Girls talk too much. - Peter Pan.

Jz odhajam. (Ker mi ni fajn. Ker ni več pisanonasmejanoljubko. Ampak je zgolj prisiljena zbrka html kod.)

Nobenih velikih spisov ali poslovilnih klepetov, nobenih nasvetov za življenje (XD ker ne vem kako bi zgledali. Konec koncev znam zakomplicirati vse.), nobenih solzavih objemov.

Blogger.
Se vidimo. ;)

Torej, mala moja.
Imaš samo še pol ure za relaksacijo, potem pa - sej veš.
Spiješ kavo, pospraviš kuhinjo, odneseš smeti, zapreš vse, greš v svojo sobo, prebarvaš omare, pospraviš celo sobo, greš v kopalnico, pospraviš kopalnico, opereš perilo, se stuširaš, greš spat, imaš telefon pri sebi če slučajno kliče deček, se naspiš.


Razlaga:
- kava je za to, da me po alkoholu ne bo, tako kot ponavadi, zložilo.

- kuhinja .. khm. Nekako ne razumem, kako mi uspe po dvanajstih urah, ki jih preživim sama doma, razfukati (se opravičujem, ne obstaja lepši izraz) celo kuhinjo. Da ne omenjam dejstva, da sem danes skuhala NAJBOLJ. OGABEN. OBROK. V. VESOLJU. (Ni bilo niti podrazno užitno. Nagravžno. Neokusno. FUJ. FUJ. FUJ.)
Sometimes I wonder how perfect kids look like.
Poleg tega moram nujno odnesti smeti - ker hej, ne želimo, da mati najdejo rdeč ovitek od zaščitnih sredstev, kajne?
Sem pa ugotovila, da imam fetiš na ribe. V zadnjem dnevu in pol sem jih jedla petkrat. Božanski okus!

- barvanje omar je na sporedu že cel teden. Seveda sem se k temu spravila danes popoldan; uspelo je zgolj to, da sem tepih popacala z barvami, ki od tam niti slučajno nočejo izginiti. Ampak! - verjamem vase. Res. Danes ponoči mi bo uspelo.

- prav tako je že cel teden na sporedu pospravljanje sobe. Zložit morem knjige, predale, uredit robčke in nekam stlačit neprimerne substance. Good luck, everybody!

- kopalnica je v razsulu. Tam sicer ni tako veliko stvari, ker zgolj zmečem večino v pranje/omaro, ampak še zmeraj je dodatnih dvajset minut.

- perilo .. no, našla sem ga, to je plus današnjega dne.  Minus - nujno ga je treba oprati, če ne, me bo mati zadavila.

- spanje je zadnje v naslednjih dneh, ki bo minilo mirno. (Če seveda ne bo deček prej zaključil v pekarni in se prismukal v mojo posteljo. I hope he will^^) Potem pa - juhu! Italijanščinageografijaseminarska! Prav tako bi lahko končno ugotovila, kaj delamo pri matematiki. Jup, lubica, pametno bi blo.

Dan je minil v blaženem brezdelju, če ne štejemo pacanja tepiha in hrane.
Deček mi je prinesel Kiki bonbone za pusta in bil najboljšinajlepšinajboljfajni sploh. Me polupčkal in prečohal in prežgečkal. Onečedil mizo (XD oh my god) in pojedel naš Analgin. Zračunal, kolko je 45000 krofov. Bil z mano.

Mislim, da sem imela najlepše počitnice v življenju. Veliko dečka, veliko miru, veliko lenobnosti. Žal mi je edino za Ljubljano.

(Veš, res je blo lepo. Nace me je od ponedeljka naprej lupčkal, grizel, hranil in objemal. Malo sva ležala v tišini, malo sva se smejala, veliko pogovarjala in .. in bla skupaj.)

NOW!
Coffee, here I come.

(In všeč so mu moji rdeči nohti^^ ain't life sweet:D)

'nace jz te mam ful rada.'
'jz tud tebe.'
skupinski mmmmmmmmm.
(obožujem, ko me takozelomočno stisne k sebi.)

it really doesn't take a lot to make a girl happy, you know?
spodoben obrok (deček mi je prinesel krof!), nekaj rekreacije (če se pod to šteje valjanje po postelji, izmikanje žgečkanju podplatov in poljubljanje do onemoglosti), nemoralna razvada (mmmmm^^), knjigarna (kjer spet vse razsujem in me nace pogleda napol I-am-sooo-not-suprised, napol a-vidiš-da-si-ti-otrok-ne-jz in mi čez pet minut poda knjigo z naslovom 'se znamo obnašati' :D) in sonce.

on the other hand - to je verjetno eden najlepših dni sploh. (če ne štejemo včeraj, ko sem kuhala pri dečku in me je zgolj prizanesljivo gledal, ko sem rezala in mi potem podal polnilo za tortilje, da sem bila srečna.)

(pogledla prvo tretjino gospodinj.
dol vlečem ensemble, c'est tout.
za šolo nisem ŠE ZMERAJ naredla nič (seminarskaizpiskiizpiskiseminarskapredstavitevglagoli).
mislim, da je s tiljenko nekaj narobe.
nace dela v pekarni.
rabim kozmetiko za telo in JEBEMTIBRITVICE!
občutek imam, da v zadnjih letih nisem naredila nobenega napredka z glasbo in da bi morala začeti poslušati klasiko ter nositi črno.
za pusta bom miki miška.
I have to do sth with my hair.
ura bo kmalu polnoč.
ne maram neonskih luči in tega, da se je moje okno očitno odločilo, da je tesnenje preveč dolgočasna zadeva zanj.
z rokom sva ugotovila, da je že skoraj petek :| (jz mam pa za pogledat še housa! >:( life is sooo unfair.). also, tamali se je odloču da sva spet prijatelja and that makes me very merry. čeprav to prinese moraliziranje.
zebe me.
že sto let se nisem slišala s puncami. mostly, it's my fault.
ne pomeniš mi nič več! lahko odkorakaš stran od mene in se mi zdiš zgolj smešna.
premalo berem.
zali je najboljša in inbox z naslovom prevoz je dokaz, da se debate pri puncah z lahkoto končajo perverzno.
mőderndorfer je lep. pa pika.
ne vem, kam sem dala črnoprosojno perilo. god bless me, hm.
upam, da bo mel nace v soboto čas.
laufat bi šla.
zraven barvic imam zobno ščetko.
ura JE polnoč.)

opazuje me moder kivi na obesku za ključe, delam plane za jutri in žal mi je, da nisem vohala ljubljane ta teden. nevermind the fact da bi mogla končno videt mildred in si kupit PULOVER.

lepo mi je.

Še deset procentov, pa bom mela dol drugo epizodo Gospodinj. ^^ (Rok mi jih namreč očitno ne bo poslal do Miklavža.)
Te počitnice imajo STRAŠNE načrte. Začelo se je že v petek, ko sva popoldan s Tilenočko prebluzila pri meni; osebno mi je bil najbližji trenutek, ko sva se igrala Indijance in kavbojce (to je, jaz sem se igrala. XD).


Neža: 'Tilen, grema se Indijance in kavbojce :D'
Tilen: 'Ne? A si nora? Jz bom kavbojc.' (Bistroumni nesmisel anyone?)
Neža: *se priplazi izza vreče in lopne Tilena, ki je nanjo naslonjen, s parfumom po glavi* 'S TOMAHAVKOM SM TE! ZDEJ SI PA MRTU KAVBOJC!'
Tilen: 'Nisem kavbojc, jz sm Indijanc pa gledam zvezde pa ne grem se pa nisi me ubila.' XD Sure hun.
Neža: 'Okej, pol si pa Komač jz sem pa Apač pa te bom zdej skalpirala.'
Tilen: 'PA A SI NORMALNA TI NE GREMA SE VEČ!' (Pušča si dolge lase. That's the reason.)
It was fun. :D Petek itak ni imel pouka, ker smo imeli informativne in sva s Tilenom ali govorila o tem, kako lahko učenci v knjižnici udejanjajo interese ki jih imajo (/me dies) ali pa razlagala kolk smo kul ker mamo Spunk. (In na koncu, ko sva odšla in mene učila kitaro, samo ugotovila, da so generacije vsako leto slabše. *blush* Jaja, sej vem, jz sem tud bla fazanka - ampak hej, nihče ni reku da je naša generacija noro kul! Razred je, ker se da dokaj delat. (I don't care how nerdy does that sound.) In potem smo šli ven^^ in so ble punce ki so dejansko zabavne in potem je bil dragi-ki-je-dejansko-prišu<3 in potem je bla Kašča (ki je največji fail tistega večera. Oh šment, zakaj obstajajo javni blogi, jz bi lahk v nasprotnem primeru delila tolk zabavne informacije :D) in večino časa je bil smeh. :)



Sobota je bila na začetku dokaj lame, ker po informativnih (za katere se resno sprašujem, če imajo dejansko toliko vpliva? Jz sem šla na to šolo, ker je bla lepša kot tista na Ravnah. Mislim, aveš - očitno ne vpliva tiste bistvene stvari, o katerih s takšnih veseljem nabijamo. Mene je prepričalo to, da jim niso pokala TLA v kemijski učilnici. Go figure, ha.) nisem mogla k dečku in mi je torej dal zgolj knjige in lupčka (ali dva ali tri :D), ne pa spekel suflejev, ki so mi bili zadnjič obljubljeni. (Sicer mi je povedal še recept, ampak nočem tvegati ognja v kuhinji. Mati me ustrelijo - samoohranitveni nagon pa to? Verjetno ima kje razvite kakšne gene, ki povzročijo, da se umori potomce, če jim hočejo zažgat prostor za pripravljanje hrane. Zgolj ugibam!)

