 |  |
|
Odpri svoj eDnevnik Na prvo stran Naključni eDnevnik Nadzorna soba Celje.info / Kozjansko.info | |
Tu in tam potrebujem zavetje. | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Just a thought °11A veš tisto, ko se ti ne da biti več 'boljši od drugih'? No to.Najhujši sovražnik človeka je njegov (bivši) najboljši prijatelj.Kako najbolj ogabna bitja smo ljudje. Kako najjbolj obupno hinavski smo ljudje. Samo človek je zmožen biti tako zahrbten.Vsak dan se srečujem z ljudmi, vsak dan berem ene in iste zgodbe po spletu. Same babe, samo kreganje. Podtikanje, držanje za jajca in razkrivanje skrivnosti dveh. Najhuje od vsega je, da so bili ti ljudje včasih najboljši prijatelji, soljudje, somišljeniki, med sabo so si zaupali skrivnosti, dogodivščine, nerodne pripetljaje in kikse. Danes svoje napake preberejo na javnih forumih, družabnih omrežjih in jih slišijo od mimoidočih. Babe. Govorice potujejo, se citirajo, krivijo, obračajo in na koncu so popolnoma drugačne. Pojavljajo se stigme, padajo poslovne priložnosti, vrstijo se dodatna obrekovanja, ljudje gledajo postrani. Včasih ni potrebna dolga pot "telefončka", da se novica popolnoma skrivenči. Včasih ni potrebno veliko pa se človeka očrni. Vsak, ki širi nepreverjene novice očitno pozablja, da je človek o katerem govori tudi človek. Da je oseba s čustvi, razumom in ugledom. Tudi sama sem del tega kroga, včasih na sredini, včasih na koncu. Včasih sem tarča govoric, včasih del kroga širjenja. V nekem trenutku sem se začela trudit informacije preverjat. Potem me vir obrekovanj še bolj sovraži, saj "izdajam skrivnosti". Jaz? Samo rada bi prišla zadevi na čisto. Pogosto ne pridem nikamor, včasih pa celo kaj zvem. Da vem JAZ. Zdaj sem v sredini govoric, ki se neposredno ne tičejo mene. Tičejo se moje ... prijateljice. Tičejo se osebe, ki ji zaupam. Najraje bi se postavila na sredino prešerca in zatulila: Kdo mi lahko še kaj pove o Teji? Naredim anketo po ulici, pokličem vse, ki jih imam v imeniku? Toliko je oseb, ki imajo čez njo povedat en kup stvari, ampak vse je v stilu: Jaz vem, ampak ne povem, da ne bom enaka kot ostali, ampak verjemi mi. In jaz naj verjamem na besedo? Pokaži mi dokaz, povej mi kaj si videla TI in ne kaj si slišala od "preverjenega vira". Ljudje so tako škodoželjni, da včasih težko spim v tem svetu. Ljudje so tako zlobni, da ne morem verjet. Jezi me tudi, ko so ljudje tiho zaradi lastne koristi. Jezi me, ko ljudje lažejo in sama dobro vem, da lažejo. Jezi me, ko postavljajo vrednostne lestvice, ko lažejo, da zaščitijo svojo rit. Na koncu ostanem tiho, postanem največja budala in nikoli zadev ne razčistim. Ker jih ne morem, ne da bi rekla kdo mi je kaj povedal. Iz prve roke. In ja, me jezi, ampak bom zavoljo ljubega miru tiho in pustila, da mi serjejo po glavi. Sama najbolje vem. Če me kdo vpraša ali je kakšna zadeva res, bom vesela in povedala resnico, sicer bom tiho. Kaj pa jaz najbolj zamerim živalovarstveni sceni? To, da so same babe in da nihče nikoli ne preveri govoric, ampak samo govori in širi. Večina govoric je laži, večina govoric je nastala zaradi škodoželjnosti. Večina govoric nastane, ko so se najboljši prijatelji skregajo. Stari ljudjeV svojem življenju sem imela večkrat tesnejši stik s starejšimi ljudmi.Nikoli ne bom pozabila, ko smo pred dolgimi leti igrali gledališko predstavo otroci vseh generacij, med 5 in 70 let in sem lep čas preživela z enim gospodom. Kdo ve ali je še živ ... Gospod je po tednu ali dveh vsakodnevnih vaj stopil do mojih staršev in jim čestital, da imajo tako lepo vzgojeno hči. Nisem mogla verjet. Pravzaprav v sami osnovi starejših ljudi ne maram. Ne maram penzjonistov. Ne maram komolčnih mamc na avtobusih, ne maram atov, ki me grdo gledajo in sodijo že ob prvem pogledu. Ne maram lajajočih ljudi, ki mi mečejo telefon dol, ker bi rada njihov oglas za sobo ažurirala. Ne maram starih mam, ki igrajo klovna, počnejo traparije in predvsem sovražim čutit njihov star zadah na svojem licu, ko mi povedo kako se zrasla in da se me še spomnijo kot dojenčka. Ampak ne vem če sem kdaj toliko jokala, kot sem jokala za odhajajočimi starimi. Še vedno dobim solzne oči, ko se spomnim na Milana, nikoli ne bom pozabila agonije moje babice v KC. Nikoli ne bom pozabila gospe Vere, ki je umrla tako nepričakovano in predvsem nikoli ne bom prebolela smrti mame Vikce. Za mene bo večno živa, četudi jutri umre. Včasih jokam samo ob misli, da je nekoč ne bo več. Včasih se kregam s starši, ker jim je tako vseeno zanjo. Bila je vedno ob meni, ko staršev