Moj eDnevnik

John Green, Lažna mesta

»Kdaj sva zares videla drug drugega?  Šele, ko si ti videla v moje razpoke, jaz pa v tvoje. Pred tem sva gledala samo predstavi o drugem, kot bi gledal žaluzije na tvojem oknu, pa nikoli videl v notranjost. Ko pa posoda poči, svetloba lahko vstopi vanjo. In zasije iz nje.«

 

Po dolgem času mi je prišla v roke knjiga, ki sem jo z užitkom prebrala. Videti je, da mi ta avtor »leži«.


Roman je namenjen mladim in starejšim.


Quentin Jacobsen je na skrivaj zaljubljen v zanimivo in posebno Margo Roth Spiegelman. Sta soseda in kot otroka doživita neprijetno izkušnjo, ko v parku najdeta mrtveca. To ju nekako zaznamuje.

Nekega večera se Margo pojavi na Quentinovem oknu, oblečena v nindžo in ga povabi na maščevalni pohod po mestu. Po tej razburljivi noči pa Margo izgine, čeprav je tik pred maturo. Q se z izginotjem ne more sprijazniti in jo skupaj z nekaj sošolci išče in tudi najde. Vendar, Margo hoče živeti svoje življenje.

 

»Naj ti povem, kaj pri tem ni lepo: od tu ne moreš videti rje ali razpokane barve, spregledaš pa, kakšno je mesto v resnici. Kako narejeno je vse. Videti je, kot bi bilo iz plastike. Kot, da je umetno. No, poglej, Q. Poglej vse te slepe ulice, te ceste, ki ne vodijo nikamor, stekajo se same vase, in vse te hiše, ki so jih zgradili, da bodo propadle. Vse te plastične ljudi, ki živijo v svojih plastičnih hišah in kurijo prihodnost, da jim je toplo. Vse te plastične otroke, ki zlivajo vase pivo, ki jim ga je kupil kak klošar v plastični trgovini. Vsi izgubljajo pamet, obsedeni od potrošništva. Vse je votlo in krhko. Ljudje prav tako. Tu živim osemnajst let, pa nisem srečala nikogar, ki bi mu bilo mar za kaj pomembnega.«

 

Mladi po svetu so si po svojem razmišljanju, hudomušnosti in nagajivosti zelo podobni.

Quentino vidi smisel svojega obstoja v študiju, družini in otrocih, Margo pa se poda na pot negotovosti, izzivov, samote.

 

»Otrok je rekel, Kaj je trava? In mi je je podal polne dlani; Kako bi lahko odgovoril otroku?....Nič bolj od njega ne vem, kaj je. Rekel bi, da je zastava mojega razpoloženja, pletena iz upanja polnega zelenega blaga.

Ali pa bi rekel, da je Gospodov robec, Dišeče darilo ali spominek, ki ga je pustil nalašč. Ali pa bi rekel, da je trava samo otrok. »

 

                       Walt Whitman

 

Po romanu je bil posnet tudi film.

 

Roman je izšel pri založbi Mladinska knjiga, 2014.




    



Lionel Shriver, Pogovoriti se morava o Kevinu

»Pogovoriti se morava o Kevinu je drama, ki si je Evripid ni upal napisati.«


Roman Pogovoriti se morava o Kevinu je ameriška pisateljica Lionel Shriver napisala leta 2003 (štiri leta po tragičnem dogodku na srednji šoli Columbine) in z njim dregnila v enega še zadnjih obstoječih tabujev naše družbe – nevprašljivost in samoumevnost materinske ljubezni. Zelo sugestivno napisan roma,  ki ga je Lionel Shriver zasnovala preko pisem, ki jih  Eva Khatchadourian piše svojemu možu Franklinu.  Je pripoved o fiktivnem masakru na srednji šoli, ki ga zagreši njun sin Kevin, ki je že od rojstva problematičen in manipulira s staršema, zlasti z očetom, ki svojega sina zagovarja za vsako ceno. Fant ga zaradi tega prezira in se mu prikrito posmehuje.  S pomočjo pisem se želi Eva, žalostna, zlomljena in s krivdo prepojena mati, katere odtujeni sin je pri petnajstih zagrešil neizrekljiv in nedopusten zločin, soočiti s težkim bremenom odgovornosti in krivde. Je kriva ona? Je zares ljubila svojega sina? Zakaj nikakor nista mogla vzpostaviti pravega odnosa in varne navezanosti? Kaj je naredila narobe?


Pogovoriti se morava o Kevinu je neprizanesljiv, pogumen in iskren portret materinstva ter pretresljiv pogled na krivdo, izgubo in sramoto, ki se nam razkrije skozi oči matere. Gre za preplet intimne psihološke drame in trilerja, ki s svojo počasi plazečo se napetostjo pronica skozi strukturo grške tragedije.


Zanimiva so tudi razmišljanja avtorice o sodobni ameriški družbi, Ameriki, ki jo njen mož brezpogojno ljubi in jo nekritično kuje v oblake.


"Poznala sem neuke zaslepljene zahodnjake, ki niso še nikoli prestopili meja Združenih držav Amerike in so zato verjeli, da so te ves svet in da je nič manj kot bogoskrunstvo, če rečeš kaj čez Ameriko. Toda ti si videl nekaj sveta, vendar si sklenil, da je ni čez tvojo domovino. Še več, da ljubiš svojo domovino, da ljubiš njeno dobro naoljeno mašinerijo, učinkovitost in praktičnost, sporoščen in neizumetničen ameriški naglas ter priseganje na poštenost. Očitala sem ti, da si v resnici zaljubljen v podobo Amerike, ki je že zdavnaj ni več, če je sploh kdaj bila; da ljubiš idejo."


Zelo tekoče napisat roman, ki ga na dušek prebereš in ki ti da misliti. Kevin se zlomi šele takrat, ko dopolni osemnajst let in ga premestijo v zapor za odrasle obsojence. Tega ga je strah...


Roman je izšel pri založbi Učila, 2014.





                                        





Nick Hornby, Dolga pot navzdol



"Lahko sem čutila težo vsega - težo osamljenosti, težo vsega, kar je šlo narobe. Počutila sem se junaško, ko sem hodila po zadnjih stopniščnih ramah proti vrhu stavbe in vlekla to težo s seboj. Zdelo se mi je, da se je bom znebila samo, če bom skočila s strehe. Počutila sem se tako težko, da sem vedela, da bom takoj zgrmela na cesto. Ko bom padla z vrha stolpnice, bom podrla svetovni rekord."

Štirje izgubljenci - osramočeni televizijski voditelj, ki preživi nekaj mesecev v zaporu zaradi seksa s petnajstletnico, ki je videti starejša, saj jo sreča na stranišču lokala, kjer snifa koko,  najstnica, ki rada preklinja, hči ministra za šolstvo , sestra dekleta, ki je pred leti izginilo neznano kam, osamljena mati samohranilka z invalidnim sinom in egocentrični glasbenik – se odločijo, da si na isti dan, na novoletni večer, vzamejo življenje. Ko se slučajno srečajo na londonskem nebotičniku Topper, priljubljenemu kraju za samomore, se dogovorijo, da bodo načrt preložili za šest tednov. Tako postanejo neobičajna, disfunkcionalna družina in medijska senzacija. Skupaj iščejo razloge, zakaj živeti naprej.


Zgodbo pripoveduje izmenoma vsak od njih. Dogovorijo se, da bodo samomor preložili  in dali življenju še eno priložnost. 


"Kot katoličanka ne verjamem v srečo, pač pa v kazen. Glede vere v kazen smo najboljši na svetu. Grešila sem proti Cerkvi in Matty je cena, ki sem jo plačala za ta greh. Mogoče se zdi cena previsoka, vendar grehi naj bi nekaj pomenili, kajne? Na nek način je presenetljivo, da sem bila tako kaznovana. Dolgo časa sem bila celo hvaležna, saj sem imela občutek, da se bom lahko za svoj greh odkupila že na zemlji in mi ne bo treba pozneje polagati računa. Zdaj pa nisem več tako prepričana. Če je cena, ki jo plačaš za svoj greh tako visoka, da se želiš ubiti in narediti še hujši greh, potem je nekdo nekaj napačno seštel. Nekdo preveč računa."


Zanimivo in prijetno branje, ki ti da misliti. Kljub temu, da je tema težka, je napisana z določeno mero humorja in blagega razumevanja človekove duše in srca. 


Po knjigi je bil posnet tudi film.


Roman je izšel pri založbi Obzorja, 2014. 





                   

Jonas Jonasson, Analfabetka, ki je obvladala računstvo

Nima sto let.
Ni pravkar zlezla skozi okno.
In ne bo prav kmalu izginila.

Jonas Johansson je namreč avtor knjige Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil. Knjige, ob kateri sem se na glas smejala. Tudi njegova druga knjiga o črnki, ki je obvladala računstvo, je polna žlahtnega humorja in ironije. Norčuje se iz družbe, ki ji življenje uravnavajo samo denar, ime in  položaj, ki si ga marsikdo pridobi z denarjem in prazno glavo.

Mlada črnka Nombeko, ki je imela smolo samo v tem, da se je rodila v Južni Afriki v zgodnjih šestdesetih letih, kjer je bil  premier slaven po retoričnem vprašanju, zakaj naj bi črnci hodili v šolo, ko pa so tu samo zato, da nosijo drva in vodo. No, Nombeko ni nosila ne drv, ne vode, ampak drek. Ni obiskovala nobene šole, ker je njena mama imela druge skrbi, namreč, kako priti do poceni nadomestila za mamilo.
Nobeko se znajde v vrtincu svetovnih manipulacij z jedrsko energijo in vse prelisiči, ker je izredno bistra punca.

Knjigo priporočam vsem, ki imate radi duhovito, ironično in izredno tekoče branje. Pokaže nam ogledalo naše samoljubnosti in nadutosti. Še vedno so ljudje, ki zviška gledajo na ljudi drugačne barve in svetovnih nazorov.

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga, 2014.





                                      


John Green, Kdo si, Aljaska?


 

»Če vzamete Aljaskin genski zapis, dodate njene življenjske izkušnje in odnose z ljudmi, potem pa vzamete še velikost in obliko njenega telesa, ne dobite nje. Še nekaj čisto drugega je. Je del nje, ki je večji od vsote njenih zaznavnih delov. In ta del mora nekam iti, ker se ga ne da uničiti.«

 

Miles Halter je obseden z zadnjimi besedami slavnih ljudi. Sit je udobnega življenja in ko se odpravi študirat daleč stran od doma, se mu odpre nov svet, poln neslutenih možnosti in kaosa, ki ga pooseblja čudovita, pametna, zabavna, seksi, samodestruktivna, skrivnostna, odbita in do konca fascinantna Aljaska Young. Ko je na lepem ni več, ostane praznina, ki jo poskuša zakrpati na vse mogoče načine.

 

»Te grozne stvari se da preživeti, kajti mi smo tako neuničljivi, kot verjamemo, da smo. Ko odrasli s tistim neumnim skrivnostnim nasmeškom rečejo« Najstniki mislijo, da so nepremagljivi«, sploh ne vedo, kako prav imajo. Nikoli nam ni treba izgubiti upanja, ker se nas ne da nepopravljivo poškodovati. Da smo nepremagljivi mislimo zato, ker smo res. Ne moremo se roditi in ne moremo umreti. Kot vsa energija lahko le spreminjamo svoje podobe velikosti in pojavne oblike. Ko se ljudje postarajo, to pozabijo. Začnejo se bati izgube in poraza. Ampak tisti del nas, ki je večji od vsote naših delov, se ne more ne začeti ne končati in zato ne more biti poražen.«

 

Večno vprašanje slehernika o smislu življenja, o našem obstoju in našem koncu. Je res vsega konec? Ostane samo truplo, ki počasi trohni ali je nekaj več, nekaj, kar je neuničljivo.

Nikoli se ne nehamo spraševati, kakšen je smisel našega življenja. Spominjam se svojih najstniških dni, ko sem se spraševala, zakaj sem jaz - jaz.

 

Roman, ki te potegne vase od prve do zadnje besede. Primeren za odrasle in odraščajoče najstnike. Ameriški pisci mi nekak niso šli, kot se reče. V zadnjem času pa sem prebrala nekaj knjig  ameriških avtorjev mlajše generacije, ki so me pritegnile. John Green je rojen leta 1977 in je bil leta 2006 nagrajen s prestižno nagrado Michael L. Printz, ki jo podeljuje Ameriška zveza knjižničarjev.

 

Knjigo je izdala založba Mladinska knjiga 2014.



                      



    




Fredrik Backman, Mož z imenom Ove


 


 

 

Ove je star 59. let in za njega je edini spodoben avto znamke saab.  Vsi ga imajo za godrnjavega starca.

 

»Če ne hodim po svetu bebavo nasmejan, to še ne pomeni, da sem zagrenjen«

 

Vsako jutro se odpravi na obhod soseske. Umika nepravilno parkirana kolesa in preverja vsebino zabojnikov za ločeno zbiranje odpadkov, čeprav so ga že pred letom dni razrešili dolžnosti predsednika skupnosti stanovalcev. Gorje vsakomur, ki krši pravila sosedskega sobivanja.

Toda mrko obličje drobnjakarskega možaka skriva globoko žalost ob izgubi ljubljene žene, ki ji je iskreno vdan. Ne želi več živeti, vsak dan si skuša vzeti življenje, vendar mu to namero vedno nekdo nehote prepreči.

Ko se v hišo nasproti njegove priselijo novi sosedje ter po nesreči polomijo Ovejev poštni nabiralnik, se začne zabavna in prisrčna zgodba o potepuških mačkih, nepričakovanih prijateljstvih in starodavni veščini vzvratne vožnje avtomobila s prikolico. Vse skupaj korenito spremeni življenje tako zagrenjenega tečneža kot skupnost stanovalcev. Zgodba, ki bi se lahko dogajala kjerkoli, tudi pri nas.

 

Po dolgem času mi je prišla v roke knjiga, ob kateri sem res uživala. Tankočutno pisanje, zabeljeno z obilico zdravega humorja, ki ga imam tako zelo rada. Knjigo res priporočam. Ne bo vam žal, če jo boste vzeli v roke. Popestrila bo te turobne zimske dneve.

 

Roman je izšel pri Mladinski knjigi, 2014.

 




                                     



Annabel Pitcher, Rdeče kot kečap



 

 

»Vem, kako se počutite. Pri meni ni šlo za žensko, ampak za fanta. Ubila sem ga točno pred tremi meseci. Hočete vedeti, kaj je najhujše? Izognila sem se kazni.«

 

Zoe se zaljubi v skrivnostnega Aarona, za katerega misli, da že ima dekle, vanjo pa je zaljubljen Aaronov mlajši brat Max, s katerim se videvata. Znajde se v zapletenem ljubezenskem trikotniku, saj se tudi Aaron zaljubi vanjo in ona mu čustva vrača. Kako naj ravnata Aaron in Zoe, da ne bosta prizadela Maxa.? V pismih, ki jih pošilja obsojencu na smrt, opisuje to, česar ne more zaupati nikomur. Poskuša dojeti, kaj je pripeljalo do tragične smrti enega od bratov, in se spoprijeti s krivdo, ki je iz dneva v dan vse težja.

Je to res njena krivda ali gre samo za splet nesrečnih okoliščin. Znajdejo se v nepravem času na nepravem mestu. Alkohol, deroča reka, razkritje ljubezni med Zoe in Aaronom je za Maxa usodna.

Po dolgem času sem prebrala knjigo, ki jo na dušek prebereš, ker je pisana zelo tekoče, brez opisa nepomembnih podrobnosti.

Krivda in odpuščanje. Stiska dekleta, ki svoje bolečine in občutka krivde ne zmore zaupati nikomur. Najbrž vsak človek nosi v sebi kakšno skrivnost, ki je ne zaupa nikomur, ker se počuti krivega.


Najtežje je odpustiti sebi.


 Je pa zanimivo, da sem ob kakšnih dveh poglavjih imela občutek, da sem podobno situacijo prebrala v neki drugi knjigi. Naključje? Morda.



Roman je izšel pri založbi Mladinska knjiga, 2013.



             






P.James Martin, Nebesa (ni) so hec

 

 

Jezuit James Martin nam v knjigi Nebesa (ni) so hec zagotavlja, da Bog želi, da bi okušali veselje, ohranjali smisel za sveti humor in se smejali življenjskim nesmislom ter svoji človeškosti. Vabi nas, da znova odkrijemo pomen humorja in smeha v vsakdanjem življenju ter sprejmemo temeljno resnico: vera vodi v veselje.

Sveti ljudje so veseli, pravi pater Martin in navaja številne primere zdravega humorja in prešernosti v svetopisemskih zgodbah ter v življenjih svetnikov in največjih duhovnih učiteljev. Razkriva nam, da so prilike pogosto smešne in da evangeliji prikazujejo Jezusa kot moža z otipljivim čutom za veselje in celo igrivost.

 

Ko je nekoč sveta Terezija Avilska potovala v enega od samostanov, je padla z osla v blato in si poškodovala nogo. Bogu je poočitala, zakaj ji je prav sedaj to naredil. On pa ji je odgovoril, da to dela svojim prijateljem. Terezija pa mu je v svoji molitvi odgovorila, da ima prav zato tako malo prijateljev.

 

Smešna je tudi zgodba o papežu Janezu XXIII.  ki je bil v rimski bolnišnici Svetega Duha. Kmalu potem, ko je prišel skozi vrata, so ga predstavili sestri, ki je vodila bolnišnico.

»Sveti oče, » je vzkliknila, zmedena zaradi nepričakovanega  obiska, »predstojnica Svetega Duha sem.«

»No, priznati moram, da imate srečo,« je veselo dejal papež. »Jaz sem samo Kristusov namestnik.«

 

Pa še ena njegova.

Kmalu po izvolitvi za papeža, se je Janez sprehajal po rimskih ulicah, ko je šla mimo njega neka ženska in rekla prijateljici:«Moj Bog, kako je zavaljen.«

Ko je slišal to pripombo, se je obrnil in odgovoril:« Gospa, upam, da razumete, da konklave ni lepotno tekmovanje.«

 

Ali pa tista, ko je papež Janez imel govor, pa je zatajil mikrofon. Ko so ga popravili, je dejal, naj jim ne bo žal, saj tako ne bi slišali nič pametnega.

 

P. James Martin (r. 1960) je jezuit, urednik jezuitske revije America ter avtor številnih knjižnih uspešnic. Redno objavlja tudi na facebooku in twitterju. Je glasnik vesele Cerkve, ki je blizu ljudem.



                                



Danaja Lorenčič, Njeno življenje z Ano(reksijo)


Danaja Lorenčič veliko zna in veliko ve – med drugim je skoraj magistra sociologije, kolumnistka, knjižni molj in radovedna duša, ki obožuje potovanja, evropske filme...
Je pa tudi dekle, ki je dobrih deset let živelo z anoreksijo.

Danajin boj z motnjami hranjenja se je začel v srednji šoli, ko je zaradi nezadovoljstva s sabo in svetom, ki časti kapitalistične vrednote, iskala uteho v hrani. Njena prej zelo vitka postava se je zaoblila. Toda živimo v družbi, v kateri je pridobivanje kilogramov redko sprejeto z navdušenjem – še zlasti, če si najstnica.


Danaja je pogumno in neposredno spregovorila o svojem življenju z Ano, kot skrajšano imenujemo anoreksijo, zato je njena knjiga hkrati odličen priročnik za vse, ki so ujeti v labirintu motenj hranjenja.


"Napisala sem knjigo. Tisto, ki sem jo iskala na knjižnih policah. Kjer je ne bi nikdar našla. Ker sem zgodbo, ki sem jo iskala, nosila v sebi več kot deset let. Knjiga odkriva, kaj je anoreksija, kakšno je življenje z njo, kako jo je mogoče prepoznati in se spopasti z njenimi uničujočimi učinki. Zgodba razkriva najbolj temačne globočine mojega življenja. Ni fikcija, temveč refleksija mojega življenja z Ano, kot skrajšano imenujemo anoreksijo"

Danaja se z anoreksijo ni že rodila. Njeni zametki so se najverjetneje pojavili že v otroštvu. Ne more reči, kaj ali kdo je bil vzrok za njeno odklanjanje in izbiranje hrane, njeno nenehno tehtanje. Je človek, ki od sebe veliko zahteva, ki si ne zna odpuščati, ki vsak odvečen kilogram občuti kot svoj poraz.

  • "Občudovanje sem potrebovala, kot drugi potrebujejo hrano. Nenehno sem dvomila o sebi, zato sem morala dobiti zunanjo potrditev. Okolje mi je omogočalo, da nadaljujem svoj način življenja. Moje vedenje je bilo nagrajevano. Naravnost vzorna sem bila. V tistem času so objavili številne raziskave, ki so opozarjale, da so vitki ljudje uspešnejši v karieri in da imajo več sreče v ljubzeni. O tem sem prepričala tudi sebe, čeprav so mi občutki pravili drugače."


Pa danes?

Anoreksija se ne pojavi in ne izgine čez noč. Dajana se je s svojo boleznijo soočila, jo priznala in se uspešno oddaljuje od Ane. Pred njo pa je seveda še dolga pot.


Čtivo, vredno branja.


Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga, 2014.


                                            


Priscilla Cogan, Stara pajkovka

 

Winona Pathfinder, stara indijanska šamanka, obvesti svoje najbližje, da bo čez dva meseca umrla. Zaskrbljena hči jo odpelje k psihologinji, pravkar ločeni belki srednjih let. Winona nejevolno prestopi prag ordinacije, nato pa zamenja vlogi in zaplete dr. O Connorjevo v pretanjeno pajčevino svojega skrivnostnega duhovnega sveta.

 

»Listi vedo, da prihaja njihov čas. Vztrajajo na vejah, svetlijo se in žarijo v barvi sonca. Kmalu bodo pripihali vetrovi s severa in jih pošteno pretresli. Če jih res pazljivo opazuješ, vidiš, da obvisijo na najtanjši nitki, dokler se nekega dne ne spustijo in skupno priplujejo navzdol. Ko se spuščajo, se gibljejo v krogih, krožijo navzdol in rišejo zdravilne kroge v zraku. Vedo, kdaj naj popustijo po vsem tistem vztrajanju.«

 

»Celost življenja je v krogih. Tudi letni časi se gibljejo v krogih. Ne moreš imeti lepote pomladi, brez smrti v jeseni. Nisi vedela, da je smrt pred življenjem? Ampak, list ne pade z drevesa tako zlahka. Ne, v življenju je sok, ki se pretaka z vsemi nami. Trdno se oprijemamo, ne da bi zares pogledali, kaj nas drži. Dokler…ne spoznamo polnosti kroga. Tedaj se lahko zavrtinčimo navzdol v plesu vetra, ki nenehno pripoveduje o sveti krožnosti našega življenja.«

 

»Podobno je z zvezdami. Ne moreš jih dobro videti, če zreš naravnost vanje. S strani so sijajne. Ali pa če zjutraj odideš na hrib in gledaš sonce, ko vzhaja. Čudovito je, a tako svetlo, da ga ne moreš dolgo gledati, saj te oslepi. Obrneš se in gledaš, kako jutranje barve počasi prižigajo vzhodno stran dreves, dokler ne vzplamtijo. Koža se ti naježi od lepote. Svet se znova poraja. To je poseben čas v razpoki med dvema svetovoma. Toda, če segaš po jedru, ga hitro zgubiš izpred oči. In potem ne vidiš ničesar.«

 

Beli človek se boji umreti. Rdeči človek sprejema smrt kot del življenja. Veliko modrosti je v besedah stare šamanke.

 

Knjiga, ki jo velja prebrati. Sama sem jo prečitala že pred leti in sem jo znova vzela v roke z domače police.

 

Izšla je pri založbi Eno, 2004.



        



                             



Lorna Byrne, Angeli v mojih laseh


Avtorica Lorna Byrne se je rodila leta 1955 v Dublinu. Angeli so jo nagovorili, naj svetu povrne vero vanje. Njeni prvi spomini segajo v zgodnje otroštvo, ko je opazovala mavrična bitja, ki so lebdela v zraku. Z njimi je vzpostavila stik in izvedela, da so angeli. Njeno pomanjkanje zanimanja za materialni svet je v odraslih vzbudilo skrb in zdravnik jo je že kmalu po rojstvu označil za duševno zaostalo. Duhovna bitja so jo že v otroških letih seznanjala s pomembnimi nalogami in ji pomagala, da je lažje prenašala svojo drugačnost in odrinjenost od ljudi, ki je niso razumeli. Angeli jo spremljajo skozi življenje, omogočajo ji videnje v prihodnost, ki zanjo ni vselej prijetna.

Knjiga nas odpelje na duhovno potovanje in nas spomni, da nismo sami. Vsak od nas ima namreč angela varuha, ki nam priskoči na pomoč, kadar smo v težavah.

Lorna Byrne je avtorica treh knjig, svetovno znana predavateljica, duhovna zdravilka in velika podpornica dobrodelnega gibanja.

Knjiga je izšla pri založbi Primus, 2014.


                



Janja Vidmar, Boris Grivić, Tretja možnost


Osnovna nit, ki se vleče skozi pripoved, je vprašanje, ali bi lahko odločno posredovanje mednarodnih mirovnih sil preprečilo genocid v Srebrenici.

Dogajanje je postavljeno v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je veliko beguncev iz Bosne našlo zatočišče v Nemčiji. Nemškemu odvetniku, katerega prijatelj je naredil samomor, ker ni mogel prenašati teže krivde zaradi umika zavezniških sil iz Srebrenice, v katerih je tudi sam sodeloval.  Tako se je pokol lahko začel. Prijateljeva smrt se ga sprva ni kaj prida dotaknila, šele, ko je postal skrbnik šestnajstletnemu dekletu, ki je prav iz tega kraja z družino prebežala najprej v Sovenijo in nato v Nemčijo, se je začel zavedati razsežnosti travm, ki jih ti ljudje nosijo s seboj in ki jim bodo pustile posledice za vse življenje.

Tretja možnost je roman o krivdi. Krivdi vseh nas, ki smo si nekako zatiskali oči pred vsemi grozotami, ki so se dogajale pred našim pragom. Zdi se mi, da smo se Slovenci v tistih časih kar nekako delali slepe in gluhe, kakor da se nas usoda teh ljudi ne tiče. Nismo se kaj dosti ubadali z krvavo morijo, ki je vladala v teh krajih. Morda smo imeli slabo vest, ker smo jo sami dokaj poceni odnesli? Zatiskali smo si oči, nismo hoteli vedeti. Smo se imeli za nekaj več?


Janja Vidmar je pojasnila, da se je seme romana skrivalo že v njeni uspešnici Princeska z napako. Dokončno pa sta roman spodbudili Borisova raziskovalna naloga o odgovornosti pripadnikov modrih čelad na mirovnih misijah na kriznih žariščih in ponujena rešitev, ki bi ustavila pokole ter za vselej preprečila genocide, kakršen je bil srebreniški.
 
V knjigi so poglavja, ki sem jih kar težko brala, saj človek težko razume, da se lahko takšne grozote dogajajo v sodobnem času. Očitno se človek ne bo nikoli spremenil. Vedno se bo našel nekdo, ki bo hotel vladati nad drugimi in čreda mu bo sledila.

Neverjetno, koliko sovraštva je lahko  v ljudeh.

Knjiga, ki jo je vredno prebrati.

Roman je izšel pri založbi Miš, 2013.




                 


Meike Winnemuth, Veliki dobitek

Priljubljena nemška novinarka Meike Winnemuth je leta 2010 na televizijskem šovu priigrala 500.000 tisoč evrov in si s tem denarjem privoščila celo leto potepanja po svetu. Preživela je dvanajst nepozabnih mesecev v dvanajstih krajih na različnih koncih sveta, od Sydneya do živahnega Buenos Airesa, Šanghaja in Honoluluja do bližnjih evropskih prestolnic Londona, Kopenhavna in Barcelone.

O svojem potovanju je redno poročala na svojem blogu, tako da pisanje ni samo potopis, pač pa dvanajst dolgih pisem, ki jih je pisala različnim ljudem. Pripoveduje o krajih, ki jih je obiskala in ljudeh, ki jih je tam srečala. Vse pa je začinjeno z dobršno mero humorja, tako da je branje njenih zapisov zelo privlačno in všečno. Predvsem pa v pismih govori o sebi, kako se je po dvajsetih letih novinarskega dela zasičila in izpraznila, to potovanje pa ji je dalo novih moči in elana. Spoznala je, da ni vse v pehanju za uspehom, ampak, da je treba slediti svojemu srcu.
Knjigo priporočam vsem, ki imate radi potopise, zasoljene s kančkom zdravega humorja in ironije.

Knjiga je izšla pri založbi Učila International, 2014.




            
        




Jean- Marc Potdevin, Resetiran


Po dolgem času se vam zopet oglašam. Ker me vedno bolj mučijo bolečine v hrbtenici in ne morem predolgo sedeti za računalnikom, bom bolj na kratko opozarjala na nekatere knjige, ki sem jih prebrala v zadnjem času.
Prebrala sem že veliko zapisov različnih avtorjev, v glavnem domačih, ki so prehodili romarsko pot v Kompostelo. Vsi so opisovali potek romanja, postajališča, pokrajino, srečanja z ljudmi, nihče pa ni kaj dosti govoril o duhovni plati tega romanja. V knjigi Resetiran pa gre prav za to.

Marca 2008 se prodoren francoski internetni poslovnež Jean Marc Potdevin, izvršni direktor Yahooja v Evropi, odloči, da bo prekinil s službenimi dejavnostmi, ker se kljub uspehom počuti praznega. Na tej poti je veliko molil, bral, užival v tišini in v samostanski kapeli doživel nadnaravno srečanje, ki je popolnoma spremenilo njegovo življenje. Naučil se je ponižnosti, zaupanja, odprtosti in ljubezni.

Knjigo izdala Družina d.o.o., 2013.


                                                      
  


Pustna povorka Rače 2014


 Zopet je leto naokrog in po glavni rački cesti je krenila povorka s pustnimi šemami. Tukaj je nekaj utrinkov z današnje povorke.



                     


                   


                   


                 


               


              


             


            


            


           

  
          


         

             
                 


Obzorja duha

 To je oddaja, ki jo zelo rada spremljam po televiziji, ker se mi zdi korektna in s širokimi pogledi na življenje človeka in njegovega duhovnega življenja. Danes pa lahko na MMC preberete pritožbo gledalke zaradi "neprimernega" oblačenja sestre Romane Kocjančič, voditeljice oddaje, in intervju z njo.

 

Danes sem si kot po navadi ogledala oddajo Obzorja duha. Že približno 2 meseca opažam, da se je vizualna podoba voditeljice spustila pod vsaki nivo. Gre za žalitev našega dostojanstva, saj k oddaji pristopamo kot verniki in v vašem napovedniku je kot voditeljica napovedana redovna sestra. Mislim, da Romana Kocijančič to tudi je. A v zadnjih oddajah je oblečena kot dobro situirana prostitutka, izzivalno in povsem neprimerno. Ogorčena sem. Od voditeljice tega formata gledalci ne pričakujemo takega ravnanja. Naša pričakovanja so pri ogledu oddaje Obzorja duha usmerjena na malce globljo vsebino o duhovnih dogajanjih.       
 Pritožba gledalke o oblačilih sestre Romane pred kamero, januar 2013

Velja si prebrati intervju s  sestro Romano, ki mi je zelo všeč v svojih oblačilih in me takšni komentarji odvračajo od tako imenovanih vernikih, ki sedijo vsak dan v cerkvi pri maši, zunaj nje pa živijo povsem drugačno življenje in se vtikujejo v življenja drugih ljudi. Če bi vsi živeli po evangeliju, bi bilo na svetu veliko lepše in pravičnejše. Sestra Romana med drugim v intervjuju izreče besede, s katerimi se zelo strinjam.

  " Če bi kristjani res bili kristjani, bi bil naš svet zelo drugačen. Kajti večina svetovne populacije je krščanska, in če bi mi živeli to, kar nas vera uči, bi vsi imeli dovolj za jesti in bi bila družba pravična. Tudi mi pa izkoriščamo druge in smo umazani v svetu politike," pa dodaja.



Sestra Romana ti bodi kar lepo urejena in ženstvena, kot si bila do sedaj. Vse dobro tebi in vsem, ki te podpirajo.







Tiziano Terzani, Vedeževalec mi je rekel


 " Druga za drugo so se azijske države osvobodile kolonialnega jarma in postavile Zahod pred vrata. Pa zdaj? Zahod se vrača skozi okno, končno mu uspeva osvojiti Azijo, pa ne s prisvajanjem ozemelj, temveč s polaščanjem ljudskih duš."

Znamenitemu italijanskemu novinarju in dolgoletnemu dopisniku iz Azije Tizianu Terzaniju (1938-2004) je leta 1976 vedeževalec napovedal, da bi bilo leto 1993 zanj usodno, če bi letel z avionom. Minevala so leta in kaj kmalu so prišla devetdeseta in prerokba je še vedno ostala v avtorjevem spominu. V Aziji je preživel desetletja, bil priča koncu vietnamske vojne, opazoval dogajanje v Kitajski po Mao Cetungu, pisal o Rusiji po padcu berlinskega zidu, sedaj pa naj se kot novinar, ki mora biti čimprej na kraju pomebnega dogodka, odpove vožnji z letalom. Toda Tarzani je ta problem spremenil v svojo prednost. Naslednje leto je po Aziji potoval z vlaki, avtobusi, ladjami in avtomobili in na ta način globlje spoznaval spreminjanje azijcev pod vplivom zahoda in njegove sle po dobičku in materialnih dobrinah. Azijci so počasi izgubljali svojo identiteto in se spreminjali v podobo zahodnega človeka.

Nadaljeval pa je tudi z iskanjem resnice o verodostojnosti vedeževalcev, saj je v vsakem kraju, v katerega je prišel, iskal najboljšega vedeževalca. Spoznal je vsemogoče oblike vedeževanja od kart in kjig do kamenčkov in ovčje kosti. Še posebej zanimivo mi je bilo poglavje o dukunih, kar je malajski izraz za šamana. Dukuni so zdravilci in mojstri črne magije. Veliko zelo uglednih in visoko izobraženih Indonezijcev se še vedno posvetuje z dukuni.

"Depresija navda vsakogar, ki v sebi še nosi predstavo o svetu, kakršen naj bi bil, a hkrati vidi, da svet takšen ni. Depresija postane pravica, ko človek pogleda okoli sebe in ne vidi  več ničesar in nikogar, ki bi ga navdihoval; ko svet drsi mimo kot v koritu, polnem omejenosti in materialistične ozkosrčnosti. Ni več idealov, ne vere, ne sanj. Ničesar, v kar bi lahko verjel, ni; in niti učitelja, ob katerem bi si opomogel, ne."

Zanimiva knjiga, zanimivo razmišljanje o človeku v današnjem svetu, polnem nasprotij in materialistične miselnosti.
Vsi vedeževalci so avtorju prerokovali dolgo življenje, umrl pa je relativno mlad.

Knjiga je izša pri Cankarjevi založbi, 2013. 



                                       



Zimska idila

 
 V zadnjem času nisem prebrala nobene knjige, ki bi bila vredna moje pozornosti in bi vam jo želela predstaviti. Zato pa vam bom posredovala nekaj fotografij letošnje zime.




                    
                   




 


















              


Khaled Hosseini, In v gorah odzvanja

»Tako kot prva dva romana je tudi In v gorah odzvanja v prvi vrsti ljubezenska zgodba. Vse osebe v tej knjigi po svoje hrepenijo po ljubezni in nekatere jo tudi najdejo, čeprav pogosto na nepričakovanih mestih. A ljubezen se izraža na najrazličnejše načine, še zdaleč ne samo kot tradicionalna romantična ljubezen.«
K. Hosseini


Že prva knjiga ameriškega pisatelja afganistanskega rodu (rojen 1956 v Kabulu) me je navdušila.
Znova je napisal izredno berljivo in ganljivo knjigo, v kateri so prepletene usode več generacij. Gre za družinsko zgodbo, v kateri najdemo vse od ljubezni, žalovanja, jeze in nemoči do žrtvovanja.

Začetna lika romana sta Abdulah in njegova triletna sestrica Pari, ki ju oče leta 1952 odpelje na dolgo pot v Kabul, kjer Pari želi posvojiti bogata družina. Tako sta bratec in sestrica, ki sta izjemno navezana drug na drugega, za vedno ločena. Pari odrašča v Parizu, se poroči ima otroke in vnuke in šele, ko jih ima že čez šestdeset, izve za svojega brata. Obišče ga, vendar je on več ne spozna, ker ga je bolezen pahnila v svet pozabe. V nadaljevanju Hosseini svojo pripoved razširi na osebe, ki so z bratom in sestro na različne načine povezane.

Afganistan ljudje poznamo v glavnem kot tisti kraj, kjer je vojna. Hosseini pa nam prikaže, da je to dežela, kjer ljudje živijo prav takšno življenje kot vsi ljudje po svetu, da je tudi med njimi veliko ljubezni in topline v medsebojnih odnosih, pa tudi veliko žalosti in tragedij. Vojna v romanu ni v prvem planu, čeprav je v ozadju vedno nekako prisotna.

Lepo in zelo berljivo čtivo.

Roman je izšel pri založbi Mladinska knjiga, 2013.


                                       



Božič

 

                        


  Dragi moji prijatelji!

Lep Božični večer vam želim in še veliko dobrih knjig.



{ Prejšnja stran } { Stran 1 od 18 } { Naslednja stran }

Na kratko o meni


knjige.eDnevnik.si

«  avgust 2016  »
pontorsrepetsobned
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031 

Na prvo stran mojega eDnevnika
Osebna stran
Arhiv sporočil
Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji
Moj foto album

Kategorije


Najnovejša sporočila

John Green, Lažna mesta
Lionel Shriver, Pogovoriti se morava o Kevinu
Nick Hornby, Dolga pot navzdol
Jonas Jonasson, Analfabetka, ki je obvladala računstvo
John Green, Kdo si, Aljaska?

Moji prijatelji

ZavestnaSamost
SamotnaDusa
vvooodnarka
klotilda
morskadeklica
Rimljancek
sheehs
sporhet
metuljc
jkalin
odsrcadosrca
lea199
merimax
milena
modrival
ZavestnaSamostNova
OdseviNeba
bica
kallisto
Matejita
mazy15
minca
barvnasmetana
orhideja
malayka
beloincrno
Lucija07
kunigunda
marios

Zanimive strani

fotografije




Število zadetkov: 2848382
Avtor vsebine tega eDnevnika je knjige.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik