AS'SALAM ALLAYKUM :-)

Morebiti fata morgana :-)

soncaaaaa, vodeeeee!!!

Jure

20:41 - 30. 08. 2010 - Komentarji {9} - Napiši komentar

ZVEZDA ZAVESTNA SAMOST

" ne zanima me, kateri planeti so v kvadratu s tvojo luno. Hočem vedeti le, ali si se dotaknila središča svoje bolesti, ali so te doživeta izdajstva odprla ali pa si postala stisnjena in zaprta iz strahu pred trpljenjem. Hočem vedeti ali se znaš družiti z bolečino ne da bi jo želela skriti, ublažiti ali odpraviti..."

sonca in toplote

Jure

21:02 - 16. 08. 2010 - Komentarji {7} - Napiši komentar

Z JUTRIŠNJIM DNEM

vam Jurson obljublja, da bo za nekaj časa dal MIR

grem na potep v IMMO.

bodite sončni

Jure

14:34 - 16. 08. 2010 - Komentarji {15} - Napiši komentar

ENA SIMPATIČNA PRIMERJAVA

Cerkveno pravo določa:

če se krščeni poroči z nekrščenim, ne prejme zakramenta poroke in s tem izgubi pravico do obhajila, do spovedi in ni primeren član občestva RKC za vlogo krstnega ali birmanskega botra. Ne izgubi pa pravice do molitve, do delovanja v dobro drugih in do plačila storitev RKC.

Če si predstavljamo, kaj bi to pomenilo na nivoju državnega prava:

če bi se slovenec/nka poročil z neslovencem/ko, bi izgubi pravico do polnopravnega državljanstva, do volitev ipd, Ne bi pa izgubil  pravice do upanja, do delovanja v dobro drugih in do plačila davkov.

Na srečo v državnem pravu državljan, ki se poroči z državljanom druge države ne izgubi državljanskih pravic in ne le to, drugemu državljanu se omogoči, da, če želi, lahko prevzame državljanstvo države partnerja in s tem pridobi državljanske pravice...

Primerjava jasno odraža dejstvo, katero Pravo je bolj humano - človeško.

sonca

Jure

08:13 - 16. 08. 2010 - Komentarji {45} - Napiši komentar

CODEX IURIS CANONICI (CIC 1983)

Spoštovani vsi,

po 48 urah še nobenega odgovora od metropolij in slovenskih škofij. Odsotnost in molk. Pričakovano.

Vmes sem se prikopal do online Zakonika cerkvenega prava.

Zakon je podlaga "zakonitosti" katerega koli, tudi civilnega prava. Zakonik je torej temeljni dokument, ki "pravno" ureja način dovoljenega delovanja - v tem primeru tudi katoličanov - pripadnikov RKC.

Gledde na temeljnost dokumenta je neprimerno do slovenskih katoličanov že dejstvo, da ni preveden v slovenski jezik in tako tistim, ki ne govorijo tujega jezika nedostopen razumevanju. (Možno je, da se glede prevoda motim, in vesel bom, če bomo vsi opozorjeni da le ta obstaja in da je slovenskem katoliškem občestvu pa tudi ostalim zainteresiranim dostopen)

Na CIC 1983 Online je zakonik, v originalu v Latinščini preveden v sledeče jezike: nemščino, angleščino, španščino, italjanščino, holandščino, francoščino, madžarščino, slovaščino, poljščino, kitajščino, korejščino, vietnamščino. Ti narodi so privilegirani, ker lahko do zakonika svoje religiozne pripadnosti dostopajo v svojem materinem jeziku.

Za vse, ki vas zanima, v nadaljevanju del zakonika, ki se navezuje na zakrament poroke v angleškem jeziku, za ostale pa CIC online: http://www.ulrichrhode.de/kanon/cic83_e.html

Title VII.  Marriage

Can. 1055 §1. The matrimonial covenant, by which a man and a woman establish between themselves a partnership of the whole of life and which is ordered by its nature to the good of the spouses and the procreation and education of offspring, has been raised by Christ the Lord to the dignity of a sacrament between the baptized.
 §2. For this reason, a valid matrimonial contract cannot exist between the baptized without it being by that fact a sacrament.

Can. 1056 The essential properties of marriage are unity and indissolubility, which in Christian marriage obtain a special firmness by reason of the sacrament.

Can. 1057 §1. The consent of the parties, legitimately manifested between persons qualified by law, makes marriage; no human power is able to supply this consent.
 §2. Matrimonial consent is an act of the will by which a man and a woman mutually give and accept each other through an irrevocable covenant in order to establish marriage.

Can. 1058 All persons who are not prohibited by law can contract marriage.

Can. 1059 Even if only one party is Catholic, the marriage of Catholics is governed not only by divine law but also by canon law, without prejudice to the competence of civil authority concerning the merely civil effects of the same marriage.

Can. 1060 Marriage possesses the favor of law; therefore, in a case of doubt, the validity of a marriage must be upheld until the contrary is proven.

Can. 1061 §1. A valid marriage between the baptized is called ratum tantum if it has not been consummated; it is called ratum et consummatum if the spouses have performed between themselves in a human fashion a conjugal act which is suitable in itself for the procreation of offspring, to which marriage is ordered by its nature and by which the spouses become one flesh.
 §2. After a marriage has been celebrated, if the spouses have lived together consummation is presumed until the contrary is proven.
 §3. An invalid marriage is called putative if at least one party celebrated it in good faith, until both parties become certain of its nullity.

Can. 1062 §1. A promise of marriage, whether unilateral or bilateral, which is called an engagement, is governed by the particular law established by the conference of bishops, after it has considered any existing customs and civil laws.
 §2. A promise to marry does not give rise to an action to seek the celebration of marriage; an action to repair damages, however, does arise if warranted.

Chapter I.  Pastoral Care and Those Things Which Must Precede the Celebration of Marriage

Can. 1063 Pastors of souls are obliged to take care that their ecclesiastical community offers the Christian faithful the assistance by which the matrimonial state is preserved in a Christian spirit and advances in perfection.  This assistance must be offered especially by:
 1ş preaching, catechesis adapted to minors, youth, and adults, and even the use of instruments of social communication, by which the Christian faithful are instructed about the meaning of Christian marriage and about the function of Christian spouses and parents;
 2ş personal preparation to enter marriage, which disposes the spouses to the holiness and duties of their new state;
 3ş a fruitful liturgical celebration of marriage which is to show that the spouses signify and share in the mystery of the unity and fruitful love between Christ and the Church;
 4ş help offered to those who are married, so that faithfully preserving and protecting the conjugal covenant, they daily come to lead holier and fuller lives in their family.

Can. 1064 It is for the local ordinary to take care that such assistance is organized fittingly, after he has also heard men and women proven by experience and expertise if it seems opportune.

Can. 1065 §1. Catholics who have not yet received the sacrament of confirmation are to receive it before they are admitted to marriage if it can be done without grave inconvenience.
 §2. To receive the sacrament of marriage fruitfully, spouses are urged especially to approach the sacraments of penance and of the Most Holy Eucharist.

Can. 1066 Before a marriage is celebrated, it must be evident that nothing stands in the way of its valid and licit celebration.

Can. 1067 The conference of bishops is to establish norms about the examination of spouses and about the marriage banns or other opportune means to accomplish the investigations necessary before marriage.  After these norms have been diligently observed, the pastor can proceed to assist at the marriage.

Can. 1068 In danger of death and if other proofs cannot be obtained, the affirmation of the contracting parties, even sworn if the case warrants it, that they are baptized and are prevented by no impediment is sufficient unless there are indications to the contrary.

Can. 1069 All the faithful are obliged to reveal any impediments they know about to the pastor or local ordinary before the celebration of the marriage.

Can. 1070 If someone other than the pastor who is to assist at marriage has conducted the investigations, the person is to notify the pastor about the results as soon as possible through an authentic document.

Can. 1071 §1. Except in a case of necessity, a person is not to assist without the permission of the local ordinary at:
 1ş a marriage of transients;
 2ş a marriage which cannot be recognized or celebrated according to the norm of civil law;
 3ş a marriage of a person who is bound by natural obligations toward another party or children arising from a previous union;
 4ş a marriage of a person who has notoriously rejected the Catholic faith;
 5ş a marriage of a person who is under a censure;
 6ş a marriage of a minor child when the parents are unaware or reasonably opposed;
 7ş a marriage to be entered into through a proxy as mentioned in can. 1105.
 §2. The local ordinary is not to grant permission to assist at the marriage of a person who has notoriously rejected the Catholic faith unless the norms mentioned in can. 1125 have been observed with necessary adaptation.

Can. 1072 Pastors of souls are to take care to dissuade youth from the celebration of marriage before the age at which a person usually enters marriage according to the accepted practices of the region.

Chapter II.  Diriment Impediments in General

Can. 1073 A diriment impediment renders a person unqualified to contract marriage validly.

Can. 1074 An impediment which can be proven in the external forum is considered to be public; otherwise it is occult.

Can. 1075 §1. It is only for the supreme authority of the Church to declare authentically when divine law prohibits or nullifies marriage.
 §2. Only the supreme authority has the right to establish other impediments for the baptized.

Can. 1076 A custom which introduces a new impediment or is contrary to existing impediments is reprobated.

Can. 1077 §1. In a special case, the local ordinary can prohibit marriage for his own subjects residing anywhere and for all actually present in his own territory but only for a time, for a grave cause, and for as long as the cause continues.
 §2. Only the supreme authority of the Church can add a nullifying clause to a prohibition.

Can. 1078 §1. The local ordinary can dispense his own subjects residing anywhere and all actually present in his own territory from all impediments of ecclesiastical law except those whose dispensation is reserved to the Apostolic See.
 §2. Impediments whose dispensation is reserved to the Apostolic See are:
 1ş the impediment arising from sacred orders or from a public perpetual vow of chastity in a religious institute of pontifical right;
 2ş the impediment of crime mentioned in can. 1090.
 §3. A dispensation is never given from the impediment of consanguinity in the direct line or in the second degree of the collateral line.

Can. 1079 §1. In urgent danger of death, the local ordinary can dispense his own subjects residing anywhere and all actually present in his territory both from the form to be observed in the celebration of marriage and from each and every impediment of ecclesiastical law, whether public or occult, except the impediment arising from the sacred order of presbyterate.
 §2. In the same circumstances mentioned in §1, but only for cases in which the local ordinary cannot be reached, the pastor, the properly delegated sacred minister, and the priest or deacon who assists at marriage according to the norm of can. 1116, §2 possess the same power of dispensing.
 §3. In danger of death a confessor possesses the power of dispensing from occult impediments for the internal forum, whether within or outside the act of sacramental confession.
 §4. In the case mentioned in §2, the local ordinary is not considered accessible if he can be reached only through telegraph or telephone.

Can. 1080 §1. Whenever an impediment is discovered after everything has already been prepared for the wedding, and the marriage cannot be delayed without probable danger of grave harm until a dispensation is obtained from the competent authority, the local ordinary and, provided that the case is occult, all those mentioned in can. 1079, §§2–3 when the conditions prescribed therein have been observed possess the power of dispensing from all impediments except those mentioned in can. 1078, §2, n. 1.
 §2. This power is valid even to convalidate a marriage if there is the same danger in delay and there is insufficient time to make recourse to the Apostolic See or to the local ordinary concerning impediments from which he is able to dispense.

Can. 1081 The pastor or the priest or deacon mentioned in can. 1079, §2 is to notify the local ordinary immediately about a dispensation granted for the external forum; it is also to be noted in the marriage register.

Can. 1082 Unless a rescript of the Penitentiary provides otherwise, a dispensation from an occult impediment granted in the non-sacramental internal forum is to be noted in a book which must be kept in the secret archive of the curia; no other dispensation for the external forum is necessary if afterwards the occult impediment becomes public.

Chapter III.  Specific Diriment Impediments

Can. 1083 §1. A man before he has completed his sixteenth year of age and a woman before she has completed her fourteenth year of age cannot enter into a valid marriage.
 §2. The conference of bishops is free to establish a higher age for the licit celebration of marriage.

Can. 1084 §1. Antecedent and perpetual impotence to have intercourse, whether on the part of the man or the woman, whether absolute or relative, nullifies marriage by its very nature.
 §2. If the impediment of impotence is doubtful, whether by a doubt about the law or a doubt about a fact, a marriage must not be impeded nor, while the doubt remains, declared null.
 §3. Sterility neither prohibits nor nullifies marriage, without prejudice to the prescript of can. 1098.

Can. 1085 §1. A person bound by the bond of a prior marriage, even if it was not consummated, invalidly attempts marriage.
 §2. Even if the prior marriage is invalid or dissolved for any reason, it is not on that account permitted to contract another before the nullity or dissolution of the prior marriage is established legitimately and certainly.

Can. 1086 §1. A marriage between two persons, one of whom has been baptized in the Catholic Church or received into it {and has not defected from it by a formal act} and the other of whom is not baptized, is invalid. {The text between the braces was abrogated by Omnium in mentem, 26OCT2009.}
 §2. A person is not to be dispensed from this impediment unless the conditions mentioned in cann. 1125 and 1126 have been fulfilled.
 §3. If at the time the marriage was contracted one party was commonly held to have been baptized or the baptism was doubtful, the validity of the marriage must be presumed according to the norm of can. 1060 until it is proven with certainty that one party was baptized but the other was not.

Can. 1087 Those in sacred orders invalidly attempt marriage.

Can. 1088 Those bound by a public perpetual vow of chastity in a religious institute invalidly attempt marriage.

Can. 1089 No marriage can exist between a man and a woman who has been abducted or at least detained with a view of contracting marriage with her unless the woman chooses marriage of her own accord after she has been separated from the captor and established in a safe and free place.

Can. 1090 §1. Anyone who with a view to entering marriage with a certain person has brought about the death of that person’s spouse or of one’s own spouse invalidly attempts this marriage.
 §2. Those who have brought about the death of a spouse by mutual physical or moral cooperation also invalidly attempt a marriage together.

Can. 1091 §1. In the direct line of consanguinity marriage is invalid between all ancestors and descendants, both legitimate and natural.
 §2. In the collateral line marriage is invalid up to and including the fourth degree.
 §3. The impediment of consanguinity is not multiplied.
 §4. A marriage is never permitted if doubt exists whether the partners are related by consanguinity in any degree of the direct line or in the second degree of the collateral line.

Can. 1092 Affinity in the direct line in any degree invalidates a marriage.

Can. 1093 The impediment of public propriety arises from an invalid marriage after the establishment of common life or from notorious or public concubinage.  It nullifies marriage in the first degree of the direct line between the man and the blood relatives of the woman, and vice versa.

Can. 1094 Those who are related in the direct line or in the second degree of the collateral line by a legal relationship arising from adoption cannot contract marriage together validly.

Chapter IV.  Matrimonial Consent

Can. 1095 The following are incapable of contracting marriage:
 1ş those who lack the sufficient use of reason;
 2ş those who suffer from a grave defect of discretion of judgment concerning the essential matrimonial rights and duties mutually to be handed over and accepted;
 3ş those who are not able to assume the essential obligations of marriage for causes of a psychic nature.

Can. 1096 §1. For matrimonial consent to exist, the contracting parties must be at least not ignorant that marriage is a permanent partnership between a man and a woman ordered to the procreation of offspring by means of some sexual cooperation.
 §2. This ignorance is not presumed after puberty.

Can. 1097 §1. Error concerning the person renders a marriage invalid.
 §2. Error concerning a quality of the person does not render a marriage invalid even if it is the cause for the contract, unless this quality is directly and principally intended.

Can. 1098 A person contracts invalidly who enters into a marriage deceived by malice, perpetrated to obtain consent, concerning some quality of the other partner which by its very nature can gravely disturb the partnership of conjugal life.

Can. 1099 Error concerning the unity or indissolubility or sacramental dignity of marriage does not vitiate matrimonial consent provided that it does not determine the will.

Can. 1100 The knowledge or opinion of the nullity of a marriage does not necessarily exclude matrimonial consent.

Can. 1101 §1. The internal consent of the mind is presumed to conform to the words and signs used in celebrating the marriage.
 §2. If, however, either or both of the parties by a positive act of the will exclude marriage itself, some essential element of marriage, or some essential property of marriage, the party contracts invalidly.

Can. 1102 §1. A marriage subject to a condition about the future cannot be contracted validly.
 §2. A marriage entered into subject to a condition about the past or the present is valid or not insofar as that which is subject to the condition exists or not.
 §3. The condition mentioned in §2, however, cannot be placed licitly without the written permission of the local ordinary.

Can. 1103 A marriage is invalid if entered into because of force or grave fear from without, even if unintentionally inflicted, so that a person is compelled to choose marriage in order to be free from it.

Can. 1104 §1. To contract a marriage validly the contracting parties must be present together, either in person or by proxy.
 §2. Those being married are to express matrimonial consent in words or, if they cannot speak, through equivalent signs.

Can. 1105 §1. To enter into a marriage validly by proxy it is required that:
 1ş there is a special mandate to contract with a specific person;
 2ş the proxy is designated by the one mandating and fulfills this function personally.
 §2. To be valid the mandate must be signed by the one mandating and by the pastor or ordinary of the place where the mandate is given, or by a priest delegated by either of them, or at least by two witnesses, or it must be made by means of a document which is authentic according to the norm of civil law.
 §3. If the one mandating cannot write, this is to be noted in the mandate itself and another witness is to be added who also signs the document; otherwise, the mandate is invalid.
 §4. If the one mandating revokes the mandate or develops amentia before the proxy contracts in his or her name, the marriage is invalid even if the proxy or the other contracting party does not know this.

Can. 1106 A marriage can be contracted through an interpreter; the pastor is not to assist at it, however, unless he is certain of the trustworthiness of the interpreter.

Can. 1107 Even if a marriage was entered into invalidly by reason of an impediment or a defect of form, the consent given is presumed to persist until its revocation is established.

Chapter V.  The Form of the Celebration of Marriage

Can. 1108 §1. Only those marriages are valid which are contracted before the local ordinary, pastor, or a priest or deacon delegated by either of them, who assist, and before two witnesses according to the rules expressed in the following canons and without prejudice to the exceptions mentioned in cann. 144, 1112, §1, 1116, and 1127, §§1–2.
 §2. The person who assists at a marriage is understood to be only that person who is present, asks for the manifestation of the consent of the contracting parties, and receives it in the name of the Church.

Can. 1109 Unless the local ordinary and pastor have been excommunicated, interdicted, or suspended from office or declared such through a sentence or decree, by virtue of their office and within the confines of their territory they assist validly at the marriages not only of their subjects but also of those who are not their subjects provided that one of them is of the Latin rite.

Can. 1110 By virtue of office, a personal ordinary and a personal pastor assist validly only at marriages where at least one of the parties is a subject within the confines of their jurisdiction.

Can. 1111 §1. As long as they hold office validly, the local ordinary and the pastor can delegate to priests and deacons the faculty, even a general one, of assisting at marriages within the limits of their territory.
 §2. To be valid, the delegation of the faculty to assist at marriages must be given to specific persons expressly.  If it concerns special delegation, it must be given for a specific marriage; if it concerns general delegation, it must be given in writing.

Can. 1112 §1. Where there is a lack of priests and deacons, the diocesan bishop can delegate lay persons to assist at marriages, with the previous favorable vote of the conference of bishops and after he has obtained the permission of the Holy See.
 §2. A suitable lay person is to be selected, who is capable of giving instruction to those preparing to be married and able to perform the matrimonial liturgy properly.

Can. 1113 Before special delegation is granted, all those things which the law has established to prove free status are to be fulfilled.

Can. 1114 The person assisting at marriage acts illicitly unless the person has made certain of the free status of the contracting parties according to the norm of law and, if possible, of the permission of the pastor whenever the person assists in virtue of general delegation.

Can. 1115 Marriages are to be celebrated in a parish where either of the contracting parties has a domicile, quasi-domicile, or month long residence or, if it concerns transients, in the parish where they actually reside.  With the permission of the proper ordinary or proper pastor, marriages can be celebrated elsewhere.

Can. 1116 §1. If a person competent to assist according to the norm of law cannot be present or approached without grave inconvenience, those who intend to enter into a true marriage can contract it validly and licitly before witnesses only:
 1ş in danger of death;
 2ş outside the danger of death provided that it is prudently foreseen that the situation will continue for a month.
 §2. In either case, if some other priest or deacon who can be present is available, he must be called and be present at the celebration of the marriage together with the witnesses, without prejudice to the validity of the marriage before witnesses only.

Can. 1117 The form established above must be observed if at least one of the parties contracting marriage was baptized in the Catholic Church or received into it {and has not defected from it by a formal act}, without prejudice to the prescripts of can. 1127, §2. {The text between the braces was abrogated by Omnium in mentem, 26OCT2009.}

Can. 1118 §1. A marriage between Catholics or between a Catholic party and a non-Catholic baptized party is to be celebrated in a parish church.  It can be celebrated in another church or oratory with the permission of the local ordinary or pastor.
 §2. The local ordinary can permit a marriage to be celebrated in another suitable place.
 §3. A marriage between a Catholic party and a non-baptized party can be celebrated in a church or in another suitable place.

Can. 1119 Outside the case of necessity, the rites prescribed in the liturgical books approved by the Church or received by legitimate customs are to be observed in the celebration of a marriage.

Can. 1120 The conference of bishops can produce its own rite of marriage, to be reviewed by the Holy See, in keeping with the usages of places and peoples which are adapted to the Christian spirit; nevertheless, the law remains in effect that the person who assists at the marriage is present, asks for the manifestation of consent of the contracting parties, and receives it.

Can. 1121 §1. After a marriage has been celebrated, the pastor of the place of the celebration or the person who takes his place, even if neither assisted at the marriage, is to note as soon as possible in the marriage register the names of the spouses, the person who assisted, and the witnesses, and the place and date of the celebration of the marriage according to the method prescribed by the conference of bishops or the diocesan bishop.
 §2. Whenever a marriage is contracted according to the norm of can. 1116, a priest or deacon, if he was present at the celebration, or otherwise the witnesses in solidum with the contracting parties are bound to inform as soon as possible the pastor or local ordinary about the marriage entered into.
 §3. For a marriage contracted with a dispensation from canonical form, the local ordinary who granted the dispensation is to take care that the dispensation and celebration are inscribed in the marriage registers of both the curia and the proper parish of the Catholic party whose pastor conducted the investigation about the free status.  The Catholic spouse is bound to notify as soon as possible the same ordinary and pastor about the marriage celebrated and also to indicate the place of the celebration and the public form observed.