nikoli ni bilo. Brala mi je pravljice, stoično prenašala moje udarce, zmerjanja in odrivanja. Čakala je, da pridem nazaj. Nikoli ni povzdignila glasu, nikoli me ni udarila nazaj. Počasi sem zrasla in zdaj se slišiva večinoma le še po telefonu. Toliko jih je že šlo. Pogreb Milana sem spremljala od daleč, zato sem celo špricala pouk. Ena redkih neopravičenih ur srednje šole. Za njim mi je tako žal. Toliko bi mi še lahko povedal, toliko bi mi lahko še dal. Bil je človek na mestu. Zdaj mu včasih prinesem kako rožico na grob, predvsem pa ga ne pozabim. Zdaj ni več sam. Zgodbo babice v Kliničnem centru, sem dojemala brez solz. Tam sem bila, ko se je zbudila iz umetne kome, četudi so moji starši zahtevali, da je ne hodim gledat, ker bo itak umrla. Nikoli ne bom pozabila njenega pogleda, ko me je zagledala vso zaprepadeno na intenzivni negi. Tam sem bila, ko se je ponovno postavila na noge. Tam sem bila, ko jo je nek prehlad prikoval nazaj na posteljo. Tam sem bila, ko naju je s teto vsak nov zdravnik vlekel na stran in povedal, da je nedvomno celo življenje pila, ker so njena jetra komaj še delujoča. Tam sem bila, ko so ji ponesreči dehidrirali možgane in jo je bilo potrebno dnevno hraniti kot otroka. Tam sem bila, ko je cele dneve in noči klicala svoje starše in ni me bilo tam, ko se zjutraj ni več zbudila. Takrat sem jokala kot dež, ampak sem si po drugi strani oddahnila, da ni prišla kot rastlinica nazaj, v domačo oskrbo. Te zgodbe niti za trenutek ne obžalujem, čeprav mi je šla mama Tina strašno na živce, ker sem počela vse drugače kot je hotela ona. Zdaj me verjetno gleda od zgoraj. Nekoč bomo vsi stari. Nekoč bomo vsi gledali s starimi očmi. Nekoč bomo sami odločali ali bomo naporni kot večina ali pa bomo kul, kot je moja mama. Vsak dan znova se trudi, da je super. Se druži z ljudmi, ki jih včasih ne bi niti zares pozdravila na cesti, posluša ure in ure jamranja, samo zato da ni sama. Naša mama je kul. Ko boš daleč stran, ko boš enkrat tam ... a bi rad bil sam ... <3 Aha! °1Mislim, da sem dojela svojo težavo s kulti osebnosti. Lahko mi je nadrejen nekdo, ki je res kul in ga brez težav "častim", če se to od mene zahteva, ampak prav vsak pa to ne more biti. Ne sprejemam avtoritete vsakega sralca, ki se (sam) postavi na mesto vodje.Just a thought °10Kako hecna bitja smo ljudje, pustimo se prizadet drugim ljudem. Pustimo drugim, da nas sesujejo do amena. Nekateri ljudje dejansko dajo svoje življenje za sočloveka. Iz ljubezni. Kaj je ljubezen? Ljubezen do prijateljev? Kaj je prijatelj?Ljudje smo najbolj trapasta bitja pod soncem, ker ljubimo. Ampak taki smo. Kompliciramo svoje življenje do amena, iščemo višje cilje in energije, nikoli se ne sprostimo in samo smo. Kako si lahko dopustimo, da ljudje upravljajo z našo glavo, našim srcem in razumom? Zakaj jokamo, ko nas nekdo prizadene? Kako najbolj patetična bitja smo ljudje. Just a note °13Včasih me ima, da bi prekinila stike z domačimi do nadaljnega, tako me spravijo na obrate. In seveda sem potem jaz negativna oseba.Just ... °3A veš, tisti občutek, ko bi kar šel? Tisti občutek, da si nekaj zajebal, ampak ne veš kaj. Ko se počutiš gnilega do podplatov, tisto nadležno razžiranje pljuč in pokanje pljučnih mešičkov. Včasih pogledam nazaj, saj ne velikokrat, ampak včasih pa poslušam Waitsa in sem ... depresivna.Pa saj ni nič takega. Nekje na poti sem izgubila ljudi. Nekje na poti, ko nisem gledala, so šli na levi odcep, ko sem šla jaz naravnost. Nekje na poti sem ... postala zoprna. Enkrat so pač šli. Včasih me to zaboli, da popoka še pljučni mešiček ali dva. Včasih se mi zdi, da sem preveč nestrpna, da sem preveč gobčna in da mi ni za zaupat. Včasih se mi zazdi, da je obraz ljudi okoli mene le farsa, da me pravzaprav ne marajo. Pa tega niti opazim ne. Včasih se mi zazdi, da sem preveč groba, preveč kritična, preveč glasna in bi rada da bi ljudje delali po mojem "prav". Včasih ... mi je žal. Pa ne vem točno ali je res brezveze, da se jim opravičim ali pa sem le preponosna. Včasih se mi zdi, da sem slaba pri opravičevanju. Da enostavno ne zmorem priznat, da mi je res žal. Pa mi je, vem da sem ga "usrala", ampak enostavno ne morem. Želim si, da bi bila taka kot v vseh teh ameriških filmih, ko se tako iskreno opravičijo, so vsi razumevajoči in cukrasti. Tako rada pozabljam grde reči. Tako idealiziram podobe v glavi in potem hrepenim po njih. Znova in znova. Nikoli zares nisem marala hoditi v Maribor. Denis je bil depresiven in premlad, Erik je bil nadležen, mama je bila tako medla in nedoločljiva, Aleš