SIME IN MATHEA, TUDI VAMA ZA LAŽJE ZAVESLJAJE OB VAJINIH DOGODKIH

Iz srca vama želim vse dobro!

ODET V LJUBEZEN

Poln vina sem,

ki opija...

Pisati bom začel, ko bo vino dozorelo v cvet besed

In pisal bom, pisal tako dolgo,

Da se bom razdrobil v besede

In v njih

Izginil ...

Poln vina sem,

Ki opija...

Plesati bom začel, ko bo vino dozorelo v venček gibov

In plesal bom, plesal tako dolgo,

Da se bom razmehčal v gibe

In v njih

Izginil ...

Poln vina sem,

Ki opija...

Peti bom začel, ko bo vino dozorelo v glasnika molka

In pel bom, tulil, tulil tako dolgo

Da se bom razgradil v glasove

In z njimi odpotoval

K luni...

Poln vina sem,

Ki opija...

Vzljubil bom, ko bo vino dozorelo

In ljubil bom, ljubil tako dolgo..,

Dolgo, da bom pozabil

Sebe.

Odet v Ljubezen

Bom odšel po njeni poti...

sONCA

jURE

12:48 - 16. 03. 2010 - Komentarji {9} - Napiši komentar

ZA MALAYKO, TURDUSA IN ANO DRUGAČNO VESLANJE :-)

Ja, Malayka, po Dravi in Muri še nisem veslal zato ti tamkajšnjih opisov ne morem posredovati, menim pa, da vva sposobna zaveslati po besedah in k njim vabim seveda tudi našega najglobjega prebivalca bloga Turdusa in njegovo/našo Ano...

REFRAIN ZUM PANFLÖTENGESANG

O du, panflöte,

deine Melodien, sie rufen Lächeln an meine Lippen,

dein Spiel der Wundertöne, es zwingt zum Tanzen mich nicht mehr,

ich tanze von mir selbst, wenn ich es will, und singe meine Lieder,

du bist mir dennoch lieb, du Possenreißer, du, unglaublicher,

also will ich ein Kehrreim nun einstimmen zu deinem Lied,

so wie ein Licht zum Dunkel, wie Finsternis zur Helle.

Für dich, o Mensch!

Was bleibt in deinen Händen,

indem du watest in dem Fluß des Lebens?

Ja, Blüten hast du dir vom Ufer vollgepflückt,

schöne, unschuldige ...

doch kurz hernach hast du die Arme gegen Himmel ausgestrekt –

verwelkte Blumen in der Hand.., im mund die Klage!

Selten geschieht es, daß ein Stein mit Tränen den Trauer äußert,

genauso selten übersteigt ein Mensch sich selbst.

Nur selten lächeit einer ins Gesicht dem Schmerzen

oder in Freude weint und klagt gesinkten Hauptes ...

Noch seltener begreift er daß der Freude –

des Schmerzens Ursprung ist nur der ewige Spiel!

Nur selten gibt es Menschen, der den Ruf des Herzens nach sich Selbst erkennt

und der den Vorhang des erlernten Wissens

unschuldig dann hinweg von seinem Herzen nimmt.

Erkenntnis, die so schwer dem Menschen fällt!

Wozu all die Geschichten, was nutzt dies alles?

Doch nur vorwärts.

Für dich – o Mensch!

Was bleibt in deinnen Händen,

indem du watest und watest und watest ...

Laß doch die Blüten, nimm in die Hand dein Herz –

den Tod nimm in die andere ...

das führt dich weiter.

Jure Čeh

12:14 - 16. 03. 2010 - Komentarji {19} - Napiši komentar

ZA PRVO ORHIDEJO :-) KOLPA

C O L A P I S     F L U M E N

            Neke poletne noči, leta 1408. Slišal se je pridušen topot v krpe ovitih kopit na drugi strani reke. Nato so se iz teme izluščile sence jezdecev. Kakšnih jezdecev, jezdecev apokalipse, ki so, čeprav maloštevilni, naznanjali trpljenje, posilstva, selitve obubožanih, požgana posestva. Daru'l harb.., razbojniška tolpa akindžij je preko reke prišla v ozemlje brezvernikov, tistih, ki ne verujejo k Alahu. Metlika je prva zaječala. Poleg plena je izginilo še nekaj zalih deklet ter nekaj mladih dečkov. Le ti so se kasneje vračali v deželo kot janičarji, elitni oddelek sultanove vojske. S prvimi akindžijami se je začela Gaza, sveta vojna proti nevernikom.

            Leto 1536. Dežela trepeta. Dežela ječi in se prazni. Ljudje bežijo na Kranjsko in v Furlanijo. Veliko jih je umrlo pod mečem, veliko, desettisoče, jih je bilo preseljeno in prekrščeno v martoloze. Ivan Kacijanar se trudi zbrati vojsko in prekiniti grozeče, stoletne vpade turških akindžij, janičarjev in spahij. Kolpa je bila nema priča. Tudi tega leta je bila priča vpadu vojske, ki je zavzela Kostel in ropala po kočevskem ter na krasu. Potem je bila priča razcapanim revežem, ki so peš ali na vozovih, z bornim imetjem ali brez njega, le z golim življenjem, prihajali preko vode ter se naseljevali po požganih domačijah. Trume uskokov, ki so iskale le miru, so se naselile ob bregovih Kolpe… Tri leta kasneje je v bitki padel Kacijanar. Le kdo, le kdo bo ubranil deželo.

            Leta 1592 je Hasan paša Predojevič osvojil trdnjavo Bihač. Avstroogrska obrambna linija je bila predrta. Še leto kasneje, leta 1593, pa je Kolpa, ki je že skoraj dve stoletji gledala trpljenje in poslušala jok, prekinila morijo Turka. Dovolj ji je bilo. Srdita bitka pri Sisku, se ni več iztekla Hasan paši v prid. Okrašena in bogato izvezena obleka se je napila vode in ga vlekla k dnu. Nazadnje je njegov pogled zagrnila zelena Kolpa, ki je simbolično oznanjala, da se bo imperij manjšal po toku navzdol… Ja, zgodba bi lahko bila drugačna, če bi turška vojska posedovala kajake ali kanuje. Rešila bi se in znova udarila. Habsburžani in Celjski bi bili brezpredmetni. Ljubljana bi imela čudovito mošejo ter čudovite bazene in savne. Govorili bi turško. JanJan (glej Mladino) s turbanom na glavi, bi bil glavni izvrševalec šeriatskega prava, njegov prijatelj na R. pa bi se drl z minareta. Namesto Baroka, Rokokoja in podobnih umetniških slogov, bi imeli umetnost ornamenta, mozaikov… Mozarta, Belo in simfonike bi nadomestili arabska lutnja, tolkala ter trebušni plesi. Namesto v Rim bi vse poti vodile v Meko. Uf, vsi drugače misleči bi bili Salmani.., bilo pa bi lepo imeti mnogoženstvo in vodne pipe! Žene i opij i narodnozabavna, eh ljudi, bio bi to život!

            Kolpa v maju, juniju in juliju. V tem času me je zgornjekolpska dolina očarala z bogastvom zelenja kakor tudi presenetila z dramatičnostjo soteske. Čeprav vem, da se bo prej kot slej tudi tu razvijal turizem in njemu namenjena infrastruktura, si potiho želim, da bi se predvsem obkolpski prebivalci zavedali svojega "smaragda" in našli primerno, ekološko ter naravovarstveno ozaveščeno srednjo pot. Prepričan sem, namreč, da nas je vedno več takšnih, ki cenimo oddih v čim bolj ohranjeni in neokrnjeni naravi.

            Statistično je Kolpa za Savo, Dravo in pred Savinjo, s svojimi 118 kilometri po slovenskem ozemlju naša tretja najdaljša reka. Bolj kot dolžina je za vsakogar, ki se s plovilom, bodisi kanujem, kajakom ali raftom, odpravlja na reko, pomemben podatek rečni vodostaj ali pretok vode. Ta nam pove, v kaj se podajamo oz. s kakšno hitrostjo vodnega toka se bomo srečali. Kolpa je nezahtevna reka, vendar ne takrat, kadar poplavlja. Za začetnika ali za rekreativca najprimernejša v času nizkega vodostaja. Sicer bo mestoma preplitva, predvsem v zgornjem toku. Tam bomo izstopili iz kanuja ter ga vlekli do globje struge. Najnižji vodostaj ima Kolpa v Juliju in Avgustu, takrat pa je tudi temperaturno najugodnejša za vodno rekreacijo. V okolici Dola ima Kolpa okoli 34 dni v letu temperaturo vode 18°C in več. Po vodostaju je primerna še v mesecih Juniju, Septembru in Januarju, najvišje vodostaje pa dosega, v odvisnosti od deževnih obdobij, v Aprilu in Novembru. Samo za primer naj navedem hitrost vodnega toka reke Kolpe pri nizkem vodostaju 0'9 km/h za razliko od hitrosti pri visokem vodostaju, ko dosega 9'4 km/h.      

            Kolpa "se rodi" na hrvaškem ozemlju, blizu vasice Razloge kot reka Kupa. Po 4,8 kilometrih, ko premaga največjo višinsko razliko od nadmorske višine 313 m do 287 m, se ob sotočju s Čabranko pojavi na slovenski strani, kjer nato teče 118 kilometrov  kot mejna reka, dokler zopet ne preide na hrvaško stran pri železniški postaji Kamanje.

            Najživahnejša je na 7'5 km dolgem odseku od Osilnice do Bosljive Loke. Na tej razdalji se spusti za 33 metrov, iz nadmorske višine 287 m do 254 m. To pomeni 4'40 promilni strmec. Ocenjena je z DV II, te ocene pa ne veljajo za jezove - jezovi se v nobenem primeru ne ocenjujejo.  Do zaselka Ložec nas na levi strani reke spremljajo pečine, ki se dvigujejo do 1125 m visoko se pravi, do 900 m nad gladino reke. Nato odveslamo mimo Grintovca pri Osilnici proti Bosljivi Loki, kjer nas pozdravi cerkvica sv. Vida.  Kolpa je plovna od vsega začetka, vendar plovbo do Bosljive Loke začetnikom odsvetujem.  

            Od Bosljive Loke do Broda na Kolpi se strmec zmanjša. Na dolžini 13,6 kilometrov se Kolpa spusti iz 254 m  na 217 m nadmorske višine. Strmec je 2'72 promila. Od Bosljive Loke dela Kolpa prvo desni nato levi ovinek, nakar pridemo do mostu pri Mirtovičih. Od tam bomo v smeri toka reke zagledali markantno cerkvico sv. Ane. Vznožje griča, na katerem stoji cerkvica, Kolpa v širokem ovinku obide in ko jo pustimo za hrbtom, smo pri vasi Srobotnik ob Kolpi. Od te vasi pa do Kužlja na slovenski strani ni naselij, na hrvaški strani pa nas bosta prav nasproti Špičastega hriba pozdravili dve cerkvici pri zaselku Kočičin. Kuželj nas znova pozdravi z mostom. Pri Kužlju se dolina Kolpe razširi vse do 332 m visokega Lokarskega vrha, ki se zarine proti Kolpi in povzroči oster rečni ovinek. Po Gustem Lazu na hrvaški strani pridemo do Broda na Kolpi oz. Petrinj na naši strani.        

            Pod mostom smo izvedli nenačrtovani manever, ki je bil zabaven predvsem opazovalcem, hrvaškim carinikom. Pri nerodnemu izstopu se je kanu nagnil in zajel vodo, ki ga je potisnila, prevrnila na bok in vkleščila med dve skali. Kljub nizki vodi je bil kanu, ki ga je zalivala voda, praktično nepremičen. Trije odrasli smo se krepko "namatrali", da smo ga brez vrvne tehnike spravili v preliv med skalama. Material rojalex pa je obremenitve vzdržal z odliko. Potrebno je bilo le še poloviti jabolka in paštete, ki so uhajale s tokom naprej. Cariniki so ploskali.

JEZOVI NA KOLPI - KAKO ČEZ?

            Od Broda na Kolpi do Dola pri Starem trgu nas je čakala druga četrtina poti.  Na 23 kilometrov dolgi plovbi se reka spusti iz nadmorske višine 217 m na 179 m. Strmec je  manjši, le še 1'65 promila. Reka postaja vse lenobnejša, je pa zato gosteje kakor do sedaj posejana z jezovi. Jezovi nas bodo čakali pr Slavskem lazu, Brsniku, Grglju, pri Goršetih ter dva pri zaselku Kavrani. Če se boste, kakor mi, odločili za šotorjenje v šotorišču v Dolu, potem zadni jez na tej poti ne prestopite, temveč se zapeljete ob njem do brega na levi strani ( v smeri plovbe ), kjer je tik ob vodi naše šotorišče. Orientacijsko izstop ni zahteven, pod tem jezom je manjši otoček, ob nizkem vodostaju še dve sipini, na levem bregu reke pa je pod jezom prvi, podrti mlin na naši poti.

            Jezove na Kolpi se da premagovati na dva načina; lahko jih prevozimo, pri čemer se kajak bolje obnese. V kajaku enojcu je kajakaš na sredini čolna v nizkem sedečem položaju, zato je težišče v vsakem primeru nižje kakor pri kanuju. Pri kanuju dvojcu sta veslača na konceh kanuja, sedežna klop je odvisno od modela zdaj više zdaj niže, vedno pa je najmanj toliko visoka, da lahko podnjo potisnemo stopala, kadar preidemo iz sedečega v stabilnejši, klečeči položaj za veslanje. Klečeči položaj je za divjo vodo primernejši, ker nam delno zniža težišče ter omogoča boljši stik s kanujem. Dodatno znižamo težišče s tem, da se izdatneje nagnemo nazaj, vendar le toliko, da je manevriranje z veslom še mogoče.

            Drugi način, pri katerem potrebujemo do deset metrov vrvi, je spuščanje praznega kanuja z vrvjo, ki nas odreši prenašanja kanuja ob bregu. Ko pridemo do jezu preprosto izstopimo, poiščemo primeren jezik vode ter kanu počasi spustimo preko. Spodaj ponovno vstopimo ter nadaljujemo s potjo. Kadar kanu spuščamo brez vrvi, se pravi, da ga držimo za roč, ga vedno primemo iz zadnje strani ter spuščamo pred nami. V nasprotnem primeru, ko hodimo pred njim, ga voda nujno zasuka, če pa ga pri tem še preobrne, nas lahko naš lastni kanu stisne ob kamenje, kar ni prijetno! Ne pozabimo, da je poln kanu precej težak. Ni odveč tudi pozornost pri hoji čez zglajene kamne. Ob tem informacija, da od Osilnice pa vse do Dola ni nobenega pravega jezu, gre se za stare, podrte jezove, ki ne premorejo več skoka. Voda se le skotali in zapeni preko strmejšega odseka. Prvi pravi jez bomo srečali na Kolpi pri Štefancih.

SKOZI ZELENO KRALJESTVO

            Kolpa na 63 km dolgem toku od Dola proti Metliki nikjer več ne preseže 1‰ strmca. Od Dola do Vinice je njen strmec 0’69‰, od Vinice do Gribelj se poveča na 0’95‰, od Gribelj dalje pa vztrajno pada. Reka postaja ravninska, lena, vijugasta in toplejša. Edini merilci stopnje onesnaženosti reke so bili naši nosovi. Moj nos je ugotovil, da je reka do Vinice neoporečna, od Vinice dalje pa je zaznal - milo rečeno - civilizacijske kanalizacijske vonjave. Pozneje, doma me je zanimalo, kako je z onesnaženostjo Kolpe. Po podatkih iz knjige - Belokranjske vode ( Dušan Plut ), sodi Kolpa od Starega trga do Vinice v 1 - 2 kakovostni razred, po Vinici pa pade v 2 kakovostni razred. Podatki so izpred leta 1988. Kakšna je situacija danes?

            Od Dola do Vinice se bregovi Kolpe najbolj zožijo od Radencev dalje v istoimenskem kanjonu, kanjonu Radenci. Nad nami se bodo na slovenski strani zvrstile Mala stena, Velika stena ter Kavernova stena s svojimi ostenji. Pri Bregu se teren malo razširi - možen je tudi dostop z avtom ( cesta od naselja Špeharji ), od tam dalje pa se zopet zoži. Malo naprej od jezu pri Lescih je na naši strani jama Kobiljača. Do nje vodi pešpot iz Radencev mimo Brega. Cela pot je dolga okoli 8 - 9 km.       

            Zeleno, ki te ljubim, zeleno. Zeleni gozdovi, zelena reka... bi pisal Garcia Lorca. Do dvora Zrinjskih na hrvaški strani, pa tudi naprej nas spremljajo nepregledni zeleni gozdovi. Kolpa je žametno zelena. Zelenilo vsenaokrog. Pogosto boste imeli priložnost opazovati  prelet sive čaplje. One to opravijo brez čakanja na mejah ter brez dokumentov.

            Od Damlja bomo vesla močili še do Učakovcev,  kjer poropotamo preko Papovega jezu nato pa kar nadaljujemo za Vinico. Od tu pa do Žuničev so nekoč očitno tekmovali v postavljanju jezov, saj jih na kratki razdalji naštejemo kar 11. Tu smo se mi, po dobrih sedmih urah namakanja vesel le odločili potolažiti naše želodčke. Ustavili smo se pred mostom, ki povezuje Žuniče na naši z Donjim Priliščem na hrvaški strani. Od tu dalje je slikovit odsek do Adlešičev, z jezom pod Kožljakom, ki ga v atlasu ne boste našli.         

            Od Adlešičev je zanimiv meander Kolpe pod Podbrežjem, na katerem stojijo ostanki Lenkovičevega gradu. Od Podbrežja dalje pa se pokrajina ob Kolpi počasi zravna in nespremenjena nas spremlja mimo Gribelj in mimo Otoka do Primosteka, kjer v Kolpo priteka Lahinja. Še nekaj, zaradi dolgotrajnega veslanja popolnoma avtomatičnih in naveličanih zaveslajev, pa smo pri Križevski vasi. 11 urno veslanje je za nami. Na kopnem je kar malo čudno. Nič pozibavanja.

TURE PO KOLPI OD OSILNICE DO METLIKE:

            Ko se bomo odločali za spust po zgornjem delu Kolpe, je spust najbolje zaključiti tam, kjer bomo končali s turo, se okrepčali in morda prenočili. Tako potrebujemo oditi le po avto s katerim smo opremo odpeljali na začetek spusta, pa tudi to odpade, vkolikor ima lastnik šotorišča poskrbljeno za prevoz opreme ter ljudi. Primerno šotorišče za tako načrtovane ture je šotorišče v Dolu, ki je neposredno ob reki. Za vse, ki nimajo lastnega šotora ima Ivan na voljo šotore za izposojo, za izbirčnejše pa so na voljo tudi sobe. Do njega pridemo po cesti mimo Kočevja, Livolda in Mozlja, nato mimo Knežje lipe, do Brezovice pri Predgradu, kjer zavijemona desno proti Predgradu. Takoj po Predgradu, po cerkvici sv. Fabjana in Boštjana se odcepi na desno cestica, ki se strmo spusti do Dola. (Atlas Slovenije, karte št; 187, 203 in 204) Cesta je kvalitetna in vodi nas skozi lepo pokrajino. Ob Kolpi se bomo lahko do posamičnih štartnih mest zapeljali po cesti neposredno ob reki Kolpi, ki je zdaj v celoti speljana po Slovenski strani, tako nimamo nikakršnih komplikacij s prestopanjem meje.

V zgornjem delu so priporočljive sledeče ture:

Osilnica - Dol ( 44 km ): priporočljiv srednji vodostaj. Od vodostaja bo odvisna hitrost vašega potovanja, vsekakor pa pričakujte celodnevno turo in se temu primerno opremite z rezervno obleko, hrano in ostalim. Vstop v vodo pri Osilnici je možen neposredno ob mostu, ki povezuje slovensko stran s hrvaško stranjo. Zgornji del reke je ocenjen s težavnostjo DV II.

Bosljiva Loka - Dol ( 37 km ):  Od tu dalje, je tura po Kolpi pri nizkem ter srednjem vodostaju primerna za rekreativce. Vstop v vodo je možen neposredno iz vasi ali ob mostu pri vasi Mirtoviči. Tura bo kljub manjši             kilometraži še vedno celodnevna. Tura težavnostno ni zahtevna, potrebna pa je kondicijska pripravljenost!

Fara - Dol ( cca 20 km ): Padec vode od Fare do Dola je 1,65 promila. Reka je mirna, mestoma plitvine, kjer boste izstopili iz plovila in ga povlekli do globjega odseka. Kako preko jezov - je opisano zgoraj. Tura je poldnevna. Ni zahtevna.

Spodnja Bilpa - Dol ( cca 9 km ): Približno dve uri nam bo vzel prijeten spust do Dola. Tura ni zahtevna. Za vse, ki nimajo lastnega plovila obstaja možnost izposoje kanujev pri Ivanu, lastniku šotorišča v Dolu, prav tako, po dogovoru poskrbi za prevoz do vstopnega mesta.

Dol - Dol: Za vse, ki se boste prvič srečali s kanujem ali kajakom, je priporočljivo, da se tehnike vstopa v kanu ali kajak, prve zaveslaje, obračanja ter vožnje nazaj, naučite na reki neposredno ob šotorišču. Tako boste vzpostavili odnos do plovila ter spoznali svoje sposobnosti.

Dol - Metlika: Tale bo mal’ mazohistična. Vkolikor vseh 43 jezov ne boste prevozili, lahko računate do 5 minut za prenašanje preko posamičnega jezu. Ko boste sešteli, boste ugotovili, da vam bodo vzeli nadalnjih 215 minut - skoraj 4 ure. Skupaj to nanese že 15 ur.  Morda je še najpametneje razdaljo prepluti v dveh dneh. Možnost prenočevanja imate v šotoriščih v Vinici (kamp Zajc) ali v Adlešičih (kamp in bife v Starem podu, ). To sicer pomeni, da boste s seboj vozili več opreme in autan proti komarjem. Pri enodnevni varianti boste potrebovali precej kondicije ter zvrhano mero vztrajnosti.

Dol - Kot ali Damelj: Značilnost te, cca. 15 kilometra dolge poti je gotovo kanjon Radenci, v katerega boste zapluli takoj po Radencih in ga zapustili pri zaselku Kot. V Kotu ter v Damlju je možno šotoriti prav tako pa se lahko nastanite v kateri izmed turističnih kmetij, kjer bodo znali poskrbeti za vaše dobro počutje. ( Turistična kmetija Žagar ) Avtomobilski dostop pa je možen od križišča pri Razvajah do Damlja. Na hrvaški strani bo našo pozornost privlekel dvor Zrinjskih.Če izstopite v Damlju, vas čaka 11 jezov, če izstopite v Kotu, dva manj. Za lepo in nezahtevno pot boste porabili okoli 3 ure.

Žuniči - Adlešiči: Pribli`no 9 km dolg odsek reke, kjer Kolpa pri Ladešičih dosega svojo »skoraj« najvzhodnejšo pozicijo, mi je bil v njenem spodnjem toku najprivlačnejši. Drugi dan sem ravno ta del izbral za družinski piknik ter spust z ženo Tatjano ter hčerko Katjušo. Tu se Kolpa zadnjikrat pred Črnomeljsko - Metliško ravnico prebija skozi manjši, a zelo slikovit kanjon. Z avtom se lahko od Miličev spustimo prav do reke ( lep prostor za piknik ), v Adlešičih pa izstopimo pred jezom, kjer se nahaja kopališče in šotorišče v Starem podu. Na tej poti boste previli štiri jezove, če boste hiteli, boste v Adlešičih že po dobri uri,  priporočam pa vam, da ne hitite, temveč, uživajte! ( Mi, žal nismo imeli časa. )     

ŠE ENKRAT NA KRATKO O OPREMI:

            Spodnji del Kolpe je idealen za enodnevne »piknik« izlete. Kaj potrebujete imeti s seboj vam bo vsaka »fejst« punca hitreje naštela. Zanesite se nanje. Svetujem vam le, da vso kramo pospravite v sod ali v primerne, vodotesne in nepotopljive vreče, ki jih boste vozili v kajaku ali na sredi kanuja.

            Dedec ne bo tapravi dedec, če ne bo vedel kje je. Pri določanju pozicije in pri orientaciji vam bodo v pomoč zemljevid Bele Krajine Geodetskega zavoda Slovenije v merilu 1:50000, ali sedaj, ko je zunaj,  praktično nepogrešljivi Atlas reke Kolpe Inštituta za geodezijo in fotogrametrijo FGG v merilu 1:15000. V slednjem boste našli še kup koristnih podatkov, od samega opisa Kolpe in Obkolpske pokrajine, do informacij o gostinsko turistični ponudbi, pravil za nabiranje gob in še česa poleg zemljevidov samih.

SONCA

jURE

07:06 - 16. 03. 2010 - Komentarji {5} - Napiši komentar

ŠE SAVINJA ZA LUCIJO CELJSKO :-)

Savinja – od Rogovilca do Zidanega mosta

            5. april 2000. Jutrišnji dan naj bi bil dan odhoda proti Moskvi, proti Kathangi v Sibiriji in nato proti severnem tečaju. Na pisalni mizi še vedno ležijo knjige s pomenljivimi naslovi; V noči in ledu od Nansena, Vujnovičeva Osvajanje Arktike, Beli kontinent od Thomasa R. Henriya, Ferfilova Antarktika… Na pultu v veliki sobi so skrbno zložena polipropilenska oblačila ter ostala oprema. Iz sprva zanimive ideje in priključitve k odpravi na Arktiko se je razvila strast do bele opojnosti, ki pa se je končala z grenkim spoznanjem, da mi tokrat ne bo uspelo pridobiti potrebne vsote preklemanega denarja. Pridobil sem občutek, da se koprsko gospodarstvo potaplja kakor Titanik po trku z ledeno goro, saj so mi iz večine zaprošenih potencialnih sponzoric odgovarjali, da jim gre hudo, hudo za nohte.

 Ne seks ali religija. Poraz, neuspeh - tabu tema današnjega človeka. Seveda je življenje sestavljeno iz dobrih in slabih trenutkov, a vraga, ko peče, takrat pač peče in modrovati o soncu po dežju je brezpredmetno. Ko sem hodil od vrat do vrat in pisaril vloge, sem se počutil kot prostituiranec – o.k. za neko, mojo idejo.., neka, mala tolažba. Kasneje sem se počutil le še, kakor na neki stranski cesti povožena in do nerazpoznavnosti izmaličena žaba. Namesto mene je na dolgo pot odšla le steklenica koprskega refoška, katero sem dal Joži v spodbudo in po naključju se je ta žlahtna kapljica le razlivala po grlih slovenskih polarnih frikov na samem tečaju. Po pripovedovanju je štoflc od mraza vun vrglo že v Kathangi, odprtega pa so jim ga vseeno pripeljali s helihopterjem. Steklenica, seveda prazna, je ostala francoski ekipi, da se naučijo kaj je  dobro vino. Ampak, jebeš vino! Sam sem ostal na zapečku. Potreboval sem aspirin za dušo, nek nadomestni cilj, ki bi vsaj malo zabrisal dejstvo, da bi na jutrišnji dan na brniškem letališču moral vstopati v letalo.

