O, prav nasmejal sem se, ko sem videl, kako sem se še dobri dve leti nazaj zgražal nad čajem iz filter vrečk. In čisto lepo mi je bilo spet obuditi spomine na razvoj odnosa do pitja pravega čaja. Lepe družabne navade, ki smo jo uvozili iz Azije, čeprav je bil večji verjetno vpliv navade iz Velike Britanije.
In prav simpatično mi je, ko kdo (kot nazadnje Tedi) odkriva čaj kot "tisto pravo", ne le pijačo, tudi obred, pa kar malo žal mi je ob tem, da sem to že dal skozi in sem danes čisto navaden nekultiviran prezaposlen evropski pivec čaja.
Medtem sem namreč kar v celoti preklopil na kavo, skuril že eno kofetjero do konca, si privoščil nadomestno, a me njena kapaciteta 1 skodelice ne zadovolji, tako da že oprezam za eno spodobno 4-skodelično, da človeku zjutraj uspešno odpre oči...
Pa čaj? Oh, še vedno ga čisto rad popijem, če je to tretja pijača (po dveh kavah), je navadno res čaj, ali pa, kadar se mi zdi kvaliteta kave kje vprašljiva... Doma pa le še izjemoma. Vsa tista čajepivska mašinerija je prevzela vlogo praholovcev ali zaseda strateške pozicije kje na najbolj nedostopnih mestih kuhinjskih omar, zaloge čaja nisem več dopolnjeval, počasi praznim tisto, kar je še ostalo,... in v kako čajnico pokukam le še iz navade... in če opazim kako lično skodelico. (ja, še pridejo na vrsto)
Tu in tam pa me vseeno doleti naloga, da nabavim nekaj čaja za službene potrebe in tako sem si pred nekaj dnevi privoščil tako zbirko. V glavnem čisto navadni čaji, Lipton in English Breakfast preizkušena, tudi aromatizirani po letih priseganja na navadne čaje čisto zapaše, preostala dva pa vzeta bolj za poskus. V glavnem imajo 2-gramske vrečke, za veliko skodelico se vzame pač dve,... in od vode iz pipe v električni grelnik do skodelice pitnega čaja se da tako priti v 5 minutah. Jaaa, zapriseženi čajepivci se ob taki naglici seveda zgrozijo, a tako pač je, pogosto si človek težko vzame kaj dlje. Še vedno se dâ pa ob skodelici takega čaja čisto udobno in poljubno dolgo kramljati.
Aja, še cene. Tile čisto solidni filter čaji so bili vsi skupaj kakih 6 evrićev, in ker je skupno 150 vrečk, bo zaloga za našo delovno skupino zadoščala za kak mesec. In kolikor poznam situacijo bo najprej izginil aromatizirani, potem pa lepo po vrsti...
Pravite, da se okusa ne da primerjati? Eh, ne bodimo malenkostni. Kaj pa tisti, ki si čaj sladkajo? J
Trenutno stanje duha: no, zdajle sem se pa malo namamil... :)
Malo sem se pustil zapeljati nočnemu (ponovno) zimskemu razpoloženju in se odpravil na sprehod s stativom. Nekaj sreče sem imel, da se je ravno tedaj pripeljal vlak...
...in zdrvel mimo, dvigujoč sveže zapadli sneg...
...po njem pa je spet vse mirovalo. Polnoč se je bližala, snežinke so tiho padale...
Saj v resnici ni čisto pravi pomladni dan. Mrzel veter piha in zemlja je ponovno zmrznjena, ampak zvončki vseeno bingljajo v tem vetru, trobentice se premraženo stiskajo in lovijo sončne žarke, žafrani so poslali liste na ogled in zdaj samo še malo čakajo, da planejo ven v vsem svojem razkošju, nekaj plevelčkov se je tudi že lotilo cveteti, navadni grint, kurja črevca, jetičnik ... in regrat je pognal že krepke šopke mladih listov, motovilec komaj čaka, da konča v solati, hrenove korenike že prebadajo prst s krmežljavim listjem... in drevje je že obrezano (no, na pol, danes me veter nekako odvrača od nadaljevanja ), prvo kurjenje zimskih vrtnih odpadkov je že za nami, ...
Tisto, kar daje vsaj mojemu dnevu pridih pomladnosti, je prvo sušenje perila na spomladanskem soncu in vetru. Ja, seveda bi lahko to uspešneje počel tudi že kak teden, dva prej, ampak nekako mi ni uspelo. In je lepo videti vso tisto belino, vihrajočo in prepletajočo se.
Konec zime se zdi kot ustvarjen za čiščenje. Pomladno čiščenje. Četudi naslednji dan ne pričakujemo obiskov. Nekako se je čez zimo očistila narava, zakaj je ne bi v tem posnemali. V naravi so pomrznile in se posušile šibke in poškodovane veje, marsikatera onemogla ptica, ki ni imela dovolj moči, da bi se gnetla z ostalimi pri krmilnici, je postala lahek plen mačkam, čebulice in gomolji, ki niso bili dovolj globoko in dovolj polni zalog, so propadli, in propadlo je tudi nekaj dreves, ki so se v toplem poletju začela razraščati tam, kjer so v resnici zime prehude. Pa če bi tem drevesom lahko prisluhnili, bi se jim v prejšnjih, bolj milih sezonah, morda zdelo hudo premeteno, da so si drznila zrasti visoko proti severu ali v nedostopnem skalovju, ponosno in ošabno so zrla na sorodnike, ki so se drenjali v varnih zavetjih, ... pa jih je huda zima pustila hirajoča, napol pozebla, z razpokanimi vejami... in se bodo morala močno potruditi, da za silo obnovijo svoje poganjke. In verjetno že letos, ko bodo komaj spominjala na boren grmiček, ne bodo več tako naduto razmišljala o svoji zvitosti. Morda pa bi, ko so bila še seme, vendarle lahko prisluhnila modrostim drevesnih očakov, ki so jih svarili...
In kdaj pridejo obdobja za čiščenje v življenju? Zakaj pa ne vsako pomlad? Se v enem letu nabere dovolj navlake v obliki nedelujočih ali izčrpavajočih stikov, ki jo je smiselno nagrmaditi skupaj z zimskimi vrtnimi odpadki na kurišče in jo prepustiti plamenom? No, morda kako leto ni dalo take navlake niti za majhen ogenjček, pa lahko tistega nekaj posušenega dračja pustimo za naslednje čiščenje. Ampak nabira se. In nevarno je, če dovolimo, da se tega mrtvega vejevja nabere preveč, lahko duši mlado rast, lahko pride do samovžiga, lahko se na suhih vejah razrasejo zajedalske glive, ki počasi napadejo tudi zdravi del debla...
"ej, punca": to je bil eden najpomembnejših stavkov, ki so se ga neslovenci na služenju JNA v Sloveniji naučili. In potem poskušali z njim pritegniti pozornost mimoidočih deklet. Navadno ne pretirano uspešno.
es-de-o (=SDO): suvi dnevni obrok, v neprepoznavno kartonasto škatlo zapakirana konzerva (=glavna jed), vrečka instant čaja (mislim, da so preostale zaloge tega neužitnega čaja sredi devetdesetih prodajali kot prve variacije na temo ledeni čaj), dva kosa kot kamen trdega prepečenca, zavitek prav tako kamnito trdih bombonov grozdnega sladkorja (rjavih, seveda, saj bi bleščava belih bombonov lahko izdala položaje sovražniku)... in z veliiiko sreče "voćna kocka": ploščica stisnjenega mešanega suhega sadja. Pravzaprav se je dalo s tem preživeti več dni, saj v enem dnevu nisi mogel zgristi niti bombonov, niti prepečenca.
es-em-be (=SMB): sivomaslinasta boja, uradna kratica za vojaškozeleno, ki je v resnici imela vse odtenke od sprane svetlosive preko olivnozelene do temnozelene. Ampak nekako enotno smo bili odeti v oblačila take barve. Razen spodnje majice, ta je bila bela. No, umazanobela.
fazan: ljubkovalni, še bolj pa posmehljiv, izraz za mlade vojake. Seveda se je ta izraz uporabljal predvsem prve dni po prihodu nove generacije vojakov, ko si jih že na daleč prepoznal po splošni zmedenosti in ostankih obnašanja iz prejšnjega življenja. Nekako do konca učne dobe ("obuke") je potem nova generacija nosila ta zveneči naziv, nato pa ga je predala naslednji.
fâzani lète: izraz za eno od bolj aktivnih telovadnih vaj, pri kateri si najprej v počepu iztegnil noge nazaj, nato pa iz počepa skočil v zrak z razprostrtimi rokami...
fiskultura: ob noro jutranji uri, ko je mesto še spalo, smo se po vodih zbrali na igrišču, se glede na temperaturne razmere ustrezno slekli in začeli: "za prvu vežbu u početni stav!" In tako sočasno skakali, mahali, udrihali, sopihali, počepali, legali, ... kakih 15 minut. Takrat nad tem nismo bili ravno navdušeni, zdaj, na stara leta, pa bi kaka taka redna jutranja vadba kar prav prišla.
gasmaska: plinska maska, gumijast pripomoček s polprosojnimi odprtinami za oči, ki je močno oviral dihanje in pospeševal znojenje, v posebni torbici, ki smo jo nosili tesno pripasano k telesu, pa oteževal tudi gibanje. Govorilo se je, da naj bi tudi varoval pred strupenimi plini. In ukaz "otrovi"" nas navadno ni vzradostil. Še posebej, če si je to izmislil kak zdolgočaseni desetar v vročem poletnem dnevu med kopanjem zaklonov.
gene: pripadnik iste generacije, recimo avgustovska 85. Med geneti je vladala ena rahla stopnja tovarištva, solidarnosti; gene je imel majhno prednost pred drugimi, ki to niso bili.
gitara: poleg imena znanega glasbenega inštrumenta je to tudi ime za precej objestno zabavo, ki se je včasih končala s poškodbami. Spečemu vojaku so med prste roke zataknili vžigalice ali papirčke in jih prižgali, nato pa z varne razdalje opazovali, kakšna bo reakcija, ko se bo speči zavedel pekoče bolečine... Variacija na temo gitare je tudi "bicikla", ko so za isti namen uporabili prste na nogah.
gotovs: ali na gotovs, etimologija mi ni čisto jasna, pomeni pa pripravljen, v pripravljenosti.
gradski saobračaj: v mestih, ki so imela mestne potniške proge, je veljalo, da vojakom ni treba plačevati za vožnjo. Ne vem, ali je bilo to kje tudi uradno zapisano, a tako so nam rekli in tako smo se potem obnašali.
gradsko odelo: za razliko od delovne obleke (radno odelo), za katero ni bilo tako pomembno, ali je zdelana, hlače niso bile zlikane na rob, če je kdaj manjkal kak gumb, je bila manjša težava... je imel vsak tudi bleščečo mestno obleko, lahko bi rekli "zakmašno". Ta je morala biti urejena, zlikana, čista... drugače te pač niso spustili v mesto. In so se tako v vojski vsi naučili osnovnih gospodinjskih opravil kot so ročno pranje, likanje, šivanje gumbov, zlaganje... čeprav je bilo po vojski marsikomu udobneje pozabiti na te pridobljene izkušnje. In seveda je bila mestna obleka ena od zadev, na katero smo zelo pazili, saj je bila med vlomi v kasete zelo iskana roba.
graničar: pripadnik obmejnih vojaških enot, ki so včasih poleg obmejne milice skrbele za nadzor na državni meji. Živeli so v karavlah (obmejnih stražnicah), ki so kasneje večinoma propadle ali so jih spremenili v CŠOD, od katerih je vsaka pokrivala kakih 10 do 20 kilometrov meje. In potem se je redno hodilo na obhode meje, podnevi ali ponoči, v soncu ali snegu. In ker so imeli graničarji s seboj vedno tudi bojno strelivo, so bila srečanja z njimi lahko tudi nevarna. Še posebej v mraku, ko so včasih streljali iz strahu. In za vsakega ujetega ali ustreljenega ilegalnega prebežnika so dobili nekaj dni nagradnega dopusta.
grupiranje na nacionalnoj osnovi: va Jugi je JNA veljala za "kovačnico bratstva in enotnosti". To je bila sicer lepon zveneča fraza, a vsaj v stik smo v resnici prišli z ljudmi, s katereimi drugače nikdar ne bi. Tudi iz domačih krajev. In pretirano druženje v enonacionalne skupine ni bilo zaželeno. Še posebej neradi so videli druženje Albancev, glede na trenutna politična vrenja pa tudi Slovencev, Hrvatov... Makedoncev. In tako se je o "grupiranju na nacionalnoj osnovi" govorilo kot o zelo negativnem.
gušter: drugi izraz za fazana (glej)
[se nadaljuje]
In še povezave do ostalih črk Slovarčka: [A-B][C-Č][D-Đ][E-G]
Gledal sem včeraj zvečer tisto šestmestno številko v desnem stolpcu, tako veliko devetk je bilo v njej in štirica na začetku. In sem pomislil, da bi tistih dobrih dvesto obiskov vsekakor lahko prišlo naokoli še danes... morda kmalu po polni luni, ki je uradno prav to minuto (no, očitno se je zgodilo že zjutraj ). Lepo bi mi bilo videti preklop iz 499999 na 500000. Kak tak preklop je lepo videti še v avtu, kaj ne bi bilo tule, kjer pomeni, da so se tolikokrat na mojem blogu pomudili obiskovalci. Bralci. Vi.
No, tudi jaz, če sem odkrit, krepek delež zadetkov je seveda lastnih. Ampak številka je še vedno lepa. Spomni me na začetke, dobri dve leti nazaj, ko se mi je zdelo tako razkošno, ko je bilo obiskov 100, pa 1000, pa potem 10.000... 100.000. sem menda celo posvetil zapis (ga moram prav poiskati... evo!). Jaaa, ravno na 40. rojstni dan moje sestre se je zgodilo. In tedaj sem zapisal tole (slovnični spol je popravljen ):
"Hja, kakorkoli že. Vesel in ponosen sem, da ste me sprejeli, in da je blogosfera postala moj drugi dom. Resnično sem v teh mesecih sam pri sebi začel odkrivati nekatere svoje plati, ki jim dotlej nekako nisem dal možnosti, od vas sem se preko zapisov in komentarjev učil, pridobival čudovite izkušnje v komuniciranju, doživljal res številne prijetne trenutke in dneve,..."
Ja, enako bi lahko napisal tudi zdaj. Pa čeprav bi bila medvrstičja že drugačna, zrela, po številnih negativnih izkušnjah, ki jih tedaj še skoraj ni bilo, a tudi po mnogih nadaljnjih pozitivnih izkušnjah. Ki jih je bilo, ki so in še bodo . Tako na blogu kot s soblogerji, s katerimi smo komuniciranje prestavili tudi v RL.
In statistika? Eh, se spodobi, ampak se mi ne dâ preveč. 737 objavljenih zapisov, 7383 objavljenih komentarjev, 9627 komentarjev na mojih zapisih. Pa recimo še obisk: države (79), obiskovalci (75.080), povprečna dolžina obiska (6 min. 17 s), rekordni obisk posta (haha, tule pa lahko par besed...), ...
Torej, rekordni obisk posta (5389) je dosegel en trapast zapis z naslovom "prišli, videli, odšli... posamični zadetki s ključnimi besedami na moj blog", ki je preprosto seznam najbolj nenavadnih ključnih besed, po katerih so obiskovalci našli moj blog. Nekaj takega, kot Googlarije, samo za daljše obdobje. Tega torej ne štejem čisto zares. Naslednji najbolj obiskan zapis (1631) so seveda PROSTI SPIS: pravila igre, kar je spet bolj referenčni zapis, na katerega se v vsakem krogu vračajo pisci in organizator... (mimogrede, akcija je dala skozi že 73 naslovov, zelooo vesel ). In tretji najbolj zadeti naslov je Peščena plaža: kaj drugega sploh nudi užitek? ... očitno se je 1272 obiskovalcev zadovoljilo kar z virtualno peščeno plažo.
Opozorilo: obe vrsti "đ" pišem enotno, verjtno bi ju moral ločevati in vedeti, kje je njuno mesto v abecedi. Ali pa morda sodita samo v azbuko.
da muva poseće picu: izraz, s katerim se je opisovalo primerno ostro zapognjen rob postlane postelje. Ni znano, ali se je muham res dogajalo kaj tako groznega, vsekakor pa so se po robovih, še posebej tistih, od umazanih oslinjenih prstov potemnjenih, rade sprehajale.
