Lucy in the sky with diamonds | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Zdravo življenjeMed zajtrkom listam reklamne prospekte, s katerimi so nama včeraj natlačili kaslc in ugotavljam, kako slab potrošnik sem postala.Kupujem tisto, kar potrebujem, samo če je res kakovostno, plačam malo več; če je poceni, kupim na zalogo; izredno redko kupim kaj, česar sicer ne bi, ker je v akciji; razne firme me itaq niso ganile nikoli. Ne zbiram točk, ne lepim nalepk, od raznih kartic imam samo šparovo, pa še te praktično ne uporabljam. Najraje kupujem v trgovinah, kjer te nihče ne nadleguje z raznimi dvojnimi pikami in "če vzamete dva, bonus na kartico ...". Sploh pa sem vse bolj pristaš samooskrbe. Za novo leto sva pojedla zadnje domače krompirčke, korenja mi do poletja, mislim, ne bo treba kupovati, peteršilja spomladi verjetno ne bom niti sejala, toliko ga je še, sedem steklenih kozarcev z domačimi čaji se ob trenutni invaziji virusov vztrajno prazni, ampak mislim, da do prvih novih pomladnih cvetov že bo, ... Sveže mleko za 0,5€ po litru dobim od "strica MU" - pravzaprav od njegovih krav, ki jih grem vedno lahko malo pozdravit, pobožat in pogledat, kako se jim godi (čeprav baje potem dišim kot prava kmetica;) ... Verjetno me tudi zaradi tega toliko manj ganejo razni izdelki z manj sladkorja, manj maščob, brez glutena, primerni v dietni prehrani itd. Ker se mi še vedno zdi bolj zdravo to, kar dobesedno odtrgam in dam takoj v lonec/na krožnik ali mleko, ki ima malo več maščob, pa zanj vidim, kako je priteklo izpod krave in da je, preden je pristalo v mojem loncu, mleko prevozilo le en kilometer od "strica MU" do doma, v kangli, ki sem jo lastnoročno oprala z zdravju neškodljivim sredstvom in mlačno vodo in predvsem vem, kaj in koliko je krava jedla. Zame je to najbolj zdrava prehrana, kar je je. Med tem pa "najboljši" sosed svoje bio, eko, oh in sploh zdrave izdelke, vse vsaj s slovenskim poreklom, če ne že proizvedene v Sloveniji, iz "Zdravo življenje" preimenuje v "Active Life". Ampak jaz imam zagotovo raje eno umirjeno, prijetno, zdravo življenje, kot pa Aktiv Lajf. Kaj je tole? (7)OK, sicer mi je današnji zapis tako všeč, da bi ga z veseljem pustila še kak dan ali dva na vrhu, ampak če mi je že Kloti tako velikodušno odstopila štafeto, ki jo je dobila pri Eji, se pač igram naprej :)Kaj je TOLE:  hrkovoKraljestvo je uganila, da so tole Conversove All starke :) Moje najljubše:  Hvala, da ste se igrali z menoj :) Zbogom, gentlemanMoj dedek, ob katerem sem odraščala, je bil en tak star gentleman. In zaradi njega sem vedno znala ločiti starejše moške, ki so bili le tečni starci, od starih gentlemanov. In naj se, prosim, nihče ne pritožuje nad nespoštljivim izborom besed - je pač tako, vsako življenjsko obdobje, tudi starost, ljudje lahko nosijo tako ali drugače.Stari gentlemani znajo starost nositi kot gospodje. Že, da znajo odpreti vrata, dami poljubiti roko, pridržati dežnik ali nositi torbo in podobno. A to ni bistveno. Predvsem se ne trudijo učinkovati mlajši, ne vzdihujejo za dobrimi starimi časi, čeprav se tja v spominih pogosto vračajo ter razumejo in sprejemajo to, da so za njimi prišle nove generacije, ki so sedaj mlade, kot so bili nekoč oni, z vsemi vragolijami in neumnostmi vred. Še en tak stari gentleman je bil Tone Pavček. Veliko je pisal za otroke in tudi njegove pesmi za odrasle imajo vse tisto iskrico otroškosti. Z njim sem odraščala - vsi slovenski otroci smo. Vsak pozna tisto o soncu, pa Jurija Murija, ki se ni maral umivati, in tisto, da moraš v življenju vedno do konca. Kar žal mi je za vse, ki ne znajo slovenskega jezika, ker so prikrajšani za takšno genialnost! Iz otroštva ven ga občudujem. A z njim sem se srečala samo enkrat. Gost je bil na predavanju Obče stilistike. Govoril je in govoril in vmes so pesmi kar kipele iz njega. Sumim, da je za nas, študente, nalašč izbral take bolj žgečkljive - Chagallova ljubimca in Ljubezen z dodatkom - da so se še najbolj zdolgočaseni kolegi malo zahehetali ob ritnicah 'ki bi ju mrtev božal'. :) A s kolegico sva vso uro presedeli kot malo zamaknjeni, ga požirali predvsem z ušesi, pa tudi z očmi. Kakšna energija! Skoraj ni izgubil nasmeška z obraza. In čeprav niti malo