Danes sem se med vožnjo domov kot že neštetokrat ozrla navzdol po avtobusu. Vendar sem prvič opazila eno stvar: pri vsakem pospeševanju, ustavljanju, na vsakem ovinku so naše glave zanihale na popolnoma enak način, z istimi gibi; na isti monoton, utrujen, "marioneten" način.

Naenkrat mi je padlo na pamet, da smo delovali kot hipnotizirani.
V trenutku sem dobila asociacijo na Matrico (http://www.imdb.com/title/tt0133093/). Zadnje čase me nekam pogosto spremlja v mojih mislih...

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

Te počitnice sem imela dovolj časa, da sem razmišljala o zelo različnih stvareh, predvsem v luči filmov, ki sem jih pogledala. Prisegla sem si namreč, da bom vsak večer pogledala en film (ob 19 nepogledanih, ki so me čakali v mapi na računalniku). Nekaj jih je bilo dobrih, nekaj pod mojimi pričakovanji, eden pa se je povzpel krepko čez moj prvotni vtis ob gledanju trailerja - The Hurt Locker (http://www.imdb.com/title/tt0887912/) oz. s slovenskim prevodom Bombna misija (http://www.kolosej.si/filmi/film/bombna-misija/).



To je bil eden redkih filmov, ki mi je v zadnjem času res dal misliti. Zaradi fiksne ideje enega človeka je od invazije na Iran in Afganistan umrlo preveč nedolžnih fantov, mož. Vsi so bili sinovi, bratje, nekateri že očetje, vsi so imeli bližnje, ki so jih potrebovai ob sebi. Ne rečem, če bi Amerika tvegala le življenja svojih vojakov, tako pa so v tistem peklu še ostali: vojaki ZN, držav NATA, EU. Pol sveta se je zvleklo v godljo, ki jo je skuhala država s kompleksom Boga. Pa ne govorimo samo o življenju vojakov, tudi o neštetih življenjih nedolžnih civilistov, ki so nehote postali žrtve samomorilskih napadalcev, bomb, podlegli strelom. Nihče si ne zasluži tega.
Vojska kot totalna organizacija po določenem času izniči učinke prejšnjih socializacij ( npr. vzgojnih ustanov kot je šola), potrebno je sprejeti nove oblike vedenja, vrednotenja, čustvovanja. Zato je toliko večji problem, ko se vojaki po dolgem služanju v takšnih vojnah, izredno težkem okolju, ki se mu je bilo treba popolnoma prilagoditi, da si lahko preživel, vrnejo nazaj v našo družbo, v naše okolje.
Saj so nekatere vrednote podobne: pomoč kolegu v težavah, predanost delu ... Je pa veliko tudi vrednot, ki so tu pričakovane, tam pa sprejete kot mehkužnost in si zaradi njih lahko kaznovan: nasilje tu ni sprejemljivo, svojci pričakujejo, da boš izražal čustva, povedal, da te je strah, da imaš nekoga rad, da te skrbi. Če boš sredi Iraka pokazal, da te je strah ali se začel jokati, te (lahko) v najboljšem primeru zasmehujejo kolegi (saj vedo, da vojaki, možje vendar ne jokajo, ne kažejo čustev, so močni!), v najslabšem primeru pa lahko zaradi trenutka šibkosti končaš mrtev.

Kar pa še dodatno oteži stvari, pa so posledice, ki jih tako težko okolje pusti na vojaku, ki se vrne nazaj, Vsi smo že slišali za zalivski sindrom (http://sl.wikipedia.org/wiki/Zalivski_sindrom), posttravmatski sindrom (http://en.wikipedia.org/wiki/Ptsd). Predstavljajte si moža, ki se po enem letu v Iraku živ vrne domov k ženi otrokom, vendar ga vojna še vedno preganja. Vsak pok je podoben strelu, boji se preveč odprtih površin, saj takoj pomisli, da ni nikjer kritja, da je lahka tarča ostrostrelcev, da nima več zanimanja za stvari, ki so ga prej veselile, da se počuti čustveno otopel.

Vojna je grozna stvar. Potrebno bo premisliti, ali so življenja tolikih ljudi pomembnejša od sodčkov nafte, ki se jih bomo tako ali tako mogli odpovedati, če bomo hoteli rešiti naš "potapljajoči se" zeleni planet. Zakaj smo se pa potem trudili z iznajdbo hibridnih in električnih avtomobilov?!


In kot je rekel George McGovern: I'm fed up to the ears with old men dreaming up wars for young men to die in.

Komentarji(2) | Napiši komentar | Stalna povezava

Naša gimnazija je na ministrstvu prijavila "projekt", s katerim nas želijo vzgojiti v odgovorne odrasle. Temelji na anketi, ki smo jo dijaki lani opravljali v šoli in ki jo je pripravil naš prof. psihologije (ki je tudi najbolj goreč zagovornik novih »ukrepov«, opisanih v nadaljevanju). Po anketah je nam, dijakom, najpomembnejša lastnost pri profesorju ta, da nas zna umiriti oz. disciplinirati, šele na drugem mestu je profesor, ki zna dobro in zanimivo podajati snov.

Zato so uvedli nov način vzgojnih ukrepov - kljukice! In to ne kakršne koli, temveč kljukice v posebno mapo, na poseben list. Vsak dijak ima svoj list, na katerem je razpredelnica "prekrškov" in ko kakšnega zagrešiš, dobiš kljukico. Ko imaš tri kljukice, dobiš list, na katerega profesor napiše, zakaj si ga dobil, sam dijak pa napiše svojo stran zgodbe. No, ko povem na tak način, se to sploh ne sliši tako slabo, kajne? Tudi "prekrški" so popolnoma normalni: psihično nasilje, fizično nasilje, izsiljevanje, provokativno govorjenje, klepetanje in motenje pouka, neumestna vprašanja, neupoštevanje učiteljevih besed, skakanje v besedo, hranjenje med poukom... Vse lepo in prav. Samo kaj, ko ne ostanejo samo pri tem. Po novem dobiš kljukico tudi za to, če imaš na mizi plastenko vode (in če vsake toliko časa srkneš požirek ali dva - pa naj samo opomnim, da to dovolijo na maturi!), če nameniš profesorju “provokativen pogled”!! Se to še sliši v redu?

Tu so izbili sodu dno. Provokativen pogled? Kako na tem svetu lahko profesor kaznuje, da ga ti provokativno gledaš?! Kako lahko to sploh presodi, kje ima pravico vrednotiti naše poglede?! Oz. naj rečem raje takole: kako lahko tako dejanje discipliniraš? Smo res prišli do stopnje, kjer se jim zdi pravilno kaznovati dijakove poglede? Bodo kaznovali še telesno govorico – »Aha, roke imaš prekrižane na prsih – uporno vedenje!« Hop, kljukica! »Ko si govoril z mano, si pogledal v levo dol – namerno lažeš, manipulacija!« Hop, kljukica! Za kaj gre tukaj – za obupan poskus, da bi nas »disciplinirali«, ker smo mi tako razpuščeni ali ker se pri njih pozna drastično pomanjkanje pedagoških sposobnosti in ljubezni do svojega poklica?

Ne mislim sedaj okriviti vsakega profesorja in učitelja, pri katerem smo učenci nemirni, da nima pedagoških sposobnosti. Seveda je to v neki meri odvisno tudi od same snovi – le kdo pri pričakoval, da se učenci ob jemanju slovničnih sklanjatev ne bodo dolgočasili in si krajšali čas s čim drugim. Ko pa so dijaki pri določenem profesorju prav vsako uro nemirni in ne nehajo klepetati, pa se je po mojem mnenju potrebno malo zamisliti in ugotoviti, da mogoče pa le ni razlog le v učencih… Nekateri profesorji so se zavestno odločili, da pri tem »projektu« ne bodo sodelovali. In glej ga zlomka, to so prav tisti, ki znajo sami od sebe, brez kakršnih koli kljukic, narediti red in imajo mir v razredu ne glede na snov, ki jo trenutno poučujejo. Tisti profesorji, pri katerih je klepetanje kar konstantna zvočna kulisa, so nam že napovedali uporabo mape. Torej, kakšen je razlog za uvedbo tako drastičnih ukrepov? Je to preprosta želja po tem, da bi nas vzgojili v odgovorne odrasle, ali pa je to obupan poskus profesorjev, ki ne znajo oz. ne morejo obvladati razreda?

Priznam, veliko preveč smo osredotočeni na svoje pravice in premalo na dolžnosti. Vemo, da imamo pravico do kvalitetnega pouka, ne vemo pa (oz. nočemo vedeti), da imamo dolžnost obiskovati ga in izpolnjevati učiteljeve zahteve. Toda kaj se zgodi, če nismo deležni kvalitetnega pouka? Imamo pravico do njega, toda kaj storiti, če učitelj ne izpolnjuje njegove strani dogovora – kaj, če je naše klepetanje posledica pomanjkanja kvalitete pouka? In kaj potem to pomeni za nov »ukrep«? V novem pravilniku je zapisano, da (citiram): »se pouk začne z vstopom učitelja v učilnico in z njegovim pozdravom. Brez motenj se lahko začne le pod pogojem, na ni potrebna besedna reakcija učitelja, da bi ustvaril pogoje za začetek dela – dovolj je njegov pogled po razredu.« Vendar je za tako umiritev potrebna učiteljeva avtoriteta, določena prezenca. Kaj pa če je nima? Kaj storiti, če učenci začutimo, da doživlja učitelj pravo muko v tem, da mora biti v razredu in učiti, če nas ne zna motivirati za delo ali sploh kakorkoli pritegniti k poslušanju? Seveda smo pri takem profesorju tudi mi krivi za klepetanje – vedno je del krivde tudi pri nas. Vendar vseeno le en del; drugi je pri profesorju, ki (zavestno ali nehote) izraža sovraštvo do poklica, v katerem se je znašel. (Kaj ni čudno, da mi je profesorica, pri kateri najbolj klepetamo, na vprašanje, če rada poučuje, odgovorila z ne? In mi kasneje svetovala, naj se sama ne odločim za ta poklic? Se še čudite temu, da pri njej klepetamo?)


Sama nisem med temi, ki bi klepetala. Tudi ko mi pouk ni zanimiv, se potrudim, da ga spremljam, v skrajni sili se umaknem v svoje misli, a ostanem tiho. Pa vendar me ta nov ukrep utesnjuje. Počutim se, kot bi nas hoteli vse skupaj spraviti v kalup, narediti pokorne, ubogljive in vodljive. Kot bi nam hoteli vzeti nekaj svobode. Počutim se zvezano in vsakič pri psihologiji (kjer ima profesor mapo zelo rad) nekaj v meni na ves glas kriči. Kriči, ker hoče ven. Kriči, ker telo, ki sedi na stolu, sedi kot pribito in mora gledati le na tablo, ne sme odpreti ust brez dvignjene roke. kriči, ker nam profesor vsiljuje svoje mnenje o psihopatih in »satanistični« glasbi. In to kričanje se vidi na telesni govorici; naslonjena nazaj, z rokami prekrižanimi na prsih in s trmastim pogledom. Upam, da ne bo prišlo do tega, da bi za tako neverbalno izražanje dobila kljukico.

Komentarji(5) | Napiši komentar | Stalna povezava

Danes sem se pri sociologiji zamislila - baje je naš šolski sistem narejen tako, da nas spremeni v pridne, kontrolirane in ubogljive, pokorne ovčice, ki bodo postale učinkovita delovna sila.
Da na fakulteti profesor nikoli ne bo dovolil študentu, da ga preseže v znanju, ker bo s tem kmalu on sam "odžagan".
Zasledila sem tudi podatek, da se bodo otroci, ki se letos vpisujejo v šolo, upokojevali okoli leta 2065...

Vse to me je pripreljalo do spominjanja odlomka v animiranem filmu The Bee Movie. Odlomek je pri 0:22...



Kakšna obetavna prihodnost! :)

Komentarji(2) | Napiši komentar | Stalna povezava

Zadnje čase se pogosto sprašujem, kam je šla tista otroška radovednost, ki smo jo včasih imeli. Mogoče sem bila jaz kot otrok izjema v tem, kaj dejansko me je zanimalo, vendar je dejstvo, da sem bila radovedna. Ko me je teta dopoldne zbujala, je ponavadi najprej segla z roko pod moj hrbet, me »premikastila«, kot ona temu reče (torej me je nežno popraskala po hrbtu, da sem se počasi zbudila), jaz pa sem jo začela spraševati vprašanja.

Kot prvo morate vedeti, da sem kot majhna punčka zelo rada in redno gledala poročila. Če jih je kdo zamudil, sem mu sporočila, kaj so povedali. In tako sem prišla v stik s podatki, ki jih takrat, pri kakšnih petih, šestih letih še nisem razumela, ampak sem se jih vseeno zapomnila. In ko me je tako teta zbujala, so bila takrat najbolj udarna vprašanja: »Kaj sta delala Clinton in Monica Levinsky?«, »Kaj je črna luknja?«, »Kdo je bil Albert Einstein?« Zanimale so me vse stvari, ki jih nisem razumela, ali pa so bile nove zame.

Sedaj pa se sprašujem – kam je šla ta radovednost? Res je, da imam na mnogo vprašanj sama že odgovore oz. da jih lahko poiščem, vendar sem se nehala tako spraševati, kot sem se včasih. Zakaj? Je to mogoče zato, ker me zanima vedno manj stvari, je to zato, ker sem se začela usmerjati bolj v ene teme in v te bolj podrobno, raje kot vsepovprek brez konca in kraja… Ali pa je to pač zato, ker nas je »sistem«, karkoli je že to, preprosto usmerjati v to smer; v smer lažje obvladljivosti, kjer pomeni manj vprašanj »Zakaj?« lažjo obvladljivost in manjšo problematičnost. In kako sploh lahko uidemo iz tega kalupa?


Letos pri matematiki je me sošolka med uro vprašala: »Kaj sploh je število?« Nisem ji znala odgovoriti – nič čudnega, saj nisem niti študiran matematik, niti filozof. Toda sama pri sebi sem začela ugotavljati: je to stvar, ki so se jo izmislili ljudje za lažje štetje ali računanje, ali pa je to stvar, ki je pač obstajala. Je to za lase privlečena stvar ali nekaj, kar dejansko je. Kako vemo, da sta dve pomaranči dejansko »dve«, zakaj ne označuje npr. beseda »tri« dve stvari?

To vprašanje smo postavili še prof. za matematiko. Moram reči, kapo dol, da tega ni vzela za potegavščino (čeprav tako ni bilo mišljeno). Začela je razlagati nekaj o abstraktnem pojmu, vendar so moje misli že ušle drugam. Matematika je zame včasih sama abstraktnost in sem se pri nekaterih snoveh preprosto nehala truditi, da bi razumela. Ne sprašujem se več, zakaj je tako, ampak si rečem: »Če se hočeš to naučiti, ne bo šlo več s spraševanjem zakaj je tako, ampak si boš morala reči – tako pač je in tako se to nauči.«


In ravno v tem vidim problem. Nehala sem se truditi razumeti stvari. Nehala sem se spraševati »zakaj« in nehala sem dvomiti v stvari, ki nam jih »sistem« podaja kot resnične. Kaj pa če vse v resnici ni tako, kaj če nas poskušajo s podajanjem zmotnih prepričanj obvladovati?

In ta zapis ni zarota proti sistemu, je samo dvom v »splošno resnico«, v samoumevno. In zadnje čase sem začela verjeti v Matrico – živimo v njej?

Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava

http://lh4.ggpht.com/_NC8DXWEUQUI/SgCqjDeTwZI/AAAAAAAAAR0/83HXoPfCmgw/s912/DSCN0312.jpg

En teden nazaj sem se vrnila iz šolske ekskurzije v London.

Anglijo sem že od vedno oboževala, pa čeprav le preko slik - in ravno zaradi tega sem se toliko bolj bala, da se mi bo moja idealizirana podoba Anglije razblinila ob prihodu v njeno prestolnico - to se mi je zgodilo z Benetkami, z Rimom (in deloma tudi Pompeji, čeprav so ti nekako upravičili svoj sloves). Ampak sem se močno oddahnila - London je na vsak način presegel moja pričakovanja v vseh pogledih. Vedno se reče: "Kako je svet majhen." Do Londona se mi je to zdela le fraza; ko pa sem na Leichester sq. srečala slovenko (slovencev je, mimogrede, več kot bi pričakovali) iz sosednje doline, sem popolnoma onemela.

Na kar nas je opozorila naša profesorica za angleščino pred prihodom v London je bilo to, da naj ne strmimo. Ne strmimo v drugačne ljudi; drugače oblečene, druge spolne usmerjenosti, mogoče transvestite, odprte geje itd. Šele ko prideš v tako metropolo se zaveš, kako smo slovenci nestrpni, kako ne sprejemamo drugačnih, kako si redkokdo upa biti drugačen zaradi vsestranskega obsojanja in pogledov na ulicah.

Če predelam srednjeveški izrek - Londonski zrak osvobaja. To je dejstvo - lažje zadihaš (kjub bolj onesnaženemu zraku), lažje se gibaš (kljub stalni gneči na ulica), vse je lažje. Nihče te ne obsoja, ker ti gleda majhen kupček sala čez rob kavbojk, nihče te ne obsoja, ker namesto modnih "korenčkastih" hlač nosiš hlače z malo širšim krojem, nihče te ne bo obsojal zaradi novonastalega mozolja sredi čela. Vse je bolj sproščeno, čeprav bi človek mislil, da (glede na to, da je to ena izmed svetovnih modnih prestolnic) ti bodo v obraz metali vsako napakico - NE! Ljudje dejansko odgovorijo, če jih vprašaš za napotke, ko si izgubljen, trgovke pozdravijo in odzdravijo, ko vstopiš v trgovino in ko odhajaš; če rečeš "thankyou", to ni spregledano.

In ja, trgovke te gledajo v oči, ko se s tabo pogovarjajo in dejanjsko dajejo koristne nasvete, ko kupuješ oblačila in ne samo "Ja, vam zelo paše." le zato, da bi povečale prodajo.

Če se gleda s tega stališča, ima Naša uboga Slovenija še veliko za popravit. In še ena stvar - slovenci smo svinje. Nisem še videla tako čistega mesta, kot je London. Opa, velemesta, mesta z dobrimi sedmimi milijoni prebivalcev. Še ne polmilijonska Ljubljana je v primerjavi z njim pravi svinjak, štala, odlagališče odpadkov, Neapelj. In mi mislimo, da smo nekaj posebnega, ekološko osveščeni?! Koliko % slovencev reciklira oz. ločuje odpadke? Če mene vprašate, prbl. 10% (in mislim, da sem optimistična...). London - 80%.

Nismo boljši, poglejmo resnici v oči; mi smo še vedno Balkanci, pa naj se še tako trudimo, da ne bi bili - iz svoje kože ne moremo.



p.s.: razen če se potrudimo... Aja, opsa, sem pozabila, da s(m)o za to preleni... :@




post scriptum ali po domače (pripisano 7.5.) p.s.: Hja, še nekaj o čistoči. Kaj sem mislila s tem, da je London čist - da po ulici ne vidiš smeti (papirčkov, hrane in ostale svinjarije). Kar pa vidiš, je pa ogromno žvečilnih gumijev, prilepljenih na tla (saj veste, tiste bele lise na asfaltu in tlakovcih...).

Komentarji(19) | Napiši komentar | Stalna povezava

Stran 1 od 21

Prejšnja stran | Naslednja stran