<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Janov eD

[mlajši zapisi] [stran: 1/15] [starejši zapisi]

Kje sem? (784)

objavljeno 6. 10. 2011 ob 21:40 .. komentarjev: 7 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Štafetka od Ane.
Pravila poznate, kajne.



Samo kraj in ulico, pa predam štafetko.

Jan &



Kje sem? (775)

objavljeno 20. 08. 2011 ob 23:45 .. komentarjev: 7 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu




Štafetka od Rike. Čisto malo sem prišel v vročem poletnem večeru pogledat in... nisem se mogel upreti. :)

Pravila poznate, ane.



Jan &


Trenutno stanje duha: končno malo svežine


pride tak čas...

objavljeno 19. 10. 2010 ob 20:00 .. komentarjev: 17 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



...ko se človek preprosto ne počuti več dobro nekje in se odpravi.

In tako kot je prišel pred skoraj tremi leti trenutek, ko me je neusmiljeno potegnilo v blogosfero, se zadnje mesece vse manj ukvarjam z mislijo na to, da bi morda vseeno še kdaj kaj napisal. Tako zelo, da se mi niti poslovilnega posta ni več zdelo vredno objaviti. Ampak me je pred nekaj dnevi Orhijino slovo mičkeno vzpodbudilo in je to zdaj to.

Ja, itak so bila ta skoraj tri leta popolnoma nepozabna, večinoma po lepih, malo tudi po slabih rečeh. Z nekaj tistimi, s katerimi smo se ujeli tudi v RL, se bomo zunaj blogosfere že še srečevali.
Ostali pa... če sem odkrit, mi je za vse ostale kar zelo vseeno.

Ampak lepo se imejte!

J

PS: še ena kjesemska slikica... ah, ja, vse kaže, da se tudi fotofrikom trenutno ne piše ravno najbolje, ampak saj je blog nekako po naravni poti odmrl.
Vendar: če se tam kdo javi, ki bi stvar peljal dalje, ni problema. In enako za PS.




Trenutno stanje duha: jesensko sončno :)


težave z neprimerno velikimi parkirnimi mesti rešene... vsaj v IKEI :)

objavljeno 1. 09. 2010 ob 06:38 .. komentarjev: 7 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Saj poznate pregovorne težave, ki jih imajo nekateri vozniki s širino parkirnih mest. Potrebnega je veliiiiko manevriranja, da je avto na koncu postavljen približno naravnost in da je moč celo na obeh straneh varno odpreti vrata. Očitno so se teh težav zelo zavedali na parkirišču IKEE v Celovcu in naredili primerno označena nekoliko širša parkirna mesta.





Upajmo, da kaki borki za enakopravnost spolov to ne bo šlo v nos, konec koncev bi se lahko pritožili moški, ki na takih mestih ne smemo parkirati.
J


Trenutno stanje duha: fino :)


...in šesti cikel Prostih spisov nadaljuje...

objavljeno 29. 07. 2010 ob 20:31 .. komentarjev: 3 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



...kot rečeno, tista od treh, ki so objavile PS ob pravem času in je dobila največ komentarjev.
Po abecednem vrstnem redu zloženi sodelujoči s številom komentatorjev so taki:

Ana 7

Anabell 3

*Darja 9

Jan 6

*Kala 11

Lea 6

*Ramus 9

Turdus 9


...zvezdica označuje tiste tri, ki so spis objavile skladno z navodili. In med njimi je Kala očitno dosegla najboljšo komentiranost, zato ji svečano predajam organizacijo prvega PS v novem ciklu.


Čestitke!


J


PS: zakaj tale komplikacija s pravočasnim objavljanjem: preprosto zato, ker se je kar nekaj časa zdelo, da so vsi tokrat sodelujoči v petem ciklu že organizirali in bi se torej lahko pojavil kdorkoli z naknadno objavljenim spisom, ki še ni organiziral v petem ciklu, ki bi tako avtomatično dobil štafetko, če tega pravila ne bi strogo upoštevali. :)





ki so pisali daleč od ponorelega sveta :)

objavljeno 27. 07. 2010 ob 16:29 .. komentarjev: 7 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Takole, malce počitniško, marsikdo je seveda v resnici tako daleč od ponorelega sveta, da mu je za njegovo internetno izpostavo kaj malo mar, nekaj drugih se nas je odzvalo na tokratni razpis naslova PS:

SPIS: Daleč od ponorelega sveta, ana od srca

Daleč od ponorelega sveta [PS, Jan], JanAlumnus

P.S.: Daleč od ponorelega sveta, lea

Daleč od sveta (ki je itak zmeraj norel) PS, Turdus

PS - daleč od ponorelega sveta, darja haiku

Daleč od ponorelega sveta - PS, Kala

Daleč od ponorelega sveta... (PS), Ramus

Daleč od ponorelega sveta PS (anabell), Anabell



Morda še kje kdo, a pomotoma prezrt. No, do četrtka zvečer komentirajte, potem pa... šesti cikel.
In ker je ta runda očitno prelomna, saj sodelujejo samo tisti, ki so v tem ciklu že organizirali, bom pri podelitvi štafete nekoliko strožji in jo bo dobila ena od tistih treh, ki so spis objavile ob določenem času. Kdorkoli od naknadno pišočih piscev bi se namreč lahko priključil iz čiste preračunljivosti in želje po lahki "zmagi".

J


Trenutno stanje duha: za hribom grmi pred nevihto


Daleč od ponorelega sveta [PS, Jan]

objavljeno 27. 07. 2010 ob 12:00 .. komentarjev: 10 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Kako lepo je... tam daleč, daleč od sveta.

Lahko je to res daleč, da ure hoda naokrog ni nikogar, ki bi te utegnil zmotiti v polnem uživanju v samoti. Če prav pomislim, se v taki popolni samoti znajdem redko redko. Ali pa vsaj redko čisto sam. Nedavno sem bil temu najbliže ob sončnem vzhodu na Lanževici, življenje se je šele prebujalo v dve uri oddaljenih kočah, prvega planinca sem srečal šele tik pred Komno. Le še malo več časa mi je manjkalo za popolno predajanje užitkom.

Včasih je noč tista, ki nam ustvari občutek oddaljenosti. Ko se zdi, da se življenje dogaja le še v varnem zavetju osvetljenih hiš in krajev, je občutek samote že streljaj od naselij lahko čudovit. Tako sem pred leti vsako noč hodil na vrh grebena Golovca, takorekoč sredi Ljubljane, a le izjemoma koga srečal. Še tisti so se navadno skrivali v notranjosti varnih avtov. V resnici je noč tista čudovita varnost, ki nas že malo ven iz naseljenih krajev navda s prijetnim občutkom samote.

Lahko pa so množice čisto blizu, a tako ovčje pritegnjene z nečim, kar je tisti trenutek "in", da prav nikogar ne srečaš stran od te privlačne točke. V tem letnem času so to navadno obale morja, bregovi jezer... kako umirjeno se je moč sprehajati po pašnikih in makiji kakega jadranskega otoka, medtem ko se čisto blizu drenjajo na plažah. In kako popolnoma umirjeno je bilo posedanje pod jablano na vrhu pobočja z lepim razgledom na prvomajski kres, okoli katerega se je drenjalo stotine, verjetno celo tisoče ljudi.

Ali pa tisti umik vase, kjerkoli že sem. Ko lahko sedim na klopci v zelo obljudenem parku, a se ne menim za dogajanje okrog sebe. In sem sam s seboj in svojimi mislimi, morda jih delim le še z moleskinom. In ko mi je vseeno "kajbodopadrugirekli" in vseeno, koliko je ura, in vseeno, ali morda kje blizu postopa kak znanec, in vseeno, ali je kje kdo neprimerno oblečen ali se grdo obnaša... ker sem se pač začasno odločil biti sam. Daleč od ponorelega sveta.

J

PS: sori za zamudo, bil sem v nekem drugem "ponorelem" svetu. :)



travniki, mimo katerih ne morem...

objavljeno 21. 07. 2010 ob 06:15 .. komentarjev: 7 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Saj jih morda poznate. Sredi poletja nam pogled pritegne nenavadno temnocvetoča trava. Če jo pogledamo od blizu, vidimo vijoličaste klaske, iz katerih med cvetenjem molijo veliki črnovijoličasti prašniki. Modra stožka. In uspeva le na pustih močvirnatih travnikih, večina jih je propadla zaradi melioracij, gnojenja, opuščanja...



Pa ni le modra stožka vredna pozornosti. Pusta vlažna tla prijajo tudi številnim drugim vse redkejšim rastlinicam. Maja so ti travniki škrlatnordeči od prstatstih kukavic, v visokem poletju rožnati od kukovičnika...



...morda najlepša med njimi pa je navadna močvirnica. Od daleč kaj neopazna, a z nenavadno lepoto cvetov. Ja, celo med orhidejami najdemo lahko še nekoliko bolj žlahtne.



Naj še dolgo cveti in nas razveseljuje!
J


Trenutno stanje duha: hepibrzdej ;)


Novi naslov prostega spisa je...

objavljeno 20. 07. 2010 ob 20:07 .. komentarjev: 7 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



...[kaj naj zdaj kompliciram z uvodi, saj vsi vemo, o čem gre beseda... in vsak najprej pogleda, če je kaj debelonatisnjenega, pa četudi čiso na koncu ]...

Daleč od ponorelega sveta

Prav nič izviren, seveda, Thomas Hardy ga je uporabil že davnega 1874. leta (mimogrede, če koga veseli, tule lahko celoten roman snamete, v originalu, seveda, verjetno zadnja predelana verzija iz 1901). Ampak ne pustite se zavajati Hardyju. Niti filmu po njegovi knjigi. Bodite izvirni. Kot itak vedno ste, kaj bi vam sploh pravil.

In da ponudimo možnost tako tistim, ki ste še ta teden v brezbložju, kot onim, ki se v brezbložje šele odpravljate, naj bo čas objave v ponedeljek, 26. 7. ob 20h.

Pa srečno!
J
PS: pravila poznate, drugače kliknite tjale desno spodaj.
PS2:
<object width="500" height="405"><param name="movie" value="http://www.youtube.com/v/3L5Rv_4_gp8&amp;hl=en_GB&amp;fs=1?rel=0&amp;color1=0xe1600f&amp;color2=0xfebd01&amp;border=1"></param><param name="allowFullScreen" value="true"></param><param name="allowscriptaccess" value="always"></param><embed src="http://www.youtube.com/v/3L5Rv_4_gp8&amp;hl=en_GB&amp;fs=1?rel=0&amp;color1=0xe1600f&amp;color2=0xfebd01&amp;border=1" type="application/x-shockwave-flash" allowscriptaccess="always" allowfullscreen="true" width="500" height="405"></embed></object>



Trenutno stanje duha: :)


Kje sem? (739)

objavljeno 20. 07. 2010 ob 07:44 .. komentarjev: 7 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Štafetka od Kale.
Pravila poznate.



Jan &

Trenutno stanje duha: jutranje


Kje sem? (737)

objavljeno 19. 07. 2010 ob 08:13 .. komentarjev: 8 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu




Štafetka od Kale.
Pravila poznate, itak .



Jan &

Trenutno stanje duha: sveže :)


poletna ploha

objavljeno 17. 07. 2010 ob 18:18 .. komentarjev: 8 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



viseča mreža
neznosna sopara
ljubezen v času kolere
omotičnost od dremeža
grmenje v daljavi
prijetna zoblačitev
kazalka med listi
prve kaplje slišim
druge kaplje zavoham
pred tretjimi kapljami umaknem knjigo
četrtim se prepustim
in peti in šestim...
dež, kapljanje
kako nič posebnega
in kako blagodejno v vročini
debele kaplje nosijo hlad
pikajo, kjer se jim zdi
lahko jih pričakujem,
a padejo drugam
rahla naježenost kože ob drobnih pljuskih hladu
in čakanje, kdaj bo padla kaka tja...
in tja...
in kaj bo koža rekla
na to ljubkovanje
soseda se odpravi od doma
soseda se vrača
soseda pod dežnikom odhaja
in hladne kaplje izmivajo slano kožo
in oplakujejo soparo
da je še, a bolj čista
in hladne kaplje odpirajo pot mislim
ki so kot otopele ždele
v nekem senčnem kotičku
in čakale dež
in čakale hlad.

O, dež. Kako lep si.
Kot sončni žarek v oblačnem dnevu.
Kot prvi sneg.
Kot odjuga po dolgi zimi.
Kot zvončki, ki prilezejo izpod snega.

In žametno zamolklo grmenje se oddaljuje
svežina ostaja.


Trenutno stanje duha: mmm...


mačje pretegovanje v pasjih dnevih

objavljeno 17. 07. 2010 ob 08:54 .. komentarjev: 9 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu





Med čakanjem na žlikrofe se nisem mogel upreti pretegovanju domačega mačkona (ali muce, itak še vedno ne prepoznavam). Očitno so zjutraj osvežili gostilniško teraso z vodo in na mestu, kjer je bila stena od vode najbolj ohlajena, se je lenobno pretegovalo to mače in ga niti fotkanje ni kaj dosti motilo... nekaj časa.
Potem me je nežno klofnil s tačko in malce pokazal zobe.

J

PS: Tači očitno zaznal, da se posvečam drugim mačkam in je prišel na ves glas mjavkat.


Trenutno stanje duha: ah, kvečjemu za kako mačje pretegovanje ... ;)


na vrh sva prišla hkrati s soncem :)

objavljeno 15. 07. 2010 ob 08:49 .. komentarjev: 27 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Nikoli nisem čisto razumel planincev, ki se še v temi odpravljajo od doma. No, mogoče do pred nekaj dnevi. Ko sem se nekako odločil poskusiti, kaj pomeni sončni vzhod na razglednem dvatisočaku. Pa nisem bil zelo odločen vztrajati pri tej odločitvi, oblaki, dež, udobna postelja, prehitro ugasnjena budilka, napadalne ovce na poti... marsikaj bi me lahko odvrnilo... 3.30 je le za moje pojme malce nora ura za zbujanje.

Ampak, smola, nobene pričakovane prepreke ni bilo, čelka je dobro delovala in zgodnje svitanje sem opazoval že izpod Vratc. Tik pred tem sem šternbergove nageljčke, ki bujno cvetijo ob poti nad dolino Gracije, le vohal, pred peto pa se je hitro toliko razsvetlilo, da umetna svetloba ni bila več potrebna.



Bohinj se je še leno premetaval pod megleno kopreno, nebo na vzhodu so naprogali oblaki, a med njimi dovolj vrzeli, da sem kmalu pričakoval sonce.



Že z grebena se je pogled razprostrl na velik del Julijcev. S silhuetami znanih in neznanih vrhov.



In oblaki nad prebujajočim se soncem so zažareli...



...in dajali upanje, da me sonce ne bo prehitelo. Kljub majhni zamudi. Vsem tem lepotam razgledov se preprosto nisem mogel upirati.



In ne le razgledi, očarjive so bile tudi prebujajoče se planinske trate.



Soncu se je nekako najprej uspelo prebiti do oddaljenih vrhov Krnskega pogorja...



...potem pa je le pokukalo izmed oblakov...



...in na vrh Lanževice sva prišla hkrati.



Za martinčkanje je bilo kljub rani uri že kar pretoplo.Malo sem se pasel po okoliškem cvetju, skrivanje sonca za oblačnimi progami pa je obetalo, da dan morda ne bo tako vroč...



...kot so bili dnevi pred tem...in kot naj bi bili naslednji.



A oblački so se kmalu povsem razblinili. In med spustom skozi rosno grmičevje Lepe Komne so se senčna zavetja že prilegla.



Prva jutranja kava. In umirjeno razvajanje. In urejanje vtisov nepozabnega doživetja. Sms kolegom v sosednji koči, da bom do osmih nazaj.



Ja, vredno je bilo. Pa čeprav sem po prekratki noči čisto prisel k sebi šele v Bohinjskem jezeru zgodaj popoldne.

J


Trenutno stanje duha: v navado mi najbrž vseeno ne bo prešlo ;)


Kje sem? (734)

objavljeno 14. 07. 2010 ob 19:48 .. komentarjev: 4 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Eh, sem ravno sestavil en post, ko se mi je sesul... pa sem pomislil, da bi lahko medtem nadaljeval s Kje sem. :)



Štafetka od Metuljc, pravila so znana.
Kje torej sem? (no, danes sem bolj v krajih iz prejšnjega kroga )
J


Trenutno stanje duha: malce poletno, bi rekel ;)


Tačijeva družba

objavljeno 14. 07. 2010 ob 06:12 .. komentarjev: 5 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Ah, moram tu in tam še kaj o Taconarju reči. Saj se res človek navadi na to, da ga mrcinica z glasnim predenjem pričaka, ko pride domov, da se zjutraj skoraj malo nadležno mota pod nogami in tu in tam za sprostitev trenira napadanje iz zasede na gležnjih... ampak če pomislim, mi vsak tak minidogodek lepša dan.
(skoraj tako kot zadnjič komentar dveh simpatičnih črpalničark, ki sta hitro opazili, da nimam kakega prstana...).

In čeprav je Tači načeloma hišna zverinica in je zadolžen za lov muh, pajkov in moljev, kako urico na dan preživi tudi na vrtu. Njegova prva misel, ko pride iz hiše, so martinčki. Ja, malo žal mi jih je, ampak Tači je vendar lovec. In ko kakega pomalica, z zanimanjem opazuje njegov odvrženi repek, ki se nemočno zvija na tleh.
No, zadnje tedne mu na vrtu pogosto dela družbo neka sosedova živalca, nekaj mlajša se mi zdi, bolj resnobno gleda, izpod čela, po čokati betici bi rekel, da je mucek. Ampak zanesljivejših znakov še nisem preverjal.



In sem ju zadnjič našel, kako sta skrajno turistično poležavala na sončku sredi zelenice, to je bilo še pred žgočim poletjem, drugače se pa najdeta in malo preganjata naokrog. Še posebej, če ju zmotim, sosedov muc je namreč bolj plašen in se počasi umakne, Tači pa navdušen nad lovljenjem, da ga včasih kar težko prepričam, da je treba domov.



In če mi že uspe Tačija prepričati, naj pusti kompanjona oditi, se ta iz kake varne razdalje začne proseče oglašati in vabiti Tačija k igri.



Ampak včasih je Taconarju preprosto prevroče. In se kot kak debelušni gospod zavleče v senco grma ali pod avto. Od koder ga lahko zbeza le radovednost. Ali pa rahla naveličanost nad poletnimi temperaturami in se pride hladit na cementno stopnišče.



Ma ni dolgčas s takim navihancem.
J


Trenutno stanje duha: mačjeljubno :)


jutro, pajčevine na obrazu in vrbji kovaček...

objavljeno 12. 07. 2010 ob 06:27 .. komentarjev: 8 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu





O, kako prija jutranji sprehod skozi gozd.
Včasih so me pajčevine, ki so jih pajki čez noč razpeli preko gozdnih poti, motile. Zdaj skoraj uživam v občutku prvopristopništva tistega jutra. In potem z veseljem opazujem pajkce, kako banđiđampajo z mojega nosu. In zrak ohlajen od noči, ves gozd poln enega samega oglašanja vrbjega kovačka. Tako rezko in tako vseprisotno je to oglašanje. Spomni me na Peco, kjer mi je prijatelj prvič povedal , katera ptica se tako prepoznavno oglaša. Spominja me na gozd na Komni, v katerega sem večkrat pobegnil pred hrupom in gnečo v okolici koče. Spominja me na park v Brestu, kjer je kolega iz Nemčije prepoznal nekoliko drugačen dialekt bretonskega kovačka... In spominja me preprosto na poletni gozd. Kjerkoli, kadarkoli. Na čas, ko zorijo borovnice. Na čas poletnih neviht, pred katerimi privrši veter skozi krošnje. Na čas, ko je gozd skoraj zadnji umirjen kraj, saj vsenaokrog vrvi in buči od vročine...

J


Trenutno stanje duha: sobotno... ;)


podčrtano s "pizdo"...

objavljeno 10. 07. 2010 ob 09:55 .. komentarjev: 10 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Če kdo pričakuje kako hudo sočno zgodbico, bo razočaran.

Razmišljam samo o tem, kako smo marsikatero kletvico že od vrtca dalje popolnoma nedolžno uporabljali le kot medmet, kot polnilo stavkov, kot obvezni del nekega govora, ki je pravzaprav bil en rahel statusni simbol. Pred starši mi kak "kurcgagleda" ni niti pomotoma ušel, še pred najstniškimi leti pa sem besedno zvezo redno in obilno uporabljal za izražanje brezbrižnosti do koga ali česa. In seveda temu primeren nabor drugih besed, od katerih so se vsakdanji pogovori malčkov po šolah kar cedili, v odrasli javnosti pa veljajo take besede za dokaj nesprejemljive.
Pa jih potem celo v skrajno sproščeni blogosferi ljudje nadomeščajo z nekimi pikicami in podobnim sranjem in sprenevedanjem. In kakšna je, lepo vas prosim, razlika med tem, ali nekdo napiše "
pi... materina" ali pa z vsemi črkami, da se ne bo zdelo, da so tiste pikice v brailovi pisavi: "pizda materina". Kaj je zdaj lepše, bolj plemenito, bolj po bontonu, bolj sprejemljivo. Pred kom se skrivamo za tistimi trapastimi pikicami? Samo predšolski otročiči, ki še ne znajo brati, jih v resnici ne bodo razumeli, a besedo, za katero se delamo, da je nismo napisali, že kako dobro poznajo.

No, in čemu pravzaprav uporaba takih besed v sproščeni vsakdanji govorici služi?

[Recimo, da ostajamo v kolikor toliko kultiviranih krogih, v katerih so posamezniki presegli besedni zaklad 500 besed in jim torej kletvice ne služijo nujno za mašila vseh preštevilnih lukenj, ki nastajajo v vrzelastem izražanju preprostih misli.
]

Recimo torej, da nek tak sočen izraz uporabi nek redno pišoči 20+ bloger. Kdaj ga bo uporabil?

No, gotovo, ko bo želel izraziti jezo in bodo kletvice uporabljene v najbolj izvirnem namenu, na primer: "jebemtimaterpizdazarukanakerpedertejeučilvozit" ali "jebotipasmaterprokletkurac" ali kaj podobnega. To je običajni besednjak voznikov, ki so mu celo nedolžna ušesca otročičev priča (in se v resnici zdi otrokom kar fino, da starši tudi uporabljajo kake take izraze, kot jih oni v vrtcu ).

Druga možnost pa je, ko preprosto želimo nekaj poudariti. Tedaj se prvotni namen kletvice nekako izgubi, pa lahko beremo "pizdajeblofajn", "faaaak-koksmosemeldobr". Ali pa, ko je njihova uporaba nekje vmes, v resnici jih uporabimo le z namenom poudarka, pa čeprav z njimi nekoliko izrazimo tudi jezo, na primer: "ej, a ne razumeš, pizda, da ti nisem hotel..." ali pa "nehi že štosirat, pizda, vse me boli od smeha."

V ta namen se zdi izraz "pizda" še posebej vsestransko uporaben. Dejansko bi lahko govorili o večpomenskosti besede. Ampak potem bi počasi zašli na vrtiček lingvistike, pa to tu ni moj namen...
J


Trenutno stanje duha: pizdajepasal :)


Pesek med prsti... [PS, Jan]

objavljeno 9. 07. 2010 ob 22:11 .. komentarjev: 17 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Eh, ja, pesek med prsti... davno je že, kar sem o tem pisal. Le slike ohranjam enake, saj pri PS sploh niso pomembne. Le tako, za okras.

Bila so leta, ko sem peščene plaže poznal le s slik. In takole, po otroško sanjal o njih. En rahel približek za peščeno plažo se mi je zdel kak spodobno velik peskovnik, morda morsko dno pred obalo Savudrije ali v Simonovem zalivu, ampak vedno smo hodili na neke betonirane/gruščnate/skalnate in podobne plaže, ki nikakor niso mogle zadovoljiti mojih otroških sanj po Plaži.



In ko bi vedel, da do takih plaž v resnici sploh ni daleč! A vedno so se mi zdele eksotično nedosegljive, starša pa v zvezi z odločanjem o dopustu tako dolgočasno neomajna, da sem močno dvomil, da bom kdaj res doživel kako umirjanje valov na široki peščini, kjer se osamljeno sprehajaš in puščaš za seboj stopinje kot v snegu, kjer lahko gradiš peščene gradove, kjer se lahko v pesek zakoplješ,... kjer za poležavanje sploh ne rabiš brisače...



Ja, seveda se otroku zdi odraslost nekaj tako zelo nedosegljivo oddaljenega, da niti o pol-odraslosti, ki se začne tam kje v srednji šoli, nisem razmišljal kot o nečem realno bližnjem. In gledal sem prospekte, gledal sem slikanice in sanjal...



Potem pa... po nekem naključju sem se pri 13 znašel na Poljskem, na obali Baltika... in veter je nosil pesek v lase in pihal prek sipin, majhni okrogli kamenčki so bili samo v ozkem pasu pri vodi, vsenaokrog pa peeeeesek, peeeesek, peeesek... Torej sanje lahko postanejo resničnost! Le morje je bilo zelo mrzlo in malo slano, kar nekako bolj na jezersko obalo me je vse skupaj spominjalo. A pasek je vendar bil pravi.



In sledila so še dolga leta, ko smo postajali vse bolj samostojni, a vendar zaradi udobnosti nekako vezani na Jugo... in če bi mi kdo tedaj povedal, da se do prve peščene plaže pride že na Rabu... ali pa, da je čiiiisto prava dooolga in široka peščena plaža pri Ulcinju... Ne, žal tega tedaj nisem izvedel. In vsako leto smo povohali kak drugi kotiček obale, v glavnem na Hrvaškem, peska pa, kot zakleto, nikjer.



Človek bi kar malo obupal. Pa je vendar v študentskih letih kaka pot zanesla tudi dlje, da sem vsaj vsakih nekaj let lahko videl, da peščene plaže SO. Na primer v tistem velikem zalivu pri Solunu, prav na vznožju Olimpa, kjer smo spali na peščinah in so se med nami pasle ovce. Ali pa... konec faksa... končno odkritje Raba. In Sahare. In San Marina... jaaa, tedaj me niti gneča, kakršno vedno vidimo na teh plažah, ni motila. Samo da je bil pesek... mivka... mmmm....



In potem, kar naenkrat se je vse zasukalo. Kar naenkrat smo začeli čisto sami odločati, kam na morje in končno sem tu in tam, ko se je morda nabralo malo več prihrankov, lahko uresničil kako davno željo in šel na tisto pravo morje, po katerem ti ostane pesek med prsti... v knjigah... med zobmi... v fotoaparatu...



Jaaaa, to je tisto... pravo.
(ampak ne ravno ta gneča na zadnji fotki )

J

PS: slikice od zgoraj navzdol: Samos, Ulcinj, Setubal (P), Islandija, Vai (Kreta), Antalya (TR) in Rab.



Trenutno stanje duha: naslednja pa... hmmm ?


Otvoritev spomenika

objavljeno 9. 07. 2010 ob 10:14 .. komentarjev: 7 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



So dnevi in so dogodki, ko človek čuti, da mora biti prisoten. Ker mu simbolnost preprosto pomeni preveč.



In tak je bil včerajšnji večer na Pogačarjevem trgu v Ljubljani. V bližini katerega so "glasniki demokratičnih sprememb" 1991. leta primitivno odstranili spomenik...



...ki je opozarjal na sodelovanje ljubljanske cerkvene oblasti z okupatorjem. In brezbrižnost te iste oblasti do mater in žena, ki so v tistih letih okupirane Ljubljane...



...naivno pričakovale, da se bo cerkvena oblast, ki je imela vedno polna usta ljubezni in dobrote, potegnila za njihove može in sinove. Ki so jih zaprli po racijah okupatorja in njegovih domačih sodelavcev...



...in jih postopno iz zaporov pošiljali v koncentracijska taborišča. Da bi obglavili uporno mesto, da bi prizadeli uporni narod...



To je današnji spomenik, ki spominja na te proteste ljubljanskih mater in žena.



In skupaj s Kombinatkami smo ga s pesmijo pospremili v življenje.
Naj bo v spomin in opomin!


J


Trenutno stanje duha: ganjeno, a odločno! :)


malo v zaostanku, ampak tole bi še dal na svetlo ;)

objavljeno 6. 07. 2010 ob 20:36 .. komentarjev: 14 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Nekaj vtisov z botaničnega vrta. Tistega, v Brestu, na skrajnem sevrozahodu Francije, kjer je klima tako zelo drugačna od naše, da lahko uspevajo tudi zelo neobičajne rastline. Teh je mnogo, izbor fotk pa seveda skromen. Takole, za vtis. Mogoče niti ne najbolj razkošne.

No, kak bambus je tudi pri nas že udomačen. In resnično prav iz tega rodu. Ampak vseeno je vedno lepo videti gost sestoj čvrstih bambusovih bili.



Evkalipt pa pri nas najverjetneje ne bi prezimil. Eden od stotin vrst. Med njimi so tudi pirofiti. Ki rabijo ogenj za kalitev. Skoraj kot kak rastlinski feniks.



No, saj malo spominja tole na kak naš lučnik, ampak če živi na južni polobli, že ne more biti čisto enako.



In drevesaste praproti. Takole, na prvi pogled, bi jih imeli kar za palme. Nekaj podobnega je pri nas le v obliki premoga.



Tale je pa skoraj domača. Rosika. Mesojeda, itak. Samo njeni listi so malo bolj črtalasti od naših vrst.



In gadovec, ki ga najdemo pri nas na vsakem malce razkopanem travniku ali ob poti. Le da je ta vrsta s Kanarskih otokov visoka nekaj metrov.



Gunnera. Saj ne zveni tako strašno. Hujše je prebijanje med dvometrskimi listi, posutimi z ostrimi lomljivimi bodicami.



In kala, škrnicelj. Pri nas bolj po cvetličarnah, a kje v Isti tudi že kot vrtna rastlina.



Še ena s Kanarskih. Krvomočnica sicer, ki jih tudi pri nas ne manjka, a tale je prava pojava. Ne samo po cvetovih, ti so edino običajni. Vse drugo, kot da ni s tega sveta.



Poleg tropskih drevesastih praproti še ne-preveč-tropske, vodne. Marsilka je ponekod ob bregovih stoječih voda tudi na Štajerskem. Vedno jo je lepo videti. Bi bilo kar udobno, če bi njena oblika tudi učinkovala kot štiriperesna deteljica.



In v zahodni Evropi zelo običajna rastlina gozdnih robov, pri nas večkrat vidimo njeno bledorumeno sorodnico. Naprstec. Slavna zdravilna rastlina.



No, če vas pot kaj zanese v kraje, kjer ni zime.
J



Trenutno stanje duha: :)


so stvari, po katere moraš v Pomurje

objavljeno 4. 07. 2010 ob 21:08 .. komentarjev: 14 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



...pa čeprav so to le vlažni travniki, ki jih po prvi košnji porumeni detelja (s hecnim imenom: razmaknjena), ki jo neopazno prerašča trpotec.



...in nenavadni pehtranov rman, ki ima liste kot pehtran in cvetove kot gorski pelin.



...ali nežno razcefrani venec čudovitega nageljčka, ki ima res primerno ime.



In nikjer drugod ni čisto takega zahoda sonca kot na vrhu Lendavskih goric, od koder sega pogled daaaleč, daaaleč...



In če te vročina in mesec še pred svitom spravita iz postelje, spet lahko gledaš tja nekam proti vzhodu, kjer se bo morda čez kako uro pojavilo sonce.



In ko se hladiš na terasi, se spreletavajo netopirji tako blizu tebe, da lahko celo zaslišiš skoraj neslišno prhutanje



In zdi se, da tu, kjer je skoraj vse čisto ravno, sonce vzide nekoliko prej kot med hribi....



...in mu lahko stopiš naproti in se prebijaš skozi koprene jutranjih meglic tam nekje ob Muri...



...in prepoznavaš žitna polja, ki počasi dobivajo svojo barvo.



[in potem te zavohajo obadi in komarji in pobegneš, tako da še pravega sončnega vzhoda ne uspeš posneti ]

Pa z brodom čez reko. Čiiiista eksotika. In menda so poleg tega še 3 delujoči.



V sončnem dnevu sprehajanje med mrtvicami... bolj slavnimi po vodnem življu in rastju, a tudi kaka sibirska krvomočnica se je udomačila prav tu...



...v eni od mrtvic pa Bobri, no, njihovi ostanki. Na nekoč slavno gostišče danes spominjajo le še štrclji podpornih lesenih stebrov. In se strinjaš z mimoidočim domačinom, da bi jih bilo treba obnoviti.



In nenavadna fontana v Lötmerku. Hmmm, okusi so različni, ampak vsekakor take nimajo nikjer drugje.



Jeruzalem. Sicer je bil z Gomile razgled še širši, a soparica v zraku je namigovala, da bo treba priti še kdaj. V kakem jasnem, malce prepihanem zimskem dnevu...



...ali pa jeseni... ali morda spomladi...
J


Trenutno stanje duha: ja, razlogov dovolj... :)


Soča ... le še enkrat ;)

objavljeno 1. 07. 2010 ob 19:05 .. komentarjev: 8 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Pa saj o naši zahodni lepotici ni več mogoče povedati kaj novega.
Očarljiva in hladna kot vedno se je v vročem dnevu navidez leno valila proti morju, ne meneč se za imena in videz mostov, ki si jo drznejo prečkati.





Eh, niso tako zelo soške kot redke preostale postrvi, so pa vseeno zelo domače, kranjske, tako kot klobasa. In Gora. In Rinka...





Barva, ki ti po nekaj urah deluje čisto samoumevno. A vendar ni.





In vrtinčenje vode pred vratolomnim spustom v slap. Recimo mu Kozjaček,...





...mali brat velikega Kozjaka. Enega najlepših naših slapov, ki očara s temačnostjo...





...in skrivnostno razpoko v svodu. Kot bi se nekdaj podzemnemu slapu ob kakem potresu prikazalo nebo.





Boka. Po vodnatosti največji. Čeprav viden že od daleč, k sebi ne spusti vsakogar. Vsaj več časa bi mu moral posvetiti.





A prod se v Soči nabira in kotrlja in gladi in zaoblja že veliko nad Boko. Gotovo bi bilo v njem moč najti kak ostanek lonca, v katerem so si tisti strašni večer pred ne tako mnogimi leti v Logu pod Mangartom še skuhali večerjo.





Pa tista neverjetno ozka korita, kjer bi lahko, če bi bil dovolj pogumen, preskočil Sočo. Ki se le tu in tam oglasi iz globine tesni.







Pot do izvira. In takoj pod njim slapišča in slapiči, brzice in tolmuni... prav za večerni obisk.





Spodaj v dolini poletje, zgoraj na prelazu kopni zadnji sneg. In okrog vsake zaplate ostanka zime drobnorazkošni alpski zvončki....





...in preproge alpske velese.





A že zaradi krafov bi se bilo v Trento vredno vrniti. Dokler bodo še kje tepke, tudi teh ne bo zmanjkalo.




Ah, ja, pač še en dan ob Soči. In gotovo ne zadnji.
J



tour(-ček) de Paris :)

objavljeno 29. 06. 2010 ob 21:34 .. komentarjev: 9 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Eh, ja, saj bi moral še eno fotoreportažico iz botaničnega vrta v Brestu, ampak zdaj sem se že čisto udomačil v domačih krajih in zaenkrat morda le par fotk z enega mini kroga po zahodnem delu pariškega centra. Kar pomeni, da sem se naaaaaaaaajvečji gneči okrog stolpa in slavoloka izognil in padel samo v naaajvečjo gnečo. Število a-jev razločno manjše.

Popolnoma prvi vtis, ko sem se vzpel s postaje metroja: ena od mnogih cvetličarnic, ki ponujajo mimoidočim cvetje. Ljubko.



In potem na skoraj vsakem koraku stik med modernim in starinskim. Nekako jim to tu uspeva. V ozadju Sv. Evstahij, spredaj postaja Les Halles.



Čeprav je slavni Pompidujev kulturni center morda preveč podoben kaki rafineriji nafte. Ampak okusi so različni. Važno, da smo se tu dobili s prijatelji na kavi.



V parku, pravzaprav vrtu Forum des Halles, v ozadju borza. In okrog mene ljudje čofotajo po vodnih kanalih.  Vroooče je bilo.



In z mostu Umetnosti pogled proti otočku na Seini,...



...na katerem je tudi slavna Notredamska cerkev. Tista, z grbastim zvonarjem.



Na Seini pa bivalne ladjice. Joj, me je mikalo, da bi se pri enih oglasil. Lahko bi rekel, da odbiram števce za elektriko. Ali bi pa šel vprašat, od kod imajo lepe lončnice, ki krasijo kajuto.



In potem izgubljanje po ozkih uličicah St. Michela. Tale Buci mi je padel v oči, seveda je ena od uličic mimo njega Rue de Buci. In na koncu sem celo kosil prav nasproti te ostrorobe hiše.



Pa spet malo past zijala na stojnice ob Seini. O, če bi si človek lahko vzel več časa in brskal med vsem mogočim...



In sonce je pripekalo... nedeljsko popoldne je bilo... utrujeni parižani so se odpravili počivat v bližnji park.  Jardin de Luxembourg.



Hitro je minil tale tourček. Pa mi niti v Parizu ni uspelo najti knjige, ki sem jo iskal že od Bresta. No, ja, nedelja je bila. A nekaj mi je reklo, naj vendar pogledam še v trgovinico na letališču in sem tako minuto pred odhodom na letalo končno našel: jeees!



In med prvimi pesmimi, ki sem jih ob naključnem listanju opazil: La Rue de Buci maintenant... ja, prav tista uličica, na kateri sem malo prej kosil.

...
toi qui promenais tous les matins
avec ton chien
avec ton pain
et puis qui es partie
maintenant tu es revenue
...

Par strani pred tem pa seveda...

J


Trenutno stanje duha: hmmm, morda mi bo to mesto počasi postalo všeč ;)


Bretonska obala Atlantika... mmmmm...

objavljeno 27. 06. 2010 ob 14:07 .. komentarjev: 8 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Temu skrajno zahodnemu koncu Bretonije pravijo tudi Finistere. Nekaj takega kot konec sveta. Tako kot imajo slavne najzahodnejše točke Portugalci in Irci, jo imajo tudi Bretonci. In sem jo mahnil malo okrog Le Conqueta. Pravljične vasice na obali Atlantika.



Ko sem kdaj videl kako sliko na pesku nasedle ladjice, mi ni bilo jasno, da se to v resnici dogaja prav vsak dan. Okrog Le Conqueta je razlika med plimo in oseko do 8 metrov. Zjutraj je bila oseka.



...in med oseko se tudi peščene plaže močno razširijo. Tale je malo severno od kraja, vseeno nisem pričakoval takih razsežnosti...



...in nedotaknjenosti. Dopoldne nas je bilo na vsej tej plaži mogoče vsega skupaj 5. [skoraj kot v Portorožu, ane ]



Pa naprej proti jugu. Lepo ob obali, kjer se granitno skalovje izmenjuje s peščenimi zalivi. Tule je bilo oboje in fotka je že s popoldanskega plavanja. Voda je bila prrrrrrrrijetno osvežilna.



Med visokimi plimami se vse kotanjice v skalovju napolnijo z vodo. In v njih najdejo zatočišče najrazličnejše alge.



Ko pride oseka, se raki vitičnjaki zaprejo v svoje hišice, polži latvice pa čvrsto prilepijo na običajna mesta. In družno čakajo na plimo.



Stezica vodi ves čas prav po robu nad skalami in se spusti v vsak peščeni zaliv. In rob skalovja ponekod krasi tudi mak... kar tako, brez posebnega razloga.



V enem večjih peščenih zalivov, kjer takole izginja potoček med peskom, je bil čas za zajtrk. Malce z zamudo sicer, se je pa zato toliko bolj prilegel. ...



In, jaaaaaa, uspelo mi je poslati mms. S takim z algami obraslim skalovjem na pesku.



Najbolj cvetoči del leta sem za nekaj tednov zamudil. A kako cvetje je še krasilo robove skalovja. V daljavi pa se je že risal cilj sprehoda...



...vmes še kak zaliv, v katerem med oseko nemočno obstane čoln...



...in končno svetilnik St. Mathieu (ali po bretonsko Lokmazhe). Poleg ostankov mogočne cerkve. In poleg spomenika vsem francoskim žrtvam na morju.



Povratek po bližnici stran od obale. Da sem pokukal še v kako starinsko vasico. Ampak bodi za zdaj dovolj s tole nekajstoletno hiško v Le Conquetu.




J


Trenutno stanje duha: ;)


oceanopolis

objavljeno 26. 06. 2010 ob 20:25 .. komentarjev: 5 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Oceanopolis v Brestu. Doživetje podmorskega sveta, ki ga je res težko opisati, še težje pa predstaviti s fotografijami, saj so svetlobne razmere za slikanje pod vodo precej slabe.
To ni akvarij, kakršnega poznamo iz domačih krajev. To je živi muzej morja in ocenov z nepreglednim številom akvarijev, med katerimi je najmanjši večji od tistih, ki jih poznamo v domačih akvarijih.

Težava je seveda v gibljivosti morskih živali in neuporabnosti fleša (če že poskusimo z njim, je odsev od akvarijske šipe tako močan, da je slika pokvarjena). In potem bi bilo pač dobro imeti kak fotkič z visoko svetlobno občutljivostjo. No, kak umirjeni ožigalkar se pusti slikati...



V petek je bilo v ocenariju vse polno šolskih skupin. In seveda je čisto nekaj drugega, če učiteljica razlaga o morskem svetu pred akvarijem, ki je velik kot pol učilnice. ;)



Tjulni v akvariju? Seveda, takole smo jih gledali od spodaj...



...in potem še na sončku od zgoraj. :)



In nenavadna sposobnost stapljanja s podlago pri morskih listih. Pri njihovem akvariju so poskrbeli, da se jih vsaj v enem delu da lepo fotografirati od zgoraj. In tale še niti ni bil najbolj skrit... ;)



Še ena vetrnica. Te so bile res primeren fotografski objekt. :)



In naše "prijateljice" meduze. Prav tiste, ki so se v zadnjih letih občasno množično pojavljale v Jadranu. Slika še ni bila tako slaba, kockice so nastale ob zmanjševanju ločljivosti za na blog. :)



Morske mačke, nenevarni sorodniki morskih psov, ki pa tudi niso vsi nevarni...



...tale na primer naj bi ne bil. A v istem orjaškem akvariju, ki se ga da ogledovati z vsaj treh koncev, je tudi nekaj tistih pravih, nevarnih, nekajmetrskih... le malo prehitro so plavali in so vse njihove fotke slabe.



In potem pisanost tropskega paviljona. Ravno tropske ribice so tiste, ki jih po akvarijih srečujemo pogosto. Tu imajo od spodaj akvarijski ogled, nad njim kot botanični vrt urejene mangrove. :)



In še par razkošnih ... hmmm, kako se jim že reče po domače? Morda kardinalke? No, videti so bile res lepo čipkaste.



Ja, saj sem rekel, teh nekaj fotk niti približno ne more ponazoriti celotnega vtisa. Če vas bo kaj pot zanesla v Bretonijo, si ga ustvarite sami. :)
J



Trenutno stanje duha: mmmm... z Bretonske obale. Taprave... :)


spet srce parajoča ponudba, oh, kako sem ganjen...

objavljeno 24. 06. 2010 ob 08:41 .. komentarjev: 10 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



"Pozdravljeni srček

Moje ime je Judy, sem brez duha, Iskren dekle, imam rad, da sprejme življenje tako enostavno, kot sem lahko, sem eden redkih, ki še vedno verjame v prijateljstvo, ljubezen, zaupanje in znaki, sem zelo veliko sam in pripravljena za mešata. je brskanje po internetu in naletel na vaš zveza (www.rtvslo.si) belive me i všeč, kar vidim in sem privlači vas bo iskreno zadovoljstvo, da se vaš prijatelj, če vas ne moti, i upanje vi ne bo mojo zahtevo za samoumevne, vas prosimo, da mi email, bom cenil, če vi moči spodbuda mi pics, se veselim slišati od vas kmalu.
Bodite pozorni.

Judy."

In kako naj bi se taki ponudbi človek uprl? Privlačne fotke zaradi zaščite zasebnosti niti ne objavljam.

J (pa ne Judy)


Trenutno stanje duha: ganjeno ;)


Kje sem? (729)

objavljeno 23. 06. 2010 ob 15:55 .. komentarjev: 16 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu





Evo, da gremo v malo bolj eksotične kraje. Itak spet od Kloti...
J



Kje sem? (727)

objavljeno 23. 06. 2010 ob 13:10 .. komentarjev: 8 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Štafetka nazaj od Kloti. Akcija...:



J


Trenutno stanje duha: :)


Kje sem? (725)

objavljeno 22. 06. 2010 ob 17:52 .. komentarjev: 22 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Štafetka od Orhi. In zdaj sem tu (vsaj v mislih):



Kje to je, pa uganite!
J


Trenutno stanje duha: ...


na atlantskem poloju

objavljeno 22. 06. 2010 ob 12:56 .. komentarjev: 6 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Ja, drugačne so te atlantske plaže... in tisti obsežni muljasto peščeni poloji, ki okopnijo v času plime. Tu in tam tudi malo kamniti, da se imajo age na kaj pritrditi...



In boje, ki se zdijo med oseko čisto neuporabne...



...morski mnogoščetinci pa izkoristijo priliko za to, kar počnejo njihovi sorodniki deževniki  na kopnem.



Oseke so pa tudi čas izkopavanja školjk.



...ali samo čas za pohajanje po opoldanskem morskem dnu.



Ne samo pesek.... tudi barve so vse drugačne, črno, rjavo, bež...



In medeno obarvani polžki...



...in školjke, ki so srčkano zaprte... ali metuljčakasto odprte na pesku poloja.



Samo to.
J


Trenutno stanje duha: bretonsko ;)


Kje sem? (720)

objavljeno 19. 06. 2010 ob 08:21 .. komentarjev: 10 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Štafetka od PIja.
Pravila poznate, ane.



Jan &

Trenutno stanje duha: :)


Kje sem? (718)

objavljeno 17. 06. 2010 ob 20:46 .. komentarjev: 4 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu




Štafetka od Mah.
Pravila poznate, ane.


Jan &


rdeča je "in"

objavljeno 14. 06. 2010 ob 12:51 .. komentarjev: 16 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu





...pa s črnimi pikicami. No, mogoče s poudarkom na rdeči rdeči in ne oranžnordeči, ampak mogoče ta slinarica ne dâ toliko na zadnje modne trende.

J


Trenutno stanje duha: :D


še nekaj vtisov pred povratkom...

objavljeno 13. 06. 2010 ob 09:48 .. komentarjev: 4 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Ja, prijetno je bilo tu na daljnem zahodu Evrope. Nad tem se ne pritožujem.

...v krajih, kjer so tudi najobičajnejše reči čisto malo drugačne, kjer zgodovina čisto drugače diha iz številnih podrobnosti...




...in kjer je hrana pravzaprav tako zelo drugačna. Pri nas bi tak prizor lahko videl kvečjemu v kakem vedru vestne vrtnarice, ki bi še v jutranji rosi pobirala polže izmed zelenjavr za kasnejše uničenje. Tu pa na tržnici...




...in v krajih, pa do njih niti ni treba tako daleč, kjer si kljub množici tako zelo sam. In pogosto to čisto paše...




...in tam, kjer bi pogled lahko segal do zahodnih obal Atlantika, če bi lahko zaokrožil...




...in v koncih, kjer se zdi, da neke ljubke tradicije še živo živijo. Kjer se v soboro zvečer bolj nobl oblečejo, ko grejo po ostankih porok na promenado...




...eh, ja. Saj gotovo tudi tu ni vse tako lepo, kot se ob površnem bežnem opazovanju zdi. Ane, pujsi? Mogoče se boš pa ti, zavržen na plaži v Cadizu, počutil bolje v naših krajih... kdo ve.




Nenavadno. Če se mi že pojavi rajzefiber, je to pred povratkom domov. Komaj čakam.
J


Trenutno stanje duha: summertime, and the living is easy... :)


Sevilla: kjer ne moreš dvakrat po isti poti...

objavljeno 10. 06. 2010 ob 00:31 .. komentarjev: 9 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Ne vem, kako bi začel. Recimo: AAAAAAAAAAaaaaaaaaaa! Preveč lepega, kar težko prenašam sam. Rabil bi pomoč.





Po deževnem Madridu me je sonce sprejelo v Sevilli. Ravno prijetno oprani in osveženi, da se je temperatura spustila na nekaj čez 20. Že pot od železniške postaje do hotela je bila nakravžlana in polna čudovitosti, hotelček v starem mestnem jedru pa z napisom na vratih, naj se oglasim v hotelu za vogalom. Na takem pravem malem trgu, kjer se zvečer začne življenje. In ker je bil večer, se je že začenjalo... in - glej ga zlomka - premestili so me kar v ta hotel, v sobo s čudovito pokrito teraso na vrhu... malo me je imelo, da bi spet rekel kaj v smislu: "aaaaaaaaaa..." od navdušenja...





No, tudi nad brezžičnim internetom se ne pritožujem, če nič drugega lahko poslušam svoj domači jutjubovski izbor. Kaokodkuće!

Mrak se je gostil, v Sevilli bi človak skoraj moral na kak flamenco. Do slavne Carbonare, kjer vsak večer nastopajo amaterske skupine, se je zdelo blizu. Pa čeprav se je pokazalo staro mestno jedro za skorajda nemogoč labirint... a sem si spotoma očaran od vsega privoščil en suuuper limonovo čokoladni sladoled . Za podlago pred flamencom.





Danes se je program začenjal ob enajstih, ravno kakih 20 minut prej sem se pojavil tam, da sem še dobil prosto mizo in se s kozarcem rioje pripravil na dogodek.





Wau, res znajo. Dekle je bilo videti, kot da ima kaj ciganskega v sebi... kar se za flamenco kar spodobi. In potem so kitarist, ploskač (in tudi pevec) ter ona (plesalka in tudi ploskačica) slabo uro navduševali vse nas, ja, no, v tem letnem času že kar malo bolj turiste. Ampak lokalček je hudo neopazen in sploh ga ni lahko najti... prvič.





Med prvimi sem se odpravil v hotel, pol ure izgubljanja po skrivenčeni mreži ozkih uličic me je tu in tam postavilo na nepričakovana križišča, a nekako mi je le uspelo. Hmmm, kako bom le jutri zjutraj ob pravem času prišel na dogovorjeno mesto... ?





Nič, spat bo treba, da bom zjutraj spočit.
Fotke prilepim jutri.
J


Trenutno stanje duha: mmmmmmm... ne vem, kaj sem gledal, ko sem bil tu prvič...


spet na cervezi...

objavljeno 9. 06. 2010 ob 00:48 .. komentarjev: 10 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Evo, dobrega pol leta je mimo, temperature podobne kot takrat konec novembra, samo Madrid mi je nekako bolj domač. In sem komaj čakal, da grem posedet pred gostilnico Sancho Panza in malo razmišljat o tem, kako je bilo takrat in kako je zdaj in kaj vse se je zgodilo vmes...

No, tokrat ni šlo brez Švice. Prav tako v deževnem vremenu, ki so ga švicarskordeči simboli prijetno popestrili. Čeprav se počasi tega križanja človek verjetno naveliča...





...in med čakanjem na vzlet sem ugotavljal, kako najti ostro sliko v kapljici na šipi. Ne vem še.





Daleč proti zahodu dan traja kako uro dlje. In po popoldanskem dežju se je prijetno ohladilo, turisti so se malo poskrili, Plaza Mayor pa je imela nekaj prav lepih luž... in spolzke kocke.





Vedel sem, da sem nekje v bližini, a z zasilnim zemljevidom z Guglmaps sem si komaj lahko pomagal... pa sem pač malo taval in posnel še čisto malo večernega sonca, ki je pokukalo pod oblaki.





Tik preden so zaprli, sem smuknil še v dobro znano samopostrežbo, kjer sem si nabavil zalogo vode za čez noč, in nato ugotovil, da pravzaprav bivam nekako nad njo. Jaaa, take zanikrne sobice, kakršne imam rad. Z zelo visoko stopnjo domačnosti na notranjem dvorišču.





In s starinskim stopniščem, kjer nobena stopnica ni povsem gladka.





No, nekaj kozarcev in ob vsakem tapas se je zvečer prav prileglo. Čeprav smo se tujci v kratkih hlačah jasno ločili od toplo oblečenih domačinov. Za njih je junijski večer z okoli 17 stopinjami že presneto mrzel. :)
J



tiste moje skodelice...

objavljeno 8. 06. 2010 ob 07:23 .. komentarjev: 13 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu





Oooo, skodelice. Čeprav zadnja leta kofetkam in pridejo le še redko prav, sem nanje iz čajnih časov še zelo navezan. In če se le da, si kdaj naredim trojno dozo kave, da lahko uporabim eno od njih.
Sem kdaj res užival v enotnem servisu 6 enakih skodelic na mizi? Mislim, da ne. Pa čeprav so taki servisi nekaj, kar te preprosto doleti. Ko kdo nima ideje, kaj dati za darilo. Ali pa te premami kaka ugodna in lepa ponudba v Ikei.
Skoraj vse druge pa imajo neko preteklost. Nosijo s seboj neko sporočilo. In zjutraj, ko sežem po eni izmed njih, navadno za trenutek pomislim, katera mi prav to jutro ustreza...

Tista velika rjava z oker notranjostjo je še iz davnih študentskih časov, ko sem pil čaj z veliko mleka in sladkan. Že dolgo jo uporabljam le še v času prehladov za zeliščni čaj z veliko medu in z limono.
Svetlovijolična s pastelno zeleno notranjostjo je ena tistih, ki se jim kar tako v trgovini nisem mogel upreti. Ker mi je bila všeč oblika in barve. Pravzaprav je taka tudi tista rdeča,... ampak je tudi edina, ki sem si jo kupil v svojem novem kraju. In je s tem dobila malo zgodovine.
Potem sta dve iz Egipta. Za malo denarja ličen domači porcelan, spominja na zimski teden pred leti, preživet na obali Rdečega morja, kjer sva skupaj s hčero prvič zares okušala sladkosti orientalskega barantanja. In med njima tista čisto navadna bela z drobnimi črnimi sličicami, ki v resnici prikazujejo neko nenavadno rastlino, rastočo skoraj le v Avstraliji. Mmmmm, tisti teden v Sydneyu pred več kot 10 leti je bile eden od razločno prekratkih, da bi še bolj začutil to čudovito celino. In ni čudno, da nanj spominja še ena, tista z grbom tamkajšnje univerze, po obliki se mi je takoj prikupila.
Jeeej, in potem tista rumena z žurko na njej: proslavljajo začetek novega tisočletja. In kupljena, ker me je navdušila, konec leta 2000 v čajnici v stari Ljubljani. Ko so s popustom prodajali vse, kar je služilo praznovanju tega vstopa.
Pa najnavadnejša umazanobela s sivo rožico, ki poredno sega čez rob okvirčka: skupaj s kavo sem jo kupil v Linnejevi hiši pri Uppsali. In potem v hladnem dnevu srkal kavo in pisal razmišljanja v moleskin... aja, drugače navadna fajansa, ampak iz prav tamkajšnje gline.
Svetlomodra z vgraviranim napisom Coffee. Maribor. Enkrat kar tako, ker mi je bila všeč. In je bila vsaj še ena istega tipa, ki sem jo kasneje podaril.
Oooo, vijoličast mačkon na rumeni podlagi in fin angleški porcelan (vse ostale tega tipa sem že razbil, kvečjemu kake svinčnike še drži katera od njih): iz Edinburgha, enega tistih mest, ki so me na prvi pogled očarala, sem jo prinesel hčeri. In je še vedno čisto njena.
In potem še tista velika modra s kravico: med prvomajskim potepom po Sardiniji pred nekaj leti v apartmaju ni bilo spodobno velikih skodelic, pa sva jih nabavila. Hčerina osebna je seveda s pujsom.
Ter še ena s čisto kratko zgodovino, ki pa ima že kar dolge korenine. Tista z modrim vzorcem, ki spominja na alahova očesa. Skodelica še čaka na krst, še 3 enake sestrice ima. Čisto blogerska. Na FŠD je bila v paketu darilc skupaj s Tačijevo igračko. In... ko zdaj razmišljam, med vsemi temi edina, ki sem jo dobil za darilo. Lepooo...
J


Trenutno stanje duha: :)


pa je šla še ena kofetjerca...

objavljeno 6. 06. 2010 ob 06:51 .. komentarjev: 15 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Mmmmm, kako prija kdaj tako sredi precej uživaškega dne še kaka dodatna kavica... ker je jutranja že nekoliko popustila, ker je po umivanju zob njen okus že izgubljen... in ker se je tako fino kdaj malo razvajati.

Ja, ni problema, pol minutke, odvijem in spraznim jutranjo kofetjero, oplaknem, natočim vodo, v filter nasujem znano merico kavne mešanice, zavijem, ... na štedilnik in... še nekaj minut, pa bo zadišalo po kavi...
Pripravim še skodelico, vanjo že kar vnaprej nalijem malo mleka in dodam kupček smetane... ampak še vedno ostaja nekaj minut do značilnega brbotanja in vonja... samo na računalnik pokukam, če je kaj novega...

In ker imam okno v kabinetu na stežaj odprto, Tači se je pa danes že dobro sprehodil po vrtu in okolici, vrata raje zaprem za seboj... in začnem s pregledovanjem novih in starih zadev na računalniku. In grejo minute, gre deset minut, gre morda pol ure... ko se čisto rahel vonj po zažganem priplazi pod vrati ... Ooooo, šiiiit, kava!!!





Ja, kave že davno nič več ni ostalo, že pred časom je vse bolj besno brbotala in poškropila ves štedilnik, nato se je kofetjera pregrela, da je bakelitni ročaj odpadel in se začel taliti na plošči, v notranjosti pa se je začelo žgati gumijasto tesnilo in ostanek kave se je ponovno prepražil... in zdaj sta kuhinja in dnevna od dima nekoliko neprosojni, neprijeten smrad po zažganem je napolnil prostore... in še ena kofetjera je šla v maloro. Že druga letos.

Ma, ja, kaže, da bo treba pogruntati kak drug sistem kuhanja kave sredi dne. Ker v jutranji naglici in nuji po kavi se to nikoli ne zgodi. Ali pa morda nabaviti kofetjero s piščalko, kakršno imajo čajni kotlički... morda bi pa navadil Tačija, da ugasne ploščo, ko je kava kuhana... ali pa... no, to možnost imam celo na štedilniku... nastavil čas kuhanja na recimo 5 minut.

No, ja, morda pa se navadim na samo eno domačo kavico dnevno...
J


Trenutno stanje duha: ali pa naredim lep lesen ročaj... :)


Kje sem? (711)

objavljeno 4. 06. 2010 ob 13:43 .. komentarjev: 32 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu





Štafetka od Tedi. Hitro malo v nižine...
Pravila znana , ane.

Jan ( pa čaka doma)


Trenutno stanje duha: samo da je petek :)


kako lepa so ta barja...

objavljeno 3. 06. 2010 ob 15:34 .. komentarjev: 19 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



...in kako drugačna od vsega, kar jih obdaja. Ko jih takole v začetku poletja prekrijejo cofki muncev, da jih že od daleč prepoznamo.





Če pa se malo potrudimo in pobliže pogledamo mah, in imamo še malo sreče... da nismo stopili na smrtonosno mesojedo rosiko... No, pri tej sreči nam koristi tudi to, da nismo kak onemogel komar. In tako lahko lepoto bisernih kapljic na njenih lovkah le z užitkom opazujemo...





In barja kot zadnja zatočišča nekaterih orhidej. Ja, tudi če bi se misli nanje želel otresti, me opominjajo na skoraj vsakem koraku.





Ter domovanja stotin neopaznih in neuglednih rastlinic, kljunk, sitca, site, bičja, ločkov,... in šašev. Teh je po barjih še posebej veliko. Pri vrhu stebla srhkega šaša se zdi, kot da bi si nekdo naredil nabodala drobcenih bederc...





Pa spet... saj njena lepota ni nič drugačna od lepote tropskih sorodnic. Le malo manj bahava, malo bolj sramežljiva je.





Potočni osat. Prav nič osatasto bodeč. Kot bi vlažnost rastišča omilila ostrino bodičk, ki varujejo njegove nevarnejše sorodnike...





In vse to čisto blizu vas.
Le oči je treba imeti odprte!
J


Trenutno stanje duha: :)


je velik Tači, ali majhna rožica?

objavljeno 2. 06. 2010 ob 21:22 .. komentarjev: 11 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu






Čisto eni majčkeni in nežni, skoraj belocvetoči orhideji, se danes preprosto nisem mogel upreti. V trgovini je kar potihem zaklicala za menoj... tu sem, saj sem ta, ki se mi ne moreš upreti, kajne... in sva šla.

Zdaj mi dela družbo ob računalniku... kjer je navadno glavni Tači, dokler me ne začne napadati in ga moram zapreti ven. Danes pa je opazil novo družbo in se prav nežno smukal okrog nje, počuti se močnega in zaščitniško ovohava bele cvetove... in res je ob njej, vsej drobni, videti tak velikan, da bi se ga kot tigra prestrašil.

In zdaj je zadovoljen. Na eni strani orhideja, ki jo je sprejel in odobril, poskusil, če sem jo zalil s primerno vodo,... na drugi strani spi on, pomembni čuvaj te nežne rožice.

In med njima jaz, "The Way I Am..."...
J


Trenutno stanje duha: lepo :)


v glavi me je imela kokoška, jaz pa...

objavljeno 30. 05. 2010 ob 10:03 .. komentarjev: 23 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Tisti ravninski svet, ki se z blagimi grički in vse večjimi zaplatami ravnine začne tam vzhodno od Boča, Konjiške gore in Pohorja, me je od nekdaj navduševal. No, na meji tega sveta, v Mariboru sem se še zelo domače počutil, vse tam vzhodneje pa...
Davno nekoč, ker je bil tako nedostopen in sem bil na obisku pri bratrancih v Lendavi le vsakih nekaj let, in njuna druga babica je govorila samo madžarsko. Kasneje, ko je bil še vedno precej nedostopen, sem ga po kapljicah začel odkrivati. Ta svet v glavi naše kokoške. Kako leto sem tudi teden dni preživel tam in tako mi je iz Vidma, Gradu, Šalovcev, Dolnje Bistrice, Čentibe, Središča, Veržeja, Pesnice... uspelo počasi sestaviti podobo od Goričkega do Murske Šume in proti zahodu vse do Haloz.


Občutek nedostopnosti še vedno ostaja. Bolj v glavi, seveda. Manj kot dve uri rabim danes, da sem na Muri. In se sprehajam po gričih z malo posebnimi gabrovimi gozdovi...





To so tudi kraji, kjer čas vsaj še tu in tam teče počasneje. In me posebej privlači lepota zadnjih preostalih njivic, ki jih spomladi krasijo nenavadno lepe drobne rastlinice, plevelčki, v resnici, a tako nedolžni, da so jih drugod po Sloveniji že davno iztrebili. Žal tudi tu... slkoraj...





Kokalja, enega najlepših žitnih plevelov, nisem videl že vsaj desetletje. Včasih je bil obvezna sestavina šopka poljskega cvetja poleg maka in plavice. A ta "včasih" je že tako zelo oddaljen, da se ga res komaj kdo še spomin...





Tudi plavica je drugod že zelo zelo redka. Njivo, prežeto z njeno modrino, sem pred nekaj leti videl v Bolgariji in bil zelo prepričan, da takega prizora pri nas ni več na spregled. Pa je vendar treba le ob pravem času na potep po Goričkem...





