Dovoli mi biti,

naj v tebi se ne izgubim,

naj poljubov ne skrivam pred tabo,

ker tvojega trnja se bojim.

 Če napačna sem,

pojdi,

pusti me zadaj,

pozabi,

da srce mi o nama sanja.

 ... Potem res raje pojdi,

naj takšna in drugačna ostanem sama,

ne jemlji mi mene,

da narejena kot po kopitu bila bi ti prava,

 ker kaj bom jaz,

ko nekoč boš odšel,

za povrh mi pa še mene s sabo vzel?

O Francetu Prešernu malo drugače

France Prešeren je bil v slovenski književnosti prvi, ki je poudarjal pomen ljubezenske teme. Je prvi, ki se je zavedal in tako tudi sam povedal, da ni nobenega nacionalnega korpusa brez ljubezenske teme – če narod nima kvalitetnih ljubezenskih pesmi, potem ni pravi narod. To je seveda romantično pojmovanje, saj so pesniki v romantiki na prvo mesto postavljali ljubezen, zato je tu gotovo še en razlog več, da se je Prešeren za to temo tako zavzemal. Saj, brez ljubezni ni ničesar in naše poslanstvo niso togo in zaprto srce, samota, osamljenost in samozadostnost, kar (sicer na bolj naturalističen način) nakazuje tudi Ivan Minatti:

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Prešeren je bil tudi trubadur – na njegovo koncepcijo ljubezni in pesniškega jezika je vplival trubadurski kult ljubezni, ki pa se izraža v vplivu Petrarce in Danteja. Namreč, Prešeren se je na več mestih izrazil, da mu Julija pomeni tisto, kar je Petrarci pomenila Laura, Danteju pa Beatrice. Julija je izbrana kot dama, ideal, od katere se niti ne pričakuje nekih stikov v realnem življenju, kajti trubadurska ljubezen se izraža s prefinjeno ljubeznijo skozi pesem. Ona je torej bila njegova muza – izbrani predmet ljubezni, kot je tudi bilo značilno za trubadursko liriko, kjer je ženska abstraktna, nedosegljiva, bistvo, ideal, vse.

Julija je bila drugačna, kot je bila predstavljena – grda, grbasta, nizka, brez karizme, njena mati pa je bila izredna lepotica. Kot resnična ženska ga verjetno ni zanimala, ampak je bila izbrana kot muza (=značilna viteška poteza), kateri je izpovedoval neuresničeno ljubezen. Predmet je namreč moral biti že vnaprej neuresničen, saj je bil le tako lahko hrepeneč. Na ta kult oddaljene ženske je vezano predvsem to hrepenenje, kjer mora moški vedno hrepeneti, ker je ženska vedno nedosegljiva, oddaljena in jo je zato treba častiti, tako da se Prešeren v odnosu do svoje izvoljene gospe postavlja v vlogo služabnika, ki je posledica tega intenzivnega hrepenenje, izhajajočega iz neuresničene in nedosegljive ljubezni.

Obstaja misel o ljubezni, ki me asocira na to Prešernovo plat:

"Raje bi imel oči, ki ne vidijo, ušesa, ki ne slišijo in usta, ki ne morejo spregovoriti, kot pa srce, ki ne more ljubiti." 

(Robert Tizon)

Utopila bi se, utopila …

utopila le za kanček ljubezni,

bi kričala na ves glas,

da prišel bi konec tej gnili temi.

Tepla bi se in tepla …

bi se tepla do krvi,

morda takrat bi videl,

da telo mi lutka iz pliša ni.

In tekla bi in tekla …

bi tekla leta nazaj,

te ne bi poljubila,

Káp po káp,

ciklično in hladne,

padajo na tla,

polnijo rane.

Káp po káp …

te dežne kaplje,

so slane razžrle mi cvet oaze.

.

… zdaj v prsih jedko ihti,

iz njega ni niti kápi krvi ...

a vé,

kaplje,

kar padate in padate …

… Izmaličite naivnim obraze,

vodnjake ljubezni jim poplavite vé težke kaplje …

.

A padajte in padajte,

če njih' usoda ste …

Padajte … kar padajte,

dokler do konca ne strohni mi srce.

Fantazija so krila. Z njimi lahko odletimo tja, kamor si želimo.

(avtor neznan)

In jaz si tu pa tam želim v preteklost. Tja, kjer sem lahko celo s prstom pokazala na smisel svojega življenja. Tja, kjer sem bila srečna, spokojna, brezskrbna, svobodna, polna … Male, drobne stvari so bile velike, grdo je bilo lepo, hudobno in žaljivo je bilo ignorirano, preslišano …

Ali pa v še daljnejšo preteklost, kjer sem zrla v oči, podobne svojim, opazovala gibe, podobne materinim … Z otroško nevednostjo poslušala besede, ki takrat niso asocirale na razumljivo in poznano, a so ostale v nekem mentalnem svetu, spominu, in danes dobivajo svoj smisel …

A to je vse le preteklost … Niz dogodkov, pridobljenih védenj, občutkov, ki so minili … so le še spomini … sicer dragoceni, a pretirano pogrešati in opirati se preteklosti včasih ni zdravo, ni dobro, zato je bolje leteti kam drugam, npr. v prihodnost in fantazirati o le-tej ali pa nekam, kjer si napolnimo baterije … Seveda pa srcu težko oporekam in zato odletim v preteklost … bilo to dobro ali slabo, zdravo ali nezdravo, boleče ali prijetno, srce pač tja hoče in teži po teh spominih … ko bo imelo dovolj, bo že samo potegnilo črto in težilo kam drugam …

Pride mož iz kopalnice in se zacne smukat okrog žene. Ona kot vedno reče: "Ne danes, dragi. Glava me boli."
"Ni problema, draga," reče mož, "ravnokar sem napudral penis z aspirinom, tako da lahko izbiraš - ga boš vzela oralno ali kot svečko?"

Prijetno nedeljsko popoldne vam želim!

ZAMENJAVA OLJA V AVTOMOBILU - KAKO TO DELAJO ŽENSKE: 

1) V soboto zjutraj pelje avto k mehaniku in ga pusti tam.
2) V kiosku kupi časopis in v bližnjem lokalu popije kavico.
3) Vrne se k mehaniku, prevzeme avto in se odpelje domov.

RAČUN:
- olje, 3 litre: 1.500 SIT
- delo: 1.000 SIT
- časopis: 150 SIT
- kavica: 150 SIT
- skupaj: 2.800 SIT

ZAMENJAVA OLJA V AVTOMOBILU - KAKO TO DELAJO MOŠKI

1) V soboto zjutraj gre v trgovino z avto deli, kupi pet litrov olja, set gedore in dišečo smrekico.
2) Gre domov in parkira avto na dvorišču.
3) Popije pivo.
4) Zavleče se pod avto, najde pipico za izpuščanje olja.
5) Izvleče se izpod avta. Vzame gedore in se zvleče nazaj.
6) Ugotovi, da ima ključ št. 12 premajhno luknjo, št. 13 pa manjka. Zakolne.
7) Izvleče se izpod avta in gre v stanovanje po škatlo s starim orodjem.

8) Popije pivo.

9)S francoskim ključem se zavleče se pod avto.
10) Odpre pipico.
11) Zalije se z oljem po obrazu. Panično zapre pipico. Kolne. Pazi, da pri tem ne pogoltne kaj olja.
12) Izvleče se izpod avta. Tipaje odpre prtljažnik. Obriše obraz z masno krpo, ki jo najde v prtljažniku.
13) Obraz si obriše s papirnatimi robčki.
14) Pivo.
15) Najde kantico, v katero bo izpustil olje. Vrže jo pod avto. Ponovi korak 4.
16) Kantico namesti pod pipico in ponovi korak 5.
17) Občuduje olje, ki teče.
1 8)  Izvleče se izpod avta. Pazi glavo.
19) Kolne.
20) Pride prijatelj. Popije pivo skupaj z njim.
21) Skupaj s prijateljem do večera popijeta gajbo piva.
22) V nedeljo zjutraj vlije liter olja v blok motorja.
23) Spomni se pipice od včeraj.
24) Hitro se zvleče pod avto. Prevrne kantico z izpuščenim oljem.
25) Hitro pobere kantico, preden vse izteče. Pazi glavo.
26) Pivo. Vse sta popila včeraj.
27) V bližnjem dežurnem kiosku pokupi vso pivo iz hladilnika.
28) Ob povratku domov popije pivo.
29) Najde francoski ključ.
30) Zvleče se pod avto. Zapre pipico. Pazi na lužo olja. Pazi glavo.
31) Kantico z ostanki olja vrže v najbližji grm.
32) Popije pivo.
33) Da avto v ler, spusti ročno in ga porine dva metra. Spomni se na dišečo smrekico. Pazi, da mu ne pade v lužo olja.
35) Od olja zapacano dišečo smrekico vrže v grm, v katerega je že prej odvrgel kantico.
36) Počisti lužo olja. Umazane krpe vrže v grm.
37) Pivo.
38) Pivo.
39) Vlije ostanek olja v blok motorja.
40) Pivo.
41) Gre na poskusno vožnjo. Na prvem semaforju 'pumpa', da bi slišal, če motor dobro deluje.
42) Prometni policiji pojasni, zakaj je pijan za volanom. Domov se vrne peš.
43) Po povratku domov vrže gedore v zgoraj navedeni grm.

RAČUN:
- olje, 5 litrov: 2.500 SIT
- gedore: 2.000 SIT
- dišeča smrekica: 200 SIT
- pivo, 12 pločevink: 2.400 SIT
- kazen: 40.000 SIT
- ležarina avta: 10.000 SIT
- skupaj: 57.100 SIT (brez papirnatih robčkov) 

Prijetno in sončno nedeljo vam želim!

V razmišljanju …

Razumem, da si utrujen in imaš slab teden. Vendar ne razumem, zakaj ti moj glas ne pomaga … Zakaj mu ne dovoliš učinkovati, zakaj ga blokiraš? Zakaj te za vsaj 5 minut ne razbremeni … osvobodi hudih misli, napetosti in zagrenjenosti? Da, vem, da sem večen romantik in idealist, če mislim, da ti bo zaradi mene bolje … laže … slajše … znosno …

Vidim, da ni ljubezen tista, ki vrti svet, ampak smo to mi, ljudje, ampak žalostno, da se tega privilegija ne zavedamo, ga ne cenimo, saj spregledamo toliko znakov, ki nam kažejo pravo pot … toliko tega izgubimo, ker so vse le trenutki, dragoceni trenutki, ki že z naslednjo sekundo postajajo preteklost, a mi pljunemo nanje …

Počutim se ujeto, izčrpano, zaskrbljeno, osamljeno … Želim si, da bi imela moč zavrteti čas nazaj in vse tiste lepe trenutke, ki so danes spomini, ukoreninjeni globoko v srce in glavo, ujela v eno veliko pisano flašo ter jih notri čuvala. Želim si, da bi jo tu pa tam lahko odprla in s tem znova podoživela trenutke, kot da se odvijajo ravno zdaj … In potem bi jih znova ujela in jih poslušala in doživljala vedno znova in znova, ko mi je hudo in sem osamljena. Slabe trenutke bi pa … Če gledam realno, je tudi slabo (slabše) recimo da potrebno, normalno, pričakovano, sprejemljivo in v tem primeru bi si želela, da bi takšne slabe reči laže prebrodila, da mi ne bi bilo tako hudo in bi mi bilo manj mar … Vendar če pogledam nerealno, nekoliko ideološko, bi najraje zaprla oči, globoko vdihnila in izdihnila, dvakrat zaploskala, se nasmehnila, znova globoko vdihnila in izdihnila in nato odprla oči. Takrat bi se počutila znova srečno, polno, ker bi te slabe reči, trenutke, izbrisala … enostavno izbrisala tako iz srca kot tudi iz glave …

Tako si želim, da bi me slišal, ti moj prijatelj in sopotnik … Da moje besede, smeh in solze, ne bi naletele na gluha ušesa … Da bi imel čas, voljo in potrpljenje … Da bi nekaj malega storil zame in me enostavno objel, razumel in s sladkobo svojega glasu osvobodil … pomiril … Da bi malo pogledal name … me čuval, imel rad in častil …

Sem poosebljena neumnost in naivnost … ekscentrična norost …

Tečaj se bo izvajal le v primeru zadostnega števila udeležencev. Popust se prizna vsem, ki se bodo odločili za vsa predavanja.

Pedagoški cilj tečaja je informacijski tečaj, ki bo moškim usposobil tisti del možganov, za katerega sploh ne vejo, da obstaja.

Modul 1: Obvezni tečaj

1. Naučiti se živeti brez mame. (2000 ur)

2. Moja ženska NI moja mama. (350 ur)

3. Razumeti, da je nogomet samo šport. (500 ur)

Modul 2: Življenje v dvoje

1. Imeti otroke brez ljubosumnosti. (50 ur)

2. Nehati govoriti bedarije, kadar ima moja žena obiske. (500 ur)

3. Premagati sindrom daljinca. (550 ur)

Modul 3: Prosti čas

1. Ne uriniram mimo školjke. (100 ur + praktični del)

2. Razumeti, da čevlji ne morejo sami v omarico za čevlje. (800 ur)

3. Kako priti do koša za perilo, ne da bi se izgubil.

(500 ur)

4. Kako preživeti lažji prehlad brez dramatiziranja.

(100 ur)

5. Zlikati srajco v manj kot dveh urah. (praktični del)

6. Prebavljati brez riganja, medtem ko ona pere krožnike. (praktični del)

Modul 4 : Tečaj kuhinje

1. stopnja (začetniki): Gospodinjski aparati. (prikaz z diapozitivi)

ON....vklop

OFF....izklop

2. stopnja (napredni): Moja prva Maggi juha, brez da zažgem lonec. (praktični del)

POGLOBLJENE TEME

Glede na kompleksnost in težavnost tem, se lahko vpiše največ osem kandidatov.

TEMA 1: likalnik: od pralnega stroja do omare ... ta misteriozni proces (vodeni ogledi)

TEMA 2: nevarnost pri polnjenju posodice za led (demonstracija in diapozitivi)

TEMA 3: ti in elektrika: ekonomske prednosti pri klicanju mojstra za popravila

TEMA 4: zadnja znanstvena odkritja: kuhanje in odnašanje smeti NE povzroča impotence

TEMA 5: čeprav si poročen z njo, ji lahko še vedno kupiš rože (pogovor s psihiatrom)

TEMA 6: rolica toaletnega papirja: Ali raste papir v škatli za toaletni papir?

TEMA 7: kako spustiti pokrov školjke - korak za korakom (video konferenca s Harvarda)

TEMA 8: detergenti: doziranje, uporaba (praktični del se izvaja zunaj)

TEMA 9: osnovna razlika med košem za umazano perilo in tlemi (laboratorijski preizkus)

TEMA 10: moški kot sopotnik - ali je genetsko možno, da ne opozarja, ko ona parkira?

 TEMA 11: nadpovprečna komunikacija: mentalne vaje za razumevanje, da je nekaj v predalu, ne da bi vprašal: "V katerem predalu in v kateri omari je predal?"

TEMA 12: Ali skodelica kave lahko leti sama do lijaka? (praktični del vodi David Copperfield)

Želim vam prijetno, toplo in sončno cvetno nedeljo!

REALNO … TEŽKO IZVEDLJIVO …

To je svet tišine,

kjer poti so urezane na račun solz miline.

To je svet samote,

nihče poleg tebe ti ne dá celote.

Nikomur mar ni za tvoje tegobe,

nikogar ne briga,

če ta svet te zakolje.

Da sam sebi si zadosten,

te mati res ni učila,

vendar časi drugi so,

varnost pokoplje pravila.

Bori se za dobro,

dokler moči imaš,

a ko pešati začneš,

vedi,

da življenje le eno imaš.

Takrat vstani,

zberi moči,

tudi če znova padeš,

nič ne dé,

se zgodi.

Zanesi se nase,

vase verjemi,

obriši si solze,

ker le strup so ledeni.

Nekoč te ugleda nekdo prav poseben,

od lepote, ki jo izžarevaš,

se bo sesedel.

Pogled nate mu pokazal pot do sreče bo,

tudi na deževen dan njegovo sonce boš.

A do takrat se poti do cilja drži,

varuj srce,

da varnost in spokoj zagotoviš duši celi.

Ne nasedajte, ko pomislite, da je moški za vas spustil solzo ali dve, in je edino dokazno gradivo, s katerim razpolagate, pismo s spackanim črnilom.  A-a, kajti moške naključja naredijo iznajdljivejše in pametnejše, tako da lahko v »moške solze« verjamete le, če jih vidite na lastne oči, pa še takrat obstaja bojazen, da so se namenoma naskrivaj s šivanko ali s čim podobnim zbodli v oko.

Prijetno nedeljsko popoldne vam želim!

Enovitost …

Diham tvoj zrak,

grem,

kamor gre tvoj korak.

Slišim,

kar slišiš ti,

čutim,

kar čutiš ti …

.

.

.

Sožitje prepojeno s strastjo …

Razum,

ki dovoli,

da tu pa tam me spelješ na drugo pot …

.

.

.

Dlan v dlani,

prepletanje najinih nog,

telo ob telesu,

pri obeh na čelu pót ...

.

.

.

Nasproti občudujoča obraza si tako različna sta,

a v srcu eno,

tudi ko težko je,

sva.

Nikoli ne pljuvaj čez naklonjenost,

ki ti je dana,

ker je pravo bogastvo in je ni moč kupiti nikjer na tem svetu!

Sploh pa ne v današnjih časih, ko je življenje za marsikoga prehitro, za nekatere tudi zadušljivo, in imamo vsi svoje težave, skrbi in obveznosti.

Je moja dobra volja, če želim nekomu pomagati ali pa izraziti skrb in sočutje. Tega ljudje ne storimo, ker nam je pač dolgčas in nimamo pametnejšega dela, pač pa zato, ker nekatere ljudi enostavno spustimo v svoje srce in so nam pomembni.

Je v človekovi naravi, da je vsakdo sam sebi najpomembnejši, ampak ne pa sebičen in nehvaležen. Očitno nekateri dobivajo preveč nezaslužene pozornosti in tega sploh ne opazijo, če pa že, pa tega definitivno ne cenijo. Morda bi jim bilo treba ta privilegij odvzeti, da bi potem bolj cenili vse dobro, kar nekdo zanje stori. Vsak osebek na tem svetu zna ugotoviti, kdaj se mu godi slabše … le vprašanje pa je, če gre osel več kot dvakrat na led in bo popustil, nasedel … ker veste, počasi od nekaterih že dvigujem roke, ker se ne bodo nikoli spremenili, za nič na tem svetu ne. Sicer pa, kdo za vraga sem jaz, da bi si od njih drznila zahtevati, da postanejo manjše golazni, kot so bili do sedaj? Vendar enako lahko vprašam, kdo so oni, da si drznejo krojiti moje življenje in mi uničevati dan, ko imam že sama s sabo dovolj težav? Imam odgovor – Tisti, katerim jaz to podzavestno dovolim, ker sem naivna in ves čas mislim, da bom z dajanjem in dobroto kaj spremenila. Velika napaka mojega karakterja! Včasih se počutim kot nebogljena ovčka, ki se nehote znajde v krdelu volkov in ne najde poti iz njihove zasede, ampak v p**** m******, nisem pa Mati Tereza!

Komu je namenjen 8. marec, t. i. Dan žena?

Po najnovejših informacijah je ta praznik (menda) namenjen le ženam. Torej, da dobiš nageljček ali pa na listu papirja napisano kaj izvirnega in iz srca, je potrebno imeti otroke, moža, hišo, psa, pasjo hiško s talnim ogrevanjem, ker večina prehladov izhaja iz mrzlih nog, po možnosti še štalco in kravco itn. Ampak temu ni tako. Dan žena je namenjen vsem ženskam, torej

 žénska  -e ž (ẹ́) oseba ženskega spola, navadno dorasla

Kako nas fizično razločiti od moških?

Čisto enostavno – imamo vse tisto, česar moški nimajo, in kar imajo nadvse radi.

Res je, da marsikateri moški čez celo leto niti enkrat ne vstopi v cvetličarno, a za Dan žena, 8. marec, je na nagelj pripravljen celo čakati v vrsti. No, kakor kateri. Nekateri so pač izvirnejši in skromni ter vam na vaš praznik nenajavljeno potrkajo na vrata in vam dajo poljubček ali dva ter tako pokažejo, da niso pozabili. Izvirni so pa lahko še na 101 način in osebno so mi takšne »drobnarijice« bolj povšeči, ampak za nekatere je tradicija le tradicija in o okusih ne gre razpravljati.

Poglejte, povem vam eno, moje gospe in gospodične. Ne bodite izbirčne. Na katerikoli način vam bo ljubljeni moški izkazal pozornost, ga sprejmite in močno cenite, ker se je spomnil in predvsem potrudil. Vedite, da obstajajo tudi primeri, kjer ženska ima svojega moškega pa ne bo dobila niti poljuba, in sicer ne le zato, ker bi pozabil, ampak tudi zaradi:

- godrnjanja in razglabljanja o tem, kako nepotrebni so ti prazniki;

- godrnjanja, da so to nadvse odvečni in brezzvezni stroški;

- ker ni časa ipd.

Zato cenite vsak izkazan trud in ničesar ne vzemite za samoumevno, tudi svoje ženstvenosti in edinstvenosti ne.

SREČEN DAN ŽENA VAM ŽELIM!

DEJSTVO

Moja ljubezen je kot prašna polica –

na njej je kup svinjarij,

na katerih le prah se nabira.

Tudi če rože bi videl v mojih očeh,

bil up bi iluzoren,

ti ne bi potešilo potreb.

A če v očeh mi denar bi cvetel,

ljubil bi me in ljubil,

vse dokler bil poln bi sef.

NAS SODOBNA TEHNOLOGIJA RES ZDRUŽUJE?

Kakor koga, nekatere verjetno (upam), ampak jaz ravno nisem med temi srečneži. Naj vam skozi svoje oči predstavim 2 najbolj tipična in vsem poznana tehnološka napredka.

Mobilni telefoni

Da, tudi sama ga imam, priznam, sem kriva Ampak ko sem si ga kupila, si ga nisem kupila v te namene, katerim pod prisilo in z negacijo služi danes.

Res je, da zdaj obstajajo zelo ugodni naročniški paketi za dijake in študente, odrasle, ki so že redno zaposleni, in tudi upokojence, ki omogočajo večurne klepete po zelo ugodnih cenah. In kaj se dogaja? Mobilni telefon, kot komunikacijsko sredstvo, nadomešča pogovore in srečanja v živo. Zdaj več ne hodimo na kavice, sprehode, zmenke, v parke ipd., ampak se več ur pogovarjamo po mobitelu. Za to je čas, za srečanja pa (nikoli) ne. In tako se nam morda včasih zazdi, da imamo le še t. i. »mobilne kolege«, ker dejansko kot le-to tudi izpadejo.

Noben mobitel ne more nadomestiti klepeta in srečanja v živo. Ko sem si nabavila to sodobno napravico, sem si jo nabavila zato, da bom staršem in sorodnikom, partnerju in kolegom dosegljiva povsod, kjer sem lahko, za nujne zadeve in krajše klepete, ki jih povzroča pogrešanje – torej za zbliževanje, krepitev odnosa, da si še več v stiku, ker ti sodobna tehnologija in ugodna naročniška razmerja to omogočajo, ne pa, da je to edini način kontakta.

Računalnik=Internet

Uh, tu gor pa ni, česar ni  Vsi vemo, da je ogromno tudi koristnih reči, npr. spletnih časopisov, slovarjev, člankov, razprav, umetnosti, znanosti in še in še bi lahko naštevala. Ravno zadnjič mi je kolegica povedala, kako si ne predstavlja, da bi morala brez spleta narediti seminarsko nalogo.

Vendar so pa tudi … bom rekla temu razvedrilne reči. Naj navedem par primerov.

Imamo na tisoče in tisoče forumov, takšnih in drugačnih, od tistih, posvečenih umetnosti, znanosti, zdravju ipd., pa do tistih, kjer 13-letniki opisujejo svoje spolne izkušnje, starejši pa že kar erotične izpade; kjer se po forumu celo poročajo (ne vem ali gre zares ali za štos, ampak mi je neokusno na vseh nivojih, ker se iz tega niti ne zajebavaš, ponižuješ in norčuješ niti nekaj tako velikega v resnici opravljaš na forumu); kjer si povečujejo penise (ljubčki, kakršen je, je; kot le takšnega ga sprejmite pa bo čudeže delalJ) in še bi lahko naštevala.

Saj vse to je na nek način v redu, za razvedrilo, ampak vse v mejah normale. To enostavno ne sme postati odvisnost ali prioriteta. Včasih izpade, da so ljudje, ki na kakšnem forumu s tabo delijo mnenje o nečem, se strinjajo ali ne, večvredni od tistih, ki jih dejansko tudi poznaš, veš kako izgledajo in te celo, če imaš srečo, spoštujejo, cenijo, ti stojijo ob strani, te imajo radi … Neumnost! Pa tu ni logike, niti razuma niti poštenosti. Tisti tam gor pišejo, ker imajo pač v tistem momentu čas in nimajo drugega dela. Ok! Ampak so pa ljudje, ki si čas vzamejo samo za nas in so po mojem vredni mnogo več in na čisto drugem nivoju. Ko smo npr. bolni, nas ne pokličejo ali obiščejo znanci s spleta, ker jih to čisto nič ne briga, ampak tisti, ki dejansko so ob nas in morda na žalost zapostavljeni, t. i. pravi prijatelji. Po mojem noče nihče od nas tekmovati z nekom s spleta … absurdno! Nihče od nas enostavno ni tako malo vreden, pa tudi našo naklonjenost in trud je treba prekleto ceniti in spoštovati.

Potem so pa še razni msn, mirc, gmail chat in podobne reči. Od prijatelja, katerega nisi videl 100 let in en ponedeljek, recimo dobiš sms, da prideš na klepet. In to je to. Klepet se bo končal s famoznim: "Ej, enkrat se enostavno morava dobiti na kavici! Se slišiva pa se zmeniva, ok?" Uganite kaj? Ne veste? No, še naslednih 100 let se ne dobita na kavici. In to je to.

In če potem komu omeniš (berite zatežiš), da ti vse to pač ne ugaja, si čuden, preveč razmišljaš, je vse le v tvoji glavi … skratka, potem te še nesramno naderejo in utegneš slišati še par krepkih.

Popolnoma se je izgubila razsodnost, tudi meja pomembnosti ter nekatere vrednote. Je za to kriva sodobna tehnologija? V neki točki morda, ampak je po mojem v največji meri kriv naš pristop le-tej. Sami odločamo, kakšen odnos bomo do vseh teh tehnoloških napredkov vzeli, in kakšne bodo naše prioritete. In to se mi zdi le še bolj žalostno.

Ob dnevu zaljubljenih vam želim veliko poljubčkov, objemov in srečnih trenutkov. Naj trajajo večno in naj sta ljubezen in naklonjenost izkazani vsak dan.

Včerajšnji dan, slovenski kulturni praznik, ki je bil v znamenju Franceta Prešerna, se me nekako drži še danes. Že včeraj sem zajavkala, ker sem si želela na katero izmed prireditev, posvečeno temu mojstru, vendar je 8. februar tudi rojstni dan sestrične, ki je včeraj dopolnila 18 let, in se je praznovanje precej zavleklo in … in tako sem svoj apetit morala potešiti s prebiranjem njegovih pesmi.

Spomnim se, da sem se komaj naučila brati, ko sem na domačih policah opazila kraljevo modre platnice, na katerih je bilo s srebrnimi veliki tiskanimi črkami napisano Prešeren. Ampak ta izdaja je res nekaj posebnega. Namreč, mami je obiskovala OŠ Omerović Sulejman-Car v Maglaju (BiH) in so ji za odličen uspeh podarili Prešernove pesmi, tako da ta ponatis vsebuje originale, torej pesmi v izvirnem slovenskem jeziku, in pesmi prevedene v srbohrvaščino (takrat je ta jezik namreč še obstajal). In že kot otrok sem najprej prebrala pesem v slovenskem jeziku, nato pa še v srbohrvaškem in iskala razlike, podobnosti ter primerjala potek besed in razlike v mehkobi med obema jezikoma. Je naravnost čudovito, kako njegove pesmi lepo zvenijo tudi v prevodu. Kapo dol prevajalcu. 

In prva pesem, ki se mi je prikupila, je bila Prosto srce (prvič je bila objavljena leta 1838 v Ilirskem listu) in sem se jo kot otrok popolnoma samostojno naučila, ker sem jo prebirala in prebirala, dokler nisem nekega jutra ob zajtrku opazila, da jo znam dejansko na pamet. Saj navsezadnje res ni ne vem kako dolga in težka za zapomnit, ampak takrat sem bila stara okrog 6 let in vem, da pri teh letih niso ravno prebirali Franceta Prešerna in se katero izmed njegovih pesmi celo avtomatsko naučili. In znam jo še danes, nisem je pozabila. A dostikrat se vprašam, kaj sem kot 6-letnica v tej pesmi sploh videla, zakaj mi je bila kot otroku tako privlačna. Danes me opominja, da up ne sme nikoli umreti, in da je tudi strah nekaj popolnoma človeškega.

Prosto srce 

Sem dolgo upal in se bal,

slovo sem upu, strahu dal;

srce je prazno, srečno ni,

nazaj si up in strah želi.

Bolje je imeti up in strah, kakor da ti ostane prepričanje in verovanje, da bo srce za vedno prazno in življenje nesrečno ter te na vsakem koraku spremljata melanholičnost in indiferentnost.

Up umre zadnji in to si ponovite vedno, ko se počutite nemočno in se morda celo znajdete na dnu ali blizu njega. Up nam da moč, da se poberemo s tal in z dvignjeno glavo pogledamo proti neskončnemu nebu. Najdemo ga lahko v sebi, drugih ljudeh in tistih drobnih rečeh, ki nas radostijo.

Za konec pa še misel:

Don't let someone become a priority in your life,

when you're just an option

in their life ...

Mož je ženo, svakinjo in taščo povabil na večerjo v ugledno restavracijo.

Pristopil je natakar in mož je naročil: »Jaz bom goveji zrezek v gobovi omaki.«

»Kaj pa nore krave?« ga je začudeno vprašal natakar.

Mož: »One bodo pa kar same naročile.«

Lepo nedeljsko popoldne vam želim!

Znova vrečice pod očmi …

… neznosna bolečina v glavi …

… slano lice in posušena koža na sledeh solz …

… znova …

… utrujena sem …

… razočarana …

… v skrbeh in naravnost nesrečna …

Kot da me je res tako težko slišati in razumeti …

…  kot da bi moja slovenščina bila tuja za ta par ušes …

… kot da se res ne smem smejati … kot da mora sladkost vedno zatreti grenkoba … že v kali, še preden dodobra vzleti …

Znova sama s svojimi težkimi mislimi in tegobami …

… kot da bi bila naravnost grozen človek …

… kot da bi res tako veliko zahtevala …

… kot da bi bilo težko imeti vsaj malo občutka zame …

… kot da me je res težko imeti rad … iskreno in ljubeče rad …

… kot da si tega ne bi zaslužila … kot da tega ne bi bila vredna…

Kakorkoli že, ampak prosim, naj ima tudi sovraštvo svojo mejo … ali karkoli že to je …

… boli …

… naj ima svojo mejo …

LAHKO!

Lahko jočem,

lahko se smejim,

lahko se pretvarjam,

da nič me ne pesti.

Lahko igram igro,

ki laž jo rodi,

lahko sem pa roža,

ki še pozimi cveti.

Lahko sem tisto,

kar ti pač želiš,

če to te osreči,

prav,

nasmeh ti pristoji.

A trajalo ne bo dolgo,

ker do igric mi ni,

raje sem sama,

kot da življenje s tabo prazno živim.

Vsi vsaj približno vemo, kaj vse se je in kaj se še vedno dogaja na Bližnjem vzhodu. Vsi smo tudi slišali za razne teroristične napade, ampak žal marsikdo od nas, po mojem večina, ni slišala na dolgo in široko spregovoriti izvršiteljev le-teh, da bi slišali še njihovo stališče in prepričanja. No, zato vam za širjenje obzorja podajam video terorista, ki je zelo jasno odgovoril na marsikatero v nas zastavljeno vprašanje in še več.

Prijetno gledanje vam želim.

Prijetno nedeljsko popoldne vam želim!

ČE ...

Če videl bi solze,

ki po licu mi polzé,

če videl bi vame,

videl strto bi srce.

Če slišal bi besede,

ki le tebi se napoté,

če le videl bi oči,

ki ob tebi zažaré …

Če le cenil bi poljube,

njih' pečat,

če le cenil bi objem,

ko ostaneš sam …

Če le cenil bi pesmi,

njih' sladek spev,

če le cenil bi mene,

ki le enkrat se rodim …

Če … če … če …

Če vseh če-jev zavedal bi se,

bilo bi nama lepše …

lepše kot samemu ti je.

Pride nekega dne ženska v lekarno pa reče lekarnarju:

"Jaz bi, prosim, kupila dozo arzena!"

Lekarnar odgovori:

Gospa:

Lekarnar:

Ona brez besed iz torbice potegne sliko in jo prisloni na steklo, ki ločuje lekarnarja in njo. Na sliki seksata njen mož in lekarnarjeva žena.

Lekarnar zagreto:

"Joj gospa, se opravičujem. Nisem vedel, da imate recept!" 

Prijetno nedeljsko popoldne vam želim!

SI SAMI KROJIMO USODO? 

samomòr  -ôra m (ȍ ó) dejanje, s katerim kdo namerno povzroči svojo smrt 

Suicidologi menijo, da je tisto, kar navaja k pojavu samomora, v bistvu protislovna zmes težnje po smrti in nebogljenega klica na pomoč, t. i. apela, naslovljenega na okolje prizadetega. Ta zakonitost se najočitnejše pokaže pri samomorilskem poskusu (imenovan tudi tentamen suicidii ali parasuicid), ko se samomorilno dejanje zaradi različnih okoliščin ali prevladovanja apela v motivaciji dejanja ne konča s smrtjo.

Kako na samomor gledajo nekatere religije?

Krščanstvo

Krščanstvo samomor smatra kot greh. V Bibliji to ni omenjeno! Samomor kot greh sta uvedla Sveti Avguštin in Sveti Tomaž Akvinski, ker je življenje dar Boga in je samomor proti naravni ureditvi. 5. božja zapoved pravi: Ne ubijaj! Samomorilca se ne sme pokopati na sveti zemlji, ne sme biti pogrebnega obreda, zagrebe se ga ponavadi zraven pokopališča. Samomorilčeva duša bo pogubljena v peklu.

Judovstvo

Judovstvo to življenje ceni, zato samomor jemlje kot zanikanje Božje vsemogočnosti na svetu, a v ekstremnih okoliščinah je dovoljen in sicer, če se oseba znajde v izbiri med smrtjo in izdajo vere. Primer: 960 Sicari judov je v Masadi naredilo kolektivni samomor, ker niso hoteli biti zavojevani in zasužnjeni s strani Rimljanov. Vsak moški je ubil svojo ženo in otroke, potem so se pobijali med seboj dokler ni še zadnji ubil samega sebe.

Islam

Samomor ni dovoljen. Razumljen je kot znak nevere. Ampak če skupaj s seboj ubiješ še nevernike, je to drugače. Samomorilski napadi so za nekatere skupine nujni npr. v boju proti okupatorju.

(Vir: Wikipedija)

Še danes se spomnim profesorjevih besed, ko je rekel, da je samomor sebično in nadvse nehvaležno dejanje, ker zavržeš zmožnost življenja in prizadeneš predvsem starše. Menda da samomorilec več na »lastno odrešitev svojih tegob s smrtjo« kot pa na čustva staršev in ljubljenih, ker je bolečina prevelika in ga zajame melanholičnost, depresija, žalost …

Eni samomor ocenjujejo kot pogumno dejanje, medtem ko drugi v tem vidijo poosebljeno strahopetnost. Zakaj eno in zakaj drugo? Kolikor kot nesamomorilsko nagnjen osebek  premišljujem,  pridem do idej:

- V teoriji naj bi človek najteže ubil samega sebe. Baje imamo v sebi vsi tisto morilsko žilico in lahko nekoga ubijemo, menda laže ubijemo nekoga drugega kot sebe. Jaz sem vedno rekla, da ne bi mogla nikoli nikogar ubiti, a nato me je nekdo vprašal: »Kaj pa, če bi nekdo poskušal ubiti tebe? Se ne bi branila? Če bi vate nekdo uperil pištolo in bi ti imela pri sebi svojo, ga ne bi poskušala prestreči in ne bi ustrelila?« V tistem trenutku sem nehala biti pametna, postalo mi je hladno in sem odgovorila: »Ne vem … verjetno bi se res branila, ja …« In po mojem bi se vsakdo. A samomor je nekaj popolnoma drugega. To je obratna reakcija. V samoobrambi svoje življenje braniš, želiš živeti, tu pa živeti nočeš in se praktično siliš dihati. To mora biti grozen občutek! Saj so življenjske stiske, življenje te zna udariti tam, kjer najbolj boli, ostaneš brez vsega, izgubiš ljudi, ki so ti blizu ipd., si morda želiš umreti, ampak tiste pike na i ne storiš. Menda samomorilci nimajo razloga za življenje …. Brez zamere, ampak so primeri, ki za seboj zapustijo ženo in otroke. Oprostite, to res ni razlog za življenje?

- Zakaj strahopetno dejanje? Hja, težave so in vedno bodo, z njimi se je treba spoprijeti, ne pa obupati. Marsikdo jemlje samomor za sebično in strahopetno dejanje tudi zato, ker so razlogi nemalokrat nikakršni in povedo: »Ah, fentat se je bilo najbolj enostavno!«

Da boste dobesedno vedeli, kam s slednjim merim, vam podajam 2 primera:

1) Uspešen moški, star 35 let, srečno poročen, 2 otroka. Sin je star 8 let, hčerkica 3 leta. Ima hišo v obrobju Ljubljane, vrt, uto, 3 dobre avtomobile, psa in hiško za psa. Ima pomembno službo na borzi. Izgubi veliko vsoto denarja in zaradi tega nanj  vsi močno pritiskajo. Zdaj, kaj lahko stori? No,:

          - lahko se obrne na svoje prihranke,

          - če je zelo hudo, lahko proda ogromno hišo, se z družino preseli v manjšo ali pa stanovanje in normalno živi naprej,

          - se ubije, ženo in otroka zapusti v dolgovih, stiski in neizmerni žalosti in žalovanju.

Izbere 3. možnost. Saj vmes je še mnogo ostalih variant, ampak podleže pritisku in se ubije. Ta tip samomora je imenovan »strahopetnost in sebičnost brez primere«.

2) Mlad fant, star 25 let. Oče direktor neke firme, mati profesorica na srednji šoli. Je tik pred diplomo. Ima dekle. Skupaj sta 4 leta. Pripravljata se na to, da bi skupaj živela. Na zabavi jo prevara. Na wc-ju se preda »strasti« s popolno neznanko in dekletu tega ne pove. Njegova draga 3 mesece kasneje po naključju izve za prevaro. Je strta, prekine zvezo. On jo par tednov moleduje, naj mu odpusti. Ona preko tega ne more, ker jo je preveč prizadel. On se ubije.

Kako prosim?! Neumno in manipulativno! Sam je naredil napako, izgubil krasno dekle, in ker mu ona tega ni mogla odpustiti, se je ubil in tako svoje breme, krivdo, preložil nanjo. Zelo pogumno, ni kaj.

A vsi vemo, da si ljudje vzamejo življenje iz mnogih razlogov. Če npr. trpiš za kakšno hudo depresivno boleznijo, nimaš ob sebi nikogar, ki bi ti pomagal, ali ga pa pač ne opaziš, utegne biti življenje mučno in menda je takrat smrt odrešilna, a si vseeno moraš upati narediti konec. 

Kakorkoli že, bil samomor pogumno ali strahopetno dejanje, sami imamo možnost stopiti čez rob. Če je to čustvo, če je ta težnja res tako močna, potem imamo možnost to storiti. Odločitev je v naših rokah, torej smo pastirji svojega življenja.

Si tako krojimo usodo ali pa samomor celo je usoda? Je nekje res zapisan naš konec, način našega konca?

Zapomnite si leto 2008. Življenje je kratko.

Prekršite pravila, hitro odpuščajte, ljubite iskreno in smejte se nekontrolirano.

Naj bo prihajajoče leto čas dobrih dejanj, sreče, zdravja in izpolnjenih pričakovanj.

Naj bo vsak dan priložnost za majhne čudeže, velike izzive, nove priložnosti in drzne cilje.

Želim Vam prijetne praznike polne zdravja, sreče, pozitivne energije in osebnega zadovoljstva!

Ljudje pozabljajo. Ne pravim, da vsi, a nekateri, mnogi pa že. Pozabljajo kaj vse dobrega zanje storiš. Pozabijo na vse lepo.

Recimo, dekle pove fantu: »Vse to sem storila zate, pa dobim nazaj to? Si zaslužim to?« Fant ji odgovori: »Pa saj si sama hotela, te nisem v nič silil, ničesar prosil.«

Waaaaa, mar ni ravno v tem čar?! Mar ni čar ravno v tem, da za nekoga storiš nekaj lepega, ne da bi sam prosjačil za to?! Da storiš iz ljubezni in z občutkom? Mar ni ravno to tista dragocenost odnosa? Se to ne ceni?! Se to jemlje za samoumevno, kot da ti pač pripada?!

Mar ni dragoceno, če dekle šprica predavanja, da je del dopoldneva in polovico popoldneva pri veterinarju, ker je fant pač ostal sam z neandertalskim psom in mu hoče pomagati pri krotenju le-tega? Mu želi delati družbo …Raje ure čaka in pride od veterinarja polna dlak in smrdljiva, kot da bi poskrbela za svojo izobrazbo in šla na predavanja. Tako sama želi. Niti prositi je ni bilo treba. Se to ne ceni?! Se pozabi?! Se na to poščije?! Bi to storila vsaka?

Se ne ceni, da dekle fantu potrka na vrata in v rokah drži rogljič, ker se njen deček uči in ga hoče razveseliti, razbremeniti? Spotoma mu skuha še kavo … se to pozabi?!

Se pozabijo ljubezenske pesmice, pisma, maili za presenečenje in sms-i za lahko noč, kjer enega pišeš 30 minut, da bi le bil nekaj posebnega?!

Se ne ceni obisk drage/dragega, ko si bolan? Se ne ceni ta skrb? Dejansko obstajajo ljudje, ki tega ne potrebujejo in cenijo?

Se ne ceni dekle, ki vsake toliko časa prižge svečko za fantove pokojne, katerih niti poznala ni?

Je gledanje nogometnih tekem in poslušanje o le-teh le zato, da se fantu ugodi, da imata še eno stvar skupnega, ničvredno?

Se ne cenijo lepi trenutki, iskrenost, igrivost, nedolžnost, skupne fore … Se ne ceni ljubezen? Se ne ceni iskren »Ljubim te!«, kjer se ti od sreče in sramežljivosti orosijo oči?

Se ne ceni objem, ko ti je hudo, grimasa, ki te spravi v smeh, poljub, ko ga najmanj pričakuješ?

Se ne ceni, da si vedno tu, na razpolago?

Se ne ceni hrepenenje?

Zakaj ne? Se po takšnih ljudeh res samo hodi?

Nihče in nič na tem svetu ni samoumevno! Mogoče si vsega tega, kar dobite, sploh ne zaslužite, pa vas vseeno po rokah nosijo. Dobljeno in osebo, ki vam to daje, vsaj malo cenite. Pa ne pozabite v zameno tudi njej kaj dati. Tudi ona je lačna ljubezni, pozornosti in oporo, tako kot vi. Tudi ona je živa.

Imejte se radi, zelo radi! 

NOV ZAČETEK

Bit ujeta,

glava brez obraza,

na mizi sveča,

ki toploto oddaja.

Plamen negiben kot narisan se zdi,

njega odsev se v očeh s solzo pogasi.

Tema sončna,

tišina glasna,

kričečo dušo spanec ugaša.

Obraz se vrne,

nov list se obrne,

bit z novo svečo in plamenom se vrne.

Sodnik vpraša obtoženko:

»Torej ne zanikate, da ste med prenosom nogometne tekme ustrelili svojega moža?«

Obtoženka:

»Ne, priznam, da sem to storila.«

Sodnik:

»In katere so bile moževe zadnje besede?«

Obtoženka:

»Streljaj! Streljaj!«

Prijetno nedeljsko popoldne vam želim!

NEKE NEPRESPANE NOČI

To pesem pišejo solze neke neprespane noči,

ko še luna se čudi,

zakaj tak' pozno so odprte mi oči.

Se čudi kam mislim se mudi,

zakaj dovolim,

da njegovo ime mi krajša noči.

Mi riše po nebu,

naj ne mislim več nanj,

mi žalostno kaže,

naj brž zaspim nazaj.

»Ne joči več draga,

spočij si duha,

dovoli da telo se pripravi na nov dan.

Ne joči za njim,

ker ne misli naté,

verjemi,

da s tabo ne bo jokalo njegovo srce.«

Priklicala je zvezde,

je priklicala utrinke vse,

priklicala je dež,

ki celo noč mi družbo delal je.

POKAŽITE LJUBEZEN ŠE PREDEN JE PREPOZNO

Bila sta si popolno nasprotje, a hkrati tudi neverjetna podobnost. Z njim je bila pogosto nesrečna, a brez njega ni mogla. Bil je »tisti pravi« in je ob njem raje trpela kot pa bila brez njega. Ljubila ga je in je lahko le upala, da on ljubi tudi njo.

V njenih očeh je bil posebnež brez začetka in kraja. In tekom zveze je prišla do ugotovitve, da jo to blazno privlači, a hkrati tudi potre. Zanjo je bil kot nek svobodni umetnik, urejen in s posebnim stilom, ki daje znak brezbrižnosti. Ona je bila nežna, čuteča, pozorna, skrbna … on pa sebičen, zaprt vase in poln strahu pred izražanjem čustev. V njegovih dolgih laseh barve medu se je topila kot vroča žlica, v modrini njegovih oči je videla svoj odsev.

Kot deklič je imela vedno predstavo, da ko srečaš pravo ljubezen, si srečen, a ugotovila je popolnoma nekaj drugega, in sicer to, da ti je tisti pravi pač usojen, se vanj brezpogojno zaljubiš in da sreča v to ni vključena … ne povsod. Počutila se je ujeto … ujeto v strastnih nočeh in ujeto v osamljenih dneh; ujeto v smehu in ujeto v solzah. Ta zveza ni bila zdrava … a brez njega ni mogla.

Par let kasneje mu je pred oltarjem rekla da. Mati je jokala, ker se je njena edinka poročila, oče je pa imel sumničav pogled, češ: »Upam, da ve, kaj počne.« Ostali člani družine so z glavo zmajevali, večine niti na poroko niti na slavje sploh ni bilo. Nihče ga ni odobraval, nihče ga ni razumel … nihče ga ni sprejel in vsi so rekli, da sta kot ogenj in led. Bil je blazno daleč od popolnosti, a ona zelo blizu le-te. A v njem je enostavno nekaj videla.

Otrok nista imela. Bila je neplodna. Nikoli ji ni nič rekel, a njo je žrlo, ker je vedela, da si oba želita otroka, in se je počutila krivo.

Zanjo ni imel nikoli časa. Niti takrat, ko sta si bila le fant in dekle, niti zdaj, ko sta si bila mož in žena. Nič se ni spremenilo. Bila je osamljena.

Par let kasneje se je zgodilo. Stala je na prehodu za pešce, sama, in prižgala se je zelena luč. Stopila je s pločnika in … bum. Pod njo luža krvi, okrog pa polno paničnih ljudi, ki so ji jemali zrak. Nekdo je poklical rešilce.

Zbudila se je v bolniški postelji. Zraven sta bila mati in oče. Njega ni bilo. »Kje je?« je vznemirjeno vprašala. »Sva ga klicala pa se ni oglasil. Bo že poklical nazaj, ko bo videl klic,« je z rahlim nasmeškom odgovorila mati, da jo malo pomiri.

Čez 5 ur je prišel in sedel na stol ob postelji. Minute življenja so ji bile štete in ujel je poslednji dve. Odprla je svetle oči in ga pogledala. On je pogledal njo in s sključeno glavo poljubil njeno roko. Nato je zakašljala in privabila njegovo pozornost. Postajala je hladna, a čutila je toploto. Rekla mu je: »Nikoli me nisi ljubil in cenil!« Iz očesa so pritekle tri solze, pogled je zaledenel, mišice so popustile in duh je odšel. Kričal je, jokal in ponavljal: »Ni res, ni res …«

Po enem letu je od žalosti zbolel in umrl. Njegov obnovljen duh se je povrnil v najboljše stanje, kar ga je v življenju imel. Tam med cvetlicami je našel njenega, lepega in vitalnega, kot takrat, ko sta se spoznala. Nasmejan in napolnjen s srečo je pristopil k njej, a ona je s solznimi očmi rekla: »Storila bom tisto, kar bi morala storiti že takrat …«. Obrnila se je in odšla. Nikoli več je ni videl, nikoli več je ni slišal … nikoli več je ni čutil in ostala mu je le še obžalujoča bridkost za vedno, ki je vodila v večnost bridkosti in kesanja.

Ljubite, dokler ste živi, in dajte vedeti, da ljubite, ker nikoli ne veste, kdaj ljubljeno osebo vidite zadnjič. Naj vaša ljubezen ne ostane prazna.

Loving does not mean looking at each other,

but looking together in the same direction.

Čas …

… nadvse neusmiljen tič. Včasih ti v kratkem naniza toliko razočaranj in spoznanj, da se lahko samo za glavo primeš.

Moj dan bi moral imeti več kot 24 ur. Imam kup seminarskih nalog in resno premišljujem o tem, da bi si v knjižnici postavila šotor. Vsak dan me čaka res zgodnje vstajanje ter vožnja z vlakom, nato pa 25–30 minutno cepetanje do faksa, kjer sem cel dan ujeta v »razširjanju obzorij in spoznanj« - na predavanjih.

Do naslednjega torka moram narediti še eno seminarsko nalogo, že 3. v tem semestru, do četrtka pa predelati 11 člankov za kolokvij. Skratka, izvrstno.

Poleg utrujenosti in časovne stiske se pa še na emocionalnem področju počutim, oprostite na izrazu, kot drek. Ma kaj drek, kot driska! In počasi me ima, da znorim. Grozno se dovolim nasekirat in sprovocirat, da bom kmalu dobila holesterol in žolčne kamne. Mar ne bi mogla moja ladjica pluti mirno vsaj takrat, ko imam blazne obveznosti do študija in sem pod pritiskom?

Primanjkuje mi seruma sreče. Ljudje to opažajo, jaz pa tega nočem … nočem pokazati, da sem potrta … nesrečna … nočem, da se na mojem obrazu vidita izmozganost in žalost … nočem!!!

Nič ni več tako, kot je bilo. In karkoli naredim, ni dovolj in dobro. Če vstanem še prej, da sem 2 uri z njim, ni dobro. Če ostanem dlje in ne grem takoj na vlak in domov, tudi ne. Če špricam predavanje, tudi ni dobro. Vse se ponesreči, vse izpade nekako nesmiselno.

Sploh ne govorim več veliko o sebi. Ne govorim o svojih težavah, dobrih ali slabih pripetljajih, obveznostih … ne govorim več. Le poslušam.

Ko sem na vlaku mi preostane le še premišljevanje, ker na vlaku zaspati ne morem in je zame ena ura vožnje predolga za možgansko vegetacijo. V tistem pregretem in prenatrpanem vagonu premišljujem o lepem in dobrem, če se mi je pač tako godilo, ali pa o grdem in slabem, če se mi je pri srcu hudo storilo. In potem sta 2 ekstrema. Eden je, da se kar na lepem nasmehnem in zasanjam, da me imajo ljudje posledično za malce noro, drugi je pa ta, da se v očesu rodi solza in kar sama od sebe spolzi po licu ter mi skazi razgled na naravo ter skrbno naličene oči.

Vse, kar sem do sedaj storila, je bilo zaman in očitno narobe. Vse dobro, kar sem storila, je bilo narobe. Sliši se čudno in tudi občuti se tako. Toda ničesar ne obžalujem. Vse sem storila iz ljubezni za ljubezen, in če se to kaznuje, potem naj pač tako bo.

Bo čas kaj spremenil? Morda … verjetno … možno … se pustim presenetit in upam na boljši jutri, ko sonce ne bo sijalo le zunaj, ampak tudi v mojem razbremenjenem in mirnem srcu.

Lahko noč in sladko spite!

Si žalosten primer,

če je okrog tebe veliko ljudi,

a si vseeno osamljen.

Ni pomembno, koliko ljudi imam v mobilnem imeniku. Ni pomembno, s kolikimi ljudmi dnevno si izmenjam pozdrav, morda še dodatno besedico ali dve. Pomembno je, na koliko od teh ljudi se lahko zanesem. Pomemben je odnos.

Včasih le poslušaš in poslušaš, a rad bi bil tudi slišan in … uslišan …

KJE?!

Kje je ljubezen?

Kje?

V tvojih očeh,

v skupnih nočeh?

V tvojem objemu,

tu,

v ledu?

Kje?

Na tvojem naslovu,

kjer so vrata kot v kropu?

Kje?

Odgovori!

Jaz je ne najdem.

Kje?!

Dobro čuvaj v sebi svoje bogastvo,

namreč dobroto.

Nauči se dajati brez omahovanja,

izgubljati brez obžalovanja,

pridobivati brez hudobnosti.

(George Sand, 1804-1876)

Kar daste, dajte iz srca, ker bo človek, kateremu boste kaj dali, s tem dobil del vas samih in bo to tudi začutil, pa čeprav mu podarite le nasmeh, le da je prijazen, in da prihaja iz srca. Takšen nasmeh je vreden več kot ducat vrtnic, katere v opravičilo prejme dekle od fanta, ki mu v resnici sploh ni žal, ampak bi pač rad imel mir. Morda bizaren primer, a se v njem skriva poanta, ki je v življenju precej pogosta. Ljudje začutimo, kdaj nekaj prihaja iz srca, in kdaj ne. Če se izkaže, da je vse le rutina, gestika, utegnemo biti tako razočarani kot užaljeni.

Ampak v življenju niso le vzponi in pridobitve, temveč tudi padci in izgube. Če izgubljaš brez obžalovanja pomeni, da si dejansko živel in vsakomur in vsemu posvetil res dragocen del sebe. Lahko le upaš, da bodo ljudje okoli tebe to znali ceniti, a če ne, ti za podarjeno dobroto ne sme biti žal. Izguba je njihova.

Zmagujte pošteno! Le takšne pridobitve nekaj veljajo! Verjemite, se zgodi, da zaradi poštenosti izgubite, kar je, če se mene vpraša, nadvse ironično, ampak poglejte na to z drugega zornega kota. Torej, kaj je bolje – izgubiti zaradi poštenosti in imeti čisto vest ali zmagati nepošteno in nekomu storiti krivico?

Kmet je imel kokoši in je ugotovil, da mu zadnja dva meseca sploh ne ležejo jajc. Prišel je do zaključka, da je vir težav njegov nov petelin, ki preveč seksa in kokoši tako utrudi, da ne morejo leči jajc.

Je premišljeval in premišljeval, kaj mu je storiti, nato si je pa rekel: »Aha, bom jaz tega petelina dal malce na hladno!« Še isti dan ga je zaprl v zamrzovalnik.

Po nesreči je nanj pozabil in šele čez en teden ves prestrašen odprl vrata zamrzovalnika. A bil je presneto šokiran, saj je bil petelin ves prepoten in zadihan.

Kmet ga je ves začuden vprašal: »Ja kako za vraga je pa to mogoče?! Mar te nisem zaprl v zamrzovalnik, ti si pa ves prepoten?!«

Petelin ga presrano nahruli: »Ja matr si glup! A si že kdaj poskušal zamrznjeni kuri dati noge narazen?!«

Prijetno nedeljo vam želim!

Danes me je na predavanju naravnost prevzela pesem, ki jo je še ob začetkih/uveljavljanju slovenske literature napisal in objavil Etbin Kristan:

Delaj – počivaj,
Stvarjaj – uživaj,
Stopaj navzgor iz meglenih nižin,
Išči svetlobo, ker sonca si sin.
Brani pravico in varuj pogum,
Slušaj resnico, spoštuj svoj razum.
Človek si – nič več. Napuh zaničuj!
Človek si – nič manj! Pa glavo dviguj!
(Prvi majnik, 1909)

Mar niso njegove besede še za današnji čas enostavno fascinantne?

»Dobrodošli v peklu,« vas med vrsticami z odprtimi vrati sprejme nadvse galanten hudič Toby. Da, če si dober, greš v nebesa, raj, če si pa vse tisto, kar Toby našteva, greš pa v pekel. 

Hm, če bi bili hudiči res takšni, kot je ta Toby, bi se pa morda celo kdaj pregrešila in ne bila vedno tako pridna punčka. »Hehe, that's just a little joke of mine.« 

Prijetno nedeljsko popoldne

vam želim!

ČRNO NA BELEM

Tam črno na belem zanemarjena leži,

pesem,

katere strast gleda te naravnost v oči.

Preslišane so besede,

iz katerih ljubezen ječi,

prezrt je pomen,

ki v njem naj bi strast prebudil.

Tam črno na belem kos lista krasi,

neuslišano čustvo na njem bledi.

A to čustvo je večno,

globoko v srcu živi,

je izraženo z besedami in dejanji naivnosti.

Zadnjič sem v enem filmu slišala citat, ki me je popolnoma prevzel … 

Ljubezni ni mogoče najti tam,

kjer je ni,

in je ni mogoče skriti tam,

kjer je.

Gleda Fata u Muju i mu sva medena kaže:

"Eee Mujo, moj Mujo, kako su ti lijepi brkovi! Dali bi ti svojoj Fati dao jednu dlaku, da je ima za uspomenu?"

Mujo je pogleda i joj kaže: "Pa naravno Fato moja!"

Ruku gurne u gače i izvadi van jednu dlaku. Fata začuđena pogleda u njega a on joj kaže:

"Pusti izlog dok ima u magazinu!"

Prijetno nedeljsko popoldne vam želim!

METAFORE LJUBEZNI

Če angeli ne obstajajo,

kaj potem si Ti?

Če njih pesem le grenka iluzija je,

kaj potem uho s teboj sliši mi?

Če jesen pomorila je rože vse,

to ni res, saj pred očmi mi ena cveti!

Če vojna ubila je vrednote ljudi,

 sem ponosna,

da ob tebi moja še živi!

Delaj to,

v kar verjameš,

in verjemi v to,

kar počneš.

Vse drugo je tratenje energije in časa.

(Nisargadatta)

Samo dela, v katera verjamemo in dejansko prihajajo iz nas, so vredna. In to drži, tudi če nam nekdo pove, da si prizadevamo za nemogoče in verujemo v nadnaravno. No, pa definirajte nemogoče in nadnaravno! Vse je mogoče, in kjer je volja, je tudi pot. Le verjeti moraš, da ti to »nadnaravno« zmoreš. To nadnaravno je le nekaj, kar temu človeku ni uspelo. To še ne pomeni, da je tebi nedosegljivo.

Marsikaj storimo za druge in zaradi drugih in s tem pozabimo nase, ker enostavno nimamo dovolj niti časa niti energije, da bi skrbeli dobesedno za vse. A so reči, pri katerih ne gre poslušati drugih ljudi in se moramo ukvarjati tudi s sabo, da same sebe slišimo in ugotovimo, kaj nas dejansko osrečuje in česa si želimo, kateri so naši cilji in katere so naše prioritete. Zveni enostavno, a ni. Je ogromno ljudi, ki imajo že svojo družino, službo, hišico z vrtičkom, a še vedno nekako tavajo, ne vedo, kaj je njihovo poslanstvo. Torej se moramo naučiti same sebe poslušati tako dobro, kot poslušamo ljudi okoli sebe, npr. prijatelje, starše, partnerja, tudi hišne ljubljenčke, in se ravno tako naučiti s samim seboj komunicirati. Ko to dosežemo, moramo le še verjeti. In uspeh je tu. Morda ne na najlažji način, se je morda potrebno potruditi precej bolj, kot se nam je sprva zdelo, a ker v svoja hotenja, cilje in želje verjamemo, to ne bo predstavljalo prevelikega problema. Se bomo pač bolj potrudili, morda spremenili taktiko, karkoli, ampak puške v koruzo definitivno ne bomo vrgli, ker verjamemo.  

Torej, verjemite! 

BREZVERNI ZVEZDNI UTRINKI

Zaloputnila so se vrata,

zadnji vlak poslednji je postal,

povratnega ni,

da po tirih do mene pot bi ubral.

Podrla se je hiša,

hiša norih iluzij,

tam spokojno sem spala,

želje po skupni sreči v zvezde kovala.

Bile so le lažni zvezdni utrinki,

ki na oblačnem nebu so izgubili svojo vero in sijaj …

le lažni zvezdni utrinki,

ki vrnili se ne bodo nikoli in nikdar.

Elizabeth Cody Stanton  (1815-1902) je rekla:

»Resnica je edina varna podlaga,

na kateri stojimo.«

Temu dodajam tudi citat  Winstona Churchilla (1974-1965), ki je dejal:

»Resnica je neizpodbitna.

Strah jo lahko zataji;

nevednost jo lahko zasmehuje;

zloba jo lahko popači;

toda vedno je tam …«

Torej, če govorimo resnico, imamo pravico imeti dvignjeno glavo in ponosno korakati skozi množico. Resnico je vredno govoriti, ker vsi poznamo pregovor: »Vse se vrača, vse se plača.« Če ljudem lažemo, bomo laži tudi dobili. Morda ne danes, jutri … vendar nekoč pa že, in nas ne bodo bolele nič manj kot pa ljudi, katerim smo sami zrli v oči in jim lagali.

Resnico je tudi vredno zagovarjati. Mnogokrat je tudi dokazljiva. Je pa res, da dvomi bolijo. Ni hujšega kot to, da je iskren človek obtožen laži. Se vpraša: »Mar me ne pozna? Pa kako si lahko misli, da bi mu lagal? Po vseh resnicah, ki sem jih do sedaj izrekel, mi ne verjame?« Tu ima veliko za opraviti tudi zaupanje in sumničavost. Vsi se bojimo laži, še posebej na ljubezenskem področju. V ljubezni, s čimer zajemam tako starševsko kot tudi ljubezen do prijateljev in partnerja, niti pod točko razno ni prostora za laži. Na lažeh enostavno ne moreš zgraditi nič trdnega. Morda ti uspe zgraditi kaj kratkotrajnega, na majajočih se tleh, a pri tem tudi ostane.

Po mojem na tem planetu ni osebe, ki bi si želela laži, neiskrenosti, izdajstva ipd. Zase si vsi želimo le najboljše in imejmo takšen odnos tudi do ostalih ljudi, še posebej nam dragih, saj smo na lastne oči in ušesa prepričani, da si zaslužijo le najboljše. Do ljudi, katerim laž predstavlja njihov vsakdan, pa bolje imeti indiferenten odnos in si besed, ki jih izrečejo ter stvari, ki jih storijo, ne gnati k srcu. Najpametneje se jih je izogibati in se tolažiti ter hkrati bodriti z izrekom: »Modri molčijo.«

Pozdravček! Voila, misija 1. letnik zaključena! Wiiiiiiiii!!! Nekako mi je uspelo narediti še zadnji pogoj in sem nadvse vesela! Kljub vsem težavam, ki sem jih imela, tako zdravstvene kot emocionalne, mi je uspelo narediti še ta ultra težek izpit, za katerega sem na predavanjih vedno govorila, da mi ga ne bo nikoli uspelo narediti, ker je enostavno preveč piflarski, nekoristen in abstrakten. Ampak mi je uspelo! I did it! In danes sem dobila položnico za vpis v 2. letnik. Mislim, da je bil to edini primer, da sem se razveselila položnice v znesku 20 evrov, hehe.

Ko sem se na spletni strani oddelka zagledala med peščico revežev, ki ji je uspelo narediti pisni del, nisem mogla verjeti. V razpored za ustni del sem gledala nadvse šokirano in moram priznati, da se mi moje ime in priimek nista še nikoli zdela tako mogočna kot tisto nedeljsko popoldne. Ko je začudenost popustila, je nastopilo skakanje, kričanje, tuljenje (tako jaz namreč pojem), nato pa še igrica, ki se mi je takrat zdelo zelo super, in sicer sedla sem pred računalnik in imela odprto spletno stran z razporedom za ustni izpit, nato sem si pa z dlanmi pokrila oči in rekla: »No I didn't!«, potem sem pa oči odkrila, pogledala v svoje ime in zakričala: »Oh, yes I did!« Vem, neumno, ampak takrat sem v tem enostavno uživala in je ta igrica postala ponavljajoč se 20-minutni vzorec. Noro! Potem sem se pa nekako morala spravit k sebi in se še bolj pripravljati za ustni, ki je bil dan kasneje. Torej v torek, ob 9.30 sva prvi dve žrtvi vstopili v profesoričin kabinet na pripravo. Prvič v življenju sem bila 2. po vrsti, ponavadi sem 13. ali pa 25. Ampak to, da sem bila na vrsti 2., je bilo v resnici slabo, ker je to pomenilo, da sem 2. po vrsti najslabše pisala, in sicer za las ujela tistih zloglasnih 50% (še dobro, da ni bilo treba doseči 70%, kot pri ostalih izpitih). Ko sem videla, da sem pozitivno oceno za las ujela, sem v obraz pozelenela. Začela sem se potiti in … panika! Odgovarjala sem zmedeno, izrekla sem marsikatero neumnost, ki si je ne bom nikoli odpustila, ampak je bilo vmes zaslediti tudi znanje in tako je padla tista uboga 6-ka. Ko sem prišla ven, se mi je pred očmi začelo vse majati in sem potrebovala par minut, da sem prišla k sebi. Nato sem pa začela skakati, cviliti in nasplošno noreti! Hvala bogu, da je bil on z mano, ves nahoden, ki se je po mojem od sramu želel pogrezniti v zemljo in me je pred ipitom bodril, kako znam in obvladam. Mi je to zelo veliko pomenilo! Ampak nič ne de za morebitno povzročeno sramoto, jaz sem bila pač zelo zelo vesela in se nisem menila za okolico. In še danes sem. Le žal mi je, da mi lep moment pogosto uniči kakšna druga reč in mi potem vse nekako dol pade. Če ne bi za las ujela pozitivne ocene, bi rekla, da nimam sreče. Ampak nekaj je očitno že imam. Hvala bogu!

Zdravje? Je malo bolje. In sem tudi za to vesela. A žal nekako … ni to to … nekaj manjka in dobro vem kaj … Moje srce je, kot da bi bilo sestavljeno iz puzzel, reže delcev so vidne in en košček manjka. Takšno je moje srce, zato je ta moja navdušenost nekako bleda … Preveč težav visi nad mano, prevelikokrat potočim solzo … to ni prav, to ni zdravo.

Zdaj pa prosim, zaplešite zame, za kakšno minutko pozabite na skrbi in si nadenite nasmešek! Gremo movat! Vsak na svoj unikaten in profesionalen način. Jaz recimo migam kot nilska konjička v videu. Sexy, kajne? Rrrrr! Kako pa vi movate?

Najbolj pa potrebujem njegovo pozornost, ki ga imam za svojega prijatelja in ljubčka, mucka, medota, miškota ... Pa je ves čas tako zelo zaposlen, tudi z rečmi, pred katerimi naj bi imela skrb do mene prednost … nisva par tednov skupaj, da ne bi smela pričakovati nasprotnega odziva. Tudi nisem bila do njega nikoli slaba punca, da bi si nasprotno zaslužila. Ko je bil on bolan, se je zame praktično Zemlja nehala vrteti, sem bila pozorna, ljubeča, … celo k njemu v Ljubljano sem prišla in mu naredila sadno kupo (domačo seveda!). Sem tam sekljala sadje kot zmešana … Saj mi ni treba na vrata priti z vrtnico med zobmi (čeprav … hehe), ampak vsaj pokliče se pa se izrazi skrb … morda sms? Mail? Mar je to tako težko? Sem tako zelo zahtevna? In potem jih še slišim. Potem še on mene nadere, ker sem jaz pač zaradi vsega tako zelo pod pritiskom in občutljiva pa ga s solzami v očeh in strahom sprašujem, zakaj mi ni nič pisal, zakaj me ni niti vprašal, kako sem … izpade mu kot teženje, a v resnici ga prosim samo za malo pozornosti. Ja v pm, za pozornost se ne prosi!!! Kaj je z mano?! Pa kako je lahko tak, če sem mu pa kljub težavam, ki jih imam, poskusni test za izpit sestavila, da bi mu pač pomagala pri tistem delu, ki mu dela grozne težave … Call me stupid, če sprašujem neumnost, ampak ali nisem jaz največja kura na tej Zemeljski obli?

In zakaj sem to napisala? Zakaj? Vam povem. Zato, ker nimam nikomur drugemu povedat. Žalostno! Meni vsi govorijo o svojih problemih in so potem njihovi problemi še moji, zame pa nima nihče časa? Evo, ni res! Ta kišta, kateri moram ventilator očistiti in brni, kot da bo vsak čas v zrak poletela, ima čas. Aleluja! Žalostno! No, ti, ki to sedaj bereš, imaš čas. In veš kaj? Za to sem ti neizmerno hvaležna! HVALA!

Od nekdaj imam rada pesem od The Pretenders I'll stand by you. Se je ne spomnite? No, naj vam osvežim spomin.

Legao Crnogorac sa ženom in stavio kondom i gas masku. Gleda žena u njega i mu kaže:

"Eee, kondom razumijem, a zašto gas maska?"

A on njoj:

"Eee, ženo draga, ti ne znaš kako smrdi, kad se guma upali!" 

Lepo nedeljsko popoldne vam želim!

GOSPA SMRT

Gospa smrt nesmrtna je dama,

v črnem pregrinjalu se skriva rada.

Se hrani z življenjem,

po tvojih sanjah teži,

ko v sebi ječiš,

le še približa se ti.

Prošnje za življenje so ji opij slasti,

komaj čaka,

da ogloda ti kosti.

Okrog vratu pa ima ključ obešen,

ki odpira vrata,

da v življenje si vrnjen.

Vendar čuva ga varno,

ga čuva pri srcu,

a s tvojim se igra,

kot da ujet je v trnju.

Ko vzame te k sebi,

pomoči ti več ni,

edino, kar šteje,

je kaj v življenju si bil.

Ti sodijo sodniki,

kam duša naj gre,

delajo pluse in minuse na dela,

ki v življenju si jih žel.

Lahko so nebesa,

če dobro te je vodilo,

lahko je pa pekel,

če zaradi tebe se mnogim je hudo storilo.

Zato bodi dober,

bodi pošten,

da v raju s cvetlicami boš za vedno se grel.

»Malenkosti« SO pomembne!

Mariah Wright Edelman je rekla:

»V razmišljanju,

kako bi lahko naredili nekaj velikega,

ne smemo prezreti drobnih vsakdanjih stvari,

ki jih lahko naredimo,

in ki sčasoma zrastejo v nekaj velikega,

česar nismo mogli predvideti.«

Ste na to pozabili? Ni problema, dokler ste živi, imate moč kaj spremeniti in začnite že kar z naslednjim jutrom, ko vam bo sonce podarilo novo energijo.

Ste zanemarili domače? Verjetno imate tehtne razloge in jih razumejo, a vseeno - presenetite jih! Vzemite si urico ali dve, potrkajte na njihova vrata in skupaj v prijetnem klepetu popijte skodelico kave. Srečni bodo, vi pa ravno tako napojeni z zadovoljstvom.

Ste zaradi vsakdanjih obveznosti in tempiranega načina življenja zanemarili romantiko? Gospodiči in gospodje, to pa ja ni dobro! Nimate denarja? Ni problema. Ustavite se na bližnjem travniku in naberite šopek rožic, nato pa se napotite k svoji dragi in jo presenetite, kot je že dolgo niste. Sta mestni vrvež in beton nadomestila travnik? Tudi to ni problem! Draga vas bo zagotovo razumela in ne bo zamerila, če se boste nenajavljeni pojavili na njenih vratih, jo objeli in ji na ves glas povedali, kako jo imate radi in koliko vam pomeni. Pa ne pozabite tega zapečatiti s poljubom. 

Kaj pa ve, mlade dame in mične gospe? Imam eno besedo – masaža. Lahko je tudi kakšna večerjo, ne oporekam … ampak … masaža!  Niste ekspert? To sploh ni problem. Zadovoljen bo že z malim in mu bosta že vaš dotik in energija dlani izredno prijala, če pa s prstki še malce pomigate in pritisnete na zakrnel živec, bo pa že več kot zadovoljen. Drugače pa … kaj pa veste, nikjer ne piše, da se mora pri masaži tudi končati …

Ne pozabite pa tudi na drage, ki jih ni več med nami, in skupaj s spomini živijo v vas. Pojdite na njihov grob in jim pokažite, da jih še vedno cenite in niste pozabili nanje. Navsezadnje, dokler so bili živi, ste cveteli z njimi, zdaj, ko jih ni več, ni treba, da je kaj drugače, ker ljubezen ni koristoljubna in nima roka trajanja.

Do ljudi, ki jih imate radi in so za vas pomembni, bodite dobri, pozorni, ljubeči in nesebični. Ko se smejejo, se smejte z njimi. Ko se jočejo, jim nudite uteho in objem. Ko vam vneto in z ihto pripovedujejo o 1001 problemu, stisnite zobe in jih poslušajte do konca. V tistem trenutku ste vi zanje kot nekakšna terapija in jim že s samim poslušanjem izredno pomagate. Če vas kličejo in ste izredno zaposleni ne storite tega, da se ne oglasite in ne pokličete nazaj. Oglasite se, povejte, da imate zelo pomembno delo, in da jih boste poklicali takoj, ko boste mogli. To dejansko tudi storite.

Mnogo je tistih drobnih reči, ki se prerodijo v dragocenosti, katerih ne more kupiti noben denar in so neprecenljive. Ravno to je eden od razlogov, zakaj obstajajo v manjšini. Bodite vi tisti gram soli v morju, ki zna te dragocenosti tako sprejemati kot dajati. Bodite vi tisti, ki se zaveda, da je ljubezen velika vrednota, katero je treba negovati in ceniti.

vila

Jaz sem tvoja vila,

mi nagajiv je nasmeh,

pod pisana krila se skrijva,

si ustvariva svoj svet.

Rdečica na licih krasi mi obraz,

v sapi se skriva: »Odpelji me v strast.«

V očeh je predanost,

drhti mi telo,

se šibijo kolena

… vse to zame je novost.

A pridem bliže,

poljube ti kradem,

dotiki me izdajo,

da ne vem, kako naj te vnamem.

Postaneš sladka pregreha,

ki telo jo vsrka,

postaneš moj vodič,

moja lestev v nebesa.

Milina je božanska lastnost:

nič ni močnejše od nežnosti in

nič ni nežnejše od resnične moči.

(Ralph W. Sockman; 1889-1970)

Micka si je privoščila skok čez plot z Janezom. Ko sta tako nekega dne seksala, slišita avto, ki se ustavi na dvorišču. Micka plane iz postelje, pogleda na dvorišče in vzklikne: "Moj Bog, moj mož se je prej vrnil s potovanja! Janez, takoj skoči čez okno na cesto in izgini!"

Janez pogleda skozi okno in odvrne: "Ne morem, Micka. Saj vidiš, da dežuje!"

Micka se obupano zgrabi za glavo in krikne: "Janez, če naju moj mož zasači, naju bo oba ubil!"

Janez torej plane iz postelje, pograbi svojo obleko, skoči čez okno na cesto in se znajde v skupini maratoncev, ki prav tisti hip tečejo mimo Mickine hiše. Da bi zabrisal sled za seboj, se jim Janez pridruži.

Čez nekaj časa se Janezu med tekom približa prvi maratonec in vpraša: "Kolega, ali tečeš maraton vedno nag?"
Janez: "Vedno. Tako prijetno je čutiti pihljanje vetra, ko sem nag, in tako bolje čutim povezanost z naravo."

Čez nekaj časa se Janezu med tekom približa drugi maratonec in vpraša: "Kolega, ali tečeš maraton vedno z obleko pod pazduho?"
Janez: "Vedno. Tako praktično je imeti obleko pri sebi. Ko pritečem na cilj, se lahko takoj oblečem, usedem v avto in odpeljem domov."

Čez nekaj časa se Janezu med tekom približa tretji maratonec in vpraša: "Kolega, ali tečeš maraton vedno s kondomom na tiču?"
Janez: "Ne vedno. Samo ko dežuje."

Prijetno nedeljo vam želim!

REKA ŽIVLJENJA

Ko sem stala tam, na mostu, nad reko, sem čutila, kot da sem jaz ta skupek dežnih kapelj, ki se jim nekam mudi. Reka ni svobodna. Omejena je tako z leve kot z desne strani, kot naše življenje, ki ga omejujejo neka ustaljena pravila.

Ni čista. V njej se najde marsikatera smet, vendar je uporna in vztrajno potuje naprej. Je samozavestna. Tudi mi nismo popolni. Imamo svoje slabe lastnosti, ki kazijo naše popolno notranjo in zunanjo podobo … Vendar kaj popolnost sploh je? Vsakdo bo odgovoril drugače. Morda nas pa ravno te »nepravilnosti« naredijo unikatne, morda celo simpatične, ko se združijo z našo celotno podobo in z vsemi vrlinami, ki jih premore naša bit.

Ima neko začrtano pot. Nekam potuje. Potuje v morje, kjer v svoji neskončnosti in svobodi uživa večnost. To je njen cilj. Morje. Tudi mi imamo cilje. Imamo svoje morje. Moramo ga imeti. K nečemu moramo stremeti. In ko jih dosežemo, smo kot reka, ki je izpopolnila morje in je morje izpopolnilo njo. Smo zadovoljni. Polni entuziazma. Srečni. Vendar bodo pot znova prekrižale nevihte, ki nas bodo brez vprašanja in dovoljenja razburkale globoko v dno. Prepreke … ovire, ki so nam napoti do tistega, česar si najbolj želimo. A niso nepremagljive. So le … nevihte. Na nas pa je, kako se jih bomo rešili in si priborili nove trenutke polne dragocenega smeha. To je zakon življenja. In dano nam je, da ga živimo, zato izkoristite vsak dan, ne glede na to, kako hudo je, ker nikoli ne vemo, kdaj bo prišel dan, ko bomo tako lepe kot grde trenutke nehali doživljati in bo vse le še preteklost, ki bo brez kakršnihkoli možnosti spremembe obstajala le še v naših srcih in v srcih tistih, ki so ostali … ki nas imajo radi …

MRTEV KUPID

Veš,

mrtev Kupid v meni leži,

lepota se utaplja,

še žive misli med morskimi valovi lovi.

Bori se s pošastmi,

ki so v morju ujete,

oči imajo izbuljene,

iz telesa pošiljajo krike krvaveče.

Božjastno kriči, grebe, se otepa njih' rok,

ki vrele so kot krop.

To so le duhovi,

katerih grenkoba je v zavetju.

To so le duhovi,

katerih grobovi niso bili nikoli v cvetju.

To so le duhovi,

ki ljubezni ne poznajo,

njihove otopele misli le sovraštvo imajo.

Zdaj Kupid omaga,

več nima volje in moči,

pusti se njih' zobem,

da ga oglodajo do kosti.

Je morje krvavo,

cvetlice veno,

moje solze pa lijejo kot dežne kaplje v vodnjakovo dno.

Dragi, ob tvojem osebnem prazniku ti želim vse najboljše in vse najlepše. Naj se ti uresničijo vse želje in sanje, naj so v nebo s kresničkami poslane. Vedno imej pred sabo cilj, kateremu boš težil in ti bosta vztrajnost in upanje pomagala pri premagovanju ovir.  Ne vdaj se zlahka! Bodi dober, da vsem okrog sebe boš le nasmehe delil in ostani, kakršen si, ker le kot tak si dragocen in se meni prav poseben zdiš.

In dragi, ne, to ni začetek konca, temveč je  začetek čudovitega leta. In iz srca ti želim, da bo brez ene same napake, brez ene same skrbi in tegobe, četudi se verjetno sliši nemogoče. Če se pa čudež že zgodi, ti pa želim, da se zgodi ravno tebi.

VSE NAJBOLJŠE!

Z ljubeznijo, tvoja kolerabica!

POŠAST!

Pošast je grozno bitje, prikazen z grozljivo zunanjostjo in notranjostjo. Z njimi se srečujemo v izmišljenih srhljivih povestih, ne pa v realnem svetu. Vendar tudi kakšnemu neusmiljenemu in hudobnemu človeku pravimo pošast. V tem se srečujeta domišljija in življenje. Mogoče nek človek nima zelenega obraza, izbuljenih oči, vampirskih zob in krilatih ušes, vendar naravnost uživa v nesreči drugega. Ljudi, ki nekomu brez kakršnegakoli življenjsko pomembnega razloga želijo hudo, je zelo veliko. Mogoče nekomu ne sedete, niste po njegovem okusu. Kaj pa, če ste v nečem boljši? Hm, a tu voham zavist? Danes je pač tako, da so ljudje radi pikri, zajedavi ter arogantni in zaradi vsega tega v vas prav vrtajo. Se utegnejo z vami tako zelo ukvarjati, da počasi postajajo podobni obsedencu in utegne biti od te osebe odvisna vaša prihodnost. Seveda vas lahko pusti pri miru, saj ji nič nočete in vam ni prioritetna oseba v življenju, lahko pa vam popolnoma zagreni življenje. Začne se z »drobnimi rečmi«, kot so npr. zbadanje, žaljenje, zaničevanje, kvarjenje samopodobe in se stopnjuje do javnega blatenja ter predstavljanja vaše malenkosti kot asocialno ter primitivno bitje. Zdaj, da ne bo pomote, pri ekstremih, kot so umor, posilstvo, genocid ipd. gre za psihopatske in, za moje pojme, motene pošasti, vendar jaz ne govorim o teh. Ne, jaz govorim o tistih, ki so nam bliže in grem stavit, da skoraj vsak pozna t. i. zagrenjene pošasti, o katerih tudi pišem. Saj veste, grdo vas gledajo, se vam neiskreno nasmihajo ter izžarevajo nespoštovanje … skratka eno samo pretvarjanje polno načrtovanih spletk. Vendar čemu?! Morali bi držati skupaj, sodelovati, se poskušati razumeti … čemu privoščiti nekomu slabo? Mar ni vsega slabega, kar te lahko doleti, dovolj in iz dneva v dan vse več in več?

Mar nekateri ne vedo, da:

1. za vsakega na svetu šiba raste?

2. kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade?

3. ne stori nekomu nečesa, česar ne želiš, da bi nekdo storil tebi?

Tako škodoželjni ljudje so zame grdi ljudje, prinašajoč le škodo v življenje nič hudega sluteče osebe, katere se držijo kot klopi in je ne izpustijo, vse dokler ji ne izpijejo krvi in se pred njimi stre. Če to ni zloba, potem ne vem, kaj je. Najbolj ironično pa je, da se imajo za poštene in iskrene ter so tako zelo zlagani in prepričljivi, da še sami sebi verjamejo. Moralizirajo, kako si zaslužijo le dobro, po smrti pa nebesa. Brez zamere, ma kakšna nebesa?! V peklu jih je treba scvreti, pred tem pa jim v ogledalu življenja pokazati vse, kar so želi! Amen! 

Z MORJA

tema pokrila mesto je to.

Tu morje je globoko,

tu skal je ogromno,

čarovnija modrih valov objema jih krepostno.

Na nebu se zvezd rodi na milijarde,

vse spominjajo me na diamante.

Ena je Venera,

druga je Mars,

a jaz priznam le njega,

ki moj je kristal.

Kilometri med nama me žrejo zelo,

a le še šest dni in vrnem se domov.

Komaj čakam,

da vidim te spet,

da očem cvetočim dokažem,

da ljubim te res!

V sebi išči tisti posebni duhovni vzgib,

ob katerem se počutiš globoko in resnično živ.

Spremlja ga notranji glas, ki pravi: »To sem resnično jaz.«

In ko najdeš ta vzgib, mu sledi.

(William James, 1842-1910)

NJEGOVA ŽELJA

Bil je pomemben dan, saj so bili spomini na začetek njune skupne poti začetek nečesa lepega, česar z besedami ni moč opisati, ker nobena beseda ni dovolj lepa in ne more izraziti tistega, kar čuti z njo in kar sta, ko sta skupaj. In ta dan ji je zelo veliko pomenil, ker je bila predvsem sentimentalna in ni njemu pomenil nič manj, vendar ni bil z njo. Višja sila ga je zadržala in dne ni mogel preživeti z njo. Ni si rekel: »Ah, kaj naj zdaj, saj ne morem storiti ničesar. Tako pač je.«, ampak je sedel na posteljo in si rekel: »Kaj lahko zanjo od tu storim?« Ni želel, da od razočaranja in žalosti joče. Nikakor, ne na današnji dan! Zato si je zadal, da bo storil vse, kar lahko, da bo čutila njegovo prisotnost, predanost in ljubezen. Sodobna tehnologija mu je namen lajšala, le znajti se je moral. Njegov moto dneva je postal: »Če te vodi ljubezen, se pot vedno najde!« In to si je ves čas ponavljal, dokler mu stavek ni prišel v kri. Prva stvar, ki jo je storil, je bila ta, da jo je poklical in ji po telefonu spustil pesem I just called to say I love you. Skozi slušalko se je slišalo kapljanje solz, vendar so to bile solze sreče in njemu se v srcu je rodilo veselje.

Nato ji je po sms-u poslal par izvirnih ljubezenskih izpovedi, ki so bile plod njegovega srca, za katere je vedel, da bodo v njena lička pognala kri in ji na obraz narisala nasmešek. Želel je, da vidi, da o njej premišljuje, in da je v mislih in srcu le z njo. Nastopil je večer. Na email ji je poslal ljubezensko razglednico ter pismo, ki je obujalo njegove spomine na prvi dan, ko mu je dovolila blizu in se je njegov dih zadušil v mehkobi njenih ustnic. Bil je srečen, ker je na vse storjeno in napisano dobil sladek odziv in, kar je najlepše, z drhtečim glasom izrečen »Ljubim te!« za lahko noč. Nikoli si ne bi oprostil, če bi imela na njun dan grenak priokus. Bil je ponosen nase, ker mu je uspelo, da čar tega dne ni izginil. Dokazal ji je, da mu je pomembna, ker se je potrudil izraziti svojo čutno plat, katere pa ni prav pogosto razkrival. Bal se je, da bo prekoračil mejo med pozornim, romantičnim, in pretiranim, osladnim. Vendar danes je bil njun dan, njega ni bilo tam, kjer bi moral biti, in je bilo to najmanj, kar je zanjo lahko storil. »Naj nima grdega spomina, temveč vsaj v nečem morda celo najlepšega!« si je rekel in ponosno pogledal skozi okno. Z mislijo nanjo je mirno zdrsnil v spanec in komaj čakal jutro, ko bo znova slišal njen ljubek glas.

Je čas dopustov in si dekleta prizadevamo, da bi bile v kopalkah ravno tako oprijemljive kot v privlačnem spodnjem perilu, zato je kopalke potrebno izbirati zelo pazljivo. Da pa želeno dosežemo, je pogoj, da se v njih udobno počutimo. Modni oblikovalci pa z velikimi črkami opozarjajo, da pa morajo modnim smernicam slediti tudi moški, da se bodo lahko po plaži samozavestno paradirali gor in dol ter razkrivali svoje adute, češ da bodo lahko le tako konkurirali čaru ženskih adutov – oblinam . No, spodnje slike so za slednje več kot pravšnje in meni smešne, nekaterim ženskam neustavljivo privlačne, moškim, ki pa naj bi to dejansko nosili, pa … hvala bogu, ne bi vedela. Hehe

Ti modeli kopalk so res za izbrance, saj v teh kopalkah res ne bi želela videti ne fanta, ne očeta, ne strica, ne dedka.

Lepo nedeljsko popoldne vam želim!

»KAKO SI?« - Vprašanje le za okras?

Stavek „Kako si?“ slišim vsak dan neštetokrat, vendar sta le redko dosežena njegova pomen in namen. Namreč, večkrat ugotovim, da marsikatero osebo, ki ta stavek izusti, tako odgovor kot tudi jaz bore malo zanimata. Vse prepogost je ponavljajoč se vzorec spodnjega dialoga:

Oseba A: „Ojla bejba, kako si kaj?“

Oseba B: „Oooo, živijo! No, sem …

prekinitev

Oseba A: „Aja, fajn, super. Ej, poslušaj, kaj se mi je danes zgodilo …

oseba B je zmedena, vendar osebe A to nič ne moti, celo opazi ne, in kar nadaljuje

Oseba A: „Sem šla v dm pa nisem vedela, da mi, če imam kupon, za tisto novo maskaro pripadata 2 evra popusta …

Oseba B: „Emmm ...“

Oseba A: „Mislim, kaki prasci so to no! Bi mi lahko vsaj na blagajni rekla za kupon! Itn., itn. …

Poznate tej podobne situacije? Zakaj za vraga ljudje sprašujejo nekaj, kar jih v resnici en k*** zanima?! Je to vprašanje le nekakšen dodatek k pozdravu, da se ne sliši le „Živijo/Čau/Ojla …“, ali pa gre morda le za vljudnostno frazo? Je prav, da ljudi, ki jih imamo za prijatelje, naš odgovor v resnici ne zanima? Je narobe, če si želiš, da bi jih? Si je to želeti in pričakovati neumno ali sebično?