Zatorej sem šla domov in spala. <3 Prisežem, da imam deficit spanca; dva meseca sem spala po šest ur na dan, kar je za primata, ki ljubi obnavljanje živčnega sistema, absolutno premalo. In kava/čaj!! >< Dvomim, da bom odnesla kakršnekoli spomine od tega učenja, razen zavedanja, kdo je valpt in kaj je titracija - etc. etc. - JAO! In spomine na sedenje v vreči ter na občasen požirek jogurta. Now - how interesting life do I have, hm! (Ugotavljam, da sem postala odvisna od kave. Oh jeez.)


Zvečer pa zafrkavat tanovega natakarja v Velb (To kavo bi. A jo znaš nardit? - Ne. - Okej, jo bom jz. In sem ga naučila pripravit kavo s smetano in čokoladnim prelivom in smartiesi. Jaka umetnost, vem.^^) in potem debatirat z Nino in ostalimi o evtanaziji in ljudeh z debate - in potem z dragim domov.^^
(In zvečer potem je blo perverzno. Ajoj, kolko možnosti nudi Gmail ... :D)

Danes pa v park z Mőderndorferjem in soncem. Ohja.<3
V prihodnjih dneh s Tilenočko gledava Rim, delama seminarsko za DVS in greva na Ribniško. V četrtek grem s Trixe verjetno v Ljubljano .. in vmes, vmes? Vmes mam ogromne doze Naceta. ^^

Now me is off watching TV-shows.
Life is beautiful^^ (še malo pa bo res pomlad. Wooo!)


P.S.: dirtbag, vse najlepšepuhastosončnosladolednokulglasbenozaljubljenopisano za rojstni dan. Pa fajn piši fiziko jutri. :)

Jutri pišemo kemijo in jz sem se, s svojim čudovitim zdravjem, šele danes bila sposobna učiti. Torej sem obkrožena z belim porcelanastim vrčem, v katerem je bila nekoč meta, tapčko, fižolčkom, pisano šalco in goro listov. (In ko rečem goro, mislim goro. Delovni zvezek mi razpada in vsi listi, ki ste jih kdaj želeli, so tam. Celo izpiski za romantiko! Oh life is gorgeous, I always say.)
In tako sem za zvezki. Od šestih do petnajst čez deset. Vmes na telefonu s Tilenom in Nacetovo razlago ionskih reakcij (kjer sem se odlično blamirala XD I rock.). Še zmeraj - večinoma v vreči.
Mislim da znam, valjda.
To mislim pred vsakim testom iz kemije. Verjetno nekaj pove dejstvo, da še nikoli nisem dobila več kot štiri (in tudi ne manj kot tri, lalala).
Ker sem brihtno dete, se valjda nisem spravila učit prej! Nah. Rajši sem šla z dečkom v knjižnico na Ravnah, najdla Mőderndorferjevo edino zbirko, ki je še nisem prebrala (in jo tud pustila zraven Agathe Christie v dečkovem avtomobilu, me smart), šla na sprehod po jezeru, šla na čaj in potem celo (!) domov. Norooo.
(Če je blo pa lepo. :) Vredno izpuščanja kemije.)

Spi se mi, zelozelo. Ampak po drugi strani pa mi ideja, da moram jutri zjutri vstati, si oprati glavo (bajduvej. Otroški šamponi so loveeeee.) in nato iti dvesto metrov po mrzlem zraku (čeprav, sedaj je čisto abnormalno, ker ni več temno, ko grem v šolo. Woo.) zato, da bom pisala kemijo in nekak rešla zadevo pri DVS-ju ... ne diši ravno preveč, bi človek rekel.
Prej bi lahko ugotovili, da mi naravnost smrdi -
ampak če ne drugega, imam Tilenočko, ki ga prisilim, da je pri slovenščini naslonjen nazaj, da se lahko pogovarjama in ki me je danes grdo nazmerjal, ker nočem jutri ostati doma in ne-pisati kemije.
'Pa angino maš. Kk si lahko tk bikasta.'
V bistvu sva se pozneje zaradi tega rahlo spičila, ampak sva preživela. Oba. Brez žrtev. XD
(Pa saj bi ostala doma. Ampak ... se mi zdi neumno. Če lahko grem ven z dečkom, se bom pa mende tud sposobna naučit stvari.)

SOVRAŽIM nedisociirane oblike, titracijo (jebemti kera neumna definicija) in lakmusov papir. Slednjega še posebej, ker je totalno nedolžen.

Can music save your mortal soul?
Brez glasbe sem, šola mi pobere preveč energije, pa prisežem, da lani ni bilo tako. Res ne. Letos pa kar, bumbuumbuuuuuum, grozno je. Verjetno zato, ker ne delam sproti.
Po počitnicah!
(Yeah .. right ...)

In ljudje so zopet v moji glavi. Roman in pajki.
Getting mad?

No, honey.
Just tired.

.. but with a dirty mind!

Na youtubu poslušam Bacha inu pijem hibiskus, ker je v hiši spet zavladalo pomanjkanje čajev. Baje sem bolana; včeraj sem po eseju skidala iz šole k materi, da mi je zmerila vročino s superduper termometrom, ki spominja na napravo iz ZF filmov B-kategorije, potem pa domov, v vrečo s čajem (hibiskus again! Po mojem smo ljudje bolni dlje zgolj zato, ker nas filajo s tako ogabnimi zvarki. Če bi bil svet pošten (ampak seveda ni, zakaj bi koga slepili), bi se za takšne primere vse nadnaravne sile močno potrudile in nam vrgle na prag najmanj Babičin vrt.) in filmom in dremanjem. Vmes me je zbudil sms od dečka, kolk mam vročine, ampak sem po hitrem postopku utonila nazaj v spanec.
(In dečka je včeraj skrbelo zame :) preden da sem šla domov sem dobla več lupčkov kot jih povprečno dobim na dva odmora. In danes sem bila po pouku pri njemu in je blo superfinofajn. Ne bi rada govorila o ljubosumju, ker ni prijetno, ampak .. bo že ^^)


Morala bi se učiti, pa sem fizično dokaj nesposobna. Jutri bom šla do razredničarke, ji pojasnila situacijo in upam, da bo razumela. Vseeno lahko grem danes poskusiti rešiti dve nalogi iz VelikeStrašneModreBukle.
Šola? Šola je dolgčas.
I mean it. Grozno je prit zjutraj tja, sedet in poslušat nekaj, kar je običajno grozljivo dolgočasno (ker je naravnost očitno, da se niti profesorjem ne da več), se zvlečt skozi ure in poskušati - poskušati uživati.
Običajno ne gre.
Tilen pravi, da sem tečna. Delno ima prav; občasno mi gre res vse na živce, ampak ne vem .. ne vem! Če so obrazi tako prazni, človek že skoraj ne more drugega.
Prazni, veš?
Prazni.
Zala pravi, da bo bolje sedaj, ko je sonce. Upam, da ima prav .. verjetno ima, grozno si želim sonca in allstark in pisanih barv, pa saj včasih sem še jaz, v soboto recimo, ko toliko, da nisem plesala po mizah (pa ni bil alkohol!) in sem govorilagovorilagovorila ter skoraj skakala od sreče. Delno pripisujem ves grd upad motivacije tudi tej moji angini, ki straši ... delno pa temu, da je v šoli hujši žur kot pred konferenco. V bistvu bi človek lahko rekel, da se je vsem po vrsti - zmešalo.
Tilen ima notranjega prijatelja, Fink mi konstantno ponavlja, da sem fail, Zala zame šprica nemščino eno uro pred testom, Šekiju je bila pesmica za rojstni dan všeč - ee, kaj bi človek brez prijateljev, hm?:) You at least don't feel lonely.


Torej?
Jako pogrešam dečka.
Jako močno ga imam rada.
Jako rada bi Ljubljano, kmalu.
Štipendija! Žur!

Doma so problemi. Bedno je.

Po tem, ko rešim Fluor ni flour, bom šla brat Deathly Hallows. Pogrešam mulca. :)

lasje mi dišijo po otroškem šamponu
nosim zeleno, ker me veseli lorcova romanca v njej
poslušam

včerajšnji dan je bil entuziastično lep
ko sem sedela ob svojem gin tonicu in govorila o moji
evoluciji
od pingvina do franca jožefa drugega v štirih korakih
vmes sta še elizabeta I. in
napoleon
spet sem pisana, se mi zdi
in se smejala in šepetala z zalo
(dobila poljubček^^)
prepevala
imela noge v zraku
bila na koncertu (upam, da je jasno, da
vrstni red ni pravi)
z zalo naredila raziskavo o spodnjih hlačah
(nujna nakupovalna odprava po temnih predelih naših trgovin)
zgubila telefon
in kakor imam krasne prijatelje, so mi zamenjali vse številke
(se zgodi, bi človek rekel
tudi jaz vsakič zunaj posipam sladkor po mizah)

pogrešam dečka
komaj čakam, da ga jutri vidim
upam na moder pulover, ker mi je strašansko všeč
danes sem bila neznansko jezna nase ker sem v afektu
zabrusila nazaj nekaj nesramnega
ampak mislim da mi je bilo oproščeno
spet sem izven faze, ko me ni strah
in s tilenočko sva zadnjič dve uri govorila samo o
tem, če je res lažje umreti
(emo ere ftw!)
ampak važno
da me je v petek zbudil
in me zvlekel ven
k ugotavljanju, če so zamenjali mehčalec

pogrešam sonce! ne maram mokrih dni
razen če so mokri v razkorakih
počasi pade ljubljana, upam
in definitivno štipendija, ker sem spet guess what
broke!

esemble c'est tout, stopetič. <3

ne v kavarno gambetta, ki je malo preveč snobovska zanjun okus, ampak v bar du métro, ki je lepo dišal po cigaretnem dimu, propadlih milijonarjih in zoprnem natakarju.

spet bom v sredo ponoči panično pisala seminarsko
in
neznansko obožujem dečka
tako zelo da se ne da več povedati
ker so oči
in pogovori
in vonj
in
midva.

(rok, oprosti, ker kradem naslov)

Diham med najbolj neumnim delom zgodovine, kar sem se ga kdaj učila, izpiski za biologijo (hormonalne žleze! Ščitnica obščitnica hipofiza nadledvična žleza priželjc češarika! Ljubim vas iz dna srca!) in sprehodi do kopalnice, hladilnika ali pa kar po snegu. Avtobusna postaja je namreč močno zasnežena, tako vsaj kaže pogled skozi okno in prej, ko sem se metala po belem mrazu na zračenju lastne glave, sem bila zelo hvaležna zanj. Čeprav sneži in je za majhne ljudi s kratkimi nogami, kot sem jaz, dokaj neprijetno prečkati cesto kjerkoli drugje kot pa tam, kjer se je gospodom komunalcem ljubilo skidati sneg s pločnikov, kajti v nasprotnem primeru se grem doseganje rekorda v preskakovanju ovir. Hudičevi kupi snega ob cestah!><
Občudujem ljudi, ki zmorejo delovati brez kofeina. Jaz nisem več med njimi, ker - hej. A ti vsak dan vstaneš absolutno prezgodaj? (Nedvomno.) A maš jasno glavo? No, jz je kot potomec ljudi, pri katerih Eros pri ciljanju s puščico ni ravno gledal na to, da na potomstvo ne bi prenesel pretirane dlakavosti, nimam. In danes zjutraj, ko sem spila svoj Nescafe, se je svet zazdel za odtenek manj zamegljen.
Življenje je torej padlo v tire, ki jih poganjajo toasti na okenski polici (Tilen se počasi spreminja v mojo mamo in zadnje čase sem doživela vse možne pridige o hrani. O tem, da se premalo oblačim, ne bi rada niti govorila. Oh, guys.), učenje, krasnozlati dečki v šoli - od Šekija, ki se mu odločno preveč smejim, do Timijanke, ki ga je tako prijetno zafrkavat v glavo - in Nace, ki pride po stopnicah od športne (ne vem, kje je smisel v tem, da je telovadnica na vrhu. I simply don't see it.), zavije k nama z Zalo in me vpraša, če sem pridna.

Komaj čakam, da bojo počitnice. S Tilenočko bova en dan popakirala v Lj, jz si  bom končno kupla stvari, ki jih rabim, ker je omara v jako slabem stanju. Sovražim življenje v krajih, kjer imajo še pleteni puloverji negativno stigmo.
Seznam potrebnega:
pisani štumfi
(hotla sem napisat uhani, pa sem se spomnila, da so šle luknjice na dopust)
rokavice
kapa
krilo
(poceni gležnjarji)
hlače
pulover
knjige!!!
rute!!
nekaj zelenega
in mőderndorfer.
Seveda je še milijon stvari, ki si jih želim, a na srečo nisem strastna kadilka in ne porabim cele štipendije za cigarete.

Dolgčas mi je, biologija me nervira in dejstvo, da je Tilen zbolel, prav tako.
Grem nazaj. K hipofizi in kmetom.
Bog jih blagoslovi.

Spet prihaja grd teden. V torek biologija, četrtek kemija in v petek zgodovina, osemdeset strani. Baje sprašuje fiziko, ampak niti slučajno ne misli vprašati mene in ja, v nekaterih primerih sem sebična. Peti teden dvatisoč devetega ni bil jako zadovoljiv, sploh ne s slovenščino, za katero bom BESNA, če mi ne bo štela interpretacije tako, kot se spodobi za interpretacijo, ki jo znam napisati, da o vsej mokroti, ki je prepredala svoje snežnodežne lovke naokoli, kakor da je normalno vreme nekaj, kar je prepovedalo ustavno sodišče. Pa povprečno debato in neumno sodnico včeraj, blah blah blah. Še zmeraj sem malce jezna nase, ker se nisem poslovila od Klemna tako, kot se spodobi. Edino petek je bil kul, zelokul, kljub temu, da sem bila dvakrat zelo jezna na dečka in da deček ni mogel razumeti, da se okoli enih stvari ne sme šaliti. Ampak vsi pogovori in zafrkancije in moja trapasta vprašanja, ki jih mirno pogoltne, je odtehtalo. Nekako. Ker je tako lepo z njim. Preprosto. Toplo. Predvsem toplo, da. In mehko, na tisti udoben način. Z zapovedjo, kdaj imam dovolj in pokašljevanjem med pogovorom. Preizkušanjem avtomobilskega alarma in blodenjem do vogala. S krajo ključka in zasebnimi pogovori. Z nama.
Danes sem se regenerirala, ležala v vreči in brala Thomasa Harrisa, izdelovala sezname, kaj potrebujem in se vlačila naokoli v trenerki. Delala zgodovino. Jutri bom na tapeti, ker nisem bila gospodinjska deklica, ki si jo želi mati, ampak bog, kako je bilo prijetno ležati v postelji zjutraj do pol enajstih. <3 World has a potential to be beautiful.
Gnusi se mi ideja, da moram zjutraj ob šestih vstati in razumem človeško potrebo po kofeinu. Spala bi, pa ne morem.
Kakorkoli, na toplo grem. Jutri pa spet na novo, norišnica življenja.

Prehitro je. Zame, zate, za nas. Prehitro za naju z Zalo.
Ne razumem sveta in vedno bolj dajem prav starim ljudem, ki so se poročali zgodaj ali pa dolgo niso dovolili svojim otrokom stikov z nasprotnim spolom.
Vem, kaj so hoteli.
Ker sem šokirana, da je še zmeraj Filip najbolj močna stvar, ki se je spomnim v življenju, čeprav je nedvomno gotovo, da sem do njega tako prazna - pa je bil vseeno šok, zadnjič v Ljubljani, ko sem ga srečala in me ni pozdravil. Čeprav sem rabila dve leti, da so vsi občutki šli stran, tja nekam v posebne svetove, ki hranijo izgubljene ljubezni.
Morda je zgolj tak človek in so povsod na svetu ljudje, ki nam bodo vzbujali močna čustva, ampak nekje je tisti naš Nekdo, ki bo zmožen transporta najbolj divjih metuljčkov direktno med naša rebra, ampak - ampak kaj če do takrat tako otopimo, da ne bo več?
Ker po Filipu sem otopela, ne močno, ampak rahlo; šla nekam v neke cenene vode rocka in risala po roki anarchyje v prepričanju, kako zelo sem kul. In od sedaj naprej držim zaljubljenost, ne ljubezen. Držim površinski del zveze, držim metuljčke in nasmehe, ne maram si dovoliti solz (čeprav privrejo, tu in tam). Pa je vseeno tako močno, da nočem iti še naprej. Preveč dovolimo, da nam ljudje naredijo stvari. Take grde, grde stvari.
Saj niso oni krivi, saj se ne zavedajo, saj si sami razlagamo stvari in blokiramo obrambne mehanizme, ker ne, mi si pa že ne bomo zanikali situacij in njihovega dejanskega stanja, ne ne, mi nismo taki. Mi smo odkriti in samodestruktivni!
Čudno mi je. Zaljubiti se, tisto konkretno zaljubiti, in bogve da je bil Filip najmanj ljubek izmed vseh dečkov, s katerimi sem bila, takrat ko se je še malce slinil in buco, in jao, sedaj se mi zdi smešno, da se mi je tisti dvanajstletnik zdel najbolj zrelo bitje na svetu, pa je vendar bilo temu tako, takrat sem se prvič zaljubila v osebo, ne pa v fizičen odsev genov.

