Na horuk dnevnik

"Vdih- izdih, nič več , nič manj...vse kar pride v vaše misli je dobro, in vse kar gre, prav tako ..." Biti, Biti, Biti... Prepustiti se, spustiti vse, dihati in le tega ne nadzorovati, le Biti... Večer "pred tem", sem se pustila "prijateljici" odpeljati na večer , kjer naj bi postala Srečen Človek. Presodila je namreč, da sem nesrečna in da mi mora predstaviti nekoga, ki ve zame najbolje kaj je prav in kaj ne. Naj ga samo poslušam in upoštevam , pa bo vse v najlepšem redu...Ona se je ( "a ne vidiš, kako sem se spremenila od kar hodim k njemu), menda zelo spremenila, Obvlada celo razliko med besedama R-evolucija in Evolucijo in menda ji je popolnoma jasno, kdo je Bog in kdo Satan... Diham...drugega itaq nima smisla, ker ne pridem do replike, do ene samcate besede...ne vdam se, le prepustim se in Diham . Mirno, Ego je presežen, opazujem ga in se mu čudim, da ne "pade ven" , moj Ego nemreč. Ne jogurt, pač pa tista klena reč, ki se je ljudje oklepamo kot zadnje možne bilke pred propadom lastnih iluzij... Razumem jo, žensko, ki se je celo preimenovala, da bi ne bila tako zelo sebična. Tako pravi zase...Močno priznanje, če ji ne bi služilo le kot opravičilo za še obsežnejše sebično delovanje...Toda, kdo sem jaz, da bi sodila o tem, zato raje razumem in to dejansko uspešno, ker mi ob tem ne razbija Srce in moj pritisk je žal še vedno hudo prenizek... Vsak išče svoje poti. Mnogo ljudi se zateka k instant rešitvam v raznih skupinah, pri raznih gurujih...Skupine so ok, guruji- no ja...če te ne eno ne drugo ne odpelje v vzvišeno stanje o vsemogočni obvladljivosti vsega...kar tako, ker si pač del neke skupine , pri tistem in tistem guruju.. V krogu 50ih ljudi sedeti malo manj kot 4 ure in slediti popolni manifestaciji Ega Človeka, ki naj bi za teh 50 ljudi vedel vse, tudi tisto, kar jasno še sami ne vedo, jasno tudi tisto, kar jih čaka v prihodnosti, vedel vse o Božanski Ljubezni do vsega in vse o mogočni pritrditvi vsemu v obliki izjave "Da"...vedno "da", nikli "ne"...ker sicer smo obsojeni na vse, le na napredek ne. Stagnacija je edini odgovor na " ne". Če sem banalno prav razumela, naj bi potemtakem rekla "da" tudi otroku, ki si želi čez cesto ob rdeči luči...ker zvenelo je natako tako nesmiselno. Vmes le "sem in Bijem", sledim vdihom in izdihom, da se ne strgam iz vajeti lastnega razuma, osebnosti, ki si dovoli živeti, delovati in razmišljati z lasnim "ustrojem". Ko sva se s prijateljem, ki je bil ravno tako kot jaz odpeljan na na to "fantastično" srečanje z nenadkriljivim mojstrom egotripičnega blebetanja, le spogledala, sva vedela, da besede niso potrebne, da Razumeva nerazumno in da je bolje da še prakrat globoko zajameva zrak noči. Naslednji večer sva si "popravila okus" na predavanju, oziroma , sproščeni predstavitvi Zena. Ne bom govorila o tem, ker besede zopet niso potrebne, toda tokrat zaradi "okusa po še" in zaznavi vseh čudovitih mirnih vibracij, ki jih prinašata preprost Vdih in Izdih ali le Biti. 

Vstopiš lahko marsikam. Vstopanja nam  lahko predstavljajo izziv, saj ne vemo vedno kam se podajamo , ko se odločamo, da bomo prestopili prag nečesa novega, vznemerljivega ali pa povsem običajnega. Lahko le predvidevamo. Predvidevanja pa nam največkart zameglijo spontanost, zabrišejo čar naivne predanosti ...Seveda odvisno, kam se podajamo. Nekatere stvari so lahko že vnaprej precej predvidljive.

Vstopov v Življenje je toliko, kolikor je živih bitij, tako preprosto je to :)

Vstopiti  v Življenje Drugega ...to storimo že z vstopom v primarno družino, ko se rodimo materi-očetu, lahko bratom-sestram, da ne naštevam ožjega in širšega sorodstva.

Odraščamo v samostojna Bitja in na poti odraščanja se soočamo z mnogimi Vstopanji in Izstopanji...

Vstopiti v družino, vrtec, v šolo, v puberteto,v naravo, prvič na avtobus, v gledališče, kino,knjižnico, lunapark, disco, službo, penzijo,v jesen življenja...in koliko vstopnih postaj bi še lahko našteli...

Jasno, da nobenega Vstopa kamorkoli ne moremo do potankosti predvidevati. Še najmanj pa vstopa Druge osebe v naše Življenje...

Verjetno se vam je že pripetilo, da je nekdo v vaše Življenje vstopil tako nenadoma, da ste še nekaj naslednjih dni ob misli nanj-jo le srepo strmeli predse in se sparševali, od kje se je pojavil-a...? Ali Zakaj se je pojavil-a...?

Vprašanja se porajajo sama od sebe, spontano, nekontrolirano. Nekomu ste odprli " Vrata" svoje Biti , da vam je za nekaj trenutkov, ur, dni, morda let, prekrižal Pot ali le vstopil skozi ena izmed vaših Vrat, ki ste jih po nekakšnem Ključu pustili odprta...

"Pazi kje boš izstopila ! " , rečem hčerki, ko se prvič podaja z avtobusom v Ljubljano. Rahlo nejevoljno , čeprav z  zaznano radovednostjo, me ošvrkne s pogledom in že je ni več v dosegu mojega pogleda. Javi se iz mesta in pove, da je uspešno Izstopila. Sem vesela...

Želja vzgojiti otroka v samostojno in odgovorno osebnost, je gotovo prisotna v večini starševske populacije.

Sploh na začetkih njihovih vstopanj kamorkoli, ko jim dopovedujemo, kako da morajo pozdraviti in se predstaviti...In se tega celo nekako naučijo :)

Česa se naučimo "odrasli", ko dopuščamo Vstopanja različnih oseb v naše Življenje....? Uf, marsičesa bi se lahko naučili in celo resnično se marsičesa naučimo , če le želimo , hočemo...

Izstop nam Ljubih oseb iz naših Življenj je gotovo ena izmed radikalnejših oblik čustvenih lekcij. Z odnosi ni tako preprosto kot z avtobusi. Vstopiš in izstopiš , ko želiš...ali pač ne...?!

Nekaterim to uspeva z lahkoto. Kot bi se odpravili v trgovino po sendvič, ga pojedli, rignili in že naslednji moment veselo živeli naprej...kajti njihov občutek lakote je potešen.

Škoda da ne sodim med te "sendvičarje"...Mene po sendviču vedno zvija, zato jih ne konzumiram pogosto, toda vseeno, morda je prišel čas, ko bom morala radikalno prekiniti z vnosom škodljivih substanc v svoje Življenje :)

A kaj sem želela povedati ? Le to, da mi ni všeč, če nekdo tako nenadoma kot Vstopi , tudi Izstopi , kar tako , brez pozdrava ...in še brez marsičesa oprijemljivejšega, da bi razum lahko sledil čustvom...

"Vsaka podobnost z dejanji in osebami iz resničnega Življenja, je zgolj naključna !" :) 

Ps. Na kateri strani Vrat se nahajaš, Vstopni ali Izstopni , je vedno odvisno le od Nas. In to je dobra novica :)

     Hvala Tistim , ki si upajo in znajo Vstopati tudi tedaj, ko ni vse le "rožnato" ! In hvala tudi Tistim, ki znajo

     Izstopati s Pozdravom....

                                                Pozdravljeni torej :)

Življenje prosim! No, najlepša hvala , da ste me uslišali :)

(Za vse, ki morda mislite, da vas je le malo uščipnilo tam okoli Srca...razlike med malo in res neznosno pa so očitne, verjemite!!! )

Potem, ko sem se nekako uspela prepričati, da moram vstati in zadihati, me je vkleščilo še močneje. Bolečina je preplavila vse moje telo, v hrbtu sem začutila konico meča, ki me počasi in sigurno prebada...le še sekndo, dve, tri....ne vem koliko jih je bilo, bile so neznosne...

Opotekajoč sem se ob steni plazila do dnevnih prostorov. Z zadnjimi močmi sem si slačila zgornji del pižame. Želela sem čutiti steno, njen hlad. Mrzel pot me je lepil k njej. Meč se je zaril do konca. Bolečina ni popuščala. Zarila se je vame kot peklenski boj demonov...

Pizori otrok so mi preplavili slehrn kotiček v možganih...

O ne !!! Pa to ni menda to...Konec, pomislim...

Ko mi bolečina preplavi še levo roko in me v valu preplavi nazaj do prsi, pričnem s plitvim dihanjem ...še še še ...naslednji moment se zgrudim na hladna tla kopalnice...

Ko se zavem, je jutro...zgodaj, ker otroka še spita. Vse se mi je dozdevalo kot moraste sanje...

Morda pa je vse res...vidim dvojno sliko in sem povsem omotična. Bolečina v roki je neznosna, v prsih in zadaj med lopaticami čutim topo bolečino , ki z vsakim dihom izrazi ostrino meča.

Torej nisem sanjala...

Otroka se prebudita...krasna sta....njuni pubertetni izpadi so mi ljubki v tem stanju...Samo da sta tu in jaz z njima...

Ne omenjam pripetljaja...

Odideta v šolo, jaz pa v kupu obveznosti poskušam z optimističnim reševanjem situacije.

Nenadoma se mi pričnejo tresti roke in noge niso nekaj, kar bi me samodejno držalo pokonci.

Torej, se bo potrebno posvetovati z zdravnikom. Pokličem in povem, kaj se mi je zgodilo. Pred tem sem si še dopovedovala, da me bodo odslovili z besedami,da to itaq ni nič takega, da sem imela morda panični napad ali pa karkoli banalnejšega...

No, pa me je sestra najprej malce vljudno nardla,češ, kaj se grem, da imam vse znake infarkta in da kako nisem takoj poklicala rešilca...

Popoldne so me urgentno sprejeli, bili zelo prijazni in me poslali na vse mogoče preglede, ob tem pa mi ugotovili še hudo anemijo, menda posledico stresnega življenja.

Hm, ti Vragca...a jaz da sem pod stresom...eh to pa ja ne no :)

No, do nadaljnega bom še malce staršila naokoli :)

Vi pa pazite na svoje Srce !

Biti Sam, Biti Sama...Seveda smo sami . Vse  od ločenosti s popkovino. To ni nič novega, nič pretresljivega. Le kdo si želi biti vseskozi priklopljen na nekoga, na  Drugega.  Le kdo ne pozna tiste želje po Miru, ko se sam s seboj počutiš najbolje, počneš karkoli, kadarkoli , brez bojazni, da bi se ti bilo treba prilagajati ali pretvarjati...Si Ti in to stanje zadošča . Počneš stvari, ki jih v dvoje ne počneš rad ali pa ti je le zoprno npr. pred nekom skakati do stropa, na ritme, ki te dvigujejo, brati karkoli, kjer potrebuješ zbranost in absoluten mir, buljiti v zrak in misliti vse, kar lahko misliš le, ko si sam...Večina nas čuti primarno potrebo po lastni intimi, po času, ki je namenjen le nam samim...V samosti se prav tako rojeva želja po Dvojini in Množini. In obratno. Ljudje smo si zelo različni, toda vsi imamo primarno željo po druženju. Dokler so Dvojine in Množine prijetne, smo radi del družbe ali dvojine.Ko se v nas prikrade nelagodje zaradi različnih impulzov, ki jih prejemamo od Drugih in , ki jih ne znamo ali nočemo pretvoriti v željo »po še«, se imamo priliko umakniti v ekskluzivno samost.

Prevečkrat se zgodi, da se ne umaknemo, ker bi bilo npr. nevljudno zapustiti večerjo s prijatelji takoj, ko smo pojedli ali pa kar vmes...,bi bilo nevljudno reči svojemu partnerju, da si želimo sami v kino ali savno ..predsodki nas omejujejo in nam kradejo primarno pravico do občasne distance pred vsem, kar nas obdaja.

Seveda prija bližina . Ni pomembno bližina Koga ali Česa. Včasih nam bližina rek in dreves prinaša blagodejnejšo bližino, kot katerokoli človeško bitje. Včasih si želimo objema dveh rok tako močno, da nam vse Bitje drhti od pričakovanj in želje po povezanosti...In obratno nas včasih potreba po osamelosti zgrabi tako nenadoma, da presenetimo sami sebe, kaj šele bližnje in okolico...

»Zakaj se ne javljaš na telefon, ne odgovarjaš na sms-e ?!« , je bilo v zadnjih dveh mesecih pogosto vprašanje mojih prijateljev. Povem le, da nimam ne potrebe , ne želje po druženju in če me nekdo res potrebuje, ve kje so vrata mojega doma. Nevljudno ? Morda. Toda tako čutim. Čutim potrebo po Samosti in to eksluzivni. Kjer nikomur ni potrebno razlagati kako in kaj in zakaj. Ker je trenutno stanje kakršno je in vem, da me razlage o moji bolečini ne bi dvignile niti za ped.Ker vem, da potrebujem Čas, da dojamem.Sama...In nekoč mi bo šinilo v glavo, kot strela z jasnega...Odgovor na moj zakaj sem Sama ?

Tako, kot včasih pade misel današnjega naslova v glavo in Srce tako nenadoma, kot , da bi meteor preluknjal vse plasti zemlje in pustil le še velik vprašaj o smislu česarkoli, kdajkoli...In komu bi po takem razdejanju sploh ostalo vprašanje ???  Človeku, ki mu je dana ekskluzivna možnost za ustvarjanje miselnih procesov in njihovo udejanjanje ? Ob omenjenem razdejanju  Človeka ne bi bilo...Tako kot ni več Duše ,ki se je v bolečini Srca izgubila in raztreščila na miljarde delcev ..

In počasi , prepočasi dojemam , da so naša hrepenenja , želje in upanja  o Dvojini lahko še tako prvinska , močna, neustrašna, toda , če jih gojimo le v solo zasedbi, brez konkretne potrditve v dejanjih s starni Človeka, v katerega so usmerjena vsa ta čustva, počasi tonemo v brezno skrajnega obupa in žalosti.V samost, ki je v vsakem primeru ekskluzivna in v današnjem svetu precej pogost in potreben pojav. Lahko pa  tudi zelo razdiralen tako za posameznika , kot za družbo.

In se zavem, da sem nemočna. Da besede še vedno ostajajo besede in da me njih zven ubija počasi in sigurno, toliko bolj, ker zvenijo le v mojih ušesih , potem, ko prebrane obtičijo v predelu sivih celic, kjer  bi mi že davno morali opraviti lobotomijo. Besede, besede, besede...

Trenutno je moja ekskluzivna samost na preiskušnji...Zakaj ? Ker se ne znajde najbolje...

...mi pravi prijatelj.

V meni pa odzvanja morje besed, dialogov , ne izrečenih, tistih v pisni obliki, tistih, ki prehitro dosežejo cilj, tistih, za katere bi bilo bolje,da nikoli ne bi dosegle prejemnika ...

»Besede , ki te privežejo na Svet. Besede, ki ustvarjajo mrežo okoli Nas. » (100 minut slave-HR.film)

Jaz sem ostala Tu , On je odšel...

»Eno celo Življenje, celega sebe, enega celega človeka, sem pustil tam . Ona je bila ta Človek. Vse To je ostalo Njej .« (100 minut slave -HR. film)

Morje solz,

Oceani bolečine,

Vesolje hrepenenja,

Brezmejnost trenutkov,

Iluzij v Iluzijah,

Neotipljiva sedanjost...

»Je mar čudno , da »puščam«...?«

»Veš, če bi pretvorila vso to bolečino v svoje delo, veš kje vse bi lahko že bila za ta denar ?«

»Ah denar...ja vem, neodgovorna sem...Nimam časa za Čustveni prestiž..Pa si ga jemljem. Saj ne vem, ali me jemlje Čas...? Ne vem več. »

Med tem si on prepeva »Lepa dekleta Ljubijo barabe, lepa dekleta jim padajo v objem...«

Jaz pa nisem več mlada in ne bom našla nekoga, »ki je star in pošten«...

Ne Verjamem več...pa si Želim...

Ne nekoga...Njega...

Se vprašam zakaj, zakaj za vraga nas besede tako zelo ganejo, prizadanejo, vzpodbujajo...

Saj so »le« Besede...

...čeprav nas zven prijetnih besed pomirja , ustvarja Bližino, je grozljivo spoznanje, da vse ostaja le pri besedah...

Objem , tisti Iskreni objem, pa je vreden več, kot neskončna leta zvenenja besed...

"Dej no, zaflikaj se , ker puščaš ! " , mi pravi prijatelj...

                                                        ....in me OBJAME...

Smisel vseh preteklih dogodkov še prihaja na plano. Oblike so nejasne, miselni vzorci so zmes razuma in konfuznosti...

Pojdem v Pekel si rečem. Voda vedno zbistri moje misli , v zastoju možganskih vijug  pa se prične  pumpanje novih idej .

Toda na poti me ustrelijo s pištolo. Policaji. Ustavim avto in poskušam stoično prenesti nastalo situacijo. V duo ekipi sta moški in ženska. K meni pristopi moški. Spustim steklo in že pripravljam dokumente. Gledam naravnost predse in izgleda, kot da me sploh ne gane, da mi razlaga, kako sem prekoračila hitrost iz omejitvenih  50, na 75 km na uro. V meni je vulkan, ki ga komaj še zadržujem. Pogledam ga in ko mu skoraj da mirno dopovedujem, kako se je ravnokar mimo naju peljal nekdo 90 na uro in kako da sem ravno pred tremi meseci dobila kazen za 500 eujev in 5 kazenskih in...padem v nemilostni jok... Presenetim samo sebe in se mu pričnem opravičevati, da to res ni v moji navadi , to da se cmerim namreč in da vem kako mu izgledam, kot da ga hočem izsiljevati...On me gleda in vztraja pri svojem. Zajamem sapo, da bi se umirila, toda zaman...V meni narašča napetost, vulkan se približuje vrelišču, srce bije svojih mnogo čez sto preveč...

»Dobro torej...strpajte me v zapor ali kamorkoli itak mi gre vse narobe...« , mu  govorim med ihtenjem in zvita sama vase...

»Ja gospa...ja ste pa res čisto na koncu z živci...vidim. Ja pa saj ni tako hudo. Saj verjetno znate voziti po omejitvah... Dobro , naj vam bo tole v opozorilo in naslednjič vozite po predpisih. Boste lahko nadaljevali vožnjo ? » , me še vpraša...Le pokimam , on mi vrne dokumente, me lepo pozdravi in reče, da bo še vse dobro. Odide. V ihtenju se poskušam umiriti. Pogledam v stransko ogledalo in opazim, kako mu gdč.policajka nekaj maha, v stilu, ja kaj pa je zdaj to, a jo boš kar spustil... On maha nazaj v stilu, ja kaj pa naj bi naredil...

Prizor je bil dovolj nazorno simpatičen, da sem lažje zadihala in spoznala, da si nekateri možje postave res zaslužijo oznako "Človek z veliko začetnico". Kapo dol J

Tudi Pekel me ni pustil ravnodušne, ampak je opravičil moje želje po »filanju baterij« .

Naj jih teh nekaj vtisov , »nafila » tudi vam , dragi soblogarji J

Nisem strokovnjak psihologije. Sem le Ženska. Prevarana Ženska. Še ena tistih,ki ji pravijo :«Ja kaj si pa pričakovala ?! Ja pa menda nisi mislila, da ima le tebe ?!...Ja si pa res zbirčna...ja kaj pa misliš, da boš dobila popolnega moškega...?!«

In vse  te izjave v tonu samoumevnosti, brezbrižnosti, skorajda privoščljivosti.

http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/varanje-in-promiskuitetnost/45389

Ta članek, na nek dovolj jasen način razloži ozadje varanja...

Kaj pa, ko nekdo vara ( verjamem celo ), zaradi neodločnosti, zaradi nezavedne želje posedovati čustva vpletenih, ker mu to očitno godi. Ko ne gre za odvisnost ženske od »njegovega denarja«. Ko gre za preprosto Vero v odnos , ko se vse razvija v smeri  tendence po Dvojini. Ko ti je to večkrat povedano, pokazano...In Verjameš. Bezpogojno verjameš...na začetku, v fazi Zaljubljenosti to ni problem. Potem ta faza preide v Ljubezensko razmerje, ki se v prvi fazi zdi nekako brezpogojno –vse je ok, vse štima,vse se da dogovoriti, tolerira se tudi stvari, ki jima gredo na živce drug pri drugem...še vedno ju fascinirajo  lastnosti Ljubljene-ga...

-Družba ju sprejema kot zaljubljenca...

Potem gresta tudi čez to fazo in se znajdeta pred vprašanjem »Kako naprej? «...

-Družba ve, da se vse da, če sta oba za "to"....

Kam z vsemi čustvi, fascinacijo, ko preideta v fazo- nekje po pol leta, da bi si omislila skupno gnezdo in od tu dalje gradila  njun odnos. Usklajevanje časa, financ, želja , potreb...

-Družba ima polno predlogov...

In trčita ob prve nesporazume. Le ti so lahko malenkostni in s časoma zaradi nesoglasij ali različnih želja, pripeljejo do neizbežnih konfliktov. Vsi poznamo zdrave konflikte- vpletena se sicer spreta, toda na koncu združita želje v konstruktiven dialog in je zopet Mir v hiši...Vsaj zdi se tako in je zaupanje še prisotno...

-Družba ploska...

Kaj pa če se želje ne združijo v dialogu za »skupni blagor« in se to dogaja še dolgo po prvem resnem konfliktu na temo usklajevanja skupnih interesov...? In odnos zavoljo tega ni nikoli definiran kot skupnost, ki je npr. Želja, le enega od vpletenih...

-Družba Ve, "da ni nikjer z rožcami postlano...

Potem se  tisti z željo po definiciji odnosa prične spraševati o Smislu tega odnosa...Prične dvomiti v drugega . Zaupanje je na majavih temeljih...ker temeljev sploh nikoli ni bilo. Bile so le Iluzje . Koliko oseb gradi Dvojino ? Jaz-On-Ona in Midva. Torej smo trije...

-Družba ima tistega z Željo po odnosu , za netolerantnega, za osebo, ki prihiteva situacijo...Potrpljenje je njen nasvet...

In, ko izveš, da nas je bilo v tem odnosu nekoliko več, se ti svet sesuje. Sesuje se ti samopodoba, samospoštovanje...

-Družba zopet ve nekaj o "rožcah"...

Sprašuješ se zakaj, čemu , ker teh izkušenj pač nimaš. Nisi »iz takega testa«. Nimaš viška testosterona ali pomislekov, da nečesa s svojim ljubljenim pač ne moreš početi in si zato najdeš drugega. Ali pa kar je najhuje, vsaj zame, svoji bivši obljubljaš  marsikaj, ob tem, ko imaš »resno« razmerje, da si le ne bi našla drugega, kajti potem ne bi imel več kontrole ali bolje rezerve, v primeru, da se ti ta sicer leto dni dolga zveza, sesuje...

-Družba molči...

Pravic za Prevarane ni. Zaščite tudi ne. Lahko si le želiš, da je bil-a vsaj on-a v času varanja zaščitena.

Obstajajo Swingerji. To se mi zdi pošten , neškodljiv način promiskuitetnosti. Če imate torej višek testosterona ,ki ga ne znate »vnovčiti« v domači postelji, se preprosto  Swingirajte. Za ženske pa menim, da prava Ženska, ki zna ceniti svoje telo in spoštovati svojo Žensko vibracijo, ne bi nikoli našla pravega razloga, da bi varala Moškega, ki si ga je izbrala za življenskega sopotnika !

Da ne bo pomote. Znam videti "druge" moške, toda znam ločiti zrno od plevela. Zame je v tem primeru Resna zveza Zrno in Varanje Plevel.

Amen in  Naj živi Monogamija, ker ne vidim razloga za MultiOgabnost !

        "Vse moči v vesolju so že naše. Sami smo si zakrili oči in potem zastokali, da je temno "

                                                / Swami  Vivekananda /

Verjamem, da z Iluzijami ni nič narobe. Nasprotno , menim, da so celo dobrodošle. Morda si je pred njihovim ustvarjanjem pomembno afirmirati pozitivne vibracije, sicer se lahko nekje vmes kaj zalomi. Se morda kakšen malenkosten delček teh Iluzij transformira v kakšen napačen kotiček in vztrajno moti naraven potek naše domišilije, jasno nezavedno. Potem se kot maček okrog vrele kaše vrtimo  okoli tega motečega delca , praskamo po svoji duši, kot bi nas pičil komar in naše Iluzije postajajo podobne mlaki, iz katere ne odseva nič več. Ostaja le mlaka...

V to, Mojo mlako, počasi padajo kaplje dežja, počasi sprejemam nevihto, da jo prečisti, napolni do roba, da se zlijem nazaj v svoje jezero...

Morda se danes udeležim skupinske hoje http://www.bit-je.si/Delavnice/2010/BREATHWALK/Breathwalk%20za%20razumevanje.html, , ki preverjeno odpre kanale vseh čaker vsaj do te meje (če se nahajaš v mojem stanju ), da razum prevzame oblast in noge začutijo korenine...

Rada hodim sama, rada plešem sama, rada kolesarim sama... toda včasih nam povezanost pokaže drugo dimenzijo nas samih....S "samostjo" ni nič narobe , če se v njej znajdeš in obratno tudi s "povezanostjo" ne, sploh, če znaš biti v prvi fazi povezan Sam s Seboj :)

Imejte Dan...odtenki so mamljivi...

Potegnem pomembno karto, karto KLOVNA. Njeno bistvo je svoboda-duhovitost -nedolžnost -neodvisen duh -navdušenje- ljubezen do življenja- sposobnost Ljubiti- neposesivnost- odsotnost Ega- harmonija s sabo in življenjem...

Jaz pa bolščim v steno, kot da bi čakala da prodre skoznjo nekaj, kar me bo odrešilo ...poskušam razumeti smisel preteklih dogajanj...

Roka v roki, njegova dlan na mojem hrbtu, tesno prilegajoča moji koži, še bolj, saj je rahlo vlažna od gibanja ...po plesišču...vonjam njegovo sapo...

Pleševa Tango...

Toda nič več...sedaj ga občutim v celoti, v vseh odtenkih...

Spontanost me precej označuje , bolečina prav tako...

Vem, da ni nujno trpeti, vem, da je tista otroška razposajenost pomebnejša, saj riše nasmehe, telo pa postane lahko , kot veter, ki dobiva zalet...

Ljubiti in motiti se je Človeško...vsaj pravijo tako...

Ljubila sva se, nič več in nič manj...

Menda so bila moja leta ovira...

Toda njegov pogled je govoril drugačno zgodbo...

Do tistega jutra, ko sem neetično posegla v njegovo intimnost in odkrila razlog njegovih dvomov.

Ta je bil preočiten, da bi si še naprej ustvarjala prazne iluzije o »najini« Dvojini.

Takrat sem se streznila in hkrati sesula...

Menda si je »z njo« le dokazoval, da jaz nisem zanj...

Le leto dni...

Sva se pomenili, čisto preprosto, po Žensko...

Sedaj je bila tudi njej jasna njegova fizična odsotnost.

Na koncu ji le še napišem, da menda ,«še slepa kura zrno najde«, potem ga bova gotovo tudi midve nekoč , ko bova »zaceljeni«...(Zrno je srednjega spola :)

Razumeti , Odpuščati...ja super, to mi ne dela preglavic.

A lahko prosim še za malce jeze morda ?

Kaj že pravi Klovn ? Aha, da naj bom navdušena nad Življenjem...

So trenutki , ko mi uspe in verjamem, da jih bo vedno več...ali pač ne...zmedena sem...in to pri "teh" letih...!!! Ajej !

Lahko noč...

Znašla se je tam.

Nisi želel ubežati njenim čarom.

Želel si jo vpeti v večnost spomina.

Ujeti njen pogled ,zasanjano odločne ženske,

ki te je preganjala  v samotnih nočeh,

prebujala v turobna jutra,

čez dan pa se potuhnila v drobovju neusahljivih strasti.

Nisi je prosil za poziranje,

njena prisotnost bi te le izmučila...

Sposodil si si jo v spominu,

tako so bile tvoje poteze mirnejše....

Vsaj zdelo se je tako...

A ujel si se v prenasičenost grafitnega zvoka,

rezkega spremljevalca tvojih potez...

Z vseh zornih kotov sta te opazovali njeni zenici...

Rad si se spogledoval z njima...

Znova in znova te je mamila mehkoba njenih lic,

kjer so tvoje poteze postale nežnejše...

Poigral si se s kotički njenih ustnic,

katerih smeh te je dvigal v neslutena prostranstva...

Zgodil se je spomin

in se znašel v tvojih rokah,

kot podoba,

kot vtis nekega nedefineranega časa...

Zamislil si se...

Mar te je prevzela,

kot slepilo diamanta

prevzame površje in zamegli notranjost...

Ko se je nenadoma znašla pred teboj,

si se ozru stran,

da bi ohranil spomin

in ga odnsel  s seboj

na Potovanje preko smrti.

(napisano kot uvod ob otvoritvi razstave portretov  in predstavitvi knjige "Potovanje preko smrti",pesnika pisatelja in slikarja Primoža Bizjana)