Sprva sem računal na turno smuko na področju Ortlerja.., tako, kjer bi z mazohizmom spucal tisti razraščajoči nemir v sebi, pa je z zadnjem tednu namedlo toliko snega, da sem se lahko obrisal pod nosom. Potem sem se spomnil Savinje, katere vodostaj bi moral biti kar ugoden…

O.K. Telefonski klic na hidrometeorološki zavod, dopust za v petek, po enega lupčka vsaki punci, ki so ostale doma.., v sklumpan avto s premočno nastavljenim zaugom sem zbasal še dve transportirki in odropotal Savinji naproti. Ne vem sicer, kako je bilo nekoč, ko so tamkaj bivali in se gibali lovci na jamske medvede, katerih ostanke in vlažne naselbine je raziskoval Brodar, po katerem smo se vsi učili o Potočki zijalki, Betalovem spodmolu in podobnih luknjah, a po Daunskem obdobju so ledeniki v Kamniško - Savinjskih alpah izginili, jamske medvede si lahko naslikamo v domišljiji, za takratnimi lovci pa so ostali le kamniti artefakti – nekakšno primitivno orodje . Ostala pa je pokrajina, v katero so ledeniki vrisali svojo podobo. Za čelnimi morenami so običajno nastajala jezera, zajezena z debelimi plastmi peščene gline, ena izmed takšnih dolin je bila tudi Logarska dolina, po kateri začne svojo navihano pot hudourniška Savinja.

Za imenom sem brskal po etimološkem slovarju, iskal vzporednice med Savo in Savinjo in iskal pomen, pa je bilo vse tako nedoločljivo. Še najbolj simpatičen je namig iz Linhartovega Poskusa orisa dežele Kranjske, kjer špekulira, da se je v nekem galskem jeziku pod imenom Sava pojmovala voda, iz tega izpeljujoč bi bila Savinja lahko vodica. Vsa smrtno resna strokovna elita si je enotna le v temu, da imena teh dveh rek izvirata iz predromanskih časov, torej smo jih poverbali.

Od kod izvira ime reke in kdo oz. kaj je oblikovalo podobo te dežele, vse to ni prav nič zanimalo Krištofa Kumpreja, ki je tod živel za časa turških vpadov in nemške gosposke. Kumprej, savinjska vzporednica medijsko bolj razvpitemu Martinu Krpanu, pač ni obvladal interneta, zato je ostal živeč le v senci ustnega izročila. Bojda je imel roke tacga formata, da bi zlahka zamenjale vesla, a kaj, ko Prijon takrat še ni izdeloval kajakov. Pri Kumprejevih v Svetmu Primožu še zdaj hranijo njegov pipec in cepin za hlode vlačit.

Predhodniki savinjskih divjevodašev so bili ljubenski flosarji, ki so z lesom iz okoliških gozdov oskrbovali mesta vse do daljne Romunije. Ti svobodnjakarji so se požvižgali na pravila, pa so, hiteč po sredi struge, mitničarjem pri Radečah osle kazali in se spakovali. Zaslužek je bil dober, zato je vino ob poti teklo v potokih in že za zajtrk so se jedle pravcate piške.., in še danes nihče ne ve, koliko potomcev savinjčanov je ugledalo svet vzdolž savskih in donavskih bregov. Poročeni možje so na tako dolgih poteh že iz biološke nuje pozabljali na svoje zakonske obveze do ene in edine, po bogu dane…

Potem so se pojavili zaljubljenci v Savinjo, ki ima, čeprav včasih izgleda da samuje, kar precej občudovalcev. Ne nazadnje so se na njenih vodah med Rogovilcem in Ljubnem kalili nekateri slovenski turni kajakaši, ki so kasneje preveslali še marsikatero svetovno reko – omenim naj le Koruna in brata Šribar. Savinja najde mesto v Korunovi knjigi – Reke, soteske, Brzice, Lenarčič je bojda poškljocal vso njeno intimo in jo razgalil v monografiji pravcate umetniške vrednost, in tisti, ki zbirate izvode revije Grif od prve številke dalje, boste ugotovili,  da je bila prva reka, kateri je Grif namenil nekaj svoje pozornosti. Skoraj se poraja vprašanje, kaj na njej tako vleče? Stržen katarakta in nadaljevanje po Kopalnici gotovo kajakaše, pa druge?

Malce statistike ne škodi. Savinja je najdaljša slovenska reka. Zdaj me boste prijeli za besedo in mi oporekali, da sem isto že zapisal ob Savi. Seveda, Savinja je najdaljša slovenska reka, ki ima celoten tok na področju Slovenije! Kar presenetljivo odkritje, a tudi tu se pojavlja neskladje. Nekateri viri navajajo dolžino Savinje 92,5 km, merjeno od sotočja Jezere ter Črne, ki zajema tudi vode Kotovca.., drugi viri navajajo102 km. Zgornja ugotovitev velja le za slednji vir, a, ker je bolj simpatična, ostajam pri njej. Torej, po viru – Hidrometeorološki zavod Slovenije – je Savinja dolga natančno 101'8 kilometra, merjeno od izvira nad Okrešljem, kakor je označen tudi v temeljnih topografskih kartah Slovenije v merilu 1: 25.000. Tista označba, podobna rdeči buciki, označuje izvir. Tako se Savinja pridružuje velikim štirim; poleg nje še Savi, Dravi in Kolpi, ki merijo nad 100 km. Kot najdaljši pritok reke Save, se ji Savinja priključi pri Zidanem mostu, do tam pa bi jo najlažje razdelili na štiri dele. 

OD IZVIRA DO SOLČAVE , 15 km

            Od izvira pod Okrešljem, ki zajema vode iz obroča Turske gore, Štajerske in Koroške Rinke ter Mrzle gore, pada komaj rojena Savinja, kot slap Rinka, 90 metrov v globino, kjer ponavadi ponikne. Kasneje se ji iz desne pridruži slap Palenk, iz leve pa, pod Orlovcem izvirajoča Črna.  Le malo naprej se ji, prav tako iz desne strani, pridruži Jezera, ki priteče iz Matkovega kota. Do Solčave Savinja zajema še vode Lašeka, Suhelja ter Jurčefa, vsem pritokom navkljub pa ni tako vodnata, da bi bila primerna za kajakaške podvige.

OD SOLČAVE DO NAZARJA ( DV II – IV+), 31 km

            Savinjski divjevodaški raj nas osreči na delu toka, kjer ima reka še popolnoma hudourniški značaj. Izpod Podolševe se usmeri v ozko dolino med Raduho na levi ter Križevnikom na desni strani. Največkrat bomo vstopili pri Rogovilcu ( gostilna in nižji jez ), kadar pa je vodostaj večji, lahko vstopimo že v Solčavi in s tem pridobimo še slabe tri kilometre uverture. Takoj po vstopu pri Rogovilcu pa se začne skalno nadaljevanje III težavnostne stopnje, ki se za kratek čas umiri šele po pritoku Bele, ki priteče iz Robanovega kota, iz desne strani. Med pritokom Bele ter značilno Iglo sta dve težji točki. Prva je skala, mimo katere vodi le ozek stržen glavnega toka ob skrajnem desnem bregu, takoj za to skalo nas v naslednji brzici dočakata dve skali, večja na sredi toka, manjša pa prislonjena na večjo z njene leve strani. Taki tvorita nekakšen mali most, med katerim teče glavni tok in v katerega se zapletajo naplavljene veje. Zopet je najboljši prehod skrajno ob desnem bregu. Do Igle je struga bolj ali manj pregledna, ne bo pa nas več presenetila s skalno zaporo. Pri Presihajočem studencu se lahko okrepčamo s pijačo. Od Igle proti Lučam se dolina razširi, težavnost reke pa pade. Takoj za mostom v Lučah se Savinja obogati z vodo iz Lučnice, ki priteče iz Podvolovjeka. Od drugega mostu dalje, do gostišča Struge, nas pričakuje najtežji odsek s Kataraktom. Katarakt je nekakšen sistem treh padcev po katerih se stržen vode zaleti v steno in v ostrem okljuku zavije v desno. Pravi boben, ki se s svojim zamolklim zvokom najavlja že prej in nas opozarja. Pred spustom si je situacijo pametno ogledati. Pristati se da pred Kataraktom na desni strani, nato pa lahko po bregu sledimo celotnemu toku Savinje vse do okljuka. Po drugem skoku se pred nami pojavi večja skala, tok vleče bolj proti skalnatem desnem delu struge, preveslati pa jo je ugodneje ( še posebej če smo se na vodo napotili z raftom ) po levi strani. Po zadnjem skoku pa se usmerimo od glavnega stržena na desno, da ubežimo steni, v katero nas nosi. Katarakt se z vsakim letom, še posebej pa ob večjih, poplavnih vodah, spreminja. Tisti, ki so tod veslali v 80 tih, vedo povedati, da je bil svojčas katarakt bolj zaguljen.

            Po kataraktu se začne naslednji skalnati odsek s pomenljivim imenom, kopalnica. Ne, to ni mesto, kjer bi našli slovanske dekline s spodvihanimi krili, zavihanih rokavov, kako s pesmijo na ustih perejo perilo. Niti ni to kraj, kjer bi feminizirane in emancipirane potomke nekdaj jedrih slovanskih deklin namakale svoja gola in brhka telesca v poživljajočo rečico. Kopalnica je preprosto brzica, ki je marsikoga proti njegovi volji obrnila. Tako do mostu pri zaselku Struge, kjer so glavni savinjski čari za divjevodaše bolj ali manj izčrpani. Sledijo lažje brzice, skozi katere nadalje zamahujemo do Ljubnega oz. do Juvanja, kjer se lahko ustavimo pri gostilni in kajakaškem centru Prodnik. Prodnik leži prav ob levem bregu Savinje in ob vročih dnevih z obljubo hladne pijače in dobre pogostitve naravnost vabi, da zaveslamo k bregu, ter za nekaj časa potegnemo svoje polietilenske konjiče na suho. Porcije so velike!

Prodnik je tako ( gostilna, parkirišče…) idealno izstopno mesto za tiste, ki jih vse mirnejša voda ne priteguje več. Nadaljevanje proti Nazarju je popestreno z jezovi, ki so večinoma obnovljeni. Preverjamo doskok ter rolo! Divje prenočišče je možno v višini vasi Varpolje, malo pred Nazarjem.

OD NAZARJA DO CELJA,  30 km

            Pot do Celja nam odkriva Savinjo, ki se po pritoku Drete iz desne strani še zadnjič zažene v ožino med Križniškim ter Žagarjevim vrhom pred Mozirjem. Potem, še posebej, ko bomo za seboj pustili Letuš ( most – cesta gre na desno stran ), bodo za nami ostali Raduha, Golte in Dobrovlje, pred nami pa se bo odpirala vse širša spodnjesavinjska dolina. Prostor kjer je Savinja odlagala svoj prod, je danes glavno področje pridelave hmelja v Sloveniji.

            Raft dvojec je najprimernejše plovilo za ta del Savinje. Prednost pred kanujem je v tem, da z njim lahko prevozimo ali preskočimo večino jezov, ki nas čakajo na tej poti. Kanu bi bilo potrebno prenašati, ali pa bi moral biti opremljen z baloni, ki izpodrivajo vodo iz notranjosti. Jezov nisem štel. Delna nezainteresiranost za jezove je koreninila v večeru prejšnjega dne, ko sem eksperimentiral z viljamovko ter črnim vinom. Tega dne sta se glava in želodec uprla nemogočim eksperimentom neukega kemika v opomin, da so najboljši časi že mimo. So pa jezovi, ki jih srečamo na tem delu poti, vseh vrst. Od s kamenjem posutih klančin pri Mozirskem gaju, kjer se je raft moral zatakniti, do več metrov visokega jezu s plitkim iztekom, večina jezov pa je takšnih, da v glavnem strženu omogočajo neprekinjeno nadaljevanje.

Od Latkove vasi dalje se jezovi končajo. Problem postanejo prodnate plitvine v strugi reke, ki se je medtem razširila. Najprimerneje je slediti glavnemu toku reke, ki vijuga med plitvejšimi deli v strugi. Če zamočimo, si pa noge zmočimo, da potegnemo plovilo zopet v tok.

OD CELJA DO ZIDANEGA MOSTA, 26 km

            Pri Sv. Križu pred Celjem sva pristala na kraju drugega dne. Iz vodotesnega soda sva izvlekla opremo za bivakiranje in kmalu je na bregu reke stal šotor, poleg katerega je prasketal ogenj iz suhega, naplavljenega lesa. Prva želja, preobleči se v suho obleko, se je hitro izpolnila. Premočeni neopreni so napolnili ves prostor okoli ognjišča. Malo težje je bilo z zadovoljitvijo izpraznjenega želodca. Še najbolj sta mi prijala blaga juhica in čaj, klobaso sem prepustil Urošu, za tisti ostanek šnopsa, ki je pljunkal v mali, rdeči čutari, pa sem bil popolnoma neobčutljiv. Lekcija tega dne, ko sem proti svoji volji z izbljuvki markiral dober del poti, še ni bila pozabljena.

            Zadnji del Savinje nam da misliti, še posebej če smo se spoznali s Savinjo v zgornjem ter v srednjem toku. Če smo se v zgornjem toku srečali s hudourniško navihanko, ter v srednjem toku z reko, kjer se že čuti poseg človeka, vseeno pa še ima nekakšen značaj, za spodnji del tega ne moremo trditi. Od Celja dalje, od izliva Voglajne z leve strani, pa vse do Laškega, me je reka spominjala na mrtev kanal brez identitete… Še bolj kakor dolgočasno urejeni bregovi, pa je v oči bodla onesnaženost s plastiko. Seveda, s ceste se ne vidi.., a, žalostno je prav to, da nočemo videti pravega problema, ki jo današnji potrošniški družbi prinaša plastična embalaža vseh vrst.

            Če izvzamemo dva celjska balona pred sotočjem, je veslanje od sotočja Voglajne proti Zidanemu Mostu še najsmiselneje izvesti v kanuju. Raft ima v vse mirnejši vodi prevelik upor, s kanujem bomo hitrejši. Reka je na tem delu primerna tudi za začetnike in rekreativce. Malo več estetskega užitka nam bo nudil del od Marije Gradec pri Laškem, kjer se v Savinjo izlije Lahomnica, mimo Rimskih toplic ter Gračnice do Obrežja pri Zidanem Mostu. Jezov v spodnjem delu Savinje ni, je le nekaj manjših skokov brez težavnosti. Po sotočju z Gračnico, ki priteče iz leve strani, bomo v strugi Savinje naleteli na otok, katerega je ob višji vodi mogoče obveslati iz obeh strani, pri nižji vodi pa se je bolje držati leve strani. Od Obrežja pa je voda Savinje takorekoč zaustavljena.., še nekaj kilometrov in priveslamo pod oboke treh mostov pri Zidanem Mostu. Zelo težko jih je zgrešiti – morda v hudi megli. Pred zadnjim mostom je na levem bregu reke manjše parkirišče,  od koder je možen dovoz prav pod most. Tam izstopimo. In zopet je pred nami Sava, ki nas, kakor stara znanka, vabi na svoje vode.

 SONCA

jURE

12:20 - 15. 03. 2010 - Komentarji {15} - Napiši komentar

MOČVIRJA ZA DARJO :-)

NA NEOBIČAJEN NAČIN PO LJUBLJANICI

            » Gospod Halley, pišite prosim, » se je k svojemu študentu obrnil častiti profesor grščine ter predstojnik St. Paul`s School, Thomas Gale.

            Halley se je usedel na oblazinjeni stol, si zavihal rokave, da bi jih ne umazal s črnilom, ter pomočil pisalo v sepio.

            » Ja, gospod Gale, pripravljen sem.« Je oznanil.

            » 3. December 1685. Pismo. Pošiljatelj je neki Ioannes Weichardus Valvasor iz Carniolie, piše o jezeru Cirknitzensem…«

            Gospod se je med narekovanjem naslonil na okensko polico in se zagledal v sivi, deževni angleški popoldan.

            » Čas za čaj, gospodje moji.« Je naglasil,  se je obrnil k služničadi in ji diskretno pomignil. Potem se je obrnil k drugemu gospodu, ki je sedel na divanu, zatopljen v obsežno pismo;

            » No, in kaj menite vi, sir Hoskynson, o tem pisanju?«

            » Ja, » je odvrnil mož, ki je dvignil prinešeno šalico čaja k ustom, » Gospod Weichardus se precej hvali, vseeno pa bi nam geografske in topografske karte tamkajšnjih dežel prav prišle.., » srknil je malo čaja v katerem je mleko še vedno risalo spiralasti vzorec ter nadaljeval, »  nič nas ne stane, če mu odpišemo…«

            » Gospod Halley, prosim vas torej, da mu odpišete,« se je Gale zopet obrnil k svojemu študentu.

            » Pošlje naj nam opise njegove iznajdbe ulivanja tankih kipov iz kovine ter opise Cerkniškega jezera. Pošlje naj jih na naslov; Societas Regia Londinensis ad Scientiam Naturalem promovendam instituta.«

            Mladi Edmund, kasneje priznani astronom, se je sklonil nad mizo in pisal, medtem pa sta se gospoda ob čaju zapletla v živahen pogovor.

Dve leti kasneje so se možje v društvu sklanjali nad grafikami in se pomenkovali.

            » Jaz menim, da se postopek bistveno ne razlikuje od običajnega,« je povzdignil svoj glas gospod Robert Hooke, » edina iznajdba je v dodatku tretjine bizmuta ali cinka medenini, kar povzroči, da kovina lažje teče in zato je mogoče ulivati lažje kipe. Pismo sem izročil tudi gospodu dr. Aglionbyu, z željo, da ga dobro preuči...«

            » Ampak ta zadeva s Cerkniškim jezerom pa je zanimiva,« je povzel tajnik društva, gospod Gale, in nadaljeval, » predlagam gospodje, da si vsi skupaj ogledamo poskus, ki ga je pripravil gospod Halley po Valvasorjevem opisu.«

            Druščina radovednih akademikov je posedla in spremljala prikaz izpraznitve in polnjenja modela treh posod, povezanih s cevčicami…

            Preizkus so pospremili z odobravajočim prikimavanjem. Po končanem prikazu se je gospod Gale obrnil k svojemu kolegu in ga ogovoril;

            » No, sir Wyche, kaj menite zdaj?«

            » Če se vsi strinjamo, gospodje, potem predlagam, da gospoda Valvasorja poleg gospoda Wottona, gospoda Hautefeuillea ter gospoda Middeltona, potrdimo in izvolimo za člana našega društva.«

            Izbrana druščina se je strinjala in temu je sledil zapis v Journal Book of the Royal Society. Valvasor je postal član uglednega akademskega društva. To se je dogodilo daljnega 14. decembra, leta 1687.           

            Desetega januarja, leta 2001. Tretje tisočletje in informacijska revolucija. Halley je že v nebesih.., vsake toliko se v svoji elipsasti krožnici zapelje mimo zemlje in si, zares zviška,  ogleda Cerkniško polje. Thomas Gale se je transformiral v eno izmed londonskih ulic.., niti ni prišel v nebesa, niti ga ni potegnilo v pekel, London pač. In Janez..?

            Tega dne v roke vzamem škatlo s številkami, nakar se iz druge strani oglasi glas. Čudo božje, ali pa je imel prste vmes hudič. V srednjem veku bi vsakdo odvrgel škatlo proč, se trikrat prekrižal in spovedal... Množice bi vstale in na grmadi sežgale direktorja Tlkoma, M.Pja, bog jim odpusti, saj ne bi vedele, kaj so storile… Ampak srednji vek je mimo, zato ogovorim sogovornika;

            » Gospod Hrastnik, a ste u krau, al se lahk pogovoriva?«[1]

            » Ne, ne, na cest sm, kr rec, gospod Čeh.«

            » Ma, čuj, gospod Hrastnik, a ti je znan Janez Valvazorjev?«

            » Ja neki sm slišou, gospod Čeh, to je un, k je bankrotirou, k je preveč pisou pa risou..«

            Tako nekako je tekel pogovor, ki je jasno odražal vsaj dve stvari; da smo slovenci prav na prehodu iz drugega v tretje tisočletje osvojili znanje plemenitega, viteškega dialoga in s tem končno povzdignili kulturo izražanja podalpskih poskočnežev na višji nivo ter, da se tega Janeza še spominjamo.

            » Kaj boš delou čez vikend, gospod Hrastnik?«

            » Ne vem, dežurn nism.., en dam pelem otroke na sneg…«

            » A si za veslanje po Loškem in Planinskem polju, gospod..,« še predno pa uspem dokončati stavek, sledi navdušen odgovor;

            » Ja, ja, gospod Čeh, to je čudovita zamisu, sam ženo morm še vprašat če lahk, pa te zvečer pokličm!«

            » Okej, scer pa, sej morm jst tut ženo vprašat.«

            » Se slišva, čau.«

                Po dogovoru z Urošem grem v dnevno sobo, da se za prosto nedeljo pogodim še z ženo. Vse je odvisno od primernega izbora besed in primernega ambienta. Pomirja me dejstvo prisvojene plemenitosti.

            » Gospa Tatjana, čas je za čaj,« ji diskretno pomignem.

            Ona me konkretno nekam pošlje in z milim glasom podkrepi gesto;

            » gospod Jure, kar sam si ga skuhaj.«

            » Okej, okej.., a ga naredim še tebi, gospa Tatjana?«

            Žena me sumničavo pogleda…

            » Kaj spet naklepaš, gospod Jure?«

            » V nedeljo bi šel veslat…«

            V pričakovanju plohe nežnosti, sočutja ter leteče posode, ki jo tako stežka lovim, sem se rahlo sključil. Najbolj adrenalinski dogodek celotne ekspedicije –Loško in Planinsko polje 2001- , se je sprožil. Nekaj tišine, v kateri je napetost naraščala do stopnje maksimalne medsebojne empatije, je še krasilo plemenito razburljivost dogodka.., nato pa;

            » A spet, gospod Jure!«

            Tako je bila stvar požegnana in dovoljeno mi je bilo, da vas popeljem po vse bolj sestavljenem mozaiku skrivnostnih vodnih poti…

Na začetku ena meditacija…

En povprečen ljubljančan s kriglom piva v roki podpira betonsko ograjo pri Tromostovju.., spodaj zelena Ljubljanica, listje, plastične vrečke.., sem ter tja še kakšna veja.

» Boo«

En mulo z zasedenimi rokami, v eni McDonaldsov hamburger, v drugi piksna kokakole. Poleg anoreksična mula. Skupaj naključno zreta v rjavkasto vodno maso, ki pospešeno drvi proti zapornicam…

» Ja, sej je čist kul.«

Dva stara palčkljata proti Zlati ladijci in stari staro vpraša;

» A se še spomniš vlakca, ki je vozil po dnu osušene struge?«

» E, ja.« Odvrne zgubana starica na potovanju skozi zgodovino…

» Takrat sem te še lahko podrl,« bolj zamrmra stari.

» Kaj?«

» Ah, nič, nič…« In odpalčkljata naprej mimo malarja, ki se trudi ujeti motiv Ljubljanice z Uršulinsko cerkvijo v ozadju. Mimo vihra mladenič.., že od daleč se mu vidi, da ga navdaja silni idealizem.., seveda, stihoklepec, ki se spominja verzov;

» Od nekdaj lepe so ljubljanke slovele

al lepše od Urške bilo ni nobene

nobene očem bilo bolj zaželene

v času nje cvetja, dekleta ne žene…

            Balada o Povodnem možu od nekoga, ki se je ničkolikokrat zviška pobruhal na njegovo kraljestvo, očistil frak in se s kompanijo napotil proti naslednji gostilni…

            Ljubljanica pa teče naprej, tiha in s svojo skrivnostjo. Nihče od teh povprečnih, podpovprečnih ali nadpovprečnih ni pomislil, da je  balada o povodnem možu kaj pomenljiva. Če kje, potem bi si povodni mož za svoje domovanje resnično izbral prav to reko. Le zakaj? Zato, ker v svojem zaledju skriva podzemne dvorane, ki po volumnu zaobsežejo volumne vseh naših dvorcev in gradov in.., najbolje je, da se kar takoj lotimo čolnarjenja.

Ja, kaj čudno je zaledje Ljubljanice. Če si ogledamo zemljevid rečne mreže Slovenije, postane transparentno dejstvo, da je področje med reko Reko, Kolpo, Rinžo ter Ljubljanico, naše najbolj sušno področje. Površinskih voda na dinarsko kraškem območju skoraj ni. Vode je sicer dovolj, se pa očem navadnih smrtnikov bolj ali manj uspešno skrije v podzemni svet. Tako se nam sfiži normalno videnje reke, ki naj bi imela svoj izvir, svoj površinski tok ter svoj izliv. Že reka Reka se obnaša nevljudno. Si mislite, 54 kilometrov po Vremski dolini, potem pa na enkrat Škocjan in Reka se po francosko poslovi. Ampak Reka se nas ne tiče, vsaj tokrat ne, ker se bojda izliva v Jadransko morje.., a s Pivko se dogodi podobno, 27 kilometrov do izginotja v Postonjski jami in ni čudno, da se takemu obnašanju pridružujeta oba Obrha, Stržen, Rak in Unica. Zgled namreč vleče. Prav te rečice so ostanek nekdanjega površinskega toka Ljubljanice.

Babno polje

Zgodba se prične v mednožju – kot ničkolikokrat. Malce čuden začetek, a resničen in opazen, če si blagovolite ogledati zemljevid naše ljube, ki vsakogar spominja na kuro. Točno med nogama ( mednožje ) kure leži Babno polje, na katerega hrvaškem delu teče skozi Prezid skromni potoček Trbuhovica in kmalu zatem sramežljivo ponikne.

Loško polje, Veliki in Mali Obrh

Zaprta kraška globel, ki jo obrobljajo Racna gora, Bloška planota ter Snežnik, rojeva dve rečici, Mali in Veliki Obrh, ki se v višini vasi Pudob združita v Obrh. Osem kilometrov te rečice je postalo svojevrsten poligon za triatlon jeklenih… Zadnji košček mozaika, ki sem ga, zaradi pristnosti reportaže, želel imeti sestavljenega v celoti, je padel na vetrovno nedeljo. S Fredijem ter Urošem smo se razpakirali pri vasici Šmarata. Vroč čaj s šnopčkom je bilo začetno gorivo, ki nam je omogočilo preoblačenje na močni burji pri minus deset…( Trontelj jih je napovedoval –17, vendar tako hudo ni bilo. ) Kar pognalo nas je v vodo. Z zamahovanjem po rečici in preko vej, ki so iz obeh bregov segale proti sredini, smo se precej ogreli. Sem ter tja sem iz nepremočljive vreče izvlekel fotoaparat in fotografiral nadobudna udeleženca. Seveda sta mi, medtem, ko sem pospravljal opremo nazaj v vrečo, pobegnila naprej. Tako je vse teklo kakor namazano, vse dokler…

Spet neko grmovje in veje po sredi. Fredija sem ujel. Počakal sem ga, da je z zaletom prešel skozi grmovje, nato pa sem zaveslal na vso silo, da se prebijem skozi. Na drugi strani te rečice pa Fredi, ki se je že zagozdil pod majhen betonski mostiček, ki je kakor odtočni sifon, srkal vso vodo rečice vase.

» Čakaj, pomagam ti,« sem pobodril Fredija, hip za tem pa me je že pozavgalo, obrnilo in izpljunilo na drugi strani. Ko sem kajak povlekel k bregu, sem tekel do Fredija, ter ga povlekel izpod mostička.

» Kje je pa Uroš?«

» Boo«

Na tleh v snegu sva zagledala sledi, ki so jasno pričale, da je odpešačil po toku navzdol. Sledov kajaka ni bilo. Ali ga je nosil ali pa mu ga je odneslo. Na zunanji strani neoprena se je že naredila ledena skorja, zato ni bilo časa za razmišljanje.

» Čimprej naprej, ga bova že našla…«

Fredi si obuje še ene volnene nogavice, jaz nataknem na glavo suho neoprensko balaklavo. Ko skušam zapreti krovnico, ki je medtem zmrznila, se lepo strga…

» Majku mu!«

Medtem le priteče Uroš.

» Naplavilo mi ga je na drugi breg!« kriči in odteče po drugem bregu nizvodno. S Fredijem se butasto reživa drug drugemu. Alan Fordovska popolnost. Situacija je krepko komična, absurdna, a hkrati ledeneča. Ampak, ko sva prišla do Uroša, ki je medtem že zapel svojo krovnico, smo odveslali naprej proti 850 metrov dolgi ponorni Golobini jami. To, da smo bili premočeni do kože, smo spregledali.

Nazaj grede smo veslali proti toku do ceste, ki v višini vasice Nadlesk preči polje. Višje je bil ponekod tok premočan, zato je bilo smotrneje potegniti kajake na breg in se peš odpraviti do izhodišča. Problem je bil le, da bi ob pešačenju v burji pomrznili v kocke ledu. Rešitev je bila jasna. Tek, gibanje… Tako je bil triatlon jeklenih zaokrožen. Po veslanju in plavanju še tek, le prebivalci loškega polja so začudeno strmeli skozi okna hiš.

Cerkniško polje, Cemun, Obrh ter Stržen

Loško, Cerkniško ter Planinsko polje so prave podobe raja na zemlji. Dogodki, opisani v uvodnem delu, nam dajo jasno vedeti, da je fenomen Cerkniškega jezera že zgodaj pritegoval pozornost širšega kroga intelektualcev takratne Evrope. Ves sistem  notranjskih kraških polj, kamor sodijo prej omenjena, je nanizan ob idrijskem tektonskem prelomu. Že naš Janez je zapisal, da tod kmetje v istem letu sejejo, žanjejo in lovijo ribe. Resnično so to polja tisočerih podob. Nekatere izmed njih so tako subtilne, tako pogojene z vremenom, padavinami, zmrzaljo, da jih je težko odkriti in doživeti ob pravem času. Za vsak čas si nadenejo novo preobleko, ki je znova presenetljiva in fotogenična, zato je še težje  zaokrožiti posamične vtise ter jih poenotiti, povsem nemogoče pa je z enim obiskom doživeti to pokrajino.

V sušnem obdobju voda skozi številne požiralnike presahne, v času obilnega dežja pa požiralniki niso kos količini voda, ki privre skozi kraške izvire in takoimenovane bruhalnike. Tako se v času suše po dnu cerkniškega polja se vije le skromna rečica  - Stržen, kateri se tik pred umikom v podzemlje pridruži še Cerkniščica. Ob deževju pa se polje, ujeto med Slivnico ter Javornike, napolni z vodo. Le ta zapolne površino štiriindvajsetih in več km² in tako po velikosti prednjači pred vsemi ostalimi jezeri naše ljube deželice. Za primer, Bohinjsko jezero se razteza le preko 3,28 km². Cerkniško polje leži na nadmorski višini 550 m in ima od vseh omenjenih najobsežnejše in najdlje trajajoče poplave. Ob obilnih padavinah se lahko izpraznjeno jezero napolne v 24 urah, za popolno izpraznenje pa potrebuje brezpadavinsko obdobje štirih tednov. Po obilnih padavinah novembra meseca lanskega leta, ko je voda že poplavila nižje ležeče hiše  v vasi Dolenje jezero, je bil v celotno podobo Ljubljanice vstavljen ta kamenček. Za vstop v Cerkniško jezero je najbolje izbrati omenjeno vas, ter izpluti v neposredni bližini zalitega požiralnika Vodonos. Drugo možno izhodišče je cesta, ki preči od vasi Gorenje jezero proti Lazam pri Gorenjem jezeru. Na sredi cesta preči rečico Obrh, ob višji vodi pa jezero sega do tod. V kajaku lahko jezero obveslamo v dobrih petih urah, s kanujem pa napredujemo bistveno počasneje. Obala proti Slivnici se počasi dviguje in prehaja v položne pašne površine. Bolj zanimiva in razgibana obala nas bo pričakala pod Javorniki. Obkrožimo lahko vas Otok ter se podamo v globoki zaliv med Otočcem ter Suhim vrhom. V bližini vasi Dolenje jezero je še en manjši otoček, Gorica, pripraven za kratek postanek za malico. V smeri proti Nesrečnemu griču se jezero konča s sistemom požiralnikov, od katerih je najdlje raziskana Velika Karlovica, kateri se iz druge strani približuje Zelška jama. Prevali med posamičnimi polji, so zanimivi za speleologe, ki že desetletja načrtno obdelujejo planinski in cerkniški jamski sistem ter poskušajo povezati posamične rove med seboj.

 Jezero se torej konča, nadalnjo pot Stržena pa le skrije našim očem.

Rakov Škocjan z Rakom

Ta naša ljuba vodica, ki ji sledimo od Babnega polja dalje, je kakor presneto ženšče, ki ne ve, kaj bi obleklo. Eno ime, nečimrno spogledovanje z nebesnim svodom, pa žvizzz nazaj v temačno, podzemno garderobo. Ja, ni kaj. Pozabili bomo na Obrhe, Stržene in vse prejšnje preobleke… Pred nami iz Zelških jam pricurlja potok Rak, ki popolnoma neprepričan v svojo podobo že po dobrih dveh kilometrih pobegne v Tkalco jamo. V sušnih mesecih nizka vodica le obliva kamenje, v času poplavljenega jezera pa se gladina Raka dvigne za 15 metrov. Za dva kilometra se kajaka ne splača vleči s seboj. Raje se sprehodimo po učni poti ob strugi pod obema, Velikim in Malim naravnim mostom…

Planinsko polje z Unico

Malo manj kakor pet kilometrov dolgo polje, ki sledi, me spominja na otroštvo. Kadarkoli smo šli proti morju, nas je pot vodila po ovinkasti, stari cesti, ki se je držala desnega brega Planinskega polja in se od Planine dalje dvigovala v znamenitih kačjih ridah. Oče je, z obvezno cigareto med ustnicami, vozil svetlo modrega NSUja 1200. Mat je zraven njega paradirala v beli frotirasti oblekici z rdečimi pikami ter s širokokrajnim klobukom na glavi. Brat in sestra sta največkrat ostala v Ljubljani – kako bi ne, puberteta jima je hormone premešala v brbotajoče nemirni koktajl. Jaz pa sem, počesan na prečko, kazal jezik vsakomur, ki smo ga prehiteli…

Danes avtocesta zaobide Planinsko polje po drugi strani. Reka Rak, ki se je v podzemlju Planinske jame združila s Pivko ( največje jamsko sotočje ), se ob izhodu iz jame preimenuje ( njena stara navada ) v Unico. Kraški izvir ob visoki vodi rojeva divjo Unico, ki zaradi umetnega jezu, ustvarja najlepšo grivo slovenskih voda. Sicer pa se Unica kmalu po Raubarjevem stolpu umiri ter počasi teče prek polja. Prvič dobimo občutek, da se je naša reka naveličala večnega ponikanja ter skrivanja pod zemljo. Še posebej, če jo pogledamo iz zraka, je opazna njena meandrasta struga, nesorazmerna z dolžino polja. Kar 18 kilometrov poti ustvari, predno jo zopet pogoltnejo Putickove štirne in ostali požiralniki, ki so skoncentrirani na vzhodnem ter severovzhodnem delu polja.

Z veslanjem po Unici je najprimerneje začeti pri gradu Haasberg, kjer cesta iz Rakeka preči Planinsko polje do vasi Planine. Vkolikor je polje poplavljeno, lahko veslamo vse do Grčarevca v smeri proti Logatcu, če pa se spuščamo po Unici, ki ni prestopila bregov, je drugi avto najbolje pustiti pri Jakovici. Od točke kjer Unica steče pod cesto, ki vodi od Jakovice proti Grčarevcu, je le še nekaj sto metrov do požiralnika pod stenami. Če boste nadaljevali vas bo požrl zmaj.

Končno dočakamo Ljubljanico

Deset kilometrov zračne črte je od požiralnikov na Planinskem polju do izvira Ljubljanice pri Močilniku. Če si še enkrat predstavljamo površinski tok od Babnega polja dalje in če malo špekuliramo, bi lahko bila Ljubljanica najdaljši pritok Save na slovenskem ozemlju. Šele tako nam je dojemljivo nesorazmerje med uradno dolžino Ljubljanice – njena pot od izvira pri Močilniku do izliva v Savo pri Zalogu, se vije preko slabih štiridesetih kilometrov – ter porečjem, ki obsega 1889 km². Dvaindvajseta najdaljša reka je tako peta po velikosti porečja, takoj za Savo, Dravo, Krko in Muro.

Nekdaj nečimrno ženšče se je umirilo in postaralo. Na svoji zadnji poti prek Ljubljanskega barja, nam ne bo več pobegnila v podzemlje. Vsega naveličana se počasi vije proti glavnemu mestu dežele Kranjske, proti beli Ljubljani, jo objame ter nadaljuje še nekaj zadnjih kilometrov… Reka s padcem, ki od izvira do Ljubljane ni omembe vreden, je pred izkopom Gruberjevega prekopa ( l. 1780 ) izdatno poplavljala. Tega so bili posebej veseli nekdanji prevozniki, ki so se lahko, po raztovoru blaga v Ljubljani, kar povprek vračali proti Vrhniki. Vse od legende o Argonavtih, ki so bojda potovali po reki navzgor, pa do izgradnje južne železnice ( l. 1857 ), je bila Ljubljanica živahna prometna reka. To izpričuje tudi njeno nekdanje ime - Nauportus. Danes je zasanjana lepotica osamljena. Živi v mirnem sožitju z obrežnimi in rečnimi prebivalci in spretno skriva zgodbe svojih nemirnejših dni.

Kajak ali kanu, vseeno je. Veslača čaka od izvira do Ljubljane okoli 25 kilometrov vodne poti, če ga ne bo zamikalo še raziskovanje Borovniščice, Iške ali Išcice. Pri srednjem pretoku ( 57m³/sek) bomo za pot do Ljubljane porabili štiri ure – s kanujem nekaj več. Vstopimo lahko pri Močilniku ali pa si pot skrajšamo za polovico in vstopimo pod mostom v vasi Podpeč ( 12 km ). Najprimernejši izstop je pri gostilni Livada pri Špici. Če je Ljubljanica nizka in mirna, se lahko spustimo mimo Žabjaka, kjer je bilo nekoč ljubljansko letno kopališče, do Tromostovja, kjer občudujemo eno najznačilnejših ljubljanskih vedut s Frančiškansko cerkvijo v ozadju. Pri Makalonci si lahko naročimo osvežujoče pivo. Pot od Plečnikove tržnice pa nam bodo zaprle zapornice. Ob visoki reki pa je tok v kanalu premočan, da bi se nam uspelo vrniti nazaj!!! To opozorilo je vredno upoštevati.

SONCA

jURE

18:45 - 14. 03. 2010 - Komentarji {5} - Napiši komentar

SAVA BOHINJKA ZA KLOTI :-)

Sava Bohinjka

            V objemu gora, sredi julijskih alp pada dvopramenski slap, ki je bolj kot vsi drugi zapisan v slovenskem kolektivnem spominu, slap Savica. Seveda znan že iz časov pred Prešernom, po Prešernu pa smo se srečali z njim vsi, ki smo gulili šolske klopi - in Prešerna. Prevzem tuje vere - krščanstva v zameno za ohranitev slovenstva.., Črtomirjev biti ali ne biti.Črtomir, Bogomila, nad njima očak Triglav, pa Zlatorog in Triglavska roža tako predstavljajo zaklad slovenske mitologije in nas morda na tih način nagovarjajo, nas opominjajo na slovansko identiteto. Je že res, da se mitološke zgodbe ali vsebine navezujejo na kraje, ki nosijo v sebi nekaj posebnega, močnega. In za svet doline Triglavskih jezer, kjer je davno tega izvirala Bohinjka, za slap Savico, Govic, za ledeniško preoblikovano bohinjsko kotlino s čudovitim jezerom, za Bohinjko, ki v Soteski prebije tesen in se nižje pridruži svoji sestri Dolinki, lahko zagotovo rečemo, da je več kakor očarljiv. Nekako naš  je. Če bi se zopet postavil tempelj Svarunu, bi bilo tu nekje njegovo mesto.

Posavje je največje slovensko porečje, ki s svojo rečno mrežo pokriva več kot polovico ozemlja Slovenije. Glavna odvodnica Posavja je najdaljša slovenska reka, 221 kilometrov dolga Sava. Reka Sava ima dve povirni območji. Savo Dolinko, ki izvira kot Nadiža pri Planici, nato ponikne v produ ter ponovno  privre na dan v Zelencih ter Savo Bohinjko, ki se rodi 836 metrov visoko v strmi steni Komarče kot dvopramenski slap Savica, se požene 71 metrov globoko do tolmuna, nato kot živahna Savica preteče štirikilometrsko pot do izliva v Bohinjsko jezero. Sava Bohinjka se začne kot odvodnica Bohinjskega jezera pri Ribčevem lazu. Do združitve s sestrsko reko pri Radovljici preteče 33 kilometrov. Od slapu na nadmorski višini 836 metrov, do izliva v Dolinko na 496 metrih nadmorske višine premaga 332 metrov višinske razlike.

Na njeni poti v dolino se ji pridružijo številni levi in desni pritoki, ki so veslaško večinoma nezanimivi, so pa imenitna izhodišča za soteskarske ture. Takoj za cerkvijo sv. Janeza se ji iz leve strani ( gledano v smeri toka ) pridruži Mostnica, ki višje, pri Stari Fužini zajema tudi vode Ribnice. Obe rečici sta atraktivni in ovešeni s slapovi. Na Mostnici se bomo srečali z Mostniškimi slapovi, s slapom Krope ter s slapišči na Suhi - desnemu pritoku Mostnice. Nad Srednjo vasjo pa bomo pod Zastrugami naleteli na Ribniška slapova ter na imenitno sotesko.

Pri Bitnjah se Bohinjki z leve strani pridruži Jereka, pri Bohinjski Beli pa Belica. Desni pritoki se začno z Bistrico pri Bohinjski Bistrici, Grmečico pri Nomnju ter Blatnico, ki si je izborila pot skozi Blatni graben do Soteske. V okolici Nomnja je več zanimivih slapov!

Sava Bohinjka sodi v alpsko območje in ima snežno - dežni vodni režim, kar pomeni dva viška in dva nižka v vodostaju. Primarni višek lahko pričakujemo v poznem aprilu, maju ter juniju, ko se v okoliških gorah topi sneg, sekundarni višek pa nas osreči v novembru. Z nižki je obrnjeno. Najnižje vodostaje lahko pričakujemo v zimskih mesecih, sekundarni nižek pa sledi v poletnih mesecih, ki sledijo primarnemu višku.

Odtočni količnik Save Bohinjke je zelo visok, drugi najvišji v primerjavi z ostalimi slovenskimi rekami. Pred njo je le zgornja Soča, ki ima 90 -95% odtočni količnik. Bohinjka ima 80 - 90% odtočni količnik. To pomeni, da vode ob deževju hitro narastejo in tudi hitro odtečejo naprej. Kajakašu je podatek pomemben, če želi ujeti dan ali dva veslanja v mesecih, ko vodostaj ni optimalen za veslanje. Glede na to, da sodi Bohinjski kot med območja z največ padavinami v Sloveniji, se nam za veslanje v času poletnega nižka ni potrebno bati. Le zimsko idilo ob primernem vodostaju bomo težko doživeli. Nič ne de, gremo pa na turno smuko.

Savica, ki je pri izviru neoporečna in bistra, pade že pri izlivu v Bohinjsko jezero v 1. - 2. razred, zaradi odplak iz vikendov na področju Ukanca., stanje se zopet poslabša po Bohinjski Bistrici, kjer pade v 2. kakovostni razred. Nadalnji onesnaževalec je rečica Jezernica, ki priteka iz Blejskega jezera.

Bohinjsko jezero

Drugo največje in najglobje naravno jezero v Sloveniji je od Ukanca do Ribčevega laza dolgo štiri kilometre, počez pa meri slab kilometer. Poznamo ga vsi, zato ne mislim nikogar moriti z opisi in opevanjem lepot, ki ga obkrožajo. Splača pa se ga obiskati s kanujem. Ob tem sodi med obvezno opremo, poleg vesel ter plavalnih jopičev za slabše plavalce, še odeja ter košara, napolnjena z dobrotami. Suha salama, bohinjski sir, babičine vložene kumarice, pol domačga hlebca pa pivo, Laško ali Union, ne smejo manjkati v taki košari. Pa še kakšen priboljšek za najmlajše vzemite s seboj, vkolikor jih ne boste pustili v varstvu pri babici. In še recept za sladokusce; s polnim trebuščkom, po popitemu pivu, z blazino pod glavo se zleknite v kanu, poiščite najprimernejši položaj in zadrnjohajte.

Sava Bohinjka

28. november. Telefoniram Urošu v Celje.

" Jutri velja! Od osmih do pol devetih v Bohinjski Beli."

" Dogovorjeno."

Telefoniram bratu v Ljubljano.

" Greš z nama?"

" Grem."

 29. november. Drugo zasedanje Proteama v gostilni Rot v Bohinjski Beli. Malovrh je pri včerajšnji večerni prognozi vremena zadel v črno. Na koprskem je res pihala burja, in to taka, da sva z avtom plesala po cestišču. Na srečo sem bil na cestišču sam. V nedeljo ob petih zjutraj so pošteni ljudje še v postelji, ob sedmih pa na maši. Jaz pa sem že ob pol sedmih zbudil brata Igorja. Nevajen zgodnjih nedeljskih juter je z zlepljenimi očmi komaj razumljivo brundal, da bi bilo dobro popiti eno kavo, predno odrineva. Ker ni bilo časa, se je zadovoljil s cigareto, in že sva jo mahala Bohinju naproti. Uroš, ki je pripeljal iz celjskega kotla, naju je dohitel na odcepu za Bled. Pri Bohinjski Beli smo pustili njegov avto, on pa je prisedel k nama. Orkiš, Lada karavan je kar počepnila.., trije dedci, vesla, kajak pa mini raft. Počasi si bo dobro omisliti kak kombi.

Nad Bohinjem nas je pričakala odeja sivine, le mraz ni bil tako oster kakor je bil napovedan. Kje pa minus sedem! Nekje okoli ničle je bilo, ravno prav za namakanje v hladni Bohinjki, eni najhladnejših slovenskih rek. Romantična duša bi dejala, da je Bohinj zimsko otožen, okrašen s koprenami, ki se zrcalijo na gladini jezera. Partizanski nostalgik bi se zaman oziral za svojimi kolegi. Partizanov ni bilo, da bi skupaj obudili Avnojske čase in zapeli Hej brigade, Hej Slovani, Šivala je deklica zvezdo ali kakšno tako, saj veste. Gospod nadškof pa bi lahko prisluhnil žlahtnemu zvonenju zvona iz sv. Janeza. A tu, daleč od sija reflektorjev ni bilo nikogar. Še celo vsega hudega vajenih kajakašev ne, ki se v majskih dneh kakor pisana ogrlica, drug za drugim spuščajo navzdol po toku. Hvala bogu. Le mi trije, v prihodnost zazrti sodobni "evropejci s slovenskim naglasom", ki smo se pri čolnarni kaj hitro preoblekli v neoprenska oblačila, napihnili in naložili raft ter odrinili, smo za kratek čas razbili monotonijo predsmučarske sezone.

Naš spust ni bil nič kaj ekološki. Roko na srce, priznam. Nismo sicer smetili, je pa neprestano bentil, kričal in se "priduševal" kolega Uroš in tako prepodil vse kar leze, gre ali plava iz naše neposredne bližine. Z Igorjem, ki je prvič sedel v raftu, se nikakor nista mogla uskladiti, pa sta se sukala kakor vrtavka. Menim, da sta izumila novo disciplino, umetno raftanje, nekakšno vzporednico umetnem drsanju. Pirueta je sledila pirueti, le salto se jima ni posrečil. Uroš je bil tako iz sebe, da še vilijamovka ni udušila njegove, prazgodovinsko artikulirane govorice.

Sam sem bil na boljšem. V mali in vodljivi divjevodaški lupinici sem vozil iz toka v protitok, malo po grušču, kajti vodostaj je bil zoprno nizek, predvsem pa sem razmišljal, kam bom naslednjo soboto postavil snemalce koprske TV, Mirjano in njeno ekipo. Kaj pa se sploh da potegniti iz rečice, kadar preko jeza v Soteski ne steče niti kaplja vode? Ah, bomo že. Prva soteska s snemalcem.., potem pa Gibraltar, najbolj vodnata brzica, pa bo.

Pri Bohinjski Bistrici se kričanje še ni poleglo. Tudi pri Nomnju ne. Nekaj rib je poginilo, to je bil tudi ves učinek krepkega naprezanja. Od tam do Soteske pa jima je vendar uspelo voziti bolj ali manj naravnost. Igor se je počasi navdušil, Uroš pa utihnil. Kasneje sta skupaj zapela - V slogi je moč ter špansko No nos moveran ( nihče nas ne bo premagal ).

Ob pol štirih popoldan smo bili pri jezu v Soteski, začetku divje vode. Prvo brzico smo prevozili peš, preko kamenja, kajti vode je bilo le za vzorec. Potlej pa se je začel petkilometrski ples v nastajajočem mraku.

17.00. Bohinjska Bela.

" Uf, tole je bilo pa super!" Je zategnil Igor. Bil je utrujen, a vidno zadovoljen.

" Še enkrat bi šel," mi je zatrjeval.

Medtem, ko sem od mraza otrple noge vlekel iz premočenega neoprena in se preoblačil v suho obleko, sem mislil le na domačnost kake "taprave" gostilne in na dobro hrano - predvsem pa toplo. Mokrote sem imel za ta dan dovolj. Uroš prav tako, Igor pa je imel od utrujenosti tako rdeče oči, da naju z besedami ni prepričal. Razpoloženi smo se odpravili po Lado v Bohinj, nato pa brž nazaj k Rotu v Bohinjsko Belo na ta pravo kmečko pojedino. Verjetno se tudi plezalci, ki praskajo stene nad Bohinjsko Belo poslužujejo njegovih dobrot, zato nima smisla ponavljati, kaj pomeni krepka hrana v primernem ambientu za dušo in utrujeno telo. Komentirati je niti nisem mogel, ker je bil čas le za - mljask, mljask.

30. november. Telefoniram bratu.

" Kako kaj mišice?"

" Kaj vprašaš, vse me boli. Hodim kot kak starček," mi odvrne.

" Greš naslednjič zopet z nami?" Ga zbodem, pa se ni prav nič obotavljal.

" Seveda!" Je kar izstrelil.

8.Maj. Hah. Dobro je vidna razlika med zimo in pozno pomladjo. Odraža se v vodostaju ali v pretoku vode. Iz zimskih osmih kubičnih metrov na sekundo se je pretok povečal na petinpetdeset kubičnih metrov na sekundo. Vzpodbudno!  To je obljubljalo je efekt prave masažne kadi.

Torej… Z Urošem sva sama. Marko je tik pred zdajci odpovedal, zaradi nujnega dela v koprski Luki, nekdaj navdušeni brat Igor pa mi zatrjuje, da je tenis tisti šport, ob katerem dočakaš 110 let in ostane v Ljubljani, kjer navija za svojega sina, ki z loparjem tolče po rumenih žogicah. Sploh ne doume, da se izpostavlja navijaškemu stresu in si tako skrajšuje življenje.

Tako ostaneva le najbolj zanesljiva. Uroš pestuje mavričnega Vektorja, jaz pa si ogledujem nov model kajaka, Prijonovega Boxerja, katerega bom preizkusil.

Nenadoma me Uroš vpraša:

“ Imaš rezervno veslo?”

“ Zakaj?”

“ Svojega sem pozabil doma,” mi prizna.

“ Imaš srečo. Imam še enega.”

Oblečeva si legionarska oblačila ter odneseva opremo pod jez. Čez jez namreč preteče premalo vode, da bi ga bilo možno preskočiti. Ko Uroš že namaka vesla v vodo, ga gledam in premišljujem, kam vendar je dal čelado. Na glavi je nima. V kajaku je med nogami premalo prostora… Uroš nič ne reče.

“ Hej,” ga ogovorim, “ kje imaš čelado?”

“ Eh, pozabil sem jo v avtu, ki sva ga pustila v Radovljici.”

“ Oštja, ne moreš brez čelade.”

Hočeš nočeš  moram zlesti iz kajaka in povleči izza zadnjega naslona nepremočljivo vrečo s fotoaparatom, kjer so tudi avtomobilski ključi.

 “ Na, pojdi po mojo rezervno čelado.”

Spomnim se na nekaj o pozabljanju , a kmalu hote pozabim. Pred mano je pet kilometrov čudovite, dinamične reke. Nad menoj je jasno nebo in obeta se lep, sončen dan. Le kaj bi si želel lepšega?

Piči miško! In že naju Bohinjka odnese. Nekaj malega celo pod vodo…

Celotni tok Save Bohinjke je vesljiv. Najugodnejši vodostaj bomo imeli v spomladanskih mesecih in v zgodnjem novembru. Pozimi pa je lahko, zaradi prenizkega vodostaja, zoprna za veslanje. V grobem jo lahko razdelimo na tri odseke. Prvi, 19 kilometrov dolg odsek od jezera do jezu v Soteski. Drugi, petkilometrski odsek od jezu v Soteski do zadnje brzice - Bele, pod Bohinjsko Belo, ter zadnji, devetkilometrski odsek od Bele do izliva v Savo. Prvi in zadnji del sta primerna tudi za odprti kanu in za tiste nadobudneže, ki si želijo prvih zaveslajev.., srednji del pa je najbolje preveslati z alpskim kajakom ali mini raftom ter ga prepustiti bolj izkušenim.

