NEVARNOSTI DLAKOCEPLJENJA

DRAGI MOJI SOBLOGERJI SOBLOGERKE

komentar je bil namenjen Babici, ker pa se mi zdi koristen za vse nas vas nagovarjam :

Zakaj je skrajno nespametno lotevati se dlakocepljenja!  Vam obrazložim:

14:27 - 10. 02. 2010 - Komentarji {29} - Napiši komentar

KAKO RAZUMETI TRI PIKICE (...) :-)

Jutranje preverjanje elektronske pošte in odgovori v stiski s časom in fazi jutranjega vmesnega stanja so botrovali k poskusu vizuelne poenostavljenosti sicer globokega stanja in poskusu telepatije s pomočjo treh pikic...

Naslovnik, podobno kot Ines nekako pričakuje podnapise, kako tri pikice prebrati

Pošiljatelj (jaz) v sestopu v običajno dnevno rutino skuša naslovniku razložiti tri pikice korak po koraku (za telebane): Ali je naslovnik po spodnjem odgovoru razumel tri pikice ali ne presodite sami. Poskušal sem biti jasen:

Veš, z zgodnjim vstajanjem pa vožnjo iz Lj do Kp v službo, potem pa direkt iz muzejskega depoja nositi keramične izdelke – predpriprava na fotografsko obdelavo, se niti zbudjenosti še nisem prav zavedal, pa so šle pikice nekako lažje od tipk, ker zahtevajo enostavno repeticijo, nosijo pa itak celostno sporočilo mojega stanja za tiste intuitivne, ki jim linearna in s pojmovnimi besedami opisna razlaga pove manj kakor tri pikice. Mnogo sporočilnejši in fleksibilnejši za komunikacijo bi bili ideogrami ali pismenke, ki imajo svoj asociacijski vir v senzorično videnem, kakor te linearne klobase, ki imajo svoj vir v senzorično slišnem, a tako so nas naučili, mi pa se tega dolgovezenja držimo kot pijanci plota.., kitajska pismenka za Človeka je sestavljena iz dveh potez in otroku je presneto jasen pomen te pismenke – naša slušna informacija velecenjenega logosa pa je sestavljena iz ČLOVEK najmanj enajstih potez – uf, koliko zaman porabljene energije za en samostalnik, kaj šele, če želim opisati jutranjo pojmovno zmedenost!!! Vložek energije za opis stanja, ki bi itak ostal nerazumljen je preobsežen in raje počakam da mine in da sem iz pikic sposoben ustvariti kaj več. No, in zdaj se vprašaj, si iz mojega truda k eksplicitnem izražanju predhodnega stanja dojela sporočilo ali te je vse skupaj le še bolj zmedlo – pa sem vendar vsaj poskusil tvojo misel voditi linearno od besede do besede in ne holistično s pikicamiJ

Dobro jutro vsem in sonca!!!

Jure

10:30 - 9. 02. 2010 - Komentarji {40} - Napiši komentar

KAKO ZAKURITI OGENJ BREZ VŽIGALIC :-)

HE HE HE HE HE HE HE, VAM ZAUPAM? .......... Ljubezen je ključ!

veselo na delo in sonca

Jure

21:23 - 2. 02. 2010 - Komentarji {39} - Napiši komentar

TEMELJNO "TRAPASTO" VPRAŠANJE - ODGOVOR ALFA SAMCA :-)

Temeljno »trapasto« vprašanje J

Santos: »Zakaj si moški blogerji redko med seboj komentirajo?«

Prvič:  Na retorično vprašanje je možen le retoričen odgovor. Odgovor glasi: »To je dokaz evolucijske dozorelosti moških. Ženske nam počaaaaaasi sledite.«

Drugič: Santos se je ob postavitvi vprašanja verjetno zavedala, da ena sama oseba moškega spola ne more jasno in enoznačno odgovoriti na vprašanje, ki se tiče množine »moških«.  Če bi se vprašanje glasilo s: kaj ti misliš, zakaj si....., bi njena radovednost nagovarjala neposredno mene in bi jo zanimalo moje mnenje je pa posplošena ocena. Temu ni bilo tako.

Tretjič: Vprašanje je bilo izpisano v času med in po obilnem »drekcanju« na blogu in se je verjetno – lahko sem predpostavljal, nanašalo v podtonu tudi na – zakaj se moški čustveno ne vpletate in ne secirate izraženega tako, kot to počnemo me ženske... Ker sem spremljal ta »pojav drekcanja« in sem aktivno vstopil vanj s preusmerjanjem pozornosti na bistvenejši pomen medsebojne komunikacije ter s poskusom razelektritve napetosti brez razmišljanja o spolni sestavi  vpletenih, in ker se je šlo za drugo obliko korespondence (santos – jurson) sem v humornem stilu odgovoril z zgoraj navedenim stavkom... Spolnega razlikovanja iz obstoječega komunikacijskega primera nisem izpostavljal niti nisem posploševal v smeri moških ali ženskih reakcij, dokler me ni postavljeno vprašanje k temu neposredno nagovorilo, hehe... (spretno prenašanje pozornosti iz konkretnega problema na splošno temo, Santos J).

Če vas zanima osebno moj (moški) in ne posplošeno moški pristop o katerem ne morem govoriti, vam lahko navedem del odgovora konkretni osebi iz katerega bo le ta (pristop ali odnos do bloga) malce bolj razviden:

»...malo zdravega razločevanja je potrebno in tudi zdrave pameti, da ne reagiramo na vsako besedo. To je vendar le blog in samo blog. Mnogo vas je, ki ste presneto zamešali pojma podajanje mišljenja in čustveno vpletanje. Čustvena vpetost v besede ter v željo po primerni (vaši) interpretaciji interpretacije  ter v pomembnost vaše virtualne podobe, ki je le podoba. Če so kdaj izpisani primitivizmi  ali neprimernosti (verjamem, da se dogodijo v afektnem stanju marsikomu) , do njih kažemo dozorelost le na dva načina: ali s svojo držo nad njimi. Vkolikor smatramo da resno prizadevajo našo osebno integriteto – pa z osebnim pogovorom z dotično osebo (ne pa s prepucavanji pred vsemi nami) ali s civilno tožbo, vkolikor smo prepričani v svojo resnico in v kazensko neprimernost početja drugega.

 Zame je vsaka osebnost na temu blogu svojstvena in taka kot je – enkratna.., nikogar za nič ne obsojam in v vsakem, vsaj zaenkrat, najdem tudi njegove kvalitete. Cenim dobro v ljudeh, in prav vsi imajo nekaj dobrega v sebi, če seveda želimo videti še koga drugega mimo naših prizadetosti.  Sploh pa nastopam mišljensko in ne čustveno. Čustva so del moje intime, in jih hranim samo in še enkrat samo za najbližje. Blogerska sfera, vsemu spoštovanju vsakogar navkljub, še zdaleč ni in ne bo del moje intimne sfere. Sodi v ti. socialno sfero kot možna oblika komunikacije. Ni nujno blogati – če bi mi ne ustrezalo nebi, trenutno mi očitno ustreza.  Če kdorkoli pripusti blogersko komunikacijo v svojo intimno sfero, mislim, da mora predvsem samega sebe prevprašati, ali je to modro.

Četrtič: Radovednost in primerjave. Citiran nisem bil le v odgovori na Santosino vprašanje temveč tudi v Tetkinem komentarju  radovednosti  J– tako da, že tam je vse povedano o mojem odnosu do radovednosti. In vendar je, če želimo konkretne odgovore na našo radovednost, potrebno le to primerno usmerjati.  Santos v postu nima pojma, kako so moški evolucijsko dozoreli in daje za primerjavo dve fotografiji moških primerkov (ki so seveda izbrani glede na njeno dojemanje vprašanja moških ali glede na njeno idejo po provokaciji J) Primerjave pa zavtevajo vzporedna postavljanja. No, sam žensko doživljam veliko širše da bi vprašanje njenega evolucijskega čudeža problematizirati v relaciji Fata – Cicollina kar bi bilo nekako primerljivo Boratu – Beckhamu. In ne bi mogel podložiti vprašanja o ženskem čustvovanju s takimi fotografijami. (Santos – si slišala za Trstenjaka, Mandelo, Ghandija, Lao Zija, Fabianija, Fromma.., bojda so moški katerim lahko damo ob bok ženske – mati Terezo, Mario Currie, Susan Brownell Anthony (ukinitev smrtne kazni) Marijo Mitchel l(astronominja – prva ženska članica ameriške akademije znanosti in umetnosti) ipd...)

Če bi si sam (kot moški – če to velja) postavljal vprašanja o ženski in moški čustvenosti bi raje šel skozi primerjave ne tehničnih ali filozofskih ali religioznih spisov temveč  skozi raznolikost umetniškega izražanja moških in žensk ter primerjav in interpretacije le teh (literatura, glasba, slikarstvo, ples...) menim, da čustva skuzi te oblike človeškega izražanja najplemeniteje pa tudi najdirektneje preidejo na svetlo...

Petič: Opravljanje versus radovednost. J V radovednosti ni nič slabega in vprašanje, ki si ga je postavila Santos – predvsem sama sebi se je, če preberemo celotem post, glasilo malce drugače: ali se da razločevati moški način čutstvovanja od ženskega načina? To, da je za iztočnico uporabila najino bluzenje – temu jaz ne rečem opravljanje. Karkoli je že vzrok, neka pristna radovednost je izražena in vprašanje si je iskreno postavila. Vse ok, le odgovor nanj je zelo težak. Odgovoriti poskuša sama v svojem postu in k temu povzetku lahko dodam le dopolnilo - dva linka iz Vive:

http://www.viva.si/clanek.asp?ID=4367

http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=4490

in citat (iz enega obeh člankov):

Na splošno so moški možgani visoko sistematizirani. Imajo veliko zmožnost za »predalčkanje«, majhno zmožnost za opravljanje več nalog hkrati, visoko zmožnost za nadziranje čustev, šibko usmerjenostjo v odnose in veliko usmerjenostjo k projektom.

Ženski možgani omogočajo opravljanje več nalog hkrati in imajo slabšo zmožnost nadziranja čustev. Pred ukrepanjem pomislijo hitreje kot moški, na tveganja se odzivajo previdneje, raje imajo sodelovanje kot tekmovanje.

Lahko ugotovimo le: Vsekakor se naši možgani v strukturi in v načinu delovanja razlikujejo in prav zato ali tudi zato smo si zanimivi in dopolnjujoči.

Šestič: Če torej povzamem vprašanje iz začetka, mimo posta in nivoja komentarjev, in nanj odgovorim konkretneje:

»Zato, Santos, ker ne čutimo te potrebe.«

Sedmič: Za zaključek še jaz vračam retorično vprašanje za Santos ali katerega koli, ki se želi spopasti z njim: Zakaj mislite, da je post Umetnost nepala komentiran 16x post o drekcih pa 36xJ?

Sonca in rožic vsem

Jure

11:09 - 1. 02. 2010 - Komentarji {36} - Napiši komentar

NA TRAVNIKU SO CVETLICE IN DREKCI

NA TRAVNIKU SO CVETLICE IN DREKCI

Sedim in opazujem obiskovalce travnika. Tisti sončni prestopajo drekce in ožarjeni opazujejo cvetlice.., tisti tudi sami postajajo vse bolj podobni cvetlicam, žareči.., cvetoči. Nekateri zagrenjeni se ustavijo pri vsakem drekcu, se jezijo nad oskrumbo, nad smradom, nad početjem, filozofirajo o primernosti travniških drekcev in se neprestano vrtijo okoli njih. Vse bolj jim postajajo podobni. Njihove misli postajajo oskrunjene, njih besede nimajo prijetnega vonja, okoli njih letijo muhe. Lahko je samoumevno sprejemati lepo kot lepo, težko pa je, celo tistim, ki neprestano govore o odpuščanju, odpustiti drekcu da je drekec. Pa vendar je vse v svojem naravnem redu. Drekci so koristni, pognojijo zemljo iz katere bodo jutrišnje cvetlice črpale svojo moč in lepše zacvetele. Razlika je le v smeri. Drekec teži k razkroju, k zemlji, cvetlice pa težijo k rasti, k razcvetanju, k nebu. Vsak od obiskovalcev travnika pa se sam odloči k čemu bo usmerjal pozornost, k razkroju ali k dvigovanju.

Vstanem in grem trgat zdravilne zeli J

Sonca vsem obiskovalcem travnika

Jure zeliščar

07:42 - 28. 01. 2010 - Komentarji {39} - Napiši komentar

UKRADEN NASLOV: DRUŽENJE IN GRUPIRANJE

No, pa izmaknem Ani in MD naslovJ

DRUŽENJE IN GRUPIRANJE

Nekoč je živela deklica, ki se je seveda družila, kajti drugega ji ni preostalo ker je bila rojena v svet poln ljudi. Potem je od mnogoterih druženj zrasla v žensko in se želela grupirati. Na nekem druženju je ugotovila, da ne odgovarja komentarje od vseh komentatorjev temveč zgolj na komentarje enega, ki ji je bil posebej simpatičen. Počasi sta si izpovedala, da se ne bi rada le družila, ampak, da bi se raje malce pogrupirala. Jeeej, pa kaj, ko je bilo to tako sladko, da sta se hotla sam še grupirati in grupirati. In potem je od vsega silnega grupiranja zažel ženski trebuh rast. Posledica – rodilo se je dete. Boh ne dej, da bi se grupirala z vsakim komentatorjem, kajti potem se sploh ne bi vedelo, čigava je posledica in kdo mora zgraditi hišo. Tako pa je bilo vse prav, grupica je narasla za posledico in hiša se je zgradila. Pogoji so bili dani, da se še grupirata, kajti grupiranje med dvema, ki sta si simpatična, je sila ljubko opravilo. Ampak od vsega grupiranja ie znova rasel trebušček – pri pravem grupiranju se vedno kaj lepega rodi – pri nepravem grupiranju pa vse ostane zgolj pri komentarjih. No, ker je bilo tudi drugo lepo, sta se grupirala kot zmešana, kadarkoli in povsod, le da bi prišlo do še kaj lepšega – in tako sem, kot posledica grupiranja tudi sam privekal na svet.

Vzorec obnašanja mui je ostal. Nikoli nisem odgovarjal na vse komentarje. Družil sem se s simpatičnimi. In strašno rad se grupiram. Dvakrat je moje početje že imelo posledico in srčno upam, ker se grupiram prav tako zmešano kot sta se moj oče in moja mama, da bo tudi tretja posledica privekala na svet.

Ker bo prenašala vzorec, verjetno tudi ta posledica ne bo odgovarjala na vse komentarje, družila se bo, da dozori, ko bo dozorela pa se bo grupirala z izbranim simpatikoniom ali simpatikonko...

E viva PLODNO grupiranje

Sonca

Jure

11:58 - 22. 01. 2010 - Komentarji {30} - Napiši komentar

KDO LJUBI GLOBLJE - MOŠKI ALI ŽENSKA

Triinštirideset let sem potreboval do jasnega sklepa: Moški ljubimo globlje!

Fiziološko dokazljivo

sonca in lep vikend vsem

Jure

10:41 - 18. 12. 2009 - Komentarji {62} - Napiši komentar

VEROUK: DISKUSIJA TURDUS VS. JURSON

SREČANJA Z ABSURDNIM, VNOVIČ

Jurson:

četudi spodbujena s sadom trte. Razmišljajva, Turdus, nezaskrbljeno. Brez skrbi bodi glede natančnega branja tvoje pobude, bolj me skrbi, če je sprejemanje enakovredno. Ideja sama po sebi ni slaba, le okvir umestitve ni pravšnji. Argumentacija za in proti je iz Binovih poljskih cvetlic - enoletnice, nič trajnejšega. Dljesežno mišljenje, ki ignorira notranjo (insidersko) mesenost je Binovo.

Turdus:

Veroučitelje bi plačevale posamezne verske skupnosti. Kdor bi (pod vplivom staršev) ne obiskoval ničesar od možnega, bi se pripravljal na naslednjo uro pod varstvom učitelja.

Jurson:

Okvir izobraževalnih institucij je absolutno preozek. Ne glede na ljubkost ideje bi ustvaril napetosti v sistemu iz čisto praktičnih razlogov. Neplačani in plačani ne morejo delovati skupaj. Neplačani nimajo svojega sindikata niti se ne morejo vključiti v obstoječe sindikate.

Turdus:

Če grem kar po abecedi: budisti, judje, kristjani, muslimani . . .  naj bi imeli usposobljene predavatelje oz. veroučitelje, ki bi v prostorih šole imeli predstavitev svoje smeri (vere) in nadaljnje seznanjanje z njo. Časovno naj se ne bi pokrivale - vsakdo bi lahko prisostvoval vsem in se potem odločal. Najmanj, kar bi dosegli, bi bilo - večje poznavanje sosedov.

Med neplačanimi, ki naj bi po tvoje tekli skupaj, bi obstajale razlike v prehranjenosti. Tisti iz ekonomsko bogatejših družin bi lažje tekli kakor tisti iz revnih družin. Prvo izenačiti te razlike in s tem izenačiti pogoje. Kaj z nenavzočimi v našem prostoru? Jih povabiti od zunaj, recimo bramanističnega tekača? Kako mu to zagotoviti, od nečesa vendar mora živeti, nekje bivati. Učitelji matematike ob tem znorijo, zahtevajo zase iste pravice.

Drugič. Način. Fakultativni pouk, seznanjanje s predavanji ali ocenjevalni predmet. Obvezno ali neobvezno? Recimo ocenjevalni.., kaj se ocenjuje, hladno poznavanje kozmogonije in panteonov, zakramentov in simbolov, božanstev in atributov ali gorečnost, strast, globlje doumevanje sporočil? Kako nekrivično ocenjevati gorečnost ali notranje uvide. Kako neustvarjati razlik in zagrenjenosti, izločenosti negorečih?

Tretjič. Vprašanje. Kdaj si se sam začel poglobljeno srečevati s presežnim in na kakšen način. Ob polnih knjižnicah tovrstne literature bodisi religiozne ali filozofske misli otroke vidim izbirati predvsem mladinske romane, danes predvsem fantazijski roman. Dostopno nezanimivo do točke, ko nas pritegne, nekatere v nobenem obdobju, nikoli. Samoizbira in svobodna odločitev naspram sistemskemu, a omejenemu duhovnemu opismenjevanju? Zakaj omejenemu? Interpretacija še tako gorečega ostane vedno le interpretacija posameznika ali izražanje njegovega izkustvenega sveta. Krščanstvo je široko naprimer. Imaš krščanstvo, ki se odraža skozi mater Terezo in njena dejanja in imaš krščanstvo, ki se odraža skozi nekrščansko dojemanje krščanstva v vlogi našega kardinala Rodeta. Kdo je torej v posamičnem okolju primeren za pedagogiko in andragogiko, ki ni zavajajoč.

Turdus:

Veroznanstvo je en bled približek - čisto drugače ti predstavi neko stvar en goreč navdušenec, kot mrzel strokovnjak. In eden ob drugem bi videli, da se da živeti in se vzajemno ceniti - to bi bila degustacija in priprava na vedno večji babilon, ki nastaja na svetu . . .
Vsak učitelj pa ima pri svojem predmetu možnost v praksi predstavljati slast čistega, skeptičnega uma.

Jurson:

Imamo sufijski islam in šeriatsko pravo, sunite in Šiite. Kateri gorečnež je pravšnji? Koga izločiti?  Imamo Hinajana in mahajana budizem in poleg njega še tibetanskega oplemenitenega z predbudistično Bon religijo. Nadalje se je budizem na Kitajskem transformiral v C'han budizem, na Japonskem v Zen budizem različnih šol.  Kateri gorečnež (ki jih pri budizmu večinoma ni) naj bi bil pravšnji? Koga izločiti.  Imamo različne interpretacije iste svete knjige, jehove, baptisti, pravoslavci, katoliki, evangeličani, ki si staro zavezo delijo s hebrejci.., komu prostor interpretacije iste knjige? Vsem ali enemu, hm, hm. Kateri gorečnež je tu pravi? Koga izločiti. Pustiva, da sva na strani pustila hinduizem, zoroastrizem, mahajanstvo, vero Sikhov in recimo Džainizem, v katerem bi se Inside gotovo teoretično našla, čeprav njega zahtev ne bi bila sposobna praktično živeti...

Prisluhni sebi, Turdus. Srečno zaljubljeni ne more predavati (vsej gorečnosti) nesrečno zaljubljenemu ali tistemu, ki ljubezni sploh še ni izkusil. Vmes je izkustveni prepad, katerega praznina je z besedami nepremostljiva. Meniš drugače?

Ljubezen se te dotakne, ko si pripravljen nanjo, te melje, povzdigne ali zmaliči, kar ti je pač potrebno. Z z duhovnimi vsebinami, v katere se vprežemo, (religio) je isto. Dotaknejo se te, ko si pripravljen nanjih. Nanjih te ne pripravljajo gorečneži, preprosto ne morejo. Objestno je razmišljati, da majhen skupek gorečnežev lahko nadomešča življenje ali nam verodostojno razlaga naša življenska izkustva. Nanjjih nas pripravlja življenje.

Turdus, tvoj post, svetal utopizem, nič več.

Sonca

Jure

10:49 - 10. 12. 2009 - Komentarji {11} - Napiši komentar

O DVOJINI: SANTOS - JURSON

O DVOJINI :-)

Santos:

S prijateljico, ki je samska sva se pogovarjali o partnerstvu…dvojini. Prišli sva do zaključka, da je bilo včasih veliko lažje najti partnerja (ne partnerja za seks, takega tudi sedaj ni težko najti), ampak partnerja, ki bo tudi pred in po seksu z vami. Strinjali sva se, da imamo vedno manj prostega časa. Malo prej sem že pri Radirki v komentarju zapisala, da živimo v obdobju, kjer obstaja kategorija ljudi, ki želijo imeti vse v velikih količinah in to takoj. Seveda  se njihova moč tako simbolizira v količini materialnih dobrin, ki si jih nekdo uspe nakopičit.

Jurson:

Razmišljam.., iz sebe. Problem dvojine ali manj tehnično, odnosa med moškim in žensko je družbena konstanta. Gre za skladnost ali neskladnost, gre za pričakovanja, ki jih gojimo na podlagah, ki nam jih narekuje kultura bivanja v določenem obdobju, gre za doumevanje sebe v odnosu do okolja. Nasprotje dvojine je ednina, a ko razmišljam o njej z vidika človeških odnosov, ugotavljam, da ednine ni. Niti kvalitetne ednine ni.., le to vidim prej kot samoprevaro razočaranih, le ta je prej beg, odmik, prepričevanje samega sebe da je bolje živeti v miru praznine kakor soočiti se s koktajlom polnosti, ki poleg drugega vsebuje tudi večjo potencialno možnost konflikta nasprotnih interesov. To vidimo v očeh ljudi, ko navržemo tisti rutinirani; kako kaj gre? In nam avtomatično odvrnejo; dobro, dobro...

Triinštirideset let opazujem ta svet in ljudi, ki so mi bili v tem času poslani naproti. Niti enega primerka nisem uspel zabeležiti, ki bi svojo intimno sfero hermetično zaprl in je ne želel podeliti z nikomer in (kar je pomembno) bi ob tem ohranjal harmoničen notranji mir. Prav nasprotno, ljudje, ki so zapirali svojo intimno sfero so ponavadi, vsaj po mojih izkušnjah tisti, ki so znotraj najbolj prizadeti, razklani, nesrečni, trpeči zaradi neuspeha in nezmožnosti podeliti je z nekom. Ustvarjena distanca tako ni ednina, nihče, katerega sem pogledal v oči me še ni uspel prepričati o tem, je kričeča ali tiho sprijaznjena odsotnost dvojine. Je distanca, ki odraža strah, zakrčenost ali tiho sprijaznjenost o »lastni nezmožnosti«. Nekateri samost boleče kričijo, kakor na ediju naprimer Zavestna samost. Preberem tudi njene poste in žal mi je zanjo, želim ji miru, mehkobe, sonca... Nekateri so sprijaznjeni s svojo samostjo, nekateri so sposobni celo prekrivati jo z voljo po življenju in z humorjem, vseeno pa se zadaj razkriva neka grenčina. Starejši kot smo,bolj je ta grenčina otipljiva.

Seks je čudoviti spoj dveh vendar ni bistvo odnosa. Prvenstveno seksualno izkušnjo iščemo v naši najzgodnejši fazi izkušenj z nasprotnim spolom, ko nas vse ščemiJ. Goli seks, da se ne bomo narobe razumeli, tudi moškemu ne daje tistega kar v odnosu pričakuje, goli seks je kompenzacija, zan je dovolj potreba, za odnos pa je potrebno veliko več – pogum, da odpremo intimno sfero nekomu ter sposobnost prepuščanja toku kar koli nosi s seboj...

Presežne materialne dobrine, tabu tema sodobne družbe, je prav tako kot goli seks le kompenzacija, navidezna zadovoljitev, ki pa ne prinaša notranjega miru in sreče. Mir še nikoli nisem našel v človeku, ki bi živel samo za sebe, ki kopiči.., mir v očeh najpogosteje najdem v ljudeh, ki se znajo deliti med svoje bližnje, med ljudmi, ki znajo sprejemati in so sprejeti, ki imajo spleteno stabilno mrežo.

Santos: 

Znanost vam odgovora o tem kako najti partnerja ne bo dala, odgovora, prav tako ne bo v revijah tipa Cosmopolitan. Mislim, da se lahko strinjamo, da si bomo odgovore morali poiskati sami. Življenje je avantura in del tega je tudi iskanje odgovorov na vprašanja.

Jurson:

Iz za katerokoli avanturo rabimo tudi pogumJ, odgovori pa prihajajo sami po sebi, ne da bi jih posebej iskaliJ.

