punca, ki se ničesar ne ustraši.
Srce mi bije trikrat hitreje, ...na obraz se mi vsake toliko prikrade nasmeh... Tako vem, da to ne more biti greh.
Čudovit občutek, ko se peljem proti sončnem zahodu. Mogoče je to znak, o moji žalosti na odhodu... by me
...Your fingertips across my skin... ... like rain drops upon dry land... ...you set me free... ...you let it be me...
... sem imela v planu dan, ki ga bom imela samo zase, če ne odštejem dela za šolo... odločila sem se, da bom vso pozornost namenjala sebi... da ne bo nikogar v mojih mislih... da bom samo-svoja.... in da niti delčka sebe ne bom dala nikomur... niti pikice... moje srce bi moralo biti samo zame... niti utripa nisem hotela privoščiti nikomur...hotela sem biti sebična... hotela... spodletela... ne vem kako bom šla spat... v moji glavi je 1000 misli... pripadam... ne, ne morem pripadati... ne kar naenkrat... duši me... vidi vse, samo tega ne... težko diham... nimam se pod kontrolo...ne maram tega... med prstmi vrtim kuli...ker se poskušam zadržati...ker me nekaj straši... to perfect... to ne obstaja.... obstaja samo v moji glavi... ne maram tega... prehitro je... izgubljam se... ker sem tu jaz... samo jaz...
Danes me je klicala moja sestrična z eno mejhno prošnjo, in sicer če bi ji odgovorila na nekaj vprašanj glede bloga in bloganja, saj potrebuje podatke za nalogo, ki jo pripravlja za faks. Seveda sem privolila, da ji pomagam.
Tako izgledajo vprašanja in pa moji odgovori:
1. koliko časa že pišete blog? Blog pišem zdaj že nekaj mesecev, od tam nekje konca meseca novembra 07.
2. zakaj ste se odločili za pisanje bloga? Iz osebnih razlogov, popolnoma, začela sem ga pisati v bistvu zaradi tega, ker mi je in mi še vedno predstavlja neko zatočišče, ker se lahko tam izpovem sama sebi. Dam stvari, ki me mučijo pa tudi veselijo iz sebe ven ali pa jih v sebi poudarim.
3. ali prebirate tudi kakšne druge bloge? Prebiram tudi druge bloge ja, mi je zanimivo brati, kako drugi ljudje gledajo na svet.
4. kaj ste pričakovali od bloganja? Predvsem nek način sprostitve, zagotovo pa ne, da bo moj blog bralo toliko ljudi.
5. o čem pišete na svojem blogu? O ljubezni, ki sem jo čutila in jo čutim, nekaj tudi o medicini,oz. predvsem o mojem zdravju in kako se le soočam s težavami ki jih imam, o prijateljih… Moj blog je mešanica poezije in dnevniških zapisov.
6. ali se vam zdi blog oblika medija? Blog definitivno je oblika medija, takšnega ali drugačnega. Bloganja se poslužuje čezdalje več ljudi, mlajših, starejših, popolnoma neznanih in seveda kot sami opazite znanih ljudi iz sveta Slovenskega in tujega sveta zabavništva.
7. katere medije pa sicer najpogosteje spremljate? TV dnevnik, občasno radijske novice, še bolj občasno kakšne oddaje, drugače pa pogostokrat ob kavi preberem še kak časopis.
8. ali druge bloge prebirate zaradi informacij, ali zgolj iz veselja? Mislim da kar oboje, so blogi, ki jih berem za dušo, in so blogi,ki jih berem z namenom da izvem in se naučim kaj novega.
9. ali na svojem blogu sicer pišete tudi o aktivnih temah? Katerih? Napisala sem nekaj postov da, in sicer o socialnih razmerah v nekaterih družinah, oz. sem blog posvetila boju proti nasiljem nad otroci, in verjetno marsikdo do takrat ni vedel, da se meseca aprila še posebej poudarja boj proti nasiljem nad otroci… pisala sem o homosexualnosti…
10. se vam zdi, da bo blog sčasoma postal uveljavljen medij? Blog že je uvljavljen medij, predvsem kar se tiče za recimo znane slovenske osebnosti, saj opažam da čezdalje več znanih slovencev piše bloge, da si tako naredijo reklamo. Bloga pa seveda čezdalje večje število ljudi, in si na blogu res lahko preberete 1001 novico vsak dan, pa naj bodo to osebne zadeve ali novice iz celega sveta. Mogoče so novice »laičnih novinarjev« še celo boljše, saj so pisane nekako bolj z osebno žlico kar meni zelo ugaja.
Sedim v svoji najljubši gostilni, pijem najboljšo belo kavo, sedim sama za mizo in pišem, tole niso prve vrstice, ki nastajajo tukaj.
Prostor me navdihuje, atmosfera me navdihuje, počutim se domače, Štiblc, moj drugi dom
Tukaj videvam same znane obraze in to mi je prvič všeč. Všeč mi je da je tukaj vedno nekdo, ki ga poznam.
Stalni gostje, vsi smo tukaj skoraj doma. Samoumevno je, da če grem kam na kavo, da grem v Štiblc. Še moj pes avtomatsko zavije sem, tudi njemu postrežejo z vodo.
Udobno mi je, ljudje so zakon. Posebnost lokalu dajejo zaposleni, srce Štiblca, Nika, Sandra in šef Coli. In fotografije na zidu, na njih ni nekaj tujega, so ljudje ki zahajajo sem. Štiblc ima dušo in srce. Je živ.
Je moje pribežališče, tukaj najdem mir. Tudi ko špila D'Palinka in je res ceu žur, je moja uteha, je prostor, ki me vedno znova in znova nafila z energijo. Enostavno Štiblc, moj najljubši plac.
by me
Lokal se nahaja v Krškem, zraven trga Matije Gubca
Hm...evo pa je 17. april, moj 20 rojstni dan. Nekak imam občutek, kot da ne more biti res, saj se spomnim kot da bi šele včeraj dopolnila 18. Ja, ti dve leti sta mi minili z neverjetno naglico... na momente prehitro, saj si mogoče malo želim da nebi bila stara že 20. Nič več najstnica, hm... ja po številki, ki kažejo moja leta sigurno, drugače pa...najstnica..hm že nekaj časa več ne. Pravijo da je starost 18 let, nej mejnik, ko naj bi bil odrasel... ja mogoče, odrasel sigurno po zakonu, ni pa nujno da po mišljenju. Pa 20?? Hm... še bolj odrasel?? Definetivno :)
Istospolna usmerjenost pomeni, da človeka spolno, čustveno ali kako drugače privlačijo pripadniki istega spola. Za istospolno usmerjenost je v veljavi tudi izraz homoseksualnost, za istospolno usmerjene moške gej, za istospolno usmerjene ženske pa lezbijka. Ljudje se za svojo spolno usmeritev ne odločajo sami, ampak tako čutijo!!! (http://www.protidiskriminaciji.si)
Sem mislila, da niso ljudje tako nazadnjaški, pa vendar so, še bolj kot sem mislila. Ko je prišlo v javnost, da sta 2 moji prijateljici skupaj, kot par, sem uvidela, da so nazadnjaški tudi moji prijatelji, ki naj nebi imeli ničesar proti istospolnim partnerjem..... a kako sm se o tem motila, žal!! Ja, kao sprejemajo istospolno usmerjenost, hm...samo po njihovih reakcijah samo če se dogaja za zaprtimi vrati. Ne vem zakaj, če takšne odnose sprejemajo odprto, zakaj jih potem moti, če si dve punci, v tem primeru dve njihovi prijateljici razkazujeta ljubezen v javnosti (držanje za roke, tu in tam objem in poljub)?? Češ: " Ne zavedata se kaj bo govoru folk, živimo v majhnem mestu." itd. Sploh raj ne bom naštevala kakšne bedarije so in se kar govorijo. Mislim, njuni "prijatelji", če se že imajo za prijatelje, potem naj še to njuno zvezo sprejmejo, itak so "kao" svobodomiselni... ja valda. In bom rekla res, svaka čast mojima prijateljicama, ki nista dovolili da razno razne izjave uničijo njuno ljubezen!!! Vsi vi, k imate to za nekaj grdega, nesprejemljivega, za greh pa.... FUCK OFF!!! Živimo v svobodnem svetu!!! Če vas pa kej moti pa zadržte zase, ker tud vi niste brez "grehov"!! PA ISTOSPOLNA LJUBEZEN NI GREH!!! ČE BI BILA, BI BILA LJUBEZEN NAJVEČJI GREH!!! Hm....ker se mi zdi, da je ljubezen, ki je ljudje ne sprejemajo še najmočnejša!!!!!!
Mybe I'm a little bit homosexual...... DO YOU MIND????
...in nažalost me (še)vedno znova me šokirajo takšni in drugačni starši, ki si niti ne zasluzijo tega naziva...
Z Jasno sva sedeli v Macku na terasi na kavi, na sončno in toplo nedeljsko popoldne, poleg naju pa je za mizo sedela 4-članska družina, "oče", "mati" in dva sinova (dvojčka),in ravno sva komentirali kako sta fanta simpatična (priblizno stara 6 let), sicer z Jasno ne veva kaj je bilo narobe, ker jih nisva razumeli kaj so govorili (tujci), ampak je bilo dejanje "očeta" nesprejemljivo. Enega izmed dečkov je hotel najprej zagrabiti za vrat, pa si je premislil in v svoje roke vzel njegove in ga tako z njegovimi rokami začel tolči po obrazu, "mama" pa je mirno sedela in gledala. Niti poskušala ni, da bi vsaj kaj rekla, verjetno da možu da preneha. In tako sta po koncanem trpinčenju otroka sedela s povešenimi glavami, ko jima je oče še nato še kar nekaj časa nekaj govoril, nato pa se jima je poskusil odkupiti tako, da jima je v roke pomolil cenik, češ naj si nekaj izbereta in se tako poskušal odkupiti za storjena dejanja. Mogoče sta dečka za nekaj časa pozabila, mogoče za več let, a sem sigurna da ju bo ta dogodek spremljal celo življenje.
Počitnice v Sloveniji, ja saj res, to je bilo takrat, ko me je oče sredi polne terase zbutal, ja samo sok in tortica pa sta bila dobra.
In ko smo nato opazile, da ima drugi deček pod očesom potpludbo nama je bilo obema jasno, da verjetno se to ne dogaja prvič. Kar nisem mogla umakniti pogleda z moškega, ki se mi je v trenutku zagnusil. Ženska je opazila, da jih gledam in se mi samo medlo nasmehnila, njen pogled pa je biu skrit za sončnimi očali. In ne vem, ali je ona ista kot njen mož ali pa se ga tudi ona boji in mu ne upa oporekati. A vendar, prava mati bi se postavila za svoje otroke, morala bi najti pogum da jih zaščiti!!!! Verjamem da je to včasih težko, pa vendar, za otroke ! Otroci in njihovo dobrobitje bi moralo biti za mater ali očeta na prvem mestu!! Saj smo ljudje, najvišje intelegentna bitja! Pa smo? Še živali tako na ravnajo s svojimi mladiči!!
Mesec april, je mesec boja proti nasilju in zlorabam, ki so storjene nad otroci. En mesec, en sam mesec, ki nas poskuša opozarjati na zlorabe?? En sam mesec? Pa ostalih 11 mesecev?
Zlorabe se ne dogajajo sam v mesecu aprilu, ampak vsak dan... celo na javnih mestih, in se človek vpraša kaj se potem v takšni družini dogaja za zaprtimi vrati?????
Jeza in sovraštvo v "očetovih" očeh. Žalost in strah v očeh dveh majnih dečkov, ko sta v letih, ko bi morala najbolj čutiti toplino in ljubezen staršev. In medel nasmeh "matere", ki poskuša realno stanje skriti za svojimi očali. Le zakaj skriva svoj pogled, ker jo je sram da se ne postavi za svoje otroke? Ker jo je sram prositi za pomoč, ker jo je strah kaj bi mož naredil njej, ker bi mogoče sosedje kazali nanjo s prstom, hej to je pa ta, ki jo pretepa mož, ker bi se mogoče razvedelo, če bi moža prijavila socialni službi???
Pa mi, kje smo tukaj mi? Sama sem se ravno zaradi takšnih stvari odločila da grem študirati socialno delo, da mogoče komu lahko pomagam, da zaživi lepše in normalno življenje, da mogoče komu celo uspem rešiti življenje... da bom lažje pomagala!!! Ker hočem pomagati in vem da lahko!!!
Pa vi?? Ste nemočni?? NE!!!
Mogoče bi kdaj komu lahko pomagali že s tem, da nebi obrnili pogleda, tako kot so danes naredili skoraj vsi, nekateri "niso" opazili. Mogoče bi ženski, pomagal že pogled, da ji pokažete da to ni prav, da se tega ne počne, da naj b mati in se postavi za svoje otroke. Naj jih reši, naj reši njih in sebe!
To ni vaša stvar?? Ste prepričani?? Pomislite še enkrat!! Moralno je, da poskušamo vsaj nekako zaščititi nedolžne.
Mogoče se ne zavedate, ampak takšna stvar lahko postane tudi vaša!! Imaš svoje otroke, da obadva ti in on-a sta dobra starša (jih ne zlorabljata, ne psihično in ne fizično), vajina hčerka (sin) odraste normalno...nato pa se poroči z moškim (žensko), ima z njim (njo) otroke in mož začne vajine vnuke pretepati, mogoče ravno zaradi tega, ker je bil nekoč on ali pa ona zrtev takšne zlorabe, ki se v veliko primerih prenese na otroke.
Zato naredite nekaj, ne se samo pretvarjati da niste videli ali obrniti pogleda stran, ustavite nasilje nad otroki še danes!!!
Opozarjajte na to vsak dan, vsak mesec, ne samo aprila, ker je tukaj še maj, junij, julij... tukej je še 11 drugih mesecev, ne samo april. In vsako leto se pričnejo meseci šteti znova... in vsak dan, vsako minuto, je nekje na svetu, mogoče celo za sosednjimi vrati, otrok, ki ga zlorabljajo. Vi pa si zatiskate ušesa in umikate pogled....
In ti otroci vsaki dan živijo v strahu pred udarci, pred psihično zlorabo...
Naredite nekaj...vsaj opazite... ne obračajte se stran... da bo na svetu čim manj takšnih otrok
in čim več
Pomagajmo otrokom, da živijo v ljubezni in spoštovanju, ker oni so naša prihodnost!!
hehe....ok, spet ne vem kaj nej počnem sama s sabo....dolgcas...spat ne morem, pa sm si rekla da lahko kej napišem po dolgem času... hm...ne vem, sam zadnje čase sploh ne najdem minut da bi se usedla in sem kaj napisala, kar nastaja od pesmi, nastaja v mojem malem blokcu, k je vsak dan bolj polen in bo vsak cas zmanjkalo prostora za ustvarjane, sm si rekla da enkrat vse spravim sem...no ja mogoce ne vse, ker nekej more ostat zame, za mojo dušo... moji najglobji občutki, k jih trenutno nism pripravljena zaupati nikomer...hm...mal se mi vrti v glavi, k sm tekom dneva in noci pojedla okol 6-7 tablet, ker sem enostavno mislna da mi bo razneslo glavo od bolečin... zdej me ne boli, je pa tud tko da obraza sploh ne cutim... pa malo manj se zavedam same sebe... danes mi je nekdo rekel da pisem zanimiv blog, sam nisem imela priložnosti da vprašam, kako je to mislil zanimiv....pozitivno zanimiv?? verjetno mu je povedal, da živim dalje, da spoznavam nove ljudi, ki mi čezdalje globje stopajo v srce, čeprov je se vedno prostor, ki pripada samo... in to vedno bo, ker je nekej posebnega.... tko kot verjetno ima vsakdo prostor v mojmu srcu, ki mi je kadarkoli pomenil...vsi bliznji, ki so se oddaljili... po moji ali njihovi izbiri, vsi ki so mi nekaj pomenili.... pa se zamislim... ja, življenje teče dalje... pa vendar hvala za lepe spomine...ti bodo vedno ostal... hvala za lepe trenutke, k so jih preživeli z mano... in dobrodošli vsi novi, vsi ki vstopajo v moj lajf...še posebej tisti, ki bi jih na nek način rada zadržala za vedno... ker mislim da bi jih lahko... forever and ever and ever...
In hvala blogu, k mi dovoli, da prek pisanja spoznavam sama sebe in svoje občutke in se jih s tem še bolj zavedam... in vem da ko bom to enkrat ko bom stara in siva, ko bom imela svoje otroke tole brala, bom še bolj hvaležna, ker bom ko bom brala lažje obujala spomine...
in hvala vsem, ki berete moj blog...in hm...kako naj rečem, delite z mano moje slabe in dobre trenutke...
No zdej k sm se malo razpisala bom pa mogoče lahko zaspala :)
Z mano si samo ko knjigo vzameš v roke, Ker sem odsev tvoje notranje lepote. Ko jo odpreš in z mene dvigneš platnice, Da prebereš zgodbo zaljubljene deklice, Za katero imaš samo ti avtorske pravice.
Ne veš da nekaj je narobe, Ne veš da bi dala vse, Da bi v resničnosti lahko ljubil me In nebi bla samo lik iz tvoje zgodbe.
In prsti ki se dotikajo strani, Oči ki požirajo napisane besede, Vse to počneš nevede, Brez zavedanja da mene brez tebe ni.
Vedno začneš in končaš enako, Upam da nekje narediš napako, Da me potegneš v življenje, Da ubiješ to moje trpljenje In zate nisem več samo lik iz tvoje zgodbice.
Trnutno neki kar mi gre najbl v ušesa, pa k Jasna z mano poje, k se obedve k fuknene deremo v mic, ona na eni strani msn-ja jst na drugi...pa nej še kdo reče da si ne moreš bit daleč, pa vseen blizu :)
Trenutek ki jemlje sapo, nikoli tako čudovit. Spomin,ki ga nikoli ne pozabiš, ujet v času. Tako čista podoba, ki se dotakne duše. Pušča svoj vtis, da je nikoli ne pozabiš. Lepota in vonj, dana kot presenečenje. Te hipnotične oči...
Občutek znotraj mene, daleč od videnega. Neznan in neobjasnen, ampak nikoli tako pravi. Misli v gibanju, vprašanja znotraj njih. Čustva, ki jih ne morem zanikati. Oh le kje naj začnem, iščem več. Ker si ti tisti, ki ga obožujem...
Namig ljubezni, šepet usode, utrinek upanja... in jaz, pripravljena počakati na ta trenutek.
Evo tole sm pa napisala k nism vedla v bolnci kva nej sama s sabo...
Sobota, 16.2.2008
Hm....še en nov dan v bolnci... sobota... hjoj...k me kr zmrazi, k pomislim, da bom tukej še dva dni, da morem prespat še dvakrat. Ko že govorimo o spanju, no v bolnci je pač men nemogoče spat, katastrofa... sej ne rečem da ne spim, samo ne naspim se!!! Čerov ležim na postli, k je bla včesih že "moja" mi ni nč lažje, za vsako k se obrnem al pa mau bl premaknem cvili, joj da bi vedla da še kr cvili bi s seboj prnesla WD40 :) Operacija pa, hm...baje da je uspela...tak k prejšnja ja, samo da mam zdej bolši občutek. Upam da mi ne bo treba vač pridt sm, blo bi fajn ja! Komi čakam da pridem domov... prva stvar k jo bom nardila je ta da bom šla v Štiblc (moja najljubša gostilna) na belo kavo!!! Sej spijem tud tukej kakšno, sam tale tukej iz avtomata, se pač ne more primerjat, s tisto k mi jo skuhajo Sandra, Nika al pa Coli. Torej ja, Štiblc here I come :) Par urc po operaciji, k sm se sla mal sprehodt (tokrat nism tok krvavela k prejšnič) mi je blo vse tko čudno, tak dee ja vu :) Kr nism mogla verjet da sm spet tukej. Da ne omenjam operacije, sicer me ni blo tok strah k prvič, samo tistih par sekund preden sm zaspala je blo pa mučnih. Sovražim igle, kar se je že pokazal 1. dan k sm pršla v bolnco, k so mi vzel kri, in ker mam pač na komolcu pretanske žile, so mi kri vzel iz zapestja, z injekcijo, jst budala sm pa gledala kako kri teče v injekcijo, in itak, takoj k so mi potegnil iglo ven, sm ratala bela k sneg, pol je pršla vrtoglavica, pa hladen pot, ampak pol po kozarcu sladkane vode sm bla v sekundi bolš. In vsa naspidiranost od kapljic efedrina, ki so mi jih vsake toliko časa dajali v nos :) No ja, da se vrnem k operaciji, k so mi čez kanal pač spustil uno zdravilo k te uspava, sm direkt mislna da me bo infarkt. Čutila sm kako mi zdravilo potuje od dlani ( kjer sm mela kanal) skoz gor po roki, do prs, in seveda pekoč obutek, kot da mi v žilah vre kri,in k je prslo do prs, neizmerna bolečina, k da me bo infarkt...in sm sam upala da bom zaspala, in hvala bogu po parih mučnih sekundah mi je ratal. Še prej sm naročila anesteziologinji, če me lahko zbudijo malo lepše kot pa prejšnjič, torej brez tubusa (tista cevka k ti jo dajo v usta da čez njo med operacijo dihaš). Vsaj nekej kar je blo drugač, čeprov je blo bujenje enako mučno... od vse krvi, k jo maš v ustih, do tega da pač čez nos nism mogla dihat. Nekej časa sm še ležala v predoperacijski, asistentka je še pospravljala okol, ko mi je zapasalo da bi pa šla v sobo, in sm se sama ustala iz postle, poiskala moje copate in ga krenila po hodniku, čeprov se mi je malo meglilo pred očmi, ko sm slišala za sabo kričanje, nej se ustavim, da ne smem it sama, na koncu hodnika zagledala kirurga, k je pomoje sam čaku če bom padla okol al ne in pol se samo spomnem, kako ležim v postli in se name pizdijo, češ kaj mi je, da sem hotla it v sobo kr sama. Ups... spet menjanje gaz, ki so preprečevale krvi da mi teče vsepovsod, zadn dan predn so mi ven pobral tampone sem sam odštevala ure, ker mi je iz ene nosnice tampon kr lezu ven... do tega, k sm sedela na stolu in je pred mano sedu kirurg in mi naročeval da naj imam ta čas ko mi ven vleče tampone oči odprte. Super, ni bolšga, k vidiš kako ti iz glave vlečejo svega i svašta, od tamponov, k se ti niti sanja ne kako so jih tam not zrinli, do traka gaze, k je pomoje daljši k moje vezalke v supergah :) In potem približno še dcl krvi, k priteče iz nosa, kot da bi nekdo odprl pipo. Sicer sem ta del tokrat prestala z blažjo vrtoglavico, torej boljše kot prejšnič :) In spet kapljice efedrina! Ihhha :) Vsa vesela, ker sem mislila da bom danes šla domov, pa potem jezna, ko sem na temperaturnem listu prebrala da grem domov šele v ponedeljek!! Katastrofa...in danes, sobota, ko se mi dan vleče bol kot kadarkoli... ker mi je na laptopu zmanjkalo filmov, knjigo, s 400 stranmi, k sm jo mela s seboj pa sem tud prebrala. Torej... dolgčas!! No ja, edina rešitev k se je spomnem, kako bi mi najhitreje minil dan je....spanje seveda!! Lahko noč :*
... zdej sm koncno doma... home sweet home!! Hvala vsem k so skrbel zame v bolnci!!! Pa hvala vsem frendicam&frendom za podporo!!! Res ne vem kva bi brez vas!! TNX!!!
...evo... spet grem čez eno mal težje obdobje v mojmu življenju...ker tko verjetn pač mora bit... danes zjutrej odhajam spet v bolnico... da me do konca porihtajo... tko k treba... da grem lahko pol poleti na morje
... in ja...priznam da me je malo strah... čeprav vem približno kaj me spet čaka... najbol me je pa strah tega da bom v bolnci sama...ok, sej vem da bom mela obiske pa vse...sam najhuj mi je res tist cas, k ni nobenga...k ne vem kaj bi sama s sabo... k mi v prostoru ni nč znano, k je postelja tuja...edino kar me spominja na dom, je vonj meščalca na mojmu kopalnem plašču... pa mini povšterček, k ga vedno vzamem s seboj v bolnco... da lažje zaspim... morm pa rečt, da sem se tokrat prpravla na dolgčas malo bolše... na računalniku me čaka en ceu kup filmov, ki kar kličejo moje ime... en poseben wordov dokument, ki čaka da ga dokončam (mislim da bom imela končno spet nekaj časa da se posvetim pisanju) ... 7 giga muske za preposlušat...v kovčku leži že pripravljena knjiga ( Matildin zadnji valček, McKinley Tamara), ki sem jo sicer nameravala prebrati že pred časom, pa mi nekako ni uspelo...verjetno je čakala na pravi trenutek... potem pa mi verjetno še preostane raziskovanje bolnice, čeprav sem jo že dodobra raziskala , pa vendar, kdo ve, mogoče najdem kak novi kotiček... hehe...zdaj ko tole pišem, se sprašujem če bom imela čas za vse to...ob tolkih obiskih, ki so mi jih napovedal... in ja tukej na tem mestu se zahvaljujem vsem, ki mi stojite ob teh trenutkih ob strani, ki me podpirate in ste v mislih z mano to mi pomeni ogromno!! In se opravičujem, če sm kdaj zaradi tega naporna...ni moj namen morit Znam bit tečna ane ...mal pa morem bit
...in ja...sm tud jst krhka... to sm ugotovila danes, ok vem že od prej, sam nism hotla priznat...ja, mogoče nism popolna... sm pa svobodna...čezdalje bolj... ne skrivam več solz tok, čeprov vem da to pokaze da sm ranljiva... ja, priznam, da je tud mene kdaj pa kdaj strah, da se tud mene kej dotakne, da se me da prizadet... čeprov redko pokažem to... no zdej vete!!
Vem pa da bo vse kul po tem...!! Ker je čas da ozdravim!! Verjemite vame!!
MOJ AMOS :) pes, lahko je tvoj najboljši prijatelj!
AMOS
Obožujem to malo mojo kepico :) No ja, ni ravno kepica, večinoma ljudi nardi kar krepek ovinek okoli naju ko greva po pločniku, ker je "nevaren" :) hehe....moj Amos pa nevaren ja, to bo to :) No ja, nevaren bi bil sam takrat ko bi me hotel zaščitit... drugače pa je to najbol prijazno bitje na svetu. On je najbolse darilo kar sem jih kdaj dobila za rojstni dan! Ker so včasih dnevi, ko ne vem kaj bi sama s seboj, pa se odločim it na sprehod, in on je vedno za akcijo, in ze samo ko vidi, da se obuvam, že veselo maha z repom :) In ko ga vidim, bi pomoje še jaz mahala z repom če bi ga imela :) Že s svojim navdušenjem, me spravi v boljšo voljo! In je res, kar pravijo, pes je lahko človekov najboljši prijatelj! Amos definitivno je moj! Povem mu lahko vse, posluša me vedno, no razen kdaj pa kdaj ko mu rečem sedi, me rahlo ignorira :) In pol ko končno prideva ven, sem kot otrok, pozabim na okolico in ljudi okoli sebe, ne skace samo on po pločniku, jaz tudi, pa še hvala bogu, da mam psa, da lahko zaradi njega skacem, pa me ne gledajo tako čudno, čeprov ja, vidim ko se kdo pelje mimo, pa gleda pa se smeji :) In nikoli me ne razočara, nikoli mi ničesar ne očita...no ja, mogoče kdaj s svojim pogledom, češ, zakaj si pa sama pojedla kinder bueno, meni pa nič dala:) Ampak njegova ljubezen je brezpogojna! Verjetno je to tudi tista hvaležnost, ker ga razvajamo na polno :) Amos definetivno nima pasjega življenja. In mislim, da mu ga marsikateri pes zavida... zato s sabo, tudi kadar grem kam sama, vzamem pasje čokoladce, da jih dam se kaksnemu drugemu psu in mu polepsam kaksno sekundo. In tista hvaležnost, naravna, brez pretvarjanja... čudovito! Pes, človekov najboljši prijatelj!
When I'm feelin blue, it goes like this... (LIFE IS BEAUTIFUL)
... spet eden tistih dni, ko ne bom zvečer, ko bom legla v posteljo zaspala... ker me bo strah zaspati... ker se bojim da bo jutri slučajno tisti dan, ko se ne zbudim... a po pravici povedano, na trenutke me prešine misel, da bi res zaspala... celo zaželim si zaspati, čeprav ljubim življenje... pa si poskušam peti LIFE IS BEAUTIFUL, pa besede nočejo iz mojih ust... in vsakič ko kaj zaropota se ustrašim... česa? Ne vem, da ta ropot prihaja pome, jaz pa še nisem pripravljena... tako bi jokala, pa ne morem... solz ni... Zakaj? Ker ni nikogar trenutno poleg mene, ki bi jih brisal...ni nikogar, ki bi me stisnil v objem in me s tem obranil pred vsem slabim... (i wish he was right here, beside me...) glavo obračam dol...da ne vidijo ljudje, da mi je na momente tako težko... še prijateljem ne povem... sploh ne občutim svojega telesa. kot da moja duša stoji zraven...ne morem se doseči... čezdalje bolj hladna sem.... fak, fak, fak.... kako ne maram današnjega dne...naj že odbije polnoč, da dobim novo priložnost da mi bo lepše...da bom živa... dejansko živa... Ne me ubit...
Tko nekak se počutim, ko imam zares slab dan... pesimizem, v optimistični osebi :) Totalno to kar piše nism jst... ah ja...kaj čmo... tud jst si zaslužim kakšen dan brez nasmeha... da sm kr nekje... zato da se lahko pol drugih dni veselim še bolj... CARPE DIEM!!! ...samo včasih ga ne morem v celoti... pa ga zato naslednič bolj...
RECITE DROGAM NE (napisano pod vplivom tablet, ki so mi jih predpisali zdravniki)
Hm...tele moje tablete s trikotniki....huh...danes bom prvič pisala o njih, na dobeseden način.... Učiraj preden sem šla spat, sem seveda vzela obvezno dozo antiepileptikov, in en analgetik, danes pa so bili na jedilniku analgetiki, po nekaj dnevih, spet nisem mogla zdrzati z glavobolom brez pomoči tablet... prvo sem vzela navsezgodaj zjutraj, da sem lahko odšla v šolo, po njej ni bilo nobenega učinka.... nato sem drugo vzela po malici v šoli (ob 9:30) in ker še kar ni bilo nobenega učinka sem še tretjo vzela ob 12:00....in nato četrto ob 15:00...in končno me je prenehala boleti glava... in stranski učinek... otopela sem....zdi se mi da napol spim... ne vem če sem se že kdaj počutila tako po tabletah... sicer še zmeram lahko potrkam na les, saj od tablet proti bolečinam nisem odvisna, in se vedno potrudim, če se le da, zdržati brez njih, pa vendar... sploh ne vem kako naj opišem moje počutje....s prijateljicami sem sedela v mojem najljubšem kafiču na kavi, in karkoli mi je katera povedala, mi je morala povedati vsaj dvakrat, da sem dojela kaj hoce, saj ne da nisem poslušala, samo enostavno nisem dojela....občutek, kot da je moje telo tukaj, duša pa popolnoma drugje...občutek da gledam sama sebe...stanje delne budnosti....moj obraz je sicer otopel, vendar se lahko smejem, samo malo hecno mi je, da ne čutim svojega nosa....ampak vsi ostali občutki.....čustva so tako živa, skoraj prijela bi jih lahko, in ko me kaj boli, boli se bolj... počutim se krivo, ker sm zadeta od tablet... in zdaj 100% vem, da nikoli nebi mogla izbrati poti narkomana, ker čeprav so občutki zanimivi, tako enostavno ne moreš funkcionirati.... si samo lupina samega sebe... počutim se nesposobno... in da, glava me ne boli (po dolgem času, so mi tablete res prijele), samo, ko pomislim takole, bi skoraj raje, da me boli glava in ne morem ustati iz postelje, kot pa da sm takšna kot sem trenutno....čeprav je tist najmočnejši učinek že popustil, ker pred kakšno uro nisem bila sposobna pisati smiselnih stavkov, ker enostavno, nisem vidla monitorja, sam nisem mogla imeti normalno odprtih oči... in mogoce sem celo za trenutek hvalezna za tole izkusnjo, ker me je obvarovala, pred čim hujšim... in ja, svet je lepši, brez kemijskih substanc!!! DEFINITIVNO!!! In res komaj čakam dan, ko tablete ne bodo vsak dan na mojem jedilniku!!! RECITE DROGAM NE!!!
Oči so moje tako utrujene... moje telo je utrujeno... tako rada bi spala, pa ne morem... preveč stvari mi gre čez glavo... ne morem zaspati, ker me je potem strah da bi kaj zamudila... že tako se mi zdi da zamujam velik stvari... preveč... se potrudim da zaspim... sej ne rečem da mi ne rata... mi, tko za uro, dve, največ štiri... pa še to se premetavam in zbujam vmes... kako bi temu rekla...insomnia... in mislim da prihajajo dnevi, ko bom spala še manj... mogoče, ko bom enkrat spala ob njem, da bo boljše... do takrat pa...insomnia... beseda se mi na nek način zdi lepa... lepo se sliši... čutiti pa jo je malo slabše... insomnia... moje četrto ime...
Tvoja ljubezen je hujša kot smrt, ker čeprav me ubiješ vsak dan, sem še vedno živa... Včasih se mi zdi, da uživaš ko me mučiš, da je mučenje mene, zate neka vrste zabava... Mogoče misliš da si topel, ampak vse kar čutim, ko se me dotakneš, je hlad... Včasih se mi zdi, da bom zmrznila ko me poljubiš... ampak še vedno te ljubim, ne vem kaj me drži blizu tebe... Mogoče uživam v tem kako me mučiš... Bolana sem, ker se ti pustim, ker se ti vedno znova prepustim... in vedno obžalujem vsak poljub, ki ti ga dam... in vedno obžalujem, da se ti pustim, da me poljubiš... In ko me objameš,, bi najraje kričala, želim si zbežati, ampak moje telo otrpne... Niti premakniti se ne morem, občutek imam kot da sem prilepljena, nate... Vem da me ne držiš močno, da bi lahko odšla v vsakem trenutku ko bi hotela, Vem da me čustveno nikoli ne boš spustil... Zaradi tvoje obsedenosti, ker globoko v sebi veš, da bi umrl brez mene... Prosim, prosim te, spusti me...naj grem... Obljubim da te bom spustila, ker se mi zdi da sem te že... Ti pa spusti naju... narazen bova srečnejša!
...včasih pride hitro...in odpelje hitro... ...včasih je nepričakovana...nas šokira... ...pa pride pričakovano...a vseeno prehitro... ...nikoli ne moremo biti zares pripravljeni nanjo... ...mogoče imamo čas, da se poslovimo... ...pa je potem rahlo lažje...a je vseeno težko... ...A tako je... vse se enkrat konča... ...tudi lepe stvari...kot je življenje... ...in so trenutki, ko je tako boljše... ...za nekatere odrešujoče...
...sem ji rekla da lahko odide... ...da nihče ne bo jezen...
...a sem vseeno jokala...in jočem... ...prvo sploh nisem dojela... ...morala sm novico ponoviti naglas... ...rada bi jo še kdaj videla... ...upam da me bo obiskovala... ...da mi bo dovolila, da jo tudi vidim... ...in danes vem da me je obiskala... ...ko sem stala pred ogledalom, je bila moja aura bela in čutila sem jo...
...vem da si se učiraj, ko nisi spustila moje roke poslovila, da si vedela da je tvoj čas... ...in draga moja prababica... ...s ponosom bom nosila najino ime in ohranjala spomin nate... ...celemu svetu bom dala vedeti, da imam to čast, da so me poimenovali po tebi... ...RADA TE IMAM... ...in danes te puščam da greš svojo pot... ...nikoli te ne bom pozabila... ...prosila pa bi te, da kdaj pa kdaj popaziš name... ...počivaj v miru...
Korakale so... pod njimi so se uvijali goli listi, kot tvoje sramne dlake, ko je moja roka zdrsela čez njih... bile so mravlje... ti pa si se obrila! (anja)
In se vprašam od kje so te mravlje prišle, si mi bila nezvesta? Ker od takrat si neznosna, od takrat te ne prenašam več. Želim si te, samo... to nisi več ti. Tako bi te usekala, da iz ustnice bi ti pritekla kri. (me)
Ampak ne, še vedno ob vsakem tvojem dotiku začutim mravljince po telesu in moje možgane spreleti želja po tvojem golem telesu, ki mokro spolzi bo po mojih bokih, navzdol...navzdol... dokler ne izgineš... potem izgineš...jaz pa kipim... (anja)
Drhtiš, a del tebe je drugje, del tebe se pretvarja, čutim to... Takrat če nebi uživala, bi te lahko ubila, z golimi rokami... A ko me pogledaš v oči, vidim da si izgubljena... in ti oprostim. (me)
A pride trenutek ko bi te golo ljubila, nato pa ti v srce noz zarila. To bi bil dan, ko moje srce bi bilo osvobojeno, tebe in te tvoje "neizmerne" ljubezni. (anja)
In zdaj si mislim, o daj punca, daj se že strezni, nehaj ljubiti, pusti tej pras... zgniti. Pa spet upam... verjamem da bova enkrat skupaj, da bova skupaj strohneli, da se bova skupaj v grobu objeli... O fak punca, dej ne blefiri! (me)
....danes sem jo gledala...tko ene 15 minut...pa sem ugotovila da se je nekaj spremenilo na njej. Ni več tisto naivno dekle, ki bi se pustilo izkoriščati, mislim da je prišla celo do te meje, ko razmislja o morebitnih posledicah,ko sprejme odločitev. Odloča se zase.
Lasje so ji padali po ramenih, stala je vzravnano, na obrazu so se ji ob nasmehu še vedno rahlo zarisale luknjice, na eni strani bolj kot na drugi... bila je takšna kot vedno..ampak bila je nekako lepša, čeprav je na zunaj zgledala povsem enako. Petnajst minut kar nisem mogla umakniti pogleda z nje...nekaj novega je bilo na njej....znotraj nje.... ni bila živčna, ni bila naveličana vsega, ni bila žalostna, ni trpela...za sekundo se je v njenih očeh prikazalo upanje...več se je smejala...in ljubezen....mogoče sveža? Zdelo se je, kot da je stara že stoletja, da jo pozna že od prej, samo da jo je odkrila po dolgem času....čakala je nanjo, nekje globoko skrita...
In danes je bila tako lepa, lepša kot kdajkoli...ne, lepa je še sedaj, ko jo pogledam....žari...in sedaj ko stopi v prostor je prostor še svetlejši...in samo čaka dan, ko bo zažarela še bolj! Le od kje to prihaja?? Se mi zdi da jo nekdo osrečuje :)
...danes sm ugotovila kako pomembno je da nekomu odpustimo, pa mu to tud pokažemo... neprecenljivo...ne samo da sem njej polepsšala dan in ji olajšala stvari...sem ga tud sebi... če ne drucga...sm se vsaj poslovila, v primeru da... In njen pogled...tisti trenutek ko je odprla oči in me pogledala, sm vedla da se nism odločila narobe... vesela sm da sm se odločila tko...čeprov me je blo moje odločitve strah, zarad določenih morebitnih občutkov ki bi lahko bili (in so blili) ko sem jo videla...in ja, me je razburilo in sem po nekaj minutah, ko so mi stopile solze v oči stekla ven, pa sm potem, ko me je oblil zimski hlad, in ko so kaplje rose padale name, spoznala da se moram vrniti...in sem se... in če se nebi, bi mi bilo najverjetneje žal, čeprav nebi mogla vedet kaj se bo zgodilo... ampak njen pogled...ne morem ga opisati...v njem veselje, da me vid in ljubezeni...ampak tudi žalost, nemoč... skoraj da prošnja, ki je ne more izgovoriti...in ji potiho v mislih rečem, da lahko gre, da se jaz ne bom jezila...da bodo ostali razumeli... ker jo tam že čaka nekdo...jaz sem jo pripravljena spustiti, ker vem da ji mora biti težko...in to zdaj ni življenje...pa vendar, se oklepam misli, da pa le mogoče...saj je borka...samo občutek me vrne v realnost...blizu je... naj ji bo takrat lahko...
Mama Angela,RADA TE MAM!!!!
tvoja Jasmina
in ko se spomnem, da imam krstno ime po njej, Angela, me zlomi...
vožnja v novi dom (malo firbca nikoli ne škodi)
Anže Tratnjek (bas kitara)
Aleš Pirc (kitara)
Mehurčki vsepovsod ;) 
...mal pa morem bit 
Na prvo stran eDnevnika