Premlevam stvari, ki so odšle že zdavnaj, premlevam Rokov 'mislil sem da si neki kar pol pač nisi bla in zato nisva več skupi draga moja' in se sprašujem, če smo lahko vsi ljudem dovolj. (In KAJ nisem bila?!) Mislim, ko se odločiš, da se boš z nekom zbližal in se z njim zbližaš, pa mu nekaj pomeniš ... Toliko truda zato, da na koncu nisi dovolj?
Ni pošteno.
Pa saj nihče ni rekel, da bo.

Potrebujem kavo in prepovedano besedo na n. Pa pogled na zelen pulover in Tilenov objem. Umiti zobe in pobriti noge. Sprazniti torbo in posesati sobo. Napisati zadeve za evtanazijo in biti tisto nasmejano malo srečno bitje. Ne vem, če se pretvarjam, ko sem v družbi tako polna energija, ampak ljudje me polnijo z energijo, toliko je njihovih življenj in tako polna potenciala so - se mi zdi, kakor da sem stara že sto let in da gledam nazaj .. nazajnazaj in da je kakor neka odeja, polna pisanih krpic ... samo rdeče niti ne vidim, pa mora biti, saj bo. In ponekod bodo isti vzorčki, isti ljudje.

Deček je lep. In lepo je, ko mu ni vseeno, kadar sem jezna nanj.

(P.S.: Življenje po drugačnem času je trenutno še malce prepredeno z administrativnimi problemi, ampak počasi se privajam. Oh, popoldanski spanec!)

imam vijolične nohte in počutim se noro srečno.
popoldne sem videla dečka. cel je bolan in vseeno sem ga zelo brezobzirno stiskala k sebi, kljub rani na vratu in bronhitisu. I was just so happy to see him! resresres. ne da se pojasnit. sploh. ker ga nisem videla celo soboto in del petka in sem tako zelo navajena na najine vikende, da - ja. nezdravo? zelo. ampak danes skupaj z njim piti c vitamine in se ga dotikat - pač, ja. nezdravo.
popoldne sem videla dečka. :)
pogrešam tiste neurejene trenutke, ampak vem, da se niso nikamor izgubili. samo na čakanju so, da se deček pozdravi in je spet nasmejan in ne otožen. ker me objame in se pogovarja z mano in ima okus po bronhitisu.
sem zelo neočitno zaljubljena, ane?
da preidemo k praktičnim zadevam; prihaja prvi delovni teden 2009! jutri angleščina - ki je še nisem pogledala - potem je slovenščina (ki je ne mislim pretirano gledat, ker ima moja obsedenost z romantiko vsaj eno dobro posledico: res jo znam.), nato tekmovanje zgodovina in potem burnsov večer, ki se ga niti slučajno ne veselim. ne omenjajmo še inštrukcij matematike (ki bodo sicer čisto kul, pa vendar), dvsja (ki ne bo kul) in vaj za burnsov večer, ki prav tako ne bojo kul.
ampak - imam belo svečo, zalo in niko, čuden odnos s tilenom, novorojeno ljubezen do kave, račun od petka (ki je bil bajduvej zelo kul. sicer sem spila jako preveč in posledično se je na netslovaju druge a znašel gin tonic - kako bom jutri tepla finka!! in kako zelo se je norčeval iz mene. -.- :D), bele dormeo copate in obljubo prihajajočih hlač.
in imam eno ogromno, ogromno, ogromno veselje do neba, lučk in sanjarij.

obljubi mi, da pridejo nazaj tisti trenutki, ko imaš tiste oči.
prosim.

oh, kako zelo sem si oddahnila, da je deček samo bolan.
in kako zelo si želim, da ne bi bil več.
pa ne zaradi sebe.
zaradi njega.

popoldne sem videla dečka. :)

sej je uredu.
ker se mi javiš na telefon, ko te kličem zvečer. čeprav ne smeš ven.
nikoli ne bom jemala stvari kot samoumnevne.
in zdi se mi, da se prepričujem zgolj zato, da lahko diham.
ta pošastna groza, ki lahko preraste v nočno moro - tlačim jo stran.
nočem, da je narobe.
sej ni, sej vem da ni!
samo tako zelo te pogrešam. :(

Prenehala bom.
Uro sem si prestavila naprej za pet ur in deset minut. Moj svet, moja pravila. (Kajkopak se je najbolj zabavno zbuditi iz popoldanskega spanca in pogledati na uro, ki kaže 23:08.)
Ne bom več umirala zaradi testov pri matematiki en teden prej, ker sem se sposobna naučiti. Ne bom več gledala, kako dolgo imaš kolo pri šoli, ker ti lahko še zmeraj napišem sms, če prideš ven. Ne bom več hodila spat ob enajstih, ker sem bolj spočita, če zaspim ob dveh. Ne bom več sovražila športa, ker paše laufat. Ne bom več kradla epruvet, ker jih Tilen itak razbije. Ne bom več poskušala govoriti z njimi, ker ne gre.
Nikoli ne bom izgubila Zale. (Ker je samo ljubezen med nama iskrena.XD)

Ne bom več iskala občutkov v sebi in ne bom preprečevala joka, ker toliko stvari ne vem in ker me je strah, da padava narazen.

Preprosto bom požrla še en kos sveta, spila svoj kozarec gin tonica in prepevala Zmelkoowe.

Tako težko te je zmeraj gledati v hrbet.
In tako zelo si želim, da bi šel danes ven.

Ne znam delati stvari napol, še zmeraj ne.
Pa bi bilo lažje.

Nekje je vse dobro. Prisežem. Sebi in vsem ostalim mojim osebnostim, ki ta trenutek tako zelo potrebujejo najtoplejši objem.

pač ne it stran kr si moj najboljši prijatelj tud če mama trenutno mal čudno obdobje ampak še zmeri si ne znam predstavlat dneva brez tebe in sveta v kerem morem dihat brez tebe.
vem, da si ti superkul oseba ><
in da sem jz tista, ki povečini zajebe
ampak
z nobenim drugim ne morem pet zmelkoowih in prikimavat na istih mestih
in z nobenih drugim se ne morem zejbavat pri biologiji
in
ne vem, kaj delam narobe, da je čudno.
:S

v zadnjih dneh se nisem niti enkrat najedla tako, kot se spodobi, tako da trenutno premišljujem o tem, da bi si naročila pizzo in se končno najedla; najboljši približek hrani v hladilniku je eno surovo jajce, gora actimelov in korenje. dan, ko se bom od tega najedla, bo zagotovo v znamenju študentarije, ampak trenutno še nisem tako daleč. (lahko si sicer skuham špagete, ampak nikjer ni kečapa, zgolj sardelice. minus sinus! đizs KRAJZ, kolk sovražim bit lačna. ura je pa tud osem, kar pomeni, da je najhitrejša možnost piškotov odpisana. samo to mi še manjka, da - aaaa. košček gorenjke. z lešniki. mmmmmm. yes, I like food, go eat yourself.)

sem pa jako prehlajena, kar pomeni, da se nažiram z bio c vitaminom (jap. ne samo, da moja družina ne pozna zadeve, kot je coca-cola in nutella (in že res, da sem zato imela bolj zdravo otroštvo, ampak hej, kaj je en zob v primerjavi s tem, da si s coca-colo obseden pri šestnajstih?!), ampak tudi ne poznamo navadnega c vitamina. more bit bio!) in pijem čaj, ki ga niti ne okusim, razen če je hibiskus, ker je to stvar, ki jo iskreno sovražim. mati jo še vedno iskreno navdušeno kupujejo. oh, sweet life!

v prihodnosti morem nujno spakirat v ljubljano ali kamorkoli, kjer prodajajo ČAJE. neža bi mel sadne čaje, ker je zima in sneg in spadajo aida in babičin vrt in medina in pina colada in indijansko poletje preprosto zraven. v sgju je ta zaloga bolj slabe sorte, al kako bi človek temu rekel. o tragičnem pomanjkanju hlač in puloverjov ne bi, ker je nekdo očitno začel voditi vojno proti temu, kar maram; a se da kje dobit spodobne široke hlače, ki NE stanejo petdeset evrov? just asking. da o puloverju, ki ni totalno opet in s čudnim izrezom, niti ne govorimo. oh, life in a small town. *heart*

kar se tiče šole, sem jako ponosna na petko pri nemščini (!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!) in tisto pofukano recenzijo za psihologijo, za katero sem se zbudila ob petih zjutraj, da sem jo natipkala do konca. gee. also, danes mi ni blo potrebno počet nič, zato je bil deček pri meni, da sva se lahko objemala na postelji in pozneje šla na čaj. mislim, da sem mu rahlo zamorila, ampak glede na histeričen napad, ki sem ga včeraj pripravila tilenu, jo je še dobro odnesel. (upam vsaj. ne bi blo fino, če ... če. toliko je čejev!)

sicer me včasih zaboli, tako malo malce, sicer ne dovolim, da bi opazila celotna okolica, ampak zbada. ne vem, kdaj sem se navadila na objeme, ki so meni tako zelo dragi, ampak dan brez njega je hladen. in včasih ne vem, če take stvari sploh smem zapisati, ker ne vem, če je sploh možno razumeti, kako zelo lepo je, ko v sredo zjutraj pridrviš dol po stopnicah s snopom listov in iskrenim sovraštvom do psihologije, pa te deček stisne k sebi, da ti je toplo in mehko in prijazno. in včasih pozabi nate in zaboli.
pa ne preveč.
ker sva preprosta.

odkrila sem lou reeda! *heart* na nosu imam en ogabno boleč mozolj (not heart) in rada bi nehala bit prehlajena.
pa dečka bi.
ful.

Najljubše knjige: 
Samo skupaj, nič drugega. Ker je lepa na neposladkan način.
Kratka zgodovina skoraj vsega. Najbolj izobraževalna zadeva ever, in bolj zabavna od predavanj našega profesorja za biologijo. (Če omenim, da sem že prvo uro pri njem padla s stola, to verjetno nekaj pomeni. .. Yeah. Gravity doesn't like you at all?)
Good omens + Hogfather. Pratchett + Gaiman&Pratchett sam. Ljubim humor? In zmeri, ko jih začnem na novo brat, najdem neki sveže smešnega. My favourite fantasy.^^
Sto let samote. NORA JE. In kar nekje na sredini te potegne vase in ne veš več, kje si, samo ni te in si v zmešanem Marquezovem svetu.
Štoparski vodnik po galaksiji. (Vseh pet, no.) There is a theory which states that if ever anyone discovers exactly what the Universe is for and why it is here, it will instantly disappear and be replaced by something even more bizarre and inexplicable.
There is another theory which states that this has already happened. Anything else needed?
Mojster in Margareta. (Vsak drugi odstavek ubijalsko zabaven.) In Behemot! My favourite cat EVAH!
Harry Potter and the Order of Phoenix. Lej - prva knjiga, s kero sm bla obsedena, je. In after all - they're cute. Ker je čokolada in friends forever in skrivni prekopi in Draco Malfoy in Snape. SNAPE! :)
Stare grške bajke. Aveš, ko odraščaš ob enih knjigah? In so ti Prometeji, Odiseji, Ifigenije in Oresti tako domači kot medvedek Piko, ki ti ga je sestra prinesla iz Anglije.
Dotikanja, Vinko Mőderndorfer. Am ... knjiga je porno in hkrati taka - šelesteča, vabljiva - lepa .. da se človek usede na taburet in jo bere in - ne da se najde not, ampak najde en čist drug svet, ki je tak - rahlo strašljiv in rahlo realen in požirajoč.
In grozno težko ga je opisat.
Ljubi moj sputnik. Murakami, stil, teče.
Sirene s Titana. AHAHAHAHAHAHAHA.
Novakovićeve pesmi. Katerekoli že.
Hamlet. Šadap, I enjoyed it.
The Hours. Navezava na Gospo Dalloway (Virginia Woolf ma najlepši stil, kar sem jih kdaj spoznala) in teče, teče, teče. <3
Camera Obscura.
Veronika se odloči umreti.
Ena japonska knjiga, ki ji ne vem naslova in jo vsake tolk časa najdem v knjižnici in je tolk seksapilna, da me bo enkrat pobralo. Govori o delavki v podjetju. Đizs, kdo je te ljudi učil pisat<3
Kalipso. Požri se.

...
Ravnokar sem realizirala, da je ura deset do desetih in da je moje trenutno stanje last minute panic. PSIHOLOGIJA!!
Večino dneva sem sicer zabila z geografijo, prehranjevanjem s čokolinom (ne vem, od kod mi ideja, da takrat zgledam neverjetno ljubko. Morda zato, ker se počutim otrok.) in spanjem. Na sredini sobe imam medveda in nimam pojma, kako se misli primigati sem. Počutim se neumno in HOČEM bit odlična.
 
In sedaj grem brat. Also, deček je slabe volje in to mi ni všeč.
LOVE!

okej, it is totally official; ne morem se spravit k pisanju bloga, kadar imam čas. dejansko nimam pojma, zakaj je temu tako, dejstvo pa je, da mi trenutno grozi totalen mount everest slabih horror filmov b-klase.
(in bajduvej, v zadnjem času se mi je nabralo ogromno sporočil brez naslova, za kar predvidevam, da je kriv fakt, da je bližnji sorodnik neke stare tete (ki sem si jo sedaj izmislila, bravo! če pokličete v naslednjih desetih minutah, vam podarimo še balone in trobento. *vstavi bodrilni glas iz reklam* vse za vašo inteligenco. *doda še prepričljivega* top shop. .. I could so totally make money!) lenivec. ta-da! pa imamo razlog, zakaj tipkam ravno takrat, ko bi se mogla učit.)

kje smo ostali - horror muviji b-klase, ane?

na prvem mestu za spremembo ni šola (čeprav se naglo približuje in POGLEJ, skoraj je že ujela mutolo, ampak!), ampak ... hm, let's just call it a fail.
torej, FAIL:
včeraj se z dečkom zvečer (ker sem s svojo neznansko inteligenco prejšnji dan rekla, da se ne grem smučat z njim, ker se bom učila. ... ja, vem.) spravima ven. mati mi prej priredi grozljivo predavanje, kako ne smem biti zunaj predolgo in mi postavi uro 22:15. okej, uredu; kar se mene tiče, sicer rahlo malo, ampak se da preživet. ker sem si neznansko želela na sneg, sva šla nekam sredi gozda, da je bil mali otrok srečen .. kakorkoli, na snegu nisva bila ravno .. veliko, ampak sva se raje cartala v avtu. čez kaki dve uri je deček ugotovil, da on že eno uro zamuja domov in da bi blo pametno počasi it. okej, vključima gretje in se še malo pogovarjava o nelogiki slovenskega dvojnega zanikanja, nato pa se spravima na sprednje sedeže in deček obrne ključe.
...
avto je crknil petnajst minut stran od kakršnekoli civilizacije.
in 40 minut stran od mojega doma.
ura je bila deset.^^
seveda je dragi moral poskušati zadevo popraviti ... ampak nisva prišla ravno kam daleč, razen da se je moj čas prihoda domov prestavil naprej. (in dokaj zabavno je, da sva si v določenih zadevah kar precej podobna; deček se je namreč sredi ceste usedel na tla in veselo izjavil, da se ne gre več. mislim, da je tam zapečatil zadevo .. in da se je neža dokončno zaljubila. kaputt.)

zamuda domov še ni bila omenjena, problem pa je sledeč; doma je danes zgolj in samo foter, kar zadevo ohladi za dodatnih deset stopinj, mati pa včeraj ni govorila z mano, ker je bila že v spalnici.
in moi?
moi bi šel danes na čaj.
wooo.><

obenem je še jako fino to, da sledi ubijalski teden:
× jutri nemščina (spet, ja. i just can't get it off my mind.) in popoldan cpp
× v sredo recenzija knjige za psihologijo (moralna žival) in svs, kjer se je zgodil kapitalen fail
× v četrtek geografija in dvs
× v petek - konferenca.

in sej ne, da bi blo fino večino stvari nardit dans, ane.
eh, kje pa. neža bi raje brala štoparskega in ležala v žlički. *v ozadju ji začne angelski zborček popevati 'you can't always get what you want' ..*

sicer je bil petek jako luškan s čajem (oh, zala<3) sprehodom z niko in doko in pihanjem balončkov^^ in čajnico+velbom z mojimi dečki. mooo :) in oh, matematika je bla pet!:D pa s tilenom mama spet up&down-se, ampak glede na količino časa, ki ga preživiva skupaj, to ni ravno presenetljivo.

let's just hope for the best with parents, shall we?

(and i don't like being a failure-.- in in in reees bi rada šla danes ven? in ... in zaljubljena sem. čist. totalno. preveč.)


later:
mati niso jezni.
in .. oh.
včasih sem tako jezna nase, da me je strah.
res.
saj večino časa me ni, ampak .. ko pa spravim v glavo vse možne malenkosti, pa ni ravno prijetno. zadnjič, recimo, veš - zadnjič sem šla popolnoma mirna spat, ampak moj bioritem in moj 'I'm-a-worrying-person' attitude sta očitno neločljivo povezana in DA, seveda sem se mogla zbudit ob treh cela panična.
and now i'm again praying.
gee. -,-

Here we go again.
(S čim že, Neža?)
Aja, z neproduktivnostjo.
Odločno sem užaljena sama nase; po tem, ko sem bila vprašana nemščino, sem poslala možgane tja nekam na BoraBoro in prebluzila ostali del pouka. Shaaaaaaame! (To se derejo na študentskih debatah. Shame on you, ma'am!)
In potem?
S Tilenom sva spet rešila svet v Čajnici, doma sem zaspala v vreči, zbudil me je Nacetov sms in bluzila sva v sprednjem delu Čajnice, ker je obema bolj všeč. Potem v knjižnico in potem sem lahko usmerjala avto, medtem ko je vozil in če ne bi klicala njegova mati, bi ga spravila na sneg. Vuš!:)
(Seveda me je vmes morala zgrabiti panika, ker sem rekla nekaj v stilu, da se njegova mati name še ne mora penit in je vprašal 'Še?', ker mu je čudno zvenel stavek in kmalu potem je ratal rahlo siten, in seveda, moi je bil rahlo preplašen  ker kaj pa veš, morda pa misli da se želim infiltrirati v njegovo družino! .. siten je bil zato, ker je mogel po mati. At least he said so. I rock, I know.)
Tiljenka in jaz sva danes imela en dolg globok pogovor o tem, kako zganjam preveliko paniko in odločila sem se, da ne bom več.
..
We will see about that.
Imam mokre lase, kar pomeni, da bom spet usposobila gene, sorodne pudljevim, nisem zaspana in Holiday imajo krasno osvetlitev. Mogoče bom lučkarka! .. Mhm.
Ampak bi!
Nimam narjenih stvari za SVS (I rock.), neverjetno sem hvaležna, da imam Tilena in -
mogoče je  bla pa res samo mama.

Dečkom bi mogli prepovedat take oči.

ne morem spati
ne želim biti jutri vprašana nemščine
dvestokrat sem poslušala free fallin'
danes sem kričala v gozdu
in tekla po hribu navzdol po zmrznjeni travi
KRIČALA
poslušala odmev
in kričala
in gledala orion ki je utripal
včeraj je bilo lepo pri dečku
čeprav sem razsula vrtnice njegove matere ob prvem stiku z njo
bojim se
ker se bojim, da je zmeraj, ko je nekaj superfino, slednje superfino le zato, da lahko neha biti superfino takoj, ko mislim, da je res superfino.
razumeš?
zaradi takih stvari se ne maram
in nočem, da je tako
in jutri nočem ignorance
in nočem ignorance sploh
in očitno imam neko bedno idejo, da sem zadevo preprečila s tem, ko sem jo zapisala
ah, otroška naivnost!

ampak ko sem kričala, sem se res počutila, kot da lahko rešim svet
oh
otroška naivnost.

ne poznam prihodnosti
in to je včasih rahlo strašljivo

ampak
bompreživela.

zaradi kričanja.

čeprav se rahlo zares in rahlo umetno - bojim.
včasih sem totalna trapa.

če sem pričakovala, da bo zaradi tega, ker morem sedaj na teste pisati 2009, nastopila kaka drastična sprememba, sem se pošteno zmotila.
sem namreč sama doma in dan, namenjen učenju, postaja navadna lenobna sobota:
zbudil me je deček, ob pol enajstih, s smsom, če lahko pride k meni -
bum, do enih sva bla zapakirana v kombinaciji z mijavkanjem in trepljanjem in stiskanjem. blo je groznofajn, sploh zato, ker sva cela navdušena nad oponašanjem mačk in ker me je zmasiral in ker zravn njega avtomatsko nisem slabe volje, tud če se včasih 'užaljeno' pretvarjam.
če bi naju kdo gledal, ko sva sama, bi si verjetno mislil, da je padel v kak vrtec. govorima večinoma v stilu mmmmwwwwwwwwwqqqqqqqqqoghoghmmmmmrrr, zlo fajn se nama zdi tepst drug drugega - in ja, cel čas se pihama. (fino bi blo it postlo pospravit, neža. sam omenim.)
pa še toplo mi je blo.

sedaj! pa me čaka še osemdeset nepravilnih nemških glagolov (sej ne bi o tem, da nimam zvezka za nemščino spljoh.), kopalnica+kuhinja in kurjenje kamina (kar je dokaj velik podvig, res je. sploh če ni nikjer starega časopisnega papirja.).
zakaj imam občutek, da sem učenje prestavila na jutri?><

počitnice so minile v znamenju dveh alkoholiziranih dni (cuba libre pri špeli še vedno zmaga xD sladkam kokakolo in BUUUUM, zadeva začne navdušeno naraščat in BUUUUUM, neža pijepijepije in spije kr vlko količino cuba libre, dokler ne pogrunta, da bo kokakola vseeno tekla ven. pa slamco sem poimenovala. nova vrsta!), od katerih je bil en novo leto, ki je blo v bistvu uiber zabavno; igrala sem pikado, skuhala njoke v omaki iz kisle smetane in sira, ki sva jih z doko potem jedli s keksi (!), pela komade iz mamme mie!, na koncu rahlo zabedirala in zvlekla tilena domov, da sva lahko imela depresivno debato o razpadlih zvezah. pa zafrkavala benjino mačko, ja.
jedla sem absolutno preveč in tista kitajska včeraj je to še nadgradila (čeprav je blo zabavno. koledar sem podarila nini, ampak hrana je bla pa zakon.).
jako pomembno, res je.

*aaaaaaaaaa, starši doma, bejž postlo pospravit!*

oukidouki. very well survived.
blog sem se v zadnjem tednu spravila pisati že neštetokrat, pa sem občepela nekje na sredini.
ker - dobre volje sem samo, ko sem z dečkom.
ni treba bit glih einstein, da pogruntaš, da to ni ravno pretirano kul.
oo, ne, sej je super bit z njim! uiberkrasnofajn!
ampak da me pa zmeri, ko ga vidim, da odhaja, stisne -
ne, dragi moji, to pa ni fajn.
tud če mi da prej dvesto lupčkov in ma plašč iz lame.
tud če mi reče, da bi mi povedal, če me ne bi mel rad.
(možno, da me je glih zrad tega tk fejst stisnalo.)

ne vem, kaj točno je narobe, nekaj med tem, da sem slaba prijateljica in običajnim strahom. med tem, da se bojim, da sem se dokončno zajebala pri tilenu in da bo deček šel pa-pa.
ker jz bi še pomlad pa poletje z njim, veš.
veš?

pay my respects to grace and virtue
send my condolences to good
give my regards to soul and romance
they always did the best they could

ohja.
in ko ni z mano, ga pogrešam.
in potem ne vem, če naj ga sedaj pokličem za čaj
(ker je rekel, da se vidima, če bo mel avto. in očitno ga nima. in ne bom težila.)
in niti sanja se mi ne, kaj je narobe z mano.
najrajši bi šla v posteljo vohat, če ga je kaj ostalo tam.

the teenage queen, the loaded gun;
the drop dead dream, the Chosen One,
a southern drawl, a world unseen;
a city wall and a trampoline.

in rabim tilena.
in rabim jokat, pa ne gre.

najrajši bi se pobarvala na rdečo (pa imam slabe izkušnje s spreminjanjem frizure takrat, ko sem v zvezi), si dala zašit krilo in zbežala v tvoj varn objem.

da pozabim na razpadle zveze in mojo empatičnost, zrad katere me zmeri tolk boli, ko vidim karkoli takega.

Da še tu obeležim najboljši kos pohištva, kar jih je kdaj obstajalo:
moi ima vrečo. Rdečo udobno ogromno vrečo. Vrečo. VREČO!!!
Es ist seeeeeehr schőn. Sehrsehrsehr!

Včeraj sem polovico dneva preležala v njej, okoli polnoči tja spravila še leptopića in dragemu ter Tiljenki razlagala, kako totalno noro vrečo imam in kako se mi ne da premakniti iz nje. XD Produktivnost na višku, VEM.

