 |  |
 | |
... tečem, da bi ujela srečo | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Prijateljstvo ...Pravijo, da prave prijatelje spoznaš v nesreči, pa je res tako?Vedno bolj se mi dozdeva, da ko si nesrečen, ko si v kurcu bolj kot kdorkoli drug - se najde veliko več ljudi, "prijateljev", ki si te želi poslušat ... ki ti želi pomagat, ki ti želi stat ob strani? Vprašanje je kako iskreno je vse skupaj in koliko od vsega je le njihovo zadovoljstvo, njihovo dokazovanje samemu sebi - da pa njim vendarle ne gre tako slabo ...  Pa sej "temupatemu" gre pa še slabše ... saj jaz sem kar vredu  Je to prijateljstvo?  Vedno bolj se mi zdi, da prijatelje dejansko spoznaš, ko si srečen ... vedno bolj obrnjena je vloga ... je nekdo, ki so ga ravnokar odpustili, lahko iskreno srečen za tebe in tvoj poslovni uspeh? Je nekdo, ki ga muči zdravje lahko iskreno srečen za tvoje zdravje ... Je nekdo, ki je naveličan samskega življenja ... ki hlasta po ljubezni in zadovoljstvu, ki sanja o princu na belem konju ... ki si želi vse tisto, kar si praktično želimo vsi - pa še ni našel ... je lahko ta nekdo iskreno srečen zate???? Evo TO se zdijo meni pravi prijatelji, tisti, ki ti iskreno privoščijo, ki se iskreno veselijo s tabo ... ki se kljub temu, da si sami želijo enako, znajo veselit s tabo - ti privoščit, te iskreno stisnit v objem in vprašat kako si ... Ker jih iskreno zanima ... ne zaradi vljudnosti ... in se ne bojijo, da jim dejansko odgovoriš ... ampak se odgovora veselijo ... Zadnje čase sem kar veliko razmišljala o prijateljih, o "navideznih prijateljstvih", o ljudeh, ki želijo bit samo blizu ... s takšnimi in drugačnimi nameni ... in sprašujem se ... ali resnično spoznaš prijatelje v nesreči? Mislim, da ne ... ok iskrene prijatelje lahko spoznaš povsod, navadno jih tudi začutiš ... če le premoreš kak "šesti čut" ... enako je kot z ljubeznijo, preprosto veš, preprosto čutiš ... pa ti lahko ljudje še tako razlagajo kakšna igra je vse skupaj ... ampak samo ti veš, samo ti čutiš v svojem srcu. Življenje je igra, pa se igrajmo  Vesela sem, da poznam ogromno krasnih ljudi. Ob sebi imam veliko znancev, kolegov in tudi prijateljev ... Včasih imam celo slabo vest, češ "pa ne morem ti sedaj razlagat kako sem srečna", če pa vem, da se ti razhajaš s svojim dragim ... pa vendarle ... ravno te, pravi prijatelji so mi pokazali, da imam pravico bit srečna. Da s tem ni nič narobe in da so veseli zame, čeprav se morda njihove sanje rušijo ... Vesela sem, ponosna in srečna, da v resnici obstajajo takšni ljudje! Hvaležna sem jim za vse besede, hvaležna za iskreno prijateljstvo ... ponosna, da sem jih spoznala ... Zame je to čudež v vsem tem svetu hinavščine in foušije ... Pravijo, da je odprtim ljudem lažje ... morda ... a vseeno ... morda pa svoje življenje preveč nosimo na pladnju in ko pride trenutek, si preveč pustimo do srca ... po svetu hodimo nagi, goli ... vsi nas vidijo, čutijo ... Nikoli nisem razumela zakaj bi bilo potrebno "skrivat" svoje življenje??? To v mojih očeh pomeni, da nekaj prikrivaš ... zakaj? Moje življenje je ravno takšno kot tvoje ... ali njeno ... ravno tako delam, ravno tako se veselim, ravno tako zabluzim ... se zjokam ... ravno tako znam bit tečna in ravno tako se me kdaj kaj dotakne ... in zakaj bi se torej skrivali in za metrskimi zidovi držali svojo intimo, svoje privatno življenje ??? Saj nisem nič drugačna ... Če je vse to narobe ... potem se gremo vsi narobe  Kot sem rekla že po Gardi ... takšna sem, tu sem ... vaša sem ... Pred vami stojim gola ... če me pogledate me lahko vidite v dno duše ... odprta sem, ne skrivam ničesar ... celo svoje življenje nosim na pladnju ... Tu sem, takšna sem ... imejte me radi ali pa me sovražite ... ... še vedno bom tu, točno takšna kot sem ... Pa naj bo v sreči ali nesreči! Ne pozabite na prijatelje, pravi prijatelji so vredni veliko več kot se sploh lahko zavedamo ..  Negujte te odnose! In pravi prijatelji ponavadi niso tisti, ki so nam non stop za petami ... ... pravi prijatelji so tisti, za katere preprosto veš, da so ... pa če so še takooooo daleč  ... to sem vam želela povedat ...Prebrala sem prekrasno knjigo: ULTRAMARATONEC od Karnazes-a. In naletela na en stavek .. en zapis, ki opisuje točno to, kar jaz hočem ... kar si jaz želim ... kar jaz hočem živet!"Življenje ni popotovanje do groba, da bi tja prispel varno in z dobro ohranjenim telesom, ampak to, da bočno zdrsneš, se temeljito izrabiš, popolnoma izčrpaš in glasno izjaviš: VAU!!! Kakšno doživetje!" Pa lep deževen dan še naprej, cmoooook Lago di Garda, 27.9.2009
19:12, 2. 10. 2009
.. Objavljeno v tek
.. 9 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Ham ....Že trikrat sem začela pisat... pa nekako ne gre ven iz mene. Preveč je bilo vseh in vsega ... pred, med in po Gardi. Vedela sem, da Garda prinaša spremembe, nisem pa si predstavljala, da prinaša takšne ... tako velike ... tako odločilne ... Da, vsekakor Lago di Garda je moja prelomnica. Drugo leto grem tja na dopust ... ostaja mi dolg do Garde, dolg ... da pridem pokazat kaj sem v tem letu naredila. Dolg sama sebi ... končno! V Gardo sem šla v razsulu, popolnoma razštelana ... ranjena in polomljena ... kljub vsem svojem ponosu, vsem egu in nasmehu ... priznam, da sem bila zlomljena, prestrašena ... kot mala deklica, ki si samo želi, da jo nekdo stisne h sebi ... in nikoli več ne izpusti ... kot mala deklica, ki prosi za varnost, ki hrepeni po razumevanju ... v Gardo sem šla drugačna ... polna pričakovanj in kljub stanju, ki sem ga nosila in čutila v sebi ... sem šla v Gardo nenormalno mirna. Vedela sem, da je šlo treniranje "po zlu" ... vedela sem, da nisem pripravljena kot sem si želela bit ... vedela sem, da je vse skrenilo s poti ... edino kar je ostalo je bila še toliko bolj odločna misel, da v Gardo grem ... pa magari sama ... magari še isto jutro ... magari peš ... Garda bo padla na vse žive in mrtve. In tako je bilo ... I DID IT!!! Bilo je težko, pasje ... bala sem se, da psiha ne bo zdržala ... a sem hvaležna za zadnje dva dni doma, ko sem se vsaj delno pomirila ... uredila, sestavila skupaj ... vsaj smernike smo postavili ... pa vseeno, ko si tam ... ko tečeš ... si ves čas v družbi ... pa vseeno tako zelo sam. Niso več pomembne besede, niso več pomembne želje ... pred tabo je pot ... korak za korakom, kilometer za kilometrom ... počasi ... mic po mic .... bilo je noro ... Ko se je začelo ni bilo nič posebnega ... korak za korakom ... z Vremenom pod roko ... fino je bilo ... a izostanki zadnjih treningov so se poznali. Že pri 12km sem začutila moj piriformis in ugotovila, da bo pasje ... da bo vse skupaj veliko bolj pasje kot sem si lahko predstavljala ... Do 20km je bilo vse skupaj precej hudo ... duša se ni dala ... telesu pa se je vedno bolj fučkalo ... in kar ostane ... je srce ... srce je želelo, srce se je borilo. Opustila sem misel in željo, da pretečem pod 5 urami ... ni mi bilo več pomembno ... ni imelo vrednosti ... da pridem do cilja je večji uspeh kot sem si ga kdajkoli sploh predstavljala ... čas ni moja vrlina .... nikoli ni bil ... pa naj ne bo niti tokrat ... Začela sem uživat in se redno na vsake par kilometrov raztegovat .... uživala sem ... začutila neko posebno energijo, veselje ... ki me je gnalo. Opazovala sem okolico ... sanjala ... odpirala sem dušo, odpirala srce, čistila podstreho ... po 30km pa se je začelo ... mučenje... korak za korakom je bila ena sama bolečina ... noga vedno bolj boleča ... korak vedno bolj težak, malo hodim ... tečem, hodim ... bijem boj ... s sabo! Pred mano, za mano, pred mano, za mano ... gospa .. pa še ena .. nekako smo se izmenjavale, ker nobena ni več mogla ... vsaka je bila svoj boj, svojo bitko ... svojo bolečino ... Pride kombi pobere prvo ... pogledam v tla ... grizem dalje ... prizadane me ... dejansko se mi je zdelo, da gre njej veliko boljše ... in sedaj jo odpeljejo? Še vedno v teh mislih ... vidim ... poberejo drugo ... pa tretjo ... ostala sem sama ... sama s svojimi mislimi, s svojo bolečino ... Če globoko v srcu nebi čutila vseh tistih, ki so (ste) dihali z mano ... če se nebi spomnila vseh sms-ov ... če nebi nosila v sebi, da moram KONČNO enkrat tudi jaz nekaj "dokazat" ... pokazat ... vsem ... staršem, prijateljem, predvsem pa sama sebi ... če ... če srce nebi bilo tako močno, nebi nikoli prišla do cilja... S solznimi očmi sem gledala tisti kombi ... in stopala korak za korakom ... namazala nogo ... namočila kapo v vodo in si jo "namontirala" na rit ... da mi je hladila bolečino ... in grizla dalje ... korak za korakom ... od postojanke do postojanke ... zdelo se mi je, da hodim celo večnost in še vedno je bilo preveč kilometrov, da bi lahko do konca hodila ... spet sem stekla, nekako je šlo ... polnila sem se z okolico ... s sanjami ... in sledila srcu ... ni važno ali prideš v cilj kot zmagovalec, ni pomembno ali prideš v cilj po dveh nogah ... po eni .. ali celo po štirih ... ko prestopiš ciljno črto si zmagovalec ... tvoje srce je zmagalo, tvoje srce je zmoglo!!! Malo pred 40-im kilometrom sem doživela nekaj česar si nebi nikoli predstavljala ... kar nebi nikoli razumela, če bi mi o tem le govorili ... V bistvu sem vesela, da sem bila tako slabo pripravljena, da sem lahko prišla do tega stanja ... prišla sem do preloma, ko duša stopi "pred" telo .... ko telo čisto motorično opravlja svoje delo ... duša pa se čisti ... V trenutku sem začela jokat ... tako močno, da sem se celo sama slišala, kljub glasni glasbi ... redko jokam ... redko zaradi stvari, ki me res bolijo, ki se me res dotaknejo ... kljub vsej moji zgovornosti in razigranosti nosim ogromno prtljage na svojih ramenih ... ob vsej tej fizični bolečini, ob vsem tem telesnem naporu je privrela na dan .. jokala sem kot dež... ljudje so me gledali ... meni pa je bilo vseeno ... skoraj ... Videla sem v njihovih očeh, da se jim smilim, ... da vidijo kako me boli ...da želijo, da bi lahko pomagali ... res je, bolelo je ... pa ni bila tista bolečina katero so videli oni ... tiste preprosto nisem več čutila ... bolelo je bolj, rezalo je ko hudič in v resnici mi je bilo žal, da se je začelo čistit šele na koncu ... vse skupaj je bil šele začetek ... "nekaj" je samo odprlo posodo ... samo razprlo rano ... samo načelo temo katero ne priznam niti sama sebi ... ... tekla sem naprej ... na ograji videla gospoda z medaljo okoli vratu .... z vodo v roki ... spet sem prosila "aqua, aqua" ... (je naključje, da se je ta scenarij ponovil tako na moji prvi 21-ki in prvi 42-ki????) ... podal mi je vodo in pogledala sem v medaljo ... na njej je pisalo "I DID IT!" Izstrelilo me je ... še vedno sem se vlekla pa vendar je srce teklo finalni šprint ... jokala sem vedno bolj na glas ... grupa ljudi mi je začela ploskat ... s prsti so kazali na ciljno črto, na rdečo preprogo ... teklo je iz mene, v potokih ... krokodilje solze .... rdeča preproga ... maca, ki me čaka v cilju, ki skače od veselja, ki glasno joka z mano ... ki me objema ... in me ne spusti ... Videla je, vedela je ... nisem rabila besed ... vse je povedal moj objokan obraz .... ... bila sem v cilju ... presrečna, zadovoljna ... in malo žalostna, da je že konec ... v mislih mi je odzvanjalo "you can run but you can't hide" ... Res je ... lahko tečem .... a skriti se ne morem ... taka sem, sedaj, tu pred vami... z vsemi svojimi napakami in kvalitetami ... s kartami na mizi ... s srcem na pladnju ... Lahko me prizadanete ... lahko me imate radi ... lahko vam grem na živce .. lahko me ljubite ... ali sovražite ... taka sem, tu stojim ... sedaj, danes, jutri !!! ... svoj dnevnik sem poimenovala "tečem, da bi ujela srečo" ... ??? Jo bom res ujela s tekom? Ali morda s tekom samo bežim od tega, da bi sama sebi priznala, da nisem srečna ... da si želim veliko drugega, drugačnega od tega kar dejansko živim ... Res je ... sreča se ne skriva v teku ... se pa skriva čiščenje ... dobro počutje ... in odgovori ... Zbistrile so se misli ... zarisale so se poti, ki jih v življenju HOČEM ... vsa tista barjanska megla se je nekako dvignila, pokazala se je prekrasna barjanska dolina, ki jo ljubim ... ki mi veliko pomeni ... takšna je, lepa ... prelepa ... mnogokrat meglena, mračna, nepomembna ... neatraktivna ... pa vendar ... jaz jo vidim drugače ... meni pomeni več ... ... zame niso le "tri cerkvice" ... zame je DOM Ultramaraton Celja - Logarska dolina .... 5.9.2009
17:25, 7. 09. 2009
.. Objavljeno v tek
.. 1 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Morda je čas, da spet zapišem par besed. Morda jih vendarle uspem zbrat skupaj in spravit na papir. Že pred časom sem se odločila, da bom svoj zadnji dolgi trening "pokurila" na Logarski ... na tisti veliki, opevani "The Logarski" ... Vse se je začelo že samo z idejo, enkrat na kRožniku ob klepetu z Lenči. Nadaljevalo enkrat drugič na kRožniku, ko je z nama tekla še maca ... in kalilo je, do cvetenja. Logarske sem se veselila, predvsem sem se veselila svojega zadnjega dolgega treninga (še vedno prepričana, da po Gardi ne tečem več dlje od 21km, pustimo sladkih šest ... to je pač čisto neke druge vrste tek )....In prišel je tisti čas, tisti petek, ko naj bi z maco spakirali v Laško ... na Alles inclusive by Lenči .... Zame se je začel peklenski petek že zelo zgodaj ... doma sredi noči doživim šok ... vredu, čas teče naprej ... petek pokvarjen, smotan, zoprn ... nič ne gre po planih. Nič tako kot sem si zamislila ... nič tako kot bi želela. Pa vendarle, življenje je improvizacija, življenje je nekaj čisto posebnega ... in tako smo vse skupaj vsaj za silo postavili pod streho.... in s konkretno zamudo (zaradi mene!!!) štartali v štajerske konce ... Pogovor do Celja je tajal srce, počasi se mi je začel vračat nasmeh na usta, besede so nekako spet dobile veselje do uporabe in že sva bili na parkirišču, kjer naju je v največjem nalivu pričakala Lenči! Potem je šlo kot po maslu, seveda naša dobra stara Lenči, naš multi kulti motivator ... Prijava ... logistika z avtomobili, detajli te in oni .... od "fast dinner rezervnega plana" ... seveda, boga Lenči si niti zamislit ni mogla kako zelo sva sestradani Vse je bilo odlično, vse s petimi zvezdicami ... krasna je, krasen je njen dragi ... in glede na to, da je rojena zelo blizu mene ... upam, da je vendarle še kaj upanja zame ... da se zresnim in ratam tako učinkovita in organizirana kot zna bit verjetno samo ona ... HVALA !!!! Spala sem odlično ... tisti stari težki kovtri, ki jih nikjer več ne uspeš dobit ... taki nabiti povštri, da glava dejansko ima oporo ... in zrak, ki smo ga čakali vse poletje. Vlivalo je celo popoldne, celo noč ... sedaj razmišljam ... da je vreme verjetno bilo ravno tak boj, kot sem ga bila jaz ... ne morem mu zamerit ... Zjutraj pa sem se zbudila že pred budilko, čeprav je bila naštiman ana 4.30.... ... malo sem gledala v strop, potem pa zaslišala maco, da ona pa po takem ne misli tečt ... Presenečeno sem obstala ... maca ne misli tečt?? Jaz pa sem mislila, da sem samo jaz tisti "softič", ki se ne misli podat na tek v takem nalivu ... sej ni panike, če dežuje ... vedno sem rada tekla v dežju ... ampak, da bo kdo name 35km zlival vodo kot iz škafa ...?? Nisem se počutila zmožna tega podviga ... čisto spokorno poklapani greva "v napad" do Lenči .... ki naju kratko malo prizemlji že ob pogledu. Lenči v popolni bojni opremi, s štartno številko vred ... cel štuk smrdi/diši po gelu ... Lenči kratko malo že v nizkem štartu ... Stali sva pred njo in sploh nobena ni vedela kje bi začela ... Nekako sva dojeli, da Lenči gre in pika ... in da midve pač ne moreva bit taki "prasici" in ostat kar doma ... je pač fer, da jo vsaj peljeva na štart ... ne da puščamo sedaj dva avtomobila vse naokoli ... ok, pa jo peljiva ... sproti za vsak slučaj pa vzameva še tekaško opremo Sem že vedela koliko je ura  Pa sva se še vseeno prepričevali, da greva "le zraven" ... ampak, ko sem videla, da je dež praktično že skoraj ponehal ... se mi je že kar sanjalo kako tečem .... in praktično, če enkrat dvigneš rit in si malo žez 5 zjutraj sredi Celja ... je verjetno največji problem že tako ali tako mimo .... Pa se še nisva dali ... in vztrajno hodili po Celju v kavbojkah, pozdravljali tekače ... vzdušje je bilo fantastično že na vse zgodaj ... potem naju je nadrla Nataša, da zakaj sva še kar v kavbojkah ... in ubogljivo smo se odpravili proti avtomobilu ... Lenči je šla na wc, midve pa sva metali srečni kovanec ... ki je odločil, da greva na štart ... Če vam povem, da sva "kajlo" od Nataše dobili ob 5.45. .... in da je bil cilj ob 6.00 ... potem vam je verjetno jasno, da nisva ženski, ki komplicirata ... ampak, da smo vse skupaj uredili en, dva, tri ... in bili na štartu več kot pravočasno Potem se je začel tek ... tak in drugačen. Maca je večkrat povprašala kako je z mano .... vedno sem ostajala kak korak zadaj, sama s svojimi mislimi pa vendarle v družbi meni zelo posebnih prijateljic. Maca je pazila name ... lenči je bila motivator ... in tako smo jo skupaj šibale čez vse luže, mimo vseh preprek ... enkrat se mi je uspelo celo zataknit v korenino in odletet direktno v lužo (kot, da sem imela kakšno drugo možnost .... no lahko bi zletela edino še v deročo Savinjo, na srečo ... nisem!). Dogajalo se je vse mogoče ... od "prijaznega" nemca, ki nas je slikaril in me ustavljal, kazal slike ... do izredno prijaznih ljudi na postojankah, ki so me malo očedili ... do opozoril naj bomo previdno pod mostom, da je Savinja visoka ... in da če po mostu pripelja avto nas bo zalilo .... Pa smo šli dalje ... kilometri so minevali ... moje razpoloženje pa še kar ni in ni bilo pravo ... sploh po tistem, ko se je ponovno ulilo ... Zeblo me je ... tečna sem bila, vsega sem imela čez glavo ... obžalovala, da sem kljub vsemu zjutraj štartala ... a poti nazaj tako ali tako ni bilo .... oziroma krajša je bila pot do cilja, kot pot nazaj do Celja  Lenči pa je še naprej ostala najin anglček ... nasmejana, polna veselja, smeha ... norih idej ... samo sledila sem, upirat se nisem mogla in znala ... moči ni bilo nobene taprave ... besede tisti dan niso bile moje prijateljice ... priznam, bila sem nekje v svojem svetu .... A pot ... pot je vendarle pokazala svoje zobe. Nisem navajena tečt po tako ozki poti.... bila je polna blata, luž, na ČISTO NOVIH BELIH TENISKAH .... se je nabrala kila dreka ... vse je delalo špljoc špljoc ... pa ne, da je samo čofotalo ... neeee teniske so se dejansko lepile na blato, tako, da si se moral kar potrudit, da si naredil korak naprej .... pot ozka ravno za eno nogo, tako, da sem s tadrugo dejansko tekla po travi, hribčku navzgor .... pa po visoki, shojeni (hvala bogu, da nisem bila med prvimi ... bi morala še travo gazit) ... pa spet luže, korenine .... končno se začne asfalt .... malo pohodimo ... Potem pretečena pot terja svoj davek ... bolečine v kolku, boleč piriformis - moja stara poškodba .... tečemo sicer po cesti, ki pa ravno tako visi v levo ... in še naprej trpinči mojo nogo. Bolečine so bile vedno hujše ... na momente me je imelo, da bi se kar zjokala ... odločim se, da do Mozirja potegnem in potem končam. Garda je preblizu, da bi ga srala nekaj na silo .... preblizu in preveč pomembna je zame ... Moji sotekačici spustim naprej ... in jima v mislih zaželim srečo. Pritečem do kontrolne točke, se po "štempljam" in tečem nazaj, ker me je tako prekleto zeblo, da bi zmrznila, če bi morala prepešačit do avtomobila .... Zakurim macijazzija do konca ... kolkor je šlo ... in se začnem preoblačit ... kar na Petrolu, do nazga .... ko ga šiša, tako je življenje tekačev .... Še kar dolgo časa sem morala sedet v avtu na toplem, da sem se vendarle zavedla in odpeljala na pot "spremljevalnega vozila" .... Hjaaaaa.... Lenči je rekla, da bo tekla še par kilometrov naprej ... tja do 37km ... Ok ... grem ... me ne spustijo, ker je tam za avtomobile prepovedano ... malo panike ... le kje jih naj sedaj najdem??? Je boljše, da počakam tam ... se bosta vrnili, ko bosta videli, da pot ne gre ob cesti ...??? Ali naj grem naprej ... do kje? Se spet prestavi tek na cesto??? Kje ... šele v Ljubnem? Pa to je še 15km ... pa saj do tja ne gresta??? Ustavim se v Nazarjih, vsa vesela, da sem spet našla tekače ... čakam, čakam ... očitno njiju že zdavnaj ni tu ... Uh .... nazaj na cesto ... Vmes vprašam prijazne gasilce, le kje bi lahko prišla nazaj do tekaške proge ... dovolita mi, da zavijem na cesto .... makadamsko, gozdno ... kjer ni žive duše ... le tekači ... prijazno se jim vozim za ritjo, se jim v mislih klanjam, kimam z glavo ... sprejmem vse poglede in sem hvaležna za vsak umik, ki mi ga privoščino ... KONČNO le srečam Lenči ... in nato še Maco ... JES!!!! Pa hudiča, še kar nočeta v avto  Maca pravi na naslednji postojanki .... aaaa kaj ko je do naslednje postojanke še 5km .... (saj nista vedeli, jaz pa nisem hotla it nazaj in vprašat še enkrat ... mogoče bi si pa premislili, potem bi jima bilo pa žal).... se pozanimam, kolko je do naslednje ... kje se pride do tja (tu je bilo namreč konec ulice) in sedim v toplem avtomobilu dokler se ne prikažeta ... odločeni, da je bilo dovolj ... počakam, da se napijeta ... in že v mislih razmišljam kako jih poslat še 3km dalje, do Ljubnega .... Ni bilo potrebno, sta se odločili kar sami, da odpešačita še do Ljubnega, da se razhodita .... edino pravilno .... Jaz pa gas ... po začrtani poti ... Parkiram v Ljubnem in opazujem .... rešilni avto pripelje, enega vržejo na gostilniško mizo in ga začnejo masirat ... o šiiiit .... ziher so krči ... razmišljam, da bi nesla magnezij ... pa saj so reševalci zraven, že imajo kakšno pomoč .... in potem vidim, da reševalci še kar sedijo v avtomobilu in da je tam "postaja" z masažo .... Ooooo tole grem pa tudi jaz Vprašam dečka, če se mu lahko tudi jaz vržem na mizo?? Pokima, da lahko ... olikano ga prosim, da ... glede na to, da imam na sebi "tamale gate" .... če bi mi slučajno lahko vrgel kaj čez rit, medtem, ko me masira .... "Masažni salon" je bil namreč čisto zares pred gostilno .... na eni izmed lesenih miz .... lepo pogrnjeno ... ampak za sosednjo se je že veselilo enih 6 ljudi ob pivu in veselju ... pa mi ni bilo ravno do tega, da imajo še mojo rit namesto TV-ja Torej ... zmasirana sem bila ... Potem sem na masažo poslala še moji dve zmagovalki .... in konec koncev sem v resnici vesela in ponosna na vse tri ... Vsaka je dosegla svojo rekordno dolžino ... Žal mi je le, da nisem začutila tistega pravega občutka kakršnega ponavadi začutim na posebnih tekmah, ob posebnih dosežkih .... Verjetno so malo pripomogli notrjanji boji. Malo bolečine .... malo želja po tem, da bi pa tudi jaz naredila še kak kilometer več .... ... pa vendarle je bilo vse ok, lepo in tako kot mora biti. Trikrat sem se lotila treninga čez 30km, pa vedno je šlo nekako narobe .... enkrat me je zdelala vročina, drugič ujela tema, tretjič .... tretjič pa se mi zdi, da so bile razmere še najhujše ... pa je vendarje šlo čez 30km. Pretekla sem razdaljo 33km, s tem, da sem zadnji kilometer prehodila .... a potem sem morala tečt še nazaj do avta .... tako, da je Garmin pokazal 34km ... torej 33km je bilo definitivno pretečenih .... In Logarska kljub vsemu ima en poseben čar ... jaz pa dolg do nje ... ali pa ona do mene, kakor se vzame Najlepši trenutek pa je bil gotovo v cilju, ko sem opazovala ljudi, ki v sebi nosijo vsak svojo zmago, veselje in radost! Iskrene ČESTITKE vsem, čisto vsakemu posebej ... in vsem skupaj! moj dolgi tek ...
15:11, 18. 08. 2009
.. Objavljeno v tek
.. 3 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Včeraj sem si privoščila dooooolgi tek, ki je bil sicer daleč od tistega kar sem si želela in predstavljala, ampak se ne sekiram. Dejansko NI ŠLO ... vročina je sekala na polno ... soparno je bilo že od jutra ... in tempo je bil porazen. Želela sem odtečt 32km, Izola - Ankaran - Izola ... imela sem suport na kolesu z vodo, z geli ... glava ni bila čisto na mestu priznam, tudi s prehrano sem konkretno brcnila mimo ... saj sem pred tekom pojedla samo en rižev vafel in par suhih marelic. Odlična prehrana, če imaš kako uro prej še zajtrk ... ali pa, da bi imela s sabo vsaj kako banano ... čeprav dvomim, da bi ji spravila vase ... še gel je bil problematičen ... enostavno se je želodec zaprl in ne sprejemal nič, razen vode ... ki pa je je bilo vedno manj ... da bi jo bilo vsaj zadosti za polivanje ... Uglavnem, organizacijsko sem odpovedala, tudi z glavo nisem bila na mestu in kristalno jasne so mi vse napake, ki sem jih naredila. Še vedno pa mislim, da ne glede na vse ... nebi mogla storit čisto nič več kot sem. Tekla sem vse skupaj 27km ... zadnje dva več hodila ... štart je bil ob 6.30.... konec okoli 11h ... na obali, brez metra sence, praktično brez kisika ... za znoret. Prva kriza je bila že nekje na 13km, ko me je kar zaslabilo, ko sem se ustavila ... aasfalt, ki puhti, tam en del pred Ankaranom, kjer ni bilo ama čisto nobene sapice ... zanimivo je kako pride kar na enkrat ... ustavila sem se, da bi vzela gel, malo spila ... v momentu me je oblila vročina, teklo mi je od povsod ... pogledam noge ... videlo se je praktično čisto vsako poro oz. kapljico, ki je prišla iz nje ... potem kar nekakšna slabost, vsedla sem se, da nebi padla dol ... po ohlajanju je spet šlo ... postajalo pa je res vedno bolj vroče, vedno bolj neznosno ... Do 20km je bilo kar ok, mislim, da sem za 20km porabila okoli 2.20 .... potem pa od 20km do 25km .... praktično ENO URO ... Vse skupaj sem tekla (in hodila) 3.30 .... s tem, da sem na 24km spet obsedela nekje v travi ob morju... tik pred Izolo ... isto, vročina, oblivanje ... mrzlica ... Zanimivo je, da sem se šele danes spomnila na sončarico ... matr smo pametni, a ne? Jaz sem danes sicer čisto ok in verjetno bom šla zvečer še kak krog odlavfat, ampak Dalibor je pa gotov ... ponoči mrzlica, boli ga glava ... zgleda, da dehidracija ... če ne še kaka blaga sončarica pa se je praktično samo vlekel z mano na kolesu 4 ure ... kdo bi si mislil ... sem kar malo jezna. Pa ne na njega ... ampak nase, oziroma na neumnosti, ki nam sploh ne pridejo na pamet .... Nikoli nisem razumela kako ljudje kar "obležijo" ob progi ... kako ne vejo, ne čutijo ... kako lahko odkolesariš Frajno, prideš na cilj ... na analizo ... in se zgrudiš mrtev ... Oh ... priznam, sedaj mi je jasno ... telo se odziva drugače. Lahko bi rekla, da je podobno alkoholu ... imaš alkohol, ki ga pač piješ ... čutiš vsak kozarček posebej .... nekako ga lahko kontroliraš ... veš kdaj si "vesel" ... veš kdaj si "na meji" ... in veš, kdaj te lahko odnese in bo preveč .... Imaš pa alkohol, ki ga piješ in piješ ... pa ni nič, potem te v enem trenutku samo obrne ... in takrat si lahko samo hvaležen za vsakega prijatelja, znanca, osebo, ki ti je pripravljena stopit naproti. Mislim, da sta vročina in dehidracija te vrste "alkohol" ... Tega nisem poznala, nisem razumela ... sedaj pa vem. Vedno je bilo drugače, če je bilo preveč ... enkrat me niso nesle noge ... spet drugič je bil previsok pulz ... spet tretjič premalo kondicije, teža v nogah ... pač neke "fizične" težave, bolečine, mišica ... Včeraj je bilo vse drugače. Pulz je bil nizek, vsaj zame ... ves čas nekje med 150-160HR, noge normalne, vse ok ... nič bolelo ... superge nič žulile, mišice vse ok ... samo šlo ni nikamor .... in nikakor ... samo vroče ... vroče ... vroče ... Sedaj razumem zakaj je na Romerlavfu rekel Rajko (ko sva dobesedno letela), da če ne bo šlo v Gardi, bo šlo pa na Ljubljanskem ... definitivno ... nisem razumela, sedaj vem!!! Dejstvo je, da če bo v Gardi tak dan, kot je bil včeraj .... moj prvi maraton definitivno takrat ne bo padel ... ne bom se mučila in vlekla 5km na uro ... in prišla iz cilja direktno v "ambulance" na infuzijo. No, thank you .... če ne bo šlo pač ne bo. Ni vredno ... in ljubljanski je konec oktobra, kjer bojo pa temperature definitivno bolj znosne ... Ne, res ni vredno tega!!! Pa, da ne bo pomote ... želja še vedno ostaja, v srcu je še vedno Garda in tako bo ostalo vse do 27.septembra .... ampak z glavo ... Se imam čisto preveč rada, da bi šla na silo "dokler gre - gre"! No ... pa to ni sedaj noben zapis jamranja, smiljenja sami sebi ... v bistvu je bilo zanimivo spoznavat tudi to plat ... vmes sem začenjala razumet vse stvari, ki jih prej nisem ... vmes sem razmišljala kako noro je moglo bit našim "trans-arjem" ... in kakšni carji v resnici so ... ali pa norci? Vsekakor pohvale ... ampak cenim ljudi, ki so sposobni tudi ustavit in končat ... Iskreno čestitam in privoščim vsem ... danes sem v primorskih brala, da je zmagal Barič ... brala, da je zadnjo etapo popolnoma osvojih Vencelj ... brala, da so tudi Avija zasrbele pete .... čestitke vsem, neprecenljivi ste .... zelo sem ponosna, da poznam te ljudi, da dejansko vem o kom govorijo o časopisu ... da sem del njihove ekipe ... da smo tako veliki kot mali ... del TF-ja ... in še posebno sem ponosna, da ravno te "ta veliki" tako veselo in navdušeno pazijo na nas male .... nas spodbujajo in naše "mini kilometre" pretvarjajo v velike zmage ... velike korake ... in nam s tem vlivajo samozavest in pogum ... HVALA VAM!!! Še posebno pa se veselim, da bom stisnila roko vsem tistim, ki so odstopili. Nekako verjamem, da je to NAJTEŽJE za kar se mora tekač odločit na tekmi za katero se je morda pripravljal mesece in mesece ... Tako kot recimo Inot na Balatonu, tako kot Uroš na Transu pa Miro, pa Zdravko ... pa ... res ISKRENE ČESTITKE ČISTO ZA VSAK ODSTOP, ČISTO ZA VSAKO PREKINITEV ... Vsaka tekma, vsak tek je "naša zmaga" ... ampak neprecenljive so tiste pri katerih pozabimo na ego, pozabimo na "neuspeh" in smo se sposobni odločit, da pač "danes pa ne gre!" Ja ... vidi se, da rastem z vsakim kilometrom. Včasih nisem razumela ... vsak odstop se mi je zdel popoln neuspeh ... vsak odstop par km pred koncem se mi je zdel nor... vedno sem si rekla, da bi se pa magari privlekla do konca ... ampak ne, tu se vidi športno srce, tu se vidi ljubezen do duše in telesa ... tu se vidi, kdaj je človek zrel. In včerajšnji tek mi je bila odlična lekcija ... in šola ... ker sedaj vem, danes vem ... da bi tudi jaz odstopila ... zase, čisto zase! Ko enkrat tečeš na dolge proge ... se zaveš, da ena sama tekma ni vredna tvojega zdravja, počutja, prisilnega počivanja .... ali celo česa hujšega. Dejansko resne poškodbe ali celo smrt v takem športu res niso tako daleč ... samo malo preveč si trmast, samo malo preveč te nese ego .... samo za par km pozabiš na glavo .... pa si lahko eden izmed tistih, ki jih kar pogosto srečaš ob progi, skoraj na vsaki tekmi ... Ni vredno! A ni zanimivo kako tekmovalna sem bila včasih ... ... preden sem začela hodit na tekme Totalno nerazumljivo .... pa vendar čista resnica!!!  Šport res dela ljudi boljše ... nov svet <3
13:31, 3. 08. 2009
.. Objavljeno v prehrana in šport
.. 3 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Imam nečakinjo Nežko ...Res je pravi sonček, ravno je dobro dopolnila leto ... prava princeska je. Všeč mi je njen karakter ... veliko bolj muhasta je, samosvoja ... ni podoben ne mami, ne očtu ... se mi zdi, da je še najbolj podoben mojemu. Pa nisem mislila govorit sedaj o njej ... ampak ... ima eno lastnost, ki je tako luškana in točno takšna - kot čutim jaz... Kadar je nad nečim zelo, zelo navdušena se kar trese ... tako se stisne skupaj ... raztegne v nasmeh tisto "plešasto" čeljust in se kar trese ... enostavno "ne prenese vsega veselja" ... vse energije, pričakovanja ... in enako čutim jaz. Samo, da se ne tresem ... ampak na momente ne morem ne stat, ne sedet, ne nič ... zdi se mi, da me bo preprosto kar razneslo... In zares se mi je začel odpirat nov svet. Zame čisto nov, nepoznan, nerazumljiv pa vendar tako zelo poseben, čaroben ... ne opisljiv. Seveda ... spet govorim o športu .. in tokrat ne o teku, športu na splošno. Nikoli ga nisem marala, vedno mi je bil tuj ... neprivlačen, vedno sem ga bolj kot ne sovražila ... ne videla nobenega smisla v vsem skupaj. Pa vseeno nekje v sebi nosila športno srce ... tisto željo, hrepenenje ... ki jo je verjetno podrl vsak neuspeh na moji športni poti. Tudi od doma, iz družine športa nekako nebi mogla pobrat ... kadar smo kaj počeli v tej smeri, je šlo bolj za igro ... kot za šport nasploh. Tudi iskala sem se vedno ... in iz vseh svojih poizkusov nekako izgubila podporo in vzpodbudo doma ... kadar sem nevdušeno kaj pripovedovala ... je bil odziv zelo ne navdušujoč "ah ... saj to bo spet trajalo en mesec, potem pa te bo minilo" ... in res je bilo mnogokrat tako. Preprosto sem se iskala ... in mnogokrat mi je volja pošla že samo ob takšnih in podobnih komentarjih. In zakaj sem kljub vsem temu ne-športu prepričana, da imam športno srce? Zato ... ker je le srce tisto edino, ki ni in ni hotelo prenehat, poizkušat ... iskat ... vedno znova in znova me je spravilo na začetek ... pri vseh koncih, pri vseh iskanjih ... vedno je sledil kak nov povratek .... ... in resninčna zmaga je tista, ki jo nosiš v srcu! Mislim, čutim ... vem ... uspelo mu je! Začelo se je s tekom ... mojo veliko ljubeznijo ... pravzaprav je bilo najprej sovražtvo zato je bilo vse skupaj še toliko težje ... pa vendar sem ga vzljubila in ga ne menjam ... za nič na svetu ... A ob vseh teh pripravah na maraton se mi je začel odpirat nov svet ... bolj, ko tečem, bolj ko sem vesela v srcu ... bolj, ko mi po možganih in srcu teče endrofin ... bolj se mi misli sukajo "o koncu tekaške kariere" ???? Sliši in bere se grozno .. ampak dejansko ne gre za to, da bi rada prenehala s tekom ... gre predvsem zato, da sedaj s tekom vidim dlje, vidim bolj globoko ... Pojavile so se želje ... sanje ... pojavil se je pogum za vse tisto o čemer sem včasih sanjala pa sem bila prepričana, da to pač "ni zame" ... obremenjena z vsem mogočim ... predvsem seveda z drugimi in tem, kako "mi ne gre" ... mi ne bo šlo ... Le kako ti sploh lahko gre, če ne veš ... če ne vadiš ... če ne probaš? Zadnje čase veliko razmišljam o vsem tem ... celo The Maraton nima več takega čara, ne sije in ne privlači več tako kot je ... pa ne, ne mislim ga skenslat ... samo všeč mi ni ta sistem. Sistem kako se je začelo odzivat moje telo ... še bolj pa moje misli in moja duša. Ni mi všeč, da se mi ZDI, da "moram" it tečt ... ni mi všeč, da gledam naokoli iščem ljudi in zapiske, ki se tudi pripravljajo na The Maraton ... in se obremenjujem z njihovo kilometrino ... in s tem koliko dolgih treningov so že oni naredili ... in si skos prigovarjam "da zaostajam" ... da moram še to in ono ... da ... Ni mi všeč tak sistem. Prejšnji teden sem imela par takšnih pogovorov, na mestu ... pogovorov s prijatelji in to takšnimi, ki niso samo prijatelji, ampak tudi tečejo ... in vedo o čem govorim ... razumejo ... hvaležna sem jim za vse besede in res je ... zakaj je pomembno kako se pripravljajo drugi? Zakaj je pomembno koliko več kilometrov so pretekli? Gre za moj maraton ... za moje kilometre ... za moje počutje.... marsikdo se na tej poti tudi skuri ... in evo, za skurit ... si pa ne želim sledenja ... skurijo naj se kar sami .... Res je, gre zame ... in samo zame ... za moj tek, moje telo, moj maraton in moje priprave ... ni pomembno kaj se bo izkazalo na koncu ... Zanimivo je, da sploh ne gre za to, da bi me skrbelo ali sem sposobna maraton pretečt ali ne ... vem, čisto 100% verjamem, da sem ga sposobna pretečt ... in pretekla ga gotovo bom, če bo zdravja in počutje na mestu .... Ne gre niti za čas, ves čas govorim, da mi ni pomembno koliko časa bom porabila za The Maraton ... in res se mi ne zdi pomembno ... torej kje je haklc? Zakaj obremenjevanje? Zakaj nenehna misel, da ne delam dovolj? Da bi bilo potrebno več tečt ... da bi bilo potrebno imet daljše treninge ... da ... zakaj?? Ne vem, ne razumem ... lahko pa rečem, da se zadnje dni počutim že veliko boljše ... menj obremenjena ... manj izgubljena ... dodala sem drugačne treninge, ki sicer res ne "nabirajo kilometrine" ... ampak jačajo sklepe, vezi, mišice ... utrjujejo vse tisto na kar tekači kar pozabimo ... češ, da ni pomembno ... In všeč mi je ... počasi obremenitev popušča ... počasi pozabljam na "tuje" kilometre ... počasi pozabljam na "tuje" izkušnje ... počasi spet v srce spuščam svetlobo, smeh in veselje ... in se veselim teka, čeprav naj bi bil day OFF ... in se veselim, da bom počivala takrat, ko bo dan ON ... Uh malo sem odkorakala ... odplavala ... Misli o koncu moje tekaške kariere so napovedovale predvsem "nov svet" ... nekako se ne želim več "pustit" samo v eni sami stvari ... ker mi ni všeč kaj prinese ... ni mi všeč kako se ob tem počutim ... Ko sem tekla in nabirala kilometer po kilometru vse do Rudnika ... so mi misli priredile pravo žurko ... fešto do kraja ... kompletno od priprav, do same žurke... in vse do čistke podstrešja ... Tooooliko stvari je, ki bi jih rada počela ... ki bi jih rada sprobala ... odpira se mi nov svet ... in tresem se tako kot Nežka ... hlastam za zrakom ... komaj dohajam vse moje misli, željo ... Ne vem na katerem kilometru sem si izbrala nagrado za pretečeni The Maraton ... zanimivo je, da sem danes gledala kako in kaj, koliko stane, kdaj se prične ... in kot kaže, se bo nagrada začela že pred ciljem ... pa vseeno. Čutim, nosim jo v srcu. Torej, za svoj prvi pretečeni The Maraton si bom podarila tečaj Salse ... v srcu jo nosim že dolgo. Tudi na tečaju sem že bila enkrat, a sem se odločila, da s Salso nadaljujem, ko bo Dalibor kje bližje ... ni mi bil všeč način izvajanja Salse, v kolikor nisi imel partnerja ... in konec koncev je tudi on tisti, s katerim bom po večini plesala ... in na srečo je en redkih moških, ki pleše ... le zakaj nebi izkoristili ne-odklonilnega odnosa do plesa ... in se naučili par korakov, tako bova najverjetneje še večkrat na plesišču. Sedaj te včasih še malo špikne tisti "škrpicelj" ki ti govori, da pa "saj ne znaš" ... ko osvojiš par korakov in obratov ... verjetno dobiš na samozavesti ... ravno tako kot s pretečenimi kilometri .... Torej, Salsa - here we come ... najprej Salsa ... ker mi raste v srcu ... potem verjetno še kak "venček domačih" ... da se da uporabit še kje drugje ... ampak definitivno ples! Sex na parketu .... Potem je tu še mnogo stvari ... ki niso nagrada ... pa si jih vseeno želim ... in počasi, mic po mic bodo vsi prišli na vrsto .... recimo plavanje pa hoja v hribe ... pa kolo ... letos ga nič ne gonim ... ceste me ne privlačijo tu naokoli ... na obali naju skoraj nič ni bilo ... začela bom gonit v hrib, na to možnost sem kar malo pozabila ... Res je, da malo odbijajo medvedi ... pa vseeno, rada bi živela življenje ... ne pa ga gledala, ker je lepo .... Lepo je v resnici šele takrat, ko ga živiš ... Pa enkrat, ko bom velika bom združila tek, kolo in plavanje in se udeležila enega majhnega triatlona .... tudi ena stara ljubezen ... mislim, da je bila v srcu še pred tekom ... ampak takrat so se vse to zdele le sanje ... sedaj pa vem, da praktično vse skupaj lahko postane tudi resnica ... in to je lep občutek ... to je fantazija ... to je tisti nov svet .... in potem bo spet jesen, zime ... kjer je tek fantastičen ... in spet bo smučanje ... in ... ... enkrat bi rada veslala v tistem dooooolgem čolničku na morju ... kajtala ... Vse je drugače ... drugačna sem jaz, drugačna sva midva .. drugačen je svet .... V teh dneh razmišljam, planiram in se pogovarjam kako bo zgledal najin dopust ... na dopust bova odpeketala z malo zamudo, ker greva prej še na en prekrasen tek, ki ga nočeva zamudit ... potem pride dopust ... včeraj med plavanjem sva sanjala, kako bova vstajala bolj zgodaj šla tečt na sosednji hrib, se nazaj grede ohladila v vodi ... si priravila zajtrk in se podala na raziskovanje otoka ... tiste dele, ki jih še nisva raziskala ... pa na sosednji otok ... pa vmes kak dan odkolesarila ... si naredila celodnevni izlet in se šla res tiste taprave "turiste" ... Oh kako bo lepo ... pa vsa tista zdrava hrana ... kosila ... že sedaj mi diši po česnu in petršilju .... Zanimivo, ampak tudi morsko hrano sem vzljubila čisto mimogrede ... oh kako je nisem marala ... nikdar je nismo jedi ... Zadnjič pa si naročim hobotnico kot, da sem jo jedla že tisočkrat ... pa je nisem še nikdar .... Dalibor previdno vpraša, če sem sigurna ... da, čisto sigurna sem bila ... vem ... preprosto sem prestopila tisto mejo in ni me strah naročit karkoli ... vem, da bo dobro in da bom jedla ... in uživala .... preprosto zgodilo se je! In 1, 2, 3 bo konec dopusta ... za dan ga bom najverjetneje tudi skrajšala ... tisto nedeljo je namreč planiran en daljši trening po PST-ju ... v prekrasni družbi. Bomo videli ... vse to bo ... in še več ... vse to bo krasno in prelepo ... ... naj traja neznanec ... ali prijatelj .... RIP <3
14:51, 30. 07. 2009
.. Objavljeno v čiščenje duše
.. 5 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Ne morem verjet ...Šokirana sem, tako blizu čutim vse to ... tako blizu zvenijo besede ... tako blizu se čuti dobrota, ki je vrela iz tega posebnega moža ... Nekega dne me je dodal na FB, preko skupne prijateljice ... in začele so se debate. Odrasel moški, iskren ... pripravljen pomagat ... kar klical je, svetoval to in ono, kar klikal ... pisal. Priznam, včasih je bil malo nadležen ... nisem vedela kaj se pogovarjat z njim na dolgo in široko... konec koncev se še nikoli nisva videla ... in kot kaže, se tudi nikoli ne bova. Vsake tolko je povabil na kak Aktualov koncert, zelo so mu bili všeč ... vsake tolko je padla obljuba o kavi ... prišel bi takoj, a meni ni bilo do tega ... Sem obljubila, da se javim, ko bom v Zagorju .. in res bi se ... le, da mene Zagorje še ni videlo ... in sedaj prihajam, drugi teden ... njega pa ni več. Spomnim se besed, ko se njegov kolega ponesrečil z motorjem ... kako preč je bil, koliko obžalovanja, strahu ... kako ga je podrlo. Prekinili so s tekom in vsi poklapani odšli domov ... pa se je kolega izvlekel ... Takrat sem začutila, da ga je res strah ceste, nesreč ... kot bi vedel, kot bi čutil ... Spomnim se besed, ki so vrele iz njega ob skupno preživetem vikendu z otroci ... kakšna radost, kakšno veselje ... kakšna ljubezen ... sreča ... Potem se je nehal oglašat ... nisem imela za mar, nisem niti registrirala, obremenjena s svojim življenjem ... vedno nekje "v gužvi" ... še prejšnji teden sem iz Avstrije poškilila na FB in videla, da me je dregnil ... Takrat sem se vprašala ... le kje je, sedaj se pa res že dolgo ni oglasil ... že dolgo me ni "pobaral", če kaj tečem ... že dolgo se ni pohvalil kolko je on pretekel ... že dolgo ... bom pogledala, ko pridem domov ... Pa so spet minevali dnevi, noči ... in danes šok. Skupna prijateljica napiše sporočilo, da mu gre drug teden prižkat svečko??? PROSIM!!! ŠOK!!! Kaj??? Preden sem pogledala, sem vedela, da je bila nesreča ... vse mi je bilo jasno ... kot beli dan ... In res je bila! Mesec dni je naokoli ... in danes bi praznoval rojstni dan ... Žal mi je, da ni nikoli prišlo do tiste kave ... vem, da si me imel rad. Čutila sem, da si nekako "pazil name" ... večkrat je zazvonil telefon, samo ob kakšnem čudnem komentarju na FB ... samo, da si povprašal "kako je"... Obljubljal si mi češnje ... vino ... Iskreno si me imel rad, četudi me nikoli nisi videl ... in pakrat slišal .... in mnogokrat bral ... vem, da sem ti zlezla pod kožo ... Precej bolj kot sem mislila s prva... Žal mi je, da si nikdar ne bova stisnila roke ... žal, da nikoli ne bova spila tiste kave ... hvaležna sem Kseniji, da je zapisala tiste besede ... drugače bi te naslednji teden verjetno še klicala ... za kavo ... ker bom v Zagorju ... Počivaj v miru! Obljubim, da se bom večkrat zazrla v nebo ... se zahvalila za tvoje besede ... in ti pomežiknila ... vem, da boš pazil name! Ti ... prijatelj ... ali neznanec! prehrana .... 365986231-tič ...
18:03, 29. 07. 2009
.. Objavljeno v prehrana in šport
.. 2 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Začelo se je že davno, ko sem bila še mala buckasta in mastna No, mala in buckasta sem še vedno, mastna pa vedno manj Pa še vedno je hrana ena taka velika razvada. Vedno znova me prevzame, kako neopazno nas dobi v svoje zublje, kako čisto "mimogrede" smo spet v tisti hrani, junk foodu ... čisto mimogrede ... sploh ne opaziš kdaj te je odneslo. Za spremembo od moje preteklosti, tokrat ne gre več za kilograme ... gre za prehrano samo, gre za počutje po tej - in oni hrani... Gre za sposobnosti, ki jih imaš po tej in po oni hrani ... gre za zdravje, gre za moč, gre za hrano, ki ti dejansko koristi ... ne da je samo "dobra", takrat ... tisti trenutek, tisti moment ... potem pa ti je žal za vsak grižljaj. Malo sem se še šlepala in še toliko bolj jedla svinjarijo... ja sej vem, traparija ... ampak tako deluje človeški organizem, ko ve, da prihajajo jedilniki. Da prihaja kontrola, da prihaja ... korenček ... na drugi strani pa palica Pa saj "vse vem" ... o prehani pa res vem že ogromno ... toliko let, toliko izgubljenih in pridobljenih kilogramov ... toliko travm, solz in joka ... toliko skrivanj pred samo seboj, pred starši ... pred svetom ... Nekaj se pa človek vendarle že nauči v vsem tem času, a ne? Najhujše je bilo, ko sem odšla od doma. Do takrat je mama še nekako uspela "posiljevat" z dokaj zdravo hrano ... ko pa gre študent v svet, zajtrki postanejo kava in toast ... kosila - kakšna pica ali pohan sir na bone ... vmes kakšna štručka z zeliščnim maslom (smo imeli čisto blizu noč in dan) ... in za večerjo ... smo nadaljevali z Refoškim ... občasno smo ga zamenjali za Red Bull vodko ... res je, da smo tudi veliko noreli in plesali ... A 1, 2, 3 ... sem imela 68kilogramov!! Nikoli nisem bila suha, nikoli niti ne mislim bit ... ampak 68kilogramov je na teh mojih metr in čevap res veliko ... kar se je seveda tudi konkretno poznalo. Starši me skoraj niso spoznali, začelo se je maltretiranje z vseh koncev in krajev... in nadaljevalo z improvizacijo pri prehrani. Pa 3 mesečna ločevalna dieta ... pa montignackova prehrana ... pa celo presno prehrano sem se šla skoraj dva meseca ... JAZ??? Jaz, ki vedno znova in znova pozabim na sadje ... sem živela dva meseca praktično samo od sadja? Ja, vse mogoče si človek zmisli. In vsaka stvar je bila izkušnja zase ... počasi sem z vsem skupaj le prišla na krepkih 60kg ... pozimi malo manj, poleti malo več ... Ja, vedno sem se zredila in zapustila čez poletje ... vedno, vedno, vedno ... kot medvede ... me je pobiralo pozimi, ko je moje srce gorelo ... noge letele... Pozimi sem telovadila, pozimi sem bila produktivna ... poleti pa sem vedno znova obsedela, obležala nekje "na hladnem" in ob večerih basala pice ... vmes pa seveda kaj sladkega ... za karkoli normalnega je bilo "itak prevroče" ... in tako je jesen vedno znova prinesla nove kilograme, nove podvige ... nove projekte ... kako, kdaj, zakaj ... se spet in spet lotit kilogramov. Letos je nekako drugače ... saj ne vem, mogoče me še vedno lahko odnese, a se trudim, da me nebi. Tudi glede športa gre letos nekoliko boljše ... verjetno je razlog v Gardi, ker nimam časa, ne morem si privoščit, da ne tečem ... da počivam, da me za 3 mesece "zmanjka" ... preprosto ne morem ... ne smem. Saj vmes me odnese ... ali preteram in obležim, enkrat me je odneslo delo ... pa se hitro vrnem nazaj ... In s kilogrami je ravno tako ... tudi pri prehrani me odnese ... pa spet prinese nazaj. Razlika je v tem, da so te "odmiki" vsako leto manjši, krajši ... In kilogrami so letos takšni, kot ne pomnim kdaj ... že od začetka leta, ko sem jih malo stolkla dol ... se gibljejo nekje med 56-57kg. Ne obremenjujejo me ... bolj me obremenjuje, ko ga začnem srat s prehrano ... Ker sedaj pa res že vem kaj vse to pomeni, kaj vse to prinese s sabo in kako zelo je to vse skupaj BREZ ZVEZE ... Zdrava hrana je dejansko FULL DOBRA ... samo preveč smo obremenjeni s časom in potem se bašemo z vsem kar pride pod roke ... ne glede na to ali nam je všeč ali nam ni ... ne glede na to, ali je za nas dobro ali ni ... ne glede na to ali se od tega sploh kaj najemo ali ne .... Ne morem pozabit pomfrija sedaj v soboto po Romerlavfu ... Uh sem bila lačna, pojedla tazdravo čokoladico, ki mi po teku nekako "pripada" ... ampak želodček se je še kar oglašal. Seveda ... če bi tekla doma bi bila sedaj na vrsti konkretna večerja... kakšna omleta s tofujem, ali tuno... tukaj pa ... Wurst? Snitzl? Pommes frites? Uh ... vzela sem pomfri ... kako mi je bilo žal, kako mi je bilo slabo ... kako sem rigala, da bi ja "izrigala" tisti zrak... nisem vedela ali bom morala bruhat ali bo šlo skozi ... Moj želodec je jeklen pa se je vseeno uprl ... v mukah in bolečinah sem zaspala ... in naslednji dan se je tudi Dalibor pritoževal ... uh .. vsa tista mast ... da bi bilo vsaj dobro?!? Ja, saj vem ... nova lekcija. Zanima me ... zakaj po vseh teh tekih strežejo tako "svinjarijo" ... dejansko nimaš ničesar za izbrat ... Iz Osojskega se mi je tako zelo mudilo domov, ker sem bila lačna, ko pes ... tam pa isto, klobase, pohani šnicli in pomfri??? Čakte malo ... a se ne ukvarjamo mi s športom? A ne živimo mi zdravo? Ja dejstvo je, da sem jo na Osojskem dobro odnesla ... za prvo silo z Macino banano, druga sila pa domača tuna, paprika, paradižnik in malo mozzarele ... tukaj na Romerlavfu pa je bumerang vsekal še toliko bolj veselo ... seveda ... ni bilo "doma" vmes ... Pa dobro ... vsaka šola nekaj stane ... in če si trapast padeš na led znova in znova ... ampak sedaj vem ... in ... Sem že kupila tako mini hladilno torbo, kjer bom s sabo nosila hrano. Takšno, ki meni paše ... takšno, ki jo moj organizem potrebuje in takšno, po kateri bom sita ... bom nasitila svoje telo in dušo ... in po kateri vem, da mi ne bo čisto nič slabo ... porkaduš!! Ne krivim nikogar ... itak imam oči in lahko gledam okoli sebe ... le zakaj maca prenaša hladilno torbo vsakič s sabo??? Le zakaj sem bila že na toliko tekih ... (ok na večini je vsaj pašta)... Resno se bo treba lotit tega ja ... saj bo šlo, malo organizacije, malo komplikacije pa bo ... saj ne bo prvič, sem že počela podobne stvari ... v pripravi so novi jedilniki... spet sem začela pisat kaj jem ... za vsak dan posebej ... spet sem začela uporabljat možgane in uživat ob kuhanju ... in še bolj uživat v prehranjevanju ... Oh kako dobra je lahko zdrava hrana, če si le vzamemo čas, da jo z veseljem pripravimo in še z večjim veseljem pojemo ... ne pa zmečemo vase ... Veselim se, ker vem, da prehrana dela čudeže ... Povsod ... Čudeže dela tako pri teku, pri počutju, pri telesu ... dobri volji, veselju ... ... nahrani dušo, ne samo telo! Imejmo se radi ... Privoščimo telesu tisto kar potrebuje, pocrkljajmo ga ... ne pa, da samo zahtevamo od njega ... vedno znova in znova ... vanj pa mečemo smeti ... Tudi avijoni ne letijo na "friteza olje" ... le zakaj bi mi? Pa dober tek! ... tudi brca v rit, je korak naprej :)
14:33, 28. 07. 2009
.. Objavljeno v prehrana in šport
.. 0 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Tako včeš mi je bil ta napis, sem ga zasledila že nekaj časa nazaj in nekako se mi je takoj vsedel v dušo.Oh, kako zelo je resničen, če ga le znamo začutit, ne samo tisto bolečino ob brci, ampak tudi namen in dobro misel. Tudi jaz sem danes dobila brco v rit. Čisto pričakovano. Sem vedala, da se bo slej ko prej zgodilo, da me bo Alešla slej, ko prej vprašala kako je s prehrano. In ker o resnih stvareh ne mislim lagat, sem tudi tokrat napisala po pravici. Veliko je bilo dobrega, pravilnega ... veliko je bilo napredka na kar sem zelo ponosna, ampak ... najdejo pa se tudi rogljički, pa toasti ... pa pica ... Bila sem poštena in dobila pošten odgovor. Seveda, itak gre zame - itak sama sebi pljuvam v skledo ... da ne rečem še kakšne hujše besede ... Potuho sem iskala v tem, da mi še ni napisala jedilnika in da imam lahko še malo "prirejenega" ... kot, da ne vem kakšen je njen princip, kot, da ne vem kaj je prav in kaj ne smem ... pa vseeno sem se še malo pošlepala ... Uh kolko izgovorov človek najde "pa saj sem si zaslužila" ... saj sem tekla ... pa kako prekleto mi je bilo slabo po tistem mastnem, negravžnem krompirčku po Romerlaufu ... Res se sprašujem zakaj na tekih nimajo nobene pametne hrane ... skos samo neke klobase, pohani šnicli ... od vsega skupaj sem ponavadi še najbolj vesela pašte ali pa kakšnega golaža ... čeprav sploh nočem pomislit kaj vse se skriva v njem ... kila moke zagotovo. Očitno je, da bo pač treba začet komplicirat in poleg torbe s cotami naokoli nosit še torbo s hrano. Saj veste ... male zmage velikih ljudi No pa začnimo ... let the game begin Romerlauf, 25.julij 2009 - Sulmsee
13:58, 27. 07. 2009
.. Objavljeno v tek
.. 1 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Prekrasen tek ... čista romantika ... lepota, da kar zaboli!Vse skupaj se je začelo že davno, ko smo samo "vrgli kost" in dali na plan. Tako čisto mimogrede, čisto nič zares in čisto nič "zacahnano" ... Ko je maca rekla, da ne bo šla, sem kar videla kako tudi mene ne bo tam ... pa nas je vseeno nekaj gnalo in kar sama z Daliborjem sva se zmenila, da bova šla ... pa magari sama. Uh, že tu lahko človek reče ... kakšna lepota! Nič ni bilo potrebno, nobenega dogovarjanja, pregovarjanja, nobenega posebnega govora ... čisto nalahko je šlo skozi. Aleluja! Že začelo se je lepo Pa je prišel petek ... kratek raztek okoli Gradiškega jezera je bil res upokojenski. Vsak ki je šel lulat je iz gozda prišel z jurčkom v roki ... in jaz sem z enim celo odtekla častni krog.... kako lepo je bilo, kako so gledali mimoidoči ... seveda ker norec pa še teče z jurčkom okoli jezera ... in pest lisičk sem ponesla v drugi krog V soboto zjutraj pa GREMO!!! Jutranja kava in toast v bližnjem lokalu na poti in gas dalje proti Štajerski. Bilo je luštno, bilo je res lepo ... že od vsega začetka ... pa vseeno nekoliko "na trnih" ... hmmm... bova našla prenočišče ... bo rezervacija ok ... bo vse vredu? Zame je bilo namreč vse to novo ... od bookinga preko interneta, do nove kartice, do tega, da greva na pot sama ... pa saj ni daleč, pa saj se znajdeva ... pa saj vse to vem, a vseeno ... malo pa te vendarle špika. Pa je šlo kot po maslu. Z Mici smo se že prej zmenili, da bo prijazna z nama... tudi midva sva se do nje lepo obnašala... nahranila sva jo, ko je bila lačna ... nosila sva jo s sabo kamorkoli sva šla ... malo sva sicer zavijala z očmi, ker je bila izredno natančna in klepetava na momente ... ampak vseeno. Mici se je dobro držala in tudi obnašala se je lepo ... in pripeljala naju je do najinega prenočišča, čisto brez problemov .... v bistvu tako prebrisano, da če bi jo poslušala nebi rabila kupit niti vinjete ... saj naju je popeljala po stari cesti ... Klinc, kako pa naj jaz vem kaj ima Mici v planu ... tako smo primaširali v Avstrijo z vinjeto po stari cesti V našem penzionu pa gazda kot se šika ... spominjal me je čisto na kakšnega dalmatinca ... ali pa na italijana ... dolgi sivi lasje, šajni crocksi, roza majčka ... vse je bilo nekoliko po kavbojsko, ampak z redom in disciplino ... čisto, urejeno, točno, natančno pa vseeno tako zelo domače. Soba krasna, celo eno ležišče preveč ... vse smo se zmenili ... malo z nogami, malo z rokami ... sem že rekla, da se moram it jeseni nujno vpisat v tečaj nemščine? Po ogledu najinega novega domovanja sva se z Mici odpeljala v mesto. Mesto je zelo mičkeno, prijazno ... praktično ga je vse skupaj samo ena malo daljša ulica ... vse skupaj za "pest" ... vmes piše Laufer ... le kje je sploh štart. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi si na zemljevidu pogledala kje sploh štartamo. Tako sem bila obremenjena z nočiščem, da sem to čisto izpustila iz glave ... ok ... malo smo "šprehali" in rešitev je že vmes priletela od Lavferja ... Povedal nama je točen naslov hotela in Mici je brez težav prepoznala pot ... Taraaaaaaaa.... evo nas na startu! Eno ulico stran od mesta, dve ulici stran od "doma!" Pod trtami smo v senčki in ob prijetni klimi pojedli res dobro kosilo. Jaz zelenega piščanca ... Dalibor pa rjavega ... ok, tisto mislim, da ni bil piščanec ... Hrana je bila res okusna, lepa na pogled in dobro pripravljena ... tudi cene so bile dobre ... predvsem za njihov žep ... pa klinc, če se gremo turiste se pa pač pejmo ... Poberemo štartne številke, še malo zakrožimo po mestu, spijemo kavico na soncu ... madona je žgalo ... in se vrnemo nazaj na kraj zločina ... Izljubimo se z lenči in G50 in jo mahnemo še v šoping. Nisem imela tega namena, priznam ... a ko so omenili športne štacune me je zagrabila ena hudičeva sila, da pa jaz moram met tekaško kiklico ... To sem sanjala že prejšnji dan ... ampak itak je ni blo "na dosegu ruke" ... pa smo šli. Malo naokoli, malo na pošrek ... Kiklico sem dobila, takšno luštno - belo ... preplačala vse skupaj in že sva letela do "doma" ... uh ... časa vedno manj, utrujena pa vedno bolj ... Kako bi pasalo takrat zaspat ... malo sem skoraj že "poklopila" oči ... pa se ravno Massa ponesreči ... in spet sem bila kot na trnih ... še posebej hudo je, če človek nič ne zastopi kaj je bilo ... vedela sem samo, da je hudo ... In evo ... obleka, droge za prej ... droge za vmes, droge za potem ... krema za prej ... krema za pol ... in že smo na prizorišču ... 1, 2, 3 ... in štart je tu ... ja res je, tako hitro je šlo ... Tekli smo kot nori, zaganjali smo se ... pa kljub vsemu klepetali, se smejali in uživali. Cesta se je postavila pokonci ... zagrizemo, seveda ... mi pa mamo radi hribe ... vidimo konec in na koncu ŠOK.... konca nikjer več ... še kar naprej samo gor, gor, gor ... pametno po navodilih ZdravkaC zagrizemo v hitro hojo in prehitevamo vse po vrsti  Pred mano lenči in Vreme ... na dosegu očesa ... ob meni Dalibor, ki ga na vrhu hriba izgubim ... počakam ga ob vodi, par besed ... nekaj ga boli mišica, upočasnil bo in tekel po pameti, ne pa tako kot "mi" ... ok se poslovim, mu zažugam, da naj moški ego pusti zadaj in če ne bo šlo pač po pameti zaključi po prvem krogu ... Ok ... letim dalje ... hrib navzdol hud... vsi bremzajo, vsi grejo počasi ... razen seveda lenči in malo naprej še Vreme ... Uh ne maram tečt po hribu dol, tudi jaz bi bremzala ... šla počasi, ampak ... kako naj ujamem potem unedva ... spustim se ... bol gonim, bolj letita tudi onedva ... ujamem lenči ravno spodaj pod hribom, na ravnini ... Na ravnini je tako upočasnila, da sem se že tolkla po glavi, kaj mi je bilo treba tistega šprinta po klancu dol ... spregovoriva par besed ... potem me pošlje naprej. Seveda, jaz še vsa zagnana od lovljenja ... sem se počutila kot, da sem se ustavila ... odšibam še malo naprej do Vremena in se določim, da ga do konca več ne izpustim. Obljubljal je čas 2:15 in odločila sem se, da se ga držim. Če bom le lahko sledila in bo počutje takšno kot mora biti. Zelo lepo je bilo tečt z njim. Mislim, da sva bila res dober par. Malo sva klepetala, ne v bistvu sva veliko klepetala ... malo o treningih, malo o tem in onem ... tek pa je šel kot pesmica ... kar brez besed. Imela sva podoben sistem ... na postajah par korakov peš ... oba namreč ne znava tečt in pit ... na polovički gel ... hrib sva prehodila ... prehiteval je takrat kot bi prehitevala tudi jaz ... glede same "tehnike" so bile besede res odveč ... še poletela sva skoraj istočasno ... najprej on, pod hribom, kjer si je kar konkretno razbil koleno ... potem jaz na drugi strani, pod hribom ... kjer sem speljala manever troskoka in na srečo pristala na dlaneh ... nič popraskana, nič raztrgana ... samo z očmi na pecljih vse do ciljne črte ... Na koncu je mene malo dajala psiha ... predvsem tiste Avstrijske zanke ... madona jih imajo radi, ampak so pa od hudiča ... pa sem pa tja pa sem pa tja pa sem pa tja ... kot bi se metre in metre vrtela v krogu ... Na koncu sem kar videla še en hrib .... ki se je vendarle zravnal in TARAAA ... bila sva na CILJU! Tek je bil res zanimiv ... sploh drugi krog. Nikjer nikogar. Zdelo se mi je kot, da tečeva smo midva ... spredaj nobenega ... dva sva odbila še na hribu ... zada daleč nobenega (v cilju sva videla, da sta bila za nama Dalibor in lenči)... prava fantazija. Tek je potekal ob soju sveč, ob navijačih, ki so res navijali s srcem in dušo ... za vsakega posebej ... čisto za vsakega so se potrudili ... Na koncu sem zvedela, da nas je bilo vseh skupaj na 21km samo cca 150 ... ni čudno, da ni bilo nobene gneče ... prava lepota, res!! Tudi čas je bil vredu 2h 13min 00sek ... lepo ... je bil pa nekoliko daljši, kot "normalne 21-ke!" Proga razgibana, en konkreten hrib, en konkreten spust, vmes malo "neravnin" .... tekli smo malo po asfaltu, malo po travi, malo po pesku ... malo čez kapm, malo mimo jezera ... malo čez mesto ... slike so fantastične, spomini tako živi ... in definitivno smo ob koncu enoglasno sklenili: "To je tek, ki ga je treba že danes zapisat na koledar ... da nam slučajno drugo leto ne uide!" Tudi Dalibor ga je končal brez težav, brez bolečin, brez krčev ... s svojim osebnim rekordom Bravo mi!! september, 2 meseca, 62 dni ... 8 tednov ... v bistvu 5 tednov ... koliko je to še dni???
13:32, 27. 07. 2009
.. Objavljeno v tek
.. 1 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Uh ... pa se je začelo.Odštevanje ... še v petek se je vse skupaj zdelo še takooooooooo.... daleč! In danes ... črvički so se odpravili na pot ... ovinkarijo po želodcu gore dole, misli prehitevajo ena drugo ... občutek nekoliko nenavaden ... Ah ... časa je še dovolj ... se sliši iz ust vseh po vrsti ... pa ga je res še vedno tako veliko??? Kako gre s treningi? Kako s kronologijo? Kako s kilomatri? Kako naprej? Planov je veliko, tudi treningov in še več vsega tistega kar bi "še rada spravila pod streho!" .... zase, za svoj občutek ... za dušo ... čisto samo zato, da sama začutim, da sama vem ... da sama poslušam in razumem... Na nek način bi lahko rekla, da sem vraževerna ... na nek način imam rada red, strukturo, sledenje, spremljanje ... čeprav se v vsem tem mojem kaosu te rdeče niti niti ne vidi ... ampak najpomembnejše je in pravzaprav edino pomembno je ravno to, da jo vidim in čutim jaz. In zato so vmes nujno potrebni vse ti "postanki" ... vsa ta "preverjanja" ... vse te oporne točke, smerokazi ... ... in še toliko tega, kar je treba naredit v 62dneh, 8 tednih, dveh mesecih ... v resnici pa v petih tednih.... dobrem mesecu in nevemkoliko dneh ... Tole pisanje je nekako zmedeno, gre za nekakšno "treznenje", za nekakšen BUM ob tla? Mogoče ob steno??? Ja, BUM ob steno ... na tleh vendarle nisem, to moram priznat. V bistvu mi gre pavzaprav kar dobro ... čeprav seveda nisem zadovoljna Pa ne s časom, ne s teki ... s kilometrino na splošno. Zdi se mi, da delam čisto premalo kilometrov ... zdi se mi in tudi res je tako ... da imajo vsi po vrsti veliko več kilometrov od mene .... vsi tisti, ki se pripravljajo na iste - enake cilje ... Pa vendar ... "taveliki" pravijo, da se konkreten trening šele začenja, da bomo šele sedaj zares stisnili zobe ... .... ampak 5 tednov!!!? To je malo več od enega meseca ... to ... to sploh ni tako veliko ... to je praktično že pred vrati?!? No ... pa pojdimo dalje. Pustimo ŠKRPICLJA in skrbi ob strani ... zajamimo kisik iz zraka .... poberimo energijo in vse te oranžade, ki šajna iz mojih las ... se postavimo na noge in gremo dalje ... Lepo, organizirano ... pravilno ... Ta vikend je za mano še en dobro odtečen polmaraton. Z Vremenom sva kar konkretno "letela" ... na določenih mestih celo dobesedno ... Vreme jo je odnesel s krvavim kolenom, jaz sem imela malček več sreče in pristala na rokah ... tako, da je kiklica ostala nedotaknjena ... ha ha ha ... Skratka čas zadovoljiv, tempo 6:18 ... vse skupaj sva pretekla v 2h in 13minut in 00sekund ... je bila pa nekoliko daljša proga ... Sedaj do konca avgusta nimam nobene resne tekme. Torej je vmes idealen čas, da z vikendi okupiram daljše teke ... kar nekaj "dolgov" se mi je nabralo ... in (sem že povedala????) časa je v resnici še PREKLETO MALO!!!  No ... pa zapišimo te zloglasne dolgove ... Če jih zapišem jih potem nekoliko lažje spravim v plan ... v realnost ... nekoliko lažje zmanevriram med vsem ... in jih vključim v realno življenje.... Oh, ko bi vi vedeli koliko kilometrine bi se pri meni že nabralo, če bi tekla toliko ... kolikor dejansko tečem v glavi ... ... aha pri planih smo ostali, a ne ... oziroma ... pri dolgovih! No, pa jih poglejmo: Dolg št.1 - kRožnik ... 4 kroge (dolg še od junija) Dolg št.2 - PST ... cel krog (dolg od prejšnjega vikenda, s tem da tu rabim družbo, ker nimam pojma kje gre cela pot okoli PST-ja) Dolg št.3 ... ??? HA... v bistvu ga sploh ni, vsaj tistega tapravega ne ... ok Grmada ne šteje pod resne dolgove ... vsaj tiste hude resnosti do tega dolga ne čutim v srcu ... pa vseeno pride na vrsto, samo mudi se mi nič V bistvu so dolg št.3 dolgi teki ... teki, ki so daljši od 21km, teki dolgi tam nekje 30-35km ... tega mi namreč še konkretno manjka v mojem planu. Moj najdaljši tek je bil namreč trojni kRožnik ... kar ja praktično malo manj kot 30km ... kar pomeni, da mi manjka še kar nekaj kilometrov do konca ... do cilja ... Tako, da ... tekme se sedaj malo umirijo ... in dnevi v vikendu bodo postavljeni nekoliko drugače ... ... samo še naštudirat moram kako pa kaj ... pa kje, s kom, ob katerem času ... Aj aj aj ... Je res samo še 5 tednov??? ... pristrižene peruti?Včeraj sem se podala v hribe ... s krasno družbo, lepimi nameni ... veliko smeha in veselja ...Pa vendarle ... Začelo se je že takoj na začetku. Zaštartala sem kar strumno in veselo in praktično po par minutah že začutila vročino, direktno v glavo ... verjetno je h vsemu skupaj pripomogla tudi kapa ... ki je navadno nikoli ne nosim, sedaj pa sem si rekla "joj kaj pa če bo sonce direkt v glavo" .... Pot se je začela čisto po hribovsko, konkretno na gor ... in kar skos je šlo tako strumno ... meni pa vedno bolj vroče, slabo ... ko se mi je začelo malo vrtet sem se ustavila ... Nisem mogla več, se mi zdi, da bi takrat čisto brez problemov padla skupaj. Očitno mi vročina vendarle ne ustreza tako zelo kot sem ponosno mislila, ko sem presenečeno mirno prenesla Osojsko jezero ... ko sem se ustavila se mi je šele začelo konkretno vrtet ... kar vsedla sem se na tla ... družba pa je prijazno čakala. Mislili so si pa verjetno vsak svoje Hodili smo praktično šele 15minut, pulz mi je nabilo preko 170HR - kar je pri teku sicer kar pogosto, ampak tukaj se mi je zdelo čisto neznosno .... Pulz je padal ... pri 140HR sem bila še kar gotova ... počasi je minilo, snela sem kapo in nadaljevala. Potem je šlo vse lepo, vse gladko vse ok ... in z nekoliko počasnejšimi in nekoliko manj strumnimi koraki smo osvojili Polhograjsko GRMADO ... trije so nadaljevali na TOŠČ, trije smo obrnili, ker bi nas prehitela noč. Izkušnja definitivno zanimiva in poučna ... ... malo mi je tudi pristrigla krila s katerimi sem po nizu osebnih rekordov že kar konkretno plapolala ... Potem smo malo klepetali, proučevali .. zanimalo me je kje, kaj, zakaj me je odneslo ... kaj je bilo narobe? Po vseh teh tekaških kilometrih pač ne more bit kondicije samo za 15minut enega ušivega hriba? Verjetno je bil skupek vsega ... štartali smo popoldan, bilo je vroče, bilo je soparno, začeli smo kar strumno ... a na začetku sem vedno gotova par km preden se ulavfam ... potem leti ... tudi na teku je tako ... nimam niti hribovske kilometrine ... mogoče malo treme pred resnimi hribovci s katerimi sem se podala na pot ... Skratka, verjetno vsega po malo. In TABU se je zdelo samo meni, vsem ostalim se je zdelo čisto razumljivo, češ, da pride kdaj pa kdaj tudi tako ... Skratka ... Izkušnja je bila zanimiva ... hribi me za enkrat še niso očarali in začarali ... še vedno ljubim tek Je pa definitivno ostalo nekaj, dolg do Grmade ... par krasnih razgledov, veliko smeha ... ... in pristrižene peruti Ossiaher see - 17.7.2009
11:41, 22. 07. 2009
.. Objavljeno v tek
.. 0 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Bilo je res lepo. Družba krasna, fenomenalna ... super duper      Tek naporen, res naporen in točno tako je bilo kot je napisala maca ... skos gore dole, na momente se je človek resnično vprašal kdo zdaj tu koga i-u i-u  Začetek je ubijal ... vmes sem se začela tolažit, da so mi prvi trije kilometri vedno najtežji in da če že morajo bit klanci pač naj bojo kar tu ... a žal, se niso končali vse do konca. Če je že šlo malo na dol, je šlo potem spet malo na gor ... vmes se že razmišljala, da valda niso tudi cilj prestavili - v kak klanec, medtem, ko smo mi prelivali švic Na začetku sva štartali z Mojco skupaj, Cormi je odbrzela naprej ... in naju počakala na postaji ... pač, da je vroče, soparno, da se ji ne da šponat ... malo smo se držale skupaj, klepetale ... Cormi je slikala ... pa po gasu vsakič, ko je kdo zaploskal ... pa potem spet bremza ... ma mene tak tempo ubije. Ko smo prišli do prve postaje s kokakolo, sem jo zlila vase, čez vodo in nek hudič me je pičil v rit, da je kar letelo ... to je bilo tam okoli 7km ... in prav zapasalo mi je malo samotne gneče... Ok vse lepo in prav ... ampak ... bo šlo tako še 14km??? To je namreč še 2/3. Vse do konca sem prakticirala en in isti način, ki je očitno deloval ... postaja 2 požirka vode - 3 požirke kokakole - 2 požirka vode ... ostalo na glavo in za vrat, zadnje kaplje za sprat roke In letelo je, vse do konca ... prehitevala sem vse od 7km dalje, da bi mene kdo prehitel v tistem času - se ne spomnim. Celo malo sem poklepetala z gospo, ki ji je na majici pisalo Slovenija In še par besed "po tuje" ... iztegovanje rok do tistih malih ročic ob progi ... Ma publika je bila res enkratna ... otroci navdušeni ... na enem ovinku so nam celo pripravili tisti pravi "fuzbalersko-navijaški" val ... saj veste tisto, ko eni dvignejo roke pa drugi pa tretji in nato še nazaj - tole v bistvu ... SUPER!!!A gledala sem na uro, da me ne potegne preveč ... še je bilo do konca ... Okoli 14km sem si izbrala dva zajčka ... par, tekla sta okoli 6:00 jaz pa za njima... nisem si upala, dalje... da me ne pobere. Nimam še tolko izkušenj, ne vem do kako daleč bi "neslo" ... Zadnje 2-3 hribčke sem prehodila ... s hitro hojo ... v mislih je bil ZdravkoC in njegov pametni nasvet - šparaj moči ... in res sem jih, tudi tetiva se je malo "ohladila", prehitevala pa sem ravno tako ... tiste, ki so tekli ... Na vrhu pa spet gas .... 2km do konca, vsa ponosna, pametna, prepričana, da je to to ... poženem ... zajčka pustim za sabo, v mislih se zahvaljujem, da sta mi toliko pomagala ... razmišljam, da bi se zahvalila še v živo pa si premislim ... dihanje na škrge 19km se pač pozna na sapi   Pa tut vedla nisem kaj bi rekla ... če bi rekla samo "danke" jima nebi bilo nič jasno, če bi se trudila kaj naprej ... pa bi jima bilo jasno še manj  Ko ju pustim za sabo, prepričana da je to - to ... da sedaj se mi pa res ne more nič zgodit pred sabo zagledam ravnino, v hrib sicer, ampak naravnost, da si videl ... na tisti ravnini trije tekači ... en bruha v grmovje, drugi ga podpria, tretji razteguje meča - krči ... četrti prepognjen sloni na ograji ... peti hodi ... jaz grem mimo in se odločim, da vseeno miceno spustim ... da zgleda, da vendarle še ni konec ... in da je očitno, da se ti tudi na koncu lahko še kaj zgodi ... Bala sem se za tetivo, ki sem jo čutila že od kakega 7km dalje... prepričana sem, da zato, ker sem tekla ob robu ... in je cesta ves čas malo "visela" ... kar pomeni, da sem z levo nogo praktično tekla po zunanji strani - kot supinatorji ... tako "na postrani" ... Hrib se zravna in odločim se, da grem ... počutje je ok ... gas ... letim, šprintam prehitim še dva, lovim še enega gospoda, ki pa jo "po moško" v cilju res potegne ... ZMAGA ... zadovoljna sem ... Nekje v cilju sem slišala Daliborja in njegov "dajmo sonček" ... uh, takoj sem se spomnila tega istega stavka iz Palmanove ... Kako odveč je bil tam, a tukaj je sedel v srce. Res je bilo naporno, a krasno ... Že zelo dolgo nisem tekla sama, ampak tukaj mi je samota v gneči tako zelo ustrezala, da ne morem povedat ... motilo me je vsako govorjenje ... ni se mi dalo pogovarjat. Ni se mi dalo usklajevat, s tem ... z onim ... pa gas pa bremza ... pa gas pa bremza... od 7km dalje je bil praktično samo še gas ... Vesela sem, zadovoljna in ponosna na to, da sem na zame do sedaj najtežjem, najbolj razgibanem, najbolj zaj ... progi malega maratona postavila svoj osebni rekord. Ob pogojih ... da te kap. In presenečena sem nad tem, da sem dejansko zmagala boj z vročino, s soparo ... z vsem tistim kar sem vedno govorila, da ne bom ... Da ne prenačam vročine, da sem mrtva po sopari ... da ne morem, da ne gre .... .... ob koncu maratona, v cilju ... mi je v glavi odzvanjalo samo to "uf kako bi to letelo v Palmanovi" Zame je bil resnično lep in dober dan! Potem pa še nočno kopanje... krč pri odrivu v vodo je malo opozoril, da sem vendarle pretekla polovičko ... ampak ni bilo hudo ... Jezero je bilo res osvežilno in mešanica planktona, morskih klobas in ščuk naravnost fantastična ... pa nagic in nagcov seveda Hočem še Hvala vsem za družbo .... čestitke vsem za svoje lastne zmage ... za prihod v cilj pod takimi pogoji in na tako zaj... progi! TF je pač še vedno THE BEST
... zdej pa po pameti :o)
16:10, 15. 07. 2009
.. Objavljeno v tek
.. 2 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Impulzivnost ... Črno ali belo .... sivega ni je napisala Sebi ... oh, kako mi je poznano ... Počitek na polno ... ali lovljenje izgubljenih kilometrov ... Ja, sedaj pa po pameti. Pravijo, da je vsaka napaka dobra, če smo se iz nje pripravljeni kaj naučit??? Pa se dajmo, a ne?? Junijski kilometri so bili obupni. V planu nobene tekme, torej vse "prosti trening", ki mi je kar jasno pokazal kje mi je mesto ... in da je še daleč od tega, da bi bila zrela, pametna in disciplinirana ... Vmes je čas kar nekam bežal. Dela kolkor češ in nemogoče se spravit nazaj, v nove tirnice ... konec meseca je kazalo boljše in komaj sem naklepala 100km, oziroma, če smo natančni je dober kilometre pa pol manjkal tudi do 100km ... za posrat!!! In jaz se pripravljam na The Maraton??? Ok, pustimo sedaj to ... gremo dalje. Ponovno se spravim v tirnice, grem na Rožnik, se zmenim tu pa tam ... grem na trening pa magari samo malo pretegnit noge ... se dogovorim za tekmo, eno ... dve... tri .... kot sem omenila kilometri so se začeli nabirat, ampak telo tega ni bilo sposobno, ni bilo pripravljeno ... bilo je preveč. Prevelik preskok ... na enkrat ... po praktično dveh tednih na off ... Zvije me ... vročina, kašelj, počutje na psu ... švoh kakorkoli obrneš ... in spet 10dni pavze, da sem se postavila na noge. Še vedno pokašljujem, še vedno ni tipi topi, ampak tečem gre ... na 10-ki je letelo, treningi grejo lepo ... in spet ... v petek me čaka Osojsko 21km, v nedeljo PST 33km ... želja, srce ... Ampak STOP!!! Premagala me je pamet ... Včeraj sem bila na posvetu z osebno trenerko ... malo sva predebatirali hrano ... kilogrami so sicer ostali dokaj na mestu, ampak hrana se je pokvarila in ponovno me čaka konkretna sprememba hrane, doslednost, disciplina in kompliciranje na obiskih . Malo sva predebatirali treninge, kako sem si jaz vse skupaj zamislila ... kako ponovno začenjam ... kako me je Tinijev plan pokopal v enem tednu ... pa se mi ni zdel tako grozen ... samo ... samo ... telo je prej preveč počivalo. Prevelik preskok ... no skratka ...Padla je odločitev, da v nedeljo na PST ne grem ... Hudo mi je, ker vem, da bo družba krasna ... hudo, ker vem, da bi šli počasi ... hudo, ker vem, da bi zmogla ... čutim ... poznam se ... Pa vseeno naslednji teden bi spet rada tekla ... čakajo me kar naporni treningi, en hribovski, en s trenerko, 1-2krajša in lažja - za stegnit noge in za vikend spet 21km... Pregorela bi ... če ne po tem vikendu pa po naslednjem tednu ... in kaj sem s tem pridobila??? Nič ... verjetno spet prisilni počitek, slabo voljo ... jezo in ... Ni vredno ... Tokrat grem po pameti pa kar bo bo! Konec koncev sem že dovolj stara, da kdaj odreagiram tudi z glavo in ne samo s srcem.... ... ampak v nedeljo pa ženem dragega na slapove ... in nazaj grede na ribice Sem namreč tudi na dieti Ne uni za hujšat, uni za zdravo jest ... ko zaboli
22:30, 13. 07. 2009
.. Objavljeno v čiščenje duše
.. 5 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Ko ni fer, ko ljudje pozabijo ... ko ljudje ne vidijo ... Ko stegnejo jezik, tako, čisto malo ... siknejo kot kača ... a zareže v srce ... čisto "nedolžna" pripomba. Včasih sanjam, da živim drugje. Da spakiram vse skupaj in se odselim ... včasih si želim, da bi bila nekje daleč stran. Pa magari v garsonijeri, v malem - mini stanovanju... ne potrebujem veliko ... Pogrešala bi to stanovanje, dejansko je moja roka šla skozi vsako sled, vsak košček ... porisane stene, porisana vrata .. kopalnica točno takšna kot sem si jo vedno želela ... spalnica kraljevska, dnevna soba odprta in domača ... tako zelo imam rada to stanovanje. Pa vseeno si včasih želim, da bi imela jajca in spakirala kufre in odšla ... pustila vse za sabo ... Toliko občutkov "krivde" ... toliko občutkov "dolžnosti" ... toliko ... za koga? Za kaj? Za nič nisem prosila, za nič nisem moledovala, za nič nisem barantala ... zakaj se torej počutim krivo, zakaj torej občutek dolžnosti ... Velika punca sem, znajdem se v svetu odraslih, a vedno znova padem pred domačimi... vedno znova in znova ... se poberem, grem dalje in se spet spotaknem ... Danes sem želela po službi skočit na vrt. Vem kakšen je, vem kako zgleda. Vse imava zaraščeno, solata na veliko cveti, trava raste ...res je grdo in zanemarjeno ... a nekako se nisem počutila prav. Bilo mi je vroče, v želodcu neko kamenje in utrujene oči. Žalela bi si pol ure, urico da bi odležala, mogoče celo odspala ... Pa "tara" evo oče na vratih ... sploh ne vem več kaj je hotel ... in spet telefon 1x, 2x, zvoni že tretjič ... pa mami, pridi gor poglej to pa ono pa tretje ... pa zvonec ... za njih ... a zvoni pri meni ... Polno kapo mam vsega ... se oblečem in hočem na vrt pa si že vmes premislim, se preoblečem v tekaško in grem ... Noge težke, kilometri počasni ... ampak vseeno je pasalo. Peš se vračam po hribu gor in vidim, da je mama na vrtu (na svoji strani), oče kosi... in že slišim "jebem ti jest športnike" ... ignoriram ... itak ga poznam že kot lasten žep in takoj mi je jasno kaj je želel povedat. Tiho sem in si mislim svoje ... "jaz bom vse skupaj prodal" sika dalje ... Oh ne da se mi več, res imam dovolj vsega ... zasikam nazaj, da "kosi prvič letos in da je lahko čisto tiho" ... Mislim pri bajti nas je ŠEST ... ŠEST oz. sedem, če štejemo tamiceno ... delo okoli hiše kar nekako "pripada" nama ... zakaj pripada?? Zato, ker sva očitno edina, ki naju nered, visoka trava in vse ostalo tolko zmoti, da travo tudi pokosiva. Res je, jaz sem jo letos samo enkrat ... ne gre. Delam dve službi, ko je čas skočim na tek, treba je zrihtat tudi stanovanje od znotraj ... je pa letos Dalibor ogromno kosil, urejal ... cele šihte je oddelal okoli hiše ... ni malo 1500+ kvadratov ... in vzeli so za samoumevno, da je to najino delo ... In potem mimogrede dobiš kak komentar pod nos "trava bo za pokosit" ... "glej kakšno je" ... ja pa lepo prosim ... ??? Sem kdaj podpisala delo hišnika za obe hiši, za vseh ŠEST ljudi??? Me je kdo kdaj kaj vprašal?? In potem mi vrže naprej "jebem ti jest športnike" ko pridem s teka??? "Bom prodal vse skupaj?" ... Prodaj ... prodaj ... ni problema, jaz se bom znašla ... težko bi živela v stanovanju, med štirimi stenami, brez okolice, brez travice, rož ... pa vseeno bi ... Sem mogoče jaz kdaj prosila za karkoli od tega s čimer se MORAM sedaj ukvarjat ... ? In hvaležnost?? Lepo prosim ... imam 27let, delam dve službi, kosim travo, rihtam vrt, pospravljam stanovanje, kuham kosila, perem in likam ... tečem ... Lahko mogoče pogledajo čez ramo, kje so ostali 27letniki?? Kaj oni naredijo doma? Kaj sploh delajo??? Naj pogledajo v prvo gostilno in jim bo vse jasno ... ampak ne .. Barbara je preveč odgovorna, vejo, da se lahko zanesejo name... in vejo tudi, da me lahko jebejo v glavo in mi zbujajo slabo vest ... Ampak veste kaj ... lahko, ni problema ... hodite po meni, topotajte, brcajte me ... ampak med tekom in travo še vedno ne bom izbirala. Če ste se pač navadili, da vse samoumevno delam jaz ... se pa še navadite, da bom kosila travo takrat, ko bom jaz tako začutila, takrat, ko bo meni to ustrezalo, takrat ko se bo meni dalo ... ne glede na to, a je trava visoka 2cm ali en meter ... Ej kosilnice niso imeli v roki že eno leto ... cela lanska sezona je bila moja ... vedno govorijo "si bomo delo razdelili" potem pa samo ropotajo, kako je vse zanemarjeno in se raztepejo vsak na svoj konec. In če se jebe vsem ostalim, zakaj se nebi še meni??? Zakaj bi se pa jaz sekirala? Zakaj bi pa jaz vlekla nase vse to??? Komu na čast ? Zaradi občutka dolžnosti, ker so mi pomagali urediti stanovanje ... ker so mi omogočili "živet na svoje" ... Če bi mene kdo kaj vprašal ... Če bi imela jajca bi spakirala ... najprej iz službe ... Potem verjetno še od doma. In po službi bi se lahko čisto mirno, brez slabe vesti, za eno uro vlegla ... odspala ... oddelala popoldanski šiht, šla tečt ... in zaspala brez izlivanja duše na papir ... Mirno in spokojno ... z nasmehom na licu. Lahko noč! Bled .... <3
20:36, 12. 07. 2009
.. Objavljeno v tek
.. 1 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Bled ... Bled ... Bled ...Bled ima pri meni posebno mesto. Niti ne vem zakaj, kako ... a nekako ga nosim v srcu že dolgo časa. Prišlo je čisto spontano s heca ... mogoče celo malo bolj zares kot iz heca. Nekega dne, razočarana nad ljubeznijo, razočarana nad moškimi na sploh, sem glasno zabrusila "tisti, ki me bo odpeljal na Bled, bo pravi" ... Malo za šalo, malo zares ... Pa vseeno ljubezen do Bleda je ostala ... res sem spoznala krasnega fanta, res me je odpeljal na Bled ... pa to še ni bilo vse ... Naveličal se je mojih jamranj in ne samozavestnih izpadov ... naveličal se je mojih samotnih tekov in čisto nehote povzročil konec moje fobije "tečt s komerkoli". Nekega dne mi je v roke porinil neko revijo, verjetno je bil Polet .. notri je bil članek Helene Žigon. Pisala je o svojih občutkih, tekih, članek me je očaral ... očarala me je "super babica" pa sem odložila revijo in zamahnila z roko ... češ, to ni za mene! Čas je tekel dalje ... in spet mi je nekako prišla pod roke tista ista revija v kateri je bila tudi reklama za tek okoli Blejskega jezera ... in nagovarjal me je naj grem ... Saj je samo 6km... pa saj tečeš že dolgo ... pa saj ne bo tako hudo ... pa probaj, kaj te briga ... ni mi dalo miru ... pa še na Bledu ... Huh tako krasen prostor ... ampak tisti krog ... tisti krog je takooooo dolg. Pa me je vseeno vleklo. In tri leta nazaj sem se dejansko znašla na svojem prvem organiziranem teku - na Bledu! Kako je potekal ta tek, sem že nekajkrat napisala ... morda zapis enkrat skopiram še sem ... ali pa tudi ne... ampak led je bil prebit. Bled številka dve se je zgodil drugače pa vendarle ravno tako "prelomno" kot prvič. Že dlje časa sodelujem na enem forumu o zdravi prehrani, načinu prehranjevanje. S časoma sem spoznala ogromno krasnih žensk, ki sem jih počasi ... mic po mic okužila s športom, tekom ... in Bled številka 2 je potekal v njihovi družbi. Krasno jih je bilo "popeljat do zmage" svojega prvega organiziranega teka in resnično smo se imele krasno ... Zakaj pa je bil ta Bled št.2 zame pomemben, odločilen??? Zato, ker me vedno poleti zmanjka ... vedno nekam odplavam ... prevroče mi je za tečt, težko prenašam vročino ... skrijem se v svojo mišjo luknjo in jem pice, nabiram kilograme, ki sem jih pridno topila vso zimo ... in Bled št.2 me je spet povlekel nazaj ... nazaj iz "poletja" ... Nisem hotela it, niti prijavila se nisem ... potem pa sem se v zadnjem trenutku premislila in šla ... neprijavljena ... pa vendar nekako se ne spodobi, da "projekrni vodja" ne gre speljat projekta ... da idejni vodja nekako "obsedi" ... ljudje računajo nate, naslanjajo se nate ... predstavljaš jim motivacijo ... in tako sem šla. Najprej na probo in bodrenje z eno izmed sotekačic, ki se ji je ravno tako zdelo, da nima dovolj volje, moči, kilometrine .... In nato prelomni Bled št.2 ... po njem sem spet stekla ... in dajensko še vedno tečem. S kakšno krajšo "pavzo", ampak tokrat lahko rečem, da redno tečem že vse od takrat ... od tistega Bleda. In sedaj nočna 10-ka ... O njej sem razmišljala že takrat, ko je bila 2. na sporedu ... pa nisem imela "jajc" .. prepričana sem bila, da nisem sposobna pretečt 10km ... da bom kdaj dejansko tekla na njej, se mi tudi ni sanjalo ... pa sem ... gre pač le za Bled ... Bled št.3. Tri je moja številka in temu primerno se je vse skupaj tudi odvijalo. Šli smo že kar zgodaj, odlična zasedba. Malo se je bilo treba zorganizirat glede prevoza, ker je Dalibor še delal ... pa smo rešili. Mojca me je prišla iskat, da mi ni bilo potrebno puščat še enega avta v Ljubljani ... odšli sva do Macice, kjer sva si ogledali njeni princeski in nato smo hitro odrinili proti Bledu ... Arabo nas je namreč že čakal na kavi ... Dan je bil prekrasen ... kavica v dobri družbi je bila kot naročena, celo zelooo dobra je bila ... in padla je ideja, da gremo PEŠ po štartne številke ... z Macico sva se temu primerno obuli. Naredili smo ovinek in Arabo The Gentleman nam je izboril kočijo ... ja, s kočijo smo se pripeljali in odpeljali do štartnih številk. Bilo je posebno, fantastično ... polno smeha in iskric v očeh. Potem presenečenje na prevzemu.... meni neznana oseba, me je spoznala ... želela sem ugotovit katera številka je moja ... in tip me pogleda in reče ... aha evo ... Barbara Novak ... saj vem kdo si ... enako se je zgodilo macici, kar gledali in stali sva ... občutek pa je bil krasen. Hvala! Čas je mineval kot za stavo, čisto prehitro ... Odšli smo med "gorjane", kjer je bil to noč naš dom. Prekrasna okolica, sobe lepe, urejene ... ljudje prijazni ... spokojna tišina ... fantazija. Poklepetali smo, se preoblekli in nadaljevali pot ... do hrane. Ob jezeru je čas mineval še hitreje... TF prijatelji, beseda, dve, tri in že smo zmrznjeni čakali na štart ... gneča, smeh in solze ... Bilo je krasno še preden se je začelo. Prekrasno! Štartali smo ... nekaj nas je gnalo in meni se je zdelo, da letim ... vsi smo bili skupaj, vsi smo bili hitri... nekateri so jo mahnili naprej ... drugi smo ostali skupaj ... počasi smo se "raztepli", a smo bili vseeno kar blizu. Prijela sem se Jane in praktično sva se preganjali do konca ... Tek je bil fantastičen, poln pospeševanj, prehitevanj ... zavezovanj vezalk, odstranjevanje odsevnikov ... dvigovanje nog zaradi lukenj, korenin ... skoraj bi poletela čez stožec ... pa mi je uspelo odmotat... bilo je res super ... krasno, letelo je... enkrat je vlekla ena, drugič druga in prepričana sem, da nobena nebi mogla več bolje hitreje ... Vse skupaj je bil samo ego ... da jez pa ne bom popustila ... in ona ravno tako ne ... in sva šli. Fantazija ... Ciljni šprint, moči je bilo še dovolj in prehitevali sva celo v cilju ... že vidim cilj, ko mimo mene smukne Dalibor ...Oh ... takšne šprinte kot jih imajo pa fuzbalerji je pa res lepo videt ... vesela sem ga bila, vesela zanj in zame ... in za Jano ... Krasno je bilo ... in štoparica se je ustavila malo čez 58minut, kar je zame fantastično. Vesela sem in zadovoljna, da je šlo pod uro! Preoblekli smo se in šli poslušat The 80's Bend ... bili so super! Zelo usklajeni, krasni glasovi, karizma, občutek .... da nebi bilo tako mrzlo bi ostali ZAVEDNO Počasi smo se pospravili na Gorje in po vročem tušu popadali drug za drugim... Zjutraj pa vstali polni elana, energije v prelep krasen sončen dan ... po obilnem zajtrku, domačem čaju in kavi smo se odločili, da malo užijemo lepoto narave in obsedeli kar "doma" ... raztegnili smo si ležalnike, dečki so prinašali pivo ... v modrčkih smo ležali na ležalnikih in uživali na sončku. Veliko smo se smejali, veliko analizirali, veliko planirali za naprej in se tako navezali, da smo se na koncu kar težko ločili in odšli vsak svojo pot ... žal sem šele doma videla sms- sporočila in povabila še na "vmesno-pumpa-kavo" ... pa bomo nadoknadili. Domov smo prišli pozno, nekje ob pol sedmih zvečer ... ožgani od sonca, nekateri tudi od alkohola ... pa vseeno s srečo, radostjo, veseljem v srcu ... Bled št. 3 je spet pustil globok spomin, lepo zgodbico, pomemben list v mojem življenju. Hvala vsem za prekrasno družbo, za veliko smeha, nasvetov, življenjskih modrosti in preprostih pogledov, stiskov roke ... ki ti ogrejejo srce. Lepo je vedeti, da so ljudje ... .... in so prijatelji! Pa ne kar eni, so TF prijatelji .... čez 14dni je spet Bled, tokrat Poletov ... in ta mi ne leži na duši ... čez dober mesec pa je še en ... spet tisti srčni, Bled št.4 In vem, spet bo poseben in fantastičen! ... spet bo samo moj Tekaški napad na jezera ....
11:20, 10. 07. 2009
.. Objavljeno v tek
.. 1 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Pa zapišimo še malo kaj imam v mislih, kaj nosim v srcu!Polna sem želja, polna pričakovanj, spet se počutim kot tik-takajoča bomba ... Samo vprašanje časa je, kdaj se zapodim v svet ... in nihče me več ne ujame. Ne recesija, ne pričakovanja drugih, ne obveznosti do tega in onega ... nič ... samo jaz in svet ... in ljudje, ulice, gozdovi ... mraz, vročina sonce in dež ... Pa da ne odfilozofiram predaleč ... kot jaz to znam Prijel me je nekakšen tekaški napad, napad na jezera ... na "spoznavanje narave in družbe!" Faakersee lauf (Baško jezero - 21km) - Avstrija 28.6.2009 Nočna 10-ka Bled (10km) - 11.7. 2009 Ossiahersee lauf (Osojsko jezero - 21km) - Avstrija 17.7.2009 Romerlauf - Sulmsee (Lipniško jezero - 21km) - Avstrija 25.7.2009 Bohinjsko jezero (12km) - 8.8.2009 Bled - 21km ali 6km - 22.8.2009 Worthersee lauf (Vrbsko jezero - 21km) - Avstrija 23.8.2009 ... potem grem pa na dopust ... na Krk. Sem mislila iz že v četrtek, ampak Vrbskega jezera pač ne mislim izpustit .... potem pa sledi kakšen nov plan ... in za "češnjo na vrh torte" ... ... seveda še znameniti, neopisljivi, neprecenljivi ... strah vzbujajoči ... "The Lake di Garda" - 42km (Gardsko jezero) - Italija - 27.9. 2009 Faakersee lauf - 28.6.2009
11:18, 10. 07. 2009
.. Objavljeno v tek
.. 0 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
... ali prva polovička z Daliborjem Poročilo in dogajanje je prekopirano iz TF-ja: Dan ... No, takolele je ... Za spremembo je bila tokrat IRA nekaj časa tiho, preden se je odločila, da spiše tole poročilo. Kako bi rekla ... nekako so posebne stvari, ki morajo ujet pravi trenutek. Seveda, če jih želiš napisat tako kot si jih čutil in na tak način tudi delit z drugimi. Tale tek se je zame začel že dolgo nazaj ... pa se tega nisem niti dobro zavedala ... Že pozimi sem nagovarjala Fotra, da eno polovičko si pa nekega dne želim pretečt z njim. Predlagal je Faakersee ... že takrat sem bila očarana nad imenom in ga takoj vzela za svojega ... in seveda, če Fotr reče, da je dobr - pol je dobr Čuda sveta in pota gospodova so tekla posvoje ... nekje v malih možganih mi je sicer ostal ta datum, ostala ideja ... a kaj hujšega in bolj zaresnega od tega ni bilo. Tudi s Fotrom sva rekla eno "mimogrede" na to temo in jasno mi je povedal, da Faakersee njega letos skoraj zagotovo ne bo videl ... no mogoče - kot gledalca ... Vse skupaj je nekako zamrlo, dokler se nekega dne maca ne odločil, da pride pa malo pregnat polže po kRožniku ... malo tečemo, malo klepetamo ... omeni Faakersee (spet to krasno ime!!!) in moje misli spet odplavajo ... a grejo hitro spet v normalo ... saj je že prepozno ... Nič ni prepozno pravi maca, saj se da prijavit tudi na "licu mesta" ... pojemo vse kar je bilo na analizi in odidemo domov ... Ideja pa še kar žuli in žuli ... pa spet tema pride nekam na vrh, aha tudi MatjažV se je prijavil ... ja madona, potem se pa še da prijavit. AKCIJA!!! Razložit Daliborju - tako, da ne bo druge kot da pristane ... angažirat lenči, da mi reši rit in me prijavi .... ali vsaj nauči - kako se prijavim ... malo logistike, malo tehnike ... ha ... avto mamo poln. Kaj pa mojculja ... Mojculja me prepričuje, da itak ni mislila it, da na osojsko pa bi šla ... ha - macina prijateljica se seli ... seveda, mojculjo OBVESTIM, da gre pač z nami In smo spet "tutto completo" ... GREMO!!! Jutro se je že začelo smešno ... zbudim se okrog 4-ih in čakam kdaj bom lahko vstala
... mislim, da so to še eni zelo, zelo redki občutki ... pojavljali so
se kvečjemu v osnovni šoli, preden smo šli na kak izlet ... ko si se
bal, da bi zaspal. In že smo pokonci .... z eno roko "kampl", z drugo maskaro, s tretjo peremo zobe ... 1, 2, 3 ... že se peljemo ... še dobro, da sem rekla, da se dobimo malo prej ... itak sem doma pozabila ruzak za maco in je blo treba obrnit .... Gremo ... ZAMUJAM!!! SPET!!! Oh kako to nemaram ... ampak že cel petek sem zamujala ... zgleda je še kar trajalo ... Ostanem nekje na pol poti CESTA JE ZAPRTA!!!!  Ja kakooooooooo .... mogla bi delat krog vsaj 10km, če ne več ... da bi spet prišla do "prave" ceste ... Pa se kar peljem ... malo po gradbišču, malo po pločnikih, na koncu res popolna zapora ... ne da se naokoli ... razen .... čez neko dvorišče ... Madona, mi je bilo kar nerodno ... še sreča, da je bilo tako zgodaj Ampak ... na pravi cesti pa smo le!!! JUHUHU !!! Seveda, zamujam še vedno!! Še malo "navigacijskih težav" in praktično pridem na cilj tako kot je bilo dogovorjeno najprej ... preden sem jaz predlagala, da se dobimo še malo prej Se opravičujem svojim sopotnicam, da sta me morali čakat No pa pojdimo .... V TUJINO ... Sem že razmišljala kako bo fino v avtu, kaj vse bomo počeli ... pa sploh zares še ust nismo odprli in že smo bili na cilju!!! Prosim!?!?!?!!?? A nismo šli mi v AVSTRIJO!!! Pa to je tam nekje - DAAAAAAAAALEEEEEEEEEEEČ ... v tujini pač!!!?? No skratka, po ŠOKU kako je pa to še bližje kot, če bi šla na morje ... si začnem ogledovat teren ... skočim lonely-ju za vrat ... rečemo besedo dve ... odgovarjam samo z DA, DA ... JA, JA ... kaj sprašujejo nimam pojma ... edino TANZCAFFE mi je ostal v spominu Kava za 2,2€ - torba presenečenja ... in že smo ob tiniju, Boštjanu, Lavferju in Matjažu ... čvek sem, čvek tja ... pa se pejmo oblečt. Neki me špika po vampij ... ja pa pi**** pa ne valda lih zdej ... seveda, teta s planin ... in seveda - torbica doma ... na srečo smo imeli v "klanu" bolj vestne ljudi, tako, da smo tudi to poštimali .... pa nakupili še čipe - "za zmeraj" ... In .... ura je bila 9!!! Tooooooooooolko se je že dogajalo ... pa šele 9!!! Pa smo šli ... mojculja, Dalibor in IRA smo ostali zadaj ... in ŠTART! Začnemo tečt, zdi se kot, da se vlečemo kot megla ... vsi letijo mimo ... mi pa kot pravi polžki ... ampak tempo na Garminu kaže čisto nekako drugače ... kilometri minevajo, čas beži in mi se imamo krasno ... vreme IDEALNO!!! Zame, IDEALNO! Prva postaja z vodo, druga postaja z vodo ... krasne hišice .. (zdej se sprašujem katera je bila macina).... celo pot se sprašujem ... potiho in naglas KAKO JE LAHKO LONELY SPREGLEDAL JEZERO???? Praktično se mu 2x čisto pribljižaš, enkrat na hribu se ti odpre razgled, da lahko skoraj še ribice prešteješ ... enkrat lahko celo notri letiš, če te vrže z ovinka ... in na vsakih par kilometrov glasno vprašam "KAKO JE LONELY SPREGLEDAL JEZERO!?" Vmes blato, gozdiček ... hribi in dolinice ... sploh nisem razmišljala o tem, da je bil polmaraton težak ... Šele ob branju komentarjev in ob branjo iz knjigice - da je srednje težka trasa ... sem pomislila na to. Ok bila je razgibana trasa, ampak meni zares zelo všečna ... eni deli bolj, drugi manj ... pa saj je vedno tako. Zadnjih par ovinkov prvega kroga nas prehitita Kenijca ... in mi nadaljujemo. V drugi krog zakorakamo še nekoliko bolj zaresno ... tempo kar lep, konstanten okoli 6.30 ... pospešujemo ... počasi kar prehitevamo enega, drugega, tretjega ... srečujemo en par, ki nas očitno "j**** v glavo" ... sem mislila, da imam že fatamorgano ... ampak ne, dejansko sta imela naštudirane vse bližnjice in čisto na vsakem ovinku sta bila spet pred nami ... Tečemo naprej, čvekamo ... imamo se super .... Potem pa se začne 16-i kilometer ... Dalibor zajamra ... očitno je treščil ob zid, predvsem tisti v glavi ... še sam mu tako reče ... se za trenutek ustavimo, raztegnemo ... in spet nadaljujemo ... a ne za dolgo. Očitno kljub vsemu zid ni bil samo v glavi ... začeli so se krči ... in to na takem mestu, da tudi jaz, ki bi morala razturat mišice niti v sanjah nisem vedela, kako bi to mišico raztegnila ... kako sploh PRIT DO NJE ... Nekako mine, nadaljujemo ... skoraj kilometer je ok ... potem se asfalt postavi pokonci. Dalibor hodi, midve odtečeva in se raztegujeva na vrhu. Odločila sem se, da ga pač ne pustim tam nekje ... samega. Nebi mogla ... spet postaja z vodo ... zadržujemo se kar dolgo ... malo masiram, malo tolčem ... kako dolgo bo trajalo ... ? Dalibor kar hodi ... tekači nas začnejo prehitevat ... en za drugim ... še tistih 10, ki jih je bilo za nami ... pa to ni nič važno ... bomo že, važno, da pridemo do cilja ... Hodimo! V glavi mi non stop odmevajo besede Alje, da je vse OK - dokler stvari štimajo ... da pa je precej drugače, ko se stvari malo zakomplicirajo ... Malo sem celo jezna in se počutim krivo ... spomnim se, da sem še vprašala Daliborja ob prijavi, če gre na 21km ... pa je cincal, da kaj če bi šel vseeno raje na 10,5 ... in sem jaz seveda pametno ... "ah pa sej bo šlo ... saj 18km si že pretekel....!!" Dohitijo nas varnostniki na kolesih ... sprašujejo kako, kaj je narobe? Mahamo z rokami in nogami ... misli pa si vsak svoje ... Dalibor naju z Mojco pošlje naprej ... kar nočem in nočem it ... pa mi razloži, da sedaj so pač itak te z bicikli zraven in če bo kriza bojo že kako ... v redu ... pristanem in z Mojco se poženeva v dir. Ampak dobesedno. Zadnje dva kilometra sta šla praktično 6:0 ali celo malo pod 6 ... Prišprintam v cilj, poberem listek ... uni mi kaže pivo in šotor, jaz se obrnem in v neki polomljeni angleščini bleknem, da imam še nekoga tam ... na bojni črti ... kažem s prstom ... se obrnem in tečem nazaj ... Malo me čudno gledajo vsi po vrsti, ampak me čisto nič ne briga ... tečem ... za ovinkom zagledam Daliborja in "konjenico" za njim ... teče ... Nemogoče je opisat občutkov, ki sem jih začutila v tistem trenutku ... solze so mi zalile oči ... ko sem videla, da teče. Jasno mi je bilo, da ga boli, videla sem na obrazu ... ampak videla sem tudi srečo, veselje ... ponos ... tekla sem mu ob boku, on pa me je zagrabil za roko, kot da sva že v cilju ... pa še ni bil tako blizu ... S skupnimi močmi ... sva nekako pritekla v cilj ... skos sem ponavljala "počasi, počasi" ... vsi so ploskali ... celo napovedali so ga po mikrofonu ... tudi bliskalo se je na veliko ... neopisljivo ... Če bi vedela, da je tako krasno bit zadnji ... bi bila verjetno večkrat Čustva so privrela na dan ... USPELO JE!!! Ampak ... krči so začeli zares grabit šele v cilju... in to tako, da nismo niti vedeli kaj prej raztegnit, kaj pol ... groza!!! Počasi se je sestavil ... s sabo smo imeli celo malo lekarno, a magnezija noben ... na srečo ga je imel MatjažV, tako, da smo hitro poskrbeli za doping in nujno potrebno oskrbo ... Dalibor je počasi začel prihajat k sebi in meni je počasi začel padat kamen dol s srca (direktno na palec na nogi - me še zdej boli  ).Potem je bilo lepše ... pivo, hrana, smeh, veselje ... Pobrali smo celo paleto pokalov, jaz sem celo dobila medaljo (sva z Mojco v zadnjih 2km vseeno nascali dva) ... celo Dalibor je dobil "ikebano" ... sam je stal na odru ... pod njim fotografi, zraven direktorji ... neopisljivo. Si predstavljam kakšen občutek mora bit, ko na svojem PRVEM POLMARATONU doživiš vse to kar je doživel on. Verjetno bi bilo čisto preveč "navadno", če nebi bilo krčev ... Hvala bogu, da ni nobenih hujših posledic ... je bil pa OČITEN, JASEN in GLASEN ZNAK ... da brez treninga pač ne gre in da kljub vsemu 21km ni mačji kašelj ... in da kljub temu, da je celo svojo mladost treniral nogomet ... pač kondicija ne ostane za vedno .. in je treba kljub vsemu nardit kak trening, pojest kak dodatek h prehrani in ... skratka DOBRA LEKCIJA ... ki sem jo seveda z UŽITKOM servirala med vožnjo domov ... Sem jo že večkrat tudi prej ... a lekcija ni bila dovolj podkrepljena z dejstvi - da bi obveljala Sedaj pa zgleda je ... se je že odločil, da v Gardo odhaja kot spremljevalec Skratka bilo je res super, krasno, fino fajn ... polno emocij in vtisov, ki sem jih najprej morala nekako zbrat skupaj ... Macica ... hvala za družbo, za vse tvoje nasvete in pozitivno energije hvala za prevoz!Mojca, hvala tudi tebi - moja sotekačica ... žal mi je, ampak tebe sva pa midva z Daliborjem dobesedno oropala nagrade  ... se ti bova oddolžila, obljubim!!!Matjaž V. hvala, hvala, hvala za magnezij!!! in seveda za družbo, za slike ... Hvala lavferju za kavo, lonely-ju za zabavne besede in objeme kar tako "mimogrede", hvala tiniju in Boštjanu ... Eriki ... skratka vsem zbranim, prisotnim in prisebnim ... Aja ... pa še to. Šele doma sem se spomnila, zakaj sem imela nekam čudno težke noge celo pot ... sem šla sprobat camelbek in tekla 21km praktično z 2kg na hrbtu .... in Dalibor ravno tako Pa še ena "anekdota" ... že dve leti se uspešno borim z "bojem proti crooksom" ... potem jih pa dobim za nagrado na Faakersee-ju ... FaakerSee ... še se bomo videli obračun :-)
10:56, 10. 07. 2009
.. Objavljeno v čvek
.. 0 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Dan ...Ja, no ... kaj naj rečem. Nekako ni in ni bilo pravega časa, volje, navdiha, da bi zapisala kaj posebnega ... kaj pretresljivega kaj ... Dnevi čisto prehitro minevajo, čas je vedno hitrejši ... ura v bistvu sploh nima več 60minut in tudi v enem dnevu ni več 24ur. Kdo nas ropa tega časa ne vem, za čim in za kom se ženemo ravno tako ne vem ... pa nas vseeno nekaj preganja, gonimo in gonimo, pospešujemo ... Moje življenje je kar pestro ... služba št.1, služba št.2 in še vse moje "strasti" in smo kjer smo. Trenutno spet ližem rane, preklinjam v brado (na glas ne morem in ne smem, ker sem si seveda sama kriva). Ma nič pretresljivega ni, samo eno z drugim in nad človeka spet malo zamahne teta s koso. Ravno sem se spet konkretno spravila h teku, treningi kar naporni, našponani ... delo nekako uskladila ... hrano, plane ... in taraaaaaaa ... me že takoj udari po glavi. V sredo še oddelala en izpit (- za certificiranje, tako, da sem sedaj uradni maser/maserka tudi "po svetu" ne samo v Sloveniji...) v četrtek pa vsa gotova 39 vročine, nobene moči nikjer ... sem kar ob 13h pobegnila domov in direkt v posteljo. Tako švoh sem bila, da niti poklicala nisem, da grem ležat ... telefon pod povšter, če bo nujno me bojo že dobili ... to se mi še ni zgodilo. Včeraj sem imela obračun pri zdravniku ... nikoli me ni pretirano marala, a včeraj sva našli skupno besedo in praktično brez resnih težav sem klepetala pol ure o teku, dodatkih h prehrani, pijači, nizkam pritisku ... tem in onem ... prav lepo je bilo. In pri zdravnici sem dobila pike ... še zahvalila se mi je za klepet in vidno je bila očarana nad tem, da na tej naši vasi še kdo kje teče ... Kaj me je spravilo v posteljo ... ja vsega po malo... delo št.1 je fizično ... škatle gore dole, določene dneve se človek res konkretno nameče ... Delo št.2 je ravno tako fizično in ob enem čez svoje roke spustiš miljone in miljarde mikroorganizmov, ki samo čakajo delček sekundice, ko ti bo imunski sistem malo zanihal ... zraven vsega skupaj mi je še "razturilo" dlesen ... modrost me je napadla in v kratkem naredila tak masakar v ustih ... sem se šele včeraj spomnila, da bi bila vročina lahko tudi od zoba ... pa malo prepih pa malo klima ... pa smo tam. Ne morem opisat kako sem bila jezna, kako nesrečna ... kako polna pričakovanj in želja, kako potrebna teka ... potem pa tole ... telo se je uprlo. Kako naj človek to sprejme ... možgani še, a srce je jokalo in kričalo ... in spet je praktično minilo 10 dni čisto brez potrebe ... Pa se ne sekiram več .... malo so me potolažili prijatelji, malo sem se potolažila sama ... ampak jutri grem pa vseeno na Bled ... nočna 10-ka kliče ... se že veselim. Pljuča sicer še godejo svojo pesem pa počasi bo že. Tudi to, da sem kar iz nenada konkretno spremenila treninge ni ravno pripomoglo h mojem zdravju in odpornosti. Tako, da sedaj bomo šli malo bolj po pameti ... malo bolj resno, malo bolj disciplinirano s postopnim dodajanjem ... ne pa kar AJDE ZDEJ PA PEJMO!! Drugače pa sem vredu ... Ni mi hudega ... rada živim, rada sem v svoji koži in rada sem povsod kamor me vodi pot ... Lepo mi je.... Lupčka vsem! ... in spet jemo zdravo :)
16:53, 11. 05. 2009
.. Objavljeno v prehrana in šport
.. 1 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
... po dopustu ... Se spodobi spet prijet v roke in resno zastavit glede prehrane Moram rečt, da sem bila letos kar pridna in s pomočjo Aleše sem naredila čudeže. Predvsem tiste taprave čudeže, v glavi ... Ne mine teden, ko nebi študirala kako bi jaz ponovno začela sodelovanje z Alešo in ne mine teden, da bi si rekla, da je pa tega mojega obdobja konec ... definitivno ne. Samo čakam in čim se bo pokazala tista prava prilika ... gassa bom že tam. Veliko sem se naučila ... vem, da bi marsikaj lahko sama ... pa vseeno. Ne znam povedat, tako fajn je blo. Tako drugače je in toliko stvari in vaj je, ki jih jaz sama nikoli nebi počela ... "grem raje tečt" ... Ampak v telesu je na kupe mišic do katerih redko pridemo ... pa so vseeno tam in vseeno potrebne naše nege in urjenja. No pa ne bom sedaj o Aleši ... najin čas tako ali tako še prihaja ... Zdej sem imela namen pisat o hrani ... Veliko sem že naredila, veliko me še čaka ... in ponosna sem na to, da sem kljub dopustu po treh dneh že spet na svoji novi-stari teži. Ponavadi so bili dopusti meni strup, privoščila sem si vse in še več .... in tudi tokrat lahko pošteno povem, da sem si marsikaj privoščila in da je bilo zelo malo stvari, ki so bile res prave in zdrave. Na srečo pa sem tudi veliko tekla, hodila, se gibala in skakala naokoli ... tako, da mi je rešlo rit Sedaj pa me čaka nadaljevanje ... zdrava prehrana ... Nujna je v tem obdobju. Nujna je glede na moje cilje, želje in pričakovanja ... in kar se mora pač nije težko Kilogrami me niti ne ganejo veliko. Želim si, da bi spravila še kakšne 2kg dol, da še malo pridobim na tekaškem tempu, ampak ... tisto kar me bolj daje je počutje. Poletja so zame grozna. Vročine ne prenašam ... gibam se nič ... stojim, sedim, ležim pri miru in čakam, da vročina mine ... potem pride večer in spravim se jest .... še najrajši kakšno pico, seveda ... In tako dokler ne pride jesen ... seveda sem posledično tečna, zoprna, smotana ... In spomnila sem se obdobja, ko sem imela zelo velike zdravstvene težave, tako, da sem praktično mesec in pol živela samo od presne hrane ... ideja je bila itak nora, a zdravju je pomagala ... in šele kasneje sem se spomnila, da sem v tistem času kolesarila kot nora ... sredi poletja, sredi najhujše vročine in sploh ni bilo nič tako grozno kot se mi je vedno zdelo. Verjetno je bilo odvisno od hrane. In to je tisti poglavitni razlog zakaj sem sedaj spet začela in ga ne mislim več srat. Ne gre za nobeno dijeto, ne gre za nobene drastične spremembe ... gre samo zato, da ne bom jedla stvari, ki so sicer dobre, ampak se potem počutim kot kup nesreče ... Jedla bom tisto kar telo v resnici potrebuje in po čemer se počutim fino. Saj ni takšna velika umetnost in dejstvo je, da je na voljo svega in svašta ... samo malo inovativnosti je potrebno pokazat ... malo razmislit, malo zorganizirat in ješ super duper krasno ... pa še počutiš se tako ... Oh ja ... glede na moje resne priprave (z vseh strani) na poletje ... ... ga bo letost tudi poletje najebalo ... HiHi { Prejšnja stran } { Stran 1 od 3 } { Naslednja stran } |
Na kratko o meni Na prvo stran Osebna stran Arhiv sporočil Kaj pišejo moji prijatelji Foto album Zanimive straniAljasebi inot niki Classix wega mojcej bobr pajo raf Kategoriječiščenje dušečvek delo lepši del mene masaža prehrana in šport tek Najnovejša sporočilaPrijateljstvo ...... to sem vam želela povedat ... Lago di Garda, 27.9.2009 Ultramaraton Celja - Logarska dolina .... 5.9.2009 moj dolgi tek ... Moji prijateljisusanaalenkar Ksenija 
Število zadetkov: 35999 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-10 eDnevnik |
Na prvo stran eDnevnika