ne vem, kaj nam je povedal med tem predavanjem, in čeprav jo je na koncu prehitro popihal, da bi dobila njegov podpis v svojo knjigo, se mi je vtisnil kot zgled čiste radosti do življenja. O stilu in slogu mi tako dovolj povejo njegove pesmi. Celo dopoldne jih že berem, se jočem in smejem, in ne vem ... Naj mi bo sploh hudo? Njegove pesmi - in v nekaterih se tako zelo zelo najdem - so ostale na papirju. Čim jih odprem, je, kot da v resnici sploh ni odšel. Otrok mi ni dovolj nikoli. Ne v rokah, ne v višini ramen, ne v vrtcih, na igriščih, v šoli ne v risankah ne v meni samem. Oni čenčajo in čebljajo, njim je veliko zmeraj malo pa v smešen nič zvaliti znajo magari Sizifovo skalo. Grem z njimi po zeleni trati, na vrtiljake, tobogane, po mavrici se z njimi klatim in ko sem truden od igranja, me majcen princ v naročje vzame in v svojo pravljico zasanja. Na sprehodu s čudežemAveš, takrat, ko sem pisala o tebi taprvič, sem imela v mislih drugačen pomen besede čudež. Zdaj si zame čudež, ker se vsemu neprestano čudiš. Pravi mali čudež :D Kako ti uspe, da stegneš prst in začneš od veselja cepetati, ko med sprehodom zagledaš prvo zvezdo? Verjetno te še nihče ni naučil, da se "ne spodobi" kazati s prstom.In čeprav vlak mimo vaše hiše pelje tako vsaj ene 10x dnevno, bi ga šla ti vsakič rada gledat. To, da so polži slinasti, umazani, sluzasti in nagnusni, te še niso uspeli naučiti. Ko kakega najdeš, ga z veseljem primeš v roke, me pogledaš in z značilnim narečjem v glasu (jap, štajerka si, tu mamica nima kaj;) bolj trdiš kot vprašaš "je lep?". Seveda, pikica, zelo lep je! In - si vedela, da nikoli več noben polž na svetu ne bo imel popolnoma enake hišice? Ko te kuža, s katerim sta se po višini zdaj ravno ujela, poliže po ušesu, se prešerno hihitaš in čisto nič te ne moti, če se zaganja vate. Dan na dan bi pela isto pesmico; tisto o gosenici, ki leze na drevo. Kar ne naveličaš se je. In še na misel ti ne pade, da je kaj narobe s tem, da si jo zapela že šestkrat. Pa jo zapoješ še sedmič. In ko na listu drevesa najdem pravo, živo gosenico, jo morava zapeti še njej. Čudež si, tako in drugače. In tako sem vesela časa, ki ga lahko preživljam s tabo. Ker se spravljava v smeh, ker se znava skupaj igrati, ker se druga od druge toooliko naučiva (dobro, zate ne vem, ampak jaz se OGROMNO naučim od tebe). Ker se enostavno štekava. In zdaj spet računam, koliko bom ob določeni tvoji starosti stara jaz. Vem, da verjetno nikdar več ne bom imela toliko časa zate, kot sem ga imela letošnje poletje. In vem, da boš ti z leti in razvojem postajala bolj kompleksna in bo svet skozi tvoje oči vse manj preprost in bo zato tudi čas, preživet s teboj, zahteval več energije. Pa vendar si želim, da v svojem bistvu nikdar ne bi odrasla. Da bi znala zapeti/poslušati pesem tudi 20x, če se ti bo zahotelo - veš, jaz to počnem nenehno -, pa da ti svet ne bi postal samoumeven, da bi ohranila to čudenje in občutek za lepo. Facebook CasanoveDogaja se mi, zdanje čase kar naprej, da me po virtualnih poteh kontaktirajo osebe, ki jih ne poznam. Moškega spola, kakopak. Danes me je 'za prijateljstvo zaprosil' (joj, kok s FB določene formulacije postanejo debilne!) gospodič, ki ga ne poznam. Že četrti v dveh mesecih. Ponavadi gre po istem kopitu: 'dregne' te in ti pošlje prošnjo za prijateljstvo. Enega sem kar brisala, dvema sem celo nazaj napisala 'se poznava?'.'Ne, sam ful fletno fotko maš za profil  'Pa halo? ...  Ko boš imel v resničnem življenju tolk jajc, da boš stopil do ženske, ki ima v živo "ful fleten profil", jo dregnil in ji to povedal tako brez zadržkov, kot si meni prek interneta, ni vrag da boš slej ko prej naletel na eno, ki bo o tebi menila isto. In pomožnosti niti ne bo poročena. (  )Do takrat pa ... odžrebi! Trenutno stanje duha: Sladko se mi jede The name of the dog (Ime psa)Igra z mladim kužkom je nepopisna radost. Tisti, ki ste jo izkusili, že veste, o čem govorim. Psi so hvaležni, pripadni, ljubeznivi ... Mladi pa so še nadvse ljuPki :) V petek popoldne sva kar šla, na vrat na nos, izmed treh bratcev izbrala bolj umirjenega, plačala in ga pripeljala domov. Doma sva uredila star, že nekoliko zaraščen pesjak, počistila kočico in kupila nekaj pasjih priboljškov.  Nad novim prišlekom so bili navdušeni tudi bližnji in daljni sosedi. Najbolj pa gotovo sosedova frajlica :D  Skratka, VSE je šlo kot po maslu. Zapletlo pa se je pri imenu. Pa pojdimo po vrsti. Dan 0: Sosedova Urška in jaz za kuhinjsko mizo grizljava korenček in rešujeva svet ("what's up, doc?"). Nanese na Potterja. Omenim, da sem imela nekoč hrčka z imenom Sirius (ker sem bila zmešana na lik iz Potterja s tem imenom). "Potem bi lahka pa tudi psu dala ime po kakem od likov iz tam!" Nisem bila ravno navdušena. "Kaj, naj bo Hagrid?!?"  "Al pa Harry!"  "Al pa Ron! ..."  Ampak ideja mi je bila všeč, čeprav je bila mišljena izključno kot štos. Ja, sosedje v ulici so imeli Rona, ko sem bila majhna. Pa vedno sem si predstavljala, da so pasja imena za samce na R - Rex, Runo, Ron ... Dečku za računalnikom javim: "Ej, kuža bo Ron, OK?" "OK."Dan 1: Vsa ponosna urejava pesjak in okolico, se igrava s psičkom in opazujeva vsako njegovo potezo. Povohat se kužku prikaže tudi tašča, poboža psa in imam občutek, da se ga bo kar navadila. Trikrat vpraša po imenu in ga ponavlja, da si ga bo ja zapomnila. Ko odhaja, glasno vpije (kot za vajo): Roooooo-oooooooon! V tistem pa dečko: "Lusi, to ne bo šlo, bo kdo hodil okrog hiše in klical mene, pa bo pes čisto zmešan. Preveč podobno se čuje." ... Joooj no, pa tako všečno ime sem našla. "Sej se bosta navadila!" ... Dan 2: Smukam se po vrtu, tu izpulim kak plevelček, tam poberem par plodov ... Pesek se mi muza med nogami, skače name, se valja ... Ko brezskrbno steče prek grede z mlado solato, ga glasno kregam: "Ron! Ron, SEM!" Iz hiše pa se skozi odprto okno zasliši "Ka je?" Prasneva v smeh - ne, tole RES ne bo šlo. Dan 3: Bereva vse mogoče sezname pasjih imen na internetu. "Joj, pa kdo da svojemu psu ime Rambo?!?" "Al pa Inzaghi!" "Pa sej so čudni! Pomojem morava izbrat ime, ki nama zveni lepo in naju na kej spominja" ... (nekaj premlevanja) "Kaj pol, Don al Čavi?" "Ja Don zihr ne, potem ga obsodiš, da bo debel!" "Pol Čavi." ... Ker nisem bila prepričana, mož hitro pove svakinji ... Kaj češ, če se razve, potem je pač že uradno. In zdaj imava Čavija.  HOW! Trenutno stanje duha: Pasje mrzlo! Orbit super heroj - varuška :DSem človek, ki rad žveči čigumije. Poznam ljudi, ki jih ne marajo in celo take, ki še nikoli v življenju niso žvečili. Poznam, ampak ne razumem. Ker kaj potem nosiš s seboj v torbi, ko greš kam ven na kosilo ali večerjo? S čim si popravljaš zadah, konec koncev? Predvsem pa, s čim premaguješ živčnost? Kadar kaj pišem, pa imam ustvarjalno krizo, se nafilam s čigumiji, pa kar nekako gre. Sir Alex Ferguson očitno funkcionira podobno ;) Da niti ne omenjam obilne pomoči, ki mi jo je nudil med opravljanjem vozniškega izpita!
Pred kratkim pa sem odkrila še eno čudovito lastnost čigumijev: kratkočasijo otroke. Ja, res, z njimi čudovito zamotiš dveletno deklico. Bilo je nekega lepega dne. Pazila sem svojo dveletno nečakinjo. Sedeli sva na sveže pokošeni travi, se prekopicevali, smejali, afnali, peli ... ko naenkrat mala obstane in me gleda v usta.
"Kaj je, piki?" mala pa stegne prstek in mi ga počasi potiska vse bližje ustom. "jedla!" Umaknem obraz (če ne bi slej ko prej dobila cel dveletkin kazalček v usta) "Kaj bi?" "Je-dla!" še bolj vztrajno s prstkom vrta proti meni in s čeljustjo oponaša moje gibe. Taktrat se mi posveti! "Aja čigumiiii. Čigumiji niso za jest. Žvečit jih moraš. Lej, takole ..." "Zvetit" "Ja, za žvečit je čigumij, ni za jest." Požvečim in podzavestno naredim balonček. Takrat pa so se mali zasvetile očke! "Balontek! Se enk't! Se enk't!" In potem sva imeli zabavo - mala s tem, da je gledala, kako med mojimi zobmi iz čigumija nastajajo balončki in glasno počijo, jaz pa s tem, da je njo to tako zelo zabavalo.
Zato je Orbit zame super heroj že samo zato, ker z njegovo pomočjo mimogrede zamotim malo tudi za 10 minut, če je treba. :)
http://www.facebook.com/OrbitSuperHeroj.slo?sk=app_221202634560161
Dragi moj bivši fant!Hotela sem ti reči samo tole ...
lepo je bilo ta štiri leta biti tvoja punca. Bilo je veliko lepih trenutkov, nekaj tudi težkih ... Ampak vsako obdobje življenja je treba enkrat končati ... kajne?
Upam, da se boš vedno z veseljem spominjal obdobja, ko si bil moj Dečko!
Prisrčen pozdrav iz sosednje sobe ti pošilja
tvoja žena
Vladni oglas s ČepinkoNe, vlada ni boga, ker je plačala drag oglas z Urško Čepin in ga lansirala na Youtube. Tudi se jim ni zmešalo. To, da se je oglas pojavil celo na osrednji informativni oddaji nacionalne televizije je jasen dokaz velikega uspeha. Da števila ogledov videa in komentarjev pod njim niti ne komentiram.Ne, Slovenci, niste bogi! Živite v državi, kjer lahko rečete, kar vam paše, pa "noben v pržon za to ne gre". Čeprav bi kakšnega slaboumnega avtorja še bolj slaboumnega komentarja sama z veseljem poslala vsaj na tri leta prisilnega dela v rudniku. In če že tako radi otresate s svojimi mnenji, jih vsaj ponosno pokažite še takrat ko šteje (5.6. torej). Boga je predvsem Urška Čepin. Revica ni dovolj pametna, da bi videla, da jo je vlada plačala za oglas zgolj zato, ker je neumna. Ker je tako neumna, da to opazijo še ... ne najbolj pametni. ... Ravno, ko sem tole pisala, je "videoposnetek uporabnik odstranil." Očitno je vlado strah, da bi imel video dejansko učinek ...  Nick VujicicPrvič sem se srečala z njim, ko sem delala intervju s Fani Križaj, finalistko prve oddaje Slovenija ima talent. Čudovito dekle, ki se je ravno začelo prebujati v pravo, resnično življenje in ga začelo živeti, kot sama hoče. Vsa nasmejana, zgovorna, mi je omenila tudi "fanta, ki je brez rok in nog, pa plava. In ko sm js njega vidla, kako skoči v bazen, in kako je nasmejan in prijazen do vseh ... sem si rekla, pa Fani, kaj ti sploh jamraš!?" V mislih sem si naredila zaznamek, da moram tega fanta s srbskim priimkom nujno poiskati na Youtubu. Pa sem nekako pozabila ...Dokler ni mojega maila z vseh koncev preplavila novica, da Nick Vujičič prihaja v Slovenijo. Tokrat me to ni zanimalo samo osebno ampak tudi poslovno. Tako sem si končno ogledala njegov video. Na tone njegovih videov. Brskala sem, brala, iskala, poslušala, se režala ... Ker, ljudje, ta fant je NEVERJETEN! Brez rok, brez nog (OK, na levi ima podplatu podobno tvorbo z dvema prstoma), pa zna praktično VSE. Tipka, piše, hodi, plava, surfa, telefonira ... Poleg tega pa je inteligenten in zabaven. Celo sam iz sebe se ponorčuje. In včeraj sem se z njim tudi zares srečala, po dveh mesecih priprav (se sploh zavedate, kako težko je vprašati kaj novega nekoga, ki živi od tega, da govori o sebi?). Ampak bolj kot karkoli, kar mi je odgovoril, mi bo ostal v spominu občutek, ki ga da človeku, ki se z njim pogovarja - umirjenost, sproščenost, odprtost in sprejemanje. Mislim, ker ... kdaj ste nazadnje objeli človeka prvič ko ste ga videli in se ob tem počutili prijetno? Zlasti če je bil kakorkoli hendikepiran! In kdaj ste nazadnje srečali 28-letnika, ki bi govoril tako modre in globoke stvari, da ste obnemeli? Nick je te dni v Sloveniji - po različnih krajih pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, s katero želi vliti ljudem upanje. Ne naklada, ker če kdo, pa on ve, kako je biti na dnu. Govori tudi o Bogu in kako mu je vera pomagala najti smisel v življenju. V teh časih, ko se vsi samo pritožujemo, je takšno pričevanje prav osvežujoče. Zato vas vabim - v četrtek v Maribor ali v soboto v Stožice. Lahko vamobljubim, da vam bo polepšalvikend. Če vam že ne bo spremenil življenja. Še to ... morda vam gre Nick na jetra že samo zato, ker ga je te dni povsod tako polno, da vam praktično še zjutraj skoči iz škatle za kosmiče (to foro sem ukradla;). Ampak dajte mu vsaj priložnost in si poglejte EN njegov video. Em ... kok je pa do najbližjega bankomata?"A mate za študente tut kšn vegetarianski meni?""Ja sirov burek al pa vegi kebab al pa margerita - sej tukile use piše." "Aja, pa res! ... hvala." OK kebap brez mesa sploh ni kebap, da smo si na jasnem. Sirov burek naredijo dober samo v Sarajevu. Pica it is today then "... kaj pride pa kot sladica?" "Takale ruladica" (pokaže) "Aha ..." hej, ni veliko, je pa čokolada! "Margerito bi, potem, pa rulado, prosim." "Za tuki al sabo?" "sabo" Položim telefon na terminal za odčitavanje študentskih subvencij, in ko ta že naredi tist svoj hecni zvok (tu-lu-lu), se spomnim vprašati: "sej loh tut s kartico plačam, ne?" "Ne" me pogleda, kot da sem ga prašala, če kosilo na subvencijo vključuje tudi zapestno uro, pralni prašek in tečaj plesa. "uf ... šit! ... em ... kok je pa do najbližjega bankomata?" Ne nosim gotovine naokoli. Ker če jo, jo gotovo porabim. Tudi za stvari, ki jih niti slučajno ne potrebujem. Kovanci so težki. In od kar imamo €, so nas uspeli prepičati, da so VSI kovanci drobiž. Pa niso. 2€ je že kar nekaj denarja (Aleš Čerin je lahko od tega dva dni sit, recimo;). Počasi začenjamo to verjeti še za tamanjše bankovce ... Ker zakaj bi sicer bilo nemogoče dvigniti na bankomatu samo 5 €, če pa je to več kot 1000 sit, kar je bila prej najmanjša možna vsota!? Res mi ni do tega, da denar kar trosim naokoli, samo zato, ker ga pač imam v denarnici. Pa tudi neprijetno mi je imeti pri sebi večjo količino gotovine. Če moram kaj večjega plačati v gotovini, jo dvignem tik pred plačilom in poskrbim, da se denarja čim prej znebim. Skratka sem oseba, ki, če se le da, ne nosi s seboj gotovine. Jasno potem naletim na razne frizerske salone, fotokopirnice, železniške postaje in ... okrepčevalnice s hitro prehrano, kjer NIMAJO terminala za plačevanje s kartico. Sledi vedno isto vprašanje: "Kok je pa do najbližjega bankomata?", nato pa tek (v vseh vremenskih razmerah) do tja in spet nazaj. Če imam srečo, je bankomat za vogalom. Če ne, je do njega dva kilometra. V takšnih primerih se ponavadi odločim, da ni vredno. Vsakič znova pa se tudi vprašam, ko vsa preznojena prisopiham nazaj in plačam tistih 93 centov (kolikor stane subvencionirano kosilo v fast-foodu ob Tržaški): ali si je res TAKO TEŽKO urediti terminal za plačilo z bančno kartico?? Ne vem, morda dejansko JE. Če kaj poznam slovensko birokracijo, je za to treba urediti en kup paprijev, zbrati tisoče dovoljenj in potrdil ... in še plačat komu kakšno nemogočo vsoto. Ampak vseeno ... jaz res RES ne maram nosit gotovine s sabo, no :) (retro) Počitniško modrovanje"Če to ni naravnost bedno! Sedim v naši sobi-spalnici. V Kranjski. Morala bi vadit matematiko. Ne da se mi. Sedim s knjigo in zvezkom na kolenih. Poslušam tiktakanje ure. Rahlo me boli glava in peče me zgornja ustnica. Rob zgornje ustnice. Labelo sem pustila nekje v gostilni, kjer smo bili v nedeljo na kosilu. Ura še kar tiktaka in nekje po cevi v steni teče voda. Slišim jo kako ugasne. Sedim in gledam okrog sebe.Če to ni naravnost bedno! Rada bi gledala TV. Raje kot pa da ždim tukaj in pri vsaki nalogi znova ugotovim, da se mi ne sanja tale matematika. Rit me že boli od neprijetnega položaja. Vstala bi. Pretegnila bi se. Pa se ne bom. Prelena sem. Takole 'sladko brezdelje' v bistvu ni nikakršen užitek. Ura pa še kar tiktaka. V sobo 'vdre' mami (Hvala Bogu, da sem jo pravočasno slišala in se spet začela pretvarjati, da vadim MA) Povabi me, naj grem v kuhinjo za mizo delat. Ni šans. To je bilo zame. Sej je tukaj čisto v redu. Ne, ne zebe me! Naslonjena sem na peč. To je bilo za mami. Potepe se nazaj v kuhinjo - dnevno sobo. Jaz pa spet lahko pišem. Na polički z radiem in uro (ki tiktaka), zapiska moja digitalka. Vsako polno uro piska. Pogledam, koliko je. Deset že! Uh! Matej je dobil SMS. Oh, zakaj MENI nihče ne pošilja sporočil? Vstanem in mu odnesem telefon. Ko pridem spet v sobo, se sesedem ob peč in začutim bolečino v kolenu. Še dobro, da danes nismo šli smučat. Ali pa tudi ne. Bi imela vsaj kaj za počet. Tako pa sedim tu in pišem ... Še enkrat preberem vse, kar sem napisala. To naj bi bilo genialno? Ni moj stil. Ni moj stil črnogledost. Niso moj stil kratki stavki. Sangvinik sem. Baje! Ne boli me velikokrat glava. In ZNAM početi tudi bolj zanimive stvari, kot poslušati tiktakanje ure. Joj - tale svinčnik tako škripa, da vedno mislim, da nekdo hodi po hodniku. Hodi po hodniku? Blodi po blodnjaku? Ha! Blodi po blodnjaku, spi v spalniku. Je v jedilniku? BOLNO!Če ni to naravnost bedno! Poslušam tiktakanje ure. Boli me glava. Pa rit. Ustnica je že bolje. Sedim in pišem. Ko bom to spet kdaj brala, me bo pobralo od smeha. 20. 02. 2002 - sreda (what a day!)" Točno 9 let kasneje - nisem umrla od smeha ;) Trenutno stanje duha: Če ne postanete kakor otroci ... ljubezen@gmail.comNekega pomladnega dne, nekega čudovitega leta: Okoli 10h dopoldne je. Grem mimo javnih računalnikov na faksu. Bi? Ne bi? Eden je prost ... Klepetam s kolegico, in se delam, kot da ga ne gledam, kot da ga ne vidim. Računalnika, da ne bo pomote. Ko sedeva v predavalnico, si oddahnem. Skušnjava je mimo. »Tako ali tako ne bi mela na tistga pou kvadratnga decimetra čist nobene zasebnosti in miru!« se tolažim. Ampak mi kljub temu vso uro ne da miru. Odsotno čečkam po bloku še sebi nerazumljive podobe in premlevam dogodke preteklih nekaj dni. Zardim že samo ob misli na to. »Kakšna krava!« se zgrozim in spet posvetim pozornost profesorici. Ki ravno takrat izusti: »A se vm ne da? Men tud ne! A ni lep dan zuni? Pejte ven, pa lepo se mejte! Čao!« in jo prva ucvre iz predavalnice. Svašta! Zaprepadene kolegice že načrtujejo, kaj bodo z odvečnim časom. »Greš z nami jest?« me povabi ena. »Joj ne morm, sploh nism lačna!« ji priznam povsem iskreno. Kako naj sploh karkoli dam v želodec, če je tako poln metuljev? In to virtualnih! (jao, kam sem padla!?) Odbrzim domov in nadvse zadovoljno ugotovitvim, da sem sama. Prižgem računalnik še preden sploh snamem jakno. V sobo si prinesem kozarec vode (edino, kar želodec prenese), poženem brskalnik, spodvijem noge, in … ... ah ja, ... no zdaj, ko sem končno pred računalnikom, imam čas in mir, se mi zdi, da moram še malo zavlačevati. Da moram še malo stopnjevati napetost. Tudi v filmih so najbolj napeti prizori v počasnem posnetku ... Ustavim se na nekaj drugih straneh, preden končno odprem elektronsko pošto. Prejeto (1) piše. Globok vdih, klik ... in gremo brat. Nenavadno, kako se je v zadnjih dneh ves moj svet vrti okrog elektronske pošte. Dneve delim na "čas z internetom" in "čas brez interneta". In večino mojih miselnih procesov sestavlja kar je napisal in kar bom. Dejansko se mi ljubezenska zgodba odvija po e-pošti. Neverjetno, kako je možno komunicirati z majhnimi modrimi črkami. Prikimavanje ob njegovih idejah o idealnih potovanjih (vidim itaq samo tisto, glede česar se popolnoma strinjava), privoščljivo režanje, ko piše, kateri film meni zagotovo ni všeč (nima pojma, kako zelo se moti!), zavijanje z očmi, ko mi pojasnjuje nekaj, kar že zdavnaj razumem in vem (kdo pa ne ve, da je Kaka Brazilc???). Zlasti take stvari me tako sporovocirajo, da želim odpisati takoj. Kliknem »odgovori«, ko na stopnicah zaslišim korake. Poklopim ekran računalnika in se začnem preoblačit v trenerko. Odpisala mu bom zvečer ... Kar naj tudi on še malo čaka ;)  Trenutno stanje duha: Se nadaljuje! :) ValentinLove, it's a special day We should celebrate and appreciate That you and me found something pretty neat And I know some say this day is arbitrary ... But it's a good excuse, put our love to use Baby, I know what to do Baby, I... I will love you I'll love you, I'll love you Love, I don't need those things I don't need no ring I don't need anything But you with me 'Cause in your company I feel happy, oh so happy and complete (Kina Granis) Človek se kar ne more izogniti temu prazniku, kajne? :) DružinaDružina je zakon!Sploh, če imaš družino, v kateri se počutiš tako fajn, kot jaz v svoji. Prva nedelja po božiču (=danes) je praznik Svete družine. Mami pravi, da gotovo ni naključje, da smo imeli družinsko božičevanje ravno danes. V naši dnevni sobi smo se zbrali vsi, od Bruslja, prek Dunaja, do Ljubljane (štajerskemu delegatu smo zabeležili opravičen izostanek). Vseh starosti, od 80 prek okolipetdeset, okolitrideset in okolidvajset do manjkotdeset in tistih še nerojenih :) Eden naj trenutkov je bil, ko smo na ogled postavili vse družinske pevske talente. Najbolj na nivoju je bil gotovo oči s sto let starim posnetkom operete. Najbolj ljubek je bil trenutek, ko sta nečak in nečakinja stoječ na stolih in držeč se za roke pela očenaš.  (fotodokazni material:) Ampak meni je še vedno najljubši tisti posnetek, na katerem moja 3 in 4 leta stara bratca pojeta najlepšo božično pesem. (Maliii-ija z Jožefon tam  )Ker me spominja, da iz malega raste veliko. Trenutno stanje duha: praznično Leto 2010 je bilo ...Leto 2010 je bilo leto ... Vampirske akademije. Neumno, ampak je res. V januarju sem si izposodila prvi dve - že v slovenščino prevedeni - knjigi, februarja prebrala 3. in 4. del v angleščini, junija je izšel 5. del, za katerega sem komaj pričakala poštarja in včeraj sem končala 6., zadnji del, ki je izšel na Miklavža. Cela serija, v enem letu.Začelo se je, ko me je pritegnila vsa norija okrog vampirske literature. Zakaj? Kaj je takšnega na knjigah? V januarju in februarju sem prebrala vse, kar mi je vampirskega prišlo pod prste (v skupnem seštevku 10 knjig). Urednica se je smejala, če so mi že kaj podočniki zrasli :) Napisala sem članek, ugotovila, da bo mladino vedno privlačilo vse magično, pa naj si bodo čarovniki, vilini ali vampirji. In da konkretno vampirske knjige same po sebi niso nič posebnega (Somrak BLJAH!  ). Ampak Vampirska akademija pa me je nekako pritegnila. Ker se dogaja v čisto svojem svetu in ni ljubezenskega konflikta človek-vampir (od katerih se mi že bruha, tako klišejski so). Ker so karakterji tako resnični, otipljivi, realni, da me spominjajo na ljudi, ki jih poznam. Ker ima avtorica izvrsten smisel za humor, ker se ji ni treba truditi, da bi zvenela kot najstnica (prvoosebna pripovedovalka jih ima 17-18), povsem prepričljivo zvenijo pa tudi vsi ostali karakterji. Ker te zgodba enostavno potegne vase.Priznam, še posebej sem zgodbo vzela za svojo, ker jo pripoveduje svojeglava, neobrzdana, energična, spogledljiva srednješolka, ki počasi vse bolj spoznava, kaj je prav. Nikakršnih težav s poistovetenjem! ;) Poleg tega je zaljubljena v 7 let starejšega tipa, ki je perfekten, ampak hkrati spet ne tako zelo. :) Všeč mi je, da se vse zgodi v slabih dveh letih, pa kljub temu karakterji naredijo velike korake v razvoju. Všeč mi je, da avtoričino delo lahko sproti spremljam prek twitterja, facebooka in njenega bloga. In ZELO všeč mi je, da avgusta izide prvi del nove serije, ki se dogaja v istem svetu, a z drugimi karakterji v ospredju. Ja, zmešala me je mladinska fantazijska literatura, pa kaj?  Skratka 2010 je bilo leto Vampirske akademije in (tudi) to ga je naredilo zelo lepega :) Trenutno stanje duha: Malo netipičen zapis na božični dan:) Časi se spreminjajoV arhivu člankov iz leta 2007, ki so na službenem računalniku lično pospravljeni v pdf-ih, danes vame z ekrana naenkrat prileti .. moj blog! In z njim moj čisto čisto prvi prispevek v časopisu.Glasen smeh, nato strah, da bo kdo s sosednjih prostorov priletel pogledat, ... in potem branje. In čudenje. Koliko barv je takrat domovalo v enem zapisu! Koliko vihravosti! Pa misli, ki so prehitevale ena drugo, da je bilo manj pomembne treba strparti v oklepaj (in je bilo teh potem vedno vsepovsod polno). Omenim lesen obesek v obliki srčka, (ki kraljuje v avatarčku) in ga še vedno nosim okoli vratu. Ja še vedno - tudi danes. Pomencam ga med prsti in berem dalje. Namig na dečka. Takrat sva bila še čisto na sveže (iiiii :). Na dnu opomba uredništva: "Odlomek iz bloga je objavljen nespremenjen in nelektoriran" Še zdaj vem, da sem sedela na postelji in s prstom sledila karirastemu vzorcu na odeji, medtem ko mi je urednica razlagala, kako si je zamislila reportažo o blogih in da bi bilo fino zraven dat še en blog in če mi je prav, da mojega, in če sem za, da naredim zraven še eno anketico. Jaz pa bi najraje skočila do stropa in objela okrog vratu Boga, njo in Štefana, ki ji je dal mojo številko :) Tista punca v travi sredi marjetic v glavi bloga ... Ki je vsak dan presedela nekaj ur za računalnikom, da je napisala in načičkala svoj zapis, nato pa še prebrala in pokomentirala vse ostale. Hjoj, kako si s tisto punco sploh nisva več podobni (pa čeprav ravno danes nosim isto krilo kot na tisti fotki)! Nimam pojma, kje na poti mi je padla iz žepa, ampak ... sem čisto vesela, da je ostala v moji preteklosti. :) Jo imam pa rada. Konec koncev se je vanjo zaljubil fant, s katerim sem še vedno. In njen odbit slog je pritegnil urednico, da jo je vzela v službo, kjer še vedno delam. In njene prijetne izkušnje so krive, da sem še vedno tu in pišem. A si lahko mislite, da sem včasih blog pisala izključno v slengu? ...  "Tempus mutantur et nos mutamur in illis" (kajne, oči pa mami!? ;) Rožna ulicaZdaj grem vsak dan preko rožne ulice. Ne Rožne ulice, tista je na Prulah. Jaz grem preko rožne ulice; tiste tesne kratke uličice za stolnico, kjer prodajajo cvetje. "A dam kako rošco?" me ponavadi ogovori vsaj eden od 'stojničarjev'. Na prvi snežni dan v Ljubljani, ko sem vsa zadekana hitela skoznjo že okoli sedmih, pa me je mladec, med nošenjem cvetja iz kombija, nagovoril z "Hitr, hitr! U šolo, a?" Postala sem: "Ne. U službo!" in ko je mulo (dvomim, da bistveno starejši od mene) fecljal dalje: "Delat, delat, ja, tut to je treba. Pridna, pridna ..." sem odhitela naprej, z gizdalinskim nasmeškom na obrazu.Vedno znova sem zamenjana za mlajšo, kot sem v resnici. To je že zlajnana fora, ki me sicer še vedno spravlja v smeh, ni pa več ravno originalna. Ampak dejstvo, da lahko rečem, da grem v službo, se mi pa zdi nadneznansko kul. Hja, saj še vedno delam prek študenta, je pa to delo, ki ga zdaj opravljam, najbolj podobno pravi službi, z rednim delavnikom, pisarno, sodelavci in obveznostmi. Šla sem že čez začetno fazo "I <3 my job!". Šla sem tudi že čez fazo, ko pristaneš na realnih tleh in ugotoviš, da ni vse tako rožnato in perfektno in da smo lahko frendi ampak, hm ... da se vse konča pri denarju. Zdaj sem nekje vmes. Vem, da bi težko dobila bolj fajn delo, ki je tudi v smeri mojega študija. Vem, da sem lahko zelo srečna, da imam to priložnost in da bi si marsikdo obliznil vse prste, da bi bili na mojem mestu. Vidim pa tudi stvari, ki ne štimajo oziroma bi lahko bile urejene/narejene bolje. A če potegnem črto, sem srečna, kjer sem. Vključno s podedovano improvizirano "čajoteko", rožico in namizjem na računalniku, s cimro v pisarni, dečki na tehniki (ki me vedno spravijo v smeh), sosedi iz pisarn (nekateri me še vedno vztrajno vikajo), pohlevno čistilko, energično računovodkinjo in šefom, ki mi (nekoliko ironično, nekoliko ljubkovalno) pravi princeska. In vključno z vsakodnevnim sprehodom skozi center, kjer skoraj vedno koga srečam in kjer mi na rožni ulici vedno ponudijo rože. Enkrat si bom, to si obljubim, prav nalašč kupila eno. Odprto pismo Nizozemski vladiFacebook je zreduciral izražanje brihtnih/smešnih/kritičnih/ciničnih ... idej na stavek ali dva. In potem je nekako čudno napisati cel blog okoli stvari, ki bi jo lahko povedal v dveh stavkih. Pa čeprav mami še vedno ničkolikokrat vzklikne, ob kakšni taki domislici: "Tole gre pa na blog!" Naj bo, tokrat ...Dragi Nizozemski državni voditelji! Če imate vi edini (v teh časih recesije, ko vse države šparajo kot zmešane) preveč denarja, ste dobrodošli, da finančno podprete prenovo kakšnega odseka avtoceste, gradnjo kakšne od zdravstvenih ustanov, odprete sklad za pokojnine, dokapitalizirate NLB, ne vem, karkoli, od česar bomo imeli kakšno konkretno korist. Magari neposredno štipendirajte vse homoseksualne pare v naši državi. Ne pa da financirate oglase za njihove pravice. Parfumi, ki jih ne delajo večEna največjih žalosti v ženskem življenju je, ko nehajo izdelovati tvoj najljubši parfum.Morda se sliši predmetno, nepomembno ... pa ni. Voh je čutilo, ki ga žal precej zanemarjamo, ker se ne zavedamo, kako intevnzivno nam lahko vzbudi spomine. Izpod omare izbezam jagodni vazelin, ki sem ga veliko uporabljala med potovanjem po Španiji. Naenkrat imam pred očmi kup slik. Kupim cimetove čigumije v edini trgovini v Ljubljani, kjer jih imajo. Mmmmm, že vidim prostrane ceste ZDA, kjer sem nanje naletela prvič! Včasih zalotim mami, ki kupi kakšno začimbo ali jed ali slaščico, in jo voha v kuhinji, sredi polnih vrečk špecerije. "Na kaj te to spominja?" me vpraša potem. In skupaj obujava spomine, vsaka iz svojega vidika. ... Poznate to? Vonj ovije trenutke, osebe, prostore ... Nezamenljiv je. Tudi če je le za odtenek drugačen, veš, da to ni točno tisti vonj, ampak je samo podoben. In ko dolgo nosiš nek vonj, te zaznamuje, nekako ga ponotranjiš in tudi drugi te začnejo povezovati z njim. Prvi 'svoj' vonj sem našla v začetku pubertete. Deodorant sladko-cimetastega vonja, v rdeče-beli steklenički, z rdečim pokrovčkom. Vsi volneni puloverji so dišali po njem. Dolg črn plašč je dišal po njem. Naenkrat pa ga ni bilo več na policah. Preletala sem vse drogerije po okolici. Povpraševala prodajalke. Brskala po internetu. In se na koncu vdala. Moj deodorant ni bil več v prodaji. Kar razjokala sem se, iskreno in od srca. V srednji šoli sem se zaljubila v parfum Gloria od Chacharela. Denarja zanj pa nisem imela. Občasno sem šla v parfumerijo na poti v šolo, in si našpricala notranjo stran zapestja, potem pa ves pouk uživala z nosom, prislonjenim na notranjo stran roke. Za 19. rojstni dan sem si ga končno zaželela za darilo. "Joj, veste, Glorie pa žal ne delajo več ..." Razjokala sem se, spet. Tokrat sredi trgovine. In danes mi prijateljica pove, da so prenehali izdelovati njen najljubši parfum, prvi parfum Naomi Cample. Tisti beli, s stekleničko v obliki kamenčka. Tisti, po katerem je dišala sošolka, njeni objemi navsezgodaj na preobljudenem avtobusu, prehihitani prekratki šolski odmori in sprehodi po mestu, ko sva skupaj špricali matematiko. Kar hudo mi je postalo, za obe. Mami ima isti parfum že skoraj sto let. Očiju je všeč in čeprav ima zraven tudi nekaj drugih, je ta edina stalnica že vsa leta, kar pomnim. Žal so tudi ta parfum nehali proizvajati. Kasneje je na nekem letališču našla še dve steklenički. Eno še zapakirano in drugo 'tester' na pol porabljeno. Hotela je kupiti obe. In za obe plačati polno ceno. Pa je bila prodajalka neizprosna. Sploh ni hotela slišati, kako dragocena je vsaka steklenička tega parfuma, ki je še ostala na svetu. Trapasto, saj vem, a pomembnost točno določenega vonja zna ceniti samo ženska, ki je že kdaj izgubila svoj najljubši parfum. { Prejšnja stran } { Stran 1 od 16 } { Naslednja stran } |
Lusi lusi.eDnevnik.si
Lucy in the sky with diamonds O Lusi Arhiv Sporočila prijateljev Fotke 
 Created by OnePlusYou Novejša sporočilaZdravo življenjeKaj je tole? (7) Zbogom, gentleman Na sprehodu s čudežem Facebook Casanove The name of the dog (Ime psa) Orbit super heroj - varuška :D Prijateljitritogenejajasmy sJavorshek Asinya ak tamarc luftika soltanto1me Keya koktach RazbOjniK razkritOdkrito bonbonhaiku BelaBrada Kopriva Trin sunset mv orhideja smrekca thorin Incognito becelica van simpatizerka mint philia fetis eUssatka sandman Tityre anira thfy klotilda Lucija07 rainclouds zvezda malisloncek morskadeklica odsrcadosrca breskvar tinaluzar tedi sviloprejka sticnamladih cohec andrejm patentna Sin rch1 Tejko pravljicna malaMaja odkloplen sheehs PovezaveŠe ena Lusizanimivo FDV portal študentov novinarstva Stična vozni red 
Število zadetkov: 615963 |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