Dan graničara: in še številni drugi prazniki, ki so bili postavljeni prav za posamezne rodove vojske, so pomenili, da se je o tem pomembnem dnevu kaj napisalo na "zidne novine", predvsem pa so ob tej priliki za posebne zasluge razdeljevali nagradne dopuste (nagradna odsustva). Največ dni so dobili tisti, ki so bili ljubljenčki višjih oficirjev in se jim je zaradi tega že itak bolje godilo, kaka dva dneva pa sta doletela tudi kakega navadnega vojaka. In ta slavni Dan graničara je bil 15. avgusta!
desetar: drugi najnižji čin v vojski. Vojake so za bodoče desetarje izbrali proti koncu "obuke" in po nekajtedenskem kurzu so dobili dve rdeči črtici. Tisti, ki so bili preveč butasti, da bi končali ta kurz, so postali razvodniki z eno črtico. V glavnem so izbranci za desetarje sprejeli to s ponosom. In potem so desetarji kakega pol leta poveljevali svoji desetini (=odelenje) vojakov in nad njimi ponosno izvajali oblast (kakršno so nad desetarji njihovi nadrejeni) ter si tu in tam prislužili tudi kako ćebovanje. Pogosto so bili zadolženi za umazana povelja, nad katerimi so si potem nadrejeni oprali roke.
dežurni: poznan pojem, prevod ni potreben. Vsaka večja enota je imela ves čas svojega dežurnega oficirja, tudi popoldne in ponoči, ki je opravljal sprotne naloge. In vsak dežurni je imel svojega pomoćnika, seveda nižjega po činu, ki je to vlogo opravljal, ko je dežurni spal. Tako je bil dežurni čete desetar, njegov pomoćnik pa navadni vojak, ki tisto noč pač ni spal.
dnevna zapovest: vsak dan zjutraj se je prebralo dnevni red, ki smo se ga presenetljivo dobro držali. Le kakih posebnih dogodkov v tem dnevnem redu ni bilo, na primer "uzbune".
do pojasa goli: pri jutranji telovadbi, ki se je dogajala ob noro zgodnjem času, smo pri temperaturi zraka nad 5 stopinj telovadili zgoraj brez. Ker kakih oboževalk seveda ni bilo na spregled, so se nekateri naslajali nad kakim debeluščkom, ki je imel malo po žensko naložen špeh. Sploh je bilo med "pravimi moškimi" v vojski opaziti presenetljivo veliko medsebojnega rajcanja, in to tudi med takimi, ki bi te najmanj ubili, če bi podvomil v njihovo spolno usmerjenost.
dobacivanje: pot od vojašnice do bližnjega strelišča ali poligona je potekala po nevtralnem ozemlju, kjer smo se kljub strnjeni koloni srečevali s civili. In na kako solidno mimoidočo bejbo se je seveda vsula ploha bolj ali manj posrečeno izraženih pohval in povabil...
dobrovoljac: čeprav bi dobesedni prevod pomenil "prostovoljec", smo bili za to navadno določeni. Na primer za trebljenje šleperja zelja na Dan mrtvih, pa za teptanje smučarske proge za Zlato lisico (namesto ratrakov je vojska hodila cel dan gor in dol po smučišču,... aja, v Mariboru, seveda), včasih pa tudi za kaj prijetnejšega, recimo izdelavo "zidnih novin". V vsakem primeru si se kot "dobrovoljac" lahko vsaj za silo počutil, da si v nekoliko boljšem položaju od ostalih.
dozvola: magični listek, ki ti je dovoljeval redni ali izredni izhod iz kasarne. Rednih izhodov ni bilo prav veliko, načeloma enkrat mesečno en dan, ob kaki posebni priliki, če si dobil najavljen obisk, pa se je dalo dobiti tudi izredni izhod. Za posebej nobl obiske (="verenica" ali celo žena) celo "noćenje", a se je bilo treba zvečer javiti, ali pa vsaj "do 24", saj so se običajni izhodi končali ob 22h.
"dozvolite, da se obratim": naj bi bil ustrezen izraz, ko si se drznil obrniti na nadrejenega oficirja. Ni bilo čisto jasno, kaj storiti, če ti ne dovolijo, ampak to je bilo skoraj tako, kot rečeš znancu "kako si?", pa v resnici en pričakuješ iskrenega in izčrpnega poročila o njegovem zdravstvenem stanju.
drnč: 1) rdeča tekočina za čiščenej orožja, menda kratica, ki nekaj pomeni. 2) neka prosojno rdečkasta mesna omaka, ki smo jo občasno dobivali za zajtrk, govorilo pa se je, da jo kuhajo iz pasjih konzerv
druže: ja, to so bili še časi, ko smo se namesto z "gospodi" vsevprek obvladali s "tovariši". Torej nič drugega kot "tovariš", raba popolnoma ustrezna današnji rabi "gospodov".
đoger: jeees, magična priprava za "đogeriranje". Nič drugega kot goba na palici s tistim mehanizmom za ožemanje. Ker smo morali precej čistiti (aja, v vojski ni bilo snažilk), je bilo z đogerjem seveda lažje kot samo s cunjo.
đomba: stari vojak, ki se v kratkem pripravlja na vrnitev domov. Temu ustrezno postaja vse manj odziven za ukaze, vse bolj se mu zdi pomembno, da ob vsaki priliki kakega mlajšega kolega "lupi cifrom" (mu povzroči blage psihične bolečine, ko mu pove, koliko dni ima še do odhoda domov), in manjša, kot je "cifra", večjo zavist vzbuja pri sovojakih.
se nadaljuje, itak
In še povezave do ostalih črk Slovarčka: [A-B][C-Č][D-Đ][E-G]
cajkan: eden od številnih izrazov za policaje, seveda je bila za vojake pomembna le Vojna milicija, ki je tu in tam ob nenavadnih urah preverjala, ali imajo na prosto spuščeni vojaki veljavne dovolilnice, v akcijo je stopila, če so kdaj kje pijani vojaki delali štalo, spremljala je dolge počasne kolone vojaških vozil, kadar smo se odpravili na terene... o tem, kaj vse se skriva v njihovih arhivih, so pa krožile različne legende...
cipele (gradske): v vojski smo imeli vsak 3 pare obuval, poleg vojaških škornjev (=čizme) in natikačecv (=papuće) še par čevljev. Seveda nekega popolnoma neprepoznavenga stila, a hkrati skoraj neuničljive. Črne, okorne, neudobne. Ti čevlji so bili posebej cenjeni, saj so bili del "zakmašne" obleke, praviloma smo jih zato dobili ob prihodu v vojsko še čisto nove in zanje lepo skrbeli. Z umazanimi te seveda niso spustili ven. In hranili smo jih skupaj z vsem svojim imetjem in premoženjem v majhnih kovinskih omaricah (kasetah), v katere je bilo sila lahko vlomiti. In so nam že v prvih dneh po prihodu v vojsko iz njih pokradli vse, kar je bil kaj vredno, vključno z gradskimi cipelami. In potem smo se znašli, kakor smo vedeli in znali.
civili: vsi, ki niso bili vojaki, so bili civili. Živeli so svobodno, počeli, kar jih je bilo volja, nihče jim ni ukazoval, družili so se, kakor so hoteli in s komerkoli... in oblečeni in ostriženi so bili lahko po želji. S stališča vojaka je bila to resnično zavidanja vredna kategorija ljudi. Nekoč, daleč nazaj, smo bili seveda civili tudi mi. A zdelo se nam je, da nikoli več ne bomo...
civilka: za razliko od obleke, ki so jo nosili civili, je bila "civilka" civilna obleka, ki jo je imel vojak. Od svoje prve civilke, v kateri smo prišli v vojašnico, smo se pred prvim tuširanjem poslovili, vse smo zložili v platneno vrečo, nanjo napisali domači naslov... in za nadaljnje leto in več smo bili obsojeni na uniformo. Samo kak zelo predrzen vojak je imel civilko kje skrito, da se je lahko po izhodu v mesto preoblekel. In seveda živel v strahu, da ga kdo od sovojakov prepozna. Kak teden pred povratkom iz vojske (=skidanjem) pa je bilo spet dovoljeno, da se je vojak pripravil na ta težko pričakovani dogodek tudi z nakupom svoje lastne civilke. In tisto zadnje jutro se je bilo v civilki takoooo lepo malo sprehoditi po vojašnici, ker je ta civilka takoj za tem postala pač čisto navadna obleka.
civilna lica na služenju u JNA: kako tehnično osebje, prodajalke v kantini, administracija ipd. je bilo dejansko zaposleno v vojašnicah, a v resnici so bili civili. Pogosto kake žene oficirjev. In so nas s svojim lahkotnim prihajanjem in odhajanjem vsak dan narahlo provocirali... tu in tam se je dalo za kako reč tudi dogovoriti z njimi, saj je bilo težko dobiti dovolilnico za izhod.
"crna gora jest malena": ...al je častna i poštena... je bila ena od dovolj enostavnih pesmi, da so nas občasno primorali k petju med korakanjem. Repertoar je bil hudo siromašen. Tam v drugi polovici osemdesetih so bile seveda dovoljene samo "srbohrvaške" pesmi.
čarape: nič drugega kot nogavice. Seveda spet dveh tipov: neuničljivge "radne" in bolj normalne "gradske". Pozimi pa še neke bolj tople "zimske". Za razliko od ostale obleke, ki smo jo enkrat tedensko dajali v pranje, smo za nogavice skrbeli sami. In ker smo imeli vojaške škornje lepo zložene na hodnikih, so se morale tudi nogavice zračiti na njih. Težava je bila v tem, da so ti svežeoprane nogavice takoj ukradli, torej je bilo varneje imeti na čevljih take, impregnirane, z malo sreče so se lahko od umazanije prilepile na steno. Pravzaprav nam ni preostalo drugega, kot da smo se na nekoliko nižjo raven čistoče hitro navadili...
čaršaf: rjuha. Groba platnena, izredno odporna, po robovih pogosto naluknjana. Postelja je seveda morala biti zložena "na rob". Da je bila rjuha napeta, se je njene robove pod žimnico zataknilo za vzmeti. In res kvalitetne robove postlane postelje se je doseglo z ravnanjem z oslinjenimi prsti. Kar je pomenilo, da so nekateri imeli robove iz dneva v dan bolj črne.
čato: vojak-uradnik, pisunček... kake ostarele vojake, ki so se dolgo skrivali pred vojaško obveznostjo, na koncu pa le prišli v vojsko, so navadno usmiljeno razporedili na kako pisarniško mesto. Med drugim so bili zadolženi tudi za evidence izdanih dovolilnic za izhode v mesto, torej se je z njimi splačalo imeti dobre odnose.
ćebe: deka. Praviloma stara prašna lepljiva in smrdljiva deka nedoločljive sivorjave barve. Enkrat mesečno na prostem "istresanje ćebadi", vsa druga umazanija se je v njej kopičila.
ćebovanje: zelo demokratičen način izvrševanja kazni nad kakim splošno nepriljubljenim vojakom, lahko desetarjem. Ko je stopnja nepriljubljenosti dosegla kritično raven, so ga neke noči v spalnici čez glavo prekrili z deko in ga nato mlatili in brcali, kot je le kdo utegnil in zmogel. Pomembno je bilo, da nihče ni izdal nikogar od "krivcev", tisti, ki si je čebovanje zaslužil, pa je tudi vedel, da proti takemu številu ne more uspeti. In se je morda raje poboljšal.
čivšateza'mbot: eden redkih stavkov, ki smo se ga naučili od sovojakov s Kosova, zahodne Makedonije ali južne Srbije. Med sabo so se seveda pogovarjali le albansko, le posamezne tehnične pojme vmes smo prepoznali. Aja, tega stavka raje ne preizkušajte, pomeni nekaj takega kot jebem-ti-tetku-u-dupe. Kar sicer niti ni bila najhujša žalitev.
čizme: vojaški škornji. Z malo sreče kar udobno in trpežno obuvalo. Ko smo dobili rabljene, nas to seveda ni osrečilo, ampak, ker ti ni preostalo drugega, si jih pač nosil in vzdrževal, kolikor se je dalo. Nenavadno malo truda je bilo z zavezovanjem... in ko smo se naučili pentljo vezalk umetelno skriti, smo se počutili že kot pravi vojaki.
ćućavac: v naših krajih do odhoda v vojašnico skorajda neznana oblika stranišča. Umetelno izdelana luknja v tleh, vse skupaj v rahli vdolbini, nad katero se pneta stopališči za noge. Seveda je bilo nekaj vaje potrebno, da se ti pri spuščenih hlačah med čepenjem ni vsulo vse iz žepov, ali da nisi izgubil ravnotežja... predvsem pa je bilo dobro vedeti, v katerih kabinah je bil curek izplakovalne vode tako močan, da je voda zalila ves prostor...
se nadaljuje, ob priliki.
In še povezave do ostalih črk Slovarčka: [A-B][C-Č][D-Đ][E-G]
Na prvo stran eDnevnika
(ja, še pridejo na vrsto)
), ...