me nikoli ni zares maral, hrana mi ni bila všeč in jaz sem bila enostavno preveč tečna v življenju. Ampak tisti vikend takrat kasneje v Mariboru, ko so igrali v glasbeni sobi, jaz pa sem zaprla oči in se pretvarjala, da spadam tja, in skakanje po trampolinu, photoshooting in vsa srečanja kasneje ... I like it. Spomnim se, da sem jokala še dva dni kasneje, ko sem sama sebe prepričevala, da tisto ni moja družina, četudi so me tako lepo sprejeli za en vikend. Iskreno. Pa nisem spadala nikamor. Pač neka bivša, prijateljica, karkoli sem že ... In vsi iskreni objemi, ki jih nisem bila nikoli vajena ... Še zdaj mi gre na jok, ko pomislim na vse ... Včasih se mi zdi, da sem jim pozabila reči hvala za vse. Zelo si želim potapljanja. Pa ne zaradi potapljanja, ampak tistega iskrenega občutka, da sem tam zaželjena. Da me pravzaprav imajo vsi radi. Četudi sem smotana in štorasta in kaj pa vem kaj ... Včasih si tako želim, da bi tapravi ljudje to prebrali. Pa saj verjetno preberejo in si seveda mislijo, da sem trapasta ... Včasih si malo želim spadati nekam. Nekam, kjer me bo kdo cenil. Še kam drugam. Da se ne bi počutila tako trapasto ... samo. Just a thought °9Včasih postanem nerazumno otožna ...Just a note °12Včasih, ko poslušam Waitsa, bi si želela, da bi spet kak dan sedela v tisti kletni sobi in poslušala kako bratje igrajo in pojejo. Potem pa kratek skok v bazen, malo trampolina in spet nazaj. :) Just fun.Just ... °2Včasih me kdo vpraša zakaj si ne želim otrok. Včasih sem si jih želela na smrt. Takoj zdaj. Na videu za maturantski ples sem to jasno povedala. Sanjala sem o hiški z belo ograjo in čredi konj. Sanjala sem o klavirju, valovih skozi okno na dnu pečine, svežem domačem kruhu in udobni varnosti. Potem sem sledila srcu, rastla, se spreminjala in rastla. Predvsem zadnje. Danes svojih besed izpred nekaj let ne prepoznam. Danes sem imam pod kontrolo, ni več kričanja in udrihanja po ljudeh, razen ... Doma bo večno tako. Doma sem se naučila marsikaj, spoznala mnogo plati življenja, tudi to, da si ne želim otrok.Ljudje si želijo otroka. Ljudje si ne želijo človeka. Pozabijo, da se otrok sčasoma spremeni v človeka. Da otrok en dan odraste do stopnje, ko ima svoje mnenje. Genetika krat okolje smo, so nam ponavljali v šoli. Otrok nekega dne odraste v osebo, ki pove kaj si želi. Potem odraste v osebo, ki ima svoj vrednostni sistem. Ne vem kje se je zalomilo pri meni, ampak nekega dne sem spoznala, da je moj vrednostni sistem drugačen od mojih staršev. Nekega dne so mi rekli, da je moj vrednostni sistem gnusen. Ali nekaj podobno grotesknega. Nekega dne sem slišala, da je moje mnenje napačno. In takrat so se sesule še zadnje stene srca. Takrat so padle še kulise ljubezni in izlilo se je toliko sovražtva, kot ga ne pomnim. Ves gnev, bes, zadrževanje kričanja je usekalo na dan. Takrat sem spoznala, da smo si različni. In seveda sem zahtevala spoštovanje. Morda ga sama nisem znala pokazati, morda ga druga stran ni sposobna, ampak spoštovanja ni bilo. V trenutku, ko se je moj svet opisoval z besedami gnusen in napačen in ni bilo popolnoma nobenega razumevanja, sem spokala kovčke. V mislih. Kasneje sem jih spokala zares. Najela sem stanovanje in šla. Vse zaradi vrednostnega sistema. Vse zaradi podrtih sten srca. Vse zaradi mojega krdela. Zanje grizem do smrti. Ampak o tem kdaj drugič. Sem močna osebnost. Kaj če nekega dne ugotovim, da je moj otrok človek, ki ga enostavno ne prenesem? Kaj če nekoč pride do situacije, ko ne bom mogla spoštovati drugačnosti mojega otroka? Na svoji poti sem srečala že veliko ljudi. Na svoji poti sem pustila veliko ljudi, ki so ubrali levi odcep, ko sem šla jaz na desnega. Veliko ljudi je že prišlo in še več jih bo prišlo. Veliko ljudi je že šlo in še več jih bo. Le redki ostanejo. Obstaja določen odstotek ljudi, ki mi ne ustreza. Nekateri izmed njih so super ljudje, ampak tako drugačni, da ne najdemo skupnega puzzla duše. Nekateri ljudje so enostavno odvratni. Takim ljudem ne hodim blizu, ker v meni sprožajo slabe občutke. Takih ljudi se izogibam, čeprav jih je na poti kar nekaj. Nekaterih ljudi enostavno ne prenesem. Kaj če se mi zgodi, da se moj otrok razvije v tako osebo? Tega ne bom tvegala. Vem kako boli in koliko truda je treba vložiti vase, da sestaviš svoje srce nazaj, ko ga namenoma raztrgaš, da izpraskaš delček z njihovim napisom iz sten srca. Mogoče šele sedaj razumem kako je prišlo do točke, ko sem morala od doma. Še vedno razumem, da je bila ta odločitev edina smiselna. Morda moji doma tega ne