Can. 1122 §1. The contracted marriage is to be noted also in the baptismal registers in which the baptism of the spouses has been recorded.
 §2. If a spouse did not contract marriage in the parish in which the person was baptized, the pastor of the place of the celebration is to send notice of the marriage which has been entered into as soon as possible to the pastor of the place of the conferral of baptism.

Can. 1123 Whenever a marriage is either convalidated in the external forum, declared null, or legitimately dissolved other than by death, the pastor of the place of the celebration of the marriage must be informed so that a notation is properly made in the marriage and baptismal registers.

Chapter VI.  Mixed Marriages

Can. 1124 Without express permission of the competent authority, a marriage is prohibited between two baptized persons of whom one is baptized in the Catholic Church or received into it after baptism {and has not defected from it by a formal act} and the other of whom is enrolled in a Church or ecclesial community not in full communion with the Catholic Church. {The text between the braces was abrogated by Omnium in mentem, 26OCT2009.}

Can. 1125 The local ordinary can grant a permission of this kind if there is a just and reasonable cause.  He is not to grant it unless the following conditions have been fulfilled:
 1ş the Catholic party is to declare that he or she is prepared to remove dangers of defecting from the faith and is to make a sincere promise to do all in his or her power so that all offspring are baptized and brought up in the Catholic Church;
 2ş the other party is to be informed at an appropriate time about the promises which the Catholic party is to make, in such a way that it is certain that he or she is truly aware of the promise and obligation of the Catholic party;
 3ş both parties are to be instructed about the purposes and essential properties of marriage which neither of the contracting parties is to exclude.

Can. 1126 It is for the conference of bishops to establish the method in which these declarations and promises, which are always required, must be made and to define the manner in which they are to be established in the external forum and the non-Catholic party informed about them.

Can. 1127 §1. The prescripts of can. 1108 are to be observed for the form to be used in a mixed marriage.  Nevertheless, if a Catholic party contracts marriage with a non-Catholic party of an Eastern rite, the canonical form of the celebration must be observed for liceity only; for validity, however, the presence of a sacred minister is required and the other requirements of law are to be observed.
 §2. If grave difficulties hinder the observance of canonical form, the local ordinary of the Catholic party has the right of dispensing from the form in individual cases, after having consulted the ordinary of the place in which the marriage is celebrated and with some public form of celebration for validity.  It is for the conference of bishops to establish norms by which the aforementioned dispensation is to be granted in a uniform manner.
 §3. It is forbidden to have another religious celebration of the same marriage to give or renew matrimonial consent before or after the canonical celebration according to the norm of §1. Likewise, there is not to be a religious celebration in which the Catholic who is assisting and a non-Catholic minister together, using their own rites, ask for the consent of the parties.

Can. 1128 Local ordinaries and other pastors of souls are to take care that the Catholic spouse and the children born of a mixed marriage do not lack the spiritual help to fulfill their obligations and are to help spouses foster the unity of conjugal and family life.

Can. 1129 The prescripts of cann. 1127 and 1128 must be applied also to marriages which the impediment of disparity of cult mentioned in can. 1086, §1 impedes.

Chapter VII.  Marriage Celebrated Secretly

Can. 1130 For a grave and urgent cause, the local ordinary can permit a marriage to be celebrated secretly.

Can. 1131 Permission to celebrate a marriage secretly entails the following:
 1ş the investigations which must be conducted before the marriage are done secretly;
 2ş the local ordinary, the one assisting, the witnesses, and the spouses observe secrecy about the marriage celebrated.

Can. 1132 The obligation of observing the secrecy mentioned in can. 1131, n. 2 ceases on the part of the local ordinary if grave scandal or grave harm to the holiness of marriage is imminent due to the observance of the secret; this is to be made known to the parties before the celebration of the marriage.

Can. 1133 A marriage celebrated secretly is to be noted only in a special register to be kept in the secret archive of the curia.

Chapter VIII.  The Effects of Marriage

Can. 1134 From a valid marriage there arises between the spouses a bond which by its nature is perpetual and exclusive.  Moreover, a special sacrament strengthens and, as it were, consecrates the spouses in a Christian marriage for the duties and dignity of their state.

Can. 1135 Each spouse has an equal duty and right to those things which belong to the partnership of conjugal life.

Can. 1136 Parents have the most grave duty and the primary right to take care as best they can for the physical, social, cultural, moral, and religious education of their offspring.

Can. 1137 The children conceived or born of a valid or putative marriage are legitimate.

Can. 1138 §1. The father is he whom a lawful marriage indicates unless clear evidence proves the contrary.
 §2. Children born at least 180 days after the day when the marriage was celebrated or within 300 days from the day of the dissolution of conjugal life are presumed to be legitimate.

Can. 1139 Illegitimate children are legitimated by the subsequent valid or putative marriage of their parents or by a rescript of the Holy See.

Can. 1140 As regards canonical effects, legitimated children are equal in all things to legitimate ones unless the law has expressly provided otherwise.

Chapter IX.  The Separation of Spouses

Art. 1.  Dissolution of the Bond

Can. 1141 A marriage that is ratum et consummatum can be dissolved by no human power and by no cause, except death.

Can. 1142 For a just cause, the Roman Pontiff can dissolve a non-consummated marriage between baptized persons or between a baptized party and a non-baptized party at the request of both parties or of one of them, even if the other party is unwilling.

Can. 1143 §1. A marriage entered into by two non-baptized persons is dissolved by means of the Pauline privilege in favor of the faith of the party who has received baptism by the very fact that a new marriage is contracted by the same party, provided that the non-baptized party departs.
 §2. The non-baptized party is considered to depart if he or she does not wish to cohabit with the baptized party or to cohabit peacefully without affront to the Creator unless the baptized party, after baptism was received, has given the other a just cause for departing.

Can. 1144 §1. For the baptized party to contract a new marriage validly, the non-baptized party must always be interrogated whether:
 1ş he or she also wishes to receive baptism;
 2ş he or she at least wishes to cohabit peacefully with the baptized party without affront to the Creator.
 §2. This interrogation must be done after baptism.  For a grave cause, however, the local ordinary can permit the interrogation to be done before baptism or can even dispense from the interrogation either before or after baptism provided that it is evident at least by a summary and extrajudicial process that it cannot be done or would be useless.

Can. 1145 §1. The interrogation is regularly to be done on the authority of the local ordinary of the converted party.  This ordinary must grant the other spouse a period of time to respond if the spouse seeks it, after having been advised, however, that his or her silence will be considered a negative response if the period passes without effect.
 §2. Even an interrogation made privately by the converted party is valid and indeed licit if the form prescribed above cannot be observed.
 §3. In either case, the fact that the interrogation was done and its outcome must be established legitimately in the external forum.

Can. 1146 The baptized party has the right to contract a new marriage with a Catholic party:
 1ş if the other party responded negatively to the interrogation or if the interrogation had been omitted legitimately;
 2ş if the non-baptized party, already interrogated or not, at first persevered in peaceful cohabitation without affront to the Creator but then departed without a just cause, without prejudice to the prescripts of cann. 1144 and 1145.

Can. 1147 For a grave cause, however, the local ordinary can allow a baptized party who uses the Pauline privilege to contract marriage with a non-Catholic party, whether baptized or not baptized; the prescripts of the canons about mixed marriages are also to be observed.

Can. 1148 §1. When he receives baptism in the Catholic Church, a non-baptized man who has several non-baptized wives at the same time can retain one of them after the others have been dismissed, if it is hard for him to remain with the first one.  The same is valid for a non-baptized woman who has several non-baptized husbands at the same time.
 §2. In the cases mentioned in §1, marriage must be contracted in legitimate form after baptism has been received, and the prescripts about mixed marriages, if necessary, and other matters required by the law are to be observed.
 §3. Keeping in mind the moral, social, and economic conditions of places and of persons, the local ordinary is to take care that the needs of the first wife and the others dismissed are sufficiently provided for according to the norms of justice, Christian charity, and natural equity.

Can. 1149 A non-baptized person who, after having received baptism in the Catholic Church, cannot restore cohabitation with a non-baptized spouse by reason of captivity or persecution can contract another marriage even if the other party has received baptism in the meantime, without prejudice to the prescript of can. 1141.

Can. 1150 In a doubtful matter the privilege of faith possesses the favor of the law.

Art. 2.  Separation with the Bond Remaining

Can. 1151 Spouses have the duty and right to preserve conjugal living unless a legitimate cause excuses them.

Can. 1152 §1. Although it is earnestly recommended that a spouse, moved by Christian charity and concerned for the good of the family, not refuse forgiveness to an adulterous partner and not disrupt conjugal life, nevertheless, if the spouse did not condone the fault of the other expressly or tacitly, the spouse has the right to sever conjugal living unless the spouse consented to the adultery, gave cause for it, or also committed adultery.
 §2. Tacit condonation exists if the innocent spouse has had marital relations voluntarily with the other spouse after having become certain of the adultery.  It is presumed, moreover, if the spouse observed conjugal living for six months and did not make recourse to the ecclesiastical or civil authority.
 §3. If the innocent spouse has severed conjugal living voluntarily, the spouse is to introduce a cause for separation within six months to the competent ecclesiastical authority which, after having investigated all the circumstances, is to consider carefully whether the innocent spouse can be moved to forgive the fault and not to prolong the separation permanently.

Can. 1153 §1. If either of the spouses causes grave mental or physical danger to the other spouse or to the offspring or otherwise renders common life too difficult, that spouse gives the other a legitimate cause for leaving, either by decree of the local ordinary or even on his or her own authority if there is danger in delay.
 §2. In all cases, when the cause for the separation ceases, conjugal living must be restored unless ecclesiastical authority has established otherwise.

Can. 1154 After the separation of the spouses has taken place, the adequate support and education of the children must always be suitably provided.

Can. 1155 The innocent spouse laudably can readmit the other spouse to conjugal life; in this case the innocent spouse renounces the right to separate.

Chapter X.  The Convalidation of Marriage

Art. 1.  Simple Convalidation

Can. 1156 §1. To convalidate a marriage which is invalid because of a diriment impediment, it is required that the impediment ceases or is dispensed and that at least the party conscious of the impediment renews consent.
 §2. Ecclesiastical law requires this renewal for the validity of the convalidation even if each party gave consent at the beginning and did not revoke it afterwards.

Can. 1157 The renewal of consent must be a new act of the will concerning a marriage which the renewing party knows or thinks was null from the beginning.

Can. 1158 §1. If the impediment is public, both parties must renew the consent in canonical form, without prejudice to the prescript of can. 1127, §2.
 §2. If the impediment cannot be proven, it is sufficient that the party conscious of the impediment renews the consent privately and in secret, provided that the other perseveres in the consent offered; if the impediment is known to both parties, both are to renew the consent.

Can. 1159 §1. A marriage which is invalid because of a defect of consent is convalidated if the party who did not consent now consents, provided that the consent given by the other party perseveres.
 §2. If the defect of consent cannot be proven, it is sufficient that the party who did not consent gives consent privately and in secret.
 §3. If the defect of consent can be proven, the consent must be given in canonical form.

Can. 1160 A marriage which is null because of defect of form must be contracted anew in canonical form in order to become valid, without prejudice to the prescript of can. 1127, §2.

Art. 2.  Radical Sanation

Can. 1161 §1. The radical sanation of an invalid marriage is its convalidation without the renewal of consent, which is granted by competent authority and entails the dispensation from an impediment, if there is one, and from canonical form, if it was not observed, and the retroactivity of canonical effects.
 §2. Convalidation occurs at the moment of the granting of the favor.  Retroactivity, however, is understood to extend to the moment of the celebration of the marriage unless other provision is expressly made.
 §3. A radical sanation is not to be granted unless it is probable that the parties wish to persevere in conjugal life.

Can. 1162 §1. A marriage cannot be radically sanated if consent is lacking in either or both of the parties, whether the consent was lacking from the beginning or, though present in the beginning, was revoked afterwards.
 §2. If this consent was indeed lacking from the beginning but was given afterwards, the sanation can be granted from the moment the consent was given.

Can. 1163 §1. A marriage which is invalid because of an impediment or a defect of legitimate form can be sanated provided that the consent of each party perseveres.
 §2. A marriage which is invalid because of an impediment of natural law or of divine positive law can be sanated only after the impediment has ceased.

Can. 1164 A sanation can be granted validly even if either or both of the parties do not know of it; nevertheless, it is not to be granted except for a grave cause.

Can. 1165 §1. The Apostolic See can grant a radical sanation.
 §2. The diocesan bishop can grant a radical sanation in individual cases even if there are several reasons for nullity in the same marriage, after the conditions mentioned in can. 1125 for the sanation of a mixed marriage have been fulfilled.  He cannot grant one, however, if there is an impediment whose dispensation is reserved to the Apostolic See according to the norm of can. 1078, §2, or if it concerns an impediment of natural law or divine positive law which has now ceased.

Dopolnjeno z latinsko verzijo na željo Turdusa (opozorilo: to je le del CICa, ki se navezuje na poroko, celota je dosegljiva na zgornji povezavi!)

TITULUS VII. DE MATRIMONIO

Canon 1055. § 1. Matrimoniale foedus, quo vir et mulier inter se totius vitae consortium constituunt, indole sua naturali ad bonum coniugum atque ad prolis generationem et educationem ordinatum, a Christo Domino ad sacramenti dignitatem inter baptizatos evectum est. § 2. Quare inter baptizatos nequit matrimonialis contractus validus consistere, quin sit eo ipso sacramentum.

Canon 1056. Essentiales matrimonii proprietates sunt unitas et indissolubilitas, quae in matrimonio christiano ratione sacramenti peculiarem obtinent firmitatem.

Canon 1057. § 1. Matrimonium facit partium consensus inter personas iure habiles legitime manifestatus, qui nulla humana potestate suppleri valet. § 2. Consensus matrimonialis est actus voluntatis, quo vir et mulier foedere irrevocabili sese mutuo tradunt et accipiunt ad constituendum matrimonium.

Canon 1058. Omnes possunt matrimonium contrahere, qui iure non prohibentur.

Canon 1059. Matrimonium catholicorum, etsi una tantum pars sit catholica, regitur iure non solum divino, sed etiam canonico, salva competentia civilis potestatis circa mere civiles eiusdem matrimonii effectus.

Canon 1060. Matrimonium gaudet favore iuris; quare in dubio standum est pro valore matrimonii, donec contrarium probetur.

Canon 1061. § 1. Matrimonium inter baptizatos validum dicitur ratum tantum, si non est consummatum; ratum et consummatum, si coniuges inter se humano modo posuerunt coniugalem actum per se aptum ad prolis generationem, ad quem natura sua ordinatur matrimonium, et quo coniuges fiunt una caro. § 2. Celebrato matrimonio, si coniuges cohabitaverint, praesumitur consummatio, donec contrarium probetur. § 3. Matrimonium invalidum dicitur putativum, si bona fide ab una saltem parte celebratum fuerit, donec utraque pars de eiusdem nullitate certa evadat.

Canon 1062. § 1. Matrimonii promissio sive unilateralis sive bilateralis, quam sponsalia vocant, regitur iure particulari, quod ab Episcoporum conferentia, habita ratione consuetudinum et legum civilium, si quae sint, statutum fuit. § 2. Ex matrimonii promissione non datur actio ad petendam matrimonii celebrationem; datur tamen ad reparationem damnorum, si qua debeatur.

CAPUT I. DE CURA PASTORALI ET DE IIS QUAE MATRIMONII CELEBRATIONI PRAEMITTI DEBENT

Canon 1063. Pastores animarum obligatione tenentur curandi ut propria ecclesiastica communitas christifidelibus assistentiam praebeat, qua status matrimonialis in spiritu christiano servetur et in perfectione progrediatur. Haec assistentia imprimis praebenda est: 1° praedicatione, catechesi minoribus, iuvenibus et adultis aptata, immo usu instrumentorum communicationis socialis, quibus christifideles de significatione matrimonii christiani deque munere coniugum ac parentum christianorum instituantur; 2° praeparatione personali ad matrimonium ineundum, qua sponsi ad novi sui status sanctitatem et officia disponantur; 3° fructuosa liturgica matrimonii celebratione, qua eluceat coniuges mysterium unitatis et fecundi amoris inter Christum et Ecclesiam significare atque participare; 4° auxilio coniugatis praestito, ut ipsi foedus coniugale fideliter servantes atque tuentes, ad sanctiorem in dies plenioremque in familia vitam ducendam perveniant.

Canon 1064. Ordinarii loci est curare ut debite ordinetur eadem assistentia, auditis etiam, si opportunum videatur, viris et mulieribus experientia et peritia probatis.

Canon 1065. § 1. Catholici qui sacramentum confirmationis nondum receperint, illud, antequam ad matrimonium admittantur, recipiant, si id fieri possit sine gravi incommodo. § 2. Ut fructuose sacramentum matrimonii recipiatur, enixe sponsis commendatur, ut ad sacramenta paenitentiae et sanctissimae Eucharistiae accedant.

Canon 1066. Antequam matrimonium celebretur, constare debet nihil eius validae ac licitae celebrationi obsistere.

Canon 1067. Episcoporum conferentia statuat normas de examine sponsorum, necnon de publicationibus matrimonialibus aliisve opportunis mediis ad investigationes peragendas, quae ante matrimonium necessaria sunt, quibus diligenter observatis, parochus procedere possit ad matrimonio assistendum.

Canon 1068. In periculo mortis, si aliae probationes haberi nequeant, sufficit, nisi contraria adsint indicia, affirmatio contrahentium, si casus ferat etiam iurata, se baptizatos esse et nullo detineri impedimento.

Canon 1069. Omnes fideles obligatione tenentur impedimenta, si quae norint, parocho aut loci Ordinario, ante matrimonii celebrationem, revelandi.

Canon 1070. Si alius quam parochus, cuius est assistere matrimonio, investigationes peregerit, de harum exitu quam primum per authenticum documentum eundem parochum certiorem reddat.

Canon 1071. § 1. Excepto casu necessitatis, sine licentia Ordinarii loci ne quis assistat: 1° matrimonio vagorum; 2° matrimonio quod ad normam legis civilis agnosci vel celebrari nequeat; 3° matrimonio eius qui obligationibus teneatur naturalibus erga aliam partem filiosve ex praecedenti unione ortis; 4° matrimonio eius qui notorie catholicam fidem abiecerit; 5° matrimonio eius qui censura innodatus sit; 6° matrimonio filii familias minoris, insciis aut rationabiliter invitis parentibus; 7° matrimonio per procuratorem ineundo, de quo in can. 1105. § 2. Ordinarius loci licentiam assistendi matrimonio eius qui notorie catholicam fidem abiecerit ne concedat, nisi servatis normis de quibus in can. 1125, congrua congruis referendo.

Canon 1072. Curent animarum pastores a matrimonii celebratione avertere iuvenes ante aetatem, qua secundum regionis receptos mores matrimonium iniri solet.

CAPUT II. DE IMPEDIMENTIS DIRIMENTIBUS IN GENERE

Canon 1073. Impedimentum dirimens personam inhabilem reddit ad matrimonium valide contrahendum.

Canon 1074. Publicum censetur impedimentum, quod probari in foro externo potest; secus est occultum.

Canon 1075. § 1. Supremae tantum Ecclesiae auctoritatis est authentice declarare quandonam ius divinum matrimonium prohibeat vel dirimat. § 2. Uni quoque supremae auctoritati ius est alia impedimenta pro baptizatis constituere.

Canon 1076. Consuetudo novum impedimentum inducens aut impedimentis exsistentibus contraria reprobatur.

Canon 1077. § 1. Ordinarius loci propriis subditis ubique commorantibus et omnibus in proprio territorio actu degentibus vetare potest matrimonium in casu peculiari, sed ad tempus tantum, gravi de causa eaque perdurante. § 2. Vetito clausulam dirimentem una suprema Ecclesiae auctoritas addere potest.

Canon 1078. § 1. Ordinarius loci proprios subditos ubique commorantes et omnes in proprio territorio actu degentes ab omnibus impedimentis iuris ecclesiastici dispensare potest, exceptis iis, quorum dispensatio Sedi Apostolicae reservatur.

§ 2. Impedimenta quorum dispensatio Sedi Apostolicae reservatur sunt: 1° impedimentum ortum ex sacris ordinibus aut ex voto publico perpetuo castitatis in instituto religioso iuris pontificii; 2° impedimentum criminis de quo in can. 1090. § 3. Numquam datur dispensatio ab impedimento consanguinitatis in linea recta aut in secundo gradu lineae collateralis.

Canon 1079. § 1. Urgente mortis periculo, loci Ordinarius potest tum super forma in matrimonii celebratione servanda, tum super omnibus et singulis impedimentis iuris ecclesiastici sive publicis sive occultis, dispensare proprios subditos ubique commorantes et omnes in proprio territorio actu degentes, excepto impedimento orto ex sacro ordine presbyteratus. § 2. In eisdem rerum adiunctis, de quibus in § 1, sed solum pro casibus in quibus ne loci quidem Ordinarius adiri possit, eadem dispensandi potestate pollet tum parochus, tum minister sacer rite delegatus, tum sacerdos vel diaconus qui matrimonio, ad normam can. 1116 § 2, assistit. § 3. In periculo mortis confessarius gaudet potestate dispensandi ab impedimentis occultis pro foro interno sive intra sive extra actum sacramentalis confessionis. § 4. In casu de quo in § 2, loci Ordinarius censetur adiri non posse, si tantum per telegraphum vel telephonum id fieri possit.

Canon 1080. § 1. Quoties impedimentum detegatur cum iam omnia sunt parata ad nuptias, nec matrimonium sine probabili gravis mali periculo differri possit usquedum a competenti auctoritate dispensatio obtineatur, potestate gaudent dispensandi ab omnibus impedimentis, iis exceptis de quibus in can. 1078 § 2, n. 1, loci Ordinarius et, dummodo casus sit occultus, omnes de quibus in can. 1079 §§ 2-3, servatis condicionibus ibidem praescriptis. § 2. Haec potestas valet etiam ad matrimonium convalidandum, si idem periculum sit in mora nec tempus suppetat recurrendi ad Sedem Apostolicam vel ad loci Ordinarium, quod attinet ad impedimenta a quibus dispensare valet.

Canon 1081. Parochus aut sacerdos vel diaconus, de quibus in can. 1079 § 2, de concessa dispensatione pro foro externo Ordinarium loci statim certiorem faciat; eaque adnotetur in libro matrimoniorum.

Canon 1082. Nisi aliud ferat Paenitentiariae rescriptum, dispensatio in foro interno non sacramentali concessa super impedimento occulto, adnotetur in libro, qui in secreto curiae archivo asservandus est, nec alia dispensatio pro foro externo est necessaria, si postea occultum impedimentum publicum evaserit.

CAPUT III. DE IMPEDIMENTIS DIRIMENTIBUS IN SPECIE

Canon 1083. § 1. Vir ante decimum sextum aetatis annum completum, mulier ante decimum quartum item completum, matrimonium validum inire non possunt. § 2. Integrum est Episcoporum conferentiae aetatem superiorem ad licitam matrimonii celebrationem statuere.

Canon 1084. § 1. Impotentia coeundi antecedens et perpetua, sive ex parte viri sive ex parte mulieris, sive absoluta sive relativa, matrimonium ex ipsa eius natura dirimit. § 2. Si impedimentum impotentiae dubium sit, sive dubio iuris sive dubio facti, matrimonium non est impediendum nec, stante dubio, nullum declarandum. § 3. Sterilitas matrimonium nec prohibet nec dirimit, firmo praescripto can. 1098.

Canon 1085. § 1. Invalide matrimonium attentat qui vinculo tenetur prioris matrimonii, quamquam non consummati. § 2. Quamvis prius matrimonium sit irritum aut solutum qualibet ex causa, non ideo licet aliud contrahere, antequam de prioris nullitate aut solutione legitime et certo constiterit.

Canon 1086. § 1. Matrimonium inter duas personas, quarum altera sit baptizata in Ecclesia catholica vel in eandem recepta nec actu formali ab ea defecerit, et altera non baptizata, invalidum est. § 2. Ab hoc impedimento ne dispensetur, nisi impletis condicionibus de quibus in cann. 1125 et 1126. § 3. Si pars tempore contracti matrimonii tamquam baptizata communiter habebatur aut eius baptismus erat dubius, praesumenda est, ad normam can. 1060, validitas matrimonii, donec certo probetur alteram partem baptizatam esse, alteram vero non baptizatam.

Canon 1087. Invalide matrimonium attentant, qui in sacris ordinibus sunt constituti.

Canon 1088. Invalide matrimonium attentant, qui voto publico perpetuo castitatis in instituto religioso adstricti sunt.

Canon 1089. Inter virum et mulierem abductam vel saltem retentam intuitu matrimonii cum ea contrahendi, nullum matrimonium consistere potest, nisi postea mulier a raptore separata et in loco tuto ac libero constituta, matrimonium sponte eligat.

Canon 1090. § 1. Qui intuitu matrimonii cum certa persona ineundi, huius coniugi vel proprio coniugi mortem intulerit, invalide hoc matrimonium attentat. § 2. Invalide quoque matrimonium inter se attentant qui mutua opera physica vel morali mortem coniugi intulerunt.

Canon 1091. § 1. In linea recta consanguinitatis matrimonium irritum est inter omnes ascendentes et descendentes tum legitimos tum naturales. § 2. In linea collaterali irritum est usque ad quartum gradum inclusive. § 3. Impedimentum consanguinitatis non multiplicatur. § 4. Numquam matrimonium permittatur, si quod subest dubium num partes sint consanguineae in aliquo gradu lineae rectae aut in secundo gradu lineae collateralis.

Canon 1092. Affinitas in linea recta dirimit matrimonium in quolibet gradu.

Canon 1093. Impedimentum publicae honestatis oritur ex matrimonio invalido post instauratam vitam communem aut ex notorio vel publico concubinatu; et nuptias dirimit in primo gradu lineae rectae inter virum et consanguineas mulieris, ac vice versa.

Canon 1094. Matrimonium inter se valide contrahere nequeunt qui cognatione legali ex adoptione orta, in linea recta aut in secundo gradu lineae collateralis, coniuncti sunt.

CAPUT IV. DE CONSENSU MATRIMONIALI

Canon 1095. Sunt incapaces matrimonii contrahendi: 1° qui sufficienti rationis usu carent; 2° qui laborant gravi defectu discretionis iudicii circa iura et officia matrimonialia essentialia mutuo tradenda et acceptanda; 3° qui ob causas naturae psychicae obligationes matrimonii essentiales assumere non valent.

Canon 1096. § 1. Ut consensus matrimonialis haberi possit, necesse est ut contrahentes saltem non ignorent matrimonium esse consortium permanens inter virum et mulierem ordinatum ad prolem, cooperatione aliqua sexuali, procreandam. § 2. Haec ignorantia post pubertatem non praesumitur.

Canon 1097. § 1. Error in persona invalidum reddit matrimonium. § 2. Error in qualitate personae, etsi det causam contractui, matrimonium irritum non reddit, nisi haec qualitas directe et principaliter intendatur.

Canon 1098. Qui matrimonium init deceptus dolo, ad obtinendum consensum patrato, circa aliquam alterius partis qualitatem, quae suapte natura consortium vitae coniugalis graviter perturbare potest, invalide contrahit.

Canon 1099. Error circa matrimonii unitatem vel indissolubilitatem aut sacramentalem dignitatem, dummodo non determinet voluntatem, non vitiat consensum matrimonialem.

Canon 1100. Scientia aut opinio nullitatis matrimonii consensum matrimonialem non necessario excludit.

Canon 1101. § 1. Internus animi consensus praesumitur conformis verbis vel signis in celebrando matrimonio adhibitis. § 2. At si alterutra vel utraque pars positivo voluntatis actu excludat matrimonium ipsum vel matrimonii essentiale aliquod elementum, vel essentialem aliquam proprietatem, invalide contrahit.

Canon 1102. § 1. Matrimonium sub condicione de futuro valide contrahi nequit. § 2. Matrimonium sub condicione de praeterito vel de praesenti initum est validum vel non, prout id quod condicioni subest, exsistit vel non. § 3. Condicio autem, de qua in § 2, licite apponi nequit, nisi cum licentia Ordinarii loci scripto data.

Canon 1103. Invalidum est matrimonium initum ob vim vel metum gravem ab extrinseco, etiam haud consulto incussum, a quo ut quis se liberet, eligere cogatur matrimonium.

Canon 1104. § 1. Ad matrimonium valide contrahendum necesse est ut contrahentes sint praesentes una simul sive per se ipsi, sive per procuratorem. § 2. Sponsi consensum matrimonialem verbis exprimant; si vero loqui non possunt, signis aequipollentibus.

Canon 1105. § 1. Ad matrimonium per procuratorem valide ineundum requiritur: 1° ut adsit mandatum speciale ad contrahendum cum certa persona; 2° ut procurator ab ipso mandante designetur, et munere suo per se ipse fungatur. § 2. Mandatum, ut valeat, subscribendum est a mandante et praeterea a parocho vel Ordinario loci in quo mandatum datur, aut a sacerdote ab alterutro delegato, aut a duobus saltem testibus; aut confici debet per documentum ad normam iuris civilis authenticum. § 3. Si mandans scribere nequeat, id in ipso mandato adnotetur et alius testis addatur qui scripturam ipse quoque subsignet; secus mandatum irritum est. § 4. Si mandans, antequam procurator eius nomine contrahat, mandatum revocaverit aut in amentiam inciderit, invalidum est matrimonium, licet sive procurator sive altera pars contrahens haec ignoraverit.

Canon 1106. Matrimonium per interpretem contrahi potest; cui tamen parochus ne assistat, nisi de interpretis fide sibi constet.

Canon 1107. Etsi matrimonium invalide ratione impedimenti vel defectus formae initum fuerit, consensus praestitus praesumitur perseverare, donec de eius revocatione constiterit.

CAPUT V. DE FORMA CELEBRATIONIS MATRIMONII

Canon 1108. § 1. Ea tantum matrimonia valida sunt, quae contrahuntur coram loci Ordinario aut parocho aut sacerdote vel diacono ab alterutro delegato qui assistant, necnon coram duobus testibus, secundum tamen regulas expressas in canonibus qui sequuntur, et salvis exceptionibus de quibus in cann. 144, 1112 § 1, 1116 et 1127 §§ 1-2. § 2. Assistens matrimonio intellegitur tantum qui praesens exquirit manifestationem contrahentium consensus eamque nomine Ecclesiae recipit.

Canon 1109. Loci Ordinarius et parochus, nisi per sententiam vel per decretum fuerint excommunicati vel interdicti vel suspensi ab officio aut tales declarati, vi officii, intra fines sui territorii, valide matrimoniis assistunt non tantum subditorum, sed etiam non subditorum, dummodo eorum alteruter sit ritus latini.

Canon 1110. Ordinarius et parochus personalis vi officii matrimonio solummodo eorum valide assistunt, quorum saltem alteruter subditus sit intra fines suae dicionis.

Canon 1111. § 1. Loci Ordinarius et parochus, quamdiu valide officio funguntur, possunt facultatem intra fines sui territorii matrimoniis assistendi, etiam generalem, sacerdotibus et diaconis delegare. § 2. Ut valida sit delegatio facultatis assistendi matrimoniis, determinatis personis expresse dari debet; si agitur de delegatione speciali, ad determinatum matrimonium danda est; si vero agitur de delegatione generali, scripto est concedenda.

Canon 1112. § 1. Ubi desunt sacerdotes et diaconi, potest Episcopus dioecesanus, praevio voto favorabili Episcoporum conferentiae et obtenta licentia Sanctae Sedis, delegare laicos, qui matrimoniis assistant. § 2. Laicus seligatur idoneus, ad institutionem nupturientibus tradendam capax et qui liturgiae matrimoniali rite peragendae aptus sit.

Canon 1113. Antequam delegatio concedatur specialis, omnia provideantur, quae ius statuit ad libertatem status comprobandam.

Canon 1114. Assistens matrimonio illicite agit, nisi ipsi constiterit de libero statu contrahentium ad normam iuris atque, si fieri potest, de licentia parochi, quoties vi delegationis generalis assistit.

Canon 1115. Matrimonia celebrentur in paroecia ubi alterutra pars contrahentium habet domicilium vel quasi-domicilium vel menstruam commorationem, aut, si de vagis agitur, in paroecia ubi actu commorantur; cum licentia proprii Ordinarii aut parochi proprii, alibi celebrari possunt.

Canon 1116. § 1. Si haberi vel adiri nequeat sine gravi incommodo assistens ad normam iuris competens, qui intendunt verum matrimonium inire, illud valide ac licite coram solis testibus contrahere possunt: 1° in mortis periculo; 2° extra mortis periculum, dummodo prudenter praevideatur earum rerum condicionem esse per mensem duraturam. § 2. In utroque casu, si praesto sit alius sacerdos vel diaconus qui adesse possit, vocari et, una cum testibus, matrimonii celebrationi adesse debet, salva coniugii validitate coram solis testibus.

Canon 1117. Statuta superius forma servanda est, si saltem alterutra pars matrimonium contrahentium in Ecclesia catholica baptizata vel in eandem recepta sit neque actu formali ab ea defecerit, salvis praescriptis can. 1127 § 2.

Canon 1118. § 1. Matrimonium inter catholicos vel inter partem catholicam et partem non catholicam baptizatam celebretur in ecclesia paroeciali; in alia ecclesia aut oratorio celebrari poterit de licentia Ordinarii loci vel parochi. § 2. Matrimonium in alio convenienti loco celebrari Ordinarius loci permittere potest. § 3. Matrimonium inter partem catholicam et partem non baptizatam in ecclesia vel in alio convenienti loco celebrari poterit.

Canon 1119. Extra casum necessitatis, in matrimonii celebratione serventur ritus in libris liturgicis, ab Ecclesia probatis, praescripti aut legitimis consuetudinibus recepti.

Canon 1120. Episcoporum conferentia exarare potest ritum proprium matrimonii, a Sancta Sede recognoscendum, congruentem locorum et populorum usibus ad spiritum christianum aptatis, firma tamen lege ut assistens matrimonio praesens requirat manifestationem consensus contrahentium eamque recipiat.

Canon 1121. § 1. Celebrato matrimonio, parochus loci celebrationis vel qui eius vices gerit, etsi neuter eidem astiterit, quam primum adnotet in matrimoniorum regestis nomina coniugum, assistentis ac testium, locum et diem celebrationis matrimonii, iuxta modum ab Episcoporum conferentia aut ab Episcopo dioecesano praescriptum. § 2. Quoties matrimonium ad normam can. 1116 contrahitur, sacerdos vel diaconus, si celebrationi adfuerit, secus testes tenentur in solidum cum contrahentibus parochum aut Ordinarium loci de inito coniugio quam primum certiorem reddere. § 3. Ad matrimonium quod attinet cum dispensatione a forma canonica contractum, loci Ordinarius, qui dispensationem concessit, curet ut inscribatur dispensatio et celebratio in libro matrimoniorum tum curiae tum paroeciae propriae partis catholicae, cuius parochus inquisitiones de statu libero peregit; de celebrato matrimonio eundem Ordinarium et parochum quam primum certiorem reddere tenetur coniux catholicus, indicans etiam locum celebrationis necnon formam publicam servatam.

Canon 1122. § 1. Matrimonium contractum adnotetur etiam in regestis baptizatorum, in quibus baptismus coniugum inscriptus est. § 2. Si coniux matrimonium contraxerit non in paroecia in qua baptizatus est, parochus loci celebrationis notitiam initi coniugii ad parochum loci collati baptismi quam primum transmittat.

Canon 1123. Quoties matrimonium vel convalidatur pro foro externo, vel nullum declaratur, vel legitime praeterquam morte solvitur, parochus loci celebrationis matrimonii certior fieri debet, ut adnotatio in regestis matrimoniorum et baptizatorum rite fiat.

CAPUT VI. DE MATRIMONIIS MIXTIS

Canon 1124. Matrimonium inter duas personas baptizatas, quarum altera sit in Ecclesia catholica baptizata vel in eandem post baptismum recepta, quaeque nec ab ea actu formali defecerit, altera vero Ecclesiae vel communitati ecclesiali plenam communionem cum Ecclesia catholica non habenti adscripta, sine expressa auctoritatis competentis licentia prohibitum est.

Canon 1125. Huiusmodi licentiam concedere potest Ordinarius loci, si iusta et rationabilis causa habeatur; eam ne concedat, nisi impletis condicionibus quae sequuntur: 1° pars catholica declaret se paratam esse pericula a fide deficiendi removere atque sinceram promissionem praestet se omnia pro viribus facturam esse, ut universa proles in Ecclesia catholica baptizetur et educetur; 2° de his promissionibus a parte catholica faciendis altera pars tempestive certior fiat, adeo ut constet ipsam vere consciam esse promissionis et obligationis partis catholicae; 3° ambae partes edoceantur de finibus et proprietatibus essentialibus matrimonii, a neutro contrahente excludendis.

Canon 1126. Episcoporum conferentiae est tum modum statuere, quo hae declarationes et promissiones, quae semper requiruntur, faciendae sint, tum rationem definire, qua de ipsis et in foro externo constet et pars non catholica certior reddatur.

Canon 1127. § 1. Ad formam quod attinet in matrimonio mixto adhibendam, serventur praescripta can. 1108; si tamen pars catholica matrimonium contrahit cum parte non catholica ritus orientalis, forma canonica celebrationis servanda est ad liceitatem tantum; ad validitatem autem requiritur interventus ministri sacri, servatis aliis de iure servandis. § 2. Si graves difficultates formae canonicae servandae obstent, Ordinario loci partis catholicae ius est ab eadem in singulis casibus dispensandi, consulto tamen Ordinario loci in quo matrimonium celebratur, et salva ad validitatem aliqua publica forma celebrationis; Episcoporum conferentiae est normas statuere, quibus praedicta dispensatio concordi ratione concedatur. § 3. Vetatur ne, ante vel post canonicam celebrationem ad normam § 1, alia habeatur eiusdem matrimonii celebratio religiosa ad matrimonialem consensum praestandum vel renovandum; item ne fiat celebratio religiosa, in qua assistens catholicus et minister non catholicus insimul, suum quisque ritum peragens, partium consensum exquirant.

Canon 1128. Locorum Ordinarii aliique animarum pastores curent, ne coniugi catholico et filiis e matrimonio mixto natis auxilium spirituale desit ad eorum obligationes adimplendas atque coniuges adiuvent ad vitae coniugalis et familiaris fovendam unitatem.

Canon 1129. Praescripta can. 1127 et 1128 applicanda sunt quoque matrimoniis, quibus obstat impedimentum disparitatis cultus, de quo in can. 1086 § 1.

CAPUT VII. DE MATRIMONIO SECRETO CELEBRANDO

Canon 1130. Ex gravi et urgenti causa loci Ordinarius permittere potest, ut matrimonium secreto celebretur.

Canon 1131. Permissio matrimonium secreto celebrandi secumfert: 1° ut secreto fiant investigationes quae ante matrimonium peragendae sunt; 2° ut secretum de matrimonio celebrato servetur ab Ordinario loci, assistente, testibus, coniugibus.

Canon 1132. Obligatio secretum servandi, de qua in can. 1131, n. 2, ex parte Ordinarii loci cessat si grave scandalum aut gravis erga matrimonii sanctitatem iniuria ex secreti observantia immineat, idque notum fiat partibus ante matrimonii celebrationem.

Canon 1133. Matrimonium secreto celebratum in peculiari tantummodo regesto, servando in secreto curiae archivo, adnotetur.

CAPUT VIII. DE MATRIMONII EFFECTIBUS

Canon 1134. Ex valido matrimonio enascitur inter coniuges vinculum natura sua perpetuum et exclusivum; in matrimonio praeterea christiano coniuges ad sui status officia et dignitatem peculiari sacramento roborantur et veluti consecrantur.

Canon 1135. Utrique coniugi aequum officium et ius est ad ea quae pertinent ad consortium vitae coniugalis.

Canon 1136. Parentes officium gravissimum et ius primarium habent prolis educationem tum physicam, socialem et culturalem, tum moralem et religiosam pro viribus curandi.

Canon 1137. Legitimi sunt filii concepti aut nati ex matrimonio valido vel putativo.

Canon 1138. § 1. Pater is est, quem iustae nuptiae demonstrant, nisi evidentibus argumentis contrarium probetur. § 2. Legitimi praesumuntur filii, qui nati sunt saltem post dies 180 a die celebrati matrimonii, vel infra dies 300 a die dissolutae vitae coniugalis.

Canon 1139. Filii illegitimi legitimantur per subsequens matrimonium parentum sive validum sive putativum, vel per rescriptum Sanctae Sedis.

Canon 1140. Filii legitimati, ad effectus canonicos quod attinet, in omnibus aequiparantur legitimis, nisi aliud expresse iure cautum fuerit.

CAPUT IX. DE SEPARATIONE CONIUGUM

Art.1. DE DISSOLUTIONE VINCULI

Canon 1141. Matrimonium ratum et consummatum nulla humana potestate nullaque causa, praeterquam morte, dissolvi potest.

Canon 1142. Matrimonium non consummatum inter baptizatos vel inter partem baptizatam et partem non baptizatam a Romano Pontifice dissolvi potest iusta de causa, utraque parte rogante vel alterutra, etsi altera pars sit invita.

Canon 1143. § 1. Matrimonium initum a duobus non baptizatis solvitur ex privilegio paulino in favorem fidei partis quae baptismum recepit, ipso facto quo novum matrimonium ab eadem parte contrahitur, dummodo pars non baptizata discedat. § 2. Discedere censetur pars non baptizata, si nolit cum parte baptizata cohabitare vel cohabitare pacifice sine contumelia Creatoris, nisi haec post baptismum receptum iustam illi dederit discedendi causam.

Canon 1144. § 1. Ut pars baptizata novum matrimonium valide contrahat, pars non baptizata semper interpellari debet an: 1° velit et ipsa baptismum recipere; 2° saltem velit cum parte baptizata pacifice cohabitare, sine contumelia Creatoris. § 2. Haec interpellatio post baptismum fieri debet; at loci Ordinarius, gravi de causa, permittere potest ut interpellatio ante baptismum fiat, immo et ab interpellatione dispensare, sive ante sive post baptismum, dummodo constet modo procedendi saltem summario et extraiudiciali eam fieri non posse aut fore inutilem.

Canon 1145. § 1. Interpellatio fiat regulariter de auctoritate loci Ordinarii partis conversae; a quo Ordinario concedendae sunt alteri coniugi, si quidem eas petierit, induciae ad respondendum, eodem tamen monito ut, si induciae inutiliter praeterlabantur, eius silentium pro responsione negativa habeatur. § 2. Interpellatio etiam privatim facta ab ipsa parte conversa valet, immo est licita, si forma superius praescripta servari nequeat. § 3. In utroque casu de interpellatione facta deque eiusdem exitu in foro externo legitime constare debet.

Canon 1146. Pars baptizata ius habet novas nuptias contrahendi cum parte catholica: 1° si altera pars negative interpellationi responderit, aut si interpellatio legitime omissa fuerit; 2° si pars non baptizata, sive iam interpellata sive non, prius perseverans in pacifica cohabitatione sine contumelia Creatoris, postea sine iusta causa discesserit, firmis praescriptis cann. 1144 et 1145.

Canon 1147. Ordinarius loci tamen, gravi de causa, concedere potest ut pars baptizata, utens privilegio paulino, contrahat matrimonium cum parte non catholica sive baptizata sive non baptizata, servatis etiam praescriptis canonum de matrimoniis mixtis.

Canon 1148. § 1. Non baptizatus, qui plures uxores non baptizatas simul habeat, recepto in Ecclesia catholica baptismo, si durum ei sit cum earum prima permanere, unam ex illis, ceteris dimissis, retinere potest. Idem valet de muliere non baptizata, quae plures maritos non baptizatos simul habeat. § 2. In casibus de quibus in § 1, matrimonium, recepto baptismo, forma legitima contrahendum est, servatis etiam, si opus sit, praescriptis de matrimoniis mixtis et aliis de iure servandis. § 3. Ordinarius loci, prae oculis habita condicione morali, sociali, oeconomica locorum et personarum, curet ut primae uxoris ceterarumque dimissarum necessitatibus satis provisum sit, iuxta normas iustitiae, christianae caritatis et naturalis aequitatis.

Canon 1149. Non baptizatus qui, recepto in Ecclesia catholica baptismo, cum coniuge non baptizato ratione captivitatis vel persecutionis cohabitationem restaurare nequeat, aliud matrimonium contrahere potest, etiamsi altera pars baptismum interea receperit, firmo praescripto can. 1141.

Canon 1150. In re dubia privilegium fidei gaudet favore iuris.

Art. 2. DE SEPARATIONE MANENTE VINCULO

Canon 1151. Coniuges habent officium et ius servandi convictum coniugalem, nisi legitima causa eos excuset.

Canon 1152. § 1. Licet enixe commendetur ut coniux, caritate christiana motus et boni familiae sollicitus, veniam non abnuat comparti adulterae atque vitam coniugalem non disrumpat, si tamen eiusdem culpam expresse aut tacite non condonaverit, ius ipsi est solvendi coniugalem convictum, nisi in adulterium consenserit aut eidem causam dederit aut ipse quoque adulterium commiserit. § 2. Tacita condonatio habetur si coniux innocens, postquam de adulterio certior factus est, sponte cum altero coniuge maritali affectu conversatus fuerit; praesumitur vero, si per sex menses coniugalem convictum servaverit, neque recursum apud auctoritatem ecclesiasticam vel civilem fecerit. § 3. Si coniux innocens sponte convictum coniugalem solverit, intra sex menses causam separationis deferat ad competentem auctoritatem ecclesiasticam, quae, omnibus inspectis adiunctis, perpendat si coniux innocens adduci possit ad culpam condonandam et ad separationem in perpetuum non protrahendam.

Canon 1153. § 1. Si alteruter coniugum grave seu animi seu corporis periculum alteri aut proli facessat, vel aliter vitam communem nimis duram reddat, alteri legitimam praebet causam discedendi, decreto Ordinarii loci et, si periculum sit in mora, etiam propria auctoritate. § 2. In omnibus casibus, causa separationis cessante, coniugalis convictus restaurandus est, nisi ab auctoritate ecclesiastica aliter statuatur.

Canon 1154. Instituta separatione coniugum, opportune semper cavendum est debitae filiorum sustentationi et educationi.

Canon 1155. Coniux innocens laudabiliter alterum coniugem ad vitam coniugalem rursus admittere potest, quo in casu iuri separationis renuntiat.

CAPUT X. DE MATRIMONII CONVALIDATIONE

Art. 1. DE CONVALIDATIONE SIMPLICI

Canon 1156. § 1. Ad convalidandum matrimonium irritum ob impedimentum dirimens, requiritur ut cesset impedimentum vel ab eodem dispensetur, et consensum renovet saltem pars impedimenti conscia. § 2. Haec renovatio iure ecclesiastico requiritur ad validitatem convalidationis, etiamsi initio utraque pars consensum praestiterit nec postea revocaverit.

Canon 1157. Renovatio consensus debet esse novus voluntatis actus in matrimonium, quod pars renovans scit aut opinatur ab initio nullum fuisse.

Canon 1158. § 1. Si impedimentum sit publicum, consensus ab utraque parte renovandus est forma canonica, salvo praescripto can. 1127 § 2. § 2. Si impedimentum probari nequeat, satis est ut consensus renovetur privatim et secreto, et quidem a parte impedimenti conscia, dummodo altera in consensu praestito perseveret, aut ab utraque parte, si impedimentum sit utrique parti notum.

Canon 1159. § 1. Matrimonium irritum ob defectum consensus convalidatur, si pars quae non consenserat, iam consentiat, dummodo consensus ab altera parte praestitus perseveret. § 2. Si defectus consensus probari nequeat, satis est ut pars, quae non consenserat, privatim et secreto consensum praestet. § 3. Si defectus consensus probari potest, necesse est ut consensus forma canonica praestetur.

Canon 1160. Matrimonium nullum ob defectum formae, ut validum fiat, contrahi denuo debet forma canonica, salvo praescripto can. 1127 § 2.

Art. 2. DE SANATIONE IN RADICE

Canon 1161. § 1. Matrimonii irriti sanatio in radice est eiusdem, sine renovatione consensus, convalidatio, a competenti auctoritate concessa, secumferens dispensationem ab impedimento, si adsit, atque a forma canonica, si servata non fuerit, necnon retrotractionem effectuum canonicorum ad praeteritum. § 2. Convalidatio fit a momento concessionis gratiae; retrotractio vero intellegitur facta ad momentum celebrationis matrimonii, nisi aliud expresse caveatur. § 3. Sanatio in radice ne concedatur, nisi probabile sit partes in vita coniugali perseverare velle.

Canon 1162. § 1. Si in utraque vel alterutra parte deficiat consensus, matrimonium nequit sanari in radice, sive consensus ab initio defuerit, sive ab initio praestitus, postea fuerit revocatus. § 2. Quod si consensus ab initio quidem defuerat, sed postea praestitus est, sanatio concedi potest a momento praestiti consensus.

Canon 1163. § 1. Matrimonium irritum ob impedimentum vel ob defectum legitimae formae sanari potest, dummodo consensus utriusque partis perseveret. § 2. Matrimonium irritum ob impedimentum iuris naturalis aut divini positivi sanari potest solummodo postquam impedimentum cessavit.

Canon 1164. Sanatio valide concedi potest etiam alterutra vel utraque parte inscia; ne autem concedatur nisi ob gravem causam.

Canon 1165. § 1. Sanatio in radice concedi potest ab Apostolica Sede. § 2. Concedi potest ab Episcopo dioecesano in singulis casibus, etiam si plures nullitatis rationes in eodem matrimonio concurrant, impletis condicionibus, de quibus in can. 1125, pro sanatione matrimonii mixti; concedi autem ab eodem nequit, si adsit impedimentum cuius dispensatio Sedi Apostolicae reservatur ad normam can. 1078 § 2, aut agatur de impedimento iuris naturalis aut divini positivi quod iam cessavit.

sonca vsem

Jure

10:48 - 13. 08. 2010 - Komentarji {23} - Napiši komentar

NESTIČNOST LJUBEZNI IN CERKVENEGA PRAVA: POVZETEK!

povzetek in odgovor vsem, ki ste sodelovali s svojimi komentarji ali zgolj sledili...

 1. prvič: BOG IN LJUBEZEN

Začel sem s trditvijo v naslovu posta: NESTIČNOST LJUBEZNI IN CERKVEGA PRAVA in to trditev sem argumentiral z navedbami iz najinega konkretnega primera navezujoč se na zakonik zakramentalnega prava - zakrament svete poroke, na katehizem in na ostala berila vključujoč sveto pismo, se pravi na temeljne podlage iz katerih izhaja vrednostni in religiozni sistem katoličanov. 

S trditvijo o NESTIČNOSTI LJUBEZNI IN CERKVENEGA PRAVA ter razvojem komentarjev, ki so na najinem konkretnem primeru dokazali resničnost zgornje trditve in naju opredelili kot sistemski žrtvi cerkvenega zakonika ter potrdili, da nama je bila s strani cerkvenega zakonika storjena krivica, pa sem odprl še mnogo globlje vprašanje, ki pa ni več osebno temveč občekatoliško.

Vprašanje ZANIKANJA BOGA IN BOŽJEGA S STRANI CERKVENEGA ZAKONIKA. Namreč če izhajamo iz postavke, ki jo katehizem sam opredeli: da je: BOG JE LJUBEZEN. ČLOVEKA JE USTVARIL IN POKLICAL K LJUBEZNI. Potem cerkveni zakonik, ki deluje v navzkrižju s potrditvijo BOGA IN BOŽJEGA V LJUBEZNI IN ČLOVEKU

ZANIKA TEMELJNO IZHODIŠČE KATOLICIZMA  - BOGA SAMEGA PO SEBI.

To dejstvo pa ni več predmet osebnega vprašanja iz najinega konkretnega primera temveč se globoko v bistvo podlage verovanja in vrednot, ki izhajajo iz tega verovanja dotika vsakega verujočega, še najgloblje pa se dotika prav tistih, ki se čutijo poklicane in so se zavezali k poklicanosti oznanjati BOŽJO VOLJO. Zato razumem tudi zahvaljujoč iskrenem pisanju patra Jerneja, da ne gre več le za Darijino stisko, temveč verjetno še globljo stisko vseh vpletenih duhovnikov v najin primer, stisko, zaradi katere se presprašujejo po svoji vesti, ali resnično izhajajo iz Božje volje ali izhajajo le iz postavk Cerkvenega zakonika in ugotavljajo, da prav njim Cerkveni zakonik najbolj boleče onemogoča izhajati iz Božje volje. V tem smislu sem predvsem globoko začutil stisko patra, dr. Viktorja Papeža, ki je Dariji dejansko izrekel, da tam kjer je ljubezen je tudi Bog, četudi je poroka civilna (kar je povsem logično), s tem pa je posredno priznal, da v najinem konkretnem primeru cerkveni zakonik duhovniku onemogoča, da bi potrdil Božjo voljo.

Posredno to pomeni prenos blagoslova BOŽJE VOLJE IN NJE UDEJANJANJA V LJUBEZNI na civilno sfero in se hkrati IZNIČI POMEN CERKVENE POROKE kot blagoslavljanja Božjega in zakramenta kot takega.

Pravzaprav sta dve možni motrenji.

1. Ali je NIČEN ZAKRAMENT CERKVENEGA ZAKONA

2. ali pa je NIČEN BOG SAM PO SEBI.

Obstaja možen izhod tako za vernike kot za duhovnike v negativistični teologiji, ki jo izraža Tertulianov rek: CREDO QUIA ABSURDUM, ki pa prevedeno v realno življenje pomeni nič drugega kot: VERJAMEMO V SPRENEVEDANJE...

No tu naj še enkrat vsem povem: jaz v Sprenevedanje ne verjamem. Verjamem v RESNICO in prav zato sem raje soočen z Krivičnostjo, kakor pa da bi iskal kakršno koli drugo pot, župnijo, višjo instanco, Papeža ali luknje v Cerkvenem zakoniku ne zase, ki tega ne potrebujem, ker se ne čutim navezanega na katoliško religijo, temveč za Darijo, ki je bila neposredno prizadeta ob tem spoznanju - prizadeta v smislu vprašanja: ali je to, v kar sem verjela - res Božje? Sprenevedanje vedno vodi le do NIČNOSTI BOŽJEGA ALI PRESEŽNEGA. Božje se namreč odraža le in izključno preko RESNICE.

p.s. Tukaj na tem mestu se globoko poklanjam vsem, ki ste zmogli pogledati RESNICI v obraz ne glede na to, da nas prizadeva. Verjamem, da to ni samo Darijina bolečina, temveč je v tem kontekstu tudi bolečina patra Tomaža, patra Viktorja, patra Jerneja, ravnatelja Potočnika in vseh predvsem tistih mnogih, ki ste ali še prebirate ta post in ki ŽELITE verjeti, da je Cerkev občestvo, v katerem naj bi se gojile pozitivne vrednote in skozi katero bi se odražalo DOBRO - poosebljena predstavnica vas neimenovanih in/ali anonimnih je ANA.

Ni napačno živeti s Cerkvijo v smislu neprestanega preverjanja in udejanjanja dobrega. Moja kritika se ni nanašala na Cerkev kot tako, temveč na CERKVENI ZAKONIK.

Dejstvo pa je, da ne mi laiki, temveč vsi v občestvu Cerkve, še posebej pa deklarirani poslanci in duhovniki - vi ste odgovorni, da krivice, do katerih lahko sistem privede zaznate in se primerno odzovete. Tako da, pater Jernej, pobuda, ki ste jo dali, je zelo pozitivna in jo iz srca pozdravljam, čeprav jo dojemam kot klic v vaši stiski. Odgovarjam vam - na vas je odgovornost za delovanje. Delujete pa lahko v dve smeri - ali znova v smer sprenevedanja in pozabe ali pa v smer odpravljanja možnosti tovrsnih krivic.

Sam sem se z razgalitvijo najine situacije povsem odprl in se razdal in sem resnično UTRUJEN od tega. Na vas pa je, da bo najino razdajanje imelo svoj smisel v spremembah, ki jih ne pričakujeva za naju temveč za vse nas - za vas duhovnike, da boste lažje zrli Bogu in Ljubezni v oči pa tudi za male ljudi, ki bodo k vam prihajali po blagoslov njih ljubezni in za Boga, da bo znova navzoč v vašem občestvu.

Mir v srcu vam želim in bog z vami!

sonca

Jure

16:15 - 11. 08. 2010 - Komentarji {17} - Napiši komentar

NESTIČNOST LJUBEZNI IN CERKVENEGA PRAVA :-)

Spodbuda temu pisanju je petkov (6.8.2010) pogovor na šest oči s frančiškanom, patrom dr. Viktorjem Papežem, profesorjem cerkvenega prava, predsednikom cerkvenega razsodišča, nekdanjim dekanom pravne fakultete frančiškanske univerze v Rimu.

Tema pogovora: zakrament zakona.

Izhajajoč iz katehizma, ki govori o zakramentu svetega zakona izhaja:

337

Bog je Ljubezen. Človeka je ustvaril in poklical k ljubezni. Ker ju je ustvaril kot moža in ženo, ju je poklical k globokemu občestvu življenja in medsebojne ljubezni tako, da nista dva ampak eno (Mt 19/6). Bog blagoslavlja v ljubezni združena moža in ženo.

344

zato da je zakon veljaven, mora privolitev imeti za predmet resnični zakon in biti zavestno in svobodno človeško dejanje ki ne sloni na sili ali prisili...

...

Družina je božanska ustanova, ki je temelj življenja ljudi. Družina se poraja iz (zakonske) ljubezni.

...

Še o zakramentu. (Kristus naj bi naravno zakonsko zvezo med dvema krščenima povzdignil v zakrament. Zakramentalno opravilo pa s (krstom) nima nobene veze. Zakramentalno opravilo naj bi bilo: Tisto opravilo, kjer so besede in dejanja tesno med seboj povezane.

Toliko za izhodišče motrenja neblagoslovljenosti in neetičnosti cerkvenega prava, kakor ga je v pogovoru interpretiral cerkveno pravni strokovnjak.

Kje se zaplete? Zakrament svetega zakona "modri" teologi obravnavajo v četrti knjigi zakonika cerkvenega prava (kann. 1055 do 1165). Nazadnje dopolnjen je bil z Motu Proprio: Omnium in mentem: dne 23. januarja 1983 s strani papeža Janeza Pavla II. ( prav on vstavi del, ki določa, da zakonska zveza med krščenim in nekrščenim ni zakrament svetega zakona) :-)

Pa poglejmo kaj določa ta zakonik.

1. Izhajam iz zgornjih spisov. Bog je Ljubezen. Človeka je ustvaril in poklical k ljubezni. Cerkveno pravo zanika to navedbo z določitvijo, da je: cerkvena poroka zakrament, ki si ga podelita dva krščenca. Za cerkveno pravo je samo in izključno samo tovrstna poroka dejanje vere (v cerkev) (vera v Boga in ljubezen cerkveno pravo ne zanima). Duhovnik sme le taki obliki izražanja pripadnosti v prvi vrsti cerkvi in veri v cerkev podeliti blagoslov. Če sta dva združena v ljubezni je to za cerkev nično. :-) Ljubezen sama po sebi je Cerkvi nična iz česar sledi, da je Bog (če je bog ljubezen) za Cerkev ničen. Važna je le pripadnost - vera v cerkveno pravo :-)

2. Življenja v izvenzakonski skupnosti cerkveno pravo ne odobrava. Tu jih ne zanima navzočnost ljubezni.

3. Civilno poroko smatra cerkev kot legitimno (naravni zakon) vendar nesveto. (Bog je ljubezen - sledi - Bog je svet, če se ljubezen dogodi med dvema krščenima članoma cerkvenega občestva - sledi: Bog ni svet, če se ljubezen dogodi v kakršni koli drugi obliki ). To pomeni, da cerkveni zakon zanika svetost Boga samega po sebi, če se ne emanira po njihovih pravnih okvirih (ojej, ojej). 

4. Katoličan z ločeno osebo (četudi civilno poročeno in civilno ločeno - naravni zakon) ne more veljavno skleniti cerkvenega zakona, razen če je bila osebi iz ločenega zakona ugotovljena ničnost zakona (skratka, cerkev se zadovolji z "etičnim" naslajanjem nad samoblatenjem ločenca ali nad oblatitvijo nekdanjega partnerja ločenca. Državni dokument o razvezi Cerkvenemu pravu ni dovolj. ) 

5. Krščenec z nekrščenim ne more prejeti zakramenta poroke, ker si ta zakrament podeljujeta moški in ženska med seboj. To dejstvo je v neskladju z razložitvijo zakramentalnega opravila, ki trdi, da je to tisto opravilo, ki združuje besede in dejanja. Očitno za cerkveno pravo nekrščeni ni sposoben zavestno ali razumsko združiti izrečeno zaobljubo s svojimi dejanji, medtem ko članstvo v cerkveni organizaciji človeku podeljuje to zmožnost (ojej, ojej)

In zdaj še dejstva za vse oblike izražanja Božjega kot ljubezni. Ljubezen in Božje je kot "sveto" zanikano v vseh oblikah razen v prvem primeru dveh krščenih članov) Vsi ostali katoličani, člani, ki se odločijo drugače - mimo cerkvenega prava - živeti Božji blagoskov ljubezni in svetosti tega, so s strani RKC in njenega cerkvenega prava kaznovani na sledeči način:

1. odvzame se jim pravica do možnosti zakramentalne odveze (spovedi)

2. odvzame se jim pravica do obhajila

3. določi se jih za neprimerne da bi lahko bili birmanski ali krstni botri

za vse troje velja, da Boga doživljajo kot ljubezen, kar ni prav, prav je, če Boga doživljajo kot cerkveno pravo in se le temu podredijo. Cerkveno pravo je Sveto. Bog pa je le pogojno svet (če je v okviru cerkvenega prava :-) ) (ojej, ojej)

Zaključujem:

Razumel sem sporočilo doktorja Viktorja Papeža. Da je Bog ljubezen ni res za cerkveno pravo vkolikor nista tako Bog kakor tudi Ljubezen zapakirana v primerno obliko (oblika je za cerkveno pravo pomembnejša kot vsebina).

Razumel sem sporočilo doktorja Viktorja Papeža: spoštovanje, ki ga nekrščeni izkazuje do življenja in vrednot krščenega, ter pripravljenost, da jih le ta goji tudi v skupnem življenju ni dovolj.

Razumel sem sporočilo doktorja Viktorja Papeža: Krščenec, ki se odloči poročiti z nekrščenim je kaznovan z odvzemom pravic do spovedi, obhajila in z določitvijo neprimernosti za vlogo krstnega in birmanskega botra.

Ne vem pa, če se je doktor Viktor Papež vsaj zamislil nad tem, kar sva v sicer zelo vljudnem dialogu izgovorila:

Izpostavil sem zgodbo svetega Frančiška in mu na njegovem primeru pokazal na neprimeren odnos cerkvenega prava do ljubezni. Opozoril sem ga, da se je sv. Frančišek v razkoraku med očetovimi ozkimi zahtevami po primernem obnašanju odločil, da je pred vsemi na trgu slekel očetovo obleko ter se odpovedal očetu in dejal, da ga bo od tedaj oblačil njegov oče Bog in Ljubezen. V tem primeru se Cerkveno pravo obnaša kot Frančiškov oče: torej ne preostane drugega, kakor da slečemo obleko vere v cerkveno pravo RKC in se prepustimo oblačenju resničnega Boga in resnične Ljubezni.

Opozoril sem ga na Tolstojev roman Vojna in Mir, na figuro Razkolnika, ki je zaradi intelektualnega napuha načrtno zagrešil umor starke. Razkolnika sem primerjal z njimi, le da teologi iz svojega teološkega napuha ne zagrešijo umora starke temveč zgolj umor vere v moralnem in poštenem človeku. Vsekakor se bodo morali nekoč soočiti sami pri sebi z moralnimi vprašanji oziroma z vprašanji o vrednotah, ki jih sami propagirajo - jih res živijo?

Tretjič, ko je priznal, da izgubljajo ljudi iz cerkve sem mu dejal, da ne izgubljajo le ljudi, temveč je že dolgo, kar so izgubili Kristusa ( in Boga, ki je ljubezen).

Trikrat se je ugriznil v jezik in odgovoril nič.

Nič zato - naj živijo s pravnimi zakoni mimo Boga in mimo ljubezni.

Bog jim pomagaj.

Sonca vsem, tudi njim.

Jure

10:20 - 9. 08. 2010 - Komentarji {98} - Napiši komentar

MAI LI: ALI LAHKO VIDITE MOJ OBČUTEK?

Prav to sem mislil včeraj ob Fereyinem postu. Koliko smo zmožni mimo besed zreti tudi v občutke pišočih...

sonca vsem

Jure

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=mislice&e_id=134527

in

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=fereya&e_id=134811#c426388

(mravljica črička povabi na med.., pa mi?)

08:21 - 28. 07. 2010 - Komentarji {22} - Napiši komentar

EN TAK SPROŠČEN KLEPET

poln radovednosti po zaprašeni družinski arhivi in smeha ob Očkovih začetniških in temu primernih ljubezenskih prigodah ob hitro izginjajočem sladoledu. In potem vihrava starejša hči odvihra z obtežitvijo v torbi, novo knjižno pridobitvijo... knjižni molj fantazijskega žanra pač.

Jaz pa hitro v vrsto, da Tri zame prepolovim in po opravljenem še skok v morje. Ta pedesetmeterska razdalja od službe do plaže je fantastična, v poletni vročini še posebej...

slan in sončen pozdravček

Jure

10:41 - 23. 07. 2010 - Komentarji {13} - Napiši komentar

POUČNA ZGODBICA O KRAVJEKU

Konfucijeva zgodbica o budističnem menihu po imenu Foyin in vplivnemu človeku, po imenu Su Shi, ki sta skupaj meditirala, je srčkana.

Foyin je bil poštenega, preprostega značaja, Su Shi ga je nenehno zbadal. Nekega dne je Su Shi vprašal Foyina: Poglej me. Kakšen sem videti? Foyin je odgovoril: Rekel bi, da spominjaš na Budov kip. Su Shi se je na to izjavo glasno zasmejal in mu rekel: Pa veš, kakšen se zdiš ti meni, ko sediš tu? Kakor kup kravjega dreka. Foyin na to ni odgovoril. Ko je Su Shi prišel domov, se je sestri pobahal s to zgodbo. Ona pa mu je odvrnila:

Kako moreš meditirati s tako neznatnim razumevanjem? Sploh veš, kaj je najpomembnejše ljudem, ki meditirajo?

Gre le za to, da vidiš srce in bistvo.

Karkoli je v tvojem srcu, je tudi v tvojih očeh. Foyin je rekel, da spominjaš na Budo, kar kaže, da je v njegovem srcu Buda, ti pa si rekel, da je Foyin kot kravjek.

Predstavljaj si torej, kaj mora biti v tvojem srcu!

sonca

Jure

14:25 - 21. 07. 2010 - Komentarji {43} - Napiši komentar

RAZLAGA PREJŠNJEGA POSTA :-)

Če ste opazili je Terezijina zenovska misel "Nič misliti je Vse" med dvema podobama. Med podobo zenovskega meniha ter njeno podobo.

Oba se trudita doseči praznino v Umu in s tem doseči stanje ne-Uma, ne-jaza, nirvane, poenotenja...

Pristopata pa k temu na nasprotna načina - menih z motrenjem nestalnosti čutnega in z odtegnitvijo čutnemu, pojavnemu počasi vstopa v stanje ko misel pojenjuje z valovanjem in končno pojenja v čisti mir in takrat se um razblini.

Predstavljajmo si zdaj tega predstojnika, ki se tolikanj trudi, da na površini ni valov, pa mu pride naproti en trapasti novic in ga vpraša: Kaj je Buda?

Kot veste, so zen predstojniki največkrat uporabili palico ali klofuto, saj bi jo jaz tudi, če bi po tolikem trudu nekdo metal kamenčke na mojo mirno gladino. Novic torej lahko pošteka dvoje - da kamenčki ustvarjajo nemir tudi na njegovi gladini in da je najpreprosteje ne metati kamenčkov in Nič je potem Vse, ali pa vse še vedno opazuje v posamičnih valčkih...

V prvem primeru torej opazujemo čutnost zreducirano na nič, kar umu omogoči umiritev in končno stanje ne-uma.

In portret Tereze? Drugi pristop k isti resnici. Priznajmo si, da njen obraz deluje poln naslade, to je izraz trenutka orgazma. To je izraz, ki se ne osvobaja čutnega temveč prav nasprotno, se v celoti, z vsem bitjem prepusti čutnemu do stanja popolne izpolnjenosti (orgazmične izpolnjenosti), ki prav tako privede do stanja ne-jaza, ne-uma.

Predstavljajmo si, da smo v stanju vrhunca orgazma in nas partner/ica vpraša:

"Ljubi/a, a mi prosim opišeš, kaj je orgazem?

Podobno kot pri zen mojstru, bi tudi nam sledila stanja v zaporedju:,,,

Nič misliti torej je vse in le nekomu, ki še ni doživel ali praznine ali pa orgazma je to težko doumeti.

možgani med orgazmom.

Opazite da uma ni?

sonca

Jure

12:24 - 16. 07. 2010 - Komentarji {30} - Napiši komentar

ČISTI ZEN TEREZE AVILSKE

VEDETI NIČ JE VSE...

                               (Tereza Avilska)

sonca

Jure

08:52 - 16. 07. 2010 - Komentarji {131} - Napiši komentar

CREATIO EX NIHILO V OZIRU NA RELIGIOZNO MISEL OD 8.STOL.PR.N.ŠT DO NIKEJSKEGA KONCILA

Poskusimo zgoščeno spremljati filozofsko in religiozno misel od Šankare do Atanazija.

1. Shankara izhaja iz Vedante. V osmem stoletju pred našim štetjem uči o Enem samem kozmičnem pranačelu, ki je v svoji nezaobjemljivi celoti (enosti) imenovano Brahman, v posamičnem jazu pa se odraža kot Atman. Resnica je torej nedvojnost (advaita) Brahmana in Atmana, neuzrtje te enosti pa je posledica nevednosti in usmerjenosti duše k čutnem in materialnem, k iluzornem (maya). Odrešenje je moč doseči z umskim motrenjem, ki nas privede do vednosti iste izvorne narave (enosti) atmana z Brahmanom.

2. Nauk Sidharte Gautame - peto stoletje pr.n.št praznino razodeva kot edino načelo, ki je onkraj biti in nebiti. To edino dejanskost (analogna Brahmanu) duša (Puruša analogna Atmanu) zapopade z nirvano - poenotenjem s praznino samo.

3. Lao Zi 5 stol. pr. n. št. Eno kozmično pranačelo  preprosto opiše kot Dao (pot). Dao ni poimenovanje enega, dao  je le označba za princip Enega iz katerega izhaja "desettisoč stvari", ki je onkraj vseh razlikovanj in ki vse obvladuje, je »pot narave in individualnega življenja«. K dojetju principa (odrešenja) pa nas vodijo vrline (De)

4. pozno obdobje egipčanske religije 715 - 332 pr.n.št z boginjo Ma'at simbolizira kozmični in etični svetovni red, ma'at pa hkrati iz vidika posameznika predstavlja resnično in iskreno samospoznanje - spoznanje enosti duše s kozmičnim redom.

5.Grška predsokratična misel, ki jo misli anaksimander (šesto stol.pr.n.š.): izhaja iz Prapočela..,ápeiron, t.j. neskončno, neomejeno, nedoločeno. Stvari sveta iz prapočela izhajajo in se vanj zopet vračajo.

6. In s Heraklitom (peto stol. pr.n.št) se znova srečujemo z Enim, ki vlada vsemu - Logos (om), ki je vsemu bivajočemu skupen in je enotnost nasprotij. ' Iz vsega nastane eno in iz enega vse.' Sorodstvena vez med Logosom in posameznikom je jasno razvidna, čeprav logos lahko zapopademo le z umskim motrenjem.

7. Platon - 3.stol.pr.n.št  vsezaobljemljivo presežno (eno) prepoznavamo kot Dobro in Lepo ter trdi da poslednje motrenje presežnega pomeni konec dialektike, ni pa to dejavnost, ki bi jo lahko povzročili ali v kateri bi lahko vadili. To vedenje (nirvana, odrešenje) se preprosto dogodi (razodene) saj je presežno onkraj moči našega umevanja. Skratka tudi za Platona je ideja Dobrega in Lepega onkraj vedenja in Resnice, hkrati pa je izvir vsakega duhovnega zaznavanja in izvor umevanja, se pravi vzrok vedenja in Resnice prav zaradi naše sorodnosti z enim. Platon tudi prvič spregovori o vzgibu, ki nas vodi k motrenju dobrega in lepega - Eros je ta vzgib, ki človeka vedno znova vodi v območje resnice in enega. Krščanstvo to idejo vzgiba povzame in po Origenu pretvori eros v agape.

8. Plotin - 3.stol.n št. (zelo zanimiv tudi njegov in Origenov učitelj Amonij Sakas) govori o presežnem Enem, o Umu (Nous) in o Duši - ki jih povezuje proces emanacije in povratka. Tako iz enega izide mnogoterost (se emanira), Dobro v Enem pa vso mnogoterost priteguje nazaj v poenotenje.

Skozi vsa ta tisočletna religiozna izkustva in religiozno misel vodi rdeča nit, da sta duša (atman, Puruša... kakorkoli jo že imenujemo) in  kozmično pranačelo (Božje, Brahman, presežno, Resnica...) eno samo in duša se je s pomočjo uma in njegove zmožnosti motrenja lahko znova stapljala s svojo izvorno naravo v Enem, kar je pomenilo, da je vsak posameznik lahko prosto po svoji volji dostopal do Boga

.

Z Nikejskim koncilom leta 325 pa je z Atanazijem ta možnost kristjanu odtegnjena. Ta na koncilu sprejeta postavka o Creatio ex nihilo, je določala da duša nima iste narave kot Bog in da v nobenem primeru ni so-večna z Bogom. Duša in Bog (atman in Brahman) nista več v sorodstveni vezi. Patristična teologija je s Konstantinom gladko sprejela politično uporabno  idejo o ontološkem prepadu med bogom in stvarstvom oz. med bogom in dušo.

Od Atanazija in Nikejskega koncila dalje je torej krščanska cerkev zavzela držo, po kateri motrenje ni več sredstvo poenotenja z Enim - poboženja. Od Atanazija dalje sledimo odkritemu nezaupanju v sleherno mistiko, v kateri se duša pobožuje z motrenjem. (nezaupanje je pri tem zelo blaga beseda)

In dogodi se In Hoc Signe Vinces ( ljudje ne morejo več pristopati neposredno k Bogu in božjem, temveč so zgolj lahko deležni milosti božje utelesitve v Kristusu s potjo za Kristusom. Resnično spretna poteza v Nišu rojenega Konstantina!

sonca

Jure

22:27 - 14. 07. 2010 - Komentarji {22} - Napiši komentar

KRŠČANSKO MISTIČNO BOGOSLOVJE VS. KRŠČANSKEM DOGMATIČNEM BOGOSLOVJU

Glede na poletni čas, ko sive celice hitro zakuhajo ne bom dolgovezil kakor s stopničenjem pri povabilu na potovanje skozi izvire simbolov. Že tisti tekst je bil mnogim pretežak saj sem po branju komentarjev ugotovil, da marsikdo ni dojel niti bistvene razlike v sporočilnosti prastarega simbola KRIŽA za razliko od skonstruiranega simbola Razpela. Pa pustimo zdaj preteklo in poglejmo malo temeljne razlike med dogmatičnim katolištvom ter krščansko mistiko.

Za tiste, ki bi to temo želeli poglabljati naj navedem zanimivi branji:Thomas Merton:Seeds of contemplation ter Andrew Louth: Theology of spirituality. Prvi avtor v svojem delu jasno oznani, da sta Dogmatična Teologija in Mistična Teologija že dolgo ločeni kategoriji, ki se med seboj izključujeta. Nadalje zapiše, da je mistika "pogojno" primerna le za svete žene, študij teologije pa samo za dejavne, toda žal nesvete može.

Mistik je v svojem pristopu soroden arhaičnemu, predkrščanskemu človeku, ki z vsakim početjem, v vsakem odnosu vidi ponovitev arhetipskih dejanj, stremi k poenotenju in s tem ukinja profani čas in njegovo trajanje - z njim tudi kategorijo zgodovinskega. To pa je dogmatični teologiji od vzpostavitve (institucionalizacije) dalje nekaj neprimernega ali celo nevarnega.

Za arhaičnega človeka vse do Platona, Filona in Plotina velja za središčno prepričanje, daje človeška narava v svojem bistvu duhovna (spiritualna) in zato je vsak človek brez posrednikov lahko udeležen v območju večne resnice, v območju Božanskega prav zaradi svojih notranjih sorodstvenih vezi z Božanskim.

Nasprotno je za dogmatično teologijo človek nekaj ustvarjenega in kot tak nekaj ločenega od Boga. Dogmatična teologija torej teologizira in manipulira občestvo s svojimi, na koncilih in sinodah dogovorjenimi interpretacijami "božje volje".

Mistično krščanstvo pojmuje stičnost z Bogom in božjim v Platonskem smislu kot - Povratek, vzpon duše k Bogu, v katerem le uresničuje svojo pravo naravo.

Dogmatično krščanstvo pa skozi figuro Jezusa Kristusa govori o Božjem učlovečenju, o njegovem sestopu v ta svet.

Tu je tudi bistvena razlika v pojmoma Verovanje in Vedenje. Dogmatično krščanstvo zahteva od občestva verovanje v postavljeno interpretacijo božjega - od tod tudi dogma o "papeški nezmotljivosti". Vse mistične tradicije sveta vključujoč krščansko mistiko, pa izhajajo iz Vedenja (episteme, noesis), ki je mišljeno širše kot vedenje o nečem. Pišljeno je poistovetenje, udeleženost in poenotenje z vedenim.

Pot do vedenega pa je vsakomur dana: Um (duh) (Nous) ter motrenje, kontemplacija, ki nas lahko privede do intuitivnega dojetja resnice Božjega...in UNIE MYSTICE

sonca

Jure

19:40 - 12. 07. 2010 - Komentarji {41} - Napiši komentar

NAJ TIŠINA ŠEPETA

14:39 - 21. 05. 2010 - Komentarji {16} - Napiši komentar

SOSTEGNO DI UN IDEALE :-)

SONCA

jURE

13:32 - 14. 05. 2010 - Komentarji {17} - Napiši komentar

RESNICA DEJANJ VS. RESNICA BESED

Naša življenja so kot knjiga, ki jo izpisujemo s svojimi dejanji. Pristna je le vkolikor je doživeta, izkušenjska in poosebjena. Še tako morde misli ali citati svetih besedil, ki niso poosebljeni - so in ostajajo le prazna forma, okvir brez vsebine. Bolj nas nasiti juha resničnih občutenj, kakor brezosebni citati

sonca

Jure

10:52 - 14. 05. 2010 - Komentarji {43} - Napiši komentar

ROŽIČKE NA GLAVI IMAJO PAN, FAUNUS, HUDIČ IN MOJZES :-)

HM, LE ZAKAJ?

SONCA

jURE

16:52 - 9. 04. 2010 - Komentarji {20} - Napiši komentar

PORTRET ZA NAGAJAT :-)

SAJ NISTE HUDIII ANE, ČE SEM MALCE NAGAJIV

21:23 - 8. 04. 2010 - Komentarji {7} - Napiši komentar

TIZIAN NA DUNAJU

19:20 - 8. 04. 2010 - Komentarji {4} - Napiši komentar

TURDUS NA DUNAJU - SAJ NI RES, PA JE :-)

Kdo bi si mislil, da je Turdus že muzealija

sonca

Jure

21:43 - 7. 04. 2010 - Komentarji {23} - Napiši komentar

KUKUC :-)

SONCA

jURE

21:57 - 6. 04. 2010 - Komentarji {46} - Napiši komentar

PRIMORSKA FOTOGRAFIJA

Primorski fotografi in fotografinje v pregledih Slovenske fotografije

Gotovo ambiciozen projekt Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju v Kranju, ki se je z razstavo in katalogom »Kabinet slovenske fotografije – izbor iz zbirke « predstavil širši javnosti ob otvoritvi dne 3. novembra 2005, je potrdil njegova temeljna izhodišča; raziskovanje zgodovine slovenske fotografije, zasledovanje sodobne fotografske dejavnosti, javna prezentacija fotografske dejavnosti, pospeševanje zanimanja za slovensko fotografijo…

Da bi razumeli dosežek pričujoče razstave in kataloga, moramo uvodoma omeniti dejstvo, da imamo v Sloveniji tri muzejske institucije, ki skrbijo za sistematične izbore, hranjenje, varovanje ter prezentacijo fotografskih del. Trideset let po ustanovitvi prvega oddelka za fotografijo na svetu v Muzeju za moderno umetnost v New Yorku, je bila leta 1970 ustanovljenemu Kabinetu slovenske fotografije (KSF) dodeljena strokovna in organizacijska pomoč Gorenjskega muzeja v Kranju. Leta 1991 je bil  ustanovljen oddelek za fotografijo v okviru Moderne galerije v Ljubljani, leta 1994 pa je sledila ustanovitev oddelka za fotografijo v okviru Arhitekturnega muzeja Ljubljana. Ob tem ne smemo pozabiti na vlogo Fotokluba Ljubljana, ki je že leta 1935 izdal almanah »Slovenska fotografija« ter na vlogo Mestne galerije Ljubljana in Arhitekturnega muzeja Ljubljana, ki sta v letih 1989 – 1990 založili temeljni pregled zgodovine slovenske fotografije »150 let fotografije na Slovenskem« v treh zvezkih.

Če pregledamo publicistično dejavnost obstoječih treh institucij, ki imajo ustanovljene oddelke za fotografijo, je predstavitev slovenske fotografije najrevneje predstavljena v publikacijah Moderne galerije v Ljubljani. Katalog »Prvih pet let zbirke fotografij«, ki je izšel leta 1996, zajema vsega 29 slovenskih fotografov in med katerimi le dva ( Goran Bertok ter Jože Kološa – Kološ) predstavljata primorsko fotografsko ustvarjalnost. Še manj je v tem kontekstu razumljiva obsežna trilogija »Slovenska umetnost 75/85, 85/95, 95/05«, ki je izšla v letih 2003 – 05. Fotografijo predstavi zgolj z desetimi avtorji (odveč je omenjati, da med njimi ni nobenega primorskega fotografa saj zajema avtorje zgolj iz ljubljanskega in delno z mariborskega področja), v zadnjem zvezku pa fotografija kot samostojno področje preprosto izostane. Vprašanje je, če tako delo terminološko sploh lahko opredelimo z naslovom »Slovenska umetnost« . V celotni trilogiji ni najti prispevka kustosinje za fotografijo, mag. Lare Štrumej, kar je posebej zaskrbljujoče, glede na dejstvo, da naj bi Moderna galerija v Ljubljani s svojim oddelkom prevzela matično vlogo za področje fotografije na Slovenskem.

Oddelek za fotografijo Arhitekturnega muzeja Ljubljana pod vodstvom dr. Primoža Lampiča je svoje delo zastavil v bolj sistematičnem in širšem kontekstu. V že omenjeni trilogiji »150 let fotografije na Slovenskem«, pri kateri je Arhitekturni muzej Ljubljana sodeloval skupaj z Mestno galerijo Ljubljana, je vključenih 149 fotografov od tega je 12 fotografov po rojstnem kraju oz. fotografskem snovanju vezanih na primorsko območje. Med njimi naj omenim vsaj nekatere: Stepančič Nicefor, Jerkič Anton, Grom Srečko, Avgust Černigoj, D'Andri, Vlastja Simončič. Tematska razstava in katalog »Akt na Slovenskem III, Fotografija« objavlja reprodukcije del 116 fotografov, med njimi devetih primorskih: Evgen Bavčar, Goran Bertok, Jernej Humar, Karlo Kocjančič, Mario Magajna, Metod Zavadlav in ostali. Katalog »Nove generacije« zajema fotografije sedemnajstih slovenskih diplomantov in diplomantk višjih in visokih fotografskih šol. Med njimi najdemo primorsko fotografinjo Vido Klenovšek, ki je diplomirala na CFP Riccardo Bauer v Milanu. Žal je bil pri izboru spregledan Ljubo Radovac, ki je leta 1977 diplomiral v šoli za moderno fotografijo Little Falls v New Jerseyu, ZDA.

Oddelek za fotografijo Arhitekturnega muzeja Ljubljana sodeluje kot soorganizator tudi pri projektu »Podobe slovenskih obalnih mest in zaledja skozi objektive primorskih fotografov« , kjer je v letih 2003 – 05 sodelovalo 19 primorskih fotografov. Iz navedenega je razvidno, da je pokritost območja celotnega slovenskega prostora pri omenjenem oddelku veliko pestrejša, temeljitejša in bolj sistematična.

Tematske razstave in kronološki pregledi Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju v Kranju; Razvoj fotografije na Slovenskem od 1840 do 1818 (1977), Slovenska fotografija med obema vojnama (1982), Socialna tematika v slovenski fotografiji med obema vojnama (1980), Razvojne poti slovenske fotografije 1945-1978 (1984) prav tako govorijo v prid širokemu in premišljenemu konceptu pri pregledu slovenske fotografije.

Ob otvoritvi razstave in predstavitvi kataloga »Kabinet slovenske fotografije – izbor iz zbirke « dne 3.11.2005, sta dr. Damir Globočnik ter g. Marko Aljančič omenila, da obstoječi katalog in razstava nimata ambicij, da bi oblikovala pregled slovenske fotografije v 20. stoletju, čeprav je bil katalog sprva načrtovan kot Almanah slovenske fotografije po vzoru almanaha »Slovenske fotografija« iz leta 1935. Vsekakor je tudi obstoječi izbor 112 fotografij iz zbirke KSF, ki mu le malo manjka do verodostojne predstavitve fotografije 20. stoletja na Slovenskem, impozanten pregled pomembnega dela slovenske fotografske zgodovine. V komisiji za izbor so sodelovali; Marko Aljančič, Aleksander Bassin, Damir Globočnik, Stojan Kerbler, Janez Marenčič, Milan Pajk, Nataša Robežnik in Marjan Smerke. Ob sodelovanju Primoža Lampiča in Lare Štrumej bi bila komisija vrhunska.

Bogat izbor zajema fotografe in fotografinje celotnega slovenskega prostora kar govori v prid načrtni zbiralni politiki KSF. Poleg historičnih, nespregledljivih avtorjev npr; Kološa, Marenčič, Kerbler, Dolinšek.., in skupin; Mariborski krog, Šoltovci, Kranjska skupina.., prehaja izbor vse do sodobnega dogajanja na fotografski sceni; revija Fotografija, Fotopub, Primorski projekt… Z vključitvijo nekaterih fotografov iz Skupine 75 poseže celo v zamejski prostor. Vseeno pa zbirki KSF manjkajo predvsem dela slovenskih diplomantov in diplomantk višjih in visokih fotografskih šol. V izboru sem pogrešal dela npr. Sonje Lebedinac, Tomaža Lauka in še nekaterih. Te luknje bi bilo vredno zapolniti.

Omembe vredno je, da je od 112 izbranih avtorjev kar 20 avtorjev po rojstnem kraju ali kraju delovanja vezanih na primorsko območje; Evgen Bavčar, Primož Bizjak, Rajko Bole, Mitja Božič, Jure Čeh, Avgust Černigoj, Jaka Jeraša, Jože Kološa – Kološ, Peter Kocjančič, Branko Lenart, Flavio Mosetti, Valter Nanut, Milenko Pegan, Veno Pilon, Silvan Pittoli, Rafael Podobnik, Ljubo Radovac, Slobodan Simič – Sime, Vlastja Simončič in Simon Strnad. Izbor naštetih pomeni svojevrstno potrditev vrednosti tako preteklega kakor tudi sodobnega prispevka primorskih fotografov v smislu vseslovenskega fotografskega snovanja.

Razstava »Kabinet slovenske fotografije – izbor iz zbirke « je bila v prostorih Galerije v Prešernovi hiši, Galerije Mestne hiše in Stebriščne dvorane v Kranju na ogled do 30. novembra 2005.

Jure Čeh

sonca

14:52 - 2. 04. 2010 - Komentarji {4} - Napiši komentar

ČAŠČENJE ŽENSKOSTI

SONČKI IN SONČNICE

za tiste s slabšimi učkami, da se ne boste matrali brati teško berljivega članka še enkrat povečan tekst spodaj:

Jaka Jeraša

Hotel Palace

Trideset let vsestranske fotografske navzočnosti  Jake Jeraše v primorskem prostoru, avtorja nedvomno postavlja v v vlogo prve violine južno primorskega fotografskega orkestra. Kot neutrudni soustvarjalec mnogoterih publikacij, ki prezentirajo primorski prostor širšemu občestvu, je uspeval najti čas tudi za nenaročeno osebno-izpovedno fotografijo. Od leta 1977 do danes je sodeloval na številnih projektih in srečanjih ( Mednarodni bienale kombinirane fotografije, Koštabona; Abitanti; Podobe slovenskih obalnih mest in zaledja…) in predstavljal svoja dela na več samostojnih in skupinskih razstavah. Tokratna razstava cikla črnobelih fotografij Hotel Palace v predverju Pretorske palače, ki je bila otvorjena dne 15.12. ob 19.00 uri, nas bo nagovarjala do konca letošnjega leta. Vredno časa in ogleda!

Imeli smo Kološo, imamo Jerašo. Stavek, izpisan v smislu vprašanja, ali je slednjemu prostor, katerega vizualno podobo vseskozi plemeniti, vsaj v neki meri vrnil njegov angažma. S svetlo izjemo Dejana Mehmedoviča in galerije Insula, ki v Jerašini fotografiji prepoznava presežno vrednost sporočilnosti njegovega fotografskega snovanja, lahko ugotovimo, da druge institucije primorskega prostora tega niso sposobne dojeti. Niso sposobne, kljub temu, da je Jerašino snovanje opaženo s strani takih avtoritet kot so Aleksander Bassin, Marko Aljančič, Stane Bernik, Primož Lampič, Andrej Medved in ostali. Niso sposobne, kljub temu, da sta po Kološi, Jeraša in Veselič edina reševala aktualnost primorske fotografije iz območja treh obalnih občin v širšem Slovenskem prostoru.

Jaka Jeraša je bil že leta 1984 vključen v izbor fotografij za publikacijo Razvojne poti slovenske fotografije 1945 – 1983 (Kabinet slovenske fotografije, april 1984). Njegova fotografija Obala, posneta leta 1978 morebiti kaže na vplive Mariborskega kroga, predvsem Jelnikarjeve parcelizacije človeških teles, ki bi preko Šoltovcev posredno ali neposredno lahko vplivala na takratno Jerašino vizualno razmišljanje in razvoj. Jeraša nadalje išče svoj osebni izraz od nefiguralične krajinske fotografije, preko fotografije s podobo postavljeno v krajino, do že dovršenih struktur in odsevov v devedesetih letih prejšnjega stoletja. Vseskozi pa je njegov leitmotiv telo, predvsem žensko, kateremu se približuje od portretnega polakta Ingrid II, posnetega leta 1980, objavljenega v publikaciji (Akt na Slovenskem III – fotografija, Cankarjev dom, Ljubljana 2001) do stopnje razosebljanja telesnosti v chiaro-scuro forme, kjer so deli teles sicer prepoznavni, a pomembni le kot osnova za raziskavo odnosa svetlobe in sence na teksturi kože oz. na pregibih telesa.(Jaka Jeraša – Fotografije 2000, DLU Insula, september 2000; Kabinet slovenske fotografije, izbor iz zbirke, Kranj, november 2005). 

Tokrat razstavljeni cikel v predverju Pretorske palače - Hotel Palace razkriva Jeanloupa Sieffa primorske erotične fotografije. Strinjati se moram z Mehmedovičem, ki je v spremljajoči zloženki - plakatu zapisal : »Avtor presega figuralno fabulativnost in ustvarja sliko, fotografijo kot podobo, grajeno na podlagi kompozicijsko premišljene in dodelane optične strukture. Podoba se manifestira kot vidno telo, ki ga ne obremenjuje realnost, saj fotografija zapušča dokumentarno funkcijo in postaja vizualno izpovedni subjekt. Torej erotičnost zajema le del našega pogleda, del izrečene zgodbe, večina izpovedi prehaja v druge sfere asociativnosti«. Kljub razgaljujoči neposrednosti erotične ženske figure v interieru izpraznjenih hotelskih prostorov je avtor uspel vzpostaviti tisto vrsto distance, ki golo žensko figuro prestavlja iz objekta poželenja v subjekt samozavedanja ženskosti kot take in v predmet čaščenja podobe ženskosti. Nadalnje branje podobe razkriva naderotične elemente, ki jih Jeraša mojstrsko vkomponira z uporabo analogne črnobele tehnike, večinoma širokokotnega objektiva, dolgih osvetlitvenih časov, same postavitve kompozicije in mehkega načina razvijanja. Bogata in kompozicijsko uravnovešena tonska lestvica, ki sega od nasičenih črnin do razprte beline s poudarjeno risbo v srednjih tonih ustvarja melanholično občutenje interiera v katerega je ženska figura postavljena. Jeraša je stvarnost, ki naj bi jo posredoval fotografski posnetek, povzdignil v poetičen zapis. Uspel je ustvariti vtis osamljenosti in odmaknjenosti, ki ga Čerinov akt ne dosega (Bogo Čerin, mariborski fotograf, eden redkih slovenskih specialistov za ženski akt), oziroma tiste neznosne relacije med spektatorjem in podobo, ki jo je Susan Sontag  opredelila z besedami »Stvarnosti ne moremo posedovati, lahko pa posedujemo podobe (in one nas)«. 

Naj zaključim z nadgradnjo misli iz uvoda.  Morda bi lahko zaposleni v Mestni občini Koper premogli toliko senzibilnosti, da bi spregledali vrednost Jerašinega dela in mu omogočili izdajo retrospektivne monografije tridesetletnega ustvarjalnega obdobja.  Menim, da si Jeraša tako obeležje gotovo zasluži.

Jure Čeh

in za tiste, ki radi sladko raziskujete, link na galerijo Jursona:-) 

http://www.drustvo-fotografov-slovenije.si/index.html?page=galerije

soncaaaa

Jure

12:22 - 2. 04. 2010 - Komentarji {12} - Napiši komentar

GOSPODARSKA KRIZA!!! HUJE KOT SI MISLIMO!!!

MUCEK MALCE PRETIRAVA, MORDA?

15:13 - 25. 03. 2010 - Komentarji {12} - Napiši komentar

ZDEJ SM PA RES ČIST BREZ BESED :-) LUCIJINO VIBRIRANJE V NEDRJIH

14:28 - 23. 03. 2010 - Komentarji {48} - Napiši komentar

PUNČKE NA PRODAJ! OSTAL BREZ BESED

13:59 - 23. 03. 2010 - Komentarji {11} - Napiši komentar

ZA GOSTITELJICO BLOGERSKIH ČAJANK :-)

V zahvalo za povabilo in prijetno družbo..,

ostanite sončki!

Pesmi pojó

kako je bilo,

kako je in kako bo ...

Sipki pesek ...

Pesmi pojó prav to.

Kako vedno vse mineva,

kako se oblika tvori,

zopet izgineva.

Prav to pojó pesmi.

Sproti zabriše ...

Pesmi pojó prav to.

Kako zdaj nimaš, zdaj imaš,

kako nič ne ujameš

kar hočeš ujeti.

Kako nič ne obdržiš

kar hočeš obdržati.

Prav to pojó pesmi.

Morebitne sledi ...

Pesmi hočejo govoriti o modrosti.

Kako vse imaš kar pustiš teči,

kako,

ko ne hodiš več v preteklost

po tisto, kar je že minilo

in ne v prihodnost

po tisto, kar naj bi bilo,

kako živiš trenutek.

O modrosti hočejo govoriti pesmi.

Pesmi pojó in govore,

sipki pesek pa sproti zabriše morebitne sledi.

Ostaja le, kar pesmi šepetajo.

... Nekaj o oblakih in jesenskem vetru ...

Jure Čeh

15:00 - 17. 03. 2010 - Komentarji {8} - Napiši komentar

ZA TEDI PA TEORIJA O VESLANJU

Zdaj mora, glede na zdravstvene težave, praksa malo počakati, a ne za dolgo, teorija ti bo pognala po žilah zdravilnega ognja

TURNO KAJAKAŠTVO

Turno kajakaštvo – kaj je to?         

            Turno kajakaštvo predvsem ni kajakaštvo tekmovalnega značaja temveč sobivanje z  naravo. Podobno kot gozdovništvo na kopnem, je turno kajakaštvo skupek znanj iz navigacije, plimovanja, rečnih vodnih tvorb, morskih tokov, poznavanja vremena, tehnik reševanja ter samoreševanja, branja topografskih ali morskih kart in še česa, poleg obvladovanja zavesljajev. Pri tem je način gibanja na turi v celoti ali vsaj na določenem odseku poti izveden po vodi. Tura se lahko vrši na celini, v tem primeru se srečujemo s celinskimi vodnimi tvorbami kot so jezera ter reke, ali po morju. Za celinske vodne tvorbe se preprosto poslužujemo divjevodaške težavnostne lestvice, morje s svojimi značilnostmi in lastnostmi pa se izmika tako ocenjevanju z mirnovodaško kakor tudi z divjevodaško lestvico. Kadar se tura vrši po morju, se povzame navtična skala jakosti vetra ter s tem razgibanosti vodne - morske površine. Ta nam še najnatančneje pove, s kakšnim naličjem morja se bomo srečali in kakšne težave nas čakajo. Od vetrov ter valovanja bosta odvisni hitrost ter varnost našega potovanja.

            Tista suhoparna, marsikomu nerazumljiva statistika, ki jo vsak vesten kapitan vodi v svojem ladijskem dnevniku, se kot skrivna, prostozidarska abeceda, uporablja tudi pri turnem kajakaštvu. To je nekakšna navtična abeceda,  ki vsakemu navtiku čarobno odstira, kaj se je na morju dogajalo. Morda skrivnostno izrazje prebudija radovednost katerega izmed vas, bodočih pustolovcev, zato na kratko o njih. Ruta je navtični izraz za smer. Torej, če govorimo o prevoženi, preplezani, presmučani ali prehojeni razdalji, govorimo o smeri, vkolikor pa govorimo o prepluti oz. preveslani razdalji, imenujemo to npr. ruta Karla Kocjančiča ( smer Karla Kocjančiča ). Bf – je kratica za Beauforte, navtično skalo jakosti vetra in vzvalovanosti morja. Lestvica se začne pri 0 Bf, ki označuje hitrost vetra 0-1km/h ( do 2,5 m/sek ali do 4 vozle ), gladina morja pa je pri tem gladka kot ogledalo. Domačini bodo temu rekli – bonaca. Lestvica se zaključuje z 10 Bf, ko veter dosega hitrosti 89 – 102 km/h ( 26,5 m/sek ali 48 vozlov ). Drugi podatek je smer iz katere veter piha ( North, South, West, East, SW southwest…), le ta nam določa karakter vetra, ki se spreminja tudi lokalno. Kakor poznajo Saami na laponskem mnogo izrazov za sneg, tako imajo mediteranska ljudstva bogato izrazoslovje za svoje vetrove ter morje. Vetra vam domačin ne bo imenoval z mednarodno določenimi kraticami, temveč z imeni kot so; lebič, tramontana, mištral, punent, levant, škura bura ( ciklonska burja ) in podobnimi. Tu pa se nam že odstira drugi svet, ki je mimo puste statistike, bogat z vonjavami, okusi in občutjem. Besede postajajo ključ do skrivnosti obmorskega življenja in kar naenkrat vas bo, ob kozarcu bevande zanimalo, kakšna je razlika med trljami od blata ter trljami od kamena. Kaj več o tem pa vam bo morda povedal Mate Dolenc. Za sladokusce je razlika očitna.

Divjevodaška lestvica ter skala po Beaufortu nam bosta govorili predvsem o težavnosti, ki jih pričakujemo na določeni reki ali nje odseku, na morju, ki ga kanimo preveslati, težavnost ture same pa pogojujejo tudi drugi faktorji. Odveč je tudi opozarjati, da za razliko od reke, kjer se težavnost lahko predvidi in je ocena težavnosti že vnaprej določena, morje ni predvidljivo. Morje oz. plovnost po morju je odvisna od vremenskih razmer, katere niso stalnica temveč se iz ure v uro spreminjajo. Morje prav zato zlahka zavede, ko navidez mirno zavede veslača stran od obale. Ponekod na hrvaških otokih ter obali je le ta tako divje nazobčana od erozije, da je rešitev nanjo v primeru slabega vremena in visoke vzvalovanosti prej samomor. V takem primeru velja, da se je bolje odmakniti od obale ter ujmo preživeti na odprtemu morju. Na odprtem morju pa nam ob močnejšem vetru, ki nosi s seboj morsko peno, grozi celo zadušitev, čeprav smo nad gladino - to so specifično morske nevarnosti, ki jih na rekah ne srečujemo. V zimskih mesecih, ko se morje ohladi, pa tudi sicer, nam na morju grozi nevarnost podhladitve. Pred njo se delno lahko obranimo s primerno opremu, ki nas tudi ob prevrnitvi ščiti pred mrazom morja.

Razvoj plovila

            Kajak je plovilo, ki je nastajalo glede na potrebe ljudstev, ki so poseljevale skrajna severna območja. Arheološki ostanki izpričujejo navzočnost kajaka že od leta 2000 pr.n.št. Polarni kajaki Inuitov in drugih severnih narodov so grajeni z velikimi, tesarskimi in rebarskimi izkušnjami. Po lepoti in pomorskih kvalitetah se je tradicionalni, 4000 letni razvoj najžlahtneje udejanil v  oblikah grenlandskega in labradorskega kajaka, ki sta bili osnovi za vse novodobne morske turne kajake. Spremenili so se le materiali, kar je razumljivo, če upoštevamo dejstvo, da so bila tamkajšnja ljudstva odvisna od naplavljenega lesa ter kamenodobne tehnologije vse do prejšnjega stoletja. Ja, prav ste prebrali. Inuiti so izdeloivali kajake iz lesa, ki ga je naplavilo na obalo z morskim tokom ali pa so ga dobili v zamenjavo za krzno. Les so obdelovali s tesarsko sekirico, sestavljeno iz lesenega ročaja ter ostrega kamna. Kamen je bil na leseni ročaj pričvrščen s trakovi iz tjulnje kože. Debelejše kose lesa so prepolavljali s klini iz tršega lesa. Dandanes uporabljajo sodobno kovinsko orodje. Iz izbranega lesa najprej izdelajo pet dolgih letvic, med katerimi najmočnejša ne presega premera 5 cm in služi za kobilico. Za rebra se uporablja lahek les iz enega kosa, ki se krivi na ognju. Iz posamičnih delov se nato sestavi ogrodje kajaka. Spoji so sestavljeni z lesenimi ali koščenimi mozniki in ojačani s trakovi iz tjulnje kože. V nekdanjih časih so luknje za moznike vrtali z primitivnim ročnim svedrom, ki so ga vrteli s pomočjo loka. Ni odveč pripomniti, da je bil postopek zelo zamuden.

Ko so možje dokončali ogrodje kajaka, so ga predali v roke ženskam, ki so ga oblekle v trojno tjulnjevo kožo. Pomagale so si s t.i. krabiarpikom – desko na dveh nogah, ter s strgalom, narejenim iz lesa ter zob morskega pra – tsakijem. S tema dvema pripravama so s tjulnjeve kože strgale podkožno tkivo in salo. Potem so namakale kože v topli vodi, kar jim je olajšalo odstranjevanje dlak. Grenlandke so dlake odstranjevale s kamnom ali ostrim nožem, ženske iz Labradorja pa so dlake pulile z zobmi. Potem so oguljeno ter obrito kožo s klini napele na zemljo ter sušile.

Tako pripravljeno kožo so nato ponovno navlažile in jo navlekle na ogrodje. Vsi glavni šivi so bili na delih, ki niso bili pod vodo. Šivale so z notranje strani, z živci polarnih živali. Šive so nato premazale z lojem ter maščobo, da bi bili nepremočljivi. Kožo so po šivanju zmerno nategnile, povsem pa se je napela sama, ko se je posušila.

Grenlandski kajak je dolg 5,5 m, širok okoli 60 cm. Vhodna odprtina je imela premer 45 cm. Premec je bil visok okoli 30 cm, krma pa je bila s 25 cm nekoliko nižja. Veslal ga je en veslač s prostim veslom z dvemi lopaticami.

Od grenlandskega in labradorskega kajaka se razlikuje aleutski, ki ima pogosto dve, celo tri sedišča. Kajaki s tremi sedišči izvirajo iz sibirske ladve. Aleutski kajak se od prvih dveh razlikuje tudi po obliki nosa, krme ter po ostrem krovu. Aleuti so namesto tjulnjeve kože raje uporabljali mroževo, čeprav je bil lov na mroža nevarnejši. 

Aljaški kajak se je bistveno razlikoval od vseh drugih. Nastal je kot mešanica med Inuitskim kajakom, sibirsko ladvo in atapaškim kanujem. Premec je bil dvignjen in oster. Na vrhu premca je bilo značilno uho za vlečenje. Paluba je imela ostri kot, da je voda sproti odtekla, veslal pa se je, podobno kakor kanu, z enolistnim veslom.

Iz vsega napisanega vidimo, da je kajak, ki nam je danes znan predvsem kot rečno športno plovilo, nastajal in se izoblikoval v ekstremno težkih življenskih pogojih severnih morij. Lahko bi rekli, da je morje njegov dom. Šele v zadnjih šestdesetih letih je z oblikovnim preoblikovanjem ter modernejšimi materiali zasedel tudi reke, kjer je pred njim kraljevalo rečno plovilo ameriških staroselcev – kanu. Osnovna razlika med tradicionalnima kajakom ter kanujem je bila v namenu. Medtem, ko je bil kanu predvsem transportno plovilo ( prevoz kož, ulova, ljudi po rekah ), je bil kajak plovilo prvenstveno namenjeno lovu. ( plovilo za transport opreme, podobno kanuju, so poznali tudi Inuiti. Imenovali so ga - Umiak ) Zato je bil kanu plovilo z odprtim krovom. Odprti krov je omogočal, da je bilo natovarjanje in raztovarjanje, hkrati z njim pa tudi vstopanje in izstopanje čim lažje. Kanu se je, vsaj na predelih, kjer je bila reka živahnejša, veslal kleče, medtem ko se je kajak veslal sede, imel je zaprti krov, veslač pa se je nekdaj celo všil nanj. Danes kajakaš s krovnico zapre dostop vodi v kokpit. Prav slednja značilnost pa je kajaku omogočila hiter prodor na divje vode.

Tudi etimologija govori o Inuitskem izvoru plovila. Ime kajak je izpeljanka iz Inuitskega kiak, od njih pa smo dobili tudi ime za nepremočljiv jopič, s katerim je bil veslač nekdaj všit na svoje plovilo – anorak.

Kajak danes

            Kajake lahko danes v grobem razdelimo v tri osnovne skupine.

            V prvo skupino sodijo kompaktni enodelni kajaki iz umetnih mas ( HTP, polietilen, poliester, royalex…), včasih ojačani s kevlarskimi ali karbonskimi vlakni.  Proizvajalcev teh kajakov je veliko. Ponudba na slovenskem tržišču pa, vsaj zaenkrat, še skromna. Poleg Svetkovih izdelkov je pri nas mogoče izbirati med široko paleto Prijonovih izdelkov, občasno na naše tržišče pljusne kak Daggerjev ali Perceptionov model, to pa je tudi vse.

            V drugo skupino sodijo napihljivi kajaki. Ti so prišli v modo s prodorom raftinga, od katerega so povzemali tehnološke rešitve. Med njimi ni pravega turnega modela za morje, preprosto zato, ker ustvarjajo prevelik upor. Primernejši so za rečne ture, kjer se prepuščamo toku. Prevladujejo bolj ali manj profesionalni modeli za tekmovanja na divjih vodah, modeli, ki so namenjeni ribičem ter modeli za zabavo oz. rekreacijo. Praktični so, ker jih lahko na težko dostopna mesta prinesemo v priročnih nahrbtnikih in jih lažje transportiramo ( letalski promet ).

V tretjo skupino sodijo t.i. sestavljivi kajaki. Ti kajaki so sestavljeni iz lesenega ali aluminijastega ogrodja, preko katerega je napeta prevleka iz gumiranega ali plastificiranega tekstila. Primerni so za transport in lahki ( 10 – 15 kg ), zato so idealni za kombinirana potovanja in odprave, kjer del poti izvajamo po kopnem. Pri kajakih te skupine poznamo tri osnovne oblike; obliko kaplje ( spredaj širši, zadaj ostrejši ), švedsko ( zadaj širši, spredaj ostrejši ) ter simetrično. Najkvalitetnejšega proizvajalca, zagotovo pa proizvajalca z najdaljšo tradicijo tovrstnih kajakov bomo našli v Nemčiji. Klepper Folding Kayaks izdeluje tovrstne kajake že od leta 1907.

Problem izbire pravšnjega…

Izbira gotovo ni lahka. Vsaka izmed naštetih skupin ima svoje prednosti in svoje pomanjkljivosti. Prva skupina kajakov je danes najbolj razčlenjena in specializirana, zato se bo rekreativcu, z izborom kajaka iz te skupine, postavljalo nemalo vprašanj. Osnovna usmeritev za optimalen izbor kajaka je, čim natančnejša opredelitev naših želja. Izbira med različnimi oblikovnimi ali tehnološkimi rešitvami, ki nam jih tržišče ponuja, je odvisna od posameznika, od nivoja njegovega znanja ter od poznejše namembnosti plovila. Gotovo je, da bomo za sprehajanja po morju vzeli kajak, ki ima poudarjene lastnosti morskih plovil ( smerna stabilnost ), za spuste po divji vodi bomo izbirali krajše kajake z večjo okretnostjo, za poigravanje na vodnih tvorbah še krajše Play boat izvedbe.., potem so tu kombinacije, ki privedejo s seboj kup uspelih pa tudi neuspelih modelov s kompromisnimi rešitvami, tu so različni materiali, dodatki ipd. Gotovo je, da bo začetnik lažje napredoval na plovilu z večjo osnovno ( primarno) stabilnostjo, medtem ko bo izkušenejši kajakaš posegal po modelih z večjo ( sekundarno ) stabilnostjo… Ja, izbira ni lahka in ker nakup kajaka le ni tako malenkostna investicija, se morda splača poiskati katero izmed kajakaških šol, narediti prve zavesljaje pod strokovnim vodstvom instruktorjev, preizkusiti nekaj modelov in se posvetovati.

Težje bo tistim, ki jih zanima predvsem turno kajakaštvo, kajti tovrstnih šol v Sloveniji ni. Obstaja nekaj tujejezične literature ter nekaj revialnih člankov, raztresenih po različnih revijah. Prvi resnejši, obsežnejši test turnih oz. morskih kajakov je v lanskem letu opravila ekipa ( Fedja Marušič, Andrej Jelenc, Janez Skok ter Jure Čeh ) v organizaciji Slovenskih Novic. Žal so bili testni modeli le iz prve skupine kompaktnih kajakov. Rezultati testov in priporočila so bili objavljeni v treh zaporednih člankih;

1.   Čolni za (skoraj) vse vode; Slovenske Novice, 30.4.2001, št 98, str. 15 ( Borut Perko )

2.      Gremo na kajakaško turo; Slovenske Novice, 28.5.2001, št. 120, str 14 ( Andrej Jelenc )

3.      Na vodo počasneje in varneje; Slovenske novice, 4.6.2001, št. 126, str. 14 ( Andrej Jelenc )

Osnovna oprema

Približujejo se pomladanski meseci s t.i. primarnim viškom vodostaja na naših rekah. Ti dnevi, ko se topljenju snežne odeje v gorah pridruži še kak izdatnejši spomladanski dež, so za izkušenejše kajakaše najprimernejše obdobje. Sledilo bo poletje z nižjim vodostajem ter toplejšimi dnevi – raj za rekreativce in manj izkušene… Ja, ampak… Rekreativno kajakaštvo je v razmahu in z njim tudi vsi ostali, na vodo vezani športi, vodni bob, soteskanje, rafting in kanuizem. Tega ne more zanikati nihče več. Na to nas opozarja gneča na rekah, predvsem na reki Soči, pa tudi žalostna statistika šestih smrtnih nesreč v  sezoni leta 1999 v dolini, katere turistični slogan je takrat izpadel le še kot neposrečena šala – dolina adrenalina.

Težko je analizirati vsako posamično nesrečo, nekaj pa je jasno. Kadarkoli pride do nesreče v vodi, so sekunde tiste, ki postavljajo mejo med življenjem in smrtjo, zato se sistem, ki ga pri nesrečah v gorah uporablja GRS, ne obnese, dežurne zdravniške ekipe, ki bi dežurale vzdolž kajakaško zanimivih rek, so nesmisel, helikoptersko reševanje pa je prepočasno. Zanesemo se lahko le na samoreševanje ali na pomoč tistih, ki so v trenutku nesreče v bližini. Že tu pa naletimo na nekaj problemov; na pomanjkanje tovrstne literature in posledično na nepoznavanje sredstev in tehnik reševanja na vodah ter na usodno podcenjevanje moči tekoče vode.

Zato je smotrno, da se skupaj sprehodimo po skrivnostih teh vodnih športov. Osnova za udejstvovanje na vodi, je znanje plavanja. Odveč je opozarjati, da neplavalec nima kaj početi v globoki ali razburkani vodi. Šele plavalci bomo razmišljali, kako in kje se bomo lotili prvih zavesljajev. Še preden pa bomo zapičili veslo v vodo, si bomo ogledali osnovno zaščitno opremo.

Na vode se podajamo s plovilom ter veslom, ki je lahko prosto ( kajak, kanu, raft ) ali vpeto ( čoln, nekatere vrste raftov ). Vrsta plovila, ki ga bomo izbrali, je pogojena z našimi željami ter z obliko vode. Na splošno velja, da so za mirne vode – jezera in reke do tretje težavnostne stopnje ( DV III ) primerni kanuji, kajak pa nam omogoča soočanje z rekami višjih težavnostnih stopenj ter z razburkanim morjem.

Krovnica je sledeči element, ki ga lahko uvrščamo tudi med osnovno zaščitno opremo. Krovnica je v uporabi predvsem pri divjevodaškem ter morskem kajaku, uporablja pa se tudi pri kanujih, zlasti, kadar se podajamo po rekah višje težavnostne stopnje. Krovnico pri kanujih danes uspešno izpodrivajo t.i. baloni, ki zapolnjujejo prazen volumen kanuja. Krovnica preprečuje vodi vdor v notranjost plovila in s tem povezano spremembo plovnih lastnosti.

Zaščitno oblačilo

            Ko govorimo o zaščitnih oblačilih, moramo izhajati iz dejstva, da so gorske reke tudi v poletnem času hladne. Primerno izbrana oblačila omogočila izvajanje te vrste rekreacije tudi v pozni jesenski, zimski ter zgodnje pomladanski sezoni, ko sta voda - tudi morska, ter ozračje hladnejša. Drugi razlog, ki nam razlaga zakaj je potreben tak preudarek pri izbiri primernega oblačila, pa je - nevarnost podhladitve ali hipotermija.

Primerna obleka nam bo, kljub močnemu vetru, škropljenju, dežju ter vlagi, pa tudi ob prevrnitvi, se pravi - mokra, omogočala določeno termično zaščito, ki bo vsaj upočasnila če ne zaustavila nevarnost podhladitve. Izbirali bomo med t.i. mokro  (neoprensko ) ali suho, večslojno obleko.

Zaščitna obleka iz neoprenske gume

             Obleka iz neoprenske gume se je razvila za potrebe potapljačev v šestdesetih letih. Za potrebe kajakaštva in kanuizma so primerne debeline do 4 mm, debelejša obleka je namreč preveč toga in s tem zavira ali vsaj omejuje gibanje. Za potrebe raftinga je ta obleka ojačana na sedalnem delu, z dodanimi ščitniki pa nas ista obleka ščiti golen in koleno pred udarci - soteskanje. Za potrebe kajakaštva pa se prilagaja glede na letni čas ( kratki, dolgi Long John, kratke hlače, popoln komplet z jakno ter kapo) ali glede na posamezne zahteve ( jopič, ki se v spodnjem delu podaljšuje v krovnico, hlače, narejene v sedalni drži...)

            Bistvena za nas pa je toplotna zaščita! Toplotna zaščita deluje na principu plasti vode ob telesu, ki se ogreje na telesno temperaturo ter ogretega zraka v zračnih mehurčkih v materialu samem. Predvsem je priporočljiva tam, kjer pričakujemo biti večkrat v kontaktu z vodo ( vstopanje, izstopanje, prodiranje vode v plovilo, učenje ). Na alpskih rekah, v brzicah, slapičjih, kataraktih spada med osnovno opremo t.i. Long John, neoprenska obutev, neoprenska krovnica, nato po potrebi še neoprenski jopič ali termo velur ter nepremočljivi jopič iz 100% nylona ali goretexa. Slednji ima v zapestjih ter v vratnem delu obrobe iz lateksa, ki se tesno prilegajo koži ter tako preprečujejo vodi dostop do telesa.

Zaščitna večslojna suha obleka

            Na daljših turah v okviru turnega kajakaštva pa se bomo v hladnejših zimskih ali bolj vročih, poletnih razmerah raje odločali za večslojno suho obleko, katere glavna ter bistvena prednost pred neoprenom je, da odvaja naš znoj od telesa stran in ga transportira vse do zunanjih plasti zaščitne obleke.To bo takrat, ko načrtujete celodnevno ali celo večdnevno potovanje s kajakom ali kanujem odločujočega pomena za vaše ugodno počutje. Vlakna teh materialov  ( 100% polipropilen, 100% poliester, velur, trevira ) so vodoodbojna in se hitro sušijo. V primeru prevrnitve ne vpijajo vode, ne pridobivajo bistveno na teži, hkrati pa ostajajo termozaščitna. Pomembno je, da nas popolnoma oblečene vzgon plavalnega jopiča drži na površju!  Ob vsem naštetem je večplastna obleka funkcionalna tudi kot spalna obleka ter obleka za čas, ko ga preživimo izven plovila. To je pri turnem kajakaštvu izrednega pomena, saj smo prostorsko omejeni ( s seboj tovorimo šotoriščno opremo, hrano, tehnične pripomočke ), kar zahteva, da je opreme malo ter da je skrbno izbrana.

            Zunanja plast je obleka, ki nas ščiti pred vetrom in padavinami, hkrati pa dopušča nadaljnje transportiranje znoja. Najbolj znane so membrane Helly tech Extreme, Goretex, Sympatex, obstajajo pa tudi rešitve z mikroporoznimi materiali. Izdelovalcev tovrstnih materialov je kar nekaj.

Ni potrebno posebej poudarjati, da se sistem večplastne zaščite odlično obnese tudi v zimskih razmerah v hribih ter v gozdu.

Plavalni jopič

Plavalni jopič za potrebe kajakaštva, kanuizma in raftinga je oblikovan tako, da ne ovira gibanja, s katerim veslač napreduje. Oblikovan je v obliki brezrokavnika, ki se natakne čez glavo ali ima zadrgo na sprednji strani. Tekmovalni plavalni jopiči nimajo nobenih dodatkov, medtem ko imajo kvalitetnejši turnokajakaški jopiči na zadnji strani še žep za metalno vrv, obroček, v katerega se vpne vlečna vrv, na sprednji strani pa žep in po možnosti piščalko. Za najmlajše člane, ki jih želimo vzeti s seboj na pot ( kanu ), se na tržišču dobijo primerni plavalni jopiči z dvignjenim vratnim delom, ki jim ob prevrnitvi drži glavo nad vodo. Po evropskih normah se za plavalni jopič ( plavalni pripomoček ) določa najmanj 6 kilogramov vzgona. Odveč je razmišljati, da kot dobri plavalci, tega pripomočka ne potrebujemo. Plavanje v bazenu se zelo razlikuje od plavanja v brzici, lahko pa se znajdemo v situaciji, ko bomo morali reševati drugega in takrat nam bo plavalni jopič pomagal, da bomo lažje reševali! Zavedati pa se moramo, da plavalni jopič ni zasnovan kot rešilni jopič, v primeru nezavesti se z obraznim delom potopimo v vodo, zato je nujno, da ga uporabljamo skupaj z ostalo zaščitno opremo, predvsem s čelado!

Čelada.

Kako zelo pomembna je čelada, s katero si zavarujemo glavo, je razvidno iz tragične nesreče na Cerkniškem jezeru, ki se je dogodila v januarju mesecu leta 2001. Mladi fant se je s kanujem spuščal po Obrhu proti poplavljenemu Cerkniškemu polju. Narasle vode so dvignile gladino sicer mirnega Obrha do te mere, da je mladenič z glavo udaril v obok mostu. Domnevna nezavest mu je onemogočila samoreševanje. Vkolikor bi bil mladenič zavarovan s čelado, bi bil udarec ublažen. Ob prevrnitvi bi lahko zaplaval k bregu in zlezel na kopno. Bil bi sicer premražen, a ostal bi živ. Čelada je torej eden osnovnih pogojev za varnejše veslanje po tekočih vodah. Našo glavo ščiti pred udarci ob skale, ob dno struge pa tudi pred udarci ob obrežne veje. Za prve zaveslaje, ki jih bomo storili na mirnih vodah, čelada še ne bo potrebna. Čim pa se boste opogumili za izziv tekoče vode, naj vaš pogum spremlja tudi preudarnost v obliki čelade. Na tržišču se dobi več izdelkov kajakaških čelad, ki se razlikujejo glede na namembnost oz. težavnost, s katero se bomo spopadali. Za najtežje odseke rek so čelade bolj kompaktne in imajo dodatno zavarovan obrazni del. Za turno kajakaštvo na morju čelade ne bomo potrebovali, drugače pa je, če se bomo odločili surfati na morskih valovih – takrat bo čelada nujna.

Ostali pripomočki

Vsaj štirje pripomočki so, ki jih je pametno imeti s seboj in sicer; sončna očala, ki nam zaščitijo oči pred intenzivnim, večurnim sevanjem uv žarkov, metalno vrv, osnovni pripomoček za reševanje na divjih vodah, piščalko za signalizacijo, namenski nož z enojnim ali dvojnim rezilom, ki nam omogoča prerezati vrv v katero smo se zapletli ali krovnico, vkolikor nas sila vode pritiska na predmet ravno preko krovnice, ki je zaradi tega ne moremo normalno sneti. To je sicer že višja matematika, a prav je, da se že kot začetniki navajamo na uporabo. Metalna vrv zahteva nekaj vaje. En del vrvi pridržimo, medtem ko ostalo vrv, shranjeno v vrečki, vržemo proti človeku, ki je v vodi. Popoldan, ki ga žrtvujemo za vadbo z metalno vrvjo na lažjem odseku reke ali v mirni vodi, zna biti prav zabaven.

Slovensko turno kajakaštvo           

Leta 1997 sem zapisal, da je turno kajakaštvo pri nas v Sloveniji razmeroma nepoznano. Kar se tiče priljubljenosti tovrstnih podvigov, lahko danes mirno trdim, da se sočasno s povečanim zanimanjem za športne aktivnosti v naravi, povečuje tudi navzočnost turno kajakaških, kanuističnih ter raftarskih podvigov na rekah, jezerih ter morjih. Kar se tiče poznavanja tovrstne tradicije, pa lahko mirno zagotovim, da se stanje od leta 1997 ni bistveno spremenilo. Predvsem se pozna odsotnost registra, ki bi zabeležil in klasificiral le te podvige in nezainteresiranost krovne organizacije, da bi tak register vodila. Posledično so današnji podvigi brez možnosti primerjave ( za primer naj navedem, da obstaja velika kvalitativna razlika med daljšo, na morju preveslano relacijo, ki je izvedena v spremstvu drugega plovnega objekta za razliko od tiste, ki je izvedena brez tovrstnega spremstva).

            V svojih prizadevanjih in raziskavah v smeri turnokajakaške preteklosti lahko trdim, da je nesporen pionir slovenskega turnega kajakaštva Karlo Kocjančič. Skupaj z Albertom Stavžikom sta daljnega 1934 leta v sestavljivih Klepperjevih kajakih preveslala razdaljo med Kotorjem ter Rogoznico. Potopis tega podviga je bil v nadaljevanjih objavljen v VI. letniku Našega Rodu ( 1934 – 35 ).

Povojna leta zopet zabeležimo Karla Kocjančiča, tokrat s sinom, Dragom Kocjančičem. Skupaj preveslata leta 1955 kanjon reke Zrmanje, Novigrajsko in Karinsko morje, leta 1957 ter 1958 pa v dveh delih preveslata razdaljo od Reke do Kornatov ter nazaj do Lukovega Šugarja.

To avanturo Karlo Kocjančič opiše v obsežnemu tipkopisu pod naslovom – Veter med otoki. Tipkopis in bogato fotografsko gradivo hrani Karlov sin, Drago Kocjančič.

Tretje aktivno obdobje je obdobje t.i. savinjčanov, Koruna, Gombača ter bratov Šribar, vzporedno z njimi pa je potrebno obravnavati tudi Milana Rebulo. S tem obdobjem so povezane prve večje odprave prek meja takratne Jugoslavije. Borut Korun opiše nekatere izmed svojih turnokajakaških podvigov v knjigah; Reke, soteske, brzice ter Po porečju Orinoka.

Poosamosvojitveno obdobje nam, leta 1997,  postreže s prvo, šestnajst strani obsežno prilogo v okviru navtične revije Val, ki je obdelovala področje kajakaštva, kanuizma in raftinga. Pri njej so sodelovali; Dr. Aleš Vest, Andrej Jelenc, Jože Gerkman, Viktor Vest, Fredi Apollonio, Uroš Hrastnik, Marko Jeklar in Jure Čeh. Priloga je že v istem letu neslavno propadla, je pa rodila idejo o društvu. Društvo Proteam, registrirano leta 1998,  izvaja  danes v slovenskem merilu najprestižnejše odprave s plovnimi sredstvi po rečnih in jezerskih sistemih ter po morju;

-     1997 Cresko-Lošinjski arhipelag – od Porozine do Silbe in nazaj, 300 km

-          1998 odprava Jadran - od Igoumenitse do Tržiča, 1303 km z morskim kajakom. Slovenski prispevek v okviru Unescove akcije - Mednarodno leto Oceanov.

-          1999 odprava v Himalajo, spust po reki Kali Gandaki – prvi slovenski spust po himalajskih rekah.

-          2000 odprava Torneträsk, skrajni sever Evrope, čoln na vpeta vesla…

-          2001 odprava Yukon – 1330 kilometrski spust po reki Yukon

Poleg članov društva Proteam je potrebno navesti še tehnično izredno izurjene divjevodaške kajakaše iz Bovškega območja, od katerih bi posebej izpostavil Jerneja Mlekuža in njegove podvige na južnoameriški celini.

sonca

Jure

13:19 - 17. 03. 2010 - Komentarji {9} - Napiši komentar

IDRIJCA ZA SANTOS :-)

Ja, od bloganja do prijateljstva. Mogoče je. Idrijca kot post je že bila gor, a zdaj v venčku slovenskih rek znova sodi zraven. Tako da, uživajte v branju in morebiti tudi nadalnjem raziskovanju - pomlad nas bo poklicala na plano...

Porečje Idrijce

Po legendi naj bi škafar s konca 15 stoletja tam doli v Pustoti, prav na mestu, kjer se danes bohoti cerkev sv. Trojice,  močil škafe, da bi "dihtali". Na sv. Jakoba dan je bil namreč v Škofji Loki semenj, kjer je želel te škafe prodat, a glej ga zlomka! Ko je hotel enega izmed škafov ven izpod žlebiča vzdignit, je bil le ta neverjetno težak. Take teže voda ni imela. Ko je škafar vodo z vrha odlil, je pod njo zagledal svetlo, srebrnikasto tekočino.., in začelo se je. Seveda je ta legenda predvsem vezana na zgodovino mesta Idrije ter rudnika živega srebra, veže pa se tudi na reko, v katere nedrjih so rudo našli - skrivnostno Idrijco.

Slovenske reke se večinoma stekajo v smeri Črnega Morja, V Jadransko morje pa se steka Posočje, ki obsega reko Sočo,  Idrijco in Vipavo z njihovimi pritoki.

Idrijca si je utrla svojo strugo prav ob glavni prelomni črti, ki teče na meji Alp in Dinarskega gorstva. Na desni strani Idrijce, gledano v smeri proti njenemu izlivu, je razvodje med Jadranskim in Črnomorskim sistemom. Ponekod, kot na primer med Spodnjo Idrijo in Pečnikom, ta pas ni širši od petih kilometrov. V bližini Pečnika izvira rečica Žirovnica, ki se že izliva v Poljansko Soro in naprej v reko Savo. Površina celotnega porečja Idrijce obsega 624km². Zanjo velja kraška varianta dežno-snežnega odtočnega režima. Višek vode lahko pričakujemo v novembru,  v marcu in aprilu, medtem ko bo poleti pomankanje vode izrazito. Po podatkih iz leta 1995 spada Idrijca od Idrije do Straže v 2.kakovostni razred od Straže do izliva v Sočo pa v  3. kakovostni razred. Idrijca je precej vodnata, povprečni pretok pred izlivom je 33,6m³/sek.

Idrijca je levi, najdaljši pritok Soče. Od izvira pri Pustoti nad Vojskim na robu Vojskarske planote, do izliva v reko Sočo pri Mostu na Soči je dolga okoli 55 km. Na tej poti premaga 800 m višinske razlike - od 924m nadmorske višine pri izviru, do 150 m nadmorske višine pri izlivu. Od izvira do izhoda iz soteske pod Kozjim robom je nevesljiva, od tu dalje do Spodnje Idrije pa je večino leta preplitva za izlete s kajakom, vseeno  si je okolico skrivnostnega izlivnega sifona - Divjega jezera, rake, po katerih je bila speljana voda do idrijske kamšti ter tesen proti Idrijski Beli vredno ogledati. Alternativa kajaku je torej kolo, če zavijemo v Strug pa še plezalniki.

Divje jezero je lokacija s kar nekaj superlativi. Velja za največji izvir v Sloveniji in najglobji kraški izvir. Do leta 1996 so potapljači prodrli 122 metrov globoko v njegovo notranjost, sifon pa se še nadaljuje v skrivnostni podzemni svet. To ga uvršča med večje tovrstne pojave v svetovnem merilu, kar predstavlja velik izziv športnim in jamskim potapljačem. Vode Divjega jezera se pretočijo v Idrijco po najkrajši slovenski rečici, Jezernici, ki je dolga vsega 55 metrov.

Idrijska Bela leži v osrednjem delu krajinskega parka Zgornje Idrijce, blizu sotočja Idrijce in Belce. Tam si lahko ogledamo obnovljene Putrihove in Belčne ali Brusove klavže, ki so bile zgrajene v 18. stoletju za splavljanje lesa, za potrebe Idrijskega rudnika. Prve klavže na Idrijci so bile zgrajene okoli leta 1580. Zgrajene so bile z namenom zajezitve vode, potem, ko se plavljenje lesa ob deževju t.i. preprosto plavljenje ni najbolje obneslo. Prvotno so bile lesene, kasneje pa so začeli graditi kamnite klavže, katere zaradi kvalitetne gradnje za takratni čas radi imenujejo  " Slovenske piramide ".  Obstoječe klavže na Idrijci so zgrajene leta 1772, Brusove oz. Belčne in Putrihove klavže na reki Belci pa so iz leta 1769. V Idriji so plavljeni les ustavljali na tako imenovanih grabljah, ki so delovale do leta 1925, ko jih je uničila povodenj. Tako so se imenovale zato, ker je cela pregrada spominjala na narobe obrnjene grablje. 

Če boste nadaljevali ob Idrijci proti njenemu izviru, boste prišli na Vojskarsko planoto - rovtarski in razgrapani dinarski svet, bogat z gozdom in poseljen s samotnimi kmetijami. Ob tod se stekajo v reko Idrijco rečice Kanomljica, Nikova, Otuška, Sevnica. Njen desni pritok pred mestom Idrijo pa je poleg že omenjene Belce še rečica Zala. Na sotočju Belce in Idrijce je priljubljeno letno kopališče - Lajšt.

V Idrijski občini ima Idrijca še nekaj desnih pritokov, od katerih največji pritok je nevesljivi potok Cerknica, ki se izliva pri Želinu.

Na Tolminsko prišumlja Idrijca v bližini Stopnika. Na levi strani se nad Stopnikom dviguje strma stena na katere vrhu stoji Šebreljska planota, kjer so tri vasi; Dolenja, Srednja in Gorenja vas. Pod Dolenjo vasjo, v bližini cerkvice sv. Ivana je paleolitsko najdišče v jami Divje babe      ( najdba 45.000 let stare koščene piščali ). Do nje lahko pridemo po poljski cesti do cerkvice sv. Ivana, nato po poti mimo bukve navzdol. Držimo se leve poti, ki vodi po strmih travnatih vesinah do zgornje jame ( Divje babe II ), malo nižje pa še do spodnje jame ( Divje babe I ), ki je v prid raziskavam zaprta.

Od Stopnika navzdol nadaljuje Idrijca pot mimo Dolenje Trebuše, kjer se iz leve strani vanjo izlivata združeni rečici Trebuščica in Hotenja. Zanimivi sta, ker imata izliv usmerjen proti glavnemu toku Idrijce.

Trebuščica si je vrezala svojo strugo med Vojskarsko planoto in Govci, visokim skalnim robom Trnovske planote. Izvira kar 1125 m visoko, v Idrijco pa se izliva pri 183 m. Na svoji, približno 15 kilometrov dolgi poti torej premaga skoraj 1000 m višinske razlike, kar nam ob nalivih ali v času taljenja snega obljublja hitro deročo vodo. Največji padec lahko pričakujemo v zgornjem toku, medtem ko na odseku od Gorenje do Dolenje Trebuše premaga še ostalih 145 metrov padca. V dolino Trebuščice se izliva več rečic od katerih sta najzanimivejša pritoka Gačnik s svojo sotesko, okrašeno z dvanajstimi slapovi, visokimi od 5 do 40 metrov ter Pršljak. Zaradi težke dostopnosti so tu ohranjena rastišča redkih rastlin. Po soteski Gačnika se lahko pri nizkem vodostaju vzpenjamo navzgor kar po strugi. Mestoma nam ne uide lažje plezanje. Na Vojskarski planoti, kjer Gačnik izvira, bomo presenečeni. Po travnati planoti se vije povsem nedolžen potoček. Kdo bi pomislil, da je ta potoček nižje izoblikoval tako slikovito sotesko.

Od Dolenje Trebuše do Mosta na Soči je še 10 kilometrov. Na tej poti se v Idrijco izlijeta še dve rečici kot njena desna pritoka. Kostanjevica se ji pridruži v bližini vasi Slap ob Idrijci, pri vasi Bača pri Modreju pa se ji pridruži še rečica Bača, zadnja spremljevalka na njeni poti do izliva v Sočo.

KAJAKAŠKE IN SOTESKARSKE TURE PO POREČJU IDRIJCE

Od celega porečja Idrijce sta ob povprečnem vodostaju za kajakaške ture zanimivi le Idrijca in Bača, njen desni pritok, ki izvira pod Koblo, v bližini vasi Bača pri Podbrdu. Ob povišanem vodostaju se v Idrijco lahko spustimo že v njenem zgornjem toku, kmalu po izhodu iz soteske pod Kozjim Robom, vesljivi pa so tudi nekateri pritoki, med katerimi je pritok Trebuščica od Gorenje Trebuše navzdol, kateri nam obljublja lušten in živahen spust, zanimiv pa je tudi desni pritok Bače, 11 kilometrov dolga Kneža, kjer se lahko spustimo skozi debri Velikih in Malih Luti. Baška grapa z Bačo ter njenimi pritoki je tako svojstvena, da jo bom, kljub temu, da pripada porečju Idrijce, obdeloval ločeno, v enem naslednjih prispevkov.

Idrijca od izvira do sotočja z Belco ( Lajšt )

Priznati moram, da sem jo ljubico ( Idrijco sem poosebil, preprosto zato, ker sem jo vzljubil ) na tem delu malce podcenjeval. Izkazalo pa se je, da je mene in kamerada čakala ena " ornk tura, tura za dedce, pretepaška ali divja jaga " - kakor komu paše. Poleg vsega sva imela z Urošem "frdamano" srečo. V soteske sva se podala dan pred velikonočno nedeljo, ko so se na Tolminskem in Bovškem zatresla tla. Prepričan sem, da se je nekaj skal zvalilo iz strmih pobočij v sotesko Idrijce. UIAA CE šlemi bi kaj malo pomagali.

Mazohizem ne pozna meja. Statistika: Temperatura zraka je bila ob 7 uri zjutraj 6°C. Temperatura vode ni bila merjena, bila pa je občutena. V strugo rečice sva vstopila ob 9.30, do sotočja z Belco pa sva prispela ob 20.09. Nekaj tega časa je šlo na račun fotografiranja, nekaj na račun malice, sicer pa nama je voda ves čas odnašala poglede po toku navzdol medtem ko so noge tipale za nedrsečimi kamni na dnu struge, v tolmunih pa brcale, da bi čimprej prebrcale ven iz hladnega objema vode. Ko sva pri sotočju z Belco izstopila iz vode, sva se napotila po cesti po soteski Belce navzgor proti avtu. Komaj sva se pri Brusovih klavžah preoblekla v suho obleko, je začelo deževati. Do avta, ki sva ga pustila v Pustoti pri Mrzli Rupi, sva prispela nekaj čez polnoč - zopet premočena. Za nama je bilo petnajst ur mokre telovadbe. Hvala bogu, da naju je pričakala aromatična viljamovka - ki v strtih srcih up budi. Strašno se je prilegla. In potem, glej ga zlomka, se Uroš izjasne, da hoče domov k ženi - no, velikonočni zajtrk, nekakšne obljube in podobno. Tako sem napol spal za volanom, ko me pri Rižani prehiti in zaustavi policijska patrulja:

" Dokumente." Policijska uradnost, saj veste.

Dam.

" Vozite, kakor da bi bili alkoholizirani! " Me opomne in z rokami prikaže nekakšen cik cak po cestišču.

Razložim mu, da ni tako in da sem samo zelooo utrujen. Potem me vpraša po opremi, jaz pa, ki sem mislil, da me sprašuje po alpinistični opremi in neoprenskih oblačilih, mu odvrnem, da je zadaj vse polno opreme, a da je vsa mokra. Fant me debelo pogleda, nakar me vpraša od kod prihajava. Ko mu odvrnem, da iz Idrijskega konca, iz rovt in reke, mu je postalo vsega dovolj. Seveda - norišnica je prva asociacija, ki se mu porodi.

" Vozi naprej." Zamahne z roko in vrne dokumente.

Popolnoma me je prebudil. ( Novi prometni zakon še ni bil v veljavi. )

Kajak v zgornjem delu v poletnem času z normalnim vodostajem ni aktualen. Pogojno, ob višjem vodostaju in predhodnem pregledu struge pa bi bil vesljiv odsek od konca tesni pod 702 m visokim Kozjim robom do Lajšta in od tam dalje proti Spodnji Idriji, kjer se običajno začenja s turo. Višji vodostaj nas ponavadi osreči meseca Novembra, še raje Aprila, sicer pa nam ostaja soteskarjenje.

Zapeljali se bomo do Mrzle rupe in še malo naprej, do Pustote ( velik betonski spomenik partizanom ). Do tu lahko pridemo iz Idrije po dolini Nikove navzgor, iz Idrijske Bele po dolini Belce navzgor po gozdarski cesti ( vožnja na lastno odgovornost ), ali od Dolenje Trebuše proti Gorenji Trebuši nato po makadamu do Mrzle Rupe in Pustote. Od tu se odpravimo po cesti, ki je zaprta z rampo, navzdol.

Izvirov Idrijce je več. Kmalu lahko vstopimo v strugo na desni strani ceste, ali pa sledimo cesti slab kilometer in pol do prvega mostu, kjer se začne prvi del precej divje soteske, ki ga že takoj na začetku poti krona najvišji, okoli 15 m visok slap na Idrijci. Idrijca se nato zapodi v kilometrsko grapo, ki se odpre šele pred Idrijskimi klavžami. Od klavž po cesti navzgor pridemo do kmetije Podobnik ( telefon ). Pod klavžami je manjša elektrarna z zajezitvijo. Struga nekaj časa teče po prodnati dolinici, nato pa se rečica ponovno zagrize v atraktivno tesen, ki je na kraju kakor zaprta s tremi visokimi stenami. Koordinate: N 45°59’50”, E 013°55’50”. Tu se Idrijca prebije skozi v dveh približno 10 m visokih slapovih, ki sta povezana z ozkim koritom. Ob višji vodi v tem koritu voda dobesedno zavre. Ker je teren "spucan", je brez uporabe svedrovcev težko urediti sidrišče za spust. Tesni se lahko izognemo z vzponom v levi breg

( gledano v smeri toka ), kjer po vzponu čez sedlce in grebenček, sestopimo v naslednjo dolinico, ki nas privede do Idrijce prav pri njenem preboju iz tesni. Čudoviti kotiček za kratek postanek ali malico. Iz desne se Idrijci pridruži Črni potok, skupaj tvorita prekrasen tolmun.

Medtem ko boste morda malicali pa Idrijca nima počitka. Še enkrat se zažene v meni najlepšo tesen. V tesni pod Kozjim robom ni večjih slapov, le na kraju korit izdolblenih v svetlo apnenčasto skalo je dvometrska čipka, ki se pretaka v globok tolmun.

Kmalu po izhodu iz tesni se iz leve strani do struge spusti makadamska cesta, ki nas nato spremlja do sotočja. Najzanimivejši odsek je za nami, Idrijce ne spremlja več tako divja pokrajina, a rečica je še naprej očarljiva in živahna. Nadalje bomo brodili ali raje veslali pod dvema betonskima mostovoma ter pod dvema brvima, pri tretjem betonskem mostu pa izstopimo iz mokre struge na suho cesto. Smo pri sotočju - Lajštu. Za nami je 450 m višinske razlike ter nekaj več kakor 10 kilometrov spusta.

Idrijca od Lajšta do Divjega Jezera (DV III + /  IV -)

Višje, se pravi, od soteske pod Kozjim robom se sicer da veslati, a le ob višjem vodostaju, največkrat v mesecu aprilu. Sicer pa lahko začnemo z ruženjem po prodnikih nekako od Lajšta navzdol. Čaka nas približno 5 kilometrov dolga struga s hitro in živahno vodo. Kilometer in pol do Idrijske Bele oz do betonskega mostu ni težak. Gre za nekakšno ogrevanje - uverturo. Od tu dalje pa je luštno. Ozka struga in nametane skale v njej nam narekujejo hitre reakcije. Ključni - najtežji del spusta je neposredno pod brvjo, ki vodi k plezališču Strug pod Čekovnikom. Zgornja ocena velja za ta del in sicer ob vodi, ko je ves del od Lajšta dalje vesljiv! Izstopimo malo pred Divjim Jezerom, ko ugledamo drugo cestico, ki se na naši desni spusti do vode. Malo naprej je zajezitev, od koder je del vode speljan po rakah do nekdanje Idrijske Kamšti. ( sprehajalna pot ).

Če vstopimo pri Divjem Jezeru ponovno v strugo, nas od Spodnje Idrije loči 7 kilometrov. Ker se struga Idrijce po sotočju z Zalo pri Podoroteji, oz. v dolini pred Idrijo razširi, se nam lahko zgodi, da bo na nekaterih mestih preplitva za veslanje.

Idrijca od Spodnje Idrije do Stopnika (  DV III - )

Tretji del je 17 kilometrov dolg odsek med Spodnjo Idrijo ter Stopnikom. Na tem delu bomo spoznali Idrijco kot živahno rečico, ocenjeno z DV II - III, ki pa jo, še posebej od pritoka Cerknice dalje, prekinjajo globoki tolmuni mirne vode. Čudovita zelena očesa tolmunov poleti kar kličejo k postanku, malici, sončenju in kopanju. Idrijca namreč velja za toplejšo reko, katere temperatura v poletnem času doseže okoli 18°C. Ta del Idrijce lahko veslamo s kajakom, z občutkom za manevriranje pa se po njej lahko spustimo tudi v odprtem, klasičnem kanuju.

Malo naprej od vasi Reka bomo opazili betonski most z okroglimi odprtinami na ograji. Je zelo značilen, tako ga ne bomo mogli zgrešiti. Ta most nas opomne, da se približujemo Stopniku. Ko bomo zagledali naslednji betonski most pri Stopniku, bomo izstopili na desni strani pred prvo brzico. Od tu do ceste je je kratek kos travnika - ob cesti majhno izogibališče, kjer se lahko ustavi naš spremljevalec v avtomobilu.

Idrijca od Stopnika ( DV IV - ) do Dolenje Trebuše

Četrti del Idrijce od Stopnika do Dolenje Trebuše je najzahtevnejši, ocenjen je z DV IV-, zato ta del prepustimo izkušenejšim. Prav pri Stopniku so brzice najbolj " na kupu"; šest brzic si sledi s kratkimi presledki mirnejše vode. Prvi dve brzici se zvrstita že pred mostom, tretjo bomo videli iz mosta v smeri proti Dolenji Trebuši, četrta in peta in šesta pa se skrijejo za ovinkom. Posebej  zadnji dve brzici sta precej kamniti in nepregledni, tako je med veslanjem teško določiti najugodnejšo linijo. Razmak med njima je kratek in ob višjem vodostaju se združita v eno samo brzico. Na koncu pete brzice se ob večji vodi tvori višji podirajoči val, šesta pa je najtežje ocenjena v našem zaporedju brzic. Ko bomo priveslali do lesene brvi, bo najtežji del za nami. Voda bo še vedno živahna in igriva  ( ocenjena z DV III ), a proti Dolenji Trebuši se bo počasi umirjala. Od Stopnika do betonskega mostu pri Dolenji Trebuši bomo preveslali 6 kilometrov.

Idrijca od Dolenje Trebuše do Mosta na Soči

Peti del Idrijce se razteza od Dolenje Trebuše, mimo Slapa ob Idrijci ter Bače pri Modreju do Mosta na Soči. Že od Dolenje Trebuše dalje, se nam bo odprl pogled na Tolminske vršace in dominirajoči Krn, ki nas bo spremljal v nadaljevanju poti. Težavnost na tem delu ne presega ocene DV II, pa še ta velja predvsem za del do Slapa ob Idrijci. Jez  lahko preveslamo ( nižji je na desni strani ), lahko pa kajak prenesemo po desnem bregu in se tako izognemo sicer obveznemu skoku.

 Od tu dalje je Idrijca povsem mirna in očarljiva reka. Po želežniškem viaduktu pri Bači pri Modreju, se nam bo z desne strani pridružila Bača. Na sotočju obeh rečic je priljubljeno letno kopališče. Tu se lahko ustavimo, se namočimo v topli Idrijci in se poslovimo od nje. Dva kilometra po toku navzdol bomo namreč zaveslali skozi korita v reko Sočo, ki bo za nekaj stopinj hladnejša.

Trebuščica od izvira do Gorenje Trebuše

Trebuščica izvira pod Bukovim vrhom, v bližini partizanske bolnice Pavle. Od Idrijce jo loči 1121 visoko Sleme, od Belce pa jo loči planotica Hudo polje. Od tu pa do sotočja z Jelenkom si je izrezala 6 kilometrov dolgo strugo neposredno pod prepadnimi Govci. Do sotočja z Jelenkom je nevesljiva.

Trebuščica od Gorenje Trebuše do izliva v Idrijco ( DV II / III+ )

Do Gorenje Trebuše se lahko pripeljemo po asfaltni cesti iz Dolenje Trebuše ob reki Idrijci ali po makadamski cesti ( mestoma asfalt ) iz Idrije po dolinici Nikove mimo Vojskega, Pustote in Mrzle Rupe.

Trebuščica je na tem odseku pogojno vesljiva in sicer takrat, ko obilnejše deževje napolni njeno strugo. Ker je izrazito hudourniška, nosi s seboj material, katerega večji kosi se radi zagozdijo na zožanih mestih v soteskah. Zato je pregled struge pred spustom na teh mestih nujen! 

Petsto metrov po vstopu v reko boste zaveslali pod prvim betonskim mostom, za njim se odpre širše prodišče, po štiristo metrih pa boste prišli do prve tesni, široke okoli štiri metre, visoke pet metrov. Tesen ni dolga, v strugi pa ni večjih skal, tako da je zlahka vesljiva. Po tesni se dolinica zopet razširi v Babno polje. Na desni strani stoji stara hiša. Malo naprej od hiše pridemo do drugega mostu, ki premošča Trebuščico. Štiristo metrov od mostu naprej pridemo do desnega pritoka Srna grape, katere vhodni del je zelo lep za ogled. Od tu dalje se struga zopet oži v daljšo in višjo tesen in od ključnega, najtežjega mesta nas loči sedemsto metrov vožnje po hitri reki. Ključno mesto ( DV III+ ) se začne nekaj metrov pred izlivom desnega pritoka Makčeve grape. Nad nami vidimo na desni strani nov most čez grapo, pod njim pa je stara, lesena brv, ki na žalost propada. Pod brvjo je krajši, štiri metre visok slap, preko katerega se vode iz Makčeve grape pretočijo v Trebuščico. V strugi na naši poti ležijo večje skale. Tesen je podobna koritom. V nadaljevanju se soteska v dolžini 1200 metrov mestoma malenkostno razširi ( možen izstop ), mestoma zopet zoži v tesen, ki pa ima čistejšo strugo in je zato lažje vesljiva Tako do prodišča Pri Krtu, kjer se soteska razširi. ( gostilna! ) Tam premošča Trebuščico tretji most na naši poti. Trebuščica je še živahna, težavnost pa ne presega več ocene DV II.  Od mostu dalje nas v razdalji enega kilometra na desni strani spremlja prodna dolinica, na levi pa se breg dviguje strmo navzgor. Nato se nam iz leve strani pridruži potok Povnik in malo naprej, pri zadnjem levem pritoku pred Gačnikom, boste zavohali " kuhana jajca ". Pred sotočjem potoka iz grape V Malnih ter Trebuščice se pod skalo nahaja žvepleni izvir. V Sloveniji sta samo dva, zato se vam ga splača pobliže "poduhati". V kartah potok ni poimensko označen , zato je najzanesljivejša orientacija tista - z nosom, za imetnike GPS napravice pa koordinate:

N 46°04’20”, E 013°49’40” oziroma razdalja: 4.60 km od sotočja z Jelenkom po strugi navzdol. ( merjeno brez korekcije signala! )

Pred pritokom Gačnika se soteska še enkrat zoži v tesen, ki pa je zopet lahko pregledna in vesljiva. Kilometer po slikovitemu Gačniku bomo četrtič zaveslali pod mostom, od tu pa nas do Idrijce ločita še slaba dva kilometra lažjega veslanja.

Veliko večino leta je Trebuščica preplitva za veslanje, lahko pa jo prehodimo, prebrodimo in preplavamo - vsega po malo. Najzanimivejša je na približno 4 kilometre dolgem, zgoraj opisanem odseku od desnega pritoka Srna grape do desnega pritoka Gačnika ( gledano v smeri proti izlivu ). Na tem odseku se nekajkrat zoži v sotesko, kjer vam plavanje ne uide. Ker ne velja ravno za toplo rečico, vam toplo priporočam neoprensko zaščitno obleko. Ves čas nas ob desnem bregu spremlja cesta, ki nam omogoča izstop iz kamnite struge. Če vas plavanje ne mika, se lahko tesni izognete z vzponom na cesto, vendar pa je prav na teh mestih cesta težje dostopna, še posebej pa to velja, če boste s seboj tovorili kajak.

Soteskarjenje

Za hojo vzdolž reke je na tem področju zanimivih kar nekaj rečic, začenši z Idrijco in Belco v zgornjem toku. Vseh grap nisem utegnil prehoditi, preprosto zato ne, ker jih je tu kot listja in trave. Od meni nepoznanih gotovo obljubljajo Sevnica pod Šebreljem, Otuška na Masorah in Klavžarica na Vojskem. V dolini Trebuščice pa so zanimivi štirje desni pritoki, gledano v smeri toka. Potok Jelenk ob višji vodi ( slap Sopota ), Srna grapa, Makčeva grapa, Pršljak in Gačnik. Vsi pritoki so nevesljivi. V vsakem primeru so ti pritoki pravi biserčki v nizu teh malo poznanih in zato, hvala bogu, neobleganih predelih porečja Idrijce.

Most na Soči ali Sveta Lucija

Na desni strani nad nami stoji na čelnem morenskem nasipu nekdanjega soškega ledenika vas - Most na Soči. Sotočje treh rek, Soče, Idrijce in Bače je okrasilo ta kraj, ki je bil zaradi svoje strateško pomembne lege poseljen že od Halštatske dobe naprej. Na najožjem delu je Soška korita premoščal rimski most, ki so ga kasneje nadomestile novejše različice. Prvotno podobo pokrajine, gotovo naravnejšo  in bolj divjo, je okrnila zajezitev za potrebe elektrarne Doblar. Umetno jezerce, ki je nastalo, je zalilo nekdanja korita in Soča, ki priteče izpod Julijcev, je tu prvič izgubila svojo svobodo. Za okus po nekdaj neokrnjenem sotočju obeh rek naj citiram opis iz leta 1882;

" Kakih 200 metrov niži pridružuje se Idrijca Soči. Strugi obeh rek sta do 30 in še več metrov globoko zajedeni med živo skalovje a le 4 - 6 metrov široki. U tem skalovju izdolbla je voda okroglaste kotlinice, kjer se potem zaustavlja in verti, kot bi vrela. Sim ter tja leži po strugah tudi debelo skalovje. Soča teče kaj naglo po svojem ozkem koritu, Idrijca pa prihaja bolj pohlevno od izhodne strani. Kadar Soča od velikih povodnji naraste, takrat zaustavlja Idrijčino vodo, da je daleč gore po strugi zaježena. Tudi čez Idrijco derži blizu njenega izliva precej visok most. Za vsacega tujca je setok Idrijce in Soče prav zanimiva in mična prirodna lepota."[1]

Tu bo tudi našega odkrivanja porečja Idrijce konec. Pred nami se bo v smeri proti Kobaridu odpirala Srednja Soška dolina.Vam, ki boste tod lazili, graparili, soteskarili, veslali, se prekopicovali, kolesarili, peš sopihali in ki vam bo že čez glavo običajne hrane " raziskovalcev nekoristnega sveta " ( ali kako že ); raznoraznih sladkih ploščic, energetskih obrokov, isotroničnih pijač, suhih sendvičev ipd.., priporočam obisk gostilne pri Štefanu, kjer se boste vendar najedli "prave" hrane in morda popili kakšen glaž vina. ( Pri Štefanu, Postaja nasproti Bače pri Modreju ) Preizkušeno dobra hrana, posebej postrvi, ki so gojene v čisti vodi Trebuščice.

 In medtem, ko se boste peljali proti domu, s polnimi trebuščki, utrujeni, zadovoljni in polni vtisov iz Idrijce in njenega porečja, se vam bo med vtise že vrivala misel na Sočo v njenem gornjem toku, ki se je drži sloves ene najlepših rek. Vendar, povem vam! Rovtarski svet porečja Idrijce ter divjih grap Baške grape se vam bo še dolgo prikazoval pred očmi. Prepričani bodite, da vam ta svet gotovo ni razkril vseh svojih lepot in skrivnosti.

sonca

Jure

09:44 - 17. 03. 2010 - Komentarji {11} - Napiši komentar