Potepajmo se skupaj

Čisto malo drugače

V vsesplošnem navdušenju nad pomladjo,  mi je na današnjem sprehodu s kužkom prišlo na misel, da lahko še  pofotkam "zimske rožice predenj odcvetijo". Pa sem jih.

In ker sem Savo, pa moje racelne (mimogrede,  postajajo pravi individualisti, kar pomeni, da se družijo v le še v parih) pripopala na blog že tolikokrat, da bi jim lahko že imena izbrala, bom danes dala priložnost za "predpisanih pet minut slave sosedovim" kavkam.

Vsako pomlad namreč pride par kavk(ali morda celo dva ali trije)gnezdit pod streho sosedovega bloka. In zdaj so male kavke že dovolj "velike" za trening letenja.

No dobro, ravno miloglasni slavčki to niso. So pa prav simpatične, ko se jih štirinajst (če sem prav štela) zapodi za "svojo vzgojiteljico". Še nekaj dni treninga in bodo odletele. Naslednje leto pa spet.

"Takle mamo"

Bom zdajle malce naložila - da ne boste mislili, da sem že "žarnica, kresnička ali kaj podobnega" - jok nisem še. Tudi politične zdrahe me niso toliko vrgle, da bi se odselila v puščavo - čeprav ...se morda še bom. No, naj ne nakladam - od kompa me je v teh dneh spravil naš "mali analfabet", ki mi vedno, kadar ga pohvalim, pri priči ušpiči kakšno, da mi potem ni dolgčas. Tako se moja trenutna zabava imenuje - kontrolka iz angleščine in podpis, da je sošolki skril copate in "mama, pozabil sem, da imamo nalogo".Ma nemoj pokora, pusti sošolkine copate pri miru (ja, ja, saj vem, ravno v tistih letih je, ko ne ve, kaj bi s puncami) - na to, da imaš v nedeljo turnir  na Bledu in naslednji vikend v Italiji pa ne pozabiš - sraka mala!

Ja, jasno da ne. Ker na to pa mama pozablja, sram jo bilo.

In smo trpeli kot...no, da ne rečem kaj preveč, pa zehali in skoraj zaspali zaradi poštevanke in deljenja (bljak) in tako dalje - in če je kaj več, kot so tri nove angleške besede v tisti zaspani bučki ostalo res ne grem stavit.

Eh - saj pravim, dolgčas pa le ni, čeprav še Savo lahko pogledam samo na fotkah.

Le kdo za igranje hokeja potrebuje učenost? mi je še zabrusil naš mulo. Ti bučman, čeprav mi ne verjameš.

Nekaj lepega

Ker mi "pripovedovalci resnice" pripovedujejo samo še take novice, da iz dneva v dan lahko le pričakujem, kdaj mi bodo sporočili, da se nam je sesula država, bom nocoj pripopala samo nekaj današnjih "talepih fotk" - za pogum.

Klinc pa politika, tam so tako že vsi zmešani, pokvarjeni kot kvarglni, skorumpirani in domišljavi, da se bog usmili - narava pa vseeno ve, kaj je življenje.

Tile mi vsekakor dopovedujejo, da je pomlad definitivno tukaj.

In kaj naj rečem za tega?

A bi šlo, če bi bil podnapis, da se Slovenci kremeniti vseeno ne damo? Ali pa - kot želi mahi - a veste, kako dišiiiii?

Če koga že daje nostalgija po zimi

kot našega mačka, evo malo tolažbe.

Mačko se je šel tolažit pod Golico, kjer je naredil en "giro" - torej nostalgiki, zdaj veste, kje pri nas je še dovolj snega.

Pusti rovt

Golica

in Koča pod Golico

Je tega sploh treba predstavljati?

Marklnova planina je sicer bela, ampak tokrat ne od narcis,

pa še dva odpustka zame, ker pač nisem hudo navdušena nad zimo, kosilo mu pa vseeno skuham in mu ga toplega prihranim v pečici do povratka. Z veseljem, samo da ni še mene zvlekel v tisti sneg .

PS Zakaj se ne razumemo (Klotilda)

Ker je Radirka prijazno dovolila, da napišemo PS čisto na kratko - bi uporabila kar samo stavek - "Ker smo si...bla, bla, bla - no pa ne bom...

Torej - zakaj se ne razumemo? Ali smo si res tako različni?

Ne nismo! Bolj smo si podobni, kot vsaj sami sebi, da ne rečem drugim - hočemo priznati - saj vsak in vsi tako zelo v nečem želimo štrleti iz tropa. Čeprav smo vsi res le del istega tropa (bljak,  ovce v tropu - to pa že ne) - imamo pač različne izkušnje. Zato naj me koklja brcne, če je mogoče življenje "razumeti". Razen izbrancem. Življenje živimo, ne opisujemo. In samo izkušnje, ki jih občutimo, lahko tudi "razumemo". Z besedami opisano je vse samo instant pribljižek (tudi tole, kar pravkar berete, če že), pa naj bo ta pribljižek še tako čeden. "Razumemo" se z občutki.

Tudi v virtuali je tako. Zakaj pa bi bilo kaj drugače - tudi virtuala je del našega življenja. Grupiranja in prijateljstva in podobna prekletstva in navlaka, ki gre nekaterim tako hudo v nos - je pravzaprav stvar občutkov ob napisanem. Pri meni prav gotovo, kar prav prostodušno priznam. Ko začutim tistega tam na drugem koncu ekrana - ga pač z veseljem obiskujem, klepetam z njim, se tudi skregam, če je že ravno potrebno (čeprav se kregati res ne maram) - ampak tisti na drugem koncu nekaj meni da/podari.  To so moje zaznave, ne njegove. Pa smo tam. Le kako morem biti tako sebična in dati nekomu prednost pred drugim, ki je še bolj - dober, priden, ustvarjalen in no - sploh in oh....? Ah, bejžte no - kamot! Zaradi mojega "tapravega" filinga pač.

Tudi v RL se srečujemo z ljudmi, ki so kot iz škatljice in jamiiii - le zadišijo nam ne. Ni kemije, srčki. In če si s svojo precenjeno bučo navsezadnje le trmasto dopovemo, da je  takega človeka vseeno fajn in koristno imeti v zbirki - postanemo hladni in mrtvi in zbegani in...bljak. Jaz pa ne maram nobenih "visokih" koristi. Rada imam živo toploto, pa pika. Ja kaj pa sploh hočem? Sebe seveda. Rada se počutim ŽIVA. Ljudje, ki ji sprejmem, postanejo del mene. Z njimi se "čustveno razumem" - ostali so del lekcij, ki jih moram še podelat. In to je to.

Matr, sem pametna. Da mi kar škodi.

Ja no. Zato lahko zaradi mene tudi mirno ugotovite, da NIKOLI ne bom bogata. Pa se motite. Sem že.

Tudi Gorenjci že imamo pomlad - jeee

Vsi po vrsti meni že o ptičkih pa o zvončkih, sploh o rožicah - in , da me v tem našem koncu ne bi pobralo od foušije, smo danes z mačkotom in Cezarjem šli iskat - pomlad. Jeee - evo, pa ga imam tudi  jaz, čisto pravi gorenjski  pomladanski pušelček.

Ups, tale čivka - torej ni rožica - ampak od Gregorja navdahnjeni pernati cefizelj.

Tole pa so že rožice, ki čisto zares cvetijo tudi pri nas. A kje? Ja, nad Hrušico seveda, kje pa? In ne mi reč, da ne veste, kje to je - no, vas bom spomnila...

takole. A se zdaj spomnite spomenika padlim talcem na Belem polju? Evo, tam smo danes našli svojo POMLAD.

A da tole niso rožice? Ja, pa so, ja, pa so...meni so všeč tudi te

in ker naju je "bogi Cezar", brez pritožb spremljal, za njegovo "mladost" kar lep kos poti, ga je doletela čast, da je smel pozirati na "najvišjem vrhu" našega današnjega "vzpona".

Še nekaj lepih razgledov in pogledov - in seveda

lužica za mahi.

Življenje je lepo

...če ga živiš - ali nekako tako gre.  In ker tale Kloti ni človek, ki bi se vedno ali vsaj zelo dolgo kisal, me je danes še sonce spravilo v prav dobro voljo. Upam, da vas tudi.

Savo sem pofotkala in napopala na blog že tolikokrat, da se čudim, da je še nihče ni povabil na manekensko pisto (verjetno ne berejo bloga pravi ljudki)  - ampak za prmej je lepa. Ko sije sonce iz nje, pa še lepša.

Tudi takale luža, ki jo je pustil stopljen snegmene spravi v dobro voljo.

Da je Gregorjevo že mimo, vedo tudi moji raceljni.

In še šopek mačic. Ker jih ne trgam, jih tudi vam ni treba. Kar vse vzemite.

Včeraj so me pa sesuli

Jap. Ko smo prejšnje dni ugotavljali, ali moj zakrpani herček opravlja svojo dolžnost črpanja in tako dalje, kot se spodobi, da bi mu že lahko privoščili delovanje brez preveč kemije, glej ga zlomka, mi ugotovijo hiperaktivnost ščitnice. Kakšno "čudo" je to, verjetno veste, sicer pa si lahko to malček ogledate na povezavi. Tale moja ščitnica, me je lepo ubogala 40 let kljub notranji golši, zdaj pa se je spomnila, da smo v recesiji in bo treba malo bolj delat, pa je pričela proizvajati hormone kot po tekočem traku. Naj jo koklja brcne. Kadar je nekdo nekontrolirano le preveč priden, lahko bolj škoduje kot koristi. Prav za eno babico, kot sem jaz (pa če hočem ali ne) takole garanje ni hudo priporočljivo. Zato so me po hitrem postopku poslali v Ljubljano, pregledali in napolnili z radioaktivnim jodom - in ugotovili, da bo mama Kloti morala biti "pod mus" en teden gost v ljubljanskem KC, kjer bodo poskusili tole gravžo malce naučiti pameti. Spet z radioaktivnim jodom, seveda. In jaz bom tisti teden čez dan čisto boga, da se bom lahko čim bolj smilila sama sebi (zato ni čisto nič treba, da se še komu) - ponoči pa žarela kot žarnica.

Kako to izgleda sem poskusila včeraj. Edino kar sem zmogla je bilo sedenje na hrbtu - pa kakšen požirek čaja je ostal v meni. Bljak, pa tako počutje.

Tako - nekaj časa pri nas ne bomo potrebovali žarnic - bom kot kresnička svetila kar jaz. Sicer se norčujem, ampak otroke je pa vseeno dobro spraviti malo stran. In ker je bil včeraj "minister za Jakobovo izobraževanje" mačko, mi je Jakob zvečer ves nesrečen potožil, da me ne bo več jezil, samo čim prej naj se pozdravim. Z atom sta na isti valovni dolžini, kar se " moških zadev tiče", pri izobrazbi pa je vse narobe.

Tako. Kdaj me bodo pripravljeni gostit v KC pa bom že še posakramentirala. 

PS. In Ljubljana se mi je včeraj še malo bolj zamerila, da veste.

PS.2. Ker sem tole očitno malce sfuzlano razložila - naj še enkrat. Trenutno sem doma, ne v KC. Čakam namreč povabilo, kdaj naj pridem. Ja, ja, kar tako pa spet nisem - prav povabiti me morajo, sicer me ne bodo videli.

Če me je ravno kdo pogrešal,

pa v resnici vem, da me ni, ampak sem pač tak pajac, da rada koga malo podražim.

Moje prezaposleno veličanstvo je namreč danes (ja zdaj se pa že hvalim) skupaj z Jakobovo mamico urejalo učno pomoč na zavodu za šolstvo za našega dislektika. Jao. Od časov, ko so moji cefizeljni hodili v šolo (in bi kaj podobnega še kako potreboval Luka) se je pa res marsikaj spremenilo. Zdaj otroci z določenimi težavami, kar disleksije prav gotovo je, dobijo v šoli učno pomoč. Ki ni protekcija, da ne bo nesporazumov - je pa možnost, da otrok kljub svojim težavam lahko napreduje tudi tam, kjer mu disleksija nagaja. Kar pri tujem jeziku še kako drži. Jap. No priznam, da so se Jakobu nekoliko tresle hlače, kaj bodo mamica,  mama in tista "groza od sveta šolstva spet pogruntali" - da bo še bolj garal - pa smo pogruntali le to, kako mu pomagati.

Naj že sakramentiram čez tole državo kolikor hočem, kaj pozitivnega se pa tudi najde. A sem sebična? Ja no, malo že, čeprav se tega ne veselim zase - ampak za svojega vnuka.

Veste, težko je delati desetletnemu pobčku, ki se trudi več, kot sicer drugi otroci - doseže pa manj.

Luka mi je šele kot odrasel povedal, kako zelo se je v resnici bal šole - čeprav je pošteno garal. Upam, da jo bo Jakob bolje in lažje zvozil.

In kaj sem imela tam opraviti jaz - če sem pa samo babica? Ja, NIČ VEČ IN NIČ MANJ KOT -  Jakoba imam trenutno, kar se izobraževanja tiče pač jaz "na čez". V dobrem in slabem, se reče.

Je kar prepihalo oblake danes, ja.

PS Mavrica

Ker mi je Elenah dala možnost, da ta PS napišem brez svojega truda, bom tokrat to v današnji gužvi res izkoristila.

Nekaj meni všečnih izrekov znanih ali manj znanih ljudi o:

Lažeh:

Laž je kot snežena kepa; čim dalj jo porivamo, tem večja je. 

                                                      LUTHER

Lažnivec se kaznuje s tem, da se mu ne verjame niti takrat, ko govori resnico. 

                               TALMUD

Narava  ne trpi laži. 

             CARLYLE

Knjigah:

Vsaka doba ima svoje knjige. 

                            KORAN

Preden iztrgaš list iz knjige, poglej, če ni tvoja.

                                                                                                                                          SOMMERVILLE

Samo nadarjenost še ne naredi knjige, za knjigo mora biti še človek.

                                                                                                                                                   EMERSON

Denarju:

Ko sem bil mlad, sem verjel, da je denar v življenju najvažnejši. Sedaj, ko sem se postaral, to vem. 

                                                        Oscar WILDE 

Denar je šesti čut, brez katerega ne moremo uporabljati preostalih petih. 

                                MAUGHAM 

Nikogar še niso obesili s srebrniki v žepu. 

                                   Ruski pregovor 

Če ti denar ni služabnik, ti bo gospodar. 

                              Angleški pregovor 

Denar nam pomaga prenašati uboštvo. 

                     Alphonse ALLAIS 

Da bi bil človek nepristranski, mora imeti mnogo denarja v žepu. 

                                            Charles de LIGNE 

Brez denarja je čast samo bolezen. 

                            RACINE 

Če denar resnično ne prinaša sreče, potem ga vrnite. 

                                        Jules RENARD 

Denar ne more ustvariti nič, kar bi bilo vredno življenja; le pesek je, ki nas obda s puščavo. 

                              Antoine de SAINT AUPERY

Življenju:

Življenje je pač tako: kar nekoga osreči, drugega onesreči.  

                                                                                                                GAUTIER

Za življenje ni niti časa, niti prostora. Življenje je en sam trenutek ali cel niz vekov.  

                                                                                                   DOSTOJEVSKI

Do smrti je vse življenje.  

                                                                                      CERVANTES 

 Bolečini:

Samo sorodna bolečina nam izvabi solze in vsakdo pravzaprav joče zaradi sebe.

                                                         HEINE

Časti in odlikovanjih:

Kdor stremi po odlikovanju, ga ni zaslužil, kdor pa ga je zaslužil temu ni potrebno. 

                                                   Martin KESSEL

V  najvišji  časti  ni  več časti. 

                         LAO CE

Zavisti:

Zavist je sama po sebi kazen zavistnežev. 

                    KURAL

in nasvetih

Nasvet je nekaj, kar modrim ni potrebno, bedaki pa ga ne poslušajo. 

                                                      Garland POLLARD

Pa vsem, ki praznujete 8. marec - praznujte še naprej, jaz ga namreč nikoli nisem. Sem, pa danes dobila res najbolj prisrčno darilo za praznik, ki ga pravzaprav nimam od

no saj sami lahko preberete od koga.

Stanje duha pa je še en izrek nekega anonimneža - ali pa vsaj jaz ne vem, kdo ga je prvi izrekel, mi je pa všeč.

Pisana nedelja

Tole bo malce kombiniran zapis. V glavnem Jakobov, pa še jaz bom pristavila svoj piskrček.

Pogled skozi okno je bil čisto navdušujoč. Ampak sprehod pod tem nebom pa - brrr. Le kje se je vzel tako mrzel veter, da se človeku skoraj zanohta, čeprav ima roke v žepihin je vsega hudega vajen Gorenjc/ka?

Pa še krivca za "mojo selitev iz spalnice" naj predstavim. Nad tem čudom je Purfelček tako navdušen, da sploh noče več domov - spat. Odslej bo on spal na "svoji lojtri".

Na, zdaj pa imam.

Tako bova naslednji teden z mačkotom malce "predelovala" stanovanje, saj tale "selitev" prav lepo sovpada z "spomladanskim čiščenjem", kot je  ta proces pravilno danes poimenoval Jan.

Tole pa so že čisto prave fotke, ki spadajo v Jakobov zapis. Današnji turnir na Bledu, kjer je Jakob zabil prvi gol. In to ne kar en gol - ampak baje pravi evrogol. Bravo Jakob!!!

Čeprav moram pristaviti (predvsem zanj, da se ne pozabi) , naj se le spomni, kaj mi je danes obljubil pred turnirjem, in nima s hokejom nič opraviti.

Jakob, obljube je treba držat - ali pa bomo ropotali!!!

No malo se vseeno lahko pobahaš.

Na Bled pa sta Jakoba poleg atija, ki je bil njegov uradni spremljevalec, pospremila še ata mačko in Purfelček. In ker je Purfelček dobrosrčen fantek, ki ima rad živali, je s seboj odnesel še vrečko kruha - da nahrani "lačno blejsko perjad".

Uh, koliko lakotnikov. In tale zadnji je Purfelčku dal kar hvaležnega lubčka na roko. "Ne, ugriznu me je", se je ujezil Purfelček

in z rdečim noskom (ja tudi na Bledu je mraz) odkorakal od pernatih požeruhov raje

na igrala.

Pa še krajši počitek, preden sta se z atom vrnila v ledeno dvorano, kjer se je ravno končeval Jakobov turnir.

Midva s Cezarjem, ki pa nisva bila na Bledu, ker sva pazila (beri pospravljala) hišo, sva odšla le na običajni sprehod. O zvončkih in trobenticah seveda pri nas še ni niti sledu,

ampak čisto brez cvetja pa le tudi mi nismo ostali. Tale "gorenjska trma", pofotkala sem jo danes (Jan, na pomoč, kako ji je ime?) je bilo zadnje cvetje, ko je že zapadel sneg - in bo očitno prvo, ki bo letos zacvetelo še pred vsemi trobenticami in tako dalje.

Evo dokaz. Takole je trmarila decembra;

11.12.2009

20.12.2009

Ja, Gorenjci se res ne damo.

Slovenci ne spravljamo v jok le sami sebe

Sneguljčica, Palčica in Chuck Norris so se pogovarjali.
Sneguljčica je rekla: "Z gotovostjo lahko rečem, da sem najlepša na svetu."
Palčica je dejala: "Z gotovostjo lahko rečem, da sem najmanjša na svetu."
Chuck Norris pa je rekel: "Gotovo sem najbolj pogumen, bojevit in močan človek na tem svetu."
Zato so vsi trije šli na urad za Guinnessove rekorde, da bi se prijavili.
Prva je vstopila Sneguljčica, ki se je vrnila vzhičena in
zakričala od veselja: "Zdaj je uradno. JAZ sem najlepša na svetu!"
Druga je iz pisarne prišla Palčica in dejala: "Uradno sem najmanjša na svetu."
Nazadnje iz pisarne v solzah pride Chuck Norris in vpraša :''Who the fuck is Petra Majdič?!?''

Lepši vikend vsem, kot je vreme

Vezanost in navezanost

Hja, kdor je kdaj vsaj povohal kakšno duhovno učenje ve, da je človekov najhujši "sovražnik" vezanost. In jaz, kot duhovno prebujeno (ja , pa ja de) bitje, se lepo učim in skoraj že prepričam samo sebe, da sem že na "duhovnem konju". Potem pa gre enemu od mojih otrok zakon v maloro, midva z mačkotom pa dobiva nove, začasne stanovalce. Ki poleg tega, da mi "kratijo čas za pošteno prisluženo lenarjenje" morajo še nekje spati. In - evo ti zdaj tvoj duhovni mir Kloti. Zdaj pa le pokaži, kako to gre.

Da je naše stanovanje kot avtobusna postaja sem že kdaj omenila. OK - s tem se je treba sprijaznit, če me imajo pa ljudje tako radi. Ampak en prostor v stanovanju je bil pa tabu. Spalnica.Tja razen mene in mačka (z občasnimi malimi gosti, ki jih je ta zverina pretihotapil notri, kadar nisem gledala) ni smel nihče. Do danes. Zdaj pa so lepo spakirali mene v kujovc - v spalnico, ki je seveda večja pa pograd za dva otroka in tako dalje.

In zdaj imam dooooolg nos.

Ja, take stvari je treba prespati. Ker pa podnevi ne spim, če nimam vročine,  sem jih prešpancirala. Hja, življenje nas počasi odstavlja. Vse, ne samo mene. Mene je tokrat samo malo bolj konkretno. Ne gre mi še ravno na smeh, ampak sem si kar lepo morala priznati, da ...ja no, upam, da bo zdaj vsaj manj pospravljanja- svojo spalnico naj si kar lepo pospravljajo sami. Jaz pa se bom počasi spomnila svojih študentskih navad. Mislim, da sem se takrat pravzaprav imela čisto fajn.

No, če že nisem dovolj duhovno zrela oseba, sem pa vsaj praktično dete.

"Zdej je pa dost!!!"

Ker si, kao, uravnavamo življenje sami - ja pa ja de, okoliščine pa seveda ne - izjavljam, da si ga hočem urediti - torej;

"Dost mam!!!"

Tega trapastega kao pomladno/zimskega vremene - in napovedujem vojno vsem, ki se vtikajo vanj, da ubogo vreme še samo več ne ve, kako bi se vedlo.

Torej kao prvo; znanstveniki, nehajte že delat črne luknje, ali pa naj čim prej požro predvsem vas, po možnosti že jutri.

Tisti, ki imate že vsega preveč, pa bi radi še - urihtajte izpuste vsega mogočega in nemogočega v zrak, zemljo ali vodo - ali pa pojdite živet v slamnate koče in ugotovite, da se tudi to da. Brez dvajsetih ferarijev, petih avionov in petsto ladij in računov na bankah z kaj pa vem koliko nulami - pa še kakšna cifra mora biti spredaj, sakra bolt! Folk ima pa zaradi vas samo nule v minusu - pa kup neplačanih položnic.

Pa nehajte že srat vse mogoče zaradi nafte in z vojnami učit pol sveta, kako naj živi. Svet naj živi, kot je navajen, vi pa pričnite uporabljati bolj čisto energijo, ki jo že - ali bolje - še znamo uporabljati.

In;

dost mam naše, slovenske sprenevedave politke, ko mi vsi mečejo pesek v oči in čvekajo - kako je sicer vse dobro samo ene 2000 obrtnikov z delavci vred je v riti - ker niso plačilno sposobni. In to ne, ker bi bili svetovne lenobe - ampak, ker jim nihče tistega, kar naredijo, ne plača!!! Potem mi pa cvetličijo o pravni državi. Ja, pa ja de. O kateri državi pa tukaj govorimo? Še vedno upam, da o unikumu, ki mu je ime SLOVENIJA.

Izčivkajte že, da so bulmastifi privatna tragedija, ki se je zgodila ...  - no če ne veste zakaj, pa prosite (in plačajte iz svojih kao strokovnih  žepov, porka motorka) dva tuja strokovnjaka, ki bosta prebrala "izvide in 'računovodske' knjige" - in nam povedala, kar moramo vedeti.  Matr ste zabiti! Potem pa mirna Bosna!

Dost mam levega pa desnega sprenevedanja - strela nebeška, eni in drugi ste bili izvoljeni in ste plačani, da delate - ne pa "filozofirate"! Če ne znate delat - se spravite ceste pometat, da se naučite, državo naj pa do takrat vodijo tisti, ki znajo in bodo to tudi naredili!

In nehajte mi srat o elitah. Elite? - ja pa ja de. Zaradi česa pa?! A tem elitam še "drek" diši, ali kako? Ene usrane pikce v kozmosu smo vsi, pa bi vseeno nekateri bili radi ELITA. Jaj. A v tej državi sploh še kdo ve - kaj so vrednote?

Za začetek bo dovolj. Ko to popravimo, se bom pa spet razjezila.

Še vedno - oziroma vedno bolj -

sem prepričana, da je politika res (no bom uporabila lepši izraz za nastarejši poklic na svetu, da me kdo ne obtoži sovražnega govora) pocestnica, ki ti najlepše barve spremeni v -

dvobarvni dolgčas.

Ko dobijo vnučki blogerski obisk

Ja, danes sta ga dobila Jakob in Purfelček.

Lucija je že nekaj časa "grozila", da pride obiskat Jakoba, danes pa se ji je pridružila še Radirka, otovornjena s škatljami - za mačkotove stare fotke. Ko sem jih namreč nekoč dala na blog, so se ji fotke tako od srca zasmilile, ker so zbrane le v starem albumu, da jim je priskrbela novo domovanje  - in zdaj bo imel mačko kar nekaj časa deloz njimi.

Torej, da se z Radirko in Lucijo že poznamo - pa ne samo od nepozabnega Salzburga - ampak tudi že od prej, že veste. No od povratka iz Salzburga sta se seveda obema predstavila še naša dva falota.

In Purfelček, verjeli ali ne, zdaj že sladko spi z Radirkinim darilom - magnetki Ledene dobe, Jakob pa mi je pravkar zlezel za hrbet, čeprav še ni konec hokeja, ker bo jutri res spet naporen dan. Ja, že navsezgodaj, še pred poukom je na vrsti trening hokeja in potem spet šola. Le komu je prišlo na misel, da počitnice trajajo samo en teden - pouk pa dakoooooo dolgo.

Lucija in Radirka, v imenu malih dveh najlepša, iskrena hvala. Oba se že ves večer sladko držita od vajinih daril - in prva Purflčkova beseda, ko sta se vrnila domov je bila - a tete so pa že šle?

In hvala za prijetno preživete urice ob klepetu - Radirka, mačko pa te bo povabil potem na ogled svojega zrihtanega "zaklada". Vem - pa ne povem kam.

Evo Radirka, pa še ena fotka tvoje doline - jeseni. Takrat bi pa Lucija ne imela ravno "luže"v štiklih, a ne?

Ko ti energija pade globoko v minus

je pa res štala.

Jap, meni se je danes zgodilo točno to.

Iz trgovine sem privlekla celega vraga (vikend seveda) - ker - mačkota ni bilo, Luka je pazil Purfelčka, Jakob pa tudi ne more nesti kaj več kot dve kili. Še vedno mu namreč zdravi(j)mo levo roko.

Če kdo misli, da Purfelček ne potrebuje varstva, naj prosim dobro pogleda še enkrat. Tegale "velikana" je potem treba spraviti v posteljo - in premore 15 kg.

In v takih dneh propagiram pohod v naravo, da si človek povrne, kar m u štirje moški, en pes in ena mačka - požrejo.

Dan je bil kot naročen - ampak kaj, ko se meni potem, ko sem nafutrala tele moje falote res ni nikamor več ljubilo. Uh, penzionerska je včasih res naporna.

Ja no dobro, če ne gre z veseljem, mora pa na silo - navsezadnje sem le "zlezla" v svoje pohodne čevlje (matr, zadnji čas je, da se prične že pomlad in bom spet uporabljala bolj spodobne čevlje - še raje pa poletje, ko ne bom potrebovala sploh nobenih), popokala Cezarja in se odvlekla ven. Ja, prav ste prebrali. Odvleklaaaa.

Nekako do Save, potem pa je sonce, vonj po pomladi in Sava naredila svoje - in mama Kloti se mora pohvalit, da se ni več vlekla - ampak hudirjevo fletno sprehajala. S svojim preostalim kužkom.

Tam, kjer je v glavnem senca imamo še vedno sneg,

ampak, Mežaklja se je pa že lepo "znižala" in sonce že pridno sije do štirih popoldan,

in ja, na Golici je sicer včeraj zapadel tudi nov sneg, ampak, saj tja gor vseeno nisem šla.

Zasvojenost z...

No vseh vrst zasvojenosti imamo - ampak tokrat razmišljam o zasvojenosti z odnosi. Žogca s svojim zapisom tukaj in posledično Dajana s komentrjem sta me pripravili do tega. Pa da ne bi pri Žogci na dolgo in široko, moram pa zapisat, bom kar tukaj...

O določenih težavah, ki jih imamo zadnje čase tudi pri nas (kje pa jih nimajo?če pa jih kje res nimajo, pa čestitam) nič kaj rada ne govorim, so pa povezane prav z zasvojenostjo - z odnosi. Porka motorka, ko zdaj gledam nazaj, kako lahko nekdo dobi "nož v hrbet", čeprav se je ves čas trudil za dobre odnose in "naredil vse", da bi jih obdržal, šele res jasno vidim, kaj vse je človek, ki je pripravljen "za ljubezen storiti vse" res stori.

Zato, "da ne bi doživel" kar navsezadnje doživi, ko vseeno dobi čevelj, pa naj bo to v živo, preko SMSa ali na Facebooku, je pripravljen, da ga tisti, od katerega je čustveno odvisen po domače "sleče do gat in da skoraj iz kože", pa še bi popuščal, samo da bi odnos ohranil. In potem se mora zgoditi res nekaj drastičnega, da odvisneš končno "pristane na zdravljenje".

Ki je , kot vsaka odvisnost mukotrpno in boleče.

Ej stari/a, lahko poješ, kar bo za menoj ostalo.

Hvala ljubi/ca, samo da si moj/a, moj/a, moj/a...in jaz tvoj/a,tvoj/a,tvoj/a...

Priznam, da sama take odvisnosti nikoli nisem niti čutila, še manj razumela. Karkoli bi se že zgodilo, znam stati in živeti tudi sama. Hkrati tudi težko prenašam, če nekdo visi na meni. Stoj vraga kosmatega sam, dovolj si že velik. Če se prekucneš na nos, se pa postavi spet na noge. Pika.

Vseeno pa zdaj - verjamem in razumem. Ljudje ne odraščamo enako hitro - in nekateri se na smrt boje, da bodo ostali sami - in se vežejo kar na prvega, ki jih je pripravljen "vzeti", celo, če je vsem ostalim kristalno jasno, da tam ne more biti prihodnosti. Ne, ne more biti, ker niso - odrasli in odgovorni - in preprosto visijo na nekom drugem. Ki tega ali noče - ali še sam ni sposoben zrelih odnosov.Pa imamo štalo. Že res, da sta za razplod potrebna samec in samica - torej par - nikjer pa ni "zakona", ki ti zagotavlja, da so potomci že garancija za srečo do konca življenja.

Ja, pravljice znajo prav lepo lagati.

Uf, ljudje smo res prava pasma - za kompliciranje. 

Danes je bil dober dan

Torej - pustimo politiko. Ta me lahko samo v jezo in kdaj pa kdaj v smeh spravlja.

Danes je bil dober dan.

Penzijo so mi povišali toliko, da si lahko privoščim kar štiri krofe več na mesec. No, no, še vedno bolje, kot bi mi toliko vzeli - a ne?

Sonce. Jeeee.

Jakob se je popoldan sicer malce upiral, potem pa bral že - skoraj dobro. Še malo bomo garali in pobič bo res BRAL kot je treba. Bravo Jakob. Evo ti rožico, čeprav zunaj ravno še ne cvetijo. Pa bodo tudi zunaj prav kmalu. In ker si priden fant, te čaka kar nekaj lepih presenečenj - kakšnih, pa boš izvedel, ko bo čas za to.

In še največji današji jeeeeee - Tina Maze se je specializirala na zbiranje srebra. Ampak iskreno kar skačimo od veselja v luft in proslavljamo - po raziskavah pametnih strokovnjakov bo kmalu postalo dragocenejše od zlata. Srebro namreč.

Tina, iskrene čestitke.

No niso ravno vrtnice, so pa zimske rože, ki Tini brez dvoma bolj - pašejo.

Kdo se najbolj boji JJ?

Ja, po vsem sodeč GG. Nisem namreč še slišala niti ene njegove  "golobčkove namreč"  laži, ups, pomote, eh - izjave sem hotela reči, kjer ne bi za vse svoje težave in težavice, resnicoljuben, kakor je,  obtožil JJ in SDS. Tudi danes, ko je zagovarjal poslovanje in brezmadežno zadolževanje svoje Ultre je ugotovil, da mu je prejšnja vlada in JJ samo prav nemarno fouš - uspeha.

Zdaj pa res ne vem več, ali je zaljubljen v svojega političnega nasprotnika in mu zato dela reklamo, ali bi ga najraje "živega požrl"?