 Santos:

Jaz imam dvojino rada, zaradi iskric v očeh… tiste iskrice v očeh mi dajo potrditev, da glasujem za dvojino. Nekateri bi temu rekli, pogled skozi rožnata očala.

Jurson:

Jaz tudi, ker mi je ljubo, če nisem sam sebi namen.

Santos: 

Kdo ve zakaj je dvojina lepa?

Jurson:

Zaradi celostnosti in življenja, ki ga nosi seboj.

10:19 - 7. 12. 2009 - Komentarji {21} - Napiši komentar

ČAS - VREDNOTA

 ČAS - VREDNOTA. Ga/jo spoštujemo?

Ponavadi živimo iz preteklosti za prihodnost. Le redki so tisti trenutki, ko izgine tisto, kar je že bilo; za tisto, kar še bo pa preprosto zmanjka prostora zaradi intenzivnega doživljanja sedanjosti - trenutka. Ti trenutki ponavadi zaživijo ob intenzivni izpostavljenosti, tam kjer je doživljajski izziv tako močan, da prikuje našo pozornost in nas popolnoma prevzame ali zaposli. Paradoksno, vendar taki trenutki nikoli v naših življenjih ne postanejo "preteklost". Brezčasni so, neizbrisni in spremljajo nas na naših nadaljnih poteh. Najlepše bi bilo, če bi bilo vso življenje en sam tak trenutek. Vzeti si čas za biti kar smo.

Želim vam mnogo časa za biti kar ste

Jure

13:25 - 2. 11. 2009 - Komentarji {10} - Napiši komentar

SOLIDARNOST VS. SEBIČNOST

Včeraj so se razplamtevale naše misli okoli občutljive teme odnosov v trikotniku družba, starši, otroci. Različni pisci in komentatorji smo mišljenska soočanja razplastili na precej širok spekter. Začenši z Aninim prispevkom: Pravica do otroka, nadalje z mojim komentarjem na njeni strani, ki sem ga naknadno objavil kot samostojni prispevek: Pravica imeti otroka in resnica biti starš in na kraju s Turdusovim prispevkom: Eksperiment/i z otroci. Tsunami te razgretosti je pljusknil tudi na komentarje Milenine zgodbice: Moja obleka je bila svilena in lepa. Danes sem se še enkrat lotil branja teh prispevkov in komentarjev, kar precej branja je to naneslo, in v vsej živopisanosti naših skupnih misli našel vendar skupno značilnost - ni nam vseeno. To se mi zdi najpomembneje ne glede na različnosti naših misli. Družba, ki takšna kakršna je in kakršno sami soustvarjamo (tega se moramo zavedati, da nismo izvzeti), je bila neposredno ali posredno s strani mnogoterih komentatorjev deležna precejšne kritike za nastalo stanje (tu posebej izpostavljam upravičene Lucijine komentarje), pomisleke na obstoječe družbeno stanje pa smo podajali različno, kar je tudi prav. Se bomo pač vsi malo zamislili, v tem času pa vam ponujam v branje luštno zgodbico (ni moja), ki govori o razliki med sebičnostjo in altruizmom ali empatijo. Pri tej zgodbici se je vredno zamisliti nad tem, da sami soustvarjamo nebesa ali pekel v tostranstvu, med nami.

Prijetno branje vsem in sonca v srca vsem ne glede na bregove.

Nekoč je imel človek priložnost, da se pogovori z bogom. Vprašal ga je: "Gospod, bilo bi mi v zadovoljstvo, da bi spoznal, kako izgledajo nebesa in pekel".

Bog je človeka popeljal do dveh vrat. Odprl je prva vrata in dovolil človeku, da je pogledal noter. Na sredini sobe je stala velika okrogla miza.
Na sredini mize je stala velika posoda polna okusne in dišeče hrane. Človeku so se začele cediti sline.
Osebe, ki so sedele okoli mize, pa so bile vse po vrsti suhe in podhranjene ter so izgledale bolane. Vsi so v rokah imeli žlice z zelo dolgimi ročaji, ki so bile privezane na njihove roke.  

Ker so bili ročaji žlic daljši od njihovih rok, so lahko zajemali iz posode, vendar si hrane niso mogli dajati v usta, saj so bili ročaji daljši od njihovih rok.

Človek se je kar stresel ob pogledu na njihovo trpljenje. Bog pa mu je rekel: "Pravkar si videl pekel".
 

Nato sta se napotila proti drugim vratom. Bog je odprl vrata in scena, ki sta jo videla, je bila identična tisti v prvi sobi.
Tudi tukaj je bila na sredini sobe velika okrogla miza, na njej pa posoda polna okusne in dišeče hrane. Tudi osebe, ki so sedele za mizo, so imela na roke privezane enake dolge žlice, kot oni v prvi sobi, vendar so bile osebe v tej sobi dobro prehranjene in zadovoljne. Med sabo so se veselo pogovarjali in se smejali.
 

Človek je dejal bogu, da tega ne razume.

Bog mu je odgovoril, da je to čisto enostavno in da je vse odvisno samo od ene veščine. Ti ljudje tukaj so se naučili hraniti drug drugega, oni v prvi sobi pa ne mislijo na nič drugega, kot samo vsak nase.

Spominjajte se te zgodbe in vedno podelite svojo žlico z drugimi.

08:46 - 16. 10. 2009 - Komentarji {7} - Napiši komentar

PRAVICA IMETI OTROKA NI RESNICA BITI STARŠ

Med PRAV in RES je ogromna razlika. PRAV je zakonsko utemeljen in podvržen spreminjanju družbe in spreminjanju njene interpretacije o tem, kaj ji ustreza, da je PRAV- iz teh interpretacij izhaja Pravo. RES ni zakonsko utemeljen, ni interpretativen, temveč je utemeljen v samem načinu delovanja narave. Nič nimam proti homoseksualnosti - čeprav mi je že termin, ki napeljuje na seksualnost neprimeren in degradirajoč njih same - vzpostavlja jih kot neko subkulturo, ki temelji na isto-spolni privlačnosti, kot da je le ta (spolnost) osnovni temelj medčloveškega odnosa. Verjamem, da je lahko spolno tako usmerjen tudi sicer človek z vsemi človeškimi kvalitetami a prav tu, na mestu današnje komunikacije o pravicah do otroka, ki jo je načela Ana od srca, se začnem spraševati o teh kvalitetah. Vkolikor se istospolno usmerjen človek resnično zaveda samega sebe in svoje usmeritve ter prevzema zase/zanjo vso odgovornost, potem tak človek gotovo ne razmišlja o otroku kot o nečemu, kar mu PRAVica do otroka morebiti omogoči, ker mu po RESnici (naravnih zakonih) ni dano imeti otroka in zato je sam predestiniran in, predpostavljam tudi, ozaveščen tega. Če poenostavim, če se istospolno usmerjeni resnično zaveda svoje resnice in jo sprejema, se posledično že zaveda tudi resnice nezmožnosti zaplodotve otroka in jo sprejema.

Otrok namreč ni predmet, ki bi komurkoli lahko PRIPADAL, temveč je bitje, KI SE RODI na podlagi spolnega stika MOŠKEGA in ŽENSKE. Drugače kot tako v celi zgodovini človeštva ni bilo. Homoseksualnost prav tako lahko sledimo skozi zgodovino, ne pa primera, da bi se iz homoseksualne zveze rodil otrok. Je preprosto nemogoče. Žal.

Ljubezen, še tako iskrena in ljubeča, dveh istospolnih partnerjev NI PLODNA, to ni družbeno, to je NARAVNO dejstvo. Interpretativni PRAVo lahko sicer zaobide preprosta dejstva RESnice, a v temeljnem prekrši, kajti postavi se vprašanje polaritete BITI STARŠ ali IMETI OTROKA. Biti starš je možno le po naravni poti, potom oploditve, rojevanja, materinstva, očetovstva in vsem, kar biti starš prinese s seboj. Imeti Otroka je že samo po sebi sprevrženo, ker otroka postavlja v funkcijo PREDMETA, katerega posedovanje se  s prilagoditvijo pravnih zakonov določa kot možno ali nemožno. Zaradi mene lahko ta družba doseže to interpretacijo PRAVice manipuliranja z otrokom kot bitjem, vendar vsemu navkljub RESnice biološkega (naravnega) starševstva ne boste dosegli. Moje mnenje ni naklonjeno RAZPOLAGANJU z otroci ne glede na to, kako klubska scena o kateri spregovori Nataša izgleda ljubko in prijazno.

Brez zamere, napisal sem svoje mnenje.

LP in sonca vsem

Jure 

09:34 - 14. 10. 2009 - Komentarji {92} - Napiši komentar

NABRISANI

Na kratko, ker je dolgovezenje nepotrebno. Po Sloveniji je zaokrožila šala, kako se delimo Slovenci. Na Izbrisane, Prebrisane in Nabrisane. Menim, da nas velika večina sodi v zadnjo skupino nabrisanih. Tu smo upokojenci, delavci v javnem in gospodarskem sektorju in posredno tudi vsi naši otroci. Povezuje nas preteklo ali sedanje delo in odvajanje 54% davka za to, da bi vlada nam v korist razpolagala z razpoložljivimi financami, ki smo jih pridelali s svojimi rokami, s svojim delom. Pa so nas uspešno nabrisali. Spomnimo se, da se je tolminski punt dogodil zaradi desetine in ne zaradi polovice! Zgleda, da so ljudje takrat imeli več zdrave kmečke pameti in več jajc, da so zahtevali svojo pravico do dostojnega življenja.

Danes poslušamo okrogle mize in soočanja, kjer pozicija in opozicija prelaga krivdo za nastalo situacijo na posamično vlado. Streznimo se: dejstvo je, da so vse vlade do sedaj krive, da so uzakonile zakone, ki so kapitalistom omogočale nemoralne zaslužke, nagrade, odpravnine ipd. Uzakonile so krajo našega dela v imenu gospodarskega razcveta, v času ti. recesije, ko se je milni mehurček fiktivnih številk čudovitega gospodarskega razcveta razpočil, pa nas prepričujejo, da morajo privarčevati na naših plačah. In skušajo dva reveža (gospodarstvo in javni sektor) spreti zato da zameglijo pogled na prave krivce. Za koga naj bi se mi odrekali? Za mačehovsko državo, ki je legitimizirala krajo.

Situacija naj se popravlja na ramenih tistih, ki so nemoralno kradli in bogateli na račun nas vseh ter na tistih, ki so to nemoralno početje podpirali in omogočali s sprejemanjem zakonov. Politika bo morala premisliti svoje obveznosti do nas vseh. Politika bo morala premisliti svojo iskrenost do pojma civilizirane družbe, ki se po definiciji Wirginije Woolf odraža v primerni skrbi za najšibkejše člene neke družbene skupnosti.

Ta hip lahko jasno izpovem, kar vsi vemo: vse dosedanje vlade so krive za nastalo situacijo, izdale so naše zaupanje in nas pripeljale do tu kjer smo. Namesto da bi z našimi 54% gospodarno ravnale so jih zapravile za utrjevanje svojih pozicij in volje po kapitalski moči. Tistih nekaj procentov prebrisanih pa si je sicer legitimno a nemoralno prilastilo kar jim ne gre.

09:02 - 22. 09. 2009 - Komentarji {7} - Napiši komentar

DA DOPODOPOVINCIJEVA ŠIFRA

DA DOPODOPOVINCIJEVA ŠIFRA

(fantazijski spis - bestseller)

Ne dolgo tega me je obiskala. Nenajavljeno in skrito očem množice. Mimo mene, ki sem še vedno presenečen obstal pri odprtih vhodnih vratih, je odkorakala do dnevne sobe. Pri tem je s kratkim, vajenim pogledom prečesala stene in z rokama pretipala spodnji del mize.

»Okey Sofija, se ti ne zdi, da malo pretiravaš?«

»Niti najmanj,« mi odvrne, »sam veš, na eni strani udbomafija, rdečkarji, Kučanov klan, prostozidarji, ki svoje lovke stegujejo v vse pore vaše družbe.., na drugi Opus dei, ki preko nadzora spletnih povezav s T2 nadzoruje medmrežne komunikacije...«

Uf, paranoična si kot Ernest Hemigway, kot slovenska desnica vidiš vse in povsod rdeče.., kmalu se boš zabrisala iz kakšne jadrnice v globočine morja...« sem ji dejal medtem, ko sem zapiral vhodna vrata.

»Pssst« me je prekinila.

Iz mize je vzela moj mobitel, odprla okno v kuhinji in ga položila na zunanjo okensko polico.

Prst, ki mi ga je položila preko ustnic, je bil zgovoren. Pomežiknila je in dejala;

»Odkar ste si sami sesuli Sovo, so vse tuje tajne službe na vašem ozemlju prešle v ilegalo, tudi naša MI5. Prekršili ste tiho, nenapisano Pravilo. Odvzeli ste si suverenost nadzora nad tajnimi podatki, ki se pridobivajo iz vaše ljubke deželice. Konspirativke so vsepovsod, le da tokrat brez vedenja in izven nadzora vaše vlade.«

»Od kdaj si agentka MI5?« sem jo začudeno vprašal?

