Kaj hočemo, pomlad je tu. () In z njo spet nekaj več vrtnih opravil. Štihanje, rahljanje, kurjenje suhih rastlin, pletje okrog radiča in motovilca, ki sta prezimila, grabljenje, ... obrezovanje je k sreči že mimo. In prav vsa ta opravila niso prijetna. Tako da bi se včasih človek morda raje potuhnil kje na toplem in se delal, da se še ne mudi. A kaj, ko v resnici se.
Ko pa si med napornim delom privoščiš kak odmor, kjer ob pivu kritično in rahlo ponosno motriš že opravljeno delo, si lahko za posladek privoščiš opazovanje prebujajočega se cvetja.
Vsak konec zime znova enako nestrpno pričakujem prve žafrane. Saj jih je res lepo gledati v barvitih skupinicah, a tudi vsak cvet zase ni nič manj lep.
In razveseli nas celo čisto navadna marjetica, ko se sklonimo k njej, da občudujemo postopno odpirajoče se cvetove, ki lepo od roba proti notranjosti socvetja počasi dozorevajo.
A delo spet kliče. Opleti je treba rozetaste rastline, regrat, dimek in plešec, ki so se razkomolčile med travo ali razprostrle na gredicah, in tudi med motovilcem je treba narediti malo prostora, le še dober mesec časa imamo, preden gre v cvet. Da pa ves plevel ne bi končal na kompostu, je treba kaj malega tudi otrebiti za prvo letošnjo čisto domačo solato.
...pa ne samo zaradi dolgih dnevov in toplega sonca, ne samo zaradi zvončkov, žafranov in trobentic, ... kar vse se pripravlja na brstenje in rast.
Še ta bela homulica, ki je svojo zardelost skrivala vso zimo pod snegom, nekako bolj odločno zre v sonce.
In moške mačice leske so izstrosile že ves cvetni prah, da bi ga gotovo našli na tistih škrlatnordečih brazdah ženskih cvetov, ki tako sramežljivo kukajo iz popka.
Tako kot pri jelši. Čisto podobne kačičaste moške mačice... in malo bolj razkošna ženska socvetja, iz katerih se nazadnje razvijejo tisti oleseneli storžki, ki jih gotovo poznate.
Lepi so ti poplavni jelševi logi, ko začno poganjati mladi listi šaša iz vode. Še malo in žabji mrest bo napolnil plitvino. In vetrnice bodo pobelile obrežja... J
V času nastajanja zapisa je seveda vse skupaj videti grozno in nismo čisto prepričani, da se bo ta zapleteni zapis res spremenil v jutjub okence.
Ampak, ne obupajte, ponavadi uspe. In ko zapis objavite, imate na tem mestu svoj jutjub izbor.
Aja, kje pa tisti zapleteni del besedila (kodo) najdemo?
Seveda na jutjubovski strani poleg okvirčka, v katerem se suče naš izbrani video:
Tistile desni stolpec je pomemben. Če se nam ne ljubi ukvarjati z nastavitvami, je najlažje, da kopiramo kar povezavo. Na primer napišemo besedico "Golica", jo izberemo in s klikom na med gumbi za urejanje zapisa se nam odpre pogovorno okno:
...v katerga prekopiramo URL jutjubovega videa, ki ga najdemo pri črki "E" na drugi sliki.
Za bolj nobl vstavljanje okvirčka z video posnetkom pa kopiramo drugi spletni naslov eno vrstico nižje, pred katerim piše "Embed". Ta je videti kot tisto rdeče besedilo na prvi sliki.
Ampak ... to seveda še ni vse. Temu okvirčku lahko vnaprej nastavimo velikost (D), barvo okvirčka (C) in še nekatere možnosti (B). In v skladu z izbranimi nastavitvami se bo oblikovala tudi koda, ki jo bomo kopirali v svoj nastajajoči zapis. Če teh možnosti nastavitev ne vidimo, kliknemo v jutjubu na tisto rožico pod črko (A).
In mogoče še: kakšna je primerna velikost okvirčka za moj blog? To je odvisno od nastavitev vašega bloga, če znate pogledati vkodo bloga, je to enostavno, drugače pa malo preizkusite 4 velikosti, ki jih jutjub nudi. V tem blogu je recimo predvidena širina okvirčkov (slik, videov) 500 px, med ponujenimi standardnimi jutjubovimi velikostmi torej izberemo 500x405.
Nekaj posebnega je v tej drobni zgodnji rožici, ki jo včasih vidimo na kakem vrtu, še preden sneg do konca skopni. Tako majcena je, a tako krepka, mraz ji ne pride do živega. In če bi bila pogostejša, bi jo gotovo lahko imeli za pravo znanilko pomladi.
Pa je pri nas v resnici zelo redka. Najbolj slavno rastišče je na samem vrhu Bohorja, tja je verjetno prišla po naravni poti. Poleg tega jo pa tu in tam najdemo, ko jo zanese s kakega vrta. In tudi tole prezeblo palčico sem našel sicer v gozdu, a nedaleč od prvih hiš in blizu ceste. A kdo ve... J
Zakaj se ne razumemo? Zakaj bi se pa razumeli? Zakaj bi skupaj tičali, kot bi drugega ne znali? Zakaj bi se pretvarjali, da z nekom nam je lepo? Trpeče tiho upali, morda pa vendar bo. Le kaj tako pomembnega nas s tistim drugim veže, da z njim prekiniti vsak stik težko je, vsak dan teže? Nas veže kri? Nas veže dolg? Mar skupno premoženje? Zaveza zaprisežen molk? Tajeno poželenje? Ali morda "spodobi se", da družimo se radi? Ker kaj sosedje rekli bi, v nadzorniški nasladi, če danes bi lahko z nekom do zore klepetali, naslednji dan pa mimo šli, kot bi ga ne poznali.
Prijateljstvo zahteva dva in vsak od njiju v ta odnos po svoje kaj doda, po želji kaj dobi... in več kot tega dâjanja, jemanja se zgodi, vse bolj odnos zori. A koliko in kdaj? Tega ne ve nihče. In če začne se šteti, prijateljstvo umre. No, ja, najprej zboli, takrat je le še čas, da v igro gre srce, a ne le eno, dve, rešiti kar se dâ. In če odnos velja, če je veljal dotlej, to čutita oba. Posameznik prijateljstva rešiti pač ne zna. Lahko pa vendar ga, in še kako lahko, brez vsake pomoči, za vedno umori.
Ooooo, kako se prileže! Prva runda obrezovanja drevja je bila še naporna, roka me je še nekaj dni bolela, zdaj pa so mišice vajene in je bilo prav prijetno plezati po lestvi in po drevju, da je za pomlad pripravljeno. Ja, seveda je prvi vtis "nič posebnega", ampak delišes ima nekako bolj gosto krošnjo in mu bo to verjetno kar dobro delo.
Kaj pa je šlo z dreves? Šele na tleh se vidi rezultat. Res pa so jo precej bolj "skupili" jonatani. Tam sem si pomagal tudi z žago.
In potem s prijetnim občutkom opravljenega dela en ogled po vrtu. Štihanje lahko še mičkeno počaka, zemlja je še preveč mokra. Pa motovilec in regrat moram prej pobrati do konca. Sneg ju je le osvežil. In zvončki kukajo na plano že na več mestih...
...komaj opazne cvetke pa sta odprla tudi perzijski jetičnik in navadna zvezdica. Sicer res oba plevela, ampak zdaj je za pletje še malo prezgodaj. Tudi nadzornik, ki me je ves čas opazoval z balkona, bi se s tem strinjal. Z občasnim "mjav" mi je dopovedoval, naj mu pridem delati družbo.
Pa sva se skupaj martinčkala na starem kovtru. Joooj, kako se je prileglo.
O, prav nasmejal sem se, ko sem videl, kako sem se še dobri dve leti nazaj zgražal nad čajem iz filter vrečk. In čisto lepo mi je bilo spet obuditi spomine na razvoj odnosa do pitja pravega čaja. Lepe družabne navade, ki smo jo uvozili iz Azije, čeprav je bil večji verjetno vpliv navade iz Velike Britanije.
In prav simpatično mi je, ko kdo (kot nazadnje Tedi) odkriva čaj kot "tisto pravo", ne le pijačo, tudi obred, pa kar malo žal mi je ob tem, da sem to že dal skozi in sem danes čisto navaden nekultiviran prezaposlen evropski pivec čaja.
Medtem sem namreč kar v celoti preklopil na kavo, skuril že eno kofetjero do konca, si privoščil nadomestno, a me njena kapaciteta 1 skodelice ne zadovolji, tako da že oprezam za eno spodobno 4-skodelično, da človeku zjutraj uspešno odpre oči...
Pa čaj? Oh, še vedno ga čisto rad popijem, če je to tretja pijača (po dveh kavah), je navadno res čaj, ali pa, kadar se mi zdi kvaliteta kave kje vprašljiva... Doma pa le še izjemoma. Vsa tista čajepivska mašinerija je prevzela vlogo praholovcev ali zaseda strateške pozicije kje na najbolj nedostopnih mestih kuhinjskih omar, zaloge čaja nisem več dopolnjeval, počasi praznim tisto, kar je še ostalo,... in v kako čajnico pokukam le še iz navade... in če opazim kako lično skodelico. (ja, še pridejo na vrsto)
Tu in tam pa me vseeno doleti naloga, da nabavim nekaj čaja za službene potrebe in tako sem si pred nekaj dnevi privoščil tako zbirko. V glavnem čisto navadni čaji, Lipton in English Breakfast preizkušena, tudi aromatizirani po letih priseganja na navadne čaje čisto zapaše, preostala dva pa vzeta bolj za poskus. V glavnem imajo 2-gramske vrečke, za veliko skodelico se vzame pač dve,... in od vode iz pipe v električni grelnik do skodelice pitnega čaja se da tako priti v 5 minutah. Jaaa, zapriseženi čajepivci se ob taki naglici seveda zgrozijo, a tako pač je, pogosto si človek težko vzame kaj dlje. Še vedno se dâ pa ob skodelici takega čaja čisto udobno in poljubno dolgo kramljati.
Aja, še cene. Tile čisto solidni filter čaji so bili vsi skupaj kakih 6 evrićev, in ker je skupno 150 vrečk, bo zaloga za našo delovno skupino zadoščala za kak mesec. In kolikor poznam situacijo bo najprej izginil aromatizirani, potem pa lepo po vrsti...
Pravite, da se okusa ne da primerjati? Eh, ne bodimo malenkostni. Kaj pa tisti, ki si čaj sladkajo? J
Trenutno stanje duha: no, zdajle sem se pa malo namamil... :)
Na prvo stran eDnevnika