Bohinjka od jezera do Soteske ( DV II )

Takoj za mostom se nam iz desne strani pridruži Mostnica, potem pa sledi daljša, simpatična tesen brez večje težine. Na levi strani se nad nami dviguje 719 m visoka Vela peč, na levi pa sledimo robu med 1966 metrov visoko Rodico ter 1598 metrov visokim Slatnikom. Ta rob je razvodnica med Jadranskim ter Črnomorskim sistemom, slednjemu pripada tudi Bohinjka. Takoj po tesni je struga večinoma plitka. Sledijo si lažje brzice brez večje težine, na iztekih teh brzic pa nas pričakajo tolmuni globje vode. Od Laškega rovta do Bitenj se dolina odpre ( Dobrava ), potem pa se iz obeh strani vse bolj zapira v sotesko, še posebej od Nomnja dalje. Povprečen strmec na tem odseku je 3,1‰.

Na devetnajst kilometrov dolg spust do Soteske se lahko odpravi tudi manj izkušen kajakaš, bodisi v kajaku ali v klasičnem kanuju. Previdnost ni odveč na okljukih ter pri stebriščih mostov, kjer se rado zagozdi vejevje ali kar cela debla. Orientacijsko izstop ni težak. Po vse bolj mirni vodi, ki jo zadržuje jez, bomo na desni strani zagledali manjšo elektrarno. Vkolikor ne bomo nadaljevali spusta, lahko izstopimo na levi strani reke, do koder je urejen dovoz z manjšim parkiriščem, če pa mislimo s spustom nadaljevati na hitrejšem odseku reke se zapeljemo preko jezu ali prenesemo kajak po levi strani.

Bohinjka od Soteske do Bohinjske Bele ( DV III, IV- ) Skala!!

Petkilometrski odsek od Soteske, se pravi od jezu pri elektrarni, pa do Bohinjske Bele je del, ki obljublja prijeten spust po močno kamniti strugi. Strmec reke se skoraj potroji, 8.5 promilni strmec požene Bohinjko v hitrem toku mimo Ojstrovice na levi in Babjega zoba na desni strani. Brzica sledi brzici, vse pa imajo med kajakaši že uveljavljena imena. Težavnost je, kakor vedno, odvisna tudi od višine vodostaja, sicer pa se giblje vseskozi okoli ocene DV III. Za Skalo, veliko skalno gmoto, ki leži prav na sredi struge slabih 2 kilometra od začetka spusta, pa velja objektivna nevarnost! Takoj po desnem ovinku se večina vode usmeri naravnost v Skalo, kjer tvori blazino. Na njej se tok razbije v dva pramena, in steče mimo. Površina skale, ki gleda proti toku, je izpodjedena in zato nevarna. Močan vodni tok lahko kajakaša, ki mu ni uspelo odpeljati mimo, dobesedno prižme ob steno, ter ga ne spusti. Od vseh nevarnih točk na slovenskih rekah, je prav Skala zahtevala največ smrtnih žrtev, zato je ni za podcenjevati.

Sicer pa, začnimo od začetka:

Prva brzica, ki nas pričaka takoj za jezom, nosi ime Prva, ji kar pritiče, kajne. Najbolj logičen potek smeri bomo opazili na desni strani struge. Po koncu Prve, se nam iz desne priključi del Bohinjke, ki je speljan skozi elektrarno. Še pred mostom je krajši skok nato pa se lahko malce oddahnemo in pripravimo na brzico 463. Brzica nas preseneti takoj za opaznim ovinkom v desno. Spust je možen na levi ali na desni strani večje skale, ki leži v desnem delu struge. Sledi dvesto metrov mirnejše vode, nato si za povrstjo sledijo štiri brzice. Prvi dve nimata imena, tretja sliši na Obrne, četrto pa so naši vrli predniki Baba poimenovali. So že vedli zakaj. Visoko na desni strani je nad brzico Babo 1128 metrov visoki Babji zob. Prvi dve brzici nas očarajo z rolami, na brzici Obrne,  nas na koncu pozdravi večja skalota, ki pa še ni tista zlovešča Skala. Takoj za Babo, naslednjo brzico, se voda za nekaj deset metrov umiri. Tu je najpametneje izstopiti in si za ovinkom ogledati situacijo pri Skali. Skalo bomo zlahka prepoznali, saj so na njej postavili križ. Takoj, ko jo bomo ugledali, nam bo jasno, katera skala stoji pred nami, kajti skal je v Bohinjki veliko. Vkolikor se odločimo za prenašanje kajaka, ga prenesimo po desnem bregu, vkolikor pa se odločimo za spust, obstajata dve možnosti. Pri primernem vodostaju se lahko Skali izognemo skrajno levo po kanalu, sicer pa je logični potek spusta tik pred Skalo na levo stran, koder se usmeri večji pramen Bohinjke. Stopedeset metrov za Skalo sledi brzica Dolga, ki nas bo navdušila z večjimi rolami in padci. Je pregledna, saj leži na ravnem delu struge. Logični spust je ves čas po sredini struge. Most pod železniško postajo Bohinjska Bela.  Za mostom sledi 250 metrov dolga brzica Gibraltar, ki bo zahtevala od nas nekaj manevriranja in čofotanja skozi role. Marsikomu ostane ta brzica v najlepšem spominu, saj je simpatična, razgibana, raznolika in vodnata. Dopušča nam različne variante spusta. Po Gibraltarju nas pričaka stari most pri Bohinjski Beli. Takoj za mostom zagledamo zadnjo čipko deklice Bohinjke,brzico Belo. Za Belo Bohinjki zmanjka neukročenega zagona, s katerim nas je gotovo uspela očarati.

Bohinjka od Bohinjske Bele do izliva ( DV II )

Po Beli se Bohinjka umiri in uredi svoje misli. Nič več nas ne bo osrečevala z adrenalinskimi brzicami, le tu in tam nas bo iz zamaknjenosti prebudil kakšen manjši kucelj in ko se bomo ozrli nazaj, bomo videli, da smo pravkar prevozili jez. Strmec pade na 2 promila. Vsakdo se lahko napoti po njej brez strahu, da bi se moral nehote okopati. Na levi in na desni strani se bodo vrstile travne jase in prodišča, ki nas bodo kar klicala k postanku. Še posebej privlačni znajo biti tile kraji v mesecu maju in juniju, ko ob bregovih zagledamo cvetke, ki zapeljivo dišijo po sončnih kremah, mleku in oljih. Prava spodbuda za tiste, ki želijo navezati stike s sorodno dušo brez ženitovanjskega posrednika ali vročega telefona. Za tiste, ki bodo sorodno dušo vzeli s seboj v kanu ali mini raft, pa se bo tudi našel kak kotiček ob reki, kjer se bosta lahko v miru posvetila pikniku ali dvigovanju slovenske natalitete.

Slabih deset kilometrov od Bohinjske Bele do mostu pod Radovljico lahko torej veslamo poljubno dolgo. Za pridne in navdušene galiote, ki bodo ob primernem, recimo majskem vodostaju neprestano veslali in se ne pustili motiti, bo pot po reki trajala uro in pol. Na poti se bodo prebili pod štirimi mostovi, od katerih je prvi najbolj nevaren, saj grozi, da se bo zdaj zdaj zrušil v reko. Po prvem mostu naredi Bohinjka oster zavoj v desno in nas odnese do drugega v bližini vasi Selo. Na levi strani reke se povzpne stena 588 metrov visoke Ribenske gore. Tretji most sledi pri Ribnem. Za tem bomo na levi strani ugledali vzpetino Na pečeh, vrh katere stoji cerkvica, ki nam oznanja, da bo poti kmalu konec. Nedaleč od zadnjega mostu nas bodo na desni pozdravile prve hiše zaselka Selce.

Poleg mostov se bomo srečali s štirimi jezovi. Prva dva, pri Selcah in Ribnem, sta vzdrževana, tretji je nekakšna kamnita pregrada, četrti pa nas pričaka tik pred iztekom v Savo Dolinko. Visok je tri metre in ob večji vodi ga je možno preskočiti bočno. Voda pod njim je plitva zato previdnost ni odveč. Za vse, ki nimate skakalnih ambicij kakšnega Primoža Peterke, pa je na desnem bregu pot po kateri je možno prenesti plovilo do mesta pod jezom, od koder imamo le še nekaj zavesljajev do sotočja z Dolinko. Po Savi do mostu pod Radovljico ni več daleč. Takoj za mostom je vodomerna postaja, kjer lahko pristanemo in zaključimo s spoznavanjem Bohinjke. Ker smo nekaj zadnjih metrov veslali po Savi, nas bo prešinila misel na spust po Dolinki do sotočja ter po Savi proti beli Ljubljani. O tem pa kdaj pozneje. 

SONCA IN POMLADI

JURE 

18:18 - 14. 03. 2010 - Komentarji {4} - Napiši komentar

DO KOSTANJEVICE NA KRKI LAHKO PRIDEMO PO CESTI ALI PO REKI...

PO KRKI PREKO LEHNJAKOVIH PRAGOV

            Priznati moram, da sem ljubitelj bolj dramatične pokrajine, zato me Dolenjska s svojo zaobljeno mehkobo nikoli ni pretirano pritegovala. Toliko bolj so v to gričevnato pokrajino, zelenemu morju podobno, zaljubljeni umetniki od Božidarja Jakca dalje… In  prav je tako, kajti nekdo jo mora imeti rad. Med temi zelenimi griči skrita, se vije najpočasnejša slovenska reka – Krka. Smaragdna lepotica se rojeva pred občasno izvirno Krško jamo nedaleč od zaselka Gradiček. Maternica podzemnega sveta njeno rojstvo ovija v tančico skrivnosti, v nadaljevanju pa nas čudi njena zrela, kontemplativna umirjenost. Zato je dvo ali trodneven spust po Krki pravi balzam za dušo za vse tiste, ki žele pobegniti daleč od ponorelega sveta in  za kratek čas spolzeti v prvobitnost. Brez skrbi, če trenutno še nimate časa, če hitite iz sestanka na sestanek, če se lotevate pomembnih projektov.., ko jo boste potrebovali, vas bo, kakor zanesljiva Odisejeva žena Penelopa, čakala. Tam, v zeleni opojnosti. Kako je že napisal Lorca? Zeleno, ki te ljubim, zeleno…

            Krka je drugi, najdaljši pritok reke Save. Izvira v bližini istoimenske vasi Krka in se po 94 kilometrih umirjenega toka s povprečnim 1,2 ‰ padcem izlije v Savo pri Čatežu. Le štiri reke v Sloveniji presegajo razdaljo stotih kilometrov; Sava, Savinja, Drava in Kolpa, takoj za njimi pa so štiri reke, ki se tej številki najbolj približajo; Soča, Mura, Sotla in naša zaspanka. Po dolžini je torej sedma najdaljša slovenska reka, medtem ko se po velikosti porečja, z obsegom 2053 km², povzpne na četrto mesto, takoj za Savo, Dravo in Muro.

            Krka je reka z dežno – snežnim vodnim režimom, tako s primarnim viškom prehiti alpske rečice, ki so vezane na taljenje snega. Pričakujemo ga lahko že v zgodjem aprilu, medtem ko sekundarni višek napolni strugo Krke v novembru. Najnižji vodostaj lahko pričakujemo v mesecu juliju, vseeno pa je Krka dovolj vodnata, da dopušča veslanje skozi vse leto.

            Ker se Krka napaja iz kraškega zaledja, je umirjena tudi v nihanjih pretoka vode. Ekstremi ne odstopajo tako zelo od srednjega pretoka kakor recimo pri Savinji, ki se je že večkrat iz živahne rečice spremenila v razpenjeni veletok. Krka pospeši le na delu od Drašče do Dešeče vasi, struga pa tudi tam ostaja odprta in pregledna. Na Krko nas torej ne bodo zvabile divje brzice ali slikovita soteska, temveč jezovi ter lehnjakovi pragovi, ki Krko krasijo v njenem zgornjem toku. Iz dinarskega krasa poznani lehnjakovi pragovi; spomnimo se na Plitvice na reki Korani, Skradinski buk na reki Krki ter Štribački buk na reki Uni, veljajo za čudovito delo narave. Ti slapovi nam predstavljajo tip konstruktivnih ali rastočih slapov, kjer se razstopljeni kalcijev bikarbonat odlaga na rastlinju in skozi tisočletja, v nikoli končanem procesu, ustvarja novo podobo reke. Slapičja na naši Krki ne dosegajo tako zavidljivih višin, kakor slapovi na njenih sestrinskih rekah, vseeno pa kajakašem omogočajo skoke od višine enega do štirih metrov in jim s tem popestrijo sicer umirjeno vožnjo. Še višje skoke bodo omogočali našim zanamcem, saj Krka velja za reko, ki bo v prihodnjem tisočletju najbolj menjala svojo podobo. 

Velja opomniti, da je težavnost v zgornjem delu reke Krke ocenjena na DV II /- III, da je Krka pretežno mirna reka in jo zato zlahka podcenimo. Zato bi rad opozoril, da se jezovi in slapičja ne ocenjujejo, ker na njih vedno obstaja objektivna nevarnost, da pride do nesreče; pri višji vodi nam jo lahko zagode povratni tok z rolo, pri nižjem vodostaju pa plitvi tolmuni ter skale pod jezovi. Nesreča s smrtnim izidom se je na Krki že dogodila.

SVETA TROJICA

            Krave, prašiči, računalniški programi, žene in otroci so krivi za to, da se je Marku, Urošu in meni težko dobiti skupaj. No, tokrat nam je vendar uspelo. Midva z Urošem sva najino prostost kompenzirala s sveto zaobljubo, da bova uslužna in sploh pridna možeka dan pozneje, ko naj bi imeli skupni družinski piknik. Kako se je Marko pogodil s svojimi računalniki, ne vem. Vem le, da tistega dne sonce prav lepo sijalo in pretok je bil pravšnji za vragolije, ki smo jih kanili izvajati na osvežujočih slapičjih. Ona dva sta bila za mehko varianto, jaz za trdo. Ne, ne govorim o pornografiji, temveč o plovilih. Ona dva sta imela pod seboj mehko zaobljen Gumarjev mini raft, ravno pravšnjo stvarico za po Krki.., jaz pa sem, kakor Mika Hakinnen, sedel v bolidu brez koles, v Prijonovem Boxerju. In, piči miško, smo odbrzeli.

            Prvi jez je vsaj mene našel še zaspanega. Pri slalomu med dvema ribičema, ki sta stala prav na vrhu jezu, je bila smer padca neobetavna. Vsaj za rit in hrbtenico. Namesto da bi čofnil v tolmun, sem trknil ob skale in zdrsnil po njih v globjo vodo. Nah, ja. Ekstremist, pač. Vsega se spomnejo tile EXtremisti, niti ko letijo na skale nimajo treme. Zdi pa se mi, da sem pri Marku in Urošu zasledil tisti prizanesljivo podmukli nasmešek, ki je govoril kar sam zase:

            » No, kaj pa se greš trdo varianto, če ji nisi dorasel.«

Naslednji jezovi pa so bili prave poslastice, vode je bilo povsod dovolj, da se je preko roba lepo skočilo in mehko pristalo, le na enem pod Fužino je bilo vode malo manj. Rdeča gumijasta lepotica se je zataknila in se povsem ustavila. Počasi se je prevagala navzdol in Marko je v slow movšn filmskem stilu, vrednem Janeza Bonda 006, odletel na Uroševo ramo, ga skoraj onesposobil in priletel v tolmun. Ko sem jima, z istim, tipično slovenskim, poduklo prizanesljivim nasmeškom predlagal, da bi stvar ponovila za sekventno fotoreportažo, se je iz njune strani začulo nekaj renčanju podobnega. Pa nič.

            V Žužemberku smo odskakali še po zadnjih kaskadah, nato pa smo pohiteli na cvička. Pa ni ostalo samo pri njem, kajti srečali smo Uroševega kolega iz študentskih časov, ki nas je prav po dolenjsko prijazno pogostil s pršutom, pa suhimi klobasami, pa sirom. Užgali smo prav ornk debato o sosedu Vinku Globokarju, o belih in črnih in rdečih – rdeč cviček je d'best.., pa o pogostosti imena Erazem in še o čem, pri tem pa so se zbirali nevihtni oblaki nad Markovo glavo. Na srečo sva z Urošem prišla suha do Ivančne Gorice, čeprav je grozilo, da se bo usula ploha. Besed seveda, česa pa drugega.

            Drugi dan je Marko bojda jadral nekje po Tržaškem zalivu, po Krki so se spuščali kajakaši drug za drugim, midva z Urošem pa sva stregla Špeli in Tatjani, preoblačila otroke, pekla klobase in peljala vsakega posebej na zadnji jez, da so kričali. Na koncu je Tatjana vprašala Uroša:

            » A sta se namatrala?«

            Uroš pa ji je diplomatsko odvrnil:

            » Ne, prou luštn je blo.«

TAGLIAMENTO NA DOLENJSKEM?

            Urbanu sem že pred časom obljubljal spust po Tagliamentu ali Tilmentu, kakor mu pravijo Furlani. Nekako nisva prišla do njega, ker pa se je mudilo s Krko sem si rekel, nič, bolje vrabec v roki kot Golob v Ljubljani. Zato sem ga poklical in vprašal, če ga moti če zamenjava ime reke. Motilo ga ni.

            10. julija sva šla do Čateža in tam pustila en avto z registrsko tablico Free Tibet. Ko sva prispela do Žužemberka je lilo kot iz škafa. Že dan prej je lilo. Pa tudi dan pred dnevom prej je lilo. Preprosto, lilo je, midva pa sva pila čaj v neki gostilnici. Nedaleč proč se je proti Novemu Mestu valilo nekaj motno rjavega in prestopalo bregove. Kot kriminalec, ki se vrača na kraj zločina, sem se vsake toliko približal nerazpoznavni Krki. Kje hudiča je tista milina, katero opisujem zgoraj.., zeleno, ki te ljubim, zeleno? Rjavo, ki me strašiš, rjavo - bi bolj ustrezalo. Nič ne bo, sem se končno odločil, kajti povratni tokovi pod jezovi so bili dovolj zgovorni. Odprti kanu, katerega sem imel s seboj, take reke ne zdrži.

            Tistega dne sva, namesto spusta po Krki do Otočca, izvedla statistični popis vasi dolenjske pokrajine. Urban je bil premeten, pa je iz nahrbtnika privlekel tolažbo za neizpolnjene upe. Gösserja.., saj veste, Križaj pa šest pa tiste fore. No, učinkuje.

            Kakor dva upokojenca sva v popoldanskem času prepešačila nekaj dolenjskih gričev in obdelala slovensko glasbeno sceno. Potem sva povečerjala v restavraciji Tango in se, bolj s strani, udeležila poročnega slavja na Gradu Otočec, kjer je ornitolog pazil, da se pravkar poročenim golobčkom ne bi kaj hudega primerilo. Hudiča, tile pa so kerlci. Skorajda so že država v državi.

            To se je potrdilo tudi drugega dne, ko sva se, visoki vodi navkljub, odločila za spust do Čateža. Zopet nama pristopi človek, ki Urbanu ukaže naj pridrži veslo. Strel in že je veslo ujeto.

            » Vidita, takole pa jaz labode lovim, potem pa jim rinko nataknem.., pa nič ne boli!«

            V dokaz je snel past iz vesla in demonstriral njegovo pogruntavščino na mojem prstu.

            » Kaj pa pravica do zasebnosti?« Sem protestiral. » Človek bi vas za podobno početje lahko tožil, ptice pa so žal nemočne, saj ste si z njimi, ne da bi jih karkoli vprašali, razdelili nebo!«

            » Ah, dajta no. Saj nič ne boli, poleg tega pa je obročkanje v prid raziskavam o migraciji,« naju je miril, medtem ko mu je žena prikimavala. » Sploh pa imamo veliko skupnih točk, kajne.., predvsem Tevo.«

            In ozrli smo se na naša stopala. Pa še res je bilo.

            Potem sva se končno prepustila meditativnemu objemu narasle Krke. Malce sem jo rešpetiral, kajti iz običajnega pretoka 55 m³/ sek je stvarca pulzirala kar z 248 m³/ sek. Urbanu sem razlagal, kaj to pomeni, če želiš veslati proti toku, se izogniti jezu ali izstopiti na breg, nisem pa vedel, če je doumel. Krka pa se ni pustila motiti. Malce je poplavljala, se vrtinčila in nabrekovala. Tekla je veliko hitreje kakor sicer, zato naju je kar nosilo iz enega v drugi okljuk, od enega do drugega mostu. Pred nama so vzletale labodje jate in sive čaplje, pa se nisva pustila motiti. Tudi obročkala nisva, saj sva razumela tiho govorico živali, ki si žele predvsem miru pred vsemi modnimi muhami, zato pa sva toliko bolj vztrajno namakala vesla v vodo. Po treh urah in pol sva prispela v Kostanjevico. Kavica in sladoled za sladkosnede, pa še nekaj fotk za dokumentacijo dogodka iz vasi Gogi… Pot je klicala dalje, pa sva šla proti mestu, kjer se Krka velikodušno žrtvuje v Savino dobro ime, proti Čatežu. En kratek pasus z močnim nalivom, ki pa nama je kar ustrezal, naju je spremil od Kostanjevice naprej. Če bi se takrat v bližini pojavili krokodil, anakonda ali piranja, bi po količini vode in po tropskem nalivu domišljiji zlahka prepustil prosto pot. Morda pa tole le ni Krka niti Tilment.., morda pa sva prispela v južno Ameriko…

            Krokodilov ni bilo, je pa Urban vsaj za kratek čas začutil, kaj pomeni veslati proti toku poplavne reke, ko sva prav ob robu, pri gostilni Budič, želela priveslati na breg. Blo je, kar je blo. Na takšno Krko, kakršna je bila tedaj, je potrebno čakati, nama pa se je sama ponudila. Še en Gösser in pjesma:

            » Igrala je igrala Vladojova banda…«

            Potem pa tisti stisk rok in.., bog ve kod se bodo naše poti srečevale v prihodnje.  

OD IZVIRA DO SOTESKE ( DV II/-III, 28 km)  

            Krko lahko, glede na pokrajino, ki jo obdaja, razdelimo na tri dele. Prvi del, od izvira do Soteske je kajakašem in kanuistom, zaradi že opisanih lehnjakovih pragov, najbolj zanimiv. Tod teče reka v globokem kraškem dolu in z izjemo Višnjice pri Krški vasi ter Globočca pri Zagradcu, nima drugih pritokov. Glavni vodni viri iz katerih se napaja Krka, so skriti našim očem v podzemlju Suhe Krajine. Celotna dolina je posejana z majhnimi vasicami in zaselki, ki se držijo glavne prometnice na levi strani reke. Ob reki pa nas bodo spremljale večinoma kar dobro ohranjene stavbe nekdanjih žag in mlinov, danes preurejene v lične vikende.

Ob višji vodi bomo lahko vstopili prav pri izviru ali pri mostu v vasi Krka, pri nižji vodi pa se odpeljemo do vasi Lese, od koder je reka plovna skozi vso leto. Od izvira do mostu pri vasi Lese bomo naleteli na dva metrska jezova. Od mostu pri vasi Lese do naslednjega mostu pri Marinči vasi nas pričaka naslednji, dober meter visoki jez. Naslednji jez nas pozdravi takoj za mostom pri Marinči vasi, sledi mu mirnejša vožnja do Zagradca, kjer celotno strugo pregrajuje jez v obliki amfiteatra, ki zbira vodo za potrebe elektrarne. Ob nižji vodi lahko uporabimo poglobljen jarek, ki je speljan po levem delu amfiteatra in se zaključi z metrskim skokom v tolmun. Od Elektrarne do mostu pri Drašči vasi si sledijo štirje jezovi višine okoli dveh metrov ter več nižjih slapičij. Takoj za mostom v Drašči vasi steče voda skozi podrti jez iz katerega štrlijo leseni ploti. Ob višji vodi nevarnost navitja. Do mostu pri Šmihelu nas pozdravi še en jez s plitvim iztekom, katerega je najbolje preveslati skrajno levo ali skrajno desno ( na desnem bregu stoji hiša ). Voda od tu steče hitreje v lahkih in preglednih brzicah vse do Dešeče vasi, kjer se znova umiri in preliva preko pragov. Mogočno razvejano slapičje nas pričaka pod vasjo Prapreče tik pred Žužemberkom. Na desni obali stoji visoka, markantna hiša, nekdaj mlin, še bolj verjetno žaga. Na sredi struge je manjši otoček z nekaj zelenja. Najidealnejši prehod je med mlinom in otočkom, na desni strani struge, kjer reka v treh skokih preskoči trometrsko višino. Zadnji skok je najvišji. Predhodno si je dobro ogledati potek spusta, še posebej, če se spuščamo s kajakom. Sledi manjši prag tik pred tistimi znanimi in fotogeničnimi lehnjakovimi pragovi pod žužemberškim gradom, ki pa so zlahka prehodni.  Večina kajakašev in kanuistov tu zaključi svoj dan, tiste pa, ki boste nadaljevali, Krka popelje do zadnjih lehnjakovih slapičij pri Dvoru ( dva mosta ), potem pa se, stisnjena med 594 metrsko Plešivico na levi ter 710 metrov visok Srnski vrh prebije do zaselka Soteska. ( most )

Še nasvet za tiste, ki še niste preskakovali jezov, pa vas to močno mika. Če reke ne poznate se prepustite vodenemu spustu. Skupina deluje sproščujoče na vsakega posameznika, vodnik pa vas bo pravilno usmerjal in korigiral vaše napake. Če ste individualist, kar se pri slovencu rado zgodi, pa se vsaj ustavite, izstopite iz kajaka ter pod vsakim jezom preglejte teren. Upoštevajte, da se boste pri posrečenem skoku iz višine dveh metrov, pri kajaku z volumnom okoli 250 litrov, do podpazduh potopili v tolmun pod jezom. Hitrost, s katero boste prileteli do tolmuna, bo pri dvometrskem skoku dosegala 22 km/h, pri trometrskem pa okoli 27 km/h. Nič kaj takega, če doskočite pravilno, a predstavljajte si, da doskočite na skalo ali celo, da doskočite z glavo navzdol… Zato izberite jezik vode, ki je dovolj vodnat ter prosto prehoden, da se vam kajak ne zaustavlja ali zatika na vrhu jeza. Pri skoku dvignite veslo nad glavo. Ko vas bo vzgon vode potisnil nazaj na površje, boste z veslom lovili ravnotežje. Če je tolmun plitek, lahko poskusite z bočnim skokom.

OD SOTESKE DO OTOČCA ( 27 km )

            Takoj po Soteski naredi Krka devetdeset stopinjski ovinek v levo, se prebije na plano  in steče ob 500 metrski Straški gori proti prestolnici Dolenjske pokrajine, nekdaj Rudolfovem, danes Novemu Mestu, rojstnemu kraju našega stoletnega olimpionika, Leona Štuklja. V zgornjem toku skopa s pritoki, se Krka tu obogati z vodami nekaterih pritokov. Že takoj po Soteski se ji pridružita Radešica in Sušica, nato se ji do Novega mesta pridružijo Potok, Temenica, Bršljinski potok ter Težka voda, do Otočca pa še Rateški in Slatenski potok ter Lešnica. Reka bistveno spremeni svojo podobo. Že od Dvora dalje jo pregrajujejo umetni, približno meter visoki umetni jezovi, katerim pa se ob normalnem vodostaju zlahka izognemo na breg, ali pa se popeljemo prek njih. Ob povišanem vodostaju pa so umetni jezovi kaj lahko nevarna past, ker ustvarjajo močno rolo in tudi do tri metre dolg povratni tok!

            Na sedemindvajsetkilometrski poti se bomo srečali s sedmimi mostovi. Prvi nas bo pričakal pri Dolnjem Polju, naslednja dva pri Vavti vasi ter Lokah, nato pa bo Krka v dveh izrazitih okljukih zavila okoli Drske ter Novega Mesta. Železniški ter dva cestna mosta povezujejo levi in desni breg glavnega mesta dolenjske pokrajine. Od zadnjega mostu je še štiri kilometre do vasi Otočec ( most ), mi pa zaveslamo še kilometer naprej, do gradu na Otočcu.

OD OTOČCA DO IZLIVA V SAVO ( 39 km )

            Otočec je smiseln cilj druge ter izhodišče za zadnjo etapo. Prenočimo lahko v hotelu Šport, v bungalovih ali v šotorišču, neposredno ob reki. Vkolikor se nam ne da operirati z gorilnički in jesti konzervirane hrane, imamo na voljo restavracijo Tango ali Grajsko restavracijo. Okolica kar kliče k daljšemu postanku v blagor telesa in duše, saj ponuja izvrstne možnosti za kolesarske ture, jahanje ter ribolov, pa tudi za tisto, čemur italjani pravijo »far niente», ali – nič ne početi.

Krka pa teče dalje, še bolj umirjena kakor doslej, kajti jezov, ki so nas spremljali skozi srednji tok, ni več. Zadnji umetni jez je nad prvim otokom pri Otočcu, vse do Čateža ob Savi, kjer Krka umre, pa jih ni, zato pa je več raznovrstnih ptic, predvsem labodov. V spodnjem toku, bi Krko lahko poimenovali; Labodja reka. Od Otočca dalje se znižajo še tisti grički, ki so nas spremljali doslej. Pred nami se odpre široka planjava Šentjernejskega polja, katerega desni rob obrobljajo Gorjanci s 1178 metrov visokim Trdinovim vrhom, levega pa Krakovski gozd. Krka postane lenobna ravninska reka, ki se v širokih meandrih počasi pomika k svojemu koncu. Ne mudi se ji. Pri Dolenjem Kronovem se razcepi v dva kraka. Mi se držimo desnega in nadaljujemo do prvega mostu pri Gomili. Na drugi most nas bo opozorila cerkvica sv. Miklavža, okoli katere naredi reka velik okljuk. Z naslednjim mostom se srečamo pri Mršeči vasi, nato pa imamo mir do Kostanjevice na Krki. Tam lahko zaveslamo po desnem kraku in tako obveslamo celotno mesto, poleg Višnje Gore, drugo najmanjše pri nas. Takoj za lesenim mostom se lahko ustavimo pri slaščičarni. Turška kava ali sladoled, se nam bosta gotovo prilegla, preden se bomo podali na zadnji del poti do Čateža. Z naslednjimi mostovi se bomo srečali pri Brodu v Podbočju, pri Cerkljah, Borštu in pri Krški vasi, nato pa naletimo na dva mosta, ki oznanjata skorajšnji konec ture. Prvi se v enem loku pne z enega na drugi breg, drugi pa ima značilno kovinsko konstrukcijo zelenkaste barve. Kmalu za zadnjim mostom se nam iz leve strani pridruži Sava, ki vzame dolenjske vode s seboj, na pot proti Donavi. Pred seboj bomo ugledali še en most, a najlažje bomo izstopili pred njim, pri gostilni Budič. Tu bomo skoraj gotovo spili kakšno pivo, rekli kakšno pametno in gledali vodo naše največje odvodnice, reke Save. Le ta bo odnašala naše misli k naslednjim ciljem.    

SONCA

JURE

08:36 - 14. 03. 2010 - Komentarji {24} - Napiši komentar

NEVARNOSTI DLAKOCEPLJENJA

DRAGI MOJI SOBLOGERJI SOBLOGERKE

komentar je bil namenjen Babici, ker pa se mi zdi koristen za vse nas vas nagovarjam :

Zakaj je skrajno nespametno lotevati se dlakocepljenja!  Vam obrazložim:

14:27 - 10. 02. 2010 - Komentarji {29} - Napiši komentar

KAKO RAZUMETI TRI PIKICE (...) :-)

Jutranje preverjanje elektronske pošte in odgovori v stiski s časom in fazi jutranjega vmesnega stanja so botrovali k poskusu vizuelne poenostavljenosti sicer globokega stanja in poskusu telepatije s pomočjo treh pikic...

Naslovnik, podobno kot Ines nekako pričakuje podnapise, kako tri pikice prebrati

Pošiljatelj (jaz) v sestopu v običajno dnevno rutino skuša naslovniku razložiti tri pikice korak po koraku (za telebane): Ali je naslovnik po spodnjem odgovoru razumel tri pikice ali ne presodite sami. Poskušal sem biti jasen:

Veš, z zgodnjim vstajanjem pa vožnjo iz Lj do Kp v službo, potem pa direkt iz muzejskega depoja nositi keramične izdelke – predpriprava na fotografsko obdelavo, se niti zbudjenosti še nisem prav zavedal, pa so šle pikice nekako lažje od tipk, ker zahtevajo enostavno repeticijo, nosijo pa itak celostno sporočilo mojega stanja za tiste intuitivne, ki jim linearna in s pojmovnimi besedami opisna razlaga pove manj kakor tri pikice. Mnogo sporočilnejši in fleksibilnejši za komunikacijo bi bili ideogrami ali pismenke, ki imajo svoj asociacijski vir v senzorično videnem, kakor te linearne klobase, ki imajo svoj vir v senzorično slišnem, a tako so nas naučili, mi pa se tega dolgovezenja držimo kot pijanci plota.., kitajska pismenka za Človeka je sestavljena iz dveh potez in otroku je presneto jasen pomen te pismenke – naša slušna informacija velecenjenega logosa pa je sestavljena iz ČLOVEK najmanj enajstih potez – uf, koliko zaman porabljene energije za en samostalnik, kaj šele, če želim opisati jutranjo pojmovno zmedenost!!! Vložek energije za opis stanja, ki bi itak ostal nerazumljen je preobsežen in raje počakam da mine in da sem iz pikic sposoben ustvariti kaj več. No, in zdaj se vprašaj, si iz mojega truda k eksplicitnem izražanju predhodnega stanja dojela sporočilo ali te je vse skupaj le še bolj zmedlo – pa sem vendar vsaj poskusil tvojo misel voditi linearno od besede do besede in ne holistično s pikicamiJ

Dobro jutro vsem in sonca!!!

Jure

10:30 - 9. 02. 2010 - Komentarji {40} - Napiši komentar

KAKO ZAKURITI OGENJ BREZ VŽIGALIC :-)

HE HE HE HE HE HE HE, VAM ZAUPAM? .......... Ljubezen je ključ!

veselo na delo in sonca

Jure

21:23 - 2. 02. 2010 - Komentarji {39} - Napiši komentar

TEMELJNO "TRAPASTO" VPRAŠANJE - ODGOVOR ALFA SAMCA :-)

Temeljno »trapasto« vprašanje J

Santos: »Zakaj si moški blogerji redko med seboj komentirajo?«

Prvič:  Na retorično vprašanje je možen le retoričen odgovor. Odgovor glasi: »To je dokaz evolucijske dozorelosti moških. Ženske nam počaaaaaasi sledite.«

Drugič: Santos se je ob postavitvi vprašanja verjetno zavedala, da ena sama oseba moškega spola ne more jasno in enoznačno odgovoriti na vprašanje, ki se tiče množine »moških«.  Če bi se vprašanje glasilo s: kaj ti misliš, zakaj si....., bi njena radovednost nagovarjala neposredno mene in bi jo zanimalo moje mnenje je pa posplošena ocena. Temu ni bilo tako.

Tretjič: Vprašanje je bilo izpisano v času med in po obilnem »drekcanju« na blogu in se je verjetno – lahko sem predpostavljal, nanašalo v podtonu tudi na – zakaj se moški čustveno ne vpletate in ne secirate izraženega tako, kot to počnemo me ženske... Ker sem spremljal ta »pojav drekcanja« in sem aktivno vstopil vanj s preusmerjanjem pozornosti na bistvenejši pomen medsebojne komunikacije ter s poskusom razelektritve napetosti brez razmišljanja o spolni sestavi  vpletenih, in ker se je šlo za drugo obliko korespondence (santos – jurson) sem v humornem stilu odgovoril z zgoraj navedenim stavkom... Spolnega razlikovanja iz obstoječega komunikacijskega primera nisem izpostavljal niti nisem posploševal v smeri moških ali ženskih reakcij, dokler me ni postavljeno vprašanje k temu neposredno nagovorilo, hehe... (spretno prenašanje pozornosti iz konkretnega problema na splošno temo, Santos J).

Če vas zanima osebno moj (moški) in ne posplošeno moški pristop o katerem ne morem govoriti, vam lahko navedem del odgovora konkretni osebi iz katerega bo le ta (pristop ali odnos do bloga) malce bolj razviden:

»...malo zdravega razločevanja je potrebno in tudi zdrave pameti, da ne reagiramo na vsako besedo. To je vendar le blog in samo blog. Mnogo vas je, ki ste presneto zamešali pojma podajanje mišljenja in čustveno vpletanje. Čustvena vpetost v besede ter v željo po primerni (vaši) interpretaciji interpretacije  ter v pomembnost vaše virtualne podobe, ki je le podoba. Če so kdaj izpisani primitivizmi  ali neprimernosti (verjamem, da se dogodijo v afektnem stanju marsikomu) , do njih kažemo dozorelost le na dva načina: ali s svojo držo nad njimi. Vkolikor smatramo da resno prizadevajo našo osebno integriteto – pa z osebnim pogovorom z dotično osebo (ne pa s prepucavanji pred vsemi nami) ali s civilno tožbo, vkolikor smo prepričani v svojo resnico in v kazensko neprimernost početja drugega.

 Zame je vsaka osebnost na temu blogu svojstvena in taka kot je – enkratna.., nikogar za nič ne obsojam in v vsakem, vsaj zaenkrat, najdem tudi njegove kvalitete. Cenim dobro v ljudeh, in prav vsi imajo nekaj dobrega v sebi, če seveda želimo videti še koga drugega mimo naših prizadetosti.  Sploh pa nastopam mišljensko in ne čustveno. Čustva so del moje intime, in jih hranim samo in še enkrat samo za najbližje. Blogerska sfera, vsemu spoštovanju vsakogar navkljub, še zdaleč ni in ne bo del moje intimne sfere. Sodi v ti. socialno sfero kot možna oblika komunikacije. Ni nujno blogati – če bi mi ne ustrezalo nebi, trenutno mi očitno ustreza.  Če kdorkoli pripusti blogersko komunikacijo v svojo intimno sfero, mislim, da mora predvsem samega sebe prevprašati, ali je to modro.

Četrtič: Radovednost in primerjave. Citiran nisem bil le v odgovori na Santosino vprašanje temveč tudi v Tetkinem komentarju  radovednosti  J– tako da, že tam je vse povedano o mojem odnosu do radovednosti. In vendar je, če želimo konkretne odgovore na našo radovednost, potrebno le to primerno usmerjati.  Santos v postu nima pojma, kako so moški evolucijsko dozoreli in daje za primerjavo dve fotografiji moških primerkov (ki so seveda izbrani glede na njeno dojemanje vprašanja moških ali glede na njeno idejo po provokaciji J) Primerjave pa zavtevajo vzporedna postavljanja. No, sam žensko doživljam veliko širše da bi vprašanje njenega evolucijskega čudeža problematizirati v relaciji Fata – Cicollina kar bi bilo nekako primerljivo Boratu – Beckhamu. In ne bi mogel podložiti vprašanja o ženskem čustvovanju s takimi fotografijami. (Santos – si slišala za Trstenjaka, Mandelo, Ghandija, Lao Zija, Fabianija, Fromma.., bojda so moški katerim lahko damo ob bok ženske – mati Terezo, Mario Currie, Susan Brownell Anthony (ukinitev smrtne kazni) Marijo Mitchel l(astronominja – prva ženska članica ameriške akademije znanosti in umetnosti) ipd...)

Če bi si sam (kot moški – če to velja) postavljal vprašanja o ženski in moški čustvenosti bi raje šel skozi primerjave ne tehničnih ali filozofskih ali religioznih spisov temveč  skozi raznolikost umetniškega izražanja moških in žensk ter primerjav in interpretacije le teh (literatura, glasba, slikarstvo, ples...) menim, da čustva skuzi te oblike človeškega izražanja najplemeniteje pa tudi najdirektneje preidejo na svetlo...

Petič: Opravljanje versus radovednost. J V radovednosti ni nič slabega in vprašanje, ki si ga je postavila Santos – predvsem sama sebi se je, če preberemo celotem post, glasilo malce drugače: ali se da razločevati moški način čutstvovanja od ženskega načina? To, da je za iztočnico uporabila najino bluzenje – temu jaz ne rečem opravljanje. Karkoli je že vzrok, neka pristna radovednost je izražena in vprašanje si je iskreno postavila. Vse ok, le odgovor nanj je zelo težak. Odgovoriti poskuša sama v svojem postu in k temu povzetku lahko dodam le dopolnilo - dva linka iz Vive:

http://www.viva.si/clanek.asp?ID=4367

http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=4490

in citat (iz enega obeh člankov):

Na splošno so moški možgani visoko sistematizirani. Imajo veliko zmožnost za »predalčkanje«, majhno zmožnost za opravljanje več nalog hkrati, visoko zmožnost za nadziranje čustev, šibko usmerjenostjo v odnose in veliko usmerjenostjo k projektom.

Ženski možgani omogočajo opravljanje več nalog hkrati in imajo slabšo zmožnost nadziranja čustev. Pred ukrepanjem pomislijo hitreje kot moški, na tveganja se odzivajo previdneje, raje imajo sodelovanje kot tekmovanje.

Lahko ugotovimo le: Vsekakor se naši možgani v strukturi in v načinu delovanja razlikujejo in prav zato ali tudi zato smo si zanimivi in dopolnjujoči.

Šestič: Če torej povzamem vprašanje iz začetka, mimo posta in nivoja komentarjev, in nanj odgovorim konkretneje:

»Zato, Santos, ker ne čutimo te potrebe.«

Sedmič: Za zaključek še jaz vračam retorično vprašanje za Santos ali katerega koli, ki se želi spopasti z njim: Zakaj mislite, da je post Umetnost nepala komentiran 16x post o drekcih pa 36xJ?

Sonca in rožic vsem

Jure

11:09 - 1. 02. 2010 - Komentarji {36} - Napiši komentar

NA TRAVNIKU SO CVETLICE IN DREKCI

NA TRAVNIKU SO CVETLICE IN DREKCI

Sedim in opazujem obiskovalce travnika. Tisti sončni prestopajo drekce in ožarjeni opazujejo cvetlice.., tisti tudi sami postajajo vse bolj podobni cvetlicam, žareči.., cvetoči. Nekateri zagrenjeni se ustavijo pri vsakem drekcu, se jezijo nad oskrumbo, nad smradom, nad početjem, filozofirajo o primernosti travniških drekcev in se neprestano vrtijo okoli njih. Vse bolj jim postajajo podobni. Njihove misli postajajo oskrunjene, njih besede nimajo prijetnega vonja, okoli njih letijo muhe. Lahko je samoumevno sprejemati lepo kot lepo, težko pa je, celo tistim, ki neprestano govore o odpuščanju, odpustiti drekcu da je drekec. Pa vendar je vse v svojem naravnem redu. Drekci so koristni, pognojijo zemljo iz katere bodo jutrišnje cvetlice črpale svojo moč in lepše zacvetele. Razlika je le v smeri. Drekec teži k razkroju, k zemlji, cvetlice pa težijo k rasti, k razcvetanju, k nebu. Vsak od obiskovalcev travnika pa se sam odloči k čemu bo usmerjal pozornost, k razkroju ali k dvigovanju.

Vstanem in grem trgat zdravilne zeli J

Sonca vsem obiskovalcem travnika

Jure zeliščar

07:42 - 28. 01. 2010 - Komentarji {39} - Napiši komentar

UKRADEN NASLOV: DRUŽENJE IN GRUPIRANJE

No, pa izmaknem Ani in MD naslovJ

DRUŽENJE IN GRUPIRANJE

Nekoč je živela deklica, ki se je seveda družila, kajti drugega ji ni preostalo ker je bila rojena v svet poln ljudi. Potem je od mnogoterih druženj zrasla v žensko in se želela grupirati. Na nekem druženju je ugotovila, da ne odgovarja komentarje od vseh komentatorjev temveč zgolj na komentarje enega, ki ji je bil posebej simpatičen. Počasi sta si izpovedala, da se ne bi rada le družila, ampak, da bi se raje malce pogrupirala. Jeeej, pa kaj, ko je bilo to tako sladko, da sta se hotla sam še grupirati in grupirati. In potem je od vsega silnega grupiranja zažel ženski trebuh rast. Posledica – rodilo se je dete. Boh ne dej, da bi se grupirala z vsakim komentatorjem, kajti potem se sploh ne bi vedelo, čigava je posledica in kdo mora zgraditi hišo. Tako pa je bilo vse prav, grupica je narasla za posledico in hiša se je zgradila. Pogoji so bili dani, da se še grupirata, kajti grupiranje med dvema, ki sta si simpatična, je sila ljubko opravilo. Ampak od vsega grupiranja ie znova rasel trebušček – pri pravem grupiranju se vedno kaj lepega rodi – pri nepravem grupiranju pa vse ostane zgolj pri komentarjih. No, ker je bilo tudi drugo lepo, sta se grupirala kot zmešana, kadarkoli in povsod, le da bi prišlo do še kaj lepšega – in tako sem, kot posledica grupiranja tudi sam privekal na svet.

Vzorec obnašanja mui je ostal. Nikoli nisem odgovarjal na vse komentarje. Družil sem se s simpatičnimi. In strašno rad se grupiram. Dvakrat je moje početje že imelo posledico in srčno upam, ker se grupiram prav tako zmešano kot sta se moj oče in moja mama, da bo tudi tretja posledica privekala na svet.

Ker bo prenašala vzorec, verjetno tudi ta posledica ne bo odgovarjala na vse komentarje, družila se bo, da dozori, ko bo dozorela pa se bo grupirala z izbranim simpatikoniom ali simpatikonko...

E viva PLODNO grupiranje

Sonca

Jure

11:58 - 22. 01. 2010 - Komentarji {30} - Napiši komentar

KDO LJUBI GLOBLJE - MOŠKI ALI ŽENSKA

Triinštirideset let sem potreboval do jasnega sklepa: Moški ljubimo globlje!

Fiziološko dokazljivo

sonca in lep vikend vsem

Jure

10:41 - 18. 12. 2009 - Komentarji {62} - Napiši komentar

VEROUK: DISKUSIJA TURDUS VS. JURSON

SREČANJA Z ABSURDNIM, VNOVIČ

Jurson:

četudi spodbujena s sadom trte. Razmišljajva, Turdus, nezaskrbljeno. Brez skrbi bodi glede natančnega branja tvoje pobude, bolj me skrbi, če je sprejemanje enakovredno. Ideja sama po sebi ni slaba, le okvir umestitve ni pravšnji. Argumentacija za in proti je iz Binovih poljskih cvetlic - enoletnice, nič trajnejšega. Dljesežno mišljenje, ki ignorira notranjo (insidersko) mesenost je Binovo.

Turdus:

Veroučitelje bi plačevale posamezne verske skupnosti. Kdor bi (pod vplivom staršev) ne obiskoval ničesar od možnega, bi se pripravljal na naslednjo uro pod varstvom učitelja.

Jurson:

Okvir izobraževalnih institucij je absolutno preozek. Ne glede na ljubkost ideje bi ustvaril napetosti v sistemu iz čisto praktičnih razlogov. Neplačani in plačani ne morejo delovati skupaj. Neplačani nimajo svojega sindikata niti se ne morejo vključiti v obstoječe sindikate.

Turdus:

Če grem kar po abecedi: budisti, judje, kristjani, muslimani . . .  naj bi imeli usposobljene predavatelje oz. veroučitelje, ki bi v prostorih šole imeli predstavitev svoje smeri (vere) in nadaljnje seznanjanje z njo. Časovno naj se ne bi pokrivale - vsakdo bi lahko prisostvoval vsem in se potem odločal. Najmanj, kar bi dosegli, bi bilo - večje poznavanje sosedov.

Med neplačanimi, ki naj bi po tvoje tekli skupaj, bi obstajale razlike v prehranjenosti. Tisti iz ekonomsko bogatejših družin bi lažje tekli kakor tisti iz revnih družin. Prvo izenačiti te razlike in s tem izenačiti pogoje. Kaj z nenavzočimi v našem prostoru? Jih povabiti od zunaj, recimo bramanističnega tekača? Kako mu to zagotoviti, od nečesa vendar mora živeti, nekje bivati. Učitelji matematike ob tem znorijo, zahtevajo zase iste pravice.

Drugič. Način. Fakultativni pouk, seznanjanje s predavanji ali ocenjevalni predmet. Obvezno ali neobvezno? Recimo ocenjevalni.., kaj se ocenjuje, hladno poznavanje kozmogonije in panteonov, zakramentov in simbolov, božanstev in atributov ali gorečnost, strast, globlje doumevanje sporočil? Kako nekrivično ocenjevati gorečnost ali notranje uvide. Kako neustvarjati razlik in zagrenjenosti, izločenosti negorečih?

Tretjič. Vprašanje. Kdaj si se sam začel poglobljeno srečevati s presežnim in na kakšen način. Ob polnih knjižnicah tovrstne literature bodisi religiozne ali filozofske misli otroke vidim izbirati predvsem mladinske romane, danes predvsem fantazijski roman. Dostopno nezanimivo do točke, ko nas pritegne, nekatere v nobenem obdobju, nikoli. Samoizbira in svobodna odločitev naspram sistemskemu, a omejenemu duhovnemu opismenjevanju? Zakaj omejenemu? Interpretacija še tako gorečega ostane vedno le interpretacija posameznika ali izražanje njegovega izkustvenega sveta. Krščanstvo je široko naprimer. Imaš krščanstvo, ki se odraža skozi mater Terezo in njena dejanja in imaš krščanstvo, ki se odraža skozi nekrščansko dojemanje krščanstva v vlogi našega kardinala Rodeta. Kdo je torej v posamičnem okolju primeren za pedagogiko in andragogiko, ki ni zavajajoč.

Turdus:

Veroznanstvo je en bled približek - čisto drugače ti predstavi neko stvar en goreč navdušenec, kot mrzel strokovnjak. In eden ob drugem bi videli, da se da živeti in se vzajemno ceniti - to bi bila degustacija in priprava na vedno večji babilon, ki nastaja na svetu . . .
Vsak učitelj pa ima pri svojem predmetu možnost v praksi predstavljati slast čistega, skeptičnega uma.

Jurson:

Imamo sufijski islam in šeriatsko pravo, sunite in Šiite. Kateri gorečnež je pravšnji? Koga izločiti?  Imamo Hinajana in mahajana budizem in poleg njega še tibetanskega oplemenitenega z predbudistično Bon religijo. Nadalje se je budizem na Kitajskem transformiral v C'han budizem, na Japonskem v Zen budizem različnih šol.  Kateri gorečnež (ki jih pri budizmu večinoma ni) naj bi bil pravšnji? Koga izločiti.  Imamo različne interpretacije iste svete knjige, jehove, baptisti, pravoslavci, katoliki, evangeličani, ki si staro zavezo delijo s hebrejci.., komu prostor interpretacije iste knjige? Vsem ali enemu, hm, hm. Kateri gorečnež je tu pravi? Koga izločiti. Pustiva, da sva na strani pustila hinduizem, zoroastrizem, mahajanstvo, vero Sikhov in recimo Džainizem, v katerem bi se Inside gotovo teoretično našla, čeprav njega zahtev ne bi bila sposobna praktično živeti...

Prisluhni sebi, Turdus. Srečno zaljubljeni ne more predavati (vsej gorečnosti) nesrečno zaljubljenemu ali tistemu, ki ljubezni sploh še ni izkusil. Vmes je izkustveni prepad, katerega praznina je z besedami nepremostljiva. Meniš drugače?

Ljubezen se te dotakne, ko si pripravljen nanjo, te melje, povzdigne ali zmaliči, kar ti je pač potrebno. Z z duhovnimi vsebinami, v katere se vprežemo, (religio) je isto. Dotaknejo se te, ko si pripravljen nanjih. Nanjih te ne pripravljajo gorečneži, preprosto ne morejo. Objestno je razmišljati, da majhen skupek gorečnežev lahko nadomešča življenje ali nam verodostojno razlaga naša življenska izkustva. Nanjjih nas pripravlja življenje.

Turdus, tvoj post, svetal utopizem, nič več.

Sonca

Jure

10:49 - 10. 12. 2009 - Komentarji {11} - Napiši komentar

O DVOJINI: SANTOS - JURSON

O DVOJINI :-)

Santos:

S prijateljico, ki je samska sva se pogovarjali o partnerstvu…dvojini. Prišli sva do zaključka, da je bilo včasih veliko lažje najti partnerja (ne partnerja za seks, takega tudi sedaj ni težko najti), ampak partnerja, ki bo tudi pred in po seksu z vami. Strinjali sva se, da imamo vedno manj prostega časa. Malo prej sem že pri Radirki v komentarju zapisala, da živimo v obdobju, kjer obstaja kategorija ljudi, ki želijo imeti vse v velikih količinah in to takoj. Seveda  se njihova moč tako simbolizira v količini materialnih dobrin, ki si jih nekdo uspe nakopičit.

Jurson:

Razmišljam.., iz sebe. Problem dvojine ali manj tehnično, odnosa med moškim in žensko je družbena konstanta. Gre za skladnost ali neskladnost, gre za pričakovanja, ki jih gojimo na podlagah, ki nam jih narekuje kultura bivanja v določenem obdobju, gre za doumevanje sebe v odnosu do okolja. Nasprotje dvojine je ednina, a ko razmišljam o njej z vidika človeških odnosov, ugotavljam, da ednine ni. Niti kvalitetne ednine ni.., le to vidim prej kot samoprevaro razočaranih, le ta je prej beg, odmik, prepričevanje samega sebe da je bolje živeti v miru praznine kakor soočiti se s koktajlom polnosti, ki poleg drugega vsebuje tudi večjo potencialno možnost konflikta nasprotnih interesov. To vidimo v očeh ljudi, ko navržemo tisti rutinirani; kako kaj gre? In nam avtomatično odvrnejo; dobro, dobro...

Triinštirideset let opazujem ta svet in ljudi, ki so mi bili v tem času poslani naproti. Niti enega primerka nisem uspel zabeležiti, ki bi svojo intimno sfero hermetično zaprl in je ne želel podeliti z nikomer in (kar je pomembno) bi ob tem ohranjal harmoničen notranji mir. Prav nasprotno, ljudje, ki so zapirali svojo intimno sfero so ponavadi, vsaj po mojih izkušnjah tisti, ki so znotraj najbolj prizadeti, razklani, nesrečni, trpeči zaradi neuspeha in nezmožnosti podeliti je z nekom. Ustvarjena distanca tako ni ednina, nihče, katerega sem pogledal v oči me še ni uspel prepričati o tem, je kričeča ali tiho sprijaznjena odsotnost dvojine. Je distanca, ki odraža strah, zakrčenost ali tiho sprijaznjenost o »lastni nezmožnosti«. Nekateri samost boleče kričijo, kakor na ediju naprimer Zavestna samost. Preberem tudi njene poste in žal mi je zanjo, želim ji miru, mehkobe, sonca... Nekateri so sprijaznjeni s svojo samostjo, nekateri so sposobni celo prekrivati jo z voljo po življenju in z humorjem, vseeno pa se zadaj razkriva neka grenčina. Starejši kot smo,bolj je ta grenčina otipljiva.

Seks je čudoviti spoj dveh vendar ni bistvo odnosa. Prvenstveno seksualno izkušnjo iščemo v naši najzgodnejši fazi izkušenj z nasprotnim spolom, ko nas vse ščemiJ. Goli seks, da se ne bomo narobe razumeli, tudi moškemu ne daje tistega kar v odnosu pričakuje, goli seks je kompenzacija, zan je dovolj potreba, za odnos pa je potrebno veliko več – pogum, da odpremo intimno sfero nekomu ter sposobnost prepuščanja toku kar koli nosi s seboj...

Presežne materialne dobrine, tabu tema sodobne družbe, je prav tako kot goli seks le kompenzacija, navidezna zadovoljitev, ki pa ne prinaša notranjega miru in sreče. Mir še nikoli nisem našel v človeku, ki bi živel samo za sebe, ki kopiči.., mir v očeh najpogosteje najdem v ljudeh, ki se znajo deliti med svoje bližnje, med ljudmi, ki znajo sprejemati in so sprejeti, ki imajo spleteno stabilno mrežo.

Santos: 

Znanost vam odgovora o tem kako najti partnerja ne bo dala, odgovora, prav tako ne bo v revijah tipa Cosmopolitan. Mislim, da se lahko strinjamo, da si bomo odgovore morali poiskati sami. Življenje je avantura in del tega je tudi iskanje odgovorov na vprašanja.

Jurson:

Iz za katerokoli avanturo rabimo tudi pogumJ, odgovori pa prihajajo sami po sebi, ne da bi jih posebej iskaliJ.

 Santos:

Jaz imam dvojino rada, zaradi iskric v očeh… tiste iskrice v očeh mi dajo potrditev, da glasujem za dvojino. Nekateri bi temu rekli, pogled skozi rožnata očala.

Jurson:

Jaz tudi, ker mi je ljubo, če nisem sam sebi namen.

Santos: 

Kdo ve zakaj je dvojina lepa?

Jurson:

Zaradi celostnosti in življenja, ki ga nosi seboj.

10:19 - 7. 12. 2009 - Komentarji {21} - Napiši komentar

ČAS - VREDNOTA

 ČAS - VREDNOTA. Ga/jo spoštujemo?

Ponavadi živimo iz preteklosti za prihodnost. Le redki so tisti trenutki, ko izgine tisto, kar je že bilo; za tisto, kar še bo pa preprosto zmanjka prostora zaradi intenzivnega doživljanja sedanjosti - trenutka. Ti trenutki ponavadi zaživijo ob intenzivni izpostavljenosti, tam kjer je doživljajski izziv tako močan, da prikuje našo pozornost in nas popolnoma prevzame ali zaposli. Paradoksno, vendar taki trenutki nikoli v naših življenjih ne postanejo "preteklost". Brezčasni so, neizbrisni in spremljajo nas na naših nadaljnih poteh. Najlepše bi bilo, če bi bilo vso življenje en sam tak trenutek. Vzeti si čas za biti kar smo.

Želim vam mnogo časa za biti kar ste

Jure

13:25 - 2. 11. 2009 - Komentarji {10} - Napiši komentar

SOLIDARNOST VS. SEBIČNOST

Včeraj so se razplamtevale naše misli okoli občutljive teme odnosov v trikotniku družba, starši, otroci. Različni pisci in komentatorji smo mišljenska soočanja razplastili na precej širok spekter. Začenši z Aninim prispevkom: Pravica do otroka, nadalje z mojim komentarjem na njeni strani, ki sem ga naknadno objavil kot samostojni prispevek: Pravica imeti otroka in resnica biti starš in na kraju s Turdusovim prispevkom: Eksperiment/i z otroci. Tsunami te razgretosti je pljusknil tudi na komentarje Milenine zgodbice: Moja obleka je bila svilena in lepa. Danes sem se še enkrat lotil branja teh prispevkov in komentarjev, kar precej branja je to naneslo, in v vsej živopisanosti naših skupnih misli našel vendar skupno značilnost - ni nam vseeno. To se mi zdi najpomembneje ne glede na različnosti naših misli. Družba, ki takšna kakršna je in kakršno sami soustvarjamo (tega se moramo zavedati, da nismo izvzeti), je bila neposredno ali posredno s strani mnogoterih komentatorjev deležna precejšne kritike za nastalo stanje (tu posebej izpostavljam upravičene Lucijine komentarje), pomisleke na obstoječe družbeno stanje pa smo podajali različno, kar je tudi prav. Se bomo pač vsi malo zamislili, v tem času pa vam ponujam v branje luštno zgodbico (ni moja), ki govori o razliki med sebičnostjo in altruizmom ali empatijo. Pri tej zgodbici se je vredno zamisliti nad tem, da sami soustvarjamo nebesa ali pekel v tostranstvu, med nami.

Prijetno branje vsem in sonca v srca vsem ne glede na bregove.

Nekoč je imel človek priložnost, da se pogovori z bogom. Vprašal ga je: "Gospod, bilo bi mi v zadovoljstvo, da bi spoznal, kako izgledajo nebesa in pekel".

Bog je človeka popeljal do dveh vrat. Odprl je prva vrata in dovolil človeku, da je pogledal noter. Na sredini sobe je stala velika okrogla miza.
Na sredini mize je stala velika posoda polna okusne in dišeče hrane. Človeku so se začele cediti sline.
Osebe, ki so sedele okoli mize, pa so bile vse po vrsti suhe in podhranjene ter so izgledale bolane. Vsi so v rokah imeli žlice z zelo dolgimi ročaji, ki so bile privezane na njihove roke.  

Ker so bili ročaji žlic daljši od njihovih rok, so lahko zajemali iz posode, vendar si hrane niso mogli dajati v usta, saj so bili ročaji daljši od njihovih rok.

Človek se je kar stresel ob pogledu na njihovo trpljenje. Bog pa mu je rekel: "Pravkar si videl pekel".
 

Nato sta se napotila proti drugim vratom. Bog je odprl vrata in scena, ki sta jo videla, je bila identična tisti v prvi sobi.
Tudi tukaj je bila na sredini sobe velika okrogla miza, na njej pa posoda polna okusne in dišeče hrane. Tudi osebe, ki so sedele za mizo, so imela na roke privezane enake dolge žlice, kot oni v prvi sobi, vendar so bile osebe v tej sobi dobro prehranjene in zadovoljne. Med sabo so se veselo pogovarjali in se smejali.
 

Človek je dejal bogu, da tega ne razume.

Bog mu je odgovoril, da je to čisto enostavno in da je vse odvisno samo od ene veščine. Ti ljudje tukaj so se naučili hraniti drug drugega, oni v prvi sobi pa ne mislijo na nič drugega, kot samo vsak nase.

Spominjajte se te zgodbe in vedno podelite svojo žlico z drugimi.

08:46 - 16. 10. 2009 - Komentarji {7} - Napiši komentar

PRAVICA IMETI OTROKA NI RESNICA BITI STARŠ

Med PRAV in RES je ogromna razlika. PRAV je zakonsko utemeljen in podvržen spreminjanju družbe in spreminjanju njene interpretacije o tem, kaj ji ustreza, da je PRAV- iz teh interpretacij izhaja Pravo. RES ni zakonsko utemeljen, ni interpretativen, temveč je utemeljen v samem načinu delovanja narave. Nič nimam proti homoseksualnosti - čeprav mi je že termin, ki napeljuje na seksualnost neprimeren in degradirajoč njih same - vzpostavlja jih kot neko subkulturo, ki temelji na isto-spolni privlačnosti, kot da je le ta (spolnost) osnovni temelj medčloveškega odnosa. Verjamem, da je lahko spolno tako usmerjen tudi sicer človek z vsemi človeškimi kvalitetami a prav tu, na mestu današnje komunikacije o pravicah do otroka, ki jo je načela Ana od srca, se začnem spraševati o teh kvalitetah. Vkolikor se istospolno usmerjen človek resnično zaveda samega sebe in svoje usmeritve ter prevzema zase/zanjo vso odgovornost, potem tak človek gotovo ne razmišlja o otroku kot o nečemu, kar mu PRAVica do otroka morebiti omogoči, ker mu po RESnici (naravnih zakonih) ni dano imeti otroka in zato je sam predestiniran in, predpostavljam tudi, ozaveščen tega. Če poenostavim, če se istospolno usmerjeni resnično zaveda svoje resnice in jo sprejema, se posledično že zaveda tudi resnice nezmožnosti zaplodotve otroka in jo sprejema.

Otrok namreč ni predmet, ki bi komurkoli lahko PRIPADAL, temveč je bitje, KI SE RODI na podlagi spolnega stika MOŠKEGA in ŽENSKE. Drugače kot tako v celi zgodovini človeštva ni bilo. Homoseksualnost prav tako lahko sledimo skozi zgodovino, ne pa primera, da bi se iz homoseksualne zveze rodil otrok. Je preprosto nemogoče. Žal.

Ljubezen, še tako iskrena in ljubeča, dveh istospolnih partnerjev NI PLODNA, to ni družbeno, to je NARAVNO dejstvo. Interpretativni PRAVo lahko sicer zaobide preprosta dejstva RESnice, a v temeljnem prekrši, kajti postavi se vprašanje polaritete BITI STARŠ ali IMETI OTROKA. Biti starš je možno le po naravni poti, potom oploditve, rojevanja, materinstva, očetovstva in vsem, kar biti starš prinese s seboj. Imeti Otroka je že samo po sebi sprevrženo, ker otroka postavlja v funkcijo PREDMETA, katerega posedovanje se  s prilagoditvijo pravnih zakonov določa kot možno ali nemožno. Zaradi mene lahko ta družba doseže to interpretacijo PRAVice manipuliranja z otrokom kot bitjem, vendar vsemu navkljub RESnice biološkega (naravnega) starševstva ne boste dosegli. Moje mnenje ni naklonjeno RAZPOLAGANJU z otroci ne glede na to, kako klubska scena o kateri spregovori Nataša izgleda ljubko in prijazno.

Brez zamere, napisal sem svoje mnenje.

LP in sonca vsem

Jure 

09:34 - 14. 10. 2009 - Komentarji {92} - Napiši komentar

NABRISANI

Na kratko, ker je dolgovezenje nepotrebno. Po Sloveniji je zaokrožila šala, kako se delimo Slovenci. Na Izbrisane, Prebrisane in Nabrisane. Menim, da nas velika večina sodi v zadnjo skupino nabrisanih. Tu smo upokojenci, delavci v javnem in gospodarskem sektorju in posredno tudi vsi naši otroci. Povezuje nas preteklo ali sedanje delo in odvajanje 54% davka za to, da bi vlada nam v korist razpolagala z razpoložljivimi financami, ki smo jih pridelali s svojimi rokami, s svojim delom. Pa so nas uspešno nabrisali. Spomnimo se, da se je tolminski punt dogodil zaradi desetine in ne zaradi polovice! Zgleda, da so ljudje takrat imeli več zdrave kmečke pameti in več jajc, da so zahtevali svojo pravico do dostojnega življenja.

Danes poslušamo okrogle mize in soočanja, kjer pozicija in opozicija prelaga krivdo za nastalo situacijo na posamično vlado. Streznimo se: dejstvo je, da so vse vlade do sedaj krive, da so uzakonile zakone, ki so kapitalistom omogočale nemoralne zaslužke, nagrade, odpravnine ipd. Uzakonile so krajo našega dela v imenu gospodarskega razcveta, v času ti. recesije, ko se je milni mehurček fiktivnih številk čudovitega gospodarskega razcveta razpočil, pa nas prepričujejo, da morajo privarčevati na naših plačah. In skušajo dva reveža (gospodarstvo in javni sektor) spreti zato da zameglijo pogled na prave krivce. Za koga naj bi se mi odrekali? Za mačehovsko državo, ki je legitimizirala krajo.

Situacija naj se popravlja na ramenih tistih, ki so nemoralno kradli in bogateli na račun nas vseh ter na tistih, ki so to nemoralno početje podpirali in omogočali s sprejemanjem zakonov. Politika bo morala premisliti svoje obveznosti do nas vseh. Politika bo morala premisliti svojo iskrenost do pojma civilizirane družbe, ki se po definiciji Wirginije Woolf odraža v primerni skrbi za najšibkejše člene neke družbene skupnosti.

Ta hip lahko jasno izpovem, kar vsi vemo: vse dosedanje vlade so krive za nastalo situacijo, izdale so naše zaupanje in nas pripeljale do tu kjer smo. Namesto da bi z našimi 54% gospodarno ravnale so jih zapravile za utrjevanje svojih pozicij in volje po kapitalski moči. Tistih nekaj procentov prebrisanih pa si je sicer legitimno a nemoralno prilastilo kar jim ne gre.

09:02 - 22. 09. 2009 - Komentarji {7} - Napiši komentar

DA DOPODOPOVINCIJEVA ŠIFRA

DA DOPODOPOVINCIJEVA ŠIFRA

(fantazijski spis - bestseller)

Ne dolgo tega me je obiskala. Nenajavljeno in skrito očem množice. Mimo mene, ki sem še vedno presenečen obstal pri odprtih vhodnih vratih, je odkorakala do dnevne sobe. Pri tem je s kratkim, vajenim pogledom prečesala stene in z rokama pretipala spodnji del mize.

»Okey Sofija, se ti ne zdi, da malo pretiravaš?«

»Niti najmanj,« mi odvrne, »sam veš, na eni strani udbomafija, rdečkarji, Kučanov klan, prostozidarji, ki svoje lovke stegujejo v vse pore vaše družbe.., na drugi Opus dei, ki preko nadzora spletnih povezav s T2 nadzoruje medmrežne komunikacije...«

Uf, paranoična si kot Ernest Hemigway, kot slovenska desnica vidiš vse in povsod rdeče.., kmalu se boš zabrisala iz kakšne jadrnice v globočine morja...« sem ji dejal medtem, ko sem zapiral vhodna vrata.

»Pssst« me je prekinila.

Iz mize je vzela moj mobitel, odprla okno v kuhinji in ga položila na zunanjo okensko polico.

Prst, ki mi ga je položila preko ustnic, je bil zgovoren. Pomežiknila je in dejala;

»Odkar ste si sami sesuli Sovo, so vse tuje tajne službe na vašem ozemlju prešle v ilegalo, tudi naša MI5. Prekršili ste tiho, nenapisano Pravilo. Odvzeli ste si suverenost nadzora nad tajnimi podatki, ki se pridobivajo iz vaše ljubke deželice. Konspirativke so vsepovsod, le da tokrat brez vedenja in izven nadzora vaše vlade.«

»Od kdaj si agentka MI5?« sem jo začudeno vprašal?

»Ne jaz.« je odsekano odgovorila, »modrost je bila vedno nad redom držav, ki skrbijo za interese in pretok kapitala.«

»Ne razumem in nočem razumeti, Sofija.« ji odvrnem. »Kadarkoli prideš, se vse preobrne na glavo. Lažje mi je živeti vsakdanje življenje vsakdanjega človeka, ki je prepričan, da je resnica ena sama in sicer tista, ki nam jo predstavijo kot dogmo. Čebulna večplastnost interpretacij in interakcij med njimi, mi celo navadno jutranje pitje čaja zapleta do neskončnosti. Quid est veritas?«

 »Pustiva besedičenje, raje preidiva v molk in potem k bistvu kot da razpredava o obrobnih zadevah. Tako ali tako pa si mi že povedal za vaš pregovor« se je očarljivo nasmehnila, »previdnost je mati modrosti.«

Kaj sem hotel, skomignil sem z rameni, se sprijaznjeno usedel nasproti nje in se ji zazrl v obraz, ki so ga obrobljali dolgi, rjavi lasje in krasile oči z nagajivim leskom.

Sofija, ja. Hagia Sophia – sveta modrost. Žensko prapočelo v tibetanskem izročilu zaobjeto z Dilbujem, obrednim zvončkom.., v bramanističnem izročilu z Yoni, ki podpira Lingam, skrivnost življenja. Sophia, ime ženske, katerega pomen je skrit v hebrejskih črkah Samekh, Oin, Pei, Jod, Aleph, katerih aritmetični seštevek številčne vrednosti daje vsoto 221 = 2+2+1 = 5. Petlistna rosa mystica. Simbol svete maternice skozi katero se kot materia prima vedno znova poustvarja Ideja večne energije.

»Povej,« sem prekinil molk in opazovanje, » čemu čast, da te znova gostim ob tej pozni uri, draga?«

»Nova šifra se je pojavila, Jure. Tu, pri vas, v Kopru. Mučimo se in mučimo, a ne znamo razvozlati nje pomena. Spomnili smo se nate in poslali so me, da pomen šifre raziščeva.«

»Šifra v Kopru?« sem bil začuden. »Kakšna šifra? Le kje?«

Nagnila se je, mi skoraj prislonila vlažne ustnice na uho in zašepetala;

»Osnovna šola Koper. Tja morava.«

»Takoj zdaj, misliš?«

»Takoj.« mi prikima. »Izkoristiva zavetje noči.«

»Uf, toliko počakaj, da se preoblečem. Pripravljal sem se že za spanje...«.

Medtem ko sem vlekel temne hlače nase, sem mozgal, kje vendar naj bi bila skrita kakšna posebna šifra? Le kako, da se je izmaknila moji pozornosti? Predvsem pa, zakaj zopet jaz, ki bi rad le mirno živel. Zakaj me vedno znova zvlečejo dogodivščinam naproti? A, ko sem pogledal Sofijo (modrost), tako privlačno v svoji skritosti za vse absurdnejšo družbeno stvarnostjo, sem se vdal v usodo. Lepota Sofije je bila zaobjeta v kabalističnem pojmu Ain Soph Aura – izžarevanja čiste svetlobe.., v satoričnem uvidu lapis exillis-a, kamna, ki so ga tako neumorno iskali srednjeveški alkimisti.

»Pojdiva.« ji pomignem in stopim do avta.

»Ne z avtom, peš bo varneje.«

Prebodem jo s pogledom in sitno zamrmram predse, potem pa le pohitim za njo v temo noči.

Stojiva tam. Na Bonifiki in skozi žično ograjo opazujeva rdeče (uf spet rdeče) obarvano pročelje na katerem se belo izpisana »šifra«, prehuda, vsaj tako sem mislil, celo za mojo Sofijo (modrost), blešči...

63,3 hvala.

Na smeh mi gre.

» Sofija? To vas je morilo? Zaposlovalo?« jo vprašam, še vedno prepričan, da se kje v notranjosti stavbe skriva tisto resnično, ki je vzrok njenega potovanja, napora in želje po razjasnitvi. »Pa saj to ni nobena šifra, to je le spretno nameščen simbol, ki so si ga izmislili strategi in oglaševalci podestatovega kabineta.«

»Nameščen simbol?« me z zaigrano začudenostjo pogleda? »In kaj naj bi kot tak pomenil na pročelju izobraževalne institucije?«

»Ah« odmahnem z roko, » 63 odstotkov stavbe je zgrajenih relativno dobro, 36 odstotkov pa slabo zaradi krivde tistih, ki niso prav volili. Če bi vsi prav volili, bi bila stavba zgrajena sto odstotno dobro. Ker pa je seštevek in zmnožek števil v obeh primerih enak.., 6 + 3 = 9, prav tako tudi 3 + 6 = 9 in če nadaljujeva z igro numerološke aritmetike 6 x 3 in 3 x 6 daje isti rezultat, kajne.., 18...«

»Aha« se ji je že svitalo, »1 + 8 je spet 9.«

»Tako je, tako imajo razloge za neuspeh, za vse dvignjene parkete, za puščanje plina in podobne nevšečnosti že v naprej upravičene prav tako kot zadoščenje ob uspehu po principu fifty-fifty.«

»Spretno« zabrunda.

»Ja, spretno« ji odvrnem, » Po inkvizicijski sodni praksi je princip prenosa krivde na nedolžne iz leta 1492 znan pod imenom – Sveti otročič iz La Guardie. Tako bomo za vse, kar se ali se še bo slabega dogodilo v Osnovni Šoli Koper obdolženi tisti, ki smo zaobseženi v številki 36 odstotkov zaradi našega nepravega – heretičnega razmišljanja. Prav zato se nam tudi vnaprej zahvaljujejo za vlogo žrtvenega jagneta. Ampak, Sofija, to je le eno izmed možnih tolmačenj...«

»Tiho!« mi je vskočila v besedo in me potegnila za črn puli.

Počepnila sva. Po makadamu so se slišali podrsavajoči koraki, ki so se približevali. Iz teme se je izluščila čokata postava pod neobičajnim stožičastim pokrivalom, ki se je živčno obračala na vse strani.

»Naju iščejo?« me je Sofija šepetaje vprašala.

»Le zakaj, Modrost in njeno interpretacijo, le kdo bi to danes iskal? Skoraj nevidna sva« sem ji odvrnil.

Oseba se je ustavila nedaleč od naju in se zazrla v sijoči napis 63,3 hvala. Takoj sem jo prepoznal.., veliki vitez koprskih konversov, imenovan Il Grande. Na majčki je imel v latinščini izpisano Abiuro in Erare humanum est. Vsakokratno priznanje heretične zmote kot način življenja. Nenačelnost in neprevzemanje odgovornosti kot način preživetja. Znano. Če zemlja mora biti ravna, je pač ravna in vesolje se vrti okoli nje. Važno je le, da za priznanje zmote dopustijo normalno eksistenco. Izražanje svojih misli naj vrag vzame.

» Pa si prepričan, da ne išče naju?« mi še enkrat prišepne Sofija...

»Bodi prepričana..,« ji odvrnem. » konvers je in konversov je v Kopru mnogo. Prepoznaš jih po tem, da sogovorniku ne gledajo v oči, delujejo, kakor da bi želeli biti nevidni, če iščejo, iščejo le svoja prodana načela, navznoter pa jih žgejo njihove lastne, požrte neizpovedanosti.., misli, za katere so sami presodili ali so bili opozorjeni, da jih ne smejo izrekati...«

»Pa vest? Hočeš reči, da je njim vrednota preživetja nad vrednoto vesti?«

»Kaj meniš?« ji odvrnem s vprašanjem ob čemer se mi na obrazu samodejno izriše ciničen nasmešek. Tega spontanega giba obraznih mišic nisem mogel zaustaviti.

Še preden pa mi je uspela karkoli odgovoriti, je uniformirana oseba znotraj ograje, ki je omejevala dostop do Osnovne šole Koper, začela teči proti Il Grandeju. Ustavila se je le toliko, da je iz hlačnega žepa potegnila mobitel in nekomu nekaj sporočala. Potuhnila sva se. Po makadamu se je z veliko hitrostjo približeval avto, ki je z žarometi osvetlil begajočega. Dogodki so si naglo sledili. Uniformirani je pritekel vse do ograje. Ko ga je osvetlila svetloba žarometov, sem opazil, da je čisti albin. Iz zaustavljenega Bentleya sta izskočili dve osebi in strpali begajočega v pritljažnik. Med prerivanjem se je stožičasto pokrivalo odkotrljalo na travnati pas, a eden od obeh neznancev ga je pobral in zalučali na zadnje sedeže avtomobila. Zadnji kriki, ki sva jih zaslišala, so bili;

»Vaš sem! Vaš sem! Verjemite mi, nič nisem razmišljal! Le preverjal sem!«

Nato je Bentley odpeljal, uniformirani albin pa je počasi, navidez neprizadeto, oddrsal na redni obhod okoli stavbe.

»Zakaj njega.., konversa?« mi zašepeta Sofija, ne da bi mi odgovorila na prej zastavljeno vprašanje.

»Brezprizivno vladati je mogoče le v družbi, ki živi v stalnem strahu.« ji odvrnem. »Neprestan nadzor je iz tega stališča nujen. Ne le nadzor načina bivanja, le ta je zlahka obvladljiv z dvema iztočnicama; Panem et Circenses. Potrošniška kultura s svojimi mega nakupovalnimi centri kot uspavajoči Panem in medijska kultura kot sodobno razvedrilo ali ti. Circenses. Koper se pred nami vidno spreminja v en sam zabaviščni park in večina koprčanov je primerno uspavanih z magično formulo – gospodarski uspeh. «

»In.., kje je tu strah, nadzor, kje dejstvo konversov o katerih mi praviš, kje izkrivljenost vladanja?« me nagajivo ošvrkne in, slepega za njeno igro, spontano zapelje v nadaljevanje...

»Nadzor načina mišljenja, Sofija! Razkrivati, kaj razkrivati, že misliti, kakšna vsebina se skriva za sijočo embalažo ni zaželjeno. Poglejva primer Osnovne šole Koper.., Pomembna je zgradba, pomemben je simbol na njej, pomembno je malikovanje tega Aronovega Zlatega teleta.., vsebina in načini izobraževalnega procesa naših otrok, uf, le koga to zanima...«

Sofija se nasmehne in z zadržanim glasom citira;

»2Mz32,1-6:
In ko je videlo ljudstvo, da se Mojzes obotavlja priti z gore, se zbere množica k Aronu in ga ogovori: Vstani, naredi nam bogove, ki naj gredo pred nami; zakaj tistemu možu Mojzesu, ki nas je odpeljal iz dežele Egiptovske, ne vemo, kaj se mu je prigodilo (Piše knjige in ne hodi na državne proslave). Aron jim veli: Izderite zlate obodce, ki so v ušesih žen vaših, sinov in hčer vaših, in jih prinesite k meni.( beri – davek, hehehe) In odtrga vse ljudstvo obodce zlate, ki so jih imeli v ušesih, in jih prinesejo k Aronu. On pa jih vzame iz njih rok in jih upodobi z dolbilom in napravi iz njih zlito tele. In reko: To je bog tvoj, o Izrael, ki te je pripeljal gori iz dežele Egiptovske. In ko Aron to vidi, sezida oltar pred njim in razglasi, rekoč: Jutri bodi praznik Gospodu! In zjutraj vstanejo zgodaj, in darovali so žgalne in prinesli mirovne daritve; in ljudstvo je sedlo jest in pit in vstalo igrat.”

