 |  |
 | |
Moj eDnevnik | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
opravičilo ali pa tudi nePribližno zadnji mesec in pol se nisem dosti oglašala. Ni bilo časa, predvsem pa nobene volje. Saj ne rečem, tu in tam sem še skočila k vam in malo pogledala, kako stvari stojijo, ampak res poredko, za kakšno pisanje pa mi ni bilo posebej.To se človeku zgodi, kadar ima občutek (ali pa sploh ni samo občutek in je vse res!!), da več ne zmore. Da se je preveč vsega nakopičilo nanj in nima kam odlagati starih nahrbtnikov, da bi imel prosotor za nove. Ali pa še bolje- da bi sploh bil brez vsakih nahrbtnikov. In v taki fazi sem jaz že nekaj časa- vega je preveč in jaz vsako stvar vzamem 100% in vse me mori in zdi se mi , da bom zdaj, zdaj samo še razpočla kot milni mehurček. Ker enkrat se nekje mora končati, ker tudi jaz več ne zmorem vseh obremenitev in skrbi, ki so padle name. In ker sem taki človek, ki hoče biti perfekcionist, imeti vse poštimano, biti na tekočeme z zadevami v službi in doma...In medtem, ko drugim dol visi za vse to, jaz prevzemam še njihove zadolžitve. Včasih kar sama, včasih pa mi jih še drugi naložijo. No, saj nisem hotel nobenega zamorit, ampak danes in ves ta čas za mano, res ni moj čas. In kar bojim se, kaj vse me še čaka v juliju, ko zanekrat še niča ne kaže, da bi šlo kaj na bolje...In ko bom imela dopust, sploh ne bom znala izklopit. Pa bi malo (ali pa kar zelo) morala. Predvsem zaradi sebe in pa zaradi tistih, ki so okoli mene in niso nič krivi za to, da se jim nimam časa posvetit in jih objet in jim povedat, da jih imam še vedno isto rada. Kunigunda Trenutno stanje duha: zateženo v službi že, misli pa tam nekje drugjeNo, uspelo se mi je že prebiti v službo, uspelo mi je že na mizo pripraviti stvari, ki jih bom danes rešila, zdaj skočimo še po kavico in potem bom začela z delom. No, vmes bom pokukala še malo k vam, drugače pa bom pridna. Obljubim.Ampak moje misli so pa povsem drugje. Že cel dva tedna, odkra sem zvedela, se mi podi po glavi vprašanje, ali je bilo res potrebno še to? Poleg že vseh drugih težav? Dejstvo pa je, da ne morem ne pomagati, ne spremeniti, ne zanikati. Lahko samo upam, da so ga odkrili dovolj hitro in da bo v petek operacija potekala brez težav. In da ji ne bo preveč hudega. Čeprav noče pokazati, vidim žalost in strah v njenih očeh. In v svojih tudi. In zelo boli. Kunigunda pa je tučas za spanje, namreč.
Sleherno jutro, ko vstajam (in to je častitljiva, zgodnja ura), si obljubim, da grem zvečer v posteljo takoj za ta malima. No, še nikoli mi to ni uspelo. Vedno še najdem kaj, kar je treba nujno postoriti. Če ničesar ni- potem sem tu- na blogu, kar je enako nujno vsakemu drugemu opravilu. Torej- VEDNO so nujne zadeve. In vedno se potem zjutraj sprašujem, zakaj nisem šla zvečer prej v posteljo. Saj priznam, sem pravi zaspanec in rabim kar dosti spanja, ampak vse formule za to, da bi se zjutraj vstala naspana in spočita, so pri meni odpovedale. Jaz sem vedno zaspana. Če grem (med vikendom) počivat tudi popoldan, kar se zgodi recimo enkrat na mesec, potem zvečer hitro ne zaspim in se premetavam, tako da količinsko spanja nič ne pridobim. Celo slabše je, ker ponoči spim potem slabo, kot da sem že naspana. Zjutraj pa- kriza seveda. Če grem zvečer res zgodaj v posteljo (ampak seveda ne takoj za malima) sem zjutraj isto zaspana. Če grem spat pozno, je logično, da sem zelo zaspana. Če sploh ne grem spat, sem še bolj zaspana (no, tako situacijo samo predvidevam, ker nisem kandidat za "nespanje"). Če grem spat zelo, zelo pozno (ali rano zjutraj), ko se vrnem s kake zabave (ki jih bo treba počasi zaradi mene prestavljati na popoldanski čas) in spim recimo potem samo kake tri, štiri ure, sem koma še naslednji teden dni. Povzetek- nikoli dovolj spanja.
No, pa naj še kdo reče, da meni ni hudo. In naj me razume, kdor me more. Tako, in zdaj grem spat.
Lahko noč, Kunigunda Trenutno stanje duha: zaspano, kaj pa pa so na oknihrože, lepo posajene. Ej, sem kar ponosna ne sebe, da mi je uspelo. Letos sem precej pohitela, ker drugače ostanem brez takih rož, ki bi jih želela imeti in sem potem prisiljena odločati se med samimi ostanki. To pa mi ni všeč. Fajn je prit v vrtnarijo, ko je še vse polno, ko zadiši po sadikah in zemlji...In ko lahko izbiraš med VSEM.In tako sem svojim rožicam v nedeljo pripravila doborodošlico- lepo sem jim umila korita, jim kupila svežo zemljo in jih lepo presadila ter jih postavila na okenske police. Zdaj pa čakam, da se razbohotijo in zacvetijo v vsej svoji lepoti. Joj, mi srček igra, ko pogledam na okna in je vse v cvetju... Ja, pomlad je tu, kaj hočemo. Mene je že pošteno predramila, da sem se prebudila iz zimskega spanja. Zdaj pa imam tak power, da bi kar vse naenkrat postorila. Pa ko zunaj sonček sije in diši po pomladi...sem kot (delovni) martinček. No, pa lepo mi bodite v teh lepih dnevih. Kunigunda kozarec piva in malo miru, prosimTo so bile danes moje želje po zaužitem kosilu. Seveda po kosilu, ki sem ga sama skuhala in ko v vkuhinji ni bilo vseč sledu o tem, da se je tam kaj dogajalo v zvei s kuhanjem . Razen pečenih mafinov, ki sem jih pustila na pultu, naj se vidi, da sem naredila tudi te! Kakšni so, še ne vem, ker še jih nisem poskusila.
No, torej PO tem, ko sem opravila vse gospodinsjke dolžnosti, ki pritičejo gospodinji ob nedeljah, sem se zleknila na kavč in pomislila, da pa bi zdaj prav prijal en kozarec piva. Z možem sva si razdelila eno pločevinko in ja, slastni so bili prvi požirki. Potem sta ena za drugo odšli v zgornje nadstoropje v svoji sobi še ta mali dve. Zdaj sta zgoraj že več kot dve uri- in ne morem verjet, da še nisem slišala kreganja. Slišim, da se igrata, kličeta, si razlagata- ampak brez kričanja in brez kreganja zanenkrat. Ker jaz sem namreč bila prepričana, da tega ne znata. Najkasneje po petih minutah se je bilo potrebno vedno skregati, si skočiti v lase in si povedati kaj grdega. Danes pa nič. Mislim, da je to samo zatišje pred nevihto. No, tako je moj načrt danes popolnoma uspel. Pivo, ki sem ga že spila in malo miru, ki ga tudi imam. Ampak moram priznati, da me malo že priganjajo (zanekrat še samo v mislih) naslednji opravki, ki jih imam za danes še v planu. Aha, pred tem pa si privoščim še kapučino. Kunigunda gremo na operacijoja, ni kaj. Vedno bolj se približuje datum, ko smo s ta malo naročeni na operacijo žrelnice. In vedno bolj sem na trnih. Baje, da je oprecija rutinska, nič težkega in traja le kakih 10 minut. Take imam informacije z vseh vetrov. Saj me potolažijo po eni strani, po drugi pa sem vseeno zaskrbljena. Pač tako, kot vsaka mama za svojega otroka. In se mi poraja tisoč vprašanj, čeprav že kao vse vem. Upam samo, da bo minilo brez komplikacij in brez nekih huduh bolečin. In brez travm. Nočem, da bi jih moja punca imela. In zdaj imam že cmok v grlu. Bom raje kar končala. glej, moj šal!je rekla moja ta mlajša hči, ko sem ji pred nekaj trenutki zmagoslavno pokazala njen šal. Šal, ki smo ga iskali že kaka dva meseca (torej večino zime) in ki smo ga malo predtem drago kupili (za božji mir v trgovini). In potem je naenkrat čudežno izginil. Nikjer več se ni potikal, nikjer ga nismo pozabili, celo po vrtcu ga ni bilo za videti. Nekaj čas smo ga še pospešeno iskali, spraševali morebitne očividce, če bi kje videli, potem pa je počasi (skoraj že) utonil v pozabo... Taka je pač usoda tistih, ki jih ni blizu. Prej pa, ko sem prižigala računalnik in se mi je z mize skotalil smoki (dokaz, da sta bili pred mano pri računalniku ta mali dve) točno pod radiator in ko sem se sklanjala, da ga poberem, ga zagledam. Čisto je bil natlačen med radiator in steno, ves zanemarjen, prašen,...Mislim, da je samo še čakal na odrešitelja. Torej ga potegnem izza radiatorja, malo stresem z njim po zraku (dobro, da nimam alergije na prah) in nato še malo pogladim z rokami. Stopim do male, ji ga pokažem in ona reče: Glej, moj šal! Od tu dalje pa zgodbo že poznate. juhu, počitnice so tuje rekla moja ta velika hči v petek popoldan, ko je prišla iz šole. Ta mala me je samo pogledala in vprašala: Res? No, pa sem ji razložila, da ja, ampak da je vrtec kljub počitnicam odprt . In v istem stavku dodala, da je lahko samo neizmerne dobrote njene mamice tudi ona doma- na počitnicah:) No, in danes je ponedeljek, počitnice so torej tu in moji dve punci lepo doma. Verjetno že pokonci, jaz, njuna ta stara, pa lepo v službi. Služim ojre ( bi rekli oni preko meje). In čakam na četrtek, ko tudi meni ne bo treba več vstati, ampak bom lepo doma.  No, do takrat bom obrnila še nekaj papirja, spila še nekaj pisarniških instant kavic in lepo delala v dobro naše javne uprave. Ampak bom RES delala, kljub vsem pomislekom in negodovanju vseh tistih, ki so ali ste mnenja, da NIČ ne delamo. Evo, in zdaj začnem.Adijo, že delam. IN KJE ZA HUDIČA JE ZDAJ MEHČALEC?Lani septembra je slovo vzel naš stari pralni stroj. Dosti let mi je lepo služil in bila sva res prava prijatelja- bil mi je vedno na voljo, ko sem ga potrebovala. V zahvalo sem ga vsake toliko lepo očistila in spet sva bila oba zadovoljna. Potem pa je prišel čas njegovega slovesa in gospod zdravnik so rekli, da se ga glede na starost in glede na vrednost ne splača popravljati, ker da bi popravilo stalo skoraj toliko kot kaki nov ( najcenejši) pralni stroj. In smo se odločili, da bomo nabavili novega. Malo smo pobrskali po ponudbi, rekli, da najcenejšega pa že ne bomo kupovali, da ne bomo kupovali kikiriki robe in smo pristali lepo (spet) pri Gorenju za skoraj 600 EUR. In še isti dan smo ga doma lepo pozdravili, mu pripravili svoj kotiček in ga v znak dobrodošlice še isti večer pognali v tek. Super! Vseh tisoč in eno funkcijo, ki jih ima, seveda nisem potrebovala, ampak zdelo se mi je fajn, kaj vse zmore. Skoraj, da še sam ne obesi perila in ga na koncu še zlika in pospravi v omare. In, perilo je bilo res fino oprano, lepo dišeče in skoraj kot novo. Zato, vse pohvale tistemu (pojma nimam, kdo je bil, ampak je moral biti že fajn človek), ki je izumil tako napravo, kot je pralni stroj! Le kako bi danes brez njega?! No, in včeraj zvečer, kot ponavadi, spet napolnim pralni stroj s perilom, dodam tekoči detergent za pranje in mehčalec in ko je perilo oprano, ga vzamem iz bobna in ...HALO? Kaj sem pozabila dodati mehčalec? Perilo ne diši tako kot bi moralo in ni tako mehko. Pa saj sem ga dala! sem se prepričevala. Nič, perilo nazaj v stroj, nastavim nn program mehčanje, dodam mehčalec in pustim stroju, da opravi svoje. Tako, zdaj pa je v redu. Mmmmm, kako diši. Ampak, ker mi ni dalo miru, sem na silo nabrala perila za še eno pranje. No, da vidimo zdaj. Dodam detergent in seveda mehčalec in prižgem. Takoj, ko stroj začne črpat vodo in deteregent za pranje, odprem predalček in O, GROZA, mehčalec izginja pred mojimi očmi. Lepo skupaj z vodo in detergentom mi ga je požrlo že v prvi minuti pranja. O, pa te bom prelisičila, si mislim. Počakam, da se stroj napolni z vodo za pranje in začne prat in potem dodam mehčalec. Aha, zdaj pa ostane. Tako torej. Pa vseeno mi ne da miru in grem pogledat k stroju še potem, ko je že začel z izpiranjem. In glej, spet ni več mehčalca  ! Potem sem po načelu, da pametnejši odneha,prenehala z dolivanjem mehčalca ( ki ga še za nobeno pranje nisem toliko porabla) in sem počakala, da se je začel program mehčanje in ga dolila točno v tistem ternutku, kot bi ga sicer pralni stroj moral pobrat. Perilo je potem res dišalo, ampak pri meni se zdaj pojavlja veliko vprašanje? A bom morala zdaj ob vsakem pranju čakati in skočiti, ko bo pravi trenutek? In zakaj za vraga, ima ta pralni stroj tisoč nekih funkcij, ko pa še mehčalca ne zna pobrat ob pravem trenutku? In kaj mi pomaga, da si nastavim čas začetka pranja? Kdo pa bo tam in čakal z mehčalecem? Ker, brez mehčalca mi pa živeti ni....že diši po krofihPozdravljeni,
ko sem se zjutraj zbudila- čeprav v resnici sploh nisem nič kaj spala, ker je ta malo vso noč kuhalo in sem jo imela zato pri sebi, kar posledično pomeni prenašati njeno kolovratenje po veliki postelji, poslušati smrčanje zaradi polnega noska in vsakih deset minut z roko potipati, še če ni padla s postelje... sem najprej pomislila na krofe. Ne bi vedela zakaj in tudi nisem poseben pristaš priprave le teh. Ampak kar so se mi podili po mislih in nič- pa sem se jih lotila. Mož je šel s ta malo k zdravniku ( na srečo nas je obiskala samo viroza, torej nič antibiotikov, juhu) jaz pa med sestavine za krofe. Nekaj časa mi je pomagala ta večja punca, potem pa jo je zapustilo veselje in je šla raje med igrače ( kako prikladno za tiste, ki samo pomagajo- ko se jim več ne ljubi, pač odnehajo). Ampak, uspelo mi je in spekla semi jih točno 21 in prav vsi so imeli lep "rink", kar je seveda pri krofih kao najbolj pomembno in seveda- tudi prav slastni so s pravo mero marmelade seveda. Prva predpriprava za pust je torej opravljena. Ampak ko pogledam skozi okno, se mi zdi, da bol letos pust imel kar dosti dela s to trdovrtano zimo. večno rivalstvoA je vam tudi znano tole: ne, jaz bom prva, ne boš ti?! Ali pa obratno: ti greš prva, jaz bom druga. Jasno, govorim o večnih prepirčkih in pogajanjih med dvema otrokoma: kdo bo prvi v avtu, kdo prvi dobi na mizo skodelico čaja, kdo se gre prvi tuširat ( no, tukaj pride v poštev tista obrnjena situacija)... in še tisoč takih podobnih zadev. Čeprav je skoraj vedno najbolje pustiti malima dvema, da se sami zmenita, je včasih vendarle treba posečt vmes. Ker drugače ne prideta do istega zaključka in bi zanlo trajati do polnoči, da bi se zmenli, katera gre danes prva pod tuš. Točno taka situacija se je odvijala pri nas pred pol ure. Ne, jaz, ne ti, jaz, ti, jaz, ti...JOJ! No, zdaj sta obe sturširani, v pižamah in pred televizijo- pogledata še svoj večerni program in potem spat. Če se ne bosta zraven seveda skregali, KAJ bosta gledali. Potem jih pač mama nesramna umiri tako, da preklopi na TV dnevnik, s katerim ni nobena zadovoljna in sta spet zaveznici proti meni. Ja, tako je to pri nas sleherni večer. Ko pa zaspita, pa je vse tako čudno tiho, mirno in končno imam malo miru zase in za vsa opravila, ki mi ostanejo čez dan. In za skodelico čaja z medom, da ne pozabim. pa lahko noč vsem, ki ste že blizu tega, da se spakirate spat, ostalim pa še veselo branje naprej.
Kunigunda PRVIDober večer vsem,
sem se po dolgem oklevanju odločila, da se vam pridružim. Sem najprej mislila, da ne bom znala "prit noter", pa vidim, da je tudi za take antiračunalničarje pravzaprav to preprosta zadeva.
Kje naj začnem? Da je sreda in to pomeni za nas vrhunec delovnega (predvsem pa z živčki razrahljanega) tedna. Da gre od jutri naprej spet vse lepo po hribu navzdol. Saj ne vem, ali ste vsi (ki veste kaj pomeni imeti službo, družino in še tisoč drugih zadev) konec tedna tako zmozgani kot jaz? Da včasih nisem sigurna, če mi še vse vredu funkcionira? Da včasih tudi ne vem, ali bi koga vrgla iz hiše ali pa bi jaz bila tista, ki bi se vrgla ven?
No, ni bil moj namen, da vam začnem tarnat in težit. Trenutno mi je pač to najprej padlo na pamet. Ker me očitno dovolj mori, da ne morem mimo.
No, pa naj bo za prvič dovolj. Se ponovno pridružim, ko bom imela kaj za povedat ali za pokomentirat.
|
Na kratko o meni kunigunda.eDnevnik.si
Na prvo stran Osebna stran Arhiv sporočil Kaj pišejo moji prijatelji Foto album Zanimive straniKategorijeNajnovejša sporočilaopravičilo ali pa tudi nev službi že, misli pa tam nekje drugje pa je tu pa so na oknih kozarec piva in malo miru, prosim Moji prijateljimalaykakat najinapot tedi mathea mah Ramus pravakala odsrcadosrca klotilda 
Število zadetkov: 5333 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-10 eDnevnik |
Na prvo stran eDnevnika