Lucy in the sky with diamonds

... it's a name for a girl ...

Topel spomladanski večer. Zabava, kitara, vino in nekaj novih obrazov. Med njimi mlada ženska, ki me je očarala. Z odprtostjo, zabavnostjo, preprostostjo ... s toplino, ki jo je izžarevala. S tem, kako sem se ob njej v hipu čutila popolnoma sprejeto. In s tistim dragocenim nečem, (na kar se ne da pokazati s prstom), česar je imela v izobilju. Ampak čem? ...

Mrzlo zimsko dopoldne. Smeh, rokavice, vino in nekaj novih obrazov. In spet ... mlada ženska, ki me je takoj imela na svoji strani. Zaradi iskrenega nasmeha. Zaradi prijetnega občutka sprejetosti, zaradi topline ... Zaradi spleta tistih istih lastnosti, ki skupaj ustvarjajo nekaj, (kar se ne da pokazati s prstom in) za kar še nisem našla primernega izraza. Tudi takrat še ne.

Večkrat se zgodi, da za nek pojav/dogodek/občutek/stvar/pojem iščem točno določen izraz. Vem, da obstaja. Vem, da iskana beseda v popolnosti opiše tisto, kar želim povedati. Vem celo, s katero črko se začne ali na katero besedo me spominja, a je ne morem in ne morem priklicati. Včasih je za priklic dovolj minuta sedenja v tišini, včasih majhna pomoč od nekje zunaj.

Tokrat je prišla v obliki knjige Stories behind every U2 song. (Brat me pozna do obisti:) Malo razlag besedil, malo okoliščin, v katerih je določena pesem nastala, malo anekdot iz studia ... Vsak večer preberem zgodbico o eni U2 pesmici, namesto pravljice za lahkonoč. Najprej sem se lotila tistih, ki so mi pri srcu, a so dokaj prezrte, se o njih bolj malo govori in jih imam zato še bolj za 'svoje': Kite, Ultraviolet, Vandimans land, Babyface, Gloria. In nekje vmes med njimi Grace.

"... Grace is a tribute to womankind. It's not just about an individual, or about a woman - it's about a way of dealing with the world that offers intimations of a better place."

ŽŽŽŽBAM! Kot bi me nekdo udaril po glavi. Grace!

... it's a name for a girl.

It's allso the thought that

will change the world.

Milina.

Milina je tista lastnost, ki mi je prišla tako do živega. Milina združuje toplino, sprejemanje, iskrenost, odprtost, nežnost. Milina je bila tisto, kar sem v obeh omenjenih dekletih v hipu vzljubila. In milina je tudi lastnost, o kateri sem (vsaj v zadnjem času) tako malo slišala/brala/govorila, da sem se besede komaj komaj uspela domisliti (in še to najprej v angleščini!).

Ker, resno, kdo pa omenja milino kot eno od dobrih lastnosti? Pravzaprav, kdo milino sploh še omenja? Beseda je tako iz rabe, da je že arhaična.

Ženske smo danes uspešne, privlačne, odločne, samostojne, sposobne, nadarjene, energične, zapeljive, vztrajne, temperamentne, urejene, zabavne, zgovorne ... vse, kar hočete. K temu smo spodbujane, takšne smo cenjene in takšne smo si všeč. Samo mile nismo. Nisem. Verjetno je zdaj, ko sem ponovno odkrila to lastnost, idealen čas, da kaj ukrenem v tej smeri ...

Grace finds goodnes in everything.

sam doma

Po vsem lepem, pestrem, pisanem, napornem ... pridem domov. Vržem plašč, ruto in kapo kar na posteljo, si pogrejem čaj in smuknem v super-šajni adidas trenirko. Ljubo doma.
A kljub vsemu ni to to. Nekaj manjka...

Nikogar ni doma. Nikogar takega, ki bi dom naredil Dom (podnajemnik torej ne šteje!). Nikogar ni, ki bi mi odzdravil, me vprašal kako sem in bi mu povedala vtise o dnevu. Pa čeprav gre le za neumnosti kot 'aveš, da je Abanka najbolj ugledna banka pri nas?' ali 'začela bom štopat, kako sem hitreje doma - če se z busom peljem po obvozu ali če izstopim dve postaji prej in grem po bližnjici peš, majkemi!'.

Saj ima samota tudi svoje prednosti, seveda. Kadar si takšne volje, da si greš še sam na živce, je bolje biti sam. Tudi meni paše, vsakič, ko se vrnem s kakšnega pestrega počitniškega tedna žekje, da je hiša prazna in lahko po mili volji prepevam gor in dol po njej in podoživljam vtise med vlačenjem stvari iz nahrbtnika/potovalke. A ne zdržim dolgo. Če se dovolj hitro ne prikaže kdo doma, vzamem v roke telefon in nadlegujem koga od izbranih s svojimi vtisi in prigodami ... Preveč potrebujem interakcije. Preveč nujno moram svoje navdušenje, srečo, veselje ... pa tudi bolečino, razočaranje morda ... s kom deliti.
Ne predstavljam si, kako je živeti sam. Nočem si predstavljati, kakšen je občutek, ko po službi prideš v stanovanje, v katerem te VEDNO pričakajo le stene in pohištvo. In umazana posoda.  V stanovanje, v katerem ti nihče ne pride naproti, da bi te objel. Morda hišni ljubljenci precej odtehtajo, ampak tudi ne čisto. Vsaj meni zagotovo ne bi. In še eno stvar vem zagotovo; če bi živela čisto sama, bi poiskala vsak izgovor, da mi ne bi bilo treba čepeti doma. Res!

Vsi vi, out there, ki živite sami: iz globine srca sočustvujem z vami!

Moj mali koledarček

Sreča na vrvici

Večkrat rečem 'kako malo je treba, da so otroci srečni!'

V tem vidiku verjetno nikdar ne bom nehala biti otrok. Kinderjajčki, milni mehurčki, čokoladno mleko ... same otroške stvari, ki me spravijo v dobro voljo.  Tudi po večjih prepirih in neumnostih. Niso najboljši ampak ... 'would do'.

Ena teh 'would allways do' stvari so helijevi baloni. Moja sreča na vrvici. Ja, vem, da so ful neekološki. Pa totalno precenjeni. In VEM, da slej ko prej spustijo in so samo še za v koš dobri.

Ampak tisti občutek, ko tak balon nosiš po mestu in povsod leti za teboj, je pa vrhunski (tudi če se vsi obračajo za teboj, da. Attention whore:) Že lep čas sanjam, da bi nekje dobila/kupila helijev balon, ga navezala na zadnji del kolesa in šla dirkat po kakšnih neobljudenih poteh in cestah. Pa od takrat še nisem prišla do takega balona (fotke so stare dobro leto).

 Iskreno sem bila razočarana, ker jih je letos na študentski areni, ko sem prišla, že zmanjkalo. Prav teh, rumenih smejkotov. Tudi balon na fotkah sprva sploh ni bil moj. Lani sem sicer na študentsko areno prišla pravočasno in dobila svoj izvod 'sreče na vrvici', pa sem se ob izhodu tako zamotila z gledanjem improligašev, da balon ni imel ravno težkega dela pri pobegu ...

Obstala sem in očitno tako žalostno gledala za njim, da je že hip za tem dekle na moji desni stopilo bližje in mi v roke potisnilo svoj balon. "Na."

"A to resno?!"

"ja, kr mej ga ..." je rekla malo naveličano. Si kar mislim, kaj si je mislila.

Koga briga, dala mi je balon! :) S katerim sem lahko ponosno korakala skozi mesto, na avtobus, in se še mesec kasneje igrala z njim skupaj z nečakinjo.

Res, helijevi baloni so zakon! (če ne vidiš, kako jih napihujejo;)

Enega baje dobim     nekoč ... ko se bo nekdo na to spomnil sam od sebe. Torej morda nikoli.  Ampak vredno je upati.

Izrael

Leto je naokoli in mislim, da je to krasna priložnost, da končno dokončam zapis o lanskem novoletnem popotovanju po Izraelu. Dokler se stvari še spominjam ... Čeprav potopisni blogi bojda sploh niso v mojem stilu.

V Izrael se je naša familija odpravila za novo leto 08/09, ker je to nekako zadnja priložnost, da smo nekam šli še vsi skupaj in ker je bilo to ravno dovolj daleč, da je iz vsega skupaj nastala ena fajn pustolovščina, hkrati pa dovolj blizu, da smo prišli skozi proračunsko.
Ostalo naj povejo predvsem slike (pa kak komentar vmes:).

Najboljšejša družba: brata.

Res sem bila vesela tega, da smo bili po dolgem času dejansko 'prisiljeni' skupaj preživeti malo več časa. Tako zaradi deljenja sobe kot zaradi siceršnje nepestre izbire vrstniške družbe (splošni vtis starosti na avtobusu je bil '30 obletnica mature'). Več druženja se je poznalo na medsebojnem potrpljenju in razumevanju. SE POZNA še vedno, pravzaprav.


Najboljšejša starša:

Ker sta omogočila potovanje, ker sta kriva za večino tega, kar sem in ker sta še vedno skupaj. To je to.

Naj vodič: p. Peter. Tistikrat je bil v Izraelu, Sveti deželi, točno stotič. Zdaj je število verjetno naraslo že za kakih 5 ali 6.

Pozna vsak kotiček, obvlada barantanje z lokalci, zdi se, kot da je od tam doma, zraven pa še z veseljem vrže kak tarok in časti pivo :) Lušno je bilo imeti takega vodiča. Sploh, ker frančiškani tudi pri muslimanih lahko pridejo marsikam, kamor noben drug katolik ne bi mogel.

Naj termin: Za odhod dol smo izbrali 'perfect timing', saj so se dva dni pred našim prihodom ponovno začeli nemiri med Izraelci in Palestinci. Za katere sploh ne bi vedela, če ne bi o njih poročali po televiziji. So si pa znanci v SL lahko dali duška v trepetanju za nas. Popolnoma brez razloga, jasno.

Zid na prehodu iz Palestinskega na Izraelsko območje

kjer nas je vedno pričakal "ček" potnih listov. Mami, ki ga je enkrat pametno pozabila, je izjemoma "prišla skozi" z Visa kartico. (Oooo le zakaj;)

Tam vojaška obveznost "doleti" tudi dekleta. Zato je bila takale smrkljica, nekako mojih let, s puško in neprebojnim jopičem, povsem vsakdanja zadeva.

Sicer pa arabski del Jeruzalema zgleda takole:

njaaam njaaaaaam :) če bi imela denar, bi vsake kupila eno vrečko!:)

Judovske ulice so kompletno nasprotje ...

Konkretno tale diamantni prstan je vreden 35 tisoč €. En dober avto, recimo. Od tega, da sem imela tako dragocenost na roki, so se mi te še par minut tresle.

Tegale sem fotknila izključno zaradi njegove izredno zanimive jakne:

(Bi ga rada videla tam, ja:)

Nazaret - votlina, ki bi lahko bila 'hiša' v kakršni je živela sveta družina.

Povsem v bljižini so pred kratkim odkrili ostanke hiš iz kristusovega časa, tako da ta votlina, ki so nam jo prodajali kot Jezusovo domačo hišo, to verjetno ni. Kakorkoli, tudi kraj, ki so nam ga prodajali kot Jezusov grob, verjetno ni čisto pravi in starodavne oljke, ki naj bi bile točno tiste, pod katerimi je Jezus molil v vrtu Getsemani, verjetno niso ravno točno iste. Tako je povsod v Izraelu. In verjetno tudi na številnih drugih romarskih krajih.

Ljudje iščemo atrakcije in všeč nam je ideja, da je to točen in natančen kraj, kjer se je zgodil prvi božič, prvi čudež, prva velika noč ... A v resnici - vsaj meni - sploh ni pomembno. Arheološki ostanki samo pripovedujejo, kako so ljudje v tistem času živeli. Ali je ta votlina točno TISTA votlina, mojega prepričanja ne spremeni niti za ped.

Kana Galilejska - všeč so mi bile keramične ploščice ob ulici, ki so pripovedovale zgodbo o Jezusovem prvem čudežu.

Nekoliko ironično ... vino, ki sem ga pila v Kani, je bilo najslabše od vseh, kar sem jih do slej poizkusila v življenju.

Gora blagrov je cela en sam čudovit vrt najzanimivejših rastlin.

.
Neka zmešana frajla tam je lezla na drevo, da bi nabrala rožiče (za katere se je na koncu izkazalo, da so itaq divji, torej neužitni).

Genezareško jezero s svojim črnim dnom.

Žal naš jezik ne razlikuje med hojo po vodi tako, da imaš noge V vodi ali pa tako, da jih imaš NA GLADINI. Zato se lahko pohvalim, da sem tudi jaz hodila po vodi, po Genezareškem jezeru. Bosa. Z rdečimi nohti. :) Bit that, Jezus!

"Oljsko goro tiha noč pokriva" na licu mesta popolnoma izgubi svoj čar. Ker je prepolna hiš in cest. Še bolj pa Golgota in Via dolorosa. Ob vseh tistih trgovcih še človek s popolno koncentracijo ne more ohraniti občutka za sveto.

Zid žalovanja

Ženske nismo smele na moško stran.  Baje, če sem prav zastopila, da ne bi motile zbranosti. Hmnja ... ne vem, kdo pa vam tu bolj zbran zgleda? ...

Tudi 31. decembra je tam prava pomlad, 18 stopinj, vse v cvetju, ljubezen v zraku ... Nič čudnega, skratka, da sem bila v nekem nakupovalnem centru  skoraj prodana. Za 3 tisoč pa še nekaj kamel, al koliko že? Anyhows, brata sta rekla, da me ne (pro)data.

Mrtvo morje. Ne vem, če sem bila pred tem že kdaj na zadnji dan v letu v kopalkah.

To je bila tudi svoja zavaba :) V tej vodi se resnično ne da plavat. Lahko samo ležiš in se z rokami malo navigiraš. Imeli smo srečo, da je ravno v času, ko smo se prišli kopat, sijalo sonce. Točno pol ure nam je dalo, da smo se namakali in naigrali z blatom, ki ga v drogeriji drago plačaš, nato se je ulilo in smo jo popihali.

Je pa hecno stati 200 metrov nad 'morjem' in biti še vedno precej 'pod morsko gladino'. :)

Silvestrska večerja je bila popestrena še s torto za 100. obisk :) Da ne govorim o vseh falaflih in humusih in podobnih arabskih zadevah, ki se še po enem letu niso čisto umaknile iz jedilnika doma, tako so nam prirasle k brbončicam.

Polnoč smo dočakali pa med mašo v votlini Jezusovega rojstva. In bilo je čarobno lepo po zadnjem 'Bogu hvala' čestitat in voščit in zaželet vse lepo kar tam.

Brez ognjemetov, brez šampanjca, v mirnem božičnem duhu. Res lepo.

Blo je eno lepših novoletnih popotovanj (naj ne morem rečt, prevečkrat sem bila že za novo leto v tujini in prevečkrat je bilo nepozabno). V celoti pa drži, kar pravijo - ko enkrat doživiš Izrael, Sveto pismo bereš popolnoma drugače!

FF proti IE8

OK, here's the story:
Nikoli nisem marala Internet Explorerja.
Ker večkrat zašteka, ker ima 'priljubljene' na levi, ker sem imela vedno občutek (možno, da je šlo res samo za občutek), da preko explorerja veliko hitreje fašem kakšen virus ali kakšnega črva in predvsem ker v času, ko sem se "ufuravala v internet sceno"  ni imel možnosti zavihkov, Firefox pa. In se od tedaj držim firefoxa.

Ampak roko na srce ima tudi lisička pomankljivosti. Dve, za kateri gotovo vem, sta a) da marsikatera stran ali stvar na strani ne stoji tako lepo kot v Explorerju (recimo okvirček okrog avatarja tu na eD je v mozilli čudno zamaknjen) in b) ker se v določenih aplikacijah v njej ne da linkat. Enostavno ne  gre.
...
Prejšnji mesec sem kupila nov računalnik, s tanovimi Windowsi, tanovim officom in ... tanovim IE8, seveda. Prvega in drugega sem se nenavadno hitro navadila (sem pričakovala, da se sploh nikdar ne bom!). Tako zelo navadila, da ob vsakem stiku s čem starejšim viham nos (ker 'ni to TO'). Kar se tiče explorerja pa ... ne, nisem se ga še navadila. Sem si pa zlovdala ene par dodatkov (www.ie8.si).
Bližnjici na Telefonski imenik in podarimo.si pa seveda blogerski brskalnik. Malo sem še stikala za kakšno zanimivo bližnjico, pa ne vem ... A sem iskala na napačnem mestu, ali je res izbira še malo nepestra? Sploh na umetniško-kulturnem področju. Edini kulturno obarvani brskalnik je od MI2, ponudbe tozadevnih povezav pa sploh ni! Se mi zdi, da se glasbeniki še ne zavedajo čisto, kako kul promocija je lahko to. Če bi imeli TABUji svojega, bi si ga ziher namestila takoj. Da ne govorim o U2jih!

Na področju blogov je pa ponudba kar lepa. Po novem si zdaj, če pišem zapis ali delam kaj drugega v povezavi z blogi, odprem explorerja, kjer mam naštiman blogerski brskalnik. Najbolj ker takoj vidim, če mi je kdo komentiral na zapis ali če je zapis, ki sem ga komentirala, dobil nov komentar. :)
Mogoče, ko bodo dodali še kakšne druge dodatke in ko bom počasi pozabila, da so lisice (poleg veveric) pravzaprav moje najljubše gozdne živali, bom celo popolnoma preklopila na Internet Explorer.

Hecno ne, kako znamo ženske v tako banalne stvari kot so odločitev za spletni brskalnik, vplesti čustveno navezanost na karkoliže

Preveč slave škoduje

Zbogom in počivaj v miru

Rojeni z drsalkami na nogah

Najprej ena čisto neumesna, zame, za razpoloženje (ali pa zaradi). :)



Zdaj pa k zadevi.
Vemo, da se v času treh dobrih mož obdarovanju skoraj ne da izogniti, še posebej, kadar gre za otroke.
Mala nečak in nečakinja sta bila zadnje tri dni na "vikend varovanju". Prišla sta direkt z "Dedka mraza". Neverjetno je, kako lahko dve tako majhni bitji v hipu napravita hišo tako polno - polno smeha, polno zvoka, polno aktivnosti, polno razgrajanja, polno razmetanih igrač in polno tistega pristnega otroškega veselja zaradi drobnih vsakdanjih nepomembnosti.
Kar se da hitro je bilo treba odpreti škatle z darili, sestaviti krožni promet 'letališča' in počesati punčko-frizerski model.
Tavelka, štiri-in-POL-letnica se je svoje punčke precej hitro naveličala in mi začela po priloženem katalogu "bejbi bornov" kazat, katerega naj ji kupim.
Ideja plastičnih dojenčkov je v osnovi ta, da deklice že od malega posnemajo mamice, se pretvarjajo, da menjajo pleničke, umivajo, preoblačijo in hranijo 'svojega' dojenčka. Z razvojem tehnologije so dojenčki začeli odpirati in zapirati oči, premikati roke, jokati in (v primeru Baby born) tudi zares jesti in ... kakati. Za takšne dojenčke je bilo treba že kar znati poskrbeti. Všeč mi je takšen način igre, spomnim se, da sem se rada pretvarjala, da imam dojenčka. In zdi se mi po svoje tudi poučno. Učenje odgovornosti in preusmerjanja pozornosti na drugega.
Potem pa listam po tistem katalogu in vidim: Baby born na drsalkah, Baby born s surfom, Baby born v kočiji ... KVA?

KJE SEM (613)

(Pravila pri MD)



's prstom po zemljevidu' sem seveda v Logatcu ... :) Torej, NE, to ni pravi odgovor! (in, ja, VEM, obupna barva nohtov!)

'Knjiga je lepo darilo'

Tako piše na veliko, čez pol strani, v reviji bukla, ki je ena tistih ljubih mi brezplačnih stvari. Ker imam rada ... bukle. Bila so obdobja, ko sem ogromno brala in druga, ko nisem praktično nič. A knjig nisem nikdar nehala oboževati.

Knjiga je lepo darilo. Ker lahko izbereš tako, ki je človeku pisana na kožo - gotovo boš slej ko prej našel kakšno primerno, če že ne veš točno, katere si želi. Knjiga je lepo darilo, ki ga lahko personaliziraš s posvetilom in doma narejenim kazalom. In ker ostane - ni treba, da jo prebereš takoj, lahko ti bo nekaj pomenila šele čez leta in takrat ne bo prepozno. In če ti bo všeč že sprva, jo boš vedno znova in znova lahko jemal v roke, pa ne bo izgubila svoje vrednosti.
Knjiga je lepo darilo in jaz jih rada podarjam.

Zanimivo je (se mi zdi, da sem to že nekoč omenila), kako redko knjigo dobim v dar. Še posebej od najbližjih.
Čisto prvo knjižico, Ptičja pesem, sem dobila ob rojstvu, od neke 'tete Raste', ki je nisem nikdar poznala ... (Je bilo pa lepo presenečenje odrasti in ugotoviti, da si že leta lastnik deMella:)
Svoje debele, dragocene Najlepše antične pripovedke sem dobila kot ena izmed 5 najboljših maturantov na srednji šoli, od ravnateljice in učiteljskega zbora.
Svoj prvi roman, Nedeljka, sem dobila od tete, za 9. rojstni dan, pa dvomim, da je bil kupljen in izbran z mislijo name. (Če bi takrat kupili knjigo prav zame, bi mi prinesli Ronjo, razbojniško hči. Zagotovo.)
Svoje 1. sveto pismo sem dobila od kaplana, ob birmi, in drugo (samo novo zavezo), od naslednjega kaplana, pet let pozneje ...
Prvega čisto svojega Harryja Potterja sem dobila s posvetilom od tete iz Amerike (), ki sem jo spoznala takrat in od takrat ne videla nikdar več ...
Prvi življenjepis mi je pred dvema letoma podarila babica. Kupila ga je, ker je bila ravno na predstavitvi knjige, ki je bila ravno okoli mojega rojstnega dne ...

Skratka, knjige, če jih že dobim, jih običajno dobim bolj po pomoti. In ne, razni 'knjigoidi' v smislu 4×6 cm velika miniaturka z mislimi o sreči NE štejejo!
Najlepša izjema je Zvezdica Zaspanka za božič 08 od brata.

Pa, ne, tole ni manifest, da mi zdaj prosim vsi za vsak praznik prinesite knjigo. Pa tudi pismo Božičku ni. Bo pa, od časa do časa, kakšna dobra knjiga, taka, ki si jo želim ali pa mi je pisana na kožo, dobrodošla sprememba. :)

Smrt vojakinje s Kosova

Najbolj nepozaben teden poletja!!!

Včeraj sem se po dooolgem času ponovno počutila kot srednješolka. Na začetku predavanja sta nas obiskala prijazna fanta s potovalne agencije Collegium in nam predstavila nepozabno doživetje, ki ga ne smemo zamuditi - Absolventski izlet 2010.
Ker se je Kreta očitno že precej izpela (verjetno tudi, ker se tistim večnim absolventom ne ljubi vedno na isti kraj hodit), je letošnja vroča destinacija ......... Zakintos! (Malodane dih jemajoča sprememba! )

Gobčni predstavnik Collegiuma je začel: "Povejte mi, zakaj bi vi sploh šli na absolventa?"
"Točno to, zakaj bi sploh šli!" sem izstrelila, predavalnica pa v smeh.
8 dni absolventskega izleta pač ni bilo nikoli vračunanih ne v moj letni proračun niti v moj časovni plan prihodnjega poletja. Kljub temu sem jim prisluhnila in dala priložnost, da me s predstavitvijo navdušijo in morda celo prepričajo, da pridem.

Predstavitev se začne kar obetavno - absolventski izlet ni samo popivanje in porivanje, kot rad marsikdo pretirava ob vrnitvi. Je enkratno doživetje z obilico prave zabave. Prava zabava pa pomeni:
 - devill sexy party - kjer morajo vsi udeleženci na sebi imeti vsaj eno rdeče oblačilo, vsi pa dobijo tudi obroč za lase s svetlečimi rožički
 - trans X miss party - večer ko se fantje oblečejo v ženske, dekleta pa v moške
 - beach party - različne športne in štafetne igre na plaži, neredko z namigovanjem na seks (tip mora čim hitreje pojest čips z bejbinega trebuha; tip na vseh štirih z žensko na hrbtu mora čim prej premagati neko razdaljo ...)
 - pena party - točno tako, kot s sliši: zabava z veliko veliko milnice
 - boat party - vse udeležence izleta strpajo na tri ladjice, ki potem tekmujejo med sabo v glasnosti, živahnosti ...
 - getaway white party - zabava na otočku v bljižini Zakintosa, ki ga agencija za tisti večer zakupi izključno za svojo skupino
Med vsemi temi izredno poučnimi in zabavnimi zabavami je obljubljena izvrstna glasba najboljši slovenskih DJ-jev in stalna animacija Collegiumovih animatorjev. In povprečna septembrska temperatura na Zakintosu je 28° C.

OK, mislim, da je pravkar odmrlo par procentov mojih možganskih celic (je nekoč rekla Trin)! ... 8 dni takih in onakih partyjev, glasbeno pospremljenih s štanc glasbo naj bi bilo najbolj nepozabno in neponovljivo doživetje v mojem življenju, vredno 300€???
Bi morala biti res navdušena ob misli na to, da se bom smela en večer obleči v rdeče (kako dobrodošla sprememba! ) in se vrteti in zvijati do pol petih zjutraj, prespati svoj najljubši del dneva, se drenjati na mivkasti plaži na svojih dveh kvadratnih meterčkih prostora, se namakati v morju, ki bo na temperaturi postanega urina in celo popoldne poslušati, kako se bodo razni prijazni animatorji drli name?

A sem res tako čudna, da bi kot diplomantka ljubljanske univerze pri svojih 20+ letih veliko raje imela čez dan kakšen voden ogled, kakšen tečaj kuhanja mediteranske hrane, ali pa surfanja, kajtanja, potapljanja - pač kar je komur ljubše, kakšno možnost 'impro potujoče knjižnice' za vse, ki na plaži radi beremo, kakšno organizirano refleksijo študijskih let po študijskih programih, zvečer recimo kakšno projekcijo dobrega filma na prostem, kakšen dober rock/etno koncert (brez pene in rdečih rožičkov) ali le preprosto sedenje ob morju, v temi in tišini, in pogovor s kolegi s faksa, ki to kmalu ne bodo več?


Morda sem zategnjena. Ali pa preprosto prezahteven potrošnik ...

Bravo bravo bravo naši!

Ne vem, kdo v naši mali državici danes ni gledal tekme proti Rusom. Ali je vsaj spremljal po radiu. Če že ni bil TAM. Že kar lep čas pač nismo imeli tako krasne priložnosti za uvrstitev na svetovno prvenstvo v nogometu.
In smo jo izkoristili, kot sem (pravilno) napovedala danes v anketi na Drugem svetu. :)
Slovenija gre v Afriko! Mislim, da bo treba napisati novo pesem :)

Nisem kaj prida športni analitik, itaq se pa tudi najboljši analitiki lahko zmotijo, zato z vami raje delim nekaj NAJ svojih vtisov s tekme.

Najlepše presenečenje srečanja: Da himne NI grulila Alenka Gotar
Največje razočaranje: A smo RES tok primitivni, da moramo žvižgat med himno gostov?!?
Največji plus, da sem ostala doma: Pečen kostanj v topli dnevni sobi mmmm
Največji minus, da sem ostala doma: Zlatko Zahovič
Naj mimika: Ruski selektor (ki je celo tekmo igral pantomimo na besedno zvezo "užaljena sova")
Najbolj neprecenljiv prizor: Predsednik vlade, ki ploska v ritmu z vsesplošnim skandiranjem "MA-LO-VAS-JE, MA-LO-VAS-JE PIČ-**-CE"  klik
Najpogostejša misel med tekmo: "A deeeej Novakovič nooooo!"
Najpogostejši komentar med tekmo: "Kek je pršu to tekmo samo GLEDAT."
Naj bučka: "Kok bi bla js srečna, če bi zdej še en gol dobil. Nobene norišnice čez poletje ..." by mami, seveda
Najlepša pozornost: Prijatelj s Portugalske mi minutko po naši zmagi na FB napiše "Go Slovenia! ;)"

Ja, prav imate, če rečete, da pravzaprav ni pomembno. Postranska stvar v življenju je, tudi če najpomembnejša.
In ja, prav imate, če napoveste, da se bomo na svetovnem prvenstvu spet osramotili. Je povsem mogoče.
Prepričana pa sem, da bo zaradi tiste enke na naši in nule na ruski strani za marsikoga jutrišnji dan nekoliko lepši. Tudi moj. In verjamem, da sedaj vsaj peščica Rusov bolje ve, kje je Slovenija. Pa tudi če samo zaradi tega ... JE bilo vredno! :)

Polako, nemoj žuriti!

Širjenje dela cestišča, ki gre iz (prezadolženega) proračuna našega prečudovitega LJubljenega močvirja, ima za posledico a) popoln obvoz avtobusne proge, ki sedaj ne bo peljala niti blizu mojega doma, b) neznansko gnečanje zaradi popolne zapore na tej in okoliških cestah med pol osmo in pol deveto zjutraj (stanje že brez obvoza ni bilo ravno ... briljantno) in c) NAJBOLJŠI del zgodbe je, da bo zapora "predvidoma trajala do 10. 10. 2010" so rekli na spletni strani.

Ja, seveda ... Po mojem bo prej kraljica Elizabeta II. ponovno obiskala Slovensko Filharmonijo, kot bo ta cestni odsek ponovno prevozen!

Zato pa - kdo bi se matral na prvi dan! Važno, da so ustavili kompleten promet in avtobusno progo speljali nekam v pi ... sano mestece! Zakaj bi se človek mučil z delom, ko ima pa celo leto časa na razpolago? Polako, nemoj žuriti. Za prvi dan bo dovolj, da si pripeljejo svoje vozičke.
... Jim jutri vsaj ne bo treba navsezgodaj zjutraj stati zunaj na mrazu.

Glasba, pisanje in ... likanje

Kakšen mesec nazaj smo sedeli na blazinah, na tleh, v krogu in se skušali med seboj bolje spoznati (iskreno prisežem, nisem med anonimnimi alkoholiki!).
Andrej (ki je vodil spoznavanje): "Zdaj bo pa vsak povedal tri svoje hobije."
Jaz: "Zelo rada igram kitaro, rada pišem, pa rada likam."


Ne vem od kod in kdaj to izvira, ampak ja, sem človek, ki rad lika. Se moram po tej izjavi posuti s pepelom, umiti usta z milom, prebičati ali klečati na koruzi pol ure? Ne vem, samo sprašujem ... Vse bolj namreč ugotavljam, da likanje velja za neprijetno opravilo, jaz pa za nekakšen čudež narave, ker mi je prej všeč kot neprijetno. Že neštetokrat sem bila deležna zabodenih pogledov, ko sem omenila, da rada likam. Kot da je to najbolj gnusno opravilo na planetu. Pa sploh ne vem, zakaj!

Likanje je od vseh gospodinjskih opravil najbolj čisto, ker nima veze z umazanijo - perilo je prej že oprano, čisto, dišeče. mmmmm Poleg tega ob likanju nimaš nikakršnega opravka z vodo. In jaz precej mrzim vsa možna pomivanja vseh možnih zadev, ker mi voda vedno uniči že tako zelo krhke nohte. Tretja stvar je, da je smisel likanja toplota, kar je meni, kot človeku, ki ga rado zebe, vse prej kot neprijeten vidik. Najboljše od vsega pa je, da zraven lahko poslušam glasbo. Recimo med sesanjem je pač ne morem (kar je velik velik minus).

En tak popoln-večer-za-likanje sem imela v petek. Čakal me je kup kuhinjskih krp, robcev, očijevih srajc, pa precej maminih hlač in majic. Bila sem sama doma, kar so že skoraj popolne okoliščine. Takrat ne jakost ne izbor poslušane glasbe nista omejena. Za češnjo na smetani pa so bili na Valu 202 ravno MI2 v živo iz studia 14.
Naj trenutek večera je bil, ko je Dimek pred enim komadom dejansko rekel
"Naslednja pesem je za vsa dekleta, matere in žene, ki ste ostale doma in likate!"
TOOOOOOOOOOOOOOOOOO!!!!!!

In, saj, likanje samo po sebi je čisto OK, ni pa nekaj posebnega. Ampak, aveste, plesanje fokstrota na Samo tebe te imam po dnevni sobi ob pol polnoči s fotrovo srajco ... To je pa neprecenljivo! :)

Julie & Julia ... in blogi

Mami si je zaželela ogledat film Julie & Julia, pa sem rekla, da grem z njo, če mi plača karto. Zdelo se mi je, da to pač ni ravno film, za katerega bi plačevala vstopnico, ampak bo pa za pogledat.
Včasih je dobro, če od življenja ne pričakujemo preveč. Tako smo pogosto prijetno presenečeni. :)

Film je ... luškan. Pa smešen. Meryl žari in blesti, kot vedno. In Chris Messina ima angelske oči! Predvsem pa ob vseh tistih receptih in dobrotah postaneš ne samo lačen ampak že kar požrešen (sama sreča, da naju je doma pričakal oči s polnim peharjem pečenega kostanja! mmmmmmmm).

Piše, da je to prvi film, zasnovan na podlagi bloga. Ne vem, zdi se mi, da so to govorili že za Juno, a v resnici ni pomembno. Dejstvo je, da je v tem filmu blog precej v središču dogajanja. In do pičice točno je prikazano, kako v pisanje bloga enostavno padeš notr'.

Ne potrebuješ nobenega urednika, samo stipkaš stvari in jih objaviš.
Na začetku imaš občutek, da pošiljaš besede v praznino. Zdi se ti, da jih ne bere nihče. Misel na to je po svoje udobna - važno je, da lahko občutke nekam daš, nekam pošlješ. Kot neka psihoterapija (točno to reče tudi Julie v filmu). A sčasoma začnejo padati komentarji. Ljudje se odzivajo na te tvoje samoterapije, tebi pa pisanje postane obveza, kakor da moraš nekaj napisati, ker te "tam zunaj" pričakuje cela kopica zvestih bralcev. Vmes mimogrede še dobiš ponudbo, da bi izdala knjigo, da bi članek o tebi napisali v New york times ... ali pa vsaj zmagaš na natečaju, po pošti dobiš majico (s prikupnim pripisom;), si z nagradnim bonom kupiš najdražjo in najbolj utrgano trenirko v svojem življenju in še ... ta dečko ......
Saj ste že vzeli lekcijo, da internet zbližuje in ... v tretje gre rado :)


Julie je po opravljeni enoletni misiji nehala pisati blog. Kot je obljubila. Čeprav ji ni bilo ravno lahko. Kot pravi ...

V spomin ...

... pa lepe sanje!

To mora bit nekakšen urok! RES!

Vsakič, ko mi kdo pred spanjem ne reče le "lahko noč" ampak doda še "pa lepe sanje" jaz sanjam nekaj groznega. Enkrat me nek psiho zapre v svojo vrtno lopo za orodje, me sili, da s čopičem v ustih, ki ga pomakam v lastno kri, napišem, da ga bom večno ljubila, čeprav mi je ostuden ...  Drugič pazim neko spečo punčko, ki se izkaže za pošast, ki začne nagravžno renčat proti meni pod odejo. Tretjič dečko iz ljubega miru umori tri tipe v hotelu in potem pobegneva v Alpe s kolegi od njegovega brata, izmed katerih eden očitno hodi z nuno! ... Skratka, ne - definitivno ne nekaj, čemur bi človek rekel "prijetne sanje".

Saj nikjer ne piše, da so voščila lepih sanj in moje nočne more v kakršni koli korelaciji, a sumljivo pogosto se mi zgodi oboje v isti noči. Danes sem bila prav pomirjena, ko mi je dečko zaželel le, naj mirno spim in nič o sanjah. Pa - kot naročeno - v trnutku, ko prekinem zvezo, v telefonček prileti prijateljičin SMS, ki se zaključi s "pa lepe sanje". Seveda. Here we go again.

Filmi močno močno vplivajo name, menda tudi zaradi moje prebujne domišljije. In skoraj po pravilu si tastrašljivi prizori utrejo pot v sanje. Priznam, glede tega sem največji zajec. Danes sem gledala film, narejen po predlogi otroške knjige Roalda Dahla, Čarovnice. Otroški film, tudi za tiste pod 12 let. Pa mi je bilo na meji sprejemljivega. (Pusič sem, vem.) In če se kaj poznam, bo to nocoj vsaj v enem od prizorov v moji glavi. ... "Če bi bila ti pri meni sigurno ne bi hotela gledat Hudič v Emily Rose ..." Hja, res čudno, ne?!

Zakaj si ljudje sploh voščimo lepe sanje? Ima kdo kaj koristi od tega, če ima lepe sanje? Ima kdo korist od tujih lepih sanj? Ima kdo zaradi tega lepši dan? Se kdo naslednji dan zahvali prijatelju: "Ej, hvala za lepe želje, res sem imel lepe sanje"? Oziroma, tistim, ki verjamejo, da sanje napovedujejo prihodnost, pač morda lahko zaželiš "jasne sanje" ali "čim bolj berljive sanje", ne pa lepe, ker bodo pač take kakršna bo prihodnost. Ali ne?

"Sladko spanje in zjutraj pozabi sanje!"
To bi bilo še najbolj perfektno voščilo pred spanjem zame.

No, pa lahko noč :)

Komaj čakam

Moj mali učitelj

Bila je ljubezen na prvi pogled, priznam.
Pravzaprav je bil moj namen tisti večer po pevskih ujeti še čim večji del koncerta, na katerem je prijatelj igral bobne. Zamudila sem več kot pol ure in prišla ravno na govorance. Ni mi bilo za motit, se drenjat, dvigovat ljudi v vrsti, zganjat hrup s pozdravljanjem ... Sem pač obstala v zadnjem delu dvorane, naslonjena ob steno.

Pozornost mojega nezbranega očesa je kmalu ujel mali junaček, ki je racal po zadnjem delu prostora, kjer ni sedežev, padel na "opleničeno" tazadnjo, se pobral in spet racal dalje. Takšni čukci so res cuker, ko se jim prav vidi, da še ni mesec dni, kar hodijo, da jih po vsakem desetem koraku čaka zasilni pristanek na riti, ampak da jih to niti najmanj ne omejuje pri raziskovanju narave in družbe.

Dovolj dolgo sem butasto-občudujoče strmela vanj, da sem ujela njegov pogled. Usta so se mi razlezla od ušesa do ušesa, hip za tem še njemu. Počasi, najprej plaho, a vse bolj jasno. Ljubezen na prvi pogled, saj pravim!
Pomignila sem mu, naj stopi bližje in priracal je meter od mene, se ustavil in me pol nezaupljivo pol radovedno gledal.
Počepnila sem in šepnila "Ja živjo! Kako ti je ime?"
Ob tem se je v zadregi ozrl k svoji "prevajalki", ki je sedela v zadnji vrsti in nekoliko nelagodno opazovala vse skupaj. Nasmehnila sem se še njej, v tistem pa je malega že premagala radovednost.
"Medi!" je rekel in kazal na kresničko, navezano na torbico.
"Medi je ja" sem se skoraj topila in si ga drznila pobožati po glavi. "Glej, pa ovčko imam tudi" sem kazala na badge iz lanske Stične.
Mali pa še bolj navdušeno "MEDIIIIIII!", v tisto tihoto dvorane.
"Prevajalka" je v strahu, da ne bo motil, siknila "David!"
Končno sem ga lahko klicala po imenu.
Torbo sem, še vedno čepe, vzela v naročje in iz nje privlekla ... milne mehurčke.
Nato sva kakih 10 minut zavzeto motila zbranost v dvorani. Jaz s spuščanjem mehurčkov, mali David s koracanjem za njimi in vriskanjem vsakič, ko mu je uspelo kakega ujeti in počiti. Popolna radost!

Ko sem presodila, da je bilo zabave dovolj, sem mehurčke pospravila v torbo in oznanila "Konec mehurčkov". Mali je pokimal s celim telesom, kot bi se priklonil po imenitni predstavi, in odstopicljal v prevajalkino naročje. In le nekaj minut kasneje sta zapustila dvorano.


... mene pa je nenadoma zadelo ... "Kako bi se počutila, če bi bila mama tega otroka, ki bi ga neznana smrklja meni nič tebi nič pohopsala sredi koncerta?"
Resno vas vprašam, še posebej tiste, ki ste starši - kako bi se ob tem kot starši počutili vi?