razumejo, morda nikoli ne bodo, ampak to je bila ena izmed boljših odločitev v mojem življenju. Dobra zame. Za mojo psiho. Za moje telo. Danes v meni ni več toliko sovražtva, ampak samo ogromna srčna brazgotina. In toliko šivov. In nekaj več vem. Morda bom res na koncu, po nekaj letih, ko bom stala ob tisti žari, obžalovala kak trenutek svojega življenja, ampak samo zato, ker bom slabo pozabila. To znam. Danes vem, da sem od fotra dobila vse kar sem lahko. Bil je en izmed največjih ljudi mojega življenja, če ne največji. Bil je moj planet, okoli katerega sem se vrtela, ko sem ga le videla. Premalo je bil tu. Bil je moj najboljši prijatelj in to sem povedala vsem. Bil je dober oče, dokler nisem postala človek. Takrat se je podrlo preveč, da bi lahko kdorkoli od naju postavil nazaj. Bila sem dobra hčerka, ampak bila sem slaba hči. Bil je dober ati, ampak slab oče. Danes naju druži le rojstni list in preteklost. Ne vem če si sploh želim prihodnosti. Ne vem, če je možna. V trenutku, ko ga bom spet zagledala, bo brazgotina zažarela in izcedila sovražtvo. To lahko pišem danes samo, ker ga nisem videla in slišala že več kot 3 mesece. Kaj sem se naučila od vsega tega? Da si ne želim otrok. Da bi si želela imeti večjo družino, več bratov in sester, da ne bi bila tako navezana na tako malo ljudi. Še vedno verjamem, da lahko svet spremenim na malo bolje. Da imam to moč in vem, da bom v življenju še prišla daleč ... Ker se učim. Just a thought °8Poznate tisti občutek, ko si zjeban do amena in se še vedno voziš naokoli in se ti zdi, da si samo v igrici in če se zaletiš v obcestno ograjo, da imaš še eno življenje?Feeling like crap. Telefonski izliv °2Ali ni zanimivo kako vsi zivimo na istem planetu, ampak so nasi milni mehurcki, mali svetovi in razmisljanja, tako razlicni? Ni cudno, da nam sistem postavlja pravila in okvirje, da smo si vsaj malo podobni.Oni dan sem se sprehajala z eno deklino. Leta tam tam kot jaz, celo malo mlajsa, videz nekaj cisto drugega, ampak razmisljanje ... Vcasih enostavno ne dojamem kaj se vse podi po razgretih bucah mojih vrstnikov. Facebook je zanimiv medij, ceprav rahlo strasljiv. Ljudje nehote damo nekaj sebe na splet. Pokazemo prepricanja, zelje, smejimo se rasisticnim foram, vclanjujemo se v dolocene skupine. Ampak vsakic me strese, ko na svojem FB Zidu zagledam npr. "Tina likes group Ubij vse antifasiste." Kako lahko nekdo danes in tukaj razmislja tako? Okoli vratu nosi t.i. boxer, oblece majico s pomenljivim napisom in nacisticnim krizem? Moj svet je tako drugacen. V mojem milnem mehurcku ni prostora za rasizem in zeljo po pobijanju drugacnih. Moj svet se mi ne zdi tako primitiven. Vcasih se zavem, da bi se morala takih ljudi bati. Da imajo oprane mozgane in kdo ve ali bi se spravili npr. name, ki sem "drugacna". Potem razmisljam ali sem tej osebi povedala, da sem kar sem? In najbolj od vsega se mi zdi groteskno, da pri svojih letih nima obicajnih moralnih vrednot skoraj polnoletne dekline. Da me je njeno razmisljanje pustilo odprtih ust, ceprav je normalno inteligentna punca. In povrhu vsega si zeli stafforda. Kot boxer na verizici. Potem se vprasam; je to res njeno razmisljanje ali le imidz? Ce ni slednje, me svet okoli mene strasi. So nove generacije nasih otrok res taksne? Jih do tega pripelje vzgoja? Od kje toliko sovraztva? Meni je oce ocital, da sem sovrazna, negativisticna in crna oseba, ampak to kar vidim med drugimi mladimi je huje od vsega, kar se mi ocita. Just a thought °7Lahko bi si izbrala lažjo pot v življenju, pa si je nisem. Sledila sem noremu razbijočemu srcu in šla na neznano pot. Včasih se mi še vedno vlijejo solze kadar sem sama. Tolikokrat pomislim kje bi lahko bila, če bi sledila možganom in ne srcu. Tolikokrat se vprašam Zakaj jaz? Strpnost, sprejemanje, bla bla bla. Nočem da je to moje življenje. Naj se nekdo jebe s predsodki ljudi. Naj nekdo drug čuti to kar čutim jaz. Še vedno se mi vsak večer trga, ko se je dotaknem, še vedno je vse super, ampak kaj pa če bi se rada v lajfu enkrat poročila, imela otroke, hišico z belo ograjo in zlatega prinašalca? Kaj če bi rada enkrat videla, da še kdo od domačih verjame v moj odnos?Včasih tako težko verjamem. Včasih enostavno nisem dovolj pogumna, da bi verjela. Poslušam babico o skupnem življenju, poroki in se sprašujem ali zmorem biti drugačna? Danes pač jokam kot dež. Danes se po dolgem času spet smilim sama sebi, sem majhen otrok, razvajena smrklja, ki ne ve kaj bi sama s sabo. Danes sem si pač to dovolila. Enostavno ne zmorem več. Tako lepo se