Z njivami, rdečimi od maka, sem imel malo manj sreče, a nekaj teh imam tudi v bolj priročnih krajih. Lepo pa je bilo videti ozko njivico, bolj obronek, vrtnega maka... in lepo je bilo spet jesti gibanico, tam, kjer je nastala...





In razgledi z goric. Nam, hribovcem, se zdijo na prvi pogled čisto omembe ne vredne vzpetinice, a ker je svet pod njimi velika ravnina, se pogledi odpirajo daleč... morda ne ravno do Pirana... ampak vseeno daleč...





Večer v največjem slovenskem gradu. S projekcijo filmov na prostem, med katero so postopno prižgali svečke pod oboki grajskih arkad.





In naslednjega dne, skozi birmansko gnečo in z jutranjo kavo v pravi vaški gostilnici, proti cilju, h kateremu me je že nekaj časa malo mikalo, a se nikoli nisem zares odpravil. Ime zveni malo nepotrebno angleško in tudi oceana v tem koncu nikoli ni bilo... ampak vsebina je bila obetavna....





...pa čeprav sem se v sobotnem jutru že kar malo gnetel med množico turistov. A glede na kapaciteto parkirišča je zaneslivo lahko še veliko huje. In se tako nisem kaj dosti menil za gnečo in hrup, ampak sem se posvetil rožicam. Predvsem orhidejam, seveda, po katerih tod slovijo...





...a tudi tropski vrt ni napačen in sem v vrzeli med dvema velikima skupinama lahko skoraj v miru občudoval rastline, ki jih sicer poznamo kot lončnice, a tu so dosegle čisto druge dimenzije...





...





Poleg gneče cvetov ponujanih orhidej, ki so bile res kar malo preveč nagrmadene, je tudi turistična gneča naraščala... ampak vtis sem dobil. Morda pa še kdaj v kakem neturističnem času...





Beg v naravo. Najbližja je bila že kar pred vrati oušnorkids. Suhi panonski travniki, ki jih v tem času barvata deltasti nageljček (ja, ime je res grdo)...





...in francoski šipek (ja, ime je res neprimerno).





In potem na spomladanski sprehod na travnike pri Kobilju, ki so eni zadnjih še rumeni od maslenice,...





...in jih tu in tam krasijo tudi še sibirske perunike.





Oooo, lepo je bilo. Tudi hrana v Gančanih prav slastna, ampak se nisem več spomnil pofotkati. In samo še nekaj uric je preostalo za prijetno druženje, potem človek res ne more misliti na vse tehnikalije. Drugič...
J


Trenutno stanje duha: mmmm.... :)


mak

objavljeno 26. 05. 2010 ob 21:42 .. komentarjev: 30 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu






Mak. Tisti najnežnejši rdeči cvetovi, ki so nekoč barvali žitne njive, saj so jim nudile zatočišče.
Prišlekom z bližnjega vzhoda, ki so žita spremljali že tisoče let na poti v hladnejše in manj gostoljubne kraje.
A jih je danes vse manj in manj. Makovih cvetov v njivah.
Na stotinah njiv, mimo katerih se vsak dan vozim, le še tu in tam sameva rdeči cvet...
le še peščica jih je še rdeče posutih, da v vetru pleše mak skupaj z ječmenom.

Lep je ta mak. Škoda, da nas zapušča...





J


Trenutno stanje duha: makovko bi... ;)


kdo mi je to nastavil pred vhod?

objavljeno 25. 05. 2010 ob 12:55 .. komentarjev: 13 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Običajna jutranja naglica. Ne sicer pretirana, celo malo pred budilko sem vstal. Ampak vendar je kup drobnih opravkov od sestavljanja kompleta oblačil, cartanja Tačija, ki me med glasnim predenjem nadzira celo v kopalnici, pripravljanja kofetjerce, čiščenja mačje posode za hrano in med odpiranjem konzerve nežno odganjanje lačne mrcinice, ... pa potem ob kavi in zadnjem koščku zebrice kratek pogled na net, če je slučajno kaj novega ali v koledarju kaj nujnega, na kar sem zvečer pozabil... sestavljanje vsega, kar moram odnesti s seboj v službo, pa drugi postanek v kopalnici s temeljito zobnočistilno akcijo (jutri imam zobarco), in spomnim se, da sem včeraj pozabil raztovoriti avto, motorno koso bom moral pospraviti še pred odhodom v službo... malce zamudno zapenjanje sandalov, ki se jih še navajam, pa še Tači se stalno mota pod nogami,... no, časa je še dovolj... morda celo kakih 5 minut rezerve, kar bom porabil za "raztovarjanje"... poslovim se od Tačija, stopim ven z v glavi natančno splaniranimi nadaljnjimi nekaj minutami...

....ko se mi pogled ustavi na :





Jooooj, pa ne zdaj, ko se mudi v službo, iz polsence pod jablano me pa tako zapeljivo vabi viseča mreža. Da bi si skupaj s Tačijem privoščila kak užitkarski počitek, kot včeraj zvečer...





...in v blaženem brezdelju opazovala letošnjo dobro bero zorečih jabolk ...





Joooj, kdo mi je to nastavil pred vhod?



J


Trenutno stanje duha: z vonjem po visoki pomladi... :)


neskončnost lepote narave...

objavljeno 24. 05. 2010 ob 21:56 .. komentarjev: 5 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Naši kraji so lepi. Vzvalovljeni ravno prav, da ni dolgočasno, da lahko od skoraj vsakega konca vidimo tudi vrhove gora, ki butajo kot valovi proti nebu, da so gozdovi spomladi pisani in pisani jeseni, da so vmes zaplatice travnikov in njiv, raztresene vasice in tu in tam osamljena hiša... ki nam po večerji pričarajo vtis z lučkami posutih gričev, kot bi košček nočnega neba padel prav tja in se malo razmazal...





...in lepi so tudi bolj od blizu, ko jo mahnemo skozi gozd med svežezelenim borovničevjem, ko stojimo ob reki in s ploščatimi kamenčki mečemo žabice, pa ko z razglednega brega občudujemo vzorec majhnih parcel njiv in travnikov pod pobočjem. In lepi so še naši travniki, s pestrostjo barv, ki nam kaže, kdaj so se nekoč spravljali h košnji, z raznolikostjo barvnih vzorcev, kjer le malo zavalovi podlaga ali se skozi povirje voda nežno izceja na plano...





...a tudi če nam je za vse te velike prizore čisto vseeno, če preprosto poležavamo v travi in kar tako, iz dolgočasja, uberemo najbližjo cvetico, ki se nam zdi barvno zanimiva, ... tudi v tej najdemo ponovno pestrost oblik in barv, kot bi se raznolikost krajine in vsega njenega travnika odločili, da morajo biti tudi vsi njuni otroci vedno lepo urejeni in prešerno pisani in očarljivi... 




J


Trenutno stanje duha: makajčšlepžga :)


aprilski majski dan na Planinskem polju

objavljeno 23. 05. 2010 ob 00:42 .. komentarjev: 12 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Priprave so tekle že dooolgo. Podrobnosti lahko najdete na Fotofrikih pod temo fotošutingdej. Tam bodo čez nekaj dni objavljene tudi izbrane fotke posameznih udeležencev delovne akcije.

Tiste končne priprave so se seveda dogajale v petek. Vremenska napoved je bila zadovoljiva, torej je bilo treba pripraviti poleg fotkiča tudi vse za piknik, posodja in zalogo mesenih užitkov, za katere sem bil zadolžen, pa še kak armič, dekico, žar, ... ter seveda darilca, ki so se postopno sestavljala že nekaj časa. Se pa le spodobi za prvo srečanje.





V Ljubljani smo se počasi sestavljali v ekipo. Trajalo je sicer kaki dve uri, a čas je mineval bliskovito hitro in teme za pogovor niso in niso hotele biti izčrpane... tik pred dokončno sestavitvijo ekipe pa droben nesporazum, kje naj bi se že dobili, majčken prekršek z avtom mimo železniške postaje... in tam delovno razpoložena ekipa policistov. Ojej. Dvema sva se izognila, tale na sliki naju je pa na koncu le prestregla in kljub očarljivi francoski manikuri ni bila nič manj stroga. Ampak tako smo imeli nekaj minut časa: ona je pisala plačilni nalog, mi pa smo se dokončno zbrali in... juhu... proti Logatcu.





Prav zdaj cveti na Planinskem polju tamkajšnja najbolj slavna rastlinica, travniška modra čebulica. Na nekaj mestih oblikuje prav nenavadne sinje zaplate. A bistvo te slike še zdaleč ni ta rožica, ampak večina aktivnega dela ekipe, ki stoji pred avtom ... tam nekje na meji med nebom in travnikom. Nerazločno? No, ja, če bi bili na FŠD, bi nas lahko videli bolj od blizu. Za poznavalce pa: NBE. [počasi začenjam razumeti ta vzdevek]





Zebrica brez kosti. Skoraj še topla nam je potešila prvi občutek lakote in nas spomnila, da je vendar eden pomembnih ciljev dne tudi družabni del s piknikom In smo garanje s fotkiči počasi začeli umirjati ter se ozirati za primernim mestom za piknikiranje.





No, kaka fotka je že še padla tu in tam. Poleg skoraj že odcvetelih poletnih kronic so v vodnih jarkih razkošno cvetele močvirske perunike. Da o ponudbi orhidej sploh ne govorimo ... in baldrijana ... in kukavičjih lučc...





Iskanje primernega prostora sploh ni bilo enostaven posel. Skoraj vse, kar se je zdelo primerno, so zasedali ribiči. A ko smo se nekje na bregu Unice vendar ustalili in začeli pripravljati vse za peko in poležavanje... se je ploha spravila tudi nad nas. Nič hujšega, kake četrt ure, v tem času pa se nam je pridružila okrepitev s sosednjega kraškega polja, ki je še malo bolj slavno kot Planinsko. In nas je bilo 6 in hrane dovolj, da smo se morali kar dobro zagristi vanjo... (aja, takih rund na žaru je bilo kar nekaj zapovrstjo).





In potem umirjeno poležavanje.. in čvekanje... dolce far niente... in kramljanje... in zavijanje v dekice, ko se je zoblačilo, pa tarokiranje (jeees, še dve novi igralki taroka imamo )...
Nekaj domačinov in ribičev, ki so tu in tam prišli mimo, je bilo presenetljivo dobro razpoloženih. Enega smo razveselili s čikom, drugega s pločevinko piva, da je še kar malo pokramljal z nami...






...in ko je sonce z zadnjimi žarki svetilo čez greben Planinske gore in je Unški log postal že kar malo hladen, smo pospravili reči v avto in se prestavili na še osončene zaplate sveže pokošenih travnikov, kjer so se proge porezane trave bleščale v nizkem večernem soncu. Zahod za hrib sicer ni isto kot zahod v morje... ampak tudi s takim zaključkom fotošutingdeja smo bili prav zadovoljni.





V Ljubljani še poslovilno kofetkanje z obdelavo točke "razno"... in ... mislim, da nam ne bo treba dvakrat reči za kako ponovitev podobne akcije.
J

PS: Tačiju je sicer žal, da ni bil zraven, ko ovohava ostanke dobrot, ampak tudi z novo pridobitvijo je zelooo zadovoljen in se zahvaljuje (="mrjjaaaauuu!") [sirove srčke pa dobiva samo za izjemno pridnost]




Trenutno stanje duha: lepo je bilo... :)


odločitev lažja od nakupa čevljev, pa še usnjene so...

objavljeno 16. 05. 2010 ob 12:56 .. komentarjev: 15 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Ja, resen namen imam zadnje čase, da si kupim ene čevlje ali celo več njih. In to je zanesljivo ena od mojih najbolj nepriljubljenih dejavnosti. Še k frizerju, kamor sem se včasih težko spravil, grem raje, še hlače pomerjam z več potrpežljivosti, da o obisku zobozdravnika sploh ne govorim ()... 

In tako sem imel včeraj skoraj trdno oblikovano voljo, da pusto deževno dopoldne preživim v kakem nakupovalnem središču in se odločam in pomerjam in ... trpiiiim... ob kupovanju. Jasno, da je bilo zaradi odpora do tega početja en kup drugi "res nujnih" zadev, ki sem jih moral postoriti, ampak kaka ura časa mi je nazadnje vendarle ostala... in sem šel. In čisto na začetku te ure preostalega časa sem samega sebe poskusil pretentati, da sem kupil dva para usnjenih zadev, ki bodo zanesljivo zelo dobrodošle, ko se vrnem domov,... in mogoče bi bilo to za ta šoping kar dovolj...

Ampak sem na koncu vseeno stisnil zobe in vzel nekaj, za kar upam, da bo vsaj udobno... in da se bom počasi navadil. Ampak to sploh ni več bistvo nakupovanja čevljev, bistvene so tele miške:





...ob pogledu na njih si Tači misli kaj takega kot je rekla The Bride včeraj Elle, preden ji je... eh pustmo stat.
J


Trenutno stanje duha: nedeljskopospravljalno :) ... in z mislimi v rožicah


vikend terapija

objavljeno 10. 05. 2010 ob 08:07 .. komentarjev: 15 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Včasih se po napornem tednu prileže kak terapevtski vikend. Savna, masaže, toplice, ... in kar je še takih razkošij, so super zadeve, ampak zanje si je treba vzeti tudi dovolj časa.

Če je časa malo manj, vrt pa pri roki, so lahko vrtnarska opravila čisto dober nadomestek. Še posebej taka, fizično nekoliko zahtevnejša. Očitno sem imel zjutraj težavo s terminalno insomnijo (nobl, ane), in sem se predramil več kot uro pred budilko. Ja, nič, vrt kliče. Dva grma španskega bezga je bilo treba vkopati in sem tako vihtel motiko nad prodnato prstjo, še preden je vrt obsijalo sonce. In potem se oglasi budilka, ko vrt osvetli prvi žarek. Mmmmm... še malo bosega sprehoda po rosni zelenici, naberem radič za kasnejše kosilo... in na jutranjo kavo.





Motika je vplivala na boljše počutje, a čutil sem, da rabim nekaj močnejšega. Konec tedna je bil hud. In se je njegov vpliv vlekal daleč v vikend. Hmmmm, grmada vejevja od obrezovanja devetih sadnih dreves že kaka dva meseca zapira prehod med hišo in lopo, kaj pa, če bi vendarle...

...prej (oziroma kmalu po začetku)...



...in potem (kaki 2 uri kasneje).


In vmes. Mačete, sekire, fovčole, vejnice in kar je še takega bridkega orodja me že od nekdaj privlačijo. S tole je šlo kot po maslu. Celi snopi že nekoliko suhih vej so 1-2-3 dobivali ognjišču primerno dolžino. Le še posušijo se in tam kje konec poletja bodo že za posedanje ob ognju.





Po vsem tem pa kot prerojen. Vmes je hčera skuhala kosilo in popoldne sem lahko v miru nadaljeval z manj prijetnim papirološkim delom. Ampak občutki so bili čisto drugi...
J


Trenutno stanje duha: o, ja, tudi na koga od blogerjev sem mislil med vrtnimi opravili... ;)


kolesarja sem videl že na havbi... :(

objavljeno 4. 05. 2010 ob 07:32 .. komentarjev: 21 .. Povezava .. Pošlji e-sporočilo o tem zapisu



Poznate zavijanje s Celovške proti Samovi? No, eno tistih zelo prometnih križišč je to, kjer dolgo čakaš na zeleno za na levo, potem moraš pa zelo pohiteti, da ujameš še 3 semaforje zelene. Če si prvi v koloni in morda še malo pospešiš, to gre.
In včeraj je bilo tako, sicer mokra cesta, a vse je teklo gladko, pri zadnjem semaforju sem že lovil oranžno..., ampak popolnoma brez vonja po rdeči in morda samo s kakih 10 km/h več od dovoljene hitrosti... ko naenkrat, ne da bi pogledal levo in desno, čez cesto zapelje en rahlo opotekajoči se kolesar. Halooooo... mokra cesta, zaviram do konca, abs k sreči dobro zagrabi, vse mi leti s sedežev po avtu, med zaviranjem trobim, rahlo sučem proti levi strani, računajoč na to, da se kolesar vendarle zave in ustavi prej... in se mi v glavi odvrteva scenarij, kaj če ga zbijem, ali je potem sploh pomembno, kdo je bil kriv... in tipček se lahkotno vozi dalje, ko mi na koncu dva metra od njega uspe ustaviti, pa nekaj nejevoljno maha in kaže proti semaforju...

Uhhhh.... kamen se mi je odvalil od srca. Zavedanje šoka pa itak pride z zamudo. Mojster pelje dalje, ta čas se mu je celo že prižgala zelena, jaz pa razburjen odpeljem naprej in skušam razumeti, kaj bi se skoraj zgodilo. OK, verjetno je bil kolesar nekoliko pod gasom, ali pa preprosto starejši gospod, ki se ne odziva več dobro na dogajanje okoli sebe. In križišče je eno tistih zahrbtnih, ko se na eni strani prižge rdeča nekaj sekund prej, da se lahko sprazni kolona za zavijanje na levo na nasprotni strani križišča. In seveda, pešec/kolesar vidi, da na njegovi strani vozila že ustavljajo, in lahko neprevidno avtomatično sklepa, da se bo zdaj zdaj prižgala zanj zelena... a med tem z njegove leve avtomobili skozi zeleno ali sveže oranžno še popolnoma po pravilih vozijo skozi križišče.

Huuuuh, tokrat sva jo oba dobro odnesla? Kaj pa naslednjič?
J


Trenutno stanje duha: še malo pod vtisom...


[mlajši zapisi] [stran: 1/15] [starejši zapisi]

Velika večina fotografij na starejših postih je bila 16. junija 2009 žal izbrisana. Zato seveda nekatera besedila ne zvenijo več smiselno.

kaj čmo



janalumnus.eDnevnik.si

JanAlumnus(a)gmail.com


Creative Commons License

To sem jaz

bložki CV: 8.12.07-27.9.08: Jana Lumnus (Ž) 28.9.2008: Jan Alumnus (M)

presneto, toliko je že ura:

temperatura zunaj pa kakih: Click for Ljubljana, Slovenia Forecast
no, še sonce in luna: Click for Ljubljana, Slovenia Forecast
in kako kaže z vremenom?



«  december 2016  »
pontorsrepetsobned
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031 


Smukni si ogledat mojo predstavitveno stran!
v albumu imam nekaj fotografij, dobrodošel/-a!
da laže spremljam dnevnike svojih e-prijateljev, sem jih kar zložil skupaj:
Tu pa je skladišče vseh mojih starih sporočil:
Moji komentarji na tujih blogih, za ogled moraš biti logiran kot jaz :)
Skoči na vrh strani in jo osveži!

Zanimive, uporabne, ali le lepe strani

ilustris
foto-narava
kulinarika
leteti
geopedia
potovati
vesti
3 muhe
Madredeus
LičnaHiša
story of stuff
Moleskine
zaplana.net
PI
JLu: Jorge Luna
JLu: INTERVJU
nebo
ŽPZ Kombinat
Natuga: odkrivanje neznane Portugalske
tudi tam...
čas in dan

Kategorije mojih sporočil

besede v stolpcih :)
blogologija
bolj zares
iz seznama tem
kje sem?
kul knjige
mimogrede
PROSTI SPIS
sprehodi, izleti, potepanja in popotovanja
zelo zares

Najnovejša sporočila

Kje sem? (784)
Kje sem? (775)
pride tak čas...
težave z neprimerno velikimi parkirnimi mesti rešene... vsaj v IKEI :)
...in šesti cikel Prostih spisov nadaljuje...
ki so pisali daleč od ponorelega sveta :)
Daleč od ponorelega sveta [PS, Jan]
travniki, mimo katerih ne morem...
Novi naslov prostega spisa je...
Kje sem? (739)
Kje sem? (737)
poletna ploha
mačje pretegovanje v pasjih dnevih
na vrh sva prišla hkrati s soncem :)
Kje sem? (734)
Tačijeva družba
jutro, pajčevine na obrazu in vrbji kovaček...
podčrtano s "pizdo"...
Pesek med prsti... [PS, Jan]
Otvoritev spomenika
malo v zaostanku, ampak tole bi še dal na svetlo ;)
so stvari, po katere moraš v Pomurje
Soča ... le še enkrat ;)
tour(-ček) de Paris :)
Bretonska obala Atlantika... mmmmm...
oceanopolis
spet srce parajoča ponudba, oh, kako sem ganjen...
Kje sem? (729)


zadnji komentirani

<%RecentCommentsTitle%> še nekako ne deluje :(

Spremljam e-dnevnike mojih e-prijateljev:


Teme blogov , o katerih bi rad pisal, lahko pa me tudi prehitite! :)

PROSTI SPIS: pravila igre



Od Vardara pa do Triglava
...
kao niska sjajnih blogova

na sončni strani Alp
glej spodaj
lijepa njihova
bloger
blog
BiH
blogger
bosnablog
blog
...tamo je Srbija...
weblog
Crna Gora jest malena...
blogz
blogovanje
devojće na makedonće
bloger

eDnevnik - slovenski blog si.blogs
SloBlogi.net Drugi svet - slovenski blogerski casopis
blogorola Bloger.si

Število zadetkov: 5234286

website counter GA
StatCounter

nakrmi ribice, če utegneš:

prijavi se!

malikovalci enega boga, tu niste varni...
The Out Campaign: Scarlet Letter of Atheism
Avtor vsebine tega eDnevnika je janalumnus.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik