PRIPIS!
Zaradi tehničnih težav s tem blogom se selim na nov naslov: http://icu-libertas.blogspot.com. Vsa stara sporočila bodo ostala tu, novejša in vsa nova pa bodo objavljena tam. :)
Upam, da vsi tisti, ki me berete in ki ste me brali, ostanete z mano... :)

lp

Komentarji(7) | Napiši komentar | Stalna povezava

Ne morem verjet. V življenju je vedno več polov, med katerimi niham - šola in prijatelji, družina in prijatelji, šolsko delo in jaz. Pa saj verjetno je to smisel življenja, kajne? Imaš več strani in med njimi je treba izbirat. In te odločitve nas izoblikujejo.

Ampak kdaj je postalo to tako težko? Včasih je bilo vse enostransko, nedvoumno, jasno kot beli dan brez oblačka na nebu. In potem ti kar naenkrat pridrvi ciklon (po možnosti še tisti iz Genovskega zaliva - večdnevne padavine pa to) in pooblači to modro jasnino.
Nič več ni jasno, vse je dvoumno. Vsaka odločitev je težja. Pa saj ne pravim, da ne gre. Vedno gre; če pa ne, se pa potrudimo, da gre - mora iti ("Kam pa pridemo brez domišljija?")
Mogoče kompliciram, stopnjujem in po nepotrebnem vidim probleme v stvareh, kjer jih sploh ni. Ampak z vsakim dnevom v življenje vstopi nekaj novega, nepoznanega, nekaj, na kar nisi pripravljen. Pa saj na vse ne moreš biti - lahko bi ti pa vsaj nekdo dal "heads up".

Kdaj je postalo težko?



predvajana pesem: John Mayer: Gravity

Komentarji(2) | Napiši komentar | Stalna povezava

Hm, še pred kakšnim mesecem sem mislila, da absolutno ni več serije, ki bi me lahko bolj zasvojila kot House ali Flashforward. In glej ga zlomka, pri Housu so se odločili, da bodo zaključili sezono z dolgo pričakovanim (in to ne namišljenim!) House - Cuddy poljubom (iztočnica za naslednjo sezono, kajpada); Flashforward bodo nehali snemati zaradi premajhnega zanimanja (roko na srce, že pri dvajsetem delu sezone se je zadeva začela malo vlečt in ponavljat). Nato se je končno (kot zadnja od treh na mojem preobremenjenem računalniku) povlekla dol (ja, pirat sem - buhu) prva sezona Kalifirniciranja.

Pred nekaj leti, ko sem vsake toliko časa ujela minuto ali dve druge sezone (verjetno je vsem znan "element pohujšanja", ki ga prodajajo in z njim povezan pozen čas predvajanja na nacionalni! televiziji - no ja, po drugi strani pa predvajajo tudi Weed), sem mislila, da je zadeva brez smisla. Pa saj nisem toliko zgrešila: pisatelj z blokado, ki ne zna oz. ne zmore drugega, kot da pije kot kronik in se vlači kot ... ne najdem primere. Kakorkoli, ne, ne sliši se preveč obetavno.



Po drugi strani pa... Dejanjsko je to serija, v kateri sem (z jezikovnega stališča) slišala največ dobrega, kvalitetnega, inteligentnega in uporabnega angleškega besedišča dosedaj. Pa pustimo ob strani, da je vsaka druga beseda fuck, pa da ljudje trikrat na (sedemindvajset-minutni) del začutijo, da bi si radi izmenjali telesne tekočine; nekatera stališča, mnenja, nazori (pa ne vsi, don't get me wrong), neobremenjenost s stvarmi, s katerimi se Slovenci radi obremenjujemo - vse to me vedno znova prepriča.
Pa čeprav ima Hank blokado, poda kar nekaj zanimivih izjav. In ne morem si pomagati, da ne bi pomislila: če bi on vse te izjave, ki držijo kot pribite, nekatere bi se celo lahko smatralo kot univerzalne resnice, pretopil v pisano besedo... No, bil bi spet na vrhu lestvic.

Moj najljubši citat dosedaj pa gre na temo jezika. Stvar, ki mi gre v nos, je ta, da ljudje ne znajo (znamo) več pisati, se izražati - kaj, še govoriti smo pozabili. Kam je izginila retorika iz šol? Kakorkoli, ne pretvarjam se, da sem brez napak, da sem pismena (vem, da nisem ravno funkcionalno pismena - obrazci mi še vedno delajo težave, vse je tako dvoumno :) ), tudi rodilnika ne uporabljam vedno in dosledno (v smislu: "Pa zakaj ti nikoli ne zapreš vrata?"), kaj šele dvojine... Pa vendar, se trudim. Mnogi se ne. In zato mi je posebno pri srcu Hankova (igra ga genialni David Duchovny) izjava:


"People... they don't write anymore - they blog. Instead of talking, they text, no punctuation, no grammar: LOL this and LMFAO that. You know, it just seems to me it's just a bunch of stupid people pseudo-communicating with a bunch of other stupid people in a proto-language that resembles more what cavemen used to speak than the King's English." (Hank Moody)




Moje mnenje? http://www.danecker.com/forum/images/smilies/bowdownbeforeyou.gif In še eno stvar sem odkrila. Ni vse tako bedno, kot sem mislila, da je.

Komentarji(1) | Napiši komentar | Stalna povezava

Velika noč, vstajenska maša ob šestih zjutraj. Po procesiji pridemo v cerkev, ki je polna, kot vedno na veliko noč. Ugotavljam, kje bom sedela, saj me po dvournem stanju začne boleti hrbet in zebsti v podplate. Hodim od klopi do klopi v zadnjem delu, kjer ponavadi sedijo "mamce" - med njimi se vedno najde prostor še za enega in s pomočjo prijaznega pogleda se vedno nekoliko stisnejo skupaj in naredijo prostor še za enega. Najmanj. Danes pa je bilo nekoliko drugače.

Ko sem hodila, tako kot vedno, med klopmi in gledala, kje bi bil še prostor, sem našla eno, kjer bi bilo prostora še za skoraj več kot enega. Pokleknem, prijazno pokimam ženski, ki je stala na koncu, misleč da se bo premaknila za tisti centimeter, ki ga potrebujem, da se usedem. Stopim v klop, ženska me čudno pogleda, se malce prestopi, da sem lahko približno normalno stala, čeprav še vedno bolj ali manj na eni nogi. "Saj bo bolje, ko se bomo usedli..." sem si mislila. Takrat se ponavadi naredi prostor za nekoga. A vendar se ni. Na pol sem sedela, na pol stala. Kolikor moje riti je sedelo, je sedelo na rezbariji na koncu klopi, ki je tiščala. S koleni sem pritiskala naprej v klop pred mano, da so me že močno bolela. Stanje je bila odrešitev. Pogledala sem svojo sosedo, žensko, staro okoli petinšestdeset let in jo prosila, če bi se lahko slučajno premaknila malo proti sredini, da bom lahko sedela. "Ne, tukaj sedim jaz." Ni se premaknila niti za centimeter, čeprav je bila med njo in njeno sosedo "varnostna razdalja" najmanj dvajsetih centimetrov.

Ko sem imela vsega skupaj dovolj, sem vstala in stopila k zidu. Raje sem stala, kot pa sedela v bolečinah. Kmalu mi je bilo žal: začel me je boleti hrbet, zid je bil hladen in mraz je počasi in vztrajno lezel v kosti kljub zimskemu plašču in šalu. Žal mi je bilo, da nisem poslušala matere, ko mi je rekla, naj nikar ne obujem allstark, ker me bo zeblo v noge. Jaz in moja pamet. Po dveh urah stanja sem bila sesuta in sem se oljašano sesedla v avto. Verjamem, da je bilo mnogo drugih, ki so prav tako stali, tudi takšnih.

In sedaj se sprašujem: vem, da je nujno potrebno in zaželeno spoštovanje mladih do starejših, vendar si ne morem pomagati; ali ne gre to v obe smeri? Sama se do starejših nisem nikoli obnašala nespoštljivo, vedno tako, kot so me učili: pozdravljaj, vikaj, na avtobusu odstopi sedež, pomagaj ipd. Kaj pa v drugo smer? In če vprašam na mojem primeru; je prav, da se domneva: "Ah, ta je pa še mlad, ta pa lahko stoji." Vsakomur je težko stati dve uri v mrzli cerkvi. Vsakogar začne boleti hrbet, zebsti v noge. Kaj pa drugi? Lagodno sedijo v svoji klopi, si grejejo okončine in so srečni, da so dobili prostor, kjer lahko sedijo. Vse lepo in prav, samo, če je v klopi še prostor vsaj za enega, ali se ne bi spodobilo, da zmanjšaš tisto varnostno razdaljo s svojim sosedom in še komu drugemu privoščiš en del udobja? Ali pa ta pravila za starejše ne veljajo? Ker so starejši, so dali že veliko skozi (in tega nikakor ne zanikam, da me ne bo kdo narobe razumel) imajo pravico biti nesramni in sebični?

Mogoče je to samo moja slaba izkušnja, upam, da vi take niste imeli. Vendar se to v naši cerkvi prepogosto dogaja. Starejši vedno opozarjajo nas, mlade, da izgubljamo spoštovanje do njih. Mi je zelo žal, ampak kako lahko vi pričakujete spoštovanje, če pa še osnovnega ne izkažete nam? Na primer odzdravite, ko vas pozdravimo? Hvala, prosim, če vam pomagamo? Nemalokrat sem že doživela, da tega sploh ni bilo. In se potem čudite, "kam gre ta svet"? Ja dragi moji, ni vse na nas. In ne jemljite vsega za samoumevno samo zato, ker ste modrejši od nas. Če mene vprašate, si je spoštovanje potrebno zaslužiti, ne glede na starost in družbeni položaj.


Barba non facit philosophum. -- "Brada ne naredi filozofa."

Komentarji(9) | Napiši komentar | Stalna povezava

Te počitnice sem imela dovolj časa, da sem razmišljala o zelo različnih stvareh, predvsem v luči filmov, ki sem jih pogledala. Prisegla sem si namreč, da bom vsak večer pogledala en film (ob 19 nepogledanih, ki so me čakali v mapi na računalniku). Nekaj jih je bilo dobrih, nekaj pod mojimi pričakovanji, eden pa se je povzpel krepko čez moj prvotni vtis ob gledanju trailerja - The Hurt Locker (http://www.imdb.com/title/tt0887912/) oz. s slovenskim prevodom Bombna misija (http://www.kolosej.si/filmi/film/bombna-misija/).



To je bil eden redkih filmov, ki mi je v zadnjem času res dal misliti. Zaradi fiksne ideje enega človeka je od invazije na Iran in Afganistan umrlo preveč nedolžnih fantov, mož. Vsi so bili sinovi, bratje, nekateri že očetje, vsi so imeli bližnje, ki so jih potrebovai ob sebi. Ne rečem, če bi Amerika tvegala le življenja svojih vojakov, tako pa so v tistem peklu še ostali: vojaki ZN, držav NATA, EU. Pol sveta se je zvleklo v godljo, ki jo je skuhala država s kompleksom Boga. Pa ne govorimo samo o življenju vojakov, tudi o neštetih življenjih nedolžnih civilistov, ki so nehote postali žrtve samomorilskih napadalcev, bomb, podlegli strelom. Nihče si ne zasluži tega.
Vojska kot totalna organizacija po določenem času izniči učinke prejšnjih socializacij ( npr. vzgojnih ustanov kot je šola), potrebno je sprejeti nove oblike vedenja, vrednotenja, čustvovanja. Zato je toliko večji problem, ko se vojaki po dolgem služanju v takšnih vojnah, izredno težkem okolju, ki se mu je bilo treba popolnoma prilagoditi, da si lahko preživel, vrnejo nazaj v našo družbo, v naše okolje.
Saj so nekatere vrednote podobne: pomoč kolegu v težavah, predanost delu ... Je pa veliko tudi vrednot, ki so tu pričakovane, tam pa sprejete kot mehkužnost in si zaradi njih lahko kaznovan: nasilje tu ni sprejemljivo, svojci pričakujejo, da boš izražal čustva, povedal, da te je strah, da imaš nekoga rad, da te skrbi. Če boš sredi Iraka pokazal, da te je strah ali se začel jokati, te (lahko) v najboljšem primeru zasmehujejo kolegi (saj vedo, da vojaki, možje vendar ne jokajo, ne kažejo čustev, so močni!), v najslabšem primeru pa lahko zaradi trenutka šibkosti končaš mrtev.

Kar pa še dodatno oteži stvari, pa so posledice, ki jih tako težko okolje pusti na vojaku, ki se vrne nazaj, Vsi smo že slišali za zalivski sindrom (http://sl.wikipedia.org/wiki/Zalivski_sindrom), posttravmatski sindrom (http://en.wikipedia.org/wiki/Ptsd). Predstavljajte si moža, ki se po enem letu v Iraku živ vrne domov k ženi otrokom, vendar ga vojna še vedno preganja. Vsak pok je podoben strelu, boji se preveč odprtih površin, saj takoj pomisli, da ni nikjer kritja, da je lahka tarča ostrostrelcev, da nima več zanimanja za stvari, ki so ga prej veselile, da se počuti čustveno otopel.

Vojna je grozna stvar. Potrebno bo premisliti, ali so življenja tolikih ljudi pomembnejša od sodčkov nafte, ki se jih bomo tako ali tako mogli odpovedati, če bomo hoteli rešiti naš "potapljajoči se" zeleni planet. Zakaj smo se pa potem trudili z iznajdbo hibridnih in električnih avtomobilov?!


In kot je rekel George McGovern: I'm fed up to the ears with old men dreaming up wars for young men to die in.

Komentarji(4) | Napiši komentar | Stalna povezava

Naša gimnazija je na ministrstvu prijavila "projekt", s katerim nas želijo vzgojiti v odgovorne odrasle. Temelji na anketi, ki smo jo dijaki lani opravljali v šoli in ki jo je pripravil naš prof. psihologije (ki je tudi najbolj goreč zagovornik novih »ukrepov«, opisanih v nadaljevanju). Po anketah je nam, dijakom, najpomembnejša lastnost pri profesorju ta, da nas zna umiriti oz. disciplinirati, šele na drugem mestu je profesor, ki zna dobro in zanimivo podajati snov.

Zato so uvedli nov način vzgojnih ukrepov - kljukice! In to ne kakršne koli, temveč kljukice v posebno mapo, na poseben list. Vsak dijak ima svoj list, na katerem je razpredelnica "prekrškov" in ko kakšnega zagrešiš, dobiš kljukico. Ko imaš tri kljukice, dobiš list, na katerega profesor napiše, zakaj si ga dobil, sam dijak pa napiše svojo stran zgodbe. No, ko povem na tak način, se to sploh ne sliši tako slabo, kajne? Tudi "prekrški" so popolnoma normalni: psihično nasilje, fizično nasilje, izsiljevanje, provokativno govorjenje, klepetanje in motenje pouka, neumestna vprašanja, neupoštevanje učiteljevih besed, skakanje v besedo, hranjenje med poukom... Vse lepo in prav. Samo kaj, ko ne ostanejo samo pri tem. Po novem dobiš kljukico tudi za to, če imaš na mizi plastenko vode (in če vsake toliko časa srkneš požirek ali dva - pa naj samo opomnim, da to dovolijo na maturi!), če nameniš profesorju “provokativen pogled”!! Se to še sliši v redu?

Tu so izbili sodu dno. Provokativen pogled? Kako na tem svetu lahko profesor kaznuje, da ga ti provokativno gledaš?! Kako lahko to sploh presodi, kje ima pravico vrednotiti naše poglede?! Oz. naj rečem raje takole: kako lahko tako dejanje discipliniraš? Smo res prišli do stopnje, kjer se jim zdi pravilno kaznovati dijakove poglede? Bodo kaznovali še telesno govorico – »Aha, roke imaš prekrižane na prsih – uporno vedenje!« Hop, kljukica! »Ko si govoril z mano, si pogledal v levo dol – namerno lažeš, manipulacija!« Hop, kljukica! Za kaj gre tukaj – za obupan poskus, da bi nas »disciplinirali«, ker smo mi tako razpuščeni ali ker se pri njih pozna drastično pomanjkanje pedagoških sposobnosti in ljubezni do svojega poklica?

Ne mislim sedaj okriviti vsakega profesorja in učitelja, pri katerem smo učenci nemirni, da nima pedagoških sposobnosti. Seveda je to v neki meri odvisno tudi od same snovi – le kdo pri pričakoval, da se učenci ob jemanju slovničnih sklanjatev ne bodo dolgočasili in si krajšali čas s čim drugim. Ko pa so dijaki pri določenem profesorju prav vsako uro nemirni in ne nehajo klepetati, pa se je po mojem mnenju potrebno malo zamisliti in ugotoviti, da mogoče pa le ni razlog le v učencih… Nekateri profesorji so se zavestno odločili, da pri tem »projektu« ne bodo sodelovali. In glej ga zlomka, to so prav tisti, ki znajo sami od sebe, brez kakršnih koli kljukic, narediti red in imajo mir v razredu ne glede na snov, ki jo trenutno poučujejo. Tisti profesorji, pri katerih je klepetanje kar konstantna zvočna kulisa, so nam že napovedali uporabo mape. Torej, kakšen je razlog za uvedbo tako drastičnih ukrepov? Je to preprosta želja po tem, da bi nas vzgojili v odgovorne odrasle, ali pa je to obupan poskus profesorjev, ki ne znajo oz. ne morejo obvladati razreda?

Priznam, veliko preveč smo osredotočeni na svoje pravice in premalo na dolžnosti. Vemo, da imamo pravico do kvalitetnega pouka, ne vemo pa (oz. nočemo vedeti), da imamo dolžnost obiskovati ga in izpolnjevati učiteljeve zahteve. Toda kaj se zgodi, če nismo deležni kvalitetnega pouka? Imamo pravico do njega, toda kaj storiti, če učitelj ne izpolnjuje njegove strani dogovora – kaj, če je naše klepetanje posledica pomanjkanja kvalitete pouka? In kaj potem to pomeni za nov »ukrep«? V novem pravilniku je zapisano, da (citiram): »se pouk začne z vstopom učitelja v učilnico in z njegovim pozdravom. Brez motenj se lahko začne le pod pogojem, na ni potrebna besedna reakcija učitelja, da bi ustvaril pogoje za začetek dela – dovolj je njegov pogled po razredu.« Vendar je za tako umiritev potrebna učiteljeva avtoriteta, določena prezenca. Kaj pa če je nima? Kaj storiti, če učenci začutimo, da doživlja učitelj pravo muko v tem, da mora biti v razredu in učiti, če nas ne zna motivirati za delo ali sploh kakorkoli pritegniti k poslušanju? Seveda smo pri takem profesorju tudi mi krivi za klepetanje – vedno je del krivde tudi pri nas. Vendar vseeno le en del; drugi je pri profesorju, ki (zavestno ali nehote) izraža sovraštvo do poklica, v katerem se je znašel. (Kaj ni čudno, da mi je profesorica, pri kateri najbolj klepetamo, na vprašanje, če rada poučuje, odgovorila z ne? In mi kasneje svetovala, naj se sama ne odločim za ta poklic? Se še čudite temu, da pri njej klepetamo?)


Sama nisem med temi, ki bi klepetala. Tudi ko mi pouk ni zanimiv, se potrudim, da ga spremljam, v skrajni sili se umaknem v svoje misli, a ostanem tiho. Pa vendar me ta nov ukrep utesnjuje. Počutim se, kot bi nas hoteli vse skupaj spraviti v kalup, narediti pokorne, ubogljive in vodljive. Kot bi nam hoteli vzeti nekaj svobode. Počutim se zvezano in vsakič pri psihologiji (kjer ima profesor mapo zelo rad) nekaj v meni na ves glas kriči. Kriči, ker hoče ven. Kriči, ker telo, ki sedi na stolu, sedi kot pribito in mora gledati le na tablo, ne sme odpreti ust brez dvignjene roke. kriči, ker nam profesor vsiljuje svoje mnenje o psihopatih in »satanistični« glasbi. In to kričanje se vidi na telesni govorici; naslonjena nazaj, z rokami prekrižanimi na prsih in s trmastim pogledom. Upam, da ne bo prišlo do tega, da bi za tako neverbalno izražanje dobila kljukico.

Komentarji(5) | Napiši komentar | Stalna povezava

Stran 1 od 21

Prejšnja stran | Naslednja stran