Lucy in the sky with diamonds

Muzičarke

OK, kaj se dogaja?

Zadnje leto se mi zdi, kot da pevke rastejo kot gobe po dežju! Simpatične, iskrene, kitaro-brankajoče, besedila-pišoče pevke in povečini tam okoli mojih let. Vsaka z malo svojim stilom in vsaka z malo svojevrstnim vokalom.

Lily Allen, ki s svojim otroško igrivim glaskom še pesem, polno kletvic, naredi za požret sladko. Ne prizanaša nikomur, niti sebi, tako v pesmih, kot zasebno. Svoj prvi album je izdala pred štirimi leti, drugega lani. In jaz jo odkrijem letos spomladi, ko je dala medijem že jasno vedeti, da se muzike do nadaljnega ne gre več. Šmš!

Amy Macdonald, ki me vokalno malo spominja na Dolores O'Riordan in mi je na začetku delovala nekoliko hektično, ker so na radijskih postajah vrteli samo dva hita. Pa sem jo izbrskala, iz firbčnosti, in ugotovila, da so mi njene balade pravzaprav še bolj všeč.

Katie Melua, ki me ni ravno navdušila s svojimi taužnti biciklov in sem, priznam, kar malo zavihala nos, ko mi je brat za rojstni dan prinesel njen novejši CD. Zdaj se je ne morem naposlušat. Zlasti kadar likam :)

Taylor Swift, s katero se je vse pravzaprav začelo - že leto bo tega - čisto slučajno, ko sem na dečkovem računalniku preganjala dolgčas z Youtubom in našla njen Fifteen. OK, priznam, da v živo ni ravno vrhunska vokalistka, ampak ji pol oprostim zaradi besedil. 

In potem včeraj spet ... slučajno ujamem reklamo za nek avto in lušno pesmico zadaj. "Pa poguglajmo" je postalo moje geslo. Be OK - Ingrid Michaelson. Jaz jasno ne bi bila jaz, če bi ostala le pri enem komadu. Razvila pa se je nova obsesija. (Tale komad poslušam neprestano že vsaj 3 ure ...)

Don't you worry there my honey

we might not have any money

but we've got our love to pay the bills.

Maybe I think you're cute and funny

Maybe I wanna do what bunnies do

with you if you know what I mean ...

Oh, let's get rich and buy ouer parents homes in the South of France,

let's get rich and give everybody nice sweaters and teach them how to dance ...

(hihi, ja, itaq, ves point je, da sem postala materialistka :P)

Kje so se skrivale te in takšne punce zadnja leta? In kje za vraga sem se skrivala jaz?? Ne vem, verjetno sem pretežni del svojega študija hodila naokoli z zavoskanimi ušesi, zavezanimi očmi (in se prešerno zaletavala v stene;) in zamujala OGROMNO količino izvrstne glasbe ...

absolventska melanholija

Malo sem se izgubila.

Ni me bilo že sto let (nazadnje objavljeni post, ki je bil praktično napisan že pred poletjem, ne šteje). Sem pa tja se ustavim tu s kakim komentarjem. Točno že vem, kaj lahko pri kom pričakujem, zato se ustavim le pri tistih, za katere vem, da me ne bodo pustili slabovoljne in prazne. In pri kaki sveži moči, od časa do časa ...

Blogi so (p)ostali stvar za odrasle. Pretežno. Tudi na eDiju smo ena skupnost 30+ z občasnimi prebliski študentov.

Saj ste super, res. Samo včasih malo prestari zame. Pogrešam najstniško razmetavanje, hormone, afere, neumnosti, igrivosti, ironijo, samopomilovanje (Mrhy očitno ne zadostuje;), napihovanje minornih problemov in že v naslednjem odstavku skakanje do stropa ... pogrešam Trin, Keyo, Nix, Sunie, tudi leelu ... (sem to že povedala parkrat, ne? Kot sem že rekla, nerada se ponavljam ... )

Kakorkoli, malo sem se izgubila ... še teden dni ni, kar sem v spletnem referatu izpolnila formular za absolventski staž, pa se že počutim čisto ... absolventsko. Kaj je takega na tem statusu? "Uživaj!" so mi zaželeli v trumah, ko sem povedala, da si bom vzela to leto za pospravljanje dolgov. Ne vem, če bo to glavni smisel tega leta - da se nauživam. Raje bi, da bi se to leto učila. Ne za faks. Ampak za življenje. Zase. Če bi se le hitreje in lažje zbrcala kam, kamorkoli.

When she was 22 the future looked bright ...

Malo sem se izgubila. Kot se izgubim včasih. Ampak se vedno spet najdem. Jutri bom spet vrtela tole ...

PS: it's official: jaz nikoli ne bom marala InternetExplorerja. Žal

I See a group on FB, join, never look at it again ...

FB je odlična stvar za preganjanje dolgčasa. Milijon načinov je, da z njim poženeš kako uro ali dve (kar po moji oceni še ne pomeni avtomatično, da nima vsebine ...). Raznih igric zato raje niti ne začenjam, vem da nisem ravno najboljša v vzdrževanju distance, kadar me kakšna luštkana zadeva potegne vase. Pa toliko fotk je za pogledat. In če začneš puščati komentarje in ti 'lastnik' odgovori in ti odpišeš nazaj in te debate lahko trajajo v nedogled. Isto je z objavljanjem raznih misli ali povezav na steno ...

Potem pa so tu tudi vse mogoče skupine, v katere se lahko včlaniš in ... Priznam, tega še vedno ne razumem čisto dobro. Kje je smisel, da se včlaniš v skupino, v kateri se nič ne dogaja, iz nje ne dobiš nikakršnih informacij, se v njej ne dogaja nič konstruktivnega in nasploh je pri njej všečno edinole ime? Zlasti butaste se mi zdijo tiste, v smislu "Če ta skupina zbere 200 članov bo Horuki Fikfak celo leto zajtrkoval banane". Ja in?

Najraje imam tiste, ki so dejansko zanimive, katerih naslovi me vsaj nasmejejo, ko jih zagledam v profilu svojih prijateljev:

I'm so good in bed.....i can sleep for days

Wouldn't it be ironic if you died in the living room

Your display picture is a car? Sorry, I didnt realize you were a transformer

Unless life also gives you water and sugar, your lemonade's gonna suck.

Take, s katerimi se lahko poistovetim (za marsikaj sem mislila, da sem edina na svetu, dokler nisem videla skupine na FB in koliko članov ima...)

If I could remember school work like I remember lyrics I'd be like a genius

Yelling "Run Forest Run!" when someone runs by

Without school it's really hard to know what day it is

When I was little I watched raindrops on the window to see which one 'won'

When I was your age, I lost my tooth, not my virginity

Yes, i have texted lying down and dropped my phone on my face

Going to church doesn't make you a christian any more than standing in a garage makes you a car

Guessing the time correctly without looking and feeling like god

Res, komu pade na pamet ustanoviti vse te skupine? In zakaj potrebujejo potrditev, da nekaj, kar sami počnejo/doživljajo, enako čuti vsaj še kdo na tem planetu? ...

Hja, tudi za razlago, zakaj je tako popularno lajkati skupine, obstaja skupina ...

spending your whole day liking things cause you have no life!!

Česa vsega sem se naučila v avtošoli

Česa sem se naučila v avtošoli?
OK, logično, najprej sem se seveda naučila vožnje avtomobila. Baje. Kolkrtolk. Da nisem nevarna ostalim v prometu. Tko pravijo :) (ko mi je tip iz izpitnega centra zabil "no, pa varno vožnjo" sem najprej pogledala inštruktorja in vprašala 'a on to resno?')

Ampak velik velik več sem se naučila o sebi in življenju nasploh.

Naučila sem se, da me jezikavost še vedno ni zapustila, čeprav sem že kar lep čas iz pubertete. In naučila sem se, še enkrat in znova, da se ne obrestuje ... :)

Naučila sem se, kako zelo sem v stresnih situacijah avtoagresivna. Le tako si lahko pojasnim povsem pogriženo notranjo stran lica. Običajno nasankajo robovi rokavov, lak na nohtih in konice las. Nič tragičnega, skratka. Ko moram imeti roke na volanu, pa vse to odpade. In ko sem že n-tič prišla domov z vožnje vsa pogrižena, sem se odločila preventivno nafilat s čigumiji in žvečiti njih namesto sebe.

Naučila sem se, da svojo nemoč najbolje izražam ... z jokom. Ne žalost, ne jezo, ne obup. Ampak nemoč. Ko ne morem več, ko RES ne vem več, kaj naj še naredim, ko probam vse mogoče izhode in variante in se vsakič znova zaletim v steno ... jokam. In pri tem mi je vedno obupno nerodno.

Naučila sem se, da je moja (podedovana) obsedenost s točnostjo precej trapasta. Če zamujaš, pač zamujaš, nima smisla zdaj hiteti in zaradi tega biti živčen, prekršiti milijon pravil, si po možnosti nakopati denarno kazen in zraven še ogroziti svoje in tuje zdravje, morda celo življenje. Običajno se res ne splača.
Čudovit stranski učinek tega spoznanja je, da od doma (zlasti s kolesom) hodim prej, ker vem, da si ne bom dovolila hiteti.

Naučila sem se, da v pol leta lahko privarčujem več kot 1000 €, če dajem sproti na stran

Naučila sem se, da obstaja kup izvrstnih izvajalcev, katerih hite neprestano vrtijo na radijskih postajah in jih jaz zamujam, ker ... ne poslušam radia. Amy Macdonald, Lilly Allen, Macy Gray in Marit Larsen so samo štiri pevke, ki se lahko zahvalijo mojemu inštruktorju, ki med vožnjo ves čas vrti radio, da jih poznam in poslušam.

Dobro vem, da od spominov bolj otožno se živi ...

'Noje' Najkice

.

  Kje jih maš?"
"Pata"
"OK, ti si kar copate sezuj, jaz se pa samo preoblečem, potem bova pa skupaj najkice gor dale."
Čez dve-sekundi-in-tričetrt se vrnem iz sobe, mala še vedno v copatkih.
"Ja kaj je zdej? A si še kar v copatih?"
"Noje"
"Če hočeš dat tanove najkice gor, morš najprej copate sezut."
"Maga!"
"Dej dej, sej znaš sama. A ne bi šla rada na igrala?"
"Gala!" In copati so hitro sezuti.
"No kje maš zdej najkice?"
"Noje" jih prinese "Maga"
Obe sediva na tleh in ji obuvava vsaka eno najkico, bolj ali manj uspešno.
"Pija!" in kaže na moje allstarke.
"Sej se bo Lucija tut obula, brez skrbi ..."
"Buda"
"Piki, ne rabiš bunde, zunaj je 15 stopinj ..." obuta vstanem in dam torbo čez ramo.
"Paka!"
"Kapo pa še manj ..." in skušam čim bolj skrivaj pobrati ključe, preden jih mala zahteva.
"Pridi, greva!" (odprem vrata)
"Lale!"
"Nč ne bova alarma vklople, greva sam na igrala."
"Gala!" ...

Some days are better than others

Okupirala sem najhladnejšo sobo v hiši, si notri znosila tone literature, postlala posteljo in ... računalnik, knjige, radio in podobne moteče elemente pustila v svoji sobi (telefon mam pri sebi zaradi ure;). Zdaj vsaj 20 ur od 24 preživim tam.

Las si nisem umila že celih 7 dni. Mi pač ni bilo treba nikamor (OK, len sprehod po sladoled do najbližjega Mercatorja, ko mi je vse padlo dol, nekako ne šteje).

Po hiši hodim oblečena ... no, bom rekla samo to, da se moram že za obisk 'kaslca' čez cesto in za zgoraj omenjeni sprehod po sladoled temeljito preoblečt, da sem spodobna.

In VES ČAS bi nekaj jedla. Moji možgani potrebujejo energijo, potrebujejo sladkor, potrebujejo vodo. Čisto vse je dobro - cornflakesi kar tako, brez mleka, popečeni toasti brez vsega, sir brez vsega, korenček brez vsega, marmelada kar na žlico ... samo da v vsaki pavzi nekaj prigriznem.

Moji socialni stiki so se omejili na starše in telefon. Ker ko si zvečer celo dovolim prižgat računalnik ... se mi ga preprosto ne da! Kakšen vmesni skok na FB in eDi prek telefona je že luksuz.

Jp, vsi indikatorji potrjeni: izpitno obdobje se je začelo.

In tako sedim za mizo vsak dan tam okoli 7 ur. Ampak nikoli več, ker potem bi bila bolj kul kot Dečko (ki jih je dnevno oddelal 8, ko je bil v moji koži) ... da puščam otroku veselje, da je tudi v tem boljši od mene. Samo zato.

In tale pavza na 'družinskem' računalniku se je že občutno preveč zavlekla ;)

Mutavi ...

Še pomnite, tovariši, tisto davno leto 2002? Ko so bili nogometaši naenkrat povsod - tudi na WC papirju. In tudi v reklamah. Za Simobil "ne mi ga štrikat po sredini ko ene stare mame!"  Pa za Mercator - tista zloglasna 'petkica' med Srečkotom in Zahotom, ki so jo potem povsod prikazovali med njunim patetičnim sporom.

Kakorkoli.
Tudi trenutna izbrana vrsta se ni uspela izogniti oglasom. V treh različnih oglasih sem jih zasledila. Za Adriatic, kjer gospodič Dediću prijazno poda žogo iz avtomobila, za tem, ko ga zapelje na trening. Potem za Hervis, kjer Zrnec brutalno napade Dedića in mu kaže, kako se je treba veselit ob golu (ob čemer slednji slabo skriva, da ima o Zrnecu svoje mnenje) potem pa še Handanoviča, kako naj brani (ta manj očitno kaže, kaj si misli). Pa še ena, v kateri Handanovič razlaga, da je igrišče njegova dnevna soba in svetovno prvenstvo njegov največji izziv in blah blah blah in sem že pozabila, kaj oglašuje.

Ste opazili, da noben od njiju v nobenem izmed oglasov niti muksne ne? Ne bev ne mev. Mani nič, tebi pa še manj. V enem našemu vratarju posodi glas nek šolani govorec, v ostalih sta dečka pridno tiho, kot poslušna šolarčka.

Glejte, saj mi je jasno, da fuzbalerji ob vseh treningih že od malih nog niso imeli ravno veliko časa za domače naloge in branje knjig in da so si besedni zaklad bogatili predvsem na igrišču, med 'kornerji' in 'kopačkami' in 'ofsajdi'. Saj vem, da je "futbol njihova kruha" in da so za to izučeni.
Ampak da jih dajo v reklamo, potem jim pa niti besede ne pustijo rečt, ko da so mutavi ... to je pa skoraj ponižujoče. Skoraj kot kadar si moški vzamejo na dogodke spremljevalke le zato, ker dobro izgledajo. In obenem upajo, da bodo ves večer držale usta skupaj.
S tem da so fuzbalerji v oglasih samo zato, ker se dobro prodajajo ...
(in ker je dobro plačano ...)

Saj verjetno bi se, če bi morali v kamero kaj konsistentnega povedat, precej osramotili. Pa je še vedno bolje, da se osramotiš z nečim, kar si naredil, kakor da se sramotiš s tem, da nisi naredil ničesar.
Vsaj po moji logiki, no ...

PS: Požigalec na SP navija ... za Švico fuL ;)

Imam novo

ao, moški ego!" "Ja kaj, tko je!" še reče, preden - spet po zadnji - odbrzi skozi zeleno.

In kuhar v samopostrežni restavraciji me skuša na skrivaj fotografirat med tem, ko s kolegico jeva.
"Nek laserski žarek si mela na prsih," mi ona, ki kuhinji kaže hrbet, uvidevno pove.
"Ja, vem. Kuhar me je slikal," skomignem z rameni in se niti ne poizkušam pretvarjat, da mi ne ugaja.

Konec koncev niti ne vem, zakaj me je slikal. Morda se mu le moja majčka dopade.
Imam novo.



Tanjša je, bolj poletna kot prva. Pa z bolj kvalitetnim potiskom. In izrez je ... kako so že rekli ... spodoben? Dostojanstven? Vsekakor pa JE. In meni je všeč.

Če bi radi svojo, je danes skrajni čas, da si jo omislite.

PS: Še vedno čakam, da kdaj srečam koga z enako ...

Sram me je

Študentski štrajk? Kako lepo prosim? Od česa pa štrajkamo? Od predavanj, ki jih sicer tako redno obiskujemo?

Saj vem, PROTI čemu štrajkamo - proti malemu delu. OK, ampak ZA kaj pa potem štrajkamo? ... Ne vem, koliko tistih, ki pravkar razgrajajo po mestu, bi mi znalo odgovoriti.

Sploh ko stvari takole uidejo iz rok ...

Rada bi poudarila, da nismo vsi take ovce in da znamo razmišljat s svojo glavo in da se nam ne zdi vse, kar delajo ostali študentje čisto v najlepšem redu ...


Mislim, da nas je danes VSE kar zelo sram ...

Joške!

Včeraj sem se prav od srca nasmejala, ko sem prebrala Fereyin zapis o tem, kako moraš biti z moškimi potrpežjiva in ljubezniva, pa pri njih vse dosežeš.

Jap, moški so zanimiva bitja. Nekaj, česar se ženske, se mi zdi, zelo težko naučimo, je, kako zelo praktični so, kako vzročno posledični. Če hočeš določeno reakcijo, moraš 'pritisniti' na določen gumb. Kot pri računalniku. Ali vožnji avtomobila.
Ženske smo glede tega mnogo bolj komplicirane. Pritisk na nek gumb včasih izzove veselo reakcijo, včasih razburjeno, včasih pa sploh nobene. Saj vem, ni jim lahko ...

Nam pa tudi ne. Naši sicer funkcionirajo kot strojčki, ampak pridejo brez navodil za uporabo. In potem si včasih samo razbijam glavo, KATERI gumb moram pritisniti, da bo zašpilala taprava melodija ...
Zato sem toliko bolj vesela, ko kakšnega odkrijem


Stvar je taka - moj dečko ima izjemen dar koncentracije. Res, prav občudovanja vreden! Tako zelo se je sposoben osredotočiti na neko stvar, da ne vidi in ne sliši ničesar drugega okrog sebe. In ko rečem ničesar drugega, mislim dobesedno.
To še zlasti pride do izraza ob kakšni ljubi mu dejavnosti (recimo gledanje fuzbala po TV). OK, saj priznam, da je ta dar lahko včasih precej koristen, kadar ne želim, da bi kaj opazil. Tako lahko recimo sediva v isti sobi in v miru zavijem darilo za njegov rojstni dan. Še sanja se mu ne :)
A precej pogosteje se zgodi prav obratno - da želim pridobiti njegovo pozornost, pa je ne morem.
Lahko ga pokličem 5krat, 6krat, z vsemi mogočimi vzdevki - nič.
Lahko se stisnem k njemu - če bom imela srečo, me bo pogledal čez kakih 10 minut in vprašal "ka si htela kaj?"
Lahko se postavim pred objekt na katerega je tako zbran (običajno TV ali računalnik) - ampak to izzove samo negativne reakcije. To lekcijo sem vzela že doma, pri bratih.

Lahko pa naredim še nekaj ...
Lahko rečem:  "Joške!"
"kaj?"

Pali, stoprocentno. Probajte kdaj ;)

Navezovanje

Niti-ne-potopis z Irske (12)

Kar ne morem verjeti, da sem spet doma. In ne morem verjeti, da je naenkrat maj. Vse se je obrnilo tako hitro ...
Dolžna sem še kakšno fotko in kakšno besedo o zadnjem vikendu, ki sem/sva ga preživela na Irskem (pozor, dolg zapis!:)

V petek sem dopoldne še divje pakirala. Mala je med tem bingljala z nogami, prelistavala vodič in mi suflirala znamenistosti, ki bi jih bilo fajn pogledat.


Malo pred peto sva se končno napakirala v svoj Mikro-rentani-avto in odrinila na pot. Na zahod.

V trenutku ko sva odpeljala, se je prižgal avtoradio, iz njega pa zaslišal Running to stand still (bolj znan kot Lalidei;). Sem že povedala, da ne verjamem v naključja?

Najboljšejše pri potovanju z avtom je, da se lahko ustaviš, kadar in kjer ti paše.
"Ej, lej uno razvalino! Ustav, ustav!", "Grema na oni plaži v Atlantik noge namakat!" "Oooo, kera lepa hiška. Greva se slikat!" ... :) ZAKON!

Tudi navigacija je kar praktična in uporabna zadeva. Razen če je teta, ki te usmerja, prešpricala par ur geografije. Najina Cvetka je imela kar nekaj tovrstnih težav ...

... takrat je raje nisva poslušala. (Če ti gre pa sredi Irske avtoceste zint 'zavijte desno' ... halo!?)

There's something 'bout the way the street looks when it's just rained ...
Taylor Swift, Fearless

Vreme sva imela zelo ... Irsko. Iz dežja v sonce in iz sonca v dež.

Vmes pa mavrice ...

Ena boljših pogruntavščin tam so B&B (bed and breakfast). Vsako selo jih ima. Poceni. Enostavno. Z zajtrkom.
Full irish breakfast ga zmaga (čeprav mi ideja krvavic za zajtrk še vedno ni popolnoma jasna ...) (dečku pa ideja mleka v čaju ne:)


Vmes kak fish&chips, zvečer pa tole, obvezno.

Skratka njaaam njaaaam! (malo manj njam je bila številka, ki me je včeraj zvečer pričakala na tehtnici...)

Ne morem vam povedati, kako všeč mi je, da je tam dan skoraj do sred noči (bistroumni nismeisel, vem. Ampak tale fotka je bila dejansko posneta ob devetih zvečer).


Pa Irski smisel za humor! :) Ki se odlično kaže že na obcestnih tablah (žal nobene nisem uspela pofotkat).
Pod opozorilno tablo, da te prehitra vožnja stane štirih kazenskih točk, piše: Get the point, not the points! (neprevedljiva besedna igra)
Pod tablo za kolesarsko pot piše: Burn fat not oil! (

In to, da so povsod ovce in krave. Zlasti krave!

Tile mali bikci so se naju tko razveselili, da sva se iz previdnosti raje hitro pobrala.

In kaj sva v enem vikendu sploh uspela videti? Se mi zdi, da kar veliko.
Predvsem veliko ruševin raznih gradov in cerkva. (Prvi dansem se hotela pri vsaki ustavljat in slikat, zadnji dan jih skoraj opazila nisem več ...)

V pubu blizu Lisdoonvarne sva srečala 200 tolarjev ...


 ... sprehodila sva se po Moherskih klifih ...


... namakala noge v oceanu ...

(... in gledala norce na surfih ...)

... prevozila območje Burren in tam videla tisočletja staro grobnico ...

"

... videla staro zapuščeno opatijo v Clonmacnoiseu s tremi velikimi keltskimi križi ...


... obiskala festival Irske glasbe in plesa Feile oriel v Monaghanu ...


... ter zašpilila pot v Dublinu.

Včeraj pa ob 3:30 auf  in na letališče.
Čakala sva na letalo in dočakala sončni vzhod.

Hvala vsem za branje in posebna čestitka tistim, ki ste se prebili skozi vseh 12 delov Niti-ne-potopisa z Irske!

Niti-ne-potopis z Irske (11)

Mesec se počasi izteka. Jutri sem zadnjič 'v službi'. In že zdaj pogrešam malo, da kar boli.

Teden smo začeli z vročino, zato sva bili bolj notri in pred kosilom spali tudi po 3 ure in pol (a ni fletna majčka?:)

Mala je bila zato čisto preč od veselja, ko sva včeraj končno spet šli malo na igrala.





(mala Xena;)

Na Irskem mi je všeč, da imaš v ozadju vedno naraven vetrič, ki prikupno razpiha lase za fotko. :)
Kar okušam že dva popoldneva zapored, ko pešačiva po mestu in se pri vsaki znamenitosti ustavljava, da poziram (jp, včeraj sem dobila cimra:).

Šla sva v (verjetno) najmanjši pub na svetu ...


... v Guinness storehouse ...


... kjer sva na vrhu dobila (itaq z vstopnino preplačano) pinto Guinnessa in razgled na mesto. Našla sem celo vodni stolp pod katerim je naš domek.


Pa še malo na sprehod po srednjeveškem delu mesta. In na koncu še St. Patrick, seveda ...


Jutri pa na podeželje :)

Niti-ne-potopis z Irske (10)

Nisem ravno človek, ki blazno pada na firme. Miss sixty hlače mi nikoli niso bile posebej všeč in nikdar nisem razumela evforije, ki so jih sošolke zaganjale okrog njih. HALO!? Če je pa vsak par kavbojk stal okoli 20 000 tolarjev (v € računajte sami)!

Ampak dejstvo je, da so določeni izdelki, ki jih proizvaja samo določena firma. In teh firm pogosto ni na Slovenskem tržišču. OK, saj nekaj takih izdelkov je Slovenskih in bi jih pogrešala, če bi živela v tujini. Ali Hrvaških. Cockta. Leden kocke. Čokolino. Frutabele. Vegeta. ...
Ampak velika večina res kul stvari pride iz tujine. Iz tega vidika je zelo nevarno, ko hodim po tujini, da najdem kaj, kar mi je res všeč. Odkar sem bila prvič v Kanadi, iščem Dr. Pepper na policah v SL. In trgovino z oblekami Garage bi verjetno oropala vsakič, ko bi vstopila. Pa Taco bell mehiška hitra prehrana bi bila tudi čisto fajn kje na kakšni ljubljanski ulici. Da vseh knjig, ki jih imajo drugje po super ugodnih cenah, pri nas pa jih sploh ne dobiš, sploh ne omenjam.

Zdaj, na Irskem, se je ta seznam še podaljšal.
Tu imajo Bulmers hruškovo pivo. mmmmmmmmm! ...
Tu imajo Body shop ... (kaj se je že prvi dan zgodilo s pici-mici škatlico mangovega-eksotično-mnjami-dišečega pilinga, ki sem si jo privoščila, raje ne bi ...).
Tu imajo IKEO! Nisem kak frik na pohištvo ali opremo. Saj imajo lepe stvari, ampak stvar, ki jo bom dejansko pogrešala in težila ljudem, ki bodo šli v IKEO, naj mi jo prinesejo, so pravzaprav marcipanove sladice. Zelene. (odkar sem na Irskem, se moj pogled na zeleno barvo očitno precej spreminja ...)
Takele:

Notri so čokoladno-kokosovi z rumovo aromo.

mmmmmmmmmmm

In tu imajo trgovino z oblačili Penneys (ja, vem, PENIS

). Ki jih dobiš za polovico cene, kot bi jih v H&M... Tale oblekica je bila 6 €.

Niti-ne-potopis z Irske (9)

Včeraj sem šla spet malo na sprehod čez mesto. Najprej po trgovinah (ampak o tem naslednjič), potem pa še malo po kulturnih znamenitostih.

Nikoli nisem razumela, kaj je tako posebnega na Ulyksesu. Meni je bila v njem vedno zanimiva edino Molly ...

Trinity college ... zanimiva mešanica zgodovine in sodobnosti.

Vse najdeš, od teniških igrišč do tisočletje stare knjige ...

Lep grb ima tale univerza. Ljubljanska se skrije.



Book of kells je največja znamenitost college-a. Veliko cirkusa za to, da lahko potem za nekaj minut pogledaš dve strani knjige skozi steklo ...


Spotoma sem se ustavila še pri vedno oblegani Mary Malone (ki ima rada push-up).


in dopoldne zaključila v narodnem muzeju. Irci so res imeli viteze in princese, kot si jih predstavljamo v zgodbah. In meče, in oklepe in čelade in tiste hecne kape na dva roga za ženske ...

Na živce mi gre, da se v teh ustanovah ne sme nič fotografirat. Sem kar malo izgubljena, ker ne morem dokumenterat stvari, ki so mi všeč in zato toliko verjetneje uidejo iz spomina. ...

Doma me je pričakala že skoraj sestavljena soba.


Ki je bila do večera že končana.

Na veliko veselje male, ki ima zdaj velikansko zabavo z lezenjem na pograd.


Višine se ne boji.


In še vedno iz sekunde v sekundo postaja bolj ljubka (prav tako, kot pravi majčka).


Še to glede včeraj:
Zvečer, okrog osmih (ko se prinas še niti ne začenja mračiti, mimogrede:), je končno začelo pršeti. :)
Danes se že ves dan lovita dež in sonce. Dež in sonce, dež in sonce, dež in sonce ...

Komaj sem čakala že ta dež, res.
Saj imam rada sonce. In uživam v tem, da imam tako lepo vreme že od prvega dne, kar sem tu. Pa vendar sem pogrešala dež.
I mean, hey, it's Ireland! ;)

Niti-ne-potopis z Irske (8)

Včeraj popoldne sem obiskala osrednje Dublinsko pokopališče.
Morbidno? Kakor za koga.


Meni se je zdel prav prijeten sprehod ...


Ste mislili, da v Sloveniji pretiravamo z načičkanostjo grobov? ...

Pomislite še enkrat.

Imaš pa tudi druge skrajnosti.

Bravo, James, bravo! Jaz bi tudi tak grob mela. Mogoče še s kako spominčico kje.

Všeč so mi predvsem nagrobniki s keltskimi križi.

Kakšni so pravcate umetnine ...


Sem jaz malo čudna, ali je tole res smešno? ;)


Dve zanimivi razliki med tukajšnjimi in našimi pokopališči sem opazila. Najprej - nobenih sveč nikjer. Še na tistih kipcih angelčkov, ki so pravzaprav svečniki s čajno svečko za hrbtom, sveče ostanejo nedotaknjene. Vedno se mi je zdelo, da so sveče povsod povezane z umrlimi ... No ja, saj je prav, bolj ekološko. Bi pa pogrešala nočni pogled na migetajoče lučke na pokopališču.
Druga razlika - nikogar nikjer. Četrtkovo popoldne, povsem normalen dan (OK, res da so pri njih samo ta dan trgovine odprte do večera), pa sem na enournem sprehodu čez ogromno pokopališče srečala 3 ljudi, in nihče izmed njih ni prišel obiskat groba. Grobovi pa kljub vsemu čisto solidno urejeni.

Tale stolp sredi pokopališča - to mi je povedal oči - ima več prekatov in je patrom, ki so upravljali pokopališče, nekoč služil kot zatočišče pred napadi sem-že-pozabila-koga (v lokalni zgodovini še nisem ravno jaka). Zgoraj so imeli ves čas zaloge hrane in ko so bili napadeni, so zlezli v prvi prekat in dvignili lestev. Če jih je sovražnik dosegel, so zlezli še enega višje in dvignili lestev. In tako dalje :)


Pa spet mi je dalo misliti ...

... vsi gremo tja. Proti istemu koncu.


Kavarna sredi pokopališča. Tržna niša - ideja za Žale. Po nekajurnem šetanju po grobovih se pač prileže posedeti ob kavici in rogljičku, ne? Toliko kot ljudje pri nas hodijo po grobovih, je skoraj zločin, da česa podobnega še nimamo.


Veliko pozornosti in spominjanja tukaj namenijo umrlim dojenčkom - umrlim pri porodu, umrlim v prvih mesecih, pa tudi tistim, ki so umrli še preden so se rodili. Zelo lepo frazo "Born an angel" imajo.
Čisto na koncu, v kotu pokopališča, je posebno obeležje za takšne otroke, table z njihovimi imeni in datumi ob robu zelenice ...


... in pa tabla z angeloma ob straneh ...


... in z za jokat lepim napisom.

Niti-ne-potopis z Irske (7)

Zadnje dni sem bolj malo naokoli in o turustični Irski nimam kaj povedat. Je pa stvar, ki jo imam že par dni namen pokomentirati: Irski promet. To je ena zanimiva zadeva. OK, najprej seveda najbolj očitno: vozijo po levi. Že prvi dan, ko sem se z letališča peljala z avtom, sedeč na voznikovem sedežu, brez volana, mi je bilo ekstra čudno. Še vedno se nisem navadila. S katere strani pride avto? Na kateri strani moram čakati avtobus? Kam moram ob prečkanju ceste pogledat.

sama sreča za takšne napise

Kultura prometa je precej podobna italianski - povsod vidiš obdrgnjene avtomobile. Tako, RES obdrgnjene, kar niti ni čudno, glede na to, kako sekajo ovinke. Ponekod so celotni pasovi rezervirani za avtobuse, kar vozniki še kar spoštujejo, jih pa ob večerih pogosto zaparkirajo. Tudi pešci niso ravno zgled pravilne uporabe semaforjev (kolikor so te sploh postavljeni - sploh na obrobju jih močno primanjkuje). Greš, ko pač greš ...

Zmagovalen pa je njihov način pridobivanja vozniškega dovoljenja! Skoraj sem padla na rit, ko sem slišala, kako to gre.
Obvezni del vozniškega izpita je teorija. Samo teorija. Torej, kot da bi pri nas šel samo na Roško odpisat teorijo in že bi se lahko odpeljal z avtom. Mišljeno je namreč, da se praktičnega dela vožnje naučiš sam - nobenega inštruktorja, nobene avtošole. V tem času, ko znaš teorijo in se še vadiš v praksi, je edino opozorilo, ki ga imajo ostali vozniki, rdeč L na sprednji in zadnji šipi. (sicer imaš neke omejitve kot ne smeš na avtocesto in podobno)


Pa OK, recimo, da je to še kar smiselno. Vsekakor je ceneje ... Najbolj neumno pa je to, da ko se odločiš (kadarkoli se počutiš tako), da boš opravil še praktični del izpita in se losal rdečega L na avtu, brez težav voziš avto še naprej, tudi če izpit pogrneš (in si torej ugotovljen za nesposobnega varne vožnje). ...

Sicer pa je končno prispelo pohištvo iz Slovenije. Tako se moja soba počasi iz gradbišča spreminja v novo sobo od male. :)


Mala ... mala je še vedno najboljša! :)

Postavlja se v očijeve čevlje. Dobesedno! :)

Uživa na igralih. Vsak dan. Obvezno!

In potem popoldne spi 2 uri in pol. Saj ni čudno, da je zjutraj pokonci že ob pol šestih! ...
Kar se malo pozna njeni mamici.

Niti-ne-potopis z Irske (6)

Carski vikend!

Začel se je s petkovim večerom. Doživela sem pravi Irski pub s pravim irskim pivom in ... no, družba je bila slovenska. Seveda potem takoj najdeš skupne znance in zbijaš privatne fore (najtežji predmet na FDVju je omara, če še niste vedeli!). In ker si na Irskem, te že pri prvi rundi nekdo uspe konkretno zaliti s pivom, da se potem do jutra, ko sedeš v taxi, ravno spodobno posušiš ... :) It's Ireland. Enjoy, while you're here.
Od tam le ena fotka nočnega Dublina (ki je, hm ... še presenetljivo kompaktna glede na okoliščine:)


V soboto se je nekoliko dlje spalo ... ;)
Potem pa se je vsa družina odpravila na izletek malo na sever, do Newgrangea.
Spotoma smo malo predrli sprednjo levo gumo, pa nam je striček, pred čigar hišo smo ustavili, pomagal zadevo zamenat in napolnit. Čez 20 minut smo bili že na poti. ... It's Ireland.

Tale zadeva, ki spominja na oglarsko kopo (vsaj mene) je pravzaprav več kot 5000 let stara zgradba.

Ko sem se odpravljala na ogled, sem več kot od same znamenitosti pričakovala od narave, razgledov ...
Pa so me te starodavne grobnice ravno toliko prevzele, če ne še bolj. Veliko zaslug ima čudovita vodička Mary, ki očitno obožuje svoje delo. Vzljubila bi jo tudi, če ne bi imela enake kape kot jaz.
H&M - makes people all around the world wear same clothing since 1947

"Lovely day, eh?"
"I was just about to say that" sem se nasmehnila.
"Lovely morning! We're so lucky ... I think we need to suck it all in 'till it lasts."
"Oh, yes, I know ..."

Skozi odprtino nad vrati sonce sije le 5 dni v letu - okrog zimskega solsticija. Kar kul arhitekturni izračuni za 3000 pr.Kr. ...

Malo sem bila presenečena, kako majhna je dvorana v notranjosti. Taka ogromna kopica zemlje za par kvadratnih metrov notri? ... je pa pogled v strop, kjer so ogromni kamni naloženi v popolnem soskladju, na istem mestu že 5000 let, brez malte in brez da bi v vseh teh letih mimo spustili eno samo kapljico vode, res osupljiv.
"Kako minljivi smo!" mi je hodilo po glavi, in "Kako bo naša civilizacija izgledala zanamcem, čez 5000 let? Kaj je tako trajno, da se bo ohranilo?"

Iz zamišljenosti me je zunaj zdramil pogled, ki sem si ga tako zelo želela izkusiti na Irskem: pobočje, polno ovc.

It's Ireland ... :)


Na poti nazaj smo naredili še ovinek do Slane village-a, ker sem si želela videti grad Slane.

Grad je privatna lastnina, kljub temu pa se že od 1981 vsako poletje pred njim odvije rock koncert s kakšni dobrim izvajalcem in kupom gostov. Edini, ki so imeli 2 koncerta, so bili - sveda - U2ji, leta 2001, na Elevation turneji. Torej, ja, ta grad sem absolutno morala videti ;)
In ravno, ko se peljemo proti gradu, mi iz radia, prvič kar sem tukaj, zapoje Bono. Ne verjamem, da je naključje. With or without you. (Bolje kot nič;)

Domovgrede oči zavrti Mačka Murija  (kok je to ene dobre glasbe!) in z malo na zadnjih sedežih obe mirno zaspiva. Fantastičen družiski izlet!

Mala pa ... mi vsak dan bolj leze pod kožo! Si lahko mislite, da je totalna fanica Magnifica?! Z očmi kar požira računalnik, ko ji ga zavrtim na Youtube-u, in se zraven dere "ebeto, ebeto!!" Histerična fenica, saj pravim ... samo še čakam, kdaj bo v zaslon vrgla plenico. ;)

Najraje ima sicer njegovi "Ti si moja ljubezen" in "Gospod težko sem ponižen", če pa ji zavrtiš "In ko enkrat bom umrl", še ves dan hodi okrog računalnika in ponavlja "bejbe, bejbe!".  Neprecenljivo!

Niti-ne-potopis z Irske (5)

Danes je eden tistih dni, ko že zjutraj veš, da te čaka super dan!

Mala navihanka
in jaz sva se že navsezgodaj odpravili temu super dnevu naproti (mimogrede tu te z 'good morning' pozdravljajo še ob 10h, tako da zgodnjost vzemite z rezervo;). V voziček sva napakirali 'previjalni trevel paket', piškote, sok, banano in sebe. In šli.
Na sprehod do bližnjega 'Poppintree' parka.

30 minut od 'doma' je takle park, v katerem najdeš marsikaj.

Od čist tazaresnega igrišča za 'naš' fuzbal

do igrišča za ameriški fuzbal.


In narcis, da se jih nagledaš ...


Obe z malo sva bili čisto malo 'v rožicah' :)


Ob vseh teh narcisah se mi je konstantno pela ena naj pesmi od Cranberries

Sicer pa - kapa je zakon!





:)

Nazajgrede se nama je pridružila še ena pomladna nadebudnica.
Verjetno ni naključje, ko pa vsak dan tolikokrat zapojemo "pika-poka-pika polonica ..."