»Ne jaz.« je odsekano odgovorila, »modrost je bila vedno nad redom držav, ki skrbijo za interese in pretok kapitala.«

»Ne razumem in nočem razumeti, Sofija.« ji odvrnem. »Kadarkoli prideš, se vse preobrne na glavo. Lažje mi je živeti vsakdanje življenje vsakdanjega človeka, ki je prepričan, da je resnica ena sama in sicer tista, ki nam jo predstavijo kot dogmo. Čebulna večplastnost interpretacij in interakcij med njimi, mi celo navadno jutranje pitje čaja zapleta do neskončnosti. Quid est veritas?«

 »Pustiva besedičenje, raje preidiva v molk in potem k bistvu kot da razpredava o obrobnih zadevah. Tako ali tako pa si mi že povedal za vaš pregovor« se je očarljivo nasmehnila, »previdnost je mati modrosti.«

Kaj sem hotel, skomignil sem z rameni, se sprijaznjeno usedel nasproti nje in se ji zazrl v obraz, ki so ga obrobljali dolgi, rjavi lasje in krasile oči z nagajivim leskom.

Sofija, ja. Hagia Sophia – sveta modrost. Žensko prapočelo v tibetanskem izročilu zaobjeto z Dilbujem, obrednim zvončkom.., v bramanističnem izročilu z Yoni, ki podpira Lingam, skrivnost življenja. Sophia, ime ženske, katerega pomen je skrit v hebrejskih črkah Samekh, Oin, Pei, Jod, Aleph, katerih aritmetični seštevek številčne vrednosti daje vsoto 221 = 2+2+1 = 5. Petlistna rosa mystica. Simbol svete maternice skozi katero se kot materia prima vedno znova poustvarja Ideja večne energije.

»Povej,« sem prekinil molk in opazovanje, » čemu čast, da te znova gostim ob tej pozni uri, draga?«

»Nova šifra se je pojavila, Jure. Tu, pri vas, v Kopru. Mučimo se in mučimo, a ne znamo razvozlati nje pomena. Spomnili smo se nate in poslali so me, da pomen šifre raziščeva.«

»Šifra v Kopru?« sem bil začuden. »Kakšna šifra? Le kje?«

Nagnila se je, mi skoraj prislonila vlažne ustnice na uho in zašepetala;

»Osnovna šola Koper. Tja morava.«

»Takoj zdaj, misliš?«

»Takoj.« mi prikima. »Izkoristiva zavetje noči.«

»Uf, toliko počakaj, da se preoblečem. Pripravljal sem se že za spanje...«.

Medtem ko sem vlekel temne hlače nase, sem mozgal, kje vendar naj bi bila skrita kakšna posebna šifra? Le kako, da se je izmaknila moji pozornosti? Predvsem pa, zakaj zopet jaz, ki bi rad le mirno živel. Zakaj me vedno znova zvlečejo dogodivščinam naproti? A, ko sem pogledal Sofijo (modrost), tako privlačno v svoji skritosti za vse absurdnejšo družbeno stvarnostjo, sem se vdal v usodo. Lepota Sofije je bila zaobjeta v kabalističnem pojmu Ain Soph Aura – izžarevanja čiste svetlobe.., v satoričnem uvidu lapis exillis-a, kamna, ki so ga tako neumorno iskali srednjeveški alkimisti.

»Pojdiva.« ji pomignem in stopim do avta.

»Ne z avtom, peš bo varneje.«

Prebodem jo s pogledom in sitno zamrmram predse, potem pa le pohitim za njo v temo noči.

Stojiva tam. Na Bonifiki in skozi žično ograjo opazujeva rdeče (uf spet rdeče) obarvano pročelje na katerem se belo izpisana »šifra«, prehuda, vsaj tako sem mislil, celo za mojo Sofijo (modrost), blešči...

63,3 hvala.

Na smeh mi gre.

» Sofija? To vas je morilo? Zaposlovalo?« jo vprašam, še vedno prepričan, da se kje v notranjosti stavbe skriva tisto resnično, ki je vzrok njenega potovanja, napora in želje po razjasnitvi. »Pa saj to ni nobena šifra, to je le spretno nameščen simbol, ki so si ga izmislili strategi in oglaševalci podestatovega kabineta.«

»Nameščen simbol?« me z zaigrano začudenostjo pogleda? »In kaj naj bi kot tak pomenil na pročelju izobraževalne institucije?«

»Ah« odmahnem z roko, » 63 odstotkov stavbe je zgrajenih relativno dobro, 36 odstotkov pa slabo zaradi krivde tistih, ki niso prav volili. Če bi vsi prav volili, bi bila stavba zgrajena sto odstotno dobro. Ker pa je seštevek in zmnožek števil v obeh primerih enak.., 6 + 3 = 9, prav tako tudi 3 + 6 = 9 in če nadaljujeva z igro numerološke aritmetike 6 x 3 in 3 x 6 daje isti rezultat, kajne.., 18...«

»Aha« se ji je že svitalo, »1 + 8 je spet 9.«

»Tako je, tako imajo razloge za neuspeh, za vse dvignjene parkete, za puščanje plina in podobne nevšečnosti že v naprej upravičene prav tako kot zadoščenje ob uspehu po principu fifty-fifty.«

»Spretno« zabrunda.

»Ja, spretno« ji odvrnem, » Po inkvizicijski sodni praksi je princip prenosa krivde na nedolžne iz leta 1492 znan pod imenom – Sveti otročič iz La Guardie. Tako bomo za vse, kar se ali se še bo slabega dogodilo v Osnovni Šoli Koper obdolženi tisti, ki smo zaobseženi v številki 36 odstotkov zaradi našega nepravega – heretičnega razmišljanja. Prav zato se nam tudi vnaprej zahvaljujejo za vlogo žrtvenega jagneta. Ampak, Sofija, to je le eno izmed možnih tolmačenj...«

»Tiho!« mi je vskočila v besedo in me potegnila za črn puli.

Počepnila sva. Po makadamu so se slišali podrsavajoči koraki, ki so se približevali. Iz teme se je izluščila čokata postava pod neobičajnim stožičastim pokrivalom, ki se je živčno obračala na vse strani.

»Naju iščejo?« me je Sofija šepetaje vprašala.

»Le zakaj, Modrost in njeno interpretacijo, le kdo bi to danes iskal? Skoraj nevidna sva« sem ji odvrnil.

Oseba se je ustavila nedaleč od naju in se zazrla v sijoči napis 63,3 hvala. Takoj sem jo prepoznal.., veliki vitez koprskih konversov, imenovan Il Grande. Na majčki je imel v latinščini izpisano Abiuro in Erare humanum est. Vsakokratno priznanje heretične zmote kot način življenja. Nenačelnost in neprevzemanje odgovornosti kot način preživetja. Znano. Če zemlja mora biti ravna, je pač ravna in vesolje se vrti okoli nje. Važno je le, da za priznanje zmote dopustijo normalno eksistenco. Izražanje svojih misli naj vrag vzame.

» Pa si prepričan, da ne išče naju?« mi še enkrat prišepne Sofija...

»Bodi prepričana..,« ji odvrnem. » konvers je in konversov je v Kopru mnogo. Prepoznaš jih po tem, da sogovorniku ne gledajo v oči, delujejo, kakor da bi želeli biti nevidni, če iščejo, iščejo le svoja prodana načela, navznoter pa jih žgejo njihove lastne, požrte neizpovedanosti.., misli, za katere so sami presodili ali so bili opozorjeni, da jih ne smejo izrekati...«

»Pa vest? Hočeš reči, da je njim vrednota preživetja nad vrednoto vesti?«

»Kaj meniš?« ji odvrnem s vprašanjem ob čemer se mi na obrazu samodejno izriše ciničen nasmešek. Tega spontanega giba obraznih mišic nisem mogel zaustaviti.

Še preden pa mi je uspela karkoli odgovoriti, je uniformirana oseba znotraj ograje, ki je omejevala dostop do Osnovne šole Koper, začela teči proti Il Grandeju. Ustavila se je le toliko, da je iz hlačnega žepa potegnila mobitel in nekomu nekaj sporočala. Potuhnila sva se. Po makadamu se je z veliko hitrostjo približeval avto, ki je z žarometi osvetlil begajočega. Dogodki so si naglo sledili. Uniformirani je pritekel vse do ograje. Ko ga je osvetlila svetloba žarometov, sem opazil, da je čisti albin. Iz zaustavljenega Bentleya sta izskočili dve osebi in strpali begajočega v pritljažnik. Med prerivanjem se je stožičasto pokrivalo odkotrljalo na travnati pas, a eden od obeh neznancev ga je pobral in zalučali na zadnje sedeže avtomobila. Zadnji kriki, ki sva jih zaslišala, so bili;

»Vaš sem! Vaš sem! Verjemite mi, nič nisem razmišljal! Le preverjal sem!«

Nato je Bentley odpeljal, uniformirani albin pa je počasi, navidez neprizadeto, oddrsal na redni obhod okoli stavbe.

»Zakaj njega.., konversa?« mi zašepeta Sofija, ne da bi mi odgovorila na prej zastavljeno vprašanje.

»Brezprizivno vladati je mogoče le v družbi, ki živi v stalnem strahu.« ji odvrnem. »Neprestan nadzor je iz tega stališča nujen. Ne le nadzor načina bivanja, le ta je zlahka obvladljiv z dvema iztočnicama; Panem et Circenses. Potrošniška kultura s svojimi mega nakupovalnimi centri kot uspavajoči Panem in medijska kultura kot sodobno razvedrilo ali ti. Circenses. Koper se pred nami vidno spreminja v en sam zabaviščni park in večina koprčanov je primerno uspavanih z magično formulo – gospodarski uspeh. «

»In.., kje je tu strah, nadzor, kje dejstvo konversov o katerih mi praviš, kje izkrivljenost vladanja?« me nagajivo ošvrkne in, slepega za njeno igro, spontano zapelje v nadaljevanje...

»Nadzor načina mišljenja, Sofija! Razkrivati, kaj razkrivati, že misliti, kakšna vsebina se skriva za sijočo embalažo ni zaželjeno. Poglejva primer Osnovne šole Koper.., Pomembna je zgradba, pomemben je simbol na njej, pomembno je malikovanje tega Aronovega Zlatega teleta.., vsebina in načini izobraževalnega procesa naših otrok, uf, le koga to zanima...«

Sofija se nasmehne in z zadržanim glasom citira;

»2Mz32,1-6:
In ko je videlo ljudstvo, da se Mojzes obotavlja priti z gore, se zbere množica k Aronu in ga ogovori: Vstani, naredi nam bogove, ki naj gredo pred nami; zakaj tistemu možu Mojzesu, ki nas je odpeljal iz dežele Egiptovske, ne vemo, kaj se mu je prigodilo (Piše knjige in ne hodi na državne proslave). Aron jim veli: Izderite zlate obodce, ki so v ušesih žen vaših, sinov in hčer vaših, in jih prinesite k meni.( beri – davek, hehehe) In odtrga vse ljudstvo obodce zlate, ki so jih imeli v ušesih, in jih prinesejo k Aronu. On pa jih vzame iz njih rok in jih upodobi z dolbilom in napravi iz njih zlito tele. In reko: To je bog tvoj, o Izrael, ki te je pripeljal gori iz dežele Egiptovske. In ko Aron to vidi, sezida oltar pred njim in razglasi, rekoč: Jutri bodi praznik Gospodu! In zjutraj vstanejo zgodaj, in darovali so žgalne in prinesli mirovne daritve; in ljudstvo je sedlo jest in pit in vstalo igrat.”

“ Ja, Sofija, citat je na mestu,” sem nadaljeval.., “poglejva nadalje primer Primorskih novic.., galeja, kateri je smer zapovedana. Vsi galioti hočeš-nočeš morajo veslati v smeri, ki jo določata novonastavljeni kapitan in nadzornik galiotov. Kdor se ne strinja in ne ukloni višji volji po Redu imenovanem  nihil obstat – nihče naj ne ovira, je ad abolendam – za odstranitev.., vržen iz krova galeje. Normanski pristop, kjer so se demokratično odločali za napad cilja in si naropano bogastvo enakovredno razdelili tako izbrani vodja kakor posadka, je le še zgodovinski spomin. Ubogi galioti.

Poglejva primer podestatovega glasila, kjer so konversi kaznovani s povabilom, da na tistih straneh vedno znova izpovedujejo priznanja svoje heretične zmote ter pojejo slavo nosilcu in njegovemu Redu. Stigmatizirani in ponižani.

Poglejva primer koprskega podestatovega sveta in način glasovanja? Kako naj ga označiva? Glasovanje ali čaščenje dogme?”

Medtem, ko sem ji zavzeto nizal primere, sva se s  Sofijo po skritih uličicah pomikala nazaj proti domu.

“ Jure, nekaj si vendar spregledal,” me je zaustavila. “permutacije.., ena najstarejših med njimi je Temura. Medsebojna povezava med izvornim in izpeljanim simbolom je še demiurgu – namišljenemu in domišljavemu stvarniku nepoznana. Si kdaj poskušal preobrniti 63,3 hvala?”

“Priznam, da nisem pomislil na to…”

“Stori torej in povej kaj vidiš,” me je nagovorila…

Potreboval sem nekaj časa, da mi je brez uporabe papirja in svinčnika uspelo prebrati simbol narobe…

“Nekaj kot alavh E’E 9…”

“Zdaj razumeš?” se je zvito nasmehnila, “ali še vedno trdiš, da je to le spretno nameščen simbol ali vendar slutiš šifro?”

Bolj mrmral sem predse, “alavh E’E 9, alavh E’E 9..,” ko sem se trudil izluščiti skriti pomen.

“Naj ti pomagam, odstrani črko v in uporabi znanje temure.”

“Uf,” sem izdahnil. Svitalo se mi je. Še preden pa sem začel ubesedovati opažene povezave, je Sofija sama nadaljevala;

“Alah je le kot ena izmed možnih izpeljank za sanskritski pojem Prakriti. Osnovni red stvari ali Prav. Prav je skrit v matematičnem aksiomu, da vsaka asimetrija teži k simetriji. E kot enota nasproti E kot enoti sta simetrični. Prav tako število 9, ki je zmnožek 3 krat 3.  Če se od človeka postavljen Red odklanja od vesoljnega, praizvornega Prav, ni stabilen.., zruši se kot babilonski stolp, vaš predimenzionirani falični simbol, hihihi.”

“Sofija, to je bil udarec pod pasom.” sem ji odvrnil z zaigrano jezo, da bi prikril siceršnje občudovanje. Pa se ni odzvala. Nadaljevala je;

“Daljši kot postaja vzvod ljudi, ki so bili ali še bodo tako ali drugače prizadeti, večjo težo zmore premakniti… Bolj, ko napenjamo lok, večja je sila s katero tetiva ob sprostitvi udari nazaj.”

Prispela sva k meni domov. Z navajeno kretnjo sem pregledal sobe, hčerki sta spali, žena tudi. Vse je bilo v redu. S Sofijo sva se znova usedla v udobje sedežne garniture v dnevni sobi.

Sofija je zapeljivo prekrižala nogi, me pogledala s tistim pogledom, ki bi naenkrat stopil ves arktični led in me nagovorila…

“Jure, si zdaj pripravljen poročiti se z menoj?”

Gledal sem jo, zapeljivo zapeljivko, vleklo me je k njej, a s tem dejanjem bi se odrekel zemeljskosti, tukajšnosti. Sem pripravljen na Unio mystico, na Sabat sabatov.., na odtegnitev iz pojavnega sveta, za popolno abstrakcijo zavesti iz sveta materije. Pomislil sem na speči hčerki, na ženo, na preprosto obredje jutranjega pitja čaja, na pravkar kupljeno električno kitaro in nabijanje po njej.., uf!

Sofija, razumi me.., čudovita si, očarljiva in sploh.., nimam besed, da bi izrazil občutek hrepenenja po tebi, a hkrati.., ta domača lenobnost tukajšnosti, ta omejenost, v kateri sem se navadil živeti in se lažje prepoznavam...  Mislim, da še ni čas, bom pa vesel in hkrati prestrašen ob vsakem tvojem obisku…” sem ji odvrnil.

Sofijina telesna podoba se je ob zvonkemu, nagajivemu hihitanju razblinjala v ain soph aur, ki ga je počasi nadomestila pomirjujoča tema vsakdanjika človeških dimenzij.

Vsako slovo je boleče. Še nekaj časa sem sam ždel v temi prostora, potem pa pomirjujoče zaključil. V današnji Sloveniji je lažje živeti v sproščenem povprečju kakor biti poročen z modrostjo.

18:40 - 25. 08. 2007 - Komentarji {7} - Napiši komentar

VERJAMEM, KER JE ABSURDNO ;-)

2. NAČELA KULTURNE POLITIKE

Pravica do kulture

S kulturo v njenih različnih oblikah se danes ukvarja vedno več ljudi, bodisi da so njeni ustvarjalci ali zainteresirani sprejemniki in posredniki. To je njihova neodtujljiva pravica, izhajajoča iz 59. člena Ustave RS, pa tudi iz 27. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Nacionalna kulturna politika mora to pravico udejanjati – pri čemer pa sega širše in je državno jamstvo posamezniku, da se lahko svobodno in neovirano ukvarja s kulturno ustvarjalnostjo in da ima tudi svoboden dostop do njene ponudbe oziroma posredovanja…

 …Kulturna politika je zato pravico do kulture dolžna varovati, ohranjati in razvijati. Po drugi strani se mora zavzemati tudi za spoštovanje statusa ustvarjalca, ki ima pravico do neodvisnega, svoji viziji ustreznega oblikovanja umetniškega dela; zavedati se je treba, da njegove umetniške stvaritve ni mogoče tehtati z merili sodne prakse, saj je njeno resničnost mogoče ugledati med presojo, ki temelji na duhovni in estetski teži, oblikovni dognanosti in socialno-moralni učinkovitosti avtorjevega dela…

citirano iz: Nacionalni program za kulturo 2008-2011.

V JAVNI RAZPRAVI do 10. SEPTEMBRA 2007

CREDO QUIA ABSURDUM

(Verjamem, ker je nesmiselno)

fantazijski spis

“Hojla.., hojlaaaa…”

Nemirni sen me je obračal na vzmetnici, zapletal in znova razpletal rjuho med noge ter vodil telo k neobvladovanem plesu. Plesu v nerazložljivem ritmu sinteze melatonina, ki so ga zapolnjevale absurdne subliminalne podobe pomešane s simbolnimi sporočili.

Hojla, Jureeee!”

V paradoksu območja med spanjem in budnostjo, z otopelimi čutili dotika, sluha in, ko sem odprl zlepljene veke, še meglenega vida, se mi je dozdevalo, da me stresa neka znana, strahotno domača oblika, ki v pojenjujočem izžarevanju zadobiva podobo telesnosti.

“Sofija.., ti” je izblebetalo nekdo ali nekaj iz mene.

“ Daj, zbudi se, duša lenobna, omama inercije te bo izpridila.”  je žlobudrala podoba ob meni.

“Uf..,” sem izdihnil, premaknil glavo na levo, da sem s kotičkom pogleda zajel fosforescentni sijaj kazalcev na uri, ki je kazala zgodnji jutranji čas. “ si znorela, zloba, ki prebujaš pošteno spečega.”

 “Pojavni svet ti je torej ljubši, praviš medtem, ko vedriš v območju sna?” me je prebodla z očarljivim pogledom temnih oči.

Dvignil sem se na komolce in se ozrl po prostoru. Na eni strani je bilo speče telo žene, na drugi strani Sofija, ki je sedla na rob postelje.

“Umakniva se v dnevno sobo, da ne prebudiva še koga,” sem jo nagovoril. Navlekel sem si hišno haljo, potem pa bolj zase zamrmral, “presneto, sem te moral evocirati, da me zdaj moriš z obiskovanji v najneprimernejših časih.”

Dragi, le preverjam, če ti je pojavni svet še vedno ljubši od mene.” Se je zahihitala.

“Ljubši ali ne, ne vem, zloba nadležna. Ti res ni nikoli dovolj nas, malih ljudi, ki včasih, bolj po nesreči pobrkljamo po razumu in se zaletimo v njega omejenost.”

“Pač, priklicali ste me sami.”

Uf, beda lucidnosti, s katero bivati je naporneje.., daj vsedi se, ti devica, rodnica, ki zahtevaš, da vedno znova trudoma plužimo brazde v jalovino. In dopusti mi, milo te prosim, vsaj toliko časa, da si skuham kavo.”

Ko sem se vsedel na sedežno garnituro, oblečeno v rumeno tkanino z vzorcem malih rdečih cvetlic, sem vzel šalico duhtečega kavnega napitka v naročje in položil svoje noge na mizo poleg njenih. Zazrl sem se v nasprotno steno, trmasto molčal in srebral kavo.

“No, povej no” me je dregnila z nogami, “ kaj te muči.”

“Pojavni svet, sprašuješ... Ja.., v izziv mi je kot nekakšen nodus gordius starogrške mitologije” sem začel modrovati.

“hihihihi, skrita želja biti Aleksander Veliki?”

“Sofija, pa vendar ne misliš…” sem se odzval z neprikritim presenečenjem. “Freuda, utemeljitelja psihoanalize smo z Jungom že nadgradili, kajne?”

“Ali morebiti.., da pomislim,  okoli 1590.., Heinricus Kunrath?”

“A tudi z njim si se dol vrgla?” sem jo zbodel.

“Hihihihi.”

“No, tu sva vsaj bližje, ampak z veliko manjšimi ambicijami, draga. Ne zanima me kabalistična interpretacija misterijev vesolja in geneza človeka, razumevanje misterija Slovencev v obdobju po 1991 bi mi bilo dovolj.”

“Pa saj Slovenci ste, po formuli Hermesa Trismegistesa, vesolje v malem, z dvojino, nepresegljivo zavistjo in patološkim strahom pred rdečo barvo pa segate celo nad povprečje ostalih nacij.”

“In še z nečim, Sofija,” se ji pridušam, “z udejanjanjem načela - credo quia absurdum”.

“Torej…?”

“Kaj torej?”

“Nesmiselno ti je izziv, ki ga misliš razvozlati?”

“Nič nisem govoril o razvozlavanju, omenil sem le fascinacijo nad vozlom in užitek ob možnosti, da si ta antični mit lahko v živo ogledujem vsakič, ko prižgem televizijo in prisluhnem dogajanju v parlamentu. Način vladanja sedanje koalicije želim razumeti v njenem patološkem odnosu do polpretekle zgodovine in odnosu do drugače mislečih, Sofija, žal pa zaenkrat nisem najbolj uspešen.”

“hihihihi, vozel prezapleten razumu.”

“Kar hihitaj se, draga, a razloži mi prej fenomen grožnje po obsodbi dejanja kraje lepe podobe.”

“Ojla, sliši se zanimivo, povej mi kaj več o tem” me je nagovorila.

“ V slovenskem parlamentu je bil Rop…”

“Grozno!” se je vmešala, Sofija.

Bodi tiho, ne prekinjaj me… Spoštovani gospod prvi minister mu zagrozi z obtožbo, ker naj bi mu ukradel lepo podobo.”

Oprosti, ne razumem te povsem, ropa se ne da obtožiti. Rop je dejanje, ki ga izvede ropar. Zakaj ne poiščejo roparja in obtožijo njega?”

“Saj ti pravim, da me ne prekinjaj.., Rop je poslanec v našem parlamentu, nekdanji prvi minister. Lepa podoba, ukradena sedanjemu prvemu ministru pa ni neka fizična slika ali kip temveč Mit, s katerim se je le ta poistovetil. Zdaj se nad Mit zgrinjajo sence dvoma.”

“Sliši se zelo zapleteno.., spominja na antični mit o Narcisu, ki je bil tragično zaljubljen v svojo podobo.” mi je odvrnila.

“Ja, a zgodba o kraji ima dolgo brado. Začne se s Sovo.”

“Je Sova tudi poslanec?” me je vprašujoče pogledala.

“Ne, Sova je kratica za Slovensko obveščevalno varnostno službo. Sedanji spoštovani gospod prvi minister je ustanovil posebno Vladno komisijo za nadzor Sove, ki je kar nekaj časa delovala prikrito. Kaj so iskali pravzaprav ne ve nihče, dejstvo pa je, da so začeli v javnost curljati podatki, za katere naj javnost ne bi vedela. Nekega dne se pri Ropu pojavi novinar, ki ga povpraša, če je res, da obstajajo prisluhi, da sta se sedanji prvi minister slovenske vlade, takrat še opozicijski vodja ter nekdanji hrvaški urednik časopisa Mogućnosti – Možnosti skupaj dogovarjala o ekscesih v Piransko-Savudrijskem zalivu Dragonja. Rop je priznal resničnost njegovih informacij. Iz tega je izšel mednarodni škandal in senca, ki je prekrila svetal Mit.”

“Je kaj takega sploh mogučno – možno?” me je začudeno pogledala.

“Seveda, danes je v Sloveniji vse – sploh – možno. A razumsko, Sofija, se sprašujem.., kdo je potemtakem ropar lepe podobe sedanjega prvega ministra? Sova, novinar, Rop, Vladna komisija za nadzor Sove ali prvi minister sam? Si ni morda sam ukradel lepe podobe s tem, ko je ustanovil Vladno komisijo za nadzor Sove, zaradi katere so v javnost začeli curljati tudi njemu nevšečni podatki, katere je novinar preverjal pri Ropu. Zakaj je torej zagrozil z obtožbo Ropu, ki je novinarju zgolj zatrdil, da je videl senčno stran Mita? Zakaj ne obtoži samega sebe kot povzročitelja pogojev za krajo?”

Ne da bi ji dopustil čas, da bi odgovorila, sem nadaljeval:

“Nadalje, Sofija, se dogodi pismo ge. Adrijane Starine Kosem, v katerem med drugim namigne na spletke prvega ministra glede prodaje Večera Avstrijcem.”

“Je Večer tudi poslanec slovenskega parlamenta?” me je nedolžno vprašala Sofija.

“Ne, Večer je časopis, ki ga tiskajo v Mariboru, katerega uredniška politika ni bila povšeči vladni koaliciji,” sem ji razložil. “ ga. Adrijana, ki ni pristala na vlogo izvrševalca volje vladne koalicije, se je s prostodušnim pismom pogumno izpostavila in z njim znova osenčila že tako temneči Mit. Erozija Mita se je nadaljevala z novinarko Natašo Štefe, ki je bila za dan, dva odpuščena iz delovnega mesta zaradi v eter izrečenega stavka; da ne bo še kdo spraševal, zakaj je prvi zadetek na iskalni pojem Janša na portalu You Tube iz pasjega sveta. Če ne verjamete pa preverite. Tokrat ne zaradi Mita samega temveč zaradi reakcije na izrečeno.”

“In kaj ima izrečeno opraviti z vašim prvim ministrom?” Me je že skoraj v zadregi povprašala.

“ Po mojem nič, morda le to, da se tudi naš prvi minister piše Janša, a jaz ga bolj povezujem z golfom, s plezanjem po Triglavski severni steni ter s povodnim možem, ki odtegne našim očem najbolj željeno lepotico, kakor s pasjim svetom. Očitno pa je direktor Radia Slovenije, spoštovani gospod Vinko Vasle imel v mislih drugačne povezave in zaradi svojih (predpostavljam, da svojih, čeprav zna biti da tujih), meni nepredstavljivih asociacij je sprva odpustil, kasneje pa preklical odpust prijetne, mlade, lepe in poleg vsega še zanimive novinarke. In pazi, Sofija, zgodba se nadaljuje z nastavitvijo nekdanje vladne piarovke ge. Alenke Paulin na mesto direktorice Slovenske tiskovne agencije. Vedeti namreč morava, da je piar služba, ki je zadolžena za blestečo embalažo in ne vsebino… Mi slediš, me razumeš?”

 “Jooj, poskušam, čeprav si malce hiter v kopičenju informacij. Dozdeva pa se mi, da to ni področje pravno-formalnega” je tuhtala Sofija, “bolj me spominja na dogmo, ki bi morala ostati dogma. To ni več mit, kakor ga poimenuješ ti, temveč verska resnica ali Dogma, vsaj od odstavitve gospodične Nataše dalje. Mite namreč vzpostavlja ljudstvo, dogmo pa določajo posameznik ali manjše interesne skupnosti. Vaš slovenski primer me spominja na vatikanski tajni dokument Crimen sollicitationis, katerega kardinal Ratzinger razpošlje škofom po svetu. Danes taisti Ratzinger nastopa kot papež Benedikt XVI. Glede na dogmo Pastor Aeternus - o papeški nezmotljivosti, ki so jo razglasili na prvem vatikanskem koncilu leta 1870 in dogmo o nezmotljivosti Cerkve kot institucije, lahko tajni dokument Crimen sollicitationis razumemo kot moralno odvezo vsem pedofilom za njih sprevržena dejanja, kajti obstoj in vsebina dokumenta dokazuje, da je pedofilija v okviru katoliške morale sprejemljivo dejanje če ostaja skrita. Dokument namreč določa, kako skriti pedofila pred obsodbo javnosti in predvideva kazensko sankcioniranje tistega, ki pedofila razkrije. Vendar,  Papež Benedikt XVI ima možnost, da razglasi zmoto Alferda Ottavianija, ki je dokument sestavil in zmoto samega sebe v vlogi kardinala Ratzingerja, ki je dokument razposlal škofom in tako znova vzpostavi moralni red, h kateremu nezmotljivega kristusovega naslednika zavezuje Božje v obliki današnje ljudske kritike in odnosa do te spolne deviacije.”

“Pustiva svet, katolištvo v smislu univerzalnega in Vatikan s čudno vatikansko moralo. Zanima me le, če priznavaš dejstvo resničnega obstoja nerazpletljivega vozla v današnji Sloveniji in upravičenost do moje fascinacije nad njim?”

“hihihihi, saj sem ti odgovorila z vzporedno zgodbo.”

Tok moje razgretosti sta prekinila, a ne tudi ustavila, njen razorožujoči smeh in razlaga vatikanskega paradoksa. Očitno sem moral govoriti, da bi tako sprožil prebavni proces… In Sofija je mirno sprejela vlogo poslušalke.

 “ Prisluhni torej primeru iz parlamenta, svetega prostora slovenskega dogovarjanja; vstane Zver…”

“Zver?” me je skoraj prestrašeno pogledala Sofija.

“Ne prekinjaj me.., gospoda Zvera sem mislil, ministra za šolstvo in šport.., ki oznani novelo zakona o osnovnem šolstvu v kateri ukinja končni uspeh in oznanja stoodstotno subvencioniranje zasebnega šolstva iz proračunskih sredstev. V parlamentu opozicija nasprotuje noveli, na balkonu pa predstavniki strokovne javnosti, ravnatelji šol, učitelji, sindikalni zaupniki, nemočno zmajujejo z glavami. Je to dogovor ali diktat vladajoče koalicije? Če je diktat, čemu parlament kot prostor dogovarjanja?”

“Med dogovarjati in dogovoriti se je razlika.” mi je pomežiknila Sofija.

“Ja, ampak g. Zver pravi, da so se dovolj, več kot pedesetkrat dogovarjali. To, da se niso dogovorili, se ga ne tiče. In še, ali se ti ne zdi, da je zasebno šolstvo v zasebnopravnem razmerju in kot tako podložno zasebnopravnim zakonom? Da je zasebnolastninsko in kot tako podvrženo zasebnolastninskim odnosom.., da je značilnost zasebnega zasebnost in ne javnost? V čigavem interesu torej proračunska sredstva namenjena javnemu šolstvu speljevati v stoodstotno subvencioniranje zasebnega šolstva?”

“Jure, si upošteval možnost numinoznega?”

Zamahnil sem z roko, jo napol preslišal, kar se mi rado dogaja kadar govoreč razmišljam, in nadaljeval;

“Vzemiva drug primer istega dne.., g. Zupan, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo z dvignjenim prstom opozarja, da bi dogovor z visokošolskimi in raziskovalnimi partnerji o umiku spornega predloga osnutka zakona o visokem šolstvu moral biti in ostati tajen, g. Zver pa k temu dodaja, da stališča in pripombe partnerjev ni potrebno upoštevati…”

“Jure, Jure.., si upošteval možnost znanstveno-raziskovalnega soočenja z misterijem?”

“Z misterijem česa, vendar?”

“ Z misterijem politike.”

“ Dobro Sofija.., dogmatično, numinozno, misteriozno praviš.., kaj porečeš na tretji primer,” jo prekinem, “ ko g. Simoniti, minister za kulturo in nekdanji član upravnega odbora Slovenske Matice iz rezervnega sklada podeli za 110.000 eur sredstev prav Slovenski Matici, ker je njen tajnik SGDJ pozabil prijaviti program na letni javni razpis za knjižne subvencije.”

“Tokrat si si odgovoril sam.., preprosto.., ker je pozabil…”

“Ampak tako so zaobšli pravila, ki naj bi veljala za vse!”

“Pravila so zato, da se kršijo, kajne?” mi je zvito namignila.

Sofija, nehaj se šaliti. Razumem lahko, da želi vsak vzpostaviti red glede na svoje interese, ampak neprestane menjave reda vodijo v nered, saj jim nihče več ne more slediti.., v zdravstvu ljudje umirajo v čakalnicah, medtem ko Zdravniška zbornica in vladajoča koalicija oznanjata, da je to čisto normalno.., v šolstvu se neprestano dogajajo spremembe in iz učiteljev so naredili državne birokrate, ki ne vedo več kaj in kako bi učili.., v sodstvu si vsak tolmači zakone po svoje in zdi se, da se vsi motimo in hkrati imamo vsi prav.., v politiki so treznost zamešali s sproščeno veselico zmešanih strank, tako da nihče več ne ve kje je levo, kje desno in kje sredina, kultura zaradi preživetja sklepa faustovske pogodbe in postaja zabavišče in ob vsem tem išče država nov prepoznavni moto, ki se sliši nekako slovensko;

I fell Slovenija.., in delavke, delavci.., nekdanji Marxovi ljubljenci, ki kapital dejansko ustvarjajo z delom svojih rok in – prisilnim darovanjem – davkov za izdelavo Aronovega zlatega teleta (beri – gospodarskega uspeha), so poniknili med brezimene skupaj z izbrisanimi. Prav ti brezimeni pa, kadar se jih poloti sveti bes, stopijo, ne glede na vremenske ujme ali idejne pripadnosti, kot eno samo štiridesettisoč glavo telo, kot neobvladljivi golem na plan in takrat se prestolnica trese pod njegovimi koraki. Veš kako občutim to sam?”

“Kako..?” me je radovedno pogledala.

“Kakor da bi se vozili v avtobusu po cesti, kjer izbrani šoferji divje sukajo volan na desno in na levo, Borut Pahor pa pobira karte in nas miri z besedami, bodite sproščeni. Medtem apatični, od vsega hudega bruhajoči potniki želimo le še, da bi nekdo pritisnil na zavoro, pa ne zmoremo niti izustiti tega oziroma, kadar se komu le posreči, ni uslišan. Preostane nam le, da se jezimo na vsakokratnega iz leve ali desne, ki izbruha svoj žolč v že tako zatohlo in smrdečo greznico.”

Pomolčal sem za hip. Kakor simfonija, ki potrebuje pavze in tišino, da loči aksiome od teoremov, bistva od izpeljav.., nato sem nadaljeval;

“Hoteti dobro z neprestanimi menjavami Reda vodi v nered in zmedo, ki lahko rodi le nasilje in zlo, Sofija.”

“ Pomagajva si s prispodobo o Kajnu in Abelu. Stara prispodoba odraža bistvo politike. Trenutni voznik se za krmilom navzame občutka posedovanja sile in oblastnosti in se z zatiranjem volje prejšnjega voznika maščuje za preteklo nemoč. To je nekakšno ravnovesje moralnega v politični praksi.”

“Saj razumem, Sofija, ampak neupravičena presoja, da je maščevanje prava pot se ne uresničuje v ustvarjalnosti temveč v vsakokratnem uničevanju, ki je utrujajoče.”

 “Mimo ljubosumnega Kajna, ki bo zaradi nesposobnosti preseči maščevalnost moral prej ko slej oditi v deželo Nodi (pregnanstvo) in ubitega Abla, obstaja upanje v podobi Seta.” mi odvrne.

 “Ne razumem” sem ji odvrnil.

“Ne trudi se razumeti.” mi je namignila.

“Tako mi je še manj jasno.”

“Pa saj vseskozi namigujem na dogme, na misterije, na numinozno. Edino religija lahko enakovredno in hkrati zaobjema potrjevanje in zanikovanje, kateremu ste izpostavljeni. Znanost ostaja pri znanstveno utemeljenem, a iznad vsake znanosti je misterij.  Z razumom absurda ne boš mogel zapopasti, absurdno lahko zapopadeš zgolj z vero, katere se otepaš. Verjami vendar, takrat boš doumel smisel Tertullianovega stavka, ki si ga sam citiral – Credo, quia absurdum in z njim povezal vse nesmisle v smiselno celoto.”

“Sofija, vem, da te bom znova razočaral, a ljubša od upanja so mi dejstva v sedanjosti, ljubša od numinoznega mi je Aristotelova misel, ljubše od verovanja mi je vedenje, čeprav omejeno z možnostjo zaznave in prav zato se raje sovpadam z zunanjimi pojavi navideznega nesmisla in čakam, da se mojemu ubogemu umu razstre razumska povezava splošnega naziranja obstoječega slovenskega paradoksa. Sploh pa, Sofija, ne verjamem v mesijo. Želim si le treznega, preudarnega, predvsem pa nemaščevalnega Slovenca s pogledom uprtim v prihodnost in razvitim občutkom za srednjo mero?”

“Nemogoč si” je izdahnila.., “a, prav zato si mi morda tako.., tako.., blizu. Veš,” mi je pomežiknila, “ko boste kot narod taki, boste lahko izmed sebe volili in izvolili tudi takega izbranca.”

S svetlobo vzhajajočega sonca je medlela podoba Sofije. Še nekaj časa, le kam je izgineval, sem sedel tam, zazrt v steno s prazno šalico kave v naročju. Ne da bi poslušal sem slišal zapolnjujoči zvok tiktakanja stenske ure, vse dokler ni škripanje postelje mojemu čutu sluha oznanilo, da je vstalo moje rebro, moja bolečina v obliki žene, v katere ponujeno sočno jabolko sem ugriznil in bil za vekomaj izgnan iz raja. Zaspano je pridrsala v dnevno sobo, pogledala na uro in me tečno nagovorila;

“Za spremembo bi nama lahko ti kdaj skuhal čaj.”

“Imaš prav, draga,” sem ji odvrnil in se pridušal.., “Uf, Zen tukajšnosti, obredje jutranjega čaja, odrešen sem.”

Jurson

09:59 - 7. 08. 2007 - Komentarji {1} - Napiši komentar

Ustava Republike Slovenije / diskusija Santos - Jurson

USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE

DISKUSIJA SANTOS - JURSON

Po definiciji naj bi bila Ustava temeljni zakon države. (vir; SSKJ)

Po definiciji naj bi bila Demokracija politična ureditev z vladavino večine, ki po načelu enakopravnosti varuje osebne in politične pravice vseh državljanov. (vir; SSKJ)

Po definiciji naj bi bil Dvom odnos do okolja (družbe op.a), ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa. (vir SSKJ)

Kratek uvod:

Blog kot prostor diskusije? Je možno? Možno je, če naletimo na koga, katerega moto je; kdor nikdar v življenju ni bil trapast, ta tudi modrec ne more postati ;-))

vprašanje: je Slovenija še demokratična republika?

Dvom: Je res, da trenutna vladavina večine po načelu enakopravnosti varuje osebne in politične pravice vseh državljanov?

Opaznejši primeri s katerimi utemeljujem dvom: Izbrisani, romska družina Strojanovih, žrtve pedofilije naspram storilcu, kadar je le ta iz vrst institucije RKC, vse opaznejši načini neenakopravne razdelitve proračunskih sredstev, vse opaznejše oblike vplivanja na sporočilnost javnih medijev (Matija Grah, Nataša Štefe, Barbara Verdnik, Franco Juri, Mirko Štular, Adrijana Starina Kosem, STA ipd.).

Santos odgovarja:

“Glede, da je kar nekaj primerov, ki si jih naštel že dobilo sodni epilog, med drugimi tudi ex urednica PN Verdnikova v njeno korist – mislim, da je Slovenija zaenkrat še demokratična republika”

Razmislek:

Res je kar nekaj primerov, ki so dobili sodni epilog (Verdnikova, Perič ect.) vendar obstaja kar nekaj eklatantnih primerov (Izbrisani, katerih pravni zastopnik je Krivic; Strojanovi, katerih pravni zastopnik je Odvetniška družba Čeferin)ki se vlečejo kot jara kača in ob katerih se moramo resno vprašati o načelu enakopravnosti in o varovanju osebnih in političnih pravic v RS tj. o verodostojnosti 1. člena zapisanega v Ustavi.  Vedeti moramo tudi, da rešeni primeri predstavljajo le vrh ledene gore žrtev, ki so bile šikanirane, lustrirane, degradirane samo zaradi tega, ker se njihovo mišljenje ni skladalo z mišljenjem trenutno vladajoče večine. Te žrtve so (bile) večinoma iz vrst medijev, javne uprave in gospodarstva. Njih skupna točka je ta, da se niso prekršili proti zakonom, ki določajo pravno-formalne okvirje delovanja v posamičnih segmentih, temveč so (paradoksalno) celo sami opozarjali na kršenje teh zakonov ali pa izražali mnenja (največkrat kulturno in argumentirano), pa so bili zaradi le tega posledično prizadeti. Demokracijo, h kateri stremimo, Santos, pa v prvi vrsti vidim tudi v obliki neprestane skrbi za to, da lahko svobodno in enakovredno izpovedujemo svoja mišljenja, kajti le s soočanjem moči argumentov v odprtem dialogu lahko obstoj Demokracijo tudi potrjujemo (Prav tako je s Šahom – igra je zanimiva le, vkolikor oba igralca pristaneta na ista pravila igre in ostajata častna in dostojanstvena tudi v primeru poraza ali zmage.)

vprašanje: je Slovenija še pravna in socialna država?

Dvom: Je res, da so pravila, ki naj bi urejala odnose v družbeni skupnosti državljanov in državljank RS tolmačena po načelu enakopravnosti?

Ali vlada RS v zadostni meri skrbi za socialno varnost vseh državljanov in državljank?

Primeri kot iztočnice za razmislek in dvom: Gospodarska reforma, zdravstvena reforma, šolska reforma.

Santos odgovarja:

“Hmmm socialna država bi bila idealna takrat, kadar nihče več ne bi potreboval socialne pomoči.”

Razmislek:

Vzemiva primer, da kriminalno dejanje spolnega delikta nad mladoletno osebo izvršita laična oseba (državljan, državljanka) in predstavnik katoliškega klera. Bosta oba enakovredno obravnavana po zakonih civilnega prava za tovrstne delikte v RS?

Strinjam se, da idealne socialne in pravne države ni, a zapisani drugi člen v Ustavi RS berem kot željo po volji, da bi se tem civilizacijskim merilom čimbolj približevali, jih vsakokrat sproti iskreno preverjali in prilagajali v korist vseh, ki sobivamo v skupnosti. Zato, da bi bilo temu tako, naj bi bila sodna veja oblasti avtonomna, izvršna veja oblasti pa tista, ki bi s svojim načinom delovanja vsakokrat znova dokazovala to skrb. Je temu res tako? Občutek namreč imam, da izvršna veja oblasti dandanes vse bolj očitno zlorablja pozicijo trenutne moči za svoje koristi, kakor da bi v smislu skrbi za pravno in socialno državo skrbela za blagor ljudstva.

vprašanje; ima v RS res oblast ljudstvo?

Dvom: Na podlagi večinsko izražene volje ljudstva na volitvah, se formira izvršna oblast. Kakšen vpliv ima danes opozicija, ki zastopa manjšino ljudstva, na dogovarjanje in upoštevanje mnenja manjšine ljudstva v parlamentu? Če na delovanje izvršne oblasti manjšina nima nikakršnega vpliva, lahko še trdimo da ima v RS res oblast ljudstvo kot celota ali le večina, katere voljeni predstavniki so trenutno na oblasti?

Santos odgovarja:

“Mislim, da je oblast še vedno legitimna – ljudstvo obravnava sprejete zakone v državnem zboru kot veljavne. Take smo volili..., hmmmm.”

Malce heca:

Vidim, da je hmm vse daljši ;-).

Razmislek:

Vprašanje je bilo že zastavljeno kot provokativno ;-), no odgovor, da ljudstvo obravnava sprejete zakone v državnem zboru kot veljavne, hihihi, to se lahko bere takole – večina (vadajoča koalicija) sprejme zakon in ga šele po sprejetju da v obravnavo (se pravi je le ta absurdna) in lahko le ugotovi njih veljavnost. Pa kako res je to – ljudstvo torej (sama si potrdila) nima moči odločanja ampak le možnost sprejetja danega. Dogovor v državnem zboru pa je le teater ali farsa. No, na srečo ni tako, prvi primer je polemika o amaterskem osnutku zakona o visokem šolstvu s strani Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in razvoj, ki je (po mojem mnenju) propadel, a minister g. Zupan je hotel ta propad skriti pod oznako tajnosti, da bi ne bila blamaža nesposobnosti večja. Drugi primer je prvo branje zakona o osnovnem šolstvu, kjer Minister Zver med drugim poskuša uvesti 100% subvencioniranje zasebnega šolstva (predvsem so prosilci za tovrstno dejavnost iz vrst RKC) iz proračunskih sredstev, ki so namenjene javnemu šolstvu… Tudi nemoč prvega ministra v želji po izpeljavi gospodarskih reform in posledično verižnemu odstopu vidnih ekonomistov iz strateškega sveta (g. Mrkaič, g. Gantar, g. Senjur in g. P. Damijan) so posledica dogajanja ljudstva (glej sliko:)

po katerem je prvi minister preprosto presodil, da so gospodarske reforme pretrd oreh za rešitve v času njegovega mandata (s tako nepriljubljenimi reformami naj se raje ubada naslednja vlada… Prav tako je to dogajanje ljudstva posledično odneslo nekdanjega Ministra za delo, družino in socialne zadeve, g. Drobniča (pokopali so ga tudi njegovi srednjeveški pogledi na pravico do splava in srednjeveške ideje o dvigu rodnosti v RS).

Ampak, Santos, bolj ulica in politična drža sindikatov in raznoraznih civilnih združenj je pripomogla k upoštevanju glasu ljudstva kakor dogajanje v Državnem zboru… žal, ker sam bi raje videl, da bi bila mnenja, ki so bila v državnem zboru izrečena tudi sprejeta kot verodostojna, kakor da je vlada s svojo trmasto upornostjo sprožila dogajanja na cesti. To izkazuje njen nestrpen odnos do dialoga v prostoru, kjer bi se ta pravzaprav moral vršiti. Ja, kakor praviš, hmmmm ;-).

Vprašanje nanašajoče se na 7. člen Ustave RS: Ali sta država in rimokatoliška verska skupnost še ločeni? Ali so verske skupnosti v RS enakopravne?

Dvom: vse več indicev kaže, da sta trenutna vladna koalicija in verska skupnost RKC politično usklajeni. Velik delež javnega proračunskega denarja se steka na račune institucij verske skupnosti RKC in to v nesorazmernem deležu glede na ostale verske skupnosti.

Prilagajajo se celo zakoni, ki bi verski skupnosti RKC omogočale lažje vzpostavljanje zasebnošolskega sistema, ki bi se subvencioniral iz javnega proračuna.

Zadnji primer; 360.000 evrov za podporo regionalnim centrom za promocijo znanosti s strani Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo? Kakšni so bili kriteriji in kako lahko v kontekstu sedmega člena Ustave RS razumemo to razdelitev sredstev?

Santos odgovarja:

“RKC si močno želi postati četrta veja oblasti. Uffffffff sem se namučila.”

Strinjanje:

Popolnoma se strinjam s tvojo ugotovitvijo. Prioriteti RKC v Sloveniji sta nadzor kapitala in politična moč. Vse ostalo – etika, morala, verske resnice, religioznost, izobraževanje... so pesek v oči. Ampak manipulacijo množic RKC obvlada skozi večstoletno prakso. In Sedanja vladna koalicija ji pri kršenju sedmega člena Ustave RS temeljito pomaga.

Se želi še kdo pridružiti diskusiji ;-)...seveda z argumenti.

13:15 - 24. 07. 2007 - Komentarji {13} - Napiši komentar

SPOLNA INICIACIJA V BHAKTAPURU

SPOLNA INICIACIJA V BHAKTAPURU

            adhuc ardens rigidae tentigine vulvae

            et lassata viris, necdum satiata recessit…[1]

            Antika in vzhodni svet sta v kulturi erotike še dandanes nepresežena, kljub temu, da, zmotno, menimo, da smo se že izvili iz dvatisočletne tabuizacije spolnega gona, ki je prikrajšalo oba, predvsem pa ženski spol. Izvijamo se, izvili pa se še nekaj časa ne bomo. Institucija cerkve je tista, ki se je srhljivo bala ženske neobvladljivosti v smislu gornjih verzov, in jo zato vso to dolgo obdobje, odkar je pridobila na politični moči[2], spustila zgolj na nivo rodnice. Osvoboditev ženske se začne, kot prava seksualna revolucija, dogajati že med prvo svetovno vojno v Rusiji in v Turčiji. V obeh deželah so izvedli ločitev cerkvenega prava od državnega. V Turčiji sta bila najvidnejša dela osvoboditve ženske odprava pajčolana ter odprava poligamije, ki ju je uveljavil Mustafa Kemal. Decembra 1917 je nova ruska, boljševiška vlada, odpravila cerkveno poroko in jo nadomestila z registracijo na matičnem uradu, hkrati so uvedli razvezo zakona, ki sta jo lahko uveljavljala tako moški, kakor ženska. Pridobljena pravica ženske do odprave ploda ali splavitve, je še danes polje, na katerem se krešejo mnenja in bijejo bitke tudi v, recimo temu, najnaprednejših ali, kakor se rade samopoimenujejo, v najdemokratičnejših družbah zahodnega sveta. 

            Okey, uvertura je za nami, zajadrajmo crescendo naprej ( nazaj ) proti antiki in vzhodu, s primerjavami, ki nam jasno odstrejo, da smo, kljub kvazifeminističnemu gibanju in težnji po izenačitvi pravic obeh spolov, t.i. emancipaciji, še daleč za tisto ravnjo erotične kulture, ki jo je naš svet že videl in doživel. Če parodiram, potem lahko rečem, da je zahodna družba, slovensko okolje pa sploh, na stopnji tistega nerodnega odkrivanja drugačnosti, ki sem ga doživljal v vrtcu, ko smo si za zaveso, še vedno s privzgojenimi občutki, da počnemo nekaj izkrivljenega, kazali naša gola telesa in odkrivali različnosti. Do tu smo se, resda, osvobodili, kljub težkemu plašču katoliške morale. Dlje pa..? Obojestranska travmatičnost ostaja lepo izražena v delu Simone de Beauvoir[3], ki navaja občutke mladeniča;

            Gotovo se mnogi mladeniči le s tesnobo spustijo v skrivnostne ženske temine; pri tem se v njih znova vzbudi groza, ki so jo v otroštvu občutili na pragu podzemnih jam, grobov, pa tudi strah pred čeljustmi, kosami, pastmi za divjad: predstavljajo si, da bo njihov nabrekli penis ostal ujet v sluzavi nožnici; ženska potem, ko že prodrejo vanjo, nima tega občutka nevarnosti; zato pa se počuti odtujena v svojem mesu…

            In dekleta, za katerega je že dvatisoč let zaželjeno, da je čimbolj pasivna;

            Dekle poseduje samo svoje telo; to je njen najdragocenejši zaklad; moški, ki vstopi vanj, ji ga vzame.., dekle konkretno izkusi ponižanje, ki ga je že vnaprej slutila: premagana je, podrejena, obvladana…Kakorkoli že, vedno se počuti pasivna: ženska je ljubkovana, prenaša prodiranje vase in občevanje, medtem ko moški aktivno rabi svoje moči…

            To je, presenetljivo, pisalo pero prosvetljene ženske, ki se je rodila v Parizu, leta 1908 in umrla prav tam, leta 1986. Iz dotične knjige iztrgani citati so nujno omejeni in izražajo premalo, vseeno pa odražajo spolno stisko mladih deklet in fantov svoje dobe, za katero še vedno velja, da je užitek v spolnosti grešen ali skoraj grešen, vsekakor pa nevaren. Medspolna odtujenost, ki je bila namerno vpeljana v smislu lažje obvladljivosti, je pustila pečat naši družbi. Od tod izvira ves strah pred goloto in posredno, pred izrabljanjem le te, vse nerodnosti pri obravnavanju obeh spolov.., vso nerazumevanje in še bi lahko naštevali.

Nasprotno se nam staroveška tempeljska prostitucija, ki so jo poznale vse razvite civilizacije in je, med drugim, imela tudi vlogo uvajanja ali iniciacije mladenk in mladeničev v spolnost, predvsem pa je bila povsem legalna institucija.., kaže kot bolj moderna, kot si lahko predstavljamo zdaj. V mestu Uruk so imeli Sumerci najstarejši svetiščni hram, kjer so službovali tako moški kakor ženske, ki so kultno služili boginji Ištar. Ženske so ločevali na krizrete, senhate ter harimate. Zanimivo je, da so svojo obrt izvajale tako za tempeljskim obzidjem v kultne namene, kakor tudi zunaj tempeljskega obzidja. Po prekinitvi obrti so se lahko poročale v meščanske družine! Moški so imeli poseben prostor, seveda, prav tako pod verskim okriljem, vodil pa jih je višji duhoven, imenovan ukurum. Iniciacija v spolnost je bila posvečeno dejanje…

Če se preselimo na področje antičnega rimskega cesarstva, nas presenetijo in mnoge spravijo v zadrego podobe, izkopane izpod vulkanskega pepela, ki je prekril Pompeje. Z erotičnimi prizori okrašena slačilnica predmestnih term je polna prizorov, ki bi jih danes imenovali – pornografske. Sam še vedno stojim za terminom – kultura erotike. Predmete in ostale najdbe s spolno motiviko, so shranili v bližnjem arheološkem muzeju. Zanimivo, da so raziskovalci goloto označili za preveč provokativno, da bi jo postavili javnosti na ogled! Šele po letu 2000 je zbirka postala dostopna obiskovalcem.

Espressivo. Vse to jasno kaže na težko dediščino katoliškega pogleda na spolnost, ki se, sicer, vztrajno trga, a, še vedno visi nad nami. Proces in velik pozitivni napredek v medspolnem doživljanju in neizkrivljenem dojemanju telesnega in duhovnega v naši družbi se bo izvršil s trenutkom, ko bodo tudi ženske enakovredno vstopale v duhovno službo, ko bo v Vatikanu ustoličena Papežinja ( nič nimam proti in vesel bi bil, če bi lahko doživel, da bi iz znamenitega balkona v Vatikanu namesto – habemus papam, mestu in svetu oznanili – habemus papissam[4]  ) in ko bo v Sloveniji, poleg Slomška, beatificirana tudi Vida Žabot. Hecen paradoks je namreč, da je ta ženska, ki navsezadnje izhaja iz vrst salezjanskih redovnic, za ženske in njih ozavestitve telesa kot nekaj negrešnega naredila več, kakor celotno civilno žensko gibanje skupaj. Pri tem se moram spomniti na naravnost komičen, predvsem pa neiskren odziv ob SunMixovem plakatu – Vsaka ima svoj faktor. Zakaj neiskren in nenačelen, morda pa le neroden odziv? Pobudnica takratne plakatne gonje se ni prav nič pritoževala, kadar je bil intervju z njo  objavljen v ženski revialiki, bogato opremljeni s prav tako, ali še bolj namigujočimi reklamami, ki uporabljajo žensko telo kot predmet? Recimo Liscine reklame so prav žlahtno vzburjajoče, prava past za divjad… Zelo spolzko področje, pač. 

Golo telo ni nekaj negativnega, golo telo je lepo in estetsko, še posebej, če je skladno grajeno in zdravo. Zavedanje svojega in tujega ( drugačnega ) telesa tudi ni grdo, telo je, hočemo ali nočemo, sestavni del naše osebnosti. Tudi zavedanje nagonov in želja, ki nam jih prebuja lastno ali tuje telo ni negativno, je del procesa ohranitve vrste. Ne nazadnje tudi sam spolni akt je čudovito, izpolnjujoče dejanje. Če zaokrožim; ne biti, ne misliti niti izvajati ni grdo, grešno, umazano, opolzko, neprimerno… Nasprotno, lepo in vsakomur dopuščeno presegajoče izkustvo je, če seveda ni bilo storjeno na škodo oz. proti volji drugega. Problematično je, morda, le v toliko, da me v orgazmičnem trenutku ne zanima ne vprašanje o narodnosti ne o veroizpovedi, ker ju takrat ne potrebujemo.

In zdaj k spremljajočim fotografijam, za katere se, verjetno, že sprašujete, kakšno vezo imajo s pričujočim tekstom. Želel sem le – ne vem, koliko mi je uspelo – čim bolj plastično prikazati to strašansko nesorazmerje v dojemanju telesa in spolnosti med Vzhodom in Zahodom. Na eni strani nedolžne ritke v raznobarvnih tangicah, ki sprožajo pomisleke.., zato govorim o vrtcu in nizki stopnji erotične kulture, na drugi strani pa vsi mogoči načini spolnega zadovoljevanja, združevanja, nazorne anatomske upodobitve spolnih organov in podroben prikaz procesa rojstva na tempeljskih pročeljih, pod katerimi se mirno in neprizadeto igrajo ljubki, malo temnejši nepalski otroci, brez zadrege se pod njimi sprehajajo mladostniki, mladostnice, ženske ter moški, družine, starci in starke, berači in sveti možje. Ja, Bhaktapur, Durbar square area, Pashupatinath tempelj je le eden izmed množice nepalskih templjev, katerih pilastri, ki držijo gornja nadstropja, so okrašeni z vrhunskimi rezbarijami v lesu.

Nepalska umetnost prav tako kakor nepalska kultura korenini v indijski kulturni in umetniški tradiciji. Lahko bi rekli, da je umetnost Nepala in Indije zgolj drugi jezik vere ter verskega izkustva, saj poleg dekorativnih prvin zajema svojo tematiko predvsem iz širokega hinduistično-budističnega panteona ter mitologije.  Zanimivo – najzgodnejša religiozno umetniška forma, poznana v Indiji in Nepalu, je lingam – falus, ki je stal na ovalnem disku, ta pa je predstavljal yoni – ženski spolni organ. Že prastari simbol plodnosti, rodovitnosti in obilja, na katerega so se opirali prvi rituali, je enakovredno upošteval oba spola kot dva dela ene same celote. Naslednja tema, ki se je pojavila v zgodnjih obdobjih ter postala stalna tema indijsko-nepalske umetnosti, je mithuna, podoba ljubečega se para, ki se pojavlja kot samostojna plastika ali kot figura pri zapletenih stenskih poslikavah ali slikah, imenovanih – tanke. Ljubeči se par simbolizira produktivni vidik ali metodo, predstavljeno v moški figuri, ki je združena s kozmično energijo ali modrostjo, predstavljeno z žensko figuro.

Če za patriarhalne kulture poantičnega arabskega sveta ter evrope velja, da žensko zapostavi v prid moškega, kar je posebej očitno pri vprašanju spolnosti, kjer je moškemu priznana pravica, da poteši svoje spolne želje, medtem ko se od ženske pričakuje krepostnost in z zakonsko zvezo omejena spolna svoboda, ohranja vzhod kontinuiteto v pozornosti, ki naj se jo posveča zadovoljevanju ženske. Indijski erotični priročniki – v petem stoletju n.š. je izpod peresa Mallaniga Vatsyayane nastalo delo Kama Sutra ali Predpisi o ljubezni, v enajstem stoletju pa je Kaliyana Malla napisal delo Ananga Ranga ali Navzočnost(oblika) breztelesnega, so pisani za moško bralstvo, ki pa ga uče pravil, kako spolno zadovoljiti žensko. Še iz današnjega vidika so ti priročniki moderni v smislu pozornosti – ženska je enakovreden člen spolnega odnosa in ima enako pravico do spolnega zadovoljstva, kakor moški. Pri tem se natančno zavedajo, da sta ženska in moški različno pogojena – anatomski ustroj in nrav moškemu resda podeljujeta vlogo iniciatorja ( nisem še srečal feministke, ki bi to vlogo utelesila in jo neobremenjeno izražala!) , ampak ženska mora biti potešena! In indijsko-nepalska družba, navajena poglobljenega odnosa do vsakovrstnih vprašanj, natančnih analiz in sistematike, je k temu problemu neobremenjeno in pogumno pristopila.

Ne bomo se spuščali v vse faze razraščanja ljubezenskega odnosa – Vatsyayana našteva deset možnosti za poljube, od simboličnega poljuba z zrcalno podobo ljubljene-ga v vodi pa do rafiniranih poljubov z jezikom.., problematizirali bomo uvodne Juvenalove verze in jih primerjali z Ananda Rango. O problemu potešitve ženske govori  sledeča zgodba;

Ženska, ki je izgorevala od želje po spolni potešitvi in ker ni mogla najti nikogar, ki bi jo zadovoljivo potešil, se odloči odvreči vsa oblačila in se zaobljubi, da bo, vse dokler ne najde pravega moškega, hodila gola po svetu. Takšna je vstopila v veliko dvorano kralja – katerega služabnik je bil Koka Pandit. Ko so jo vprašali, ali se ne sramuje svojega obnašanja, ona drzno premeri navzoče dvorjane in s prezirljivim tonom vpraša, če tudi tu ni niti enega pravega moškega. Presenečenim kralju in dvorjanom pristopi Koka Pandit in jih prosi, če lahko on poskusi zadovoljiti nepotešeno ženo. Potem jo odvede v sobane in ji pristopi na tako prepričljiv način, da ga ženska, utrujena in izčrpana od zaporednih orgazmov prosi za milost. Nato jo Pandit odvede pred kralja in dvorjane, kjer se, v znamenje, da je bila končno potešena, ogrne z oblačilom. Kralj od Pandita zahteva, da natanko opiše dogodke v spalnici in zgodbi doda vsa spoznanja, vezana na koitus in zadovoljitev ženske…[5]

Decrescendo al fine. Težko je reči, kaj je želel doseči nepalski kralj Bhupatindra Malla iz Bhaktapura, ko je dal postaviti repliko templja iz Pashaputinatha na Durbar square in ga okrasiti z erotičnimi prizori. Je, morda, šlo za prefinjeno andragoško metodo v smislu – slika pove več kakor tisoč besed? Množice romarjev, ki so prihajale darovati, so bile deležne spontanega pouka. Spolnost na sakralni stavbi je bila apriori posvečena, vzvišena nad omejenim dojemanjem zgolj nagona. Neka druga legenda govori, da so rezbarije nastale v poduk njegovemu sinu – nasledniku. Nekakšen priročnik v plastični podobi, torej. 

Je pa dejstvo, da imajo ti prizori poleg poučnega tudi skriti pomen, ki izhaja iz tantrične mitologije. Čebulna večplastnost resnice videnega, se po zmožnostih in stopnji posvečenosti posamičnega subjekta, iz jasno opredeljenih erotičnih podob preobrazi v energijsko orodje oziroma ritualne instrumente za vidno predstavo in poistovetenje. V tantrični mitologiji te podobe odražajo stališče, da je mogoče absolutno ( praznino ) zapopasti edinole z odpravljanjem dvojnosti, ali, če interpretiramo mahajansko stališče, da je najvišja modrost – žensko in pasivno načelo – tesno povezana z metodo – moškim dejavnim načelom; šele metoda omogoča modrosti, da se pokaže. Ko menih po nizu obredij in posebnih meditacij doseže nujno zlitje, je obdarjen z veliko blaženostjo…

Iniciacija v spolnost za vzhodnjake nikoli ni bila le vprašanje nagona in zadovoljitve, temveč vedno vprašanje in možna pot do poglobljenega razumevanja celostnega človekovega obstoja – v tem oziru je potrebno opazovati tudi te erotične skulpture.

09:53 - 13. 07. 2007 - Komentarji {10} - Napiši komentar