“ Ja, Sofija, citat je na mestu,” sem nadaljeval.., “poglejva nadalje primer Primorskih novic.., galeja, kateri je smer zapovedana. Vsi galioti hočeš-nočeš morajo veslati v smeri, ki jo določata novonastavljeni kapitan in nadzornik galiotov. Kdor se ne strinja in ne ukloni višji volji po Redu imenovanem  nihil obstat – nihče naj ne ovira, je ad abolendam – za odstranitev.., vržen iz krova galeje. Normanski pristop, kjer so se demokratično odločali za napad cilja in si naropano bogastvo enakovredno razdelili tako izbrani vodja kakor posadka, je le še zgodovinski spomin. Ubogi galioti.

Poglejva primer podestatovega glasila, kjer so konversi kaznovani s povabilom, da na tistih straneh vedno znova izpovedujejo priznanja svoje heretične zmote ter pojejo slavo nosilcu in njegovemu Redu. Stigmatizirani in ponižani.

Poglejva primer koprskega podestatovega sveta in način glasovanja? Kako naj ga označiva? Glasovanje ali čaščenje dogme?”

Medtem, ko sem ji zavzeto nizal primere, sva se s  Sofijo po skritih uličicah pomikala nazaj proti domu.

“ Jure, nekaj si vendar spregledal,” me je zaustavila. “permutacije.., ena najstarejših med njimi je Temura. Medsebojna povezava med izvornim in izpeljanim simbolom je še demiurgu – namišljenemu in domišljavemu stvarniku nepoznana. Si kdaj poskušal preobrniti 63,3 hvala?”

“Priznam, da nisem pomislil na to…”

“Stori torej in povej kaj vidiš,” me je nagovorila…

Potreboval sem nekaj časa, da mi je brez uporabe papirja in svinčnika uspelo prebrati simbol narobe…

“Nekaj kot alavh E’E 9…”

“Zdaj razumeš?” se je zvito nasmehnila, “ali še vedno trdiš, da je to le spretno nameščen simbol ali vendar slutiš šifro?”

Bolj mrmral sem predse, “alavh E’E 9, alavh E’E 9..,” ko sem se trudil izluščiti skriti pomen.

“Naj ti pomagam, odstrani črko v in uporabi znanje temure.”

“Uf,” sem izdahnil. Svitalo se mi je. Še preden pa sem začel ubesedovati opažene povezave, je Sofija sama nadaljevala;

“Alah je le kot ena izmed možnih izpeljank za sanskritski pojem Prakriti. Osnovni red stvari ali Prav. Prav je skrit v matematičnem aksiomu, da vsaka asimetrija teži k simetriji. E kot enota nasproti E kot enoti sta simetrični. Prav tako število 9, ki je zmnožek 3 krat 3.  Če se od človeka postavljen Red odklanja od vesoljnega, praizvornega Prav, ni stabilen.., zruši se kot babilonski stolp, vaš predimenzionirani falični simbol, hihihi.”

“Sofija, to je bil udarec pod pasom.” sem ji odvrnil z zaigrano jezo, da bi prikril siceršnje občudovanje. Pa se ni odzvala. Nadaljevala je;

“Daljši kot postaja vzvod ljudi, ki so bili ali še bodo tako ali drugače prizadeti, večjo težo zmore premakniti… Bolj, ko napenjamo lok, večja je sila s katero tetiva ob sprostitvi udari nazaj.”

Prispela sva k meni domov. Z navajeno kretnjo sem pregledal sobe, hčerki sta spali, žena tudi. Vse je bilo v redu. S Sofijo sva se znova usedla v udobje sedežne garniture v dnevni sobi.

Sofija je zapeljivo prekrižala nogi, me pogledala s tistim pogledom, ki bi naenkrat stopil ves arktični led in me nagovorila…

“Jure, si zdaj pripravljen poročiti se z menoj?”

Gledal sem jo, zapeljivo zapeljivko, vleklo me je k njej, a s tem dejanjem bi se odrekel zemeljskosti, tukajšnosti. Sem pripravljen na Unio mystico, na Sabat sabatov.., na odtegnitev iz pojavnega sveta, za popolno abstrakcijo zavesti iz sveta materije. Pomislil sem na speči hčerki, na ženo, na preprosto obredje jutranjega pitja čaja, na pravkar kupljeno električno kitaro in nabijanje po njej.., uf!

Sofija, razumi me.., čudovita si, očarljiva in sploh.., nimam besed, da bi izrazil občutek hrepenenja po tebi, a hkrati.., ta domača lenobnost tukajšnosti, ta omejenost, v kateri sem se navadil živeti in se lažje prepoznavam...  Mislim, da še ni čas, bom pa vesel in hkrati prestrašen ob vsakem tvojem obisku…” sem ji odvrnil.

Sofijina telesna podoba se je ob zvonkemu, nagajivemu hihitanju razblinjala v ain soph aur, ki ga je počasi nadomestila pomirjujoča tema vsakdanjika človeških dimenzij.

Vsako slovo je boleče. Še nekaj časa sem sam ždel v temi prostora, potem pa pomirjujoče zaključil. V današnji Sloveniji je lažje živeti v sproščenem povprečju kakor biti poročen z modrostjo.

18:40 - 25. 08. 2007 - Komentarji {7} - Napiši komentar

VERJAMEM, KER JE ABSURDNO ;-)

2. NAČELA KULTURNE POLITIKE

Pravica do kulture

S kulturo v njenih različnih oblikah se danes ukvarja vedno več ljudi, bodisi da so njeni ustvarjalci ali zainteresirani sprejemniki in posredniki. To je njihova neodtujljiva pravica, izhajajoča iz 59. člena Ustave RS, pa tudi iz 27. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Nacionalna kulturna politika mora to pravico udejanjati – pri čemer pa sega širše in je državno jamstvo posamezniku, da se lahko svobodno in neovirano ukvarja s kulturno ustvarjalnostjo in da ima tudi svoboden dostop do njene ponudbe oziroma posredovanja…

 …Kulturna politika je zato pravico do kulture dolžna varovati, ohranjati in razvijati. Po drugi strani se mora zavzemati tudi za spoštovanje statusa ustvarjalca, ki ima pravico do neodvisnega, svoji viziji ustreznega oblikovanja umetniškega dela; zavedati se je treba, da njegove umetniške stvaritve ni mogoče tehtati z merili sodne prakse, saj je njeno resničnost mogoče ugledati med presojo, ki temelji na duhovni in estetski teži, oblikovni dognanosti in socialno-moralni učinkovitosti avtorjevega dela…

citirano iz: Nacionalni program za kulturo 2008-2011.

V JAVNI RAZPRAVI do 10. SEPTEMBRA 2007

CREDO QUIA ABSURDUM

(Verjamem, ker je nesmiselno)

fantazijski spis

“Hojla.., hojlaaaa…”

Nemirni sen me je obračal na vzmetnici, zapletal in znova razpletal rjuho med noge ter vodil telo k neobvladovanem plesu. Plesu v nerazložljivem ritmu sinteze melatonina, ki so ga zapolnjevale absurdne subliminalne podobe pomešane s simbolnimi sporočili.

Hojla, Jureeee!”

V paradoksu območja med spanjem in budnostjo, z otopelimi čutili dotika, sluha in, ko sem odprl zlepljene veke, še meglenega vida, se mi je dozdevalo, da me stresa neka znana, strahotno domača oblika, ki v pojenjujočem izžarevanju zadobiva podobo telesnosti.

“Sofija.., ti” je izblebetalo nekdo ali nekaj iz mene.

“ Daj, zbudi se, duša lenobna, omama inercije te bo izpridila.”  je žlobudrala podoba ob meni.

“Uf..,” sem izdihnil, premaknil glavo na levo, da sem s kotičkom pogleda zajel fosforescentni sijaj kazalcev na uri, ki je kazala zgodnji jutranji čas. “ si znorela, zloba, ki prebujaš pošteno spečega.”

 “Pojavni svet ti je torej ljubši, praviš medtem, ko vedriš v območju sna?” me je prebodla z očarljivim pogledom temnih oči.

Dvignil sem se na komolce in se ozrl po prostoru. Na eni strani je bilo speče telo žene, na drugi strani Sofija, ki je sedla na rob postelje.

“Umakniva se v dnevno sobo, da ne prebudiva še koga,” sem jo nagovoril. Navlekel sem si hišno haljo, potem pa bolj zase zamrmral, “presneto, sem te moral evocirati, da me zdaj moriš z obiskovanji v najneprimernejših časih.”

Dragi, le preverjam, če ti je pojavni svet še vedno ljubši od mene.” Se je zahihitala.

“Ljubši ali ne, ne vem, zloba nadležna. Ti res ni nikoli dovolj nas, malih ljudi, ki včasih, bolj po nesreči pobrkljamo po razumu in se zaletimo v njega omejenost.”

“Pač, priklicali ste me sami.”

Uf, beda lucidnosti, s katero bivati je naporneje.., daj vsedi se, ti devica, rodnica, ki zahtevaš, da vedno znova trudoma plužimo brazde v jalovino. In dopusti mi, milo te prosim, vsaj toliko časa, da si skuham kavo.”

Ko sem se vsedel na sedežno garnituro, oblečeno v rumeno tkanino z vzorcem malih rdečih cvetlic, sem vzel šalico duhtečega kavnega napitka v naročje in položil svoje noge na mizo poleg njenih. Zazrl sem se v nasprotno steno, trmasto molčal in srebral kavo.

“No, povej no” me je dregnila z nogami, “ kaj te muči.”

“Pojavni svet, sprašuješ... Ja.., v izziv mi je kot nekakšen nodus gordius starogrške mitologije” sem začel modrovati.

“hihihihi, skrita želja biti Aleksander Veliki?”

“Sofija, pa vendar ne misliš…” sem se odzval z neprikritim presenečenjem. “Freuda, utemeljitelja psihoanalize smo z Jungom že nadgradili, kajne?”

“Ali morebiti.., da pomislim,  okoli 1590.., Heinricus Kunrath?”

“A tudi z njim si se dol vrgla?” sem jo zbodel.

“Hihihihi.”

“No, tu sva vsaj bližje, ampak z veliko manjšimi ambicijami, draga. Ne zanima me kabalistična interpretacija misterijev vesolja in geneza človeka, razumevanje misterija Slovencev v obdobju po 1991 bi mi bilo dovolj.”

“Pa saj Slovenci ste, po formuli Hermesa Trismegistesa, vesolje v malem, z dvojino, nepresegljivo zavistjo in patološkim strahom pred rdečo barvo pa segate celo nad povprečje ostalih nacij.”

“In še z nečim, Sofija,” se ji pridušam, “z udejanjanjem načela - credo quia absurdum”.

“Torej…?”

“Kaj torej?”

“Nesmiselno ti je izziv, ki ga misliš razvozlati?”

“Nič nisem govoril o razvozlavanju, omenil sem le fascinacijo nad vozlom in užitek ob možnosti, da si ta antični mit lahko v živo ogledujem vsakič, ko prižgem televizijo in prisluhnem dogajanju v parlamentu. Način vladanja sedanje koalicije želim razumeti v njenem patološkem odnosu do polpretekle zgodovine in odnosu do drugače mislečih, Sofija, žal pa zaenkrat nisem najbolj uspešen.”

“hihihihi, vozel prezapleten razumu.”

“Kar hihitaj se, draga, a razloži mi prej fenomen grožnje po obsodbi dejanja kraje lepe podobe.”

“Ojla, sliši se zanimivo, povej mi kaj več o tem” me je nagovorila.

“ V slovenskem parlamentu je bil Rop…”

“Grozno!” se je vmešala, Sofija.

Bodi tiho, ne prekinjaj me… Spoštovani gospod prvi minister mu zagrozi z obtožbo, ker naj bi mu ukradel lepo podobo.”

Oprosti, ne razumem te povsem, ropa se ne da obtožiti. Rop je dejanje, ki ga izvede ropar. Zakaj ne poiščejo roparja in obtožijo njega?”

“Saj ti pravim, da me ne prekinjaj.., Rop je poslanec v našem parlamentu, nekdanji prvi minister. Lepa podoba, ukradena sedanjemu prvemu ministru pa ni neka fizična slika ali kip temveč Mit, s katerim se je le ta poistovetil. Zdaj se nad Mit zgrinjajo sence dvoma.”

“Sliši se zelo zapleteno.., spominja na antični mit o Narcisu, ki je bil tragično zaljubljen v svojo podobo.” mi je odvrnila.

“Ja, a zgodba o kraji ima dolgo brado. Začne se s Sovo.”

“Je Sova tudi poslanec?” me je vprašujoče pogledala.

“Ne, Sova je kratica za Slovensko obveščevalno varnostno službo. Sedanji spoštovani gospod prvi minister je ustanovil posebno Vladno komisijo za nadzor Sove, ki je kar nekaj časa delovala prikrito. Kaj so iskali pravzaprav ne ve nihče, dejstvo pa je, da so začeli v javnost curljati podatki, za katere naj javnost ne bi vedela. Nekega dne se pri Ropu pojavi novinar, ki ga povpraša, če je res, da obstajajo prisluhi, da sta se sedanji prvi minister slovenske vlade, takrat še opozicijski vodja ter nekdanji hrvaški urednik časopisa Mogućnosti – Možnosti skupaj dogovarjala o ekscesih v Piransko-Savudrijskem zalivu Dragonja. Rop je priznal resničnost njegovih informacij. Iz tega je izšel mednarodni škandal in senca, ki je prekrila svetal Mit.”

“Je kaj takega sploh mogučno – možno?” me je začudeno pogledala.

“Seveda, danes je v Sloveniji vse – sploh – možno. A razumsko, Sofija, se sprašujem.., kdo je potemtakem ropar lepe podobe sedanjega prvega ministra? Sova, novinar, Rop, Vladna komisija za nadzor Sove ali prvi minister sam? Si ni morda sam ukradel lepe podobe s tem, ko je ustanovil Vladno komisijo za nadzor Sove, zaradi katere so v javnost začeli curljati tudi njemu nevšečni podatki, katere je novinar preverjal pri Ropu. Zakaj je torej zagrozil z obtožbo Ropu, ki je novinarju zgolj zatrdil, da je videl senčno stran Mita? Zakaj ne obtoži samega sebe kot povzročitelja pogojev za krajo?”

Ne da bi ji dopustil čas, da bi odgovorila, sem nadaljeval:

“Nadalje, Sofija, se dogodi pismo ge. Adrijane Starine Kosem, v katerem med drugim namigne na spletke prvega ministra glede prodaje Večera Avstrijcem.”

“Je Večer tudi poslanec slovenskega parlamenta?” me je nedolžno vprašala Sofija.

“Ne, Večer je časopis, ki ga tiskajo v Mariboru, katerega uredniška politika ni bila povšeči vladni koaliciji,” sem ji razložil. “ ga. Adrijana, ki ni pristala na vlogo izvrševalca volje vladne koalicije, se je s prostodušnim pismom pogumno izpostavila in z njim znova osenčila že tako temneči Mit. Erozija Mita se je nadaljevala z novinarko Natašo Štefe, ki je bila za dan, dva odpuščena iz delovnega mesta zaradi v eter izrečenega stavka; da ne bo še kdo spraševal, zakaj je prvi zadetek na iskalni pojem Janša na portalu You Tube iz pasjega sveta. Če ne verjamete pa preverite. Tokrat ne zaradi Mita samega temveč zaradi reakcije na izrečeno.”

“In kaj ima izrečeno opraviti z vašim prvim ministrom?” Me je že skoraj v zadregi povprašala.

“ Po mojem nič, morda le to, da se tudi naš prvi minister piše Janša, a jaz ga bolj povezujem z golfom, s plezanjem po Triglavski severni steni ter s povodnim možem, ki odtegne našim očem najbolj željeno lepotico, kakor s pasjim svetom. Očitno pa je direktor Radia Slovenije, spoštovani gospod Vinko Vasle imel v mislih drugačne povezave in zaradi svojih (predpostavljam, da svojih, čeprav zna biti da tujih), meni nepredstavljivih asociacij je sprva odpustil, kasneje pa preklical odpust prijetne, mlade, lepe in poleg vsega še zanimive novinarke. In pazi, Sofija, zgodba se nadaljuje z nastavitvijo nekdanje vladne piarovke ge. Alenke Paulin na mesto direktorice Slovenske tiskovne agencije. Vedeti namreč morava, da je piar služba, ki je zadolžena za blestečo embalažo in ne vsebino… Mi slediš, me razumeš?”

 “Jooj, poskušam, čeprav si malce hiter v kopičenju informacij. Dozdeva pa se mi, da to ni področje pravno-formalnega” je tuhtala Sofija, “bolj me spominja na dogmo, ki bi morala ostati dogma. To ni več mit, kakor ga poimenuješ ti, temveč verska resnica ali Dogma, vsaj od odstavitve gospodične Nataše dalje. Mite namreč vzpostavlja ljudstvo, dogmo pa določajo posameznik ali manjše interesne skupnosti. Vaš slovenski primer me spominja na vatikanski tajni dokument Crimen sollicitationis, katerega kardinal Ratzinger razpošlje škofom po svetu. Danes taisti Ratzinger nastopa kot papež Benedikt XVI. Glede na dogmo Pastor Aeternus - o papeški nezmotljivosti, ki so jo razglasili na prvem vatikanskem koncilu leta 1870 in dogmo o nezmotljivosti Cerkve kot institucije, lahko tajni dokument Crimen sollicitationis razumemo kot moralno odvezo vsem pedofilom za njih sprevržena dejanja, kajti obstoj in vsebina dokumenta dokazuje, da je pedofilija v okviru katoliške morale sprejemljivo dejanje če ostaja skrita. Dokument namreč določa, kako skriti pedofila pred obsodbo javnosti in predvideva kazensko sankcioniranje tistega, ki pedofila razkrije. Vendar,  Papež Benedikt XVI ima možnost, da razglasi zmoto Alferda Ottavianija, ki je dokument sestavil in zmoto samega sebe v vlogi kardinala Ratzingerja, ki je dokument razposlal škofom in tako znova vzpostavi moralni red, h kateremu nezmotljivega kristusovega naslednika zavezuje Božje v obliki današnje ljudske kritike in odnosa do te spolne deviacije.”

“Pustiva svet, katolištvo v smislu univerzalnega in Vatikan s čudno vatikansko moralo. Zanima me le, če priznavaš dejstvo resničnega obstoja nerazpletljivega vozla v današnji Sloveniji in upravičenost do moje fascinacije nad njim?”

“hihihihi, saj sem ti odgovorila z vzporedno zgodbo.”

Tok moje razgretosti sta prekinila, a ne tudi ustavila, njen razorožujoči smeh in razlaga vatikanskega paradoksa. Očitno sem moral govoriti, da bi tako sprožil prebavni proces… In Sofija je mirno sprejela vlogo poslušalke.

 “ Prisluhni torej primeru iz parlamenta, svetega prostora slovenskega dogovarjanja; vstane Zver…”

“Zver?” me je skoraj prestrašeno pogledala Sofija.

“Ne prekinjaj me.., gospoda Zvera sem mislil, ministra za šolstvo in šport.., ki oznani novelo zakona o osnovnem šolstvu v kateri ukinja končni uspeh in oznanja stoodstotno subvencioniranje zasebnega šolstva iz proračunskih sredstev. V parlamentu opozicija nasprotuje noveli, na balkonu pa predstavniki strokovne javnosti, ravnatelji šol, učitelji, sindikalni zaupniki, nemočno zmajujejo z glavami. Je to dogovor ali diktat vladajoče koalicije? Če je diktat, čemu parlament kot prostor dogovarjanja?”

“Med dogovarjati in dogovoriti se je razlika.” mi je pomežiknila Sofija.

“Ja, ampak g. Zver pravi, da so se dovolj, več kot pedesetkrat dogovarjali. To, da se niso dogovorili, se ga ne tiče. In še, ali se ti ne zdi, da je zasebno šolstvo v zasebnopravnem razmerju in kot tako podložno zasebnopravnim zakonom? Da je zasebnolastninsko in kot tako podvrženo zasebnolastninskim odnosom.., da je značilnost zasebnega zasebnost in ne javnost? V čigavem interesu torej proračunska sredstva namenjena javnemu šolstvu speljevati v stoodstotno subvencioniranje zasebnega šolstva?”

“Jure, si upošteval možnost numinoznega?”

Zamahnil sem z roko, jo napol preslišal, kar se mi rado dogaja kadar govoreč razmišljam, in nadaljeval;

“Vzemiva drug primer istega dne.., g. Zupan, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo z dvignjenim prstom opozarja, da bi dogovor z visokošolskimi in raziskovalnimi partnerji o umiku spornega predloga osnutka zakona o visokem šolstvu moral biti in ostati tajen, g. Zver pa k temu dodaja, da stališča in pripombe partnerjev ni potrebno upoštevati…”

“Jure, Jure.., si upošteval možnost znanstveno-raziskovalnega soočenja z misterijem?”

“Z misterijem česa, vendar?”

“ Z misterijem politike.”

“ Dobro Sofija.., dogmatično, numinozno, misteriozno praviš.., kaj porečeš na tretji primer,” jo prekinem, “ ko g. Simoniti, minister za kulturo in nekdanji član upravnega odbora Slovenske Matice iz rezervnega sklada podeli za 110.000 eur sredstev prav Slovenski Matici, ker je njen tajnik SGDJ pozabil prijaviti program na letni javni razpis za knjižne subvencije.”

“Tokrat si si odgovoril sam.., preprosto.., ker je pozabil…”

“Ampak tako so zaobšli pravila, ki naj bi veljala za vse!”

“Pravila so zato, da se kršijo, kajne?” mi je zvito namignila.

Sofija, nehaj se šaliti. Razumem lahko, da želi vsak vzpostaviti red glede na svoje interese, ampak neprestane menjave reda vodijo v nered, saj jim nihče več ne more slediti.., v zdravstvu ljudje umirajo v čakalnicah, medtem ko Zdravniška zbornica in vladajoča koalicija oznanjata, da je to čisto normalno.., v šolstvu se neprestano dogajajo spremembe in iz učiteljev so naredili državne birokrate, ki ne vedo več kaj in kako bi učili.., v sodstvu si vsak tolmači zakone po svoje in zdi se, da se vsi motimo in hkrati imamo vsi prav.., v politiki so treznost zamešali s sproščeno veselico zmešanih strank, tako da nihče več ne ve kje je levo, kje desno in kje sredina, kultura zaradi preživetja sklepa faustovske pogodbe in postaja zabavišče in ob vsem tem išče država nov prepoznavni moto, ki se sliši nekako slovensko;

I fell Slovenija.., in delavke, delavci.., nekdanji Marxovi ljubljenci, ki kapital dejansko ustvarjajo z delom svojih rok in – prisilnim darovanjem – davkov za izdelavo Aronovega zlatega teleta (beri – gospodarskega uspeha), so poniknili med brezimene skupaj z izbrisanimi. Prav ti brezimeni pa, kadar se jih poloti sveti bes, stopijo, ne glede na vremenske ujme ali idejne pripadnosti, kot eno samo štiridesettisoč glavo telo, kot neobvladljivi golem na plan in takrat se prestolnica trese pod njegovimi koraki. Veš kako občutim to sam?”

“Kako..?” me je radovedno pogledala.

“Kakor da bi se vozili v avtobusu po cesti, kjer izbrani šoferji divje sukajo volan na desno in na levo, Borut Pahor pa pobira karte in nas miri z besedami, bodite sproščeni. Medtem apatični, od vsega hudega bruhajoči potniki želimo le še, da bi nekdo pritisnil na zavoro, pa ne zmoremo niti izustiti tega oziroma, kadar se komu le posreči, ni uslišan. Preostane nam le, da se jezimo na vsakokratnega iz leve ali desne, ki izbruha svoj žolč v že tako zatohlo in smrdečo greznico.”

Pomolčal sem za hip. Kakor simfonija, ki potrebuje pavze in tišino, da loči aksiome od teoremov, bistva od izpeljav.., nato sem nadaljeval;

“Hoteti dobro z neprestanimi menjavami Reda vodi v nered in zmedo, ki lahko rodi le nasilje in zlo, Sofija.”

“ Pomagajva si s prispodobo o Kajnu in Abelu. Stara prispodoba odraža bistvo politike. Trenutni voznik se za krmilom navzame občutka posedovanja sile in oblastnosti in se z zatiranjem volje prejšnjega voznika maščuje za preteklo nemoč. To je nekakšno ravnovesje moralnega v politični praksi.”

“Saj razumem, Sofija, ampak neupravičena presoja, da je maščevanje prava pot se ne uresničuje v ustvarjalnosti temveč v vsakokratnem uničevanju, ki je utrujajoče.”

 “Mimo ljubosumnega Kajna, ki bo zaradi nesposobnosti preseči maščevalnost moral prej ko slej oditi v deželo Nodi (pregnanstvo) in ubitega Abla, obstaja upanje v podobi Seta.” mi odvrne.

 “Ne razumem” sem ji odvrnil.

“Ne trudi se razumeti.” mi je namignila.

“Tako mi je še manj jasno.”

“Pa saj vseskozi namigujem na dogme, na misterije, na numinozno. Edino religija lahko enakovredno in hkrati zaobjema potrjevanje in zanikovanje, kateremu ste izpostavljeni. Znanost ostaja pri znanstveno utemeljenem, a iznad vsake znanosti je misterij.  Z razumom absurda ne boš mogel zapopasti, absurdno lahko zapopadeš zgolj z vero, katere se otepaš. Verjami vendar, takrat boš doumel smisel Tertullianovega stavka, ki si ga sam citiral – Credo, quia absurdum in z njim povezal vse nesmisle v smiselno celoto.”

“Sofija, vem, da te bom znova razočaral, a ljubša od upanja so mi dejstva v sedanjosti, ljubša od numinoznega mi je Aristotelova misel, ljubše od verovanja mi je vedenje, čeprav omejeno z možnostjo zaznave in prav zato se raje sovpadam z zunanjimi pojavi navideznega nesmisla in čakam, da se mojemu ubogemu umu razstre razumska povezava splošnega naziranja obstoječega slovenskega paradoksa. Sploh pa, Sofija, ne verjamem v mesijo. Želim si le treznega, preudarnega, predvsem pa nemaščevalnega Slovenca s pogledom uprtim v prihodnost in razvitim občutkom za srednjo mero?”

“Nemogoč si” je izdahnila.., “a, prav zato si mi morda tako.., tako.., blizu. Veš,” mi je pomežiknila, “ko boste kot narod taki, boste lahko izmed sebe volili in izvolili tudi takega izbranca.”

S svetlobo vzhajajočega sonca je medlela podoba Sofije. Še nekaj časa, le kam je izgineval, sem sedel tam, zazrt v steno s prazno šalico kave v naročju. Ne da bi poslušal sem slišal zapolnjujoči zvok tiktakanja stenske ure, vse dokler ni škripanje postelje mojemu čutu sluha oznanilo, da je vstalo moje rebro, moja bolečina v obliki žene, v katere ponujeno sočno jabolko sem ugriznil in bil za vekomaj izgnan iz raja. Zaspano je pridrsala v dnevno sobo, pogledala na uro in me tečno nagovorila;

“Za spremembo bi nama lahko ti kdaj skuhal čaj.”

“Imaš prav, draga,” sem ji odvrnil in se pridušal.., “Uf, Zen tukajšnosti, obredje jutranjega čaja, odrešen sem.”

Jurson

09:59 - 7. 08. 2007 - Komentarji {1} - Napiši komentar

Ustava Republike Slovenije / diskusija Santos - Jurson

USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE

DISKUSIJA SANTOS - JURSON

Po definiciji naj bi bila Ustava temeljni zakon države. (vir; SSKJ)

Po definiciji naj bi bila Demokracija politična ureditev z vladavino večine, ki po načelu enakopravnosti varuje osebne in politične pravice vseh državljanov. (vir; SSKJ)

Po definiciji naj bi bil Dvom odnos do okolja (družbe op.a), ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa. (vir SSKJ)

Kratek uvod:

Blog kot prostor diskusije? Je možno? Možno je, če naletimo na koga, katerega moto je; kdor nikdar v življenju ni bil trapast, ta tudi modrec ne more postati ;-))

vprašanje: je Slovenija še demokratična republika?

Dvom: Je res, da trenutna vladavina večine po načelu enakopravnosti varuje osebne in politične pravice vseh državljanov?

Opaznejši primeri s katerimi utemeljujem dvom: Izbrisani, romska družina Strojanovih, žrtve pedofilije naspram storilcu, kadar je le ta iz vrst institucije RKC, vse opaznejši načini neenakopravne razdelitve proračunskih sredstev, vse opaznejše oblike vplivanja na sporočilnost javnih medijev (Matija Grah, Nataša Štefe, Barbara Verdnik, Franco Juri, Mirko Štular, Adrijana Starina Kosem, STA ipd.).

Santos odgovarja:

“Glede, da je kar nekaj primerov, ki si jih naštel že dobilo sodni epilog, med drugimi tudi ex urednica PN Verdnikova v njeno korist – mislim, da je Slovenija zaenkrat še demokratična republika”

Razmislek:

Res je kar nekaj primerov, ki so dobili sodni epilog (Verdnikova, Perič ect.) vendar obstaja kar nekaj eklatantnih primerov (Izbrisani, katerih pravni zastopnik je Krivic; Strojanovi, katerih pravni zastopnik je Odvetniška družba Čeferin)ki se vlečejo kot jara kača in ob katerih se moramo resno vprašati o načelu enakopravnosti in o varovanju osebnih in političnih pravic v RS tj. o verodostojnosti 1. člena zapisanega v Ustavi.  Vedeti moramo tudi, da rešeni primeri predstavljajo le vrh ledene gore žrtev, ki so bile šikanirane, lustrirane, degradirane samo zaradi tega, ker se njihovo mišljenje ni skladalo z mišljenjem trenutno vladajoče večine. Te žrtve so (bile) večinoma iz vrst medijev, javne uprave in gospodarstva. Njih skupna točka je ta, da se niso prekršili proti zakonom, ki določajo pravno-formalne okvirje delovanja v posamičnih segmentih, temveč so (paradoksalno) celo sami opozarjali na kršenje teh zakonov ali pa izražali mnenja (največkrat kulturno in argumentirano), pa so bili zaradi le tega posledično prizadeti. Demokracijo, h kateri stremimo, Santos, pa v prvi vrsti vidim tudi v obliki neprestane skrbi za to, da lahko svobodno in enakovredno izpovedujemo svoja mišljenja, kajti le s soočanjem moči argumentov v odprtem dialogu lahko obstoj Demokracijo tudi potrjujemo (Prav tako je s Šahom – igra je zanimiva le, vkolikor oba igralca pristaneta na ista pravila igre in ostajata častna in dostojanstvena tudi v primeru poraza ali zmage.)

vprašanje: je Slovenija še pravna in socialna država?

Dvom: Je res, da so pravila, ki naj bi urejala odnose v družbeni skupnosti državljanov in državljank RS tolmačena po načelu enakopravnosti?

Ali vlada RS v zadostni meri skrbi za socialno varnost vseh državljanov in državljank?

Primeri kot iztočnice za razmislek in dvom: Gospodarska reforma, zdravstvena reforma, šolska reforma.

Santos odgovarja:

“Hmmm socialna država bi bila idealna takrat, kadar nihče več ne bi potreboval socialne pomoči.”

Razmislek:

Vzemiva primer, da kriminalno dejanje spolnega delikta nad mladoletno osebo izvršita laična oseba (državljan, državljanka) in predstavnik katoliškega klera. Bosta oba enakovredno obravnavana po zakonih civilnega prava za tovrstne delikte v RS?

Strinjam se, da idealne socialne in pravne države ni, a zapisani drugi člen v Ustavi RS berem kot željo po volji, da bi se tem civilizacijskim merilom čimbolj približevali, jih vsakokrat sproti iskreno preverjali in prilagajali v korist vseh, ki sobivamo v skupnosti. Zato, da bi bilo temu tako, naj bi bila sodna veja oblasti avtonomna, izvršna veja oblasti pa tista, ki bi s svojim načinom delovanja vsakokrat znova dokazovala to skrb. Je temu res tako? Občutek namreč imam, da izvršna veja oblasti dandanes vse bolj očitno zlorablja pozicijo trenutne moči za svoje koristi, kakor da bi v smislu skrbi za pravno in socialno državo skrbela za blagor ljudstva.

vprašanje; ima v RS res oblast ljudstvo?

Dvom: Na podlagi večinsko izražene volje ljudstva na volitvah, se formira izvršna oblast. Kakšen vpliv ima danes opozicija, ki zastopa manjšino ljudstva, na dogovarjanje in upoštevanje mnenja manjšine ljudstva v parlamentu? Če na delovanje izvršne oblasti manjšina nima nikakršnega vpliva, lahko še trdimo da ima v RS res oblast ljudstvo kot celota ali le večina, katere voljeni predstavniki so trenutno na oblasti?

Santos odgovarja:

“Mislim, da je oblast še vedno legitimna – ljudstvo obravnava sprejete zakone v državnem zboru kot veljavne. Take smo volili..., hmmmm.”

Malce heca:

Vidim, da je hmm vse daljši ;-).

Razmislek:

Vprašanje je bilo že zastavljeno kot provokativno ;-), no odgovor, da ljudstvo obravnava sprejete zakone v državnem zboru kot veljavne, hihihi, to se lahko bere takole – večina (vadajoča koalicija) sprejme zakon in ga šele po sprejetju da v obravnavo (se pravi je le ta absurdna) in lahko le ugotovi njih veljavnost. Pa kako res je to – ljudstvo torej (sama si potrdila) nima moči odločanja ampak le možnost sprejetja danega. Dogovor v državnem zboru pa je le teater ali farsa. No, na srečo ni tako, prvi primer je polemika o amaterskem osnutku zakona o visokem šolstvu s strani Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in razvoj, ki je (po mojem mnenju) propadel, a minister g. Zupan je hotel ta propad skriti pod oznako tajnosti, da bi ne bila blamaža nesposobnosti večja. Drugi primer je prvo branje zakona o osnovnem šolstvu, kjer Minister Zver med drugim poskuša uvesti 100% subvencioniranje zasebnega šolstva (predvsem so prosilci za tovrstno dejavnost iz vrst RKC) iz proračunskih sredstev, ki so namenjene javnemu šolstvu… Tudi nemoč prvega ministra v želji po izpeljavi gospodarskih reform in posledično verižnemu odstopu vidnih ekonomistov iz strateškega sveta (g. Mrkaič, g. Gantar, g. Senjur in g. P. Damijan) so posledica dogajanja ljudstva (glej sliko:)

po katerem je prvi minister preprosto presodil, da so gospodarske reforme pretrd oreh za rešitve v času njegovega mandata (s tako nepriljubljenimi reformami naj se raje ubada naslednja vlada… Prav tako je to dogajanje ljudstva posledično odneslo nekdanjega Ministra za delo, družino in socialne zadeve, g. Drobniča (pokopali so ga tudi njegovi srednjeveški pogledi na pravico do splava in srednjeveške ideje o dvigu rodnosti v RS).

Ampak, Santos, bolj ulica in politična drža sindikatov in raznoraznih civilnih združenj je pripomogla k upoštevanju glasu ljudstva kakor dogajanje v Državnem zboru… žal, ker sam bi raje videl, da bi bila mnenja, ki so bila v državnem zboru izrečena tudi sprejeta kot verodostojna, kakor da je vlada s svojo trmasto upornostjo sprožila dogajanja na cesti. To izkazuje njen nestrpen odnos do dialoga v prostoru, kjer bi se ta pravzaprav moral vršiti. Ja, kakor praviš, hmmmm ;-).

Vprašanje nanašajoče se na 7. člen Ustave RS: Ali sta država in rimokatoliška verska skupnost še ločeni? Ali so verske skupnosti v RS enakopravne?

Dvom: vse več indicev kaže, da sta trenutna vladna koalicija in verska skupnost RKC politično usklajeni. Velik delež javnega proračunskega denarja se steka na račune institucij verske skupnosti RKC in to v nesorazmernem deležu glede na ostale verske skupnosti.

Prilagajajo se celo zakoni, ki bi verski skupnosti RKC omogočale lažje vzpostavljanje zasebnošolskega sistema, ki bi se subvencioniral iz javnega proračuna.

Zadnji primer; 360.000 evrov za podporo regionalnim centrom za promocijo znanosti s strani Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo? Kakšni so bili kriteriji in kako lahko v kontekstu sedmega člena Ustave RS razumemo to razdelitev sredstev?

Santos odgovarja:

“RKC si močno želi postati četrta veja oblasti. Uffffffff sem se namučila.”

Strinjanje:

Popolnoma se strinjam s tvojo ugotovitvijo. Prioriteti RKC v Sloveniji sta nadzor kapitala in politična moč. Vse ostalo – etika, morala, verske resnice, religioznost, izobraževanje... so pesek v oči. Ampak manipulacijo množic RKC obvlada skozi večstoletno prakso. In Sedanja vladna koalicija ji pri kršenju sedmega člena Ustave RS temeljito pomaga.

Se želi še kdo pridružiti diskusiji ;-)...seveda z argumenti.

13:15 - 24. 07. 2007 - Komentarji {13} - Napiši komentar

SPOLNA INICIACIJA V BHAKTAPURU

SPOLNA INICIACIJA V BHAKTAPURU

            adhuc ardens rigidae tentigine vulvae

            et lassata viris, necdum satiata recessit…[1]

            Antika in vzhodni svet sta v kulturi erotike še dandanes nepresežena, kljub temu, da, zmotno, menimo, da smo se že izvili iz dvatisočletne tabuizacije spolnega gona, ki je prikrajšalo oba, predvsem pa ženski spol. Izvijamo se, izvili pa se še nekaj časa ne bomo. Institucija cerkve je tista, ki se je srhljivo bala ženske neobvladljivosti v smislu gornjih verzov, in jo zato vso to dolgo obdobje, odkar je pridobila na politični moči[2], spustila zgolj na nivo rodnice. Osvoboditev ženske se začne, kot prava seksualna revolucija, dogajati že med prvo svetovno vojno v Rusiji in v Turčiji. V obeh deželah so izvedli ločitev cerkvenega prava od državnega. V Turčiji sta bila najvidnejša dela osvoboditve ženske odprava pajčolana ter odprava poligamije, ki ju je uveljavil Mustafa Kemal. Decembra 1917 je nova ruska, boljševiška vlada, odpravila cerkveno poroko in jo nadomestila z registracijo na matičnem uradu, hkrati so uvedli razvezo zakona, ki sta jo lahko uveljavljala tako moški, kakor ženska. Pridobljena pravica ženske do odprave ploda ali splavitve, je še danes polje, na katerem se krešejo mnenja in bijejo bitke tudi v, recimo temu, najnaprednejših ali, kakor se rade samopoimenujejo, v najdemokratičnejših družbah zahodnega sveta. 

            Okey, uvertura je za nami, zajadrajmo crescendo naprej ( nazaj ) proti antiki in vzhodu, s primerjavami, ki nam jasno odstrejo, da smo, kljub kvazifeminističnemu gibanju in težnji po izenačitvi pravic obeh spolov, t.i. emancipaciji, še daleč za tisto ravnjo erotične kulture, ki jo je naš svet že videl in doživel. Če parodiram, potem lahko rečem, da je zahodna družba, slovensko okolje pa sploh, na stopnji tistega nerodnega odkrivanja drugačnosti, ki sem ga doživljal v vrtcu, ko smo si za zaveso, še vedno s privzgojenimi občutki, da počnemo nekaj izkrivljenega, kazali naša gola telesa in odkrivali različnosti. Do tu smo se, resda, osvobodili, kljub težkemu plašču katoliške morale. Dlje pa..? Obojestranska travmatičnost ostaja lepo izražena v delu Simone de Beauvoir[3], ki navaja občutke mladeniča;

            Gotovo se mnogi mladeniči le s tesnobo spustijo v skrivnostne ženske temine; pri tem se v njih znova vzbudi groza, ki so jo v otroštvu občutili na pragu podzemnih jam, grobov, pa tudi strah pred čeljustmi, kosami, pastmi za divjad: predstavljajo si, da bo njihov nabrekli penis ostal ujet v sluzavi nožnici; ženska potem, ko že prodrejo vanjo, nima tega občutka nevarnosti; zato pa se počuti odtujena v svojem mesu…

            In dekleta, za katerega je že dvatisoč let zaželjeno, da je čimbolj pasivna;

            Dekle poseduje samo svoje telo; to je njen najdragocenejši zaklad; moški, ki vstopi vanj, ji ga vzame.., dekle konkretno izkusi ponižanje, ki ga je že vnaprej slutila: premagana je, podrejena, obvladana…Kakorkoli že, vedno se počuti pasivna: ženska je ljubkovana, prenaša prodiranje vase in občevanje, medtem ko moški aktivno rabi svoje moči…

            To je, presenetljivo, pisalo pero prosvetljene ženske, ki se je rodila v Parizu, leta 1908 in umrla prav tam, leta 1986. Iz dotične knjige iztrgani citati so nujno omejeni in izražajo premalo, vseeno pa odražajo spolno stisko mladih deklet in fantov svoje dobe, za katero še vedno velja, da je užitek v spolnosti grešen ali skoraj grešen, vsekakor pa nevaren. Medspolna odtujenost, ki je bila namerno vpeljana v smislu lažje obvladljivosti, je pustila pečat naši družbi. Od tod izvira ves strah pred goloto in posredno, pred izrabljanjem le te, vse nerodnosti pri obravnavanju obeh spolov.., vso nerazumevanje in še bi lahko naštevali.

Nasprotno se nam staroveška tempeljska prostitucija, ki so jo poznale vse razvite civilizacije in je, med drugim, imela tudi vlogo uvajanja ali iniciacije mladenk in mladeničev v spolnost, predvsem pa je bila povsem legalna institucija.., kaže kot bolj moderna, kot si lahko predstavljamo zdaj. V mestu Uruk so imeli Sumerci najstarejši svetiščni hram, kjer so službovali tako moški kakor ženske, ki so kultno služili boginji Ištar. Ženske so ločevali na krizrete, senhate ter harimate. Zanimivo je, da so svojo obrt izvajale tako za tempeljskim obzidjem v kultne namene, kakor tudi zunaj tempeljskega obzidja. Po prekinitvi obrti so se lahko poročale v meščanske družine! Moški so imeli poseben prostor, seveda, prav tako pod verskim okriljem, vodil pa jih je višji duhoven, imenovan ukurum. Iniciacija v spolnost je bila posvečeno dejanje…

Če se preselimo na področje antičnega rimskega cesarstva, nas presenetijo in mnoge spravijo v zadrego podobe, izkopane izpod vulkanskega pepela, ki je prekril Pompeje. Z erotičnimi prizori okrašena slačilnica predmestnih term je polna prizorov, ki bi jih danes imenovali – pornografske. Sam še vedno stojim za terminom – kultura erotike. Predmete in ostale najdbe s spolno motiviko, so shranili v bližnjem arheološkem muzeju. Zanimivo, da so raziskovalci goloto označili za preveč provokativno, da bi jo postavili javnosti na ogled! Šele po letu 2000 je zbirka postala dostopna obiskovalcem.

Espressivo. Vse to jasno kaže na težko dediščino katoliškega pogleda na spolnost, ki se, sicer, vztrajno trga, a, še vedno visi nad nami. Proces in velik pozitivni napredek v medspolnem doživljanju in neizkrivljenem dojemanju telesnega in duhovnega v naši družbi se bo izvršil s trenutkom, ko bodo tudi ženske enakovredno vstopale v duhovno službo, ko bo v Vatikanu ustoličena Papežinja ( nič nimam proti in vesel bi bil, če bi lahko doživel, da bi iz znamenitega balkona v Vatikanu namesto – habemus papam, mestu in svetu oznanili – habemus papissam[4]  ) in ko bo v Sloveniji, poleg Slomška, beatificirana tudi Vida Žabot. Hecen paradoks je namreč, da je ta ženska, ki navsezadnje izhaja iz vrst salezjanskih redovnic, za ženske in njih ozavestitve telesa kot nekaj negrešnega naredila več, kakor celotno civilno žensko gibanje skupaj. Pri tem se moram spomniti na naravnost komičen, predvsem pa neiskren odziv ob SunMixovem plakatu – Vsaka ima svoj faktor. Zakaj neiskren in nenačelen, morda pa le neroden odziv? Pobudnica takratne plakatne gonje se ni prav nič pritoževala, kadar je bil intervju z njo  objavljen v ženski revialiki, bogato opremljeni s prav tako, ali še bolj namigujočimi reklamami, ki uporabljajo žensko telo kot predmet? Recimo Liscine reklame so prav žlahtno vzburjajoče, prava past za divjad… Zelo spolzko področje, pač. 

Golo telo ni nekaj negativnega, golo telo je lepo in estetsko, še posebej, če je skladno grajeno in zdravo. Zavedanje svojega in tujega ( drugačnega ) telesa tudi ni grdo, telo je, hočemo ali nočemo, sestavni del naše osebnosti. Tudi zavedanje nagonov in želja, ki nam jih prebuja lastno ali tuje telo ni negativno, je del procesa ohranitve vrste. Ne nazadnje tudi sam spolni akt je čudovito, izpolnjujoče dejanje. Če zaokrožim; ne biti, ne misliti niti izvajati ni grdo, grešno, umazano, opolzko, neprimerno… Nasprotno, lepo in vsakomur dopuščeno presegajoče izkustvo je, če seveda ni bilo storjeno na škodo oz. proti volji drugega. Problematično je, morda, le v toliko, da me v orgazmičnem trenutku ne zanima ne vprašanje o narodnosti ne o veroizpovedi, ker ju takrat ne potrebujemo.

In zdaj k spremljajočim fotografijam, za katere se, verjetno, že sprašujete, kakšno vezo imajo s pričujočim tekstom. Želel sem le – ne vem, koliko mi je uspelo – čim bolj plastično prikazati to strašansko nesorazmerje v dojemanju telesa in spolnosti med Vzhodom in Zahodom. Na eni strani nedolžne ritke v raznobarvnih tangicah, ki sprožajo pomisleke.., zato govorim o vrtcu in nizki stopnji erotične kulture, na drugi strani pa vsi mogoči načini spolnega zadovoljevanja, združevanja, nazorne anatomske upodobitve spolnih organov in podroben prikaz procesa rojstva na tempeljskih pročeljih, pod katerimi se mirno in neprizadeto igrajo ljubki, malo temnejši nepalski otroci, brez zadrege se pod njimi sprehajajo mladostniki, mladostnice, ženske ter moški, družine, starci in starke, berači in sveti možje. Ja, Bhaktapur, Durbar square area, Pashupatinath tempelj je le eden izmed množice nepalskih templjev, katerih pilastri, ki držijo gornja nadstropja, so okrašeni z vrhunskimi rezbarijami v lesu.

Nepalska umetnost prav tako kakor nepalska kultura korenini v indijski kulturni in umetniški tradiciji. Lahko bi rekli, da je umetnost Nepala in Indije zgolj drugi jezik vere ter verskega izkustva, saj poleg dekorativnih prvin zajema svojo tematiko predvsem iz širokega hinduistično-budističnega panteona ter mitologije.  Zanimivo – najzgodnejša religiozno umetniška forma, poznana v Indiji in Nepalu, je lingam – falus, ki je stal na ovalnem disku, ta pa je predstavljal yoni – ženski spolni organ. Že prastari simbol plodnosti, rodovitnosti in obilja, na katerega so se opirali prvi rituali, je enakovredno upošteval oba spola kot dva dela ene same celote. Naslednja tema, ki se je pojavila v zgodnjih obdobjih ter postala stalna tema indijsko-nepalske umetnosti, je mithuna, podoba ljubečega se para, ki se pojavlja kot samostojna plastika ali kot figura pri zapletenih stenskih poslikavah ali slikah, imenovanih – tanke. Ljubeči se par simbolizira produktivni vidik ali metodo, predstavljeno v moški figuri, ki je združena s kozmično energijo ali modrostjo, predstavljeno z žensko figuro.

Če za patriarhalne kulture poantičnega arabskega sveta ter evrope velja, da žensko zapostavi v prid moškega, kar je posebej očitno pri vprašanju spolnosti, kjer je moškemu priznana pravica, da poteši svoje spolne želje, medtem ko se od ženske pričakuje krepostnost in z zakonsko zvezo omejena spolna svoboda, ohranja vzhod kontinuiteto v pozornosti, ki naj se jo posveča zadovoljevanju ženske. Indijski erotični priročniki – v petem stoletju n.š. je izpod peresa Mallaniga Vatsyayane nastalo delo Kama Sutra ali Predpisi o ljubezni, v enajstem stoletju pa je Kaliyana Malla napisal delo Ananga Ranga ali Navzočnost(oblika) breztelesnega, so pisani za moško bralstvo, ki pa ga uče pravil, kako spolno zadovoljiti žensko. Še iz današnjega vidika so ti priročniki moderni v smislu pozornosti – ženska je enakovreden člen spolnega odnosa in ima enako pravico do spolnega zadovoljstva, kakor moški. Pri tem se natančno zavedajo, da sta ženska in moški različno pogojena – anatomski ustroj in nrav moškemu resda podeljujeta vlogo iniciatorja ( nisem še srečal feministke, ki bi to vlogo utelesila in jo neobremenjeno izražala!) , ampak ženska mora biti potešena! In indijsko-nepalska družba, navajena poglobljenega odnosa do vsakovrstnih vprašanj, natančnih analiz in sistematike, je k temu problemu neobremenjeno in pogumno pristopila.

Ne bomo se spuščali v vse faze razraščanja ljubezenskega odnosa – Vatsyayana našteva deset možnosti za poljube, od simboličnega poljuba z zrcalno podobo ljubljene-ga v vodi pa do rafiniranih poljubov z jezikom.., problematizirali bomo uvodne Juvenalove verze in jih primerjali z Ananda Rango. O problemu potešitve ženske govori  sledeča zgodba;

Ženska, ki je izgorevala od želje po spolni potešitvi in ker ni mogla najti nikogar, ki bi jo zadovoljivo potešil, se odloči odvreči vsa oblačila in se zaobljubi, da bo, vse dokler ne najde pravega moškega, hodila gola po svetu. Takšna je vstopila v veliko dvorano kralja – katerega služabnik je bil Koka Pandit. Ko so jo vprašali, ali se ne sramuje svojega obnašanja, ona drzno premeri navzoče dvorjane in s prezirljivim tonom vpraša, če tudi tu ni niti enega pravega moškega. Presenečenim kralju in dvorjanom pristopi Koka Pandit in jih prosi, če lahko on poskusi zadovoljiti nepotešeno ženo. Potem jo odvede v sobane in ji pristopi na tako prepričljiv način, da ga ženska, utrujena in izčrpana od zaporednih orgazmov prosi za milost. Nato jo Pandit odvede pred kralja in dvorjane, kjer se, v znamenje, da je bila končno potešena, ogrne z oblačilom. Kralj od Pandita zahteva, da natanko opiše dogodke v spalnici in zgodbi doda vsa spoznanja, vezana na koitus in zadovoljitev ženske…[5]

Decrescendo al fine. Težko je reči, kaj je želel doseči nepalski kralj Bhupatindra Malla iz Bhaktapura, ko je dal postaviti repliko templja iz Pashaputinatha na Durbar square in ga okrasiti z erotičnimi prizori. Je, morda, šlo za prefinjeno andragoško metodo v smislu – slika pove več kakor tisoč besed? Množice romarjev, ki so prihajale darovati, so bile deležne spontanega pouka. Spolnost na sakralni stavbi je bila apriori posvečena, vzvišena nad omejenim dojemanjem zgolj nagona. Neka druga legenda govori, da so rezbarije nastale v poduk njegovemu sinu – nasledniku. Nekakšen priročnik v plastični podobi, torej. 

Je pa dejstvo, da imajo ti prizori poleg poučnega tudi skriti pomen, ki izhaja iz tantrične mitologije. Čebulna večplastnost resnice videnega, se po zmožnostih in stopnji posvečenosti posamičnega subjekta, iz jasno opredeljenih erotičnih podob preobrazi v energijsko orodje oziroma ritualne instrumente za vidno predstavo in poistovetenje. V tantrični mitologiji te podobe odražajo stališče, da je mogoče absolutno ( praznino ) zapopasti edinole z odpravljanjem dvojnosti, ali, če interpretiramo mahajansko stališče, da je najvišja modrost – žensko in pasivno načelo – tesno povezana z metodo – moškim dejavnim načelom; šele metoda omogoča modrosti, da se pokaže. Ko menih po nizu obredij in posebnih meditacij doseže nujno zlitje, je obdarjen z veliko blaženostjo…

Iniciacija v spolnost za vzhodnjake nikoli ni bila le vprašanje nagona in zadovoljitve, temveč vedno vprašanje in možna pot do poglobljenega razumevanja celostnega človekovega obstoja – v tem oziru je potrebno opazovati tudi te erotične skulpture.

09:53 - 13. 07. 2007 - Komentarji {10} - Napiši komentar