Moj eDnevnik

Vitka Kolar,Pokrij me, mami

Nesmrtno življenje Henriette Lacks

   Henrietta Lacks


    
 

    
  

Srečno 2012!

Voščilo

Kathryn Stockett, Služkinje

Kemoterapija zdravi raka in zemlja je ravna plošča

Demenca

Z demenco sem se prvič srečala, ko sem pri sosedi opazila, da ne odgovarja na moja vprašanja, da se kar izogne odgovoru. Takrat še nisem vedela, da gre pri njej za začetno obliko te bolezni. Zdela se mi je pač malce čudna. Kasneje pa se njenega stanja ni dalo več prikrivati. Kar nekajkrat so jo svojci iskali po celem mestu, nazadnje pa je vedno sama prišla domov. Bolezen je že toliko napredovala, da je domači niso več obvladovali. Sedaj je v domu starostnikov.
Demenca pomeni hujši upad ali celo izgubo intelektualnih sposobnosti. Najprej ob omembi besede pomislimo na zmanjšanje sposobnosti pomnenja. Pa ne gre samo zato. Bolnik lahko kaže tudi spremembe v vedenju, pomnenju, mišljenju, lahko postane agresiven. Za svojce je bivanje s takšnim bolnikom zelo naporno.
Najpogostejša oblika demence je počasi napredujoča degenerativna bolezen možganov, imenovana Alzheimerjeva bolezen.

Kako jo prepoznamo?

Najzgodnejši znak je blaga motnja pozornosti. Bolnik se izogiba družbi, težko sledi pogovoru, pozablja, pogosto je žalosten in otopel. V tej fazi je težko ločiti demenco od depresije. Če sami opazimo, da pozabljamo, potem gre za "normalno" pozabljanje.
Demence ne moremo ozdraviti, lahko pa jo z zdravili omilimo in upočasnimo. Še pomembnejši od zdravil pa je naš odnos do oseb z demenco. Prisluhniti moramo njihovim potrebam in željam, upoštevati moramo njihovo osebnost. To pa ni lahko. Ko bolezen že toliko napreduje, da svojci z bolnikom ne morejo več vzdržati, ga moramo zaupati v oskrbo domu starejših občanov.

Kako hitro demenca napreduje?

To je zelo različno. Strokovnjaki ocenjujejo, da je bolnik z demenco za samostojno življenje z le malo nadzora sposoben kakšnih pet do šest let.

Ali jo lahko preprečimo?

Dokazano je, da je pogostost previsokega krvnega tlaka v srednji življenjski dobi neposredno povezana s pogostejšo Alzheimerjevo demenco v kasnejših letih. Umska in socialna aktivnost krepi naše možgane. Univerza za 3. življenjsko obdobje je marsikdaj učinkovitejša od množice zdravil v domači lekarni.


             

Prehrana 21.stoletja za ženske

Chris Cleave, Druga roka

Louise L. Hay, Notranja modrost (meditacije za srce in dušo)

Jesenski kašelj

Igra narave

Martin Kojc, Učbenik življenja

"Misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje. Če človek poln zlih misli govori in deluje, trpljenje mu zato sledi kot voz kopitom vpreženega vola."

                                                         ( Dhammapada, 1987 )

Knjigo Učbenik življenja sem prvič prebrala že leta 1989. V tistem času je bilo še zelo malo knjig s podobno tematiko. Prava poplava čtiva, ki se je lotevalo človekovega notranjega sveta, njegove duhovnosti in pozitivne naravnanosti, nas je preplavila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Kojc je knjigo napisal že leta 1935. Že takrat govori o sodobnem, modernem človeku, ujetem v naglico bivanja, nervoz, vedno večjega tempa življenja. Po njegovem prepričanju je človekovo bivanjsko oporišče v misleni sferi. Človekove misli so lahko ogromna ustvarjalna sila, njihova moč je neslutena, zato jih je treba uporabljati modro.

Učbenik življenja je treba prebirati večkrat, da bi ga razumeli. Dobrodošlo čtivo za vsakega, ki se prebija skozi osebno krizo. Človek skozi življenje išče luč, ker se večkrat zaveda, da hodi v temi. Vendar je luč že v njem, samo da ni prižgana. Civilizacija vedno huje, vedno bolj neizprosno napada človekove živce, zato je notranje ravnovesje vedno bolj potrebno. Velikanska moč je v zaupanju v prihodnost. Človek se zaveda, kako pomembno je, da krepi svoje telo, zaveda pa se tudi, da lahko z duhovnim treningom doseže svoje notranje ravnovesje.

Knjiga Učbenik življenja obsega deset poglavij, skozi katera človek raste, se duhovno razvija.

Vse se poraja duhovno iz notranjega prepričanja. Govori o praslili, ki jo religije imenujejo bog. Prasila je izvor vsega, sila, ki ustvarja. Ni naše zavestno hotenje in prizadevanje, temveč naše podzavestno delujoče prepričanje oziroma naša vera. Prasila je višja zavest. Ničesar v življenju ne smemo izseljevati. Šele, ko zdravja in uspeha ne izsiljujemo več, bo prišlo, tako zdravje kot uspeh. Sreča pride šele potem, ko smo se ji odrekli. Šele v trpljenju lahko spoznamo naše napake in zmote, trpljenje pospešuje razvoj. Človekovo življenje je vnaprej določeno, vse je bilo določeno že v prazačetku, tako odpadejo bojazen, jeza, bes, sovraštvo. Človek postane brezmejno miren, vda se v usodo, je ne določa. Doživlja izključno sedanjost. Počutiti se moramo kot gostje tega sveta, gostje pa ne smejo nikoli zahtevati, ampak samo sprejemati. Delo krepi, delo odganja slabe misli, delo osrečuje, zadovoljuje in razveseljuje človeka. Če smo mirni, pustimo prihodnosti prosto pot in v vsem gledamo dobro. Martin Kojc je bil prepričan, da človeka doleti sreča šele tedaj, ko je ne pričakuje in ne zahteva.

Skratka, ničesar ne smemo poskušati izsiliti, naše življenje je vnaprej določeno, zato se moramo truditi za svoj notranji mir in verjeti v dobro. Če se za nekaj trudimo, pride ravno nasprotno. Knjiga nam daje praktične nasvete, kako doseči notranje ravnovesje in notranji mir. Vse v življenju ima svoj določen smisel in smoter. Pravzaprav gre za fatalizem- vdanost v usodo. V veliki meri se z njim strinjam, saj so mi življenjske izkušnje v dobršni meri pokazale, da se nam na naši poti skozi življenje zgodijo stvari, na katere resnično ne moremo vplivati. Bolje se je res prepustiti toku in ohraniti svoj notranji mir. Žal to vedno ni mogoče. Vsa čustva pač v določenih situacijah privrejo na dan, vsega res ne moremo uravnavati po načelu, da je tako pač moralo biti, čeprav na koncu dejansko pridemo do tega spoznanja. Ampak to je šele takrat, ko se naše življenje prevesi v drugo polovico. Verjamem pa, da človek sam najbolje pozna svoje telo, svojo dušo in da se z voljo lahko sami najbolje pozdravimo. Do življenja pač moramo ohraniti pozitiven odnos, saj le tako lahko prebrodimo najtežje trenutke v svojem življenju. Človek je neverjetno žilava  vrsta, prenese neverjetno veliko težo in bremena, ki mu jih naloži življenje. Zakaj je Viktor Frankl, ki je preživel vse grozote nacističnega taborišča Kljub vsemu rekel življenju da? Ker je kljub vsemu verjel v človeka in življenje.

Martin Kojc (1901-1978)slovenski psiholog in publicist se je rodil v Središču ob Dravi. Do začetka druge svetovne vojne je deloval v Nemčiji, nato se je vrnil v domovino. Imel je svojo psihiatrično prakso. Na Kojca je močno vplival francoski farmacevt Coue, ki je zdravil s svojo formulo. "Vsak dan mi gre v vsakem pogledu vedno bolje in bolje."

Knjiga Učbenik življenja je postala popularna, ko je o njej spregovoril bivši predsednik Drnovšek in dejal, da mu je ta  knjiga najbolj pomagala na njegovi poti duhovnega prebujenja. 

"Moraš biti popolnoma prepričan, da boš ozdravel."

V knjigi so praktični nasveti, kako doseči notranje ravnovesje.

Učbenik življenja, ki ga imam v rokah, je izšel v zbirki Sopotja, 1989. To je ena od devetih izdaj, ki so izšle v slovenskem jeziku. Prevedena je tudi v številne svetovne jezike, največ izdaj je v nizozemščini.

Bruno Hartman, Na poti pride vse naproti

"Na poti pride vse naproti. Meni je prišlo res vse mogoče, dobro in slabo, nadležno in prijetno. V življenju sem imel veliko sreče, rekel bi pa, da sem si malo pomagal tudi s pametjo. In je šlo. Življenje sem menda dobro preživel, ker si od njega nisem nikoli preveč obetal. Za vse, kar mi je dalo, sem mu hvaležen."
Z užitkom sem prebrala avtobiografske zapise dr. Bruna Hartmana, znanega slovenskega in zlasti mariborskega kulturnega delavca. Napisal jih je na prigovarjanje znancev po svojem osemdesetem rojstnem dnevu.
 Bruno Hartman, slovenski literarni in gledališki zgodovinar, dramaturg in bibliotekar, prevajalec in publicist, se je rodil 1924. leta v Celju. Po študiju književnosti južnoslovanskih narodov, slovenskega jezika, francoščine in primerjalne književnosti na ljubljanski univerzi je bil profesor na učiteljišču in gimnaziji v Murski Soboti, nato pa je poučeval na mariborskem učiteljišču. Pritegnilo ga je gledališče, najprej ljubljanska Drama, mariborsko gledališče in Slovensko ljudsko gledališče v Celju. Zatem je nadvse uspešno vodil Študijsko in kasneje Univerziteno knjižnico v Mariboru do svoje upokojitve leta 1989.
Najprej iz zapisov spoznamo Hartmanovo osebno zgodbo, kako se je iz skromnih razmer celjskega fantiča uspel povzpeti v krog najpomembnejših Slovencev današnjega časa. Nazorno nam prikaže čas pred drugo svetovno vojno, ko slovenska beseda ni bila zaželjena, pa vendar je znanje nemškega jezika v določenih življenjskih situacijah prišlo prav.
"Mojo generacijo je usodno zaznamovala druga svetovna vojna s svojo brezobzirnostjo, ki je posegla v naše telesno in duhovno življenje. Doletela nas je, ko smo se komaj levili iz fantičev v mladeniče. Nenadoma smo bili porinjeni v položaje, v katerih smo se morali odločati o življenju in smrti, o pripadnosti velikim nazorom o urejanju sveta, ko smo morali tehtati o etičnih vrednotah in se zanje odločati ter svoj obstanek na svetu dajati na tehtnico med burnim svetom in svojimi najbližnjimi."
Z veliko ljubeznijo opiše svoje rojstno mesto Celje, njegovo predvojno podobo in starejši Celjani bodo prav gotovo spoznali marsikaterega sodobnika, ki je v tistih časih kaj veljal v mestu ob Savinji. Poseben odnos je imel Hartman do celjske zgodovine, knežjega mesta, Celjskih grofov. Noben plemiški rod na Slovenskem se ni povzdignil tako visoko, kot so se Celjski. Celje je bilo edino slovensko knežje mesto in to dejstvo je v Hartmanovi duši pustilo poseben pečat.
Hartman je osrednja osebnost slovenskega knjižničarstva. Po njegovi zaslugi je Maribor dobil novo sodobno Univerziteno knjižnico, ki je informacijsko odlično opremljena. Nikoli ne bom pozabila "žive verige", ki smo jo ustvarili Mariborčani ob preselitvi več sto tisoč izvodov knjižnega gradiva iz starih v nova skladišča. Iz rok v roke smo si podajali knjige čez pol Maribora. Dr. Bruno Hartman je dosegel, da so knjižničarji dobili primerno zgradbo za svoje nemoteno delo, kar Ljubljani še vedno ni uspelo. Mislim, da je to prava slovenska kulturna sramota.
Hartman nas v svoji knjigi popelje skozi svoje intimno in službeno življenje od profesorja, preko dramaturga in lektorja in upravnika v slovenskih gledališčih,  do ravnatelja Univerzitetne knjižnice v Mariboru. Z njim se sprehodimo po starih celjskih ulicah, na katerih srečamo mnogo bolj ali manj znanih pomembnih Celjanov. Maribor pa je mesto, v katerem se je ustalil, posvetil gledališču in kasneje knjižničarstvu. Vedno je imel svojo vizijo, s katero je trmasto podiral tudi mnoge ovire. Popelje nas v svet glasbe kot violinist in pevec v zboru. V knjigi omenja tudi zdomsko literaturo, s katero so imeli v knjižnici kar nekaj težav, ker je oblast uradno preganjala zanjo problematično literaturo. Spominjam se, da smo tudi v našo knjižnico vsake toliko časa dobili zdomski časopis iz Argentine. Morala sem ga takoj odstraniti. Ko danes gledam nazaj, se mi to zdi prav smešno. Takrat pa je to pač tako bilo.
  Na svoje življenje in delovanje lahko dr. Bruno Hartman gleda z vsem ponosom.
Danes uživa zaslužen pokoj, ki pa je prepleten z delom, ki ga veseli. Še vedno ustvarja.
Zelo cenim in spoštujem gospoda Bruna Hartmana, ker je veliko naredil za mariborsko knjižničarstvo, gledališče in občo kulturo mesta, pa obenem ostal tako skromen in prijazen. Srečujemo ga na mariborskih ulicah in vedno je pripravljen poklepetati. Leta 2003 je postal častni občan Mestne občine Maribor.
Knjiga je opremljena z ilustracijami. Izšla je pri Študentski založbi Litera, 2007.

 
     


      
                                                     

Koncert evergreenov

Mozaik v cerkvi Sv. Jožefa Delavca v Račah.

Otrok Tibeta

"Telo moje matere je bilo še vedno zelo navzoče in tretji dan smo ji pripravili nebesni pokop, posebne vrste tibetantski pogreb, ko se truplo ponudi jastrebom kot hrano. Ragjape so mater z obrazom navzdol položili na eno od ploskih skal in sistematično začeli izredno spretno raztelešenje. Z znanstveno natančnostjo so razrezali truplo na dele, najprej ude, nato trup. Posneli so kožo, razrezali meso in organe. Potem so stolkli kosti v prah ter ga zmešali s krvjo in mesom. Temu so kot vezivo dodali ječmenovo moko. Nazadnje so razkosali glavo. Ko so vse to opravili, so začeli klicati ptice. Za nas so nebesni pokopi poseben, posvečen obred, ki ga ni dovoljeno videti nobenemu turistu. Za nas materin pokop ni bil nič grozljivega ali odurnega, ampak je bilo najboljše, kar smo ji lahko dali. Nekateri zakopljejo svoje mrtve v zemljo, kjer jih pojedo črvi in ličinke. Kakšna je razlika? Prvo vidiš, drugega ne. To je vse. Samo za prepričanje gre."

Biografija Soname Yangchen Otrok Tibeta je osupljiva pripoved o življenju v Tibetu v času kitajske okupacije. Soname se je rodila na tibetantskem podeželju kot potomka plemiške družine, ki pa je ob kitajski okupaciji ostala brez vsega. Živijo trdo življenje tibetantskih kmetov. Starši jo šestletno pošljejo v Lhaso v upanju, da bo imela več možnosti za šolanje, poroko in boljše življenje. Vendar postane samo služkinja, skorajda sužnja. Ker je zelo močne in neuklonljive narave, pri šestnajstih pobegne iz Tibeta. S skupino beguncev prehodi himalajsko pogorje in po šestih tednih jim uspe priti na cilj do Katmanduja in pozneje Dharamsale, kjer sreča dalajlamo. Prvič stopi v šolo, kjer spozna Tenzina, ki iskoristi njeno mladost in nevednost. Rodi hčerko. Ostane sama, na robu preživetja in obupa. Hčerko pusti moževim staršem. Tarejo jo hude duševne stiske, vendar jo njen močan duh in verovanje v karmo popelje naprej. Uspe ji priti na zahod, v Anglijo, kjer postane pevka pesmi tibetantskih gora.

Res neverjetna življenjska zgodba. Neverjeten pogum. Znala je nekako stopiti v prazno, iti naprej, ne da bi vedela, kaj jo čaka, v kaj se spušča. Vodi jo vera v Budo, moč ji daje srečanje z dalajlamo. Pripoveduje o drugačnem načinu življenja, kulturi, verovanju, trpljenju Tibetancev pod kitajsko okupacijo, preganjanje menihov in nun.  Res zanimivo branje, ki te kar prevzame, da nekako dihaš skupaj z glavno junakinjo.

Roman je izšel pri založbi Učila, 2007.

Leta 1997 je na povabilo prijatelja odletela v Francijo.

" V Franciji sem začela doživljati drugačno vrsto svobode- svobodo kot ženska. V Aziji je ženska ne glede nato, kako izobražena je, vedno omejena z družbenimi pravili. Mislim, da se zahodnjakinje ne zavedajo, kakšno neverjetno srečo imajo, kakšna redkost je situacija, v kateri živijo."

Jesenske impresije

Hoffmannove pripovedke

 

Festival za tretje življenjsko obdobje