Luftika v luftarskem času lufta

Bi znal/-a rešiti življenje?

Presenečenje

Biserna ali diamantna poroka?

Tudi antitalentom kdaj uspe

Šok na avtocesti

Tisti trenutek me je obšel neznosen strah. »Ne pod tovornjak, ne pod tovornjak! Pazi, ne v  ograjo! Daj, da preživim cela!« To se mi je v delčku sekunde odvilo v možganih. Še zdaj me strese, ko se spomnim na četrtkovo vožnjo z avtomobilom.

Vozila sem po avtocesti. Kdor pozna moje vozne navade ve, da sem voznik, ki vožnjo prilagodi vozilu in vozišču, hkrati pa počutju. To pomeni, da vozim v povprečju od 100 do 110km/h, v prvi vrsti zaradi manjše porabe bencina, kot drugo pa zaradi starejšega avtomobila, ki ga pri 130km/h veliko težje obvladujem, saj ga vsak močnejši piš vetra ali tudi vožnja mimo tovornjaka premetava sem ter tja. Subaru justy 1.0 je pač lahek, a zelo fajni avtek. Divjanja namreč ne dopušča, hkrati pa tudi nimam denarja za visoke kazni za prehitro vožnjo, pa še v mestu ga velikokrat z lahkoto sparkiram na prostor, kamor drugi zaradi veličine svojih jeklenih konjičkov ne morejo. Če se kdo od voznikov bmw-jev, audijev in podobnih megalomanskih traktorjev zgraža, da sem moteč osebek na avtocesti zaradi počasne vožnje, me od zdaj naprej ne gane več! Ne premakne niti za milimeter.

Manjša hitrost, angel varuh (čisto po naključju je danes angelska nedelja) in najboljša reakcija, ki je bila sploh možna, mi je rešila življenje!

Kaj se je v četrtek ob 8.25 dogajalo z mano na avtocesti? Peljala sem se v Želimlje, na priprave animatorjev za Stično. Bila sem že mimo cestnine v Tepanjah, tudi že skoraj skozi oba predora, kjer sem vozila za tovornjakom. »Ga bom v miru prehitela kasneje, saj se mi nikamor ne mudi, tudi če minutko, dve vozim za njim.« Tisti, ki poznate cesto proti Dramljam veste, da se za predorom odpre dolga ravnina in klanec navzdol (če sem prav videla, bi naj tam nekje postavili stacionarni radar, a nisem popolnoma prepričana…). Ker pač moj avto nima močnih pospeškov, je klanec navzdol najbolj primeren za prehitevanje, brez da bi mi kdo takoj za ritjo »blendal«, ker ne peljem ravno 150 km/h ali več. V levem in sredinskem ogledalu sem preverila, če je za mano prosto in zapeljala na prehitevalni pas ter začela prehitevati tovornjak. Na hitrosti sem počasi pridobivala, a sem kmalu v sredini ogledala zagledala avto, da se mi približuje… »No, saj se mu bom takoj umaknila, samo tovornjak prehitim,« sem si mislila. V naslednjem hipu je pa nekaj počilo. Zdelo se mi je, da je zvok prišel z moje leve strani. Ne, ni se zaletel vame. Še isti trenutek sem pa tudi na volanu začutila, da je nekaj močno narobe. »Joj, guma mi je počila. Pazi, zanašat te bo začelo!« me je prešinilo. Prejšnjo nedeljo sem namreč gledala formulo 1 in videla, kaj se je pripetilo Hamiltonu….in kako mu je odneslo avtomobil….

Na moji desni še vedno tovornjak, za menoj avtomobil…. Kaj narediti?! Kako se ustaviti?

Sploh ne vem, kako mi je uspelo prehiteti tovornjak, kaj je naredil voznik za menoj, samo vem, da sem uspela vklopiti vse štiri smernike. Kaj točno se je dogajalo nekaj stotink sekunde kasneje, tudi ne vem natančno. Spomnim se le to, da sem se morala kar pošteno namučiti, ko sem ''lovila'' avto, ki ga je začelo zanašati na levo in desno po obeh voznih pasovih.…. v stalno močnejših sunkih…. »Samo da ostanem na cesti….pa upam, da za mano vidijo, da je nekaj narobe in da me ne povozijo…«

Kako mi je uspelo ustaviti na odstavnem pasu, si zdaj sploh ne znam predstavljati. Srh me spreleti, ko pomislim, kako veliko srečo sem imela, da sem uspela obdržati avto na cesti in nisem zapeljala pod tovornjak. Ko sem se zjokala od šoka, uspela poklicati očeta, sem poiskala varnostni trikotnik in ga odnesla kar daleč od avtomobila, nato pa poiskala orodje in uspešno zamenjala kolo.

Še dobro, da je bilo to zadnje levo kolo in da hitrost ni bila več kot 100 ali 110km/h.

Živa in cela sem, le strah bo še nekaj časa z mano ob vožnji.

Tako pa je to izgledalo na kraju dogodka:

Pozornost na ukaz?

Včasih v življenju pomislim, kako lepo in prijetno bi bilo, če bi imela časovni strojček, ki bi me iz te potrošniško usmerjene družbe popeljal v čas, ko takšnega hlastanja za denarjem ni bilo, ko so bili ljudje veseli majhne pozornosti. Ohranila bi le nekatere uporabne izume. Stanje obsedenosti, ko mediji in posledično družba ustvarjata pritisk in občutek, da brez nekaterih popolnoma banalnih stvari in dogodkov ne boš preživel in bil sprejet v svoji okolici, postaja neznosno in nevzdržno, še posebej, če vsaj delno ne padeš v njegov tok. Ali se lahko temu vsaj delno izognem?

Priložnosti, da vidiš, kako takšen pritisk deluje na druge in tudi na tebe samega, je vsak dan dovolj, še bolj se pa slika izkristalizira ob različnih praznikih, pa naj bodo to slovenski ali tuji, ob dogodkih, ki jih enostavno ne moreš in ne smeš zamuditi, ker so pač del ''slovenske folklore'' in procesa odraščanja. Pod drobnogled lahko vzamem le nekatere praznike in dogodke, ki so se zgodili v bližnji preteklosti in se bodo v bližnji prihodnosti.

Najprej je lahko praznik zaljubljenih ali valentinovo, ki ga praznujejo mnogi, a le navzven. Trgovine takrat med seboj kar tekmujejo, katera bo bolj obložena s plišastimi medvedki in srčki, ki se bohotijo z vidnimi napisi v stilu I love you, I miss you… (slovenski napisi so redki in očitno nezanimivi), tudi oblikam bonbonier ni prizanešeno. Navadno, preprosto bonboniero najdeš le še s težavo. Če takrat nisi v partnerski zvezi, bi se morda lahko izbiranju lepšega kiča med kičem izognil, ampak ne! Takrat je potrebno obdariti tudi vse prijatelje, ki bi ti naj kaj pomenili! Če ne dobiš od nikogar za valentinovo darila, mar to pomeni, da te nihče nima rad oziroma bolj natančno (če upoštevamo, da je to praznik), da te nihče ne ljubi?

V naslednji točki lahko združim kar dva praznika, ki se meni zdita dokaj podobna: 8.marec, ki je dan žena in 25.marec, ki je materinski dan. Pomena prvega kljub nekaterim razlagam, da gre za povezavo z zgodovinskimi dogodki, zaenkrat še nisem popolnoma doumela. Vedno znova se namreč sprašujem ali je to praznik vseh pripadnic ženskega spola ali samo poročenih? Ena ''zapovedana'' priložnost več, da se moški spol izkaže z darili. Koga bi se naj torej obdarilo?  Za 25.marec se vsaj ve, da bi naj to bil dan, ko se otroci zahvalijo svojim mamam. Res je, da so ženske tiste, ki nosijo otroka 9 mesecev pod svojim srcem, ga rodijo in v mnogih ali pa kar v večini primerov prevzamejo skrb za otroka. Ker se tako radi gremo enakopravnost spolov na mnogih področjih, zakaj se potem enakovredno ne slavi tudi dan očetov? Ponekod praznujejo dan očetov na praznik sv. Jožefa, ki goduje 19.marca, medtem ko pri nas ta dan sploh ni poznan. So očetje v očeh trgovcev manj vredni?

Ob vsem tem se lahko vedno znova in znova sprašujem ali smo že res tako daleč, ko se soljudi spomnimo samo na točno določen dan  v letu? Pa ne samo to! Naša ljubezen se žal meri z vrednostjo daril. Ne pusti, da te manija potrošništva zapelje tako daleč, da boš ljubil/a soljudi zaradi tistega, kar ti podarjajo. Ljubi jih zaradi tistega, kar nosijo v svojem srcu!

Op.a. Tako sem razmišljala v uvodniku Sončne pred štirimi leti. Danes bi popravila oziroma dodala le malenkosti. 

Plavanje dojenčkov

Zadnjič sem v časopisu brala reportažo plavalnega tečaja (ali kakor bi se pač temu reklo) za dojenčke. Tu je mišljena starost tam do recimo enega leta.
Danes sem pa imela priložnost to tudi videti od blizu. Ker sestrična s svojim ta malim hodi na takšen tečaj, sem se ponudila za fotoreporterko in gledalko. Čeprav se na male otroke zaenkrat še ne spoznam ravno dosti, se mi je David zdel z njegovimi skoraj 10 meseci najstarejši.
Moja zblojena predstava v glavi je bila, da te otroke že začnejo učiti kravlati in plavati žabico.   Ja, saj vem, da pretiravam. Ampak stvar sem si drugače predstavljala.
Kako sploh to izgleda? Kaj to sploh je?
Plavanje za dojenčke je namenjeno za otroke od starosti 5 mesecev naprej. Zakaj je tako plavanje koristno, pojma nimam, saj se v podrobnosti nisem spuščala. Sklepam, da gre zaradi pozitivnih vplivov na gibalne veščine otroka. Oblačila so posebna :) Opazila sem 2 vrsti različnih - eno so bile neoprenske hlače, pri katerih zagotavljajo, da ne uide kaj iz njih kakšen dodatek in posebne plavalne plenice, kjer pa izvajalci niso tako prepričani, da se kaj takega ne more pripetiti in ne sprejemajo odgovornosti. Čiščenje bazena plačajo bojda starši. A očitno se to na srečo redko zgodi, saj je vsaj polovica otrok (v tej skupini jih je bilo mislim da 10) imela prav take z elastiko. Otroka potem položijo v poseben obroč in ga seveda varnostno pripnejo. Za Davida je to najhujša kazen. Tole izgleda nekako takole:


Sledijo različne vaje - malo levo, malo desno, malo dvigovanja v zrak, metanje igrače pred otroka, masiranje stopal, telovadba z nogami.
David je bil še najbolj vesel, ko ga je mama vzela ven iz tega obroča in ga je držala v naročju. To je bilo veselje, da je lahko prosto mahal in tapkal z rokami po vodi.

Mi je kar lušte naredil s tem kopanjem in plavanjem. Jaz bi tudi!

Kriza četrt stoletja

Zdravje me ne mara

Dobrodelnost