| ||
Po vrnitvi s Tajske je prav, da se spet vrnem v lepe kraje Slovenije. Ne dolgo nazaj sem prvič obiskal Vače, ki je lepo urejena vasica. Ob cerkvi v središču naselja sem parkiral, nato pa se prvo odpravil proti "fosilni morski obali", ki se nahaja v bližini pokopališča. Tam lahko vidimo ostanke nekdanje obale z luknjicami, kjer so bile svoj čas školjke.  Nato sem si v središču Vač ogledal informativno karto in ugotovil, da Vaška situla sploh ni v Vačah, ampak v sosednji vasi Klenik. Ker je to dokaj blizu, sem se do tja odpravil kar peš in si ob poti ogledal še razne skulpture (aleja ustvarjalnosti) in pa hišo Janeza Grilca, ki je našel vaško situlo. Kmalu potem pa sem že zagledal Vaško situlo, ki je povečana kopija originala.  Po vrnitvi nazaj sem si še malo pogledal središče Vač, nato pa se odpeljal proti GEOSS-u, ki se nahaja v bližini lepo urejene vasi Slivna. Od parkirišča v vasi vodi po cesti krajša pot do osrednje točke GEOSS, kjer se nahaja več spomenikov in spominskih plošč.  Okrog vseh teh točk in še drugih vodi tudi peš pot, ki pa upam, da jo bom obhodil ob naslednjem obisku. Na poti nazaj sem se na kratko ustavil še v Litiji in se sprehodil po Valvazorjevem trgu, kjer se nahaja več starih stavb in je nekako staro mestno jedro Litije.  | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Zadnji dan Tajske sva tako kot običajno odšla na zajtrk v eno od uličnih restavracij. Včeraj sem pozabil napisati, da sva pri enem štantu, kjer so imeli reklamo za minibus do letališča, le-tega potem rezervirala. Cena 120 bahtov po osebi je bila čisto sprejemljiva, zato sva vzela prevoz za ob 10h in se tako rešila pogajanj s taksisti. Že včeraj sem šel tudi na Internet, da sem izvedel "checkin" do Hong Konga, nisem mogel pa še za ostale lete. Ker sem mislil, da bom lahko danes, sem potem šel preveriti, a je bilo isto kot včeraj. Dodatni razlog zakaj sem hotel narediti, je bil v tem, da bi lahko izbrala sedeže ob hodniku, če bi bili še prosti. Pri checkinu za let tja sem lahko lepo za oba leta izbral sedeže, tukaj pa je že za tega proti Hong Kongu kazalo, da je vse zasedeno in ni bilo uporabnih opcij, da bi obstoječa že dodeljena sedeža spremenil za kakšna druga. Po vrnitvi v sobo sva vse spakirala. Tokrat sva za mali kovček predvidela, da ne bo šel z nama na letalo, ker preko Emirates tako pripada vsakemu en velik kos prtljage do 30kg, če se dobro spomnim. tako da ni bilo strahu pred omejitvijo 7kg in cm, zato sva ga lahko še malo bolj naklačila. Pa lažje je zdaj bilo tudi zaradi tega, ker sva majico z dolgimi rokavi in jakno dala v ročno prtljago in tako osvobodila velik nahrbtnik. Minibus je že čakal in kmalu smo se odpravili.  Ves čas je šel po avtocesti za razliko od prihoda, ko so "šparali" za cestnino, tako da smo na letališče še prej prišli, kot sem mislil.  Prvo sva na zaslonu videla, da bo imelo naše letalo kar nekajurno zamudo, a glede tega se nisva preveč razburjala, ker bi tako ali tako morala v Hong Kongu čakati 7 ur, tako pa bova pač tukaj malo dlje.  Potem sva videla, da je bilo tako še bolje, ker je letališče v Bangkoku neprimerno boljše od tistega v Hong Kongu, ki deluje malo bolj "socialistično" (vsak tisto kar sva videla). Pri oddaji prtljage za na letalo, sva prijaznega tipa na drugi strani prosila, da preveri, če lahko dobiva sedež ob hodniku. Ko je že vse naprintal, sem ga še enkrat vprašal, a je našel kakšne, pa je rekel "ups, I forgot". Potem je šel preverjati in je eno karto ponovno naprintal, ostali dve pa ne in ravno za tisti dolgi let sva bila potem ob oknu, tako da se je moral eden "bližnje vzhodni Azijec" večkrat vstajati. Ne vem, ali tisti za šaltrom res ni mogel najti sedeže ob hodniku ali pa je narobe razumel, da hočeva vse lete ob hodniku in ne le prvega, ki ga je ponovno naprintal. Spet je bilo potrebno iti skozi tisti izhodno "immigracijo". Vrsta se je vila dobesedno čez pol letališke dvorane, ki je verjemite zelo velika. Spet mi ni bil to toliko problem, ker sva imela dosti časa. Vseeno pa me je motilo, ko se je že po kakšne pol ure čakanja in počasnega pomikanja vrste, pred nama vrinil prvi Rus. Pred nama je bila namreč ena Rusinja in se ji je pridružil verjetno mož, ki je očitno takrat še naokrog hodil. To je seveda še čisto normalno in ok. Potem pa je prišel še en par, ki se je poznal s tem parom, ker so bili izgleda skupaj na potovanju. In kmalu jim je sledilo tako v minutnih premorih še več in se tako nabralo za okrog 20 ljudi, ki so se tja postavili kot da se tam začne vrsta. Če bi se mi mudilo, bi šel pred njih, tako pa sem jih samo na glas preklel "p*!%e r*!%e p*!%e u k*!%c!" in mi je bilo vseeno, ali bodo razumeli ali ne. Pri vsem tem pa se je za menoj še nek Malezijec (ali tam nekje) ves čas pomikal tako naprej kot bi hotel iti naprej skozi mene in ni niti 5 cm razmika spoštoval. Da sem se ga vsaj malo rešil sem si dal na hrbet nahrbtnik in s tem naredil malo razdalje med nama. :) Sčasoma smo le prilezli do prehoda, ki je potekal gladko in potem se je začelo čakanje še na letalo. Malo sva se sprehodila po letališču, ki deluje res lepo.  Na enem info pultu sem dobil geslo za internet, ki bi naj trajalo samo 15 minut, zato sva vzela 2. Pri tem si moral vnesti potni list, ker naj bi nekaj kontrolirali in zato ni Internet brez gesla. Zleknil sem se v ene res udobne ležalnike in malo bral novice. Na srečo je tudi po 15 minutah še vse ok delovalo. To omejitev bi naj imeli zato, da omrežje ni preveč obremenjeno in lahko vsaj kaj nujnega pogleda. Ko se je končno začel bližati čas odhoda sva odšla proti izhodnim vratom, kjer so vsakemu dali zaradi zamude leta v roke kartonasto škatlo (podobno tisti za zajtrk na Phuketu), v kateri je bil mali sendvič, male napolitanke, sadje in sok, če se dobro spomnim. Že od zunaj smo videli, ko je prispelo letalo iz Dubaja, da bomo potovali z enim najboljših potniških letal ta trenutek, Airbusom A380-800.  Notri se mi je zdelo, da je malenkost več prostora pri sedežih, imaš vtičnico za napajanje, posebno usb vtičnico za napajanje telefonov, lcd mislim, da je bil bolj widescreen, ... Tako kot na letu od Dubaja proti Bangkoka je bila tudi tukaj bogata ponudba filmov, kjer si čisto sam odločal, kaj boš gledal iz bogatega nabora filmov vseh žanrov in starosti. Ker sem že prej pogledal nekaj starih klasik, sem nadaljeval s tem in začel gledati Čarovnika iz Oza. Pri tem in še pri parih letih, ki so imeli popolno kontrolo nad gledanjem filmov, je bilo dobro, ko si lahko že takoj, ko si se vsedel v letalo, začel gledati film in ni bilo potrebno čakati na vzlet, ko šele vklopijo cca 20 programov in potem lahko samo med njimi skačeš kot pri televiziji, ne moreš pa izbirati začetka gledanja in konkretne vsebine. In tako sem začel gledati čarovnika ter potem sploh nisem opazil, kdaj smo vzleteli. Ponavadi se že motorji tako slišijo in malo trese letalo, tukaj pa je vse delovalo čisto mirno in tudi tistega občutka v trebuhu, ko se dvigne letalo, ni bilo. Mogoče je razlog tudi v tem, ker sva sedela bolj spredaj. Je pa pilot kar izčrpno pojasnil razlog zamude. Nekaj časa po vzletu iz Dubaja je postalo enemu potniku slabo in potreboval je medicinsko oskrbo, zato so se odločili, da se vrnejo nazaj na Dubajsko letališče. Po pristanku so morali po proceduri spet vse potnike ven spraviti, najbrž doliti bencin in še kaj preveriti in po ponovnem vkrcanju so nadaljevali pot. Po približno 3 urah smo pristali v Hong Kongu.  Ob sprehodu po letališču sem tam malo čutil, videl nekakšen bolj "komunistično-socialistični" vpliv, pa čeprav je imel Hong Kong drugačno zgodovino kot Kitajska. Vse je bilo bolj sivo in manj svetlo kot na Bangkokškem letališču.  Tam sva se takoj napotila k izhodnim vratom, kjer sem večino časa preživel na sedežeh in dajal na ednevnik bloge, ker sem bil kar lepo v zaostanku po dnevih. Končno je prišel čas odhoda, ura je bila že čez polnoč in bil sem že kar zaspan. Vseeno sem na letalu pogledal še film Mary Poppins. V zvezi s tem filmom mislim, da sva v Kuala Lumpurju slišala, da je avtor glasbe umrl. Že med filmom me je začel premagovati spanec in kolikor toliko sem potem skoraj do Dubaja za silo malo prespal. Ta let je trajal kar nekje 9 ur, ker smo si ga podaljšali s tem, ko smo šli proti Hong Kongu iz Bangkoka. A ta karta je bila najcenejša. Dubajsko letališče je bilo zdaj videti dosti bolj zasedeno in manj prijetno kot na začetku poti. Tudi sedeži so bili bolj polni, navadne sicer ni bilo problema dobiti, tiste na pol ležalnike pa že težje. Na srečo smo bili tukaj samo par ur, tako da ni bilo tako hudo in še za Internet sem lahko porabil geslo od hotela, ki sem ga imel še shranjenega v računalniku. V enem delu letališča imajo lepo predstavljeno zgodovino Dubaja s poudarkom na letališču, ki je postalo v zadnjih 10 letih eno največjih na svetu.  Pri Dubaju se lepo vidi, kako s pravimi vlaganji in politiko lahko ustvariš moderno državico, emirat.  Ko so odkrili nafto približno 50 let nazaj, so začeli z gradnjo letališča in ostalih zadev. Takrat je bila nafta zelo pomembna za financiranje vsega tega. Zdaj pa naj bi jim nafta prinašala samo še 6% prihodkov (v 20 letih naj bi jo zmanjkalo), vse ostalo pa gradbeništvo, turizem, bančništvo, ... Nato je sledil let proti Benetkam, kjer je bilo letalo še najslabše od vseh. Tukaj nisi mogel izbirati filmov po izbiri, ampak je bil televizijski način, kjer si lahko v eni knjižici prebral, kje in kdaj bo kaj na sporedu. Odločil sem se za film Tujca na vlaku od Hitchcocka, a potem ravno pred koncem malo zaspal, tako da ga moram še enkrat pogledati. :) Že v Bangkoku sem prebral, da nas bo GoOpti prevoz čakal v Benetkah od 15h naprej. Po pristanku okrog 14.30h smo čakali še na prtljago, nato pa sva šla iskati še eno pijačo, ker še ura ni bila 15h. Ko sva prišla gor še pred 15h, pa je eden šofer (bila sta dva minubusa) rekel, da naju je najin šofer že šel iskati, ker je mislil, da čakava spodaj. Končno smo se vsi našli in tudi naš minibus se je do konca napolnil in tako smo malo čez 15h že odrinili proti Sloveniji, kar je bilo super, ker lahko bi tam čakali še par ur. Garantirajo 4 urne intervale, tako da je to lahko max. čas čakanja, glede na željo. A na srečo smo bili edini potniki in po prijetni vožnji smo prišli v Ljubljano že malo pred 17.30h. Tam sem skočil na bankomat, ker nisva imela nič več evrov, nato pa sva ravno za las še ujela avtobus za Kranj in tako prišla domov že malo po 18h ter tako zaključila potovanje. Zdaj, ko zaključujem s tem zadnjim postom se zahvaljujem bralkam in bralcem, ki so spremljali te objave, jaz pa sem tudi zdaj že 5 dni v Sloveniji, kjer je prijetno toplo.  | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Današnji dan se je začel podobno kot včerajšnji. Prvo sva se namenila na zajtrk v eno od restavracij v bližini, kjer že takoj začnejo težiti s "tuk tuk, sir" :)  Tam me je hotela natakarica okrog prinesti pri plačilu, a se nisem dal, ker sem postal bolj pazljiv, koliko morajo vrniti. Saj bi ji privoščil napitnino, s tem da me hoče okrog prinesti pa me žali. Velikokrat se gredo tudi takšne trike, da pri vračilu recimo 60 bahtov vrnejo 2x20 v bankovcih, ostalo pa v drobižu, ker si mislijo, da bo vsak drobiž postil tam. A to je ok, če vrnejo pravilno, pri tem primeru pa je kar dosti premalo nazaj prinesla in prav tako hotela z veliko drobiža prikriti oziroma zamegliti znesek vračila. Po zajtrku sva planirala, da greva malo bolj v center mesta, v Siam, kjer je veliko veleblagovnic, ker je moja hotela še kupiti kaj drobnarij in pa tudi, da malo pogledava kaj je novega. Da pa spet ne bi imela opravka s taksisti in pa tudi, da bi bila vožnja bolj pestra, sva šla spet do postaje pri reki. Še prej pa skočila do bazena na vrhu hotela, da narediva še tam kakšno fotko, ko še ni obiskovalcev.   Nato pa sva šla do postajališča št. 13 za ladjo in se po 10 minutnem čakanju vkrcala nanjo. Ker so nekatere ladje podobne, se ta za javni prevoz prepozna po tem, da ima oranžno zastavico. Peljala sva se kar nekaj postaj in pri tem opazovala okoliške stavbe.   Na centralni postaji z oznako 0 sva šla dol in tam je v sami bliži postaja za tako imenovani SkyTrain, ki je podoben monorailu iz Kuala Lumpurja, kjer je proga speljana nad zemljo.  Podobno kot iz preteklih spominov je bilo tudi zdaj v vlaku zelo hladno, pri čemer mi ni jasno, zakaj tako pretiravajo z mrazom, ko je zunaj več kot 30C in bi že recimo dobrih 20C bilo čisto prijetno. Na Siam trgu sva zapustila vlak in se malo sprehodila čez velike veleblagovnice s polno trgovinic.  Na vrhu ene imajo tudi Madame Tussands muzej z lutkami v Bangkogški verziji.  Ker sva bila lani že drugič v Londonu v tem muzeju in ker Tajske lokalne junake še manj poznava, ga nisva obiskala. Je pa bilo tam v bližini zanimivo videti drsališče, ki je v najvišjem nadstropju veleblagovnice.  Naokoli so bili luštni lokali in v enem sva si privoščila sladoled, ki ga dobiš v takšni "vafljni" posodici, ki se seveda poje, zraven pa je še nek preliv. Drugače ne jem kaj rad sladoleda, ta kombinacija pa mi je bila kar dobra.   Od tu sva se napotila še v en center, kjer je še več manjših trgovinic, bolje rečeno kar štantov z razno robo in spominki.   Malo sva se še tam sprehodila in par malenkosti vzela. Nato pa sva imela zadosti trgovin in sva se po isti poti odpravila nazaj ter na reki srečevala prav zanimive ladjice.  V sami bližini postaje sva šla že kar pošteno lačna na pozno kosilo, kjer so bile cene malenkost večje (4-5 evrov), a sem verjetno jedel najbolj dobre indijske oreščke s piščancem na potovanju.  Od tu sva šla še v bližnji park ob reki, kjer je preko tam postavljenih zvočnikov igrala še kar glasna glasba. Ne vem, a imajo to vsako popoldne ali zato, ker je bila sobota. Naokrog so ljudje posedali, se igrali z otroci, nekateri pa na travi ležali. Midva sva naredila še nekaj fotografij v smeri sončnega zahoda, nato pa šla proti hotelu.  Zvečer sem v enem uličnih lokalov imel pravi "by the book" dialog z lekcij o Tajščini. sawadee krap (rečem živjo) sawadee ka (reče živjo nazaj) kun sabaidee r krap (kako si kaj vprašam) sabai dee (nasmejano reče dobro), la kun la krap (in kako si ti?) (tu se malo zmedem, čeprav sem vedel, kaj je vprašala in potem malo z zadržkom rečem) sabai dee duey krap (tudi jaz sem v redu) Tu se je potem končalo, bil sem pa prav ponosen, ko so pri sosednji mizi eni tujci presenečeno gledali. :)) Žal je bilo potrebno zvečer po ta večjem spakirati, ker je naslednji dan čakal odhod in dolga pot nazaj. | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Prvi celi dan v Bangkoku sva prvo skočila na zajtrk v eno od bližnjih restavracij, ker v hotelu nimava zajtrka.  Za slabe 3 evre dobiš 2dc pomarančnega soka, kjer je sicer veliko ledu, kavo ali čaj, 2 mali klobasici, 2 rezini šunke, 2 jajca pripravljena po izbiri ter 2 toasta z maslom in marmelado. Nisem se toliko nabasal kot pri samopostrežnih zajtrkih, a vseeno je bilo čisto zadovoljivo. Malo sem še pofotkal pogled iz sobe.  Nato sva se napotila do reke Chao Praya, ki je par minut stran. Prvo sva malo fotografirala staro trdnjavo, nato pa se sprehajala ob reki.   Reka je prava prometna žila, tako za transport ljudi kot tudi drugih stvari in popestri dogajanje v Bangkoku, za razliko od Kuala Lumpurja, kjer je samo nek potok v primerjavi s to kar veliko reko.  Pot ob reki je prijetna in vodi mimo nekih univerz, kjer vidiš študentsko restavracijo. Mislim, da bi lahko brez problemov šel še sam tja jesti. V bližini glavnega templja v Bangkoku Grand Palace sva zavila v vzporedno ulico od reke, kjer si kar sledijo ulični prodajalci z najrazličnejšo robo in se moraš prebijati med njimi. Potem sva se odločila, da v Grand Palace ne bova šla, ampak v tempelj Wat Aruh, ki je na drugi strani reke. Do tja vodi nekakšen dolgi čoln/ladja, ki te tja pripelje za 3 bahte (40 bahtov je 1 evro), skratka skoraj zastonj.  Wat arun tempelj mi je zanimiv, ker se lahko nanj povzpeš po strmih stopnicah in s katere se ponuja lep razgled na reko.    Čeprav je vročina kar pribijala, je vzpon vreden in tudi na vrhu malo pihjla. Razgled na vrhu deluje že kar pravljičen in kot da bi se vrnil malo v preteklost.  Po ogledu sva se ponovno vrnila nazaj in se mimo zanimivih stojnic s posušenimi ribami ter drugim materialom odpravila gledati velikega ležečega budo, ki je resnično velik.   V okviru tega templja je še en kup drugih zadev, tako da je kar nekaj za videti.  Po ogledu vseh zadev tukaj sva se ponovno napotila do obale in si vmes privoščila kokosov oreh, ki je bil prijetno hladen.  Nato sva čakala redno linijo ladij, ki pluje ob reki in te solidno poceni (fiksna cena vožnje je 15 bahtov, cca 35 centov) pripelje kamorkoli po reki v okviru redne linije po reki.  Že sama vožnja po reki je zanimiva in vredna tega denarja. Ko sva gledala zemljevid, kje morava dol, nama je prijazna prodajalka kar povedala, da morava iti dol na postaji številka 13. Ker od zajtrka do 16h nisva nič pojedla, razen da sva pila vodo in en kokosov oreh, sva potem zavila v eno restavracijo v bližini najinega hotela. Pojedla sem Phad Thai (široke rezance s piščancem) in piščanca s curry omakco, ki je bila še kar pikantna, a bila okusna. Cena posamezne jedi je bila malo čez 2 evra in tako vsekakor vredna denarja.  Po vrnitvi v hotel sva vmes zavila še v trgovino po poceni pijačo in pa lekarno, ker je mojo malo opeklo po roki že na Phuketu in je dobila male mehurčke. Tam nama je prijazna prodajalka dala en kup zadev, s katerimi bi naj prebodla izpuščaje, očistila zadevo z neko tekočino ter še neke tabletke, ki bi naj preprečile ne vem točno kaj. Vsi ti dodatki so prišli skupaj cca 10 evrov in upam, da bodo kaj pomagali.  Nato sva šla na bazen na vrhu hotela, kjer sem se malo okopal v idealno topli vodi in popil eno pikslo malega piva. Ko se je začelo že malo mračiti, nas je "varnostnik" začel spravljati stran, ker uradno zapirajo hotel ob 18h, mrak pa se začne nekje okrog 18:30. V sobi, ko zdaj tole pišem, imam vklopljen nek tajski program in tukaj je dosti reklam, ki propagirajo kreme za posvetlenje kože. Za razliko od Evropejcev ali bolje Evropejk, ki kupujejo ali vsaj težijo k temnejši lepo pobarvani koži, bi tukaj Tajko užalil, če bi ji rekel, da ima lepo porjavelo kožo. Tukaj je idel imeti čim bolj svetlo kožo. Pri nas pa se prodajajo kreme za porjavelost kože, ki jih tukaj najbrž nihče ne bi kupil. Potem sva se napotila po ulici, ki zvečer še posebno oživi, prav tako pa tudi ulične masaže nog.   | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Danes sva morala zapustiti hotel v Kuala Lumpurju in se napotiti v Bangkok. Spet je bilo potrebno skupaj spakirati zadeve in ker se trudiva biti "ziheraša", sva vzela dovolj rezerve za prevoz do letališča. Čeprav ponavadi traja nevihta kakšno uro, se je zdaj dež zavlekel do jutra oziroma je zjutraj ponovno začelo deževati.   Po zapustitvi hotela so se spet ponujali taksisti, a nekako niso bili več veliko zainteresirani za prevoz, ko sva rekla, da potrebujava prevoz samo do osrednje postaje. Ker sva v teh nekaj dneh že dodobra spoznala prevoz do postaje, mi ni bilo več težko iti tja s tem Monorail vlakcem. Do postaje sva šla po idealni liniji mimo zasmetene ulice. Vlak sem plačal z malezijskim drobižem, tako da sem se povečini znebil kovancev in tudi vlak je bil lepo prazen, tako da ni bilo problemov iti nanj z vso prtljago za razliko od Singapurja par let nazaj, ko je bil zelo zaseden. Po prihodu na postajo je sledilo še malo hoje. Še od včerajšnjega dne je bilo oblačno in malo deževalo, a me ob toploti okrog 30C ni motil dež. Na mestu, kjer stojijo avtobusi nisem videl nikjer oznake SkyBus, zato sem šel po odložitvi nahrbtnika še enkrat prehodil tistih nekaj 10m in povprašal nekoga na postaji, kjer sem ravno po vprašanju videl, da ima na majici oznako SkyBus, tako da ni bilo dileme, da stoji ravno tam, kar mi je tudi on potrdil. Kmalu je prišel avtobus z letališča z novimi potniki in lahko smo se vkrcali nanj ter po približno 20 minutah odpeljali proti letališču. Na letališču je potekalo vse gladko, celo plastenka z liter in pol vode, ki sem jo pozabil odvreči pred kontrolo, jim ni bila sumljiva in sem jo tako spravil vse do Bangkoka. Na letalu sva imela ponovno vnaprej plačano isto vegaterijansko jed kot do Chiang Mai-ja in zdaj sva za razliko od takrat, ko sva dobila navaden riž z malo zelenjave, res dobila riž z nekimi rdečimi omakcami, ki so me ob rezervaciji letalske karte prepričale, da sem še to dokupil. Ko sem bral nek letalski časopis, je pisalo, da se ta jed dobi lahko samo na letih, ki trajajo vsaj 75 minut in tisto do Chiang Mai-ja je bil mogoče ravno malo prekratek. A če to res drži, potem ne vem, zakaj jo sploh ponujajo za kupiti. Ne glede na to, jed je zdaj bila res okusna, čeprav kar malo pikantna.  Po prihodu na letališče Bangkoku je bilo potrebno iti spet skozi Immigration (imigracijsko) kontrolo, kjer je bila velika gneča in le-ta je postaja vedno večja. Ljudje so kar prihajali in prijahali ter se rinili v kolone na levi strani in sploh ni bilo nobenih jasnih vrst. Že ob prvem prihodu, ko se nama je zelo mudilo in so bile te kolone dosti krajše, sva čakala kar nekaj časa in za vsakega potnika je trajalo vsaj 2 minuti, da je šel skozi. Zdaj pa je bilo nepregledno število ljudi, pa še vsi šaltri niso bili operabilni. In prav zanimivo je bilo, da je prišel nek uslužbenec do šalterja, ki trenutno ni obratoval in so se vsi z mano vred tja zapodili, on pa je prišel samo nekaj iskati ter šel ponovno stran. Spet smo se morali zriniti v sosednjo kolono in ponovno vsi opazovali nedelujoči šalter, ko je ponovno tja nekdo prišel. Malo me je spominjalo na "osla" pri igri s kartami, ko smo vsi opazovali, ali bo ta šalter začel delovati ali ne in bomo spet vsi stekli tja. Ko sva že kar malo obupavala in so kar novi in novi ljudje prihajali in se rinili na vse strani ter ni bilo neke jasne vrste glede kolon, pa sva videla, da na desni strani vseeno nekako bolj kulturno čakajo v kolonah in sem predlagal, da greva raje tja čakati na konec vrste, čeprav sva že celo uro tukaj zgubila in se samo par metrov premaknila. Na desni strani v eni vrsti pa jih je bilo samo cca 20 pred nama pa še lepo so stali v vrsti, tako da ni bilo nekih rinjenj s strani in še dva šaltra sta delala za teh nekaj ljudi. In ker ta sprememba še ni bila dovolj je neka uslužbenka, katere sem v vrstah na levi strani že pošteno klel, ljudi usmerjala še bolj desno, kjer so šalterji za prehode diplomatov in tudi midva sva bila potem deležna tega diplomatskega prehoda. Tako sva iz največjega kaosa na vrstah na levi strani, kjer ni bilo nobenih jasnih vrst in bi čakal še nekaj ur za prehod, prišla celo do diplomatskega prehoda meje. Res zanimivo, kako se v nekaj minutah stvari obrnejo od pekla do raja.  Po prehodu sva na zaslonih še hitro preverila, kje nas čaka prtljaga iz Kuala Lumpurja in ravno ko sem prišel do tekočega traku, je šel mimo moj nahrbrnik z rdečo pentljo, da ga lažje prepoznam. Od tu je sledila pot do taksijev, kjer nama je hitro začel nekdo mahati. Tu sem naredil napako, da sem ga sprejel, ker sem že hitro videl, da je en "butelj" in je izgledal kot pravi negativec iz kakšnih filmov. Šel je od taksija do taksija in potem prišel do enega, da naju odpelje in se še on vsedel poleg taksista. Ko smo se odpeljali je nekaj pritiskal na taksi meter, kar mi je takoj postalo sumljivo. Ko je začel nekaj spraševati od kod sva, sem videl, da je na taksimetru ves čas ista številka. Ko sem rekel "taksimeter", je nekaj začel bluziti "yea, yea, taksimeter" in kao da ne dela nekaj v redu in mi začel kazati nek list s tarifami. Nato sem bolj odločno pokazal proti taksi metru in rekel, da nisem prvič na Tajskem in naj se ne zajebava, pa je le spoznal, da naju ne bo okrog prenesel in je potem vključil taksimeter, voznik pa je bil tiho. Pa še takrat je rekel, da je vožnja z letališča 100 bathov + taksimeter, pa sem ga tudi tukaj iz principa zabil, da je uradni dodatek 50 bahtov (to je dober evro manj, kar ni nič posebnega, a princip je princip). Ker je bilo vse malo čudno in nisem vedel, kaj lahko še sledi, sva slikala tisti del z izkaznico voznika, na levi pa se vidi še tega butlja. Voznik je na desni strani, ker na Tajskem vozijo po levi strani.  Nekje na pol poti je taksist ustavil in sem vprašal, zakaj je tukaj ustavil. A je na srečo ustavil, da je šel ta "butelj" ven, taksist pa se je potem nekaj opravičeval, da tega pozna samo preko enega kolega in tudi drugače mi je ta taksist deloval kot ok pošten Tajec kot velika večina. Nato sva po tej dogodivščini prispela do Khao San Roada, kjer naju je ta taksist vrgel malo prehitro ven, ker niti jaz niti on ni točno vedel kje je hotel in je mislil, da smo na Khao San Roadu. Najih hotel pa je bil na drugi strani v sosednji ulici, tako da nama je vmes moral pomagati še nekdo drug, da naju je usmeril proti hotelu. Kljub temu, da grem po cesti z nahrbtnikom in vso drugo prtljago pa vseeno na ulici težijo "nice suit for you sir", kot da takrat delujem, da bi rad šel v štacuno, da me pomerijo in mi izdelajo obleko po meri. Sicer nisem nikoli preizkusil, a za manj kot 100 dolarjev ti naredijo obleko po meri, srajco, kravato in še kaj. Tako kot bolj kot ne v vseh hotelih so tudi tukaj težili s takojšnjim plačilom vnaprej. Ni mi problema že vnaprej vse plačati preko neta, ko sem tako ali tako že moral vpisati kreditno kartico in bi lahko kar takoj že poračunali. Tako je bilo na drugem hotelu na Phuketu. Moti pa me, da ko pridem v hotel z vso prtljago utrujen in hočejo takoj plačilo, pa nisem še denarja pri sebi. Ker nisem imel druge izbire, sem šel do bližnjega bankomata in kar na maestro nlb kartico dvignil denar, tako kot pri nas v Sloveniji, le da pridejo ven tajski bahti. Sobico sva dobila v pritljičju na mirni lokaciji in je za cca 25 evrov (za 2 osebi skupaj) na noč čisto solidna (klima, hladilnik, fen, mizica, tv, dvd, ...). Kmalu sem se napotil do bazena in še malo zaplaval po res napornem dnevu selitve, nato pa sva šla na večerjo (kosilo) v bližnjo restavracijo. Za tem pa še malo po naši ulici in potem še Khao San Roadu, kjer je še več življenja. Po Chiang Maiju sem si prvič privoščil spet eno masažico, nato pa sva zaspala. | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Čeprav pred odhodom nisva mislila, da bo čas še za ogled Batu Caves, sva potem videla, da vozi vlak tudi do tja in sva tako za današnji dan planirala, da greva prvo do tja. Batu Caves so jame, ki so se izdolbile v hribu kot nekakšen naš kraški svet in tam so zdaj razni hindujski templji oziroma nekakšno svetišče. Prvo sva se do centralne postaje peljala z monorailom, zdaj ko sva že vedela, kje je kaj, je bilo vse veliko lažje. Na postaji sva tudi hitro našla, kje se kupi karta za vlak, ki je presentljivo stala 1 malezijski ringgit, kar je 0.25 evra za cca 30 minut vožnje. Ko sva prišla na postajo, sva videla na displayu, da bo šel vlak čez manj kot 2 minute, tako da vsa ravno idealno prišla.  Po prvi postaji se je že toliko spraznil, da sva lahko sedela in po 30 minutah smo prišli do cilja. Sam prostor Batu Caves se začne skoraj ob sami železniški postaji, tako da si hitro v središči dogajanja.  V prvem delu je manjši tempelj in velik kip ter opice, ki skačejo naokrog.   Ni nobene vstopnine in je tako res vredno ogleda. Opice se tam prosto gibljejo in niso v nobenih kletkah, tako da je vse skupaj še bolj pristno in zanimivo. Ena opica je bila sploh zanimiva, ko je grizla Panasonic baterijo. :)  Malo naprej je osrednji prostor Batu Caves, kjer je velik kip in pa kar strme stopnice, ki vodijo do jam.    Na samem trgu pa ljudje veselo hranijo golobe, ki potem veselo serjejo po osrednjem trgu. Ne vem, kje jim je fora tega, a kakor so izgledali navdušeni, jim očitno to še posebej prija.  Napotila sva se proti stopnicam in se povzpela na vrh, kjer so spet nasproti občasno prihajale opice.   Na vrhu vstopiš v veliko jamsko dvorano, na koncu nje pa je spet nekaj stopnic, kjer je vdrta jama in manjši tempelj.   Meni so bile zanimive oblike skal, ki jih je najbrž izoblikovala voda.  Je bilo pa naokoli kar nekaj smeti, kar seveda ni najbolj lepo, a izgleda, da jim je to normalno.  V bližini teh jam si lahko šel tudi na ogled nekih podzemeljskih jam, za katere se nisva odločila, ker bi nama potem za Kuala Lumpur začelo zmanjkovati časa. V teh jamah bi naj bile tudi neke kače, a je pisalo, da niso agresivne in strupene. :) Počasi sva se odpravila nazaj in spet kupila karto za vlak, tokrat je stala 2 ringgita (0.5 evra). Ne vem, ali je ona prej narobe zaračunala ali pa je to normalno, da je nazaj v center dražje. Tokrat sva šla ven z vlaka eno postajo prej in prvo malo poslikala postajo Kuala Lumpur, ki ni osrednja postaja v mestu.  Nasproti nje je še lepa zgradba, kjer bi naj bila uprava železnice, če sem dobro razumel.  Nato pa sva se napotila mimo narodne mošeje proti osrednjemu parku v Kuala Lumpurju.  Bil je zelo prazen in lep, je kot nek botanični vrt.    Sprehodila sva se ob jezeru do čolnarne, tam so ravno fotkali dva mladoporočenca. Nato sva šla mimo lepega otroškega igrišča, kjer spet ni bilo nikogar in naprej mimo jezerc ter nekakšnega amfiteatra za prireditve.     Ob izhodu iz parka sva malo zalutala in namesto, da bi prišla do trga neodvisnosti, kjer je lepa palača, sva spet prišla na isto mesto, kjer sva začela ogled. Tam sva potem vzela taksi, ki začuda ni kompliciral in sva s taksimetrom skoraj zastonj prišla do trga neodvisnosti, kjer je lepa palača, travnik - igrišče, kjer so nekdaj kolonialisti angleži igrali kriket, in ostale lepe stavbe.    Tam sva šla še v lep turistični center ter se fotkala ob velikem kipu "I love KL".  Od tu sva zavila proti centralni tržnici, kjer je polno malih trgovinic.   Privoščila sva si tudi kosilo, ker je bilo že kar pozno popoldne. Na enem velikem osrednjem prostoru imajo sedišča z mizami, naokrog pa je polno malih restavracij, kjer si naročiš hrano. Ponudba pa je bila kar pestra.  Izbral sem nek piščančji zrezek na tajski način in bil je kar okusen ter ne preveč pikanten, zraven pa sem dobil še eno župco.  S te centralne tržnice sva šla še proti bolj kaotični kitajski tržnici na prostem.   Nato pa vzela taksi do hotela, da sva si prihranila dvojno presedanje, hojo med postajama in še pot proti hotelu. Stalo pa je dobrih 4 evre za oba skupaj. Pred prihodom v hotel sem hotel v lokalni trgovinici kupiti še eno pivo, a ga niso imeli. Sem šel še čez cesto in tudi tam ga niso imeli. Tako da bi glede Kuala Lumpurja lahko rekel, da je čisto normalno in še posebej v centru lepo mesto. Pa tudi drugače ni opaziti, da bi karkoli bilo bistveno drugače, ker je muslimanska država. Razlika je samo v tem, da vidiš nekaj več žensk z rutkami, vseeno pa ni videti, da bi bilo kaj posebnega narobe, če imajo kaj manj oblečeno. Druga razlika pa je v tem, da niti piva ne dobiš povsod, kjer pa ga dobiš pa je gotovo 2-3x dražje kot na Tajskem ali pri nas. Zvečer sem napravil še en posnetek ven.  Kmalu potem pa se je ponovno ulilo in bliskalo, tako da naju je minilo, da bi šla še kaj ven, kar sva prej malo planirala za zadnji večer v KL-ju. Na sploh v Kuala Lumpurju bolj kot ne vsak dan dežuje vsaj malo, posebej zvečer in marec je glede na statistiko takoj za aprilom po količini padavin. | ||
| Komentarji(2) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Po včerajšnjem transportnem dnevu in rahlem otipavanju Kuala Lumpurja je bil današnji dan planiran za ogled Petronas dvojčka ter okolice. To sta tisti dve znani stolpnici, ki sta povezani z mostom in sta bila že prizorišče v kakšnem filmu. Gor sem vedel, da ne bova mogla, ker imajo omejeno število kart in ljudje že zelo zgodaj čakajo, da pridejo do kart, ki jih že zelo hitro zmanjka. Ker sva rekla, da bova šla na drug telekomunikacijski stolp, kjer bo podoben razgled in manj problemov, naju to čakanje na karte ni zanimalo. Pred zajtrkom sem napravil en posnetek iz sobe, nato pa v približno enakem vrstnem redu kot na Phuketu pojedel prvo žitarice, nato lokalno toplo hrano, kakšen toast in sadje. Od hotela sva šla do monoraila po še najbolj idealni liniji, kjer je najbolj umazanega dela samo cca 50 metrov.  Nato sva se z monorailom peljala dve postaji ter prišla do nekakšnih hodnikov za pešce, ki se vijejo nad zemljo in so na vsake toliko tudi kakšni varnostniki, pa še prijetno hladno je notri.   Kmalu sva prišla do nekega kongresnega centra, kjer je v kleti bil še akvarij, ki si ga nisva šla ogledati in razne trgovinice in kavarne kot Starbucks Coffe. Tu nekje sva zapustila ta center in prišla na park ter zagledala Petronas dvojčka.  Park je deloval zelo lepo, zato sva se sprehodila po njem. Tam so bile tudi kočice, kjer je bila pitna voda in sem jo veselo pil. Ob prvem obisku Tajske leta 2005 sem si zobe umival z vodo iz plastenke, pred odhodom sva šla še v neko ambulanto za popotnike, se cepila za Hepatitise in podobno ter pri tuširanju pazila, da ne bi kakšno kapljico popila ter striktno naročala vse pijače brez ledu. Zdaj pa skoraj ne delam nobene razlike kot v Sloveniji, edino s pipe v hotelu ne pijem vode. Kmalu sva prišla do nekega otroškega igrišča, kjer začuda ni bilo nikogar in nato do bazenčkov, kjer sem si sezul natikače in se sprehodil po vodici.   Razen enega otroka v vodi, je bilo vse lepo prazno in prav prijala je osvežitev, pri tem pa si gledal na lepi stolpnici.  Po tej osvežitvi sva šla proti stolpnici in vstopila v lep trgovski centere z nešteto prodajalnami v okrog šestih nadstropjih.  Zanimivo je, da je v prvem nadstropju wc plačljiv, v drugih nadstropjih pa brezplačen. Trgovskih centrov je res polno v Kuala Lumpurju in dobiš lahko vse, a meni več pomenijo lepe zgradbe in narava, tako da me to ne zanima preveč. Deluje pa ta del Kuala Lumpurja res lepo in urejeno, pa čeprav bi kdo v Sloveniji pomislil mogoče, kako je neka Malezija "zabačena", je ta del verjetno bolj urejen kot pri nas najlepši deli.  Od tega centra sva se napotila proti telekomunikacijskemu stolpu, Menara Tower.   Vmes sva zavila še v osrednji informacijski center za turiste. Ker je telekomunikacijski stolp malo na hribčku, sva ob vznožju počakala na Shuttle bus, ki te pripelje skoraj do samega vstopa v stolp. Karta za stolp vključuje tudi ogled malega živalskega vrta (kače, pajki, ...) ali vožnje simulatorja formule 1 (hotel sem to, a bi moral počakati dlje časa) in pa tudi neko etno naselje malezijskih hišic. Prvo sva se povzpela na vrh stolpa, kamor te pripeljejo z dvigalom v zelo kratkem času. Razgled je res lep, nisi pa na odprtem zraku, ampak gledaš skozi steklo.  Najin hotel (2. stavba na desni od desne rjave stolpnice) je bil videti kot palček od tukaj, pa čeprav s 15 nadstropji ni tako majhen.  Ker se je začelo kar temniti, sem upal, da se bo ulilo, ko bova v stolpu in bo potem spet brez dežja. A ni in ni hotelo deževati, pa sva rekla, da greva dol in bova že kako. Ko sva se napotila v etno naselje, pa je začelo padati in tam sva potem na eni klopci poslušala neko narodno glasbo, ki sva jo poimenovala "kot bi mački zvijal rep in bi malo čudno mjavkala" ter si potem ob rahlem dežu vseeno malo ogledala hišice.  Nato pa se ob pomoči prijaznega mladeniča, ki nama je dal zemljevid peš poti po gozdu, sama odpravila s hribčka po nekakšni botanični poti, ki je šla prvo po visečem mostu, nato pa po stopnicah.  Res je zanimivo, da je sredi tistih stolpnic in vsega blišča, taka pristna gozdna pot. Že prej sva planirala, da se ob večeru ponovno vrneva do Petronas Twinsov in da narediva še nočne fotke. Na poti do tja se je še bolj ulilo in nas je več vedrilo na avtobusnem postajališču.  Na srečo je potem le prenehalo deževati in sva prvo hotela nekaj pojesti v trgovskem centru v Petronas Towerju, ker razen enega malega sendviča in zajtrka nisva do 18h še nič pojedla. Imeli so en kup restavracij (indonezijska, japonska ...), a karkoli sva gledala nama ni bilo preveč ok in sva potem videla, da imajo na vrhu neke velike knjigarne eno bolj užitno malo restavracijo. Tam sva naročila piščančji sendvič, ki ti ga prinesejo z malo krompirčka in zelenjave in je bil res dober ter še ene špagete napolitana, ki so tudi bili dobri. Po tem obroku se je zunaj že dobro stemnilo in sva začela z nočnim fotkanje, kjer Petronas dvojčka res lepo izpadeta.    Imel sem podoben občutek kot približno 5 let nazaj, ko sem tako zvečer fotkal Eifflov stolp v Parizu. Po fotkanju sva se po nadzemnem hodniku od zjutraj odpravila proti Butin Bintangu, kjer prideš direktno do glavnega dogajanja z lokali in restavracijami in vse skupaj deluje res mondeno in lepo.   Od tam sva se potem s kratko vožnjo z vlakcem odpravila proti hotelu, kjer je elektrika zdržala cel večer. | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Ta dan je bilo potrebno vstati že zelo zgodaj, malo pred 5h. Kar nisva včeraj do konca spakirala, je bilo potrebno zdaj dokončati. V glavni nahbrtnik sem naklačil, kolikor sem lahko in kaj več bi že težko, ker ta nahrbrtnik dava na letalo in lahko tehta 20kg. Pri ročni prtljagi pa bi nama uradno lahko komplicirali, ker ne bi smela preseči 7kg, pa še mere mogoče presegajo kakšen cm. A vsaj do zdaj niso bili glede tega nič strogi za razliko od Ryanaira. Na recepciji sva se odjavila, tam sta naju čakali tudi dve kartonasti škatli z zajtrkom. V vsaki je bila banana, dve mandarini, sendvič s sirom, konzerva soka, mogoče še kaj, a se trenutno ne spomnim. Večino tega sva pred oddajo prtljage na letelišču na brzino pojedla. Starejši taksist je prišel točno, vozil ni preveč hitro in med potjo se je z vhoda začelo že malo svetlikati. Med potjo nismo govorili, mislim, da niti ni preveč znal angleško, je pa deloval prijazno. Po že omenjenem zajtrku sva na letališču oddala veliki nahrbtnik, ki je edini kos prtljage, ki ga ne neseva ročno na letalo. Že ob rezervaciji letov sva plačala samo en kos prtljage do 20kg in tega sva se zdaj morala držati, če nisva hotela dodatnih stroškov. Trenutno je pokazal nahrbtnik približno 16kg, tako da bi bilo še nekaj rezerve v kilogramih, a kolikor sem ga že naklačil, bi težko že eno samo majico še spravil zraven. Pri ročni prtljagi tudi zdaj niso nič kaj komplicirali, nato pa sva prišla do "immigration" mesta, kjer preverijo, če je vse v redu s številom dni preživetih v državi, ker zdaj sva zapuščala Tajsko in bila namenjena v Kuala Lumpur v Maleziji. Pri tem pa naju je malo skrbelo še glede tega, da eden od naju ni imel "immigration" lista pripetega v potni list. To sem opazil že od prihodu v Bangkok, ko se nama je zelo mudilo na let proti Chiang Mai-ju. Malo sem mislil, da je mogoče razlog v tem, da je tisti uradnik šele po urejanju mojih birokratskih formalnosti opazil, da to za Slovenijo več ne potrebujemo, ker ni več viz in potem moji dragi tega ni dal notri. Že v Nai Harm recepciji so se čudili, kako da tega nimava oba in da naj poiščeva, kam sva dala. A fora je v tem, da na meji to pripnejo s sponko v potni list in ne moreš kar nekam dati in tako tega nisva mogla založiti ali izgubiti, sploh ker sem že 10 minut po prihodu opazil, da tega nima v potnem listu. Podobno je tudi pri oddaji prtljage gospodična opozorila, kako da tega ni in nama dala prazen obrazec in da naj pač zdaj to izpolniva še enkrat. To sva naredila in na meji sem mojo poslal kot prvo naprej, da bi lahko jaz zadaj še pomagal. Na šaltru je bil ravno eden najbolj smotanih Tajcev, kar sem jih videl in že takoj sem vedel, da ne bo šlo čisto gladko skozi. Seveda se je vpiknil v ta manjkajoči list in verjetno bi se vsak. Nato mu je moja ponudila na novo izpolnjen list, kjer je rekel, da ni žiga, ki bi moral priti nanj ob prihodu ter da žig, ki je bil v potnem listu ni dovolj ter da moramo plačati 200 bahtov za ta žig in se malo nesimpatično nasmihal. Ker sem vedel, da tako nimava druge opcije, sem mu dal teh 200 bahtov (5 evrov), ki pa jih je takoj po žigosanju novega lista pospravil v žep, verjetno zase. Nisem se mogel ogniti občutka, da vsake toliko na meji zanalašč komu tega lista ne pripnejo v potni list in tako pomagajo tistim, ki delajo na odhodnih šaltrih, da malo zraven zaslužijo. Mogoče je v tem primeru res slučajno pozabil pripeti ta list notri, je pa vseeno dobra šola za drugič, da takoj preverim, ali sem to dobil notri in na licu mesta zatežim. A neki novi obiskovalci, ki prvič pridejo na Tajsko tako ali tako nimajo pojma, kaj sploh morajo dobiti v potni list. Ne glede na vse sem bil zadovoljen, da se je izteklo samo s 5 evri plačila ter da ni bilo drugih zapletov zaradi tega. Tako kot vsi ostali leti do sedaj je bil tudi ta točen. Po pristanku v Kuala Lumpur ni bilo nobene gneče pri "imigraciji" in vse je šlo hitro skozi. Si pa že na letališču opazil dosti več "rutk", ker je Malezija muslimanska država. Dokaj hitro sva našla, kje stoji SkyBus, za katerega sva že preko AirAsia rezervirala prevoz do mesta. Tako kot tudi na Tajskem že pretiravajo s klimo, je tudi na tem avtobusu bilo hladno in še ravno nad menoj je bila tista zadeva pokvarjena in je nisem mogel zapreti, zato je še bolj pihalo. Na srečo je bilo še na koncu avtobusa vse prosto in sem se presedel. Že kar hitro po zapustitvi letališča sem opazil table in mislim, da tudi stezo za formulo 1 v Sepangu. Vožnja v center Kuala Lumpurja je potekala po več pasovni avtocesti, na kateri ni bilo ravno veliko prometa.   V ne ravno uglednem delu, ki ga izgleda ravno renovirajo, so nas izkrcili na centralni postaji v Kuala Lumpurju, ki je stičišče vseh linij. Tam so se že ponujali taksisti, a ker na letališču še nisem izmenjal denarja, se nisem zmenil zanje. Napotila sva se nadstropje višje, kjer je glavni del postaje in ta del deluje čisto lepo s polno trgovinicami in prodajalnami kart. Tam sem po malo hoje našel menjalnico, imela pa sva še nekaj problemov, da bi našla Monorail (posebni vlak, ki vozi nad zemljo), ki bi naju pripeljal v bližino hotela. Nekdo naju je potem napotil v pravo smer in spet sva morala iti mimo tistega dela, kjer so naju vrgli iz avtobusa in po ozkem hodniku, kjer nekaj gradijo, sva se prebijala mimo nasproti prihajajočih ljudi s kar teškim nahrbtnikom na ramah in manjšo potovalko, ki sem jo deloma lahko vozil po tleh, deloma pa nosil v rokah. Očitno je bila ta postaja malo stran od te centralne postaje. Po prečkanju ceste in še malo poti sva končno prišla do nje in kupila karto za vlak. Po nekaj postajah smo prišli do naše Imbi postaje, kjer naju je eden na postajo usmeril v pravo smer. Tako kot vedno tam je vročina že kar lepo pritiskala in potrebno je bilo prečkati cesto, kar v teh krajih ponavadi ni tako enostavno kot pri nas in še prehoditi nekaj 100m ob cesti, kjer so kot kaže tudi nekaj renovirali, tako da ni bilo pločnika in si moral dobesedno iti po voznem pasu, nato pa še 150m mimo ne ravno uglednih trgovinic. Končno sva prišla v hotel, ki je izgledal kar solidno in tudi sobo sva dobila takoj, čeprav uradna ura vselitve še ni odbila. Po krajšem oddihu sva se odpravila malo na oglede in hotel sem videti, ali obstaja še kakšna bolj normalna pot do hotela. Sama pot je delovala malo bolje, a so bile naokrog bolj zanikrne trgovinice, restavracije in nič kaj prijetno ni delovalo. Tudi prvi občutek tukaj mi je nekako manj prijeten kot na Tajskem, vsaj na prvi vtis mi ljudje delujejo bolj tipični za kakšne negativce v filmih. :) Po kar nekaj ovinkarjenja po ne ravno idealni liniji sva prišla blizu postaje, kjer sva prišla dol.  Ker sva bila že pošteno lačna, sva šla jesti v ChicKinga, ki je kot nekakšen mcdonalds. Tam sem pojedel dober burger s pomfrijem in pepsijem za 2 evra. Od tu naprej pa se začne lepši del mesta in na poti sva bolj iz firbca kot potrebe skočila v nek prodajalni center, ki je bil očitno namenjen v glavnem samo fotografski opremi.  V njem je bilo kar nekaj nadstropij s polno manjših trgovinic. Nato sva se še prehodila po Bukit Bintangu, ki je osrednja ulica življenja v Kuala Lumpurju. Okrog nje je polno modernih šoping centrov v več nadstopjih, ki kar sledijo eden v drugega in to tukaj je pravo nasprotje tistega pri našem hotelu, kjer mi je bilo kar malo žal, da ga nisva raje tukaj naokrog izbrala. Ker sva bila že kar malo utrujena, sva odšla počasi proti hotelu. Ker so tam stali taksisti, sem enega vprašal, če naju polje. A ker je ponudil takšno ceno, kjer mislim, da se je zgovarjal na prometno gužvo in ni hotel peljati na taksi meter, sva se odpravila peš, ker ni bilo daleč. On pa pač naj še naprej tam sedi. Na poti nazaj sva videla, da je pri postaji za monorail še en velik shopping center in del poti sva šla kar skozi njega.   Da bi si prihranila pot ob cesti, pa sva šla po neki vzporedni uličici, ki je delovala zelo zanikrno in mogoče ponoči tudi nevarno. Tam je bilo dosti smeti in v bistvu je bila to zadnja stran restavracij, ki so bile na drugi strani, tako da si ponekod videl v kuhinje. Vseeno vsaj prometa tu ni bilo in nekako je bila to še najbolj idealna pot do hotela. V hotelu sva bila v 14 nadstropju (vseh je 15), a je bilo dvigalo, tako da ni bilo problemov, imela sva tudi internet, ki je v najini sobi bolj slabo vlekel. Okrog 21h je nenadoma zmanjkalo elektrike, v okolici pa so svetile luči in tudi na hodniku so neke luči gorele. Vmes se je parkrat malo posvetilo, pa spet ugasnilo, kot da bi kje bil kratek stik in bi varovalko izklapljalo. Ker sem slišal, da tudi na hodniku nekdo hodi, sem hotel preveriti, ali elektrike samo pri nama ni ali pa pri vseh. Sprehodil sem se ven in videl, da je nobeden nima in da tudi lift ne dela. S tistim na hodniku sva izmenjala nekaj besed, rekel je, da je iz Nepala in da je včeraj bilo vse v redu, tako da očitno to ni redna praksa, da zmanjka elektrike. Potem se je pojavil še eden mlajši, ta je bil iz Šri lanke. Takrat mi je prišel na misel verz od Johnyja Štuliča (Azra), ko poje "ljudi vole katastrofe, to jih zbližuje". Verjetno se z nobenim od teh dveh ne bi pogovarjal, če elektrike ne bi zmanjkalo, tako da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega ter je popestrila večer. Po približno 15 minutah je prišla elektrika in dan se je počasi zaključil z večerno nevihto. | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Jutro sem spet začel s tekom, tokrat samo po ravnini okrog jezera, kar je naneslo samo par kilometrov, tako da niti približno ni bilo primerljivo s tistim včeraj. Je pa bila razlika v tem, da se je takoj, ko sem šel v morje, začelo deževati. A me ni preveč motilo, ko sem se bos sprehajal po peščeni obali, valovi pa so vsake toliko zalivali moje noge in jih malo hladili. Še pred odhodom na zajtrk je nehalo padati in odpravila sva se jesti. Po zajtrku sem še malo posedel na terasi in nagajal muci, ki me je grabila za natikače.   Glede na to, da me je včeraj vžgalo čez marelo na plaži, sem danes v vodo hodil raje v malici in tudi pod marelo sem si noge dodatno pokril z brisačo.  Že včeraj in tudi danes sva šla na plaži občasno po pijačo na bližnji štant, cena je bila čisto ok, 90 bahtov (dobra 2 evra) skupaj za malo pivo in pločevinko coca-cole. Proti večeru sva se odpravila k hotelu in naš mali bazenček v bližini sobe je spet sameval.  Nato sva se pripravila za ogled polotoka ter se napotila proti vhodu v osrednji del resorta. Tam smo se spravili v nekakšen tovornjakec z dvema klopmi s sedeži, kjer so nas v družbi drugih gostov (večinoma Rusov, teh je polno povsod) odpeljali na rt na jugu Phuketa po isti cesti, po kateri sem dan prej tekel.   Sončnega zahoda ni bilo, ker so bili v tistem delu oblaki, sva se pa sprehodila navzdol do konca rta.  Takšen pa je bil pogled nazaj na hribček, s katerega sva se pustila in pa najina plaža v ozadju na levi strani.  Na sami razgledni točki na vrhu je bilo veliko ljudi, očitno je to gledanje sončnega zahoda zelo popularno in čeprav pravega sonca ni bilo, te tam vedno čaka sonce.   Je pa na vrhu še nekakšno svetišče, kjer je bilo polno slončkov in pa svetilnik.   Po prihodu sva se vsedla še na ležalnike pri bazenu in se hladila s pijačo.  Zvečer se je ponovno vlilo, a naju ni motilo, ker sva takrat že pakirala zadeve. Pred spanjem sem še malo pogledal Totenham:Manchester United v neposrednem prenosu.  Na splošno imajo veliko športnih kanalov, kjer je potem lahko problem le čas zaradi urnega zamika, ki pa je ob nekaterih zgodnjih tekmah v angleški ligi lahko tukaj še bolj ugoden, ker pride ravno v večerni termin. Glede prevoza do letališča se je zgodba razpletla tako. Z voznikom, ki naju je peljal iz Patonga, smo bili zmenjeni, da se slišimo dan pred odhodom. Ker sem hotel to čimprej razčistiti, sem ga poklical že zjutraj po zajtrku. Takrat mi je dejal, da me poklical ob 18h, ker trenutno še ne ve, če bo lahko. Ker sem vedel, da bova takrat pri sončnem zahodu, sem mu dejal, da ga bom sam poklical. Ko smo se slišali, je rekel, da ne bo mogel, ker bi naj imel zdravnika, vsaj nekaj takega je omenjal. Ne vem, ali se mu ni ljubilo ali pa bo res zaseden, niti ni važno. Ker nisva imele želje, da bi se menila s temi taksisti tukaj in ker sem se bal, da tudi če se zdaj zmenimo, da ni nujno, da bo res pred 6h zjutraj prišel, sva šla prvo vprašati na hotelsko recepcijo. Tam so rekli, da ni problema in da lahko organizirajo, cena pa niti ni bila veliko večja, kot jo je zadnjič ponudil tisti, ki ni imel časa. Pri tem pa so ponudili, da pripravijo še "breakfast pack", ker bi drugače naslednji dan ostala brez zajtrka. Prav tako pa smo se za vsak slučaj dogovorili za telefonsko bujenje. | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Danes zjutraj sem se spravil celo teči, ura je bila že blizu 8, tako da ravno hladno ni bilo, a to tako ni tukaj nikoli, ker kaj pod 25C tudi ponoči ne pade temperatura. V sami bližini obale je jezero, katerega obseg je okrog 2-3km. Tekel sem del poti ob jezeru in pri tem srečeval še druge tekače, tujce in vsaj po videzu tudi domačine, ali pa Tajce na dopustu. Ker je ta plaža blizu najjužnejše točke Phuketa, kjer je rt z baje lepimi sončnimi zahodi, me je zanimalo, kako daleč je do tja in sem zato zavil na cesto proti rtu. Pot se je začela kar vzpenjati, a vseeno mi je uspelo priti na vrh še brez ustavljanja. Tam pa se je pot ponovno spustila navzdol in videl sem, da me čaka še en vzpon ter potem v obratni smeri še vse nazaj, zato sem prešel na hojo. Na vrhu je lep razgled proti naši plaži in pa tudi na sam konec rta, do katerega se nisem spustil ter okoliške otočke. Po teku nazaj sem bil že pošteno utrujen in žejen. Na pol poti nazaj skozi manjšo vas sem videl žensko srednjih let, ki je pripravljala nekaj v ne preveč lepi restavraciji, malo sem ji pomahal in z nasmeškom se je priklonila ter vrnila pozdrav, kar mi je dalo malo dodatne moči nazaj pred vzponom. Ob prihodu do plaže sem se po sezutju copat takoj vrgel v morje in malo plaval mrtvaka, kar je delovalo zelo sproščujoče. Nato sem se ob plaži sprehodil v smer proti našemu resortu, kjer sem se očistil peska še v bazenu. V sobi sem se potem nalil vode in ananasovega soka ter malo posedel na terasi, kjer sta spet bili muci.  Nato pa sva se odpravila na zajtrk, ki je bil tukaj vključen v ceno.  Le-ta ni bil nekaj extra, vseeno pa je ponujal dovolj raznolikosti (tajska hrana, toasti, žitarice, zelenjava, sadje, klobase, sir, jajca ...), tako da sem preizkusil skoraj vse in se najedel za skoraj ves dan. Nato sva se odpravila na plažo.   Tam sva si izposodila ležalnika in senčnik, za katerega pa sva kasneje videla, da ne pomaga toliko kot sva upala. Nekako sva mislila, da dokler sva pod senčnikom sva varna pred soncem, a sva zvečer videla, da naju je kljub temu kar lepo vžgalo. Ne vem, ali je sonce res toliko močnejše, ali pa je moj poceni senčnik, ki sem ga še največ uporabljal na Rabu, toliko boljši, ker tam se mi to nikoli ni zgodilo. Morje je bilo še kar valovito na trenutke in če si se ob nepravem trenutku našel v morju preblizu obale te je kar lepo odnesel val, ki se je tam lomil.  Tako da ni bilo tako lepo, kot sem upal, da bo in bilo niti približno tako lepo kot na plaži na Samui-ju par let nazaj. Tudi maska ni bila kaj uporabna, ker je bila vidljivost v vodi dokaj slaba zaradi premetavanja peska, tako da niti ne vem, a je bilo tam kaj rib ali ne. Vseeno je bilo zelo prijetno plavati v toplem morju.  Proti večeru sva mislila iti še gledati sončni zahod. Tja sva se hotela peljati, a ko so lokalni taksisti ponujali tako visoke cene, sva jih zavrnila, še posebej ker sva samo nekaj več denarja plačala iz Patonga, ki je le veliko bolj oddaljen kot teh nekaj kilometrov. Kadarkoli sva šla tam mimo, so se dolgočasili in ni bilo videti, da imajo kaj veliko dela, zato bi pričakoval, da bodo zadovoljni vsake prilike za zaslužek. Ko sem enemu ponujal 200 bahtov, mi je rekel "good luck". In še uresničila se je njegova želja glede sreče, ker sva potem kasneje v hotelu povprašala, če imajo kakšne izlete do te točke s sončnim zahodom in nama je takoj ponudila obrazec za vpisati priimek in številko sobe ter sva tako šla naslednji dan tja brezplačno, taksisti so se pa še vedno dolgočasili. Pred sončnim zahodom sva se še malo sprehodila ob jezeru v bližni obale, kjer se je tako kot drugod na poti spet kar trlo potepuških psov. So bili pa vsi zelo miruljubni, tako da ni bilo problemov z njimi.   Ta dan sva potem sončni zahod fotografirala kar z naše plaže.  Potem pa šla še nekaj pojesti v eno od obalnih preprostih restavracij.  Zaradi opečenih nog sem si jih zvečer malo hladil v hladilniku, nato pa nanje polagal še hladne pločevinke in moram reči, da je kar pomagalo.  | ||
| Komentarji(1) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
|
Danes je bil zadnji dan v Patongu. Dan sem začel z obiskom plaže, da se še zadnjič na brzino malo namočim na Patong plaži in narediva nekaj fotk. Kaj več kot kratka kopanja, niti nisem bil na tej plaži.
Na srečo sva dan prej našla krajšo pot do plaže med uličicami, kjer pa se že skoraj izgubiš, je pa zato dosti krajša kot naokoli po Bangla Road. Od tu sva se vrnila na kratko v najin hotel Gallery.
Ko sva prišla do trgovskega centra, da bi naredila nekaj fotografij, je bila notranjost še zaprta, ker se odpira šele ob 11h, sva se pa lahko sprehodila po osrednjem odprtem delu, kjer je manjše jezerce s kar veliko ladjo.
Po kratki osvežitvi s sadnim koktejlom in mufinom, sva se morala počasi odpraviti proti hotelu. Na poti skozi center sva tudi tukaj videla ribjo masažo/zdravljenje, tako kot povsod do zdaj, kjer pomočiš noge v akvarij in te ribice grizljajo ter jejo odmrlo kožo. Nisem še probal, mogoče bom v Bangkoku na koncu.
Ker me je včeraj kar lepo opeklo po glavi, sem se odločil, da si kupim eno kapo, ker sem jo pozabil doma vzeti. Pri enem štantu sem dobil ponudbo za 650 bahtov, kar mi je bilo veliko preveč za kapo s šiltom. Ponudil sem 200, pa reče 450. Pa se obrnem in hočem iti, a potem reče ok za 200 (5 evrov). Nato sva spakirala do konca in se poslovila od sobe.
Kmalu po prihodu k recepciji, se je že pojavil najin šofer.
Na poti proti Nai Harmu smo malo kramljali. Rekel je, da je študiral marketing, da je na Phuketu našel ženo in da zdaj pač vozi taksi, ker je dosti turistov tu. Na poti smo se ustavili še na isti razgledni točki kot na izletu po otoku, le da je bilo zdaj malo bolj sončno kot takrat.
Ker sem šel sam narediti par slikic, sem ob vrnitvi na parkirišče na podobnem mestu, kjer sem izstopil, videl črn avto z zatemnjenimi šipami, ki je bil vžgan in se je malenkostno premikal. Ko sem odprl zadnja vrata, je ena ženska zavpila in hitro mi je bilo jasno, da to očitno ni pravi avto ter da se je nekdo ustrašil kraje/ugrabitve. Približno 10 metrov stran mi je najin šofer skozi odprto šipo pomahal. Med vožnjo smo se načeloma dogovorili, da naju pride iskat tudi zadnji dan, ko bova zgodaj zjutraj potrebovala prevoz na letališče za let proti Kuala Lumpurju. Se pa dan prej še slišimo, da vse potrdimo. Za novi resort se je na prvi pogled videlo, da deluje bolj "fancy" kot prejšnja bolj preprosta hotela. Že na recepciji sva čakala kar nekaj časa, da so vse uredili, za razliko od vseh ostalih, kjer je trajalo kakšno minuto. Na srečo so dali še welcome drink pa je bilo lažje počakati. Nato sva čakala še na nekoga, da naju odpelje do sobe, ker je tako normalno za ta resort in končno sva bila vseljena. Cel resort deluje res lepo, ko je vse v zelenju in je kot nek botanični vrt, tudi bazenček je čisto soliden, blizu najinega apartmaja je celo še eden manjši.
Soba ni nič posebnega, posebej, če gledam, da je ta skoraj enkrat dražji kot tisti iz Patonga. Deluje že malo zanemarjeno in v letih ter bi bilo potrebno že malo obnove.
Vsobi imaš recimo svetilko (baterijo), a ne sveti, klima je takšna bolj starinska, pohištvo že tudi malo izrabljeno ... A tukaj bi naj bila lepa plaža in je poleg še nek veliko dražji resort, zato si lažje privoščijo večje cene. Po vselitvi sva šla nekaj pojesti na eno od preprostih plažnih restavracij, nato pa sem jaz preizkusil morje, ki je kar valovito, tako da voda ne deluje tako lepo kot bi bila brez valov.
Po malo sedenja na plaži pa sva šla še k bazenu in se še tam malo namočila. Okrog bazena je bilo samo nekaj ljudi na ležalniki, v vodi pa tudi skoraj nikogar, tako da ni bilo neke gneče. Zvečer sva sedela na manjši terasi pred sobo in pojavile so se tri muce, dve manjši in mama. Malo sem se igral z njimi, malo so se same igrale med sabo, bilo jih je prav zanimivo opazovati in jim malo nagajati. Nato se je zvečer ulilo in sva se z dežnikoma (eden je bil celo v sobi) odpravila malo na sprehod po obali, kjer so nama topli valovi zalivali bose noge. Temperatura pa se tako nikoli ne spusti kaj pod 25C. | ||
| Komentarji(2) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Za ta dan sva bila v dilemi, ali bi bila samo v Patongu ali pa bi šla še kaj pogledati. Ker sva za naslednje 3 dni na drugi lokaciji na Phuketu tako ali tako planirala, da bova bolj na easy na plaži, ob bazenu ..., sva se odločila, da poiščeva še kakšen ne preveč naporen izlet. Odločitev je padla za izlet na otok Raya, kjer ni bilo toliko posebnega programa, ampak večinoma le lenarjenje na plaži. Do tja so nas pripeljali s hitrim čolnom, kjer je pot trajala približno 30 minut.  Plaža oziroma morje tukaj res lepo izgleda in se lahko skoraj primerja z meni eno najlepših plaž, in sicer s Thongtakian plažo na otoku Samui.  Na plažo smo se izkrcali po posebnem plavajočem pomolu.  Tam sva vzela ležalnika in senčnik, nato pa sem se takoj odpravil gledati ribice, ki so se pridno zbirale ob robu zaliva med skalami. Bile so vseh mogočih barv in prava paša za oči, le "Nemota" nisem našel. V okviru izleta pa je bilo predvideno tudi snorkljanje na drugem koncu otoka, zato so nas s čolnom odpeljali do dveh lokacij za snorkljanje.  Razen, da je bilo več koral, ni bilo glede pestrosti rib nič posebno bolje kot prej na glavni plaži. So pa s čolna nekateri pridno metali kruh v morje in se je okrog nas v morju nabralo toliko rib, da so se že malo zaletavale v nas in pogled na to množico rib okrog sebe je bil res neprecenljiv in redko doživet. Ker se za snorkljanje ni odločilo veliko ljudi, je bil sedaj motorni čoln veliko bolj prazen in tam sem se malo zapletel v pogovor tudi z enim Italjanom, ki je tudi bil že trikrat na Tajskem. Po vrnitvi na plažo smo se odpravili na kosilo malce v notranjost otoka, ki deluje zelo luštno z vsemi palmami in me malo spominja na La Digue na Sejšelih.  Kosilo je bilo samopostrežno in ponovno zelo okusno, tako da sem šel po "repete".  Po kosilu smo imeli prosto do odhoda, tako da sem malo lenaril na plaži, se malo namakal in pa opazoval ribe.  Po vrnitvi v hotel na Phuketu sva se še malo sprehodila do trgovskega centra Jungceylon, ki je v neposredni bližini Bangla roada. Tako iz uličnega vrveža in bolj preprostih stavb prideš v moderni trgovski center, v okviru katerega bi naj bil tudi nek nočni klub z bazenom s steklenim dnom, tako da vidiš skozi njega v spodnje nadstropje. Menda naj bi bil edini tak v Aziji. Tega žal nisva videla, me pa zanima, kako to izgleda. Ker pa nisva imela s seboj fotoaparata, sva rekla, da se jutri pred odhodom iz Patonga še enkrat sprehodiva do trgovskega centra, da narediva nekaj fotografij. Od tu sva skočila še na Bangla road v en manjši lokal in od tam opazovala ulični vrvež. Razne našemljene zadeve so stopale po ulici in ponujale fotografiranje z njimi za plačilo. Sredi tega vrveža pa je po ulici prišla starka in vlekla veliki voz z zelenjavo in ostalimi zadevami. Ravno takrat je na ulici skakal tudi en napol "ladyboy", ki sem ga vsak večer videl plesati v sosednjem lokalu na odru in zelo me je spominjal po videzu na nogometaša Christiana Ronalda. Me je pa takrat zelo prijetno presenetil, ko je ogovoril to starko in od nje kupil več kuhanih koruz. Prvo koruzo je dal kar natakarici v našem lokalu (ta jo je potem ponujala gostom), ostale pa mu je zapakirala v vrečke in ne vem, kje so končale. Pri tem pakiranju je imela še nekaj problemov z vlaganjem koruz v vrečko in ko je to videl, ji jo je pridržal, da je lažje dala notri. Denar je vzel kar z ene svojih podvezic, kamor mu je publika ob plesnih točkah zatikala denar. Moram reči, da mi je s tem, ko ji je naredil posel, prijetno polepšal večer. Na ulici in plažah vidiš dosti prodajalcev, ki po cel dan ponujajo robo, hrano ... in upajo, da bo kdo kaj kupil. Pri tem se sprašujem, kdo sploh kaj kupi, ker je ponudbe toliko ter tudi, kako sploh lahko preživijo s tem. | ||
| Komentarji(3) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
|
Ker v tem prvem hotelu na Phuketu nimava vključenega zajtrka, sva šla na zajtrk v sosednjo restavracijo, kjer si za dobra 2 evra dobil kavo ali čaj, dva toasta z maslom in marmelado, deci soka in pa 2 jajci po izbiri (mešano, kuhano, pečeno). Obisk restavracije pa sem izkoristil še za password za brezplačni WiFi internet, ki je v našem hotelu plačljiv. Pri tem pa sem upal, da ga bom lahko uporabljal tudi iz hotelske sobe, ki je dokaj blizu tega lokala. Kasneje se je izkazalo, da mi je za silo vlekel le, če sem bil na balkonu. Za danes sva imela plačan poldnevni izlet po otoku, ki sva ga hotela že dan prej, a je bil polno zaseden, tako da sva ga potem premaknila na danes. Na koncu je naneslo tako, da sva bila edina udeleženca izleta, tako da sva dobila privatni izlet in še vodička je bila zelo v redu ter bomo mogoče v prihodnje še kaj sodelovali pri spletni strani o Tajski. Prvo smo se ustavili na eni plantaži, kjer so pokazali, kako pridelujejo gumo iz kavčukovcev (rubber tree). Na licu mesta nam je gospa pokazala, kako zarežejo majhno linijo v deblo in se potem pocedi iz njega bela snov, lateks, ki steče v posebej pripravljeno posodico.  Ko sem si dal to belo snov malo na prst in dva prsta skupaj stisnil, je delovala kot lepilo. Ta tekočina, ki se nateče v posodico, se potem posuši in dobi se silikonu podoben material.  To dajo potem v posebne valje in iz tega nastane nekakšna plahta/preproga.   Te zadeve se izvažajo v različne države in prihajajo nazaj kot veliko dražje zadeve v obliki avtomobilskih gum, žog, škornjev ... Na tej plantaži smo si lahko v živo še ogledali, kje raste ananas, poper, ...   Naslednja postaja je bil največji tempelj na Phuketu - Wat Chalong.  Sprehodili smo se po glavnem templju v več nadstropjih, kjer je bilo notri na kupe bud, z vrha pa lep razgled na okoliške stavbe.  Nato smo pot nadaljevali proti lokaciji, kjer smo lahko videli, kako pridemo do indijskih oreščkov, ki jih imam jaz še posebej rad. Na drevesu rastejo sadeži kot nekakšne paprike, ki imaju na koncu v lupini kot pri orehu skrit en samcat indijski orešček, zato niso ravno poceni.  Za drobljenje teh lupin imajo posebne naprave in delo poteka relativno počasi. Poleg tega "izobraževalnega dela" je bila večina stvari namenjena prodaji. Kupil si si lahko indijske oreščke v vseh mogočih okusih: s čokolado, pikantne, s soljo, bbq (piknik) in še veliko drugih, ki se jim imena niti ne spomnim. Najboljše pri tem je bilo, ker si jih lahko poljubno degustiral, tako da sem se kar lepo najedel. Še vedno pa mi je najbolj všeč pristen naravni okus. Naslednja postaja oziroma samo vožnja mimo je bil spomenik herojem, ki je posvečen bitki v boju proti Burmi.  Nato je sledil ogled narodnega parka na Phuketu, kjer smo si prvo pogledali rehabilitacijski center za gibone, kjer jim pomagajo, da se vrnejo v naravno okolje ali pa jih pomagajo preživeti.  Na tem mestu pa lahko napišem še to, kar sem tam prebral: "ne slikaj se z mladimi opicami, ki jih ponujajo ponekod za fotografiranje, ker to pomeni, da so njeno mater ubili, ker le-ta ne bi dovolila, da bi ji vzeli otroka." Od tu smo se potem po krajši, a prijetni poti odpravili do slapu (Bang Pae Waterfall). Na poti mi je v oči še posebej padlo to prepleteno drevo.  Zdaj, ko ni deževna sezona, ni ravno veliko slapu, kljub temu pa je bil pod njim prijeten tolmun in voda bistveno bolj topla kot pri slapu v Chiang Mai-ju. Zato sem se pridužil nekaj mlajšim, prijaznim domačinom in z njimi izmenjal nekaj tajskih besed/stavkov "sawadee krap", "dee mak", "kun sabaidee r krap" ...  Po vrnitvi do avtomobila smo se odpravili do zadnje postaje, in sicer nekega bolj močvirnega predela, kjer raste mangrovski gozd. S parkirišča smo se odpravili po poti na deskah, kjer je tu in tam kakšna manjkala ter si poskušal hoditi čimbolj previdno, da ne bi na pretrdo stopil.  Bolj zanimivo pa je bilo to, da so nas na poti pričakale opice, ki se jih je naša vodička bala, čeprav bi pričakoval, da je tega navajena. Mene so malo spominjale na tiste na Gibraltarju.  Nekako so nas potem le spustile naprej in lahko smo nadaljevali pot do nekakšne hiše - restavracije na kolih, ki je tudi izhodišče za vožnjo s kanujem. Vse skupaj deluje bolj zanemarjeno, a mi je zato toliko boljše, kot pa neke preveč izumetničene zadeve s polno turisti.  Tam smo se vkrcali na kanu, ki ga je vozila ena domačinka, ki ni mogla govoriti. Tudi, če bi govorila, se najbrž kaj veliko ne bi pogovarjali. :)  Zapeljala naju je v močvirje, kjer ta mangrovski gozd res zanimivo deluje z vsemi temi koreninami, ki delujejo kot nekakšne pajkove noge.  Na poti nazaj sem jo prosil za veslo, ker sem hotel še sam malo veslati. Pri tem se je malo upirala, ker se je bala, da ji potem ne bova dala nič napitnine. Četudi ni mogla govoriti in je živela v takšnem okolju, je vseeno delovala srečna in nama nasmejano kazala na opico ob bregu in pisanega ptiča na drevesu. Vsekakor mi bo ostala v spominu. Nato smo se vrnili na obalo ter se odpeljali proti hotelu, z vodičko pa izmenjali email, vizitko za spletno stran o Sloveniji sem ji dal že prej. Takoj ob prihodu v hotel sem se osvežil v hotelskem bazenu in v takih trenutkih to še posebno prija.  Nato pa sva šla iskati sveže oprane cunje. Že pred potjo sva planirala, da bova nekje na pol poti oprala stvari, tako da ne bi nosila preveč oblačil s seboj. Za dobrih 5 evrov so oprali ter zlikali približno 3 kg oblačil, tukaj na Phuketu je to malo dražje kot v Chiang Mai-ju.  Na večerjo sva šla v sosednjo restavracijo predvsem zato, da bi dobil password še za ta WiFi Internet, ker sem videl, da ima ta močnejši signal. Problem pri tem je bil edino to, da so WiFi ugasnili, ko restavracija ni bila odprta, v času odprtja pa mi je lepo deloval tudi v hotelski sobi. | ||
| Komentarji(3) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Ta dan sva imela rezerviran za celodnevni izlet v Phangha Bay s slavnim James Bond otočkom, kjer se je odvijala scena v filmu Mož z zlato pištolo (The Man With the Golden Gun). Tako kot pri vseh organiziranih izletih te pridejo iskati v hotel, tako da se ti ni potrebno ukvarjati s transportom v nobeno smer. Kot sem že prej napisal, je bila cena na osebo približno 26 evrov. V to so vračunani vsi prevozi (od hotela, ladja, long tail čolni, veslanje s kanuji, kosilo, brezalkoholne pijače, ki pa jih nisi imel ves čas na voljo, ampak so jih vsake toliko delili). S hotelov so nas spravili na izhodiščno točko v pristanišče, kjer smo čakali, da se naberejo vsi potniki. Ploščad, na kateri smo čakali, je bila zgrajena iz vseh mogočic deščic, kjer se prav čudil, da se vse ne podere. Na ladji nas je bilo okrog 50 in druščina je bila pisana z različnih koncev sveta. Prvo postajališče je bila luštna plažica, kjer smo imeli slabo uro časa za kopanje, pitje koktejlov in podobnega.  Po vrnitvi s plaže na ladjo nas je na ladji že čakalo kosilo, kjer smo si sami po izbiri naložili na krožnik, kar smo si želeli.  Bilo je zelo dobro, tako da sem si krožnik napolnil dvakrat. Medtem ko smo jedli pa smo se že približevali zanimivim otočkom v Phang Nga zalivu, kjer je zopet mati narava pokazala svoje čare oblikovanja.  Že ob prvim obiskom Tajske sem si jih hotel pogledati, a takrat ni zneslo s časom in pa tudi sem raje izbiral druge bližnje izlete. Ob vožnji med otočki smo prišli do otoka Hong.  Tam smo se prestavili na kajake z veslači, ki so nas peljali okrog otočkov.  Scene so tu res zanimive in vredne ogleda, še posebej razne jame in prehodi.  Pri enem takšnem prehodu sva se morala oba popolnoma vleči, da nisi z glavo udaril v strop in še čoln se je moral stisniti, da smo lahko prišli v skrito laguno sredi otoka, kjer si zopet videl nebo nad seboj.  Ponovno smo se vrnili na ladjo in pot nadaljevali še bolj v osrčje zaliva Phang Nga.  Nato pa se prestavili na dva čolna, ki sta nas zapeljala naokrog med manjšimi otočki s postankom pri muslimanski vasici na kolih (Panyee Island), podobno kot Benetke.  Tam sem sicer upak, da se bomo lahko sprehodili kaj bolj po vasici, pa smo bili bolj kot ne samo na enem delu, kjer je restavracija in pa prodajalna spominkov in podobnih zadev, kar me ni preveč zanimalo. Od tu smo pot nadaljevali proti James Bond otoku.  Po veliko fotkanja sem še malo zaplaval proti njemu. Nato smo se vrnili na ladjo in ob sončnem zahodu zapuščali Phang Nga.  Dan je bil naporen, a vreden truda. Zvečer sva šla še malo na Banglo road, kjer si spet na vsakem koraku slišal "ping pong sir". Ker nisva bila preveč lačna, sva vzela samo en meni v McDonaldu, kjer imajo glede ketchupa podoben sistem, kot je bil že kar dolgo nazaj ob obisku ZDA. Tam si si lahko sam brezplačno v posebne kozarčke napolnil poljubno mnogo katchapa in tudi tukaj je bilo podobno, za razliko od vsaj tistih nekaj slovenskih McDonaldsov, ki sem jih obiskal, ko moraš posebej reči za ketchup in potem se moraš matrati še s tisto vrečko, da kaj stisneš ven, pa še posebej se zaračuna. Ravno, ko sva bila notri, sva doživela prvi dež na potovanju. Ploha ni bila preveč dolga in je kmalu le še malo kapljalo, tako da sva zavila še v en bar na kratko pred spanjem po napornem dnevu. | ||
| Komentarji(2) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Danes je bil zadnji dan v Chiang Mai-ju, tako da je bilo potrebno stvari spakirati. Nabralo se nama je že kar nekaj umazan cunj in tudi planirala sva tako, da bova nekje na pol poti, na Phuketu, dala stvari oprati. Tu v Chiang Mai-ju sem videl, da računajo za pranje, sušenje, likanje nekje 0.5-0.8 evra za kilogram oblačil. Po zajtrku in pakiranju sva šla še na kratek sprehod po mestu in tam ponovno srečala našega tuk-tuk voznika s prvega dne.  Ker se nama je malo smilil in zadnjič izpadel zelo v redu, sva pristala, da naju on pelje na letališče, čeprav je na tuk-tuku bolj malo prostora za prtljago. Vseeno raje njemu dava še kaj denarja, kot pa komu drugemu. Ob dogovorjeni uri naju je čakal pri hotelu, od katerega sva se poslovila.  Za prtljago je bilo ravno dovolj prostora in odpravili smo se na letališče.  Vožnja je bila prijetna in kratka, ker je letališče zelo blizu mesta. Samo letališče je solidno urejeno in tudi sam postopek pregleda je šel hitro naokrog. Tukaj dosti manj dajo na varnost in kakšnih pasov ter podobnih zadev ni potrebno odpenjati, ali dajati elektronski naprav ven iz nahrbtnika v posebne posode.  Letalo AirAsia, ki jo uporabljava za vse lete razen glavnega leta, je bilo točno in zdaj ko tole pišem smo na pol poti do Phuketa, tako da bom na tem mestu prekinil in nadaljeval kasneje. Na letališču na Phuketu je šlo vse gladko skozi in z mini busom, ki čaka na letališču potnike, so naju skupaj še z drugimi odpeljali v Patong. Vmes smo se ustavili, da smo sporočili lokacijo hotela, pri tem pa so nam hoteli podtakniti še kakšen izlet. Uradna cena za "James Bond Island" izlet je bila okrog 3000 bahtov, "for you sir is only 1800 bahtov". Ker niti nisem še vedel, kdaj bova šla to gledati in tudi koliko so realne cene, sem jih prijazno zavrnil. Hotel Gallery v Patongu, ki sva ga tako kot ostale rezervirala vnaprej preko booking.com, je bil malenkostno od glavne prometne ulice, tako da je bil v mirnem okolišu, a vseeno blizu razvpite Bangla Road. Ta hotel je bolj moderno opremljen in to celo tako moderno, da nima nobene omare, le štango z obešalniki, prav tako pa tudi v kopalnici nima nobene poličke. Vse ostalo pa je bilo v redu in ni nama bilo žal, da vsa ga vzela. Posebej sva se veselila mehke postelje, ker je bila tista v Chiang Mai-ju res trda. Kmalu po prihodu sem se sprehodil do plaže, kjer so me na vsakih nekaj metrov ustavljale in že dobesedno vlekle za roko brhke mladenke in govorile "massage sir", Bangla road pa je bila še razmeroma mirna. Plaža v Patongu je dolga in polna ležalnikov z marelami in vsaj meni nič posebnega. Voda je bila takrat popoldne že preveč topla in tako nič kaj osvežilna. Zvečer sva se prvo odpravila pogledati glede izletov. Isti James Bond, ki so mi ga prej kao zelo ugodno ponujali za 1800 bahtov, sem ga tukaj po hitrih pogajanjih dobil za 1050 bahtov. Po standardni večerji z indijskimi oreški in Pad Thaijem sva se odpravila do Bangla Road, ki je bila že polna ljudi in dogajanja.  Na tej ulici pa res na vsakem metru težijo s "Ping pong show, sir", kar raje ne bom preveč razlagal, kaj je to. Šla sva v en večji lokal, kjer je nametanih polno šankov okrog katerih se sedi, na manjših odrih v okolici pa plesalke migajo okrog drogov.  Večinoma ni bilo nič posebnega, razen ene blonde, ki je res obvaladala drog in delovala kot, da se je z drogom rodila. Z glavo navzdol je visela na drogu, kjer se ga je oprijemala samo z nogami in se vrtela okrog ter izvajala različne akrobacije.  Počasi sva se potem odpravila spati po kar napornem dnevu. | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Za ta dan nisva imela rezerviran noben izlet, želela pa sva iti pogledati tigre v Tiger Kingdom, kjer te dajo v kletno s tigri in jih lahko božaš, ležiš na njih ... Na cesti ob najinem hotelu sva hitro ustavila enega "rdečega tovornjaka" (red wagon - songtaews), ki jih je po mestu polnu in dogovorili smo se, da nas pelje tja in nazaj, vsaj tako sem razumel.  Pri tigrih naju je ustavil in vsaj meni se je zdelo, da je takrat pokazal, da bo tam na parkirišču počakal. Midva sva potem kupila karto, kjer sva izbrala največje tigre (big cat) za druženje, lahko pa bi izbrala še srednje ali male, ki so samo par mesecev stari. V kletki imaš potem približno 15 minut časa, da se pofotografiraš, dotikaš tigrov ... Midva sva si delila čas poziranja in fotografiranja, na voljo pa sva imela tri velike tigre. Tam jih že od malega vzgajajo in zato niso preveč nevarni, vseeno pa jih ne smeš božati po glavi in do njih pristopati s sprednje strani, ampak samo od zadaj.  Po zaključku tega glavnega dela sva se sprehodila še naokrog, kjer si lahko opazoval ostale tigre in se odpravila ven. Po sprehodu po parkirišču pa sva potem presenečeno ugotovila, da našega šoferja ni nikjer. Naredil sem napako in mu že takoj ob vkrcanju plačal tista 2.5 evra za pot, tako da ni imel več motivacije čakati. Midva sva mu mislila po ogledu tigrov predlagati, da naju pelje še do živalskega vrta, za katerega sta Argentinca včeraj rekla, da je zelo dober in da imajo tudi pande. Na parkirišču je bilo kar nekaj prevoznikov, problem je bil edino, ker so vsi čakali goste, ki so jih pripeljali in naju tako niso mogli peljati. Nato sta prišla dva gosta, ki sva ju vprašala kam gredo, ker sta imela "svoj" red wagon. A ker sta šla direktno v mesto, sva potem mislila, da bova že še koga dobila, ki bi naju odpeljal do zoo-ja. Ko nekako ni bilo nobenih novih vozil naokoli, nama je bilo potem že zelo žal, da se nisva pridružila temu paru in pozabila na zoo. Po postopanju naokoli in pogovorih z ostalimi se je potem pojavil eden, ki nama je predlagal, da naju pelje s tuk tukom do avtoceste, do koder je samo nekaj kilometrov, kjer bova potem lažje dobila prevoz v mesto. To ponudbo sva potem sprejela in tam pri avtocesti nama je pomagal še s tem, da je ustavil eno rumeno vozilo, ki je podobno tem rdečim vozilom, le da mislim, da bolj služi za lokalce. Za 1 evro skupaj naju je potem peljal v mesto cca 25 km stran. Na poti se je še večkrat ustavil in tako se je vozilo dodobra napolnilo z lokalci, v osrednjem delu med dvema klopema, na katerih smo sedeli, pa je bilo že en kup prtljage. Tako da sem samo še čakal, da notri naložijo kakšne kure in bi bili že pravi avtobus iz "Kdo neki tam poje". Po prihodu nazaj sva se sprehodila še skozi del mesta, poslikala malo obzidje, ki na vogalih in osrednjih vratih še obdaja mesto in šla nekaj pojesti v tajsko restavracijo.  Kot skoraj vedno sem vzel piščanca z indijskimi oreščki, na vrhu pa malo potrosil čilijev prah za polnejši okus.  Že včeraj sta Argentinca omenjala neko nedeljsko nočno tržnico, za katero sva potem videla, da je zelo blizu najinega hotela. Prav zanimivo se je bilo sprehoditi med vsemi tistimi štanti z razno robo.  Nekaj malenkosti sva kupila, kaj preveč pa niti ne smeva, ker imava že iz Slovenije kar polne torbe s prtljago (vzela sva samo en večji kos prtljage). Sem si pa privoščil še en kokosov oreh, ki ti ga na vrhu na licu mesta odpre in potem samo še namočiš slamico in piješ.  Od te tržnice sva se potem napotila malo pogledati še nek nočni bazar, ki je vsak dan odprt. Tam se nama niti ni dalo preveč hoditi in sva potem nadaljevala pot do reke, da bi si ogledala še malo lokale, ki so ob reki in so vsaj po slikah luštno delovali. Napotila sva se v enega kar velikega, lepo urejenega z dosti gostov in pa romantično sceno ob svečkah. Prvo sva mislila, da bova samo kaj popila, potem pa sva še nekaj pojedla, vzel sem spet standardno zadevo. :) Tukaj so bile cene malo višje, ker je bolj mondeno delovalo vseeno pa je bila moja jed samo za približno evro dražja, tako da je bila slabe 3 evre, namesto slabih 2 evrov. Sledila je še pot do hotela, slab kilometer, kjer sva šla na poti še mimo neke kitajske tržnice. Ker naju je ta pot malo zažejala, sva si ob hotelskem bazenu privoščila še eno veliko Chang pivo.  | ||
| Komentarji(2) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Za današnji dan sva se že dan prej dogovorila za organiziran dnevni "treking" izlet, zato je bilo potrebno vstati malo bolj zgodaj. Organizatorji izleta so prišli po naju v hotel in smo se v družbi para z Argentine in treh punc iz Malezije na začasnem delu v Singapurju odpravili na pot. Prvo smo se na kratko ustavili na farmi orhidej, ki so bile res lepe za pogledati.  Po orhidejah smo se ustavili na eni lokaciji, kjer so razna plemena. Tukaj sem sicer malo v dvomih, koliko je vse skupaj pristno, koliko pa so napravljeni za turiste. To sem si želel ogledati predvsem zato, da vidim ženske z dolgimi vratovi, katerim že od rosne mladosti dodajajo obročke okrog vratu ter se jim tako podaljšuje vrat. Prvič sem to videl na fotografiji, ko sem bil še majhen, v nekem zabavniku, kjer je bila ena stran posvečena raznih zanimivostim s sveta. Zdaj se mi je končno izpolnila želja, da sem to videl še v živo. Ta kultura dodajanja teh obročkov bi se menda naj razvila iz praktičnih razlog, in sicer zato da bi ženske vratove obvarovali pred ugrizi tigrov, ko so nagnjene navzdol obdelovale riževa polja.  Že sama okolica z riževim poljem in vse te preproste hiške naokoli je bila zanimiva.  Od teh plemen smo se peljali do kampa slonov, kjer smo se spravili na slone in se spustili dol do reke. Ob prvem obisku Tajske sem prvič preizkusil, kako je biti na slonih in mislim, da so takrat imeli zadnje naslonjalo bolje oblazinjeno kot pa sedaj, ko mi je ob teh velikih slonovih korakih tista železna "štanga" pritiskala na hrbet in ni bilo nič kaj prijetno. Tako da moram reči, da mi ta del izleta na slonih ni bil nič posebnega, ker tudi sama pot do reke in nazaj gor po malo drugi poti ni bila nič kaj posebej zanimiva.  V tem kampu smo potem pojedli preprosto, a dobro kosilo, nekakšen riž z zelenjavo in pa potem še ananas. Nato pa smo se še malo peljali in začeli peš pot proti slapu. Pot se je skoraj ves čas vila ob potoku in je bila zanimiva, rahlo vzpenjajoča, a vseeno ne preveč zahtevna. Vmes smo šli še mimo lesenih hišk, kjer si si lahko nabavil kakšno pijačo. Meni je v spominu bolj ostala frača, ki sem jo v roki držal po dolgih letih. Tam so imeli že nastavljene kamenčke, ki si jih lahko streljal v plastenke naokoli. Po kakšni uri smo prišli do slapu, kjer se je bilo prijetno osvežiti v tolmunu pod slapom, četudi je bila voda kar hladna. Če si se postavil pod sam slap pa si dobil še naravno masažo hrbta.  Nazaj smo se odpravili po isti poti in se potem še malo peljali do izhodišča za rafting. Tam so nam prvo razložili, kako se sedi in pa posamezna navodila "forward", "backward", "left", "right" ..., ki pa jih potem "vodja" čolna ni kaj preveč uporabljal in smo se morali sami znajti, a bilo je zelo zabavno. Bil sem prvič na koliko toliko pravem raftingu. Lansko leto sem bil sploh prvič na veslanju po kakšni reki, in sicer reki Kolpi, ki pa je razen par prehodov čez jezove zelo mirna. Tukaj pa je vsaj ta začetni del kljub (ali mogoče ravno zato) nižjemu vodostaju reke v tem obdobju deloval kar divje z vsemi tistimi skalami naokoli. Na čoln smo se vkrcali na sredi brzic, kjer smo se do mesta vkrcanja spustili po stopnicah vklesanih v skale. Že po parih metrih smo trčili na skalo, na katero je nabijalo čoln in nismo mogli naprej, ker smo nasedli nanjo. Nekako nam je potem le uspelo, da smo se spravili stran in nadaljevali pot. Čeprav smo se prvo malo bali tega rafting dela, je potem izpadel kot najboljši del izleta in tudi kjer je bila voda že mirnejša, smo komaj čakali malo več brzic, ki so bile v zadnjem delu poti še najhujše in tam smo se morali vsesti na kolena na dnu čolna, da nas ni vrglo ven. Razen da nas je pošteno poškropilo ni bilo nič hudega in tudi to je pasalo pri temperaturi večji kot 30C, tako da smo se še sami špricali. V mirnejšem delu reke smo se potem prestavili še na bambusov splav, na katerega smo se vsedli. Ker je bil zelo tanek, ga je potem malo porinilo še v reko, tako da si sedel na pol v reki, a je prijalo to hlajenje. Po krajši vožnji smo potem prišli na cilj, od koder nas je čakala samo še vožnja nazaj domov. Na raftingu žal nisem mogel imeti fotoaparata, tako da sem lahko naredil samo slikico čolnov in bambusovega splava na koncu poti.  Na poti nazaj smo se kar dosti razgovorili z ostalimi udeleženci izleta, ki so se še enkrat čudili, da imamo toliko prostih dni v Sloveniji, za razliko od njih, kjer jim že ob tako manjšem številu prostih dni ob enotednskem odmoru štejejo v kvoto dopusta tudi vikend, čeprav jim drugače ni potrebno delati za vikend. Ker sva na TripAdviserju videla dobre ocene za eno masažo v Chiang Mai-ju s cenami ne bistveno večjimi od ostalih najcenejših masaž sva dan prej po emailu povprašala, če je možno priti za 1.5h ob 19:30. Ko sva prišla z izleta sem preveril maile in potrdili so, da sva vabljena. Čeprav je bil prostor v starem delu mesta in tako lokacija ne tako atraktivna kot kakšni spa centri, kjer sva ob prejšnjih dveh obiskih Tajske preizkusila masažo, sam postopek (umivanje nog ob prihodu, izbira olja ...) še bolj pa sama masaža ni niti malo zaostajala za tistimi, za katere sva dala kdaj tudi 40evrov za 2 uri in so bili glede vsega res na nivoju in vredni denarja. Tukaj sva za slabih 10 evrov po osebi dobila res zelo kvalitetno masažo, ki je bila vsekakor vredna denarja. Po masaži si je moja zaželela še ene picerije, kjer imajo malo drugačni okus pic, kot jih ponavadi dobiš pri nas in kjer sva šla že prvi dan. Edino, ko sva hotela običajno pico z dodatkom oliv, naju je narobe razumela in nama prinesla gor čebulo (onion), a je vseeno bila dobra. | ||
| Komentarji(1) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Po utrujenosti od predhodnih letov in neprespane noči sem se v prvi celi dan Chiang Mai-ja prebudil dobro naspan. V hotelu sva prvo pojedla zajtrk, nato pa se odpravila na ulico, da bi našla prevoz do Hot Springsov (vročih vrelcev), katere sem si želel ogledati, ker so me vsaj po fotografijah spominjali malo na meni najljubši narodni park Yellowstone. A do tja ni nobenih organiziranih tur, ker so malo izven poti večine izletov in organizatorji tur verjetno tudi ocenjujejo, da večini niso preveč zanimivi. Tako da je bilo potrebno iskati nek drug prevoz, kjer je ena od opcij lastni najem avtomobila, za kar se raje ne odločam tukaj, ker je v mestu še kar dosti prometa, table so večinoma samo v tajskih črkah in glede na dosedanje izkušnje se bolje obnese vzeti lokalnega voznika. Glede te druge opcije sva prvo šla v neko izposoljevalnico motorjev in avtomobilov pa so rekli, da nimajo voznikov in da naj raje kar koga na ulici najdeva. Tam smo se potem kmalu s pomočjo enega drugega Tajca dogovorili za prevoz s tuk tukom, katerega je upravljal starejši prijazen možakar, tako da je bila vožnja še bolj razburljiva kot bi bila z navadnim avtomobilom.  Prvo smo prišli do ene manjše lokacije, kjer so ti vroči vrelci. Tisti glavni del sestavlja bazen, v katerega bruha vroča voda, kjer bi naj na globini 40m pod zemljo bila temperaturo 105C, na površju pa nekje 80-90C. V bližnji manjši prodajalni (kiosku) lahko kupiš tudi jajca, ki jih daš v posebno košaro in obesiš na posebno kljuko na bazenu ter si jih tako skuhaš. Ker takrat nisem bil preveč lačen, nisem to preizkusil. Za tem bazenom pa voda dobesedno bruha na površje približno 10 metrov v zrak kot gejzir.  V bližini se nahaja še manjši daljši, a ozek bazenček, kjer se lahko vsedeš in vanj namakaš noge ali pa se sprehajaš po njem. V tem bazenčku je temperatura vode že dosti nižja. Nato smo se peljali še na večji osrednji del vročih vrelcev, kjer je bilo več obiskovalcev. Tam je tudi vse še lepše urejeno, ponujajo tudi posebne vroče kopeli.  Čez park je speljan tok vode, tako da se lahko kjerkoli vsedeš in namakaš noge. Bližje, kot si od gejzira, bolj bo vroča voda. Prvo sem se vsedel preblizu in bilo je prevroče, da bi lahko namočil noge za dalj časa.  Na koncu parka pa je več vrelcev, kjer bruha vroča voda visoko v zrak in ponovno velik bazen, v katerem skoraj vre vroča voda in v katerem si domačino veselo kuhajo jajca. Od tu smo se odpravili nazaj v smeri Chiang Mai-ja. Nekje na pol poti smo se prvo ustavili v delavnici posod. Tam se lahko sprehodiš kar sam po delavnici in opazuješ kako to delajo, tako kot bi pri nas prišel kakšen tuj turist in se po kakšni tovarni malo sprehodil. :) Naslednja postaja so bile manjše lesene kolibe, kjer izdelujejo in prodajajo dežnike.  Nato pa še ena bolj lepo urejena zadeva, kjer prodajajo izdelke od svile. V uvodnem delu ti najprej postrežejo s čajem, nato pa lahko vidiš žive sviloprejke v različnih obdobjih. Tam blizu je tudi ena starejša ženica, ki ti na licu mesta pokaže, kako iz tistih skupkov od sviloprejk, ki jih da v vročo vodo, ustvarja nitko.  Pot smo potem nadaljevali po severni strani Chiang Mai-ja mimo živalskega vrta do parkirišča, ki se nahaja v bližini slapov, ki so še najbližje Chiang Mai-ju in zato predvsem ob vikendih priljubljeno mesto za piknike. Tu sva se poslovila od šoferja, za katerega se je izkazalo, da ga bova še videla v naslednjih dneh. V tem delu je bilo polno raznih štantov z različnimi izdelki in hrano, še najbolj so mi v oči padle razne pečene žuželke, gosenice ...  Tu sva potem pot nadaljevala ob potoku, kjer sem sicer računal, da se bom, kje tudi malo okopal. A je šla potem pot, ki sva jo izbrala, nad slapiščem, tako da sva potem prišla na sam vrh, kjer je razgledna točka.  Tam sva se vsedla ob potok, v katerega sem namakal noge in pil pivo, ki sem si ga kupil prej pri "žuželkah". V bližini sta bila še dva mlajša tajska para s malim kužijem, ki je prišel potem po mojem klicanju "ma" (po tajsko pes) do naju ves premočen, ker so ga prej namočili v potok in se prav pustil božati.  Ker sva videla, da je na vrhu slapišča cesta, se potem nisva vračala nazaj dol, ampak kar ob cesti s pomočjo enega Tajca ustavila en rdeči kombi (ti so najpogostejše sredstvo za prevoz okrog Chiang Mai-ja), ki naju je pripeljal do vznožja templja Doi Suthep.  Do vrha sva se pripeljala z nekim dvigalom (gondolo), kjer bi bilo že skoraj vseeno, če bi šla tudi kar peš. Na vrhu je eden osrednjih templjev tega okoliša, ponuja pa se tudi lep razgled na mesto, ki pa takrat niti ni bil preveč lep, ker je bilo dokaj nejasen zrak. V enem manjšem muzeju so imeli veliko bankovcev s celega sveta in tam sem našel tudi naše stare tolarje in tudi še starejše bone.   Po ogledu templja sva se potem počasi odpravila dol do vznožja, kjer sva potem hitro dobila prevoz do centra mesta. Zvečer sva skočila na kratko še v en "irish pub" in šla spat. | ||
| Komentarji(1) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
| V hotela na letališču sva na brzino spakirala, ker sva naenkrat opazila, da je ura že 22:15h, vkrcavanje na letalo pa bi se naj začelo ob 22:40h. Sredi hitrega pakiranja stvari so naju poklicali tudi iz recepcije, ker smo bili prej zmenjeni, da zapustimo sobo ob 22h. Ker so bila odhodna "vrata" za na letalo relativno blizu (v bistvu so vsa na letališču dokaj skupaj) in jih ni problem najti, sva prišla tja ravno, ko so že prve začeli spuščati naprej in sva se jim kar pridružila. Na letalu je bila še bolj pestra izbira filmov, v mojem primeru risank :) in sem izkoristil čas, da sem po dolgih letih pogledal dve klasiki: Alico v čudežni deželi in še Bambi, za konec pa še film 25ur. Tako mi je tudi ta druga polovica poti dokaj hitro minila in naenkrat smo se začeli že spuščati proti Bangkoku. Že pri odhodu iz Dubaja, kjer smo imeli nekaj zamude sem vedel, da bo šlo na tesno pri naslednjem letu, do katerega sva imela 2.5h (pristanek ob 8h, naslednji let 10:30h). Pristanek je bil nekje 8:25h, nato pa kar se da hitro šibanje proti Immigration delu, za katerega smo že na letalu izpolnili tisti obrazec. Tam so bile v vseh kolonah že kar dolge vrste in sva se pač postavila v tisto, ki se nama je zdela še najbolj kratka. Premikanje je šlo zelo počasi, vsaj nekaj minut na osebo, tako da je čas tekel in tekel ter sem prišel na vrsto okrog 9:30h. V času, ko je bila za menoj moja na vrsti, sem hitro šel iskati najinih nahrbtnik, ki je šel ločeno na letalo. Na srečo sem ga hitro našel, vmes je tudi moja že uspešno končala "imigracijo". Očitno ni nobenih zapletov z novim sistemom brez viz, edino kar mi je malo čudno je to, da so meni v potni list še pripeli tisti imigracijski listek in nanj dali štampiljko vhoda, njej pa so dali samo štempiljko z datumom vhoda in datumom, do kdaj je lahko v državi. Mogoče je vmes spoznal, da je tisti listek po novem nepotreben? Nato pa sva se hitro napotila proti izhodu in nato spet proti delu za odhodne lete, ker je ta interni let ločena zadeva in ni bil kot tranzitni promet. Na oddajo prtljage sva prišla cca 9.45h, kar je ravno ponavadi nekje zadnja meja 45 minut pred odhodom. Takrat sem vedel, da nama je uspelo, a je šlo dokaj na tesno. Ko sva prišla do odhodnih vrat za Chiang Mai, sva si lahko oddahnila. V nasportnem primeru bi bilo potrebno kupovati novo karto, ker stara mislim, da ni bila premakljiva, vsaj ne brezplačno in še vprašanje je, če bi bil naslednji let brezplačen. Letalo AirAsie za odhod je bilo točno in let, ki je trajal 1 uro 10 minut čisto prijeten. Na letališču sva za 3 evre (120 bahtov) vzela taksi do hotela, ki ni nič posebnega, a je soba solidno velika, le zdaj ko to pišem lahko še dodam, da je postelja trda. :) V sobi je še hladilnik, ena omarica, ki jo lahko uporabljaš za sef s svojo ključavnico, TV, razgled ven je na sosednjo stavbo in neko streho, ves čas pa pojejo ptički, da imaš občutek kot da si v kakšnem gozdu. Pred hotelom je bazen, ki sem ga šel hitro po vselitvi preizkusiti. Vseeno je za dobrih 20 evrov na sobo (za dve osebi skupaj) cena čisto ok, pa še zajtrk bi naj bil vključen, katerega pa bom kmalu preizkusil. Ostali del dneva sem šel malo raziskovati po ulicah starega mesta, 30C in mogoče še več me sploh ni motilo, prej nasprotno. Po že kar nekaj pešačenja sem si privoščil pivo, nato pa še eno 1.5h oljno masažo za cca 7 evrov. Po prihodu v sobo je bila moja že pokonci po počitku po napornem dnevu in sva še skupaj šla malo na ogled ulic, potem sva pojedla še eno malo bolj nenavadno pico, ki pa ni bila napačna in popila še eno pijačo. Ob 21h sem bil pa že tako utrujen zaradi neprespane noči, da sem samo še zaspal. p.s. slikc pa več naslednjič | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
| ||
Po prijetno prespani noči na Dubajskem letališču sem zjutraj malo šel na Internet in ob čakanju boljše polovice še malo programiral nato pa sva se odpravila na sprehod po letališču. Prej sem bral na določenih forumih, da letališče naj ne bi bilo preveč v redu in da ni veliko primernega prostora za čakanje (sedenje), kar je bil tudi deloma razlog, da sva potem vzela sobo na letališču. A glede na lastni ogled ni tako hudo, kot sem si prej predstavljal. Terminal 3, na katerega pridejo Emirates letala je v obliki ene dolge avenije v več nadstropjih. V glavnem sva pregledala samo ta odhodni del letališča, kjer je v osrednjem delu dolga ulica s trgovinicami, manjši "restavracijami", kot je McDonalds, Burger King in podobne.   V robnih stranskih ulicah pa so odhodna vrata in tam se najde veliko stolov in tudi takšnih na pol ležalnikov, ki so že kar solidni za preživetje več ur na letališču.  Po letališču sva se sprehajala nekje med 13-15h in ni bilo pretirane gneče, tudi teh ležalnikov je bilo še kar dosti praznih.  Po ponovnem prihodu v sobo sem še malo planiral za naslednje dni, predvsem Chiang Mai, nato pa se šel še malo okopati. V roku ene ure pa bo potrebno sobo zapustiti in potem bova še malo čakala na letalo in odhod proti Bangkoku in takoj naprej za Chiang Mai. Upam, da ne bo zamude. | ||
| Komentarji(0) | Napiši komentar | Stalna povezava |
Stran 1 od 5 |
| Prejšnja stran | Naslednja stran |