mi je zdelo, ko sva bili na družinske fore povabljeni obe. Tako sem bila vesela, ko so ljudje sprejeli brez vprašanj. Ampak samo nekateri. Mami še vedno čaka, da mine. Komaj čaka. In mene to boli. Fotra že več kot leto dni nimam. Mamo čutim kako odhaja, čeprav je še tu. Zamenjala sem družbo, zamenjala sem svoj mali milni mehurček. Sploh ne vem kam je šel čas, kam je šel moj lajf od prej. Sploh ne vem kako sem se znašla tu. Poslušam Kreslina in razmišljam koliko stvari je že za mano. Koliko odločitev, koliko besed, koliko obdobij, koliko ljudi. Od malega samozavestnega otroka, ki je lizal pašteto s kruhkov-muhkov in punčke, ki bi šla z vsakim stricem na pomolu. Od sončne deklice, ki so jo imeli vsi radi do porezane kože, krvi, joka in kričanja. Od odločitve, da končam življenje, preko sanj o črni puhasti mini kobilici do velike bele kobile. Od izletov po dolini Soče, preko puščavskega peska do umazanih glistastih psov in srečnih novih domov za njih. Od otročjih odnosov, ki so se razvili v velike sanje do sebičnega sledenja srcu nekam na stranpot in puščanje vsega zgrajenega nekje daleč zadaj. Potem spet barve, sonce in sprejemanje in moj mali milni mehurček. Od malega diktatorja do velike odgovornosti v nekaj mesecih. Mala trma, velike odločitve, vmes sem odletela iz domačega gnezda, se zresnila in naredila končno nekaj zares sama, na lastno pest. Stalno obračanje nazaj in kimanje nad dobrimi odločitvami. Pa so res najboljše? Bi si lahko izbrala lažjo pot? Potem bi ti bilo dolgčas. Verjetno res. So moje odločitve prave? So najine odločitve odgovorne? Bova za zmeraj? Toliko neodgovorjenih vprašanj. Zgolj živim življenje in verjamem v to, da je edino to prav. Črno in beloKot strela z jasnega me je zadelo, da se svet deli na dobre in slabe. Gledano zgolj z enega vidika seveda. Živalska scena. Obstajajo ljudje, ki imajo živali radi in ljudje, ki jih nimajo. Tisti dobri se delijo na dobre in manj dobre. Tisti, ki grabijo denar namenjen živalim in si ga tlačijo v žepe in tisti, ki se raztrgajo za dobro živali. Tisti pridni in dobri se seveda delijo naprej, na dobre in malo manj dobre. Na ljudi, ki jim je mar kam žival gre v nov dom in tisti, ki delajo na cifre, ki zgolj posredujejo, čeprav pustijo v svojem početju dušo. Tisti dobri se potem združujejo v društva podobno mislečih, ampak seveda se delijo naprej, na dobre in malo manj dobre. Na tiste, ki jih zanimajo živali in jih pravzaprav ne briga kaj počnejo drugi in pomagajo ne glede na vse in na tiste, ki ob vsaki mali napakici sočlana skočijo v luft in kažejo očitajoče s prstom. Na koncu se neka razmeroma majhna scena zreducira na ... khm ... 5 istomislečih ljudi?Nauk zgodbe - Pazi kaj rečeš, živi v svojem malem micenem milnem mehurčku s par ljudmi. In imej se rad.  Iz iste snovi smo kot sanjeNekaj dni nazaj sem imela prijeten pogovor z mojo materjo in dal mi je misliti. Leta sem verjela, da je življenje pač tako, da se moramo pol življenja učiti in pol življenja nato delati. Potem umremo. Tistih nekaj dni dopusta na leto lahko preživimo stereotipno na morju ali na smučanju, sicer delamo. Nekateri srečneži delajo kar jih veseli, večina ostalih pa se porazdeli med službami, ki pač obstajajo na trgu dela. Življenje je sivo in monotono.Potem sem spoznala ljudi, razmišljala o napisanih besedah na blogu e-migratorja, o gospodu Paul Henri-ju, razmišljala sem o načinu življenja, ki sem mu priča večino svojega življenja s strani mojega očeta in o tem da postaja moj bivši kopija mojega očeta. Vedno sem se jezila nanj, ker je sanjal na veliko. Sanjal je o tem, da bi postal turistični vodič in ne bi naredil PDI-ja, da bi za več mesecev odšel po svetu, sanjal je o tem, da bi imel svojo barko, svoj kanu, o tem, da bi enostavno odšel. Jaz sem se počutila odrasla in velika in mu zagotavljala, da je čas, da odraste tudi on (khm khm, imel je 9 let od mene več), da si naj najde službo in se pusti delno ubiti vsakdanu, ker pač tako je. Potem mi je kliknilo. Na sončnem balkonu v pogovoru z mojo materjo. Kliknilo mi je, da s tem ni nič narobe. Da lahko človek sanja. Da večini morda ne bo uspelo, ampak zato, ker niso dovolj fleksibilni. Tega Ipsilonu ne morem očitat. Fleksibilen je vedno bil in vedno bo. Življenje ni treba, da je sivo in grdo. Država nas na stara leta ne bo živela. Živeli se bomo sami. Živeli bomo od tega, kar bomo tekom življenja nabrali. Verjetno mi je to on rekel neštetokrat, pa ga nikoli zares nisem slišala. Dojela sem, da je to prednost tistih, ki si upajo (upamo?). Dojela sem, da oditi nekam v svet za svojimi sanjami ni dano vsem. Večina si ne upa. Večina si ne upa niti sanjati. In v trenutku sem se zavedla, da si tega želim tudi jaz. Pred časom sem se zapletla v živalsko sceno bolj kot sem si kdajkoli mislila, da se bom. Zapletla sem se v zmrznjene nikogaršnje pse, pohabljene, povožene mačke, bolne in pozabljene od vseh. Ob delu na naši sceni sem se tu pa tam ozrla tudi v tujino. In našla hrte. Lačne, obešene, preganjane. V večini primerov še bolj zlorabljene kot večina živali pri nas. Nekoč lastniški, zdaj brez kakšne noge, ožgani, prestrašeni, ... nezaželeni. Nekateri lovci jim izrežejo čipe, porežejo uhlje s tetovažo, izživljajo se z vžiganjem znakov na njihovo kožo, po koncu sezone jih tradicionalno obesijo. Že leta si želim stika s hrti, pot me je zanesla tudi na kakšno razstavo, s sedanjo partnerko sva sanjali o vzreji. Študij veterine v povezavi s prostovoljstvom je zelo zaželjen v teh krogih. Psi prihajajo v zavetišča, v začasne domove preden gredo na kavče, lačni, ranjeni, prestrašeni, bolni. In kdo drug bo pomagal, kot študentje veterine? Rada bi pomagala. Rada bi bila drugačna od večine študentov veterine, ki ne poznajo problema, ki vidijo samo denar, ki za sterilizacijo nikogaršnje psičke s ceste zaračunajo polno ceno, čeprav nam je vsem jasno, da je strošek materiala manjši od 20€. Sanje so me potegnile nekam, o čemer še nikoli nisem razmišljala. Prostovoljstvo, potovanje in znanje. To bi rada združila in nekoč živela tako. Če lahko živi g. Paul s kamperjem po Afriki, lahko živim tudi jaz kot nomad in nabiram izkušnje, znanje in potujem dokler me sanje vlečejo naprej. Potem se lahko nekoč ustavim, pogledam nazaj in se nasmehnem. Še vedno si lahko takrat ustvarim družino (heh), malo idilično hišico na robu gozda, podkovana z znanjem začnem z vzrejo in takrat služim kot si želi večina mojih vrstnikov že zdaj. Jaz bi rada prej izživela sanje spremeniti vsaj delček sveta na bolje. Združila bi znanje, ki ga pridobivam, z načinom življenja, ki ga že leta opazujem in pomirila bi svojo željo po pomoči. Je to preveč egositično? Bi morala ostati tu, si ustvariti družino, da ne bi razbijala svoje matične družine po svetu? Morda ne bi prišla nikoli več nazaj, morda bi ostala nekje na severu. Ali na zahodu. Kaj pa vem ... Morda bi sanje o hišici na robu gozda zamenjala z malim stanovanjem nekje na robu puščave ali na vrhu kakšnega fjorda. Morda ne bi nikoli imela svojega psa, morda bi živela za službo, ker bi jo ljubila. Morda ... Telefonski izliv °2Vcasih sanjam, da stojim ob drevesu s toliko ljudmi, roke zvezane na hrbtu, obraz breizrazen. Sanjam, da so za mano glasovi, pokanje in kricanje. Potem pademo en za drugim - paf paf paf. Sut v glavo. Vcasih se zbudim, vcasih samo cutim kri po vratu. Smrtna tisina reze usesa, piska in brenci v glavi. Potem je tema. Dolgo casa lezim, brez obcutkov samo misli mi svigajo. Nimam moci, nikoli se ne uprem. Vcasih vidim kako pade sosed, vcasih samo slisim jok nekje zadaj, v podzavesti. Nikoli ne vem zakaj sem tam, nikoli ne razumem kaj govorijo ostali. Pesek pod licem je hladen, nakljucna rastlinica mi sili v usta. Rada bi se izognila tezkim besedam, tezkim korakom in vsej bolecini. Bolecini, ki je tako neznosna, da ne cutim nicesar, ustvarja samo temo, neznosno piskanje in ... Nocem vec teh sanj, sovrazim temne noci, ki me vlecejo nazaj znova in znova v iste sanje ... Ponoci ne spim, premetavam se, objamem krokodila, skrijem glavo pod blazino in nic ne pomaga. Zbujam se mrtva, prazna. Sprasujem se ali je eno leto tista casovna enota, ko moram obrniti svet na glavo, ko se znova in znova tepem z istimi nasprotniki, sekam tuje glave, radiram tuje barvaste grafite s sten velikih sivih zgradb? Je eno leto dovolj, da nahrani tistega, ki mi razzira pljuca, tistega nemarnega parazita, ki dela tisto vecno praznino v meni vedno bolj crno, vedno bolj votlo? Je eno leto srece, smeha in nacrtov ravno toliko, da me bo zopet ugriznil in me vrgel v ta grdi cikel pekla? Nekoc sem bila srecen otrok, ljubila sem rumeni barvo, za ljudi sem bila potem oranzna in zdaj ... Kaksne barve sem zdaj? Se kdo vidi cez pletenino crne volne tisti nasmeh, krokodilcka v oceh? Se spomni se kdo, kako so mi sijale oci, ko sem se skrila pod senco sonca? Se spomni kdo? Pa se trudim, res se trudim, a je vse skupaj tako dalec, ljudje so dalec, ne cutim jih vec, cetudi stegnem roke. Robot sem, ki naredi kar zelijo, zabluzena studentka, ki se vedno slepo verjame v svoje sanje. Prazna sem, spet sem se tega zavedla. Ne znam skozi ogabno meglo zavesti nazaj v trenutke, kjer sem srecna. Kaj nisem se nekaj tednov nazaj med smehom rekla, da sem srecna tu in zdaj? Kaj se je zgodilo potem? Snezinke, kaplje, megla, smog. In jaz z njimi. Sovrazim se, ko sem vsa siva in mrtva. Sovrazim se, ko se niti pretvarjam ne vec, da je vse ok. Sovrazim ves ta cas, ko nisem nic. Ko sem le se dvojno zanikanje besed. Ne, ne vem kaj je z mano narobe. Ne, ne krivim nikogar, ki mi ne stoji ob strani. Tudi sama si ne.Eno leto.Eno leto. In še vedno ko poslušam to pesem kar vidim kako nerodni so bili začetki. Kako je bilo vse novo za obe. Ljubim te, to je vse. Ostalo so samo besede.Ah, ta scena ...Imam to krasno lastnost, da zelo pogosto pozabljam na stvari, dogodke, besede. Na srečo je to najpogosteje pri negativnih stvareh. Pozabim na to, da je nek človek idiot, da me je kdo prizadel do joka ali pa da sem se s kom zapletla v konflikt. Zvečer se uležem v posteljo, zaprem oči, se zavijem v lasten svet sanj in zjutraj se moram prav prisililt, da se spomnim, da je nekaj narobe, sicer se enostavno vržem v objem nekomu, s komer sem se prejšnji dan na mrtvo skregala.Tako sem pozabila tudi na to, da je mojpes forum in njeni člani obsedeni z določenimi ljudmi, druge pa ne spustijo zraven. Vsakič znova pozabim. Po kar precej časa sem spet objavila oglas za psičke in takoj negativen ton. Pa prezrem in korektno odgovorim in spet ... Kdo poimensko je kontakt. Seveda dobijo odgovor, ampak pogledam po ostalih temah, nikjer napisanega čisto nič o imenu, društvu ali izvoru psa. Meni težijo. Valda. Zakaj ljudje ne pomislijo kakšno škodo delajo s tem doslednim jebanjem ljudi v glavo? Zakaj je Polona bog od boga, pa tudi ona kdaj naredi kakšno napako. Tudi njej pomirajo dudarčki, ker jih je enostavno preveč, zakaj ne smejo nikomur drugemu? Samo zato, ker je Polona? Ljudje so med sabo skregani, po grupah, tekmujejo kdo odda več in predvsem kdo ima bolj pohabljeno žival, ki jo oddaja. Če manjka eno oko ena točka, če manjka noga dve, če manjkata dve nogi pa že 5 točk? Tako se to gre? Bljak, ljudje. Potem vleti v sceno vmes nekdo, ki je osumljen odmetavanja psov čez mejo. Pripelje pse čez slovensko mejo iz Balkana in jih flikne na območje Horjula, ker jim bo tam sigurno bolje ... Seveda pozabijo v prvotnem društvu zbrisati fotke teh dotičnih psov, ki so ups, zelo značilni in specifični in jih res težko zamenjaš. Pogovori na VURSu, kdo jo je prijavil in ko pogledaš na krasnem socialnem omrežju Facebook, vidiš, da vlači balkanske pse sem po tekočem traku. Meni seveda zavre, ko berem kaj vse spravlja k življenju. Psičko, ki jo je povozil avto, tri počena vretenca, vedno bo hroma. Ona jo seveda da na res drago operacijo hrbtenice, kjer psička umre. In ni še konec. Psička, shirana, garje, polomljeni dve tački, narobe zaraščeni, polomljen nos, polomljeni obe čeljusti, brez zob, bula zaradi katere težko diha, stara eno leto. Seveda je to krasna priložnost, da pokažeš slike in zbereš denar. Kompleks boga. Zbira privržence, ne posluša ljudi, ki so v sceni že leta. Obljubi, da bo nehala, da razume problematiko psov v Sloveniji, prizna, da jih masovno vozi sem in oddaja brez pogodbe, brez razmisleka, komurkoli želi, kdorkoli se javi na FB je ok. Odda psa nekam, kjer ga dnevno tepejo, zaprejo v temno kolibo, na kratko verigo, da se ne more niti na tla uleči. Potem ponoči krade oddane pse, prosi za pomoč eno društvo, drugo, ... Oddaja pse s ceste o katerih ne ve nič, oddaja pse, ki že leta in leta iščejo dom v zavetiščih tam doli in za njih plačuje, plačuje prevoze, ljudje pa si manejo roke. Oddaja pse brez pogojev, na pedigre hrano, na čapija, na viskas mačke. Samo da gre od tam. Statistika je zastrašujoča, če vzameš številke psov od tam in jih odšteješ od psov, ki čakajo pri nas, občutna razlika. Meni gre na kozlanje. Situacija pri nas je tako pereča, da si uvažanja psov ne moremo privoščiti. Naj se sliši še tako zguljeno - Za vsakega psa, ki je pripeljan od nekje drugje, za vsako mačko, je ena žival v naših zavetiščih uspavana. Ko bomo rešili problematiko v Sloveniji, jo pa lahko pomagamo rešiti še Bosni. Situacija v Sloveniji bi bila obvladljiva, če bi se le dovolj ljudi z občutkom in s pametjo lotilo zadeve. Od kranjskega društva so se odcepile članice, kaj je povod, ne vem. Zavetišče Horjul je prekinilo pogodbo Kranju, kaj vem zakaj, svita pa se mi. Jana s foruma obožuje Polono, epono in Repek, ostalih ne spusti zraven. Zgago po forumih dela pridna, ampak kaj ko jo nihče ne more ustavit. Zbira se za operacije, sterilizacije, kastracije pri veterinarjih, ki ceno nabijejo v nebo, samo zato, ker plačajo. Nočejo drugih veterinarjev, ki bi za ceno ene operacije pri fensi vetu, naredili dve. Tu gre za masovno sterilizacijo mačk, za masovno pobiranje psov, samo da se situacija reši in če bi namesto statistike 100 urejenih živali, lahko imeli 150, bi bilo to že veliko. Ampak ne. In meni je hudo, ker se ljudje kregajo, ker ne pomislijo, ker na koncu koncev nimajo srca evtanazirati bolnih, v bolečinah, ko pa je tooooliko drugih, zdravih, ki zaradi njih ne bodo nikoli dobili priložnosti. Ni več naravne selekcije, ljudje tekmujejo kdo bo spravil gor bolj bolno žival, kdo bo posvojil bolj neposvojljivo. Medtem pa umirajo na cesti tisti, ki so bili nepremišljeno oddani, država (VURS) ne stopi na prste tistim, ki očitno kršijo zakon (11.člen) z nezaželjenimi legli, saj nimajo dovolj inšpektorjev, da bi to preverjali, nihče ne preverja čipiranja psov, ki je pogoj, da se žival, ki se po naključju znajde v zavetišču, vrne skrbniku. Ljudje lahko mirno odmetavajo pse, ki se jih otroci naveličajo, pobijajo mladiče, mučijo mačke, ampak nihče ne naredi ničesar. Pa v zakonodaji piiše, da ne smejo, da ne govorimo o morali. In ja, nisem še obupala. Če se ne bo nihče sekiral, ne bo nikoli nič boljše ... »Najhujši greh v odnosu do živali ni v sovraštvu, ampak v brezbrižnosti. To je bistvo človeške nehumanosti.« (G. B. Shaw) Vzhodna Afrika - poročanje °3.Naši norci so vstopili v Etiopijo in pravijo, da je tam zelo lepo. Še vedno čakamo slikce in potopis, saj baje nimajo veliko časa, je tak žur :PVzhodna Afrika - poročanje °2.Ekipa je v Sudanu, v Etiopijo ne morejo, ker jim naše zunanje ministrstvo ne izda garancije, da se bodo ljudje res vrnili, pač pa bodo izdali diplomatsko noto, whatever that means. Pravijo da tega ne morejo narest, zakaj pa ne vedo ... Da obstaja nekje ena lista, kjer piše v katere države ni priporočljivo hoditi in da je Sudan med njimi. Whatever. Pravijo naj se obrnejo na Kairo, ki je ravno toliko pristojen kot oni. Heh. Kaj pa bo, ko se bodo dejansko znašli na meji? Kdo ve ... Zdaj se Mojca v Ljubljani trudi urejati te zadeve ... Jutri gre na obisk na ministrstvo in pravi, da bo tam toliko časa, da se zadeve uredijo ...Sicer sporočajo meni zanimive informacije, da so kužki po Sudanu simpatični, nekateri z ovratnicami, mačke so manj umazane in ljudje so zelo zelo prijetni. Komaj čakam fotke.  Muca iz Kaira { Prejšnja stran } { Stran 1 od 11 } { Naslednja stran } |
izgublena.eDnevnik.siO meniIzgubljena samo še tu in tam. Spim z galebi in pletem kitom kitke. Da bom imela opis kot vsi dreamerji. Ob jezovih se ne jezim in kitom zares ne pletem kitk. Včasih prav rada spim v spalni vreči v kraju "middle of nowhere" in lovim hroščke, da si jih ogledam. Obožujem živali in mir, čeprav sem nadvse predrzna in gobčna. Sem škorpionka, če verjamete v horoskop in sem zato nasprotje sama sebi. Na delu hrbteničnih vretenc skrivam angela in sem prekleto ponosna nanj. Ob jasnih večerih gledam zvezde in mislim na vse, ki so to z mano počeli na različnih koncih sveta. Občasno se podajam v norosti in sem v nekaterih stvareh celo dobra. Nikoli ne bom velika, saj sem pred leti odigrala glavno vlogo v dramski predstavi Peter Pan. Rada berem zgodbice in poslušam Mačka Murija. Zelo rada imam mandarine in orehe, čeprav si tega ne upam povedati preveč naglas, da jih ne dobim spet nemogoče količine. Včasih postanem nekontrolirano nasilna, posebej če imam nekoga rada. Po karakterju ne vem kaj sem, sem pa edinka. Ko bom velika bom veterinarka in imela posajenih veliko buč. Golazni se ne bojim, razen v prenesenem smislu. Pogosto nimam dlake na jeziku, čeprav si le-teh na le-tem ne pulim. Obiskujem gledališko skupino in imam avto. Moje ime izhaja iz območja Judov in sicer iz fraze "ma-a-ša", ki pomeni "Koliko je ura?". Sama sebe sem v rani mladosti oklicala za "ento", kjer je "e" polglasnik. Po dobrem desetletju sem ugotovila, da to v arabščini pomeni "jaz". Lahko bi še nakladala, pa to ni moj namen. Moje povezaveDomovOsebna stran Arhiv sporočil Sporočila mojih prijateljev Foto album
KategorijeNova sporočilaJust a thought °11Najhujši sovražnik človeka je njegov (bivši) najboljši prijatelj. Stari ljudje Aha! °1 Just a thought °10 Moji prijateljiTrinblodnik salamandrina devilla evikeysn razkritOdkrito robi racionalnaFunkcija sabyy UzumakiKaori sheehs Zanimive straniOnNjegov pejđ Število zadetkov: 157167 |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |
