Lucy in the sky with diamonds

Kako nastane Čipun

17:40, 26. november 2012 .. 14 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
Ne zgodi se mi več pogosto, da bi se zalotila v brezdelju in se začela spraševat: "Kaj bi pa zdajle počela?" Ampak se zgodi. Ob kakšnih dolgih popoldanskih spancih male bučke, ali ob mirnih večerih, ko je ati doma in jo on čuva. Takrat me zagrabi strašna želja po ustvarjanju, tako strašna, da sem iz kleti privlekla barve za tekstil, modelčke za piškote in celo tetin Ruža šivalni stroj, čeprav še nikoli v življenju nisem na noben stroj nič zašila.
Zato je kot naročeno v elektronski nabiralnik pred kakim mesecem priletela povezava na prikupno delavnico za izdelovanje opic iz črtastih nogavic. Takoj mi je bila všeč, tudi, ker je bil postopek videti tako preprost. Ravno kak dan ali dva prej pa mi je svakinja podarila paketek otroških nogavic, ki so premajhne za njeno prvorojenko in predekliške za drugorojenca. Seveda sem zagrizla v izziv.

Po naravi nisem najbolj natančna oseba. Moji izdelki ročnih del nikoli niso bili nek presežek, bolj so se gibali med "še kar lepo" in "mnja...". Zato me je resnično zanimalo, kako mi bo šlo šivanje nogavične opice (ki sem jo poimenovala "čipun". Izvora besede ne izdam, vsekakor pa se sliši kot nekaj med majmunom in šimpanzem ;).

Zato sem bila kar nekako presenečena, ko je bil končni izdelek dejansko podoben opici. In ko me je prijateljica med skupnim vozičkanjem vprašala, kje sem jo kupila. In ko jo je občudovala tudi moja vselej natančna in kritična teta (ki je vendarle pripomnila, da bi rep morala prišiti nekoliko nižje;).

Od navdušenja sedaj kar ne morem nehati. Nakupila sem toliko pisanih štunfov, da bi obula vse otroke v ciganski vasi, in šivam, šivam, da imam že ožuljene prste, ampak če je pa tako faaaaajn ... :) Ker vsakič, ko sešijem novega čipuna, mu narišem še oči in usta in čutim, kot da sem ustvarila novo bitje. (Ne, niti malo ni podobno rojevanju otroka! Bolj rezljanju Ostržka:)

Da se pa čipuni ne bodo kopičili v naši hiši, sem sklenila, da jih bom skušala prodati na lokalnem sejmu. Čeprav se bo verjetno kar težko ločiti od njih. Pa naj bo od mojega novega hobija še kakšna korist :)


Čipunja družina

Kaj mislite, bodo šle v prodajo?




Dete spi

21:00, 26. julij 2012 .. 8 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
Verjetno vsak otrok svoje starše vidi kot popolne - da vse vedo, vse zmorejo in se ničesar ne bojijo.
No, vsaj jaz sem bila za svoje v to kar lep čas popolnoma gotova.
Eden izmed mnogih "dokazov" njune vsemogočnosti je bilo dejstvo, da sta hodila "takoooo pozno" spat. Vsak dan sta šla spat kasneje kot jaz in bila pokonci pred mano. In po svoje me je to dejstvo (da sta vsaj del noči, ko sem jaz spala, onadva bedela), pomirjalo.
Nekaj tako lepega je bilo na tem, da sem ju imela "na straži". Da sem vedela, da bosta pogledala, ali spim in ali je vse OK z mano, preden bosta šla sama spat. Da mi je oči zjutraj povedal, da me je moral ponoči pokrit, ker sem se s premetavanjem razkrila (čeprav je zraven vedno zagodrnjal, da naj se vendar naučim sama pokrivat v spanju in se je meni to vedno zdelo še bolj nemogoče kot naučiti se miže hoditi po vrvi. Če pa vendar spimmm!).
Vem da sem ju nekajkrat "testirala" in po večerni molitvi in poljubčku, ko sta že ugasnila luč, zlezla v košaro za igrače in zaspala kar tam. Zanalašč. Zjutraj sem se zbudila spet v svoji postelji. Itak. Starši so pač vsemogočni, ane? :)

Zdaj spoznavam tudi čustva na drugi strani ... ugasnjene luči. Najprej - pa naj me vrag - tudi jaz si želim, da bi se moja hči naučila sama pokrivati v spanju! 
Ampak predvsem pa ugotavljam, da je nemogoče NE preveriti, kako je z otrokom, medtem ko spi. Sploh bi lahko kar stala tam, s prižgano nočno lučko, in jo gledala, kako mirno in počasi diha. Ker je tako lepa. Ampak še bolj se počutim tudi odgovorno, da jo - tako kot ves dan - ves čas po malem čuvam tudi zvečer, ko že zaspi.
Pa čeprav vem, da se ji pravzaprav ne more nič zgoditi (pustimo napade raznih pošasti kot npr. komarji ...).

Your little hand is wrapped around my finger
and it's so quiet in the world tonight.
Your little eyelids flutter 'cause you're dreaming
so I tuck you in, turn on your favorite night light.

To you, everything's funny,
you've got nothing to regret,
I'd do all I have, honey,
if you could stay like that ...




Kako bi namreč lahko bila manj popoln starš kot sem jih imela sama?


Ma (je) fin!

21:16, 9. maj 2012 .. 3 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
Nikoli nisem razumela mahnjenosti na peko mafinov. Pravzaprav nikoli nisem razumela mahnjenosti na pekarstvo nasplošno - zdelo se mi je, da jaz pa RES nisem tiste vrste punca, ki za vsak piknik, praznovanje ali za obiske speče pecivo.

No, pa imajo v ulici, v katero sem se priselila, čudovito navado, da se spomladi in poleti vsako nedeljo dopoldne vse družine iz ulice dobijo pod košato platano, poklepetajo, popijejo kavo in prigriznejo pecivo. Vsako nedeljo pecivo in kavo seveda pripravi druga družina. In kot novopečena gospodinja ene izmed hiš v ulici sem se že kak mesec po poroki znašla v kuhinji, z zavihanimi rokavi, predpasnikom okrog vratu, polnim šankom receptov in polnim pultom sestavin za peko. Na veliko Dečkovo veselje sem pecivo (za vajo) pekla že ves teden pred "the nedeljo" in ugotavljala, kaj je dovolj enostavno zame in kaj mi dejansko uspe. Ob tem, da mi je (več kot) uspelo prav VSE, česar sem se lotila, (in ob požetem vsesplošnem aplavzu vseh sosedov v nedeljo) sem dobila veselje za peko. In - na lastno veliko začudenje (in spet na Dečkovo veliko veselje) - zdaj včasih spečem kaj kar tako, ker mi paše. Da se "malo umaknem" v kuhinjo. (Skrbi so zagotovo ene take bolestno podhranjene stvari, ker v kuhinji me NIKDAR ne najdejo! ;)

Mafini pa so še vedno ostajali neznanka. Preprosto zato, ker do petka nisem imela pekača zanje.
No, pa se je spremenilo tudi to. Prav režala sem se sama sebi, ko sem pekač nesla iz trgovine in se spraševala, če bom poleg "pekarice" postala tudi ena tistih deklet, ki obsedeno pečejo mafine za hobij in iz tega delajo umetnost.

Pa sem včeraj za pokušino spekla svoje prve mafine ...



No, danes sem jih spet :)



Trenutno stanje duha: zdejgrempasamšespat

Vrata

20:03, 28. april 2012 .. 15 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
Ves čas skačem okrog s fotoaparatom, lovim trenutke, poglede, grimase, "outfite" (ker pri tako skokoviti rasti RES ne vem, če ni to edinkrat, ko nekaj nosi) ter tako beležim vtise in spomine. Fotografije "pretakam" na računalnik VSAJ vsak drugi dan, jih pošiljam v Ljubljano babici, pa še komu, ki se čuti malo prikrajšanega, ker smo tako zelo zelo daleč.

In ob vsem tem pravzaprav zelo redko pomislim ... da smo zdaj MI in nič več le midva. Hecno. Pravzaprav me je najbolj nenadoma zadelo včeraj, ob pogledu na ...
vrata ...








... still I'm waiting for the dawn

14:11, 12. marec 2012 .. 0 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja

O, kako dolgo že nisem preprosto objavila besedila pesmi in pustila, da je povedalo kaj namesto mene.
Hecno je, da sem zjutraj šele po kakem šestem zaporednem poslušanju ugotovila, zakaj mi prav ta pesem danes tako paše ...
Evo jo, mojo današnjo molitev, v meni EVER najljubši izvedbi:




Take these shoes
Click-clacking down some dead end street
Take these shoes
And make them fit
Take this shirt
Polyester white trash made in nowhere
Take this shirt
And make it clean, clean
Take this soul
Stranded in some skin and bones
Take this soul
And make it sing

Yahweh, Yahweh
Always pain before a child is born
Yahweh, Yahweh
Still I'm waiting for the dawn

Take these hands
Teach them what to carry
Take these hands
Don't make a fist
Take this mouth
So quick to criticise
Take this mouth
Give it a kiss

Yahweh, Yahweh
Always pain before a child is born
Yahweh, Yahweh
Still I'm waiting for the dawn


Take this city
A city should be shining on a hill
Take this city
If it be your will
What no man can own, no man can take
Take this heart
Take this heart
Take this heart
And make it break



Trenutno stanje duha: Gregorjevo!:)

Zdravo življenje

11:17, 25. januar 2012 .. 5 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
Med zajtrkom listam reklamne prospekte, s katerimi so nama včeraj natlačili kaslc in ugotavljam, kako slab potrošnik sem postala.
Kupujem tisto, kar potrebujem, samo če je res kakovostno, plačam malo več; če je poceni, kupim na zalogo; izredno redko kupim kaj, česar sicer ne bi, ker je v akciji; razne firme me itaq niso ganile nikoli. Ne zbiram točk, ne lepim nalepk, od raznih kartic imam samo šparovo, pa še te praktično ne uporabljam. Najraje kupujem v trgovinah, kjer te nihče ne nadleguje z raznimi dvojnimi pikami in "če vzamete dva, bonus na kartico ...".
Sploh pa sem vse bolj pristaš samooskrbe. Za novo leto sva pojedla zadnje domače krompirčke, korenja mi do poletja, mislim, ne bo treba kupovati, peteršilja spomladi verjetno ne bom niti sejala, toliko ga je še, sedem steklenih kozarcev z domačimi čaji se ob trenutni invaziji virusov vztrajno prazni, ampak mislim, da do prvih novih pomladnih cvetov že bo, ... Sveže mleko za 0,5€ po litru dobim od "strica MU" - pravzaprav od njegovih krav, ki jih grem vedno lahko malo pozdravit, pobožat in pogledat, kako se jim godi (čeprav baje potem dišim kot prava kmetica;) ...

Verjetno me tudi zaradi tega toliko manj ganejo razni izdelki z manj sladkorja, manj maščob, brez glutena, primerni v dietni prehrani itd. Ker se mi še vedno zdi bolj zdravo to, kar dobesedno odtrgam in dam takoj v lonec/na krožnik ali mleko, ki ima malo več maščob, pa zanj vidim, kako je priteklo izpod krave in
da je, preden je pristalo v mojem loncu, mleko prevozilo le en kilometer od "strica MU" do doma, v kangli, ki sem jo lastnoročno oprala z zdravju neškodljivim sredstvom in mlačno vodo in predvsem vem, kaj in koliko je krava jedla. Zame je to najbolj zdrava prehrana, kar je je.

Med tem pa "najboljši" sosed svoje bio, eko, oh in sploh zdrave izdelke, vse vsaj s slovenskim poreklom, če ne že proizvedene v Sloveniji, iz "Zdravo življenje" preimenuje v "Active Life".

Ampak jaz imam zagotovo raje eno umirjeno, prijetno, zdravo življenje, kot pa Aktiv Lajf.


Kaj je tole? (7)

16:20, 21. oktober 2011 .. 15 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
OK, sicer mi je današnji zapis tako všeč, da bi ga z veseljem pustila še kak dan ali dva na vrhu, ampak če mi je že Kloti tako velikodušno odstopila štafeto, ki jo je dobila pri Eji, se pač igram naprej :)

Kaj je TOLE:



hrkovoKraljestvo je uganila, da so tole Conversove All starke :) Moje najljubše:




Hvala, da ste se igrali z menoj :)


Zbogom, gentleman

10:47, 21. oktober 2011 .. 5 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
Moj dedek, ob katerem sem odraščala, je bil en tak star gentleman. In zaradi njega sem vedno znala ločiti starejše moške, ki so bili le tečni starci, od starih gentlemanov. In naj se, prosim, nihče ne pritožuje nad nespoštljivim izborom besed - je pač tako, vsako življenjsko obdobje, tudi starost, ljudje lahko nosijo tako ali drugače.
Stari gentlemani znajo starost nositi kot gospodje. Že, da znajo odpreti vrata, dami poljubiti roko, pridržati dežnik ali nositi torbo in podobno. A to ni bistveno. Predvsem se ne trudijo učinkovati mlajši, ne vzdihujejo za dobrimi starimi časi, čeprav se tja v spominih pogosto vračajo ter razumejo in sprejemajo to, da so za njimi prišle nove generacije, ki so sedaj mlade, kot so bili nekoč oni, z vsemi vragolijami in neumnostmi vred.
Še en tak stari gentleman je bil Tone Pavček. Veliko je pisal za otroke in tudi njegove pesmi za odrasle imajo vse tisto iskrico otroškosti.
Z njim sem odraščala - vsi slovenski otroci smo. Vsak pozna tisto o soncu, pa Jurija Murija, ki se ni maral umivati, in tisto, da moraš v življenju vedno do konca. Kar žal mi je za vse, ki ne znajo slovenskega jezika, ker so prikrajšani za takšno genialnost! Iz otroštva ven ga občudujem. A z njim sem se srečala samo enkrat. Gost je bil na predavanju Obče stilistike. Govoril je in govoril in vmes so pesmi kar kipele iz njega. Sumim, da je za nas, študente, nalašč izbral take bolj žgečkljive - Chagallova ljubimca in Ljubezen z dodatkom - da so se še najbolj zdolgočaseni kolegi malo zahehetali ob ritnicah 'ki bi ju mrtev božal'. :) A s kolegico sva vso uro presedeli kot malo zamaknjeni, ga požirali predvsem z ušesi, pa tudi z očmi. Kakšna energija! Skoraj ni izgubil nasmeška z obraza. In čeprav niti malo ne vem, kaj nam je povedal med tem predavanjem, in čeprav jo je na koncu prehitro popihal, da bi dobila njegov podpis v svojo knjigo, se mi je vtisnil kot zgled čiste radosti do življenja. O stilu in slogu mi tako dovolj povejo njegove pesmi. Celo dopoldne jih že berem, se jočem in smejem, in ne vem ... Naj mi bo sploh hudo?
Njegove pesmi - in v nekaterih se tako zelo zelo najdem - so ostale na papirju. Čim jih odprem, je, kot da v resnici sploh ni odšel.


Otrok mi ni dovolj nikoli.
Ne v rokah, ne v višini ramen,
ne v vrtcih, na igriščih, v šoli
ne v risankah ne v meni samem.

Oni čenčajo in čebljajo,
njim je veliko zmeraj malo
pa v smešen nič zvaliti znajo
magari Sizifovo skalo.

Grem z njimi po zeleni trati,
na vrtiljake, tobogane,
po mavrici se z njimi klatim

in ko sem truden od igranja,
me majcen princ v naročje vzame
in v svojo pravljico zasanja.


Na sprehodu s čudežem

11:18, 17. oktober 2011 .. 6 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
Aveš, takrat, ko sem pisala o tebi taprvič, sem imela v mislih drugačen pomen besede čudež. Zdaj si zame čudež, ker se vsemu neprestano čudiš. Pravi mali čudež :D Kako ti uspe, da stegneš prst in začneš od veselja cepetati, ko med sprehodom zagledaš prvo zvezdo? Verjetno te še nihče ni naučil, da se "ne spodobi" kazati s prstom.
In čeprav vlak mimo vaše hiše pelje tako vsaj ene 10x dnevno, bi ga šla ti vsakič rada gledat.
To, da so polži slinasti, umazani, sluzasti in nagnusni, te še niso uspeli naučiti. Ko kakega najdeš, ga z veseljem primeš v roke, me pogledaš in z značilnim narečjem v glasu (
jap, štajerka si, tu mamica nima kaj;) bolj trdiš kot vprašaš "je lep?". Seveda, pikica, zelo lep je! In - si vedela, da nikoli več noben polž na svetu ne bo imel popolnoma enake hišice?
Ko te kuža, s katerim sta se po višini zdaj ravno ujela, poliže po ušesu, se prešerno hihitaš in čisto nič te ne moti, če se zaganja vate.
Dan na dan bi pela isto pesmico; tisto o gosenici, ki leze na drevo. Kar ne naveličaš se je. In še na misel ti ne pade, da je kaj narobe s tem, da si jo zapela že šestkrat. Pa jo zapoješ še sedmič. In ko na listu drevesa najdem pravo, živo gosenico, jo morava zapeti še njej.

Čudež si, tako in drugače. In tako sem vesela časa, ki ga lahko preživljam s tabo. Ker se spravljava v smeh, ker se znava skupaj igrati, ker se druga od druge toooliko naučiva (dobro, zate ne vem, ampak jaz se OGROMNO naučim od tebe). Ker se enostavno štekava.
In zdaj spet računam, koliko bom ob določeni tvoji starosti stara jaz. Vem, da verjetno nikdar več ne bom imela toliko časa zate, kot sem ga imela letošnje poletje. In vem, da boš ti z leti in razvojem postajala bolj kompleksna in bo svet skozi tvoje oči vse manj preprost in bo zato tudi čas, preživet s teboj, zahteval več energije. Pa vendar si želim, da v svojem bistvu nikdar ne bi odrasla. Da bi znala zapeti/poslušati pesem tudi 20x, če se ti bo zahotelo - veš, jaz to počnem nenehno -, pa da ti svet ne bi postal samoumeven, da bi ohranila to čudenje in občutek za lepo.



Facebook Casanove

15:40, 16. oktober 2011 .. 4 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
Dogaja se mi, zdanje čase kar naprej, da me po virtualnih poteh kontaktirajo osebe, ki jih ne poznam. Moškega spola, kakopak. Danes me je 'za prijateljstvo zaprosil' (joj, kok s FB določene formulacije postanejo debilne!)  gospodič, ki ga ne poznam. Že četrti v dveh mesecih. Ponavadi gre po istem kopitu: 'dregne' te in ti pošlje prošnjo za prijateljstvo. Enega sem kar brisala, dvema sem celo nazaj napisala 'se poznava?'.
'Ne, sam ful fletno fotko maš za profil'

Pa halo? ...

Ko boš imel v resničnem življenju tolk jajc, da boš stopil do ženske, ki ima v živo "ful fleten profil", jo dregnil in ji to povedal tako brez zadržkov, kot si meni prek interneta, ni vrag da boš slej ko prej naletel na eno, ki bo o tebi menila isto. In pomožnosti niti ne bo poročena. ()

Do takrat pa ... odžrebi!



Trenutno stanje duha: Sladko se mi jede

The name of the dog (Ime psa)

20:52, 25. julij 2011 .. 3 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
Igra z mladim kužkom je nepopisna radost. Tisti, ki ste jo izkusili, že veste, o čem govorim. Psi so hvaležni, pripadni, ljubeznivi ... Mladi pa so še nadvse ljuPki :)


V petek popoldne sva kar šla, na vrat na nos, izmed treh bratcev izbrala bolj umirjenega, plačala in ga pripeljala domov. Doma sva uredila star, že nekoliko zaraščen pesjak, počistila kočico in kupila nekaj pasjih priboljškov.


Nad novim prišlekom so bili navdušeni tudi bližnji in daljni sosedi. Najbolj pa gotovo sosedova frajlica :D


Skratka, VSE je šlo kot po maslu. Zapletlo pa se je pri imenu. Pa pojdimo po vrsti.

Dan 0: Sosedova Urška in jaz za kuhinjsko mizo grizljava korenček in rešujeva svet ("what's up, doc?"). Nanese na Potterja. Omenim, da sem imela nekoč hrčka z imenom Sirius (ker sem bila zmešana na lik iz Potterja s tem imenom). "Potem bi lahka pa tudi psu dala ime po kakem od likov iz tam!" Nisem bila ravno navdušena. "Kaj, naj bo Hagrid?!?"  "Al pa Harry!"  "Al pa Ron! ..."  Ampak ideja mi je bila všeč, čeprav je bila mišljena izključno kot štos. Ja, sosedje v ulici so imeli Rona, ko sem bila majhna. Pa vedno sem si predstavljala, da so pasja imena za samce na R - Rex, Runo, Ron ... Dečku za računalnikom javim: "Ej, kuža bo Ron, OK?" "OK."

Dan 1: Vsa ponosna urejava pesjak in okolico, se igrava s psičkom in opazujeva vsako njegovo potezo. Povohat se kužku prikaže tudi tašča, poboža psa in imam občutek, da se ga bo kar navadila. Trikrat vpraša po imenu in ga ponavlja, da si ga bo ja zapomnila. Ko odhaja, glasno vpije (kot za vajo): Roooooo-oooooooon! V tistem pa dečko: "Lusi, to ne bo šlo, bo kdo hodil okrog hiše in klical mene, pa bo pes čisto zmešan. Preveč podobno se čuje." ... Joooj no, pa tako všečno ime sem našla. "Sej se bosta navadila!" ...

Dan 2: Smukam se po vrtu, tu izpulim kak plevelček, tam poberem par plodov ... Pesek se mi muza med nogami, skače name, se valja ... Ko brezskrbno steče prek grede z mlado solato, ga glasno kregam: "Ron! Ron, SEM!" Iz hiše pa se skozi odprto okno zasliši "Ka je?" Prasneva v smeh - ne, tole RES ne bo šlo.

Dan 3: Bereva vse mogoče sezname pasjih imen na internetu. "Joj, pa kdo da svojemu psu ime Rambo?!?" "Al pa Inzaghi!" "Pa sej so čudni! Pomojem morava izbrat ime, ki nama zveni lepo in naju na kej spominja" ... (nekaj premlevanja) "Kaj pol, Don al Čavi?" "Ja Don zihr ne, potem ga obsodiš, da bo debel!" "Pol Čavi." ... Ker nisem bila prepričana, mož hitro pove svakinji ... Kaj češ, če se razve, potem je pač že uradno. In zdaj imava Čavija.

HOW!



Trenutno stanje duha: Pasje mrzlo!

Orbit super heroj - varuška :D

07:03, 4. junij 2011 .. 2 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja

Sem človek, ki rad žveči čigumije. Poznam ljudi, ki jih ne marajo in celo take, ki še nikoli v življenju niso žvečili. Poznam, ampak ne razumem.

Ker kaj potem nosiš s seboj v torbi, ko greš kam ven na kosilo ali večerjo? S čim si popravljaš zadah, konec koncev? Predvsem pa, s čim premaguješ živčnost? Kadar kaj pišem, pa imam ustvarjalno krizo, se nafilam s čigumiji, pa kar nekako gre. Sir Alex Ferguson očitno funkcionira podobno ;) Da niti ne omenjam obilne pomoči, ki mi jo je nudil med opravljanjem vozniškega izpita!

 

Pred kratkim pa sem odkrila še eno čudovito lastnost čigumijev: kratkočasijo otroke. Ja, res, z njimi čudovito zamotiš dveletno deklico.

Bilo je nekega lepega dne. Pazila sem svojo dveletno nečakinjo. Sedeli sva na sveže pokošeni travi, se prekopicevali, smejali, afnali, peli ... ko naenkrat mala obstane in me gleda v usta.

 

"Kaj je, piki?"

mala pa stegne prstek in mi ga počasi potiska vse bližje ustom.

"jedla!"

Umaknem obraz (če ne bi slej ko prej dobila cel dveletkin kazalček v usta)

"Kaj bi?"

"Je-dla!" še bolj vztrajno s prstkom vrta proti meni in s čeljustjo oponaša moje gibe. Taktrat se mi posveti!

"Aja čigumiiii. Čigumiji niso za jest. Žvečit jih moraš. Lej, takole ..."

"Zvetit"

"Ja, za žvečit je čigumij, ni za jest."

Požvečim in podzavestno naredim balonček. Takrat pa so se mali zasvetile očke!

"Balontek! Se enk't! Se enk't!"

In potem sva imeli zabavo - mala s tem, da je gledala, kako med mojimi zobmi iz čigumija nastajajo balončki in glasno počijo, jaz pa s tem, da je njo to tako zelo zabavalo.

 

Zato je Orbit zame super heroj že samo zato, ker z njegovo pomočjo mimogrede zamotim malo tudi za 10 minut, če je treba. :)

 

http://www.facebook.com/OrbitSuperHeroj.slo?sk=app_221202634560161

 

 



Dragi moj bivši fant!

18:13, 3. junij 2011 .. 14 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja

Hotela sem ti reči samo tole ...

 

lepo je bilo ta štiri leta biti tvoja punca. Bilo je veliko lepih trenutkov, nekaj tudi težkih ... Ampak vsako obdobje življenja je treba enkrat končati ... kajne?

 

Upam, da se boš vedno z veseljem spominjal obdobja, ko si bil moj Dečko!

 

Prisrčen pozdrav iz sosednje sobe ti pošilja

 

tvoja žena

 



Vladni oglas s Čepinko

21:13, 22. maj 2011 .. 7 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
Ne, vlada ni boga, ker je plačala drag oglas z Urško Čepin in ga lansirala na Youtube. Tudi se jim ni zmešalo. To, da se je oglas pojavil celo na osrednji informativni oddaji nacionalne televizije je jasen dokaz velikega uspeha. Da števila ogledov videa in komentarjev pod njim niti ne komentiram.

Ne, Slovenci, niste bogi! Živite v državi, kjer lahko rečete, kar vam paše, pa "noben v pržon za to ne gre". Čeprav bi kakšnega slaboumnega avtorja še bolj slaboumnega komentarja sama z veseljem poslala vsaj na tri leta prisilnega dela v rudniku. In če že tako radi otresate s svojimi mnenji, jih vsaj ponosno pokažite še takrat ko šteje (5.6. torej).

Boga je predvsem Urška Čepin. Revica ni dovolj pametna, da bi videla, da jo je vlada plačala za oglas zgolj zato, ker je neumna. Ker je tako neumna, da to opazijo še ... ne najbolj pametni.

...

Ravno, ko sem tole pisala, je "videoposnetek uporabnik odstranil." Očitno je vlado strah, da bi imel video dejansko učinek ...



Nick Vujicic

20:35, 5. april 2011 .. 21 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
Prvič sem se srečala z njim, ko sem delala intervju s Fani Križaj, finalistko prve oddaje Slovenija ima talent. Čudovito dekle, ki se je ravno začelo prebujati v pravo, resnično življenje in ga začelo živeti, kot sama hoče. Vsa nasmejana, zgovorna, mi je omenila tudi "fanta, ki je brez rok in nog, pa plava. In ko sm js njega vidla, kako skoči v bazen, in kako je nasmejan in prijazen do vseh ... sem si rekla, pa Fani, kaj ti sploh jamraš!?" V mislih sem si naredila zaznamek, da moram tega fanta s srbskim priimkom nujno poiskati na Youtubu. Pa sem nekako pozabila ...
Dokler ni mojega maila z vseh koncev preplavila novica, da Nick Vujičič prihaja v Slovenijo. Tokrat me to ni zanimalo samo osebno ampak tudi poslovno. Tako sem si končno ogledala njegov video. Na tone njegovih videov. Brskala sem, brala, iskala, poslušala, se režala ... Ker, ljudje, ta fant je NEVERJETEN!
Brez rok, brez nog (OK, na levi ima podplatu podobno tvorbo z dvema prstoma), pa zna praktično VSE. Tipka, piše, hodi, plava, surfa, telefonira ... Poleg tega pa je inteligenten in zabaven. Celo sam iz sebe se ponorčuje.

In včeraj sem se z njim tudi zares srečala, po dveh mesecih priprav (se sploh zavedate, kako težko je vprašati kaj novega nekoga, ki živi od tega, da govori o sebi?). Ampak bolj kot karkoli, kar mi je odgovoril, mi bo ostal v spominu občutek, ki ga da človeku, ki se z njim pogovarja - umirjenost, sproščenost, odprtost in sprejemanje. Mislim, ker ... kdaj ste nazadnje objeli človeka prvič ko ste ga videli in se ob tem počutili prijetno? Zlasti če je bil kakorkoli hendikepiran! In kdaj ste nazadnje srečali 28-letnika, ki bi govoril tako modre in globoke stvari, da ste obnemeli?

Nick je te dni v Sloveniji - po različnih krajih pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, s katero želi vliti ljudem upanje. Ne naklada, ker če kdo, pa on ve, kako je biti na dnu. Govori tudi o Bogu in kako mu je vera pomagala najti smisel v življenju. V teh časih, ko se vsi samo pritožujemo, je takšno pričevanje prav osvežujoče. Zato vas vabim - v četrtek v Maribor ali v soboto v Stožice. Lahko vamobljubim, da vam bo polepšalvikend. Če vam že ne bo spremenil življenja.





Še to ... morda vam gre Nick na jetra že samo zato, ker ga je te dni povsod tako polno, da vam praktično še zjutraj skoči iz škatle za kosmiče (to foro sem ukradla;). Ampak dajte mu vsaj priložnost in si poglejte EN njegov video.


Em ... kok je pa do najbližjega bankomata?

20:31, 31. marec 2011 .. 9 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
"A mate za študente tut kšn vegetarianski meni?"
"Ja sirov burek al pa vegi kebab al pa margerita - sej tukile use piše."
"Aja, pa res! ... hvala." OK kebap brez mesa sploh ni kebap, da smo si na jasnem. Sirov burek naredijo dober samo v Sarajevu. Pica it is today then "... kaj pride pa kot sladica?"
"Takale ruladica" (pokaže)
"Aha ..." hej, ni veliko, je pa čokolada! "Margerito bi, potem, pa rulado, prosim."
"Za tuki al sabo?" "sabo"
Položim telefon na terminal za odčitavanje študentskih subvencij, in ko ta že naredi tist svoj hecni zvok (tu-lu-lu), se spomnim vprašati: "sej loh tut s kartico plačam, ne?"
"Ne" me pogleda, kot da sem ga prašala, če kosilo na subvencijo vključuje tudi zapestno uro, pralni prašek in tečaj plesa.
"uf ... šit! ... em ... kok je pa do najbližjega bankomata?"

Ne nosim gotovine naokoli. Ker če jo, jo gotovo porabim. Tudi za stvari, ki jih niti slučajno ne potrebujem. Kovanci so težki. In od kar imamo €, so nas uspeli prepičati, da so VSI kovanci drobiž. Pa niso. 2€ je že kar nekaj denarja (Aleš Čerin je lahko od tega dva dni sit, recimo;). Počasi začenjamo to verjeti še za tamanjše bankovce ... Ker zakaj bi sicer bilo nemogoče dvigniti na bankomatu samo 5 €, če pa je to več kot 1000 sit, kar je bila prej najmanjša možna vsota!? Res mi ni do tega, da denar kar trosim naokoli, samo zato, ker ga pač imam v denarnici. Pa tudi neprijetno mi je imeti pri sebi večjo količino gotovine. Če moram kaj večjega plačati v gotovini, jo dvignem tik pred plačilom in poskrbim, da se denarja čim prej znebim. Skratka sem oseba, ki, če se le da, ne nosi s seboj gotovine.
Jasno potem naletim na razne frizerske salone, fotokopirnice, železniške postaje in ... okrepčevalnice s hitro prehrano, kjer NIMAJO terminala za plačevanje s kartico. Sledi vedno isto vprašanje: "Kok je pa do najbližjega bankomata?", nato pa tek (v vseh vremenskih razmerah) do tja in spet nazaj. Če imam srečo, je bankomat za vogalom. Če ne, je do njega dva kilometra. V takšnih primerih se ponavadi odločim, da ni vredno.
Vsakič znova pa se tudi vprašam, ko vsa preznojena prisopiham nazaj in plačam tistih 93 centov (kolikor stane subvencionirano kosilo v fast-foodu ob Tržaški): ali si je res TAKO TEŽKO urediti terminal za plačilo z bančno kartico??
Ne vem, morda dejansko JE. Če kaj poznam slovensko birokracijo, je za to treba urediti en kup paprijev, zbrati tisoče dovoljenj in potrdil ... in še plačat komu kakšno nemogočo vsoto.
Ampak vseeno ... jaz res RES ne maram nosit gotovine s sabo, no :)



(retro) Počitniško modrovanje

21:47, 21. februar 2011 .. 4 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
"Če to ni naravnost bedno! Sedim v naši sobi-spalnici. V Kranjski. Morala bi vadit matematiko. Ne da se mi. Sedim s knjigo in zvezkom na kolenih. Poslušam tiktakanje ure. Rahlo me boli glava in peče me zgornja ustnica. Rob zgornje ustnice. Labelo sem pustila nekje v gostilni, kjer smo bili v nedeljo na kosilu. Ura še kar tiktaka in nekje po cevi v steni teče voda. Slišim jo kako ugasne. Sedim in gledam okrog sebe.
Če to ni naravnost bedno! Rada bi gledala TV. Raje kot pa da ždim tukaj in pri vsaki nalogi znova ugotovim, da se mi ne sanja tale matematika.
Rit me že boli od neprijetnega položaja. Vstala bi. Pretegnila bi se. Pa se ne bom. Prelena sem. Takole 'sladko brezdelje' v bistvu ni nikakršen užitek. Ura pa še kar tiktaka. V sobo 'vdre' mami (Hvala Bogu, da sem jo pravočasno slišala in se spet začela pretvarjati, da vadim MA) Povabi me, naj grem v kuhinjo za mizo delat. Ni šans. To je bilo zame. Sej je tukaj čisto v redu. Ne, ne zebe me! Naslonjena sem na peč. To je bilo za mami. Potepe se nazaj v kuhinjo - dnevno sobo. Jaz pa spet lahko pišem. Na polički z radiem in uro (ki tiktaka), zapiska moja digitalka. Vsako polno uro piska. Pogledam, koliko je. Deset že! Uh! Matej je dobil SMS. Oh, zakaj MENI nihče ne pošilja sporočil? Vstanem in mu odnesem telefon. Ko pridem spet v sobo, se sesedem ob peč in začutim bolečino v kolenu. Še dobro, da danes nismo šli smučat. Ali pa tudi ne. Bi imela vsaj kaj za počet. Tako pa sedim tu in pišem ... Še enkrat preberem vse, kar sem napisala. To naj bi bilo genialno? Ni moj stil. Ni moj stil črnogledost. Niso moj stil kratki stavki. Sangvinik sem. Baje! Ne boli me velikokrat glava. In ZNAM početi tudi bolj zanimive stvari, kot poslušati tiktakanje ure. Joj - tale svinčnik tako škripa, da vedno mislim, da nekdo hodi po hodniku. Hodi po hodniku? Blodi po blodnjaku? Ha! Blodi po blodnjaku, spi v spalniku. Je v jedilniku? BOLNO!Če ni to naravnost bedno! Poslušam tiktakanje ure. Boli me glava. Pa rit. Ustnica je že bolje. Sedim in pišem.
Ko bom to spet kdaj brala, me bo pobralo od smeha.
20. 02. 2002 - sreda (what a day!)"

Točno 9 let kasneje - nisem umrla od smeha ;)


Trenutno stanje duha: Če ne postanete kakor otroci ...

ljubezen@gmail.com

22:44, 15. februar 2011 .. 7 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja

Nekega pomladnega dne, nekega čudovitega leta:

Okoli 10h dopoldne je. Grem mimo javnih računalnikov na faksu. Bi? Ne bi? Eden je prost ... Klepetam s kolegico, in se delam, kot da ga ne gledam, kot da ga ne vidim. Računalnika, da ne bo pomote. Ko sedeva v predavalnico, si oddahnem. Skušnjava je mimo. »Tako ali tako ne bi mela na tistga pou kvadratnga decimetra čist nobene zasebnosti in miru!« se tolažim.
Ampak mi kljub temu vso uro ne da miru. Odsotno čečkam po bloku še sebi nerazumljive podobe in premlevam dogodke preteklih nekaj dni. Zardim že samo ob misli na to. »Kakšna krava!« se zgrozim in spet posvetim pozornost profesorici. Ki ravno takrat izusti: »A se vm ne da? Men tud ne! A ni lep dan zuni? Pejte ven, pa lepo se mejte! Čao!« in jo prva ucvre iz predavalnice. Svašta!
Zaprepadene kolegice že načrtujejo, kaj bodo z odvečnim časom. »Greš z nami jest?« me povabi ena. »Joj ne morm, sploh nism lačna!« ji priznam povsem iskreno. Kako naj sploh karkoli dam v želodec, če je tako poln metuljev? In to virtualnih! (jao, kam sem padla!?)
Odbrzim domov in nadvse zadovoljno ugotovitvim, da sem sama. Prižgem računalnik še preden sploh snamem jakno. V sobo si prinesem kozarec vode (edino, kar želodec prenese), poženem brskalnik, spodvijem noge, in …
... ah ja, ... no zdaj, ko sem končno pred računalnikom, imam čas in mir, se mi zdi, da moram še malo zavlačevati. Da moram še malo stopnjevati napetost. Tudi v filmih so najbolj napeti prizori v počasnem posnetku ... Ustavim se na nekaj drugih straneh, preden končno odprem elektronsko pošto.
Prejeto (1) piše.

Globok vdih, klik ... in gremo brat.

Nenavadno, kako se je v zadnjih dneh ves moj svet vrti okrog elektronske pošte. Dneve delim na "čas z internetom" in "čas brez interneta". In večino mojih miselnih procesov sestavlja kar je napisal in kar bom. Dejansko se mi ljubezenska zgodba odvija po e-pošti. Neverjetno, kako je možno komunicirati z majhnimi modrimi črkami. Prikimavanje ob njegovih idejah o idealnih potovanjih (vidim itaq samo tisto, glede česar se popolnoma strinjava), privoščljivo režanje, ko piše, kateri film meni zagotovo ni všeč (nima pojma, kako zelo se moti!), zavijanje z očmi, ko mi pojasnjuje nekaj, kar že zdavnaj razumem in vem (kdo pa ne ve, da je Kaka Brazilc???). Zlasti take stvari me tako sporovocirajo, da želim odpisati takoj.

Kliknem »odgovori«, ko na stopnicah zaslišim korake. Poklopim ekran računalnika in se začnem preoblačit v trenerko.
Odpisala mu bom zvečer ...
Kar naj tudi on še malo čaka ;)




Trenutno stanje duha: Se nadaljuje! :)

Valentin

08:36, 14. februar 2011 .. 3 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
Love, it's a special day
We should celebrate and appreciate
That you and me found something pretty neat
And I know some say this day is arbitrary ...

But it's a good excuse, put our love to use
Baby, I know what to do
Baby, I... I will love you
I'll love you, I'll love you

Love, I don't need those things
I don't need no ring
I don't need anything
But you with me
'Cause in your company
I feel happy, oh so happy and complete

(Kina Granis)

Človek se kar ne more izogniti temu prazniku, kajne? :)





Družina

21:19, 26. december 2010 .. 9 komentarji .. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja
Družina je zakon!
Sploh, če imaš družino, v kateri se počutiš tako fajn, kot jaz v svoji.

Prva nedelja po božiču (=danes) je praznik Svete družine. Mami pravi, da gotovo ni naključje, da smo imeli družinsko božičevanje ravno danes. V naši dnevni sobi smo se zbrali vsi, od Bruslja, prek Dunaja, do Ljubljane (štajerskemu delegatu smo zabeležili opravičen izostanek). Vseh starosti, od 80 prek okolipetdeset, okolitrideset in okolidvajset do manjkotdeset in tistih še nerojenih :)

Eden naj trenutkov je bil, ko smo na ogled postavili vse družinske pevske talente. Najbolj na nivoju je bil gotovo oči s sto let starim posnetkom operete. Najbolj ljubek je bil trenutek, ko sta nečak in nečakinja stoječ na stolih in držeč se za roke pela očenaš.


(fotodokazni material:)

Ampak meni je še vedno najljubši tisti posnetek, na katerem moja 3 in 4 leta stara bratca pojeta najlepšo božično pesem. (Maliii-ija z Jožefon tam )

Ker me spominja, da iz malega raste veliko.



Trenutno stanje duha: praznično

{ Prejšnja stran } { Stran 1 od 16 } { Naslednja stran }

Lusi

She's a rainbow and she loves the peaceful life ...
lusi.eDnevnik.si

«  september 2017  »
pontorsrepetsobned
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930 

Lucy in the sky with diamonds
O Lusi
Arhiv
Sporočila prijateljev
Fotke

Drugi svet - slovenski blogerski casopis

OnePlusYou Quizzes and Widgets
Created by OnePlusYou

Novejša sporočila

Kako nastane Čipun
Dete spi
Ma (je) fin!
Vrata
... still I'm waiting for the dawn
Zdravo življenje
Kaj je tole? (7)

Prijatelji

tritogeneja
jasmy
sJavorshek
Asinya
ak
tamarc
luftika
soltanto1me
Keya
koktach
RazbOjniK
razkritOdkrito
bonbonhaiku
BelaBrada
Kopriva
Trin
sunset
mv
orhideja
smrekca
thorin
Incognito
becelica
van
simpatizerka
mint
philia
fetis
eUssatka
sandman
Tityre
anira
thfy
klotilda
Lucija07
rainclouds
zvezda
malisloncek
morskadeklica
odsrcadosrca
breskvar
tinaluzar
tedi
sviloprejka
sticnamladih
cohec
andrejm
patentna
Sin
rch1
Tejko
pravljicna
malaMaja
odkloplen
sheehs

Povezave

Še ena Lusi
zanimivo
FDV
portal študentov novinarstva
Stična
vozni red








Število zadetkov: 1848155
Avtor vsebine tega eDnevnika je lusi.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik