Dobrodošli
v tej stari, topli, kozjanski krčmi na literarno glasbeno meditativnem
dogodku, kjer vas bomo trije pripovedovalci zgodb ponesli v starodavne
čase; v čase, še starejše od tukajšnje prvotne hiše, ko je svet
kozjanskega še prekrival globoki pragozd, tudi Urwald imenovan.
Že
dolgo, dolgo časa se nihče več ne spomni, da bi se še kdo spomnil tega
časa. Naše starodavne duše vam bodo znova pričarale ta pozabljeni svet,
večidel izumrlih glasbil, glasov, živali, rastlin in duhov.
Uvodna
pesem v našo predstavo je hkrati tudi uvod v nastajajoči epski roman z
imenom Norika, ki ga že precej časa ustvarja Rok Vodeb. Roman se
osredotoča na biocentrično civilizacijo v prihodnosti, ki pa je v osnovi
orjaški muzej na prostem in zavzema prvotno slovensko, noriško,
karantansko območje.
Vsa
glasbila, nastopajoča v naši predstavi, so pri nas že davno pozabljena,
a v podobnih oblikah so tod že bila nekoč prisotna. Didgeridooje, oz.
po naše brumlarje, je Rok izdelal iz domačih dreves; breze, bukve,
javorja, jesena, bora, bršljana...
Prepustite se nam in prebudite v sebi Veliko ptico...
Koristna zadevica za tiste, ki jim je (sploh še) mar, kako se kaj zapiše
1. Predlagam, da se ena od ulic poimenuje po Ivanu Belletu (1867 Kostanjevica na Krki ̶1924 Gradec). Ivan Belle je bil prvi ravnatelj Kmetijske šole v Šentjurju, delo pa je opravljal 15 let. Veljal je za priznanega in najplodovitejšega strokovnega pisca, kakor tudi za vodilnega slovenskega sadjarja. Leta 1921 je ustanovil Sadjarsko društvo za Slovenijo. Ob stoletnici rojstva so mu v rodnem kraju odkrili spominski kamen.
2. Predlagam, da se ena od ulic poimenuje po Dragotinu Ferdinandu Ripšlu (1820 Šentjur ̶ 1887 Videm pri Krškem). Leta 1867 je napisal knjižico Kratki nauki za sadjerejo in s tem velja za očeta štajerskega sadjarstva. Leta 1872 je bil med ustanovitelji Društva slovenskih pisateljev in med ustanovitelji Narodne tiskarne v Ljubljani. Kot zaveden Slovenec je zbiral narodne pesmi in običaje in pisal župnijske kronike. Slovenski sadjarji so mu v Loku pri Zidanem Mostu leta 1977 odkrili spominsko ploščo. O tem, da bi se katera od ulic imenovala po njem je leta 7. 3. 1985 v Novem tedniku razmišljal nekdanji predsednik skupščine občine Vinko Jagodič.
3. Predlagam, da se ena od ulic po pisateljici Ani Wambrechtsamer (1897 Planina pri Sevnici ̶ 1933 Gradec). Njeno najbolj znano delo je zgodovinski roman Danes grofje celjski in nikdar več. Kot plod dolgoletnega dela v graškem arhivu je nastala tudi Kronika planinskega gradu in trga. Okoliščine so iz nje naredile nemško pisateljico, a se svojega slovenstva po materi ni nikoli sramovala. Zanjo je značilna čustvena navezanost na rodni kraj z okolico (»… najlepši in najmilejši kraj na vesoljnem svetu …«), kamor je do zadnjega redno prihajala na letni oddih. Na rojstni hiši na Planini so ji 1935 odkrili spominsko ploščo z reliefnim portretom.
4. Predlagam, da se ena od ulic poimenuje po Mihaelu Zagajšku (1739 Zagaj pri Ponikvi ̶1827 Šentvid pri Grobelnem). Pod psevdonimom Jurij Zelenko je izdelal slovar »Makular slovarja slovenskega jezika« s 70.000 besedami, ki ga je uporabljal tudi Valentin Vodnik. Kot župnik je najdlje deloval na Kalobju. Vse svoje spise in knjige, med njimi verjetno tudi Kalobške rokopise, je zapustil nadebudnemu Antonu Martinu Slomšku. Leta 2009 je izšla knjiga o njegovem življenju in delu.
5. Predlagam, da se ena od ulic poimenuje po dr. Rudolfu Dobovišku (1891 Šentjur ̶1961 Šentjur). Dobovišku pritiče pridevnik vsestranski. Kot Maistrov soborec je bil zadolžen za propagando. V času majniškega deklaracijskega gibanja je v Šentjurju organiziral velik shod. Napisal je tri veseloigre, ki so bile krstno uprizorjene v SNG Maribor. Leta 1935 je bil izvoljen za narodnega poslanca, v Beogradu pa je dosledno govoril v slovenščini. Velja za pobudnika postavitve spomenika skladateljem Ipavcem. Po drugi vojni je v Šentjurju obudil amatersko gledališko dejavnost.
6. Predlagam, da se ena od ulic poimenuje po Borivoju Wudlerju (1932 Slovenj Gradec ̶1961 Šentjur). Pisatelj, pesnik in slikar je prvenstveno znan po dramah, ki so bile uprizorjene in objavljene v knjižni obliki. Pri vseh so kritiki hvalili preciznost in dodelanost dialogov in dramske strukture, občutek za črno komiko, skozi katero se kaže eksistencialna problematika. Manj znana je njegova proza, saj nobeno njegovo prozno besedilo ni izšlo v knjižni obliki. Teksti so razsejani po revialnem tisku in velikokrat objavljeni pod psevdonimi. Wudler je eden najbolj eruditskih avtorjev, kar jih premore slovenska književnost, v svojih postopkih pa eden najmodernejših.
Zaradi naraščajočega spraševanja objavljam recepturo
Sestavine: 500 g pirine polnozrnate moke (ržena, ajdova, koruzna) ½ l mineralne vode (lahko tudi kombinacija z vodo) sol (čim manj kemično obdelana; čisto malo!) pecilni prašek ali vinski kamen (mala vrečkica) sezam, mak, sončnična zrna, ovseni kosmiči, bučna semena.
Priprava: Moko, sol, pecilni prašek in semenke zmešaš v posodi, ročno vmešaš mineralno vodo in mešaš dokler testo ni homogeno. Maso preliješ v namaščen pekač (varianta s povoščenim papirjem), potrosiš malo semenk in pečeš približno 60 minut pri 200 stopinjah.
In ne, prav nič ni narobe, če zgoraj skorja malo poči, pravzaprav še bolje.
Postavitev spomenika ni vsakdanji dogodek. Vsakršno obeležje igra simbolno družbeno vlogo še dolgo po postavitvi oz. bi jo moralo igrati. Na Mestnem trgu se je ob še vedno neoznačeni lipi, ki je bila posajena v čast poimenovanja Šentjurja za mesto, našel prostor za obeležje slovenski osamosvojitvi (KLIK!). Tudi z besedami domačega pesnika. Palec gor. Na istem trgu so leta 1998 odkrili spomenik Franju Malgaju, ki je prvo desetletje preživel brez vsakršne javne manifestacije, vendar se je stvar v zadnjih letih, tudi s postavitvijo dodatnega obeležja (KLIK!), popravila. Če ostanemo v neposredni bližini se ob dvorani, kjer sejejo občinski svetniki, nahaja takisto povsem anonimna lipa - simbol slovenstva, ki so jo posadili prav ob rojstvu naše državice. Sedaj je dobila naslednico na Ipavčevem vrtu (KLIK!) v Zgornjem trgu. V bližini, pri farni cerkvi, stojijo doprsni kipi znameniti šentjurski trojici (skladatelji Ipavci (KLIK), op. a) na katero setako rada sklicuje tukajšna politkulturna srenja. Prizadevanja za postavitev so trajala desetletja, saj so temeljni kamen postavili leta 1934. Ob odkritju 1972 so pripravili številne impozantne namenske dogodke. Aktualni pozivi, a že pod dvema različnima županoma, da se jih ob določenih priložnostih (Ipavčevi dnevi, določeni prazniki, obletnice – letos je minilo 90 let Josipovega rojstva (KLIK!)) počasti z zastavo in morda še čim, ne uspejo. Med šolo, ki je tudi svojevrsten spomenik, in zadružnim oz. kulturnim domom, je 5,6 metra visok spomenik 132 žrtvam fašističnega terorja in padlim borcev NOB ter junaku bojev za slovensko severno mejo po prvi svetovni vojni Franju Malgaju. Z velikim pompom je bil odkrit pred 55 leti, v začetku 80-ih pa je bilo zaradi prometne varnosti nekaj govora o morebitni prestavitvi, vendar so se borci uprli. Gre za eno pomembnejših del kiparja Cirila Cesarja, pred kratkim pa se je ob njem kar nekaj ur zadržala ekipa dokumentarnega programa RTV Slovenija. Na drugi strani je ob dnevu upora, ki se je letos prekrival z novim terminom mestnega praznika, pod njim gorela ena sama svečka, vestico o tovrstni raboti pa je „sosednji“ časopis, ki prejema priznanja veteranskih organizacij, gladko cenzuriral (!, op.a). Povezava do celotnega članka (KLIK!). Pred kratkim sem na potovanju v eni od ponosnih državic jugovzhodne Evrope videl skupno spominsko ploščo generacijam v bojih padlih prednikov vse od sredine 19. stoletja. Mi na svoje očitno hitro pozabljamo. Na Facebooku je znano šentjursko politično ime nedavno zapisalo Kdor ne pozna preteklosti, tudi prihodnosti ni vreden. Ob vsem napisanem se zdi postavitev z lastnimi rokami izdelanega Perunovega kipa (KLIK!) relativno perspektivna.
Besedilo je bilo objavljeno v Šentjurskih novicah, 27. 7. 2011; naknadno pobarval in polinkal avtor sam
Obeležje dogodkom ob osamosvojitvi in neoznačeno drevobeležje razglasitvi šentjurskega pomestjanjenja
Benjamin (danes mineva 180 let od njegovega rojstva (sic!)), Gustav in Josip Ipavec ter prigodno "obeležje" ob letošnjem Šentjurjevem - danes ni več koleščka, ni pa niti zastavice
Anonlipa osamosvojitve ob občinski upravni stavbi
Kandelabre danes krasijo zastave, večinoma v tem - načapnem vrstnem redu, polega tega pa današnji dela prost dan ni državni praznik, ob katerem bi se šikalo obešati te vrste blago. Bomo videli, če jih ne bodo sneli še pred uradnim državnim praznikom, ki bo čez dva dni ... (To se na srečo potem ni zgodilo; op. naknadno.)
Prejšnji mesec je minila še ena zanimiva okrogla obletnica - slikano na Resevni v smeti Svetine
