Lucija-si.com

In memoriam Bella

Prišla je v naša življenja, bila naš sopotnik pol leta in nas po svoje zaznamovala. Čeprav je vedela, da se bojim psov, mi nikoli ni pokazala tega, da ve. Pravzaprav je bila zelo potrpežljiva z mano in mogoče bi sčasoma zmogli navezati trdnejše prijateljstvo, če …

Če ne bi bilo tega »če«…

29.9.2009

22.11.2009

19.12.2009

Zdaj počiva v miru. Nekje, v njenih nebesih. Mi pa se soočamo vsak po svojih zmožnostih.

Novi naslov prostega spisa

Ko bi mi bilo dano več časa za razmišljanje, bi naumila kakšen zelo zahteven naslov za naslednji krog prostega spisa in bi na dolgo in na široko pisala, kaj pričakujem in na kakšen način se naj piše … Ampak … je pač tako, da če nam gre zares za nohte, ponavadi pristopi stvarstvo in nam pomaga po svojih najboljših močeh. Tokrat mi je padla sekira v med, ko se je naslov pojavil kar sam od sebe:

Začutim, da v nedrjih zadrhtim

Razglašam termin za v branje postavljene vaše umetnije

/z vsemi akceptiranimi zamudniki/

Torek, 23. marca 2010 od 20. ure dalje

Rezultate in zmagovalca bom razglasila

v soboto, 27. marca 2010 do 14. ure

Samo še en napotek v popotnico: Naj vas drhtenje v vas samih ne plaši. Običajno prinese nekaj novega in nekaj lepega.

To bi bilo to. Zmasirajte prste, zadrhtite in se do 3000 znakov zavihtite.

Zakaj se ne razumemo? (PS Lucija)

Poznate občutek streznitve? Trenutek, ko se zaveste, da pravzaprav živite v iluziji? V neki navidezni resničnosti? Ker je to, kar se vam v trenutku zgodi, tista prava, dokončna resnica? Otipljiva resnica, ki ji moraš verjeti, ker se pravzaprav odvija pred tvojimi očmi… Tista, ki ni zavita v tančice skrivnostnosti… Enostavno je… Tukaj in zdaj. Beseda, ki postane molk, pesem, ki se ne izpoje… In naslednji trenutek zavedanje – kaj pravzaprav govori beseda o molku? Ali molk o besedi? Kaj je tisti neizpeti refren pesmi? Od kod torej petje, če ga slišiš? Zakaj refren, če je pesem brez refrena? Enkratna? Edinstvena? Kdaj je pravzaprav iluzija postala resničnost? In kaj je bolj navidezno – resničnost ali iluzija? Ali zakaj iluzija ni navidezna?

Ne gre za vprašanje – ljubiti ali biti ljubljen.  Gre za več od tega… Gre za harmonijo, tovarištvo, razumevanje, prijateljstvo, gre za Biti. Gre za Midva… Ne gre več za komunikacijo. Ne moreš komunicirati o stvareh, ki jih ne občutiš. Gre za občutenja. Dotike sreče, povezanosti, prepoznavnosti. Ki so ali pa niso prebujeni…

Kaj je torej tisto, kar sledi? Iskanje resnic v drugi navidezni resničnosti? Ne se hecat! Misliš, da se lahko obnese? Nikoli! Beg je beg, kakorkoli ga poimenuješ… in še vedno le in zgolj Navidezno. Prebudiš se s pogledom vase, s pogumom, da odpreš srce, z zaupanjem, da se bodo rane zacelile… da vstaneš močnejši, modrejši… Živ. Gre namreč za Življenje.   

Zato se ne razumemo. Ker živimo vsak v svoji navidezni resničnosti, v iluzji slepote, s premalo iskrenosti, s premalo zaupanja, s premalo poguma se darovati na oltarju ljubezni. Ker nas ovija strah pred tistim, kar se skriva v nas, ker si ne upamo enostavno svoje lastne biti prijeti pod roko in z njo zakoračiti v življenje.

Zakaj spet? Čemu je to potrebno?

Pred dvema dnevoma je postalo uradno … Potrebovala sem dva dni, da sem se toliko zbrala, da sem lahko poklicala, ne da bi zraven  jokala. Kar nekaj poizkusov se je izjalovilo, ker so me oblile solze prej, ko sem lahko pritisnila »kliči« …

Hudič je, če se dogaja tako na hitro, da komaj slediš in hudič je, če tisto, kar sumijo, postane  resnično. In ti, mali človek, veš o tem ravno toliko, da veš, da je hudič. Jebela cesta …

Povsem drugače je, ko se dogaja tebi. Takrat veš, da se moraš nekako spoprijeti, sporazumeti z novo nastalo situacijo. Čeprav ne veš ničesar, veš, da nekaj moraš. Nekaj, kar te bo preživelo ali pa pokopalo ...

Ko se pa to dogaja tistim, ki jih imaš rad, ki so ti blizu, ki so ti dragoceni sopotniki skozi življenje …, se pa v sekundi dvajset vse sesuje. Ne moreš. Ne gre. Solze tečejo in kletvice letijo. Počutiš se tako zelo nemočnega. Ko točno veš, da ne moreš ničesar storiti, da je vse odvisno od tistega, kateremu se je zgodilo …

Res ne vem, kako so ljudje »preživeli« v času pred internetom … Ko so kar nekaj čakali in nič vedeli, kaj jih čaka … A je bilo takrat bolje? Ali je bolje, da vsaj približno veš, s čim imaš opravka, kaj te čaka …, da se lahko pripraviš?

Pa vendar bi moral biti pogumen tudi ti! Ti »opazovalec«, ki te je novica s krepelom kresnila po glavi. Te opomnila, da si tudi ti minljiv /seveda to veš, ampak ko se dogaja tvojim, čisto od blizu, se moraš spet spomniti, kaj je tisto res dragoceno v življenju/.

Točno veš, da oni drugi potrebuje ogromno energije za borbo, ki ga čaka … Ogromno dobre volje in optimizma … Ne moreš zdaj ti nekaj cmizdriti in vzdihovati … Halo! Četudi te še tako zelo boli srce … Preizkušnja z boleznijo je njegova in le on se mora spopasti z njo …

Moraš se vzeti v roke, dobesedno odpreti srce in pogoltniti tisto neprijetno kepo v grlu. Pogumno izbrati ime v telefonskem imeniku in počakati na zvezo, ki ti daje možnost, da zaslišiš glas na drugi strani … Dobro znani glas osebe, ki jo v duhu stisneš k sebi in poslušaš …

Berem, da gre za vrsto raka, ki je visoko ozdravljiv, ko mi še sama pove za diagnozo. Spraševati se, zakaj ravno ona, je jalov posel … Dejstvo je, da ne bo enostavno, a zelo zaupam vanjo. Zaupa tudi ona vase … in verjame, da se ji bo izšlo. Njene besede me pomirjajo … Iz njih veje Moč … Namesto, da bi jaz pomirjala njo, ona pomirja mene … Klepetava kar nekaj časa, ko oklep bolečine začne popuščati. Najino klepetanje me sreči. Začnem se zavedati, da sem naredila korak naprej v zavedanju … Čutim, da lahko govorim iz sebe, da se pogovarjava odprto …

Tokrat je bilo zame huje, kot takrat, ko sem izvedela za očetovo bolezen. Huje, kot tistega dne, ko je bila postavljena diagnoza, ki še ni beležila preživetja … In huje, kot tistega dne, ko je umrl. In za razliko od takrat, zdaj zelo zaupam, da se ji bo izšlo.

Držim pesti zate, draga S. In vem, sem prepričana, da bodo tudi moji prijatelji namenili kakšno toplo misel zate, za tvoje zdravje …

Več kot virtuala

Na obrazu vse nam piše.

Vsako čustvo se izriše.

Beremo lahko romane,

slutimo neskončne sanje.

Gledamo se v ogledalu,

vidimo pa v vprašaju,

ki odseva iz oči,

vse

skrivnosti naših dni.

…

© Ines

In dopisano: za Lucijo Ines, 8.3.2010

Od leve: Jasmina, Andrej in Ines

 Aha. Tam sem bila. Pravzaprav sva se odpravili z Radirko, ker se nama je ravno ujel čas, da lahko greva.

Ujeli sva jih med postavljanjem razstave v eminentnih prostorih univerze. Tako drugače je z umetniki govoriti o njihovem ustvarjanju. Ko ujameš tisti žar v njihovih očeh, postane povsem nepomembno, da se pravzaprav na tovrstno umetnost ne spoznaš. Da veš zelo malo ali skoraj nič, pa vendar te tisto osebno navdušenje postavi na neko mesto, ki ga težko opišeš z besedami. Te preprosto sreči.

In lepo se je spet srečati z ljudmi, s katerimi imaš spletene neke odnose in na katere te vežejo neka, več kot le virtualna čustva. Ko ti je v tako veliko veselje, ko se moraš povzpeti na prste in pri tem ujameš še njegov napol priklon, da se lahko kot dobra znanca objameta zares. Ah, ni iz trte zvito tisto o nekih datumih, če gre za njega…

in potem ugotavljaš, da je pravzaprav to tisto, kar v nekem trenutku potrebuješ, te zadovolji … in četudi do naslednjič ne bo ničesar vmes, bo naslednjič več …

p.s. fotografije je kot uradni fotograf posnel Mitja in dovolil, da jih objavim. Hvala. 

Ena in ena je še vedno samo dve

Poskušala sem včeraj napisati en tak lep, evforičen prispevek, v katerega bi vpletla vso svojo iskreno, čustveno navdušenost, v povezavi s tistim, kar se je zgodilo … Že, ko je ob druženju v moji dnevni sobi tekla harmonična komunikacija, je bila odločenost to storiti še velika …, seveda v soglasju z obiskovalcema. Vendar …, ko sem se potem, po njunem odhodu dejansko poskušala lotiti »zadeve«, me je vse minilo. Pogled na sceno na eDiju me je menda prvič v štiri letni blogarski karieri postavil pred vprašanje: »Zakaj vendar bi?«

Res. Zakaj le? Res je, da smo se spoznali skozi bloganje. Ampak samo to. Vez, ki smo jo spletli, smo jo pa spletli mimo bloga. Naklonjenost, ki jo čutimo drug do drugega, se čuti v toplem stisku dlani, v iskrenem pogledu, tudi v prijateljskem objemu in prešernem nasmehu. In vem, da je to dragocenost. Ki pa je ni dalo bloganje, ampak tisto izven tega …

Česar mnogi nimajo. Niti si ne znajo predstavljati, kako je biti v tem … In jih dajeta huda nevoščljivost in radovednost …, kar povzroča samo še dodatno frustracijo, ker so mnenja, da se vse vrti  okrog njih, da se naši skupni interesi dotikajo le njih in da jih do kosti oberemo, ko pridemo skupaj … Seveda jih! Saj smo le ljudje. Enaki njim. Krvavi pod kožo, z opravljivim jezikom … J))))) In potem »trinknemo« s kozarci in nam dol visi, če so oni danes že pomili posodo ali ne, če jih boli glava ali ne, če … Enostavno jih ni. Ne obstojajo. Njihova virtualna podoba je povsem nepomembna za naše druženje …  

Včasih, ko je bil ta prostor še prijetna klepetalnica, je bilo lepo deliti »dragocenosti«. Vsaj sama sem verjela, da jih delim med podobno čuteče duše, ki nas je trenutek na premici življenja pač postavil na neko mesto v nekem istem času in v skladnosti s samo sabo tudi delovala. Vsekakor je šlo za neke vrste vzajemnost, za samoiniciativna učenja, na in od tistih, ki so bili v svojih navedkih konkretni, ki so točno vedeli o čem govorijo in za tistim povedanim tudi stali, pa naj je šlo za poezijo, prozo ali fotografijo … Ni bila pomembna vsebina. Pomemben je bil Način, kako so se stvari prezentirale.

Čeprav mnogi mislijo, da se je to »lepo« druženje začelo rušiti s trenutkom, ko je Jana postala Jan, kar jih je mnoge »osebno zelo prizadelo«, kot so vedeli povedati v tisočerih besedah … se naj poskušajo spomniti časov prej … Kako so se počutili v nekih »predavanjih«, ki so »zahtevala« komunikacijo? Ko se je na eDiju nehalo le povedati, pokazati – ko se je začelo »ocenjevanje« s srčki in objemi za prisotnost … Poskušajo se naj spomniti, kako so se počutili, ko niso prejeli povabila na kakšno srečanje? Ko so bili prezrti? Naj prebrskajo po svojih postih in komentarjih, datiranih na čas, ko je Jan še bil Jana …

In kaj za to, če je temu /tudi bilo/ tako? Kdo lahko od koga zahteva ali pričakuje, da bo ravnal tako, kot oni veleva? Kdo ima pravico pozivati in se sklicevati na delovanje v skupnosti, ki temelji na prostovoljnem članstvu? Še v svojih lastnih družinah nimamo te pravice, kaj šele od svojih lastnih otrok pričakovati kaj takega … Oprostite. Zdi se mi skrajno »otročje« to hlastanje po delovanju in razčiščevanjih v skupnosti, v smislu socialističnega duha »bratstva in edinstva« … In to od ljudi, ki se že same misli na naše življenje v socializmu otepajo kot hudič križa … Njihovih obupanih klicev – dejmo nekak uredit odnose med sabo, da bo manj sovraštva med ljudmi. Osebno ne čutim nobenega sovraštva med ljudmi. Ker je sovraštvo čustvo, ki se rojeva v ljudeh samih in prihaja iz ljudi, ki bi ga radi imeli in negovali in ga imajo in ga negujejo.

A je to res tako težko razumeti??? Namesto javnih klicev po tem, kaj naj naredimo, bi sama raje rekla, dejmo, začnimo že enkrat pometat vsak pred svojim pragom. Bomo imeli vsi zadosti dela …, pa še kakšna pametna ideja bo padla v glavo, ko se bo enkrat popucal drek … In tistim, ki jih boli, bi rada rekla: »In naj vas, za božjo voljo, ne boli tako zelo, če imamo nekateri drugače nastavljene nastavitve, kot smo jih imeli pred letom, dvema … V nekem smislu tudi v bloganju zorimo. In v tem ne vidim nič slabega …«

Še da enkrat pojasnim ta prijateljstva … Sem jih ravno včeraj v zasebnem sporočilu nekomu, ki ni na »seznamu« mojih prijateljev, mislim, da v povsem prijetnem dialogu, zagotovo v spoštljivi komunikaciji J)))))   Ta  »prijateljstva«, ki gredo mnogim v nos ...  Mnogi so jih, z mano vred prečesali … Kadar gre za pisanje, ki ga ne namenjam vesoljnemu svetu, torej, če gre »za urejanje zadev znotraj eDija« /termin uporabljen od odsrcadosrca/, so nastavitve nastavljene na »registrirane uporabnike« ... Kadar so pa samo za prijatelje, so pa v bistvu namenjeni tistim, s katerimi se družimo tudi sicer ... enako kot v RL, kjer tudi vsem mimoidočim iz mojega naselja ne razlagam, s kom seksam, recimo.

Wau, sem presenečena sama, kakšen elan za pisanje daje takšno intenzivno srečanje, kot je bilo včerajšnje, ki daje s tem, ko se prazni virtualno, večjo težo in prostor tistemu, resničnemu, otipljivemu v prijateljskemu objemu. Prav zanimiva izkušnja, resnično.

Torej, da zaključim še z enim »ocvirkom«. Če se spomnite, je bilo lani ogromno »lepih«, res v navednicah izpisanih besed, namenjenih razno raznim izbiram in izpostavljanjem blogarjev, kandidiranjem med kul in tako dalje in tako naprej in posledično demonstrativnih, užaljenih  odhodov. Bilo je tudi izrečenih veliko »posmehljivih« besed na moj račun, v zvezi z najblogarjem leta 2008, saj vendar za nekatere predstavljam »strah in trepet« /hahahaha/ ali pa, ne spomnim se več natančno tistega »opolzkega« poimenovanja …, ker sem se pač znašla na nekem mestu, kjer bi raje videli koga drugega oziroma so imeli drugega svojega kandidata. Kako komu godi pozornost in kako bi bilo bolj prav, če bi …, je tudi bilo povedanega veliko.  

Letos je to naredilo uredništvo. Sicer že dva meseca nazaj, pa vendar nisem zasledila, da bi se o tem debatiralo. Je pa res, da sem precej manj prisotna, kot sem kdajkoli bila … In ko sem danes slučajno našla pot do tega prispevka, so moje antene zabeležile terminsko usklajenost z nekim drugim dogodkom, ki ga takrat nisem zmogla razumeti …, čeprav sem umetnici besedovanja tudi čestitala. Mnogo ljubša bi mi bila odkritost in z veseljem bi ji stisnila dlan, ker vem, koliko ji to pomeni.

In če potegnem črto – že samo zaradi te današnje sestavljenke, ima moja včerajšnja dragocenost še toliko večjo težo, da je ostala zapisana le v naših srcih.

Pa lepo nedeljo voščim.

Karma ali izvirni greh?

V moji neposredni okolici se toliko dogaja v zadnjem času. Z ljudmi okrog mene. Zgleda, kot da bi se v vsako hišo naselilo eno »učenje« na trpkih preizkušnjah vsakdana. Ko gledaš takole z mičkene distance skozi moj nivo zavedanja, lahko ugotoviš, da jih »useka« točno tam, kjer jih najbolj boli. Enako kot je mene, tebe, njo … mnogo njih. Zakaj pravzaprav na način, da boli?   

Prej sva se pogovarjali s sosedo, kateri so v lanski jeseni odstranili možganski tumor, ki na srečo ni bil zločest, le tako trapasto postavljen, da so poseg opravili v Nemčiji. Pripovedovala je o »novih« občutenjih, ki jih doživlja zdaj, za katere pravzaprav niti vedela ni, da obstojajo. Ne more se načuditi, da so verjetno bila ves čas v njej, a jim tisti tumor ni pustil, da bi se razživela, izživela, pravi, da jim je zavzemal njihov prostor …

Pogovor je zašel na področje, kako je pravzaprav vse vedno v nas, le da nekaterih stvari iz takšnega ali drugačnega razloga ne vidimo, dokler nas nekaj hudega ne treskne s krepelom po glavi ali se nam ne zgodi nekaj, da naredi prostor novim zavedanjem … Močno jo je vznemirilo tudi občutenje, da se vse dogaja z nekim razlogom, za katerega ne more najti odgovora več pri sveti maši, čeprav je v svojih štirideset in nekaj letih bila vzorno »dete« in je redno hodila k maši in sprejemala cerkvene zakramente …

Nekaj dni nazaj sem v bolnišnici obiskala sestrično po operativnem posegu. Postavljeno pred težko preizkušnjo, s hkratnim, zelo podobnim občutenjem, kot je to pri moji sosedi. Naenkrat tudi ona ne zmore poiskati neke tolažbe zase v molitvi, kot je to lahko leta pred tem …

Sama sicer že dolgo ne hodim več k maši in ne iščem tolažbe v molitvicah, ki sem se jih naučila v otroških letih. Z izjemo spominskih maš za pokojne sorodnike ali svečanih ob različnih prilikah. Tam tudi nisem za to, ker bi čutila svojo umeščenost v prostor in kraj temveč zaradi druženja z »mojimi«. Ko je »usekalo« pri meni, ko se je dogajalo meni, ko se mi je misel ustavila na tem, da morda umiram, sem res zmolila Očenaš in Zdravo Marijo, a ne z občutkom, da bi mi to kaj pomagalo, temveč bolj z namenom, da mi ne more škoditi, če bom odšla preko … Vendar sem že pred to infarktno izkušnjo iskala svoje poti in odgovore na vprašanja, ki so se mi postavljala. Začenši s prepoznavanjem smiselnosti termina »izvirni greh«, o čemer sem že pisala.

Ker se trenutni zgodbi sestrične in sosede na nek način pokrivata in ker obe zdaj prebirata moj blog, ponovno »odpiram« prispevek izpred treh let z naslovom: Karma ali izvirni greh?

Remember, ReMember, REMEMBER !!

Remember, ReMember, REMEMBER !!

Spomni se!

Spomni se, kdo resnično si.
Spomni se, koliko sprememb v življenju si že naredil,
ovir preskočil,
dvomov povozil,
strahov premagal,…

to že cveti ...

Spomni se….

Spomni se, da si vedno Ljubljen,
da je Vir vedno s teboj,
da si vreden tega življenja,
in da ne dobiš nobenega izziva, ki ga nisi sposoben prerasti..
Spomni se……

SPOMNI SE!

to se pa končuje ... heheheh
 

(Spomni se! Ti človek oz. človekinja.) Sem našla tukaj!

Še moj piskrček - o Včeraj

O včerajšnjem potepanju po Gorenjski, sta svoje povedali tako Radirka, ki je z mano »bandala«, kot Klotilda, kateri je bil obisk namenjen. Pravzaprav je bil obisk bolj namenjen njenima vnukoma, Jakobu in Purfelčku. /Konec koncev pa je bilo potrebno opraviti »kontrolo« pri babici, kako se rokuje z nalogo, ki si jo je naložila …/

Biti na tistem koncu in si ne utrgati trenutka za blejske kremšnite je skoraj enako kot storiti smrtni greh, četudi so vse mize ob oknu rezervirane …

… in odločiti se za nadaljevanje poti proti Jesenicam skozi dolino Radovne, je bilo skoraj samoumevno, če upoštevamo Radirkino ljubezen do njene doline … Ob upoštevanju ženske »logike«, ki se na pot odpravi v cunjah in obutvi, primernim celjskim »pomladnim« temperaturam, in ji niti na kraj pameti ne pade, da se morda odpravlja nazaj v zimo J)))), je bilo to kar pogumno dejanje … Seveda tudi neodgovorno … vendar o temu ne bomo na glas razpravljali … Res bi bilo zanimivo natikati verige, če bi bilo potrebno, kajti težko bi našli kakšnega frajerja, ki bi to naredil … Edini avto, ki sva ga srečali je imel celjsko registracijo in še to sva ga srečali na mestu, kjer niti pomisliti nisi smel, da bi pritisnil na zavoro …

/Ah, ženske pač!/

Da se da priti do Kloti tudi po povsem drugi poti, kot to prideš običajno, sva tudi ugotovili, ko sva zgrešili pravi odcep do nje in pripeljali do bloka, ki bi po občutku moral biti njen … In je za povrhu vsega res bil! J))))), kar sva ugotovili, ko je Kloti stopila na balkon …

In ja. Druženje je bilo prijetno. Toplina njenega doma naju je sprejela odprtih rok. Rokovanje s fantoma je bilo prisrčno, toplo … Tudi, ko so njeni fantje odšli in smo ostali sami z Mačkotom, smo pletli in spletali kito prijateljstva še naprej … Neke stvari je res vredno graditi in nadgrajevati in ob tem čutiš vso tisto hvaležnost ob zavedanju, da je natanko to tisto, kar je v nekem trenutku na pravem mestu …

O otrocih

Počitnice se končujejo, s ponedeljkom se znova odpirajo šolska vrata. Pri nas smo s temi stvarmi že kar precej časa nazaj opravili. A zdaj, v njuni odraslosti lahko skupaj pogledamo na tiste čase in družno ugotavljamo, kaj smo ustvarili na teh relacijah … In kaj od vsega smo stkali tako dobro, da je vzpodbuden temelj samostojnim življenjem …

Ravno sinoči smo imeli eno takšno mini družinsko srečanje, ki se je zgodilo samo od sebe, nenapovedano, čeprav jasno, naključij ni, ne verjamemo vanje. A kot je bilo  za razumeti, smo vsi v nekih prelomnih obdobjih v sebi, s sabo … in smo v naši intimi /sin, hči in jaz/ spet dobili tisto »potrdilo«, da vendarle Smo … Srečna sem. In hvaležna za to danost.

Natančno tako, kot sem v intervjuju za lokalni časopis povedala: »Hvaležna sem, da sem postala mama pri osemnajstih letih, kar me je popeljalo na povsem drugačno pot mojih raziskovanj in potovanj, ko mi je bilo darovano učenje iz Življenja, ki mi je bilo prvič kot neobrušen diamant položeno v naročje marca 1978 in še enkrat  junija 1982. Če mi je kaj zares uspelo v življenju, potem mi je materinstvo… In če mi že ni ravno uspelo najti sopotnika za pot skozi življenje, mi je nekako uspelo vsaj to, da sem otrokoma izbrala »sprejemljivega« očeta, s katerim ju vežejo spodobni družinski odnosi…  «

Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.

Lahko jim darujete svojo ljubezen,

toda ne morete jim dati svojih misli,

kajti oni imajo svoje misli.
Lahko sprejmete njihova telesa,

ne pa njihovih duš,

kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne,

ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.
Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni,

toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi,

kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.

Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci.
Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok,

da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč.
Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje,
kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje. /Khalil Gibran/

Ultrazvok dojk

Se mi zdi, da že precej dolgo nisem polnila tega prostora z zdravniškimi pregledi, težavami z zdravjem, ipd. /Hvala Stvarstvo, Vesolje, Narava …/, kar pa ne pomeni, da se tu in tam kakšne stvari ne pojavijo ali da so kar vse že izginile. Neke reči bodo pač ostale do konca, ampak ob zavedanju, da gre le za  preventivno kontrolne preglede, je dosti lažje, kot pa je bilo, ko so bile težave aktualne, jih je spremljalo polno strahov in preverjanj, skratka … povedati želim, da je za dobro spanje potrebno imeti tudi ozaveščen in razumen odnos do svojega zdravja. Verjamem, da je povsod vse polno oponentov, ki jim je ljubša in prijetnejša misel – manj kot vem, manj me boli … sama pač nisem takšnega mnenja.   

Moje izkušnje so me pripeljale do spoznanj, da bi bilo marsikomu marsikaj prihranjenega, če bi se ljudje bolj zavedali lastne odgovornosti do svojega zdravja. Zanj skrbeli bolj preudarno in posledično ne ignorirali sprememb, ki jih zapažajo na svojem telesu. Ni vsak tumor rak. Iz marsikaterega pa se lahko razvije. In če se zavedamo samo teh dveh stvari, lahko marsikaj preprečimo, česar posledično medicina ne more več pozdraviti.

O mojih dojkah in o vsemu ceremonialu okrog njih, je bilo na teh straneh že marsikaj zapisanega. Od tega, kako do prvega pregleda /cigareti res znajo človeku trkati na vest/, do tega, kako so eno »obdelovali« v celjski bolnišnici in drugo v celjskem zdravstvenem domu /kot da ne bi bili obe moji!?/ … zlasti pa o tem, da sem EDINA, ki je dolžna skrbeti zanje, za redne kontrolne in preventivne preglede … in da noben sistem zdravstva ne bo vodil evidence o tem,  kdaj sem kje za kaj naročena in kdaj bi bilo prav kontrolirati to ali ono …

Ultrazvok dojk se uporablja cit. »kot dodatek mamografski preiskavi, če želimo razjasniti na mamografskem posnetku vidno spremembo ( bulo). S to preiskavo ugotovimo ali gre v danem primeru za čvrsto tumorsko zatrdlino ali enostavno, s tekočino napolnjeno cisto. S pomočjo ultrazvoka se lahko na ta način izognemo nekaterim kirurškim postopkom.« Lahko se opravlja kadarkoli med menstrualnim ciklusom, medtem ko je mamografija bolj jasna v času, ko menstruacija ni prisotna …

Danes je bil spet eden od tistih dni, ko so bile v »strokovni« obdelavi moje dojke. Prepričana, da je itak vse v redu /po tisti zadnji neprijetni situaciji pred skoraj dvema letoma, ki me je stala veliko živcev in neprespanih noči se ne pustim več neprijetnim presenečenjem!/, sem se danes spet udobno namestila pred radiologom, z rokami pod glavo. In sva začela debato o tem, če kaj tipam /če bi jaz tipala, bi tako ali tako bilo vse narobe J)))))) … /,  če je bil kakšen izcedek, če … bla, bla, bla … In potem mi je gospod pojasnil, na kakšne spremembe se lahko pripravim, da bo počasi začelo prihajati do žleznega popuščanja, ki ga nadomeščajo maščobnice …, na kar sem ustrelila kot iz topa: »A to pomeni, da mi bodo dol padle in moram nabaviti cekar, da jih prestrežem?«  

Smeh je pol zdravja … Hočem povedati, da se lahko smejimo tudi pri zelo resnih stvareh. Ko enkrat sprejmemo te »resne« stvari kot del sebe, del svojega življenja, del tistega, za kar moramo poskrbeti sami... Danes smo se smejali vsi, radiolog, njegova pomočnica in jaz. Bil je zelo sproščen pregled, brez posebnosti in brez sprememb na opazovanem tumorju.

Vem, da imam veliko srečo, da je tako kot je. Vem pa tudi, da sem v veliki meri pripomogla sama k temu, da je tako, kot je. S svojo trmo, s svojo analitičnostjo, predvsem pa z zavedanjem, da sem edina, ki sem odgovorna za svoje zdravje, svoje dobro počutje. In če sem že za nekaj odgovorna, HOČEM, da je tudi dobro opravljeno J))))) …

Z novimi energijami naprej

Da ne bi kdo pomislil, da pri nas še spimo zimsko spanje, hahahaha … Sneg se niti še umaknil ni ves, pomlad je komaj dobro potrkala na vrata… pa ga že spet žingamo s »tremblitci« in »švas aparati« … Tistim, ki vam je znana telovadna umetnost s slalomiranjem mimo vseh ovir, ki vodijo do mojih vrat sporočam, da se »ovire« počasi umikajo in da kot kažejo tile prvi pomladanski porivi, se bodo počasi povsem umaknile … in če je kaj pravice na tem svetu, bomo imeli kmalu urejeno tudi »kadilnico« in »kofetarnico« na prostem za tiste moje prijatelje, ki pridete od vsepovsod in vas pričaka moj zateženi pogled – O, ne, kadil(a) pa ne boš! A to je samo ena od reči, ki slišijo na ime pomlad.

Nocoj sem imela nočno »dežurstvo«. Preverjala sem temperaturo zraka, opazovala Lunino debeljenje, štela dežne kaplje, ki so izginjale, predvsem pa sem vonjala … Dišalo je po pomladi, v tej spokojni noči v našem naselju. In ko sem zjutraj odprla oči, me je pričakala pomladna pravljica, na mestu, ki je bil še dan dva nazaj pod snegom. Hvaležna, da mi je dano doživeti to jutro, sem se odpravila pozdraviti te bele kimajoče glavice … In medtem, ko sem jim posvečala svojo pozornost, so me pozdravile še trobentice in teloh.

Čarobno jutro.

Vse najboljše

Življenje dela svoje obrate, velikokrat neodvisno od nas samih, a hkrati se vsake toliko znajdemo na neki točki, ko se nas dotakne »še nekaj«, kar se nam na prvi pogled zdi skoraj samoumevno in samo po sebi razumljivo… ko se pa s situacijo podrobneje soočimo pa ugotavljamo, da sploh ni tako enostavna, kot se nam je zdela na začetku… Da glede na pretečeni čas in prehojene poti sploh ni tako samoumevno… temveč bi lahko rekla, da je situacija toliko dragocena, da ji je potrebno pridati še pomembnost…  

Razmišljam v današnjem dnevu o najinih poteh. Tako različnih, pa vendar v nekem segmentu tako zelo enakih. Z enakimi borbami, postavljanji zase, v borbi za vsakdanji kruhek… Razmišljam, kako daleč je od tistih deklic, ki sta s tolikšnim zaupanjem zapuščali zgradbo učenosti… prepolni vere v življenje, v srečo, v ljubezen… ki nama je tako zelo polzela med prsti… Bolj, ko sva jo želeli obdržati, bolj nama je uhajala… dokler je nisva ultimativno ustavili in jo obarvali z zrelostno barvo…

Vse najboljše, draga moja. Pazi nase!

Kam vodijo koraki?

Pa poglejmo!

Ni ga večjega užitka, kot je med uhojenimi potmi puščati svoje sledi.  :))))

Nedeljski pozdrav iz Šmartinskega jezera.

Du Nur Du Allein

Imam zelo lep in produktiven dan. Stvari se mi sestavljajo same od sebe. Polna sem elana, sestavljam zaključni račun, številke me nič ne jezijo. Celo z mano valčkajo in prepevajo in brundajo napev, ki ga je v mojo delovno sobo ne vem kolkič danes že vnesel Helmut Lotti.

/Ne vem čisto točno o čem prepeva, a mi melodija silno sede v današnje razpoloženje./

Že leta dolgo /če sploh kdaj?/ se nisem počutila tako izpolnjeno in pomirjeno v sebi. Svobodno v zavedanju, da je vse tako kot mora biti. Neprecenljivo, res.

"Du, nur Du allein sollst heut nacht meine
Knigin sein
Denk doch nicht zurck, sondern trume
Mit nir nut vom Glck
Gib mir deine Hand und wir schreiten ins
Mrkhenland

Du, nur Du allein sollst heut nacht meine
Knigin sein

Frihlingsduft streicht durch den Hain
Schwebst mit mir in den Himmel hinein
Komm schlies die Augen, mein lieb
Bitte sag, dass es Dich fr mich gibt
Ich hab keinbe Ruh und mein Mund strebt
Dem deinen zu
Du, nur Du allein sollst heut nacht meine
Knigin sein

Frihlingsduft streicht durch den Hain
Schwebst mit mir in den Himmel hinein
Komm schlies die Augen, mein lieb
Bitte sag, dass es Dich fr mich gibt
Gib mir deine Hand und wir schreiten ins
Mrkhenland
Du, nur Du allein sollst heut nacht meine
Knigin sein"

p.s. Ne znam več »zmontirati« tiste povezave hehehehe /kot da bi bilo to pomembno J/, zato samo linkam Du Nur Du Allein in tudi vam želim lep dan!

Iskanje smislov - drugič

19.02.2007, 18.58. Enter. Iskanje smislov.

Rojevanje novega bloga je takorekoč pri kraju, pišem prvi post. Zakaj? Pojma nimam. Enostavno sem si zaželela oditi nekam vstran. Nekam, kjer me ravno vsi ne poznajo. Nekam, kjer bom lahko misli dopolnjevala, jih kitila ali odpravljala. Moje lastne. Nekam, kjer bom lahko v miru božjem razmišljala...

Kdo sem, kakšna sem? Radovedna. Še vedno zasanjaja. Obzorje zanimanja se mi širi. 24 ur na dan mi je premalo za vse tisto, kar bi počela... Predvsem iščem odgovore. O smislih.

Čutim, da se dogajajo velike reči, velike spremembe. Zavedam se, da sem nekako udeležena v tem dogajanju, da sem del mozaika, da svet brez mene ne bi bil tako popoln, kot je. Čeprav sem zgolj drobcen atomček v vesolju, SEM. Kakršnakoli že sem, sem jaz. Imam svojo lastno identiteto, pod katero sem vpisana kot državljanka te lepe državice v srcu Evrope. Vendar je to le moja začasna identiteta. Tega se zavedam. Zato ime Lucija.

Lucija07, ker je bilo ime Lucija že zasedeno.

Lucija, ki išče svojo večno identiteto, tudi skozi to obliko življenja, ki ga živi zdaj.

Lucija, ki je dobila priložnost osmisliti svoje življenje...

19.02.2010, 18.58. Iskanje smislov – drugič.

Napolnjena so tri leta v tej sredini, četudi na svoji domeni, pod okriljem eDija /moja »blogarska kariera« je še za eno leto daljša, »delovna doba« ji je tekla že prej na drugih portalih/. Otroček, ki se je porodil v drugi polovici takratne zime, je že davno presegel tiste smisle, zaradi katerih je bil ustvarjen. Vmes so se smisli osmišljali in hkrati s tem so se odpirala nova iskanja novih smislov. Danes za razliko izpred treh let ne le čutim, temveč tudi VEM, da se dogajajo velike reči, velike spremembe. Moje zavedanje dogajanja je pridobilo na kredibilnosti in intenziteti. Nič, pa res čisto nič se ne dogaja po naključju, zgolj slučajno…

Žalostna sem, ko vidim, koliko je žalostnih, jeznih, neizpolnjenih… ljudi, povsod naokrog. Žalosti me, ko gledam, kako nekateri ne zmorejo enkrat za spremembo pogledati vase, v sebi najti vso lepoto tokratnega bivanja, se prepustiti življenju in ga zajemati z veliko žlico. Da ne zmorejo doumeti, da tega žal nihče ne more narediti namesto njih … da je tisto, kar jih pri drugih iritira odsev njihove jeze, bolečine, žalosti … Res ne razumem, zato se sprašujem, če ljudje v resnici ne morejo ali gre bolj za to, da nočejo razumeti, da bomo preživeli samo s sožitjem? Da nas bo »hudič« vzel, če se ne bomo umirili in doumeli, da uničujemo tako sebe kot civilizacijo?

Dejstvo je, da v globalnem smislu ne moremo kot posamezniki spreminjati sveta, lahko pa doma, v svoji intimi uredimo odnose in jih širimo na znance in prijatelje. Lahko doma, pri sebi, ustvarjamo svoja prostranstva ljubezni. Zase in za svoje otroke. Lahko zgradimo trdne temelje za samostojno pot v življenje, svojim otrokom. A pogoj je, da smo pri vsem svojem početju iskreni. Da izhajamo iz sebe in delamo za sebe. Brez iskrenosti do samega sebe in posledično do drugih je vse skupaj jalov posel.

Po treh letih lastnih iskanj smislov in posledično najdenih in na novo v iskanje poslanih smislov, zatrdno vem, da ima tudi to moje pisanje svoj smisel. Ima svojo vrednost in je hvaležno branje marsikomu. Ker sem v svojih zapisih iskrena. Izhajam iz sebe. Ne bluzim bedarij. Svoja znanja, ki jih na novo odkrivam in testiram na sebi - obelodanim…

Za razliko od blogarskih kregarij, na moj elektronski naslov prihaja ogromno pošte bralcev mojega bloga. Ljudje mi pišejo o svojih stiskah, bolečinah, žalosti, me prosijo za kak nasvet, kdaj tudi, da objavim njihovo pisanje… velikokrat zgolj za to, ker mi zaupajo in ker se s tem, ko napišejo, olajšajo …, zato mi je in mi, zelo iskreno povedano – »dol visi« za kakšno napihnjeno blogarsko diskutiranje o tem, kaj je kdo danes kuhal in zakaj ni spekel onega, če je ta rekla, da bi njemu pa to ne bilo prav. Halo!!!

In če se na predvečer današnjega praznika pride podpisat nekdo na moj prispevek izpred dveh let in zapiše: »Draga Lucija, Prišla sem ti povedat, še rajši bi te prišla objet, da mi je tale tvoj blog spremenil pogled na življenje, na mene, na moj odnos do sveta, da sem dve leti trdo delala na sebi in da zdaj žanjem uspehe. Redno prebiram tvoj blog. Ta zapis sem prebrala nevemkolikokrat. Tvoji zapisi so me veliko naučili. Hvala, ker si mi posredno pomagala, da sem našla pot v svojo svobodo. S hvaležnostjo, Simona s Primorske« /vem, da ste ga nekateri opazili hehehehe/, potem je moje pisanje več kot smiselno in osmišljeno.

Na zdravje, draga družba. Prijaznih, skreganih, veselih, potuhnjenih, nasmejanih, razigranih /pa ne se zdaj iskat, koga imam kje v mislih – hehehehe/ eDijevcev. Zaenkrat se me še ne boste znebili… sem pravkar podaljšala pogodbo – hehehehe.

Za mano je fantastičen dan. Lahko rečem – osmišljenih smislov. Veselite se z menoj!

S čim zakrpati luknjo v glavi? /PS Lucija/

Zelo resno vprašanje, ki se ga danes večinoma sploh ne zavedamo. A vsem nam se lahko zgodi že jutri, da bo naša glava prazna, ne bo v njej nobenega uporabnega podatka, ne bomo vedeli kdo smo, od kod smo … Ne zavedajoč se tega, kao resnega problema, se lahko čez noč znajdemo v demenci. Je kdo od vas že pomislil na to varianto? Ali nas le strese, ko slišimo za čigavo mamo ali očeta, da je pa zdaj že ves dementen?

Od mene nikar ne pričakujte strokovne obravnave demence, ker nimam pojma in mi poleg osnovnega znanja manjka ogromno izrazoslovja. Lahko pa od mene pričakujete pojasnilo, kako praktično to zgleda … Joj, kar strese me, ko se spomnim.

Če se vam bo slučajno kdaj zgodilo, kar se je meni, se v tistih momentih, ko bo videti vse normalno poskušajte spomniti …

Osebno nisem prišla do faze, ko bi vse izginilo /na srečo, bom vekomaj hvaležna/, je pa šok ob infarktu povzročil, da je naenkrat iz glave odšlo vse, kar je bilo kaj vredno, kar se je zdelo pomembno, kar bi vsekakor moralo ostati. Bila sem silno prestrašena, ko naenkrat nisem znala povedati stavka do konca, ker mi je zmanjkala ključna beseda, dve. Poskušala sem se spomniti, točno sem vedela, da govorim recimo o dežju, pa nisem v sebi našla besede »dež«. Ali kar je bilo še huje, ko sem se naenkrat znašla v situaciji, ko sem točno vedela, da nekaj govorim, sem govorila, pa niti pod točko razno nisem vedela kaj sem govorila, o čem je tekla beseda, niti kaj hočem povedati.

Na srečo sem bila prostorsko orientirana, tudi z obrazi nisem imela problemov … Mi je bilo pa že samo s tem, kar se mi je dogajalo, grozljivo, nepopisno hudo, za zjokat …

Kako se tega znebiti? Kaj storiti, da se to ne bi več dogajalo? Kako zakrpati luknje?

Začela sem brati. Intenzivno brati in si poskušala zapomniti kaj berem. Ko sem branje odložila in ga naslednjič spet vzela v roke, se niti pod razno nisem spomnila, kaj sem brala. Če ne bi bila v svoji biti tako zelo »zajebana« kot sem, bi nehala po parih poizkusih, ko ni bilo nobenega napredka. Ampak nisem, seveda. Tukaj mi je moj ego bil kar v veliko oporo, ker me ni pustil spati. Po nasvetu svojega zdravnika, ko sem mu na veliko zatežila s svojo nadlogo in njegovemu pojasnilu, da ta »nadloga« ni stranski učinek infarkta temveč šoka , ki sem ga ob tem doživela, sem začela kot v osnovni šoli. Učiti se vsega na novo. Nisem šla ven za abecedo, to ne, a naložila sem si tri, štiri knjige naenkrat. Pa sem eno uro brala eno, in drugo uro drugo in  tako naprej … in si poskušala zapomniti, kaj berem. Počasi sem napredovala, velikokrat s solzami v očeh, ker sem se počutila tako zelo obupno zaradi tega, ker se enostavno nisem spomnila. Postopoma sem znala celo obnoviti in sem točno vedela, kje sem ostala. Ej, ljudje! Prava zmaga!

In nekako v tem času sem prvič v življenju slišala za besedo blog, med radijskimi poročili, koliko Kitajcev da bloga. Tega trenutka ne bom nikoli pozabila. In moja »prirojena« radovednost me je nagnala preverjati, kaj sploh to je …

Danes, po štirih letih bloganja lahko milijontič povem, da mi je bloganje na nek način rešilo življenje. Rešilo spomin in napolnilo luknje v glavi. Zame je to neprecenljivo. Seveda se vedno najdejo kakšni »mrhovinarji«, ki mi lepijo razno razne nalepke in so pametni kot »sto hudičev«, zakaj da to počnem. Dol mi visi za vsa namigovanja. In raje ne govorim na glas, da vedno dobimo vse nazaj, kar damo. Tudi slabo.

Drsalka: globoko se pardoniram, da sem zamudila na šolsko uro. Temu glih ne bi rekla, da je šlo za luknjo v glavi, a kaj bolj pametnega se ta trenutek ne spomnim.

In vsem ostalim /da mi boste lahko malo fauš/: moja tehtnica je danes pokazala minus deset. Hehehe, pa sem res »zajebana«!

Od kvalitetnega spanja do polnega dneva

Kadar se človek kvalitetno naspi, sploh kadar so izpolnjeni pogoji za kvalitetno spanje, ne rabi veliko, da ima dovolj. Včasih se je celo potrebno naučiti kvalitetno spati, da je potem tisti čas toliko bolj kvalitetno porabljen, brez nekega občutka, da se je izgubil. Za zaspance glih tole ni, ali pa je prav za njih, da se jih prepriča, »da se dan po jutru pozna«, kot so znali reči naši predniki. Ven je treba, ven, pa četudi v mrzlo in megleno zimo. Da se osvobodijo misli, da se jim doda novega kisika, da …

»Sonca bi!«, je slišati zdaj že z vseh strani. Danes se je pri nas naredilo lepo jutro, ki me je kljub minus osmim stopinjam popokalo in me dobesedno odneslo ven, skozi moje gozdove. A glej ga zlomka … bolj, ko sem se oddaljevala od doma, manj sonca je bilo. Kot da bi se nad našim mestom naenkrat zgrnil megličast oblak, ki je dodatno hladil ozračje. »Kaj naj zdaj, če sem že enkrat zunaj?«, sem se spraševala. Že itak me je letošnja zima zelo težko zbezala ven.

Vendar sem sredi tistih opravil v vsakdanjem življenju, ko je še kako pomembno imeti skoncentrirane in spočite možgane… Zaradi tega mi je izjemno dragoceno, če lahko dan začenjam v harmoniji z naravo… v objemu sonca, ki mi daje neprecenljivih moči, za spopadanje z vsakdanjikom.

Današnje jutro je bilo nekoliko čudno, čeprav je na oko bilo videti kot naročeno za nekoliko intenzivnejši sprehod, takšen, ki spusti še kapljico znoja… kot da ga je stvarstvo posebej oblikovalo po mojih normativih… Sicer sem v hlastanju po lepem pozabila, da je hoja po gozdu v tem času še nekoliko pusta, vendar me je tudi te »pustosti« kmalu odrešilo Sonce, ki je najprej plaho, a potem vse bolj intenzivno puščalo svoje sledi …

Prišla sem domov in prišel je poštar. In prinesel dve rjavi kuverti, z različnima vsebinama …, ki pa imata nek skupni imenovalec. Imenuje se: srce. Hvala obema pošiljateljema.

Sprehajam se med fotografijami in v rokah držim knjigo: Lahkotnost mojega srca, Ivan Žagar. Še en blogar, še en infarkt, še ena knjiga. Izmenjala sva si poštni pošiljki. In spet ugotovitev, kako dragoceno zna biti bloganje, kako se najdemo ljudje iz različnih koncev Slovenije … Tokrat se je naše bratstvo in sestrstvo razmahnilo še na Koroško. Nikoli, ej, res nikoli se ne bi spoznali, če ne bi bilo bloga … Hvaležna. Zelo.

Slučaj? Ni slučaj. Knjigo sem odprla na strani 95. Naslov poglavja: Problem mraza. Pravi pisec: »V zvezi z vremenom je treba opozoriti na problem mraza. Ob močnem mrazu se krvne žile, kot vse v naravi, zožijo. V obdobju med infarktom in med operacijo sem v mrazu veliko prej doživel napad angine pectoris kot ob istem naporu v toplem vremenu, po operaciji pa ob hudem mrazu čutim tiščanje v prsih.«  Na oko sem jo preletela, se ustavljala pri podnaslovih … in kimala …

Čeprav je bilo danes zjutraj mrzlo, sem dihala svobodno, lahkotno. Nikjer me ni nič tiščalo, niti pri hoji v hrib. Tudi za to sem hvaležna. Da sem po štirih letih le našla tiste svoje »prave recepture«, da je telo prevzelo vlogo samo zdravljenja.

Neprecenljivo je občutenje, da si se »zlizal« …  In jaz sem se! Čisto resno ...

100. obletnica njenega rojstva

Jutri bomo zabeležili 100. obletnico njenega rojstva. Spominsko mašo v ta namen in hkrati za vse pokojne sorodnike smo v osrčju kozjanskega zabeležili že minulo nedeljo.   

Naša mama in babica je bila zelo posebna osebnost. V času svojega odraščanja sem jo doživljala kot izjemno avtoritativno, visoko dvignjeno nad nami, na tronu odeto v skorajda svetniška oblačila. Ki nas je neumorno priganjala k molitvi. Kot da je ves čas živela nekje med zemljo in nebesi, v nekem svojem svetu hrepenenja po ljubezni in molitvi, kjer smo ji »morali« parirati, jo častiti in ji biti »podložni«. Na momente je delovala name kot nekak nadčlovek, ki si se ga smel dotakniti in ga poljubiti šele po molitvi rožnega venca, opran vseh grehov tistega dne…

Pa vendar, kot sem spoznala kasneje, je bila njena pot skozi življenje samotna. Njena ljubezen neizpeta. Duh zveste ženice jo je spremljal vse do njene smrti. Do konca je hrepenela po moževih poljubih, njegovem dotiku in objemih. Dala bi vse, kar ji je bilo sveto, da bi lahko prehodila življenje z njim, mojim dedom, katerega nisem nikoli poznala… Moral je biti pravi dedec, ta moj ded… Bog ve, kako bi bilo, če bi bilo… so bila vprašanja postavljena nekdaj…, spletena ob večerih njenega vdovskega življenja več kot petdeset let. Danes vem, ve tudi njen duh, ki plava tam nekje v nekih energijah, da smo se dogovorili poprej. Za vse preizkušnje…

Pred skoraj dvajsetimi leti sem v platnice spravila njena pisanja ob samotnih večerih. Drobno knjižico, ki nas, njene potomce vedno znova spominja na naše korenine in jo še dandanes ponosno delimo naokrog.

Kdo bi si mislil, postajaš nesmrtna... Toliko dobrih ljudi se srečuje s tabo, toliko lepih misli je izrečenih o tebi...

Ko se ustavimo v sebi

Včasih se znajdemo na neki točki v svojih življenjih, ko nas nekaj v nas ustavi, ko ne znamo nečesa pojasniti. Največkrat se nam to zgodi v odnosu do drugih ljudi, kar nas razžalosti in nam pobira voljo. V takšnih situacijah ne bi smeli le zamahniti z roko ali iskati zunanjih vzrokov, temveč bi morali uporabiti vse možnosti in znanja, ki jih premoremo, da bi v sebi našli odgovore, ki jih iščemo. No, pa ne bi spet o naključjih, kako nam ravno takrat, ko nekaj potrebujemo, pade v roke …

Ne vem koliko vas je, ki veste, niti ni pomembno. Če bi šlo po poti, ki sem jo zastavila, in če bi bila to prava pot, bi lani pisala diplomsko nalogo. Tako pa sem namesto nje naredila knjigo, kar je po mojem vrednostnem sistemu več …, ampak tudi to ni pomembno, kako kdo kaj vrednoti.

Ostali pa so zapiski. Gradivo. Ostale so misli, ideje …, ki se pač niso realizirale, ker se je skrb za zdravje, za življenje … postavila na mesto pred nadaljnjimi raziskovanji. A ostala je tista radovednost, ki omogoča razumsko analiziranje do tiste stopnje, ko lahko »odložiš« v posebej za to nastavljen fascikel, ne glede na to, kolikokrat ga moraš potem še odpreti, da se prepričaš, da je to res to.

Ena takšnih reči, ki se je že precejkrat izkazala za uporabno se imenuje heterologija. Heterologija je veda o drugačnem, različnem, tujem. Pojem, s katerim se ukvarja antropologija, ko bi naj antropolog preučeval to drugačnost, tujost, vendar pa ne sme te drugačnosti meriti, ocenjevati v smislu večvrednosti ali manjvrednosti. Antropolog naj bi pojasnil to drugačno »človeškost«, kar pomeni, da je heterologija preučevanje vsega, kar zadeva razširjanje človeškosti in kar našemu kulturnemu, političnemu, družbenemu in osebnemu izkustvu ni znano ali ni dostopno. Zna biti zelo uporabna, ko si domišljavo misliš, da si nekaj več, če si to in to v primerjavi z onim od tam …

Ampak danes nisem imela tega v mislih. Danes sem želela pokazati na nekaj bolj »vsakdanjega«, bolj umeščenega v naš  vsakdan, v naš kulturni prostor, v vsakodnevno komunikacijo. Za lažje razumevanje, čeprav je včasih tako zelo nedojemljivo.

Človekovo zanimanje zase, za vse, kar ga opredeljuje in loči od nečloveškega okolja, lahko razumemo kot nekakšno obsedenost z vprašanjem lastnega obstoja. Človek je tudi edino živo bitje, ki si lahko zastavlja tako vprašanje.

Človek je očitno del narave, materialnega sveta in le ena med živimi vrstami v svetu živih stvari. Pa vendar je nekako izločen iz vsega tega, ker se zaveda svojega obstoja. In prav zato je človek edino bitje, ki se skuša opredeliti, si določiti dojemljive in doumljive okvire svojega bivanja. Ljudje so avto refleksivna bitja, sposobni so samozavedanja, in kot taka so, odkar so postali ljudje, razmišljali o sebi, svojem izvoru, naravi svoje narave, smotrnosti svojega bivanja in s tem o »usodi« človeka. Poleg tega pa je človek vedno tudi opazoval druge. Ko je človek razmišljal o sebi, je moral razmišljati tudi o sočloveku in o tistemu, kar ga loči od nečloveškega okolja. Z razvojem človeka je postala njegova eksistenca možna le skozi odnose z drugimi ljudmi, torej skozi družbene odnose.

Omejitve samo spoznanja so v človekovi možnosti samoprevare, ki je tudi posledica človekove avto refleksivnosti. Človek je namreč sposoben: pretvarjanja - ima sposobnost za zavestno igranje in iz tega izhaja, da človek kot igralec lahko predstavlja tisto, kar ni; sprenevedanja v smislu prekrivanja - lahko prekrije tisto, kar dejansko je; posnemanja, oponašanja, zamenjave pristnega z zaigranim; predrugačenja stvarnega, zvijačnosti in pretkanosti.

Zaradi tega lahko pride do neavtentičnosti ali nepristnosti in neverodostojnosti, kar je vidno tudi v manifestacijah, kot je na primer odnos posameznika do samega sebe - človek se ne želi ali ne more sprijazniti s seboj in hoče biti nekaj drugega in ne tisto, kar je, oziroma človek skuša spremeniti podobo o sebi, jo predrugačiti, zlasti glede na splošna opažanja drugih. Ali pa pretvarjanje, sprenevedanje kot način samoobrambe - po tej poti se človek ščiti pred drugimi ljudmi, pripisujoč si tisto, kar bi mu v obrambnem smislu utegnilo prav priti. Človekova težnja spoznati samega sebe in druge ljudi je tako pogosto ustavljena s samoprevaro.

/povzeto po zapiskih predavanj/

Zato, dragi moji, ko bomo naslednjič trčili v nedoumljivosti, je morda smiselno pomisliti na samoprevaro, pretvarjanje, sprenevedanje … Je mogoče prav, da se ustavimo v sebi in si dovolimo vsaj temeljitega razmisleka. Mogoče bomo potem lažje razumeli in stvari »odložili« v posebej za to pripravljen fascikel. Mogoče bomo lažje prepoznali sogovornika in njegovo »nakladanje« in se ne bomo pustili zapeljati v njegove mreže besedovanja brez repa in brez glave.

Ko bomo enkrat dojeli, da je vse to nelagodje, ki ga občutimo v ravnanjih drugih ljudi njihov izraz, izraz njihovega dojemanja sveta, ponotranjenih stisk in nalagajočih si bolečin, se bomo v veliki meri osvobodili svojih nerazumljivih stisk, svojega nelagodja. Naša edina naloga je, da spremenimo svoj odnos do ravnanj drugih. Ni tako težko, kot morda zgleda na prvi pogled. Zahteva le popolno lastno iskrenost, skozi katero je mogoča poštena, lastna presoja o tem.

Pripis: Pri nas še vedno sneži. Moramo razmisliti, kam bomo odmetavali sneg. Verjetno k sosedom, na njihove vrtove. A kako, če morda nimamo urejenih odnosov z njimi? Narava nam spet daje priložnost, da to uredimo. Na lep, kulturen, human način. Pa smo tega še sposobni?