Ampak, kot je dejala ma petite soeur, obvladam; na našo božično večerjo, ki smo jo, tako kot večina normalnih družin, za en dan preskočili in se obdarovali šele na 25. zvečer, sem namreč z izrazom zadovoljnega mačka bivakirala v vreči in izredno spretno izvabljala Toffifeje iz škatle (v bistvu sem iz tega naredila totalno umetnost. Genij, saj vem. :*). Smisel življenja je ležanje v vreči indeed.

AMPAK! da ne bo kakršnihkoli obtožb, da sem izredno leno bitje, naj ponosno objavim, da sem v sredo z zelo!! neprijetnim mačkom šla s Tiljenko po božičnih nakupih za njegovo družino - seveda sem se eno uro zgolj pritoževala, kako zrak smrdi po crknjenih jetrih, ampak požrtvovalnost je vseeno očitna, mar ne^^ - in ko sva korakala vzdolž šole in mi je dečko med vrsticami povedal, da sem zlobna hčerka, sem ratala užaljena. Normalno? Skratka, Tilenočka je popenil, ker sem bila užaljena (ker on tega sploh ni rekel!XD) in me 'pretepal' z rolo ovojnega papirja, zato sem se začela kujat IN - logično - kujati se je začel tudi on. (Gee, ka mi kruli po želodcu.) Njegovo kujanje je zgledlo priblužno tako, da se je usedel na enega izmed nekakšnih podpornikov in me odganjal kot nadležen mrčes - in nekako spet začel govorit z mano, ko je šel mimo nek možakar sumničavega videza in sem Tilenočko vprašala, če greva dans zvečer k maši.

Skratka, premaknila sva se naprej in sredi trga sem spet rekla nekaj, kar je spodbudilo Tilenovo željo po izživljanju nad mano z rolo papirja - in ravno, ko je pošteno zamahnil, se je za njim zadrl župnik z zelo resnim glasom: 'NE TEPI JE!!'
Umrla sem od smeha.XD
(Predvsem zato, ker Tilenočka res ni nasilen in so najini pretepi popolnoma nedolžne vrste.)

Poleg tega smo šli včeraj družinsko (sicer brez očeta in matere, a vendar) smučat in mooo, prazna Partizanka!<3 Na žalost je nekje vmes začelo Vesolje k nam pošiljati snežni vihar in smo se prezebli okoli enih odpravili (kar je tudi bil plan, a vendar.) - no, med spuščanjem po strmini, kjer nisi videl proge, sem jaz razširila roke in v sestrini ogromni bundi iz prešnjega stoletja kričala: 'I'm a flying squirrel! I'm a flying squirrel!'
Oh, that was fun^^

Božična darila so letos spet nekaj, kar popolnomanavdušeno obožujem, od tabureta do KNJIG! Sicer imam danes namen veselo brati in potem zvečer iti k Tiljenki gledat Vojno zvezd, ker bi Neža gledala neki romantičnega.

KNJIGE!^^


(Zaljubljena sem. In včeraj sem storila rahlo neumnost, se mi zdi. Ampak jo bova danes s Tilenočko predebatirala in bom pomirjena. ^^)

In od dragega sem dobu rokavice ki so űberkuliškjutnoro! in bila očiščena vroče čokolade. In cel je bil navdušen nad tem, da bi prišel v ožji družinski krog. Oh gee.
(In u bistvu bi morda lahko.)

Anyways.
Vohljat grem za hrano, molit za sneg in brat Fausta. ŽIVLJENJSKO NUJNO RABIM GILMORE GIRLS. In sladoled. Đizs, I will so get fat this holiday.
In v bistvu nikoli ne moreš biti prepričan.
Pogrešam Zalo.
I WANT IN YOUR HEAD!
Grr.
Še en nesmiseln blog-
res je.

Nisem enostavna. Ne da se me zložiti v škatlo za okraske, zalepiti in dati v klet ter pozabiti name za eno leto. Če sem, sem polno, z vsem, kar najdem in hočem in izdavim, ne držim zase, ker ni vredno. Če nisem, me ni, ne znam napol, čeprav je moja Akta polna razmetanih listov in znanih 'tokrat-pa-bom-dejansko-poslušala-pri-fiziki'. Ampak z ljudmi - ne gre, ali je vse ali pa nič, morda je to eden izmed mojih problemov, da ne maram površinskih odnosov in da imam rada takoj, ko je možno, pa bi bilo včasih dovolj, da bi bila samo vljudna - pa ne znam biti. Če bi imela prave kodrčke in več kril, bi se morda obnašala, kot se spodobi za damo, tako pa sem preveč nerodna, preveč narobe pojem in prehitro skočim na prijatelje, da bi lahko veljala za gospodično.

Ko sem bila pri psihologinji, dve leti nazaj?, sem risala drevesa in baje je bil moj hrast tiste tatrdne vrste in veje so nakazovala ekstrovertiranost; za zadnje lahko verjamem, za trdnost ne. Prehitro me sesuje vsak napačen pogled in ignoranca, na srečo imam za take trenutke Tilena, ki me pri geografiji čoha po glavi in skupaj z mano izgovarja žaljivke. Lažje je, tako zelo lažje, da niti ne morem več povedati; in prvič v življenju me za človeka ni strah, da bo odpotoval nekje po svoje in me pustil samo.

Ne znam brez drugih ljudi, čeprav tako zelo obožujem svojo samoto, pa vendar me definirajo drugi, ne v smislu tega, kdo sem, ampak v smislu tega, kako pokažem, kdo sem. Koliko je vredno, da sem, kdor sem. Seveda se zavedam, da to zveni, kakor da nimam lastne volje, ampak raje sem za druge in z nekom, ki me ima res rad (ja, za takšno, kot sem.) kakor pa sama in 'oh-tako-zelo-ponosna' osamljena skala, ki kljubuje vetru. Baje so samo slednji veliki ljudje, pa saj bi rada bila, ne morem pomagati, še vedno želim spremeniti svet, ampak za ceno samote ... Ne vem, koliko velikih ljudi se je morda izgubilo, ker so imeli nekoga, ki jih je zazibal v varno srečno življenje brez hurikanov (tistega pravega, ne rožnatih keramičnih pujskov za nadomestke) - in koliko velikih ljudi je 'velikih' ravno zaradi tega.

Na trenutke se sovražim, ker nisem sposobna imeti preprosto rada; nah, treba je potegniti za sabo še množico drugih čustev, v tuje oči polagati vse otroške sanje in verjeti, da boš ravno s to osebo sedel na balkonu v Parizu, lovil zvezde, lovil taksije po New Yorku, živel, živel!
Od kdaj življenje definiram kot neprestano divjanje sem ter tja? (Ne vem, morda od takrat, ko sem tako entuziastično hodila naokoli in bila neznansko srečna. Zapozneli refleksi, darling?)

Želim, želim, ŽELIM, rabim kavo in popoldanski spanec in tebe, bog, kako me prizadane ignoranca, čeprav jo naslednji trenutek popraviš, ampak v predhodnem se nekaj malce zlomi, ne vem, koliko okruškov od različnih ljudi nosim v sebi; ne vem, če si želim vedeti, kako neznansko sem labilna. Nočem, ne vem, ne znam!

Bojim se, zelo se bojim vsega, hkrati pa grizem in sopem in praskam, samo da bi začutila tisti delček, ki ga hočem.

Če sem srečna?
Kadar mi daš lupčka.

(Idi ugotavlat, kolk sem se dans počutla, ko si bil sitn zrad matematike. GO FIGURE, HM! ... Razvajen otrok sem, vem.)

Mati poleg mene zavija božična darila. Če me žalosti? Da.

Ne vem, čemu ne morem biti sproščena, čemu ne morem zgolj iti na dolg sprehod, si nekje vmes prižgati cigarete, čeprav ne kadim, sloneti na okno in puhati v mrzlo noč, čemu je treba vsako stvar zaplesti in vanjo dati toliko sebe, da ni čudno, da umrem v vsakem odnosu? Ni čudno, da me še zdaj zaboli, ko vidim, kako neverjetno daleč je odšlo vse skupaj s Timom in kako se ne misli vrniti; pa ne, da ga imam rada, ampak imela pa sem ga tako zelo, da-
včasih ni besed.
Pa ne, da ga hočem nazaj! Samo ni lepo, ko vidiš, kako zelo se izgubijo stvari. Preprosto ni lepo.
Ne, treba je kvačkati in štrikati in narediti vmes še množico lukenj, samo da je.
Da sem jaz in da se počutim pristno.
Za druge?
Koga briga.

It's a beautiful day! ... don't let it get away. :)

Doma sem, končno. Vem, da bi se mogla spravit učit matematiko, tako kot dragi, ampak konec koncev jutri pri fiziki nimam nič za počet - isto angleščina, zgodovina in nemščina - so, go figure, kako bo zgledal moj zadnji šolski ponedeljek v letu 2008. Tolažba pa pol.
Bom potem, v postelji. Za lahko noč!

V petek sem se mela zuni zelozelolepo; popoldne sem prespala, si pospravila sobo, dobila OGROMNO VREČO!!! (sej veš, tisto za ležat gor? Jaaaaaaaaaa!) ljubke rdeče barve in se najprej spravila po rolo celofana do Merkatorja, prišla v Velba z njim in se pretvarjala, da imam laserski meč (.. lej, a si ti v razredu z goro obsedenih tipov, ki se prepirajo o pošastih iz Star Wars al mam jz to čast? Ya see? Shush.), dočakala družbo in potem dragega, s katerim sem potem preživela ostali del večera; menjavala se je zgolj ostala družba. Vmes sva se prestavila ven in padla v eno izmed zabavnih debat o politiki (in Tilen mi je slekel njegovo jakno:| in potem te najboljši prijatelji kao varujejo. Right. Ko bom stara in bom imela artritis, bo to definitivno njegova krivda.), potem pa sva iz družbe izločila Finka in bila grozno nedružabna.
'Neža, kam grema zdej?
'Jz grem domov.'
'Ne pa ne greš. Ti greš zdej na sprehod.'
XD
(In potem ti pošlem sms, da sem se mela lepo, in mi poveš, da si se ti tud. In sem srečna.)

SOBOTA! V znamenju DružinskegaKosila in - prisežem, da bom nekoč napisala Šaljive spomine ali pa kaj v tem stilu. Ni mi jasno, kje se najde takšna gora komičnih osebkov in kako vesolje dopušča, da so na KUPU; ampak so pa definitivno grozljivo zabavni. Od vseh tet in njihovih predirljivih glasov (razmišljam o primerjavi z gasilsko sireno, pa se mi zdi, da bi ji delala krivico), posebnih stricev, živih mulcev (no, sej je sam en, ampak vseeno, živ je za tri), psa, ki grize iz ljubezni, elegantnih sestričen in njihovih pobov (jezuskristus, kriza srednjih let pri tridesetih, sej ni za verjet xD) ... O ja. Funfunfun. (In udoben ogromen naslonjač in božanska hrana.)
Nekje vmes sva s sestrico (mislim, da malo po tem, ko smo se sprehodili čez stari del Kranja in naleteli na oder, kjer so vrteli komade v stilu: 'Tusi Debelusi, Tusi Debelusi ...' in sva bili obe spačeni v obrazni maski, ki je bila mešanica med ER?!?! in 'AHAHAHAHAHA NE ME ZEJBAVAT XD'. Sploh je bil včeraj dan za čudno glasbo; ko smo se vsedli v avto, se je začel vrteti nek narodnozabaven komad 'Bil sem iz revne družine, kjer ni bilo denarja za otroke ..' etc. .. skratka, bil si presenečen z vsako naslednjo vrstico.) ugotovili, da bi blo fino, če bi jz ostala pri njej - in tudi sem.

No, pri njej je širok pojem; večino časa sva namreč preživeli v mestu. Ali pa na postajah, no, če smo čisto natančni.
IN v Koloseju, kjer sva si nabasale cukre in šle pogledat eno izmed tistih katastrofalnih božičnih komedij - đizs ej, Four Christmases je a) totalno neprepričljivo odigran in b) narjen po priročniku za situacijsko komiko. Od padca s strehe do zmešanega pastorja. Juhu?
(Spanec z Ano je posebne sorte, ker ne mara žličke, tako da sem previdno počakala, da je zaspala in se namestila v meni ljub položaj. Zahrbnost pa pol, vem.)

IN! Opravila sem že levji delež božičnih nakupov. Seveda ne omenjajmo dejstva, da sem našla svojo najljubšo potovalko, nore čevlje in pa seveda, nekoč bom pokupila Vale-Novak.
Also, prilegla bi se finančna inekcija. :D

Prav tako sem dobla že najlepše božično darilo, čeprav dvomim, da Tiljenka ve, da je bilo to zame tako pomembno, ampak - samo bedaki in konji je eden najlepših mejlov mojega življenja.^^

5000+ avatarjev imam. Še zmeraj ne znam pet. Obožujem prijatelje, res jih, in dvomim da imam koga rajši kot svoje pjebe, res dvomim. (Res ponavljam besedo res, res je.)
Zaljubljena sem.
Lepo je, ko mi greš z roko skozi lase. Tudi če se pritožujem.

Malce me je strah, da ne bi smela pisati o lepih stvareh, ker bi lahko kao priklicala kaj slabega.
Ampak - če je pa tako lepo v njegovih očeh. -.-"

safety pins holding up the things that make you mine ...


Oče in mati nista kulj, nista kulj sploh. >< Dobla goro finofajnih citatov od Wildeja. Nekoč - nekoč bom takšna kontraverzna osebnost. (I like dreams.) Komi čakam počitnice. Gora knjig in dragi in Tiljenka in Zala in filmi. Moooo!:)

Ne vem.
Tako prazno se mi zdi vse skupaj na trenutke, trenutke, podobne tistim, ko si ujet v avtomobilu med deževjem in stojiš skupaj z ostalo velikansko kolono vozil na štiripasovnice ter opazuješ oranžne neonske luči, ki so spačene zaradi dežja in leč. Tako mimobežno in neosebno.
Sovražim dež, ki cel čas pronica sem ter tja v zemljo, ki niti slučajno ne namerava več česarkoli obroditi, sovražim mokre hlače in skodrane lase, sovražim lastno naivnost.
Ocene se drastično izboljšujejo, leče sem vrgla iz oči kar na postelji in jih pustila počivati ob meni, polila sem se z vrelim čajem, in ja - naporna sem.

Naporno je moje nihanje od norehiperaktivnosti, ki je trajala danes skoraj cel dan in je vsebovala goro piškotov, petje, vosek, oblizovanje žlice, tek, smejanje na mizi v knjižnici, ko je Tim delal letake ter teženje vsem mojim pjebom (spuščanje zvokov, recitiranje Poe-a, zejbavanje Tilena) - pa do tiste hude utrujenosti, ki ni več normalna, ampak je samo popoln in čudovit breakdown, ko skoraj jokam samo zato, ker ne dobim dovolj pozornosti, ko Tilenu v Čajnici govorim stavke, ki niso podobni ničemur, ampak preprosto samo so, neko divjanje tisti hip skozi mojo glavo, ko imam paničen napad solz -
naporno je.
Naporno zame in za okolico.

Na trenutke se počutim, kot da nisem od nikogar. Z dečkom si še nisva dovolj blizu, preveč se bojim določenih zadev da bi jih lahko povedala in vendar bi to res rada.
Pa vem, kako neznansko patetično zveni vse skupaj, VEM><, ampak dejstvo je, da so ljudje drug od drugega in da so določene prioritete rahlo spremenjene, pa mi ni vseeno, tako zelo mi ni vseeno, in dobro vem, da imam ravno zato občasne užaljene fleše, ki nič ne pomenijo.

Ne vem, ne znam, strah me je. Zajebem, ko se zajebati da.
Ne vem.
Problem je, ker je res lepo, resresres. Najlepše.
Samo da je razlika, ker - ne glede na to, kako drugače je bilo z Rokom in kako niti slučajno ni bilo vsega, kar je tu - je imel Rok zame vso možno pozornost. Deček je drugačen.
In ...
Pa ne, da boli.
Samo včasih zato postanem sitna.

All in all, it was a beautiful day. Od keksov in smeha in fizike do Čajnice in debate z Jakanom.
Baje bo jutri sneg!

Mal je težko, konec takih dni-
pa ne gre za nobeno krivdo pri nikomer.
Nehala sem verjeti v krivdo?
Prelahka je in preveč hitro jo obrneš sebi v prid, požreš ponos in se izogneš problemom.
Ne, samo -
gre za to, da boli.
Sicer dokaj jasno brez vzroka
in še bolj očitno brez podlage (ker sem danes dobila najmehkejši pogled sploh) ...
ampak vseeno malce boli.
Ko ne znaš faznih sprememb kljub novemu šajnastemu kalkulatorju, za katerega si vrgel trideset evrov .. čeprav veš, da boš lahko naslednji dan vprašal kopico (... no, ne pretiravajmo. Štiri.) ljudi za nasvet.
Ko UPAŠ na prekleto trojko pri biologiji.
Ko se kregaš z materjo za vsako malenkost.
Ko greš ob šestih za eno uro spat, samo zato, da lahko potem dihaš naprej.
Ko čakaš na sms, ki ga ne bo.
Ko je soba najboljši brlog vseh časov - pa seveda to ni nikomur po volji.
Ko bi dečka, pa te je strah (čeprav nekako nejasno slutiš, da neutemeljeno), da on ne bi tebe.
Ko je premalo perverzen pogovor v Čajnici s Finkom in zmešan napad smeha na debati.

Saj bom uredu.
Samo več tebe bi.